34
Ali čez vrt se razlegajo smeh in klici veseli. Jabolka, jabolka v vejah, v košarah, v škafih, na travi, v naročju žena in deklet in fantov in v rokah otrok. Krave primukajo s pašnika in se zvedavo ustavljajo ob obiračih, ki prožijo roke s plesnimi gibi, kakor, da hočejo biti lok med nebom in zemljo. Rastline, živali, ljudje — o, saj vedo, da jih kmalu poplača noč za dolga vročična bdenja v poletju.
Pa se je s hriba razlilo zvonjenje preko dobrave, Ave Marija je žuborečo tišino zgrnila na vse strani in bitja, ki se ne ločijo več drugo od drugega. Vsi so kopaste, temne gruče odani v molitev. Nič več ne zro spominsko nazaj v ure zorenja in vase. Zdaj so sami že sadovi večnosti, ki se z neba je spustila nanje ta hip . .. Tih sem se jim približal. O, tudi jaz sem iz njih.
MIRAN JARC
JESEN
Jvako so čudni videti otroci
in konji na samotnem travniku.
Igraje po brezčasju brodijo ...
In zemlja je široka kakor večnost.
Rastlin močvirnih kačje uvita stebla nemi jo vekomaj v somračju žden ja .. Kot bi piščalila stoletja otožno zateglo pesem vračanja brez konca.
Kot sohe iz ila zdijo stare žene... ko gledajo rastline in živali in deco, jih oživlja bled smehljaj, kot da se ozirajo na svoje delo.
35
In ko se skloni nad šumečim dnevom pramati noč kot tiha zmagovalka so zadoščene: v nas se vrača stvarstvo ... In ne vedo več, da so blizu — smrti.
MIRAN JARC
KMETJE
rlodim okrog po naših vaseh ... O, njih pesem, žalost in smeh.
Gledam, poslušam naše ljudi, kako živijo in mrejo s stvarmi.
Vso so ljubezen, bol in modrost zakopali v polje, travnik in gozd.
Vsega življenja skrite spomine raztrosil bo veter v gluhe davnine.
Rod za rodom gine v vekove, le da zemlji izgreba plodove,
da jo iztrga mračni goščavi in jo obrazi po večni postavi.
Nad njimi, ravnimi, je le Bog, in kadar prihaja v njihov krog
na hribček v davninski sveti hram, v tisti uri več človek ni sam.
A v srcih je tolikrat težko: časi v objem mrakov gredo.