(T)uzika Qrauske öiuizijske oblasti.
U četrtek, öne 12. januarja 19.22
ob ZO. uri
■ -=h.==== öuorana „Union“ —- =
II. simfonični
Soöeluje: gospa Paula Lousetoua,
solistinja Haroönega gledališča.
Dirigent: kapelnik ör. Tosip Čerin.
/.) W. A. Mozart: Simfonija C-dur (Jupiter simfonija).
1. Allegro vivace. 2. Andante cantabile. 3. Menuetto. Allegretto. 4. Finale. Molto allegro.
2.) Dr. R. Strauss: Dva slavospeva za visoki glas s sprem-
ljevanjem orkestra. Op. 71.
1. Slavospev ljubezni, j poje g payla Lovšetova.
2. Ljubezen.	J	J &
—__	Odmor.	—
3.) Dr. A. Dvorak. Opoidnevnica, simfonična slika po narodni
pripovedki K. Jar. Erbena. Op. 108.
4.) a) A. Glazunov: II. Serenada za mali orkester. Op. 11.
b) M. J. Glinka: Caprice brillant na themo Jota arago-neza. Instrum. Rimsky-Korzakov.
5.) E. Adamič: Ah, mladost ti moja, kje si? (Oton Župančič)
Spominu pokojne matere. Suita za orkester.
AWOONA TISKARNA. LJUBLJANA
Slavospev ljubezni.
Friderik Hölderlin, prevel Ivo Peruzzi.
Smeh oči nam napolnjuje, ko v zeleno gremo plan, radost Bogu se daruje, cerkev nam je beli dan.
Kalno ni oko nobeno, skrb nam duše. ne otruj!
Vse ljubeizni posvečeno, v čisti sreči se raduj!
Zasmehujte sestre, bratje, hlapcev plahih njih norost, pojmo vriskajoči svatje roko v roki spev naš prost. 'Pojdimo na vinske griče, dol pod nami je prostran.
In povsod ljubezen kliče, glas njen mil je in krasan.
V	mladih sanjah spava roža, zjutraj jo ljubäv vzbudi, dih ljubezni mehko boža, majski cvet. ko v noč zaspi. Ob sozvedjih daljnih vodi zvestih si nebroj zemlja, in po njenem sledu hodi slednji tok v objem morja.
Tamkaj ob pogorju divjem tihi dol pričara si, in v pokojnem, daljnem morju solnca žar se vzveseli.
Glejte, kak se z zemljo veže sveta radost iz neba; od neurja silne teže materi srce igra.
O,	ljubezen morja brede, ni ji suša mar pustinj; tam. kjer prapor zmage kliče, srečna mre za dom edin.
Ljuba v silne gore ruši. paradiž si zlat odpre, v čisti in nedolžni duši, božja vigred zacvete.
Silni po ljubezni, stremo tesne spone in gorje, vse prevzete naše duše proste k zvezdam tja vzlete! Raj poljuba, slast prisege, v tebi vtone pusti čas, smelo dušo pa pretresa vrisk neba, neskončni kras!
Ljubezen.
Friderik Hölderlin, prevel Ivo Peruzzi.
če prijateljev ni, če vam ni svojcev mar, o hvaiežniki, če vam ni pevcev mar,
Bog odpusti, častite pa vsi dušo ljubečega!
O povejte, kje je človeška sreča še, zdaj, ko hlapčevska nas tare in tlači skrb?
Nad nami plove Bog brezskrbno, našega prost gorja.
Pa kadar utihne gaj in nad poljane ledeni pad& srež, vendar je snežna plan polna zelenih pozdravov, polna petja samotnega,
kadar gozd zašumi pod noč in vizgane se val, veter mil iz strani poldanske zapihlja ob izbrani uri pa
luč krasnejših časov razsveti mrak:
Vsezadovoljna ti, verna blaga tako, preko jeklenih brezdušnih dnevoV:
Ljubezen, božja hči si le ti samo.
Bodi zdrava, poslanica neba,
o tebi naj poje moj spev, moč te božanskega
nektarja vso napaja
in vse stvarstvo odseva tvoj žar.
Rasti, bodi kot goizd, globok po duši in vsecvetoč bodi svet! Govor ljubečih se bodi jezik domovja, njega duša, narodov glas.
Opoldnevnica.
Kakor polnoč ima po češkoslovaški pravljici tudi poldne svoje zle duhove. Ne le ponoči od 23. do 24. ure, nego tudi podnevi od 11. do 12. imajo po ljudski veri ti zli duhovi moč, da nagajajo ljudem, jih mučijo ali celo upropaščajo. Toda duhovi poldneva se zovejo opoldnevnice, češ. polednice ali poludnice, ali tudi divje žene. Zato ni varno biti okoli poldneva v gazdu.
V	revni koči se igra otrok mirno v svojem kotičku; njegova mati pripravlja obed za moža, ki dela na polju.
Naenkrat se otrok vznemiri ter začne na vso moč jokati in kričati. Mati je huda, ga pokara, a ker vse nič ne pomaga, mu prinese raznih igrač.
