MILAN V1NCETIČ
Lesena gora
Nevihta
Če se potrudiš v morje boš razgrabljeno kopno in če te zamaje noč te prekrčijo drvarji Če kreneš med sestre ti bodo napeli snegovi in požgali pastirji ali raznosile belouške Če se prikupiš bogovom jih bodo pobile strele ali zgodnji plazovi da ne boš prespala ko se bodo rodili stoterčki in te naskočili
ter pahnili v vodnjak da dočakaš novo ime ti gora gorasta
Jelen
Ne poveži s sabo
mojih umitih oči
niti samot
ki ritajo v lazih
Ne oprtaj si
tihih ozvezdij
od koder te motrim
kot srepi padavičar
in ne plaši mi rib
ko se tešeš v stajo
in krcaš samice
da jim posušiš mleko
Sodobnost 1999 / 937
Poezija
Ne pohodi me ko te bom prerasel in ne razženi oblakov ki te bodo oklestili ter lezi name s svojo krivo težo
da bova šla nadjarkega jelena ki klecne preden ga zadene
Vrba
Ladjo kije šla na pol in ti posmukala obline se še videva Najrazločneje takrat ko diši po suhi ženski in vrag koti mlade Najpogosteje takrat ko se topijo zvonovi in mesečnike srbi po žici in takrat
ko se odložijo žlice ne da bi zmolili in dvignili roke nad stvarmi ki se gredo po svoje
ter najredkeje takrat ko je tako blizu da še ni na suhem a jo odrivaš čez senco vrbe ki jo trskajo v piščali
Grad
Skodlar kije stekel za prazno čebelo se ni izgubil le moči so mu pošle Če bi namreč preskočil kozje steze in drstišča in si stopil na prste ga ne bi zavedlo po gorko nevesto ki mu je že prvo noč pokleknila na prsi ter zabezljala moškost da seje razsejal čez težke višave kjer si šla nadenj s prevzetno lažjo in trpkostjo bogov
ki so ga pahnili v molčeči grad v katerem razbija od tvojega srca
Trobenta
Naj ne bo nikogar ko se bova stisnila kot podgani in prijateljevala Zabila bova vrata pridušala luč in pomaknila mizo Dihala se bova kot sitni ličinki in si tajila lene skrivnosti Tiste o prasičkah ki znajo togotneje in globlje ali one o dečkih
Sodobnost 1999 / 938
Poezija
ki so se zmuznili v poskoke preden so vzleteli in ne nazadnje o sapah ki zapirajo kadulje pod pazduhami in shodijo dolge dolge sledi
do trobente kije sinoči zmanjkala s stene
Jezero
Ko bom zaspal
se mi ponudi za travnik
pa bom pozabil na tvoje
jecljava srce
Ko bom zaspal
se daj deževati
da ti bo praskala koža
in te bo skelelo v sklepih
Ko bom zaspal
se potepaj
v sončavah
ali pod kučmo
Ko bom zaspal se razstavi v hiše in škrepetaj s hrošči ko bom zaspal se nastavi v skobce in si razpusti lase da bom šel skoznje
ko bom zaspal
ko boš zaspala
in me zvila v klobčič
ter pokazala
pod svoje veke
k jezeru
za katero ne veva
Mavrica
Če te kakor koli preživim
te bom dal pokopati
Povezal ti bom čeljust
zavoskal ušesa
te okopal v milnici
in te obrnil na bok
da ti ne bo šla
prst pod nohte
in zalisce
Potem bom do kraja
navil tvojo žepno uro
in ti jo stisnil
v telovnik
Da bom vedel
kdaj moram spustiti
glavo med tvoja stopala
in skoraj prileči
Da bom lažje žebljal
in se pasel
po mavrici
kjer bova padla na kolena
od skušnjave
moj oče
Sodobnost 1999 / 939