POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
LETO 1928
LETNIK 41
ŠTEV.
1/2
Vsebina Doma in sveta številka 1-2
Leposlovni del:
I. Pesmi: Slavko Savinšek: O, sestra smrt! 3. — Silvin Sardenko: Mornarjev sin. 8. —
Jože Pogačnik: Pismo. 23. II. Drama: Anton Leskovec: Kraljična Haris, 1. dejanje. 24.
III. Leposlovna proza: Ivan Pregelj: Gospod profesor Andrej. 1. — Matija Malešič: Črnomelj. 3. — Bogomir Magajna: Icarus. 8. — France Bevk: Jadra z Markovim levom. 15.
Prosvetni del:
I. Članki: F. S. Finžgar: Ob Župančičevi petdesetletnici. 51. — Anton Vodnik: Oton Župančič in mladina. 33. — Francisk Hryskiewic in Jan Sedivy: Pregled novejšega beloruskega slovstva. 36. — Stanko Vurnik: Uvod v glasbo. 41. — France Stele: Umetniško življenje v 1. 1927. 48. II. Informativnidel: 1. Polemika: Fr. Čibej: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja (Anton Vodnik). 51. — 2. Zapiski : Ob jubileju Karla Mutha (L. Sušnik). 54. — 3. Iz svetovne književnosti: 1. G. Bernanos: Sous le Soleil de Satan (J. Šolar). 58. — 4. Nove knjige: Slovensko slovstvo: Srečko Kosovel: Pesmi (A. Vodnik). 61. — Leposlovje v naših književnih družbah (Fr. Koblar). 62. — F. S. Finžgar : Strici (A. Vodnik). 63.
Platnice:
Prejeli smo v oceno.
Ilustracije:
Miha M a 1 e š : Madona, pril. I. — Iz cikla »Ljubezen«. 1. — Lastni portret. 5. — Portret. 7. — Portret. 9. — Deklica s predmestja. 13. -— Stane Cuderman : Lastni portret. 3. — Portret. 11. — Snemanje s križa. 21. —Plečnikova arhit. šola (arh. Fr. T o m a ž i č): Veža 2. nadstr. Zbornice za TOI. 31. — Glavna dvorana Zbornice za TOI. 33. — Miza v predsednikovi sobi Zbornice za TOI. 35. — Vhod na stopnišče v Zbornici za TOI. 39. — Svetiljka v veži Zbornice za TOI. 41. — Vhod v veliko dvorano Zbornice za TOI. 43. — Veža v 1. nadstropju Zbornice za TOI. 45.
V
Dom in svet izhaja v letu 1928. mesečno, in sicer 15.1., 15. II., 15. III., 15. IV., 15. V., 15. VI., 15. IX., 15. X., 15. XI., 15. XII. * Naročnina znaša letno 100 Din, dovoljeno je polletno plačevanje po 50 Din, v izjemnih slučajih tudi četrtletno po 25 Din. Naročnina za dijake (želimo, da naročajo skupno) 75 Din. * Upravništvo: Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna. Založnik in lastnik: Katoliško tiskovno društvo. * Izdaja konzorcij Doma in sveta v Ljubljani (gg. dr. Jos. Debevec, France Koblar [odgovorni urednik], dr. Gregorij Pečjak [zastopnik KTD], dr. Ivan Pregelj, dr. France Stele [odgovorni iz da -j a t e 1 j], Jakob Šolar, dr. Anton Vodnik in France Zabret). * Tisk in klišeji Jugoslo vanske tiskarne v Ljubljani (Karel čeč). * Urednika: Profesor France Koblar (za leposlovje), Ljubljana, Janežičeva cesta 12 (Prule), in dr. France Stele (za prosvetni del in opremo), Ljubljana, Narodni muzej.
DOM IN SVET
LETNIK 4 i
V LJUBLJANI, 1. FEBRUARJA 1928 ŠTEVILKA 1 IN 2
Miha Maleš, Iz cikla »Ljubezen«
Gospod profesor Andrej
Ivan Pregelj
Gospod profesor Andrej... Kdo bo trdil, da je bil ves samo profesor in le človek kar nič? Krivična sodba površnih ljudi! Po tolminski zunanjosti človeku božjo dušo obrečejo pa mu še celo za bela jetra vedo . . .
Gospod profesor Andrej ... Če je lice nekoliko uvelo, zakaj bi bilo že sehljadni per-gamen? Če je brada kozja, zakaj naj bi že bil človek rimski favn? In če nekoliko z desno nogo poskakuješ, zakaj da bi moral biti pijani grški satir — Mrkač? Zakaj ne bi sličil profesor naše zemlje in dobe zdaleč profesorjem rimskih tal in klasičnih dni? In če jim je podoben, mar ni naturen? Kdo bo
— da le o Grkih govorim — odrekal prirod-nost drzkemu smešcu Demokritu, kdo zapravljenemu peripatetiku Sokratu, kdo družabno banavzičnemu Diogenu ali celo Arhi-medu, ki je — ume j prav dovtip! —Heureko klical po ulicah brez pasa, hitona, tunike in sandal? Krivična sodba površnih ljudi! Po klasični tolminski zunanjosti človeku božjo dušo obrečejo pa mu še celo za bela jetra vedo ...
Gospod profesor Andrej ... Mar da zato ni bil človek, ker mu je eno samo solnce grelo in sijalo, po Gregorčičevo, »nesmrtno solnce to — Homer...«?
Gospod profesor Andrej . . . Bil je čudaški. Pustimo! Vsak stan po svoje, tudi profesor-stvo stroji po svoje dušo in telo. Udelalo je tudi gospoda Andreja, človečanstva pa mu ni vzelo, ki ga je od začetka imel in mu je svetilo: nesmrtno solnce to — Homer . ..
Gospod profesor Andre j. ..
Ljubezen njegovega življenja je bila beseda njegovih knjig, pesem njegove ene resnice in resničnosti: epitheton, metafora in šestomer. Ton d'apomejbomenos prozefe podaš ökys Ahilevs ... V tej meri se mu je prožila noga v pogon in duša nosila v zanosu. Z besedo velikega grškega rapsoda je čutil in z barvo obličil svojega življenja sleherni videz, doživljaj in svet. Njegova zemlja je bila Homer. Njegovo morje — Homer. Njegovo nebo — Homer. Nebeško solnce to — Homer. Rastla mu je gora gosto-listnata, gibalo mu polje žitorodno. Rano-ranka Zora mu je z rožnatimi prsti odpirala nebeške dveri, črna Noč mu je padala kakor živa izpod neba. Iz mest so vrela ljudstva kakor čebele iz panjöv, svoje oble boke je ladja zibala na penastih valeh. Prijatelj Jože Ivančič z Vršnega mu je bil modri Nestor, »gospodar peščenemu Pylu«, natakarica Ka-trica »jelenjeoka sužnja Brizejida«. Bridko so sp^li na boj mu v bron odeti Ahajci in
šolarji so mu bili »neugnani možje mirmi-donski...«
Toda človečanstva ni izgubil nikoli. V svojega življenja šestinštirideseti božični
noči pa je prvokrat zastrmel v neki novi svet. *
Snežilo je. Zato je ostal doma in bral že ves popoldan. Ko se je začelo mračiti, se je presedel bliže k oknu. Še je bral, pa ne dolgo. Brati ni več videl, pa je znal na pamet. Ni navajal prazno, vse je videl in živel.
»Navzikaa, thygater megaletoros Älkino-ojo . ..« Z družicami se je vzdignila v zornem jutru in šla iz mesta na morsko obrežje — Navzikaja, lepa hčerka ponosnega kralja Alkinooja. .. Prale so deklice belo rublje, prale. Potem so se v morju umile in plesale. Žogo šo bile, zbilo jo v morje, vreščale. V listju pod nizko goščavo so zbudile božanskega trpina Odiseja. Vstal je in se jim pokazal z morsko travo pokrit in z listjem. Dekleta vreščijo, beže. Le lepa Navzikaja stoji. Ni je strah Odiseja, ki se ji bliža, ji objame noge, proseč je premilo pomoči...
»Navzikaa, thygater megaletoros Älkino-öjo ...«
Pobožno je zamrla profesorju beseda na ustih, z zaprtimi očmi je zasanjal v nebe-ščansko sliko božanskega svojega pevca. Tedaj se mu je začelo srce prečudno širiti v sladki sreči nepoznanega hrepenenja. Sam je pesnil:
»O srečni božanski trpin! Prestane so morja grozote, noč, vihar... in jeza bogov ...«
Pridušen otroški klic veselega iznenajenja je vzdramil tedaj gospoda Andreja iz sanj. Odprl je oči in videl, da se je pred oknom zgostila noč. Onstran teme in ozke ulice je sinilo samotnemu gospodu v pogled dvoje toplo svetlih oken. Tam izza tistih oken se je bil izgubil veseli otroški klic. . .
»Navzikaa, thygater megaletoros Älkino-o jo...«
Mrtvo je ponovil profesor besedo iz svojega pevca. Prvokrat morda jo je izrekel brez občutja. Misli so mu šle za otroškim klicem skozi noč v luč dveh toplo svetlih oken...
Že dvajset let pospravlja samskemu gospodu Andreju samotni stan stara ženica Polona. Po tej Poloni občuje gospod profesor s
hišnikom, s perico, s čevljarjem, s krojačem, s šiviljami, berači in soseščino. Po Poloni je izvedel, kar ve. Da biva onstran mlada, ši-rotna vdova s petletnim otrokom. Pošteno živi, šiva, pere. Pred letom, ali menda pred dvema, je zbolela pa je Polona povedala in ji je dal gospod Andrej, naj ji nese na posodo. Zdaj pa vrača, sirota, teden za tednom po goldinarju, in ko okno odpira, je tako neumno vljudna... »Zora ranoranka... eheu! neugnani možje mirmidonski! Nismo več mlečnatih zob, da bi glupo za žensko zijali! Naj okna odpira, rožnoprsta, saj svoja, ne mojih; neumne so starcem norčije. Vzdigni se, Drejec, na pot, kjer samskim z vipavcem rujnim streže priljudna Brizejida!«
Gospod profesor Andrej se je res vzdignil, da bi šel večerjat k Zvezdi. Pa je tisti trenutek novo čudo prevzelo njegovo dušo in oči. Na stežaj so se razgrnili onstran okenski zastori. Kakor na dlani je vstala skozi ozki mrak slika božičnega družinstva: mlada mati, petletni otrok, lučce in jaslice, jaslice...
Navzikaa, thygater ...«
Solnce homersko! Kako da ugašaš?
--Sveta in preprosta slovenska revščina! Jaslice so ti ime! — — Mah je naš in ovčice. Koze so angorske, pastirji Tirolci, črednik — abruški hajduk, pes — pirenejski ovčar in blagovest — latinščina v bridki frakturi. Vse tako sveto tuje, kakor vse naše sveto in naučno blago: Gofine, Krištof Šmid, Hoja za Kristusom, surka in svetec Anton Martin...
' Sveta in preprosta slovenščina! jaslice so ti ime!...
»Jočem, ljubim!« je vzkliknil tedaj gospod profesor Andrej... Vstal je in šel večerjat. Iz zvonov je imel epitheton, metaforo in še-stomer...
Prijatelj Jože Ivančič mu je vstal od mize naproti, a se začudil:
»Drejec, ali si bolan?«
»Okreval sem,« je vzkliknil gospod Andrej. »Leščerba je Homer!«
»Hudobna beseda,« se je zresnil Jože. »Le čemu?«
»Zaradi jaslic, ki so lepše ...«
Prijatelj Jože strmi, maje z glavo. Potem se obrne k mladi Katrici in vpraša:
»Jelnjeoka Brizejida! Pijan ni brzonogi, in ne norčuje se ne. Pa ali ga ti bolje poznaš in umeš? Jaz ga ne!«
Gospod Andrej se smeši trudno, srečno. Vzel je kozarec kuhanega vina med prste in se dvignil. Vošči prijatelju Joži, napije Ka-trici — Brizejidi:
»Zadnjikrat! Ob letu bom božičeval doma.«
»Pri kateri Kalipsi, če smemo vedeti?« se smeje porogljivo — sardonično — gospod Jože.
»Pri Navzikaji ob jaslicah,« odvrne vdano in verno gospod Andrej ...
Jaslice... slovenske duše in san je sveta parabola! Pa je tudi ta zgodba o gospodu Andreju poučna prilika. Le kaj naj pomeni? Le komu? Le kdo je nepoboljšljivi samec Jože, »gospodar peščenemu Pylu«, le kdo je otroški Homerovič — gospod profesor Andrej?
Gospod profesor Andrej ... Da je samo profesor in le človek kar nič? Eheu! Dušo obrecite obrekovalcu in, da ga nobena Nav-zikaja nikoli nič več ne pogleda, za belimi jetri naj zboli!
Iz sonetov O, sestra smrt!
Slavko Savinšek
In Ti, ki z mano hodiš težko pot življenja, ki Te bije bolj ko mene ljubezni hrepenenje, ker nobene tolažbe ne dobiš, prezir povsod,
Za srečo najinih trepetaš usod; o, Ti, ki sladke so Ti tajne žene vse v jedki zlobi živih zagrenjene, in v boli že ne veš, ne kam, ne kod:
Zaupaj z mano v dobro sestro Smrt! Vrtiček tihi nama bo odprla, ki svetu, zlobi, boli je zaprt,
Čez naju mir sladak bo razprostrla, da v njem ko čudež vsem očem zastrt v Ljubezen večnoživo bova umrla!
	
	
	: v v
	«■HH
	
Stane Cuderman, Lastni portret
Črnomelj
Matija Malešič
Ko v Rim, toliko cest, potov in stez me pelje v Črnomelj. Pa vse drugačne ko drugod po svetu so ceste in pota in steze, ki vodijo po Beli krajini v Črnomelj. Ob vsaki tej cesti straši, ob vsakem potu in kolovozu straši, še na vsaki stezici straši. Straši! In kako straši!
Tam ob krupski cesti leži vražji kamen. Treščil ga je tja hudič, ko je petelin tretjič zapel. Krupski mlinar se je bil pogodil z vragom za dušo, če mu zgradi porušen jez v eni sami noči: od mraka do trenutka, ko bö petelin tretjič zapel. Hudič ob prvem mraku urno na delo. Vse je žvižgalo in pi-skalo in puhalo po zraku in daleč naokoli je smrdelo po žveplu, ko je znašal od vseh strani kamne. Mlinar v skrbeh: jez raste, raste, napravil ga bo hudič, prej ko sploh zapoje petelin. Duša je le duša! In mlinar k petelinu! Natoči mu vode v kljun. Namrdne in otrese se petelin, ni mu ponoči do
pijače. Pa zaprliuta s perotnicami in ves jezen glasno zakikirika. Hudič kar z viška vrže ogromen kamen, pa ne zadene na pravo mesto v jezu. Mlinar ves trd v strahu. Samo en tak ogromen kamen še v sredino jezu, pa je duša hudičeva. »Čisto dogotovljen jez, kakor treba, ali pa ne velja pogodba,« dopoveduje in zadržuje hudiča. Hočeš, nočeš, mora vrag iz zraka k jezu, da vloži kamen na pravo mesto. Petelin zakikirika, preden vtakne glavo pod perotnico. Hudič zdivja. Ko grom hrumi po zraku, ko zdrevi po zadnji kamen. Mlinar pa k petelinu. Yes se trese v grozi, moli k Bogu, vlije polno čašo vode petelinu v kljun. In petelin se razjarjen izmuzne gospodarju, skoči nazaj na sedalo, zaprhuta s perotnicami, zakikirika. Stresla se je zemlja ko ob potresu. Vrag je spotoma iz zraka jezno treščil zadn ji kamen v gozd. Samo hipec še, pa bi bila mlinarjeva duša njegova. Ni pozabil vrag prevare in svoje jeze. Vsako noč ga prižene ob polnoči k temu kamnu. Poskusi, grešna popotna duša krščanska, iti med tri četrt na polnoč in polnočjo po krupski cesti mimo vražjega kamna! Saj ti je — samemu — v gozdni tišini še ob belem dnevu tesno pri srcu, ko vidiš na kamnu sledove krempljev in verig...
Ob isti cesti, ne daleč od vražjega kamna, je Ornica. Pred leti in leti je peljal mimo Ornice Črnomaljec voz drv. Bel dan je bil, solnce na nebu, okoli poldne. Nikjer žive duše. Pa je vzrasel ko iz zemlje njegov mejaš iz Rožanca, s katerim sta se tožarila radi meje v steljnikih. Bil je deloven dan, mejaš pa v nedeljski obleki, nekam potrt in zamišljen. Ko da bi rad nekaj povedal. »Sprevidi, da nima prav s svojo tožbo,« je mislil Črnomaljec in ni hotel reči prve besede. Pogledal je po svojih volih in brez potrebe udaril po priročnem. Tih ko mutast je mejaš, še korakov njegovih ni čuti. Pogleda nanj Črnomaljec — mejaša nikjer. Pogleda Črnomaljec okoli voza, pogleda po cesti, ustavi vola, pogleda po steljnikih, stopi h gostim smrekicam, zakliče v njih tišino — mejaša nikjer, nikjer. Ko da se je pogreznil v zemljo. »Čudno, prečudno,« si je mislil Črnomaljec. Pa je po poti do doma pozabil na to čudno srečanje. Debelo pa je pogledal v nedeljo, ko so prišli ljudje iz Rožanca k maši v Črnomelj in povedali, da je mejaš
med tednom umrl. Tisti dan in skoraj ob isti uri, ko ga je videl Črnomaljec pri Ornici. Stari in pošteni ljudje pripovedujejo, da se ni tisti Črnomaljec nikdar v življenju zlagal. Da pa ni šel od tistega časa nikdar več rad v svoj steljnik pri Ornici, sam da ne bi šel za ves svet ne.
Ob krupski cesti je Veliki Kal. Izgubil je sosedov Janezek na paši v Hribih živino. Taval je po solnčnem zahodu po gozdovih, preiskal v mraku vse steljnike, obletel v noči njive ob njih, živine nikjer. V gozdovih tema in groza, v steljnikih tema in strah, na njivah noč in tesnoba, doma pa šiba. Strah je prignal Janezka na cesto. Domov brez živine — ne, ne; v gozdovih in steljnikih in po njivah strah ... Janezek se je tresel, da so mu šklepetali zobje. Tedaj... Tam v Velikem Kalu je med bičevjem nekaj zamolklo čofnilo po vodi. In nekaj črnega se je dvignilo nad bičevje .. . Janezek je v smrtnem strahu kriknil in zatisnil oči. Kako je prišel domov, Bog ve, sam ne ve. Bled in prepadel je bil tako in tresel se je tako, da je še oče v vsej svoji jezi pozabil poseči po šibi. Na pašo živine Janezek ni nikdar več gnal po krupski cesti mimo Velikega Kala, še pri belem dnevu in z drugimi pastirji ne.
Ob metliški cesti tik ob Vranovičih so Soline. Iz tiste skrivnostne, globoke drage, iz tistega prepada pod pečino, v katerem se včasih čuje zamolklo šumenje vode, se pride ob temnih nočeh bel konj past na vranoviške njive. Takih konj ni na svetu, ko je tisti. Rdeča sopara mu puhti iz nozdrvi, iskre ko izpred kovaškega mehu se mu krešejo izpod kopit. Pa bel je, ves bel, skoraj srebrn, tako bel, da zažare, kadar se prikaže, v najtemnejši noči njive in gozdovi vsenaokoli ko ob solnčnem vzhodu. Tisti beli konj — pa kaj bi pravil! Pripovedujejo o mladem fantu, ki ima čisto sive lase. V eni noči so mu osiveli. V enem trenutku, tam pri Solinah. Ko je zagledal belega konja. Sosed mi je pravil o mutcu, ki ni bil od rojstva mutast. Glas in sluh je izgubil v eni noči, tam pri Solinah. Videl je belega konja.
Gnal je Črnomaljec vole na semenj v Metliko. Zgodaj zjutraj je bilo, še poltema. Na tisti samotni njivi pred steljniki vidi ženo, ki mesi kruh. »Še meni hlebček,« ji zakliče. Ni prodal, jezen je bil in je klel domov grede. Trda mu je ša za denar, še deci ni
nesel ničesar s semnja. Na ženo, ki je mesila kruh in na naročeni hlebček je pozabil. Pa je stopila pri tisti njivi k njemu in mu ga dala. Bil je hlebec bel in dober, dober, da ni sejmar še nikdar jedel boljšega. »Da ni čarovnica in me hoče s kruhom začarati,« se je hipoma domislil v svoji jezi. In je izpljunil grižljaj, prej ko je mrvico pogoltnil in vrgel hlebec v cestni jarek. Tisti hip je vrglo vola ob tla, sejmarju se je zameglilo pred očmi, treščilo ga je ob cesto, pol-mrtvega so ga prinesli sejmar ji domov. Meso volov je bilo vse črno, nihče ga ni hotel jesti, še kož ni hotel nihče kupiti. Sejmar je zavrgel dobri kruh dobre vile. Vile ne poznajo šale. Iz dobre vile postane hipoma hudobna. Gorje tistemu, ki se ji zameri. Nikdar ni nihče več videl ob tisti samotni njivi med steljniki ob metliški cesti dobre vile. Pripovedujejo, da se čuje včasih s tiste njive strgan je. Ko strganje po nečki, v kateri so mesili kruh. Ali tisto strganje je ob temnih nočeh tako, da pretrese človeka vse v mozeg. Pravijo, da je strganje podobno žrnanju mlinskega kamna, ki melje človeške kosti. Ne poznajo šale vile, ne pozabijo človeka, ki jih je razžalil in ne kraja, kjer jih je raztogotil.
Pri roki, kjer se sestaneta krupska in metliška cesta, so šli pred davnim, davnim časom v ris ljudje, ki so hoteli s hudičevim denarjem dobro živeti na svetu. Kaj bo po smrti, temu so se smejali. Pripovedujejo, da se živ iz risa ni vrnil nobeden. Tam so postavili križ. Odkrije se popotnik pred križem, ponoči se še vse ponižne je in bolj plaho odkrije ko podnevi. Križ varuje tam, ali... Nihče ne gre ponoči rad sam iz Krupe in Metlike v Črnomelj.
Pa če se hoče izogniti križišča pri roki in krene po Srednjem potu, o, tam . . . Tam na njivi ob tem potu se je zamudil Vojinčan s košnjo. Tako se mu je mudilo, da je kosil i ko je zvonilo Zdravo Marijo in ni pomolil i za duše v vicah. Na polnoč je šlo, ko je hitel po Srednjem potu domov. Hitel je in hitel, pa ni nikamor prišel. Neka t se mu je zapletalo med noge in se pritiskalo od vseh strani oben j, ko da je med gnečo na semnju ali v cerkvi. Skoraj z mesta ni mogel, videl pa ni nikogar in si vsega tega tudi ni mogel razložiti. Razjezilo ga je, zaklel je, snel koso z rame in zamahnil z njo po zraku.
Miha Maleš, Lastni portret
Milo je tedaj nekaj zaječalo, kosa je odrezala nekaj, kar je bilo ko človeški vrat. Vojinčana je pretreslo, res je sedaj lahko šel po potu, ali domov se je privlekel bled ko zid. Žena ni spravila iz njega nobene besedice. Ko je šel drugi dan obračat po-košeno deteljo, je opazil na mestu, kjer je zamahnil s koso, mlako krvi. Krvav sled je vodil naravnost na pokopališče v Vojni vasi in po pokopališču do svežega groba. Mož je od tistega časa hujšal z dneva v dan. Ko je ves prepadel povedal sosed, kako je videl ob Zdravi Mariji hiteti s pokopališča proti Srednjemu potu moža brez glave, je Vojinčana vrglo na postelj. Pa si nihče, še zdravniki niso mogli razložiti njegove bolezni.
Vojna vas! Na tisti poti mimo pokopališča človeka še podnevi strese. Tam spe dragi, tam spe tisti, ki si jih poznal, spe tisti, ki si jim bil dober, spe tisti, ki si jim na dolgu. Pripovedujejo, kako ječi včasih ponoči med križi in kamenitimi nagrobniki. Nekateri ču-jejo včasih ponoči zvoniti zvonove v zvoniku, ko da zvonijo za pogreb. O, kako
turobno zvone vojinski zvonovi, ko neso mrliča iz Črnomlja v Vojno vas! Ponoči pa ne zvoni živ človek, ne čuje zvonjenja ni Opet, cerkovnik, ki ima hišo tik ob pokopališču. Nekaterim je dano, da vidijo cerkev Matere božje na pokopališču ob polnoči razsvetljeno, kakor ni razsvetljena ni na žeg-nanje, na Veliko mašo. O, koliko jih je, ki ne bi šli ponoči po vojinski poti za nič na svetu ne.
Na bližnjici iz Čudnega sela do Črnomlja se dogajajo čuda. Hipoma zasveti pred človekom luč. Ko da si sveti pozen popotnik s svetiljko. Pospešiš korak, da ga doideš in si skrajšata z besedo pot po temnem gozdu. Ne dohitiš luči, da dirjaš za njo. Ti v dir, luč pred tabo v dir. Ni za las ne zmanjšaš razdalje do nje. Pa poštojiš ves zasopel, po-stoji luč. Pa zakričiš, ni odgovora, le luč sveti, sveti mirno v isti razdalji. Človeka, ki bi si svetil, ni nikjer, luč sama stoji, hodi, dirja, pred tabo. Ko te oblije mrzel znoj in se plahoma ozreš, da bi se vrnil, te pretrese groza. V isti razdalji ko pred teboj, sveti enaka luč za teboj. Človeka, ki bi si svetil, ni. Včasih zagore v krogu vsenaokoli enake luči, v istih razdaljah vse polno luči. In te spremljajo, ko hodiš, tečejo v krogu in v enakih razdaljah s teboj, postoje s teboj. Skozi ves gozd te spremljajo, včasih še na polje, vse do hiš in do trenutka, ko začuješ odrešilno človeško besedo. Tisti hip stoprav izginejo. Tisti pa, ki ga srečaš, ne ve o lučih ničesar.
Po gribeljski cesti mora človek mimo hrasta, na katerega se je obesil kvartopirec, ki je vse svoje premoženje zaigral, Čuj, kaj šušti med vejami? Glej, ali ne binglja tam z veje nekaj temnega, podobno človeku?
Na adlešički cesti so pred leti hajduki ubili moža in ženo, ki sta se vračala z vesele svatbe. Kaj se giblje med grmičevjem ob cesti? Ali ni nekdo v znamenje zasko-viknil? Kaj vstaja na cesti? Ali nemašče-vana kri umorjenih, ki sta umrla nepripravljena?
Po loških košenicah včasih nenadoma, včasih tudi ob belem dnevu zalajajo psi, zatrobijo lovski rogovi, zapokajo puške. Beg divjačine, zasledovanje psov, krik gonjačev, pohod lovcev, ves lovski direndaj se ti hitro bliža, gre mimo tebe, se izgublja v gozdne globeli. Stojiš ko pribit k tlom, čuješ šum
tik ob sebi, pa ne vidiš, pa ne vidiš ničesar, prav ničesar. Kaj ni minilo že sto in več let, ko je hodil bahač ob nedeljah rajši na lov ko k maši ? Pa še danes nima miru...
Tam na viniški cesti zaklopotajo včasih konjska kopita. V prelepi kočiji dva črno oblečena gospoda. Črna, črna vranca divjata po cesti ko blisk, iz nozdrvi jima šviga ognjena sopara, izpod kopit lete iskre ko žerjavica. Popotnik, ki se je napil poguma, je nekoč zaklical črnima gospodoma, naj ga vzameta s seboj, ker imajo isto pot. Ko bi mignil, je kočija obstala. Iskra vranca sta se v hipu spremenila v dva gospoda. Eden je bil tisti graščak, o katerem pripovedujejo, kako je za časa tlake zatiral svoje podložne. Drugi je bil tisti skopuh, ki je gnal kmete z gruntov in bogatel z oderuškimi obrestmi. Črna gospoda v kočiji pa — popotnik se je zgrozil, ko ju je pogledal: kosmata obraza, odurna, ko noč črna, sršasta pogleda, klobuka sta komaj, komaj zakrivala rožičke na čelu, vajet niso držale roke, temveč kremplji, repov niti obleka ni mogla čisto zakriti. Toliko moči je še imel popotnik, da je poklical Boga na pomoč in se pokrižal. Pa se je v hipu odprla zemlja in pogreznila se je kočija z vprego in kočijažema.
Oj, po cestah in potih in stezah od zapada, tam stoprav, tam ... To so ceste in pota in steze iz vinskih goric! Na obeh mostovih dobličke ceste, pa na mostu ceste iz Straž-nega vrha, pa na vsakem ovinku, ki se približa vodi, pa na brveh, o, koliko vinjenih bratcev se je na teh mestih že pobliskoma iztreznilo. Prebledeli so, klecnile so jim noge v kolenih, naježili so se jim lasje, mravljinci so jim zagomazeli po hrbtih: zašumelo je v vodi, orjaški mož je dvignil debelo glavo, ogenj mu je švigal iz temnih oči... Včasih pa nenadoma huškne iz vode štirinogata, ro-gata žival, kozlu podobna, pa ni kozel... In se zakadi naravnost proti tebi... Ni dolgo tega, ko so našli ob svibniškem mostu zmrz-lega vinogradnika. Njegove čutare so bile prazne. Iz obraza in oči mu je odsevala še po smrti taka groza, da so se ljudje križali. Sam Bog ve, kaj je zagledal, da se je sesedel, onemel in zmrznil?
V lokvi tam ob rodinskem potu večkrat milo začivka. Pa štrbunkne nekaj v vodo, ko da je hotelo lopniti po tistem, kar je začiv-kalo. Stojiš ob lokvi, ledeni ti kri po žilah. Kaj je v kalni vodi začivkalo? Kdo je
štrbunknil v njo? O j, domov, domov! Boga zahvali, da te neso noge! Pa ti že v hribu za lokvo zastane korak. Čuj, v gozdu tu na levi! Tam pri cerkvi svetega Sebastijana. Tu je bilo nekdaj črnomaljsko pokopališče, ne v Vojni vasi. Kaj se je vzbudilo v vrhovih hrastov, ki rastejo na pozabljenih grobovih? Kaj šelesti med brezami? Čuj, ali ne joče tik ob cerkvi duša, ki trpi tolika leta v vicah? Ali se ni zasvetila lučka v samotni cerkvi? Morda je to znak pozabljenim dušam, ki še niso- našle miru, naj vstanejo iz grobov.. . Ne zastaja samo korak, srce zastaja ...
Kapelice, križi so ob cesti iz Ručetne gore. Vedo tisti, ki gredo ponoči sami iz zidanic, kaj se je že vse dogodilo pri vsaki kapelici, pri vsakem križu. Vedo, kaj so videli sosedje, ki so pogledali v Globočnjak, v tisto drago čudne oblike. In vedo. kje si je pred leti pijanec in zapravljivec, ki je nad vsem obupal, prerezal žile na roki. Otroci vedo, da nima njegova duša miru in se vrača vsako noč na kraj samomora. Vedo vse to vinogradniki, pa pozabijo na čutare v bi-sagah, odkrijejo glave in vzamejo molke v desne roke. Nima nobena, nobena tajinstvena moč oblasti do tebe, kadar moliš...
Koliko, o koliko je teh tajinstvenih, strašnih in pošastnih, skrivnostnih in nerazumljivih sil ob cestah in potih in stezah, ki vodijo v Črnomelj. Pa če pobegneš na naj-neznatnejšo, komaj vidno stezico, ne utečeš jim. Kaj šelesti med vejami tiste krivenčaste breze? Saj ni vetra! Pa kaj je jeknilo v tisti temni smreki, kaj je zašuštelo v tem orjaškem hrastu, kaj skriva tista samotna jesenska hruška? Pa kaj je zašumelo tam v gozdnih globinah in se bliža? Pa kaj vstaja tam izza mej po njivah? Pa katera žival ti je hušknila čez pot? Kaj pa, kaj pa če se skriva v tej živali nekaj drugega, nekdo drugi? Kaj? Kdo? Bog ve... Ko pa je toliko čudovitih, skrivnostnih in nerazumljivih stvari na svetu... In ko segajo te skrivnosti vse na oni svet in iz onega sveta
sem —— Na onem svetu pa —---?
Vračajo se duše — morda se mučijo okoli človeka prav sedaj duše iz vic — čutiš jih, pove, pove nobena ničesar .. . Slutiš most na oni svet; kakšen je, ne veš ... In trepetaš...
Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! Kaj, da mislim vselej, kadar grem domov, pa tudi Vselej, kadar romajo od daleč moje
misli domov, kaj da mislim vselej na tisto, kar sem čul, ko sem vse to sveto verjel? In da mi je domov grede tako živo pred očmi, kje vse straši in kako straši? Tako živo, da bi se zdrznil, obstal in ... in bi mi ledenela kri po žilah ...
Tam v Črnomlju, po tistih tesnih ulicah, med slamnatimi strehami in zidanimi hišami, po vrtovih in dvoriščih, po tnaleh in plotovih se raduje moja mladost. Vsa čista je, vsa bela je, živa je in razposajena je, pa brez greha je.
Tam moli vsak dan moja mati zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti.
Kadar grem domov, pa kadar romajo misli domov — vsak dan romajo .— premišljam.
kako in kaj bom odgovoril materi na njena vprašanja ... Ali je čudno, če zastaja korak? In če vršijo po glavi misli vsako jake?
Steze in pota in ceste do moje bele mladosti, nemiren sem in tesno mi je pri srcu, kadar se vračam v Črnomelj.
Ceste in pota in steze, ki peljete v Črnomelj, rad vas imam vkljub tesnobi in nemiru. Saj me vodite tja, kjer moli zame moja mati.
Mornarjev sin
Silvin Sarclenko
Sin moj! Vidim, ti si varal mene, mater, vso družino; storil si nam bolečino, v žalosti si nas postaral.
Oče, oče! Morska pota niso vidna, niso varna; pravijo, da noč viharna včasih morju je dobrota.
Sin moj! Če te z Bogom spravim, Pomočnici Svetogorski, naši jasni Zvezdi Morski znamenje na breg postavim.
O če! Dokler ne poleže boj se v srcu in se rana ne zaceli, ni pristana. Sodba hujše rane reže.
Bog ne čaka, da se vrneš. Sam se vrne, kdor se vrne. Med valove zemlje črne naju z materjo zagrneš.
Pusti jo, naj poje sova! Kdo bi dramil silo zvonca, če je prav, da čaka konca? Saj mornar gre zadnji s krova.
V svetih čital sem spominkih: Treba vere je velike; svoje Bog celo svetnike večkrat vodi po ovinkih.
Icarus
Bogomir Magajna
Poročnik Jernejec je ponovno prečital pismo.
... Umrla Ti je žena Majda na porodu in dete - sinček je bil — je umrlo z njo. Da si jo imel rad, vem; da si fant, vem še bolj. Če ti je le prehudo, vrzi se nekaj časa v kotorske gostilne in dobro Ti bo. Ko je umirala, nam je sporočila, naj Te pozdravimo. Bilo ji je hudo, da nisi radi tekme, ki jo imaš te dni, prišel domov. K pogrebu ne hodi! Predaleč si in ne dohitiš več. Pa bodi zdrav!...
Cigaretni dim se je vlačil kot težka megla po gostilni. Ob mizah so igrali častniki na kvarte. Ostropotezni. bledikasti, izživeli obrazi so se sklanjali skoraj do kozarcev. V očeh jim je ležal dolgčas in petrolejka sama je brlela medlo kot prazne sanje. Onstran oken se je iz mraka svetlikal zaliv, voda nevesela in temna kot črna sluz.
Jernejec je sedel na samem v kotu. Od druge strani je opazoval bogati podporočnik Horvat njega in gostilničarko, mlado Maro, ki je neprestano gledala na poročnika v kotu. Horvat je zažvižgal poltiho. »Prokleti, zopet računa, zopet bo zmagal jutri in še naprej bo blaznelo to dekle za njim. Sicer ga ni videti nikdar z njo, toda ta človek je molčeč kot smrt. Vrag vedi...« žvižgal je naprej v ljubosumju, hipoma pa se je spomnil na nekaj. »Skušal ga bom opiti, da bo imel težko glavo med poletom.« Vstal je.
»Mara, šest buteljk na mizo! Hitro, ženšče!«
Pristopil je k poročniku in mu položil dlan na ramo.
»Vraga, Jernejec, ti divni Ikare naš, v kotu čepiš kot jalova želva. O idealist, zopet sanjariš o domu, o Sloveniji. Ha, kaj, letel bi rad do belih gora, do črne ženke. Glej ga, Maro, do črne svoje ženke bi rad letel. Že dolgo nisi bil pri nji, kaj? Prisedi k nam, Ikare! Sladko bo vince, sladka bo Mara. Mara, tu sedi in z nami pij! Bosa si in razkuštrana kot koštrun s planine, a slajša si od tvojega vina. Rabimo te, čuješ? Jernejec, glej te oči, ki so krasnejše od Boke!«
Mara se je zasmejala široko. Beli zobje so zabliskali v svitu petrolejke. Jernejec si je popravil lase z visokega čela. Ustnice so
se mu hotele smejati, a v pogledu je ležalo nekaj daljnega, prečudnega. Ni se mogel že jasno zavedati in oči so mu plašno in zbegano iskale po prostoru.
»Ali bi povedal, ali ne?«
Kopica zdolgočasenih obrazov se je ozirala vanj.
»Ne povem!«
Zagrizel se je z zobmi v sluznico, da bi bol prevpil z bolečino, se nasmejal in prisede! k ostali družbi.
»Tako!« je zaklical Horvat, ki je medtem izpraznil nekaj čaš. »Pravim ti, Jernejče, Ikare naš, ti najlepši si med nami, ti najsvetejši si med nami. Lahko bi ženski Kotor v blaznost pripravil, lahko bi Maro vlačil za lase po sobi, če svet ne bil bi ti.«
Mara je srdito zakričala. Horvat je gledal v Jernejčev obraz. Ta je bil, kot da ne posluša.
»Čakaj, poročnik, pesem ti zapojem!«
Objel ga je v polpijanosti, poljubil na lice in zapel hripavo:
»Ti najlepši si med nami, ti hrabri Ikare, ti duša presvetniška! ...«
Družba je zaploskala. Jernejec bi bil rad vstal in šel. Zunaj pa je ležala noč in sence gora so bile kot strahovi in legale so na zaliv, na vso okostenelo pokrajino. Groza, ki mu je vse popoldne glodala srce, se je prikazala znova. Zbal se je kot otrok, ki so mu odvzeli nekaj prelepega. Vse dni svojega življenja je sanjaril in čakal, a komaj mu je bilo dodeljeno, že se je razbilo, vse naenkrat, v uri, ko je pričakoval živega rojstva svoje krvi, ko je že vriskal v očetovstvu. Kot otrok se je otepal misli, črnega netopirja, ki se mu zaletava vse popoldne v misli, mu grize v dušo in v mozeg.
»Ne smem nocoj domov!« je vzkliknil glasno. »Daj vina, Horvat!« . Prestrašili so se za hip vsi, ko je spregovoril, a v naslednjem trenutku se je veselo zakrohotal, udaril z dlanjo Horvata po rami in vsa družba se je spustila z njim v smeh.
»Pa si res čuden človek, Ikare,« je momljal Horvat in hitel točiti vino. »Prekrasen človek si in vedno si kako novo izmisliš. Tak glas si imel poprej, kot da bi vstajal iz groba. Res, dovršeni hudič si ti, Jernejec!«
In Jernejec je zvrnil čašo, črni dalmatinec mu je zaplaval v kri, izpil je še eno, črni dalmatinec mu je mamil mozeg, izpraznil je tretjo, in duša se je pričela pogrezati v
dalje, v čudoviti prostor, ki je bil lep in velik do razkošja. Zagrebel je prste v kodre in strmel v tla, soba se je pogrezala v nič, tovariši so izginjali v neko zemljo, ki je njemu tuja, ki je ne more doumeti on, nekdanji otrok planin, pastir s pobočij Košute, sedanji pilot, premagavec nebesnih sinjin in neprestani borec s smrtjo. — S strojem grmi v prostor. Ogromna ognjena obla mu visi tik nad glavo, tam iz daljnih prepadov se prožijo proti njegovim nogam v belo odejo pokrite gore, vrh njih stoji žena z otrokom v naročju in ga pozdravlja z roko, z živo golobičko, ki bi se rada sprostila telesa in se dvignila k njemu v ozračje. ,Pridi, Jožef!' .Pridem, Majda!' Stroj grmi skozi prostor. Tik pod srebrnimi krili so bele gore. Pastirji v dolinah se čudijo orjaškemu orlu pod nebom. Ovce zbegano beže med čeri, on se sklanja iz ladjice. — ,Majda' — grabi, grabi za belo roko — ,Ma jd a —'.
»Hej, Ikare, spiš?«
Horvatov obraz stopi tik predenj.
»A?«
»Zakaj spančkaš, prijatelj? Močnejša od vaših je črna dalmatinska trta, ha, ha! Za-vriskaj, da! Kaj gledaš? Glej, Maro imam v naročju!«
Horvat je privijal Maro nase in ji trgal bluzo z ramen. Dekle je vreščalo med smehom, rinilo z roko Horvatovo glavo nazaj in izzivalno gledalo v Jernejca. Od vina rdeči obrazi so se naslajali na zagoreli koži južnega solnca.
»Mrtva je,« je odgovoril Jernejec izgubljeno.
»Vraga je mrtva; kot mačka je in oči bi mi izpraskala, ko bi se ne bala mojih pesti,« se je krohotal podporočnik.
»Ja da sam mrtva,« je vzkliknila Mara in se dušila v smehu, »hi, hi, ja da sam mrtva, što? Ti, ti si mrtav!«
»A molči, Maro,« je deklamiral Horvat. »Pod njegovo tiho kožo vroča kri drevi, pre-mrtva zanj si Mara ti.«
Jernejcu se je zopet povesila glava. Med premnogimi je bil le sam.
»Popolnoma je pijan,« se je zasmejal Horvat in kazal s prstom nanj, »pa komaj tri čaše je izpil.«
»Z letalom bi bil v nekaj urah tam in videl bi jo še,« je mislil Jernejec, »pa ne smem, ne smem, ne smem. Z vlakom ne pridem več, s strojem ne smem, ne smem. Predvčerajšnjim je brat odposlal pismo. Tedaj bo pogreb vsak hip, to uro, to minuto; bo pogreb tja za holmec; bo zvonilo, bo pogreb. A? Kaj si rekel? Da, to minuto. Čisto majcen je, še krščen ni bil. Sto tekem bi opustil, da bi vedel, in ne eno, in prišel bi. O, radi tebe, žena, sem obljubil — trikrat krog Lovčena in nato tisoč metrov navpik in nazaj navpik do morja, da bi se videlo, kot da sem Icarus. To minuto — pogreb — zvonovi, zagorski zvonovi prav lušno pojo, pa zagvišnov mojo ljubo k pogrebu ne so ...«
Glas je otožno, hripavo napolnil vso sobo. Začudili so se častniki in gledali v Jernejca, ki mu je bila povešena glava, zaprte oči in ki je pel tako, da je prisluhnila Mara. Njej sami je čudna ljubezen, ki jo je dobro videl Horvat, gorela iz oči in nevedno srce je slutilo to, česar ni pojmil nihče v sobi.
»... Pa zagvišno mo jo l jubo k pogreb . ..«
»Kdo poje?« je zakričal naenkrat Jernejec in skočil s stola. Široko odprte oči so kot iz sanj strmele v preplašene obraze.
»Ti, ti, dušo moja, ti pjevaš!« je vzkliknila Mara.
»Jaz, da, da, jaz,« je momljal. Stresel je hipoma glavo in se zavedel. Pristopila je Mara in mu z dlanjo gladila kodre.
»Što ti je, dušo?«
»Nič, nič, Mara! Čakaj — pojdi stran!« Odrinil jo je lahno z roko. »Čakaj, nič mi ni. Nekoliko sem pijan. Horvat, daj mi še eno čašo! Dobro! Hvala!«
»Kaj ti je, Jernejec?« je vprašal Horvat in ga opazoval.