Vse zaman: otrok kriči dalje. Tedaj mu mati zagrozi z opoldnev-nico. Otrok se za kratko dobo pomiri, a kmalu začne znova jokati in kričati.
Igrače lete- na vse strani, in mati, ki ne ve, kaj bi storila z malim neugnancem, zakliče jezna: »He, torklja, pridi in vzemi tega kričača!«
In odpro se vrata in ob bergli vstopi suho pošastno babišče. »Le sem z otrokom!« izavpije. Smrtno prestrašena mati skrije svoje dete v naročje. Toda kakor senca se plazi opoldnevnica okoli nje in izteza svoje roke po otroku. A mati ga stiska k sebi, se bori zanj, dokler se brez zavesti ne zgrudi na tla.
Tedaj zazvoni poldnevu. Brez zlih slutenj se vrača oče s polja. Ko vstopi v hišo, najde ženo onesveščeno na tleh, a otrok na njenih prsih je zadušen.	__
Ah, mladost ti moja, kje si?
Spominu pokojne matere.
Suita za orkester.
1. Pri zibeli. Tiho, zibajoče se lije materina popevka v nemirne otrokove
sanje. Dete je zaspalo in materine misli splavajo v sinekovo bodočnost. — Dete raste. Za pisanimi metulji leta, trga si rozet — Vnovič se sinek zbudi. — Materina uspavanka zopet pogladi nepokojno otrokovo srce. — Majka pa sanja da,je. Svojega doraslega sina vidi. Burna moč kipi v njegovih kitah, neugnana želja po slavi ga tira naprej. Sredi oduševljenih množic stoji. Vzklikajo mu, slave ga. V cerkev pelje krasno nevesto. Godba, svatje. Mati je ostala zapuščena. Na samotni postelji leži bolna. Nekaj 'edeno-hladnega se je sklonilo čez njeno vzglavje. V bližini je smrt! — Dete v zibeli je pogledalo. Proč so temne materine sanje. V otrokovih očeh je jasno in vedro. Mati zapoje in zaziblje zibelko. Pesem pojemava. Angel sanj stopi k zibelki in odnese materino in otroško dušico v čudokrasne kraje, kjer vzhaja solnce in žive pravljice.
2. Mož z medvedom. Predmestje. Trop otrok z vriščem sledi možu z
medvedom. V temni ulici obstoji direndaj. Mož vrti lajno, s klobukom v roki prosi milcdarev. Okorno pleše medved po enolično-žalcstni godbi. Veriga rožlja, medved rentači, otroci se smejejo, po! slepi mož gleda z rosnimi očmi v nebo. Monotono prestavlja medved svoje šape. Ista melodija, pretrgana po otročjem vrisku, vzdihovanje moža in uboštvo vsepovsod . . . Nikjer življenja, nikjer sočutja ... Top, top, tap, tap . . .
3. Sveti Trije kralji — koledniki. Veseli koledniki so tu! Krono imajo na
glavi, v bele halje so oviti in darove prinašajo, Že se je priklonil Gašper: dolg in mlad. Komaj da odpre usta, vsipljejo se smešnice, da jih je polna vsa hiša ... Do tal se prikloni Miha: godrnjavec, debeiuhar. Pripogne se Boltežar:	gostoboseden, živahen. Zlate
besede kar vsiplje iz rokava. Poklonijo se in zapojo vsi trije*. S polno malho darov gredo v drugo hišo. Veseli koledniki k nam, še k nam!
4. Mati je bolna. Otrok se igra ob postelji matere. Niso mu pa dane* dosti
mar konjički in trobenta: mati je bolna in težko diše in tako čudno se včasih nasmehne . . . Tudi konjiček je žalosten. Vsi so žalostni . . . Nekaj je zavzdihnilo. Otrok se vzbudi iz svojih misli, plane k posteljici in pusti igrače. ... Mati se mu bolno nasmehne.
' Otrok poklekne in sredi svojih igrač moli za svojo mamico. Odleglo mu je vrne se k svojim igračam, pa vendar zdajpazdaj p!ašno pogleda k speči materi. Radost in brezskrbnost se nočeta vrniti v drobno srce . . .
5. Pripovedka. Nekoč je živel v močvirju strašen, sedmeroglavi zmaj.
Vsako leto je moral kralj zmaju žrtvovati mlado deklico, ki jo je določil žreb. Sedaj je prišla vrsta na samo kraljičino. Od vseh zapuščena čaka svoje usode. Bliža se zrpaj. Strašno rjove. Zdaj, zdaj bo vsega konec. V deveti deželi pa je živel mladi kraljevič, Zeleni Juri. Sklene kraljičino rešiti. Prijezdi na belem konju. Strašen boj se vname. Glava za glavo odleti zmaju. V smrtnem boju se zvija ob nogah zmagovitega viteza. Iz daljave pa se že čujejo zvoki žalne procesije, ki prihaja po smrtne ostanke kraljičine. Hrabri, lepi kraljevič Zeleni Juri pa ji gre radosten nasproti. V naročju držeč kraljičino, jaše na svatbo.
•* .	Ivo	P.
WW