Vi* 1 o o CVi “ mrr Tš] V5- -10 Da TIM 7 • 251 • 87/88 Velika raglja ali drdra Velike raglje so sprva uporabljali le v zvonikih. Te so v omenjenih dneh nadomeščale zvonenje zvonov z ragljanjem. Da bi se ta ropot slišal čim dlje, so bile izdelane v obliki velikega zaboja (resonančne skri¬ nje), po katerem je tolkla masivna lesena kladiva, ki so bila vdelana na togo vpete prožne lesene letve. Te so zaporedno odmikali zatiči na vrtljivi gredi, ki so jo ročno vrteli z ročico. Na podeželju je pri obred¬ nem ragljanju prišlo v navado, da so kmečki otroci in tudi že odrasli fantje med seboj tekmovali, kdo bo imel glasnejše ropotalo. Zato so si začeli sami izdelovati podobne konstrukcije ragelj kot so bile v rabi v zvonikih. V poštev so prišli razni zaboji špecerijske embalaže, ki so jih poceni dobili v vaški trgovini. Najbolj priljubljeni so bili zaboji, v katerih je bil pakiran sladkor v kockah; bili so sorazmerno veliki in lahki, ker so bili izdelani iz tankih smrekovih deščic. Kmečki fantje so imeli zmerom veliko dela, zato so se s temi ragljami pojavili navadno tik pred koncem omenjenega obre¬ da. Zato je bila zmerom skrivnost, kdo od njih bo imel najmočnejšo ragljo, oziroma drdro. Velikokrat se je zgodilo, da je tisti, ki je imel najmočnejšo, namenoma malce zakasnil, nato pa prav zadaj, pri vhodnih vratih, na vso moč zadrdral. da so se vsi obrazi obrnili nazaj in zvedavo iskali zmagovalca, (slika 2 ) Takšno ragljo si bomo izdelali v močno zmanjšani obliki, a navzlic temu bo odlično delovala. Vesel jo bo vsak otrok, zaradi svoje zanimi¬ ve in dokaj izvirne konstrukcije pa bi se obnesla tudi kot etnografski spominek. Njene glavne sestavne dele si bomo izdelali po priloženi skici iz 5 mm debele vezane plošče. Tudi tu je predvidena svojstvena vezava vseh ploskev s trapezastimi nastavki in izrezi, ki morajo biti iz¬ delani zelo natančno. Do nedavna je bila to tipična vezava vseh mizar¬ skih izdelkov. Današnje vezave s čepi so seveda bolj preproste, toda mnogo manj trpežne. Prožne letvice za kladivca so na priloženi skici izjemoma utrjene s kniping vijaki, toda vredno se je potruditi in namesto njih izdelati lesene čepe z glavico. Če bo ohišje izdelano zares na¬ tančno, ga boste lahko čvrsto se¬ stavili tudi brez lepila. Nekaj lepila pa je vredno uporabiti pri omenje¬ nih čepih, lesenih kladivcih in ročici za odmično gred, oziroma za vrtlji¬ vo gred z odmičnimi letvicami. Te najlaže izdelate iz letvic za slado¬ led. Os vrtljive gredi na obeh koncih stanjšamo na premer 6 mm, nato pa nastavek za ročico izpilimo v kvadratno obliko. Če bi kdo želel ojačati glas kladivc, naj si prožne lesene vzmeti za kladivca izdela iz dveh plasti furnirja, ki pa ju je treba zlepiti. Kako posamezne dele sestavite, je razvidno iz priložene skice. Ko ste z delom gotovi, vse ploskve in robo¬ ve zgladite s finim steklenim papir¬ jem. Vsi ti izdelki imajo zares vsestran¬ sko uporabnost. Ker so takšni lese¬ ni izdelki tehnično in etnografsko zelo mikavni, sodijo tudi v steklene vitrine. Podeželske šole bi lahko zbrale izvirne primerke in si uredile lastne zbirke ragelj in drdral. TIM 7 • 252 • 87/88 Marko Korač PHANTOM MARK 1 Pomlad je čas, ko bomo morali modelarji začeti s pripravami za izdelavo plovil letnik 88. Imamo ravno še toliko časa, da si v nekaj mesecih izdelamo plovilo ali model za toplejše dni. Da preženemo mo¬ notonost modelarskih načrtov, vam tokrat predstavljamo jadrnico Phantom Mk.1, ki spada med so¬ dobnejša plovila. V razdobju regat so se oblike, tehnika in taktika ja¬ dranja počasi, a konstantno spre¬ minjale. Sad vsega izboljševanja so jadrnice, s katerimi se danes tekmuje na regatah, taka je tudi jadrnica Phantom Mk. 1. Kljub velikemu številu sestavnih delov je jadrnica tako skonstruira¬ na, da je zelo enostavna za izdela¬ vo, saj si lahko sami prilagodimo stopnjo končne izdelave, glede na modelarski staž oziroma izkušnje. Od materiala potrebujemo 3-4 mm vezano ploščo ali balso, nekaj smrekovih ali lipovih letvic (dim. 1 x 5, 4 x 4, 5 x 5, 7 x 2, 5 x 2mm), nekaj bakrene žice (od navitja elek¬ tričnih motorjev 0 = 0,4 mm), 1m 2 tankega platna ali dacrona, barvo za les (ena, dve ali več kombinacij) za barvni design. Ves ta material lahko dobite pri kakšnem mizarju ali pa ga kupite v trgovini. Ko imamo vse dele pripravljene za sestavljanje, si jih razdelimo po skupinah - vrstni red sestavljanja. Na glavni osrednji letvici (št. 35) označimo medsebojne razdalje med rebri (št. 1, 2, 3, 4) in jih prilepimo nanjo. Pri tem moramo Dolžina: Največja širina: Ugrez: Teža jadrnice: Teža balasta: Višina: 58,5 cm 16,5cm 99,0cm 0,5 kg 0,25 kg 77 cm paziti, da so vsa rebra pravokotna na letvico. Nato vse to položimo na primerno podlago (iverica), ter zač¬ nemo lepiti ostale letve (št. 36-40). Posebno pozornost moramo pri tem posvetiti krmnemu delu, kjer bo vdolbina v trupu ali spoiler. Spoiler je namenjen podaljševanju vodne linije in s tem tudi povečanju hitrosti jadrnice. To velja za regatne jadrni¬ ce, ki imajo s spoilerjem manjšo regatno vrednost ali ratting. Vzpo¬ redno z lepljenjem letvic (št. 37, 39, 40) moramo lepiti tudi končno letvi¬ co (št. 42) na zrcalu. Da letvice ostanejo v utorih krmnega rebra, jih moramo z gumicami obviti po rebru št. 4 tako, da napravimo vboklino (konveksna oblika) oziroma spo¬ iler. Mogoče se vam zdi, da je to TIM 7 • 253 • 87/88 TIM 7 • 254 • 87/88 TIM 7 • 255 • 87/88 135 TIM 7 • 256 • 87/88 delo komplicirano in zahtevno, zato naj vam povem, da je spoiler nekaj najlepšega na tej jadrnici, zato se izplača potruditi in napraviti model takšen kot je original. Ko se lepilo posuši in odstranimo gumice, obre¬ žemo in obrusimo letvice. Nato pri¬ lepimo še ostali zrcalni letvi (št. 52). Tako imamo osnovo ogrodja jadrni¬ ce narejeno. Vstaviti moramo še krmilo in kobili¬ co. V ta namen moramo srednjo letev na mestu, kjer pride kobilica, odstraniti, da lahko prilepimo le-to na svoje mesto.Pri krmilu izvrtamo luknjo v premeru plastične slamice. Delo nadaljujemo z oblaganjem trupa (razen palube) s furnirjem ali še boljše balso. Preden začnemo z oblaganjem pa¬ lube moramo: 1. Vstaviti dno kokpita (št. 11) in ga prilepiti, pri tem si lahko pomagamo poljubno z pomožnimi letvicami, ki jih prilepimo pod dno kokpita. Naj¬ boljši material je balsa. 2. Prilepiti letvi (št. 42), ki nam bosta služili kot ogrodje za graditev kokpita. Za ti dve letvi lahko vžaga- te utore v rebrih (št. 2, 3), pod pogojem, da jih minimalno podalj¬ šate. 3. Vstaviti letvi, ki bosta držali obremenitve križnih pripon, s tem pa tudi prispevali k čim večji trdno¬ sti jambora. Letvi služita tudi za boljši stik pri lepljenju palube. Prav tako jih lahko tudi podaljšamo. 4. Iz delov št. 9, 10, 12, 13 je potrebno sestaviti klopi v kokpitu in jih prilepiti na dno kopita (št. 11). Popolno izdelavo kokpita priporo¬ čamo tistim modelarjem, katerim bo ta model za okras, kot maketa. Vredno je sestaviti tudi krmarsko kolo (št. 24, 25). 5. Dokončno zapreti bočne in zad¬ nje strani z deloma 14 in 15. Pri njiju morate paziti na pravokotnost stra¬ nic glede na podlago - dno kokpita št. 11. 5. Vstaviti in prilepiti jambor (št. 20). Še preden zapremo palubo, moramo vstaviti jambor. Vstavlja¬ nje samo po sebi ni zahtevno, le paziti moramo, da je na vse smeri na palubi pravokoten in da smo predhodno nalepili križe A, B, C. Le-te moramo prej obrusiti v ovalno obliko, kakršne je tudi jambor. Na letve (št 54), ki so namenjene za ojačitev pripon, pritrdimo ušesa iz bucik (št. 50). Skozi luknje v jambo¬ ru speljemo bakrene žice (št. 26, 27, 28), jih zategnemo in ovijemo okoli pripon. Na krmi lahko naredi- Št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 mo k in pc tare« trdirr ker t niče 16 , ' Pri t TIM 7 • 257 • 87/88 KOSOVNICA isičen sistem za pritegovanje uščanje krmnega leta ter pa- , iz močne čevljarske niti. Pri- i tudi bum, tangun za špina- r vang. Pred barvanjem jadr- noramo prilepiti še okna (št. ’)• rvanju vam priporočamo, da za osnovo uporabljate dve barvi in sicer belo barvo zgoraj ter črno ali modro pod vodno linijo. Tudi s sa¬ molepilnimi raznobarvnimi tapeta¬ mi se da marsikaj storiti za lepši videz jadrnice. Jadrnica ima zdaj že svojo pravo podobo, vendar ji manjka tisti del, po katerem je dobila svoj naziv, to so jadra. Izdelovanje jader zna biti zelo zamuden posel, če vam ne pomaga kdo, ki ima s šivanjem več izkušenj, zato posvetite nekaj več časa jadrom vsaj tisti, ki boste jadr¬ nico preizkusili »na vodi«, kot pravi¬ mo modelarji. Vsem tistim, ki imate TIM 7 • 258 • 87/88 že nekaj izkušenj z izdelovanjem jader, priporočamo, da vsa jadra izdelate iz lahkega dacrona. Za za¬ četek je dovolj če imate kvalitetno glavno jadro in flok. Na glavnem jadru mora biti zaščitni znak (št. 29) iz platna, dacrona ali samolepilne