:GF 

P()stovenil 

Zs,ioiil in izdal M . Gerb e.r; --`.I'i t& Na~oiine Tiska t e' 


Pripovedke


za 

m.ladin.o_


Poslovenil 

J.Markiě. 

V LJUBLJANI. 

Založil in izdal M . Gerber . — Tisk ,Narodne Tiskarne" . 

1997..



0'



1. 
Zabji kralj telezni Henrik. 

starih časih, ko so še same želje pomagale, živel 

je kralj, kojega hčere so bile vse lepe, najmlajša 
pa je bila tako lepa, da se je solnce samo, ki je vendar 
že mnogo videlo, vselej čudilo, kadar jej je v obrazek 
zasijalo . Blizo kraljevega gradu bil je velik tema n 
gozd, in v gozdu pred staro lipo vodnjak ; kadar je 
bil prav vroč dan, šla je kraljičina v gozd ter se je 
vsedla na rob hladnega vodnjaka ; in ako se je dolgočasila, vzela je zlato krogljico, metala jo je kvišku 
ter jo zopet vjemala ; to je bila njena najljubša igrača . 

Enkrat pa se zgodi, da zlata kraIji6inina krog-
Ijica pade v njeno ročico, katero kvišku drži, ampak 
poleg nje na tla ter da se naravnost v vodo strklja. 
Kraljičina ji sledi z očmi, toda krogljica zgine, vodnjak pa je tako globok, da se mu na dno ne vidi. 
Tu se začne jokati, in Be joka vedno glasneje ter se 
ne more nikakor utolažiti . In ko tako tuguje, zakliče 
nekdo: „Kaj ti je, kraljičina, saj upiješ, da bi se te 
kamen usmilil?” Ozre se, odkod je ta glas, tu zagleda 
žabo, ki svojo debelo grdo glavo iz vode moli . „A, ti 
si, stari povodni tlesk,” pravi, „jokam se zaradi svoje 
zlate krogljice, ki mi je v vodnjak pala.” „Le tiho 
bodi,” odgovori jej žaba, „tu pač morem pomagati , 
toda kaj mi daš, ako ti igračo zopet iz vode prinesem ? ” 

Kar hočeš, ljuba žabica," pravi deklica, ,,svoja obla 

1* 


čila, svoje bisere in dragocene kamene, in zlato krono 
ti dam, katero nosim." Žaba pa odgovori : „Tvojih 
oblačil, tvojih biserov in dragocenih kamenov kako r 
tudi tvoje zlate krone ne maram ; ako me hočeš pa 
rada imeti, da ti bodem v tovarištvo pri igri, da bom pr i 
mizici poleg tebe sedela, raz tvoj zlat okrožnik jedla, 
iz tvoje kupice pila in v tvoji postelji spala ; ako mi 
to obljubiš, šla born na dno in ti prinesla zlato krogljico.” „Da, da,” pravi mu, „vse ti obljubim, samo 

da mi mojo krogljico zopet prineseš.” Mislila pa si je : 
„Kaj ta žabji bedak ne blebeta, ta sedi v vodi pri 
svojih drugovih in raglja, ne pa da bi postal človekov 
tovariš.” 

Ko sliši žaba, da mu kraljičina vse obljubi, kar 
zahteva, potopi svojo glavo ter zgine na dno ; za nekaj 
časa pa zopet k vrhu privesla, držeča krogljico v 
žrelu, kojo v travo vrže . Deklica je vsa radostna, ko 
svojo igračo zopet zagleda, pobere jo ter veselo odskaklja. 
„Počakaj, počakaj,” vpije žaba, „vzemi me s seboj, jaz 
ne morem tako hiteti kakor ti.” Pa kaj jej pomaga, 
da svoj kvak kvak tako glasno za njo kriči, kako r 
le more! Kraljičina hiti ne slušaje na-njo domov ter 
kmalu pozabi žabo, ki je morala zopet v vodnjak 
nazaj . 

Druzega dne pa, ko se s kraljem in vsemi dvorniki k mizi vsede ter raz svoj zlati krožnik jé, prileze , 

ptič plač, ptič plač, nekaj po mramornastih stopnica h 
in dospevši na vrh potrka na vrata rekoč : „Kraljičina 
najmlajša, odpri mi !” Hitro teče gledat, kdo je zunaj, in ko odpre, sedi žaba pred njo. Hitro zalopi 
vrata, ter se vsede k mizi, pa zeló jo je gr5za. Kralj 
pač vidi, da jej srce močno utriplje, ter pravi : „Ljubi 
otrok, kaj trepetaš, morda je kak velikan pred durmi, 
ki te hoče s seboj vzeti ?” 

„O ne,” odgovori mu, „ni velikan, samó ostudn a 
žaba je.” „Kaj pa hoče žaba od tebe ?” ,,O, oče ljubi, 


ko sem včeraj v gozdu pri vodnjaku sedela in se 
igrala, pala mi je zlata krogljica v vodo. In ker sem 
se jokala, prinesla mi jo je žaba zopet nazaj : ker je 
pa vsekako zahtevala, obljubila sem jej, da ima biti moj 
tovariš, nikakor pa si nisem mogla misliti, da more iz 
svoje vode priti. Sedaj pa zunaj sedi terhoček meni." 
Zdajci v drugo potrka ter kiiče : 

„Kraljičina najmlajša,

odpri mi, odpri ; 

mari si pozabila,

kar si mi obljubila 

pri hladnem vodnjaku ? 

Kraljičina najmlajša ,
odpri mi, odpri! ” 

Sedaj pravi kralj : „Kar si obljubila, to moraš 
tudi spolniti ; idi ter jej odpri!” Gre in odpre vrata. 
Zdajci priskaklja žaba v sobo, vedno za njo do njeneg a 
stola. Žaba obsedi, rekoč : „Vzdigni me k sebi.” Obotavlja se, dokler jej kralj ne zaukaže. Žaba poskoči s 
stola na mizo ter pravi : „Porini mi svoj zlati okrožniček bliže, da bodevi skupaj jedli.”, Stori pač, kar 
se jej reče, a vidi se, da ne rada. Zaba j6, s slastjo, 
njej pa zaostaja vsak grižljej v grlu. Slednjič pravi : 
„Sedaj sem sita in trudna, nesi me gori v svojo sobico ter pripravi svojo svileno posteljico, da bodevi 
skupaj spali.” Kraljičina se zajoče, boji se mrzle žabe, 
katere se še dotakniti ne upa in ki hoče sedaj še celó 
v njeni lepi čedni postelji spati. Kralj pa se razjezi : 
„Kdor ti je pomagal, ko si bila v nadlogi, tega tudi 
pozneje ne smeš zaničevati .” Sedaj še-le jo zgrabi z 
dvemi prsti ter jo nese s seboj , ko pride pa v svojo 
sobico, vrže jo v kot. Ko pa že v postelji leži, prileze k njej, rekoč : „Trudna sem ter hočem tako dobro 
spati, kakor ti ; vzdigni me k sebi, ali te pa zatožim 
pri očetu.” Zeló huda jo prime ter telebi z vso močjo 
ob steno, češ, sedaj boš imela mir, ti, grda pokveka, 


jejo, radujejo se ž njo . Samo trinajsta vrata so še 
ostala, njo pa tare grozna radovednost, da bi izvedela,
kaj je notri, in zaradi tega pravi angeljčkom : „Sajpopolnoma jih nočem odpreti, samo toliko jih born 
odklenila, da bomo malo skozi špranjo videli .” „ O 
nikar,” odgovore jej angeljčki, „to bi bil greh : Devica 
Marija je prepovedala, in lahko to postane tvoja nesreča.” Tedaj obmolkne, toda radovednost v njenem 
srci ne molči, temuč kljuje in kljuje v njem ter jejne da mini. In ko necega dne vsi angeljčki izlete, misli 
si : „Sedaj sem sama in lahko malo noter pokukam, 
saj nikdo ne ve, da to storim.” Poišče ključek ; ko 
ga ima v roki, vtakne ga v ključavnico, in ko je notri , 
zasuče ga. Naenkrat se vrata na stežaje odpro in v 
ognji in svitlobi vidi sveto Trojico sedeti, začudena 
zre van-jo, potem pa potiplje nekoliko s prstom blesk,
in glej, prst je pozlačen. Tu jo obide neznana gróza, 
vrata silovito zapre ter odteče. Strah pa jo noče zapustiti, srce jej neprestano burno bije ter se noče utolažiti ; tudi zlato ostane na prstu ter se ne da odstraniti, naj izmiva in praska, kolikor hoče. 

Ni še dolgo, ko se Devica Marija povrne s potovanja. Pokliče deklico k sebi ter jej reče, da naj jej 
da nebeške ključe zopet nazaj. Ko kjuče pomoli, pogleda jej Marija v oči, rekoč : „Ali nisi trinajstih vrat 
odprla?” „Ne,” glasi se odgovor. Tu jej položi roko 
na srce ter čuti, kako jej utriplje in utriplje, ter tako 
spozna, da je zapoved prelomila in vrata odprla . Se 
enkrat jo upraša : „Ah v resnici nisi tega storila ?” in 
drugič odgovori deklica : „Ne”. Pri tern pa Marija zapazi prst, ki se je pri tipanji nebeškega svita pozlatil , 
ter praša tretjič : „Ali nisi tega storila ?” in tretjič 
pravi deklica : „Ne”. Marija sedaj žalostno reče : „Nisi 
me ubogala in si se poleg tega še lagala nisi več 
vredna, da bivaš v nebesih.” 


Tu deklica trdno zaspi, in ko se prebudi, leži 
zdolaj na zemlji sredi neznane goščave . Klicati hoče, 
toda niti enega glasu ne more iz grla spraviti : kvišku 
poskoči ter hoče zbežati, ali kamor se obrne, povsod 
jo zadržuje gosto trnje, kojega ne more predreti. 
Sredi soteske stoji staro votlo drevo , to jej 
mora biti v stanovanje. Ko se zmrači , zleze vanj, 
in ko dežuje in vihar buči, najde v njem zavetje. Toda 
iivljenje je to, da se Bogu usmili, in ako pomisli, kako 
je bilo v nebesih Lepo in da so se angeljčki ž nj o 
igrali, britko se zjoče. Koreninice in jagode so njena 
jedina hrana : te si mora iskati, kamor jo dopušča 
gosto grmovje . V jeseni si nabira odletele orehe in 
listje, in ko pokriva sneg in led zemljo, so orehi njena 
hrana, v listje pa se zarije, kakor uboga živalica, da. 
je ne zebe . Kmalu pa se začne obleka njena trgati in 
kos za kosom jej pada s telesa. Potem, ko v spomladi 
solnce začne gorkeje sijati, hodi pred drevo sedet, in 
njeni dolgi lasje jo od vseh strani pokrivajo kakor 
plašč. Tako sedi Leto za letom ter poskuša, kaj je 
beda in gorjé na zemlji . 