»Nič. Hotel, pa da, hotel sem vas zopet presenetiti. Saj je dolgčas med nami, kaj Horvat! Prazno je vse do brezumnosti. Kam naj grem? Glej, oblačna in črna kot smrt je Boka. O, da bi bilo jutri solnce! Letel bom, Horvat, in te zmagal, zmagal, vse bom zmagal na vekomaj. Kaj, Mara, ti duša dalmatinska, ljubila me boš še naprej, kaj? Čuj, solnce je ladja na gornjem morju. Na njej se vozi — no, čakajte, dobre volje sem, stopil bom na stol in vam govoril nekaj, saj ste v sebi le dobri, prijatelji moji.«
Primaknil si je stol in se dvignil nanj. V obraz se mu je zarisala naenkrat čudna, uporna moč, razigrana radost, razkošno pričarano veselje. Dvignil je čašo.
»Živeli prijatelji, živeli vi, ki vam je bilo usojeno, da postanete sinovi solnca! Živel tudi ti, Horvat, ki me radi te rože dalmatinske moriš in ki te imam kljub temu rad!« »Kaj?«
»Vprašam vas, ali je lepš^ da letimo na vekomaj v solnce, ali, da grizemo kot Tantalus v taberrie, ukovani v zemljo?«
»Lepše je leteti v solnce.«
»Vprašam vas, prijatelji, ali niso te gore kot prazni okostenjaki, ali niso sence teh vrhuncev, ki polegajo dneve in dneve nad nami, kot sence smrtnih netopirjev, ali niso ure, ki jih ubijamo po teh prostorih, le izgubljene naše misli, ki bi rade v nebo? Saj nas izziva nebo, da ga zagrabimo s silnimi prsti letečega telesa.« »Tako je, Ikare!«
»O, dragi, tam nekje za modrino je čudovita dežela, v katero mi želi duša, tam je kraj, kjer prebivajo prave sestre in otroci naših src. Vozi jo se na solncu, zlati lad ji
Stane Cuderman, Portret
gornjega morja. Dajem ti častno besedo, preljubi Horvat, da se dvignem jutri ne tisoč ampak trikrat tisoč in več metrov nad Lov-čenom. Reci Kotoru, naj pride in se mi čudi.
Zmagal te bom, Horvat, kot te ni zmagal še nihče, in ti, Mara, mi napravi šopek, ki bo pisan ves. Ti si duša te zemlje in rad bi spomin od nje. Ona, o j, ona pa je duša pro-
štora. Horvat, zberi, zberi kotor in vso Boko! Letel bom, o j letel...«
Družba je hrumela, suvali so se s komolci, se spogledovali med seboj. »Trikrat tisoč in še več!« Horvat je taval za Maro, ki se mu je izmikala sovražno in z velikimi očmi preplašeno gledala skozi vrata za Jernejcem.
2.
Od vrhov do vrhov se je prepregla zarja. Zaliv je trepetal pod živordečo streho v stoterih različicah. Nad gorami, tik nad robovi, je plavalo solnce, krvavordeče, kot novorojenec iz jutra.
Jernejec je stal na čeri visoko nad mestom. Zagledal se je nekaj hipov proti vzhodu in opazoval v radovednosti svet, ki je visel v prostoru nad njim, nato je okrenil glavo v drugo smer in zrl v gore na severozapadu. Rdečkasti sij se je trgal polagoma z vrhuncev in violetna, kot svila rahla barva, je legala z morja navzgor.
»In naj bi se dvignil trikrat tritisoč, bi vas ne videl, domače gore! Za ozračji bi mi bile skrite in odete v violetno smrtno oblačilo. Saj ni življenja več zame na vaših strminah.«
Pokleknil je na skalo, stisnil čelo v dlani in molčal.
»Morda se ubijem, morda se ne. Sam ne bom smrti nudil roke, a izzival jo bom s smejočim se obrazom. Naj me ubije, če ji je drago! Vzeti mi nima kaj.
Ima človek ljubico sto dni daleč, pa gre, naredi pot enega dne, ne more, ne more naprej in vendar je srečnejši za dan, kajti za dan ji je bliže. Ima človek ljubico v neskončnosti, dvigne se za pol solnca, za pol solnca je srečnejši. Majda, pust mi je bil ta kraj, ker te ni bilo tu. Danes plava tvoj duh nad temi vodami. Danes mi je, kot da sem doma. Prelep mi je danes ta kraj, Majda, in posvečen je tvoji lepoti. Dvignil se bom v tvojo čast in molil za lepo mesto v nebesu tebi iz višav, iz katerih ni molil še nihče. In če se vrnem, bom vriskal vsej Boki, da si zmagovavka ti, da si ti njena'kraljica.
Če se ne vrnem, podaj mi roko, žena!«
Dvignil se je in razširil roke proti solncu, ki mu je zlatilo lepi obraz. Oči so mu gorele kot v neskončni sreči. V Kotoru je udarila ura. Zdrznil se je in odhitel po rebrih. Pod latnikom ob Marini gostilni se je ustavil in potrkal na okno.
»Kje je šopek, roža dalmatinska?«
Dekle je prihitelo na dvorišče. Oči, ki niso našle nikdar odziva v Jernejčevih, so gorele v upanju in v plašni grozi, ko se je ozrla v poročnikov obraz.
»Zbogom, roža dalmatinska! Bodi zdrava!«
Vrgla se mu je krog vratu in jokala, kot da je dete. Poljubil jo je in se ji izmaknil iz objema.
»Zbogom, Mara, lepa dušica te zemlje!«
»Zbogom, gospod!« je ihtelo dekle in stegnilo roko za njim.
Iz žalosti in veselja je zavriskal poročnik. Glas je zaplaval na rdeče hiše Kotora.
3.
Ob zalivu se je gnetla množica. Jutro — pestrost južnih barv, smeh, zvedavi starci in vriskajoča mladost.
»Glej, glej, tam gre!« so kričala dekleta in se rinila v ospredje. »Jernejec bo letel prvi in ko se vrne, bo tekmoval Horvat — drugi.« — »Stavimo na Jernejca,« so govorili starci. — »Živijo, Ikare!« so pozdravljali fantje. Dekleta ga niso pustila naprej. Sto rok se je dvigalo k njemu, sto pogledov je gorelo v njegovega.
»Dajte poročniku prostora! Čas je!« je vpil Horvat iz ozadja in si grizel ustnice. Jernejec si je priboril pot do njega.
»Radi te imajo. Ti si kot bogec naš,« ga je pozdravil Horvat. »Zaupaš danes v svoj stroj? V pijanosti si rekel včeraj, da se boš dvignil v tri tisoč nad Lovčen.«
»Še več! Moj stroj je kot orel in ne rabi popravila,« je odgovoril poročnik in sedel v letalo.
»Zbogom, Horvat! Če se ne vrnem, pojdi k Mari in reci, da boš nosil ti prvenstvo odslej in naj le tebi izroča šopke. Včeraj so mi pokopali ženo z otrokom. Bodi zdrav, prijatelj!«
Stroj je zabrnel z orjaškim glasom.
»Stoj!« je zakričal Horvat in bledel naenkrat kot mrtvec.
Brnenje je prevpilo klic. Ogromna morska ptica se je bliskovito zarezala v valove, ki so grivasto kipeli na vse strani. Horvat se je sesedel na klop.
»Kaj Vam je?« je vprašal poveljnik čete in se čudil.
»Nič, nič,« je mrmral podporočnik.
Miha Maleš, Deklica s predmestja
Množica je hrumela: »Živijo, živijo, Ika-re!...« Jernejec se je za hip ozrl nanjo in se zasmejal. Videl je že belo cesto, ki jo je
pustilo letalo na vodah. Preplašena jata galebov je omahnila proti bregovom. Kot svetle zvezde so zalesketali nad zemljo pod
njim. Videl je za trenutek Maro, ki ga je pozdravljala z rdečo ruto. V srce mu je legala sladkost kot otroku, ki se po dolgi ločitvi vrača k materi... »Majda! Majda!«
Južni veter, ki je drevel mimo, je odnašal glasove. Kot bele pravljice so ležale megle v obzorjih nad morjem. Prelepo, sinje nebo je bilo vse krog njega; širilo se je proti nevidnim goram, proti gomili, širilo se je v razkošju do samega solnca, ki je udarjalo z zlatimi žarki v srebrn^, krila letečega orla.
»Hej, ladja gornjega morja; hej, ti novi Njen dom; hej, ti moj cilj! — Solnce!«
Zakričal je iz polnih prs. Vriskajoči glas se je spojil z vetrom in drevel v prostor. Nad Lovčenom je ležal oblak. Majal se je v burji. Njegova senca se je zibala pod njim kot orjaška črna zastava čez pobočja. Hitel je z mislijo naprej v oblak in risal z njo čudno sliko v njem.
»In če si smrt, bodi smrt!« se je zakrohotal prešerno. Spomnil se je na ,otročičke' pod seboj, na ljudstvo, ki se čudi, na Horvata, ki zre z zavistjo za njim, na Maro, ki se divi in trepeta pod latnikom.
»Pokažem jim!«
Upognil se je rep velikega orla, vrtiljak je zabrnel v silnem okretu in drevel navpik navzdol, truplo orjaške ptice se je preobrnilo, visel je z glavo proti goram in se smejal proti zemlji.
»Na, smrt, ubijaj, če se ti ljubi!«
Pa je zakrožila ptica tik nad pečinami nazaj, navpik, navpik, navzgor. Lovčen se je zibal v silnih zamahih v krogu.
»Prvikrat krog vrha! Kaj mi mar vrh! Pa naj le čuje straža pod oblakom na vrhuncu, če me videti ne more. Tako — še enkrat, pol minute, še enkrat. Zbogom otročički!«
Vojaki na vrhu so slišali krik: »Živela Majda, živelo solnce!« — »Živel, Ikare!« so mu kričali nazaj. — »Zbogom, otročički!«
Sinjina neba se je spreminjala v temno in na tej čudni črnikasti plošči mu je po-bliskavala orjaška obla z ognjem v oči. Šinil je mimo desetih srebrnih oblakov.
»Lepi ste, kot moje ovčke na planinah nekoč. Zbogom, prelepe ovčke ozračij!«
Ko je drevel skozi nje, so bili kot iz ledenih iglic. »Mraz je,« se je spomnil in se zavedel, da mu ledeni piš leti mimo obraza.
»Oj, Triglav, visoko sem že nad teboj in vendar si ti, dobri angel moj, še daleč, daleč.«
Ozrl se je navzgor. Pekoča bolečina ognja mu je udarila v oči. Za njimi je valovala kri in zvonile so misli.
»Solnce, dobro solnce, čuj!«
Kot neskončna črta se je utapljala Dalmacija v nič. Nebo, morje in modrikasta barva zemelj so bili le eno.
«In tam so daljne zemlje. .. Zagorski zvonovi...«
Za očmi velike, žive rdeče sence, kot kulise vesoljstva...
Kri buta z udarci v srce, bije v mozeg, v kožo, se hoče razliti v vseprostorje, v vse-dilje, v silno povirje neba.
»I—ca—rus ... I—ca—rus----«
Jernejec je zaprl oči. Za njimi se je ustvarjal nov svet lepote, neskončnosti. V rdeče bliskajoče se ognje za širokimi zenicami se je porajalo telo, mehko kot sapica z otrokom v naročju.
»Sin — o žena — daj mi roko! Vzemi me v objem, saj so moje stopinje izgubljene na svetu...«
S povešenimi trepalnicami, z ženo, z otrokom v prividu je drevel navzgor in ni več vedel, da leti. Stroj je ropotal zamolklo, pretrgano kot drdravka v utrujeni otrokovi roki na veliko noč, in vendar je še letel navpik...
Navpik je buljil Horvat v prazno ozračje. Iz kože mu je silil znoj.
»Stroj sem mu pokvaril in Jernejec je zblaznel. Vsak hip, vsak hip... Da bi ga vsaj videl... Vsak hip ...«
»Kje je letalec?« je vreščala množica.
Mara je iskala z očmi v nebo: »Ne ubij se, dobri gospod! ...«
»No, daj mi roko, golobička bela,« je šepetal Jernejec in iztegnil desnico čez ladjico. »Daj mi roko, ti solnce moje! ...«
Stroj je zatulil s črnim vriskajočim glasom. Orjaško telo se je streslo v smrtnem udarcu. Nad letalom ogenj solnca; mimo kril zublji, rdeči kot kri — ognjeni jeziki — rdeča barva — zarja — tišina — bela žena...
»Daj mi roko, ti moje solnce! ...«
V nižinah se je zibal Lovčen kot pijana gora. Oblak nad njim, črni netopir, je drevel, z ogromno hitrostjo proti letalu.
Zaman je s spačenim obrazom iskal Horvat po grebenih in brodil s čolnom po vodah . ..
Jadra z Markovim levom
France Bevk
To poletje sem se mudil ob obali srednje Istre. Mikala me je vabljiva tihota tega morja; užival sem čisto prirodo in sem bil srečen, da nisem videl ljudi, ki jih naplavlja Evropa vsako leto na našo obal in jim je žeja po prirodi tuja. Do tedaj Istre še nisem poznal, razen v tistem delu, ki se Istra še imenovati ne more. Mislil sem, da je drugačna, bornejša in otožnejša nego je v resnici, v tem srednjem delu pa sem videl planjave, ki so bile pravi vrt in pred njimi so turobne pesniške slike na mah izginile. Nad prirodo in ljudmi je visela le rahla tančica tople žalosti, podobna žalosti v ljubezni, ko se srce z užitkom koplje v lastni bridkosti.
Ta vtis mi še do danes ni pobledel.
Majhno, čedno mestece se jedva ziblje v svojem lenem življenju. V beneškem slogu zidane hiše, ostanki mestnega zidovja in stolpov, cerkve in palače, vse stoji podobno v rjave toge zavitim starcem, ki se smehljajo iz sive preteklosti. Le ob bregu je velik moderen hotel, ki vabi z razkošnim pročeljem in zlatim napisom. Takrat je bil prazen.
Družbe nisem imel razen gospodične, ki sva se bila že prvi večer našla; ta je prišla iskat miru in prirode ko jaz. Bila je rjava, jedrovita ženska, svobodnega vedenja in brez pretiranih predsodkov; a njena duša je bila tako nežna, ženska, da se nisem mogel nagledati oči, skozi katere je sijala.
Nedaleč od mesta leži sredi morja otok, kamor smo se vsako jutro prepeljali z motornim čolnom. Na njegovi desni strani stoji v gostem grmovju visok okrogel stolp, v čigar razvalinah gnezdijo galebi. V bližini je gradič, ograjen z bodečo žico, ostali del otoka je prost. Vse en sam gaj borovcev, oljke, lavorja in oleandra; vmes raste jesen, kozja gibanica in nizko hrastovje. Celo divja smokva je vmes in drugega rastlinja še več, ki ga po imenu nisem poznal. Med grmovjem in drevjem so trate v položnih terasah, ki se dvigajo kot stopnice do nizkega vrha. Petje škržatov neusmiljeno tekmuje s solncem.
Na tem otočiču sem živel tiste dni kot prvi človek v raju. Spojil sem se s prirodo, kot
še nikoli poprej in pozabil sem na vse. Ko sem stopil zvečer v mesto, sem občutil bolestno nesoglasje med samotnim kosom prirode in med promenado, na kateri so šumele obleke in so se dišave mešale s soljo in oljem nasičenim morskim zrakom.
Posebno lepo je bilo na drugi strani otoka, kjer je pogled odprt na prosto morje. Le na levi strani je videti kos istrske obali. Tam se belijo ogromne skale, ki v gigantskih lomi jenih skladih hite v vodo in se vrste ob obrežju kot zvrnjene stopnice. Bile so bele, izmite, pripravno ležišče, na katero je žgalo solnce... Na tisto stran je prišel redko kdo. Kadar je bilo morje nemirno, in je veter pihal, je bilo divno poslušati pesem prirode. Z mogočno silo so se zaganjali valovi v skale in šumeli v ritmičnem šumu, nad skalami pa je šumel gost gaj borovcev, prav kakor da poje veter skozi mogočne strune...
Ne vem, zakaj me je ta pesem morja in ta godba borovcev tako omamljala. Polna sta je bila duša in telo, oko se mi ni moglo nagledati, uho ne naslišati.
»Poslušajte, gospodična,« sem dejal, »ali ne kliče Jelico?«
V resnici, silnejše niso mogle biti strune, ki so klicale hčer bogat'ga Ceharja.
Slednji dan popoldan je prišel po stezi od gradiča majhen, čuden človek in se je ustavil med skalami. Bil je širok, v beli obleki, gladko obrit, ostrižen na krtačico, imel pa je bele lase. V obraz je bil zagorel, rjav, gube na licih so bile tanke, plemenite, male oči so mu dobrohotno mežikale izpod skoraj belih trepalnic. Stal je z eno roko v žepu in z angleško pipico v ustih in gledal nizdol.
Opazil sem, da je gledal gospodično. Ne s pohoto; njegov obraz je izražal dokaj inteligence in milobe. Po potezah je bilo težko uganiti njegovo starost; zdelo se mi je, da skriva pod obleko lahko grbo, ki jo je pa s svojo široko, krepko raslo postavo znal uspešno zakrivati.
Vselej je stal samo nekaj minut, nato je izginil po stezi med skalami in med borovci.
»Kdo je ta človek?«
»Bržkone služi v gradiču. Bo že kak Nemec.«
»Slovanski obraz ima; pa grbast je.«
»Ne očitajte mu napake,« me je zrla gospodična.
»Saj mu je ne očitam,« sem se branil. »Ugotovil sem le dejstvo.«
In da sem ga v pogovoru vedel označiti, sem ga od tistega dne imenoval grbca, a ne iz slabega namena.
Ko je prihajal slednje dni, nas je pozdravil. Spregovorili smo ž njim, kar ga je vzra-dostilo, dasi ni govoril mnogo. Počasi je stopil po skalah v nižino in postal; slednjič je tudi sedel.
Govorili smo nekaj o vremenu, o morju, o gradiču in o markizu, ki stanuje v njem. Več ne. Nekoč se je gospodična opogumila:
»Vi niste Italijan.«
»Hrvat sem,« je dejal in se nasmehnil, »Tudi vidva nista Italijana.«
Potrdila sva mu. Njegove oči so še vselej dalj časa počivale na gospodični ko na meni. Vselej pa se je že v nekaj minutah dvignil in z globokim poklonom odšel na drugo stran otoka, ki gleda proti mestu.
Bilo je nekega dne proti koncu julija, ko je nena/loma zapihal veter in je morje postajalo od hipa do hipa nemirnejše. Veliki zelenkasti valovi so se gubali nekje na obzorju, se valili do skal in se v belih penah in s stokom razbijali ob njih. Valovi so bili vedno večji, curki vode so sikali ob bregu navzgor in v ostrem loku padali nazaj. .. Ladjice, ki so bile takrat zunaj, so hitele v pristan ali vsaj v zatišje.
Grbec je sedel na skali nekaj minut čez navado. Nismo govorili nič. Zamamljeni od prirode smo molče gledali v valovje. Že je grbec vstal, misleč se posloviti, ko so se njegove ostre oči zazrle v daljavo.
Takih oči pri njem še nisem videl. Bile so stroge kot oči risa, vsa milina je hkratu izginila iz njih. Čez obraz se mu je potegnila črta, ki je vse dni nisem opazil; morala je biti skrita pod gubicami nekje. Videl sem ga trepetati, v očeh, v nosnicah in ustnicah. Iztegnil je roko in pokazal:
»Glejte, glejte tam ...«
Zrla sva. Nič posebnega ni bilo videti. Morje je gnalo višje valove, na njih vrhovih se je delala bela griva. Sredi teh valov je plesala mala ladjica z razpetim jadrom, ki je hitela mimo našega otoka v varen pristan in se približevala bolj in bolj.
Pogledala sva grbca. Ta je gledal neprestano, kakor da bere iz neznane prikazni, ki nama je nevidna, bogzna kaj; izraz njegovega obraza se je spremenil.
»Poglejta, ali ni na jadru naslikan lev svetega Marka?«
Jadra so bila rjava, sredi glavnega jadra je bila rdeča slika, ki se iz te daljave še ni razločevala. Vsi smo gledali v bližajočo se ladjo. Dasi se je naglo približevala, so bili trenutki dolgi» Slednjič je prišla toliko blizu, da smo razločili jasno podobo leva, ki je imel eno taco položeno na knjigo, okrog glave pa mu je sijala svetniška glorijola.
»Kaj je to?« je vprašala gospodična skoraj preplašena.
»Benečan je! Prokleti Benečan je!«
Grbec je počenil in gledal ko mačka; zdelo se mi je, da se pripravlja na skok. Kakor da je živo bitje, ki se mu približuje in ji bo planil za vrat ter ji pregrizel žile. Celo hrbet je že usločil...
Gledal sem ga v obraz ... Ladja je dospela dovolj blizu, da je bilo mogoče opaziti posameznosti na nji. Tedaj so se naenkrat za-suknila jadra in se tepla v vetru, končno so se napela, ladja je obrnila v smer ob otoku in se znova oddaljevala.
Grbčev obraz se je tisti hip pričel polagoma spreminjati; ris ji pogled je ugasnil, poteza, ki je bila kot stara, nezaceljena rana planila izpod gubic, se je pomirila in utonila; dvignil se je, smeh neznane zadrege mu je igral na ustnicah.
»Saj ni bil on. Sem mislil... a ni bil on ...«
Stal je pred nama, kakor da se opravičuje, skoraj usmiljenja je bil vreden njegov obraz. Midva sva ga zrla s sočutjem in začudenjem. Pod skorjo tega skrivnostnega, tihega človeka je spala drama. Kakšna je zveza med tem grbcem in med jadrom z Markovim levom?
Grbec je gledal v najine izprašujoče oči in kakor da dolguje odgovora, je dejal z grenkim nasmehom:
»Od tega je trideset let... Tam doli je bilo,« je pokazal proti jugovzhodu, kjer je bil viden jezik istrskega polotoka in je par neznatnih otočičev tonilo v razburkanih valovih.
Nato je sedel. Dolgo je gledal v valove, ki so pršili svoje pene prav do nas in le z bridkostjo se je odločil, da pove svojo zgodbo.
*
Marko mi je ime. Ko sem bil mlad, sem bil drugačen, kot sem danes. Trd kakor te skale, črn kakor borovci in ves porasel, ker se mi je tako zdelo lepo in moško. Bil sem
več v vodi nego na suhem, plaval sem ko riba in dvigal tovor ko bilko.
Služil sem na ladji starcu, ki je bil mojega imena, a ni več hodil na morje, ker je bil izgubil vid. Hči Marija mu je stregla; njegov sin Jurko pa je bil z menoj, mlajši od mene in šibkejši, a žilav in ljubek dečko. Naša ladja se je imenovala Motavun, ker je bil starec Marko iz Motavuna doma. Na sivih jadrih je bil naslikan grad s tremi stolpi.
Ribarili smo povsod ob obali in daleč na morje; ker je bila ladja močna jadrnica s tremi jadri, smo prevažali tudi blago celo na dalmatinsko obal.
Na ladji je poveljeval Jurko, ker je bil gospodarjev sin, a jaz sem zapovedoval njemu, ker sem bil starejši in na morju izkuše-nejši. Po cele dneve in tudi tedne nas ni bilo doma. Mornar se naglo privadi takemu življenju, a meni je to le težko delo.
Imel sem namreč dekle, ki me je vse dni in noči trpinčila misel nanjo. Jedva smo pristali ob obali domačega kraja, že sem letel z naglimi koraki v hišo starega Marka, da mu poročam o vožnji. Ni mi bilo do starega Marka, njegovo hčer Marijo sem hotel videti. Ta mi je vselej na skrivaj stisnila roko in ob vsakem stisku sem čutil vtis zlatega prstana, ki sem ga ji bil prinesel iz Dubrovnika.
Ah, to je bilo sijajno dekle! Verjemite mi, da še danes po tridesetih letih pogosto mislim nanjo in ni malokdaj, ko ponoči čutim solzo na licu radi nje. Bila je takega telesa kot Vi, gospodična, le obraza ni bila tako gosposkega, a lepega, silno lepega. Morda bi vama ta obraz ne ugajal, jaz sem blaznel za njim in ne nagledal bi se ga nikoli, ne njenih vranje črnih las. Tudi ona me je ljubila, saj je stala po cele ure na bregu, ko je odrinila ladja in smo odšli na dolgo pot. Njeno vihra-jočo belo ruto sem videl tako dolgo, dokler ji ni roka onemogla omahnila.
Oče je slutil za razmerje, a ni dejal ničesar, ker me je čislal; brat Jurko je vedel zanj, a se je napravil gluhega, le po strani se je smehljal, ta smeh je izražal zadovoljstvo. Dekleta se nisem dotaknil, še s pogledom ne. Le svojo roko sem včasih položil na njeno ramo in sem jo gledal v oči, ki so se mi sramežljive izmikale. Moja najgorečnejša želja je bila, da zaslužim toliko, da si kupim svojo ladjico, ki bi ji dal ime »Marija«, na jadra pa bi naslikal njeno temno oko, ki me neprestano gleda ...
Oprostite, če sem počival nekaj minut. Iz spomina me je nekaj stisnilo v grlu, da nisem mogel govoriti. Vse, kar sem do zdaj pripovedoval, je sladkost. Prihajam do točke, ki je grenka ...
Neke jeseni smo bili tri tedne od doma. Nahajali smo se v južni Dalmaciji in ostali bi bili še par dni, da nisem preprosil Jurka, da odrinemo proti domu. Imel sem tiste dni neznano težko srce; nič me ni veselilo, še spati nisem mogel. S kakim srcem sem se vračal, ne morem povedati. Bil sem nase hud in jezen, a si nisem mogel pomagati.
Jedva smo vrgli sidro in voda se Je ni docela umirila okrog ladje, ko sem že dirjal k starcu. V veži sem dobil Marijo in na starca sem že pozabil. Stala je pred menoj plaha in bleda, gledala je, kakor da se me je prestrašila.
Segla mi je v roko. Dasi ta hip nisem mislil na prstan, sem imel ob segljaju v roko občutek, da prstana nima več; ta občutek me ni varal. Pogledal sem na roko; rjavi, lepi prstki so ležali goli pred mojimi očmi.
»Kje imaš prstan?«
»Hranila sem ga,« mi je dejala.
»Čemu?«
»Da se pri delu ne obrabi.«
Legala je. Nikoli ga ni odložila, zdaj se je neiskrenost njenih besed tresla v njenih nosnicah.
Spoznal sem, da se je nekaj zgodilo ž njo. Kaj, tega nisem mogel vedeti. Objela me je neznana bolest ranjene ljubezni in ljubosumja, a sem vse moško potlačil vase. Sklenil sem, da bom počakal in pametno opazoval, da pridem stvari do dna.
In prišel sem.
V pristanišču je ležala tiste dni beneška ladja z rjavimi jadri in levom svetega Marka v sredi; bila je približno taka, kot sta jo videla prej, le da je bil njen trup večji in nerodnejši, tudi jadra so bila starejša — ali, moj Bog, saj je od tistikrat že trideset let! Ta ladja je nakladala v pristanišču drva, zvezana v velike butare; z njimi so napolnili trup do vrha in tudi krov.
Ne vem kako, da sem že koj prvi večer gledal z bolestnim srdom to ladjo. Hodil sem ob obali gori in doli; med mornarji je obrnil največjo pozornost name majhen, žilav črno-lasec, čigar obraz je bil polzamorski in je neprestano žvižgal in plesal po krovu ko opica. Čudno se mi to danes zdi, kako sem mogel tega šimpanza v mislih zvezati z lepo
podobo moje ljubezni. In vendar se mi je zapičil v možgane, da ga nisem mogel odtrgati strani.
Zvedel sem, da mu je ime Attilio. Opazil sem tudi, da je naslednjega večera pol gosposko napravljen izginil neznano kam in ga ni bilo dolgo nazaj. Iskal sem ga po ulicah in po obrežju, po beznicah in kavarnah, nikjer ga ni bilo.
Nova misel mi je šla skozi možgane. Potrdil sem jo stokrat in bežal omotičen v hišo starca Marka. Marije ni bilo doma. Ne vem kako, da tisti hip nisem zbesnel. Nisem vedel, kaj govorim, nisem čutil klopi, na kateri sem sedel, pod seboj.
Čez kake pol ure je stopila Marija v vežo plaha, kakor da se zaveda greha. Nisem vprašal ne za navzočnost očeta in brata ne za spodobnost; skoraj zadri sem se nad njo:
»Kod si hodila ponoči?«
In ona je odgovorila mirno, milo, kakor da si je svesta svoje igre: »Pri teti Mari sem bila.«
In tedaj se je teta Mara oglasila iz mraka na pragu: »Tu sem. Pri meni je bila.«
Bil sem osramočen, a ne pred samim seboj. V svoji duši ženskam nisem verjel, v notranjosti sem pasel glas, ki mi je pravil vse tako natančno, da me ni bilo mogoče ogoljufati niti za najskritejšo misel. Z mržnjo in bridkostjo sem gledal Marijo. Tisti hip nisem mogel razumeti ženske, najsi so moje misli še tako burno delovale. Kako je mogla Marija zamenjati mene za opico, ki je skakala okrog nje in žlobudrala neumne besede? To mi je še danes nejasno, popolnoma nejasno; še bolj nejasno mi je bilo tisti-krat...
Že zopet sem prenehal. Glejte, tudi iz spomina me boli;. Kako je bilo tisti večer v mojem srcu, nihče ne ve. Ali če bi se smel razjeziti, bi mi bilo laže. Tako pa sem se potišal in sem čakal samo trenutka.
Posedel sem še nekoliko, govorili smo nekaj besed ob ognju, ki je gorel na ognjišču in se namakali s črnino; jaz sem le redko odgovarjal.
»Ali je še ladja z levom svetega Marka v pristanišču?« je vprašal stari Marko in grebel s paličico v pepelu.
»Še je,« sem odgovoril jaz zamolklo in pogledal Marijo; ta je obrnila obraz v senco, da ga nisem videl.
»To noč odrinejo,« je dejal jurko. »Prej sem govoril s kapitanom. Le enega so še čakali; veter je ugoden.«
Da bi bili videli, kako se je Marija ob teh besedah vzravnala. Še danes jo vidim pred seboj, kako stoji pred ognjiščem, prebledela, oči ji gore v brata, ustnice se ji tresejo, plamen ognja ji igra preko obličja.
»Nocoj?« je vprašala s pretrganim glasom. »Kako — to noč, ali ne šele čez tri dni?«
»Nocoj!« je 'dejal brat. »Vse je že pripravljeno.«
Kako sem jaz pasel poglede na nji. Satansko veselje mi je igralo okrog srca; videl sem njeno bolečino, a sem neizmerno užival ob nji. Nekaj je iz mene sililo v besedo, hotelo je v vrisk in jedva sem zadržal, da nisem od radosti vpil in plesal.
»Ali ti ni prav?« sem v smehu bruhnil v dekleta.
Ona je bila zmedena, ni vedela nič, kaj ima v rokah, noge so ji klecnile, celo obraz se ji je spremenil.
Tako je stala nekaj trenutkov pred ognjiščem, kakor da premišljuje ali se bori s slabostjo, da ne pade na tla. Slednjič je pobrala neko posodo, kakor da gre po opravilu in je dolgo ni bilo nazaj ...
Prej sem mislil že oditi. Zdaj sem čakal, da se povrne Marija. Bil sem prepričan, da je ladja že odrinila od brega in se za dekle radi kodrolasca nisem več bal. Le drug nemir se me je polastil. Od minute do minute se mi je bolj vrezal v možgane, trpel sem peklenske muke.
Slednjič se je Marija vrnila. Ta hip sem se je tako zelo razveselil, da sem napol pozabil vse, kar je bilo. Še sem jo ljubil. Ko sem se ozrl nanjo, sem videl, kako je upehana obstala ob vratih; lase je imela raz-puščene, v obraz je bila silno bleda. Njene oči so zmedene iskale po naših obrazih. Slednjič se je oprla z obema rokama na podboj vrat, odprla usta in suho zaplakala. »Odšli so!«
Stari gnev se je prebudil v meni. »In kaj je, če so odšli?« »Dejal je, da me vzame s seboj ...« Bilo mi je jasno; oče in brat sta samo gledala z vprašujočimi očmi, pred menoj pa so plavale najgrše slike v svoji grozni resničnosti.
Planil sem kvišku, stisnil pesti in zavpil eno samo besedo, eno samo vprašanje: »Attilio?«
Pogledala me je in pokimala. Tisti hip so se ji šele iz bridkosti ulile prve solze, pričela je tuliti v krčevitem joku, da je čudno od-
mevalo po hiši. V meni sta se mešala škodoželjna radost in blazni srd.
»Zdaj boš vendarle moja!« sem vpil. »Vidiš... ubežal ti je. Zdaj boš vendarle moja!«
In ona je odgovorila: »Prepozno .. . Prepozno!«
Ta »prepozno« je bil tako bridek, tako jasen, tako živ, da sta ga razumela tudi njen oče in brat. Mene je priznanje za hip omamilo kot z udarcem po čelu. Ne vem kako, da tisti hip nisem planil po nji, jo vrgel na tla in jo v hipu zadavil.
Brat je planil kvišku in pričel mahati z rokami: »Vlačuga, vlačuga!«
Oče pa je v slepoti, ki ga je ob pojemajočem ognju še bolj trpinčila, iztegal roke in kričal: »Kje je? Pripeljite jo k meni, da ji zasadim te roke v vrat. Pripeljite jo k meni!«
Tedaj je Jurko planil k nji, jo potegnil za roke, da je padla po tleh in zgrabil za njene črne lase, ki so se v dveh dolgih razpletenih kitah vile kot dve kači ob njenem telesu.
Marija se ni branila; le z rokami je zakrivala obraz, kakor da se neizmerno sramuje, in je plakala. V tem se mi je zasmilila. Mahoma me je popustil prejšnji srd nad njo, spomnil sem se nekoga drugega.
Prijel sem njenega brata za roko in ga odtrgal od nje. »Za njim, za njim!«
Brat je omamljen od bridkosti in jeze komaj počasi razumel, kaj pomeni moja beseda. Ko jo je razumel, je spreletelo njegov obraz, ponovil je: »Za njim!«
Stari Marko pa je iztezal roke: »Pripeljite jo k meni!«
Marija je razumela; skočila je s tal in se postavila v temen kot. Roke je imela na obrazu, gledala je kot prikazen.
»Za njim!« je ponovila.
»Za njim!« je vpil brat. »A ne zato, da ga tebi damo; da se maščujemo!«
In Marija je ponovila brez odloga za bratom: »Da se maščujemo!«
Končno je pristavila: »Jaz grem z vami!«
»Ti ostaneš tu!«
»Pojdi ven, Marija!« je vpil stari Marko. »Nečem te več v svoji hiši, če si se spečala z Benečanom. Pojdi ven!«
»Grem z vami!« je dejala.
»Pojdi ven!« je vpil starec.
Še sedaj vidim nas trojico, ki smo bežali v temi proti obali. Včasih sem se ozrl. Tiha, bosa senca Marije je letela za nami; nič je ni bodlo, če se je udarila do krvi ob kamenje, ni zaječala.
Naša ladja je mirna spala v pristanišču. Prebudili smo dečke, ki so spali pod palubo. V pol ure in še prej smo bili pripravljeni za odhod. Razpeli smo jadra, veter je bil ugoden, črnikasti trup je švignil iz pristanišča in izginil na odprtem morju.
»Kako vozijo beneške ladje?« me je vprašal brat, ki je sedel poleg dečka ob krmilu.
Jaz sem stal ob srednjem jamboru, gledal po morju in odgovoril: »Prvo vozijo za vetrom, da pridejo čimprej na odprto morje, slednjič obrnejo proti Benetkam.«
»Ali jih bomo dohiteli?«
»Pred jutrom,« sem dejal. »Njih ladja je natrpana drv, poleg tega je naša ladja lasta-vica proti njihovi skrinji.«
Čez nekaj časa me je vprašal Jurko: »Po čem jih bomo spoznali?«
»Zeleno luč imajo na zadnjem delu krova in na srednjem jamboru rdečo. Sicer pa — noč ni tako temna. Spoznam jih, če bi jih moral otipati v temi...«
Noč je bila jasna, zvezde so sijale, v njenih obrisih so bile videti posamezne stvari, črn pas zemlje je ostajal za nami. Veter je pihal v jadra, da so se bila; tupatam sem dajal dečkom povelja, ki so z vso močjo napenjali vrvi...
Vozili smo naglo, da mi je igralo srce. Ozrl sem se po Mariji, ki je čepela pri zadnjem malem jamboru, sključena v dve gubi, in gledala nekam pred se. Brat ji je dejal, naj gre pod krov; ni hotela iti. Čez nekaj časa, ko je bilo na ladji vse tiho in je bilo čuti le škripanje vrvi in plahutanje jader, se je približala k meni.
V temi nisem mogel razločiti njenega obraza. Stal sem ponosen in nisem hotel gledati vanjo.
»Marko!« mi je dejala.
»Da,« sem se oglasil.
»Kaj boste naredili, če dohitimo — ladjo?«
»Maščevali se bomo.«
»Ali ga boste ubili?«
»Ne vem; videla boš.«
»Ubiti bi ga ne smeli,« je dejala Marija počasi in previdno.
Mene je objel srd. »Še sedaj se boji zanj,« sem pomislil. Oglasil pa se je brat:
»Udari jo po ustih! Kaj ti hoče?«
»Kaj boste naredili?« je vprašala Marija znova.
»Kaj bomo naredili?« je dejal brat. »Zaleteli se bomo v ladjo in jo potopili z vsem, kar je na nji.«
»Tega ne boste storili. Kaj so vam naredili drugi?«
»To nam nič mari ni.«
»Tudi mi bomo v nevarnosti...«
»Tudi če poginemo!« je odgovoril brat in nenadoma vzrohnel. »Marko, udari jo po ustih! Kaj hoče? Če ne, pridem jaz tja...«
Nisem je udaril. Ne bil bi je mogel udariti. Le pogledal sem po nji in dejal polglasno: »Pojdi proč, Marija!«
Ubogala me je, odstopila za par korakov, nato je počenila.
Ni bilo dolgo, ko je spregovorila znova: »Marko, ti morda misliš, da sem ga v resnici tako zelo ljubila ...«
»Proč!« sem dejal, ki nisem hotel slišati teh besed. Ljubše bi mi bilo, da bi dejala: »Ljubila sem ga in ga ljubim še vedno; ne umorite mi ga!«
»Ne vem, kaj me je premotilo!«
»Proč!«
»Drugače si ne vem razlagati, kakor da sem pozabila nate in nase. Danes ga poznam ...«
»Proč!«
»Veruj mi, Marko, da ga kolnem v svojem srcu, da ga sovražim in ne marala bi ga več, če bi se metal za meno j ...«
»Proč!« sem ponavljal in nisem gledal nanjo.
»Le umorite ga nikar! Ne radi njega, ki je smrt zaslužil, radi vas, ker se ne bo dobro izteklo ...«
»Proč!« sem zarjul, da je skoraj padla na tla; nato se je zaletela v najskrivnejši kot ladje in ni spregovorila več ur.
Veter ni ponehal, še jačji je bil; bali smo se, da nam potrga jadra; bežali smo ko puščica.
Po polnoči je bilo, ko smo zagledali pred seboj velik, razsvetljen parnik, ki je križal našo pot. Zmanjšali smo hitrost, oddali signale in šli nato s prejšnjo naglico naprej.
»Ali smo jih zgrešili?« je vprašal Jurko.
»Ni še čas,« sem dejal. »Po moji sodbi jih dohitimo v dveh urah.«
»Ko jih uzremo, je treba ugasniti vse luči,« je izgovoril Jurko svojo misel.
»Dobro,« sem mu potrdil.
Po dolgih minutah molka je Jurko znova spregovoril:
»Oblači se.«
»Tem bolje; bo večja tema...«
Nenadoma se mi je zazdelo, da plavamo mimo ogromne ladje, v naslednjem hipu se
mi je zazdel otok, ki štrli skale iz vode. »Kam voziš?« sem vpil nad Jurkom. »Ali ne vidiš, da je otok?« — »Kje?« je vpil ta. »Saj tu ni otokov!« — Res jih ni bilo, meni pa se je zdelo, da vidim čeri in še nikoli v življenju me ni objel tak strah za življenje kot tisto noč.
Šli smo naprej, naprej ... Zdelo se mi je, da plavamo v ogromno črno praznino, kjer so minute cele noči dolge in ne moremo več iz tega brezkrajnega časa in iz te brezkrajne teme.
»Zdi se mi, da nekaj vidim,« je dejal Jurko.
Zlezel sem na krmilo tudi jaz in pogledal v daljavo; videl sem migotanje luči v neznani daljavi, ki se je polagoma izgubljala in zopet splavala na vrh.
»Oni so!« sem dejal. »Naglo smo jih dobili ... V eni uri smo pri njih.«
Radost in groza sta mi hotela razgnati prsi.
Ugasnili smo luči. Kot črna zlogolka pošast smo rezali gladino in se bližali tujim lučim, ki so bolj in bolj vstajale iznad valov.
Zdaj se je Marija prebudila iz svoje misli, se dvignila in prišla z opotekajočimi koraki do naju, ki sva čepela ob krmilu in gledala z risjimi pogledi v daljavo.
»Ali so oni?« je vprašala.
»Oni,« je dejal njen brat in se dvignil. »Ti pa molči! Da ne zineš ves čas, sicer ti razkol jem glavo!«
Marija se je zdrznila pred bratom, utihnila in se znova oddaljila.
Ko je bila tuja ladja že tako blizu, da sem ob svitu njenih luči razločil drva, vrvi in jadra, sem pričel oklevati. Spomnil sem se na Marijine besede: »Kaj so nam drugi storili?«
»Ti,« sem dejal Jurku, »ali se zaletimo vanje?«
Jurko me je pogledal z dolgim pogledom: »Ali si postal otrok?«
»In če se razbijemo sami?«
»Naša ladja je močna. Če zadenemo z rilcem v sredino trupa, so izgubljeni. Mi se še rešimo na obrežje.«
»Tedaj bodo potonili vsi?«
»Vsi,« je dejal in ni nehal motriti ladjo, ki smo se ji približevali bolj in bolj, ko ona še slutila ni, kaj jo čaka.
»Tudi nedolžni?« »Tudi.«
»Ali ni mogoče, da bi se maščevali samo nad enim... nad krivcem?«
»Nemogoče!« je dejal Jurko in pogledal v črno podobo mojega obraza. »Ti omahuješ, pa si hotel imeti mojo sestro za ženo? Jaz ne smem domov, dokler ne izvršim svoje. Ti pa stori, kar hočeš!«
Bilo me je sram.
»Ali mi dovoliš, da zapovedujem jaz?« sem vprašal.
»Bodi,« je dejal. »Toda, če ne boš delal prav...«
Ladji sta se približali. Če bi se ne bilo nebo pooblačilo, bi nas bilo že mogoče s prostim očesom zagledati. Na krovu sosednje ladje smo zagledali dva moža, ki sta stala ob jamboru ... Šli smo naravnost proti njim. Obrnil sem krmilo v toliko, da nisem zadel ob zadnji del njih ladje, ampak smo zaplavali vštric mimo nje; ko smo bili v isti širini, me je objelo neznano veselje. Nisem se mogel premagati, vzel sem pištolo in ustrelil v sosednje jadro.
Oba moža na sosednjem krovu sta se zge-nila, kakor da ju je krogla zadela v srce. Jaz sem se zakrohotal iz vsega grla, onadva pa sta hitela k ograji, gledala v temo in kričala.
Ladji sta se približali še bolj; mi smo zmanjšali hitrost, tudi oni so nehali voziti s prejšnjo naglico, dva črna trupa sta se zibala drug poleg drugega.
»Ali ste hudiči ali kaj?« je vpil glas z ladje, ki je imela Markovega leva na svojih jadrih. »Zakaj nimate luči?«
»Naše luči vas nič ne brigajo.«
»Kaj pa nam hočete?«
»Izmolite pokoro! V nekaj minutah se bomo pognali v vašo ladjo in ne bo vas več.«
Nastal je hipen molk.
