LISTEK. Ukanjeni žid Poslovenil A. J. Med dobrosrčnimi"hribovci se nahaja marsikateri porednež, ki jih ima pošteno za ušesi in ki ga srčno veseli, ako more kakega širokoustneža malo za nos voditi. Tak porednež je bil tudi Zvitovnik iz Pohorja. Bil je nad vse priden in pošten mož, a bil je izredno vesel, če je mogel koga »nafarbati«. Zvitovnik se je že večkrat jezil nad nekim sitnim židom, ki je kupoval kmetije in jih potem razkosal, ter tako okraju že mnogo škodoval. »Ko bi te le mogel dobiti,« si misli naš šaljivec vsakokrat, ko vidi nadležnega žida. In res, žid se nekega dne vjame v Zvitovnikove zanjke. —- Zvitovnik sedi nekoč v gostilni, ko opazi, da prihaja požrešni žid. »Le počakaj, ptiček,« sf mjsli Zvitovnik. »Danes boš enkrat obsedel.» Nato se vsede v kot in napravi prav čemeren obraz. Žid pride, se vsede k mizi in se začne takoj razgovarjati z Zvitovnikom o vremenu, o pivu, o slabih časih itd. Zvitovnik mu o^govarja kratko in godrnja v enomer zraven. »Danes si pač z levo nogo vstal,« reče žid, »ker si tako čemeren in siten. Kaj pa ti je? Ali potrebuješ denarja?« Zvitovnik se zareži nad židom, rekoč: »Pojdi, spaka! Mir hočem! Od tebe ne zahtevam ničesar.c »Ali sem ti že kdaj kaj storil, da se tako huduješ nad menoj,« začne zopet žid. »Povej mi vzrok svoje žalosti in nevolje, znabiti ti morem pomagati. Jaz sem sicer žid, pa pošten. Sem že mnogim pomagal v vsaki sili. Saj imam tudi jaz srce v prsih, kakor vsak kristjan.« »No ja,« rarči Zvitovnik, »to mora človeka že jeziti. Konj mi je poginil, tele sem moral zaklati, krompir so mi pokradli, hlapci in dekle mi delajo sitnost za sitnostjo, žena mi boleha . . .« »Kaj pa se toliko mučiš,« mu poseže žid v besedo. »Otrok nimaš, za koga se torej toliko trudiš? Prodaj posestvo, pa bo konec jeze in žalosti! Plačam ti drago, kakor noben drugi.« In zdaj prisede nadležni žid k Zvitovniku in mu govori celo uro na srce. Kmet se drži junaško. Počasi se Zvitovniku razvedri lice, kar žid smatra kot dobro znamenje. Končno reče naš kmet: »Prav imaš, žid. Zakaj bi se jaz ubijal zastonj. Prodam ti svoje posestvo, pa to ti povem, dobro ga moraš plačati. Le pomisli, tako posestvo, kakor je imam jaz: lepe njive in dobri travniki, nova hiša in pa ta živina, ki jo imam, to je že nekaj vredno. Poslušaj enkrat,« nadaljuje Zvitovnik in napravi prav neumen obraz, »jaz imam rad kaj posebnega! Dam ti svoje posestvo, če mi plačaš za vsako živo stvar, ki je moja lastnina, 20 vinarjev. Polja in poslopja dobiš potem povrh.« Zidu se razjasni lice. »To je kupčija,« si misli, »tega neumnega kmeta bom enkrat pošteno namazal. Le hitro :;kleni pogodbo, preden ta kmečki neumnež začne računati.« »Čudna kupčija to,« reče žid Zvitovniku »Tega menda resno ne nameravaš.« »Zakaj ne,« odvrne Zvitovnik in se dela neumnega kolikor more. »To je moja dobra, premišljena volja.« »Pa uši, bolh, mišij, muh, polžev, stenic in druge golazni ne smeš šteti,« odgovarja žid. »Gotovo ne,« pravi Zvitovnik. »To grdobijo dobiš vso navrh. Štela bova samo živalice, ki prinašajo korist. Izmed teh živalic pa ne smeš nobene izvzeti. In štelo se bo natančno.