Enkrat pa, ko vse drevje zopet zeleni, pride 
kralj tiste dežele v gozd na Iov ter zasleduje srno, 
in ker je ta ubežala v grmovje , katero obdaja votlo 
drevo, stopi raz konja, pretrga goščavo ter si naprav i 
pot z mečem. Prišedši skozi grmovje, zagleda pod drevesom sedečo prekrasno deklico, katero njeni zlati lasj e 
pokrivajo do tal. Kralj obstane ter jo začuden gleda , 
potem jo pa ogovori : „Kdo si in zakaj tu v samoti 
sediš ?” Toda ne odgovori mu, ker ne more svojih ust 
odpreti. Kralj jej nadalje pravi : „Ali hočeš iti z menoj 
-na moj grad ?” Prikima mu is nekoliko z glavico . 
Kralj jo vzame v naročje, nese jo na konja ter odjaha 
ž njo. Prišedši ž njo v kraljevi grad, da jej obleči 
krasno opravo in sploh vsega v obilem. In akoravno 
ne more govoriti, vendar je tako zala in mila, da jo 


— 10 -
ima kralj iz srca rad, in ne traja dolgo, da se ž njo 

poroči. 

Za leto dni dobi kraljica sinčka . Noč potem, ko 
sama v postelji leži, prikaže se jej Devica Marija ter 
jej reče: „Ako hočeš resnico povedati in priznati, da 
si prepovedana vrata odprla, odpreti ti hočem usta in 
zopet dati glas, ako ostaneš pa v grehu in trdovratn o 
tajiš, vzela bodem novorojenčka tvojega s seboj .” 

Tu jej je dano, da more odgovoriti, toda ostane 
trdovratna ter pravi . „Ne, nisem odprla prepovedani h 
vrat,” in Devica Marija jej vzame dete iz naročja ter 
zgine ž njim. Drugo jutro pa, ko ne morejo otroka 
najti, začno ljudje mrmrati, češ, kraljica človeško 
meso in je svoje lastno dete umorila. Vse to sliši, pa 
ne more se zagovarjati . Kralj pa tega ne verjame, ker 
jo ima preveč rad. 

Leto potem dobi kraljica zopet sinčka . Po noč i 
stopi Devica Marija k nji, rekoč : „Ako hočeš priznati, 
da si prepovedana vrata odprla, dala ti bodem otroka 
nazaj, ako ostaneš pa v pregrehi ter tajiš, vzela bodem 
tudi tega novorojenčka s seboj .” Kraljica zopet pravi : 
„Ne, nisem odprla prepovedanih vrat,” in Devica jej 
vzame dete iz naročja in s seboj v nebesa. Zjutraj, ko 
ljudje slišijo, da je otrok zopet zginil, glasno govore , 
da ga je kraljica pojedla, in kraljevi svetovalci zahtevajo, da se mora obsoditi. Kralj pa jo tako ljubi, da 
ne more in noče kaj tacega verjeti, ter zažuga svetovalcem s telesno in smrtno kaznijo, ako bodo še kaj 
tacega govorili . 

Tretje leto pa dobi kraljica lepo hčerko, in tudi 
sedaj se jej prikaže Marija po noči ter jej reče : „Pojdi 
z 'menoj.” Prime jo za roko in jo pelje v nebesa, kjer 
jej pokaže njena starejša otroka, katera se jej smehljata 
in se s svetovno krogljo igrata. Ko se kraljica nad tem 
razveseli, pravi jej Devica Marija : „Ako sedaj priznaš, 
da si prepovedana vrata odprla, dala ti bodem oba 


—1 -
sinčka nazaj ." Kraljica pa tretjič odgovori : „Ne, nisem 
prepovedanih vrat odprla.`` In Devica naredi, da se 
kraljica zopet na zemljo pogrezne ter jej vzame tud i 
tretje dete. 

Drugo jutro pa, ko se to zve, kriči vse ljudstv o 
glasno : „Kraljica ljudi žre, obsodite jo !” in kralj ne 
more več svetovalcev potolažiti . Pied sodnijo jo po 
stavijo, in ker se ne more zagovarjati, obsodijo jo v 
smrt na gromadi. Takój začno drva skupaj nositi, in 
ko je na kol privezana ter že plamen krog in krog 
po njej sega, tu se staja led njenega napuha in 
srce njeno občuti kěs sedaj si misli: „O da bi mogla 

pred svojo smrtjo obstati, da sem vrata odprla.” Zdajci 
se jej jezik odveže in glasno zakliče : „Da, Marija, storila sem !” V tem trenotku pa tudi že začne neba 
deževati ter pogasi ogenj, nad njo pa se zasveti, Devica Marija se prikaie, na vsaki strani ima enega 
sinčeka, v naročji pa novorojeno hčerko . Prijazno jejreče : „Kdor svoj greh prizna ter kés obudi, temu je 
odpuščeno.” To rekši, poda jej otroke, razveže jej jezik 
ter podeli srečo za vse življenje . 


3. 
Zak() je šeI nekdo po irokem svetu, 
da bi zvedel, kaj je strah. 

V ek oče je imel dva sinova, starejši je bil moder in 

pameten ter je bil za vsako stvar priročen, 
mlajši pa je bil neumen, ni mogel ničesar razumet i 
in naučiti se : in ako so ga ljudje videli, djali so : 
„S tem bo imel oče še svoje križe!” Kar je bilo storiti, 
vse je moral vselej starejši zvr6iti: ako mu je pa oče 
ukazal, da naj po kaj gre, ter je pot po noči vodila 
čez pokopališče ali sploh kak neznan kraj, odgovoril 
je pač : „O, oče, strah me je,” ker bil je bojazljiv. Ali 
če so se zvečer pri ognji povesti pripovedovale , 
pri katerih človeka kurja polt obhaja, djali so 
včasih poslušalci : „Oh, kar mrazi me!” Najmlajši 

pa je sedé v kotu poslušal in ni mogel razumeti, kaj 
se to pravi. „Vedno govore : ,Mrazi me, mrazi me! ' 

mene nič ne mrazi : to je gotovo kaka umetnost, o 
kateri tudi nič ne razumem.” 
Tu se zgodi, da mu oče enkrat pravi : „Ti tam 

v kotu, poslušaj me : velik in močan postajaš, glej 

tedaj, da se kaj naučiš, s čemur si bodeš mogel kruh a 
služiti. Saj vidiš, kako se tvoj brat trudi, pri teb i 
pa je vsaka beseda zaman .” — „O oče,” odgovori 
mu, „saj se hočem učiti ; najrajše pa bi se naučil, če 
bi bilo mogoče, da bi me mrazilo ; o tem ne razumem 
ničesar.” Starejši se zasmeje, ko to sliši, ter si misli : 


---- 1 3


„O ljubi Bog, kak bedak je moj brat, iz tega vse življenje ne bo ničesar : kar se Janezek ne uči, tega tudi 
Janez ne zna.” Oče pa z globokim vzdih1jejem pravi : 
„Da te bo mrazilo, naučil se boš že, toda svojega 
kruha si s tem ne boš zaslužil. ” 

Kmalu potem jih obišče cerkovnik, in tedaj mu 
potoži oče svoje nadloge, kako da njegov mlajši sin 
ni za nobeno stvar porabiti, da nič ne ve in se ničesar ne uči. „Pomislite si, ko sem ga vprašal, kako 
da si hoče svoj živež prislužiti, odgovori mi, da se 
hoče naučiti, da bi ga strahu mrazilo .” „No, če 
druzega ni,” odgovori mu cerkovnik ; „dajte ga k meni ; 
pri meni se bo že navadil, jaz ga bom že ogladil.” 
oče je s tem zadovoljen, češ, se bo vsaj malo obtesal. 
Cerkovnik ga tedaj vzame v svojo hišo, kjer mora 
mesto njega hoditi zvonit. Nekaj dni potem ga poklič e 

o polunoči ter mu ukaže, da naj gre clan zvonit. „Boš 
čutil,” misli si, „kako človeka strahu mraz preletava,” ter gre skrivaj pred njim v zvonik; ko pa 
neumni sin pride do zvonov in hoče vrv zgrabiti, obrn e 
se ter zagleda nasproti lin na stopnicah nekaj belega stati. „Kdo si?” zavpije, toda prikazen ne odgovori in se ne gane. „Odgovori!” zakriči še enkrat, 
„ali pa glej, da se zgubiš, po noči nimaš tu ničesar 
iskati.” Cerkovnik pa mirno obstane, da bi mladič 
mislil, da je to strah. Ta pa v tretje pokliče : „Kaj 
češ tukaj, govori, če si poštenjak, drugače pa te 
vržem po stopnicah, da boš do smrti pamtil, kaj se 
pravi ljudi nadlegovati.” Cerkovnik pa si misli : „No, 
pač ne bo tako hudo,” oglasi se, ter stoji, kakor 
bi bil iz kamena sekan. Se enkrat zavpije nad njim , 
potem pa se zažene ter pahne belo pošast po stopnicah, da globoko doli v kotu obleži. Po tem odzvoni , 
gre domov, molče se v posteljo vleže in zaspi. Cerkovnikova žena svojega moža dolgo pričakuje, toda zaman. 
Slednjič pa v groznih skrbeh pokliče dečka, reka : 


— 14
„Ali ne veš, kje je moj mož: šeljepred tabo vzvonik ?” 
„Ne vem,” odgovori jej, „pač pa je stal nekdo nasproti 
lin na stopnicah, in ker se mi ni oglasil, mislil sem, 
tla je kak potepuh, pa sem ga doli pahnil ; pojte gledat, 
če bi bil to cerkovnik, bilo bi mi zelo 20.” Žena brž 
hiti ter najde svojega mob, ki v kotu leži ter milo 
stoka, kajti ena noga mu je zlomljena . 

