nas ne ubije obup, mi gremo pojoč naprej z zastavami temne krvi — o glejte! Na vzhodu že dan se rdeči, in kadar ugasnejo zarje težke, bodočnost se čista pred nami sprostre, in trudno človeštvo bo vsenaokrog zbrano, in sredi njega: Bog. DREVO OB RIBNIKU Zrak je hladen, prosojen Veter noben se ne zdrami, preko kraja razlit; da bi razlomil srebro, tih je, mrzel, pokojen bleščeče nad temi vodami ribnika srebrni svit. mirno stoji tam drevo. Ribnik miruje, miruje ko da mu je mrtvo dno, drevo pa ko da prisluškuje molči in raste v temo. F E D R A JEAN RACINE - A. DEBELJAK Uvod. Francoski oder 17. stoletja se ponaša s sočno troperesno deteljico: Corneille, Moliere, Racine. Nekaj Molierovih likov je šlo že z učinkom preko naših pozornic. Pierre Corneille (1606—1684), «oče francoske tragedije», vzbuja globoko ganutje, proučujoč tajne vzmeti človeške duše, zlasti moške značaje. «Ako bi Francija ob kakem potopu morala žrtvovati vse svoje pesnike razen enega,» je rekel V. de Laprade, «bi vsekakor otela Cor-neilla.» Jean Racine (1639—1699), radi svoje miline «francoski Virgil» na-zvan, riše najrajši ljubezen ali drugačne ženske strasti, zato nosijo domala vse njegove drame žensko ime za naslov. Snov je zajemal največ iz grške, rimske ali hebrejske zgodovine. A t h a -lie je mnogim Racineovo veledelo, drugim je to vzor francoskega pozorišča, oziroma vseh pozorišč na svetu. Voltaire celo pretirava: «To je prva mojstrovina človeškega duha.» Marsikdo pa šteje F e d r o za glavni n jegov umotvor. Spisal jo je 1677. za igralko Champmeslejevo, ki si je želela burno razgibane drame, kjer bi se umetniško izživela. Tvarino je posnel po Evripidu in nekaj po Seneki. Prizor, kjer Latinčeva Phaedra priznava Hipolitu svojo ljubav, zasluži vso pohvalo. Potem čitaj Francoza: pomenek je preprostejši, doslednejši, dostojnejši, prirodnejši. Izvirnost je tudi v tem, da je izumil osebo Arikije, Hipolitove ljubice, ter tako ri\ 433 ustvaril nov zapletek. Dejanje se vrši ob času trojanske vojne v peloponeškem mestu Trezenu. Vsebina. Fedra, soproga atenskemu kralju Tez e ju, razodene svoji dojilji E n o n i strast, ki jo čuti za Hipolita, svojega pastorka. — Iznenada zaženo glas, da je Tezej preminul na potovanju. Fedra porabi to govorico, da odkrije svoje nagnjenje H i -p o 1 i t u. Ta jo odbije, zvest A r i k i j i, čeprav je to sestra in hči očetovih sovražnikov. Toda Tezej se vrne. Fedra se skrije, ker jo peče vest. Enona zatoži Hipolita, da si je drznil dvigniti oči na kraljico. Tezej srdit izžene sina, zaobljubivši ga Neptunovi mržnji. Skoraj pa prihiti njegov odgojitelj Teramen in javi Hipolitov konec. V. dejanje, 6. prizor. Tezej, Teramen Tezej. Si mar ti, Teramen? Kod hodi pa moj sin? Že nežno dete sem ti ga nekoč izročil. A kaj je to, čemu li solze si potočil? Kaj dela sin? Teramen. Prepozno! Vsaka skrb odveč! Zaman ljubezen zdaj! Hipolita ni več! Tezej. Bogovi! Teramen. Odšel je smrtnik, ljubezniv nad vsemi, kreposti čiste vzor. Kar mirno mi verjemi! Tezej. Sinu ni več? Sedaj ko mu roke molim, Bogovi so nestrpni znesli se nad njim! Je blisk ošinil ga? ubila ga je strela? Teramen. V skrbeh sva davi od Trezenskih vrat hitela; on sam je vodil voz. Krog njega pa sede prijatelji poparjeno, kot on molče. Sam vase zatopljen ubira pot v Mikene, a vajeti si prav na lahno v roke dene. Njegova krasna vranca, ki sta prejšnji čas tak iskro vselej stregla na njegov ukaz, povešata glavo; potrta sta, pobita, dejal bi, da z gospodom jad in bol delita. 