TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 269 UDK 811.163.6'367.635:81'374.2 Andreja Žele * ČLENKI: SLOVARSKI PRIKAZ NJIHOVE PRAGMATIČNE MOČI OZ. SOBESEDILNE VLOGE** Povzetek. Členek še vedno ostaja izziv za jezikoslovce, saj o njegovem pomenu odloča vsakokratna uporaba v konkretnem besedilu. Z upovedovalnega vidika so člen- ki neke vrste tvorčeva sosporočila z vključeno naklon- skostjo; s funkcijskega vidika je lahko členkovna raba prvenstveno naklonska ali povezovalna. In ravno to vstopanje pragmatičnega, sporočanjskega vidika govor- ca oz. tvorca v sistem slovarskih razlag, pospremljenih z obveznimi besednovrstnimi opredelitvami, pa je med še veliko drugimi razmišljanji o jeziku prijetno strokov- no »obremenjevalo« tudi prof. Toma Korošca. Prispevek zato predstavlja, kako se vprašanje uslovarjanja člen- kov in členkovne rabe rešuje v nastajajočem novem raz- lagalnem slovarju slovenskega knjižnega jezika; leksi- kografska predstavitev lahko ponudi še najbolj celostno funkcijsko in pomenskorazmerno ovrednotenje členkov. Ključni pojmi: členki, členkovna raba/vloga, naklon- skost, besedilo, slovar Uvod Za Toma Korošca, kot slovarnika in pozneje sotvorca sporočanjske sti­ listike v našem prostoru, so členki postali jezikoslovno zanimivi ravno z vidika vstopanja pragmatičnega, sporočanjskega vidika govorca oz. tvorca v sistem slovarskih razlag. Prispevek je dvodelen: 1) v izhodišču predstavlja in pokomentira jezi­ kovna opažanja in jezikoslovne predloge prof. Toma Korošca in 2) nada­ ljuje z zastavitvijo posodobljene obravnave členkov v rastočem novem raz­ lagalnem slovarju slovenskega knjižnega jezika (NSSKJ/eSSKJ). 1 1 Nekateri njegovi mlajši stanovski kolegi, ki smo Toma Korošca, zaslužnega profesorja na FDV, tudi osebno poznali in z njim strokovno sodelovali, smo ga spoštljivo in hkrati prijateljsko oslavljali s »profesor«. In pri tem je najpomembnejše to, da je profesor Korošec to prav razumel in dobrohotno sprejemal. * Dr. Andreja Žele, redna profesorica, znanstvena svetnica, Filozofska fakulteta, Univerza v ljubljani, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Slovenija. ** Pregledni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.60.2.269 Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 270 1. Členek je funkcijsko razpomenjena oz. besedilno omejena in tudi oblikovno nedoločena besedna vrsta, ki jo sproti določa (šele) konkretna skladenjska raba, npr. On pride → Tudi on tudi še pride; in če medmet izraža samostojno sporočilo, pa členek dodatno komentira obstoječe sobesedilo. 2 Spremne okoliščine, ki jih izražajo členki, so navadno odraz tvorčevega raz­ merja do povedanega, zato bi členke lahko poimenovali tudi kot subjektivne prislove. Z upovedovalnega vidika so členki namreč tudi neke vrste tvorčeva sosporočila: 3 kot subjektivna vzporednica osnovnemu sporočilu so lahko zlasti funkcijsko označeni tudi kot stavčni prislovi ali besedilni/stavčni skrč­ ki. 4 Ker imajo členki torej prvenstveno in zlasti besedilno vlogo, so to hkrati zlasti smiselne besed(ic)e oz. miselni prislovi, ki jih znamo smiselno bese­ dilno uporabljati predvsem v svojem prvem jeziku; ohranjajo namreč izra­ zito sporočanjsko vlogo, s tem pa tudi izrazito vplivanjsko vlogo. Kot sospo­ ročila so navadno modifikacija celotnega izhodiščnega matičnega sporočila oz. povedi in s tem njene propozicije, saj v propozicijsko vsebino dodatno vnašajo tvorčev oz. govorčev odnos. Ravno zato jih je težko dovolj jasno raz­ lagalno predstaviti: če vsakokratna besedilna raba lahko jasno ločuje člen­ kovno rabo od prislovne in vezniške, je treba to besednovrstno ločevanje oz. označevanje možne sofunkcijskosti besednih vrst ustrezno predstaviti tudi v razlagalnem slovarju. Členek v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) 5 namreč ni bil označen oz. je bil zavedno vključen pod oznako za prislove in zato ga lahko označimo kot zavedni slovaropisni anahronizem. 