Žena ga nese v hišo, potem na ves krik Leti k 

dečkovemu očetu. „Vaš sin je napravil grozno nesrečo, 
pahnil je mojega moža v zvoniku po stopnicah, da 
si je nogo zlomil ; spravite mi tega tepca iz hiše! ” 
Oče se ustraši, hiti k cerkovniku in dobro ošteje svojega sina. „Kake bedarije so to, sam hudobec ti jih 
je vdahnil!” „Oče,” odgovori mu, „poslušajte me, jaz 
sem popolnoma nedolien : po noči je tam stal, kakor 
kdo, ki ima slabe namene. Nisem vedel, kdo je, 
ter sem ga trikrat opominal, naj se oglasi, ali pa naj 
se pobere .” „Oh,” tarna oče, „s tabo imam same nadloge, spravi se mi izpred oči, da te ne bom več 
videl !” „Počakajte oče, da se zdani, potem pa hočem 
iti po svetu, da se naučim, kaj je strah, da znam 
vsaj eno umetnost, s kojo se lahko preživljam.” „Uči 
se, kar se hočeš,” pravi oče, „to mi je vse eno. Tu 
imaš petdeset srebrnikov, pojdi po svetu, ne povej 
pa nikomur, od kod si in kdo tvoj oče, kajti 
sram me mora biti tebe.” „Da, oče, kakor vas je 
draga voIja : ako več ne zahtevate, to si lahko zapomnim. ” 

Ko dan napoči, vtakne deček svoje Srebrnjake 

v žep ter gre po veliki glavni cesti vedno pred-se 

mrmraje: „O da bi me mrazilo!” Nek mož pride za 

njim ter sliši, kaj mladič sam s sabo godrnja, in ko 

za nekaj časa prideta na kraj, od koder se vidij o 

vislice, pravi mu : ,,Ali vidiš ono-le drevo, kjer so 

nedavno sedmorice vratovi poskusili, kako se je ko

noplja obnesla, in si sedaj vseh sedem poštenjakov 


— 15
vroče bolečine tega sveta v vetriču hladi : pod nje se 
usedi ter počakaj, da pride temna noč, potem te bo 
pa gotovo mraz preletaval." „Ako ni druzega treba,' 
odgovori mu deček, „to lahko storim ; ako se pa tako 
hitro naučim, da me bo mrazilo, dobodeš mojih petdeset srebrnjakov ; pridi jutri zjutraj zopet k meni. ” 
Rekši, odide k vislicam, vsede se pod nje ter čaka, da 
se stemni. In ker ga zebe, napravi si ogenj : o polunoči pa pritisne tak mraz, da se tudi pri ognji ne 
more ogreti . Veter pa obešence sem ter tja guglje, da 
se drug ob druzega zadevajo ; tu se zmisli : „Ako mene 
tu pri ognji zebe, kaj morajo še-le ti-le tu gori pre

stajati.” In ker je dobrega srca, pristavi lestvico, zlez e 
po nji, enega za drugim odveže ter vseh sedem doli 
prinese . Potem ogenj podpiše, nameče drv ter posadi 
svoje neznane tovariše krog ognja, da bi se ogreli . 
Toda, ker se ne ganejo, začne goreti njih obleka. Naš 
junak pa zavpije : „Pozor, ali ne vidite, da gorite ? 
Pazite se, drugače vas zopet obesim.” Mrtveci pa ne 
slišijo, molčé ter pusté, da jim cunje tlé. „Ako ste 
tako leni, ne morem vam pomagati, z vami pa nečem 
zgoreti,” pravi ves jezen, ter jih po vrsti zopet obesi . 
Potem pa se vsede k žrjavici ter zaspi ; drugo jutro 
pride mož k njemu, zahteva petdeset srebrnikov, 
rekoč : „Ali sedaj veš, kaj je strah ?” „Ne,” odgovori 
mu, „od kod naj to vem? Ti-le tu gori še ust niso 

odprli in so tako neumni, da so pustili cunje na svojem 
telesu goreti .” Tako sprevidi mož, da s srebrniki 
danes nič, odide ter pravi : „No, tacega človeka pa 
še nisem videl .” 

Ta pa gre svoj pot, in zopet pred-se mrmra : 
„O da bi me mrazilo, o da bi me mrazilo!” Ko to 
sliši nek voznik, ki za njim koraka, vpraša ga : „Kdo 
si ?” „Tega ne vem,” odgovori mu deček. Voznik nadalje povprašuje : „Od kod si?” Judi tega ne vem . " 
„Kdo je tvoj oěe?” „Tega ne smem povedati.” ,,Kaj 


— Ió— 

pa v enomer ,godrnjaš?" „Kaj godrnjam, naučil 
bi se rad, da bi me strahu mrazilo, pa nobeden 
mi ne more tega pokazati.” „Pusti svoje neumno 
besedičenje,” pravi mu voznik, „pojdi z mano, da 
ti dobim prenočišča.” Tako gresta skupaj in na 
večer prideta do krčme, kjer hočeta črez noč ostati . 
Vstopivši v sobo pravi naš nevstragnež: „O da bi 
me mrazilo, o da bi mrazilo toli glasno, da ga 
krčmar sliši, na kar se začne ta iz vsega grla krohotati, rekoč :, „Ako po tem hrepeniš, imaš tukaj jep o 
priložnost.” Zena njegova pa ga zavrne: „Oh, molči, 
marsikak radovednež je predrznost svojo poplačal z 
življenjem in velika škoda bi bila njegovih krasnih 
oči, ko bi več ne zagledale belega dneva.” Ako je še 
tako težko," pravi deček na-to, poskusiti hočem vendar, 
saj sem šel zaradi tega po svetu." In ne miruje prej, 
dokler mu krčmar ne pove, da je v bližini zaklet 
grad, v katerem bi se lahko naučil, kaj je strah, ko 
bi hotel tam tri noči prebdeti. Kralj je neki onemu , 
ki bi hotel to poskusiti, svojo hčer za ženo obljubil, 
inta je baš najlepša devičica, kar jih je pod sinjim 
nebom : v gradu da so tudi skriti zakladje, katere čuvajo hodobni duhovi, in po preslanih treh nočeh bi 
bili njegovi, on pa največji bogatin na zemlji. Veliko 
da jih je že šlo v grad, a nikdo se še ni povrnil . 
Drugo jutro gre mladenič h kralju ter pravi : „Ako 
mi dovoliš, o kralj, prenočil bi rad trikrat v zakletem 
gradu.” Kralj ga pogleda, in ker mu je po všeči, pravi . 
„Izprositi si smeš še tri mrtve stvari, katere smeš tud i 
s seboj v grad vzeti .” Tu odgovori : „Prosim za ogenj, 

vreteno in rezilnico z nožem. ” 

Kralj ukaže vse to še po dnevi v grad prenesti . 
Ko pa se začne mračiti, odpravi se mladenič v grad 
ter ukreše v eni sobani svitel ogenj, postavi zrave n 
rezilnico z nožem ter se vsede na vreteno . „Oh da bi 
me mrazilo,” pravi, ,,pa tudi tukaj se pač ne bom 


17 —


tega naučil." 0 polunoči pa, ko hoče ogenj popraviti 
ter vanj piše, zakri6i nekaj v kotu : „Av, rpijav, kako 
nas zebe !” „Norci,” zavpije, ,kaj kri6ite? Ce vas zebe , 
prisedite k ognji ter se ogrejte!" Komaj to zgovori , 
pridete dve veliki 6rni ma6ki v orjaških skokih proti 
njemu, vsedete se vsaka na eno stran ter ga gledate 
s svojimi ognjenimi očmi prav divje. Za nekoliko 6asa , 
ko ste se ogreli, pravite : „He, pajdaš, ali češ z nama 
kvartati?” „Zakaj pa ne,” odgovori, „toda prej m i 
pokažite svoje tace.” In raztegnete kremplje. „Glej, 
glej,” pravi, „kako dolge nohtove imate! Cakajte, te 
je vama treba porezati .” S tem ju prime za vrat, 
vzdigne na rezilnico ter jima tace trdo privije. „Pogledal sem vama pod prste,” pravi jima, ,.in tu mi je 
veselje prešlo, da bi z vama kvartal," potem ju ubij e 
in vrže v vodo. Komaj pa se teh tako odkriia ter 
se hoče zopet k ognji vsesti, pridejo iz vseh koncev 
in kotov 6rne mačke in črni psi na žarečih verigah, 

vedno ve6 in več, da se jih komaj obranjuje ; ostudno


kriče, stopajo po ognji, razmetavajo ga in ho6ej o 
ugasniti . Ta sodni dan nekaj časa mirno gleda, ko mu 
je pa slednjič preveč, zgrabi rezilni DOŽ, zaupije : „Poben se, sodrga grda!” ter začne po njih udrihati. 
Eden del odsko6i, druge pa pobije ter jih pome6e 
pri oknu v vodo . Nazaj prišedši upiše si iz isker v 
novo svoj ogenj ter se greje. In ko tako sedi, začn o 

mu oči skupaj Iezti ter si želi, da bi šel spat. Ko se
ozre, zapazi v kotu veliko posteljo ; „To mi je ravno
pray,” pravi ter se vleže va-njo. Komaj pa ho6e oči
zatisniti, začne se postelja sama pregibati ter holovoziti
po vsem gradu. „To je lepo, le vedno boIje,” pravi.


Zdajci zadrdra, kakor bi bilo š-est konj pred njo vpre

ienih, črez stopnice in prage : naenkrat hop, hop, se 
z-vTne nanj, da leži težko na njem, kakor velika gora . 
Ta pa odmeče blazine in odejo raz sebe, vstane ter 
pravi : „Sedaj naj se pa vozi, kogar veseli,” vleže se 

2 


18 —


k svojemu ognju ter spi do belega dne . Zjutraj pride 
kralj, in ko ga vidi na tleh ležati, misli, da so ga 
duhovi umorili in da je mrtev. Tedaj izdihne : „Škoda 
je tako lepega čIoveka .” Ta pa to sliši, vstane ter 
pravi : „Uho, tako daleč še nismo!” Kralj se začudi , 
in vesel ga povprašuje, kako da se mu je godilo . 
„Prav dobro,” odgovarja mu, „eno noč sem prestal, 
in tudi drugi dve ne bodete vso večnost trajali.” Ko 
pride h krčmarju, ta svojim lastnim očem ne verjame. 

„Nisem mislil,” pravi, „da te bom še kedaj živega 
videl ; ali sedaj veš kako človeka gróze mrazi ?” „Ne, ” 
pravi, „to je vse zaman : da bi mi le kdo mogel povedati! ” 

Drugo noč gre zopet v stari grad, vsede se k 
ognju ter začne po stari navadi govoriti : „O da bi 
me mrazilo, o da bi me mrazilo.” Ko bije pa ura 
polunoči, zasliši se šunder in ropot, najprvo šibko, 
potem pa vedno močneje, in ko nekoliko potihne pri 
leti mej glasnim kričanjem po dimniku polovica čIoveka ter pade predenj . „Hoho, « zavpije, „še druge polovice je treba, to je premalo .” In z nova se prične 
ropotanje, razsaja in tuh, ter tudi druga polovica prifrči navzdol. „Počakaj,” pravi nevstrašljivec, „da malo 
ogenj podpišem.” Ko to stori ter se obrne, skočite 
polovici skupaj in na njegovem prostoru sedi v tistem 
trenotku grozen možak . ,0, tako se pa nisva zmenila," pravi, „klop je moja.” Mož ga hoče odriniti, 
mladič ga pa siloma odpahne ter se vsede na svoj 

prostor . Zdajci začnejo padati iz dimnika možje, ki 
imajo po devet mrtvaških kosti in po dve mrtvaški glavi, 
postavijo kosti ter začno z glavama kegljati. Naš junak 
bi pa tudi rad kegljal ter vpraša : „Ali smem tudi jaz ? « 
„Smeš, če imaš denar.” „Denarja dosti,” odgovori, 
„toda vaši kroglji niste dosti okrogli.” Rekši, vzame ju, 
položi v vreteno ter ju okroglo ostrže . „Tako, zdaj 
bodete pa bolje leteli,” pravi, ,hola, to je veselje!' 


