28 Nove smeri v romanistiki. Nove smeri v romanistiki.' Viktor Korošec. LjluiHiana. Rimska pravna veda ubira zadnjih štirideset let nova pota. To nam jasno kažejo številne revije, ki so izključno ali vsaj v velikem obsegu posvečene rimsko - pravnim raziskovanjem, predvsem nemška Zeits.chrift dcr SavignystiftunK fur Rechtsgeschichte, romanistični oddelek; italijanske: Bulletino deir Istituto di diritto romano; Archivio giuridico; Rivista italiana per le scienze giuridiche; francoska Nouvelle Revue historique de Droit frangais et etranger; nizozemska Tijdschrift voor Rechtsgeschiedenis. Radi zanimivosti je omeniti, da ima že daljna Japonska svojo romanistično revijo: Kiauto Uoga-kukv/ai Zasshi.^ Nastopne vrstice naj podajjo kratko in skromno sliko razvoja, ciljev, sredstev ter senčnih strani nove interpolacij-, s k e rimsko - pravne šole. Da je moči razumeti vsa njena stremljenja, je treba, da si v par potezah predočimo celotni razvoj rimskega prava. Ono se pričenja za pravnega zgodovinarja z zakonom dvanajsterih plošč (451/0 pred Kt.).' Tu je bil položen temelj za strogo narodno, še zelo oblično pravo: i u s c i v i 1 e. Ker to kmalu že ni več zadoščalo novim potrebam in zahtevam, si je ustvarilo rimsko pravo v pretorju ' Navzočni članek ima samo informativen namen. Radi tega, zlasti pa iradi oiziko odmerjenega prostora je bilo treba se omejiti na najsplošnejše obrise. Razprave ki prihajajo v poštev iz najnovejše literature, so: Fr. Ebrard, !Die Orunidsatze der mcdernen Interpolationenforschimg, v Kohlerjevi Zeitscbr. f. vergl. Recbtswiss. 36. »v. 1920, str. 1—27; F. S c h u 1 z, Einfiihrung in das Studium der Digesten, ITitbinigen 1916; P. Bonfante, Le interpolaziond (Storia del idirftto romano, vol. II., 3. izd. 1923, str. 126 —166); B e s e 1 e r - WeiB - K ii b 1 e r - Kt e 11 e r, Ubersicht iiber die ital. Rcchtsliteratur 1915—'1922 v Zeitschrift der Savignyistift., •rom. odd., zv. 45, str. 546—615. ^ B. Kiibler, Gescbichte des romischen Recbts, Brlangen 1925. Navzlic os'trim ugovorom nekaterih romanistov (Francoz Ed. L a m-bert in ItaWja'n Ettoire Pais) vKtraja vladajoča teorija odločno na tra-dicijonalnem datiranju zakonodaje XII plošč; kolikor je moči presoditi, — upravičeno. Nove smeri v romanistiki. 29 (urbanus 367, peregrinus 242) nositelja napredka. V svojem ediktu ščiti on pravno — zlasti od lex Aebutia (med leti 149 in 146 pr. Kr.) dalje — nove življenske odnošaje ter tako dejansko ustvarja novo pravo:iushonorarium. Z nastopom principata pa je tudi ta demokratični »magistratus« doigral svojo vlogo in zares zaslužna je bila Hadrijanova odredba, naj se uradniško pravo petrificira kot edictum perpetuum. Med tem je nastopil na pozorišču tretji činitelj, ki mu je bilo usojeno, da spravi rimsko pravo do višine, kakor je doslej še ni doseglo nobeno zasebno pravo, namreč rimski pravniki. V nobenem pravu niso pravniki toliko veljali kakor v rimskem, kjer jim je bila celo poverjena pravica »iura condere« (Qai. 1, 7). Pomisliti moramo pri tem, da imajo Rimljani v vse] svoji zgodovini le eno kodifikacijo: zakon dvanajsterih plošč. Ako se dalje spomnimo, da so bili pretor in sodniki (iudex, arbiter, recuperatores) izbrani iz naroda in so zato pri izvrševanju svojega poklica imeli okoli sebe zbor (consilium) izkušenih in pravno izobraženih mož, katere so morali pred lastno odločitvijo zaslišati, nam bo razumljiv veliki ugled rimskih pravnikov. Njihov vpliv je hotel ravno Avgust izkoristiti v svoje namene, ko je najodličnejšemu juristu svoje dobe, Labeonu, podelil nezaprošeni privilegij, ut ex auctoritate principis respon-deret; na ta način so dobili avtorizirani juristi pravico izdajati odločbe, ki so v danih slučajih sodnika vezale, torej določno pravo ustvarjajočo oblast. S tem pa je bil razvoj prava tudi najtesneje spojen z razvojem principata. Zelo zanimivo je dejstvo, da so prva tri krščanska stoletja — torej doba diar-hije, vlade princepsa in senata — tudi klasična doba rimskega prava, oziroma doba klasikov rimskega prava. Ne le Rim in Italija, marveč tudi province: Afrika (Julijan), Sirija in Fenicija (Papinijan, Ulpijan) so dale svoje najboljše sinove, da s svojo genijalnostjo izpopolnijo ono pravo, ki naj postane za dolgo dobo pravo ^-a^^' ^ajki. Rimski klasiki pa niso delovali le praktično, ampak vsaj v enaki meri tudi znanstveno. Kakor nekoč pretor, tako se tudi oni niso trdovratno oklepali preživelih" oblik in zastarelih nazorov, marveč so s svojim finim čutom za časovne potrebe pripomogli, da se je rimsko pravo vedno bolj izpopolnjevalo. Izredno važno je pri tem dejstvo, da so klasiki 30 Nove smeri v romanistiki. V svojih spisih vedno upoštevali prednike. Tako sta tudi zadnji klasični korifeji Paulus in Ulpijan (+ 228) izčrpala in predelala v svojih spisih prejšnje klasike. Z Dioklecijanom je zaključena klasična rimsko - pravna doba. Iz obeh naslednjih stoletij poznamo le še dva podpovprečna jurista, Hermogenijana in Charisija. Najjasnejši dokaz za duševno uboštvo te dobe v pravnem oziru nam nudi zakon o citiranju iz 1. 426. Ne sodnikova preudarnost, marveč že par sto let mrtvi klasiki naj odločajo o sporu, in med spisi mrtvih duševnih velikanov se odreja natančno urejeno glasovanje. Ko je veliki Justinijan I. zasedel bizantinski prestol, je živo občutil to neurejenost^ v pravu. Slično kakor skoro 1300 let kaisneje Napoleon I. — samo še v mnogo težjih razmerah — je sklenil kodificirati vse veljavno pravo. lus civile ter ius honorarium je obenem s pravom pravnikov dal zbrati v dige-stah. Pri tem ni uporabljal prvotnih virov (zakona XII. plošč, .lulijanovega edikta. zakonov iz republikanske in dijarhične dobe), marveč je obe prvi pravni masi sprejel le v obliki, kot sta jo dobih v pravniških spisih, in sicer je vzel za podlago spise najmlajših velikih klasikov Ulpijana in Pavla. Izmed navodil, ki jih je izdal zakonodajni komisiji, je zanimiva zapoved, naj zastarele določbe izloči.^ V razglasnem zakonu (533) priznava Justijan, ki je iz spoštovanja do starih pravnikov ohranil v napisih posameznih fragmentov njihova imena ter naslove njihovih del, da je mnogo mest v digestah napram klasičnim originalom zelo izpremenjenih.* Tako torej tudi v digestah nimamo čistega klasičnega rimskega prava, kaže se nam marveč obdano s številnimi bizantinskimi primesmi, ki večinoma niso nič drugega kakor grško pravo. Da je bilo tako ogromno delo mogoče izvršiti v pičlih treh letih, si moremo * Const. Oeo auctore, § 1: repperimus aiitem omnem lesum tramitem uuae ab urbe Roima ccmdita... descendit.. ita esse confusum, ut in in-finitum extendatur et nuilius humanae naturae capacitate concludatur. ' Const. Deo auctore § 10.: si quae leges in veteribus libris po&itae iam in desuetudinem abienunt, nullo modo easdem ponere pertaittimus. * Const. Tanta oZ. grSka kcaist. Mi<,t/.vi. § 10. multa et malima srni, quae piropter utilitatem rerum transformata sunt. - -o/.as /m o>>3 ip'8-;j.r,S-r|vat Nove smeri v romanistiki. 31 razlagati le tako, da so bile dotlej izvršene vsaj najnujnejše znanstvene priprave. V to so bile poklicane pač nekatere pravne šole. med katerimi je slovela takrat zlasti ona v Beritu in ki je po dveh profesorjih (Horoteju in Anatoliju) sodelovala pri Modifikaciji. Pokojni romanist P e t e r s (Lipsko) je zastopal naravnost mnenje, da je v Beritu nastal že nekak Praedige-stum, ki je omogočil nato tako bajno hitro dovršitev gigantskega dela. Njegova hipoteza doslej v celoti ni nikjer prodrla. Izpremembe, ki so jih na klasičnih tekstih zavedno in namenoma učiniH Justinijanovi kompilatorji. so bile prej poznane kot »emblemata Triboniani«, dočim jih sedaj nazivamo interpolacije. Izraz interpolacija znači pravzaprav dele, ki so bili naknadno v prvotni tekst vrinjeni. Moderna romanistika pa označuje kot