»Kaj smo vam storili?«
»Pokličite mornarja, ki mu je ime Attilio. in vprašajte ga!«
Nastal je znova molk. Govoril sem jaz. Jurko je stal ob krmilu, Marija pa se je držala z obema rokama za glavni jambor; nad njo je šumelo jadro s tremi stolpi.
»Mi nič ne vemo,« se je odmel glas s tuje ladje. »Povejte, kaj naj storimo!«
»Izročite nam Attilia živega ali mrtvega,« sem dejal, »pa vas pustimo v miru.«
Ta misel se mi je zdela tako lepa, da sem od radosti jokal radi nje. Imeti tega človeka zvezanega pred seboj. Gledati ga v oči in ga živega rezati... Če premišljujem trideset let
nazaj, ne vem, kaj bi bil storil z njim. Tako pa mi ga Bog ni dal v roke.
Nekaj minut je bilo nato zopet vse tiho. Videl sem, da se je moštvo na ladji svetega Marka pomnožilo. Da bi imeli orožje, se nisem bal, ker so prihajali v naša pristanišča brez streliva. Pred črno zverjo, ki se je zibala pred njimi v temi, so se plašili.
Ko je stopil izpod krova Attilio, sem ga iz daljave spoznal. Imel je kuštraste lase, noge pa so se mu opotekale, kakor da so zaspane.
»Kaj hočete?« se je oglasil z jokavim glasom.
»Dekle si zapeljal,« sem vpil. »Naš si! Stopi v čoln, da te potegnemo na krov!«
Marija je pričela plakati.
Attilio je stal prepadel in brez besede. Videl sem ga, kakor da išče opore pri pomorščakih, ki so stali okrog njega. Bili pa so njih pogledi mrzli, kot bi tožili: »Kaj, mi bomo umirali radi tebe?«
»Pet minut in boste vsi skupaj izgubljeni!« sem vpil.
Moštvo na ladji svetega Marka je zagnalo velik krik, strnilo se je okrog Attilia, le s težavo se je ta odtrgal od njih in znova povzel besedo:
»In če pridem tja, kaj boste storili z menoj?«
»Boš že videl,« je bil naš odgovor.
Opico, ki je stala na sprednjem koncu ladje, je obvladala taka groza, da sem videl, kako trepeče in plaka. Zdaj nisem več občutil jeze do tega človeka ne srda, tudi usmiljenja ne; le gnus sem občutil. Pogledal sem Marijo, ki ni plakala več, le z odprtimi usti in očmi je gledala, kaj se bo zgodilo.
»Glej,« sem ji dejal, »kakšnega junaka si imela za ljubega.«
»Pojdi, pojdi!« so vpili pomorščaki na drugi ladji; Attilio pa se je otresal.
»Še eno minuto!« sem zavpil.
»Če obljubite, da se mi nič ne bo zgodilo,« je jokal strahopetec.
Jaz sem se zakrohotal.
Jurko pa je zavpil: »Obljubimo ti lahko...
Dajal sem povelja, ki so bila v hipu izvršena. Zmanjšali smo hitrost, kolikor je bilo mogoče, da se je ladja svetega Marka oddaljila; nato smo se obrnili s prednjim koncem v temen bok sosede; ukazal sem in pognali smo se z vso silo proti nji.. .
V tistem hipu se je na sosednji ladji vnel boj za življenje in smrt. Pomorščaki, ki so se tresli za lastno življenje, so navalili na Attilia, da ga prisilijo oditi na našo ladjo. Iztrgal se jim je in bežal po krovu, slednjič se je obesil za vrvno lestvico in v hipu visel na vrveh poleg rdeče luči.
Tedaj se je dogodilo. Naša ladja je dre-vela z vso silo proti »Svetemu Marku«. Jurko pa je planil na prednji konec ladje, kjer smo hranili puške, ki smo jih rabili ob ribjem lovu za streljanje delfinov. Videl sem ga, kako je pomeril na mornarja, visečega v vrveh.
Kot podlasica je planila k njemu Marija in mu iztrgala puško z rok: »Ne ga ubiti! Ne ga ubiti!«
Vnel se je med njima kratek boj, ki sem ga prekinil jaz. Polastil sem se v hipu Jurkove misli, priskočil, jima izvil puško, pomeril in ustrelil. Vse v enem hipu.
Attilio se je zgrabil za prsi, grozen, začuden krik se je izvil iz njega, padel je na drva ... Tudi Marija je kriknila . ..
Nisem imel več časa ne misliti ne gledati. »Jurko k jadrom!« sem zavpil in planil h krmilu. Bil je še čas. Naša ladja se je zasuknila in hušknila zadnji hip kot črna pošast mimo ladje z Markovim levom in se oddaljila v črno noč . ..
Ko smo prižgali luči, smo opazili, da Marije ni nikjer. Preiskali smo ladjo do zadnjega kotička, nismo je našli. Izginila nam je bila v poslednji zmedi, potem, ko je počil strel...
Dva dni smo plavali po tistih vodah, da bi jo našli, o njenem truplu ni bilo sledu. Neke noči smo se tihi in žalostni izkrcali v domačem pristanišču. Jaz sem še pred jutrom izginil in se petindvajset let nisem prikazal več...
Ko je grbec Marko nehal pripovedovati, je bila ladja z Markovim levom že davno izginila, mi smo se umaknili na višjo skalo, sicer bi bili valovi pljuskali že čez nas. Borovci so mogočno šumeli.
»In Vi je še niste pozabili?« je vprašala gospodična.
»Ne vprašujte me o tem,« se je odpravljal. »Tako je izginila, da se človeku zdi, da ni umrla, in še živi... Ne vprašajte me po nobeni stvari več! Vse ostalo je predolga
povest... Le danes, ko sem zagledal podobna jadra, me je zgenilo, kakor da je mrlič vstal iz grobov... Ne zamerite! Z Bogom!«
Odšel je. Med črnimi borovci, ki niso nehali peti, je izginila njegova grbasta postava. Naslednje dni se ni več ustavljal na skali, kakor da nama je dal polovico svoje duše in mu je za to žal.
Pismo
Jože Pogačnik
Bratom na Babilonskem
Ne prepoznam vas več, ljudje! Odkar se ceste nam dele, kot da ste davno rajni že.
Tak žalostna je vaša polt, kot s senco vaš zavesen stan, obraz vaš nem in temno-žolt, pred durmi oreh vaš bolan. Oči so vaše ujet tolmun, iz vaših src ostro dehti — kot vetra plač z Getzemani. In v okna se vam blesk ni ujel, rž na ozarah ne plodi, na trate vam dež ne rosi. Le kos je v trhlo drevje sel — kot težek jad, črno odet. . .
O vem, ljudje, zakaj tako! Posod je suho vam je svet: dotakneš se je — z mislijo — in se ospe kot zreli cvet.
Meni je svet prebela obla hostija: iz tisoč zrn, iz tisoč eno in vse je z belo lučjo prepojeno, v sredi zapisano božje ime in Križ Gospodov mi čeznjo gre .. .
V žagradu sem kelih vzel in sem ga povzdignil v nebo, v svetlobi ves bel. O, svet je eno in vse je razsvetljeno tako, da je svetlo še mene obleklo: od rok darujočih je pala luč čez zemljo.
Kraljična Haris
Anton Leskovec Drama v treh dejanjih OSEBE:
Žiga Knez Jost Osojnik Gregor Polajnar Sabina Isteniška Helena Polajnarjeva Gospa Osojnica Gospa Isteniška
Krista }v službi Pri Knezu
Marta }v	P1'* Isteniških
Zofija, v službi pri Osojnikovili Notar
Kraj: Mesto	Čas: Sedanjost
Prvo dejanje
Skromno meščansko stanovanje pri Osojnikovih. Po-zorišče: Nevelika, svetla soba. V levi steni dvoje oken z belimi zastori, med njima divan. Nad divanom zrcalo. V levem oglu ozadja omara s steklenimi vrati. V nji police s kemikalijami. Sredi ozadja vrata v predsobo. V desnem oglu ozadja lončena peč. V desni steni vrata z zaveso. Sredi sobe miza s stoli. Stoli so tudi sicer po potrebi. Pozimi. Med 11 in 12 dopoldne.
1. prizor: Jošt Osojnik, gospa Osojnica
Jošt (v belem platnenem plašču, ima opravka pri omari. V kretnjah in govoru je živahen, včasih pozerski. Nosi ščipalnik, je črnolas in govori hitro, z ostrim glasom): Tri sto delavcev, dvajset uradnikov — je tam, mama; toliko se jih priklanja pred gospodom ravnateljem. Ta jim komandira, jim dovoljuje dopuste, odreja, znižuje plačo, jih odslavlja, jih sprejema v službo — on je eden in on je vse. (Se obrne.) In če sem to jaz? (Gre k materi, ki sedi z ročnim delom ob peči.) O, mati, to je nedopovedljivo veliko in
—	pravično. Da. — Pravil sem ti, da čakam, kdaj pridejo pome. Dobesedno tako: Pridejo pome. Ti veš, da se nisem pehal, da nisem moledoval, mati; molčim, čakam in zahtevam. Oni pridejo in oni me končno najdejo. Mati, tvoj sin bo ravnatelj velikega podjetja — na mestu stoji in fabrika pride k njemu.
Osojnica (že osivela, v črni obleki): Tri sto delavcev! — Da jim boš komandiral, praviš? Jaz te prosim, da skrbiš zanje. Pa odslavljal jih boš
—	no, mati jih bo sprejemala. Moj sin si in vem, kaj vidim v tebi.
Jošt (primakne stol in sede): Ne vidiš moči, ki se je — kakor voda nabirala do zvrhanosti. Naj potonejo oni, ki so udarjali — tako so rekli
—	po praznem kotlu. Čimbolj je bobnelo, mati,
tem manj je bolelo — Jošt je stal visoko in mu nihče ni mogel gledati v globino. Notri pa je vstajala moč in šele zdaj — ko preplavi robove, jih bo streznila. Tako je.
Osojnica (ga pogleda): A jaz pravim, da jih bo hranila. Tako hoče Bog, če del svoje moči prepusti mogočnjakom. Ne smeš nikdar pozabiti, da si dolžnik. Če si nadarjen, poklekni in moli.
Jošt (po sobi): Takrat, mati, ko druge naučim.
Osojnica (odloži delo in ga zasleduje z očmi): Odgovarjaj najprej zase, potem za druge. Ne glej samo nase, da tuje moči ne spregledaš. Jaz sem dosti sama in takrat mislim na vse, za kar ti nimaš časa. Tako se mi zdi, da si zadnje dni nemiren, da si kratkih besedi. — Kaj, ko bi ti ona nova z gradu vzela besedo?
Jost (se obrne): Sabina Isteniška?
Osojnica: Nevarna je — sam Knez stoji ob nji.
Jošt (z nasmehom): Jako lepa in bogata je.
Osojnica: Jako nevarna je!
Jošt (se zamisli): Veš mati — da tudi nanjo čakam?
Osojnica: Pravijo, da prinese pogubo v sleherno hišo, kamor zaide.
Jošt: Ni tako. Res pomeni dosti v tem mestu. Ona — kraljuje. Ljudje namigujejo, da s peklom. A to je vražja vera. V graščini je in kraljuje nad mestom. Pod nogami smo ji — a tudi ona pride. Pride!
Osojnica: Ker je tako visoka, ni tu prostora zanjo. Kadar ta naša hišica postane temotna, takrat — pljusk! — vanjo Helenina mladost in — spet je svetla. Ta svetloba je čista in vesela in nima prostora za oni, oni — ogenj s hriba.
Jošt (k nji): Vidiš, mama jaz imam svoje namene. Vem, kako je s Heleno, vem, kaj bo s Sabino. Zaupaj mi in pusti pridige. Odloži va~ ruštvo — tvoj sin je tvoj gospodar. A vendar sin. (Ji poljubi roko.) Ti si me dala in si ubožica osivela in si splahnila, da se je sin razrastel. Vem, kaj je moja dolžnost.
Osojnica: In če res dosežeš fabriko — kako bova potem?
Jošt (sede zopet): Ko me ne bo tu, boš čakala na moj prvi glas. Ta pride kmalu: Ta skromna lupinica se proda, a postavi se palača, da, palača. Njeni balkoni bodo plašili strahove Isteniških stolpov in še Knezove vile. (Si sleče plašč in obleče žaket. Pred zrcalom si naravna kravato.)
Osojnica (medtem govori): Drugače bo to. Kamorkoli greš in kjerkoli boš — mati bo s teboj. Vse bom videla, za vse bom vedela. Dokler si moj sin. A jaz? — V ti hišici ostanem, ki smo jo zidali, no, iz sebe smo jo zidali. Da bi to mojo hišo prodali? Ne, sin moj. Naša hišica! Ta stoji na trdnih tleh! Ta je edina res naša. Vse drugo, Jošt, ti bodo drugi dali ali prepustili, posodili ali kakor se že to pravi — vse drugo jim boš dolžan. Naj ti Bog blagoslovi srečo, ki te ž njo skuša.
Jošt (pogleda na uro): Enajst proč — zdaj grem. S teboj, mati, danes še ne morem sklepati ničesar. Tebi je vse novo — sami strahovi. Počakam, da se privadiš — potem pa mi tudi pritrdiš. Da, pritrdiš. Zdaj grem.
Osojnica (se dvigne in gre ž njim do vrat v ozadju): A kdo bo tam, kamor greš?
Jošt: No — Knez predvsem. Saj on je predsednik. Na ti seji se odloči, mati — zbogom! (Ji migne z roko in odide skozi vrata.)
Osojnica (gleda nekaj hipov pri vratih; nato zakliče): Zofija!
2. prizor: Gospa Osojnica, Zofija
Zofija (pride iz predsobe: mlada, bleda, temnolasa. Oblečena je v črno z belim predpasnikom): Želite, gospa?
Osojnica: Pridite noter! (Zofija stopi v sobo in zapre vrata za seboj.) Povedati Vam moram — novico. — Če se namreč zgodi, da moj sin odide —
Zofija (pogleda pazljivo): Odide?
Osojnica: Počakajte, da izgovorim. Če odide, ostaneva sami. Ni se Vam treba bati, da Vas takoj poženem. Videla bom, kako bo z delom. Hotela sem le, da Vam pravočasno sporočim, da se lahko — če bo potreba — ogledate tudi drugod — no da, za vsak slučaj. Zdaj uredite mizo, da ne bo, če kdo pride, vse narobe. (Gospa sede zopet k peči in vzame delo v roke.)
Zofija (gleda prazno predse in stopi k mizi. Na mizi je ščetka in glavnik. Zofija, vsa zamišljena, spravi oboje v predpasnik.) Ah, kaj delam!
Osojnica (pogleda): Kaj zopet delate? — No, tega pa še ne! (Zofija zardi in vzame ščetko in glavnik ter ju zatakne za zrcalo.) Vi niste nerodni, Zofija, Vi ste vse v drugih mislih.
Zofija: In je zelo daleč, kamor odide gospod inženjer?
Osojnica (pogleda zopet od dela k nji): Kako ste prišli do tega vprašanja?
Zofija (jo pogleda): Kar tako; če bo treba, povem več, danes še ne. (Hoče ven.)
Osojnica: Tak pogrnite vendar mizo z novim prtom! — Kako ste čudni danes! — Povejte mi pri ti priči.. .
Zofija (pogrinja mizo in odkima): Ne morem! (V predsobi zazvoni.)
Osojnica (naglo): Ako je tuj človek, ga kar odpravite. (Zofija ven. v ozadju. Čuje se takoj nato glasna ženska govorica v predsobi. Nenadno visok smeh in že vstopi iz predsobe Sabina Iste-niška, za njo Zofija in Marta.)
5. prizor: Gospa Osojnica, Sabina, Zofija, Marta
Sabina (elegantna, srednjevisoka brineta, malo zardela. Govori zmerno, a temperamentno, slovnično slovenščino. Vedenje ji je mondensko):
Kako mična loretanska hišica je to! (Gleda živo naokrog.) Vse svetlo, vse veselo — vse ubogo. (Stopi naprej. Zofija in Marta, ki ima v roki škatlo za klobuke, se ob vratih v ozadju tiho, a živo pogovarjata.) Brez dvoma je to gospa Osoj-nikova. (Stopi k nji.) Jaz sem Sabina Isteniška in ker je nujno, sem vstopila, čeprav je Vaša porednica hotela legati. Prišla sem, da čestitam gospodu inženjerju.
Osojnica (je vstala): Veseli me, gospodična (ji ponudi divan) — a čestitke naj...
Sabina (sede na divan): — potrpi jo, ste hoteli reči. Ni tako! On je ravnatelj fabrike. — A jaz sem nocoj imela čudne sanje, draga gospa Osoj-nikova. (Pogleda k služkinjama.) Ljuba moja —
Marta (stopi naprej): Prosim, gospodična?
Sabina: Pojdite naprej in recite mami — seveda, na poldne gre — recite, da pridem malo pozneje, pa naj se zato ne boji. (Ji pokima; Marta se obrne in odide v predsobo, za njo Zofija.) Tako. Zdaj poslušajte moje sanje: V zadimljenih, vročih prostorih, na intimni družabni zabavi smo bili. Kakor takrat, ko so me v Varšavi izvolili za kraljično Haris. — Vi ne veste, draga gospa, kaj je to Haris? — Po duši in telesu prijetna kra-ljična, za spoznanje drugačna od vseh drugih žen. Krog mene kavalirji, vsi v črnem, vsi goreči. A jaz stojim sredi sobe, bila je dosti večja od te, pa gledam proti vratom; tam sloni ob podbojih
—	čudno, saj sploh ne vem, če je bil kdaj vojak!
—	v lepi paradni uniformi Jošt Osojnik. Gleda vame in se poti v obraz. Lasje se mu lepijo na čelu, lice se mu kremži. Zdaj se je ves pot na obrazu strdil kakor emajl; postava se stiska, oži, suši — že ni več uniforme, kaj še! — tam je zdaj palica in njena glavica je glava Osojnikova, zmanjšana in skremžena do groze, s posušenim znojem emajlirana. To palico primem, pa jo držim predse in smeh in smeh... To je konec sanj.
Osojnica: Ne razumem, gospodična.
Sabina: Čudno je le, da pred takim dogodkom take sanje mešajo glavo... Pa kje je gospod — gospod ravnatelj?
Osojnica: H gospodu Knezu —
Sabina (stisne obrvi): Tam? — Se že davno poznata? — Pustite, gospa Osojnikova, ne odgovarjajte na to. Jaz včasih zastavljam vprašanja, ki so — pena. Pridejo, odgovora pa ne čakajo. Zbogom! (Pihne.) Vendar počakam, da pride Vaš sin in da mu čestitam, navzlic sanjam. A Vi, gospa, zakaj ne sedete? Hotela sem tudi Vas spoznati, saj niste nejevoljni zato?
Osojnica (se nasmehne in sede na stol): Bojim se Vas skoraj, gospodična. V čudnih sanjah gledate mojega sina. Saj to je strahotno! (Odmaje z glavo.) Ne, gospodična, ko bi bili zamolčali...
Sabina (zlobno): Zakaj? — Ni več otrok, pa naj vidi resnico, še bolje, prevaro. Možu mora biti svet odgrnjen.
Osojnica (se ji nasmehne): V ti mali hišici smo živeli doslej, sami zase; meni je bilo najbolje
tako. Zdaj — je konec. Moj sin bo ves prevzet, a meni je skoroda žal, no, stara sem, otročja. Ni mi žal, če je on srečen.
Sabina (gleda po sobi): Kako morete v taki sobici živeti? Jaz bi tu umrla mlada. Pri nas gori
—	da, zakaj pa Vas ni nikoli k nam? Moja mama je tudi stara, hroma je in si tako iz srca želi svoje družbe. Sama samuje v temnih, velikanskih prostorih in moli rožni venec, lep niz samih biserov. Njeni prsti si je jo v temi liki jedrca mandljev. Vi ne veste, draga gospa, koliko je pri nas teme in prostora!
Osojnica: Pravijo, da celo straši.
Sabina: Naj le pravijo! Prišla sem tudi zato k Vam, moja ljuba gospa, da Vas povabim. Mi sicer nikogar ne vabimo — mar Vam je že kdo rekel, da je bil gori? — Vas prosim, da pridete. Zdaj še posebno, zdaj prav posebno — ko — za gospodom sinom menda ne greste?
Osojnica (se nasmehne): Oh ne; tu v svoji hišici ostanem.
Sabina: Potem je vse v redu. — Vaš sin mi zadnje dni dvori, kjer me le sreča. Tega nimam rada. Če nanese prilika, če se ne premislim, mu bom to sama pojasnila — Vam sem le tako, iz naklonjenosti —
Osojnica: Prosim Vas, gospodična, tudi proti njemu se ne zatajujte! In pa, ko bi meni —
Sabina (jo pogleda): Ne zatajujem? — Gospa Osojnikova, Vi morate vedeti, odkod prihajam in kaj je v moji krvi; Govoriti Vam hočem o svojem očetu, o materi, o našem domu ...
Osojnica (vstane): Bilo bi mi zelo drago. V moji sobi, tam naju nihče ne bo motil, pa tudi udobnejša je. To se pravi, če imate čas.
Sabina (vstane): Vi imate tedaj več sob? O, to je že druga hiša potem! Kam, prosim?
Osojnica (stopi na desno in odgrne zaveso pri vratih): Tu, prosim!
Sabina (se obrne k nji): Zavese in vrata! Kakor pri mojem očetu. Bil je — gotovo še ne veste, diplomat. Tak se je moral po dvakrat zaklepati.
—	A, kaj ima Vaše stanovanje opraviti s politiko? (Odpre vrata na desni; obe vstopita. Ču-jejo se še Sabinine besede.) Moja mama je Francozinja in ubožica je morala... (Vrata se zapro. Komaj so zaglušele zadnje besede, že se čuje v predsobi moška govorica in takoj nato vstopijo iz ozadja: Jošt Osojnik, Žiga Knez, Gregor Polajnar.)
4. prizor: Jošt Osojnik, Žiga Knez, Gregor Polajnar
Knez (srednje postave, še mlad, belega lica in plavih las. Iz oči mu sije mirna odločnost, kretnje so mu hladne in glas trden. Oblečen je v žaket): Tedaj še enkrat, žal mi je, da Vas nisem utegnil sprejeti, gospod ravnatelj! Naj Vam tu še enkrat čestitam! (Mu da roko.)
Jošt (se prikloni in sprejme roko): To je zelo laskavo od Vas, gospod predsednik. (Knez se umakne k oknu.)
Polajnar (v temni, že zanošeni obleki. Je visok, suh, s črno brado in črnolas. Ob sencih že malo osivel, sicer pa še mlad, v Knezovih letih. Govori počasi, z basom. Levo roko ima v črni obvezi. Stoji sredi sobe, medtem ko si Jošt ob mizi slači rokavice): Srečo imaš, Osojnik, no — jaz ti jo privoščim.
Jošt (se zasmeje nervozno): Sreča? — Ti si tudi eden tistih, ki vedo, kako je z njihovimi močmi. Za voščilo lepa hvala. (Je vrgel rokavice na mizo.) če gospoda izvolita (jima pokaže na stole), da mirno pretresemo, kar se današnje zadeve tiče, mi bo zelo všeč. (Ona dva sta sedla.) Jaz sem se v novi vlogi že udomačil in sem pri volji, da vsakemu odgovarjam in na vse odgovorim.
Knez (gleda v tla): Podjetje je novo. Nikogar ni, da bi Vas uvedel, in je le prav, da nam odvzamete instruktorske skrbi.
Polajnar (pogleda postrani): To je bil menda tudi vzrok, da je nate padla izbira, Jošt. — Nisem vedel, da si več, nego si kazal.
Jošt (sede in se nasloni s komolci ob mizo. Govori zdaj enemu, zdaj drugemu): Gospod predsednik ve bolje od mene, koliko jih je bilo na izbiro in kakšni so bili. Na primer gospod z rdečo grivo, ki je sršal kakor ognjeni Elija — gospoda ga poznata in vesta, da bruha kot prazen vulkan, a da iz njegove lave ne bo grozdja. Videl sem še drugega, vodenega — tudi tega poznata — pri njem je pa vse vodoravna linija, življenje vodoravna linija, vse je voda, ocean horizontale! Tretjega, ki je znan po svoji barvno-glasovni zamisli —
Polajnar: On uči lepo: V ozadju naravnih pojavov je tolika harmonija, da celo osnovne barve odgovarjajo točno posameznim vokalom (Knez ga gleda), da v tem tiči bodočnost: A je ognjenordeč, e zelen, i bel, u vijoličast, o moder.
Knez: Zanimiva zasnova.
Jošt: Da! — Taki so bili tam in zahtevali s svojimi perverznostmi isto, kar jaz s svojim — molkom. Prosim Vas, kemiki z obsedenimi idejami — no!
Polajnar: Čudovita konkurenca! A tebe je rešil
—	molk. (Pogleda h Knezu.)
Jošt: Čakaj, Gregor, odgovorim ti na prvo pripombo. Ti si dobro vedel, da nisem manj, nego sem kazal, pa se nisi smel čuditi, da sem tekmoval. Če si pa poznal druge vsaj toliko, kot mene, ne moreš biti razočaran. Zato trdim, da si se prej zatajil. Prosim! — Še eno o molku. Molk je končno obrusil vsa natolcevanja o stremuštvu, protekci-jah. O, iz oči so sikali taki pokloni, da sem bil včasih od ponosa ves zelen. Molk jih je obrusil
—	zdaj so topi, ne režejo več. (Se nasloni nazaj.)
Tako sem se vama predstavil, gospoda, in svet naj zdaj o meni pozna resnico.
Knez: V treh dneh prevzamete mesto, gospod ravnatelj.
Jošt (pogleda začuden): V treh dneh? — V dekretu o tem ni nič —
Knez (nervozen): Dekret je Vaša legitimacija, daje pravico — a ne zapoveduje. Pripravljeni bodite na poziv!
Polajnar: Jošt, to je resnica!
Jošt: Dnevi ne štejejo. Ob malenkosti sem se spotaknil.
Knez: Dovolj o tem, gospoda. Dejstvo je, da je gospod Osojnik ravnatelj. Če imate kako željo, gospod ravnatelj, ali vprašanje: jutri je seja upravnega sveta. Glede materiala, osebja, upravnih predpisov, Vi veste, da imate posla s strupi —
Jošt (vstane in gre k omari): Tu notri, gospoda, je embrio, ki sem ga zaplodil. Mati mu bo moja fabrika. Vsa njegova nega, odgoj, vse čudovito širjenje, vsa svetovna uporaba je zasnovana, do atoma določena in preračunjena, treba je le še zapovedi — in začnemo. (Se prikloni Knezu.) Hotel sem reči, da je vse pripravljeno.
Knez (vstane): Potem smo gotovi! (Skozi vrata na desni vstopita Sabina in gospa Osojnica.)
5. prizor: Prejšnji, Sabina, gospa Osojnica
Sabina (je vstopila počasi, brez plašča. Prvi pogled ji pade na Kneza, zato se trenutno zmede): Zdaj... (išče nove besede, stisne obrvi in nadaljuje hladno) če je gospodi kaj do tega, da so priča moje osmešenosti, vas prosim, da ostanete na mestih. (Se nasmehne in stopi odločno naprej, pred Kneza.) Gospod Knez, v opravičilo svojim nečednim izostankom boste pritisnili na drugo kljuko, ki že hoče rjaveti — da (mu da roko, ki jo Knez poljubi. Ona se nato naglo obrne k Polajnarju, ki se je tudi dvignil) — Gospod Polajnar, Vas sem slutila nekje drugod, da iščete — oči, ki jih sliki manjka (z nasmehom se obrne k ostalim) — on me namreč slika in moji sliki manjkajo oči, a moje oči so mu apokaliptične, pravi. (Tudi njemu da roko, ki jo istotako poljubi z globokim poklonom. Ona medtem že gleda v Osojnika, ki je pristopil.) Zdaj — s to besedo sem nastopila — bomo čestitali. Ko bi bila sama, bi Vas opozorila na silno važno stvar, tako pa — čestitam! (Poda mu roko, ki jo on poljubi.)
Jošt: Če mi res čestitate, gospodična, se ne bojim, da boste ono drugo zamudili. (Knez in Polajnar sta medtem s pokloni pozdravila gospo Osojnikovo, ki se takoj molče umakne v sobo na desni nazaj.)
Sabina (sede na divan): Soparno je v ti sobici. Prosim, da nadaljujete s pogovorom; jaz se medtem zberem, da; ko sem vstopila, ste stali, gospod
Osojnik, pri omari. Tam notri — o gotovo ste razlagali...
Polajnar: Tam notri je vsa tradicija Hekate in njenih nadarjenih potomk, Medeje, Kirke. Govorili smo o strupih.
Sabina: To rada poslušam.
Jošt (je primaknil k divanu stol in se nasloni nanj): Gospod Polajnar je pripomnil, da jih je iznašla žena.
Sabina: On že ve. — Orožje so zastrupljali že v najstarejših časih. Namreč možje. In potem so v srednjem veku, v Benetkah in drugod, izkazovali prijateljstvo s tem, da so osrečenim stiskali roke in pri tem s prstani vtikali strup. Tudi moški. Oni sploh radi izkoriščajo vse, čemur je žena kriva. Že Adam ji je pustil to prvenstvo. Noblesa!
Polajnar: O res, v raju je z intrigo začela kača. In kače so strupene in so žensko prvo zastrupile.
Sabina (zabliska z očmi): Priznala sem Vam to! — Govorili ste o Kirki. Bila je čarovnica, manj zastrupljevalka. Poznala je moške, pa jim je nastavljala vabe — pripravljene za slehernega po njegovih nagonih. Ni bilo treba niti strupa, o ne; pogruntati je bilo treba le, kaj še hočejo oni, ki so bogastva siti, ali oni, ki so na visokih mestih, ki so naveličani, ki so nedolžni — tako jih je spreminjala v — svinje. — Kaj pravite k temu, gospod Knez? Kaj sodite Vi o strupih? O čarovnijah?
Knez (jo mirno pogleda): Prazne besede! Bolj kakor strupi me zanima čarovnija, ki je gospodično privedla danes v to hišo. Mar Vam ni po godu, da gospod Osojnik v treh dneh zapušča ta kraj?
Sabina (pomolči, nato trdo): In kaj bi storili, gospod Knez, če bi se gospod ravnatelj selil že danes?
Jošt (iznenaden): Kako?
Knez (se nasmehne): Da. Dajte mi trohico več vpliva, pa se spolni še to. Gospodična je na pravi poti in njeno srce se nikdar — ne moti. Se ne moti.
Sabina (gleda venomer vanj): Če je tako, pa kar zarežimo. — Gospod Osojnik odhaja, že v treh dneh odhaja. Medtem je ali bo uredil svoje obveznosti do oseb, ki so mu blizu. (K Polajnarju.) Vi o tem nimate obvestil, gospod barvar?
Jošt (se tudi obrne k Polajnarju): Govori, Gregor! Miren si, izven ognja, razbij položaj!
Polajnar (gleda Sabino, potem Jošta): Bodi mož in povej jima, kaj Helena misli o Tvojem odhodu. (Po teh besedah vsi nekaj časa molčijo in gledajo napeto v Jošta.)
Sabina: No, kaj misli —
Jošt (se vzravna in obrne po sobi): Gospodična Polajnarjeva ne ve o mojem odhodu ničesar.
Sabina: Mene bi kaj takega žalilo. Odločite se, da potujete — a ne omenite ničesar. Zdaj se vendar z moško gesto odstranijo vsi predsodki, ki so damo — jaz je ne poznam, a vem, zakaj o tem govorim! — ki so damo v takem mestu gotovo zalezovali; da se z jasnim udarcem podčrta polni ton, ki je dozdaj zvenel pol-tonsko. In končno: Je v tem morda kaj milosti? — Kakšna je tista dama?
Knez (mirno): Ona je krasna, čudovita ženska.
Sabina: Ponovite tako hvalo, gospod Osojnik; iz Vaših ust bo prirodnejša.
Jošt: Gospodična ste pozorni na vse strani. Odsev velike duše. Z neko trdovratnostjo se zanimate za moja znanja — a bili smo vendar pri strupih.
Knez: Dovolite, začel sem jaz. Prepričan sem, da gospodična z gradu ni prestopila — danes prvič! — tega praga z malenkostnim namenom — da na primer samo čestita. Ima še drugo, zelo važno stvar na jeziku, je rekla. — Ta stvar je meni znana. Gospodična z gradu željno — išče odgovora, kako se bo k današnjemu dogodku — nakremžilo dvoje lic. Sestra navzočnega gospoda in pa — no, jaz sem vesel. — Tega (gleda Sabino) gospodična ne taji. Vedel sem.
Sabina: Molčite, gospod Knez! (Razburjena.) Vi ste netaktni, ste brezobzirni — Vi ste kruti!
Knez (ki mu je lahna rdečica stopila v lice): Če ste se, gospodična, tega bali, po kaj ste potem hodili v to — strupeno ozračje? (Vstane in po sobi.) Sem razburjen in prosim odpuščanja.
Polajnar (je stopil k Sabini; gleda Sabino in Kneza, nato počasi): Pomirite se, gospoda, da razjasnim. Helena in jaz. — Dva sva in brez strehe sva. Za moža je vse to postransko in mevža je, kdor s takimi zadevami mudi bližnjega. Z žensko je druga. Imam jo rad, Heleno, tako rad, da me je sram beračiti zanjo. Tu me je odrešil prijatelj Osojnik. Kakor se tudi peha za nekimi dvomljivimi uspehi — oprostite, moje osebno mnenje nikomur ne škoduje — in kakršno srečo pri tem tudi ima, eno je gotovo: Helena je to, kar je, po njegovi zaslugi. Če je med njima še kaj drugega, ne vem. Tudi nočem vedeti. (Sabina, roki krčeoito sklenjeni, gleda v tla, Knez se je ustavil pri oknu.)
Jošt (sredi sobe): Polajnar je fantast. (Nervozen.) To so — vendar vsakdanjosti in je danes malo povoda, da o tem razpravljamo. Jaz odhajam. Na novo delo, to se pravi, šele zdaj na delo. Moje dozdanje razmere so bile — moja kletka. Moji dozdanji ljudje in oziri nanje — družinski in drugi — so bili zame železne palice te kletke. Za zlodja, toliko sebičen vendar smem biti, da si dovolim nekaj več korakov, kakor mi jih je odmerila ta kletka. Sicer bi zgnil. (Z naglim pogledom po navzočnih.) To je ves moj odgovor, gospoda, to je glavna misel — postranske morajo v njeno senco. Same zase seveda tudi te nekaj pomenijo — a vklepati me ne smejo. Upam, da ste, gospoda, tako tudi razumeli.
Polajnar: Do kraja, Osojnik. Pa zakaj si tako — silovit? (Si mirno prižiga cigaro.)
Jošt (Sabina in Knez še vedno v isti poziciji): Šlo je za priznanje in priznanja so mi težka. Danes so mi bila izsiljena — to je beseda, ki je s silovitostjo v sorodu. (Sede tudi on k mizi in si prižge cigareto.)
Knez (se je vrnil k svojemu stolu): Bil sem krut. A kruto je tudi vprašanje, ki me mori. Gospodična še ni odgovorila.
Sabina (dvigne k njemu oči, ki so vlažne): Po kaj sem prišla? — Morala sem. Ne poznate tistih sanj: vračate se pod večer domov in veste, da Vas tam pod oknom samotne hiše nekdo čaka. S hudim, strašnim namenom. Vi se bojite, blaznite od strahu, a greste. — Na odločenem mestu Vam skoči za vrat pošast —
Knez: Gospodična —
Sabina (gleda vanj z grozo): — pošast, vsa zakrita v sivo kožuhovino — in Vam zasadi ostro bodalo s tako silo, da slišite — v sanjah se dobro sliši — sek! — Vi zakričite. — Ali ni tako? — Zbudite se in si ne morete razložiti... Prišla sem po rano. Zdaj gledam še za zdravilom. (Gleda k omari.) To steklenico z belim praškom pokrijte, gospod Osojnik, reži se in izziva. Tam je gotovo nevaren strup. (Vsi jo uplašeni gledajo.)
Jošt (pogleda k omari): Je tam, smrtonosen strup. (Stopi k omari, jo odpre in obrne steklenico z belim strupom, da ni videti praška. Vrne se k mizi z nasmehom.) Ne zamerite, gospoda, če sem komu v pojme strupa zamešal. Ravnatelj vseh strupov sem in odgovarjam za doze, ki jih delim. Še gospodična Isteniška (se ji prikloni) je danes naši hiši na ljubo premagala strah, da preizkusi sanje. Da je prišla, k nam prišla, v našo malo hišo prišla, ah, takih dogodkov ima bore malo zapisanih kronika našega mesta.
Sabina: Ne stičite za nečem, kar ni. (Vstane.) Prav pa bo, priti k Vam malo v šolo. A zdaj je pozno. In vendar me mika. Jutri, še dva dni, dobro. — Jaz zdaj odhajam.
Knez: Gospodična, kdaj ste jutri popoldne pri volji, da me sprejmete?
Sabina (se obrne k njemu): Ob naši navadni sprejemni uri, gospod Knez. Da — in še to (se obrne k Polajnarju): Gospod Polajnar, Vi edini v tej deželi znate na klavir. Kljub bolni roki. Prosim Vas, ponovite še nocoj ples iz Peer-Gynta. Za jutri.
Polajnar (navdušen): Dobro je, gospodična! Takrat Vam tudi snamem pogled, ki ga drugega nima ta dežela. — Nekaj se pripravlja, gospoda, tega ne smemo zamuditi! (V sobo stopi gospa Osojnica.)
6. prizor: Prejšnji, gospa Osojnica
Osojnica: Gospod Polajnar, zunaj Vas čaka gospodična sestra; prosi, da pridete takoj k nji.
(Vsi pogledajo začudeni. Sabina prebledi, Jošt pogleda pozorno, skoraj nejevoljno. Knez stopi mirno par korakov k steni, kjer se nasloni s hrbtom.)
Polajnar: Moja sestra? (Vstane in gre ven, za njim gospa Osojnica.)
Sabina (čaka. Nato z naglo kretnjo k Joštu): Povabite vendar to damo noter, gospod Osojnik!
Jošt: Če zapovedujete (k vratom, kjer pošto ji) — prve besede so njune — zdaj hočem — (Ven.)
Sabina (se obrne h Knezu): Tako bomo vse pričakali pri tem idijotu, gospod Knez.
Knez (malomarno): Pa ste res milostni danes, gospodična Sabina!
Sabina (temno): Zastrupili ste me. Zdaj glejte! (Vstopijo Helena Polajnarjeva, za njo Polajnar in Jošt.)
7. prizor:
Prejšnja, Jošt, Polajnar, Helena, proti koncu Zofija
Helena (srednjevisoka blondina, vitka a močna. Velike modre oči zro resno. V obraz je bleda. Oblečena preprosto, a elegantno. Opazi najprej Kneza, ki se ji s poklonom bliža): Veseli me, gospod predsednik, da se vidimo.
Knez (ji poljubi roko): Redko, gospodična, preredko.
Helena (je zapazila medtem Sabino, ki zre nanjo pričakujoče): Pardon, dami nisem —
Jošt (pristopi): To je gospodična Helena Polajnarjeva, deus ex machina, lupus in fabula. — Gospodična Sabina Isteniška.
Sabina (da Heleni roko): Vsi Vas hvalijo, gospodična. Tudi jaz bi rada le lepo mislila o Vas!
Helena (začudena): Vi ste ona — krasna dama z gradu, ki se je vse boji? No, v našem mestu so ljudje otročji in nihče Vas ne pozna.
Sabina (jo pogleda še enkrat; gospodom): Še trenutek bomo ostali, gospoda, da se privadimo. (Sede na divan in odkaže Heleni prostor poleg sebe. Gospodje ostanejo na mestih.) Gospodična je prišla s prav nujnim poslom —
Polajnar: Prav za prav (pogleda v Heleno) — če se že vsi zanimajo za tvojo usodo, Helena —
Helena (zardi): Ne moti gospode, Gregor!
Knez (z nasmehom): O, prosimo! Gospodična Helena —
Polajnar (s pogledom k Osojniku): — je pred pol ure dobila dekret, da je odpuščena.
Jošt (vznemirjen): Kaj?
Knez (miren): Kar je, je. — Poskrbeti bo pač treba za nov —
Helena (pogleda v Jošta): Da, ob službo sem.
Jošt (nervozen po sobi): Pa kako vendar — kar brez (obstane) — kako neugodna situacija!
Zdaj, ko človek nima časa s takimi zadevami — kletka! — Ko bi vsaj tu ostal--
Polajnar (gleda mirno vanj): Dovoli, Jošt: Ti si ravnatelj, pa konec! Novico sem odkril — ker je novica, ne pa, da bi ti grenil ali — zapiral bodočnost.
Helena (gleda še vedno k Joštu): A jaz — jaz (obrne v tla oči) moram zvedeti, kaj poreče gospod Osojnik. (Drugim.) Da, gospoda. On je naš dober prijatelj. Bil je celo ponosen na to, vsaj zdelo se je tako. — Kaj mislite sedaj, gospod Osojnik?
Jošt (se obrne): Kaj mislim? — Povedal je Vaš gospod brat.
Sabina (se nasmeje): Uboga gospodična! Dva mislita zanjo, a — kdo bo pomagal? (Se obrne k Heleni.) Vi ste tedaj brez službe, prosti? Bodite veseli!
Helena (jo pogleda): Brez kruha sem, gospodična.
Polajnar (naglo): Končajmo to sitno zadevo, Helena! — Popoldne grem po mestu — imam krog znancev; prositi se naučim medpotoma, pogoje mi razodeneš ti — in jutri si spet na svojem. Basta!
Sabina: A gospod patron?
Jošt (se je umiril): Bo srečen, ko izve o uspehu. Ne pozabite mi pisati, gospodična Helena!
Helena: Pisati? — Vi odhajate —
Polajnar: Da, Helena. Ravnatelj je velikanske fabrike, ki bo zastrupila ves svet.
Helena (zardi): Ali res? — To je krasno! Čestitam! — Pa kako sem mogla, kako si mogel, Gregor, ob taki priliki kaliti srečo gospoda — ravnatelja!
Polajnar: Radi kontrasta, Helena. Kontrasti me dražijo. Če pomislim: Isti dan ti dol — on gor! Saj to je kakor gugalnica!
Knez (je medtem mirno motril Heleno): Prepustite meni to zadevo, gospoda. Prosim vas za to.
Jošt (pozoren): To se pravi, da bi —
Knez: Če je gospodična ob službo in v resnici mora iskati drugo — potem prosim (se obrne k Heleni) izvolite jutri ob enajstih vprašati v moji pisarni. (Vsi začudeni pogledajo.)
Helena (iznenadena, v zadregi): Gregor, gospod Osojnik — je-li neprimerno?
Polajnar: Zdaj pazi, Helena! — Jaz se umaknem, gospod predsednik.
Jošt (pristopi): Gospod predsednik, ustregli ste mi izredno, hvaležen bom —
Sabina: Škoda; gospod Knez je okreten, pa me je prehitel. Ta hip sem namreč sklenila — prositi gospodično, da pride k meni... (Gleda pazljivo v Heleno.)
Helena (vznemirjena): K Vam, gospodična? — V grad?
Sabina (zre v Kneza): Kot — družabnica. Mar je tudi to pri Vas neprimerno?
Helena (se prikloni): Zelo milostijivo, gospodična! A jaz, odpustite mi, jaz bi rada — delo.
Knez: Zato pa, kakor sem rekel. Pridite jutri — z gospodom bratom k meni.
Polajnar: Helena, Helena — to je kakor film. Tam in tu pride do takih nenadnih uspehov le —
Jošt (z nasmehom): lepa žena.
Sabina (jezno): Kako bedasta opomba! namreč — na tem mestu je res neumna.
Jošt (se zatajuje): Kako kruta lepota!
