580
Kronika
MILOŠ MIKELN, HITLERJA TRETJA SVETOVNA VOJNA IN KRATKI KURZ VLADANJA ZA ZAČETNIKE
Je nekaj šokantnega v Mikelnovi Književnost knjigi Hitlerja tretja svetovna vojna in kratki kurz vladanja za začetnike*, tem satirično esejističnem diskurzu o politični oblasti in oblastništvu. Ta pronic-ljiva, a po svoji nezavezujoči, večkrat celo nepredstavljivi konkretnosti, lahkotna, poljudna študija, nabita z intuicijo bolj kot z empiričnimi zgodovinskimi dejstvi in analizami, klasifikacijami, prepletanji shemskih kombinacij, vzročno posledičnimi zvezami, modeli, ob katerih ni razvidne identite... Ta zabavna »hitlerjanščina« prenapetih ko-medijantskih »somnambulnih« stanj o »možnostih« totalnega obvladovanja sveta. Ta patologija izpolnjevalca nalog Previdnosti, kot se v dnevnih poročilih iz leta 1979 opredeli Hitler, češ: boljši naj po svoji sposobnosti in po svoji zamisli ureja svet, se za nas, navadne smrtnike, konča srečno s smrtjo velikega, raje »največjega Nemca vseh časov«. Ta parodija na tiste, ki bolje spoznavajo, bolje razumejo in znajo bolje urediti svet, da bi izpolnili svoje zgodovinsko poslanstvo in dolg do človeštva. Ta ironija na vero v spreminjanje sveta in srečo človeštva, ki v bistvu povzroča vso — nesrečo.
Miloš Mikeln je presenetil s svojo domiselno tipološko analizo različnih oblik oblasti, njenih »spektrov«, če bi govorili  v  likovnem  jeziku,  ali  »kla-
(* Miloš Mikeln, Hitlerja tretja svetovna vojna in kratki kurz vladanja za začetnike, DZS Ljubljana 1980, zbirka Nova proza, str. 153)
strov«, če bi si izposodili izraz iz glasbene teorije. Ničesar zadrto žugajoče-ga, oblastniškega ni v teh Hitlerjevih kratkih kurzih vladanja za začetnike, se pravi za nas (?), če se domislimo, da v nekaterih političnih sistemih oblasti morda ni več (?). Tudi nič znanstveno izzivalnega ni v tej politologiji (modnem študiju mnogih povzpetnikov) v demokrata spreobrnjenega nekdanjega svetovnega diktatorja. Vse je odeto v potrebno »distanco«, »kritično ironijo«, da bi na koncu vsega »iztisnil nauk«, »pouk službujočemu ali prihodnjemu vladarju«, vsem zelencem, ki trumoma dan za dnem stopajo v vladne palače.
»Še nikoli ni vladalo toliko začetnikov kot danes«, ugotavlja Mikeln. Zato jim je nujno ponuditi »dober priročnik za to stroko«, knjižico, ki bi lahko bila »vladajočim začetnikom trdna opora v težkih dneh«, (drugim državljanom pa razvedrilo v mirnih večernih urah).
Zakaj vladati, se sprašuje Mikeln, in si odgovarja: »Vladanje je radost, je užitek, je opoj, ki mu ni enakega. Ni je stvari, ki bi človeku dala več, ne med na tem svetu dosegljivimi, ne med na onem svetu obljubljenimi«. Ta paradni narcizem pač izhaja iz človekove narave, njegove nečimrnosti in socialnosti.
Mikelnov znanstveno satirični učbenik začenja pri splošnih oznakah oblasti in vladanja (uspeh, sila, nasilje, ravnotežje, nihalni efekt, genialni voditelj), da bi se v nadaljnji analizi dotaknil osnovnih oblik in vrst vladavine (mo-nokracija, polikracija) oziroma ugotovil možnosti za njihovo razvrstitev, izbiro, opredelitev. Mikelnova duhovita ironija ne pozna meja — na primer o funkciji političnih visokih šol,  »stran-
karski latinščini«, obligatnem strahu, trdnih nazorih, spremembah okoliščin, neuravnovešenosti vladarskih natur, izbiri poti, prevratu, nasledstvu, izbiri najposlušnejših, namesto najsposobnejših, ljudstvu in njegovi sredinski politični naravnanosti ter nezanesljivosti, zunanjih in notranjih sovražnikih, državni upravi in zakonodaji, vojski, gospodarstvu, tisku, umetnosti, znanosti, šolstvu, do možnosti, ki jih daje posamezniku vladarski poklic.
Mikelnova analiza se »nonšalantno« sprehaja od primera do primera, v pravi vladarski drži; kajpada gre za profesorja in ne učenca (to smo mi), a tudi slednjemu je ponujena možnost, da (skozi branje) (do)reče kako modro na tisti politični kompendij; da se razvrsti po njegovih metodah in načelih, zakaj človek se navsezadnje zadovolji z vsako lažjo, če jo le dovolj vztrajno ponavljajo njegovi učitelji. In če nima druge izbire.
581
Miloš Mikeln, Hitlerjeva treja svetovna vojna