434 Strahoten krik tedajci vstane iz morja, preruši mir in molk, da vse zatrepeta; in kot odgovor iz osrčja zemlje čuje se brž ječeč odziv, ki strese nas še huje. Po žilah nam do srca mraz leden beži in vrancema se griva srepo naježi. Medtem pa iznad gladke površine slane visoko valoveč ledena gora vstane; se bliža nam in se razpoči in tačas med penami pošast izbruha blizu nas. S čela širokega preti rogov ji dvoje, z luskino žolto ji pokrito vse telo je: grdoba — napol bik in napol zmaj sverep — v neznanski kolobar zavija dolgi rep. Tako zateglo tuli, da se breg potresa, strahoma gledajo pošast celo nebesa. Zemlja drhti, neznosen gre po njej zadah; val, ki jo je prinesel, se umakne plah. Vse bega; vsak odpor bi tu bil brez uspeha: zaklon svetišča bližnjega jim nudi streha. Hipolit sam, junaka tebe vredni sin, ustavi vranca, zgrabi kopje ter edin pomeri v zver, zažene vanjo s trdno roko in vseka v lakotnico rano ji široko. V togoti, bolečini zakadi se v zrak in rjoveč pred konje trešči grozni spak, se zvija, valja, golt razpaljen odpiraje in vanju bi ju je zublje, dim, krvave saje. In vranca v blazni dir; ne čutita več uzd in gluha sta za klic Hipolitovih ust. Zaman je gospodar napenjal svoje sile; s krvavo peno so se žvale porosile. Baje so videli celo, da neki bog je v strašni zmedi zbadal konje v prašni bok. Preplašena zaženeta se na pečine; os poka, škriplje in na dvoje se prekine; in skoraj voz na drobne kose je zdrobljen; Hipolit pa omahne v vojke zapleten. ... Gospod, odpusti. Če se spomnim krute boli, nikdar ubranil solzam se ne bom, nikoli. Konjiča, ki ju sam je zredil bil tvoj sin, to videl sem, vlačila sta ga prek pečin. .- On kliče, pa še huje plašita se vrana; telo mu skoraj je zgolj ena sama rana. Naš tožni jok in stok razlega se čez breg, naposled se poleže njiju nagli beg. Nedaleč od grobišča zdaj žival obstane, kjer prednikov kosti so tvojih pokopane. Tja stečem, za menoj vsa družba se drevi, pot kažejo sledovi žlahtne nam krvi; njegove kodre po grmičih zrem bodečih, po kamenju pa polno madežev rdečih. Dospem, ga kličem, kličem; on mi da roko, za hip odpre in kalno spet zapre oko: «Po krivem Bog življenje mlado mi ugrabi,» mi de, «ko umrem, Arikije bedne ne pozabi. Prijatelj, če spozna moj oče neki dan, da mu nesrečni sin je bil obrekovan, mu reci, da želim, naj s svojo ubogo sužno za pokoj mojega duha ravna uslužno; povej mu, naj ji vrne ...» Po besedah teh mrlič brezličen pred menoj leži na tleh, turoben zgled, kaj zmore gnev bogov na nebi, sam rodni oče nikdar prepoznal ga ne bi. T e z e j. O j sin! moj sladki up, ki sam sem si ga vzel! Usluge tolike, bogovi, nisem htel! Do konca dni sedaj gorjupi kes me čaka. Ter amen. Takrat Arikija boječa prikoraka. Beži pred tvojo jezo, gre še v božji hram, da bi s Hipolitom se v zakon vzela tam. Prihaja bliže, vidi rušo pordelo, na njej pa se prikaže (zanjo grozno