tapete izrezan in prilepljen na obe strani nad poljubno številko (npr. Y- 8750). Upam, da ste iz opisa razbrali, da izdelava Phantoma Mk. 1 le ni tako zahtevna, kot se je zdelo na prvi pogled. Kljub enostavnosti, hitri iz¬ delavi, kompaktnosti in preprosti obliki upamo, da bo zraven dobrih lastnosti na vodi prav tako služila kot okras v stanovanju. Vsi modelarji, katerim se zdi pove¬ čevanje načrta zamudno delo, lah¬ ko naročijo pri avtorju načrt v merilu 1:1 na naslov: Marko Korač, Koz¬ janska ul. 6, Sevnica 68290, tel. 068-81-450. Božidar Grabnar ŽIVALICE IZ PAPIRJA Silhueto (obris) posamezne živalice s kopir¬ nim papirjem prerišite na risalni papir ali šeleshamer. Nato živalico pobarvajte, pri čemer si pomagajte s podobami iz učbenika za biologijo, še lepše pa bo, če boste spustili »na pašo« vašo domišljijo. Ko ste z barva¬ njem gotovi in so barve suhe, živalice izstriži- te s škarjami za papir, na označenih mestih napravite z nožičem za papir (Olfa) zareze, črtkane črte pa vtisnite s hrbtno stranjo rezi¬ la, tako da boste papir lažje in lepše upognili. Nato živalico sestavite kot kaže risba A. V nahrbtničku, ki tako nastane na hrbtu živalice, je prostor za drobno darilce (bon¬ bon, manjšo liziko ipd.). TIM 7 • 259 • 87/88 TIM 7 O 260 • 87/88 Miloš Macarol FANTASTIČNA HITROST ISKRNIH RAZELEKTRITEV Človeško oko komajda še loči svet¬ lobne dražljaje, ki se pojavljajo v časovnih razmakih ene dvajsetin- ke sekunde. Če se pojavljajo v kraj¬ ših razmakih, teh razmakov oko ne čuti več. Težko je reči, ali je to hiba ali prednost? Kakor se vzame. So rešitve, ki kažejo na prednost. Pri¬ mer: Vsa dogajanja na filmskih ali televizijskih ekranih so sestavljena iz posamičnih statičnih slik, ki si slede v časovnih presledkih ene petindvajsetinke sekunde. Teh člo¬ veško oko ne opazi več, zato se posamične slike v očesu enostav¬ no zlijejo in tako tvorijo vtis povsem naravnega gibanja. Drugo je vpra¬ šanje, kako oko lahko sledi nekate¬ rim hitrim pojavom kot je npr. vrte¬ nje plošč s kovinskimi segmenti ali pa kratkotrajna iskrna razelektritev. Če bi se zanašali samo na vtis, ki ga nudita lastni očesi, bi dejali, da vsaka iskra traja vsaj četrtinko se¬ kunde. Kako napačna bi bila takšna tridtev, se lahko prepričamo, če na¬ pravimo še en zanimiv poskus v te¬ mi. Vključimo stroj in ga naravnaj¬ mo na najmočnejše razelektritve! Tokrat ne opazujmo samih isker, pač pa le odsev njihove svetlobe na sprednji vrtljivi plošči! Nemalo bo¬ mo presenečeni, ko bomo dobili vtis, da ob vsaki razelektritvi plošča s segmenti vred stoji, čeprav vemo, da se vrti s hitrostjo najmanj petih obratov na sekundo, pri čemer je opisala pot dolgo 250 cm. Že povr¬ šen izračun ob predpostavki, da se je plošča v času razelektritve ven¬ darle premaknila vsaj za desetinko milimetra, takoj pokaže, da takšna razelektritv traja v resnici le nekaj stotisočink sekunde. Če bi imeli večji stroj in ustrezen merilec obra¬ tov, bi to lahko zelo natančno izra¬ čunali. Iskrna razelektritev pred¬ stavlja sprostitev določenega po¬ tenciala statičnih nabojev v izredno kratkem časovnem intervalu. Prav zato so učinki takih razelektritev, zlasti še v naravi, izredno veliki. So primeri, ko strela z enim samim udarom dobesedno razkolje ogromno košato drevo. Toliko zaenkrat o poskusih v temi. Sicer pa poskusi pri dnevni svetlobi niso'nič manj zanimivi in atraktivni. Iskre udarjajo z obeh strani Kako nas lastno oko včasih vara, se lahko prepričamo, če opazuje¬ mo, kako sploh preskoči iskra. Naj še tolikokrat ponovimo, vselej bo¬ mo imeli vtis, da preskoči z ene na drugo stran. V našem primeru bo¬ mo največkrat imeli občutek, da preskoči iz tlivke na zaobljeno mati¬ co. To kaže preveriti! Vzemimo kos gladkega pisarniškega papirja in ga potisnimo v iskrišče pri vključenem stikalu za povezavo Leydenskih steklenic! Ob vsakokratnem prebo¬ ju iskre papir premaknimo za nekaj milimetrov v levo ali desno smer! Že s prostim očesom, še bolje pa z lupo, bomo lahko takoj ugotovili, da so na vseh mestih preboja na¬ stale luknjice, ki pa imajo na obeh straneh papirja navzven razcefra¬ ne robove. To je dokaz, da iskre vselej prebijajo z obeh strani. Če bi z objektivom, ki ima makrozoom, v temi z odprtim zaklopom napravili nekaj posnetkov takih razelektritev, bi prav gotovo dobili v roke dokaz, da so predhodnica glavne razelek¬ tritve številne drobne razelektritve. Daje to res, bi lahko sklepali tudi iz naših opazovanj procesa ionizacije med obema poloma, saj smo pri približevanju tlivke naleteli na po¬ dobne pojave. Atraktivno iskrišče za »proizvodnjo ozona« Pripravimo si letvico iz akrilnega stekla. Slika 4. Letvica naj bo široka 3cm, medtem ko je njena dolžina za 2 cm daljša od razmika izvrtin na obeh Leydenskih steklenicah. Eno stran letvice čezinčez prelepimo z aluminijasto folijo. Ko se lepilo dobro '■■suši, folijo vzdolžno razdeli¬ mo na razmike 5 mm, po širini pa na razmike 10 mm. Zatem folijo po omenjeni razdelbi, ki je razvidna tudi na priloženi skici, globoko ra¬ zrežemo z jeklenim rezilom. Na obeh nerazrezanih koncih s po¬ močjo dveh matičnih vijakov pritrdi¬ mo še kos medeninaste žice in sicer tako, da se bosta prosta kon¬ ca ujela z razmikom izvrtin na obeh medeninastih kroglah. Ko smo go¬ tovi, iskrišče nadenemo na obe kro¬ gli, tlivko obstoječega iskrišča pa za ta poskus odstranimo. Stikalo za povezavo Leydenskih steklenic naj bo sprva izključeno. Če zdaj pože¬ nemo stroj, se bo na letvici pojavilo na desetine drobnih, a svetlih is¬ kric, hkrati pa bo prijetno zadišalo po ozonu, ki se na takšnem iskrišču poraja kar v izdatnih količinah. Takšnemu iskrišču, ki je tudi po svetlobnih pojavih zelo atraktivno, bi upravičeno lahko rekli tudi ozoni- zator. Pri izključenem stikalu deluje takš¬ no iskrišče docela kontinuirano, če pa s stikalom Leydenski steklenici povežemo in s tem zvišamo poten¬ cial, se na iskrišču pojavijo nekaj¬ krat močnejše iskre, toda približno v enosekundnih razmikih. Tudi v tem primeru je »proizvodnja« ozona zelo izdatna, če ne celo iz¬ datnejša. Slika 5. r Slika 5 TIM 7 • 261 • 87/88 Slika 5. Takole čistimo onesna¬ ženi zrak in ga obogatimo z ozo¬ nom Glede na prej opisane prednosti ozona bo ta preprosta napravica vsestransko uporabna in koristna za prečiščevanje zraka v bivalnih prostorih. Toplotni učinek iskre Poleg svetlobnih, kemijskih in aku¬ stičnih učinkov ima vsaka taka ra¬ zelektritev tudi toplotni učinek. Če imamo pri roki navaden žepni plin¬ ski vžigalnik, mu prek gumba, ki odpira ventil, napnimo okroglo gu¬ mico, ustje vžigalnika pa potisnimo v iskrišče. Že pri prvem preskoku iskre se bo plin vnel. Ta učinek sicer ne pride v poštev za vsakda¬ njo rabo, kajti za ta namen so bolj priročni iskrni vžigalinki s piezo kri¬ stalom. Princip elektroskopa Navadili smo se že, da pojav elek¬ tričnih nabojev odkrivamo s tlivko. V tem smo prav izvirni, vsaj kar zadeva področje elektrostatike. Po jakosti žarenja lahko tudi ocenimo, kdaj in kje je neko telo bolj ali manj električno. Včasih so električno sta¬ nje ugotavljali na mnogo bolj pre¬ prost način. Ta sloni na zakonitosti, da se istoimenski električni naboji medsebojno odbijajo, medtem ko se nasprotnoimenski privlačijo. Takšna naprava je elektroskop. Izumili so ga že okrog leta 1750 in sodi med najstarejše električne merilne instrumente. Kako deluje takšna naprava, se bomo lahko ta¬ Slika 6 Slika 6a. Odklon kroglic kaže, da napetost v epruveti naglo naraš¬ ča koj poučili s preprostim pripomoč¬ kom. Zanj potrebujemo 12 cm dolg kos aluminijaste pletilke št. 2. Slika 6. En konec je pri tem lahko zašiljen, medtem ko na drugem koncu, ki smo ga polkrožno opilili, napravimo prečno izvrtino z 1-milimetrskim svedrom. Zatem vdenemo šivanko z navadnim belim sukancem in sa¬ mo na enem njenem koncu napra¬ vimo čim debelejši vozel. Iz alumi¬ nijaste folje si naredimo majhno kroglico s premerom 5 mm, jo po sredini prebodemo s šivanko in skoznjo potegnemo sukanec vse do vozla. Zatem šivanko sname¬ mo, nit pa vdenemo skozi izvrtino v pletilki in jo zavozlamo tako, da bo kroglica visela na 9cm dolgi nitki. Odvečen konec odrežemo. Pripo¬ moček je gotov! Z ošiljenim kon¬ cem ga vdenemo v izvrtino medeni¬ naste krogle na levi ali desni Le- ydenski steklenici. Stikalo teh naj bo vključeno, iskrišče pa toliko raz¬ maknjeno, da ne bodo mogle pre¬ skakovati iskre. Vključimo stroj in opazujemo! Slika 6 a. Prostoviseča aluminijasta kro¬ glica, ki se je sprva zaradi težnosti dotikala kovinske pletilke, se poča- TIM 7 • 262 • 87/88 si začne od nje odmikati in nazad¬ nje doseže kar precejšen odklon. Kroglica je pač prevzela nase nekaj nabojev, toda zaradi pojava novih istoimenskih nabojev na palici se od nje začne odbijati. Čim več je nabojev, tem večje so odbojne sile in tem večji je odklon kroglice. Kot, pod