6 2. In ravno z obravnavo členkov se je tudi pri nas utrdilo prepričanje o potrebnosti upoštevanja tudi sporočanjskega pragmatičnega vidika, ki je sicer sestavni del besediloslovja in vseh kontekstnih dejavnikov pri upo­ vedovanju (Schlamberger Brezar, 1999). S členki kot posebnimi izrazi za subjektivne okoliščine se prek govorca oz. uporabnika jezika nasploh pove­ žejo skladenjska, pomenska in pragmatična ravnina. Pri besednovrstnem določanju členkov torej mora biti poleg skladenjskopomenskih značilnosti 2 V slovenskem jezikoslovju je členek označen kot »stavčnočlenska modifikacija« (Vidovič Muha, 1984: 144), je skladenjskofunkcijski modifikator, ki pa nima niti predmetnega niti slovničnega samostoj- nega pomena, in kot funkcijsko razpomenjena ali besedilno omejena in tudi oblikovno nedoločena bese- dna vrsta je tudi stavčni nečlen. 3 Členki so poimenovanja ali ubeseditve zakritih govornih dejanj (nasproti npr. polnoizraženim fra- zemom, prim.Vidovič Muha, 2000: 86–91). 4 O členkih kot o stavčnih prislovih »rečenični prilozi« z vidika pragmatične obravnave modalnosti govori tudi že Milka Ivić (1973). 5 Zdaj sta tako SSKJ kot njegova dopolnjena različica dostopna na slovenskem slovarskem portalu Fran: Fran/iskanje. 6 Slovenski členki so bili opredeljeni že v šestdesetih letih v Slovenskem knjižnem jeziku 2 (Toporišič, 1966: 164), in sicer kot »prislovi, po katerih se ni mogoče vprašati [… in] izražajo poseben odnos govore- čega do vsebine stavka ali do posameznega njegovega dela«, tudi besednovrstno poimenovani pa potem v razpravi Kratko oblikoslovje slovenskega jezika (Toporišič, 1974: 48). Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 271 vključen tudi pragmatični vidik uporabnika, ki členke dopolnilno oprede­ ljuje in določa z vidika kontekstnih okoliščin in možnih konektorskih vlog; členki so »sestavina elokucije« (Korošec, 2009: 105), členek je torej sestavina ubesediljenja, kjer ima tvorec oz. njegov odnos do vsebine odločilno vlogo. Zato je v prispevku prvenstveno poudarjeno upoštevanje pragmatičnega vidika in možnost njegovega vključevanja v slovarske razlage. Sporočanjska moč besed se namreč lahko izkaže le v besedilih, zato izhajanje iz besedil doda slovarski pretežno pomenski obravnavi leksike še poudarjeni stili­ stični in pragmatični vidik rabe. 3. Dovolj široka uporaba členkov pa opozarja tudi na razmerje med njihovo jezikovnosistemsko skladenjsko(naklonsko) vlogo in večinsko besedilno vlogo. Nekateri členki tipa naj, da, ne so namreč kot jezikovno­ sistemski skladenjski modifikatorji lahko realizatorji nekaterih skladenjskih kategorialnih lastnosti glagola (naklona, zanikanja), na drugi strani pa je večina členkov označenih kot besedilnih vsebinskih modifikatorjev; še z drugega vidika so označeni tudi kot »pomožne besede« sporočevalca, ki jim polno sporočilno moč daje šele vsakokratni kontekst in sporočanjska situa­ cija (prim. Černelič Kozlevčar, 1992: 213). V kontekstu obravnav prvih slovenskih protestantskih besedil je zani­ miva in vredna nadaljnjega razmisleka tudi Koroščeva misel, »da so členki kazalniki intelektualizacije jezika na sporočanjski ravni« (Korošec, 2008/9: 221). Koroščeva opažanja in predlogi pri slovarski obravnavi členkov V tem poglavju so zbrana, deloma povzeta in deloma tudi pokomenti­ rana, stališča in opažanja Toma Korošca, ki jih je napisal v različnih objavah, v katerih se je tako ali drugače dotaknil tudi vprašanja členkov. 7 Koroščeva opažanja z vidika slovarske obravnave členkov Členki so vsekakor poseben izziv, ker kot prvenstveno besedilne in kon­ tekstne prvine tudi v slovarskih sestavkih poleg stilistične vloge še posebej aktualizirajo pragmatično vlogo obravnavanih besed. 8 Z njimi se govorec 7 Njegova stališča, objavljena z naslovom K izboljšanju redakcije členkov v SSKJ (Korošec, 2009: 99–104), povzemam z dvodnevnega posveta o zasnovi novega razlagalnega slovarja, ki je bil v oktobru 2008. Približno v istem času je nekaj svojih pogledov na členke opisal tudi v razpravi Členki v Trubarjevem Katekizmu1550 (Korošec, 2008/9), sicer pa vlogo členkov omenja tudi v monografiji Stilistika slovenskega poročevalstva Korošec (1998: 203). 