— 19
njimi igra in nekoliko svojih novcev zgubi. Ko bije 
pa prva ura po polunoči, vsa prikazen izgine, on pa 
se vleže ter mirno zaspi. Drugo jutro pride kralj, da 
poizve, kako je bilo . „No, kaj se ti je pa nocoj pripetilo ?” „Kegljal sem,” odgovori mu, „in par kraj 
carjev sem zgubil .” „Ali te ni bilo gr6za?” „E, kaj 
pa, prav zabavno je bilo . Da bi le vedel, kaj je to : 
mrazi me! ” 

Tretjo noč se zopet vsede na vreteno ter ves 
nadležen vzdihne : „O da bi me mrazilo .” Pozno po 
noči pa prinese šestero velikih mož rakev v sobo. 
„Ra, ha,” pravi, „to je gotovo moj stričnik, ki je nelavno umrl,” ter pomiga s prstom rekoč : „Pridi sem, 
prijatelj !” Postavijo rakev na tla, on pristopi ter pokrov 
vzdigne: tu zagleda mrtveca. Potipa mu obraz, toda 
mrzel je ko led. „Cakaj te born malo ogrel,” gre k 
ognju, ogreje si roke ter mu jih položi na obraz : pa 
mrlič ostane mrzel. Zdaj ga vzdigne, vsede se k ognju , 
položi ga v naročje ter mu drgne roke, da bi se kri 
zopet začela pretakati . Ko pa to nič ne pomaga, zmisli 
se, da če dva skupaj ležita, hitro se ogrejeta. Tedajga položi v posteljo, pokrije ga ter se zraven njega 
vleže. Za nekaj časa postane mrlič gorak ter se jame 
premikati. Mladič pa pravi: „Glej stričnik, ko bi te 
jaz ne bil ogrel !” Mrtvec pa zarujove : „Zdaj te bom 
zadavil!” „Kaj,” odgovori mu, „ali je to hvaležnost, 
Najdi nazaj v rakev,” vzdigne ga, vrže noter ter pokrov 
zabije ; šest onih mož pa zopet vstopi ter ga odnese. 

„Noče me mraziti,” tarna ves žalosten, „tukaj se ne 
bom nikdar nič naučil.” 

Zdaj vstopi mož, ta je večji, ko vsi dosedanji , 
ter je grozen ; pa star je in ima sivo brado . „O ti 
paglavec,” temno mu iz ust zadoni, „sedaj te bo 
vendar mraz preletaval, ko boš moral umreti.” „Ne 
tako hitro,” odgovori mu, „ako že moram umreti, 
moram vendar tudi zraven biti.” „Te born že zgrabil, ” 

2* 


20 —


pravi pošast . „Počasi, počasi,” odgovori mu, „ne ko-. 
šari se tako, ker toliko močan sem že, kakor ti, ali 
pa še bob.” „Bomo videli,” pravi starec, „ako si močnejši, pustiti te hočem v miru, Najdi z menoj, da se 
poskusiva !” Po temnih prehodih ga pelje v kovačnico , 
zgrabi sekiro ter z enim samim vdarcem pobije naklo 
v zemljo. „To znam še bolje,” pravi mladič, stopi k 
druzemu nakovu, starec pa se zraven vstopi, da bode 
dobro videl, in siva brada mu visi do tal . Tu naš 
junak zgrabi sekiro ter z enim samim mahljejem pre 
kolje naklo, pri tem priščipne v sredo starčevo brado , 
da se ne more več izpuliti . Ta pa vzame železen drog 
ter ž njim obdelava starca, da grozno tuli in prosi, 
naj neha, da mu hoče pokazati velike zaklade. Mladenič iztrga sekiro iz nakla, ter tako oprosti premaganega starca, ki ga pelje v grad nazaj in mu pokaže 
klet s tremi zaboji, hi so polni zlata. „Ta prvi 

za uboge,” pravi mu, „drugi za kralja, tretji pa je 
tvoj .” V tem bije polunoči, duh zgine ter ga pusti v 
temi. „Bodem pa vendar mogel od tod priti,” misli si , 
ter tava okrog, slednjič k sreči najde svojo sobo ter 
trdno pri ognji zaspi. Drugo jutro pride kralj ter ga 
vpraša : „Sedaj morda vendar veš, kaj je to : mrazi 
me?” „Ne,” odgovori mu, „kaj je to le pač?” Moj 
ranjki stričnik je bil tu, in nek bradat mož je prišel 
ter mi doli pokazal veliko denarja, kaj pa je to, če 
mraz človeka preletava, mi pa ni povedal." Tedaj 
pravi kralj : „Rešil si grad in mojo hčer dobiš za 
ženo .” „To je vse prav lepo,” odgovori mu, „pri vsem 
tem pa vendar le ne vem, kaj je to : mrazi me .” 

Zlato privlečejo iz kleti in ienitovanje praznujejo, mladi kralj pa, kakor rad ima svojo ženo ter 
se raduje, vkljub temu vedno zdihuje : „O da bi me 
mrazilo, o da bi me mrazilo .” Kraljico to slednjič 
užalosti. Postrežnica njena jej pravi: ,,Pomagati 
vama hočem, in kraljič bo slednjič že občutil , da 


— 21 — 

ga bo mrazilo." In hitro gre k potoku, ki po vrtu 

teče, ter si da vedro natočiti z vodo in piškurji . Po 
noči pa, ko mladi kralj spi, mora žena njegova raz 
njega odejo potegniti in vso vedro vode s piškurji 
nanj zliti, da male ribice krog njega cepetajo. Tu se 
zbudi ter zakliče : „Oh, kako me mrazi, kako me mrazi, 
ljuba žena, sedaj vendar vem, kaj je to : mrazi me!” 


4. 
Volk in sedem mladib, kozic. 

ila je enkrat stara koza, ta je imela sedem mladih 

kozic, ter jih je tako ljubila, kakor more sploh 
mati svoje otroke ljubiti. Necega dne hoče iti v gozd 
po pičo, tedaj vseh sedem pokliče, rekoč : ,.Ljubi otroci, 
namenjena sem v gozd, pazite se pred volkom : če ta 
v hišo pride, požre vas kar kosmate. Hudobnež se 
dostikrat potuhne, pa na osornem njegovem glasu in 
črnih nogah ga bodete spoznale." Kozice pravijo : 
„Ljuba mati, bomo že pazile, brez skrbi lahko odidete . ” 
Tu starka zameketa ter se potolažena odpravi na pot. 

Ne traja še dolgo, ko nekdo na hišna vrata po-
trka ter zakliče : „Odprite, ljubi otročiči, vaša mati 
je tu, ki je vsakej od vas nekaj s seboj prinesla.” Pa 
kozice čutijo na osornem glasu, da je volk. „Ne odpremo, ne,” kličejo, „ti nisi naša mati, ta ima tenak 
in ljubek glas, tvoj glas pa je oster : ti si volk. ” 

Volk odide k nekemu kramarju ter si kupi velik kos 
krede : to poje in si tako svoj glas ogladi . Potem s e 
povrne, potrka na hišna vrata in klič*e : „Odprite, 
ljubi otročiči, vaša mati je tu, ki je vsakej od vas 
nekaj s saboj prinesla.” Volk pa je položil svoji črni 
sprednji taci .-na okno, to vidijo otroci ter vpijejo : „Ne 
odpremo ti ne, naša mati nima tako črnih nog kakor 
ti : ti si volk.” Tu teče volk k peku in mu veli : 
„Potolkel sem se na nogah, prevleci mi jih s testom . ” 
n ko mu jih pek namaže, hiti k mlinarju ter pravi : 


--- 23 —


Potresi bele moke po mojih nogah." Mlinar si misli : 
,Volk hoče koga goljufati," ter se brani, volk* pa 
zagodrnja : „Če mi tega ne storiš, požrem te.” Mlinar 
se zboji ter potrese njegove tace z belo moko. Vidiš, 
taki so ljudje. 

Sedaj gre hudobnež tretjič k vratom, potrk a 
ter pravi : „Odprite, otroci, vaša stara mamica se je 
povrnila ter prinesla za vsako izmed vas nekaj lepega 
iz gozda.” Kozice zakličejo : „Pokaii prej svoje noge, 
da se prepričamo, da si res naša mati.” Tedaj jih 
položi na okno, in ko vidijo, da so bele, mislijo, da 
je vse .to res, ter vrata odpro . Kdo pa vstopi? Nikdo 
drugi ko volk. Prestrašijo se ter se bočejo poskriti . 
Ena skoči pod mizo, druga v posteljo, tretja v peč, 
četrta v kuhinjo, peta v skrinjo, šesta pod umivalno 
skledo, sedma pa v omaro velike ure . Volk vse najde 
in se dosti ne obotavIja : ena za drugo mu zgine v 
irelo, samo najmlajše v urinem ohišji ne najde . Ko 
volk tako svojo požrešnost potolaži, pobere se od tod, 
vleže se na zeleni trati pod visoko drevo ter začn e 
dremati . 

Kmalu potem se povrne stara koza iz gozda 
domov, Oj, kaj mora sedaj gledati! Hišna vrata na 
stežaje odprta : miza, stoli in klopi prekucnjene, umivalna skleda razbita, blazine in odeje raz postelj o 
potegnjene. Išče svojih otrok, pa nikjer jih ne more 
najti. Enega za druzim pokliče imenoma, pa nobeden 
se ne oglasi. Pri najmlajšega imenu tenak glasek zavpije : „Ljuba mati, v urinem ohišji sem skrita,” Vzame 
jo vén in ta jej prične pripovedovati, da je volk prišel 
in vse požrl . Pomislite si, kako starka pri teh beseda h 
nad svojimi ubozimi otroci zaplače ! 

Slednjič gre vsa Lužna na prosto, najmlajša ko

zica pa teka za njo. Prišedši na trato, zagleda volka, 

ki leži pod drevesom in smrči, da se veje tresejo. 

Ogleduje ga od vseh strani, ter zapazi, da se v na


24


polnjenem trebuhu njegovem nekaj pregiblje. „O Bog, ” 
vzdihne, „ko bi bili moji otroci, katere je grdun z a 
večerjo požrl, še živi !” Najmlajša mora hitro domov 
iti po škarje, šivanko in sukanec . Potem prestriže pošasti vamp in glej, pri prvem prerezu že pokuka gla . 
vica mlade kozice, in ko naprej reže, poskoči vse h 
šest ena za drugo iz volka, in še poškodovana ni nobena, ker jih je požrešnež v svoji nezmernosti kar 
cele pojedel . To je veselje! Kako objemajo svojo ma . 
mico in skačejo , kakor kak krojaček , kadar je na 
svatih. Starka pa pravi : „Zdaj pojdite in poiščite 
sedem kamenov, s temi bomo brezbožniku trebuh napolnili, dokler še spi .” Vse hite ter pridno navlačij o 
kamenje, polože jih v volkov trebuh, starka ga mu 
zašije, da nič ne zapazi in se še ne gane. 