zdelo!) Hipolit zleknjen, razmrcvarjen ves in nem. Takoj verjeti noče svojim še očem; telo to drago zdi se ji še tuje, da vanj strmi, a vendar še po njem vprašuje. Ko se preveri, da on sam pred njo leži, z očmi otožnimi bogove obdolži; globok se stok izvije ji tedaj iz grudi in kakor brez življenja se k ljubimcu zgrudi. Ob njej Ismena — solze stiska ji gorest — in drami jo v zavest, a prav za prav v bolest. In jaz, obupan ves, do tebe sem priskočil, da točno bi poslednjo voljo ti sporočil, ki jo, Gospod, izrazil meni je junak, prej ko mi iz rok na tla je zdrknil vznak. ... A tam prihaja ona, ki ga ljuto črti. 7. prizor. Tezej, Fedra, Teramen, Panopa. Straže. Tezej. Zmagala si, veseli sinove se smrti! Joj, strah me je! Obhaja krut me sum: nedolžen je, srce mi pravi in razum! A le raduj se, Fedra, tu je tvoja žrtev: uaj bo po krivem ali ne, saj zdaj je mrtev. Pa bodi, morda se še vedno motim jaz. Zločinec je, tako mi pravi tvoj obraz. Dovolj potrla že pogibel me njegova, odveč bila bi zdaj vsa pojasnila nova. Naj zvem karkoli, saj mi ga ne vrne Had, morda celo poveča žalost mi in jad. Ostavil tebe bom, ostavil bom obalo, da sina svojega pozabim sliko zalo. Tako me peče in preganja bridki kes, da hotel zapustiti v veke svet bi ves. Vse kakor da se zoper mojo krivdo dviga. Celo ugled moj kot da tugo mi podžiga. Ko bil bi manj poznan, bi laglje skril se kje. Sovražim vse, še samo skrb Bogov za me. Točil bom solze zdaj na njih dari pogubne, a več iz ust ne bo mi prošnje zaobljubne. Karkoli mi nakloni jadna njih blagost, nikdar me ne poplača za vso to bridkost. Fedra. Nikar, Tezej. Ni prav, da sem doslej molčala: sinu bom tvojega vse krivde odvezala! On ni grešil. Tezej. O jo j, udarec to je trd! Le ker verjel sem tebi, sem pognal ga v smrt! Je to izgovor za zlodejstvo, ženska kruta? 437 F e d r a. Poslušaj, draga mi je sleherna minuta. Tezej, tvoj sin je čist, nesramna jaz samo sem rodoskruno vanj upirala oko. Nebo mi je prižgalo v nedrih žar zločesti, vse drugo pa Enona gr"da ima na vesti. Da razodel ti ne bi kaj Hipolit sam o strasti, ki vzbudila mu je gnus in sram, je naglo šla — v slabosti moji skrajni — in napak obvestila te o moji tajni. Potem pa, da zatel je ne bi še moj srd, v valovih poiskala si je slajšo smrt. Usoda moja z mečem bi bila končana, pa ni Še sinova bila nečast oprana. Da skrušena spovem se tebi svojih zmot, izbrala v drugi svet sem si počasno pot. Otrov skoz žile se pretaka mi ognjene, kot ga Medeja nekdaj vzela je v Atene. In strup polahko sega mi v srce ta čas, že čutim, da obhaja me neznanski mraz; le skoz meglo, ki mi pogled je zagrnila, nebo in tebe zrem, ki sem oba žalila; smrt jemlje mojim že očem ves njih sijaj in dan, oskrunjen prej, dobi svoj blesk nazaj. P a n o p a. Gospod, umira! Tezej. Da mogel z njo bi vsaj umreti spomin na njen zločin ostudni in prekleti! A zdaj, ko vem, kako sem zmotil se hudo, le proč, da solze združim s sinovo krvjo. Za mano, sina zadnjikrat objeti hočem, nad svojo grozno željo se skesan izjočem. Zaslužene časti mu naj prinese smrt. Da prej uteši se njegovim manom črt, pohčerim njo, ki jo je on presrčno ljubil, čeprav zbog njenih svojcev mnogo sem izgubil. Z a s t o r.