8 Členki kot sotvorci ilokucijske in perlokucijske vrednosti besedil sooblikujejo tudi pragmatični in stilistični vidik upovedovanja. Korošec (2005: 81–82) pragmatiko opredeljuje kot »način, kako stvari prek Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 272 obrača k soudeležencu sporočanjskega procesa in v nagovarjanju sode­ luje tako pri členitvi besedila (navezovalnost) kot pri vrednotenju besedila (naklonskost). Iz tovrstnih komentarjev lahko povzamemo, da je v bistvu potrjena glavna funkcijska delitev členkov na povezovalne in naklonske. 9 Potrebno je stalno pregledovati razpoložljivo aktualno gradivo z upošte­ vanjem meril za besednovrstno razpoznavo členkov. Temu naj sledi ustre­ zno označevanje s kvalifikatorjem »členek« in natančnejšimi kvalifikator­ skimi pojasnili, ki bi opozorili na kontekst. Koroščevi redakcijski predlogi pri sestavljanju slovarskih sestavkov V nadaljevanju so v štirih alinejah povzeti predlogi T. Korošca (Korošec, 2009: 99–108), kaj upoštevati pri slovarskem opisu členkov: • Če bo z domišljenimi merili za razpoznavanje členkov, npr. z merilom za sobesedilno ločevanje med nedvomnimi členki ter prislovi in vezniki, izdelan ustrezni seznam, ki bo predvidoma vseboval členke kot enobe­ sedne lekseme in zveze besed v členkovni vlogi, bo to prineslo potrebo po izdelavi dveh redakcijskih tehnik: splošne, že uveljavljene za členke kot enobesedne lekseme, ki so geselske besede (iztočnice) in zdaj prika­ zane kot prislovi, in druge, ki bo v geselskem članku predvidela mesto za prikaz členkovne rabe (dejansko: prikaz smisla iz členkovnega sobese­ dilnega učinka; v nadaljevanju se bo temu reklo smisel). • V prid slovničarski (in tudi slovarski, op.: avtorice) sistematiki bi bilo, ko bi ločevala med pravimi členki in členkovnimi besedami po zgledu samostalnikov in samostalniških besed ipd. • Naslednja možnost za slovarsko predstavitev določene skupine členkov je, da se zgolj razlaga »pomena« ne šteje za zadostno, dokler posamezni iztržek ne dobi dodatnega pojasnila glede na sobesedilo oz. sporočanj­ sko okoliščino, iz katere je vzet. • Nemalo težav pri razlagah ne bo rešljivih brez opozoril na njihovo pra­ gmatično vlogo; najtežje leksikografsko opravilo je izdelava redakcij­ skega prikaza členkov glede na njihovo pragmatično moč oz. nesporno sobesedilno vlogo. njihovih poimenovnj jemljemo v sporočanjski proces«, kot glavno lastnost stila pa poudari »način izbora iz danih prvin jezikovnega sistema«. V Stilistiki slovenskega poročevalstva Korošec (1998: 203) med drugim govori celo o členkovnem in nečlenkovnem izražaju. 9 Funkcijski strukturalizem skuša binarno razdeliti členke na a) tiste s težiščem na povezovalni vlogi v besedilu s spremstveno naklonskostjo in na b) tiste s težiščem na subjektivnem vrednotenju določene vse- bine, tj. s poudarkom na govorčevem odnosu in vrednotenju; prve glede funkcijsko težišče poimenujemo kot a) povezovalne členke (P) in druge kot b) naklonske členke (N). Ta delitev je bila na primerih sloven- skih členkov potrjena tudi z vidika Hallidayevega sistemskega funkcionalizma (Skubic, 1999). Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 273 Od tu naprej je v obravnavah konkretnih leksemih tako, kar, kvečjemu, ki lahko nastopajo v členkovni vlogi (prim. tako, kar) ali pa so prvenstveno členki (prim. kvečjemu), povzeto nekaj opažanj in predlogov T. Korošca (Korošec, 2009: 101–104). Njihov namen je čim bolj uporaben slovarski opis teh naštetih členkov. (Povzeti komentarji T. Korošca so v poševnem tisku.) Členek tako 10 Če sprejmemo, da je besednovrstna samostojnost členkov bodočemu uporabniku znana iz definicijskega opisa v slovnici – torej da 1) členki izražajo smisel besedila s tem, da