Helena (mirna): Jaz pridem, gospod predsednik. Gospodična mi ne sme zameriti, da sem odklonila njeno pomoč. — Ko bi namreč ona in vsi navzočni vedeli (pomolči), koliko moči mi je vlila v žile današnja izguba — posebno še, ker me je izredna sreča izgubljenega prijatelja trenutno spregledala. — Jaz pridem, gospod predsednik!
Jošt (nemiren): Ampak, gospodična, razumite prav —
Helena (s trdnim pogledom): Jaz razumem prav. Ne očitam — obžalujem. Zdaj že tudi obžalujem ne več. — Odklanjam, da se pred to lepotico norčujete iz moje — nelepote. — Spričo nje ni nihče lep.
Polajnar (priskoči): Taka-le je! — Helena, Helena, ti greš predaleč!
Jošt: Za Boga, gospodična! — Kdo bi mogel tako —
Helena: Ne imejte me v slabi misli, gospodična!
Sabina (je vstala): Moja misel je taka, da ste govorili v nekem oziru prav: Gospod Osojnik je namreč odrekel, še prej, nego je sedel na tron. K takemu pogumu Vam čestitam! Gospoda (se naglo ozre po vseh,, ko se odpro vrata v ozadju in vstopi Zofija.)
Zofija: Telegram za gospoda Kneza!
Knez (naglo pristopi in podpiše. Zofija odide. Vsi molče, ko Knez pri oknu čita telegram. Pomolči; spravi mehanično papir v žep in se obrneJ: Je izredna — novica. — Silovita — gospoda naj oproste (se obrne k Heleni), jaz se sicer zdajle odpeljem — jutri ob enajstih bom čakal. (Se ji prikloni.)
Helena: Zelo ljubeznivo, gospod predsednik! Zares sem Vam hvaležna. (Mu da roko, ki jo Knez poljubi. — Knez se nato prikloni Sabini in ji tudi poljubi roko.)
Sabina: Na svidenje, gospod Knez! — Mamo potolažim, da pridete. Pozdravite tam vso gospodo! (Knez se naglo poslovi od ostalih in odide.)
8.	prizor: Osojnik, Polajnar, Sabina, Helena
Jošt (v mislih, stopa naglo po sobi): Mora biti
—	zelo neugodna novica. Poznam ga — on odhaja v težki zadevi.
Sabina: Pa je tudi mož zato. Poljubite mi vendar roko, če odhajam. (Jošt ji raztresen poljubi roko.) Prav za prav bi morala — moj plašč prosim — (Jošt odide v sobo na desni) — za slovo potolažiti to ponosno gospodično, ki ne priznava svoje lepote; bi morala kaznovati novega ravnatelja s pokoro — a vse to je še daleč. Mi gremo kar skupaj domov — (Jošt se vrne od desne s plaščem) — hvala, gospod Osojnik — med potjo vama moram še marsikaj razjasniti.
Polajnar (ki je medtem pomagal Heleni): Na svidenje, Jošt! — Sestri bom kušal odpreti oči —
Helena (hladno): Zbogom, gospod Osojnik. (Gre proti ozadju, kjer počaka na Sabino. Ta stopi pred njo skozi vrata.)
Jošt (stoji ob mizi, obrnjen v ozadje): Gospoda so razumeli, da moja bodočnost zahteva žrtev; na svidenje ob slovesu! (Se prikloni, ko odhajata skozi vrata še Helena in Polajnar.)
9.	prizor: Osojnik, potem Zofija
Jošt (je stopil k odprtim vratom; počaka hip, nato): Gospod ravnatelj je lačen, mamica!
Zofija (stopi iz predsobe): Gospa prosi k obedu. (Obstane med vrati.)
Jošt (jo gleda, se umakne korak nazaj v sobo, ji pomigne noter in zapre vrata): Te dni odpotujem in mati ostane sama. Kaj bo z Vami?
Zofija (ga gleda vprašujoče): Kaj bo z menoj?
—	Vi ste odločili.
Jošt (gleda v tla): Da, da, že res. — A jaz moram biti na jasnem. (Stopi k nji.) Kako Vam je? (Jo gleda ostro. Zofija povesi pogled in molči. Un nežne je.) Kako Vam je, Zofija f
Zofija: Kako mi je? — Umivam se s solzami. (Cra gleda žalostno.)
Jošt (ostro): Ne mislim tako! — Je kaj novega?
Zofija (se strese in prebledi. Ga pogleda hladno J: l\ič!
Jošt (se oddahne): Vedel sem. (Stopi po sobi.) Bilo bi tudi grdo, da bi mi zdaj polena metali pod noge, ko moram svoboden na delo. Oni — spotikljaj med nama je izbrisan. Ne Vi, ne jaz ne veva več o njem.
Zofija (zardi): Jaz — ne vem ničesar — več. (Se obrne in odide v predsobo. Jošt razširi roki in se globoko oddahne.)
Z a s t o r.
P R O SVE
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), veža 2. nadstr. palače Zbornice za TOT v Ljubljani
Ob Zupančičevi petdesetletnici
F. S. Finžgar Govor pri slavnostni akademiji 22. I. 1928.
Praznujemo praznik strnjenih duš.
Vanj mi zveni odmev tiste dobe, ko so se prvikrat strnila križana slovenska srca v eno — in so zapela pesem, bridko pesem: »Le vkup, vboga gmajna!«
Pa saj to ni bila pesem. Iz krvi porojeni vzdih ponižanih je bil. In še skozi stoletja je kajkrat polnil isti vzdih ubogo gmajno slovensko, vzdih dvomov in vzdih spoznanja:
Bridko je biti Slovenec! Toda še teže in še bolj bridko je biti ubogi gmajni videč, biti slovenski poet.
T N I DEL
Kljub vsemu trpljenju — in morda bas zaradi nepretrganih križe vih tednov v naši narodni zgodovini — je iz te duševne bolečine in usedline pognal on, ki se je opojil ob trpljenju svojega naroda, on, prvi vrh, ki je zraste! tako visoko, da so ga ugledali mejaši po Evropi — od morja do ruskih step — in začuli našo besedo.
In vendar je ta mož — Prešeren —, dasi je bil največji umetnik slovenske besede, ki se je izživljal z vso dušo za Slovenstvo, ki je segel do najtajnejših občečloveških in vendar tako vseslovenskih srčnih čuvstev (iz katerih so pognale mokrocvetoče rožce poezije), s trpko boljo občutil, »da Kranjec moj mu osle kaže«. Ni bil to dovtip, bila je skeleča resnica za poeta: narod ga po večini ni spoznal in ga ni priznal. Zgodilo se mu je spričo višine umetniškega ustvarjanja kot Mozesu, ki je ves poduhovljen prišel z gore. Ljudstvo pa, ki je hrepenelo po loncih sužnosti in odklanjalo pot trpljenja v deželo svobode, mu ni moglo pogledati v obraz.
Prvi naš vrh — Prešeren — je za svojega življenja ostal narodu, ki je bil tedaj še otrok v kulturi, zastrt v meglo: Niso ga spoznali in niso ga priznali.
In on? Zavedal se je svojega grenkega poklica in zapisal geslo močnega: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«
Bridko je biti slovenski poet!
Toda prvi vrh je stal. Viharjev jeza ga ni več ponižala. Le meglo je raztrgala. Naslednji rod mu je pogledal v obraz: bil je prvi veliki dan.
S trepetom se je zgenilo v našem narodu. Naša zemlja je rodila novih delavcev, ki so imeli vsi uprte oči v ta vrh. Trpeli so tudi ti. Redek je imel zanje toplo besedo, premnog pa pomilovalen posmeh. A niso omagali. Iz sebe in iz naroda so se vili kvišku, vsi najmanjši in največji med njimi. Bili so graditelji ob stavbi naše besede, toda do vrha se ni mogel povzpeti nihče.
Tedaj pa je naša zemlja, kakor po težakih preorana, pognala ob koncu preteklega veka iz Zadruge najmlajših močno, z novimi sokovi prepojeno steblo. To steblo se je razpustilo v štiri peresca z imeni: Kette, Murn, Cankar, Župančič. Štirje so bili in vendar kakor eden. V vrh so se zagledali in zajeli iz dna svojih in naših duš in nam nudili s polno roko.
Narod je prisluhnil, ostrmel in onemel. V svoji celoti jih še ni spoznal. Razgibal se je na levo in na desno: z njimi in zoper nje. Tisti, ki smo strme uživali in — le priznajmo — težko jih še doživljali, smo bili v manjšini. Toda štiriperesna literarna deteljica je rastla, dokler se ji nista
osula tako prerano dva lističa: umrla sta v bedi v stari cukrarni Kette in Murn.
Bridko je biti slovenski poet.
In ostala sta Ivan in Oton. Najjačji borec prvi, najgloblji in najnežnejši, a zaeno najbolj možat pevec drugi. Oba nedosežna oblikovavca slovenske besede, oba genija, ki sta ustvarjala z novo, elementarno silo. To ustvarjanje ni bilo več ono povprečno delo, ki je potrebno in vse hvale vredno za vsak, tudi največji narod, ono delo graditeljev, ki vsak po svoje donese, četudi skromen kamenček, k zgradbi narodne kulture: ne, njuno ustvarjanje je po obliki in vsebini tako široko in globoko, tako občečloveško, dasi predvsem slovensko, da je prodrlo tesne meje naše zemlje. Ni izpričalo samo pri najbližjih naših slovanskih bratih, izpričalo je tudi med germanskimi in romanskimi narodi Evrope dve resnici: prvo, da Slovenstvo živi resnično kulturno življenje, in drugo, da majhnost našega naroda ni več ovira, da ne bi mogli biti v družini drugih, velikih kulturnih narodov.
Gospe in gospodje!
Ob tem se mi je dotekniti neke misli. Povsem prirodno mora biti, da se narod v primitivni dobi ne zmeni za osebe, ki so mu bile prvi tvorci lepe besede. Imen onih, ki so mu ustvarjali narodno pesem, ne pomni nihče. Prav tako se narod na mladi kulturni stopnji redko zave onih, ki gredo pred njim. Da, še več. Vprav zato, ker so pred njim in nad njim, jih omalovažuje in celo prezira.
Zato je vprašanje, zakaj so ti naši vrhovi kljub temu vztrajali? Mar zato, ker so bili geniji? Ne samo zato. Pet talentov lahko imaš, pa jih zakoplješ in ti zarjave. Vse to iz same žive krvi porojeno delo je slednjič vendarle vzgon silne ljubezni do umetnostnega ustvarjanja, do človeštva sploh, in posebe do svojega naroda. Ta nesamopridna ljubezen do lepote in do naroda je bila tolika, da je Cankar postavljal kot maksimo življenja: Telo zase — jaz zase. Tisti Cankar, ki se je kajkrat razklal v svoji duši, ki ga je grizla skepsa in se je kljub njej izvil v krčevitih bolečinah in povedal: »Domovina, ljubil sem te s spoznanjem. Videl sem te vso v nadlogah in v grehih, v ponižanju in bridkosti. Zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto.«
In kot otročiček mater je moledoval to domovino: »Ej, mati, majka, življenje moje, vsega mojega nehanja začetek in cilj. Blagoslovi sina z ubogimi svetimi rokami,« zares sina, ki je izpričal: »Kdor ne vidi v mojih mislih, v mojem
čuvstvovanju, v mojem slogu, da sem Slovenec, je tujec sam.«
Žgan od bolečega ognja te ljubezni se je prebil do vrhunca — in padel beden, onemogel po telesu, nezlomljen in večen po duhu — ne še pet-desetletnik.
Grobovi tulijo! — Bridko je biti slovenski poet! — Toda že ob njegovi krsti se je strnil narod in ob odprti gomili zavzet spoznal:
Drugi naš vrh se je postavil ob prvem vrhu, stoji in ne bo več ponižan.
Poslej je ostal on sam, ki je še med nami — Oton Župančič. Dasi je zašumela tretjič ob njem pretemna, težka pesem o grobeh, ni klonil. Med nami je, živ in nezmagan stvaritelj lepot slovenske besede. Kot prva dva vrhova je njegov genij prevzet od lepote in domovine in izprašuje — mož:
Kdo si, ki rad bi kupil narod moj? S čim si prišel za duše barantat? O siromak, da vidiš naš zaklad---
In njegovo nesklonjeno geslo je: »Mi gremo naprej!«
Toda naprej gre samo, kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest.
In on je bil zvest svoji smeri, ko kramlja a. otroki, kot še nihče, ko nagovarja dekle — rožo mogoto, zvest, ko poje pesem moža in pesem vetrov in valov in pesem potokov in žit; zvest, ko s čel bere, kaj piše trpljenje in bridkih dni izkušnje, zvest, ko vriska fant in vrže klobuk v vodo, zvest, ko stoji sam pred seboj in si neusmiljeno sprašuje vest, zvest, ko našo besedo brani in našo križano zemljo iz obupa budi, in zvest, ko naše ime po njem lepo zveni v tujini, in zvest, ko nam od tam znaša kulturnih vrednot ter jih presaja v našo kri. In ob tej zvestobi, ob tem pogonu v samo rast nam razodene podobo moža: križ. Simbol vsega napredka je — trpljenje.
Gospe in gospodje!
In danes je ta tretji vrh, ta tvorec slovenske besede še živ med nami; živ, na praznik strnjenih duš, ko nad smetmi, ki padajo iz vsakdanjih borb, plapola čista zastava slovenske besede in kulture, živ, na praznik, ko je krog te zastave v slovenski kulturni zgodovini prvič ob živem pesniku zbran ves narod! In v vsem našem narodu se budi danes ena sama misel in brez dvomov zveni v poldan naše kulturne bodočnosti, misel namreč: ne več bridko, ob teh vrhovih — lepo je biti Slovenec.
Oton Zupančič in mladina
Anton Vodnik
Mislim, da smem reči,« je pisal Richard Dehmel v maju 1. 1914. mlademu pesniku-mistiku Sorge-ju, »da se iz mojih pesnitev dviga zvok vse bolj prečiščene gorečnosti kakor iz ostalega zbora mojih generacij samo zato, ker tudi v meni še vedno živi kristjan; in če bi se hotel priključiti kateri izmed konfesij, tedaj bi to bila katoliška. Toda to mi je nemogoče, ker dela Cerkev, kakršna je sedaj, svoji prvobitni nebeški ljubezni zemeljsko silo; tudi tu je vse oblateno po »volji do moči«. Radi tega sem postal disident, že pred tri in dvajsetimi leti; rajši ribariti v praznem kakor v kalnem! Zakaj za katoliškega Herkula, ki bi mogel izkidati jezuitski Avgijev hlev, se mi ta čas še ne zdi zrel. Če imate pa, kot prvoboritelj nove generacije, več upanja v bližnjo bodočnost cerkveno verne volje do ljubezni, potem Vam morem želeti le srečo.« (Hochland, 1927/28, Dezember, str. 324). Če jemljem to dokumentarično izjavo Župančičevega sovrstnika za izhodišče nekaterih svojih misli, storim to zaradi tega, ker vidim v njej načeto važno kulturno vprašanje, ki se tiče odnosov tudi naše generacije do Župančiča. Ta odkrita Dehmlova izpoved pa se tiče — s pridržki — tudi Župančiča samega, vsaj v splošno-kulturnem, pa tudi v osebnostnem oziru. Razumljivo je, da novo našo generacijo, v kateri tako visoko kipi pristno, spontano življenjsko čuvstvo, obrača nagon, tudi če se ozira nazaj, v tisto smer, od koder je sama prišla, na one stopinje, po katerih je sama hodila v tistih, ki so ji pot pripravljali. Mimo njej tujega, nasprotnega rodu pa zleti nema in gluha, brez odziva, brez pozdrava. Mladina ne more biti »krivična«, je le samosvoja, prepolna sebe. V svojem lastnem svetu je jasnovidna, v tujem slepa, zato ga zanikuje in se proti njemu bori. Župančič ni iz nam tujega in je le deloma iz nam nasprotnega rodu. Po eni strani nam je že čudno daljen, po drugi strani se nam je približal do skrajne, njegovemu individualnemu razvoju možne meje; obod njegovega duhovnega sveta se z obodom našega lastnega sicer ne seče, se z njim ne zliva kakor z valom val, vendar pa so med obema podtalne zveze in prelivi. Po eni strani, koder teži v preteklost, nam je radi svoje antipodnosti skoraj nerazumljiv, po drugi, kjer kaže v prihodnost, nam je v svojih simbolih duhovno soroden.
Generacija, v kateri je zrastel Župančič, je izvršila na Slovenskem usodno duhovno revolucijo, ki je prelomila s tradicijo tudi tam, kjer se je zdelo in hotelo, da ne prodre za nasipe, ampak kot kalen in nevaren val odšumi dalje. Njenih posledic je deležna tudi mlada katoliška generacija, ki je danes poklicana, da ustvari novo fazo v našem kulturnem razvoju. Ne samo pri nas. Zakaj ona generacija je tesno sodelovala z evropskim duhovnim preobratom, ki je razrušil racio-
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), glavna dvorana palače Zbornice za TOI v Ljubljani
nalistično-materialistično kulturo, in vzbudil v življenje nove sile. Toda, ker je bila Cerkev kot utelešenje krščanstva po religiji nasprotnih silah že toliko časa izrinjena iz kulturnega dogajanja in vržena na breg, se je ta predor izvršil stran od nje, pač v tistih življenjskih plasteh, ki so bile v območju potresnega valovanja in sunkov, v katerem pa Cerkev ni bila več. Katolištvo tedaj ni bilo duhovno ustvarjajoče in rastoče, ni bilo ritmično, ampak metrično — kakor bi dejal Župančič. Tako je ta duhovno usmerjena generacija planila kakor v prazno (»Rajši ribariti v praznem!«), opore in oprijema ni mogla dobiti nikjer drugje kakor v sebi.
Moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane ...
Da, ta generacija je morala zapustiti varne pristane in se spustiti na neizhojena pota proti nedoločnim, bleščečim ciljem. Svet vrednot je bil porušen ali zatemnjen. Morala ga je odkrivati na novo. Prikazoval se ji je megleno in medlo kakor v daljnih bliskavicah, pa zopet ugašal, izginjal nazaj v noč. Zato je bila ta generacija v sebi razdvojena, neodločna, dvomeča, obupujoča, ironična, cinična. Če gledamo danes nazaj v čas »Čase opojnosti,« se šele prav zavedamo, kako se
je od tedaj spremenilo naše čuvstvovanje in mišljenje. Dočim je naša generacija takoj ob svojem prebujenju stopila v sebi sklenjen duhovni krog in je od samega začetka čutila v sebi svoje nepremakljivo težišče, je bila prejšnja docela fazpoloženjsko-trenutna, svet se je utri-njal v njej kakor razpršen, toda vedno lep, senza-cijonalen, opajajoč. Naša je v sebi težka, gravi -tetna, ona je bila v sebi lahka in se je razlete-vala. Naša je polna metafizike — »resnosti«, odgovornosti, enostranske odvisnosti, ona je tostranska, polna zunanje in notranje fenomena!-nosti, udajajoča se tisočerim nagibom od zunaj in znotraj — »lahkomiselna«, samo sebe uživajoča v dražečih afektih razvratnosti, kesanja, objestnosti, verskega čuvstva ...
Ta stran mladega Župančiča in vse tedanje generacije nam je danes življenjsko nasprotna in negativna, čeprav nam je razvojno razumljiva in razložljiva. Nikdo pa ne more naši generaciji zameriti, če poudarimo na svojem predhodniku tiste poteze, ki so nam najbolj drage, in ki so v osnutku vidne že zelo zgodaj. To je tista notranja smer v Župančiču, ki je njega samega poglobila, ga zgostila in osredotočila ter ga približala našim mejam, na katerih ga pozdravljamo. In to smer bom bežno začrtal. V »Čaši opojnosti« se javlja ta pogon kot hrepenenje po jasnini, ki se kon-kretno-etično užiga ob spominih na mladost, v erotičnih doživetjih, v približevanju subjektivnemu, čuvstvenemu religioznemu območju svoje duševnosti, ki ga kot takega vedno priznava, ga ne izločuje, marveč ga vitalno izrablja in razvija. Župančič skuša vedno razviti vse dane mu individualne sile, svojo osebnost čim popolneje dovršiti. Vendar naj omenim tudi to, da Župančič tudi poslej nikoli ne doživlja religiozno-vred-nostno, ta svet vrednot mu je silno ozek, nespo-znaten in kot kozmos zaprt; prikazuje se mu ali pojavno — motivno (Veronika Deseniška, Dies irae), ali v bolj etičnih kot religioznih spoznanjih (Vizija, Spokorna). Sploh je Župančič že po svoji naturi predvsem etična osebnost. Njegova najmočnejša gibalna sila navzgor je volja. Tu je vzrok njegove tostranske zadržanosti, pomanjkanja vsake iracionalnosti. Njegovo včasih že drzno kroženje nad zemljo ni nikoli pritegnjeno v območje transcendentalnosti, čeprav se tolikokrat zasvetlika v bliskih, ki pa so šinili iz njega samega. Zdi se, kot da jih samovoljno jemlje iz svoje lastne notranje napetosti in jih vihti in vrti okrog sebe, da stoji v svetlobi, ki je oni drugi od daleč podobna. Župančiču manjka kril s tako gibi jivostjo in občutljivost jo, da bi se mogle pognati »preko meja«. Ta etični pas doživljanja in vrednot leži sicer tesno ob religioznem, ga objema, je od njega obžarjen, toda je napram njemu vendar razmejen in tvori svoj lastni svet. Kakor je Župančiču svet religioznih vrednot neznaten, ga skoraj ni, tako je svet etičnih vrednot pri Župančiču zelo širok, mnogovrsten in diferenciran. Tu tiči morda najgloblja razlika med mlajšo generacijo in njim, razlika, ki se tiče osnov življenjskega nazora. Tega značaja Župančičeve osebnosti nikakor ne občutimo negativno,
pač pa kot nekako oviro pri prodiranju v central-nejšo duhovno sfero.
Nad prvo Župančičevo cesto, ki je dozdevno vodila v negotovost, že
zvezde nebeške se bližajo, čuvajo potnika zmot...
Te zvezde, ki so sedaj zgolj utrinki skozi noč, se pozneje zgrnejo krog poeta kot svetloba, ki sije iz »kristala zemeljske krogle,« se razpne v krog in ga ujame vase. Toda še dolgo se njegov notranji svet ni strnil in se zbral okrog središča, dolgo še je samo pobliskaval kakor iz razbitega zrcala ... Našel pa je že zgodaj samega sebe v daljni slutnji:
"Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal...
To so prvi oprijemi v njegovi neenotni notranjosti, prve stopinje vase, proti sredini, dalje, do ptiča Samoživa, še dalje, do Prebujenja, v katerem nam zazveni jo na uho tako domači zvoki, da se sklonimo in da občutimo, kako smo si v tem trenutku blizu ...
Kogar zvonjenje to k sebi zavabi, v blaženi hitel za njim bo pozabi skozi zadušne mrakove globin.
In poet se spušča še globlje navzdol, do tja, kjer bi mogel zgrabiti samega sebe, z vsem bitjem začutiti svoje jedro in sebe stisniti v objem:
O, da mi je priti do svoje podobe! Da bi jo zagledal jasno pred seboj!
Vedno pogosteje se srečuje mladina s pesnikom, ki se je pritipal do svoje nerazrešene in neodre-šene bolečine ...
O jagnje, jagnje, ti si čutilo plamen, v objeme z menoj s krvjo si se orosilo, o jagnje, jagnje — me boš odrešilo? Amen.
Dehmel je pisal Sorge-ju: »Tudi v meni še živi kristjan« ... Toda ta Župančičeva izpoved je še vse bolj osebna, žgoča, proseča. Ta v njem skrita bolečina tli, se zdi, kakor žerjavica pod zrav-nanim površjem njegove notranjosti, in ne more ugasniti in se ne more razgoreti... To je najbolj samoten, najbolj nepristopen kraj v njegovem duhovnem svetu, tih kakor grob.
Nazadnje je Župančič pregledal svet v celoti; niti V zarjah Vidovih, na svoji zadnji poti, ni ujel sebe v tako sklenjen, v tako svetal in prostran krog, ki je z njim mirno zarisal meje svojega zemljevida:
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), miza v sobi predsednika Zbornice za TOI v Ljubljani
Potem sva molčala, in vse konstelacije neba bile so verno prerisane v vodi, in midva sredi njih ...
Tu se mladina s pesnikom radostno srečuje in ga pozdravlja.
To je tista smer, po kateri se je Župančič približeval in približal današnji generaciji do tam, kjer je zadel ob skrajne meje svoje osebnosti in njene razvojne možnosti. Preko te meje je možen samo skok k nam, v svet, ki je že zbran okrog dragega središča. Skozi ta svet pa vodi, verujemo, pot v bodočnost, ki bo vredna našega zanosa, pričakovanja in gradnje. Župančič in njegova generacija sta ostala v preddvoru, v tempelj sam še nista mogla in morda nista smela, ker je hodila za njima še senca bogobežne kulture, ki pa se je na njunem potu proti zenitu že tako silno skrajšala. Tako sta obstala visoko na marmornatih stopnicah, nista pa ugledala žarenja iz najsvetejšega, kjer dva angela čuvata skrinjo zaveze... Župančič in njegova generacija še nista uzrla vesoljstva iz sredine. Tam stoji Hram, kjer nas od vekomaj pričakuje Bog, da se nam vrže krog vratu. Iz njega se vračamo kakor iz neskončnosti ... To so visoke sanje nove mladine.
Toda Župančič in njegova generacija sta predor in pretok. Čudovito se je od tedaj spremenila duhovna konstelacija. V kulturi so se vedno silne je začele gibati religiozne sile. Cerkev sama se prebuja, njen organizem poganja novo rast iz sebe, njen kozmos se zopet svita v dušah kot ozvezdje, njene toliko časa stoječe globine so zopet zavalovane, pretakajoče se, nemirne ... »Tudi v meni, tudi v nas še živi kristjan...« Ta kristjan živi v novi generaciji samoumevno, strastno, polno. Toda, reči smemo, Kristusu je odprla vrata — prejšnja generacija, naj je tudi šla poslej tolikokrat tako hladno ali brezobzirno mimo njega. Toda Njegove oči so se z njenimi premnogokrat ujele. Hodil je za njo, koderkoli je šla, mučil jo je v sanjah, čakal jo ob poti, pred vrati... Beračil je za njeno ljubezen, ponujal ji je svojo.
Danes tudi za mlado katoliško generacijo »zvezde ugodne vladajo«. Danes se ne zaklepa, ne beži za nasipe, marveč pogumno, samozavestno in vedro gradi kulturo, ki bo človeštvo zopet približala samemu sebi. Danes je tudi mlada katoliška generacija »ritmičnega rodu« in — ali se vam ne zdi pomenljivo, da je enemu izmed njenih prvoboriteljev Richard Dehmel stisnil v duhu desnico, rekoč: »Potem Vam morem želeti le srečo...« Oče je sinu prepustil brod in vesla.
Pregled novejšega beloruskega slovstva
Spisala Francisk Hryskiewic in Jan Šedivf
Slavna davna preteklost beloruske književnosti ni ostala brez vpliva na sedanje belorusko slovstvo. Doba od XIII. do XVIII. stoletja, doba Litevskega statuta,1 doba Frančiška S k a -rine2 in cvetočega razvoja nabožne književnosti je neomajni večni temeljni kamen-za sedanje in bodoče književne plodove beloruskega naroda.
V	najtemnejši dobi beloruske zgodovine, od začetka 18. stoletja do 1. 1891., ko se je kot nekak beloruski Tirtej in glasnik nove dobe oglasil F. Bahuševič, se je zdelo, kakor da se bo posrečilo beloruskim sovražnikom pokopati jezik desetmilijonskega beloruskega naroda. Takrat so vladale nad našo domovino našemu narodu nasprotne poljske in pozneje ruske vlade, ki so izgnale s svojimi nasilnimi zakoni beloruski jezik iz uradov in cerkva. Vendar pa fizična sila ni mogla zadušiti v srcih bednega in zapuščenega beloruskega ljudstva plamenov goreče ljubezni do svojega jezika in svoje podjarmljene domovine. Pod ubožno slamnato streho beloruskih vasi, skritih med nizkimi grički, prepletenih s počasnimi, temnozelenimi potoki, ki napajajo črno, rodovitno belorusko zemljo, in v nekdaj popolnoma beloruskih mestih, kjer je osvoje-valec potisnil beloruskega domačina iz nadstropij v zaduhle in vlažne kleti, je živela in se ohranila čista beloruska govorica. Sem ni segla moč takratne vlade s tako silovitostjo, da bi mogel na vladino zahtevo poljski, a pozneje ruski jezikovni zaklad izpodriniti domačo belorusko govorico. Dočim je ogromna večina beloruskega plemstva in izobraženstva utonila v morju poljskega ali ruskega naroda, so najširše plasti našega trpečega ljudstva z večno žuljavimi rokami gojile in ohranile živi beloruski jezik.
Ko so okrog sredine 19. stoletja udarili tudi na belorusko ozemlje iz zapadne Evrope prvi valovi teženj po narodni svobodi in je veter romantike pripihljal tudi med Beloruse, takrat so se apostoli beloruske književne renesance zavedli slavne preteklosti svojih pradedov in zlate dobe beloruske književnosti v 16. stoletju.
V	beloruskem preprostem ljudstvu pa so našli neizčrpni studenec žive beloruske besede. Stara književnost in živa beloruska govorica sta tista rodovitna prst, ki je v njej vzrastlo mogočno drevo beloruskega književnega in narodnega preporoda.
1	Litevski statut je izdal poljski kralj Zigmund I. 1. 1529 v beloruskem jeziku. Obsega zbirko zakonov, in ustavno listino, ki so veljali v Litvi, kamor so spadali takrat tudi beloruski kraji.
2	Francisk Skarina je preložil celo sv. pismo v beloruščino; ta tiskani prevod je izšel 1. 1517. v Pragi, 1.1525. pa v prvi beloruski tiskarni v Yilni.
Lepoto, gibčnost in muzikaličnost beloruskega jezika je pokazal že Wincuk Dunin M a r -cinkiewič (1807—1884), prvi znamenitejši predstavnik beloruske romantike. Ta največji beloruski dramatik preteklega stoletja opisuje žilavo borbo beloruskega ljudstva za pravice svojega jezika v svojem nesmrtnem delu Sja-ljanka (Cna^HHKa^ ki je izšla leta 1846. Visoko plemstvo govori v njem v poljskem, župan in ljudstvo pa v beloruskem jeziku. Poljska in ruska aristokracija, ki ni verjela v vstajenje beloruskega naroda, ni spoznala jedra tega dela. Smatrala je »Sjaljanko« kakor nalašč namenjeno za zabavo aristokratskih salonov. Zato ni čuda, da je ta libreto izšel v poljskem časopisu in da ga je uglasbil polonizirani Belorus Stanislav Manjuška. Drugače pa je delovalo to in ostala Marcinkiewičeva dela na belorusko ljudstvo. Res se sicer beloruski romantiki, ki so izšli večinoma iz vrst beloruskega plemstva, niso mogli dovolj vživeti v narodno dušo, toda vseeno se jim je posrečilo vreči v beloruski narod iskro, ki je zažgala ogenj beloruskega književnega in narodnega preporoda. Tudi v sedanjosti še ima romantika svoje zastopnike v beloruski književnosti. Najvažnejša med njimi sta Haliaš L e u č i k in katoliški duhovnik Janka B y 1 i n a.
Na Marcinkiewiča je navezal svoje delovanje pesnik Francisk Bahušewič (1840—1900). Prva zbirka njegovih pesmi je izšla leta 1891. pod naslovom »Dudka bielaruskaja« (Beloruska piščalka). S to zbirko se začne uveljavljati v beloruski književnosti nova smer — realizem, ki je opisal zlasti trpljenje beloruskega naroda in traja v glavnem do ruske revolucije leta 1905. Med beloruske realiste treba razen Bahušewiča prištevati pesnika Jana Niasluchouskega (1851—1897), pisatelja Aleksandra Pščolko (rojen 1870) in pisatelja Alherda Abuchowi-ča (1840—1905).
Toda razveseljivi razvoj književnosti na koncu 19. in v začetku 20. stoletja še ne pomeni srečne dobe beloruske zgodovine. Beloruska knjiga se je morala takrat še skrivati, ker ruska vlada ni priznavala beloruskega naroda in je strogo za-branila tiskanje knjig in časopisov v njegovem jeziku. Beloruske knjige so se zato tiskale izven beloruskega ozemlja, ki je bilo vse pod rusko oblastjo. Iz krakovskih in poznanjskih tiskarn so jih tajno prenašali preko avstrijsko-ruske in nemško-ruske meje med belorusko ljudstvo, kjer so budile narodno zavest.
Ali ruska revolucija po ruskem porazu v rusko-japonski vojni leta 1905. je nalomila krhki prestol ruske carske samovlade. Car Nikolaj II. je pod pritiskom razburjenih državljanov moral dati ustavo in dovoliti vsem neruskim narodom, da se smejo posluževati svojega lastnega jezika v javnem življenju in v tisku. V tem času se je rodil prvi beloruski legalni časopis »N a š a Dola« (Naša usoda). Izšlo pa je le šest številk, a še med temi jih je ruska policija pet zaplenila. Sledila je ravno tako v Vilni »Naša Niwa«. Krog nje so se začeli zbirati najznamenitejši
beloruski mladi književni in kulturni delavci. Vodilno mesto med njimi so zavzemali: brata Luckiewic Ivan (f 1919) in Anton, Waclaw Lastouski, pesnica C i o t k a (f 1916), Š. Jadwihin in Serhej P o 1 o j a 11. Bolj kakor vse dosedanje smeri je obsegla »Naša Niwa« vse plasti beloruskega naroda. Književniki iz njenega kroga so živeli med svojim narodom z njim v najožji zvezi. Zato so po prvem uspehu novodobnega beloruskega narodnega gibanja dali v svojih delih program, ki ga je narod nosil v svoji duši, a ga ni izrekel in izoblikoval. Od leta 1905., ko je s tako zvano »novonjivsko« dobo prevladala v beloruski književnosti narodna smer, stoje pisatelji in pesniki na čelu beloruskega narodnega in socialnega gibanja, s svojim književnim delovanjem širijo med ljudstvo politični program samostojnosti in neodvisnosti Belorusije in mu dajejo za borbo potrebne sile. Ta smer je mogla najti v ljudstvu tem večje razumevanje tudi zavoljo tega, ker je tiskala časopis »Naša Niwa« v latinici in cirilici. Cirilica je sicer bolj domačega izvora in more bolje označiti posebnosti beloruske izgovorjave ko latinica, ki so jo vsilili katoliškim Belorusom Poljaki, vendar sta obe pisavi ravnopravni. Vsak preprosti pismen Belorus zna obe pisavi enako dobro, višje ceni cirilico, vendar pa se katoliški Belorusi iz tradicije rajši poslužujejo latinice.
Krog »Naše Niwe« je izdal lepo število beloruskih knjig. Večina pa jih je izšlo v Petro-gradu, kjer so bile tiskovne razmere ugodnejše. V ruski prestolici je bilo tudi najvažnejše društvo beloruskih izdajateljev »Zahlanie sonca i u naša wakonca« (Pogledalo bo solnčece tudi v naše okence). Beloruska tiskana beseda je kmalu dosegla vsako belorusko vas ter podžigala narodno zavest in ljubezen do beloruske književnosti. Ta doba prvega zavednega splošnega pojava beloruske narodne zavesti je rodila tri največje genije beloruske književnosti: Maksima Bahdanowiča, Jakuba Kolasa in Janka Kupalo.
Maksim Bahdanowic (1892—191?) je človek visoke naobrazbe, pesnik in filozof v eni osebi. V prvih letih njegovega ustvarjanja ga je prevzela takrat v vzhodni Evropi vladajoča struja simbolizma. Najboljši plod njegovega ustvarjanja v simbolističnem duhu je krasna lirska pesnitev »W e r o n i k a«, ki so jo kmalu preveli na nekoliko jezikov. A simbolizem ni mogel zadovoljiti Bahdanowiča. Njegova umetnost si je morala poiskati drugačno obliko; našla jo je v akmeizmu, kakor se navadno v beloruščini naziva struja z geslom »umetnost radi umetnosti«. Maksim Bahdanowič je sicer akmeist, vendar pa se ni popolnoma otresel vplivov narodne struje. Opeva lepoto beloruske prirode in starodavno, v tajnosti odeto Belorusijo. Njegova umetnost in milozvočnost beloruskega jezika se zrcalita iz muzikaličnosti njegovih verzov in godbe pol-
glasov. Najbolj globoko misel je znal vložiti v nekaj besed in jo tako dobro in tako lepo ob-jasniti, da jo je razumel preprosti kmet in da ga je pretresla v globini njegove duše. Vrhunec njegovih akmeističnih proizvodov pomeni zbirka lirskih pesmi »W i an o k« (Venec), ki je izšla leta 1913.
Toda smrt ne gleda na idealizem in na izgubo, ki jo pretrpi vsled njene neizprosnosti narod ali človeštvo. Tudi pri Maksimu Bahda-nowiču ni napravila izjeme, čeravno se je zdravil na polotoku Jalti ob Črnem morju. Prezebanje, preveliki napori in pomanjkanje na univerzi, ko je imel cele mesece za zajutrek in večerjo samo čaj brez sladkorja in brez kruha, zlasti pa še duševna potrtost, ko so mu nepoklicani in sebični ljudje hoteli s pristriženjem kril onemogočiti polet kvišku, vse to je bilo vzrok tuberkuloze, bolezni sestradanih, nesebičnih idealistov, ki jim hudobneži lomijo krila. V starosti 25 let ji je podlegel, da po njem pošlje smrt svojo navadno zelo zvesto predhodnico, tuberkulozo, h Kupali in Kolasu.
Vpliv Maksima Bahdanowiča je bil tako velik, da se je okrog njega ustvarila cela šola. Njeni najvažnejši predstavniki so Natala Arsenje-w a , Wladimir Ž y 1 k a , Wladimir D u b o u k a in mladi Fedor Iljašewič.
Poleg Jakuba Kolasa je Janka K u p a 1 a voditelj borbene smeri beloruske književnosti. Ta struja, ki je daleko močnejša od vseh ostalih in se lahko ponaša z imeni dveh največjih, pravkar imenovanih pesnikov, popisuje in opeva Beloruse kot posameznike in kot narod v njihovih borbah, težavah in trpljenju. Zaveda se, da je za popolno belorusko svobodo potrebno še mnogo borb in žrtev, zlasti pa zavesti v beloruskem narodu samem kakor tudi pri njegovih sosedih, da je Belorus človek, čeravno so stoletja z njim postopali kot z živaljo. Med Kolasom in Kupalo pa je vendar razlika. Kolas nam opisuje kako stanje ali kako sliko iz življenja, Kupala pa razvoj in tok življenja. Če bi Kolasa primerjali s fotografom, bi morali Kupalo s kinooperaterjem. Janka Kupala je individualist, ki ne more biti pod nobenim neposrednim vplivom; on hoče dajati samo sebe in svojo dušo brez vsakih tujih primesi. Oba že z nekoliko besedami povzročita v duši čitatelja podobna čuvstva, kakor sta jih imela sama pri ustvarjanju dotičnega dela. Njune pesmi in drama enako pretresejo preprostega kmeta kakor izobraženca. Ravno vsled njunega vpliva na beloruski narod ju je boljševiška beloruska vlada poklicala v Minsk, jima odredila dosmrtno častno vzdrže-valnino in ju leta 1926. proglasila za beloruska »narodna pesnika«, čeprav nista boljševika.
Janka Kupala je še razmeroma mlad. Narodil se je leta 1882. Historično-literarno fakulteto je končal v Moskvi. V beloruski književnosti se jc pojavil leta 1905. s pesnitvijo »M u ž y k«. Že
v tem svojem prvencu se je lotil problema, ki ga rešuje še sedaj. Na vprašanje: »Kdo sem?« daje dinamični odgovor: »Človek sem!« in to zavest bi rad vcepil svojemu narodu. Leta 1908. je izšla prva njegova pesniška zbirka pod naslovom »Žalejka« (Piščalka). Iz te zbirke je »Ach chto tam i d z i e« (Kdo gre tam) postala beloruska himna. »Žalejka« je ena sama mogočna vera v srečnejšo bodočnost naroda. Geslo mu je: delo in vera v delo! V tej zbirki je že razširil svoj program. Ne zadovoljuje ga več kakor v svojem prvencu, da Belorus smatra sam sebe za človeka; zahteva, da ga smatrajo tudi drugi in da mu dajo možnost svobodnega razvoja. Isto ozadje imajo ostale zbirke njegovih lirskih pesmi kakor »H u š 1 a r«, »Š 1 a c h o m žyccia« (Po življenjski poti), »Spadčyna« (Dedščina), »B e z n a z o u n a j a« (Brezimena), a tudi pesnitve »A d w i e c n a j a p i e š n j a« (Pesem od začetka do sedanjosti) in »Son na kurhanie« (Sen na grobu junakov). Na enakih tleh so vzrastle tudi njegove drame »P a u -1 i n k a«, »R a z k i d a n a j e h n i a z d o« (Uničeno gnezdo) i. dr.
Janka Kupala ni samo največji beloruski pesnik, temveč presega vse tudi po svoji plodo-vitosti. Dosedaj je izdal že dva in dvajset svojih knjig.
Njegov sovrstnik je Jakub Kolas. Narodil se je leta 1882. v siromašni kmetski koči. V veliki bedi je končal učiteljišče v Pinsku in nato deloval kot učitelj med pravoslavnim beloruskim ljudstvom. Kakor ni mogoče spoznati življenja ukrajinskega gališkega ljudstva brez del Ivana Franka, tako daje Jakub Kolas verno zrcalo beloruskega kmetskega življenja. Učiteljevanje in življenje med ljudstvom sta mu bila visoka šola, kjer je kot izvrsten psiholog mogel spoznati značaj in dušo beloruskega kmeta. Iz Kolasovih pesmi, zlasti iz zbirke »P i e š n y ž a 1 b y« (Pesmi obtožbe) in »W o d h u 11 e« (Odmevi) odmeva ljubezen k narodu in k prirodi. Človek brez prirode in priroda brez človeka je za njega kakor telo brez duše.
Kolas je tudi pripovednik. V svojih pripovednih zbirkah, kakor so »A p a w i d a u n i« (Pripovedke), »T o u s t a j e p a 1 e n a« (Debela polena), »Roclnyja zjawy« (Rodni pojavi), nam nazorno slika življenje beloruske vasi. Beloruska vas je kraj nesreče, bede in trpljenja, ki so izvirale iz odvisnosti od tujega plemstva. Lepa priroda in ljubljena rodna zemlja daje Belorusu tolažbo in upanje.
V svojih epskih pesnitvah dokazuje na usodi svojih junakov, da brez narodne in gospodarske neodvisnosti propadajo in se izgubljajo najboljše beloruske moralne in intelektualne sile. Epsko-lirska pesnitev »S y m o n M u z y k a« opisuje tip beloruskega dobrega in nadarjenega mladeniča. »Nowaja Ziamla« pretresljivo slika strastno težnjo po koščku zemlje pri ubožni dru-
žini, ki dela v gozdu svojega gospodarja in živi v najbednejših razmerah. Ko si je po dolgih letih prislužila za košček zemlje potrebno vsoto, jim uniči sadove krvavih žuljev požar. Vsled nesreče in neutešene želje po koščku svoje beloruske zemlje umro starši, toda sin se z novo silo vrže v življenjsko borbo, da bi uresničil ideal: kupil zemljo ter jo gojil in ljubil kot mati svoje dete. O svojem učiteljevanju je zapustil nesmrten spomenik v obširni povesti »U z a 1 e s k a j h 1 u š y« (V pozabljenem, zapuščenem kraju Poles ja), kjer riše delo in tragedijo učitelja, ki mora deco svojega naroda poučevati na lastni beloruski zemlji v tuji, ruski šoli, v tujem, ruskem jeziku.