katerim končno obvisi, kaže zmogljivost Leydenske steklenice. To je osnovni princip delovanja elektroskopov. Če tem dodamo še skalo, na kateri so označene elek¬ trične enote za določene odklone, potem je to elektrometer. Približajmo tlivko gornjemu polu na delovno razdaljo in opazujmo, kaj se bo zgodilo! Ob vsaki razelektritvi se bo kroglica vrnila v prvotni polo¬ žaj, kar dokazuje, da se je Leyden- ska steklenica docela izpraznila, medtem ko ponovno odklanjanje kroglice kaže, kako se Leydenska steklenica znova polni. Podoben poskus na drugi epruveti bi dal ena¬ ke rezulate, saj imata obe epruveti isto velikost in približno isto zmoglji¬ vost. Zgodi se lahko, da se kroglica sploh ne premakne. To je možno samo v dveh primerih: Če stroj odpove, ali pa, če je Ley- denska steklenica prebita, kajti v tem primeru se sama sproti praz¬ ni. To si je vredno zapomniti! Tega pripomočka vam ni treba zavreči, kajti kasneje bo prišel še kako prav. Bojan Rambaher ENOKOLO ZA SPRETNE KOLE¬ SARJE Vsi se radi vozite na BMX kolesu, in verjetno ste se na njem kar hitro naučili vseh vrst vragolij. Najbrž ste prepričani, da ste na kolesu pravi akrobati. Pa je res tako? Ste se že vozili po enem samem kolesu? Ne? Torej, pred vami je načrt za enokolo, izziv za vse, ki bi bili radi akrobati, predvsem pa za tiste, ki se že znate voziti po zadnjem ko¬ lesu BMX dvokolesa. Izdelava enokolesa je dokaj za¬ htevna in morda vam bodo morali priskočiti na pomoč tudi starši ali starejši bratje, predvsem zaradi varjenja, struženja, brušenja in po¬ dobno. Res se je treba pri delu ne¬ koliko bolj potruditi kot običajno. Kljub vsemu ne mislite, da znajo enokolo voziti le artisti. Z malo truda se bo to posrečilo tudi vam. V pomoč vam povemo nekaj nasve¬ tov. Ravnotežje na stran ohranite enako, kot pri vsakem navadnem dvokolesu. Večja težava je seveda ravnotežje naprej in nazaj. Po¬ membno za ohranjanje ravnotežja je dejstvo, da sta pedali direktno povezani s pestom in vsak premik pedala pomeni tudi premik kolesa. Padec naprej preprečite tako, da naglo poženete kolo, tako da se postavi pod vaše telo. V nasprot¬ nem primeru, ko boste v nevarno¬ sti, da padete nazaj, naglo zavrtite pedala nazaj. Če ste nekoliko bolj spretni, bi se lahko enokolo naučili voziti v dobre pol ure. Pri prvih »ko¬ rakih« se opirajte ob zid, ko pa boste obvladali tehniko vožnje na¬ prej in nazaj ob opori, pa posku¬ šajte s prosto vožnjo. Če boste še vedno imeli težave, si napeljite po igrišču ali dvorišču daljšo vrv, za katero se boste lahko na začetku držali. Sicer pa, na nekaj prask in bušk že morate računati, brez tega ne gre v nobenem športu. Navodila za izdelavo Kolo enokolesa izdelate tako, da pesto vpletete v močnejši kolesni obroč z oznako 27 x 406, in sicer s 36 naperami premera 2 mm in dol¬ žino 185mm. Nadalje potrebujete plašč z oznako 47 x 406 in zračnico z enako oznako. Os pesta (del 1) je izstružena iz jekla (približna kako¬ vost materiala 11523), vanjo pa sta izfrezana tudi žlebova za zagozdo pedala. Na os 1 sta nasajeni tudi z nosilec ležaja fM35 TIM 7 • 263 • 87/88 medenino prispajkani prirobnici naper (del 2), ki ju dobite tako, da razstavite zadnji jeklen pesto nor¬ malnega dvokolesa brez zavore, ali pa seveda v trgovini. Prirobnici ostružite na debelino 7 mm, ju poti¬ snete na os in prispajkate. Nadalje izdelajte dva nosilca leža¬ ja. Nosilec ležaja je sestavljen iz pesta ležaja (del 3) in samega no¬ silca (del 4). Pesto ležaja 3 izstru- žite iz jeklene cevi (tudi tokrat lahko uporabite jeklo kvalitete 11523 premera 50 mm), nosilec 4 pa je iz¬ delan iz jeklenega traku prereza 30 x 5mm), enake kvalitete. Izdelan nosilec avtogeno ali električno pri- varite na pesto ležaja. V sestavljen nosilec vtisnite ležaj ZKL 6203. Okvir enokolesa je sestavljen iz vilic (del 5—jekleni trak prereza 20 x 5 mm kvalitete 11523 ali 11373), h katerim po oblikovanju privarite jekleno cev (del 6 — glavni nosilec kolesa). Dimenzije cevi so nasled¬ nje: premer 24 mm, debelina cevi 2 mm, dolžina 176 mm, kvaliteta pa naj bo 11523 ali 11353. V to cev potisnite cev (del 7) za sedež iz istega materiala. Dimenzije cevi so naslednje: premer 20 mm, debe¬ lina cevi 1,5 mm in dolžina 300 mm. Na to cev je privarjen sedež (del 8), ki je pravzaprav ustrezno zvita cev premera 20 mm in debeline 1,5 mm. Seveda morate sedež ob- viti s penasto gumo ali kakšnim po¬ dobnim mehkim materialom. Pri tem se premer sedeža poveča na 40 mm. Da bi lahko nastavljali vi¬ šino sedeža glede na velikost kole¬ sarja, je cev 6 na koncu enaka cevem na normalnih kolesih, torej je na njej privarjena spojka za se¬ dežni vijak, cev pa je seveda razre¬ zana (glej načrt). Sestavljanje enokolesa Kot je prikazano na načrtu za se¬ stavljanje, nasadite na os kolesa nosilec z ležajem in ga z vijakom M 8 x 20 privijte na vilice. Zatem nasadite pedal, ki ga na pesto fiksi¬ rate z zagozdo. To opravilo za spretne roke ni prav nič težko, in ga poznajo vsi. ki so že kdaj razstav¬ ljali svoje kolo. Sedaj v cev 6 potisnite sedežno cev 7, sedež 8 namestite na ustrezno višino, zategnite sedežni vijak in lahko se začnete voziti. No, pogovoriti se moramo le še o zunanjem videzu enokolesa. To za njegovo funkcionalnost sicer sploh ni pomembno, pa vendar je prav, če je enokolo tudi lično na pogled. TIM 7 • 264 • 87/88 ker se bodo prav vsi ozirali za vami. Pred montažo vse kovinske dele (vilice 5 in 6, nosilec ležaja 3 in 4, ter sedežno cev 7 s sedežem 8) dobro očistite z žičnato krtačo in smirkovim papirjem, razmastite in po lastnem izboru glede na svoje možnosti pobarvajte s poljubno barvo za kovine. O možnostih go¬ vorimo zato, ker je najboljše, če barvo nabrizgamo s »pištolo« s pomočjo kompresorja. Ce te mož¬ nosti nimate, pač uporabite nava¬ den čopič. Najprej seveda nanesite osnovno barvo, ki naj se dobro po¬ suši, potem pa posamezne dele pobarvajte s poljubnimi barvnimi odtenki. Kot smo že povedali, je nabrizgana barva mnogo enako¬ mernejša in lepša, zato preverite tudi možnost, če poznate kakš¬ nega avtoličarja, ki vam bo enokolo mimogrede strokovno pobarval. Ena izmed možnosti je tudi ploče¬ vinka pod pritiskom z avtomobilsko barvo. Seznam najpomembnejšega materiala komplet pedal za kolo premer 9,5 mm — 2 kosa kolesni obroč 27 x 406 zračnica 47 x 406 plašč 47 x 406 vložek pod plaščem kolesa ležaj ZKL 6203 — 2 kosa napere za kolo, premer 2 mm x 185 mm z matico — 36 kosov vijak z matico za sedež pesto kolesa brez zadnje zavore jekleni trak dimenzij 600 x 5 x 20 mm jeklena palica, premer 50 mm x 100 mm (končna mera), ki naj bo dodatno nekoliko daljša zaradi vpenjanja cev, premer 24 x 2 x 200 mm cev, premer 20 x 1,5 x 1000 mm elektronika GENERATOR BARV Vezja za svetlobne efekte so več ali manj znana, razlikujejo se le v različnih izvedbah gene- riranja svetlobnih efektov. Vezje, ki ga ta članek opisuje, je drugačno. Generira skoraj konstantni svetlobni snop, ki se počasi preliva iz barve v barvo in potuje preko svetlobnega spektra. Najlepše rezultate dobimo pri indirektni osvetlitvi prostora, ker je efekt mešanja barv pri taki osvetlitvi najbolj izrazit. Opis vezja Vezje vsebuje tri skoraj enake sekcije. Srce vsake sekcije je integrirano vezje S 576, ki je v osnovi namenjeno senzorskim regulatorjem svetlobe. Pri stal¬ ni prisotnosti signala na kon¬ trolnem vhodu integriranega vezja, vezje generira impulze, ki počasi odpirajo in zapirajo triac, kar povzroči periodično prižiganje in ugašanje žarnic. Žarnica se v eni periodi, ki traja okoli sedem sekund, počasi prižge in počasi ugasne. Vse tri sekcije delujejo istočasno in usklajeno, začetki period posa¬ meznih vezij so med seboj za¬ kasnjeni za 2,3 sekunde. Vsa¬ ka sekcija naprave kontrolira žarnico z eno od osnovnih barv. Torej vezje meša med seboj tri osnovne barve, kar nam da vse barve vidnega svetlobnega spektra. Blok shema in diagram delova¬ nja sta na sliki 1. Na sliki 2 je električna shema naprave. Vezji okrog transistorjev T4 in T5 predstavljata zakasnilno vezje, ki ob vklopu naprave do¬ loči vrstni red mešanja barv. Zakasnilni čas 2,3 sekunde oz. 4,6 sekunde nastavimo s tri- TIM 7 • 265 • 87/88 M/ d> merpotenciometroma P1 in P2 eksperimentalno. Dušilke L1, L2 in L3 dušijo nepetostne ko¬ nice, ki jih vezje generira, te pa bi lahko motile ostale naprave _R17. _ -C10-II- C11-H- __ ,, _ ___J-_Jr 5HZI>Q9 -ji- ! R1 -CIZI-crfc Ž^Ocrt{r R21 ^i l® jrrdt^ - 1_ l*_ Cie ©, ©-*- 220V ®— Ž1-RDEČA Z2 = PLAVA Z3 = ZELENA TIM 7 • 266 • 87/88 v okolici. Dušilke lahko naredi¬ mo na kosu feritne antene, na katero navijemo približno 60 ovojev bakrene lakirane žice premera najmanj 0,5 mm. Vezje, ki ga sestavljajo upor R1 in kondenzatorja C1 in C2 ter diodi D1 in D2, je enostaven usmernik, ki ne potrebuje niti transformatorja, kar znatno po¬ ceni napravo. Vezje