Zapisi pozabljenih
(Ex libr. manuscriptis)
Zoran Pevec
NEVIDNI SOPOTNIK
ZRCALNI BLODNJAK
Ko se mi je zahotelo, sem se
včasih pričel delati slepca.
Včasih da in včasih ne. Hodil
sem po svetu z iztegnjenimi rokami
in temnimi očali na očeh.
Ne boste verjeli, velikokrat
ali vsaj ponavadi sem opazil
več kot sicer, ko sem normalno
zijal naokoli. Tako se mi je
nekoč dogodilo, da me je za roko
prijela neka deklica in me
odpeljala, še danes ne vem, kam.
(Tavmatopoetika: slepa navada je
počasi prešla v halucinacijo zmedenih čutov)
Sem, ker me ni in zato vam lahko govorim o lutkah v starih zaprašenih skladiščih, o služinčadi, ki pokriva kipe, o črnih limuzinah s trakovi na antenah, o kroničnih ponarejevalcih zrcalnega blodnjaka, o doseganju
Zoran Pevec
Obale, če Obala sploh obstaja -morda v domišljiji, o ciničnih sopotnikih vsakdana, o delovanju monolitnih in hibridnih integriranih vezjih in morda celo o Vercingetormi, ki ga poznate ali pa tudi ne.
(Collectanea notationes: naše edino upanje je poskus - napolniti praznino)
DOGODEK
PRTVTD
Bil sem priča nekim čudnim dogodkom 3. jan. 1955. Dolge sence so padale na zemljo; na obrobju gozda sledovi volkov. Bila je grozljiva zima in na pol blazni obrazi so zrli v nebo. Divja ženska je gola stekla skozi mrak. Prešinila me je misel, ki je v tem trenutku z besedami ne morem več točno opisati. Pričakoval sem nov pogled na svet in po glavi mi je brnel stavek J. L. Borgesa: Čigava mati je zgodovina - tekmec časa.
(In obscuro: nekaj neskončnega je bilo v tistem trenutku izgubljeno)
Tajnopis vernih obrača liste in mnogi že dolgo poznajo tri blede slike: izvire tam gori na severu, sinje nebo in junake detinstva. Prosojne tančice tako nalahno zakrijejo skritosti, da jih igra z lahkoto balerininega giba razkrije kronistu. Poteg z enim sunkom vrže raz sebe odejo in trnjulčica je v hipu
583
Zapisi pozabljenih
budna in deklica spozna svoj sanjavi svet. Ah, da, igra svetlobe in sence.
(Tingiran privid: ni bilo lica, bili sta le morda vrtnici)
MM    Zapis hitrejši od minute molka (stenogram)    0 nekom, ki do besnosti muči pse tako, da jim v smrček vtika bucike, o bosih kovačih, ki rožljajo z železnimi palicami, o neumnih velikanih iz davnine in o zdravljici trinajstemu, ki je baje prevzel nase vse križe in težave, četudi more danes že vsak otrok sprevideti božji lesk pod cunjami in levjo grivo pod oslovsko kožo. Zapis kavalirja pač.
(Figmentum: menda je tam gori neki mladec zažgal kup prasketajočih obetov)
KONTURE SLEPILA
O, vse žene minulih časov, mehke kakor mlade veverice. Kontura pravljic vas zariše v ustnice poljubov. Kariatide zgodovine, slepilo igre, čarovnice na Kleku. O, ve pestunje domotožja, neustavljive blodnje pradavnine. Pogodbe pisane s krvjo, za svet so žive, kavalirji so na las podobni ukročenim žrebcem. Stare zgodbe nudijo počitek, bodi zatajeno čelo, ki se gubaš. V višave spev le spleta žarni venec.
(Mendacium: neka dama je baje videla laziti črve skozi očesne votline)
584
Zoran Pevec
GIBALO    V mraku orisana podoba violine PROSTORA    jn hjp  0(jblesk pradavnih bajk. *             '    La cachucha odmeva, tema ima
spodrecano krilo, divje ženske segajo po kastanjetah. Sanje zadržijo uro spanja, razlagalec za razloček potrebuje hip. Kako se v odsevu zrcalne slike lesketajo kodri drobne deklice in kako starci motno gledajo v norost, o tem zgodba molči. Živa jegulja se zavija pod nožem neke večnosti.
(Exemplum: morda je nekje nekdo zopet bliskovito pomislil na pietas ad omnia)
PREPIS
Nekakšen gozdič sredi popoldneva, otroka sledita starcu. Fantka zaposlujejo krušne drobtinice. Deklica odtrga rožo. Uboštvo in sprijaznjenost težita starega moža, strmi naravnost predse ali v nevidno smer. Potem je tu še čarovnica, omotana v bridki vrtine črnih cap. Podaljšane sence dreves skrivajo lectovo hišico. Divji krik pretrga tišino temačnega gozda, nato se dvigne srce pred oči.
(Opus connonicum: vrata so vselej na pol odprta. Starec, fantek in deklica so odšli)
.