Kristijan Muck Raztelešanje sna baržunasto jutro klokoče spet za oknom sedma ura od zunaj otroški glasovi že rumena svetlost v sobi v roki bel list kovinska postelja v srce me tišči in škripanje pisala odvihrali so besi noči klokoče v pregibih ležišče umirajo basovske misli križišče telesa me ziblje v december večnih želja med njimi vse bolj kovinska ena sama da zagovoril bi neskončni sen zvarjen iz nedojetja svojih življenj MOŽGANI dotik trenutka zmanjšan v neskončnost neba odzven v stenah elektronov razmik tvari za miljardinko delca odmev neskončnosti v bregeh telesa 1166 1167 Raztelešanje sna je vzgib v vlaknih glave srca roke vzvod krvavih in kovinskih jeder v koži prstov petje belih kvarkov udar lesa v dlani bitje bobna oglašanje duha v breznih gozda sistem udarcev in tišin v občestvu sveta zvenenje zvezano v besedi sečišče misli in predmetov govor je v točkah črt mišljenja slast in groza oblast blesket vsega brnenje niča JEZIK zvarki iz nedrij sveta se brez konca zlivajo v raztrganine telesa v bele krpe oživčja z ostanki božjih stvaritev da s členki kosti razprem v zatilju kamnaste kosme spomina in bljuvnem jedra žareča in zelena kri na opečnatem zidu spolzi kot črna molitev ko obliznem hrepeče privide besed snov klavnih daritev TRUP izpod hrustanca ušes iz nosnih kosti v stolpu z obodi in rebri mesa med vzdihi kosti se spušča bela nit sukana na zemljeno zrcalo neba kjer v žarečem popku krvi zelenilo zvezda blešči in kaplja mezi skozi sesedenost stolpa v drugi svod z oboki iz magme sprhnele in dežja gnilega ki jih križ iz kamena skozi hojo zakleto nosi tja od koder je ta postava prišla ki je prsteno okno morja LEDJA leti lastovica črna in bledi golob sinje letita skozi telo sveta in svojo pot prelomita in strmoglavita v telesa srce iz vrtinca nebeškega skoz vrtačo krvi v kosti morja buhneta vžgeta v kolkih razsukano nit stenj žene moža v svoja legla skrit skrkneta v očesa dva žlezasta sinje in črnikasto utripata UDJE v svet zažrta gomoljika v zdrobljenih ledjih magme skrita črpa sonca pepel v srce da limfnih dvoje kril iz hrbta moli 1168 Kristijan Muck 1169 Raztelešanje sna in spod trebuha kamnito gorje da lobanja ceblje noge da mezi skozi grlo molitev naj se ne zgodi da gorje kamnite krvi naphano gorja pepelnega raznese telo ki v njem krvava in bela peč v roke in noge žarita na žilnatih krilih visita skoz gorje krvi sijeta belo gorje petkrako sveta srčiko lobanjsko gomoljiko BESEDA v trenutku zgubljeno morje sveta v črkah razbiti valovi besed delčki prsti v šipah možgan razmazani ki se v njih ves čas neskončnost godi nikdar vbesedena daritev sveta tvari in sebe privid in vselej nevidna moritev stori ščip zeleni ki se opoteka beži nad planjavo srca SRCE črnica blodoče med sklopi telesa drči veriga krvi skoz preduhe oči brnenje kosti se v kamnih drobi ki sem in tja kotale se iz leve duše v desno in spet nazaj v srce 1170 ki vanj jezik izza opne neba strže z besedami daj zažgi slutnjo celote v igri iskrečih se pesmi umri šipa mrči od kamiona ki vozi mimo hiše dan mrči spet decembrsko jutro nastaja odganja še eno noč brez spanja sivo okno skozi čelo bolšči /e opustela lobanja ki se drobi v srce in kamiona drget gibanje črnih izrisov v sobi ki se nalaga v me v telesu mrči da sem vse bolj obeljen od mrakobnosti dneva ki v kamionu tiči s trzajočimi sni Kristijan Muck