Ko se volk prespi, vstane in ker občuti veliko 
Žejo, hoče iti k vodnjaku pit. Ko se začne pa pregibati, začno se kameni ob se zadevati in rožljati. Tu 
zavpije : 

„Rožlja, roŽlja, oj, kaj je to? 
V trebuhu mi tako hudo ! 

Večerjal sem koze mlade , 

Pa kakor kamen so take!” 

In ko pride do vodnjaka ter se k vodi pripogne potegnejo ga težki kameni v globočino in mora žalostno 
utoniti. Ko vidi sedem kozic, kaj se je zgodilo, pri-. 
teko ter glasno upijejo : „Volk je mrtev, volk je mrtev ! ” 
in same radosti poskakujejo krog vodnjaka, stara mati 
pa ž njimi. 


5. 
Zvesti Ivan. 

nkrat je bil star kralj, ki je zbolel ter si mislil : 

„To bo pač smrtna postelja, na troji ležim.” Tedajje ukazal: „Pustite zvestega Ivana k meni.” Zvesti 
Ivan pa je bil njegov najljubši služabnik ter se je 
tako imenoval, ker mu je bil vse življenje zelo zvest. 
Ko pride ta k postelji, pravi mu kralj : „Prezvesti m i 
Ivan, čutim, da se mi bliža konec, in tu me ne tare 
nobena druga skrb, kakor zaradi' mojega sina : mlad 
je še, da si ne more vedno sam svetovati, in ako mi 
ne obljubiš, da ga boš o vsem poučeval, kar mu je 
treba znati, ne morem svojih trudnih oči v miru zatisniti.” Zvesti Ivan mu odgovori : „Ne bom ga zapustil 
in zvesto mu bodem služil, ko bi moral to tudi s 
svojim življenjem poplačati .” Stari kralj pravi : „Sedajborn umrl potolažen in v miru .” Potem pa nadaIjuje : 

Po moji smrti razkaži mu ves grad, vse čumnate , 
dvorane in brane ter zaklade, ki v njih leže : nikar 
pa mu ne pokaži zadnje sobe na dolgem prehodu, kje r 
je podoba kraljičine od zlate strehe skrita. Ako j o 
zagleda, padel bo nezavesten na tla in zašel bo zaradi 
nje v velike nevarnosti ; tega ga obvaruj ." In ko zvesti 
Ivan staremu kralju še enkrat v znak trdne obljube 
svojo roko podi, potihne ta, položi svojo glavo na 

blazino ter umrje. 
Ko pokopljejo starega kralja, pripoveduje zvest i 
Ivan mlademu kralju, kaj je njegovemu očetu na 


— 26 —


smrtni postelji obljubil, rekoč : „To hočem tudi spolnovati, zvesto ti bodem služil, kakor njemu, ko bi 
moral to tudi s svojim življenjem poplačati.” Žalovanje po ranjkem mine, in zvesti Ivan pravi svojemu novemu gospodarju : „čas je, da vidiš svojo de& 
š6ino: pokazal ti bodem tvoj očetovski grad.” Vodi ga 
povsod okrog, gori in doli, razkazuje mu vsa bogastva 
in krasne dvorane : samo one sobe mu ne odpre, v 
kateri je nevarna slika. Ta podoba je tako postavljena, 
da kdor vrata odpre, naravnost njo zagleda, ter je 
tako krasno izdelana, da vsakdo misli, ta je živa in 
ni ga lepšega in ljubkejšega na vsem svetu. Mladi 
kralj pač zapazi, da zvesti Ivan vedno mimo teh vrat 
hiti, zaradi tega pravi : „Zakaj mi teh ne odpreš? ” 
„Nekaj je notri,” odgovarja mu, „da se boš preve č 
ustrašil.” Toda kralj ga zavrne : „Ves grad sem videl 
in vedeti hočem tudi, kaj da je notri,” ter hoče sitoma 
vrata odpreti. Ivan ga zadržuje rekoč : „Obljubil sem 
tvojemu očetu ob njegovi smrti, da ne boš nikdar zagledal tega, kar je tu notri ; kajti v veliko nesrečo bi 

tibilo.”Kraljpatarna: „Oj,konecmebo, noter ne 
pridem : noč in dan ne bom imel miru, dokler te skrivnosti z lastnimi očmi ne vidim . Ne ganem se z mesta , 
dokler mi ne odpreš. ” 

Zvesti Ivan sprevidi, da ni pomoči ter težkega 
srca in zdihovaje poišče ključ iz velicega grumšelja . 
Ko odpre vrata, vstopi prvi, češ, kralj naj pred nji m 
ne zagleda slike : kaj pa mu to pomaga? Kralj se 
postavi na prste ter mu pogleda črez ramo. Ko zagleda devičinino sliko, ki se tako krasno v zlatu in 
drazih kamenih blisketa, pade nezavesten ob tla. Zvesti 
Ivan ga pobere ter nese na posteljo misleč si : „Nesreča je tu, Ljubi Bog, kaj bo iz tega ?” Potem ga 
krepča z vinom, da se zopet zave. Prva beseda, katero spregovori, je : „Oh, kdo je ta lepa slika?” „To 
je kraljičina od zlate strehe,” odgovori mu zvesti 


27 —


Ivan. Kralj nadaIjuje : „Kako da po njej hrepenim, ne 
moglo bi povedati vse listje na svetu, ko bi tudi vsak 

listič imel svoj jezik : življenje svoje hočem tvegati , 
da si jo priborim. Ti si moj zvesti Ivan, ti mi moraš 
pri tem pomagati . ” 

Zvesti služabnik dolgo premišljuje, kako to pri 

četi, ker težko je, kraljičino tudi samo od obličja do 
obličja zazreti. Slednjič si izmisli pripomoček ter pravi 
kralju : „Vse, kar je krog nje, je iz zIata : mize, stoli, 
sklede, kupice, lončki in sploh vse pohištvo : v tvojem 
zakladu je pet sodov zlata : ukaži zlatarjem celega 
kraljestva , da narede iz enega soda zlata različne po 
sode in priprave, čudovite ptice in redke živali, to ji 
bo povšeč. Potem se bodemo tja peljali ter svojo sreč o 
poskusili.” Kralj skliče vse zlatarje : noč in dan morajo delati, dokler niso s svojimi krasnimi izdelki gotovi. Zdaj ukaže zvesti Ivan vse to na ladijo znositi , 
preobleče se za trgovca, tudi kralj mora to storiti, da 
bi ju nikdo ne spoznal . Potem se peljeta po morji 
tako dolgo, da prideta do mesta, v katerem stanuje 
kraljičina od zlate strehe. 

Zvesti Ivan pravi kralju, da naj na ladiji ostan e 
ter ga pričakuje. „Mogoče, da pripeljem s seboj kraljičino , tedaj skrbite, da bo vse v redu, razpostavite 
zlate posode in ozaljšajte vso ladijo.” Nabere si v svojpredpasnik različnih zlatnin, izstopi na suho ter odrine 
naravnost h kraljevemu gradu. Ko pride na grajski 
dvor, stoji pri vodnjaku lepa deklica, ki ima v roki 
dva zlata vrča ter ž njima vodo zajema. Ko hoče zla

tobliščečo se vodo odnesti, zagleda tujega moža ter 
ga vpraša, kaj hoče in kdo je. Ta jej odgovori : 
„Trgovec sem” ter razpne svoj predpasnik. Deklica pa 
zakliče : „Oj, kako lepa zlatnina je to!” postavi vrča 
na tla ter si jo ogleduje. „To mora kraljičina videti , 
ki ima zlatnino tako rada, da bo vse od vas kupila. ” 
Prime ga za roko ter ga pelje v grad ker deklica je 


28


kraljičinina hišna. Ko kraljeva hči zagleda blago, se 
raduje ter pravi : „Vse bom od tebe kupila, ker je 
tako krasno izdelano.” Zvesti Ivan pa odgovori: „Jaz 
sem samo služabnik bogatega trgovca: kar imam tu, 
ni nič proti temu, kar ima moj gospod na ladiji, in 
to je najumetnejše in najokusnejše, kar se je kedaj 
iz zlata napravilo .” Kraljičina zahteva, da naj prineso 
zlatnino v grad, pa zvesti Ivan pravi : „Blaga je toliko, da bi potrebovali več dni za to, in vsa vaša hiša 
nima toliko prostora, da bi mogli vse razpostaviti. ” 
Sedaj je njena radovednost še večja, in slednjič pravi : 
„Pelji me na ladijo, sama hočem tja iti, da si tvojega 

gospoda zaklade ogledam . 

Tedaj jo pelje zvesti Ivan na ladijo in je ve s 
vesel, kralj pa, ko jo zagleda, sprevidi, da je še veliko lepša od slike, in boji se, da bi mu srce ne po

čilo. Ko stopi kraljeva kupovalka na ladijo, pelje jo 
kralj v notranje prostore ; zvesti Ivan pa ostane pri kermarji ter ukaže, naj ladija odpluje. „Razobesite vsa jadra, 
da bo letela ko ptica v zraku.” Kralj jej razkazuje posode, 
vsako posebej, sklede, kupice, lončke, ptiče, divjačino i n 
čudovite živali. Mnogo ur poteče mej pregledovanjem, 
in kraljičina v svojem veselji ne zapazi, da se ladija 
premika . Slednjič se zahvali trgovcu ter hoče domov ; 
ko stopi na ladijino površje, zapazi, da je daleč od 
suhe zemlje sredi širocega morja . „Oj,” zavpije, ,,go-
Ijufana sem, odpelj ana in v rokah brezvestnega trgovea ; 

o da bi raj še umrla ! Kralj pa jo prime za roko ter jo 
tolaži, rekoč : „Nisem trgovec, ampak kralj, in nič nižjega 
rodu od tebe ; da sem te pa z zvijačo odpeljal, ti znači, 
kako sem po tebi hrepenel ; ko sem prvipot tvojo sliko 
zagledal, padel sem nezavesten na tla.” To kraljičino 
pomiri in lahkega srca privoli, da bo njegova žena . 