vgradimo v ohišje, ki mo¬ ra biti dobro izolirano, zato je najbolje, če je izdelano iz plasti¬ ke, saj je vezje med delova¬ njem pod omrežno napetostjo. Še posebno pa je potrebno pa¬ ziti pri nastavljanju zakasnilne- ga časa. Ta light-show naprava je izred¬ no dobrodošla na različnih za¬ bavah, v diskotekah..., lahko pa jo uporabimo tudi pri osvetli¬ tvi predmetov v izložbah ipd. Seznam elementov Upori: R1 = 330 Q/1W R2, R5, R10 = 1M5 R6, R7, R11 = 4M7 R3, R4, R8, R9, R12, R13 = 470 kQ R14, R16, R18 = 10 kQ R15, R17, R19 = 120 Q R20, R21 = 100 kQ P1, P2 = 470 kQ Kondenzatorji: C1 = 220 n F/400 V C2 = 47 p/25 V C3, C6, C9 = 470 nF/400V C4, C5, C7, C8, C10, C11 = 47 nF C12, C13, C14 = 150 nF/400 V C15, C16 = 100 nF Polprevodniki: T1, T2, T3 = BC 107, BC 547 ali podoben T4, T5 = BC 177B, BC 557 B Tri, Tr2, Tr3 = TIC 226 D ali podoben triac za 2A/400 V D1 = 15 V/1 W zener dioda D2 = 1N 4001 D3, D4 = 5V6/250 mW zener dioda Ostalo: L1, L2, L3 glej tekst V1, V2, V3 = varovalka 2 A Ž1: največ 400 W rdeča Ž2: največ 400 W modra Ž3: največ 400 W zelena Matej Pavlič STOP- NIŠČNI AVTOMAT Najbrž se vam je že kdaj zgodilo, da ste na stopnišču (če ne stanujete v bloku, kjer so takšni avtomati že vgrajeni) pustili prižgano luč, ki je potem gorela - nestabilizacijsko - vso noč. Ali pa imate zastarel živosrebrni mehanski stopniščni avtomat in vas njegovo vsiljivo ro¬ potanje moti, pa bi ga radi zamenja¬ li. Sedaj imate možnost sami zgra¬ diti napravico, ki vam bo poljubno dolgo, od nekaj sekund pa do 45 minut, osvetljevala stopnišče, po¬ leg tega pa vam bo še sama signali¬ zirala, da se čas gorenja izteka in da bo treba znova pritisniti taster. Takšnega avtomata pri nas ni mo¬ goče kupiti, strošek za navadno časovno stikalo, ki jih sicer prodaja¬ jo, pa je skoraj trikrat višji od zneska za material, ki ga potrebujemo mi in ki ga je prav vsega brez problemov mogoče dobiti v naših trgovinah. Kako stvar deluje? Elementi R,, Ct , D-, in D 2 predstavjajo kapacitivni usmernik in na polih filterskega kondenzatorja C 2 dobimo eno¬ smerno napetost okrog 9 V. Kon¬ denzator C 3 , ki se polni preko po¬ tenciometra R 3 , določa dolžino ča¬ sovnega intervala. S kratkim priti¬ skom na taster Ta se ta kondenza¬ tor v hipu sprazni, nato pa se začne znova polniti, tok skozi transistorje T, in T 2 (ki sta v Darlington vezavi) ter T 3 pa preko vrat (nožiča G) zaradi pozitivnega potenciala pov¬ zroči prevodnost triaca Tr in žarni¬ ca Ž zasveti. Ker se kondenzator C 3 zaradi nastavljive upornosti R 3 lahko polni hitreje ali počasneje, se po koncu polnjenja transistorji ter triac zaprejo in žarnica po nekaj TIM 7 • 267 • 87/88 sekundah brlenja popolnoma ugasne. Zaradi polvalnega usmer¬ nika imamo na kondenzatorju C 2 napetost frekvence 50Hz, ki se pre¬ naša tudi na C 3 . Ob koncu njegove¬ ga polnjenja sta transistorja T, in T 2 v času pozitivne polperiode odprta, v času negativne polperiode pa za¬ prta, zato triac lahko prevaja samo v pozitivni polperiodi - in žarnica v tem času le brli. Izdelava vezja je preprosta. Na izjedkano ploščico vitroplasta je treba prispajkati vse elemente, vključno s potenciometrom R 3 . Če ga kdo želi montirati kam drugam, mora samo skrajšati ploščico z vez¬ jem (za 25 mm) in prilagoditi dolžini obeh priključnih žičk, ki morata biti izolirani. Ker imajo naši in tuji triaci različen razpored nožič, sta oba tipa narisana, da ne bo nepotrebnih problemov. Zapomnimo pa si tudi to, da je nožiča A-, vedno na levi, priključek A 2 pa vedno tudi na ohiš¬ ju triaca. Z ohmmetrom je zato eno¬ stavno določiti nožico A 2 , preostala nožiča pa so potem vrata G. Le- stenčne ali vrstne spojke (čokola¬ de) je najbolje kupiti plastične, da se dajo razrezati. Z ostrim OLFA nožem odstranimo vmesne pove¬ zave, nato pa šest elementov po robovih s konico spajkalnika zatali- mo v celoto. Kdor želi, jih lahko tudi zlepi, vendar to ni potrebno. Iz ne- izolirane bakrene žice premera 1-1,5 mm naredimo šest 25 mm dolgih koščkov in jih s kombinirka- mi ukrivimo pod pravim kotom v obliko črke L. Z eno stranjo jih privijemo v vrstne spojke, nato pa vse skupaj potisnemo v luknjice na tiskanem vezju in s spodnje strani zaspajkamo (glej skico!). Če je vse pravilno montirano, mora vezje ob priključitvi v omrežje takoj delovati. Ko potenciometer R 3 obr¬ nemo skoraj do konca v levo, mora žarnica po približno 15 sekundah začeti brleti, nekaj sekund kasneje pa popolnoma ugasniti. Ker je vez¬ je pod omrežno napetostjo, se ga je med delovanjem smrtno nevarno dotikati. Prav zato je bolje že pred preizkušanjem narediti primerno ohišje. Zadostuje 3 mm debela vez¬ na plošča, plastika ali pleksi. Mere ohišja (v mm) so: 132 x 52 x 3 2 kosa 132 x 38 x 3 2 kosa 58 x 38 x 3 2 kosa V zgornji de! izvrtamo luknje za os potenciometra in tri vijake, z bočne strani pa šest lukenj za priključek žic v lestenčne spojke. Kdor želi okrog gumba potenciometra nari¬ sati še skalo, mora vezje najprej Seznam materiala d 2 Ti,T 2 t 3 ZD10 (ZD11)/500mW BC 109 (BC 107, BC 108) BC 179 Tr V Ž T KT 207/400 (TIC 206 D) cevna varovalka s podnožjem max 1000W za KT 207/400 tipkalo, taster Zener dioda katerikoli NPN transistor katerikoli PNP transistor glej skico In tekst za 300 W zadostuje 3,15 A max 200 W na 1 A triaca kakršenkoli lestenčne spojke 1,5 mm 2 - 6 kosov vijaki M 3 x 10 - 3 kosi matice M 3 - 9 kosov bakrena žica 01-1,5 mm - 15 cm vitroplast 130 x 50 mm TIM 7 • 268 • 87/88 TIM 7 • 269 • 87/88 umeriti. To je najlaže narediti z električno uro s kazalci. Priključimo jo namesto žarnice, za¬ pomnimo si položaj kazalcev in pri¬ tisnemo tipko Ta. Ko se bo avto¬ mat čez čas izklopil, se bo ustavila tudi ura in iz novega položaja ka¬ zalcev bo mogoče izračunati dolži¬ no intervala. Priključitev vezja v že obstoječo električno instalacijo bo, vsaj za¬ četnikom, delala največ preglavic, zato morajo to obvezno delati ob prisotnosti starejših, ki se na elek¬ triko vsaj malo spoznajo. Vse žar¬ nice (za triac KT 207/400, ki je 5A, jih je lahko za 1000VV, torej deset¬ krat po 100W) in vsi tasterji na stopnišču morajo biti zvezani vzporedno (glej skico!). To je os¬ novni pogoj, saj sicer avtomata ne bomo mogli aktivirati. Najbrž to že sami veste, a na kon¬ cu vseeno znova opozarjamo: elektrika ni samo koristna, pač pa lahko koga tudi ubije ali hudo po¬ škoduje, zato je treba pri vseh po¬ segih v omrežje odviti ustrezno va¬ rovalko, pri delu pa biti pazljiv in zbran! Matej Pavlič MERILNI INSTRUMENTI ZA MLADE ELEKTRONIKE - 5 TIM 7 • 270 • 87/88 dvojnega preklopnika St potrebuje¬ mo le še štiri upore. Ker se je izkazalo, da decimalne pike, veza¬ ne na maso preko upora 470 fi, ne svetijo dovolj, smo ta upor zmanj¬ šali na 180Q. Ob vklopljenem usmerniku in preklopniku v gor¬ njem položaju bomo na prikazoval¬ niku lahko odčitali nastavljeno na¬ petost, ko pa bo preklopnik v spod¬ njem položaju, bodo LED displeji kazali nastavljen tok. Povezave med obema ploščicama, vključno z upori, naredimo z mehkimi izolira¬ nimi, po možnosti raznobarvnimi, bakrenimi žičkami. UNIVERZALNI DIGITALNI VOLT- AMPER METER Univerzalni merilnik je vsekakor najuporabnejši instrument v elek¬ troniki. Ker je precej drag, si ga, vsaj na začetku, mlad amater težko privošči, saj cene Iskrinih instru¬ mentov dosegajo že 12 starih mili¬ jonov. Sedaj pa je pred vami (skica 2) načrt kvalitetnega digitalnega volt-amper metra, ki vas bo stal vsaj štirikrat manj, po kvaliteti pa ne bo prav nič zaostajal za kupljenim. Z našim instrumentom je mogoče meriti izmenične in enosmerne napetosti ter toke v štirih merilnih območjih, ki jih izbiramo s priklopni¬ kom St : Ele- 1. 