Janka Kupala in Jakub Kolas sta središče kroga velikega števila pesnikov in pisateljev. Med njimi so najvažnejši Francisk Alachno-wič (rojen 1883), ki je ustvaril belorusko meščansko dramo, lirik Kazimir S w a j a k (f 1925), pesnik B u j 1 o ter pesnik in pisatelj Aleš Harun (188?—1920). V to borbeno smer spadajo tudi: pesnik in pisatelj Zmitrok B i a d u 1 a (rojen 1886), pisatelj Hartny C i š k a , pesnica Natala Arseniewa in cela vrsta najmlajših, kakor A. Solohub, Wasilok in drugi. Večina jih živi v boljševiški beloruski sovjetski republiki.
Najlepši dokaz za cvetoči razvoj beloruske književnosti so beloruski leposlovni časopisi. Prebujeni beloruski narod se zaveda, da sta knjiga in prosveta najuspešnejše sredstvo v boju za popolno neodvisnost beloruskega naroda. Zato ni čudno, če prihaja sedem leposlovnih časopisov v vedno večjem številu med beloruski narod v času, ko se v zapadni Evropi po pravici govori o krizi dobre knjige in mnogo uglednih revij vsled pomanjkanja naročnikov komaj životari.
Osrednja sovjetska vlada v Moskvi, kjer odločujejo v resnici izključno samo Rusi, se zaveda, da ni mogoče s silo pridobiti Belorusov za boljševizem. Težnja po združitvi vseh beloruskih krajev v svobodno Belorusijo, ki bi bila neodvisna tudi od Moskve, je tako močna, da so pod njenim vplivom celo vodilni beloruski boljševiki, ki jim zato Moskva ne zaupa. Ker je odpor vedno večji, skušajo ruski in rusofilski vodilni beloruski boljševiki pridobiti beloruski narod v tej dobi razmaha beloruske narodne zavesti na ta način, da so poklicali večino najboljših beloruskih književnikov iz beloruskega ozemlja pod Poljsko v sovjetsko Belorusijo. Nekateri izmed njih dobivajo celo častno dosmrtno državno podporo, četudi niso komunisti. Dovolj je, da vsaj ne napadajo boljševizma.
Beloruska književnost je res pravi barometer duševnega življenja beloruskega naroda. Zato ravno ona najbolje dokazuje, kako malo je prodrl boljševizem v beloruski narod. Zakaj beloruska književnost z izrazito boljševiško smerjo se
ne more ponašati z nobenim odličnejšim pesnikom ali pisateljem. Značilno je, da večina boljševiških pesnikov in pisateljev celo v sovjetski Belorusiji skriva svoj boljševizem, ker bi jih sicer narod obsodil, četudi ne bi smel javno pokazati svojega ogorčenja. Med tremi beloruskimi leposlovnimi listi, ki izhajajo v sovjetski Belorusiji, je samo eden glasilo boljševiških literatov, a še ta noče jasno kazati svojega boljševizma.
Tako izrazito protiversko, proletarsko in prikrito boljševiško belorusko literarno glasilo je mesečnik »Ma.iajiHHK« (Maladniak). Izhaja v beloruski sovjetski prestolnici Miensku in je le malo razširjen. V njem objavljajo svoja dela prole-tarski pesniki in pisatelji Čarot, Čorny in Du-bouka ter mladi komunistični literati T. Hartny, Žylka, Wolny i. dr.
Skupina najmlajših književnikov, ki je bila nezadovoljna s prikrito komunistično smerjo »Maladniaka«, je osnovala leta 1926. v Miensku svoje lastno glasilo »ymimma« (Uzwyšša). Kakor v vseh beloruskih leposlovnih revijah razen »Maladniaka« prevladuje tudi v njej borbena smer. le da ima še mistično in simbolično obleko. V simbolih in mističnih slikah napadajo literati v »Uzwyšši« boljševizem in sanjajo o svobodni Belorusiji tako spretno, da jim boljše viška cenzura ne more do živega, a da jih ljudstvo kljub temu razume. Na čelu teh najmlajših stojita pesnika in pisatelja Biadula in Babaryka. Ni treba naglašati, da je ta velika revija na mesečnih 120 straneh trn v peti ruskim in rusofilskim beloruskim boljševikom, ki pa si je kljub temu ne upajo zatreti.
Najboljša beloruska leposlovna revija Te :ti.tm«« (Poly mi a), ki jo ureja Žvlunowič. Največja beloruska pesnika Kupala in Kolas izdajata sicer navadno zbirke, vendar pa se včasih oglasita tudi v tej reviji, ki izhaja v Miensku. Je predvsem najvažnejše glasilo borbene smeri, vendar pa objavlja tudi prispevke proletarskih in komunističnih sotrudnikov kakor Čarota, Hartnega, Wol-nega i. dr. Najvažnejši novelist je Zarecki, v prozi in vezani besedi pa objavlja v »Polymii« večino svojih del Aleksandrowič. V tej reviji sodelujeta tudi znana leposlovna kritika Diaržynski in vseuč. prof. dr. Piotuchowic. Dobre članke literarno-zgodovinske vsebine priobčuje zlasti prof. Maksim Harecki. Poseben del je posvečen godbi, kjer ima glavno besedo Dreizin. Čeravno je »Polymia« predvsem književen list, vendar prinaša tudi zgodovinske razprave. Med njimi se odlikujejo dela vseuč. prof. Ihnatouskega. Po obsegu spada »Polymia« med največja literarna glasila; izhaja namreč na skoraj 300 straneh, in sicer vsakih šest tednov.
Beloruska narodna manjšina v republiki Lat-viji izdaja v Rigi pod uredništvom K. Jezawitaua svoj leposlovni mesečnik, ki se imenuje »Bejia-pycKa« uiKOJia« (Bielaruskaja škola). Namenjen je predvsem preprostemu ljudstvu. Poleg urednika
moremo med nadpovprečne sodelavce uvrstiti še Jakubieckega.
V zapadni Belorusiji pod Poljsko širijo belorusko književnost trije časopisi. Najvažnejši med njimi so »Pohhbih remi« (Rodnyja Honi), ki izhajajo v Vilni pod uredništvom M. Stankiewiča na 80 straneh mesečno. Je to nekak beloruski »Dom in svet«. Kakor ostali beloruski leposlovni reviji na zapadnobeloruskem ozemlju tudi »Rodnyja Honi« izkl jučujejo bol jševiške literate in nad-kriljuje celo miensko »Polymijo«. V nje pošiljajo svoje najboljše prispevke najboljši beloruski književniki. Sodelujejo tudi literati, ki žive pod sovjetsko Belorusijo. Ker pa se radi boljševiškega pritiska morajo skrivati pod najrazličnejšimi psevdonimi, če pišejo v »buržujskih« »Rodnyh Ilonih«, ki izhajajo v »buržujski« Poljski, bo šele slovstvena zgodovina ugotovila prave očete večine književnih umetnin. Med zapadnobeloruskimi pesniki in pisatelji največ pišejo v »Rodne Hone« Natalia Arsieniawa, Bartul, Polačanko in Leučyk. V »Rodnyja Honi« pišejo ocene in književne študije prof. Janka Stankiewič, prof. Dwarcanin in najboljši beloruski kritik Antun Nawina. Prinaša tudi filozofske razprave.
Sedanji poljski ministrski predsednik general Pilsudski ima željo združiti v federaciji s Poljsko vse beloruske kraje. Tudi nekateri beloruski narodnjaki so mnenja, da se bo v boju za odcepitev od Moskve in za popolno neodvisnost in narodno zedinjenje vse Belorusije treba nasloniti na Poljsko. Takih idej pa vsled sedanjega nasprot-stva med Poljaki in Belorusi ni mogoče širiti s političnimi listi, temveč mnogo uspešneje s književnimi proizvodi. Tako polonofilstvo je ozadje beloruske literarne revije, ki izhaja na 100 straneh mesečno v Vilni pod imenom »TJejianvewaff Kvjit-Tvna« (Bielaruskaja Kuljtura). Ureja jo F. Umia-stouski, izdaja pa beloruska polonofilska radikalna stranka s pomočjo poljske vlade. Izmed zna-menitejših sodelavcev navajamo Bartula, sotrud-nika »Rodnyh Honov«, Wasiloka in Witeblanina. Književne ocene priobčujeta Zwončyk in Zianiuk. »Bielaruskaja Kuljtura« se peča tudi z etnografijo in folklorom.
V Vilni izhajajo tudi »Hocfcwmri« (Došwitki), ki so vzrastli prav tako kakor »B. K.« iz temelja polonofilstva. Namenjeni so ljudstvu. Ureja jih beloruski pesnik, pripovednik in dramatik Swia-tazar Jazep. Njihova književna cena ni ravno velika.
Lepo književnost goje tudi beloruski politični listi. Glavno glasilo beloruske krščansko demokratske stranke »Bielaruskaja Krynica« prinaša večkrat zelo dobre pesmi.
Nagel razvoj beloruskega slovstva nazorno dokazuje, koliko duševnega bogastva je nakopičenega v tem desetmilijonskem narodu, ki je bil dosedaj svetu skoro neznan. Takemu nepokvarjenemu, svežemu, mladostno-energičnemu narodu se pač ni treba bati bodočnosti.
Uvod v glasbo
Dr. Stanko Vurnik Uvod
Ta spis je namenjen izobražencu, ki se hoče poglobiti v razumevanje glasbenih umetnin. Slovenci še nismo imeli doslej podobnega dela, ki bi uvedlo ljubitelja glasbe v stil in razumevanje zgodovinskih stilnih tipov muzike. Gotovo je namreč, da po svojem čutnem učinku deluje glasba močno celo na živali, res je pa tudi, da glasbena umetnost ne učinkuje na vse ljudi z enako silo. Neki ljudje, med njimi tudi izobraženci ali celo za literaturo ali upodabljajočo umetnost sicer zelo sprejemljivi ljudje trdijo, da »niso muzikalični« ali da glasbe sploh ne »razumejo«, da zanjo nimajo »talenta«. Tak talent se pripisuje ljudem, ki se zlahka vživljajo v posebni, malo predmetni glasbeni »jezik«, čigar izraz, artikulacija in vsebina jim je tako prirojena, da morejo uživati glasbo celo iz same abstraktne partiture.
Psihologi trdijo, da obstojajo posebna duše-slovna nagnjenja pri posameznikih, tako da neki ljudje »mislijo v likih in barvah«, da so neki drugi »motorično disponirani« in tretji »akustično«, t. j., da jim od gotovega dogodka, postavim veselice, ostanejo zlasti v spominu šumi in glasovi, muzika, dasi se »vizualniku« pri spominu na isto veselico pokažejo v mislih barve in obrazi valujoče množice itd. Gotovo je tudi od disponi-ranosti »muzikaličnost« nekaj odvisna; tako n. pr. trdijo, da ima čisto vizualno disponiran človek izredno slab spomin za melodijo in da se melodije spominja često kot take ali take vijuge, da je pa ne »sliši« v mislih in si akordov ne more »predstavljati«. Taki ljudje n. pr. hvalijo tiste vrste godbo, ki »slika« (Tonmalerei), t. j. ono, ki vzbuja tudi asociativne vizualne predstave, za katere daje z naslovom smer in navodilo, da pa od tako zvane »čiste muzike«, n. pr. kanona, nimajo nič, da jim globlje seže učinek slabe slike kakor mojstrske fuge. Največ ljudi »razume« še programsko muziko, vokalno pesem, opero, ora-torij, ker je spojena z besedo, za njo sledi že omenjena asociativna, ker je večina ljudi dis-ponirana pol »vizuelno« in pol »akustično« obenem; v krogu »absolutne« muzike, v prvi vrsti čisto instrumentalne pa se v splošnem najhitreje »razume« ritmična plesna glasba, pri kateri ni skoro ničesar treba »razumeti«.
V ostalem se ločijo kakor v vseh umetnostnih panogah, tudi v glasbi ljudje, ki so »glasbeno verzirani«, od onih, ki imajo z glasbo le površno znanje. Dočim zadnji vrtajo le bolj za predmetno, čuvstveno vsebino, se prvi zanimajo bolj za zgolj formalno plat glasbene umetnine in preiskujejo kompozicijo, tematiko itd.
Vse to so zgolj individualni razločki v nas, ki poslušamo glasbo: eni jo razumejo tako ali tako enostranski, drugi jo zgrabijo drugače, kakor so pač disponirani, glasbeno naobraženi itd.
Vsi pa smo podvrženi v uživanju in presojanju glasbe oni subjektiviteti, ki izhaja iz »usmerje-
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), svetiljka v veži palače Zbornice za TOI v Ljubljani
nosti časa« za naše razumevanje glasbe. Tako ima ali je še nedavno imela povprečnost, tudi med glasbeniki samimi, za impresionizem in romantiko več umevanja kakor za Haydna, skoro nič pa se [ni mogla vživeti v tvorbe XIV. in XV. stoletja, koral ali antično glasbo. V najnovejšem času oživljajo, t. j. dobivajo za naše ume-vanje točnejše obrise tudi te tvorbe in zanimanje zanje narašča čimbolj začenjamo čutiti romantiko za osladno, literarno, poceni »čutno žgečkanje« malo »čisto muzikalno« itd.
Baš te večne menjave okusov in interesov pa mešajo človeka, ki bi rad razumeval glasbo in sledil njenemu večnemu vretju, ter se čimbolj opojil z njeno umetnostno močjo. Res je namreč, da se da v največ primerih celo dozdevne »popolne nemuzikaličnosti«, razumevanje glasbe pri posamezniku dvigniti z vzgojo. Nebroj uvodov v glasbeno razumevanje imajo drugi narodi; vse te izdaje slede cilju: na popularen način, dostopen širšim krogom, uvesti čitatelje v jezik, stil in zgodovino muzike. Slovencem naj za prvo potrebo služi tale uvod.
V prvem, sistematičnem delu sem poizkusil poljudno uvesti čitatelja v posebno muzikalno govorico, izrazna sredstva ter terminologijo muzike, dalje v nje vsebino in stil kot zaključen organizem, v bistvo kulturnega razvojnega mehanizma, v razliko med estetsko subjektivnim in histo-
rično objektivnim razumevanjem muzike, v drugem pa sem uanizal po vrsti glavne zgodovinske tipe stila, katera vrsta je nekaka kratka glasbena zgodovina v skicah, obsegajoča glasbo antike in zapada do najmodernejših smeri.
Skušal sem pojmovati stil v glasbi po kriterijih, ki jih je izoblikovala za svojo rabo moderna znanost, ki obravnava likovno umetnost. Marsikomu ta postopek ne bo všeč, trdil bo, da sta glasba in slikarstvo dve tako različni stvari, da ju ni mogoče obravnavati po isti metodi. V tem spisu, sem, mislim, nudil dovolj dokazov za to, da kaže ista doba v obeh panogah bistveno iste stilne, idejne in formalne poteze, pri čemer razlika izraznih sredstev ne igra take vloge, da ne bi se dale muzika, slikarstvo, arhitektura in literatura preiskovati z bistveno in splošno enakim orodjem specifično umetnostnih kriterijev, ki veljajo za vso umetnost. Znano je tudi, da si mlada glasbena znanost še ni ustvarila potrebnega stilno kritičnega orodja in terminologije. Mestoma tiči še globoko v pozitivizmu in naravoslovnih metodah, katere je metodika upodabljajoče umetnosti že davno zavrgla in zamenjala s specifično umetnostnimi. Povprečno se n. pr. stil monodije še vedno razlaga z uveljavljenjem violine, kakor da bi bil instrument in ne človek merodajen za nastanek novega umetnostnega organizma. Zgodovino periodizira glasbena znanost še danes po gotovih zunanjih, nestilnih, često čisto neumetnostnih vidikih, pri čemer se izkaže, da imamo visoki in mali stil, oratorijski in operni, instrumentalni in vokalni, kakor da postavim stil baroka ni isti v oratoriju kakor v instrumentalni skladbi, operi, instrumentalno spremlje-vani pesmi itd. Celo ena izmed najboljših in najmodernejših glasbenih zgodovin, Adler jeva (Wien, 1924) obravnava na staro materialistični special isto vski način razvoj glasbe: posebej govori o vokalni glasbi ene dobe, posebej o instrumentalni, posebej obravnava opero in gre celo tako daleč, da moraš n. pr. Monteverdijevo delo iskati pod različnimi naslovi in da se Bachov Wohltemperiertes Klavier obravnava deloma pri traktatu o tedanjih preludijih, deloma v poglavju o fugah. Jasno je, da čitatelj na ta način iz samih specializacij ne pride do umevanja glasbenega stila, da se iz samih atomov ne spozna v celoti in ne prodre v bistvo stvari.
Predlog za odpomoč tem neprilikam hoče biti do neke mere tudi ta spis, ki uvaja v glasbeno obravnavanje nemara bolj trden, umetnosten pojem stila in stilnih kriterijev za periodizi-ranje. Kakor je moj poskus nepopolno delo, česar se, ker je zgodovinski material glasbe še zelo pomanjkljivo raziskan in terminologija še netočna, zavedam, mislim vendar, da bo kolikor-toliko služil svojemu vzgojnemu namenu, pa tudi zanesel v sistematiko in terminologijo nekaj novih vidikov in terminološke jasnosti, ne kljub temu, nego ravno zato, ker metodično izhaja iz skoro dodelane metodologije likovne umetnostne znanosti, kateri slede tudi glasbeni zgodovinarji čedalje bolj.
Poudarjam pa, da ta »Uvod« noče biti ne zgodovina glasbe, ne psihologija, ne estetika, ne metafizika glasbe, najmanj pa učna knjiga kompozicije, instrumentacije, kontrapunkta itd., nego splošen uvod v glasbo za laika, mentor uživajočemu subjektu, nikakor norma skladatelju. Kdor se hoče lotiti katerega specialnega študija, si bo zlahka poiskal tozadevnih strokovnih del.
Glavna izrazna sredstva in tehnične ter formalne možnosti glasbe
Glasbena umetnina se od likovne ali literarne bistveno loči po svojem posebnem izraznem sredstvu, tonih in po tem, da je že po tem sredstvu omejena na poseben svet »m u -zikalično izrazljivega«, muzikaličnega, t. j., da n. pr. ne more izraziti portreta ali rdeče ali zelene barve in ne more učinkovati s pojmi kakor literatura. Vendar ima glasbena umetnina z literarno neko skupno točko v tem, da obe »trajata«, t. j. da sta v nasprotju z likovno umetnino, ki jo naenkrat obsežeš, navezani na razvoj v časovni dimenziji.
Neštetokrat se je že primerilo, da je kdo v zgodovini poskusil razbistriti vprašanje, zakaj in kako je mogoče, da oni fizikalno tako navadni in lahko razložljivi pojav tona in tonskih kombinacij sploh more na človeka učinkovati z umetnostno močjo. Stari narodi so si razlagali ta pojav z božansko čudotvornostjo, moderna znanost je nabrala kopico fizioloških, psiholoških, estetskih in drugih dognanj, ki pa vendar še niso v bistvu nikak direkten odgovor na to še vedno odprto vprašanje. Vzeti moramo ta učinek kot dano dejstvo; učinki, deloma morda tudi vzroki zanj bodo v tem uvodu vsaj enostransko razloženi.
Oglejmo si torej »material«, ki glasbenik gradi z njim svoje ogromne umetnostne tvore oper in simfonij, ki jih svet hvaležno uživa in slavi njih avtorje često še bolj kakor slovite vojskovodje, izumitelje in učenjake!
Ton in tonski sistemi
Fizikalno je mogoče stopnjevati najmanjše število tresljajev, ki so potrebni za nastop nizkega zvoka, ki ga komaj še slišimo, v nepretrgani vrsti do skrajnih višinskih možnosti. Ta vrsta se da poljubno sekati v večje ali manjše tone, pol-tone, četrttone. Ti se dado poznamenovati na ta ali oni način (najpogosteje s črkami) ter se razporejati v brezštevilne možne tonske sisteme. Če vzameš, da ti toni v vrsti napredujejo po četrt- ali poltonih, dobiš poltonski, četrt-tonski »k r o m a t i č n i«, če po celotonih ali mešano, »d i a t o n i č n i« sistem, s čimer pa možnosti sistemiziranja nikakor niso izčrpane. Med diatoničnimi sistemi zopet so možne nepregledne variante sistemiziranja z ozirom na to, ali si izbereš sistem na matematično-nadčuten, ali čutno-empiričen, subjektiven itd. način, kakor bom skušal pokazati v historičnem delu tega spisa. V glavnem se v teh sistemih na ta ali oni
način izrablja fizikalni pojav, da	se nahajajo
v sklenjeni tonski vrsti na gotovih	medsebojnih
razdaljah virtualno isti toni, ki se	le po višini razlikujejo med seboj, postavim:
C-C-C - c-c
Skupina med po dvema takima enakima tonoma, skala ali tonska lestvica, šteje lahko več ali manj tonov, višinskih stopenj, celo-ali poltonskih »intervalov«, po čemer je določen posebni značaj vsakega sistema. Na vsak posamezen ton v skali je mogoče zgraditi novo skalo, ki upošteva iste norme sistema (tonski načini).
Ti tonski sistemi niso stalni ali absolutno ne-izpremenljivi, nego se z nastopom skoro vsake večje stilne epohe menjajo. Vsako posebno novo umetnostno in stilno hotenje si najde svojim potrebam primeren tonski sistem, temelj, če jim stari, podedovani ne zadošča več. Tako so se zadnja stoletja tako zelo držala konvencije sedem-tonskega diatoničnega sistema, ki je ločil med »trdo in mehko« (dur in mol, o teh pozneje) skalo, med obema glasbenima »spoloma«, in se je zdel edini logičen, naraven, edino pravi in samoumevno nepremakljiv. Zakaj baš diatonični in zakaj baš s poltonskimi intervali v duru med 3/4 in 7/s, v molu V3 in 5/e stopinjo? Ali ne bi bil še enostavnejši anhemitonični (brezpol-tonski) sistem? Zakaj baš tak in ne drugačen, je utemeljeno globoko v okusu, občutenju, estetskem in svetovnem nazoru dobe, ki ga je izoblikovala. Ko je nastopil imenovani sistem in se polagoma dograjal, je zamenil stare srednjeveške in ti antične sisteme in v najnovejši dobi se tudi durmolski heptatoniki že maje jo temelji vsled prodiranja dvanajstpoltonskega in četrttonskega sistema. Taka je usoda teh sistemov. V indivi-dualizmu moderne smo jih videli veljati celo več obenem. Tako so eksotičnih efektov žejni impresionisti često uporabljali »cigansko« ali aziatske skale, in še o starem Verdiju je znano, da je za neka »egiptizirujoča občutja« v Aidi porabil v to svrho nalašč poiskano »enigmatično« skalo.
Pomen določenega tonskega sistema za stil glasbe je fundamentalen. Tonski sistem je podlaga vsej na njem zgrajeni glasbeni produkciji, kolikor se tiče stilnega značaja, saj odločilno posega v melodiko itd. in je pretežno »subjektivna« muzika mogoča le na »subjektivnem« sistemu, pretežno »čutna« na »čutnem« itd.
Če si ogledamo sedaj posamezen ton, je ta definiran po svoji glasovni intenziteti (da se sploh čuje, da je glasan ali poltih), da traja vsaj nekaj časa, da je gotova višinska ali nižinska stopnja in eventualno še, da ima svojo lastno barvo glasu (človeški glas, violina itd.)
Že pojav tona samega na sebi in njega menjavo s pavzo (časovno preki-njenje zvenenja) so si glasbeni psihologi in estetiki v svoji težnji, opazovati v muziki same ; napetosti« in razvozljaje«, ki estetski učinkujejo,
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), vhod v veliko dvorano palače Zbornice za TOI v Ljubljani
razlagali kot učinkovito menjavo znakov aktivi-tete in pasivitete, znakov življenjske volje in miru itd. Dalje so ugotovili učinek samega ponavljanja istega tona v času kot »potrjevanje«, »jačanje«. Prav učinkovito, nematerialno sredstvo obdelave tonov tiči v dinamičnih mož nostih, t. j. v menjavi glasovne sile tona in nje naraščanjem ali padanjem (p, f, pp, ff, cresc. c decrescendo):
J .JJ} J jj}
Z dinamičnimi sredstvi so možna različna stopnjevanja in pojemanja, napetosti in razvozljaji in vseh vrst kontrastna presenečenja, ki morejo često sila dramatično učinkovati:
I J"3 J l i- J. L ali: j _J j j i © itd.
I p	ff ! I ff	pp \
Dinamika, ki jo po učinku primerjajo s svet-lobnosenčno učinkovitostjo v upodabljajoči umetnosti,* je takisto merodajna za stil, zakaj niso se je posluževali umetniki vseh dob v enaki meri kakor n. pr. romantika in moderna.
Hitre ali počasne zapovrstnosti pri ponavljanju tonov so urejene z vsakokratnimi predpisi tem-
* Manj zadeta se mi zdi primera s perspektivo, t. j. da bi f-u odgovarjalo »spredaj«, p-u pa »zadaj« v slikarstvu.
p a. Tudi z menjavo hitrosti izvajanja so združeni mnogoteri kontrasti, z naraščanjem in poje-manjem te hitrosti pa neštevilni učinki, ki si jih psihologi in estetiki skoro enodušno razlagajo kot »razburjenost« (hiter tempo), »mirno ravnovesje čuvstev« (»polagoma« z raznimi medstop-njami), naraščanje pa kot »strastno pohitevanje, zagon« itd. (accellerando, stringendo, allargando, ritardando itd.). Tempo je absolutno hitrostno določilo; note kažejo v svojih značkah le relativno hitrostno mero, katero pa tempo regulira s časovno mero. Ta je v svoji normali povzeta po hitrosti pulza človeške žile (primeri s tem v zvezi tudi antropomorfno štetje tonske vrste od srednjega regiona, ki je obseg človeškega glasu, navzdol in navzgor!), nekako 75—80 udarcev na minuto. Na to mero je prikrojen oni (Maelzlov) metronov z nihalom, s katerim se tempo regulira. Znane so italijanske baročne oznake, ki jih je za romanistične periode sprejela vsa Evropa: Andante (MM J = 80), Allegro (ne »veselo«, marveč v pomenu »živahno«! ca. ^ = 120), Presto ( ca. 100), Largo (, = 45), Adagio (,s = 92) itd.
Razlike v tempu in kontrasti te vrste med deli skladb so igrali ogromno vlogo vsaj od baroka sem preko romantike k moderni, in obstojale so celo konvencije, po katerih je moral biti prvi stavek skladbe vedno hiter, drugi počasen in tretji zopet hiter itd. (sonate, simfonije), s čimer so se dosegli svojevrstni stilno značilni umetnostni učinki, kakor bom pokazal v zgodovinskem delu. Važno je za stil kar se tiče tempa tudi, ali je skladatelj tempo določno predpisal, ali pa ga je izrečno prepustil čutu in uvidevnosti interpreta (tempo rubato, giusto), kar se je često dogajalo pri skladbah izza začetka XVIII. veka sem, ki stavijo na interpreta visoke agogične (subjektivna interpretacija) zahteve.
Ena izmed najvažnejših možnosti umetnostnega oblikovanja glasbenega materiala je dana z istotako nematerialnim, pa še bolj učinkovitim sredstvom kakor dinamika in tempo, namreč ritmom, ritmičnimi kombinacijami in komplikacijami. Žal je danes ves kompleks ritmičnih stilnih vprašanj še zelo neurejen in so med mnenji posameznih glasbenih teoretikov na tem polju še občutne divergence.
Ritem je prav za prav terminološki izraz za vse pojave, ki se tičejo muzikaličnega trajanja tonov v času kot dolgi ali kratki (»ritmične kvantitete«) in njih n a -glašenosti ali nenaglašenosti (»ritmične kvalitete«). Da se izognemo zamenjavam, naj ga ko j omejimo s tempom: V hitrem ali počasnem tempu se ritem ne izpremeni, tempo regulira le celokupno trajanje ritmičnega kosa kot Allegro, Adagio, ritmične kračine in dolžine, naglasi pa obdrže relativno iste kračine, dolžine in naglase. Estetski pomen muzikaličnega ritma tiči v zapovrstni menjavi dolžin in kračin na eni in poudarkov in nepoudarkov na drugi strani.
Pod vtisom glasbenih teorij od XVII. stoletja dalje, posebno še v XVIII. in XIX. stoletju so se pojmi ritem, metrika (zlogomereča skanzija) in
takt (grupacija ritmičnih enot v lmmerično fiksirane ali proste skupine, bistvo je poudarek prve note v taktu in nepoudarek zadnje, tako zvani »dobri« in »slabi«, težki in lahki taktni deli) fatalno zmešali. Neki teoretiki sploh identificirajo ritmiko z metriko, drugi ju spravljajo v najbližje odnošaje (Riemann: »Rhythmik ist die Unterscheidung von Tönen verschiedener Dauer innerhalb des durch Takt und Tempo gegebenen metrischen Verlaufes«), češ da se ritmične kvalitete (trajanje) tičejo metričnih (lahko, težko), A. Schering definira »metrum ali takt« (Musikal. Bildung, Leipzig, 1917) kot gru-pacijo dveh ali treh... časovnih enot v skupino, določeno po poudarku ali nepoudarku, pravilno pa, mislim, se zavzemlje za znanstveno ločenje ritmike in silabične metrike ter takta s svojo šolo G. Adler (Der Stil in der Musik, Leipzig, 1911), ki fiksira na eni strani nemuzikalične me-trične kvalitete in kvantitete, na drugi pa muzi-kalične ritmične in ugotovi v zgodovini različne stilne pojave, možne v teh raznih zmislih.
Nekako naravno je res, da se ritmične dolžine obenem tudi taktično poudarjajo, vendar kaže zgodovina, postavim koralnega stila tudi čisto nasprotna dejstva, da gresta metrika in ritmika narazen in da ritmika korala nikakor ni taktično opredeljena. Na drugi strani nahajamo tudi ritme, ki obstojajo iz enakovrednih (k simetriji stremečih) časovnih delov in njih pomnožite v, na katere pa vendar še ni mogoče aplicirati one v XVII. stoletju se pojavivše teorije o dobrih in slabih taktnih delih. Tako ločimo prosto, ne-apriorno, prekonceptivno nevezano ritmiko, ki se ne da vkleniti v numerično fiksirane časovne skupine, pa tudi »pravilno ritmiko« z enakovrednimi dolžinami, ki tudi ni treba, da je taktično vklenjena. Dalje ni mogoče tajiti v nekih dobah sovpada metričnih in ritmičnih kvalitet in kvantitet v pesmih s podloženim tekstom (tektonski stil antike, deklamatorični stil), mogoče pa je tudi ravno nasprotno. Še posebej treba ločiti tako zvano poliritmijo, ki obstoja v mnogoglasju, če ima vsak glas posebno ritmiko in ne vsi enake in razne ritmične komplikacije, ce se postavim v isti skladbi vrste »enaki« in »neenaki« ritmi itd. V tem tiče osnove za ritmične stilne kriterije; pomen ritma za umetnostni učinek pa je dan v tem, da ga, kakor so ugotovili, občutimo kot red ali nered v trajanju in naglasih, »korakajoč«, »skakajoč«, »spotikajoč se«, »zadržujoč« itd., kar omogoča glasbi v zvezi z ostalimi doslej naštetimi možnostmi celo vrsto raznih učnikov.
Takt je kot sistem metriki podobnega vklepanja ritmičnih enot v »taktične skupine« novejša, zgodnjebaročna iznajdba. Ti naprej določeni, vedno isti, enaki okviri za ritmične skupine skladbe, so iznajdba, ki se je niso posluževale vse dobe enako; posebno moderni, k naturalizmu usmerjeni Čas kaže tendenco, da bi se taktnega »nasilja« iznebil ali pa vsaj pokazal neodvisnost med ritmičnimi in taktičnimi poudarki, ki so jih izza baroka rinili na isto mesto. Berlioz je bil
eden izmed prvih, ki se je jel upirati taktičnemu nasilju in ga često odvrgel z uporabo sinkop.
Takti so dvodobni, trodobni, četverodobni, peterodobni, šesterodobni, sedmerodobni, t. j. enostavni in sestavljeni (enaki ali neenaki), kakor kaže sledeči shema:
I J J I J J I
i j j j i j n J i i j j J j i j j J j i
I J J J J J I aH I J J J J J I i jTj m i
\	A	A	A	A	A
I I I I I I I I I ali I J I I I I I I I \ 0 0 0 0 0 0 0 \ \ 0 0 0 0 0 0 0 I
Bistveno pri njih je to, da je prva nota za taktnico vedno poudarjena, zadnja lahka, srednje pa se ravnajo po vzorcu večje ali manjše poudarjenosti, kakor kažejo gornji primeri. Možni so tudi taktični kompleksi v zmislu neenakosti, kakor postavim:
J —	itd.
Ta »politaktičnost« je bolj »naturalistična« od idealne »enake« taktike in je posebno lastna narodnim pesmim nekih narodov, posebno vzhodnjaških (Balkan!)
S taktičnimi akcenti so možna mnoga izrazna oblikovanja, kakor n. pr. učinek predtakta, ki je »agresiven«, »drzno zamahovit«, jambično moški (-—), v nasprotju z obliko zveze poudarjene in nepoudarjene dobe, ki ji pravijo »ženski« (trohejski — «) itd. učinek:
S tema učinkoma, kakor bomo videli, so posebno romantiki opremljali svoja karakteristična temata in dosegali često silne dramatske konflikte z njima. (Beethoven, Wagner.)
Omeniti moram še učinek sinkope, ki pomeni neke vrste postavitev na glavo vseh praviJ o predtaktnih efektih:
i I i j i i } * IJ
Nje bistvo obstoji v nenadnem, izrecno nakazanem poudarku naravno sicer »slabega« taktnega dela, ki se često zveže z naslednjo poudarjeno taktno dobo preko taktnice. Sinkopa učinkuje kot nasilen zadržek, upiranje in je važno sredstvo muzikaličnih konfliktnih tvorb.
Melodija
Formalne in estetske možnosti so že pri primitivni menjavi tona s pavzo, njega ponavljanja, dinamiziranja, ritmiziranja neštevilne. Še važnejše sredstvo od teh je morda — menjava tonske
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), veža I. nadstr. palače Zbornice za TOI v Ljubljani
višine, ki se odigrava s pomočjo druženja tonov v okviru melodije.
V glavnem ima glasbenik dve osnovni možnosti druženja tonov v skupine: 1. lahko druži tone zapored v časovne skupine (sukcesiv-no) na tako zvani »horizontalni način« in dobi t ak o m el o di č e n , 1 in e a r en t vo r , 2. pa lahko zveže dva ali več tonov »vertikalno«, da zvenita istočasno (simultano) kot sozvočje (najmanj trije toni v sozvočju dado akord).
Ti dve kombinacijski možnosti sta odločilni za dvoje temeljnih stilnih možnosti glasbe, vodoravno in navpično. To sta dva stilna svetova, kakor sta to podobno v slikarstvu plastični in slikoviti stil. Vsaka slikarska umetnina nujno pripada enemu izmed obeh, ali pa je mešanica obeh, baš tako je z glasbeno, ki je ali horizontalna, ali vertikalna ali pa kaže eno izmed neštetih možnosti mešanja.
Horizontalne stilne možnosti obsegajo v prvi vrsti melodijo, v drugi pa mnogoglasna, iz linij sestavljena glasbena telesa specifično horizontalnega značaja.
Bistvo melodije je linearno-vodoravno sklenjena vrsta tonov, ki se menjavajo z ozirom na svojo tonsko višino in ritmične kvalitete in kvantitete, zakaj brez ritma si ne moremo misliti
nobene melodije (brez takta pa lahko). Že stari Plato je definiral melodijo kot zvezo harmonično urejene zaporednosti tonov, ritma in besede. Zahteval je to v zmislu glasbenih zahtev antike, ki je poznala v njegovem času skoro samo vokalno glasbo programskega značaja (melodija je nekaka »obleka« pesniškemu besedilu, ki je glavno«). S harmonično urejenostjo je mislil na posebno glasbeno teorijo o intervalih, ki nima z našo harmonijo kot sistemom akordike nobene zveze. Novejše teoretske razprave o melodiji so pod dojmom do nedavna splošnoveljavnih tonalitetnih predpisov še zahtevale, da naj vsaka melodična linija s svojimi deli in členi vred »stremi v končni ton«, imenovan finalis. To se je v resnici godilo zadnjih tri sto let, ko so bile vse melodije sestavljene tako, da so bili vsi njih toni v sistematski urejenem »tonalnem odnošaju« do centruma pripadajočega tonskega načina, končne »tonike« (v C-duru ali molu pisana melodija se mora obvezno končati s tonom C). Ta centralizacija vseh tonov skale po sorodstvu okrog tonike (t o n a 1 n o s t) je bil nekak osrednji nauk harmoničnih predpisov, na katere se še povrnemo. Danes se stari »harmonski« predpisi že odklanjajo, moderni dvanajstpoltonski »kromatični« sistem nima nobenih »tonalnih« odnošajskih imperativov v svojem organizmu (trdijo, da je ta sistem »naturalističen«) in prav lahko ustvarja »a t o n a 1 n e« melodije. S tem se zahteva po tonaliteti ali atonalnosti pokaže kot estetski princip gotovega, tako in tako usmerjenega glasbeništva, ne pa kot splošnoglasbeni absolutni princip. V zgodovinskem delu bomo videli še več podobnih primerov, postavim v poznem srednjem veku, ko se s prekonceptivnimi predpisi urejajo začetki in končne kadence melodij itd.
Ta melodija torej s svojimi ritmičnimi kvalitetami in kvantitetami, ki jo pregledno razčlenjujejo kakor okna, stebri, vrata fasado hiše, opremljena ali neopremljena z dinamičnim aparatom in izvajana v določenem tempu, more učinkovati že sama kot popolno arhitektonsko »glasbeno telo«, kot »monofonija«, kakršna je načelo antične in srednjeveške glasbe.
Značaj ji pa daje v glavnem poleg razčlenjenosti in tonalitete zlasti njeno gibanje, t. j. menjava tonov po višini in nižini v nje sklenjenem organizmu. To gibanje melodije odloča ponekod čuvstvo (romantika), izraz teksta, ali pa lastni formalni zakoni (kontrapunkt) v t a k o z v. »čisti«, formalistični glasbi. Že naše nazivanje: »visoki«, »nizki« toni kaže, da so vsaj neke stilne dobe pripisovale temu višanju in nižanju gotov »simbolni pomen« in neki psihološki raziskovalci melodičnega gibanja so fiksirali, da si večina ljudi, tudi mnogi glasbeniki, »predstavljajo« visoke »tanke« tone kot »svetle«, »lahke«, »eterične«, nizke za »temne«, »težke«. Višanje in nižanje melodije je včasih zvezano s predstavami »dviganja« in »pogrezanja«. Ko Beethoven v »Deveti« vodi k »Očetu nad zvezdami«, vede melodiko
postopoma v izredno višino; narobe slika Wagner plavanje Grala iz nebes v Lohengrinnu. Začetek Beethovnove sonate Appassionata:
T.	II.
si razlagajo v prvem motivu po pomenu kot po-greznjenje v drugi, duhovni svet, ali padec v svrho živahnejšega učinka sledečega dviganja, drugi motiv kot žareče morje lave, ki se iz temnih globin »podzemlja prekipevaje vali kot gorje navzgor v cvetoče dežele« itd. (primeri Volbach, Die Klaviersonaten B. Köln, 1919). Človek, — toda le gotovo usmerjenega časa! — ne občuti le nage motivične oblike samo abstraktno, kakor občuti v upodabljajoči umetnosti geometrični ornament, nego ji pripisuje gotov simbolni pomen in jo »oduševlja«. Schopen-hauerjanski nadahnjeni »filozofi volje« vidijo v vzponu melodije vzpon energije, volje, skoro splošno se vzpon občuteva kot »napon«, padanje kot pojemanje te dvigajoče energije itd.
Ta vzpon se lahko vrši v kratkih ali dolgih skokih intervalov, od česar je »energija«, »odločnost« tega vzpenjanja, te »volje« odvisna. Schering (o. c.), ki je raziskoval »estetiko intervalov«, pripisuje kromatičnim postopom »strastno hrepeneči« učinek, diatoničnim postopom v sekundah (od osnovnega tona skale, tonike, prima, se imenujejo drugi ton sekunda, tretji terca, dalje kvarta, kvinta, seksta, septima, oktava virtualno že sovpade s primo, kakor sem pokazal zgoraj) enostavno umerjenost, petje, »skakajočim« intervalom, čim večji so, tem večjo »razburjenost«, »patos«. Terci pripisuje zalet, energičen izstop iz duševno ravnovesnega stanja, kvarti in čisti kvinti poudarjeno gotovost koraka kvišku, po harmoničnih predpisih disonantnim učinkom ostalih intervalov »grotesknost«, »jarkost« itd. Koliko imajo take »estetike intervalov« znanstveno absolutno in za vse čase veljavnega na sebi, je zelo problematično, je pa to gibanje melodične linije z ozirom na sekundno rahli ali groteskno skokoviti značaj stilno značilno. Da se to gibanje izrabiti tudi za zelo pozorno literaren izraz v muziki, kakor je v Letnih časih to storil Haydn (primeri padec melodije za 13 tonov in glej zato opravičilo v tekstu!):
aus der Luft her - ab.
Gibanje melodije lahko po hitrosti narašča, pada, skoro stoji (vendar tako zvanih ležečih tonov ni šteti med melodije), v zvezi z dinamiko dobi zopet novo izrazno sredstvo več v svoje spremstvo. S temi sredstvi se dado »izraziti« številne glasbene misli, glasbena lirika, dramatika, komika, tragika, epika itd. Eminentno se tem sredstvom: gibanje, tempo, dinamika, k izraznemu sodelovanju pridruži še ritmika:
All. con brio, ^ — 72
m^mwmmmw-m f -0- >>-+> > > -#■
marc.	a)
p. dolce Dvoje dramatičnih vodilnih motivov (Wagner, Fliegender Holländer), b)
a) je simbolični vodilni motiv za Wagnerjevega Blodečega Holandca. Krepki ff, »odločno-agre-sivni« kvartni skok a—d in kvintni d—a ter »moško-junaški« jambični naglas so simbolična sredstva za muzikalično karakterizacijo v pro-kletstvu blodečega tragičnega heroja, b) je vodilni motiv Sente iz iste opere, motiv odrešenja po kreposti in zvestobi. Primeri »žensko« padanje ritma iz taktičnega poudarka v prvih dveh taktih in lahni tereni vzpon v drugem delu do »svetle višine« (odrešenje), kamor ta motiv izzveni. Prvi motiv je v hitrem tempu »Vivace«, drugi ima predpisan počasnejši tempo; tako tudi tempo pomore gibanju, ritmu in dinamiki k čim ostrejši karakterizaciji. Toda več o vsebinskem »pomenu« in »izrazu« muzike pozneje, ko bom obravnaval vsebino in simboliko glasbe (hermenevtika).
Preden naštejem razne vrste melodi j, naj opozorim na to, da ločimo glasbo v absolutno in programsko. Programska (opera, oratorij, sploh vokalna glasba) se loči od absolutne po tem, da ima podložen (kot petje) besedni tekst, ki ga interpretira; tudi neke čisto instrumentalne tvorbe veljajo za programske, tako neke vrste asociativne glasbe (ki zap loja vizualne predstave), ki ima nadpise kakor: Večer v gorovju, Snežinke, Uvertura 1812., Egmont, Metuljček itd. Za absolutno si mislimo večinoma glasbo, ki ne vzbuja baš nujno vizualnih predstav ali ki ni baš podrobneje vsebinski opredeljena, to je čista muzika fuge, simfonije, sonate, imenovana po formi: Koncert, Fantazija, Scherzo, Finale, Allegro itd.