usmerjajo pozornost k sporo- čilni vrednosti besedila brez členka in 2) besednoredno stojijo samo pred besedo, katere pomen sobesedilno urejajo (najpomembnejšo, pragmatično definicijsko prvino pustimo tu še neomenjeno) – potem razlaga 6. pomena prislova tako v SSKJ nakazuje pot k enemu tipu členkovnih razlag. Členkovna raba se iz prislova izloči in se členku tako dodeli samo- stojna geselska iztočnica z besednovrstno oznako členek. V tak gesel- ski članek se vključijo iztržki s tako in frazemski tako in tako (najbrž tudi tako ali tako). (Korošec, 2009: 102) Pri tovrstnih izločitvah pa se T. Korošec sprašuje: »/…/ali bi ta »sofunk­ cijskost besednih vrst« – tudi zgolj za slovarski prikaz – zdržala besednovr­ stno teoretično presojo, namreč vstopanje pragmatičnega, sporočanjskega vidika v besednovrstni sistem.« 11 Členek kar 12 V SSKJ ima npr. drugi pomen »prislova« kar naslednjo razlago: ‘krepi pomen prislovnega izraza’, s prvim iztržkom: Mnenje je spremenil kar čez noč; /…/ in enem izmed naslednjih: Kar nič se ni obotavljal: Vprašanje je, glede na kaj krepi členek kar prislovni izraz čez noč oziroma glede na kaj v govornem položaju je tvorec ubesedil zvezo kar čez noč. Zgolj za tole pojasnjevanje, recimo, je to: ‘nenavzočnost določenega vpliva, ki bi predrugačil vsebino, izraženo s prislovnim 10 Primerjaj slovarski sestavek za besedo tako v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/tako. 11 In še Koroščeva opomba (Korošec, 2009: 101): »Ker so vsi iztržki ubrani na sobesedilno sopomen- skost med tako ter tako in tako (smisle iztržkov druži pogovorni členek itak), bi bil sobesedilni učinek enak, če bi imel prvi iztržek zgolj tako, drugi pa tako in tako.« Tu se T. Korošec sklicuje tudi na zglede v Slovenski slovnici (Toporišič, 2000: 446−447). O členkovnih frazemih znotraj pragmatičnih frazemov prim. Jakop (2003). 12 Primerjaj slovarski sestavek za besedo kar v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/kar. Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 274 izrazom čez noč’. Ta, res nekoliko robati dodatek bi bil lahko del raz- lage za nekaj podobnih iztržkov. Gotovo pa ne za naslednje, ki bi se našli v gradivu, npr. Kar tam je ležalo na pragu, Sprva ga kar niso slišali, Danes bomo pili kar vodo ipd. /…/ Tu se ponuja rešitev s stran- skimi razlagami: Kar tam je ležalo na pragu ‘nihče ga ni tja prinesel’, Sprva ga kar niso slišali ‘delali so se, da ga ne slišijo’, Danes bomo pili kar vodo ‘nič drugega nimamo/nič drugega ne želimo piti’. (Korošec, 2009: 102–103) 13 Členek kvečjemu 14 Iz SSKJ vzemimo redakcijo členka kvéčjemu (seveda kot prisl.), raz- lago z dvema izbranima iztržkoma: ‘izraža omejevanje na najvišjo mogočo mero’: Burja bo pihala kvečjemu tri dni; Ta knjiga je razu- mljiva kvečjemu za strokovnjaka.:. Razlago je mogoče sprejeti, zgleda pa takoj pokažeta njeno nezadostnost, ko členek kvečjemu izločimo, npr. Burja bo pihala tri dni, Ta knjiga je razumljiva za strokovnjaka, saj je izjavama odvzeta moč predpostavke (ki ne dopušča pretvorbe v vprašalni oz. nikalni stavek: *Ali bo burja pihala kvečjemu tri dni? *Ta knjiga ni kvečjemu razumljiva za strokovnjaka). Za primerjavo pritegnimo stavek, izrečen pri pogovoru na gozdni poseki: Tukaj je kvečjemu za klaftro drv. Bil je dejansko izrečen kot odziv z nestrinja- njem z oceno, da je tam veliko drv. (Korošec, 2009: 103–104) Tudi sporočanjsko moč členka kvečjemu poskuša T. Korošec pojasniti z delovanjem dveh operatorjev: 15 s t. i. operatorjem pristopa, ki z aktualne točke pristopa usmerja bodisi k soobstoječemu ali pretečenemu, in s t. i. operatorjem členkovega pomena, ki izraža vsakokratni razmerijski pomen glede na smisel povedi. Našteta operatorja delujeta hkrati in prispevata k razumevanju pomena členka kvečjemu v konkretnem sporočilu; zato čle­ nek kvečjemu razlagamo kot ‘Trditev, da je tukaj veliko drv, ni resnična’ ali ‘Misel, da je tukaj drv veliko, je napačna/ne drži’. In kot ugotavlja tudi T. Korošec, zgolj navedba kvalifikacijske oznake za določen tip členka je za slo­ varsko razlago preskromna in celo napačna. Zavzema se, da se pri pomen­ skem opisu členkov v slovarsko razlago vključita tako govorna situacija kot 13 Nabor možnih členkovnih stavčnih ustreznikov je v povezavi s konkretno rabo posameznih člen- kov predstavil J. Toporišič v razpravi Členki in njihovi stavčnočlenski ustrezniki (1991). 