0-999 mV 0-999 mA Vlado Zupan male železnice TUNELI Tuneli in mostovi so na maketah najbolj priljubljeni. Promet naredijo bolj mikaven, pa tudi pokrajina je bolj pisana. V današnjem nadaljevanju bomo govorili o tune¬ lih, naslednjič pa o mostovih. Pogosto vidimo na make¬ tah tunele postavljene povsem nenaravno, tako da se ne vključujejo v okolico. Navadno si modelar tam nekje na ravnini zaželi tunel, ga postavi in napravi preko njega hrib, ki nima prave povezave z ostalo pokrajino. Najbolje bo, da naredimo ob straneh makete hribe, vmes pa ravnino. Tako bo čisto naravno, če bo med hriboma most, v hribu pa tunel, da lahko viak pelje skozenj. Če si vzamemo za vzor »veliko« železnico, bomo lahko ugo¬ tovili, da so tuneli res le tam, kjer proge ni bilo mogoče speljati drugače. Gradnja tunela je drago in zamudno opravilo. Če hrib ni višji kot 15 metrov, raje naredijo usek, saj je cenejše kopanje z vrha, kot pa vrtanje v hrib. Če se da, speljejo progo malo naokoli po hribu, da poiščejo kako sedlo med hribi. Le če ne gre drugače, se lotijo gradnje tunela. Včasih je pokrajina oblikovana tako, da ni druge rešitve kot tunel. Kar peljite se z vlakom od Nove Gorice do Jesenic - našteli boste prek 20 tunelov. Tam brez njih ne bi šlo! Seveda bodo na naši maketi veljala za gradnjo tunelov druga merila. Kot sem že uvodoma omenil, hočemo s tem popestriti promet, saj je prav zanimiv pogled na vlak, ki vozi iz tunela. S tem, ko speljemo del proge pod hribom, ustvarjamo videz, da je proga daljša. Če vlak takoj za postajo izgine v tunel, kakor kaže slika 1., bomo imeli občutek, da je prevozil več kot samo meter proge, ko bo na drugi strani prišel iz tunela. Včasih imamo v tunelu tudi odstavne tire za vlake ali remizo za lokomotive, saj je vozni park na tak način lepo spravljen in manj izpostavljen prašenju. Tole poglavje o tunelih bi moral napisati pravzaprav pred onim o gradnji hribov, saj bomo delali hribe preko TIM 7 • 271 • 87/88 narejenih tunelov in ne bomo vrtali luknje v hrib, kot delajo pri resnični železnici. Morda pa ne bo tako hudo narobe, saj najbrž nihče ne dela makete od nadaljeva¬ nja do nadaljevanja, ampak bo zastavil delo, ko bo prebral vse članke. Za vsak primer še enkrat - najprej gradimo tunele in šele nato hribe! Že ko smo delali načrt makete, smo morali predvideti hribe, kjer je hrib, pa mora biti tunel in med hriboma most, če naj pride vlak z enega hriba na drugega. Gradnja tunelov ima dve stopnji, najprej je treba napraviti zunanji del, steno pri Slika 1. Če postaja stoji ob hribu, je lahko takoj za njo tunel. Desni portal obnavljajo in je zato ob njem oder z delavci. Slika 2. Na sliki so naravne velikosti portalov za parne in električne vlake. Manjši prerez je za razmer¬ je TT ali N, večji trije so za HO. vhodu in portal, nato pa še notranji del, tunel v pravem pomenu besede. Zunanji del moramo izdelati posebno pazljivo, saj bo vsem na očeh. Tudi pri pravi železnici so tunelski portali večkrat prav monumentalno izdelani. Tunel mora biti prave velikosti. Če je premajhen, lahko pride do zatikanja posebno na ovinikih, če pa je prevelik Slika 3. Po »kroju« vhoda narišemo portal na vezano ploščo. TIM 7 • 272 • 87/88 ustvarja grd videz. Prerez je navadno jajčaste oblike, za enotirno progo je ožji kot za dvotirno. Električna železni¬ ca zahteva širše in višje tunele, saj mora teči v njih tudi žica po kateri drsi odjemalnik toka. Če bo tunel na naši maketi raven, je dovolj toliko širok kot tir z nasutjem, saj nobena lokomotiva ali vagon nista širša. Navadno pa so tuneli na maketi speljani v ovinku, saj so hribi ob straneh - in tu naredimo s progo zavoj. V tem primeru mora biti tunel znotraj na vsaki strani tira še za 3cm širši. Dolgi vagon z dvema dvojnima osema v zavoju »pogleda« čez progo in bi se zaletel v zid, če tunelska cev ne bi bila dovolj široka. Zato moramo pri tunelih z zavoji opraviti nekaj poskusnih voženj z dolgimi vagoni, preden tunel zapremo. Ko bo tunel narejen, bo prepozno! Delo začnemo z izdelavo vhodne stene tunela, ker nam bo ta tudi za mero za notranji cevasti del. Na sliki 2 so v naravni velikosti prerezi tunela za eno in dvotirne proge, za parne in električne vlake. Vzamemo 5 do 10 milimetrov debelo vezano ploščo in nanjo prerišemo prerez tunela, kot je prikazano na sliki 3. Nato z ločno žagico po črti izžagamo in ploščico fino zbrusimo z brus¬ nim papirjem. Takih ploščic moramo narediti tri do pet, odvisno od dolžine tunelske cevi. Dejali boste morda, da je dovolj odprtina v hrib in da cevi ne rabimo. Vendar bi bilo videti grdo, če bi za vhodom kar zijala široka luknja v hribu. Če bo tunel raven, moramo narediti 20 do 30 centimetrov cevi, dokler se pač vidi v tunel. Če bo tekel v zavoju, je cev lahko krajša, saj se zaradi zavoja ne vidi globoko vanj. Ampak pri zavitem tunelu cev tudi ne sme biti predolga, saj ne bi mogli pobrati iz tunela vlaka, če iztiri ali se kako zatakne. Sedaj moramo vhodno steno s portalom obdelati, da bo videti kot kamnit zid. V tujini dobimo potiskane kartone, ki imitirajo zid iz kamna ali pa profilirano plastično samolepilno folijo ter plastične obrobe, ki se ukrivijo po obliki portala, kar vse vidimo na sliki 4. Seveda je delo s temi izdelki najlažje, saj je treba karton ali plastično folijo le pravilno izrezati in prilepiti na deščico. Kako je tak portal videti, kaže slika 5. Mi pa smo sklenili, da bomo kar se le da napravili sami. Ploščico lahko po¬ barvamo s tempera barvo ali z disperzijsko barvo za zid (npr. SINKOLIT), ki smo ji dodali črno in rjavo tempero, da dobimo barvo skal. Tudi s PLASTOFILOM lahko zmešamo bolj redko kašo z dodatkom tempere in na debelo nanesemo na ploščico. Ko je premaz napol suh, vzamemo košček tanke ozke pločevine in z njo vtiskuje- mo v premaz črtice, ki naj predstavljajo presledke med kamni. Ko je suho, pripravimo pet, šest različnih meša¬ nic tempera barve (zelo svetlosiva, temnosiva, zelenka- stosiva, vijoličnosiva, rjavkastordeča ali podobno) in s tenkim čopičem pobarvamo tu in tam kak »kamen« z eno od barv. Tudi v naravi je kamenje različnih barvnih odtenkov in tako bo videti naš portal bolj naraven. Če bodo vozile skozi tunel parne lokomotive, potem portal zgoraj pobarvajmo temno sivo, saj mora biti vhod uma¬ zan od dima in saj. Portal lahko oblikujemo tudi tako, da les najprej pobar¬ vamo sivo, osušenega pa namažemo na debelo z lepi¬ lom za les. Na lepilo nato s pinceto polagamo tenke Slika 4. V tujini lahko kupimo plastične ali kartonske plošče, ki ponazarjajo kamnit zid. Plastično obrobo upognemo in vtaknemo v portal. Slika 5. Tako je videti portal iz plastične folije, ob vhodu pa je tudi plastična obroba, ki smo jo ukrivili na prejšnji sliki. Slika 6. Zanimiv portal lahko tudi naredimo sami tako, da prilepimo na vhodno ploščo drobne ka¬ menčke. TIM 7 • 273 • 87/88 kamenčke velikosti od 2 do 4 milimetre. Ko bo suho, bo treba tu in tam z barvo in tenkim čopičem še kaj popraviti, videti pa bo prav zanimivo. Tak tunel je na sliki št. 6. Skici na sliki 7 kažeta dve obliki portalov, seveda pa lahko oblikujete portal po svoje, nekaj primerov vidite tudi na slikah 8 in 9. Preden tunel vstopi v hrib, je Slika 7. Skica kaže dve obliki portalov, sicer pa poglejte tunele na »veliki« železnici! Slika 8. Ker sem moral spraviti pod hrib tri tire, sem moral narediti zelo širok portal, ki pa sicer ni najlep¬ ši. Slika 9. Na tem hribu sem imel kar sedem tunelov, kar ni ravno »naravno«, je pa neke vrste razstava raznih izvedb portalov: spodnji levi je iz kartona, ostalih pet spodaj iz nalepljenih kamenčkov, zgornji pa je iz plastične folije. Sicer pa toliko tunelov naenkrat raje ne delajte, videti je kot luknje, ki jih napravi svizec visoko v gorah! navadno narejen usek in tudi ta stena mora biti narejena enako kot portal. Izdelavi portalov namenimo malo več truda in časa, saj bodo tako v okras naši maketi. Poglejte tunele na resnični železnici in dodajte zraven še svojo fantazijo, pa boste imeli lep in zanimiv izdelek! Tako izdelano vhodno steno s portalom sedaj nalepimo Slika 7 Slika 10. Skica kaže, kako se pritrdijo ploščice na osnovno ploščo in kako se vstavi v plošče tunelska cev iz kartona. Slika 11. Večkrat je treba na odročnih delih makete hrib nad tunelom napraviti tako, da ga je možno dvigniti in priti do vlaka. Slika 12. Če sta hrib in tunel ob strani makete, je praktično, da lahko odstranimo stransko desko in tako dobimo možnost dostopa do iztirjenega vlaka. TIM 7 • 274 • 87/88 na osnovno ploščo preko tirov. Da bo plošča stabilno pritrjena, najprej privijemo ali pribijemo na vsako stran vhodne plošče zadaj kak centimeter debelo letvico, kot vidite na sliki 10. Nato spodnji del stene in letvice dobro namažemo z lepilom in pritisnemo na osnovno ploščo. Uporabili bomo lepilo za les DONIFIX ali MITOL. Le če hočemo, da bo držalo »za vse večne čase«, bomo uporabili dvokomponentno epoksidno lepilo DONIPOX, sicer pa bo za vsakega modelarja zelo koristno, če prebere članek o lepilih v 5. številki TIM-a. Nato na enak način na razdalji 5 centimetrov prilepimo še ostale, iz lesa izrezane ploščice, kot kaže že omenjena slika. Ko se bo lepilo do naslednjega dne posušilo, bomo v po¬ stavljene ploščice vstavili kartonsko »cev« tunela. Naj¬ prej naredimo iz malo tršega papirja kroj, tako da pomerjamo in prirezujemo toliko časa, da se bo lepo ujemal z odprtinami v ploščicah. Nato po tem kroju izrežemo ploščico iz mehkejšega kartona. Prvih 10 do 15 centimetrov ploščice znotraj polepimo s kartonom, ki posnema kamniti zid, če pa takega kartona nimamo, pobarvamo s tempera in nato s svinčnikom narišemo črte med kamni. Na enak način kot portal, tudi tu nanašamo razne barve. Proti vrhu namažemo s sivo, saj je vrh umazan od dima in saj. Ko se je barva posušila, karton upognemo in potisnemo v odprtine na ploščah, kot je prikazano na sliki 10. Robove odprtin namažemo z univerzalnim lepilom in karton pritisnemo na rob lesa. Še enkrat pa poudarjam, da pri tunelih v