Dalje ločimo vsebinsko in formalno tako zvano melodično melodijo z njenimi podvrstami in deklamatorično melodijo. Deklama-torične melodije so one, v katerih več ali manj prevladuje deklamatorična artikulacija, prednašanje in poudar govora. Ločimo melične recitacije na enem tonu s kadencami (padci v konec), dalje tako zvani »parlante«, ki je z večjimi ali manjšimi izjemami samo v note prenešeni govor, dalje tako zvani recitativ, ki tvori neko sredo med govorom in pravo melodijo, ločimo silabično ali nesilabično vezane deklamatorne »melodije« na tekst ali prozo. V sredi med recitativom in parlan-tom bi bil Wagnerjev Sprechgesang:
Als jun-ger Lie-be Lust mir verblich
ver - lang - te nach Macht mein Mut parlantu je dalje podobna moderna operna de-klamacija brez not, s samo nakazanimi padci glasu (n. pr. pri Schönbergu itd.).
Med melodičnimi melodijami imamo programske in absolutne, »vsebinske« in samo ornamen-talne. Posebne vrste nevsebinska melodika je v m e 1 i z m u :
Me - men - to
vokalne muzike, ki se pojavi kot samostojen melodičen mikroorganizem na enem samem zlogu v koralu kot interpunkcija, ali na zmiselno važni besedi v stavku kot poudarek (tudi v baroku često). Od melizma ločimo čisti ornament, ki je konvencionalna formula in ima posebne znake, postavim:
Gotovo »nevsebinski« je tudi melodični tvor kolorature, bravurnega vokalnega, baročnega ali rokokojskega vložka (primer začetek neke Scarlattijeve »Gloria«):
Neke vrste konvencionalne tonske melodične ritmične figure, neke vrste tipični melodični modeli se stalno ponavljajo v srednjem veku (n e v -me), tako kažejo na te tipične figure že znaki: n. pr. f'lexa resupina J J^ *, ali scandicus ,
ali podatus itd. S takimi modeli gradi srednjeveški glasbenik svoje monofone vokalne tvorbe.
S tem smo prišli do poglavja o kompoziciji melodije. Pod pojmom kompozicija razumemo celoto melodičnega telesa z ozirom na to, v kakšnem razmerju so v njem nanizani posamezni kompozicionalni členi.
Najmanjši gradbeni člen melodije, najmanjša formalna enota, ki pomeni več ali manj individualno melodično in ritmično figuro zase, je motiv. Gori omenjene nevme so taki motivi, v gori navedeni Scarlattijevi Gloriji je za kolora-turno melodijo šestkrat porabljen motiv tercnega postopa navzgor v vezanih osminkah, v motivu Holandca je dvakrat ponovljen motiv a—d in enkrat d—a, ki dajeta vsemu tematu značaj. Motiv so primerjali besedi v kratkem stavku temata, ki je najčešče sestavljen iz par motivov. Motivi in temata so gradbeni kamni melodije. Najelementarnejši načini motivično-tematične melodične kompozicije so ponavljanje, n. pr. v koščku »primitivne« ljudske muzike s Salo-monskih otokov:
Ponavljanje istega motiva lahko postane s e -k v e n c a , če se motiv ponavlja vedno na drugi stopnji (primer iz Wagner jevega Tannhäuser ja): , Andante maestoso.

itd.
Taka sekvenca, opremljena z dinamičnim naraščanjem, lahko mogočno učinkuje kot stopnjevanje iste glasbene misli ali čuvstva (gradacije).
Mogoče so v isti liniji tudi vse vrste ritmičnega in melodičnega variiranja temata ali njega obrnitve, skrajšave, zdaljšave, razdelitve. Beethoven rabi v svoji fugi v sonati op. 110 sledeči tema (a), ki ga v drugem delu obrne (b), zmanjša (c) in podaljša (d):

m^m^m^mi
a) tema

b) obrnitev
c) skrajšava	d) zdaljšava
	H	ffi	•	S		lT L J— 1 tR T?"
	h.	I J	' -4	1 1 »•. -0	g T 0	
Mogoče so v celoti melodične kompozicije, ki nizajo v svoji liniji motivične in tematične surovine v strogo vezani ali prosti formi. Med strogo vezanimi je posnemajoča in sekvenčna kompozicija, pa tudi taka, ki simetrično niza te surovine v celoto, postavim če je dvodelna in zveze v prvem delu melodijo z njeno obrnitvijo v drugem delu. Mogoče so tudi kompozicionalne tvorbe ABBA, ali ABCBA, ali ABAB, ali ABCABC itd. itd. Na drugi strani so mogoče pa tudi povsem proste, nevezane kompozicije, ki ne slede nobeni v naprej določeni shemi, kakor postavim se često pokažejo v programski in dramatski glasbi, kjer treba slediti vedno drugačnemu tekstu. Kompoziciji ABCDEF itd. pravimo rapsodična. K neke vrste simetričnemu dojmu lahko pomore tudi razdelitev dinamičnih akcentov, postavim je mogoče pol skladbe neprestano dinamično stopnjevati, drugo polovico pokazati kot pojemanje itd.
S tem sem pokazal glavne formalne možnosti v okrilju melodije, ki je lahko samosvoje glasbeno telo (brez spremljave) v monofonem stilu, ali pa sestavni del polifonega ali homofonega stila.	(Dalje)
Umetniško življenje v letu 1927
France Stele Splošni položaj
Sporočilom o razstavah tega leta bi dobili le . malenkosten vpogled v slovensko umetniško življenje zadnjega časa. Njih interes se je gibal v polpreteklosti slovenske umetnosti, impresionizem je nastopal v javnosti to leto s tolikim poudarkom, da bi nepoučeno oko dobilo mogoče celo vtis, da je še vedno edini kvalificirani predstavnik slovenske umetnosti. Da dobimo vernejšo sliko o sedanjosti in njenih tendencah v slovenski umetnosti, je letos bolj kot druga leta potrebno, da pogledamo nekoliko za kuliso, pred katero se je naša umetnost oficielno kazala javnosti, in tu se nam bo nudila precej drugačna slika, kakor bi jo mogel posneti kronist iz katalogov umetnostnih razstav in poročil v dnevnem časopisju.
Pokaže se nam najprej, da je ena izmed temeljnih umetniških kreativnih sil — Plečnikova arhitekturna šola — ki je, kakor smo lansko leto ugotovili, po parletni nesigurnosti naše javnosti napram nji, na celi črti prodrla, sedaj res postala tisti temeljni kamen, na katerem sloni za bližnjo bodočnost velik del našega umetniškega delovanja. Obrisi njenega programa, kolikor se tiče Ljubljane, so postali že čisto določni. Z izvršitvijo tega programa dobiva Ljubljana polagoma nazaj poteze estetsko pretehtanega mestnega organizma, ki jih je izgubila po še nezaceljenih ranah zadnjega velikega potresa 1. 1895. Po tridesetih letih od te za mestno estetiko Ljubljane usodne katastrofe se končno pojavlja tista enotna volja po širokopoteznem reševanju takih vprašanj, ki smo jo dosedaj pogrešali. Vidi se, da se vsa zadevna vprašanja rešujejo z ozi-rom na neki končni cilj, za katerega dosego bo potrebnih še par desetletij smotrenega nemotenega dela in se ne dopušča več, da bi slučajna dovršena dejstva obvladovala položaj kakor prej. Prepričani smo, da doživlja z izvršitvijo tega programa estetska Ljubljana svoje prerojen je. Ta program je tem bolj važen, ker stremi za tem, da zveže v enoto staro in novo mesto, kar bi bil moral biti po potresu a priori temelj vseh načrtov, bil je pa žal prezrt. Marijin trg kot naravno novo žarišče mesta bi bil moral dvigniti ta problem do zavesti oblikovavcem novega mestnega lica; njih nezmožnost, če že ne estetsko pa vsaj racionalno zamišljati novi organizem mesta, nazorno izpričuje prav ta trg: Tri bistvene točke, ki bi bile morale tvoriti temelje ti novi enoti, so vse danes manj estetsko zvezane kakor so bile pred potresom. To, kar je bilo takrat precej enostavno, je danes spojeno s tolikimi težavami, da je položaj skoro brezupen. Frančiškanski cerkvi nasproti stoječa vrsta poslopij starega mesta je nudila enotno, na desno in levo brezhibno zvezano, zadosti monumentalno mestno
veduto; od mosta je vodila skozi njo k Robbo-vemu vodnjaku v rahli S-črti zavita Špitalska ulica, ki bi je ne bil smel izravnati nihče, ki ima zmisel za take efekte, kakor je nenaden dostop izmed okrožnih mas na prostran trg in še posebej pred tako presenečenje kakor je Robbov vodnjak. Tako pa sedaj pada pogled izpred cerkve k vodnjaku brez neobhodne priprave, in v globino odprta pot tako pogoltne potnika, da to estetsko prevažno oporišče baročne Ljubljane kar naravnost prezre. Tu torej estetsko poslabšanje, ki ga bodo rodovi, ki bodo bolj intimno živeli z organizmom svojega mesta kakor sedanji, gotovo na ta ali oni način popravili. O novi okolici frančiškanske cerkve, ki na treh straneh obstoja iz samih nezaželjenih dovršenih dejstev, je sploh odveč izgubljati besede. Tretji element, Ljubljanica, je tretje napol izvršeno dejstvo, ki naj bi po prvotni zasnovi namesto zveze med starim in novim mestom postavilo novo ločilo; samo za izvršitev takega velikega dela neprijaznemu zadnjemu desetletju se bo bodoča Ljubljana morala zahvaliti, če se v zadnjem trenutku še reši, kar se rešiti da. Kaj se da tudi v neugodnih razmerah doseči, o tem priča Šentjakobski trg s Cojzovo cesto, kjer je energični ukrep rešil zabrisane estetske elemente in ustvaril celoto, ki optično estetsko veže doslej nepremoščena, četudi z mostom zvezana bregova stare in nove Ljubljane.
Svojo prvo veliko zmago med nami je praznovala letos ta šola koncem leta, ko je bila po načrtih arhitektov Jos. Plečnika in Franceta Tomažiča adaptirana palača Zbornice za TOI v Ljubljani slovesno otvorjena. Veliki umetniški in vzgojni pomen tega razkošnega dela, ki ga je zamislil slovenski stvariteljski duh in ga je z domačim gradivom izvršila slovenska obrt najrazličnejših strok, smo že v prejšnjih poročilih označili. Slike, ki smo jih sedaj dodali poročilu, naj javnosti nudijo vsaj medel pregled tega, kar se je naredilo. Problem je obstojal v adaptaciji precej razkošne privatne stavbe iz 2. pol. XIX. stol. za reprezentativne in pisarniške potrebe Zbornice za TOI. Z neznatnim prizidkom na dvorišču v kotu med obema, pravokotno drug k drugemu postavljenima uličnima traktoma stavbe, je bil ustvarjen prostor za udobno razkošno opremljeno stopnišče. Dohodna veža z ulice do stopnišča je bila samo renovirana in nje stene opremljene z monumentalno resno marmorno dekoracijo, ki pripravi prišleca na glavno stopnišče, deljeno od veže po monumentalnem portalu s krasnimi vrat-mi. Par stopnic vodi najprej do odprte veže visokega prizemlja, nato se ob marmornem stebru vzpne stopnišče v zmerni vzpetosti z zavojem ob drugem stebru do veže I. nadstropja in tam zopet ob tretjem stebru mimo prostostoječega četrtega z vazi podobnim vrhom do veže drugega nadstropja. Vse stene stopnišča so obložene s poliranimi ploščami domačega marmorja. Stropi vež in počivališča ob drugem stebru so z zmerno štukaturo okrašeni in pestro poslikani ali pozlačeni. Stebri so deloma iz granita, deloma iz rdečkastega in črnega marmorja. Vhodi v prostore iz prve in
druge veže imajo monumentalne marmorne portale in krasna vrata. Stopnice so iz masivnih blokov pravokotnega prereza, masivna balustrada iz jekla ima obenem konstruktivni namen, da nosi prostoviseče konce stopnic. Ko stopaš po teh stopnicah, te spodaj sprejme masivna konstruktivna resnost in smotrenost — tu deluje še samo barva in kvaliteta materiala. Pri hoji navzgor se masa vedno bolj sprošča, najprej med visokim pritličjem in prvim nadstropjem v polni dnevni svetlobi, ki jo dovajata dve veliki okni, med prvim in drugim nadstropjem izzveni ena stran konstrukcije v prostostoječem stebru z vazastim vrhom, na katerem so vklesani pregovori, ki so kakorkoli v zvezi z interesno sfero zavoda, ki mu stavba služi. Marsikateri te spravi v veselo razpoloženje. Ko se ozreš odtod napram veži drugega nadstropja, te preseneti pogled na masivno balu-strado in tri po kretskem načinu navzgor se razširjajoče stebre. In ko dosežeš višino gornje veže, ki jo prekriva lesen strop, te spravita v dobro voljo dva svedrasta stebra iz temnega lesa, ki flankirata in estetski rešujeta nerodnega vsiljivca v pojavu nekdanjega podstrešnega zidu, ki ga ni bilo mogoče odstraniti. In ko se razgledaš po veži, ti obstane oko na okrogli mizi in štirih stolih ob nji, ki se ti radi nekonstruktivnosti vseh nosečih elementov zazdi kot iz dobro razpoložene prepo-tence stvariteljeve sile ustvarjena linearna vinjeta, krasilni element, ki je brez praktičnega namena, a se ga kljub navidezni krhkosti podstave brez bojazni lahko poslužiš in se malo odpočiješ na njem. Materialni in barvni značaj posameznih elementov v stopnišču estetsko absolutno domi-nira in daje včasih skoro golo oblikovani konstruktivni misli estetsko dominanto. Važno vlogo pa igra premišljena grupacija elementov in njihova slikovita sopostava, ki jo izdatno podpira spretna osvetljava.
Iz prvega nadstropja je vhod v veliko slavnostno dvorano, kjer z materialno razkošnostjo stopnišča prijetno in toplo kontrastira skoro asketska skromnost obdelave in mogoče diha ta prostor prav zato naravnost aristokratsko samozavestno eleganco. Prostor je prekrit z lesenim stropom iz temnorjavega lesa, gladkost ploskve prevladuje, tako da se komaj opazi velika kasetna delitev v polja. Mirno enotnost tona prekinjajo samo na križiščih pozlačeni volutni okraski. Stene so do nekako dve tretjine višine pokrite z leseno prevlako enake barve kot strop, le par zlatih volutnih orna-mentov se pojavlja tudi tu na zgornjem robu, oboki oken so z enakim obojem zvezani v celoto s spodnjim delom sten; kar je pa med ravnim zaključkom tega oboja in stropom vidne stene, je vsa pozlačena. Isto asketsko resnost in skoro golo smotrenost diha oprema te dvorane. Iz velike dvorane je vhod v malo posvetovalnico, ki je vsa obložena z lesom naravne barve, v stene so vdelane slike zborničnih predsednikov, čez sredo stropa gre po dolgem tram z napisom, ki svari svetovalce pred pretirano molčečnostjo. — Dovršitev opisanih del v palači Zbornice za TOI pomeni nedvomno naj-jačje umetniško dejanje pri nas po vojni in mogoče od baroka sem prvo z avtonomno veliko
umetniško potezo izvršeno arhitektonsko rešitev. Če nam bližnja bodočnost dovrši drugo tako dejanje, cerkev v Šiški, bomo zapustili bodočemu rodu lepo dediščino. Letos je dobila ta cerkev kamenite portale in marmornat veliki oltar, kjer v duhu sodobnega liturgičnega gibanja do-minira ogromna menza in tabernakelj v obliki marmornega stolpa. Pod stolpom je bila urejena intimna kapelica Male Terezike z oltarjem z njeno sliko; cerkev je dobila provizoričen lesen tlak, tako da zadostuje glavnim praktičnim in obrednim potrebam. Čaka pa še dozidanje stolpa, v katerem naj bi resna masivna zunanjščina z bogatim motivom dveh vrst stebrov izzvenela pod nebo z dekorativno, veselo krono, izpod katere bo brnel skozi zrak glas zvonov. Energija in požrtvovalnost, ki sta to veliko delo začeli, in vsaj v prvi etapi dovršili, sta nam poroštvo, da bomo doživeli tudi izvedbo za estetski končni učinek bistvenih elementov, stolpa za učinek zunanjščine in pasu slik na stenah za učinek notranjščine ter izpolnitev vrzeli v duplini nad velikim oltarjem.
Druga velika dela te arhitekturne šole so bila v glavnem dovršena (cerkev v Bogojini) ali stalno napredujejo (orlovski stadion v Ljubljani).
Vpliv te šole se vedno jačje kaže tudi na drugih, posebno umetnoobrtnih področjih, tako je v Zbornici TOI srečno, s skrajnim taktom do arhitekture, ki po nosilcih razsvetljave pogosto trpi, rešen problem namestitve električnih svetiljk, ki so v stopnišču nameščene na posebnih monumentalnih nosilcih iz kovine, v stropu dvorane pa pogreznjene v les, tako da gleda ven samo prednji del žarnice kot neprisiljena dekoracija ploskve, ki je v njeni absolutni dominanti prav nič ne moti. Drugo tako posebno polje, kamor izžareva ravno po mobiliarju, izvršenem za Zbornico za TOI, vpliv te šole, je pohištvena obrt. Precejšen je tudi njen vpliv na opremo naše knjige, ki se kaže po posameznih pojavih (Dom in svet, Mladika, knjige Silvina Sardenka, posebno njegov sv. Alojzij in druge), katerih vpliv se pa precej čuti. Ta vpliv se javlja manj v dekoraciji knjige kakor v izbiri lepih čitljivih tipov, v odstranjanju secesionističnih in iz nemškega duha izrastlih modnih posebnosti in stilizacije svečanih pisav ter njih nadomeščanju s preprostimi, jasnimi oblikami. Posebna pažnja se posveča ustvaritvi estetsko strnjenih enotnih zrcal stolpcev in strani ter izbiri temu cilju ob čitljivi jasnosti kar najbolj odgovarjajočih črk.
Tako postaja ta arhitekturna šola res tudi izven svojega ožjega področja tisti regulator, ki smo ga kmalu po vojni označili za eno največjih potreb naše umetniške sedanjosti.
Vzporedno ž njo se razvija V urnikov a arhitekturna šola, ki si je zadnji čas stavila čisto določen aktualen cilj: rešitev našega malosta-novanjskega problema, ki ni bil menda še nikdar tako pereč pri nas kakor po vojni. Priprave so toliko dozorele, da smemo upati za prihodnje leto že na prvo praktično uresničitev.
Daleč za tem smotrenim razvojem arhitekture sta zaostali njeni umetniški sestri slikarstvo in kiparstvo. Zadnje leto na njihovem področju ni
dalo novih del, ki bi nam odpirala posebne perspektive za bodočnost. Nastopila pa so vendar nekatera dejstva, ki take perspektive omogočajo, in sicer s tem, da so se končno odprle naši mladi umetnosti možnosti, da se udejstvuje na umetno-obrtnem in monumentalnem poprišču. Ko je France Kralj prevzel vodstvo keramične šole na srednji tehnični šoli v Ljubljani, je dobil stalno konkretno nalogo, ki, kakor dokazujejo izdelki te šole, odgovarja elementarni težnji njegove umetniške narave. Plastične in dekorativne oblike, ki so samostojne vzbujale pogosto živahne ugovore in naravnost ogorčenje, so se keramičnim osnovnim oblikam tako prilagodile, da lahko smatramo rezultate prvih dveh let te šole, o kateri je naš list posebej poročal, za najlepši zagovor Kraljevih umetniških zmožnosti in dokaz, da je mladim, vihravega stvariteljskega vretja prekipevajočim umetnikom treba nuditi predvsem konkretnih nalog, ki jih s svojo materialno in porabno vezanostjo ter njima odgovarjajočo oblikovno logiko, disciplinirajo v tistem pravem zmi-slu, ki je dosegljiv samo v ozkem stiku z resničnim življenjem in njegovimi potrebami. Izvršeni so bili tudi figuralni keramični izdelki, tako peč-nice z živahnimi reliefi iz kmečkega življenja in so se sploh odprle ti stroki nove, pri nas doslej neupoštevane možnosti.
Toneta Kralja pa je to leto odločno postavilo v službo monumentalnega religioznega slikarstva. Spomladi je poslikal župno cerkev v Strugah na Dolenjskem, poleti župno cerkev v Volčah na Tolminskem, jeseni pa prezbiterij župne cerkve v Avberju na Krasu. Ta dela so dokazala njegov zmisel za monumentalno kompozicijo, za smotreno namestitev slik v danem arhitekturnem okviru in veliko gibčnost fantazije pri izbiri uporabljenih momentov. Formalno se čuti rapiden razvoj v smeri monumentalno ideali-ziranega realizma, ki nadomešča dosedanji, iz polpreteklega dnevnega programa prevzeti shematični, pogosto tudi manirirani ekspresionizem. Tone Kralj je še komaj na začetku pota, toda njegov razvoj ob teh nalogah nam je najlepši porok za velike možnosti, ki se nam obetajo za čas, ko bo njegov slog ob konkretnih nalogah popolnoma dozorel. Zadnji čas je že bil, da se je na obzorju naše cerkvene umetnosti pojavil umetnik, ki ima voljo in zmožnost za njene naloge. Dolgo že ni našel med nami noben umetnik v širokih plasteh naroda tako živahnega odmeva kakor on med našimi primorskimi brati. Pri obeh bratih velja letos isto: konkretne naloge, ki jih stavi umetnosti življenje, so ju zadnje leto tako okupirale, da za tako zvano »razstavno« produkcijo nista imela časa. Toda ne žalujemo za tem, ker je večjega pomena praksa kot teorija in resnične trajne vrednote nastajajo samo v združitvi obeh.
Še v dveh drugih slučajih so se letos odprle slikarski umetnosti možnosti, da stopi naravnost v življenje, enkrat v intimni družinski krog, ko je eden najbolj razdvojenih duhov naše mlade umetnosti, J. Čar go, prevzel in izvršil nalogo, da stopnišče hiše bivšega igralca S. Škerla poslika na podlagi teksta Župančičeve »Dume«, ter ko je
bilo R. Jakopiču naročeno, da poslika svod prehoda s ceste na dvorišče velike mestne hiše na Ahacljevi cesti v Ljubljani. Misel, da se poveri voditelju slovenskega impresionizma monu-mentalna naloga, je bila naravnost drzna, a vredna žrtev, da se poskusi, kako bo najčistejši impresionist, ki vse razkraja v kosme luči in barve, reagiral na tako nalogo. V duhovnem področju se ne smemo nikdar bati žrtev, tudi za eventualno ponesrečen poskus ne. Toliko kot naravno je, da si Jakopič kot sodoben umetnik ni postavil naloge v iluzionističnem zmislu, kakor n. pr. barok, ampak jo je pograbil najbolj naravno, konkretno in je zasnoval na vsaki strani na podnožju polkrožne banje po tri monumentalno strnjene, a vendar aktivnosti in telesnih sil prena-sičene figuralne skupine z motivi iz delavskega mil je ja. Kakor so te skupine z živahno skicirno potezo zarisane na stene in le sem in tja skromno natrte z barvo, da se čuti osnovna tendenca po monumentalni plastiki orjaških teles, so danes neizmerno zanimive in gledavca mika ugibanje o tem, kakšno bo to delo, ko bo dovršeno. Na steno jih je dahnila redka svežost, četudi se po motivih in formalni zasnovi brez nasilja ujemajo s tendencami poimpresionističnega nemškega mo-numentalizma, ki mu je pri nas dal najjačjo obliko Meštrovič in njemu sorodni krog ter ga pod vplivom tega kroga goji v plastiki — le brez originalne, prepričujoče svežosti — L. Dolinar.
Kdor želi naši umetnosti napredka in čim hitrejšega izhoda iz povojne neorientiranosti, ji mora želeti konkretnih umetnoobrtnih ali monumental-nih nalog; umetnina brez prave življenjske vloge, ki jo je gojil in ustvarjal impresionizem, pa tudi še programni ekspresionizem in druge oblike po-impresionizma, se je preživela, postaja nadležen balast za tistega, ki jo je ustvaril in ki jo je nabavil, njeno trajno zatočišče more biti samo muzej.
Za arhitekturo in slikarstvom še vedno — kakor od baroka sem pri nas sploh — zaostaja kiparstvo. Imamo sicer lepo število kiparjev, ki ustvarjajo v svojih ateljejih, ne vidimo pa njih del niti na javnih mestih, niti po cerkvah in drugih monu-mentalnih poslopjih. Edini, ki si je priboril priznanje javnosti, je Lojze Dolinar, ki se udejstvuje v zvezi z novimi arhitekturami (n. pr. na Ahacljevi cesti), pri snovanju spomenikov in nagrobnih spomenikov. Tu se on vidno dviga iznad splošnega nivoja kamnoseške obrti, a tudi pri njem se zopet in zopet občuti tisto, kar tvori osnovno napako v razmerju kiparske umetnosti pri nas do življenja ter glavni vzrok, zakaj živi naše kiparstvo še vedno tako zakotno življenje: ni se znalo še uravnati v plodonosno razmerje do sebi sorodne kamnoseške obrti in arhitekture, ki je v dobah stilizirane monumentalne plastike, h kateri se nagiblje naš čas, navadno bistveno dopolnilo in bistven predpogoj učinkovitosti plastike. V nagrobni kamnoseški obrti vlada kljub najboljši volji nekaterih podjetnikov žalosten di-letantizem, ki ga prav nič ne zakrijejo popularne tendence po ustvarjanju v duhu ljudske umetnosti ali posnemanja monumentalne plastike. Dokler ne bo ustvarjeno živahno sotrudništvo med kam-
noseško obrtjo, naj bo cerkveno ali nagrobno, in kiparjem-umetnikom na eni ter arhitektom-umetnikom (ne tehnikom) na drugi, toliko časa bo naša obrt diletantska ali pa kvečjemu mehanično posnemajoča, naše kiparstvo pa brez tal, ki so njemu še bolj potrebna kot slikarstvu ali pa bi se moralo omejiti na ustvarjanje igrač, porojenih iz bistre fantazije in gurmanskega igrač-kanja z obliko in obdelavo. Druge poti ni! Še ena bi bila — da se ustvarjajo vsebinsko visoko kvalificirana dela bodisi realistične ali pa eks-presivno stilizujoče struje, ki bi zaradi svoje duhovne sile zaslužila, da se javno razstavijo kot spomeniki kreativne sile svoje dobe za zrcalo in spodbudo. Dolinar jeva stilizacija nima duše in zato ravno ona posebno odkriva ubožnost naše kiparske sedanjosti. V Krekovem spomeniku, kjer je ostala v realističnih mejah, je prepričevalna in monumentalna, četudi je arhitektura spomenika diletantska; v nad vratnih kipih na Ahacljevi cesti pa je shematična, da ne rečem maniristična in brez duše, ker se je oddaljila od temelja, realizma, kjer je Dolinar nedvomno potenten, in se oklenila gole monumentalne forme, ki mu ne pristoja, razen, kjer je narejena za nalašč zanjo ustvarjeni arhitekturni milje, kakor pri Jadran-sko-podunavski banki v Beogradu. Da je njegova prava sila le tam, kjer se ne oddalji preveč od realizma, zato nam je dokaz tudi njegov na vele-sejmu razstavljeni monumentalni Jakopič, čigar glavo označuje izredna sila karakterizacije.
(Dalje)
Polemika
Fr. Čibej: »Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja«
Anton Vodnik
Franjo Čibej je v lanskem Ljubljanskem Zvonu objavil daljšo razpravo: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja, v kateri je hotel »na konkretnem primeru preizkusiti metode moderne umetnostne psihologije, pokazati na osnovne probleme umetniškega ustvarjanja ter njih psihološko tolmačenje« (str. 321). Žal je pisatelj to svojo idealno izbrano nalogo dejansko obšel in se ji precej na daleč izognil, kakor bomo videli. Sicer se sam tega zaveda, ko takoj v uvodu metodično pripominja, da »se drži v glavnem Cankarjevih lastnih izjav, (da se) po možnosti n e spušča v interpretacijo in celotno analizo njegovih umetniških del samih ter njih simbolizacijo umetniških problemov« (str. 321), toda v nepravilnem mnenju, da je s tem prvotno nalogo zgolj metodično zožil, sebe pa nekako omejil z ozirom na predmet. V resnici pa je pot, katero je ubral, od prejšnje tudi metodično popolnoma različna in vodi k docela drugačnim smotrom. Ne morem se ubraniti suma, da si je hotel avtor s to dozdevno metodično omejitvijo izbrati le lažji, manj naporni način psihološke analize Cankarjevega umetniškega ustvarjanja, s čimer pa je bistveno izgrešil cilj, namreč izslediti »svojstvenosti Cankarjevega umetniškega ustvarjanja«.
Predvsem hočem opozoriti na to načelno napako Čibejeve razprave, ki nam kljub precejšnjemu in . poudarjenemu znanstvenemu aparatu ni prinesla prav za prav nobenega rezultata. Čibejeva naloga bi vendar bila, s kakršnožekoli metodo individualno analizirati v psihološkem oziru Cankarjevo umetniško delo samo, njegove morebitne umet-nostno-psihološke izjave pa upoštevati le kot drugoten, dobrodošel material, ki nas more pri analizi podpirati, korigirati in varovati pred subjektivističnimi zablodami. Metoda, ki jo je Čibej nekako proti svoji volji in bolj iz zadrege uporabil, vodi drugam. Njen namen je, splošne umetnostno-psihološke izsledke stvarno podkrepiti z izkustvenimi izjavami posameznih umetnikov ter jih z njimi ilustrirati. Pri tem postopanju je pot obratna in cilj različen kot pri prejšnjem. Dočim je bil poprej cilj, izkazati svojstvenost individualnega, edinstvenega umetniškega ustvarjanja, je sedaj v najboljšem slučaju zgolj izhodišče in je cilj umetnostna psihologija kot taka, njena izpopolnitev in poglobitev, ali pa — ne toliko v teoretične kot v praktične namene — demonstracija njenih ustaljenih izsledkov na prikladnih primerih, v prvi vrsti izjavah poljubnega umetnika. S tein pa seveda ni nobeno individualno umetniško delo psihološko raztolmačeno, niti ni storjen načelen poskus, da bi bilo. Umetnostno-psihološke izsledke pač lahko — več ali manj — apliciramo na katero* koli umetniško ustvarjanje, toda s tem si nismo za individualno tolmačenje nič pomagali. Če bi se bil Čibej tega zavedal in hotel ostati v tem skromnejšem metodičnem delokrogu, bi bila stvar v redu in bi vsaj načelno ne imeli k temu ničesar pripomniti. Napačno pa je, da je v samoprevari, kot da je napravil poskus psihološke analize Cankarjevega (ne umetniškega sploh) ustvarjanja, ki ga v resnici ni, delal navidezne zaključke, do katerih je prišel po drugi poti, kakor bi bil moral. To prav za prav niti nobeni zaključki niso, ker niso zaključki individualne analize, marveč so splošni umetnostno-psihološki izsledki, prilepljeni na Cankarjevo umetniško osebnost, ki je ostala ob vseh primerjavah neraziskana in se niti zganila ni pod njegovimi rokami. Niti ena luč ni padla nanjo, niti za las se ji nismo bolj približali. V tem oziru moramo to Čibejevo delo imenovati brezplodno.
Pri tej svoji »analizi« Cankarjevega umetniškega ustvarjanja je pisatelj, kakor rečeno, zbiral le izkustveno umetnostno-psihološko gradivo, zakaj Cankarjevi spisi so bogata zakladnica za psihologijo umetnosti. Kar je ugotovila moderna psihologija znanstveno in seveda često okorno, to je Cankar formuliral umetniško, in sicer po večini prav tako eksplicitno in jasno (str. 322). V izberi in interpretaciji Cankarjevih izjav postopa Čibej zelo površno in samovoljno, tako da se mi ne zdi odveč, opozoriti tudi na to in na konkretnih primerih pokazati na različne nepravilnosti pisateljevega umetniškega tolmačenja. To se mi zdi potrebno zaradi tega, ker ima tako pristopanje k umetnosti Ivana Cankarja lahko za posledico popolno obubožanje in zmaličenje naših predstav o njem. Značilno za Čibeja v tej razpravi se mi zdi dejstvo, da polaga glavno važnost ne na Cankarjevo umetniško delo, marveč na njegove umetnostne izjave, ki jih za vsako ceno skuša na-
kopičiti čim več, kot da se v njih javlja njegova posebna umetniška genialnost. Čibejeva teoretična usmerjenost je skrajno neugodna za analizo katerekoli poedine umetniške osebnosti, ker more tudi umetniško delo upoštevati le v toliko, v kolikor mu nudi neposredno »znanstveno« gradivo, postavim umetnostne izjave in podobno. S tem pa seveda nočem reči, da mu je umetnost »predmet« znanosti, v našem primeru umetnostne psihologije, kar je nekaj drugega. Čibeju namreč manjka po mojem v usodni meri intuicije, to je zmožnosti neposrednega vživetja v konkretno umetniško delo in vživetja v individualni ustvarjajoči subjekt. Vsaj v tej njegovi razpravi je pomanjkanje te zmožnosti oči-vidno in mnogokdaj mučno. S tem ne trdim, da zadostuje intuicija sama, brez »znanja« in da splošni znanstveni izsledki niso koristni in često naravnost potrebni, toda vedno je intuicija iščoča luč, brez katere smo s še tako ostrimi in preskušenimi sredstvi kakor slepi. Napram osebnosti smo pa Še celo brez moči, ker tu smo končno navezani le samo nase, na to svojo luč v sebi. Cankarjevi osebnosti, žarišču njegovega umetniškega ustvarjanja pa se Čibej niti približal ni, ker je ni — doživel, oziroma jo je občutil v sebi le silno motno in neenotno. To pa sem že prej ugotovil.
*
Po avtorju vsebuje umetniško ustvarjanje tri stopnje: »doživljanje«, »izražanje« in »oblikovanje«. To razlikovanje se mi zdi pravilno in posrečeno. Na podlagi tega je pisatelj razdelil razpravo v troje poglavij. V prvem obravnava »način (Cankarjevega) doživljanja« (str. 323—331), v drugem »izrazno funkcijo Cankarjevega pesništva« (str. 590—598), v tretjem pa »oblikovanje v Cankarjevem pesništvu« (str. 678—686).
Po avtorju je »doživljanje (sploh) predvsem prepojeno z emocionalnimi elementi, s čuvstvenim življenjem. Pri umetniku je torej potrebna najprej stopnjevana emocionalnost« (str. 323). Ta trditev, v kolikor naj bi bila splošno veljavna, je vendarle problematična — mogel bi našteti celo vrsto umetnikov, ki te trditve ne potrjujejo — toda, kar se tiče Cankarja, nedvomno drži. In to hoče Čibej na podlagi Cankarjevih izjav ugotoviti. Vendar pa so te izjave in deloma iz spisov iztrgana mesta taka, da nikakor ne morejo služiti zadevni interpretaciji in ilustraciji. Nobeden izmed citatov, ki jih Čibej navaja, ne izraža te teze. S čim naj jo n. pr. ponazori ta-le citat iz Gospe Judit: »Zakaj zdelo se mi je nadalje, da je vse umetnosti pogoj umetnikovo življenje in iz tega življenja porojena posebnost njegovih oči. Objekt je isti, in če bi gledali vsi ljudje enako, bi bila rodila zemlja enega samega velikega umetnika in nobenega več za njim.« Noče mi biti jasno, zakaj naj ta »posebnost« ne pomeni drugega kot emocionalnost.
Tudi fantazijo si je treba po Čibeju tako raztol-mačiti. Za to, da je Cankar »gledal svet temno in v temoti«, leže razlogi nedvomno v njegovem emocionalnem značaju. Saj ne rečem, da ni ničesar na tem, toda kaj mi pomaga kot »dokaz« ta-le stavek nekje iz Nine: »Moje oči so bile nekoč zastrte: gledale so, kakor je ukazovalo srce; moja žalost je razprostrla sence do neskončnosti, moja radost jih je izbrisala
in če je bilo nebo oblačno od izlioda do zaiioda.« To ni nobeno psihološko tolmačenje Cankarja! Čibej bi bil moral raziskati celotno notranjo zvezanost [ njegove osebnosti na podlagi del samih, sicer je vsak poskus nujno brezuspešen.
Nadaljnja Čibejeva ugotovitev je, da je doživljanje [ »izraz celotnega karakterja, vsega psihičnega stanja in trenutne duševne usmerjenosti«. V zvezi s tem omenja samo to, da je bilo Cankarjevo doživljanje v veliki meri depresivno, dalje precej časa agresivno, pozneje pa bolj pasivno. Tudi to ugotovitev je podprl Čibej z dvema Cankarjevima »izjavama« v Krpanovi kobili, in — »analiza« je končana. Prva izjava naj dokaže umetnikovo agresivnost, druga njegovo pasivnost. Obe »izjavi« si tesno sledita: prva je napisana na str. 10, druga na str. 17 Krpanove kobile ... S takim postopanjem je res prihranjeno človeku mnogo truda, toda tako enostavno si analize Cankarjevega dela nisem nikoli predstavljal. Pripominjam še to, da niti prva, niti druga izjava nima nobene dokazilne moči.
Predvsem pa se po Čibeju Cankarjevo doživljanje odlikuje po neki erotičnosti, to je svojevrstnem »vživetju« v predmete in pojave izven njega. To se pravi, da »Cankar ne doživlja stvarno«, marveč osebno, s u b j e k t i v n o. To drži. Drugo pa je, kako skuša Č. to ugotovitev podpreti. Z nekaj mehanično zbranimi citati, opremljenimi s klicaji v oklepajih, si namreč še ne moremo ustvariti nobene slike in sodbe. V tem primeru pa so uporabljeni citati celo brezpredmetni, oziroma krivo tolmačeni. N. pr.: »Takrat je bil čas, da sem te ugledal, odbila je poslednja ura« (Nina). Ali: »Ugledal sem tvoj obraz in slišal tvoj glas in sem strahoma izpregledal; smeh je utihnil v mojem srcu in zapelo je hrepenenje svojo bolesti in upanja polno pesem. — Tisto noč še nisem vedel, kam gre moje upanje. Moje oči še niso videle razločno ... Samo to sem vedel natanko in v prvem trenotku, da pojdeš z mano (!), kamorkoli pojdem« (Nina). V teh in podobnih mestih se sicer res manifestira poseben način Cankarjevega doživljanja, ki je subjektivno, »erotično« — toda Čibej jih navaja napačno (z ozirom na svojo trditev) kot primere snovno- erotičnega doživljanja, o čemer me prepričujejo naslednji citati, v katerih da je Cankar povedal isto, toda direktno brez simbolizacije. N. pr.: »Fant, razparal si svoja prsa, srce ši izpulil, ponudil si ga narodu, ki ga ljubiš s to temno močjo« (Krpanova kobila). Ta stavek izraža vendar umetnikovo strastno domovinsko ljubezen, ki pa je nekaj docela drugega kot »ljubezensko pobarvano enočutje« njegovega doživljanja, to je svojevrstnega vživljanja v vse predmete in pojave, brez ozira na to, ali jih »ljubi« ali »ne ljubi«. Tu pa se morda še bolj kot kje drugje pokaže, da je nemogoče z nekaj, četudi primernimi citati iz Cankarjevega dela ponazoriti kako bistveno sestavno značilnost njegovega ustvarjanja, ki je razvidna samo iz doživetja umetniške celote.
Gundolf (Goethe) loči pradoživetje od kulturno-duhovnega doživetja. To dvojno kategorijo doživljanja, do katere je prišel Gundolf nedvomno z analizo Goethejeve osebnosti, skuša Čibej »izslediti« tudi v Cankarju in se spusti celo v primerjanje med njim in Goethejem ter ugotavlja, da je Cankar »neprimerno pristnejši, bliže pravirom življenja«...
»Zato ni doživel Dunaja, kakor je Goethe doživel Italijo...« (Str. 326.) Tu se lahko vidi, do kakih ne-možnosti tako primerjanje vodi. Pa o tem mimogrede. čibeju se zdi, da tiči za Gundolfovo distinkcijo razlikovanje med »živim življenjem« in doživljanjem »idej«, duhovnih vrednot. Cankarju prisodi prvo kategorijo in zanika, da bi Cankar doživljal duhovne celote in splošne vrednote, marveč se mu je »spoznanje užigalo ob najbolj konkretnih, živo resničnih, življenjsko nujnih problemih«, (kakor je n. pr.) »skrb revnega rokodelca, kako bo preživel kopico svojih otrok...« Itd. Če bi dal Čibej tej Cankarjevi vsebin-sko-doživljajski strani določnejši zmisel in drugo perspektivo, bi imel rezultat individualno vrednost, tako pa ne; zakaj zveza, v katero jo je spravil, je mehanično prenesena, prisiljena in izumetničena. Trditev (ki pa ne drži), da Cankar ni doživljal »duhovnih celot in splošnih vrednot«, v tej zvezi nima nobenega oporišča in jasne opredelitve. Zakaj malo poprej Čibej tako-le ugiba: »Težko je reči, kako je Cankar doživel slovensko preteklost, naše javno politično življenje, Dunaj, Ljubljano in Rožnik, Prešerna. Gotovo je, da se ta doživljanja ločijo od njegovega ,pradoživljanja\- a prav tako je res, da je Cankar duhovno kulturno drugače doživljal kot n. pr. Goethe« (str. 326). Kaj se zdaj to pravi? Ali je doživljal ali ni doživljal? In če že na vsak način hočemo spraviti njegovo doživljanje v dvojno kategorijo, potem je razlika pač samo vsebinska, ne pa načinovna. Obojno doživljanje je namreč subjektivno, in tu je ves problem. Če so se Cankarju spoznanja uži-gala ob »živem življenju«, s tem nikakor ni rečeno, da n i doživljal splošnih vrednot. »Zgledi« — celotno njegovo delo bi moralo biti zgled — ki jih Čibej navaja, so take vrste, da ne vemo, kako bi z njimi v ta okvir. N. pr.: »Snoči se je dovršila tragedija v naši ulici, kakor se vrše neprestano (!), brez glasu in brez spomina. Prebledaval bi človek, če bi se pred njegovimi očmi na stežaj odprlo to sivo, brezkončno zidovje...« (Itd.) (Za križem.) To naj bi bil dokaz, da v Cankarju prevladujejo — pradoživetja.
Dalje ne vem, čemu naj bi bila za globlje razumevanje Cankarjevega doživljanja koristna ugotovitev, da so zanj značilna sodoživetja, v nasprotju do lastnih doživetij. To so preveč primitivna psihološka dognanja, da bi mogla sama na sebi kakorkoli neko osebnost osvetliti. Docela nemogoče, ekspe-rimentalno-psihološko, kot primer sodoživljanja pa tolmači Čibej tale citat iz Mojega življenja: »Ko sera pregledal ta poglavja, sem se začudil nemalo. Kdo je to? Kaj sem zares jaz? Ali ni le moj ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatni dol? Ali ni... (itd.). Še so se rodili iz mene vsi ti nesrečni, zmirom zamišljeni, prezgodaj dorasli otroci — kaj ni tedaj njih lice moje lastno in pravo lice? Čemu še življenjepis?«
Dalje trdi Čibej, da »nahajamo v Cankarjevem doživljanju najobširnejše ejdetske elemente« (str. 329). Analiza bi nedvomno pokazala, da to ne drži. Citati, ki jih navaja, njegove ugotovitve n e potrjujejo. Tu imamo pač opraviti s slikami, ki so C. doživljanju imanentne; to dejstvo pozneje Čibej sam pravilno pojmuje, ko pravi: »Nehote j»e prenašajo doživljajske energije v simboliko, ki jo moramo prav tolmačiti kot izraz umetnikovega doživljanja* (str. 596). — Taka je Čibejeva analiza Cankarjevega doživljanja, iz
katere smo pač izvedeli vsaj nekaj o umetnostni psihologiji kot vedi, o psihologiji Ivana Cankarja pa skoraj nič.