14 Primerjaj slovarski sestavek za besedo kvečjemu v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/ kvečjemu. 15 Schlamberger Brezar (1999, 2011) po O. Ducrotu idr. (1980) še v slovensko analizo vnaša osnovno delitev členkov na operatorje, ki z utemeljevanjem usmerjajo smisel sporočila, in na konektorje oz. povezo- valnike, ki izražajo medsporočilna razmerja. Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 275 govorec, torej je po Koroščevem mnenju pri redakcijah členkov odločilna situacijsko pridobljena pragmatična moč izrečenega. Od tu naprej so v nadaljevanju predstavljene aktualne smernice za slo­ varsko obravnavo členkov. Namenjene so zlasti čim boljši slovarski pred­ stavitvi v smislu, da bi vsak uporabnik slovarja razumel, zakaj in kako se uporablja členke. Te smernice bodo, vključno s Koroščevimi ugotovitvami in pobudami, upoštevane v novem razlagalnem slovarju slovenskega knjiž­ nega jezika (NSSKJ oz. eSSKJ). Zastavljene smernice za nadaljnjo slovaropisno obravnavo členkov Dosedanjim slovarskim razlagam členkov torej manjka zlasti pragma­ tični opis , ki bi poudaril njihovo besedilno in kontekstno vlogo in vrednost (o tem prim. Krvina, Žele, 2018). Najboljša rešitev bi bila, da je čim več te besedilne in kontekstne rabe zajete in ubesedene v slovarski razlagi. In če je to do neke mere že zajeto pri prislovih, tu so primerljivo aktualni zlasti prislovi načina, ki opisujejo tudi navzven opazna razmerja, pa so pri člen­ kih izziv različna govorčeva razmerja do stvarnosti, kar se lahko oprede­ ljuje kot subjektivne okoliščine. Tako imamo prislove kot opise objektivnih okoliščin, ki jih lahko vsi približno podobno zaznamo, in členke kot opise subjektivnih okoliščin, ki pa so odvisne od vsakokratnega konkretnega besedilnega konteksta. 1. Prvotni oz. pravi členki so samostojne iztočnice z besednovrstnim kva­ lifikatorjem »členek«. 16 Med tu navajanimi primeri je prvotni pravi (sklopni) členek npr. kvečjemu. Kot samostojni slovarski iztočnici z oznako »členek« sta tako in kar, ker sta oba znotraj členkovne rabe lahko razvila večpomen­ skost in se tako (tudi) členkovno osamosvojila; del teh slovarsko osamosvo­ jenih členkovnih iztočnic so tudi t. i. frazemski členki tipa tako in tako. Ko v vlogi členkov nastopajo druge besedne vrste (tudi frazemi v člen­ kovni vlogi, npr. če hočete, konec koncev, prava figa, na tem mestu ipd.) 17 , so to samo členkovne besede oz. besedne zveze, ki lahko skladenjskopo­ mensko nastopajo v členkovni vlogi z besednovrstnim kvalifikatorjem »kot členek«. 16 S sinhronega vidika so nekonverzni členki v glavnem nemotivirane besede, npr. da, ne, torej, tudi, vsaj, še, že, in deloma še prozorni sklopi, npr. morebiti, morda, seveda, ali, aja. Sekundarni členki, zlasti poudarjalni, pa so pogosto konvertirani iz medmetov, npr. hej, oštja, ejga. Členki so pogosto konvertirani iz prislovov, npr. mogoče, in samostalnikov v tožilniku, npr. hudiča, mačko, ter prenesenih pomenov velel- nikov prehodnih glagolov (Snoj, Žele, 2022). 17 Frazemske rabe členkov, tako kot drugih besednih vrst, so v slovarju opisane oz. predstavljene v posebnem frazeološkem razdelku (prim. Jakop, 2003). Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 276 1.1 Za namene nove posodobljene slovarske obdelave členkov v novo­ nastajočem razlagalnem slovarju so bile pregledane vse dosedanje delitve členkov, zlasti v slovenski in slovanski strokovni literaturi; posodobljena delitev členkov je še posebej natančno popisana v Slovarju slovenskih člen­ kov A. Žele (2014). In za omenjeni slovar členkov in za slovarski opis člen­ kov nasploh se je kot dovolj celostna izkazala funkcijska binarna delitev členkov na a) tiste s težiščem na povezovalni vlogi v besedilu s spremstveno naklonskostjo in na b) tiste s težiščem na govorčevem subjektivnem vred- notenju določene vsebine, tj. s poudarkom na govorčevem odnosu in vred­ notenju; prve glede na funkcijsko težišče imenujemo a) povezovalni členki (P) in druge b) naklonski členki (N); prehodno skupino v povezovalni in naklonski vlogi (P/N) izražajo tvorijo zlasti členki pritrjevanja in zanikanja (Žele, 2014). Tako povezovalni členki (P) izražajo zlasti govorčev odnos do vsebine sporočila in z načinom vključevanja v sporočanje oz. sporočilo poudarjajo besedilno koherentnost in kohezivnost in v tem smislu se delijo še na pod­ skupine kot dodajalni (Pd: celo, kaj šele, še več), izbirni (Pizbir: drugače, sicer pa), izvzemalni (Pizvze: edino, le, sicer (pa)), navezovalni oz. nadaljevalni (Pnavez: kakorkoli (že), najsibodi, potemtakem, vendarle, vsekakor), nado­ mestni (Pnadom: namesto tega, nasprotno), nasprotovalni (Pnaspr: zato pa), pojasnjevalni (Ppojas: to se pravi, torej), ponazarjalni (Pponaz: namreč), popravni (Ppoprav: ali bolje, namreč, oziroma), poudarni (Ppoudar: prav- zaprav, predvsem, vsaj, zlasti), povzemalni (Ppovze: skratka, torej), zastra­ nitveni (Pzastr: mimogrede); medtem pa naklonski členki (N), ki govorčev odnos usmerjajo zlasti na udeležence, potem pa še na okoliščine glagol­ skega dejanja oz. procesa, obsegajo štiri večje podskupine: čustvenostni (Nč: bogvaruj, končno, saj, začuda), želelni/pozivni (Np: dejansko, kajne, naj, mar), vprašalni (Nv: ali) in pogojni (Npog: bi); v bolj enakovredni vlogi tako povezovanja kot naklonskosti (P/N) pa so členki vrednotenjskega rela­ tiviziranja (Nvr: baje, morda, navsezadnje, nemara, takorekoč, verjetno), členki pritrjevanja (Nv: dà, Nč: ahà) in zanikanja (Nn: ne, nikar). 18 2. Glede na dve glavni in bistveni členkovni vlogi, povezovalno in naklon­ sko, so se oblikovale možne krovne slovarske razlage za členke: funkcijske razlage se začenjajo z izraža, da govorec … / izraža govorčev odnos do … ali uporablja se, ko govorec…. Za povezovalno členkovno vlogo je predlagana razlaga uporablja se, ko govorec želi …, za naklonsko členkovno vlogo pa izraža, da govorec poudarja … ali izraža govorčevo presojo … ipd. 18 Že narejeni pregledi delitev členkov na različno število podskupin znotraj dveh izhodiščnih skupin, povezovalne in naklonske (Černelič Kozlevčar, 1992: 224–225), kažejo na to, da se podrobnejše delitve členkov še domišljajo, vzporedno z natančnejšimi opisi in opredelitvami rabe. Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 277 In če se vrnemo na konkretne primere členkovne rabe, ki so bili nava­ jani v Koroščevi obravnavi (Korošec 2009: 101–104), lahko na istih členkih prekomentiramo posodobljene slovarske razlage, ki so bile narejene na nov razlagalni slovar slovenskega knjižnega jezika NSSKJ oz. eSSKJ). Te posodo­ bljene razlage tudi po zaslugi opozoril in komentarjev T. Korošca (2009) pri­ našajo več pragmatičnosti v smislu aktualne kontekstualnosti, in ta se vedno znova izkazuje kot bistvena sestavina členka. 2.1 Prislov tako ima nosilno razlagalno besedo način, npr. 1) način poteka dejanja, dogajanja, stanja, Pred sovražnikom so jih skrili tako, da so jih obesili v dimnik, Poskrbimo, da so obešeni tako, da do njih ne more mačka, 2) način poudarja tudi enakost, podobnost, Pozivamo, da ravnate tako kot sosedje, te školjke so ravno/tudi tako okusne kot v Benetkah, 3) način lahko poudarja tudi nedoločeno mero, npr. Do zdaj še ni bilo tako črne napovedi, Pot ni tako dolga, Ni šlo za tako usodno napako, Bila je tako vabljiva, da se ji nisi mogel upreti. Razlagalne nadpomenke kot način, mera, položaj na splošno opozarjajo, na kaj mora biti naslovnik pozoren in s tem omogočajo in usmerjajo vsaj neko splošnejšo in predstavo neke okoliščine. V vlogi veznika oz. pravilneje povezovalnika (konektorja) uvaja način pojas- njevanja, npr. Otroci morajo velikokrat slišati, tako da lahko dojamejo naše želje in zahteve. 