Zgodi se pa, da ko med potjo necega dne zvesti 
Ivan spredaj na ladiji sedi ter si za kratek čas gode, zagleda v zraku nad sabo plavajoče tri krokarje . Pre


29 —


neha z godbo ter posluša, kaj se med sabo razgovarjajo, kar dobro razume. Prvi pravi: „Glej, tu pelje 

kraljičino od zlate strehe domov.” Drugi zakroka 
„Nima je še” . Tretji ga pa zavrne : „Saj jo ima na 
ladiji.” Prvi zopet pravi : „Kaj mu to pomaga! Ako 
bodejo na suho izstopili, pridirjal rnu bo nasproti 
lisast konj ; zajahati ga bo hotel, pa ako to stori, ne 
bo več videl svoje neveste.” Drug' praga: „Ali ni no-
bene rešitve?” „O pač, ako kdo drug hitro nanj 
poskoči, puško zgrabi, ki bo za uzdo tičala, ter ž njo 
konja ustreli . Pa kdo ve to! in kdor ve in mu pove , 
ta bo okamenel od prstov na nogi do kolen.” Tu nadaljuje drugi : „Jaz še več vem : Ako bo tudi konj 
usmrten, kralj vendar svoje neveste ne bo imel. Ko 
bodo prišli skupaj v grad, ležala bo v skledi svatovsk a 
obleka, in vsakdo bo mislil, da je iz zlata in srebra 
tkana ; ni pa nič druzega ko žveplo in smola ; ako j o 
obleče, zažgala ga bo do kosti in mozga.” Tretji vpraša : 
„Ali ni nobene rešitve?” „O pač,” odgovori mu drugi, 
„ako kdo z rokovicami zgrabi obleko ter jo sežge, je 
kralj rešen . Pa kaj to pomaga, če kdo ve in mu pove 
okamenel bode na polovici telesa kolen do srca. ” 
Tretji pravi : „Jaz pa še več vem. Če se bo tudi svatovska obleka sežgala, vendar še nima kralj svoje neveste : ko se bo po poroki ples začel ter bo mlada 
kraljica plesala, obledela bo naenkrat in se kako r 
mrtva zgrudila na tla : če jo kdo tedaj ne bo hitro 
vzdignil ter jej iz desne strani tri kaplje krvi izsesal 
ter zopet izplunil, umrla bo . Ako pa kdo to ve in mu 
pove, okamenel bo od nog do glave.” Ko se krokarji 
tako pomenijo, zopet odfr6e, zvesti Ivan pa jih je 
dobro razumel in od takrat je bil tih in žalosten ; ker, 

svojemu gospodu tega ne pove, se bo ta ponesrečil ; 
če mu pa izda, mora svoje življenje žrtovati. Slednjič pa sam pri sebi pravi : „Rešil born svojega gos 
poda, ako sam pri tem poginem .” 


30


Ko izstopijo na suho, zgodi se, kakor so krokarji prorokovali : naenkrat pridirja krasen lisec. 

„Kakor navlašč,” vsklikne kralj, „naj me pa ta ponese v grad,” ter ga hoče zasesti, pa zvesti Ivan je 
hitrejši od njega, skoči na konja, zgrabi puško, ki mu 
tiči za uzdo, ter ga ustreli. Tu začno ostali služabniki mrmrati, ki same zavisti zvestega Ivana črtijo : 
„Sramota, tako lepega konja streljati, ki je imel ponesti kralja v grad.” Kralj pa pravi : „Molčite in pustite mojega zvestega Ivana v miru, kdo ve, zakaj je 
bilo to dobro!” Potem gredo v grad, in tu leži v 
skledi svatovska obleka, ravno taka, kakor bi bila iz 
srebra in zlata tkana. Kralj hoče jo hitro v roke vzeti, 
pa zvesti Ivan ga odpahne, zgrabi z rokovicami haljino, nese jo k ognju ter jo sežge. Drugi služabniki 
zopet zagodrnjajo, češ, sedaj je celo kraljevo svatovsko 
obleko sežgal. Kralj pa jih zavrne : „Mirujte, to je 
moj zvesti Ivan, in kdo ve, čemu je to dobro!” Potem 
pa praznujejo svatovščino : ples se prične, kraljica tud i 
stopi med plesalce zvesti Ivan vestno opazuje in 
naenkrat vidi kako obledi in se kakor mrtva na tla 
zgrudi. Hitro priskoči, vzdigne jo, nese v njeno sob o 
položi jo na tla, poklekne, ter ji iz desne strani izsrka 
tri kaplje krvi, potem pa jih izpljune. Brž se kraljica 
zave in odpočije, mladi kralj pa, ki je vse to gledal, 
ne ve, zakaj je to storil, razjezi se ter ukaže : „Vrzite 
ga v ječo.” Drugo jutro ga obsodijo zvestega Ivana 
ter ga peljejo na morišče, in ko stoji pod vislicami , 
spregovori : „Vsakdo, ki mora umreti sme še pred 
svojo smrtjo govoriti ali je tudi meni to dozvo1jen.o ? ” 
Kralj mu odgovi : „Dovo1jujem ti.” Tedaj prične zvesti 
Ivan : „Po krivici sem obsojen in bil sem vedno zvest, ” 
potem pa pripoveduje, kako je na morji čul pogovor 
treh krokarjev, in da je vse to moral storiti, da je 
rešil svojega gospoda. Zdaj zakliče kralj : „O najzvestejši moj Ivan, milost! milost! peljite ga semkaj.” 


— 31 —


Zvesti Ivan pa se zvrne ter obleži na tleh okamenel je. 

Zaradi tega kralj in kraljica močno žalujeta, in 
kralj pravi: „O kako slabo sem toliko zvestobo poplačal!” ter ukaže okamenelega služabnika pobrati, v 
grad prenesti ter v svoji spalnici poleg postelje postaviti . In kadar ga zagleda, zjoče se ter zdihuje : „O da 
bi te mogel oživeti, najzvestejši moj Ivan!” Nekaj časa 
potem dobi kraljica dvoj čeke, dva sinčeka, ki v veliko 
in edino veselje svojih starišev krepko rasteta . Enkrat,
ko kraljica v cerkvi moli in sta otroka pri svojem 
očetu ter se igrata, pogleda ta zopet ves Žalosten 
kamneno soho poleg svoje postelje ter vzdihne : „O , 
da bi te mogel zopet oživeti, zvesti moj Ivan!” Tu 
začne kamen govoriti : „Lahko me zopet oživiš, če 
najdražje svoje daruješ .” Kralj vsklikne : „Vse, kar 
imam na svetu, hočem za-te žrtovati.” Kamen nadaljuje : „Ce svojeročno svojima otrokoma glavi odseka š 
ter me z njiju. krvjo namažeš, zadobim zopet življenje. " Kralj se prestraši kako naj svoja ljuba otro6i6a umori! Pa premisli se, da je Ivan zaradi pre

velike zvestobe do njega svoje življenje zgubil, ojači 
se, ter z lastno roko obglavi svoja otročiča . Pote m 
pomaže z njiju krvjo Ivana, in zdajci stoji ta pred 
njim črvrst in zdrav. Kralju pa reče : „Tvoja zvestoba naj se ti poplača,' zgrabi otročji glavi ju pritisne k truploma in namaže rani s krvjo : naenkrat 
sta oba zdrava ter se naprej igrata, kakor da se ni 
nič zgodilo. Kako je kralj zdaj vesel! Ko vidi, da se 
kraljica vrača domov, poskrije zvestega Ivana in dvojčeka v veliko omaro. Ko vstopi, praga jo : „Ali si molila 
v cerkvi?” „Seveda,” odgovori mu, ,,pa neprestano sem 
mislila na zvestega Ivana, ki se je zaradi nas tako ponesrečil. " Nato pa ji pravi : „Lahko ga rešiva, a darovati mu 
morava svoje najljubše, svoja dvojčeka.” Kraljica obledi, v 
‘Brcu se prestraši, vendar pravi : ,,Dolžna sva mu to 


32 

zaradi njegove velike zvestobe." Kralj je vesel teh 
besedi, da je žena njegova istih misli, kakeršnih j e 
bil on sam, gre in odpre omaro, ter jej pripelje zvestega Ivana in oba otroka, rekoč ,,Hvala Bogu ! reše n 
je, in tudi svoja dvojčka imam zopet potem jej pripoveduje, kako se je vse zgodilo . In srečno Živijo vsi 

do svoje smrti. 


6. 
Dobra kupčija. 

ek kmet je gnal svojo kravo na somenj ter jo 

prodal za tri zlate. Na poti proti domu mora 
mimo ribnjaka, in tu sliši že od daleč, kako žabe vpijejo : „Kva, kva, kva.” „No,” pravi sam pri sebi, „te 
vedo pa ravno prav : trije zlati so, ne pa dva.” Ko 
pride do vode, z avpije nad njimi : „Neumna žival, ali 
ne veste bolje ? Trije so, ne pa dva .” Žabe ostanejo 
pri svojem : „Kva, kva !” „Če mi ne verjamete, 
vam jih pa naštejem,” vzame denar iz žepa ter naštej e 
tri zlate v roko, groš za grošem. Žabe pa se mal o 
brigajo za njegov račun ter zopet zakličejo : „Kva, 
kva !” „Kaj ?” zavpije kmet ves raskačen, če veste 
ve bolje, pa same štejte," ter vrže ves denar v 
vodo. Poiem postoji ter hoče počakati, da bodo 
gotove ter mu ga nazaj prineso, žabe ostanejo 
pa pri svoji trditvi ter nepretegoma kličejo : „Kva, 
kva, kva, kva!” in tudi denarja mu nazaj ne 
dado . Še nekoliko počaka, da se zmrači, ko mora pa 

domov, ozmerja žabe do dobrega, rekoč : „Vi vodni 
tleski vi, trmoglavci, neumna zijala, široka usta imat e 
pač' ter znate upiti, da človeka ušesa bole, tri zlate 
sešteti pa vam je že preveč . Kaj mislite, da vas bodem 
tu čakal, da boste gotove?” S tem se odpravi, žabe 
pa za njim upijejo : „Kva, kva, kva, kva,” da ve s 
jezen domov pride. 

