PESMI C. GOLARJA. CELJE.
Polonica.
Skoz bele meglice
na daljnem obzorju
sc jutranje solnce blesti,
crez cvetno livado
po rožicah poljskih
Polonica lepa hiti.
Je rosna livada,
so rožice solzne, —
oj, krilce bo tvoje mokro —
poljubile cvetke
bi rade sestrico,
razgali nožico drobno !
Rosna šuma ie zelena . . .
Kosna šuma je zelena,
solnce z žarki jo zlati,
sveže listje, mah smaragdni
v pestrih bojah se iskri.
Cista šuma je zelena,
čista kot devojčica ;
ker zame ne mara draga,
šuma mi ja ljubica.
Njene ustne — gozdne cvetke
so opojne in sladke,
nje poljubljam, dokler solnce
ne zaide za gore.
Pisane poljane . . .
Pisane poljane,
s cvetjem posejane,
v nje so šmarni križi
in zlatice vtkane.
Smarni križ za trakom
znak je dobre sreče,
to petice šmarne
rado uase vleče.
A zlatica zlata —
kaj naj ti pomeni ?
Zlati so cekini —
v torbo, hop, jih deni !
Pesem.
Kot nebesnega svoda vedrina
se tvoje mi srčece zdi —
ni meglice na nebesu čistem,
in žalosti v srčecu ni.
Zlato jutro ... Že selnce se dviga,
in zora škrlatna rdi ¦—
klije v srcu ti mlada ljubezen,
in raj se v očeh ti blesti.
Kostanj je ozelenel . . .
fCostanj je ozelenel,
kostanj belo zacvetel,
kos je gnjezdo nanj pripel.
Zdaj od jutra do noči,
kos na njem drobi, žgoli,
radosti le zame ni.
V gori bor je davi stal,
a vihar je privihral,
ločil ga od rodnih tal.
143