interpolacije vse zavedno in v namenu, da se s tem prvotni tekst izpremeni, izvršene pre-membc klasičnega teksta. Od interpolacij je treba razlikovati g 1 o s e m e. To so kasnejši na robu ali med vrsticami zapisani dostavki. ki so nastali z namenom, da dele prvotnega teksta pojasnjujejo ali dopolnjujejo, nikakor pa ne izpreminjajo. Ker so se take razlage poznejšim rodovom zdele večkrat dragocenejše kakor pa jedrnati izvirnik sam, so pri prepisovanju cesto zašle v tekst. Od interpolacij se ločijo bistveno v tem, da nimajo namena prvotnega teksta izpreminjati. Delovanje moderne romanistike gre za tem, da izlušči iz Justinijanovih digest ter kodeksa — kolikor obsega tudi ta pravne norme iz klasične dobe — čisto klasično rimsko pravo brez bizantinskih dodatkov. Svoje predhodnike ima interpolacijska šola v nekaterih zastopnikih šole elegantne jurispruden-ce v XVII. stoletju: Anton Faber, Jakob Wisenbach ter .lakob Cuiacius. S svojim zdravim čutom so odkrili ti možje zelo mnogo interpoliranih mest. Ker pa jim je manjkalo potrebnih pripomočkov, niso utegnili svojega stališča dovolj utemeljiti in nasledniki so jih obsodili kot Tribonianomastiges. Briga za interpolacije pa je zopet zaspala. Tudi Savignyjeva zgodovinska šola, ki je sicer tako zelo naglašala važnost zgodovinskega razvoja za umevanje prava, se za interix)lacije ni zanimala. V Justinijanovem pravu je videla, oziroma iz njega je hotela — coute que coute — ustvariti enoto. Vsled tega stremljenja, spra- 32 Nove smeri v romanistiici. I viti časovno tako ločene pravne norme v popolno harmonijo, se nazivajo zelo zaslužni pandektisti (Windscheid, Vangcrow, Dernburg, Brinz i. dr.) kot pandektni harmonisti. Nasprotno pa moderna interpolacijska šola še ni ustvarila velikih sistemov, 1 kakor so jih zgradih ravnokar našteti pandektisti. To dejstvo je tudi povsem razumljivo; najbrže se to v par desetletjih tudi ne bo izpremenilo. To ima svoj vzrok v metodi moderne šole. Ona proučuje poedine pravne institute (n. pr. servitute, capitis deminutio, traditio ficta) in skuša tu ločiti klasične sestavine od bizantinskih ali pa preiskuje klasičnost poedinih za Bizan-tince tipičnih besed ali fraz (licet — attamen, extroquere itd.). S tem se seveda vse sile osredotočujejo okoli vprašanja, ki se raziskuje, interpolacijske študije pa še niso tako daleč, da bi omogočile že sedaj misel na sintetično delo. Činitelji, ki so omogočili, da se je utegnila razviti v zadnjih desetletjih interpolacijska rimska pravna šola, so zlasti nastopni. Predvsem nam je odkrilo XIX. stoletje dve važni zbifki klasičnega prava: Oajeve institucije (1816) in vatikan- { ske fragmente (1821). Theodor M o m m s e n in Pavel K r ii g e r sta oskrbela kritično dovršene izdaje institucij, digest in kodeksa. Otto L e n e 1 je restavriral pretorski edikt (Edictum perpetuum) ter v digestah navedena klasična dela (Palingene-sia luris Civilis). Izhajati je začel dalje tudi — žal po večini še nedovršeni — Vocabularium lurisprudentiae Romanae. Z bizantinskimi interpolacijami so prešla grška pravna načela v rimsko klasično pravo. Zato je bilo možno temeljito interpolacijsko raziskovanje šele potem, ko nam je moderna primerjalna pravna zgodovina odkrila v glavnih obrisih staro grško pravo. Poleg študija atiških govornikov in odkritja gor-tinskega prava pred dobrimi 25 leti je k temu največ pripomogla bujno se razvijajoča papirologija^. Iz grških papirov, ki • Temeljno papiroioSlto sistematsko delo je še vedino Wilcken-M i 11 e i s, Orunidziige und Chrestomathie der Papyruskuiiide, 4 zvezki, Lipsiko-Berlin, 1912. Dobri sta tudi krajši deli: P. M. Meyer, Juristische Papyri, Berlin 1920 in W. Schubart, Einfuhrung in die Paipyruskunde, Berlin 1918. Zelo informativna je razprava W. Schubarta Papyrus-kunde v Oerdke-Norden, Ednleitung in die Altertumsvvissenschaft, I. zvezek, 9. sešitek str. 37—68. Nove smeri v romanislii