Nič drugačna ni Čibejeva analiza »izrazne funkcije« v Cankarjevem pesništvu, to je procesa, v katerem se doživljanje »prenese v vnanji izraz« (stran 678). Z metodo apliciran ja ugotovi tudi na Cankarju te-le značilnosti: umetniški poklic je nujnost, v umetnosti se življenje izraža avtobiografično (na splošno, n. pr. za naturalistično umetnost to ne velja!), umetniško ustvarjanje je težko. Ta proces ima za umetnika tudi samolastno vrednost, in sicer: umetniško delo sproži duševne napetosti, izrazna funkcija stopnjuje ugodnostna razpoloženja umetnikova, umetnikovo življenje »se prenese« na druge subjekte, š čimer se prejšnja primera še stopnjujeta in povečata, in — edina individualnejša ugotovitev! — izrazna funkcija se pri njem poslužuje simbolnih potov. To je vse. Za oznako individualnega C. umetniškega ustvarjanja pa je to bore malo. To so samo najsplošnejši znanstveni izsledki, ki jih Cankarjeve izjave, v kolikor so pravilno uporabljene — vse niso — zgolj ilustrirajo in izkustveno potrjujejo. Jasno je, da po taki poti ne pridemo nikamor.
Tretji element umetniškega ustvarjanja je oblikovanje, to je ustvarjanje »skrite sistematike, ki jo umetnina nosi v sebi«. Umetnina se ureja v svet objektivnih tvorb, v svet estetičnih likov, ki »nosijo v sebi zakonitosti samolastne logike« (str. 679). Pričakovali bi, da bo avtor vsaj tu skušal Cankarja res analizirati, ga stilno raziskati in opredeliti, kar bi bilo edino pravilno. Toda tudi tej nalogi se je izognil, ko se je je le mimogrede dotaknil kot »problema«, ki ga pa ni rešil. Izognil se ji je pa tudi tako, da — zvest svoji metodi — skuša svojstvenost Cankarjevega oblikovanja ugotoviti ne na podlagi njegovega stila, marveč na podlagi tozadevnih izjav, ki pa niti ena ne drži. En sam zgled! V Lepi Vidi je po Čibeju »označeno nasprotje med ,življenjem' in svetom umetnika, ki je svet form in likov, svet sam zase, kjer se umetnik kreče« (str. 681): »V deželi sem bila, kjer ni ne bridkosti, ne hrepenenja. Tam ne pijo veselja kakor žlahtno vino iz zlatega keliha bridkosti. Tam je začaran paradiž (!). Solnce sveti samo sebi (!), cvetje je okamenelo (!), pesmi so neme, beseda je mraz, od kamna (!) so lica, roke ledene... O j, dragi, strah me je bilo!« (Lepa Vida, 103.) Tako pojmovanje Cankarja je znak amuzičnosti, nezmožnosti, stopiti z umetnino v intimnejši odnos.
Kolikor se morem trenutno spominjati, se Cankar o t e m problemu ni nikoli izrazil, tudi zato ne, ker mu je bilo tako pojmovanje umetnosti, ki je sicer pravilno, življenjsko tuje. — Nato prehaja Čibej na Cankarjevo oblikovanje samo. Na predmetni strani ugotavlja dvoje značilnosti, ki si nasprotujeta (ker hoče umetnika podati v prerezu, ne razvojno). Prvič trdi, da se je Cankar »v e d n o zavedal, da je umetnik (na splošno! op. pis.) zavisen od predmeta, da se mora ravnati po njegovi logiki in normi, da mora predmet prikazati v obliki, v kateri bomo spoznali istinitost« (str. 683). To pa je princip naturalizma, ki po Čibeju velja za vso umetnost brez izjeme in seveda tudi za Cankarja! V citatih, kijih Čibej navaja, pa nam hoče Cankar povedati nekaj drugega — zato so brezpredmetni. Drugič pa zopet trdi, da se »umet-
nik (na splošno! op. pis.) sicer nanaša na predmet, a da končno vendarle seže preko predmeta in ga prime po svoje. Zlasti velja to za Cankarja« (str. 683). To pa bi bil princip idealizma, ki sicer — slučajno — res velja za Cankarja, ne pa za umetnost sploh. Torej ne moremo reči: »Zlasti velja to (splošno pravilo, op. pis.) za Cankarja.«
Na formalni strani ni ugotovil Čibej ničesar! Svojo nalogo je marveč »rešil« na takle, reči moram zelo nepogumen način: »Če s tega vidika (stilnoformalne-ga, op. pis.) pogledamo na Cankarja, bi o njegovem oblikovanju lahko ugotovili polno zakonitosti. Naš končni cilj bi bil, Cankarja opredeliti, skušali bi pokazati, kakšne stilne prvine v njem dominirajo, v kakšen stil se Cankar objektivno uvršča. Pri tem poskusu pa se pokaže dvoje točk, kjer hitro trčimo na mejo. Ne samo, da je Cankarjevo oblikovanje čisto individualno — izraz čisto specifične Cankarjeve individualnosti; tudi način Cankarjevega ustvarjanja je tako samobiten, da postane vsaka uvrstitev v neko objektivno in splošno shematiko nedopustna« (str. 684/5). Ne bom dokazoval, da ne drži Čibejeva trditev, da se umetniška individualnost, ker je individualnost, ne da uvrstiti v neko stilno vrsto, marveč samo opozarjam, da je avtor sam s seboj v opreki, ker malo prej trdi, da se vsak umotvor »v celoti ureja v neko vrsto in časovnogenetično vrsto« (str. 684), torej — v splošno shematiko.
To niso še vse in edine pomanjkljivosti te Čibejeve razprave, ki je — še to naj omenim — pisana zelo ohlapno, majavo, neprecizno. Snov ni šla skozi ogenj, ostala je napol surova in neoblikovana, brez enotne, jasne smeri in teženja proti nekemu, vsaj kolikor toliko trdnemu središču.
Zapiski
Ob jubileju Karla Mutha
V januar ju preteklega leta je slavil Kari M u t h , izdajatelj in glavni urednik znanega mesečnika »Hochland«, svojo šestdesetletnico. Z oktobrom istega leta pa je dosegel »Hochland« 25. letnik. V proslavo tega jubileja je izšel v založbi Kösel-Pustet v Mona-kovem »dar za Karla Mutha« z naslovom: Wiederbegegnung von Kirche und Kultur in Deutschland, ki so ga izdali Max Ettlinger, Philipp Funk in Friedrich Fuchs; Muth sam pa je napisal kot uvod v oktobrsko številko »Hochlanda« 1927, str. i—23, članek: Bilanz. Eine Umschau aus Anlaß des 25. Jahrganges. Obe publikaciji vsebujeta precej pregledno sliko o težnjah in težavah katoliških pisateljev v Nemčiji v novejšem času in sta vzbudili doma primerno pozornost, kot spričuje H. H. Bormann v kulturni prilogi »Germanie«: Das neue Reich z 31. decembra 1927. Ker so to v splošnem stvari, ki so vredne našega zanimanja in pa v marsičem poučne za naše prilike, naj povzamemo nekatere važnejše ugotovitve.
K. Muthu posvečena knjiga obsega prispevke od malone dvajset starejših in mlajših sodelavcev in obravnava najrazličnejše strani kulturnega delovanja nemških katolikov. Zanimata nas predvsem dva član-
ka: Friedrich Fuchs razpravlja o nemških katolikih in nemški kulturi v 19. stoletju, torej pred ustanovitvijo »Hochlanda«, prof. Josef Nadler pa o Hochlandovih včerajšnjih in jutrišnjih bojih. Po njiju izvajanjih je bil razvoj nekako sledeč: Sredi 19. stoletja je bilo katolištvo podobno obleganemu mestu. Privlačna moč Cerkve je bila zelo oslabljena, ker je bilo vodstvo v raznih kulturnih področjih v nasprotnih rokah. Bila je nevarnost, da izgubi vse razumništvo. Delalo se je le na karitativnem, oziroma socialnem polju in pa v politiki. S časom je prihajalo spoznanje, da je treba dvigniti tudi katoliško znanost in umetnost na višino časa. K temu je pripomogel veliko K. Muth, ki je leta 1898. odločno pokazal na pogrešeno naziranje, da zadostuje katoliška literatura, ki ima predvsem pastoralen ali političnoborben značaj. Razumljivo je sicer, da so se v tistem težkem položaju vse panoge stavljale v službo vere. Ali kakor si je zopet pridobila avtonomijo politika, tako je zahteval Muth avtonomijo tudi na estetskem in literarnem polju, češ, literatura ni dekla teologije, temveč njena sestra, ki lahko tudi brez zavestne na-mernosti in poučnosti navaja k dobremu. Osamosvojitvi svetne kulture je imela služiti tudi revija »Hochland«, ki je začela izhajati v oktobru 1903.
Muthovi nasprotniki so se zbirali okoli R. v. K r a -lika, znanega kulturnega delavca, literarnega zgodovinarja in pesnika. Začela se je dolgotrajna načelna debata, ki je bila dokaj stvarna, zakaj v teoriji se da tu z nekaj dobre volje doseči sporazum. Kraliku je šlo bolj za kulturo sploh, Muthu pa za neodvisnost literature. V praksi pa so se večkrat ponavljale scene, ki niso bile vzvišene nad vse malenkosti. Vsled tega je bilo dosti govorice o poniževalnih sumničenjih, ki da so sistem in ki ne dajo stremečim katoliškim literatom, da bi se prostodušno razvijali in je nevarnost, da se nagnejo drugam. In Muth si šteje v zaslugo, da je rešil mnogo mladih pisateljev s tem, da jim je dal prostora in opore (Kari Linzen, Handel-Mazzetti, Hans Roselieb, Franz Herwig, Leo Weismantel, Peter Dörfler, O. Berneder, Ruth Schaumann, A.F. Binz i. dr.).
Danes je principielna borba menda dognana precej do kraja, a iz mladine, ki stoji za Muthom, se še radi slišijo očitki o skritem nasprotovanju itd. — kar je v ostalem lahko na obeh straneh navaden odraz človeških slabosti.
Muth sam je v svoji »bilanci« precej zmeren. Ko gleda na svoj nekdanji program in ga primerja s sedanjim stanjem in negotovo bodočnostjo, si sam priznava, da je storjen sicer korak naprej, a velikega katoliškega genija čas še ni dal, med mladino pa zopet vre ...
Čudno je, da se je med nemškimi katoliki tako pozno pojavila potreba po dobri kulturni smotri, dasi je časopis tako važen organ kolektivnega razmišljanja. Za tako revijo pa ni zadostna gotova smer, ampak vseobsežna organska enotnost. V bližini in pod vplivom protestantizma so postali tudi katoličani preveč individualistični, enostransko usmerjeni in niso umeli postaviti delu nasproti integralne enote svojega katoliškega kozmosa. Muth je bil strogo versko vzgojen, a si je pridobil obenem širok pogled v svet. Zato mu je bil pojem »katoliška stranka« tako v političnem kot v kulturnem
pogledu vedno nekako tuj. Vsaka resnica, naj se najde kjerkoli, je katoliška in treba jo je spraviti zopet domov. Moderni svet je kot nekdaj potreben odrešitve. Zato zgolj protestirajoče moralno ogorčenje še ni na mestu: Cerkev ni le občestvo pravičnikov, pripadajo ji tudi grešniki. Bog ne sodi samo, ampak tudi ljubi in odpušča. Prav tako je »beg iz časa« branilcem Cerkve že večkrat škodoval. »Nikjer se moči tako hitro ne izčrpajo kot v obrambi pozicije, in ravno na duhovnem polju vodi večinoma nujno v notranje ubožanje in neplodnost. Uspešno zanikati v okolišu življenja more le, kdor življenje na sebi in v celoti potrjuje. Kdor pa se vpušča, namesto da bi razvil globino in polnost svojega bistva, le na udar in protiudar, razdrobi s tem edino pre-pričujočo celino svojega bistva in bitja v enostranskem izpadnem gibu in zabrede s tem, kot pravi enkrat Deutinger, v nevredno pozicijo enostavnega nasprotja« (str. 6). Če nasprotnik nima prav, še ni dokazano, da imam jaz prav ali bolj prav kot kdo drugi. Če odrekam v polemiki nasprotniku vsakršno resnico, je moja zmaga malo častna. Treba se je usidrati v lastnem spoznanju, v popolni in splošni razlagi vseobsegajoče resnice krščanske zavesti in se razširiti v tem vse človeške sile obsegajočem carstvu krščanskega spoznanja, ne pa se dati voditi od nasprotniških ugovorov, ki nikoli ne ponehajo. S polnim razvitjem tega bistva in s silno vero v božje moči in obljube, ki so dane cerkvi, je treba znova navdihniti katolištvu odtujeno kulturo in človeštvo ter izpričati tako rešilno poslanstvo cerkve na svetu kot resnično božje.
Sinteza moderne kulture in krščanstva ni isto kot če hoče krščanstvo svoje prvine, ki so se jih polastili drugi, pridobiti nazaj. »Gotovo ne gre metati biserov pred svinje; toda biser, ki je vseeno padel med svinje, je in ostane vseeno biser« (str. 8) in dolžnost je, spraviti ga zopet na častno mesto. Zato je treba resno upoštevati tudi dobre strani pri velikih možeh iz tujih taborov, kot uči slučaj s starimi in novimi klasiki, ki jih tudi krščanska pedagogika ni zametala. Še bolj pa velja to za zrele ljudi. Kakor se morajo izvestne resnice strogo čuvati, tako je tog doktrinarizem neznosen, kjer se mora spoznanje takorekoč skupno z izkustvi pridobiti in se mora dialektični proces izvesti skozi vse možnosti, ki se dajo misliti, če naj duhovi končno resnico rade volje sprejmejo in v občutju utrdijo, t. j. si vtisnejo v srce. V tem oziru je bil »Hochland« namenoma zelo širokogruden.
Več odpora kot proti znanstvenemu delu, je bilo proti umetniškemu. Ovire so prihajale največ iz moralne sfere. Ali pesništvo nima naloge dajati dobrih zgledov in ne mora služiti didaktičnim namenom. Danes se čudimo, ko se spomnimo, kakšni očitki so leteli nekdaj na Handel-Mazzettijin roman »Jesse und Maria« ali na onega Ilse von Stach »Die Send-linge von Voghera«. V tem pogledu je treba mnogo obzirnosti in previdnosti. Tudi današnja urejenost katoliškega založništva bi utegnila ovirati svoboden razvoj pisateljev.
Muth meni, da je prišlo do tega poudarjanja moralnosti na katoliški strani pod vplivom pro-testantovstva, ne toliko v verskem nauku, pač pa praktično. »Če so napravili protestanti moralno za
kriterij verskega, tudi ondi, kjer bi moralo biti njega sad, je le razumljivo, da se tudi katoliki niso hoteli zdeti morda manj verni, da so tedaj tekmovali s protestanti v cenjenju in čuvanju zunanjega moralnega zadržanja v življenju (str. 12). Bolj in bolj je stopala na mesto zavesti o nadnaravnem čed-nostnem življenju »boječa skrb za zunanjo, meščansko neomadeževanost in ona bolj na človeškem kot na božjem strahu sloneča moralnost, ki je legla kot bela rosa zmedenosti na celokupno estetsko življenje« (str. 42). Konsekventni protestantizem umetnosti ni naklonjen in je gojil kvečjemu cerkveno glasbo. Če je dal protestantovski del nemški v novejšem času razmeroma več umetnikov kot katoliški, je to zato, ker so se ti otresli puritanskih spon moralizma in spiritualizma ter prešli v deloma novo-poganski humanizem. Strogo luteranstvo je dalo v lepem slovstvu le čeden vrtec za vzorno rabo. Če tudi nemški katoliki kljub lastnemu bogastvu visokih pesniških snovi niso ustvarili reprezentativnega slovstva, delijo pri tem pač usodo vse novodobne literature.
Čeprav že dosedaj ni šlo brez velikih odporov, je vendar starejša generacija znala varovati neko objektivnost. Zdaj pa se zdi, da bi utegnilo nad-vladati čuvstvo nad preudarnostjo. »Že se pojavlja v izjavah proti gotoVi zelotski in pedagoške misli enostransko poudar ja joči kritiki antiklerikalen pod-ton v ostrosti, kot je bila prejšnjim razpravljanjem neznana« (str. 13). Tu je treba svariti obe strani pred prenapetostjo. Muth se obrača predvsem do cerkvenih krogov, naj se omeje res le na načelno nujne stvari, da ne ovirajo, čeprav spočetka vihravega, a v svojih ciljih katoliškega umetništva v razvijanju njegovega bistva v zmislu katolištva. A tudi pisatelji naj se vprašajo, ali vsakokrat ustvarjajo iz takšnega duha, da so lahko vnaprej gotovi pritrditve uvidevnih in zrelih med svojimi soverniki. Če se lahko zanesejo na soglasje pri pametnih, resnih in vestnih kritikih, potem naj mirno pišejo po svojem umetniškem čuvstvu, ne da bi se ozirali na druge momente.
Kritika ima težko nalogo, da zna pravilno ločiti, kaj je umetniški nujno v kompoziciji, kaj je potrebna razvojna faza individualnosti tvorčeve, ki mora doživljati ostreje in strastneje kot drugi ljudje, tako da mu takšnih nepopolnosti ne šteje v prevelik greh, če je le dotičnik resno stremeč katoliški človek. Radi te ali one nepopolnosti, ki se lahko objektivno ugotovi, ga še ne gre obsoditi, ampak z ljubeznijo bodriti k napredku. To velja zlasti o obdelovanju moralnih in verskih kriz. Umetnik je lahko v danem slučaju boljši kot njegovo delo, a tudi obratno je možno...
Avtor obžaluje, da je zavzel v današnjem okusu roman s svojo vsakdanjostjo in psihilogičnostjo tako prevladujoče mesto. To je na škodo zlasti katoliškemu pisatelju, ki je padel na ta način iz sveta poezije, za katero je dostojen izraz le himna, epos in tragedija. Ravno on razpolaga še sedaj z močno-čutnim poetičnim svetom predstav, s katerim bi lahko bolj kot drugi izrazil najvišje dušne napetosti, viharje, prepade, heroične napore za rešitev in zvezo z večnostjo. Namesto tega pa je postal njegov duh dvomeč, .vera bolna in ljubezen deljena. Krivdo nosi
zaduhlo, medlo moderno ozračje, pa tudi pedantna kritika, ki ga zavaja v polovičarstvo.
Prava katoliška kritika more iziti le iz res kon-genijalnih kritikov, a najprej je potrebna pravilna teorija in estetika, ki bo razčistila in učvrstila vse pojme. Žal je danes res literarno izobraženih in delavnih preneznatno število. »V piramidi socialne zgradbe katoliške Nemčije 90% sploh še ne prihaja v poštev za poetiško slovstvo, ki ga proizvaja dan; kvečjemu 8% predstavlja tisti sloj, kateremu raz-pečava katoliško založništvo literarne novosti, in največ 2% sta literarno višje naobraženih in ustvarja jočih (str. 19). Zlasti v Avstriji stoje katoliški avtorji slabo, ker so navezani le na nekritično propagando.
Sedaj živimo sploh v literarno brezpomembnem času in žlahtna mladika pesništva je postala divja lesnika. Kdo pa je bolj poklican, da jo precepi kot katoliki, čuvarji vsega resničnega, dobrega in lepega? Iz tega je treba nekoliko razumeti tisto ne-dočakanost nove generacije, ki bi rada pospešila prihod velike katoliške ere, pa naleti prečesto na nerazumevanje. Seveda pa bi tudi ona ne smela zahtevati preveč. »Tudi naj se ne zahteva od katoliških mest, da odobravajo ono, kar morejo le trpeti, zakaj baš v delu pesnika je čisto pogosto tako mešano z manj čistim, jasno z nejasnim, da je postal deležen časti, da bi ga slavili s cerkveno izjavo urbi et orbi, do danes, in to šele po dolgih stoletjih, le eden: Dante« (str. 21).
Najbolj pa so potrebne književnosti res velike osebnosti, ki pa morejo zrasti le iz trdega, a stremečega življenja. Preden se to zgodi, je potrebno hrepenenje mnogih src: duhovnik in pesnik naj bi šla skupaj v vnemanju nemirnega hrepenenja, iz katerega privre veliko. Tako adventno razpoloženje
je vzdrževal i »Hochland«.
*
To bi bile v kratkem glavne misli Muthovih izvajanj. Ne mislim se spuščati v njih metodično presojo, zakaj ta sestavek ima prej informativen kot kritičen namen. Razvidno je na prvi pogled, da je kljub veliki umerjenosti njegovo srce ostalo pri stvari, ki jo zastopa od nekdaj in ki je v mnogočem upravičena. Principielno bi se dalo doseči bržčas celo popolno edinstvo, da ne odločajo pri tem koncem koncev osebna nagnjenja in interesi. Na teh pa debata ne more ničesar spremeniti.
V svrho objektivnega prikaza dejanskega stanu je treba čuti tudi mnenje druge strani. Če si predočimo tozadevne članke v zadnjih par letnikih vodilne katoliške revije »Stimmen der Zeit«, zlasti one izpod peresa Friedricha Muckermanna, S. J., tako »Zeitgemäße Literaturfragen«, oktober 1926, str. 65 ss., »Literaturfragen der Gegenwart«, december 1926, str. 203 ss., in »Zur sogenannten katholischen Literaturkrise«, november 1927, str. 119 ss. i. dr., se nam pokaže marsikaj v drugačni luči: večino zahtev Muthovih propagirajo tudi oficielni katoliški kritiki in so torej pavšalni očitki o nerazumevanju cerkvenih krogov netočni. Pač pa je res, da so mase duhovnikov in lajiških izobražencev pri katolikih še premalo dovzetne za nove potrebe na literarnem polju, čeprav se tudi v tem oziru že obrača na bolje, celo v zunanji
opremi knjig (prim. ibid. december 1926, str. 211 ss., J.Kreitmaier: Das schöne Buch).
Kar se tiče ovir s strani klera, proti katerim se mnogi obračajo, poudarja Muckermann, da izvirajo največ, v kolikor res obstoje, iz nepoznavanja predmeta. Potreba, da se bavijo duhovniki sploh tudi z literaturo svoje dobe, še ni prodrla (z nekaj izjemami); njihova slovstvena predizobrazba je premajhna. Tozadeven pouk je pomanjkljiv in knjižnice po semeniščih in samostanih so nezadostne. In vendar je takšno znanje vsak dan bolj potrebno za dušeskrb-stvo, delovanje v društvih itd. Vendar pa ta hiba ne izvira iz načelne nasprotnosti. Saj je precej duhovnikov, ki se sami udejstvujejo v slovstvu in kritiki (Federer, Dörfler i. dr.). Tudi katoliška književna podjetja, pri katerih delajo i duhovniki, napredujejo v vsakem oziru. »Borromäusverein« je spravil leta 1927. mnogo nad 300.000 knjig med ljudstvo, »Wolframbund« se zavzema z vneto propagando za dobre knjige, »Volksverein« stori veliko tudi v tem pogledu, da o cerkvenih časopisih in raznih koledarjih ne govorimo. Da pa je treba tukaj napeti vse sile, tega mnenja so vsi uvidevni katoličani.
Drugi očitek zadeva preveliko poudarjanje duhovniške avtoritete. To izhaja iz nature, navade ali podcenjevanja važnosti umetnosti. Jasno je, da je tukaj potrebna delovna vzajemnost med kleriki in lajiki v vsej ljubezni in formi, ki jo zahteva demokratičen čas, tako da pride po nauku sv. Pavla do veljave ne samo podrejenost, ampak tudi prirejenost vseh udov Cerkve.
Najtežje je zadovoljivo rešiti vprašanje načelne kritike na katoliški strani. Pisatelji radi zahtevajo zase čim več prostosti v obdelavi najraznovrstnejših snovi, češ, da je religija eno, umetnost pa drugo, in utemeljujejo svoje zahteve s tem, da mora biti dober umetnik prost vseh neumetniških ozirov, če hoče podati res najboljše: odklanjajo torej moralne, pedagoške in slične vidike. Dušni pastirji pa zopet morajo paziti predvsem na te momente, če hočejo spričo nevarnosti, ki jih prinaša vsakovrstno čtivo čedalje več, vestno vršiti svoj poklic. Zato so se katoliški krogi vedno branili knjig z destruktivno tendenco in te pravice si ne bodo dali vzeti.
Nekateri katoliški pisatelji se pritožujejo nad gotovimi slučaji, kjer je bila takšna duhovna kontrola prerigorozna in je radi posameznih pomanjkljivosti odklonila delo ali celo pisatelja. Gotovo je tu na mestu velika opreznost in preudarnost, zakaj res je, da ne mora biti vsaka knjiga za vse, ker zakaj bi jih sicer ločili v take za mladino in take za zrele ljudi. Slovstvo je življenjski pojav kot vsak drugi, življenje pa je pač življenje, ki ima kot vsak človek svoje dobre in svoje slabe strani. Ocena naj bo tedaj vedno predvsem estetska, pametna, poštena, kar ne izključuje potrebne strogosti. Pisatelj, ki hoče biti katoliški, pa bi moral biti pripravljen ne samo na strogost, ampak tudi na lastne žrtve.
V resnici je katoliška kritika danes le redkokdaj še čisto brezkompromisna in večinoma računa z ne-dostatki človeške narave in sedanje dobe sploh. Zato ne bo res, da se goji le v »Orplidu« pesništvo kot umetnost, po vseh drugih literarnih časopisih pa da presojajo avtorji preenostransko z načelnega stališča. Muckermann v ostalem ne uvidi, zakaj se nekateri
tako boje svetovnonazornega merila, zakaj med slogo-tvornimi faktorji ima tudi svetovno naziranje bistveno mesto. Med resnico in lepoto mora biti neka notranja soglasnost, le tako je mogoča celotna harmonija duše. A dočim se drugi šele bore za obče veljavno metafiziko, jo katoličani že imajo. Sicer pa je Cerkev vedno upoštevala tudi le estetske dobrine, kjer jih je našla.
Prav tako ne razume Muckermann, zakaj si gotovi katoliški pisatelji tako žele neomejene svobode pri opisovanju raznih duševnih kriz, oziroma zablod. On vidi v tem vernem predoživljanju krivo načelo naturalizma in ta želja po senzacijah mu je celo vzrok, da tak pisatelj prerad odpove. Zakaj bistveno ni predvsem realno doživetje, ampak inspiracija in intuicija. Potem pa se tudi vprašuje, zakaj ne bi doživljali rajši predvsem višjega življenja, tudi tistega v območju religije. Tako bi dali tudi katoliškemu občinstvu, za katero bi morali kot katoličani predvsem pisati, več gradiva za notranje obogatenje. Če so res prevzeti katoliškega duha, bodo vodili človeštvo po idealu lepote do vrat resnice. Razpoloženje za katoliški napor je ravno sedaj močno narastlo in nespametno bi bilo, če bi se katoličani približali odmirajoči kulturi nekatoličanov. Oficielni krogi ne morejo podpirati takšnega občutja, kot ga kaže A. F. Binz, ki je, kot pravi, poln brezmejnega koprnenja po človečnosti, kar spominja na mnoge moderne, ki jim religija ni drugega kot nekakšno občutje absolutnega.
■k
Ko smo čuli obe mnenji, bo najbolje, če si stvar ogledamo malo konkretneje. Zakaj pri takih diskusijah se rada ponavlja napaka, da jemljejo del za celoto. Ta ali oni individuelni nedostatek se naprti v posplošeni ali pretirani obliki vsem nasprotnikom, pa nesporazumi j en j ni konca. V resnici pa je vmes med obema ekstremoma mnogo — največ — osebnosti, ki so v glavnem v bistvenih stvareh v najlepši skladnosti med seboj. Če pogledamo katoliške literarne in kritične revije kot so poleg imenovanih n. pr. še »Der Gral«, »Das Heilige Feuer«, »Orplid«, »Literarischer Handweiser«, »Die Bücherwarte« i. dr., ali pa razne zbornike i. si., vidimo, da Sodelujejo mnogi tu in tam. V praksi razlika ni tako velika, dasi vidi Muth pri mladini neko nestrpnost, ki bi jo mogle zavesti na stranpota, ker se obrača že na akatoliške časopise. Ni treba gledati le na izjave pisateljev samih, ki večkrat nastopajo tudi v principijelni debati, oziroma kritiki, glavno so njihova dela. In tu lahko rečemo, da so ustvarili že mnogo lepega in si priborili deloma dokaj priznanja pri ostali kritiki. Po moji sodbi so se najbolje izkazali v liriki, dasi so imeli tudi na tem polju hudo konkurenco, saj je, kot pravi Ferd. Gregori v »Die Literatur« 1923, str. 148, »blizu polovica nove lirike ubrana na misel o Bogu«. Zlasti daroviti so Franz Weinrich, Konrad Weiß, Christoph Flaskamp, Ernst Thrasolt, Richard Knies, Peter Bauer, Max Fischer, Josef Feiten, Heinrich Lersch i. dr. Tudi dramatiki kot Leo Weismantel, Dietzen-schmidt, Otto Brües, Franz Herwig itd. so vzbudili s svojo širokopoteznostjo in smelostjo mnogo pozornosti. Tudi oni so se pridno posluževali bogate zakladnice verskih bibličnih, liturgičnih in legendarnih
motivov. Najmanj so uspeli spričo veletoka drugo-stranske proizvodnje katoliški pripovedniki; zdi se, da ni med njimi osebnosti res velikega formata, čeprav so nekateri, postavim Peter Dörfler, Heinrich Federer, Paul Keller, Hans Roselieb, Franz Herwig, Heinrich Zerkaulen pa E. v. Handel-Mazzetti, Ilse v. Stach, A. Freiin v. Krane, Juliana v. Stockhausen i. dr. pokazali mnogo daru zlasti na polju socialnega, domovinskega in zgodovinskega romana.
Upoštevati bo treba za razumevanje razmer posebej še krajevni in stilni moment. Če se pojavljajo očitki proti zaostalosti katoliške kritike predvsem v Nemčiji, dočim je v Avstriji manj nezadovoljstva, je temu vzrok gotovo tudi vpliv nekatoliških Nemcev. Čudno je, da Muth, ki zvrača poudarjanje nravnosti na katoliški strani na protestantski vpliv, tega pri svojem stališču ne vidi. Jasno pa je, da stoje mnogi nekako pod dojmom bližnje protestantsko-individuali-stične ali svobodomiselno-humanitarne miselnosti in njih nadmočnega slovstva, ki je prosto vseh mej in ozirov. To je tudi čisto razumljivo in želja katoliških pisateljev po večji svobodi, da bi se v težkem tekmovanju lažje uveljavili, tembolj opravičljiva.
Dober del neugodnega ocenjevanja pa gre potem na račun novodobnega sloga. Nova struja ekspresionizma je prinesla poleg drugega duha s seboj tudi čisto nov stil, tako da so bili vsi tradicionalisti na mah kaj desorientirani. Kdor pa je zasledoval, kaj vse si je ta struja dovoljevala v tendenci, snovi, kompoziciji, obliki, je rad odpustil tudi katoliškim pisateljem gotove neobičajne motive in drastične izraze. Saj so morali tudi oni radi umetniškega ugleda iti z razvojem, če niso hoteli biti nemoderni. In ta moment je za pisatelja bitne važnosti.
V tem pogledu je bila mnogo kriva nerazumevanju premajhna literarna naobrazba katoliškega občinstva. Muckermann je v »Stimmen der Zeit«, zv. 112 (dec. 1926), str. 203 ss., lepo obrazložil vzgojno silo pesništva. Velika je pomembnost lepe jezikovne oblike ter pesniškega izraza, ki je že po postanku bistven del vsebine, del duševnega sveta. Kajti v besedi biva že duh in stvarilno delo se vrši že pri besedni tvorbi. Kdor ni v tem oziru na višku, ne more navdušiti, ne najde prave poti do srca, postane suhoparen. Kultura je vedno oblikovanje. Ponavljanje brez novega življenja ne vpliva: polnosočno življenje pa more dobiti duševnost le potom jezika, ki zveni kot zmeraj ob-navljana godba, katero podoživljajo množice naroda kot svojo last.
Moderni izobraženec misli v oblikah sočasne literature, katoliKu pa so te umetniške stvaritve neredko tuje. Posebno mladina se pa najlažje udejstvuje slovstveno, rajši in prej kot znanstveno. In to seveda po najnovejših vzorih. Kdor teh ne pozna, tudi mladine ne razume ter ne zna presoditi, kaj je res njenega, kaj je le nepristno posnemanje in zato netrajno.
Če naj postanejo katoliške ideje zopet bolj žive, potem morajo iti skozi oblikovanje jezikovnih genijev. Elita se tega že zaveda in se trudi, a velika večina katoliške inteligence je se preveč okorna. Katoliški pisatelji občutijo to pomanjkljivost, to nerazumevanje, a odpraviti jo more le krepko prednja-čenje duhovništva (str. 208). Sicer bodo še vedno potrebne tudi preprostejše knjige za ljudstvo, vendar se mora povsod kazati prizadevanje za napredek.
Vse to priganja tudi katoličane k jačjemu udej-stvovanju v sočasnem literarnem življenju. Cerkev ima velik interes, da se njen duh poživljen zanese v široke kroge. To pa morejo storiti le katoliški pisatelji, ki so deloma že prav spoznali svojo nalogo. Le tako se da zavreti razkrajajoči vpliv nasprotnega veleobrata v slovstvu, žurnalistiki in drugod.
Kdor bi primerjal nemške razmere, kot jih slika Muth, s francoskimi (kot nalašč je v isti številki Hochlanda, str. 102 ss., tudi ocena nove J. Calvetove knjige »D'une critique catholique«, Paris, Ed. Spes), bi sodil, da je pri Francozih več katoliške navdušenosti, več dobre volje in apostolskega duha kot pri Nemcih, kjer izgleda po Muthu vse bolj le kot nekaka dolžnost. Francozi so sicer prej začeli s to novo smerjo, oziroma prerodom v slovstvu in za njimi so se pojavile tudi med Nemci spreobrnitve (Bahr, Scheler, Blei, R.Sorge i. dr.); zlasti močno se pozna še sedaj P. Claudelov vpliv. Vendar so nemški katoličani politično in kulturno že dolgo mnogo na boljšem, zato so bolj kritični, izbirčni, dočim se francosjci predvsem zbirajo in jim je vsak zaveznik dobrodošel. Vsaj na zunaj vlada tozadevno večji mir, čeprav čisto brez latentnih konfliktov ni. Razmere so drugačne, zato razvoj še ni prišel v tisto fazo kot na Nemškem. Mogoče je celo, da sploh ne pride, ker jemljejo Francozi vso stvar bolj preprosto, naravno in konkretno, kot priča tudi J. Calvet.	Dr. L. Sušnik
Iz svetovne književnosti
1. Georges Bernanos
Sous le Soleil de Satan
Knjiga, ki bi bila še pred pol stoletjem vzbudila kvečjemu prezirljiv posmeh v literarnem svetu, če bi bila sploh mogoča, je doživela v današnjem času izreden uspeh doma in na tujem. Še neznan mlad katoliški pisatelj je izdal izrazito katoliški roman s svetniškim problemom »Sous le Soleil de Satan«. Iz Balzacovega realizma, iz Dostojevskega psihološke pronicavosti, iz Claudelove neomajne vere v duhovni svet in iz svojega globokega katoliškega prepričanja je ustvaril ta svojevrstni roman, ki mu jih po idejni globini in po umetniški sili moremo staviti le malo ob stran. Bernanos umetnosti brez Boga in brez hudiča sploh ne priznava, ker je brez njiju človek stavljen izven mej dobrega in hudega, torej ostane le še žival. Kakor Claudelu je tudi njemu nadčutni, metafizični svet resničnejši kakor čutni. Misel za roman je vdehnila strašna zmešnjava v idejnem in moralnem redu neposredno po vojni. Zdelo se je, da so ljudje prepričani, da so dosegli na zemlji kraljestvo, po katerem so vedno hrepeneli v Gospodovi molitvi; zmota je bila strašna — prišlo je satanovo kraljestvo.
Roman obsega tri dele. V prologu »Histoire de Mouchette« nam slika strastno pohotnico 16 letno Germaine; v »La Tentation du Desespoir« in »Le Saint« pa nam slika grozovite boje svetnika duhovnika Donissana.
Germaine se zgrudi. Oče in mati z grozo spoznata vzrok: zapeljana je; a zapeljivca, štiridesetletnega
pohotneža graščaka Cadignana ne mara izdati, marveč gre ponoči k njemu in zahteva, da z njo vred pobegne. Ko spozna v njem strahopetca, ga na pol hote na pol po nesreči ustreli tako od blizu, da nihče ne sluti resnice in so vsi prepričani o samomoru. V strašni živčni razdraženosti se s' kretnjo prave hotniške perverznosti vrže okrog vratu brezverskemu zdravniku Galletu, v katerem je vzljubila sebi enako zlobo in podlost. Konča se zgodba z mrtvim porodom.
V ta grozni svet pod satanovim solncem se samo enkrat poskuša ukrasti žarek božjega solnca. Mati hoče za svojo hčer Germaine doseči versko vzgojo. A oče takoj zastre to okno: »Čemu ji treba duhovnika, da se pri spovedi pouči o vsem, česar ne sme vedeti? Duhovniki izprijajo otrokom vest, to je znano.« Bojazljivi Gallet se ji hoče izviti z izgovorom na vest, a v zlobi dosledna Germaine mu pokaže, kako neumen je strah pred ljudmi, če ni strahu pred peklom. »Pekla se ne bojiš, bojiš pa se svoje žene! Kako si neumen!«
Ta prolog, čigar zgodba ni v organični zvezi z ostalim delom, nam ustvarja občutje, iz kakršnega se razvija glavni junak abbe Donissan.
»Bojim se, da se mož Vašega kova ne bo mogel navaditi na ne vzgojenega divjaka, ki Vas bo proti svoji lastni volji po dvajsetkrat na dan razžalil.« S tem priporočilom so poslali staremu dekanu Menou-Segraisu v Campagne mladega pomočnika abbeja Donissana. In res toži dekan svojemu prijatelju: »Pri tej starosti človek pričakuje ljubega Boga in upa, da pride med tednom, ne da bi motil... Žal pa ni prišel ljubi Bog, ampak velik širokopleč hrust s tako odkritosrčno dobro voljo, da bi človek škripal z zobmi, hrust, ki je še neznosnejši, če skuša biti rahločuten, če skuša skriti svoje rdeče roke, če se trudi, da bi v svojih podkovanih čevljih tiho hodil, da bi raznežil svoj za konje in vole ustvarjeni glas... Moj mali setter ga povoha z gnusom, gospodinja se je naveličala neprestano snažiti in krpati enega njegovih dveh talarjev, ki je vsaj še na pol dostojen... O vzgoji niti sence. Izobrazbe prav nič več ko komaj toliko, da za silo bere brevir. Res, mašuje sicer s hvalevredno pobožnostjo, a tako počasi in s tako nerodnimi kretnjami, da se kar potim na svojem sedežu, kjer je vendar tako vražje mraz! Ob sami misli, da bo na prižnici stopil pred tako razvajeno občinstvo, kakor je naše, se je tako zbegal, da ga ne upam siliti in moram še dalje mučiti svoje grlo. Kaj naj vam še povem? Ves dan hodi po blatnih potih kakor kak postopač, občuje z vozniki v goljufivem upanju, da bo te gospode naučil božje veličanstvo manj žalečega jezika, a smrad, ki ga prinaša iz hlevov, je odvraten pobožnjakom. Tudi ga še nisem mogel naučiti, da bi spodobno izgubil kako partijo tric-traca. Ob devetih je že ves omamljen od zaspanosti in si moram odreči to zabavo... Kaj naj še povem? Je dovolj?«
Lahko si torej mislimo, da v Campagne-U Donissanu ni prijetno. Njegove ure so samo še toliko bridkejše, ker se svoje posebnosti, nerodnosti in nezmožnosti sam tako živo zaveda, a si kljub vsemu prizadevanju ne more pomagati. Svojo telesno moč, ki mu jo je Bog podaril, popolnoma vpreže v službo božjo in hoče vsaj z njo doseči upravičenost svojega duhovskega poklica, nad katerim dvomijo njegovi predstojniki in
sobratje. Ko na božični večer tako razčiščujeta problem njegovega poklica in mu dekan brezobzirno predoči njegov obupni položaj, se Donissan nenadoma onesvesti. Dekan mu pomaga, odpne mu talar. Tedaj mu ostrme oči na ostri in robati raševini ter razmesarjeni koži, iz katere se poceja vodena kri. Tedaj zasluti v globljo skrivnost božje previdnosti, ki ostaja povprečnim ljudem nerazumljiva. O njegovem poklicu in pomenu v duhovskem stanu ni več dvomil. »Obrnili ste me kakor rokavico... Sedaj Vi mene vzgajate ... Prijatelj, duh moči je v Vas ... Svetost! Ko izgovarjam pred Vami in za Vas samega to besedo, se zavedam, kako Vas mučim! Dobro veste, kaj je: poklic, poziv. Treba se Vam bo vzpeti tja, kjer Vas pričakuje Bog, vzpeti se ali se pogubiti. Ne pričakujte nikake človeške pomoči... V dvomu ne le nad svojimi močmi, ampak tudi nad božjimi načrti z Vami, ste se ujeli v past: na svojo vest in odgovornost Vas pošiljam na Vašo pot, dajem Vas tistim, ki Vas čakajo, dušam, katerih žrtev boste ...«
Abbe Donissan stopi na to težko pot. Noči porablja za učenje (tisto leto je spal 730 ur), podnevi pa zopet hodi od hiše do hiše po hribih in premaguje svojo nerodnost, svojo plahost s silo svoje žilave volje. Dočim si je prej moral žalostno priznavati, da »jim več hudega ko dobrega naredim«, začenja sedaj dekan opažati spremembo na ljudeh. Čim več trpljenja in ponižanja, tem laže in globlje prodira ljudem v dušo. Na prižnici je neroden in boječ v zabavo ljudem, a v spovednici je presedel od velikega četrtka do velike sobote brez oddiha. Seznanjal se je z zlobo sveta. »Ko sem bil mlad, še nisem poznal zla; učil sem se ga spoznavati šele iz ust grešnikov.« Tako se seznani s sovražnikom, ki mu bo odslej veljalo njegovo sovraštvo, njegov boj. Obupujoč nad svetom, zdvajajoč nad lastno močjo in plašeč se pred zlobo satanovo, ki jo srečava povsod, povsod, podvaja svojo spokornost in gorečnost v boju, a celo v tem sledi satana in njegovo moč. Z vsakim dnem jasneje čuti, da je človek bojišče, kjer se satan bojuje proti Bogu, da je on pravi vladar sveta.
»O vi, ki ste od sveta spoznali le barve in glasove brez vsebine, občutljiva srca, lirične ustnice, na katerih bi se bridka resnica raztopila kakor sladkorček — podla srca in otrple ustnice — to ni za vas. Vaši pojmi o vragovih so pač umerjeni po vaših rahlih živcih, po vaših dragocenih možganih in satan je v vašem čudaškem obredniku le potvara vaše lastne slike, kajti častivec mesenega sveta je samemu sebi satan. Pošast vas gleda smeje se, a ni spustila na vas svojih krempljev. Ni je pošasti v vaših kram-ljarskih knjigah niti v vaših bogokletjih in kletvi-nah. Ni je v vaših podlih rokah, v vaših vetra polnih ušesih. Zastonj je iščete v še tako skritem mesu, ki ga prepreza vaša uboga poželjivost, ne da bi se nasitila, a ustnice, ki si jih grizete, vam dajejo le vodeno bledikasto kri... In vendar satan je... Je v molitvah puščavnikovih, je v njegovem postu in njegovem pokorjenju, v gubah najgloblje zamaknjenosti in v molku srca ... Zastruplja očiščevavno vodo, gori v blagoslovljeni sveči, diha v deviških prsih, trga telo z raševino in pokorili, kvari ti pota. Videli smo ga lagati na ustnicah, ki so zinile, da bi govorile resnico, kako je zasledoval pravičnika med gromom in bliskom blaženega zamaknjenja vse do božjih
rok... Čemu bi se za vse te ljudi prepiral z zemljo, po kateri lazijo kakor živali in čakajo, da jih zopet zagrne? Ta mračna čreda gre sama v svojo usodo... Njegovo sovraštvo pa je prihranjeno svetnikom.«
Z vso silo se zaganja v satana in ga hoče za vsako ceno uničiti, a vrača se utrujen in potrt brez uspeha. Samo eno čuvstvo ga prevzema: sovraštvo. »Dejstvo, da ima greh v posesti toliko duš... me je navdalo s sovraštvom do nasprotnika... V njih rešitev sem ponudil vse, kar sem imel in bi še kdaj dobil... najprej svoje življenje — saj je itak malo vredno!...