19 Členek tako pa ubeseduje subjektivno okoliščino, ki si jo lahko razla­ gamo kot govorčevo presojo o konkretni predmetnosti, pojavnosti. Nosilne razlagalne besede za členek tako so lahko izraža govorčevo presojo, npr. Za nami je tako še en mesec, ki nas je preveč zavajal z obljubami, ali pa izraža, da govorec že povedano poudarno utrjuje še z dodanimi novicami, npr. Nobene konkretne pritožbe niso prijeli, prav tako se nanje ni obrnil noben starejši občan, Njemu so tako šteti dnevi, Od njega tako ni dosti, kar se lahko še intenzivneje pove s podvojitvijo, npr. Njemu so tako in tako šteti dnevi, Od njega tako in tako ni dosti. Poudarno intenzivnost izrečenega izraža pogovorni itak, ki ima v zgornjih kontekstih ravno zaradi spreme­ njene stilistične rabe še večji oz. stopnjevani izrazni učinek samoumevnosti in nujnosti sprijaznjenja z dano dejanskostjo, npr. Njemu so itak šteti dnevi, Od njega itak ni dosti ipd. Tudi intonacijsko osamosvojena raba je možna, in sicer izraža začude- nje govorca, ki gre v smer pozitivnega ali negativnega presenečenja, celo 19 Slovarska besednovrstna opredelitev »kot veznik«, ko beseda z rabo prevzema tudi večino lastnosti druge besedne vrste, v primeru členka pravzaprav ni dobra. Z vidika prvotnih členkovnih lastnosti gre v bistvu za konektorsko vlogo in za to, da določeni členek glede na svojo sporočanjsko moč lahko v dolo- čenem besedilnem kontekstu lahko prevzame povezovalniško vlogo. Slovarsko načelo je, da se ostaja pri besednovrstnih opredelitvah, ki pa v primeru členkov kot prvenstveno besedilnih prvin ni in tudi ne more biti natančno oz. optimalno izpeljano. Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 278 nejevolje, npr. Tako?! Zakaj pa nisi prej povedal, in še pogosta zveza A tako torej?! Kar tako se bomo šli!, ki izraža zlasti rahlo prikrito razburjenost v smi­ slu očitanja. 2.2 Členek kar je vsaj posledično mogoče še v nekem naklonskem stiku z zaimensko oziralnostjo, vendar je v členkovni vlogi povsem osamosvojen in v naklonski intenzivnosti tudi že večpomenski. Ta intenzivnost se razlaga kot: izraža, da govorec poudarja intenzivnost izrečenega in izraža v rabi: Kar slinili smo se ob misli na sočno meso, in poudarjanje stanja se intenzivira v željo z razlago: izraža govorčevo pozitivno željo po največji ali najmanjši doseženi meri, količini česa in predstavi v rabi kot: Delajte na tem, da dose- žete kar največ, tudi govorčevo pobudo: izraža govorčevo spodbudo, poziv, npr. Kar sami se odpravite na pot. Po drugi strani pa gre lahko stopnjeva­ nje tudi v začudenje: izraža govorčevo začudenje nad nepričakovanim, npr. V finalu je bilo kar šestnajst finalist, ali zadržanost: izraža govorčevo zadr- žanost pri presojanju, vrednotenju, npr. ljudje so v glavnem obdržali kar veliko zdrave pameti, V tem tednu se je zgodilo kar nekaj prelomnih dogod- kov. 2.3 Členek kvečjemu se slovarsko razlaga kot izraža govorčevo presojo, ki je usmerjena v poudarjeno omejitev predhodno izrečenega mnenja, npr. Pri sto se mi je zazdelo, da je konec in da bom zmogel kvečjemu še pet, šest dvigov, ali pa je individualna presoja hkrati tudi poudarjeno nestrinjanje s predhodno trditvijo v kontekstu, npr. V tem času avtomobili zagotovo ne bodo cenejši, kvečjemu dražji. Sklep Stalni jezikoslovni izziv ostaja besednovrstna določitev tistih besed, ki nimajo stavčnočlenskih ustreznikov. To navsezadnje ni nič presenetljivega, saj stalne potrebe po besednovrstnem opredeljevanju besed izhajajo in so usmerjane iz različnih jezikovnih lastnosti in posebnosti znotraj posa­ meznega jezika. V vsakem primeru pa jedro členkov kot besedne vrste v vsakem jeziku sestavljajo besede, ki izražajo govorčev odnos do vsebine sporočila in naslovnika, in