zavojih ta cev ne sme biti predolga, sicer ne bomo mogli do vlaka, če iztiri. Če so tuneli daljši, bomo morali nad njimi zgraditi premičen hrib, kot je prikazano na sliki, saj bomo lahko le na ta način prišli do vlaka. Če teče tunel ob stranici makete, naredimo tako, da steno ob zunanji strani makete lahko odstranimo in pridemo od strani do tirov, kakor kaže slika 12. Večkrat vidimo, da teče proga ob robu hriba pod galeri¬ jami. Proga je pokrita, na prednji strani pašo oboki, daje vlak viden. Na tak način je proga zavarovana pred plazovi. Podobno teče včasih skozi mesto po podvozu. Tudi tu je prednja stena delno odprta, kot kaže slika 13. Take oboke lahko izžagamo iz vezane plošče, ki jo nato oblepimo in pobarvamo, podobno kot portal pri tunelu. Lahko pa tako steno izžagamo z električno ogrevalno žagico iz stiropora in jo nato »obdelamo« s PLASTOFI¬ LOM. Tako so narejeni oboki na sliki 14. Dela je manj, pa še poceni je. Stena je zelo lahka, naslonimo jo na hrib in zlahka odstranimo, če hočemo do vlaka na tiru. V uvodu sem omenil, da naredijo včasih v hrib, če ni previsok, usek. Tudi na maketi naredimo lahko kaj takega. Tak usek bo lahko iz »žive skale« - stiropor bomo ostro odrezali in premazali s sivim plastofilom, lahko pa postavimo škarpo iz kamnov. Morda se bo bolj prilegalo našemu hribu, če bo usek le na zgornjem pobočju, spodaj bomo pa hrib odrezali in napravili škarpo pod progo. Dve varianti sta narisani na sliki 15. Če imamo na maketi hribe, imamo veliko več možnosti za postavitev proge - tuneli, galerije, podvozi, useki, škarpe in mostovi močno poživijo izgled makete. Seve¬ da pa ne smemo narediti tega preveč in »na hitro roko«, ampak si moramo vzeti za vsak posamezen element čas in izdelati tudi vse podrobnosti. Tista plastična folija, ki ponazarja kamniti zid je res zelo lepo izdelana, če pa bo na vseh portalih in zidovih, bo videti kar dolgočasno. Ker za te pomožne materiale nimamo dovolj možnosti in denarja, oblikujemo portale, stene in škarpe sami s pla¬ stofilom, tempera barvami in čopičem. Bodimo potrpež¬ ljivi in vztrajni! Makete bomo veseli in našim prijateljem bo všeč. Slika 13. Včasih pelje vlak ob robu hriba, kjer se prožijo plazovi in progo speljejo skozi galerije. Po¬ dobno so narejeni tudi podvozi v mestu, kakor kaže naša skica. Oboki so iz vezane plošče, ki je prelep¬ ljena s kartonom ali pa je iz stiropora, ki ga »obdela¬ mo« s PLASTOFILOM. Slika 14. Galerija na sliki je izdelana iz stiropora in obdelana s PLASTOFILOM. Na vrhu je »posejana« trava, da neopazno prehaja v hrib, po katerem teče zgornja proga. Slika 15. Na desni je pravi usek v hribu, na levi pa imamo ob progi zgoraj steno, pod progo pa škarpo. TIM 7 • 275 • 87/88 TELEFONSKE CENTRALE Šele ko telefonski aparat povežemo z napravo, ki omogoča povezave med telefonskimi naročniki, lahko opravimo telefonski pogovor. Tej posredovalni - komu- tacijski napravi pravimo telefonska centrala. Če pa gre za prenos na velike daljave, tedaj poteka zveza najprej iz ene centrale v drugo in šele potem do priključkov. Oglejmo si na kratko zgodovino telefonskih central in telefonskih povezav: 1878 - je bila v kraju New Haven v ZDA vključena prva ročna telefonska centrala za 20 priključkov. Centralo je odprl Alexander Graham Bell, ki je imel zanosen govor kot edini izumitelj telefona; 1879 - so prikazali v Parizu prvo telefonsko centralo v Evropi za osem priključkov (Connolly in Mac Tighe); 1883 - je bila v Beogradu nad kavarno »Kod 3o lista duvana« v prostorih geografskega oddelka srbske voj¬ ske, torej na območju današnje Jugoslavije, vključena prva telefonska centrala; 1886 - vzpostavljena je bila prva daljinska telefonska zveza in sicer na relaciji Beograd-Niš (ob času srbsko- bolgarske vojne); 1887 - je bila vključena v Zagrebu prva javna telefonska centrala za sto priključkov; 1891 - vzpostavili so prvo mednarodno telefonsko zvezo med Anglijo in Francijo; 1892 - Alman Strovvger (1839-1902) je izdelal prvo avtomatsko telefonsko centralo, vključeno v kraju La Porte v državi Indiana. Imela je sto priključkov in aparate s tipkami. Ko je centrala pol leta delovala, so jo zaradi mnogih napak izločili iz prometa na veliko veselje telefonistk; 1892 - so med New Yorkom in Chicagom napeljali 1187 km dolg bakren nadzemeljski vod na drogovih in izolatorjih, pri nas pa prav tak vod na relaciji Dunaj-Trst. To je bila hkrati tudi najdaljša zveza v Evropi; 1895 - so vpeljali v Sarajevu vojaški telefonski promet; 1897 - prva javna rajonska telefonska centrala v Ljublja¬ ni, ki je imela leta 1900 skupno 192 priključkov; 1898 - v Beogradu prva javna RTC za 28 priključkov, prav tako pa nova RTC v Mariboru; 1901 - so prvič uporabili pri centrali koordinatne stikalni- ke, patent Roberta J. Hovverja iz ZDA; 1908 - v kraju Hildesheim v Nemčiji je bila vključena v Evropi prva javna ATC, izdelana po evropski zasnovi. Uporabili so Strovvgerjevo licenco oziroma stodelne izbiralnike. Centrala je imela 900 priključkov, aparati pa so imeli vsak svojo lokalno baterijo; 1910 - se je začel javni telefonski promet v Črni gori; 1914 - v Angliji je začela delovati ATC vrste rotary z indirektnim vzpostavljanjem zvez; 1927 - v Ljubljani je bila vključena prva javna ATC sistema Siemens s Strowgerjevimi izbiralniki za sto priključkov. Zasluge zanjo ima pokojni prof. Mario Osa- na. Prvotno je bila nova ATC za Ljubljano predvidena že Moderna naročniška, elektronska telefonska cen¬ trala sistema Sl 2000/014 za 248 priključnih točk. Zasnovana je modularno in ima mikroračunalniško krmiljenje. Konstruirali in izdelali so jo v Iskri, indu¬ striji za telekomunikacije v Kranju leta 1913, pa je kasnila dobava, ker se je bližala vojna. Zatem so dobili nove ATC še Maribor 1929, Novi Sad, Beograd in Zagreb; 1936 - V New Yorku v nebotičniku firme ATT s sodelo¬ vanjem Anglije, Nizozemske, Indije in drugih so vzpo¬ stavili prvo telefonsko zvezo okoli sveta, v Jugoslaviji pa prvo avtomatsko telefonsko omrežje na Bledu s poveza¬ vo Bohinjske Bistrice, Jesenic, Radovljice, Kranjske gore, Mojstrane in pozneje še Kranja in Ljubljane; 1948 - Iskra v Kranju se je pričela ukvarjati s telefonsko tehniko. Izdelali so aparate, nato še telefonske centrale; najprej zasebne in delno tudi javne z izbiralniki; 1954 - Iskra je že razstavila na sejmu v Zagrebu prve, takrat zelo moderne, javne crossbar telefonske centra¬ le, ki jih je kmalu začela vgrajevati predvsem v Sloven¬ skem Primorju; 1954 - vzporedno z javno tehniko je Iskra začela z gradnjo funkcionalne zasebne tehnike, predvsem za železnico (Maribor, Skopje, Jesenice, Titov Veles, Go- stivar, Kraljevo, Karlovac, Ogulin in drugod), nato pa še za druge (milica, vojska, radio itd.); 1964 - v Jugoslaviji in sicer v Ljubljani je bila vključena v jugoslovanski avtomatski telefonski promet tranzitna telefonska centrala, tako da je stekel leta 1978 tudi prvi avtomatski mednarodni promet; 1977 - je vključila Iskra prvo javno elektronsko rajonsko telefonsko centralo v Mostah; 1980 - pa mednarodno telefonsko centralo v Moskvi. To sta bili centrali vrste metaconta 10 C, izdelani v Kranju po licenci tovarne Bell in montirani z domačimi strokov¬ njaki. Marjan Kralj TIM 7 • 276 • 87/88 Po češki reviji ABC priredil Bojan Rambaher VSAK PRAVI MOŽ NOSI V ŽEPU NOŽ V »trgovini« med fantiči na cesti so gotovo najbolj priljubljeni in cenjeni raznovrstni noži. Fantje za¬ menjujejo med seboj vse od žepnih pipcev z enim rezilom, vzmetnih nožev, velikih zložljivih nožev, pa do bodal, ki jih nosimo v usnjenem toku za pasom. Vas je ob tem morda že kdaj zanimalo, kako nože sploh izdelujejo in kdaj se je začela ra¬ zvijati nožarska industrija? Če smo nekoliko polovičarski in pozabimo na po¬ droben opis rezil, ki so jih ljudje izdelovali za ra¬ zlične namene vse od kamene dobe naprej — na sliki 1 vidite lovski nož iz kremena, ki je nastal pred 3000 leti, ob njem pa za primerjavo sodoben lovski nož — pa se moramo vsekakor ustaviti v srednjem veku. Takrat so nastali prvi zametki or¬ ganiziranih nožarskih delavnic, v katerih pa so seveda izdelovali zelo raznovrstna rezila, in ne samo nože, oziroma je v teh delavnicah nastal marsikateri izdelek, ki ga danes ne najdemo več. Mojstri so izdelovali tanke meče, sablje, tesarske sekire, lovske nože, pa tudi britve in škarje, obča¬ sno pa celo kirurške instrumente. Kot vse druge veje predelovanja in obdelovanja kovin se je tudi ta veja razvijala in izpopolnjevala. V obrtnih delavnicah so preizkušali nove načine obdelave materiala in poskušali kar se da skraj¬ šati čas izdelave posameznih vrst rezila, ker je bilo zaradi naraščajočega števila prebivalstva, pa tudi zaradi številnih vojn. povpraševanje po teh izdelkih vse večje. Skozi stoletja se je proizvodnja počasi industriali¬ zirala, tako da so v 18. in 