700
Kronika
BESEDA,   HRANA  IN  MORILKA
(ob pesniški  zbirki  MEJE  Vladimira Memona)
Književnost
Kako izreči značilnosti poezije Vladimira Memona, če pa sam pesnik izreka nemoč pesmi, da bi upesnila svet: »Ne morem. Ni besed. Kot brez jezika I govorim, roke prebadajo zrak in se vračajo / prazne; ampak vse v meni kriči po besedi, / ki je ni, ki je ne najdem, ki je ne I more biti.« (Iz pesmi »Če imam pamet«, str. 71.)
Zato Memonove poezije ni mogoče »razlagati«. Mogoče je le stopiti z njo v dvogovor. Odpreti se nagovoru njegove pesmi. Pustiti, da pesem sama govori: »Komu pesem? Kam? Kaj naj žari? I Kristali? Čuti kamna se topijo v meni; 1 zgoraj, spodaj nič. In klice?
* Vladimir Memon, Meje. Opremil Emil Memon, grafično oblikoval Tadej Tozon. Zbirka Pota mladih, urednik Janez Mušič. Mladinska knjiga, Ljubljana 1979.   104 strani.
Odkleni / krog. Odpri vitrino kože. pij!« (Iz uvodne pesmi »Beli listi; volja korenin«.)
Vladimir Memon je mojster besede. A skozi oblikovno popolnost njegovih stikov preseva skrajna bivanjska pre-sunjenost. Zato je njegova pesniška beseda hkrati »hrana in morilka« (iz pesmi »Ezra Pound«, str. 87).
Vladimir Memon je pesnik temeljnih, poslednjih reči. Njegova pesem uipesnjuje človekovo usodno vezanost na lastno telo, na lastno življenje: »Nisem zunaj hiše svojega / življenja, saj nisem bog in nisem zgodovina. / Le maternica jedra sem, če sem.« (Iz pesmi »Jedro v maternici mene«, str. 33.)
Pesnik pravi zase, da je »razlagalec razuma« (iz pesmi »Z enim samim stavkom«, str. 69). A skozi pesniško »razlago razuma« Memon upesnjuje »stisko niča« (iz naslova cikla «Stiska niča, objem jedra«, str. 27), stisko človeka kot telesnega bitja, stisko človeka kot smrtnega bitja, stisko človeka kot bitja samote: »Bližina kože govori s samoto, I ki v peno živca vtisne krog in zven.« (Iz pesmi »Bližina molka bremeni samoto«, str. 78.)
Ker je človek bitje telesa in ker je človek že zmeraj tudi sočlovek, je erotična ljubezen — kot združitev telesa in sotelesa, kot telesna združitev človeka in sočloveka — eno izmed osnovnih polj Memonove poezije: moški in ženska sta »dvoje dreves, ki raseta v želji I po enem, po košnji« (iz pesmi »Drugo mimo drugega drsita«, str. 64).
Ključni besedi Memonove poezije sta »kristal« in »drsenje«: »kristal« — ime za lepoto; in »drsenje« — ime za način človekovega bivanja v svetu, kjer je Bog mrtev in ni več trdnega si-at j pisu^ a vtuasup jsopojr« ".'Eosup trpka. Stena — luč, ki se vname, j ko
701
sijem v drhtenje bitja, me vzame I v brezkončno ledenost svetlob in omame, I da sredi telesa otrpnem — v kristal.« (Iz pesmi »Poetika kristala I«, str. 76.)
Vladimir Memon je pesnik čudeža človeškega življenja. Pesnik biti. Temeljno sporočilo njegove pesmi je »čutiti-da-sem, stisnjeno, no, I do zadnjega živca, presvetljen in ves trden, I sam s sabo in ves v sebi« (iz pesmi »Jedro v maternici mene«, str. 31 —¦ 32).
Vladimir Memon je pesnik čudežnega žarenja sveta in vseh stvari. Pesnik biti: »Tako razbit med I povsod, tu in nikjer, zažarijo podobe / resničnosti iz tukaj, iz časa in še druge, I ne sanjske niti od tu, a resnične I v-prav-zdaj, ker so.« (Iz pesmi »Jedro v maternici mene«, str. 31.)
Vladimir Memon je pesnik biti. Biti, ki je prostor lepote: »Lepota, I neizmerno I skromna in potrpežljiva, enaka I kamnu / ali vstopu dotika / v dotik, v bitje; I lepota, ki ne rodi dneva, I ki ne ustavi smrti; lepota, ki je več, / ki je del, morda najmanjši, / najskritej-ši, vsega.« (Iz pesmi »Na dvoru kralja Minosa, Knosos«, str.  101.)
Boris A. Novak
Beseda, hrana In morilka