s tem osnovnemu sporočilu oblikujejo njegov sopomen oz. izhodiščni vsebini dodajajo hkratno sosporočilo. Skratka, besedne vrste kot členek zahtevajo večplastno obravnavo, od etimologije prek morfoskladnje do pragmatike. In šele takšna sinteza jezikoslovnih spo­ znanj omogoča dovolj celostno opredelitev členka in tudi njegovo dovolj dobro slovarsko predstavitev. Nič čudnega torej, da je vprašanje, kako ubesediti vsakokratno sporo­ čanjsko moč členka, tvorno vznemirjalo tudi prof. Toma Korošca. In zato Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 279 je prav, da so tu med drugim zbrani tudi njegovi razmisleki in pobude, ki so upoštevani tudi pri nastajanju novih gesel v novorastočem razlagalnem slovarju. lITeRATURA Černelič­Kozlevčar, Ivanka (1992): O delitvi členkov. V: Milena Hajnšek­Holz et al. (ur.), Vprašanja slovarja in zdomske književnosti, 213–277. ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. Ducrot, Oswald et al. (1980): les mots du discours. Pariz: Minuit. Ivić, Milka (1973): Problematika modalnih rečenica. V: Otázky slovanské syntaxe III, 85–91. Brno: Universita J. e. Purkyně. Jakop, Nataša (2003): Pragmatični frazemi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni zapiski 9 (2): 111–127. Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega poročevalstva. ljubljana: Kmečki glas. Korošec, Tomo (2005): Jezik in stil oglaševanja. ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Korošec, Tomo (2008/9): Členki v Trubarjevem Katekizmu 1550. Slavistična revija 56/57 (4/1): 221–230. Korošec, Tomo (2009): K izboljšanju redakcije členkov v SSKJ (Ob pripravah zasnov za novi slovar slovenskega jezika). V: Andrej Perdih (ur.), Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika, 99–108. ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Krvina, Domen in Andreja Žele (2018): O členkih, zlasti o njihovih razločevalnih lastnostih. Jezik in slovstvo 63 (1): 39–64. Schlamberger Brezar, Mojca (1999): Vpliv pragmatičnega jezikoslovja na raziskave slovenskega jezika: primer členkov. V: Zoltan Jan (ur.), Slovensko jezikoslovje danes in jutri, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 10, 101–111. ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Schlamberger Brezar, Mojca (2011): Slovenski členki v luči Ducrotove integrirane pragmatike. V: Simona Kranjc (ur.), Meddisciplinarnost v slovenistiki, Obdobja 30, 405–411. ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Skubic, Andrej (1999): Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 47 (2): 211–238. Snoj, Marko in Andreja Žele (2022): Merila za razločevanje med medmeti in členki. Slavistična revija 70 (4): 557–572. Toporišič, Jože (1966): Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Toporišič, Jože (1974): Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. V: Matjaž Kmecl, Tine logar in Jože Toporišič (ur.), Slovenski jezik, literatura in kultura: informativni zbornik, 29–50. ljubljana: ljudska pravica. Toporišič, Jože (1991): Členki in njihovi stavčnočlenski ustrezniki. V: Darinka Počkaj­Rus et al. (ur.), Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, 3–16. ljubljana: ljudska pravica. Toporišič, Jože (1976/2000): Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja. Vidovič Muha, Ada (1984): Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija 32 (2): 142–155. Andreja Žele TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 280 Vidovič Muha, Ada (2000): Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. ljubljana: Znanstveni inštitut. Žele, Andreja (2014): Slovar slovenskih členkov (Zbirka Slovarji). ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. VIRI Fran, slovenski slovarski portal. Dostopno prek Fran/iskanje, 22. 8. 2022. Fran, slovenski slovarski portal. Slovar slovenskega knjižnega jezika – Spletni rastoči slovar (eSSKJ) (2016). ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC. Dostopno prek Fran/eSSKJ, 22. 8. 2022.