« »Da, da,« pritrjuje žid, »koristne živali bova čisto natančno štela in zaračunila.« »Velike in male, stare in mlade,» še doda kmet, »sploh vse, kar daje kako korist. Seveda tudi golobi se natančno preštejejo,« še dostavi Zvitovnik, da bi ukanil žida. »Naj bo,« odgovori žid. »In zdaj greva k notarju, da napraviva pismeno pogodbo«. »Dobro!« odvrne kmet,» pa 2000 kron mora vsak od naju poprej položiti kot jamščino. Kateri izmed naju odstopi od pogodbe, izgubi 2000 kron.« »Velja!« zakriči žid ves vesel in mu udari v roko. Še isti dan gresta k notarju. Zid se trudi, da bi pogodbo dobro in varno naredil. Notar se kar čudi izredni kupčiji in svari Zvitovnika, naj si celo stvar še dobro premisli: »Pazi, Zvitovnik; ne zaupaj preveč židu! Glej, da te ne ukane!« Pa zviti kmet ostane pri svojem, rekoč: »Ne bojte se! Le pomislite, koliko živine imam na svojem posestvid« Zvitovnik in žid položita vsak 2000 kron kot jamščino. Na to gresta na Zvitovnikovo posestvo štet koristne živali. Kmalu se je cela reč preračunila. »10 konjev 2 K; 60 glav goveje živine je 12 K; 400 ovac je 80 K; 80 kokoši je 16 K ; 150 rac je 30 K; 200 golobov je 40 K; vse skupaj znese 180 kron,« kriči zmagoslavno žid. Zvitovnik se dela obupnega ter se praska za ušesi. »Posestvo je moje! Posestvo je moje!« se raduje žid in skače po sobi. Zvitovnica se začne jokati; zdelo se ji je, da je njen mož napravil vendarle neumnost. In ko je videla skakajočega in juckajočega žida, je bila v svojem prepričanju še bolj potrjena. Zato je jokala vedno bolj in bolj. Začela je že grdega žida prositi, naj je vendar ne odžene od hiše in iz posestva, naj vzame rajši položenih 2000 kron. Pa žid noče o tem ničesar slišati. Smeji se in se norčuje: »Takemu neumnemu kraečkemu oslu se čisto prav zgodi. Zakaj se ni učil misliti in računati.« Ko sse Zvitovnica vedno bolj joče in jadikuje, obljubi požrešni žid, da hoče izplačati 400 kron mesto 180 kron, več pa vinarja ne.« Zvitovnik se za ta pogajanja med židom in ženo niti ne zmeni. Roke vtakne v žep, gleda skozi okno in mirno žvižga. Cez nekaj časa vzame velik kos žvepla in se igra ž njim. »Kaj pa hočeš početi z žveplom?« vpraša konečno^žid. »Čebele bom pomoril,« odvrne mirno Zvitovnik, »drugače jih ne morem šteti.« Žid pri teh besedah osupne in postane trd kakor kamen. »Koliko panjev imaš,« jeclja dalje žid. »Samo 150,« pripomni Zvitovnik hudomušno. »In če je v vsakem košu 5000 čebel, potem jih je vsega skupaj 750.000. In za vsako čebelo 20 vinarjev, znese to 150.000 kron. Zraven se pri.šteje prejšnjih 180 kron, potem dobim jaz za posestvo 150.180 kron.« Žid se peni od jeze in kmalu zapusti Zvitovnikovo hišo. Zvitovnik pa stoji pred hišo in se mu smeji. 2000 kron je p^etkani žid izgubil in pripadle so Zvitovniku. Ob enem je bil celi okraj rešen nenasitne pijavl.e, kajti žid jo je takoj odkuril od tam, ne da bi se bil še kdaj zopet prikazal.