Za nekoliko časa si pridobi zopet kravo , to zakolje, ter izračuni, da če meso dobro proda, pri tem 

3 


— 34 —


toliko skupi, kolikor ste bili obe kravi vredni in da 
mu še koža po vrhu ostane. Ko pripelje do mesta 
meso, je veliko psov na cesti, najprvi pa je velik hrt. 
Ta skače krog mesa, voha ter laja: „Vov, vov, vov!” 
„Kaj pa ti veš,” pravi kmet ; „krava je, ne pa vol. ” 
Pes pa laja : „Vov, vov, vov !” Kmet mu pravi na.to : 
„Ce misliš, da je vol, in ako mi jamčiš za svoje pajdaše, da mi ga ne snedo, pojdi ga pa ti prodajat . 
Toda to ti povem, da mi ga dobro v denar spraviš, 
in v treh dneh te z novci pričakujem . Ne uideš mi 
tako ne, saj vem, pri kom da služiš .” Potem zloži mes o 
raz voz ter obrne ; psi pa planejo po . mesu ter veselj a 
lajajo : „Vov, vov, vov.” Kmet to od daleč sliši ter 
si misli : „Glej, glej, vsi so mnenja, da je vol, ter bi 
ga radi pokusili. To pa ne gre, največji mi je zanj 
odgovoren . ” 

Tretji dan potem si kmet misli : „Danes zvečer 
imam svoj denar v žepu,” in grozno se tega veseli . 
Pa nikdo noče priti, da bi ga izplačal. „Zdaj naj se 
pa človek še na koga zanašaj,” pravi, in slednjič je 
tudi njegove potrpežljivosti konec, da gre v mesto k 
mesarju ter zahteva svoj denar. Mesar misli, da je to 
šala, pa kmet mu pravi : „Brez šale, jaz čem svojdenar : ali vam ni veliki pes pred tremi dnevi celo 
zaklano kravo domov prinesel?” Zdaj se mesar raztogoti, zgrabi metlo ter ga spodi . „Čakaj,`` pravi kmet, 
„še je pravica na svetu!” ter gre v kraljevi grad, kjer 
prosi, da naj ga zaslišijo. Ko ga pripeljejo pred kralja , 
sedi ta s svojo kraljičino ter ga praga, kaj da se mu 
je krivičnega pripetilo. „0h,” pravi, „žabe in psi -so 
mi vzeli, kar je bilo mojega, mesar me je pa še vrhu 
tega naklestil,” ter obširno vse pripoveduje, kako se 

je godilo . Tu se začne kraljičina glasno smijati, in 
kralj mu reče : ,,Ne morem ti sicer Domagati, pač pa 

ti dam svojo hčer za Ženo ; vse svoje življenje se ni 
smijala, ko ravno nad teboj, in temu sem jo obljubil, 


35 —


kdor jo bo v smeh spravil. Zahvali se Bogu za veliko 

srečo!" „O,” odgovori kmet, „tega pa nočem ; imam 
že eno samo ženo doma, in še ta mi je preveč : kadar 
pridem domov, ne zdi se mi drugače, kakor da v 
vsakem kotu ena stoji .” Zdaj se kralj raztogoti rekoě : 
„Ti si zarobIjenec !” „0h,” mu odgovori kmet, „gospo d 
kralj, kaj, hočete od vola druzega imeti, kakor govej e 
meso.” ,Cakaj," pravi kralj, „dobodeš pa drugo plačilo . 

treh dneh pridi zopet semkaj, takrat se ti jih bo 
petsto naštelo . ” 

Ko pride kmet skozi grajska vrata, ga ogovori 
stražnik : „Pripravil si kraljičino v smeh, gotovo s i 
kaj pravega, dobil.” „Menim da, petsto se mi jih bo 
naštelo.” „Cuj,” pravi vojak, „daj meni nekaj od tega : 
kaj boš počel s tolikim denarjem?” „No,” pravi kmet, 
„ker si ti, ti jih pa dvesto odstopim, oglasi se pri 
kralji v treh dneh in daj si jih našteti.” Zid, ki stoj i 
v bližini in ves ta pogovor sliši, hiti za kmetom , 
zgrabi ga za suknjo ter kliče : „Cudež božji, kako 
srečo imate! Zmenjati vam jih čem , v drobiž, kaj 
bodete počeli s trdimi srebrniki ?” „O kaj si ti, židovska dušica, tristo jih moreš imeti, daj mi takoj za-nj e

" 

droriž, v treh dneh pa si jih daj od kralja izplačati . 
Zid je jako vesel dobre kupčije,, ter mu hitro prinese 
denar, pa slabe groge, komaj tri na dva dobra . Tri 

dni potem gre h kralju, kakor se mu je zapovedalo. 
„Slecite mu suknjo,” pravi kralj, ,in naštejte mu jih 
petsto .” „Oh,” odgovori kmet, „ti niso več moji , 
dvesto podaril sem jih strainiku, tristo zmenjal mi 
jih je žid v drobiž, in po pravici ne smem nobenega 
več vzeti.” Mej tem vstopita vojak in žid ter zahtevata, kar sta dobila od kmeta, in v resnici dobi vsak 
svoje batine naštete. Vojak mirno trpi, ker že ve, 
kak okus da imajo, žid pa klavrno vpije : „O joj, o 

joj, to niso trdi srebrniki, te so gorke!” Kralj se mora 
kmetu smijati, vsa jeza ga mine ter pravi : ,,Ker si 

3* 


— 36
svoje plačilo zgubil, predno si ga deležen postal, pojdi 
v mojo zakladnico in vzemi si denarja, kolikor ti je 
drago." Kmet si ne da dvakrat reci in si napolni 
žepe, kar le vanje spravi . Potem gre v krčmo ter 
prešteje svoj denar. Zid pa se za njim splazi ter čaje, 
kako ta sam sabo godrnja : „Zdaj me je pa vendar ta 
kraljevi zvitež prekanil! Kaj mi ni mogel sam denarj a 
odšteti, da bi vedel, koliko ga imam : kako naj zdajvem, ali je prav ali ne, ko sem denar kar meni nič 
tebi nič v žep vtaknil!” „Bog obvaruj,” pravi žid na 
tihem, „kako ta človek nečastno o našem kralji govori, hitro potečem ter ga izdam, gotovo mi je plačilo, njega bodo pa še kaznovali.” Ko sliši kralj kmetovi pogovor, se razjezi ter ukaže židu, naj gre ponj 
ter naj ga pripelje v grad. Zid teče h kmetu : „Hitro 
pojdite h kralju, kakor stojite.” „To vem pa bolje , 
kaj se spodobi,” odgovori kmet, „prej si bom dal napraviti novo suknjo ; kaj misliš, da naj grem s tako 
zamazano suknjo h gospodu kralju, ko imam vendar 
toliko denarja v posesti ?” Ko žid vidi, da kmeta ni 
mogoče brez druge suknje proč spraviti, ter se boji, 
da zgubi svoje plačilo, kmet pa kazen, ako kralj u 
jeza preide, mu pravi : „Posodim ti prav lepo suknjo 
na kratek čas, prav iz samega prijateljstva ; kaj človek 
ne stori druzemu na ljubo !” Kmet je s tem zadovoljen, obleče židovo suknjo ter odide ž njim. Kralj 
pove kmetu hudobne besede, katerih ga je žid obdolžil. „Oho,” pravi kmet, „kar žid izblekne, je vse 
iz1agano, temu ne pride ne ena resnična beseda iz 
ust : ta-le potepuh je v stanu trditi, da je moja suknj a 
njegova !” „Kaj se to pravi, " kriči zid, „kaj vam nisem 
suknje iz samega prijateljstva posodil, da ste mogli 
pred kralja stopiti?” Kralj pravi na-to : „Enega je 
žid ogoljufal, mene ali tebe,” ter mu da še nekaj 
gorkih došteti ; kmet pa gre z lepo suknjo in dobrim 
denarjem domu ter pravi : „Ta pot sem jo pa zadel!” 


7. 
Dvanajst baov1 

4inkrat sta bila kralj in kraljica, ki sta v miru živela ter imela dvanajstero otrok, bili so pa sami 

dečki . Tedaj pravi kralj svoji ženi : „Ako bo trinajst i 
otrok, ki bo na svet prišel, deklica, umreti mora vseh 
dvanajst dečkov, da bo njeno premoženje veliko in 
celo kraljestvo njeno .” Napraviti da dvanajst rakev, 
ki so že z ostružino napolnjene, in v vsakem že leži 
mrtvaška zglavnica ; postaviti jih da v skrivno izbo , 
izroči kraljici ključ ter jej prepove, da ne sme nikomur 
tega povedati. 

Mati pa od sedaj celi dan sedi in žaluje, da jo 

najmlajši sinček, ki je vedno pri njej in trojega imenuj e 
po svetem pismu Benjamina, enkrat ves začuden praša : 
„Ljuba mati, zakaj ste tako žalostna?” „Dragi moj 
otrok,” mu odgovori, „tega ti ne smem povedati.” 
Deček pa prej ne miruje, dokler mu ne odpre vrat 
v skrivno izbo ter pokaže dvanajst že z ostružino 
napolnjenih rakev . Potem mu pravi : „Preljubi mojBenjamin, te rakve je dal tvoj oče napraviti za te in 
enajst tvojih bratov, ker če hčerka na svet pride, bodete vsi morali umreti ter vas bodo v njih pokopali.” 
Ko mu to pripoveduje, se britko joka, sinček pa jo 
tolaži : „Ne jokaj, draga mamica, si bodemo že pomagali, kar ušli bomo.” Ona pa mu pravi : ,,Pojdi s 

svojimi enajstimi brati v gojzd, in eden naj sedi vedno 


— 38
na najvišem drevesu cele okolice ter naj zre na stolp 
našega gradu . Ako dobimo sinčeka, razobesila bodem 
belo zastavo in potem se zopet povrnite : če bo prišla 
pa hčerka na svet, razobesila born rude&o zastavo , 
potem pa bežite, kakor hitro morete, in Ijubi Bog naj 
vas varuje. Vsako noč born vstala in za vas molila , 
po zimi, da se bodete mogli pri ognji greti, po leti 
pa, da ne bodete vročine ginili ." 

Potem blagoslovi svoje sine, ti pa odidejo v 
gojzd. Eden za druzim sedi na najvišem hrastu ter 
vedno na grad gledajoč straži. Ko pride pa Benjamin 
na vrsto, vidi, kako zastavo razobešajo : to ni bela, to je 
krvavorudeča zastava, ki jim oznanuje, da morajo vsi 
umreti. Ko bratje to čujejo, se raz jeze ter pravijo : 
„Kaj naj vsi pomrjemo zaradi ene same dekline! Prisegamo, da se hočemo maščevati : kjerkoli srečamo 
kako deklico, tekla bo njena rudeča kri . ” 

Rekši odidejo v sredino gojzda, in kjer je ta 
najtemnejši, najdejo malo zakleto hišico, ki je prazna. 
Tedaj sklenejo : „Tukaj hočemo ostati, in ti Benjamin, 
ker si najmlajši in najšibkejši, gospodaril bodeš doma , 
mi drugi pa bodemo hodili v gojzd ter skrbeli za 
hrano.” Tako hodijo po temnem gojzdu na lov, streljajo zajce, divje srne, ptice in golobe; sploh, kar je 
dobro za kuhinjo : to donašajo Benjaminu, ta pa jim 
mora kuhati, da si tolažijo svojo lakoto. V tej hišici 
prežive skupaj deset let, in ta leta minula so jim 
kaj hitro. 