19. stoletju nastale prve tovarne nožarskih izdelkov. Paleta proizvodov teh tovarn je bila seveda nekoliko drugačna od proizvodnje najpriljubljenejših rezil pred nekaj stoletji. Preusmerila se je bolj v izdelavo kuhinj¬ skih, mesarskih, lovskih, zložljivih, žepnih in dru¬ gih nožev za osebno uporabo in v izdelavo obi¬ čajnih obrtniških nožev — gostilniških, vrtnarskih, čevljarskih nožev in podobno, izdelovali pa so tudi razna posebna rezila. Hkrati z industrializacijo se je seveda zelo izbolj¬ šala tudi tehnika izdelave nožev, s tem pa tudi nji¬ hova kakovost. Danes nože izdelujemo na mo¬ dernih rezalnih strojih, ki so pogosto opremljeni celo z računalniki, tako da lahko programer kar na ekranu monitorja programira različico starega ali obliko novega noža. Stroj, ki ga vodi računalnik, pa nato s pomočjo elektroerozivne obdelave iz¬ dela najzapletenejšo obliko po potrebi tudi iz že kaljenega materiala, torej tudi izdelke, ki jih s prejšnjimi tehnikami sploh niso mogli izdelovati. Ne glede na zapletenost proizvodnje pa je pro¬ duktivnost takšnega stroja tudi do štiridesetkrat večja od produktivnosti klasičnih strojev za izde¬ lavo nožev in drugih rezil. Jasno pa je, da so takšni najsodobnejši stroji zelo dragi in niso vsa¬ komur dostopni. V klasični tovarni nožev je nujno potrebna so¬ dobna rezalna stiskalnica za natančno rezanje materiala. V starih stiskalnih »štancah« se je mnogo izdelkov poškodovalo, tako da so morali rezila in druge izdelke še dodatno obdelovati. Takšnih problemov pri sodobnih rezalnih stiskal¬ nicah ne poznajo, ker stiskalnica dobro leže na zaželjeno obliko izdelka, velike rezalne škarje pa jo natančno izsekajo. Material ni prav nič poško¬ dovan, izdelek je oblikovan natančno po načrtu in vse dodatno obdelovanje je nepotrebno. Takšno stiskalnico za natančno rezanje,izdelek tovarne Feintool, vidite na sliki 2. Delovanje stiskalnice tehnologi uravnavajo prek stiskalne plošče. Pravzaprav današnje tovarne nožev izdelujejo vse, kar reže, žaga, bode, pika in seka. Glavni material, ki ga uporabljajo, je nerjaveče jeklo. Včasih so uporabljali tudi ogljikovo jeklo, in sicer za cenene navadne pipce, vendar takšnih danes malodane ne izdelujejo več. Zelo preprosti za iz¬ delavo so mesarski noži, ki jih v velikih serijah iz¬ delajo v treh do štirih dneh. Mnogo težje je izdelati kvalitetne zložljive nože. Izdelava teh nožev traja neprimerno dlje in so zato tudi dražji. Prav nič čudno pa ni, če so res kvalitetni noži presenetljivo dragi, mnogokrat tudi zaradi posebnih dodatkov v materialu. Če naj bi nož dobro rezal, mora biti rezilo seveda ostro, torej tanko in dobro vlečeno. Nastane se¬ veda problem, kako naj takšno tanko rezilo ohrani potrebno trdnost. To dosežemo s kaljenjem, kar pomeni, da so pri izdelavi nožev zelo pomembne tudi kalilne peči, v katerih kalimo že oblikovane izdelke. Poznamo več tehnik kaljenja, ki jih uporabljajo glede na različno namembnost materiala, v bistvu pa je kaljenje postopek, pri katerem kovine po¬ sebno toplotno obdelajo in jih nato naglo ohladijo, tako da postane kovina bolj trdna. Ponavadi kalijo izdelke oziroma dele izdelkov, ki se močno obrab¬ ljajo, in to takrat, ko so ti že oblikovani v izdelek. Pri današnjih tehnikah kaljenja material tudi ne potemni in se po kaljenju enako lepo sveti kot prej. Kot smo že omenili, poznamo več vrst kaljenja. Pri tem ločimo dve fazi obdelave: prva je segre¬ vanje, kjer uporabljamo različne načine ogreva¬ nja kovine in s tem že vplivamo na zaželjeno kva- TIM 7 • 277 • 87/88 liteto materiala (plamensko kaljenje, indukcijsko kaljenje...), še bolj pa lahko na kvaliteto materiala vplivamo z drugo fazo kaljenja, to je z ohlajeva¬ njem. Pri tem uporabljamo različna ohlajevalna sredstva: vodo, olje ali zrak. Govorimo torej o ka¬ ljenju v vodi, o kaljenju v olju, ki ju pogosto upo¬ rabljamo pri kaljenju tankih predmetov, in o kalje¬ nju na zraku. Za kvalitetne nože pogosto uporab¬ ljamo večstopenjsko kaljenje, zelo dobre rezul¬ tate glede kvalitete rezil pa dosegajo tudi z na¬ slednjim postopkom, ki temelji na neobičajno ve¬ liki toplotni razliki med segretim in ohlajenim ma- TIM 7 • 278 • 87/88 terialom in zagotavlja kvalitetno ostrino in dobro trdnost rezil. Pri tem postopku rezila najprej segrejejo na tem¬ peraturi 1088° C, nato pa jih vložijo v suh led s tri- klorom, v katerem se rezila ohladijo na tempera¬ turo -70° C. Ko se tako obdelana ostrina segreje na normalno temperaturo, je trdna, hkrati pa tudi prožna in žilava. Jeklo ima odlično notranjo struk¬ turo in se da izvrstno nabrusiti. Naslednji postopek pri obdelavi nožev je torej brušenje. Brusilni tehnik vpne v okroglo vpenjalo, ki ga vidite na sliki 3, več rezil hkrati, in zbrusi naj¬ prej hrbte rezil, nato pa še rezila, kar je kljub teh¬ niki dokaj garaško delo. Novejšega datuma je mokro brušenje. Sto kilo¬ gramov rezil vložijo v veliki vibracijski boben, v ka¬ terem je brusivo, voda, brusilna pasta in drobno kamenje. Po osemnajstih urah se samodejno vklopi magnetni separator. To je premična gred na tekočem traku, opremljena z zelo močnim magnetom. Magnet izvleče rezila iz bobna in jih premesti v sušilni vibrator, ki ga segrevajo. Pri temperaturi 100° C se v njem jeklena rezila posu¬ šijo in očistijo. Na sliki 4 vidite več vrst rezil. Kaj menite, katero rezilo je najboljše? Naj vam jih opišem: 1 — trdna ostrina, ki se dobro brusi in ima dolgo življenjsko dobo. 2 — oblika ladijske kobilice; rezilo je navi¬ dezno najostrejše, a se naglo otopi in rado zlomi. 3 — konkavni profil; se hitro otopi in ga je težko brusiti. Naslednja faza proizvodnje je dokončna oprema nožev. Posamezne dele noža je treba nasaditi na zakovico na posebni stiskalnici, ki jo nato stisne in pričvrsti. Če ima nož eno samo rezilo, lahko po¬ tuje kar do stroja za izdelovanje ročajev, kjer še toplo umetno maso stisnejo v kalup na pravkar iz¬ delane nože. Noži potujejo le še v kontrolni odde¬ lek, nato pa so pripravljeni za prodajo. Kakšne so glavne smernice razvoja nožarske in¬ dustrije in kakšna je njena prihodnost. Izdelava nožev se cepi predvsem v dve smeri. V eno smer teče razvoj nožev, ki so namenjeni posameznim skupinam porabnikov, torej specializiranih nožev, v drugo pa izdelovanje kombiniranih priročnih nožev s čimveč funkcijami. Če si nekoliko bolj pozorno ogledate police v trgo¬ vini z noži, boste na njih večinoma našli le večje ali manjše kuhinjske nože, v specializiranih trgovi¬ nah z lovsko in ribiško opremo pa najdete tudi po¬ sebne večje ali manjše lovske nože, tudi v kom¬ pletih, priročne nože za tabornike, nerjaveče nože za potapljače in podobno, medtem ko bi mačete, samurajske meče, in razna bodala našli že težje; vsaj pri nas, v tujini pa se v posebnih specializiranih trgovinah najde tudi to. Podobno velja tudi za kombinirane nože z več funkcijami. Takšne vzmetne nože, kot ga vidite na sliki 5, izdelujejo pretežno v tujini. Velja pa povedati, da pot do novega noža in nje¬ gove serijske izdelave ni lahka. Od zamisli do na¬ stanka noža včasih mine več let, čeprav je dan¬ danes sodobna tehnika tudi ta čas skrajšala. Naj¬ prej je treba izdelati vrsto prototipov, tudi do tride¬ set in več, ki jih vsestransko preizkusijo in »poti¬ pajo tržišče«, preden se lotijo redne proizvodnje. Za novo proizvodnjo pa je treba prej seveda pre¬ delati stroje, pripraviti pomožno opremo, priučiti ljudi... Opisali smo vam industrijsko izdelavo nožev v tr¬ govinah, kjer se trudijo izdelati čim boljši nož za široko uporabo po čim nižji proizvodnji ceni. Po drugi strani pa so sposobni posamezniki kaj kmalu spoznali, da nožarska obrt ni samo bruše¬ nje nožev, ampak da se svet zanima tudi za zelo kvalitetne nože, pri čemer cena sploh ni po¬ membna. Bi nam verjeli, če bi vam povedali, da so na svetu noži, kjer za rezilo in ročaj plačamo toli¬ ko, da bi si za ta denar že lahko kupili spodoben avtomobil? V zapadnem svetu izdelujejo tudi takšne nože. Noži so praktično neuničljivi in jih uporabljamo vse življenje. Z njimi lahko režemo vse od kruha do pločevinke. Takšne unikatne nože so pred dvajsetimi leti začele izdelovati majhne nožarne v Združenih državah, danes pa jih lahko dobite tudi v Zahodni Nemčiji. Izdelujejo jih iz zrnc nerjave¬ čega jekla z velikim odstotkom kobalta, kroma in vvolframa. Nož, o katerem govorimo, lahko vidite na sliki 6. Vse proizvodne operacije od polizdelka naprej potekajo ročno, kar traja do sedem ur. Re¬ zilo in ročaj sta iz enega kosa. Če spregovorimo še o ceni — takšni noži stanejo nekaj tisoč mark. Še dražji so noži »nožarskega k r alja« Boba Love- lessa, dobiti pa jih je še težje — čakalna doba je trenutno namreč kar osem let! Cena noža je 15.000 dolarjev, se pa nož ponaša z izredno ostrino, ki jo baje preizkušajo tako, da rezilo zapi¬ čijo v dno potoka: nož je pravilno