LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK Zfl KNJIŽEUN05T iN PROSUETO.
LETNIK XL                              1920.                           STfl/ILKA 6.
VOJESLAV MOLE:
IZ „SUŽNJEVIH SONETOV".
i.
Zarij se vaSLj suženj, ne sprašuj: odkod, zakaj, v katere speš daljine. Ostani bližnjemu in sebi tuj, ostani to, kar si: število brez vsebine.
Nekdo te s smehom je iz temnih struj poklical na zavesti visočine: „Na, živi, pes, in svojo dušo truj z napoji hrepeneče bolečine!"
Nekdo... o kdo? Bog? Satan li? Glumač? Pač isti le, ki jutri ti s peroti okove sname, ko te s tvoje poti
spet palme v prazna brezdna pozabljenja — in ti v pepelu mrtvem hrepenenja postaneš prah, ti človek — pes — berač...
II.
Čemu vsa laž zvenečih besedi? Čemu koturni? Strgaj krinko z lica. Le človek si! In v srcu ti gori le medle onemoglosti resnica.
Ni misli, da te dvigne čez poti, ki gre jih slepo tvoja repatica. In kamor zreš: v prepade zro oči in vanje padaš kot zadeta ptica.
21
322          VOJESLAV MOLE: IZ „SUŽNJEVIH SONETOV".
V  resničnost glej! Kjer sta v najgloblje sence gorje in beda splela svoje vence,
tam vprašaj se, kaj se boga igraš.
Tam z dušo se odkrito razgovori, napuh titanski, suženj, v njej zamori. Le človek si! Vse drugo je le laž.
III.
O polnoči prišel je Satan k meni in šla sva v gluho noč jaz in moj gost, obstala pri gomili zapuščeni, kjer pokopana moja je mladost.
Gorje je vstalo v duši pogubljeni. „Ti v njeno si srce vsej al bridkost, ti strgal z las jej venec razcveteni in pahnil v grob ponižano mladost."
Skoz tmo so zableščale mu zenice: ,Sam si jo kinčal s cvetjem, sam pravljice pretvarjal jej v bodočnost, v solnce mrak.'
„Kaj mi je v srcu vera v solnce klila?"
V  krohotu so mu zašumela krila: ,Zakaj si upal in verjel! Bedak!'
IV.
Za senco senca šli smo v pusti dan z upehanimi, trudnimi koraki. Krog nas jesen, nad nami jata vran, za nami grozni, žalostni oblaki.
Počitek kratek. Top pogled čez plan: pri križu križ — par tisoč — vsi enaki. Kot da ves svet je z njimi posejan, molčijo v stepi križi nad junaki.
FRAN JO ROŠ: POTOVANJE.
323
Na grob sem vsedel se in bral besede:
„Junak. Ujetnik — in pepel in prah.
Zdaj spim. In spi moj up in spi moj strah."
Pogled je križev štel neštete grede, roke so se zarile v grud prsti... „Da bi že spalo, srce, tudi ti!"
Krasnojarsk v Sibiriji, 22.—24. IX. 1918.
Opomba k četrtemu sonetu. Na poti iz Krasnojarska v Vojennvj Gorodok — tabor vojnih ujetnikov — leži pokopališče, kjer je pokopanih 10.000 vojnih ujetnikov.
FRANJO ROŠ:
POTOVANJE.
V  zimo in noč peketajo konji, trudni in vroči so jim dihi. Mi pa na vozu resni in tihi v molk in noč prisluškujemo.
Gorko vino, odprta srca, mehkih oči plameni vanj a, da vso pot nam v njih pozvanja in nas uspava v toplo slast.
Mrko molčimo v svetle sanje. Že smo blizu jutranji zori, že so daleč beli dvori, zveste straže naših sreč.
V  belih dvorih so srca ostala,
zdaj nam je težko in sladko za njimi. Tiho potujemo v motni zimi, z nami sanje, ljubezen, molk.
21*