—	tolažbo svetega Duha... svoje zveličanje, če Bog hoče!...«
V tej orjaški borbi na življenje in smrt se srečata v temni deževni novembrski noči, ko hiti Do-nissan pomagat spovedovat v bližnje mestece. Že blizu mesteca se Donissan nenadoma zave, da je zgrešil pot in se po stezi vrača proti domu; ko se mu kljub pazljivosti ponovi to tretjič, ga obide groza. Pridruži se mu konjski mešetar in se spusti z njim v pogovor. Od utrudljive dolge poti onemogel zaspi in živahni spremljevalec se mu razodene. »Prejel si prijateljski poljub... Sedaj sem te napolnil jaz, ti tabernakelj Kristusov, dragi tepec! Ne zgražaj se nad tako nepomembnostjo: poljubil sem že druge pred teboj, mnogo drugih. Naj ti povem: vse vas poljubljam, bdeče ali speče, mrtve ali žive. To, vidiš, je resnica. Moje veselje je bivati z vami, človeški bogovi, čudne, čudne, prečudne stvari! Da govorim odkrito, le malo vas zapuščam. Nosite me v svojem mesu, mene, čigar bistvo je bila luč — mene Lucifer ja ... Preštevam vas. Nihče izmed vas se mi ne izmuzne. Po smradu bi spoznal sleherno žival svoje male črede.«
Ko se po tem prvem srečanju z nasprotnikom vrača ves izmozgan in utrujen domov, sreča Germaine. Tedaj se mu dogodi prvič, da se mu jasno razkrije pogled v tujo dušo. Sovraštvo do nasprotnika ga zapelje, da pograbi priliko in hoče rešiti izgubljeno dušo iz rok satanovih. Toda tudi iz tega napada se mu zakrohota zlobnež — Germaine se sicer zave svoje groze, a srce je zakrknilo, v obupu si z britvijo prereže vrat. Tako se mu krohota hudič celo iz čudežnih božjih darov, kadar jih uporablja iz sovraštva do satana. (Isto pri obujanju mrtvega otroka.)
Strašno življenje v trpljenju se nadaljuje na župniji v Lumbres, kjer župniku je. Daleč naokrog je znan kot svetnik in od blizu in daleč prihajajo k njegovi spovednici, v kateri se použiva noč in dan. Muči ga poleg nezaupanja vase, poleg grozne bede grešnikov, poleg neprestanih satanovih napadov zlasti še zavest, da ga smatrajo za svetnika, ki more delati celo čudeže. Zastonj je vsaka sila, zastonj vsi napori
—	človek zla ne bo iztrebil s sveta. Eno orožje pa ima: trpljenje. V njem se človek očiščuje, z njim svetniki satanu lomijo kopja in utirajo gaz skozi delselo plast zla, da morejo drugi za njimi v nebesa.
Tega do zadnjega ni spoznal član akademije Saint-Marin — cinični Anatol France — ki išče v svetni-kovem stanovanju in svetnikovi cerkvi same idilične lepote in tajinstvenega miru, dokler mu je ne razodene svetnik iz Lumbresa, ki ga že pozno zvečer dobi mrtvega v spovednici. »Iskal si mojega miru, pridi ga iskat,« mu šepetajo neme ustnice.
»Taka pa je bila brez dvoma svetnikova poslednja tožba, ki jo je naslovil na Sodnika, tak njegov ljubeznivi očitek:
,Gospod, ni res, da bi Te preklinjali; naj rajši pogine ta lažnivec, ta kriva priča, zasmehljivi Tvoj nasprotnik! Vse nas je obsedel, čisto gole nas pušča in nam polaga v usta bogokletno besedo. Toda ostaja nam trpljenje, ki smo ga s Teboj deležni, znamenje izvoljenosti naše, dediščina naših očetov, ki je učinkovitejša kakor ogenj čistosti in nepokvarjeno-sti... Naš razum je top in vsakdanji, naša lahkovernost brezmejna, a spreten je zapeljivec s svojim pozlačenim jezikom... Na njegovih ustnicah dobivajo besede pomen, kakršnega si želi, in najlepši nas zavaja najbolj. Če molčimo, govori on namesto nas, ko pa se poskušamo opravičevati, nas obsoja naš zagovor. Brezprimerni zavijač, ki prezira nasprotovanje, se zabava s tem, da izvablja svojim žrtvam lastne smrtne obsodbe. Naj z njim vred poginejo njegove besede. Človeški rod pa govori s svojim krikom bolesti, tožba se izvija iz njegovih bokov ob prekomernem naporu. Ti si nas vrgel v temo kakor kvas. Osvojili si bomo stopnjema vsako ped sveta, ki nam ga je iztrgal greh, in Ti ga vrnili urejenega in svetega, kakor smo ga prejeli prvo jutro prvega dne. Ne meri nam časa, Gospod! Naša pozornost ne zdrži dolgo, naš duh se tako hitro obrne proč! Neprestano nam bega pogled na levo in desno ter išče nemogočega izhoda; neprestano mečejo Tvoji delavci orodje od sebe in odhajajo. Toda Tvoje usmiljenje se nikoli ne utrudi in povsod nam kažeš ost svojega meča; begun znova prime za delo, ali pa pogine v samoti... Ah, sovražnik, ki ve toliko stvari, ne bo tega nikdar vedel! Tudi najnižji človek nese s seboj v grob svojo skrivnost, skrivnost plodnega in očišče-vavnega trpljenja... Kajti Tvoja bolečina je brezplodna, satan!... Kar zadeva mene, glej, kam si me pripeljal: pripravljen sem, da sprejmem Tvoj zadnji udarec... Le čisto preprost in ubog duhovnik sem, s katerim se je en trenutek igrala Tvoja zloba in si me valjal pod nogami kakor kamen. Kdo se more v zvijači meriti s teboj? Odkdaj si si nadel obraz in glas mojega Gospoda? Kateri dan sem se ti prvič vdal? Kateri dan sem ž brezmiselnim veseljem sprejel edino darilo, ki ga moreš dati, ti goljufiva slika svetniške zapuščenosti, dar tvojega človeškemu srcu nedopovedljivega obupa? Trpel in molil si z menoj, o grozna misel! Celo čudež!... Kaj za to, kaj za to! Sleči me! Ne puščaj ničesar! Za mano pride drugi, za njim iz dobe v dobo zopet drugi, ki bo povzdigal isti krik, objemal isti Križ... Nikakor nismo tisti pobarvani svetniki s sivo brado, kakor jih gleda na slikah preprosto ljudstvo in ki bi jim celo modrijani zavidali njih zgovornost in dobro zdravje. Naš delež nikakor ni to, kar si predstavlja svet. Spričo našega deleža so celo sile veleuma ničeva igra. Vsako lepo življenje, Gospod, priča za Te; toda pričevanje svetnika je kakor z razbeljenim železom iz telesa iztrgano.'«
*
Tako je Bernanos, ki je izjavil, da se nikdar ne bi drznil vživljati se v resnične svetnike, naslikal modernega svetnika, ki rešuje krizo naše dobe. Svetniški problem je danes literaturi jako ljub. V vsaki
bilo R. Jakopiču naročeno, da poslika svod prehoda s ceste na dvorišče velike mestne hiše na Ahacljevi cesti v Ljubljani. Misel, da se poveri voditelju slovenskega impresionizma monu-mentalna naloga, je bila naravnost drzna, a vredna žrtev, da se poskusi, kako bo najčistejši impresionist, ki vse razkraja v kosme luči in barve, reagiral na tako nalogo. V duhovnem področju se ne smemo nikdar bati žrtev, tudi za eventualno ponesrečen poskus ne. Toliko kot naravno je, da si Jakopič kot sodoben umetnik ni postavil naloge v iluzionističnem zmislu, kakor n. pr, barok, ampak jo je pograbil najbolj naravno, konkretno in je zasnoval na vsaki strani na podnožju polkrožne banje po tri monumentalno strnjene, a vendar aktivnosti in telesnih sil prena-sičene figuralne skupine z motivi iz delavskega miljeja. Kakor so te skupine z živahno skicirno potezo zarisane na stene in le sem in tja skromno natrte z barvo, da se čuti osnovna tendenca po monumentalni plastiki orjaških teles, so danes neizmerno zanimive in gledavca mika ugibanje o tem, kakšno bo to delo, ko bo dovršeno. Na steno jih je dahnila redka svežost, četudi se po motivih in formalni zasnovi brez nasilja ujemajo s tendencami poimpresionističnega nemškega mo-numentalizma, ki mu je pri nas dal najjačjo obliko Meštrovič in njemu sorodni krog ter ga pod vplivom tega kroga goji v plastiki — le brez originalne, prepričujoče svežosti — L. Dolinar.
Kdor želi naši umetnosti napredka in čim hitrejšega izhoda iz povojne neorientiranosti, ji mora želeti konkretnih umetnoobrtnih ali monumental-nih nalog; umetnina brez prave življenjske vloge, ki jo je gojil in ustvarjal impresionizem, pa tudi še programni ekspresionizem in druge oblike po-impresionizma, se je preživela, postaja nadležen balast za tistega, ki jo je ustvaril in ki jo je nabavil, njeno trajno zatočišče more biti samo muzej.
Za arhitekturo in slikarstvom še vedno — kakor od baroka sem pri nas sploh — zaostaja kiparstvo. Imamo sicer lepo število kiparjev, ki ustvarjajo v svojih ateljejih, ne vidimo pa njih del niti na javnih mestih, niti po cerkvah in drugih monu-mentalnih poslopjih. Edini, ki si je priboril priznanje javnosti, je Lojze Dolinar, ki se udejstvuje v zvezi z novimi arhitekturami (n. pr. na Ahacljevi cesti), pri snovanju spomenikov in nagrobnih spomenikov. Tu se on vidno dviga iznad splošnega nivoja kamnoseške obrti, a tudi pri njem se zopet in zopet občuti tisto, kar tvori osnovno napako v razmerju kiparske umetnosti pri nas do življenja ter glavni vzrok, zakaj živi naše kiparstvo še vedno tako zakotno življenje: ni se znalo še uravnati v plodonosno razmerje do sebi sorodne kamnoseške obrti in arhitekture, ki je v dobah stilizirane monumentalne plastike, h kateri se nagihlje naš čas, navadno bistveno dopolnilo in bistven predpogoj učinkovitosti plastike. V nagrobni kamnoseški obrti vlada kljub najboljši volji nekaterih podjetnikov žalosten di-letantizem, ki ga prav nič ne zakrijejo popularne tendence po ustvarjanju v duhu ljudske umetnosti ali posnemanja monumentalne plastike. Dokler ne bo ustvarjeno živahno sotrudništvo med kam-
noseško obrtjo, naj bo cerkveno ali nagrobno, in kiparjem-umetnikom na eni ter arhitektoni-umetnikom (ne tehnikom) na drugi, toliko časa bo naša obrt diletantska ali pa kvečjemu mehanično posnemajoča, naše kiparstvo pa brez tal, ki so njemu še bolj potrebna kot slikarstvu ali pa bi se moralo omejiti na ustvarjanje igrač, porojenih iz bistre fantazije in gurmanskega igrač-kanja z obliko in obdelavo. Druge poti ni! Še ena bi bila — da se ustvarjajo vsebinsko visoko kvalificirana dela bodisi realistične ali pa eks-presivno stilizujoče struje, ki bi zaradi svoje duhovne sile zaslužila, da se javno razstavijo kot spomeniki kreativne sile svoje dobe za zrcalo in spodbudo. Dolinarjeva stilizacija nima duše in zato ravno ona posebno odkriva ubožnost naše kiparske sedanjosti. V Krekovem spomeniku, kjer je ostala v realističnih mejah, je prepričevalna in monumentalna, četudi je arhitektura spomenika diletantska; v nadvratnih kipih na Ahacljevi cesti pa je shematična, da ne rečem maniristična in brez duše, ker se je oddaljila od temelja, realizma, kjer je Dolinar nedvomno potenten, in se oklenila gole monumentalne forme, ki mu ne pristoja, razen, kjer je narejena za nalašč zanjo ustvarjeni arhitekturni milje, kakor pri Jadran-sko-podunavski banki v Beogradu. Da je njegova prava sila le tam, kjer se ne oddalji preveč od realizma, zato nam je dokaz tudi njegov na vele-sejmu razstavljeni monumentalni Jakopič, čigar glavo označuje izredna sila karakterizacije.
(Dalje)
Polemika
Fr. Čibej: »Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja«
Anton Vodnik
F ran jo Čibej je v lanskem Ljubljanskem Zvonu objavil daljšo razpravo: Umetniško ustvarjanje Ivana Cankarja, v kateri je hotel »na konkretnem primeru preizkusiti metode moderne umetnostne psihologije, pokazati na osnovne probleme umetniškega ustvarjanja ter njih psihološko tolmačenje« (str. 321). Žal je pisatelj to svojo idealno izbrano nalogo dejansko obšel in se ji precej na daleč izognil, kakor bomo videli. Sicer se sam tega zaveda, ko takoj v uvodu metodično pripominja, da »se drži v glavnem Cankarjevih lastnih izjav, (da se) po možnosti n e spušča v interpretacijo in celotno analizo njegovih umetniških del samih ter njih simbolizacijo umetniških problemov« (str. 321), toda v nepravilnem mnenju, da je s tem prvotno nalogo zgolj metodično zožil, sebe pa nekako omejil z ozirom na predmet. V resnici pa je pot, katero je ubral, od prejšnje tudi metodično popolnoma različna in vodi k docela drugačnim smotrom. Ne morem se ubraniti suma, da si je hotel avtor s to dozdevno metodično omejitvijo izbrati le lažji, manj naporni način psihološke analize Cankarjevega umetniškega ustvarjanja, s čimer pa je bistveno izgrešil cilj, namreč izslediti »svojstvenosti Cankarjevega umetniškega ustvarjanja«.
51
41
katere del bi moral postati brez pridržka svojstvene individualne poti — njegove najgloblje, onostranske usmerjenosti. Ta dvojnost, to trenje mu je povzročalo muke in ga podžigalo k begu vase, v notranjost, v samoto — tempelj, v katerem duše molijo ... V pesmi Prerojenje (str. 53) štirikrat ponavlja strasten krik: Sam, sam, sam moram biti — ki ga vpije vsa njegova narava. V pesmi Krik po samoti (str. 69) je njegova izpoved tako očitna in ostra, da ne dopušča nobenega dvoma o tem, kar sem dejal.
Da bi z ulice mogel oditi pijan tega šuma, hitenja pijan, vase, v vesoljstvo se potopiti, začutiti eno se z Njim — a zaman!
V množici sem, ki se giblje, upira, bolan sem, tako sem se že izkričal,...
In pesnik moli Psalm (str. 72) za odrešitev svoje duše, pesnik govori z Bogom ...
Tako sem na splošno tudi že orisal vsebinsko plat Kosovelove lirike, kakršna se nam pokaže v svojem prerezu, brez ozira na razvojno stopnjevanje pesnikovega osnovnega življenjskega čuvstva.
Stilno se je pesnik skoraj neopazno razvijal v nepretrgani kontinuiteti s tradicijo, ki je začetkoma tudi formalno dovolj vidna, kesneje pa se bolj notranje in bolj zamolklo oglaša. Srečku Kosovelu je manjkalo »originalnosti«, ne pa izrazitosti, ki zahteva ostrejši posluh, da razbere uho iz nekako splošnejše, skupnejše forme pesnikovo bitje srca, ki s silno tankimi nitmi prepreza organizme pesmi. S tem pa ne mislim morda njegovih začetniških pesmi, ki so nastale pod vplivi (n. pr. Iv. Cankarja), marveč mi gre za globljo stilno značilnost njegovega že osamosvojenega umetniškega ustvarjanja. Stilna konstanta njegove umetnosti je dalje neki zgolj opisni način podajanja notranjih pojavov, to je docela nesimbolično posredovanje, ki ne odkriva njihove transcendence, »bistva«, niti pradoživetja neposredno ne izraža. »Simboli«, ki jih pesnik uporablja, so, namreč le splošno veljavna poetična sredstva in nič več. Njegova notranjost se javlja v refleksih, katerih žarišče je nevidno. Katerakoli njegova pesem se zato zdi kakor postavim steklena krogla, obsvetljena od znotraj, od skrite luči ...
Srečko Kosovel se do konca giblje v krogu impresionizma, subjektivno-razpoloženjskega doživljanja in izražanja. To izražanje je v vzročni zvezi ne samo z njegovo »dano« duševnostjo, marveč predvsem z njegovim življenjskim nazorom, ker še ni imel zgrajenega trdnega objektivnega sveta, ki bi nujno določal njegovo usmerjenost. On je »objektivni« red ustvarjal nekako sproti, po notranji potrebi in nuji, ga je projiciral iz sebe vedno trenutno in delno — po »razpoloženju«, tako da je stal neprestano nasproti le hipno in razkosano obsvetljenemu vesoljstvu. Njegov objektivni svet je bil v relativnem odnosu do njegovega spreminjajočega se subjekta. Vendar pa je — in to je važno — pesnik to relativnost občutil že tragično-bolestno, ko je kakor magično ujet iskal izhoda v religiozni odrešitvi duše. S tem pa je tudi že razbijal obroč impresionizma, čeprav ga še ni mogel zlomiti.
Kosovelov impresionizem je spočetka razpoloženjsko doživljanje vnanjih pojavov, predvsem pokrajine, nato notranjih, kulturnih (prim. Ekstaza smrti, stran 91), in končno tudi transcendentalnih realnosti samih (prim. Prerojenje, str. 53; Psalm, str. 72; Bog I.—II., str. 82). Tu se je pesnik približal ne samo osebnostni, ampak tudi stilni skrajnosti svojega razvoja. Estetsko-kvalitetno seveda Srečko Kosovel še ni bil vedno dorasel dani nalogi, vendar pa bodo zlasti nekatere poslednje pesmi obdržale trajno vrednost.
Anton Vodnik
Leposlovje v naših književnih družbah
Slovenci imamo danes štiri ljudske književne družbe, Mohorjevo, Vodnikovo, Goriško Matico in Goriško Mohorjevo družbo; peta podobna ustanova je Kmetijska Matica, ki je vendar bolj strokovno stanovska družba (in nam tudi ne pošilja svojih knjig). Praktično kulturna osnova vseh teh ustanov je povzeta po daleko najstarejši, po Mohorjevi družbi, ki je dolga desetletja oblikovala tip naše ljudske knjige. Ta tip, ki je le tuintam dosegel umetniško višino (Jurčič, Erjavec, Kersnik, Detela, Iv. Cankar, Pregelj), je v mlajših družbah našel tekmovalke, ki so radi svojega čitateljstva morale dati leposlovju več prostora in tako je slovenska ljudska knjiga danes eden izmed odločujočih činiteljev v naši književni produkciji. Letos so te družbe poslale v dežel šest zvezkov originalnega leposlovja in eno prevedeno delo, večinoma vse na višini, ki pomenja za ljudsko knjigo velik napredek.
V Mohorjevi družbi je leposlovje še vedno zbrano v Slovenskih večernicah. Letošnji, 80. zvezek (143 str.), prinaša dve povesti: Detelovo predsmrtnico Vest in zakon in Finžgarjeve Strice. Z Detelovo povestjo se je poslovil naš starejši realizem, ki mu je bil Detela pravi miselni očiščevavec. Ta zadnja Detelova povest, tipično mohorjanska, po urednikovem poročilu Še ni bila izzorela, zato ima v drugi polovici hibe, ki močno zmanjšujejo njeno vrednost. Kljub temu stoji pred nami zanimivo snovanje idealističnega realista, ki je razvrstil neposredni resnični svet tako, da se iz njega razvija idejna vsebina, izraz pisateljevih osebnih misli in teženj. Detela je povojni čas naslikal v vseh značilnih pojavih in ga že sproti v razgovorih s svojimi lastnimi miselnimi zastopniki sodil tako, da nam je popolnoma jasno, kaj je dovtipni in po izkušnjah zagrenjeni starček mislil o sodobnikih. Ta okoliščina je tako značilna za povest, da skoraj popolnoma zakrije njen glavni namen, da bi se zmiselno razvozlal idejni za-pletek, ki ga je pisatelj z veliko gesto postavil že na drugi strani. Tega zapletka pisatelj ni rešil notranje, naravno, ampak je storil to zgolj zunanje in slučajno; s tem je odtegnil delu njegovo pravo vrednost. Vendar delo nudi topel oddih in odpira spoštljiv pogled v dušo starčka Detele. — Finžgarjevi Strici so delo zgoščenega realizma, ki radi svoje dinamičnosti kipi v silovite oblike. Izraz je skoraj povsod monumentalen, tudi na tihih mestih. Prav s to oblikovno reprezentativnostjo išče pisatelj veljavnosti za svojo idejo, o kateri ve, da se ni do dna sprostil vanjo in da je lepa po njegovem lastnem

spoznanju in dobra v svojem bistvu. Ker je delo oblikovno zanimivo in ker kaže Finžgarjeve vrline v strnjeni vrsti, o njem še posebej poročamo. — Ministrant Ivan, kratka črtica Iv. Vuka, stopa ob obeh povestih v ozadje; spretno podani osebni spomin je vsebinsko premalo značilen. — Druga leposlovna knjiga Mohorjeve družbe je vzgojna povestica Moj mali Hlaček (127 str.); to mojstrsko delo je knjižen ponatis iz »Mladike« in za najširše družbene bravce prefino brušen biser, da bi mogli s pridom razumeti, kar je pisatelj pretehtano nadrobil pred čitatelje. Tudi racionalistično precejena čuvstvenost bo težko dostopna; vsak pa bo gotovo z zadoščenjem bral VIII. poglavje (Mali siromak) in genilo bo sklepno poglavje (Hlačkova naloga), skozi katero se šele posveti zgradba povesti.
Vodnikova družba prinaša Bevkovo povest Hiša v strugi (120 str.) in Zofke Kvedrove mladinsko knjigo Vladka in Mitka (111 strani). Kvedrove knjiga glede umetniške cene in prisrčnosti ne dosega Lichtenbergerjevega Hlačka, vendar je za naše slovstvo prijetna posebnost. Take mladinske knjige, pisane iz otroka za odrasle, Slovenci sploh nimamo in Kvedrove drobci, poiskani večinoma iz Domačega Prijatelja, so se tu strnili v prijetno celoto, dasi so tu in tam tudi dolgovezni. Pedagog bo pogrešal tega in onega — pa ta otroška biografija je pač individualna, kot se vzgoja obrača po nazorih; marsikaj v tej knjigi je splošno lepo in zabavno. — Bevkova povest je kljub naglici, s katero je napisana, eno izmed boljših in svežih pisateljevih del. Okvir, že skoraj obligaten pri Bevku, je tu neorgan-ski, in odveč je trditev: »V moji duši je ostal kakor na fotografski plošči ostro zarisan prizor«, ali: »Vso dolgo pot v krivuljasto dolino, vse naslednje dni in noči sem iskal za tajne pismenke na mrtvečevem obrazu ključ, da bi jih razrešil« — saj teče potem povest v gladki zaporednosti od začetka do konca brez iskanja »ključa«, in se prav lahko nosi sama, brez naturalističnih napotkov. Bolj kot povest Pro-darjeve hiše — rahla narodna in gospodarska tendenca ni vsiljiva — nas pridobiva sveže podana krajevna celota, živo zajeto občutje samote in močni popisi naravnih grozot. Opozoriti bi bilo tudi na precej zabrisano in nesklenjeno središče povesti, kjer dobi zgodba šele svoj etični zmisel, to je XXI. poglavje, ko se srečata Prodar in Čufer. V celoti se čuti v tem delu, da Bevk napreduje v zmislu sinteze naturalizma in idealizma; naturalistični oblikovalni nazor se mu vedno bolj izgublja; naravo dojema kot veliko etično zakonitost in išče moralnih odnosov med človekom in svetom; zato je Bevkov besedni izraz povsod čuvstveno prežet; vsi opisi so življenje samo, polno skrivnostnega hotenja. (Pri tem moramo poklicati na odgovor uredništvo, ki pušča pisatelju polno grdih jezikovnih pogreškov.)
Z mnogo večjim hotenjem je začel Bevk v Goriški Matici roman »Znamenja na nebu«, čigar prva knjiga se imenuje »Krvavi jezdeci« (206 strani). Dasi bo natančneje treba govoriti šele o celoti, vendar že sedaj lahko ugotovimo, da v tem prvem delu pogrešamo smotrnosti v zgodbi; ako bi nam pisatelj ne bil v začetku vsakega poglavja zapisal (da bi nam obudil starinsko občutje), kaj bo
pripovedoval, bi skoraj ne mogli najti zgodbe. Največja hiba dela je, da je popolnoma občuteno po Preglju, z enim bistvenim razločkom, da ima pri Preglju vsak človek svoje duhovno središče, svoj živ, čeprav patološko razgiban značaj, pri Bevku pa so osebe slepa romantika in poetično ubijanje človeka. V Pregljevem Plebanusu se tareta razum in srce v človeku in v svojem času, v Bevkovih Jezdecih se lovi zgodba v daljni časovni odmaknjenosti; ne more do svojega zmisla in ne postane organizem. V tem oziru je Kresna noč veliko boljša; glavni motiv je v Jezdecih skoraj isti: boj človeka za svojo pri-rodno srečo. Veliko sile je pokazal pisatelj, ko riše trpljenje zemlje; zato bi lahko imenovali to delo Krvavo kroniko tolminske zemlje v 14. stoletju (le da pisatelj zamenjuje letnice); beseda mu je močna, le premalo samosvoja. O knjigi bo treba še spregovoriti. — Druga povest Goriške Matice je Župan Žagar (137 str.). Slavko Slavec je psevdonim, ki ne more zakriti že vajenega pisatelja. Slika nam goriško vas od začetka vojne z Italijo do poloma. Središče ji je družina župana Žagarja, ki mora med begunce; župan sam je deloma še na domu tik za fronto, deloma pri vojakih. Dejanje je realistično, kompozicija je prosta brez teme; prepletajo jo le rahli refleksi o politiki in človeštvu. Snov je v celoti premalo umetniško zajeta, pripovedovanje je ponekod zelo okorno, zlasti dialogi so malo značilni. Ivanovo vedenje je moralno dvomljivo, kot je vsa miselnost taka, da jo obrneš, kakor jo hočeš — le ljubezen do zemlje je jasen odmev iz tega dela. Motivi močno spominjajo na Finžgar ja, VI. Levstika in celo na Podlimbarskega.
V Goriški Mohorjevi družbi je izšla Franca Jakliča zgodovinska povest Ob srebrnem studencu (80 str.). Pisatelj je vzel za snov pripovedko o postanku idrijskega rudnika in jo skušal izpolniti kot ljudsko povest. S sredstvi, ki nam zgodovinsko snov ožive za naš čas, Jaklič kot učenec realistov ne razpolaga, zato je njegova povest zaostala, dasi je bolje napisana kot so bile zadnje njegove zgodovinske povesti. Pisatelj kaže, kako se sirova telesna sila kmeta Alojna, ki se umika gosposki, radi pohlepa po srebru končno zruši, in kako njegovemu rodu ostane eno samo upanje: zemlja, ki bo »tudi novemu rodu revna, a zvesta rednica«. Starinskega občutja imamo malo in le preblizu se nam zde zgodovinska sredstva P. Bohinjca.
Če ta pregled vzamemo kot celoto, vidimo, kako tisti kot naše zemlje, ki ga je najnovejši književnosti pridobil Pregelj, postaja danes skoraj izključno torišče pisateljev-domačinov in celo nedomačinov. ČepraAr je oblikovanje večinoma realistično, postaja ta zemlja simbol, ki prehaja v vse Slovence. Ta poudarek je tudi v Finžgarjevi povesti. Kakor da se steka od vseh strani nova vsebina, ki naj prešine naš čas. Če bi hoteli poudariti še zrelost navedenih knjig, gre prvo mesto Mohorjevi družbi.	p
F. S. Finžgar: Strici
Druga povest v letošnjih Večernicah so Finžgarjevi »Strici«.
Deset kratkih, jedrnatih poglavij tvori to povest, ki je v svojem osnutku tako jasna in polna, da je oblika
s snovjo in vsebino vprav napeto skladna. To je zrelost, v kateri je vse pribito in izmerjeno. To malo, a dragoceno delce, odtehta precejšen kup naše sodobne literature.
Z »Deklo Ančko« se je Finžgar stoprav naredil. Tu je našel samega sebe, se s trdno roko naravnal in obrzdal. Nato se v »Prorokovani« črta njegove stvari-teljske moči strmo dvigne kvišku in doseže vrh, s katerega se ni več premaknil navzdol, sodeč ga po najboljšem, kar nam je zadnja leta še napisal. K. temu najboljšemu prištevam »Belega ženina« v Mohorjevem koledarju, predvsem pa »Strice«, ki dajejo letošnjim Večernicam stalno literarno vrednost.
V njih nam Finžgar predstavlja v sebi zaključen svet kmetiškega življenja, tak, kakršen je, toda v svojem najbolj resničnem in izrazitem primeru. Ta zadnja poteza je za to Finžgarjevo delo odločilna in bistvena.
Vse njegovo umetniško hotenje gre namreč le za tem, da postavi pred nas kos verno, nepotvorjeno naslikanega življenja, kakor ga je sam spoznal in doumel, v njegovih osnovnih in trdnih črtah, ki so zarezane v značaje in običaje ljudi, v njegov moralni in socialni red. Enkrat samkrat izreče Finžgar neko mnenje, mislim tisto takoj v začetku devetega poglavja: Če kaj spravi žlahto, jo spravi smrt (str. 128), toda — značilno — tudi k temu takoj pristavlja: Taka je ljudska sodba. Torej skrajno dosledna stvarnost v razmerju pisatelja do snovi, naravnost disciplinirana in utrjena. Zato leži pred nami svet, ki ga je izoblikoval, tako jasno in pregledno. Vsak obris je oster, nobena poteza ni zabrisana po vmesnih plasteh pisateljevega idejnega posredovanja med snovjo in nami. Vsaka oseba, vsaka stvar stoji kakor v bistrem, kar se da prozornem ozračju. To je Finžgarjev realizem.
Toda to je samo ena stran Finžgarjevega umetniškega ustvarjanja. Docela napačno bi ga umevali, če bi ne videli v njem ničesar drugega, enako značilnega in važnega.
Prej sem dejal, da nam predstavlja Finžgar v tej povesti življenje z našega grunta v njegovem najbolj izrazitem primeru. Ne gre mu za to, da oblikuje poljuben kos nekega življenja, katerega in kakršnega že koli, kot bi to delal naturalist, marveč hoče upodobiti le življenje, ki je na svoj način pomembno in dragoceno in ki predstavlja nepogrešljivo in nenadomestljivo vrednoto. In niti tega življenja ne prikazuje samo v nekem izrezku, ali v njega postranskih in površnih drobnih značilnostih, marveč je zgrabil celoto ter odkril njeno notranjo zgradnjo. Nobena poteza, ki jo izriše, ni nepotrebna ali manj značilna, vsaka je bistvena, kot da je vžgana v jedro samo.
Ta povest nam ne slika morda samo ene strani tega življenja, postavim ljubezenske, kot je to storil pisatelj še v »Dekli Ančki«, ne razvija enega samega »problema«, marveč prime to življenje od čim več strani, ga takorekoč zgosti in zgnete okrog enega samega središča, ki je temu življenju žarišče in os, okrog katere se vse suče. Slika nam kmečko ljubezen v čudovitem drugem poglavju, svatbo in ženitev v klasičnem petem poglavju, rojstvo in smrt v osmem poglavju. Slika nam kmečki trmasti ponos z njegovo
svojstveno moralo, ne sentimentalno krepko nežnost v prvem, šestem in devetem poglavju, in kako vse premika osrednja sila — strastna, edinstvena ljubezen do lastne zemlje, do trdnega in nerazdeljenega grunta.
Zato je fabula v tej povesti tako preprosta in epično skopa, skoraj revna; povedati bi se dala v par stavkih. Zato je vse dejanje tako premočrtno, zato so vsi značaji tako dognani, nekako stoječi; v začetku in na koncu so to, kar so. Finžgar podaja to življenje v prerezu, da je vidna njegova struktura, ki je na vseh točkah ena in ista. Odtod pomanjkanje, pa ne umetniško, širine in mnogoličnosti, neskončnega pretakanja in prepletanja rasti, ki se navidezno morda zmedeno tke po silno razsežnem pa jasnem osnutku. Tla, na katerih ta povest stoji, niso široka, zato je življenje v njej tesno zbrano in osredotočeno, zato je vse enako vidno in blizu, zato se nobena stvar ne izgublja proti periferiji — zato se dviga pred nami kakor lik, ki je zrastel naglo in neposredno. Odtod neka tipika, stilizacija, monumentalnost, odtod nekaka heraldična zasnova te povesti.
Toda Finžgar idealizira še drugače.
Kljub temu, da je stvaren in brezoseben, neudele-ženo hladen ali malomaren ob snovi, ki jo kleše. Že izbor snovi same na sebi ni plod kake zgolj objektivne zainteresiranosti nad življenjem sploh, marveč je posledica čisto določnega razmerja do te in samo te snovi. Da je Finžgar izbral ravno to snov, izvira iz njegove notranje življenjske usmerjenosti, ki je nujno odločala pri izbiranju.
Za »novjo te povesti stoji pisatelj z vso svojo ljubeznijo in vero v življenje, ki ga slika. Zato je to življenje nekako poveličano, zato stoji pred nami kakor v gloriji... To pa je idejna in čuvstvena vsebina te povesti, prepričujoča nas o važnosti, lepoti in dragocenosti tega in takega življenja, za katerega bi bila večna škoda, če se ne bi ohranilo nedotaknjeno.
Ta njegova ljubezen in vera, ki tvori vsebino povesti, se javlja le v stilu samem. Pri Finžgarju je vsebinska idejnost in čuvstvenost zgolj izžarevanje umetniške forme; vodil ga je življenjsko-čuvstven nagib in je ideja zgolj posledica tega njegovega razmerja do snovi. Toda ideja kot taka ni nikjer samostojno izražena in umetniško ne izziva niti k afirmaciji niti k negaciji. Finžgar stqji nasproti neki življenjski celoti kot celotna osebnost. Zato se vsebinska plat povesti, kakor rečeno, javlja le čisto oblikovno, ne samo v zgradnji, ki ima kljub majhnim meram nekaj tempeljsko-mogočnega in čistega na sebi v svojih strogih in skladnih črtah, marveč tudi v dikciji, ki je čudno slovesna in resna, polna skrite in zadrževane prevzetosti in ognja. Poglejte kar začetek prvega poglavja, ki zveni važno, kakor rodovnik celega rodu! Stari Podlogar je slikan kot kralj, tako je mogočen. Prav čuti se umetnikova vznesenost in stva-riteljska slast, ko gradi to postavo kakor iz žive skale.
Finžgarjevi »Strici« so zanosno pisano, odlično delo. Izraz so čistokrvne umetniške nature, globoke pre-mišljenosti in literarne izšolanosti. Kažejo nam prirojene in harmonično razvite pisateljeve sposobnosti.
Anton Vodnik
Miha Males: Madona
Ljubljana, začetkom februarja 1928.
Vaše blagorodje!
Lastnik in založnik Doma in sveta, KTD v Ljubljani, sta poverila izdajateljsko nalogo širšemu konzorciju, v katerega so stopili gg. dr. Jos. Debevec, France Koblar, dr. Gregorij Pečjak (zastopnik KTD), dr. Ivan Pregelj, dr. France Stele, Jakob Šolar, dr. Anton Vodnik, France Zabret.
Ta konzorcij je razmišljal o dosedanji smeri lista in ugotovil, da mora Dom in svet to smer še poglobiti in spopolniti tako, da dobimo Slovenci zares vodilno in informativno revijo, ki je danes nujna potreba vsakemu izobražencu. V opravičbo nasproti pomislekom, ki se še vedno slišijo, je treba poudariti, da tak list ne more več prinašati toliko zabavnega in poučnega slovstva kakor v starejših letnikih, saj to nalogo vršijo danes drugi listi, ampak mora bodisi v leposlovju bodisi v umetnosti kazati na pota slovenskega oblikujočega duha, torej more prinašati samo stvari, ki so ali miselno ali oblikovno nove in pomembne. Kot informativna revija mora poročati o vsej naši sodobni književnosti, umetnosti, glasbi, gledališču. Tako bo s smotrnimi in strokovno zanesljivimi sodbami poročal o stanju našega kulturnega življenja. Prinašal pa bo tudi poročila o kulturnem, zlasti književnem življenju drugod.
Tako bo Dom in svet, stoječ izven vsake politične opredeljenosti, zanesljiv kažipot naši sodobnosti. Njegova smer je: religioznoetična poglobitev tudi v umetnosii.
Prosimo torej naše sedanje naročnike, da ostanejo Domu in svetu zvesti ter opozore še svoje prijatelje in znance nanj.
Prosimo pa tudi vse tiste, ki so zadnji čas izgubili stik z Domom in svetom ali pa ga sploh še niso prejemali, da postanejo njegovi naročniki.
Dom in svet bo letos zopet mesečnik. Izhajal bo razen julija in avgusta dne 15. vsakega meseca. Prva in druga številka izideta skupaj v začetku februarja, tretja in naslednje pa točno ob napovedanem času. Točno izhajanje je zagotovljeno.
Naročnina stane za vse leto 100 Din, za dijake 75 Din; možno je tudi polletno plačevanje.
Konzorcij Doma in sveta.
ays 28
Prejeli smo v oceno :
G r i š a : Prebujenje. Pesmi. Kranj, 1927, tiskarna »Sava«. Samozaložba.
G r i š a : Mozaik. Pesmi. Ljubljana, 1927. Samozaložba. Tiskarna Slatnar, Kamnik.
Avgust Pirjevec: Slovenski možje. Mohorjeva knjižnica 20. Družba sv. Mohorja na Pre-valjah, 1927.
M o 1 i e r e : Skopuh. Komedija v petih dejanjih. Prevel Niko Kuret. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1927.
Jose Almira et G i v. S toy an: Le De-clic de Sarajevo. Ed.Radot, Paris, 1927. (Krono-logična slika razvoja sarajevske tragedije, ki je povzročila svetovno vojno.)
Ivan Pregelj: Tolminci. Zgodovinski roman. Naslovno stran izdelal Lojze Spazapan. Gorica, Katoliška knjigarna, 1927.
Ivan Cankar: Zbrani spisi. 6. zv. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. (Vsebina: Ob zori.
—	Življenje in smrt Petra Novljana. — Hiša Marije pomočnice.) Ljubljana, Nova založba, 1927.
Pokoncu izpod korenin. Knjiga slik za deco. Verze prevel O. Župančič. Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1927.
Domače in tuje živali. I. Sesavci. Knjiga slik. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1927.
Božidar Kovačevič: Videnja dijaka Božidara. (Cir.) Pesmi. Beograd, izdanje prijatelja, 1928.
Velibor Gligorič: Lica i maske. (Cir.) Beograd, »Privredni pregled«, 1927. (Vsebina: Bora Stankovič, Ivo Vojnovič, Jovan Dučic, Milan Rakič, Ljubomir Nedic, Slobodan Jovanovic.)
Jon Svensson: Aus Island. Erlebnisse und Erinnerungen. Herder. Freiburg i. Br. Na vsak način je mladinsko nežni in zgovorni Svensson boljši kot pripovednik kakor pa orisnik. Kot uvod v druge, N o n n i jeve knjige je drobna knjiga kar močno dobra.	P.
Der Herr mit den hundert Augen. Eine Aben-teuergtschichte aus den tibetischen Bergen. Von Wilhelm Matthießen. Herder. Freiburg i. Br. 1927. Slovstvo za šolsko knjižnico, brez vonja. Dokaz! Neka oseba kolne književno: Donner und Doria! (Schiller).	P.
Jos Ribičič: Igrice. Zbirka lažjih mladinskih i;er. Knjižnica »Učiteljskega konvikta« v Ljubljani, 1. zv. Ljubljana, 1927. (Vsebina: Tra-pica. — Vrabci. — Miklavževo. — Mir in ljubezen.
—	V pustni noči. — Dediščina.)
Benedikt Monune Nissen: Der Rem-
brandtdeutsche (Julius Langbehn). Pregledana izdaja 21.—27. tisoč. Freiburg i. Br. Herder & Co, 1927.
Glasnik Skopskog naučnog društva. Urednik dr. Radoslav M. Grujič. Knjiga II., sv. 1—2. Skoplje, 1927.
Krivoprisežnik. Narodna igra s petjem v treh dejanjih. Po Anzengruberju priredil in predelal Adoll Robida. 2. popravljeni natis. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1927.
Jovan Radulovič: Jesen ja pregaran ja. (Cir.) Pesmi. Beograd, S. B. Cvijanovič, 1928.
Dr. Gregorij Rozman: Besede življenja. Misli in molitve za fante. Ljubljana, založba Društvene nabavne zadruge, 1927.
P. L'Ermite-L. Sušnik: Žena z zaprtimi očmi. Ljubljana, Jugoslovanska strokovna zveza, 1927.
Momčilo Nastasijevič: Medjuluško blago. (Cir.) Muzička drama. Muzika od Sveto-mira Nastasijeviča. S. B. Cvijanovič, Beograd, 1927.
Janko Kersnik: Testament. Povest. Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1927. »Prosveti in zabavi« 19.
Knjige »Vodnikove družbe« v Ljubljani za
1. 1927:
1.	Vodnikova pratika za 1. 1928.
2.	IvanLah: Vodniki in preroki.
3.	Zofka Kvedrova: Vladka in Milka.
4.	France Bevk: Hiša v strugi.
Naša največja kulturna naloga: Akademija znanosti in umetnosti. Narodna galerija. Propagandna brošura. Izd. Narodna galerija v Ljubljani, 1927.
IvanPregelj: Otroci solnca. Novela. Ljubljana, Jugoslov. knjigarna, 1927.
Jos. Turk: Tomaž Hren. Bogoslovna akademija, Razprave V. Ponatis iz Bogosl. vestnika. Ljubljana, 1928.
Izložba Udruženja grafičnih umjetnika. Zagreb, december, 1927. Izmed Slovencev so se je udeležili: Elko Justin, Hinko Smrekar, Saša Šantel, Rajko Šubic, Ivan Kos in Avgusta Šantel.
Ameriški družinski koledar za 1. 1928. 14. letnik. Uredil Frank Zaitz. Izd. in zal. Jugoslovanska Delavska Tiskovna Družba (»Proletarec«), Chicago. — Leposlovni prispevki Ivana Molka, Angela Cerkvenika, Ivana Vuka, Ant. Slabeta, Toneta Seliškarja, Albina Čebularja in dr. Med članki: Ameriški Slovenci včeraj, danes in jutri (Franc Zaitz), Slovenski umetnik (H. G. Perušek) v tujini (F. Z.). Informacije o slovenskem organizatorič-nem življenju v Ameriki. Med slikami: Motivi iz domovine Alb. Čebularja ter reprodukcije slik Draga Vidmarja in Fr. Tratnika.
»Luč«, poljudno znanstveni zbornik II. Književna družina »Luč«, Trst, 1928.
Slavko Slavec: Ubogi Uštin. Knj. družina »Luč«, Trst, 1928.
VI. Stanislav Reymont: Tomek Baran. Knj. družina »Luč«, Trst, 1928.
F. Raimund: Zapravljivec. Čarobna pravljica v 3 dejanjih. Za slov. odre predelal A. Robida, Ljudski oder, XI. zv. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1927.
Razglas.
Slovenska Matica namerava za leto 1929. obnoviti »Knezovo knjižnico«. V ta namen vabi slovenske pisatelje, da ji pošljejo do 1. novembra 1928 rokopisov poljubne pripovedne vsebine na običajen način: z geslom pri spisu in s svojim imenom v posebnem pismu.
V Ljubijani, dne 28. januarja 1928.
Odbor.