nabrušen, ko prerereže prosto plavajoč drevesni list. Z Japonske prihaja nož, ki se nikoli ne skrha in otopi. Izdelan je iz keramičnih materialov. Ne¬ rodno pri tem nožu je le to, da se razleti na tisoč koščkov, če pade na trda tla. Ne glede na to pa strokovnjaki menijo, da je nož prihodnosti prav keramični nož, ker razen navedenega nima dru¬ gih slabosti, pa tudi njegova cena ne bi smela biti astronomska, zato se nadvse trudijo, da bi našli vezivo, ki bi keramičnemu nožu zagotavljalo tudi trdnost Samo po sebi se razume, da imajo noži takšnih kvalitet tudi izvrstne ročaje iz zelo kvalitetnih ma¬ terialov. To so na primer palisandrov les, želvovi- na, biserovina, slonovina in celo les sekvoje. Za¬ govorniki dragih in kvalitetnih nožev trdijo, da si nož takšno ceno in skrb tudi zasluži, še posebej zaradi tega, ker je prav nož orodje, ki je človeka v davni preteklosti dvignilo nad žival. TIM 7 • 279 • 87/88 timovi oglasi MARKLIN železnico, Rocco kretnice, Rocco odklopilce in modele starinskih (Old Timer) avtomobilov, prodam. E. Tanko Trubarjeva 77 61000 Ljubljana tel. (061) 311-920 COMMODORE 64 in tiskalnik Citizen prodam. Aleš Simončič Pernovo 37a 63310 Žalec PRODAM polnilec za Ni-Cd akumulatorje (4+1) veliko koli¬ čino akumulatorjev Ni-Cd (ra¬ zličnih). Naročite lahko tudi na¬ črte iz sodobne elektronike po ugodnih cenah. Pri naročilu več kot 10 načrtov posebno prese¬ nečenje. Pohitite, da ne zamudi¬ te! Prodam tudi Schneider CPC 464 z monitorjem in dodatno opremo (Joystick, kasete s pro¬ grami ter novimi igrami-carin- ska deklaracija) in literaturo. Cena po dogovoru. Možna tudi menjava. Jani Kodrič Morje 135 62313 Fram PRODAM gramofon LESA SC 1903 z 13 ploščami. Ima 25 W moči ter je star dve leti. Herman Huber Matjaševci 33 69263 Kuzma PRODAM dve motorni letali (Pi- per-pa 18 super cub ter Kwik Fly 3), oba imata motor (super TI¬ GRE 15, MK-17) ter dvokanalno daljinsko vodenje Robbe Com- pact z dvema servo motorjema ter veliko Ni-Cd baterij. Kupim pa DV Cross avtomobil ali zamenjam za zgoraj našteti ma¬ terial. Robert Kupec Marjana Kozine 31 c 68000 Novo mesto tel. (068) 21-590 VELIKA izbira elektronskega materiala, tiskanih vezij, KIT kompletov, modelov in gotovih izdelkov s področja Hi-Fi tehni¬ ke, usmerniki, stabilizatorji, me¬ rilna tehnika, računalništvo, na¬ črtovanje tiskanih vezij. Za infor¬ macije in katalog pišite na na¬ slov: Ivan Kajdič Črešnjevci 189 69250 Gornja Radgona Prodam trato zvonec (3,5;8 V/ 1 A), trobljo 6 V za motor, BC 108, 1 k lin. potenciometer, upore 330 ohmov, 460 ohmov, 270 Ohmov 3 k/l W, 1,2 Ohma. Kupim pa transistorje AC 550, 2 N 2040, AC 187, BC 214, BD 135, kondenzatorje 0,1 pF, 330 pF, 1000 pF, 2,2 pF, 100 pF, 2,2 pF, 47 pF, 470 pF, 220 pF, integrirana vezja TDA 1009 A, 741, V 257, TDA 2002 in LED diode. David Bembič Dolinska 22 a 66000 Koper PRODAM eno in tri-kanalne light-shovve v ritmu glasbe (lah¬ ko so mikrofonski ali pa ne), lete¬ če luči, stroboskope, VU-metre, ojačevalnike od 5-100 W stereo ali mono- in še mnogo različnih naprav v zvezi z elektroniko. Dario Buzuk Pahorjeva 32 66000 Koper tel.: (066) 32-775 ELEKTRONIKI! Raznovrsten elektronski material IC, transi- storji, diode, upori in še razni drugi elementi. Prodam tudi razne načrte, Kit komplete... vse zelo poceni. Hitra dobava. Obširen spisek zastonj. Cvetko Habot Studence 45 B 63310 Žalec IZDELUJEM ploščice tiskanih vezij po foto postopku. Pišite ali telefonirajte za pogoje in cenik izdelave. Marko Pogorelčnik Partizanska pot 9 62380 Slovenj Gradec tel. (062) 842-147 zvečer KUPIM podroben in natančen načrt z besedilom za letalo UTVA 75 (razpon kril 120-130 cm, M 1:1, barvna slika, koti, prerezi, tloris trupa). V pismu navedite ceno. Boštjan Podvršček Kraljeva 17 66000 Koper KUPIM 3 kose desnih kretnic (F 480) in 2 kosa levih kretnic (F 481) ter 3 kose odbojnih elemen¬ tov (F 474) po N sistemu. Kdor to ima, naj mi sporoči na naslov: Boris Šušmak Liminja 79 66320 Portorož PRODAM transistorje BF 245, BC 548, BC 547, BD 139, BD 140, BI 348, BC 557 BD 245c, BD 246 c, za ojačevalnike Marshal TIM 9/10-86/87. Vanč Šešek Ul. M. Mikuža 20 61113 Ljubljana tel. 061/342-895 PRODAM 2 kanalno DV napravo SANWA GC 2200 — oddajnik, sprejemnik, akumulatorji, polni¬ lec, po želji s servomehanizmi (1 ali 2) ali brez njih. Prodam tudi DV dirkalni avto elektro CA- RERA na prednji pogon, z mo¬ torjem, priborom, rezervnimi gumami in karoserijo FORD CAPRI. Imam tudi nekaj katalo¬ gov in Timov, ki jih prodam ali zamenjam za tiste, ki mi manjka¬ jo. Možna menjava tudi za mode¬ larski material. Zaželjen spisek. Informacije — tel. 061/556-419 med tednom od 20. do 22. ure. ALUMINIJASTE škatle za vgrajevanje elektronskih sklopov izdeluje in na vašo zahtevo pošlje prospek¬ te: SUNKO-ELEKTRONIKA, XIII. divizije 36, 61311 SKRAD TIM 7 • 280 • 87/88 zanke in uganke Pavle Gregorc ZLOGOVNICA V ČRKI Z V vsako polje vpiši po en zlog bese¬ de. Vsak zlog se uporabi najmanj dvakrat. 1-2 vrsta slanega peciva, 1-3 priprava v avtomobilu, važna pri spremembi hitro¬ sti, 2-3 vrsta igre na srečo, 3-5 letak, ki vabi na prireditev, 4-5 utrip žile, 5-7 po- klopna vrata; v strojništvu plošča, ki za¬ pira prehod, 6-7 kokoš, 7-9 razpredelni¬ ca, pregledno sestavljeni podatki. 8-11 strupena zdravilna rastlina z drugim imenom volčja češnja, 9-10 ime popu¬ larnega pevca popevk Leskovarja, 10-12 po dolžini druga reka v Evropi, ki teče tudi skozi našo državo in se izliva v Črno morje, 12-14 v kemiji število ato¬ mov vodika, ki lahko nadomešča atom ali sestavo atomov v kemični spojini (važen podatek za kemične elemente), 13-14 domača oblika ženskega imena Alenka. ŠTEVILA TROMPETA, MATRICA, STE¬ NAR, EDVARD, KAMNIČAN, PA- RAPET. KARANTENA. VINIČAR, KOSEM,PASTORKA. V vsaki od gornjih besed je skrito ime nekega števila. Naj¬ prej jih poišči, potem pa vzemi vsakokrat črko, ki stoji pred po¬ sameznim številom. Po vrsti brane te črke dajo vedo, ki ima veliko opraviti s števili. TULCI Med obe debelejši navpičnici v liku vpiši naslednje pojme iz znanosti in tehnike: 1. krogla, 2. nekdanja površinska mera. 3. brusilni kamen za koso, 4. vrsta rjave gline ali barve, 5. vulkanski izmeček, 6. sila, s katero zemlja privlači kako telo. Skozi ves lik: 1. stara hidrocentrala na Soči, 2. rastlini podobna morska žival, 3. igralec na gosli. 4. starogrški fi¬ lozof, ki je prvi odkril logično me¬ todo indukcije, Platonov učitelj (470-399 pr. n.š.), 5. na tekočini plavajoče votlo telo za odpiranje in zapiranje odtoka, 6. razpetost; odprtost vrat. Črke na označenih poljih dajo z zlatimi ali srebrnimi nitkami pretkano svileno tkanino za obredna ali slavnostna oblačila. SATOVNICA Besede začni vpisovati v polja s puščico, naprej pa tečejo v smeri kazalca na uri. 1. iz žareče taline kremenjako- vega peska, sode in kovinskih oksidov izdelana prozorna snov, ki jo vstavljamo v okna, 2. pro¬ storsko telo, 3. po dolžini druga reka v Evropi, ki teče tudi skozi našo državo in se izliva v Črno morje, 4. polovična razdalja med dvema tonoma v glasbi, 5. odpor proti drsenju enega trdnega predmeta po drugem, ker drsni površini nista popolnoma glad¬ ki, 6. običaj, šega, 7. tenak zve¬ zek knjige ali časopisa, 8. slika ali fotografija pokrajine, 9. stro¬ kovnjak za gojenje sadja. MISEL NA ČRTICAH 1. -AR — TEM 2. SPAJ-N- 3. -NOST 4. Sl- 5. NE-KA 6. -A — B — NIK 7. -TIV 8. -O — OVKA 9. PO-EV — NJE Na vsako črtico vpiši po eno črko, tako da dobiš skupaj z že napisanimi črkami besede naslednjega pomena: 1 V matematiki število, ki pove, koli¬ kokrat mora biti kako število (baza) pomnoženo samo s seboj (potenci¬ rano), da se dobi drugo določeno število, 2. lotanje, 3. poštenje. 4. pripomoček za šivanje, 5. nez¬ nana veličina v enačbi, 6 . stavbar, arhitekt, 7. razvita in fiksirana foto¬ grafska plošča ali film, 8. priprava za lovljenje miši, 9. ponehavanje. Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane črke na črticah neko misel. NAGRAJENCI TIMOVE KRIŽANKE IZ ŠT. 6/87-88 DAMJAN SOVIČ Šmarje 238 63240 ŠMARJE PRI JELŠAH IGOR KRAUTHAKER Gančani 27 a 69231 BELTINCI SAMO KOPRIVEC Šercer jeva 6 61108 LJUBLJANA nagradna ] slikovna , \vjjpy križanka Gregorc Prav neverjetno, kaj vse zmore ta mali sprej! Odpravlja probleme Hitro in z lahkoto prodira tudi v najmanjše razpoke vseh vrst kovin. Spodriva vlago, podmazuje in deluje proti rji. Nenadomestljiv je v servisih in delavnicah gospodinjstvih, športu, vrtnarstvu in povsod, kjer imamo opraviti s kovinami. Težko dostopne dele strojev lahko poškropimo s pomočjo priložene cevke. -.^korozivni sp • Cisti in varuj? Čisti i zaštičuje ® Preprečuje škripa-.: Spriječavs škripanj* * Zaganja vlažne Pokreče vlažne mot-rf: •Odstranjuje rjaste če!; Odstranjuje zarctal« cestic Sprošča zagozdene meHa~ Oslobada zaglavijene mehani: 1 KRKA kozmetika