Hčerka je pa med tem vzrastla, bila je dobreg a 
srca, lepega obraza ter je imela sredi čela zlato zvezdico. Ko je enkrat veliko perilo, zagleda vmes tudidvanajst moŽkih srajc, ter vpraša svojo mater : „Cegave so te srajce, ko so očetu vendar toliko premajhne ? ” 
Težkega srca jej ta odgovori : „Te srajce so tvojih 
dvanajst bratov.” „Kje so pa moji bratci, ko jih nisem 
še nikdar videla ?” Mati jej odgovori : ,,Bog sam zna, 


39 —


na širocem svetu da sedaj bivajo ." Vzame hčerk o 
seboj v sobo ter jej pokaže dvanajstero rakev z ostružino in mrtvaškimi zglavnicami, rekoč : „Te rakve določene so bile za tvoje brate, pa skrivaj so ubežali, 
predno si se še ti porodlla,” in pove jej, kako se je 
vse to zgodilo. Deklica pa pravi : „Ne jokaj se, ljuba 
mati, šla bom svoje brate iskat . ” 

Vzame seboj dvanajst srajc ter odide naravnos t 
v veliki gojzd. Celi dan hodi in na večer pride do 
zaklete hišice . Vstopi ter zagleda malega dečka, ki j o 
praga : „Kam greš in od kod si?” ter se čudi, da je 
tako lepa, da nosi kraljevska oblačila in da ima zlat o 
zvezdo na čelu. Deklica mi odgovori: „Kraljičma sem 
in iščem svojih dvanajst bratov ; ne mirujem prej, da 
jih najdem, ako mi je tudi celo zemljo prehoditi. ” 
Pokaže mu tudi dvanajst srajc, ki so bile nekdaj nji 
hove. Sedaj spozna Benjamin, da je to njegova sestra, 
ter pravi : „Jaz sem Benjamin, tvoj najmlajši brat. ” 

Deklici se pri teh besedah samega veselja solzice udero, 
Benjaminu tudi, poIjubujeta se in objemata prevelike 
ljubezni . Potem pravi bratec : „Ljuba sestra, g o nek 
zadržek je tu, kajti dogovorili smo se, da mora vsaka 
deklica umreti, katero le srečamo, ker smo morali 
zaradi tebe svoje kraljestvo zapustiti " „O saj rada 
umrjem, če morem le s tem svojih dvanajst brato v 
rešiti.” „Tega pa ne,” odgovori jej Benjamin, „ne smeš 
umreti, vsedi se pod to-le brento, da pride enajster o 
bratov, potem se bom pa že ž njimi zmenil.” Tako 
tudi stori ; ko pride noč, povrnejo se ostali z lava, 
in pripravljena večerja jih že čaka. Ko krog mize 
sedé jedo, prašajo : „Kaj je novega?” Benjamin jim 
pravi : „Kaj nič ne veste?” „Prav nič,” mu odgovore . 
Deček nadaljuje : „V gojzdu ste bili, jaz pa sem doma 
ostal, in vendar več vem ko vi.” „Povej nam tedaj,” 
zakličejo vsi kakor iz enega grla . Ta pa jim pravi : 
Če mi obljubite, da prva deklica, katero srečamo, ne 


40


bo umrla?" „Milost naj jej bode,” obijubujejo vsi, 
„samo povej nam sedaj svojo novico .” „Sestra naša 
je tu,” jim reče, vzdigne brento in kraljičina stopi 
pred nje v svojih kraljevskih oblačilih in z zlato 
zvezdo na čelu, tako lepa, nežna in mila . Vsi se 
je razvesele, objemajo in poijubujejo jo ter jo imajo 
srčno radi. 

sedaj naprej je vedno doma pri svojem bratu 
Benjaminu ter mu pomaga pri opravilih. Drugih 
enajst pa hodi v gojzd, išče divjačino , srne, zajce, 
ptice in golobiče, da imajo kaj jesti, sestra pa in Benjamin skrbita, da vse okusno pripravita. Posebno 
je kraljičina pridna, nabira suha drva za kurjavo in 
jedilna zelišča, pristavlja lonce k ognju ter skrbi, 
da je jed vselej pripravljena, kadar pridejo domu . 
Tudi sicer vzdržuje celo hišico v redu, in posteljno 
perilo je belo ko sneg, da so bratje vedno bolj zadovoljni in ž njo v popolni slogi žive . 

Necega dne pripravita posebno dobro kosilo, in 
ko so vsi skupaj, se vsedejo, jejo in pijo, ter so prav 
dobre volje. Pri hišici pa je bil majhen vrtiček, v 
kojem je rasno dvanajst lilij. Da bi svojim bratom 
po jedi veselje napravila, jib gre trgat, da bi vsakemu eno podarila. Ko cvetice prelomi, spremeni se 
v istem hipu dvanajst bratov v dvanajst krokarjev, 
ki s tužnim krikom črez gojzd odlete, pa tudi hišica 
z vrtom v istem trenutku zgine. Sedaj je deklica 
sama sredi divjega gojzda, in ko se obrne, zagleda 
staro ženo poleg sebe, ki jej reče : „Otrok, otrok, kaj 
si učinil? Zakaj nisi dvanajst belih cvetlic v miru 
pustila? Te so bile tvoji bratje, ki so sedaj na večno 
v krokarje spremenjeni.” Milo jokaje praga deklica 
starko : „Ali ni nobenega sredstva, s kojim bi jih 
mogla rešiti?” ,,Nobenega na celem svetu, kakor 
eno samo, to pa je tako težavno , da jih ne bodeš 
mogla oprostiti, ker sedem let moraš biti nema, 


41


ne smeš niti govoriti niti se smejati, in če spregovoriš eno besedico, ko bi tudi ena ura manjkala 
do sedmih let, bil bi ves trud zastonj, ta ena beseda pa bi bila gotova smrt vsem dvanajsterim bra-
tom." 

Tedaj pravi deklica v svojem srcu, „Jaz pa 

pač vem, da jih bom rešila,” gre si poiskat visoko 
drevo, na koje se vsede, prede in niti ne govori , 
niti se ne smeja. Enkrat pride kralj v ta gojzd na 
lov ; veliki njegov pes hiti k drevesu, na trojem sed i 
deklica, skače okrog ter glasno laja. Kralj prihiti 
ter zagleda lepo kraljičino z zlato zvezdo na čelu, 
zaradi njene velike lepote pa je tako iznenaden,
da jo praša če hoče postati njegova žena. Ne odgovori mu, le nekoliko z glavico prikima. Zdaj sam 
na drevo spleza, jo nese doli, posadi na konja ter 
oddi€ja ž njo proti domu. Zenitovanje vrši se z veliko krasoto in radostjo : nevesta pa niti ne govori 
niti se ne smeja. Ko nekolikoliko let veselo preiivita, začne kraljeva mati, zelo hudobna žena , 
mlado kraljico obrekovati, ter pravi kraIju : „To je 
av navadna hinavka, Bog zna, kaj skrivaj počenja. 
re je že nema in ne more govoriti, bi se vendar 
včasih lahko smejala, kdor pa se ne smeja, ima slabo 
vest.” Kralj noče začetkoma tega verjeti, starka pa 
prej ne miruje in jo obdolžuje tolikih zlobnosti, da 
se da kralj slednjič pregovoriti ter jo v smrt obsodi . 

Na dvorišči napravijo velik ogenj, v katerem 
se ima kraljica sežgati. Kralj stoji s solznimi očm i 
pri oknu, ker vedno jo ima še rad. Ko je na kol 
privezana in ogenj po nji poželjivo steguje svoje 
plamene, preteče zadnji trenutek sedmih let. Zdajci 
se začuje v zraku vriš, sedem krokarjev leti proti 
tlara, in ko začutijo zemljo pod nogami, so njeni 
dvanajsteri bratje, katere je rešila. Razmeč1jejo hitro 
gromado, pogase ogenj, ter oproste svojo sestro, ka


42


tero vsi ginjeni poIjubujejo in objemajo. Sedaj, ko 
sme usta odpreti in govoriti, pove kralju, zakaj ni 
smela niti govoriti niti se smejati. Kralj je vesel, ko 
sliši, da je nedolžna, in odsedaj vsi skupaj prav zadovoljno žive do svoje smrti . Hudobno taščo pa obsodijo ter vtaknejo v sod, ki je z vročim oljem in 
strupenimi kačami napolnjen, ter mora tako hudo, 
smrt prestati. 


8. 
Potepuhi. 

etelin6ek pravi putki : „Sedaj je tisti 6as, 

navadno orehi dozorujejo : pojdiva skupaj na 
goro ter se jih najejva do dobrega, predno nama jih 
veverica ne pobere.” „Prav imag,” mu odgovori koko5, 
„Ie pojdiva, zakaj bi si midva enkrat ne privoščila prayveselega dneva!” Skupaj odideta na goro, in ker jejasen dan, ostaneta tam do ve6era. Sedaj pa ne vem , 
ali sta se tako hudo najedla, ali pa da sta le tako 
razposajena postala, z eno besedo, peš no6eta iti domu, 
in petelinček mora napraviti majhen vozi6ek iz orehovih lu.pinj. Ko je gotov, se vsede vanj putka rekoč : 
„Zdaj se pa le vprezi !” „Kaj pa še,” odgovori petelinček, 

„rajše grem peš domu, kakor da se dam opreči : ne, 
prijateljica, tako se nisva zmenila. Ko6ijaž bi bil pač 
rad ter se že vsedem na sedalo, da bi pa sam vlekel, 
tega pa ne storim. ” 

Ko se tako pri6kata, prigaga racka : „Tatinska, 
sodrga ti, kdo yama je ukazal, da pojdita na moj o 
orehovo goro? Cakajta, to se vama bo slabo obneslo! ” 
in rekši se zakadi v petelinčka . Ta pa, ne bodi len , 
jej pokaie, kaj se pravi tacega korenjaka napasti, 

kakor je on : slednji6 jo s svojo ostrigo tako kresne, 
da prosi za milost in se da rada za kazen v voz 
vpre6i . Petelinček se vsede na sedalo ter kočijaii, in 
hajdi! se udero v dir, da se ogenj kreše, in petelinček 
v enomer spodbuja : „Hej, racka, hej, teci kar moreš !” 


— 44 —


Ko se tako nekaj časa vozijo, srečajo dva pešca, buciko in šivanj ko, ki kličeta ,Stojte! stojte!" in potem 
pripovedujeta, da bo naenkrat črna tema, da ne moreta ne koraka naprej, ker je cesta tako blatna, ter 
prosita, ko bi se smela malo v voz vsesti : bila sta 
v krčmi, kjer krojači prenočujejo, ter sta se pri pivu 
nekoliko zakasnila . Petelinček jima dovoli, da se smeta 
vsesti, saj sta to tako suha človečka, da ne bodeta 
dosti prostora potrebovala, obljubiti pa morata, da ne 
bodeta niti njemu niti putki na noge stopala. Pozn o 
zvečer pridejo do krčme, in ker se nočejo po noč i 
dalje vozariti, pa tudi racka ni posebno trdnih nog 
ter se z ene strani na drugo guglje, zapeljejo na dvorišče. Krčmar sicer začetkoma mnogokaj ugovarja, da 
je gostilna polna, češ, to tako ni posebno imenitna 
gospoda, ker pa le tako lepo govoričijo, da bode jajce, 
koje je putka med potjo zlegla, njegovo in da bode 
tudi racko smel obdržati, ki tudi vsak dan jajce zleže, 
slednjič vendar privoli, da smejo pri njem prenočiti . 
Prinesti si dajo na mizo, kar le krčma premore, ter so 
razposajeni, da je kar direndaj! Zjutraj zgodaj, ko se 
komaj dani ter še vse spi, zbudi petelinček putko, vzam e 
jajce, koje skluje in katero kaj slastno skupaj pojesta, 
lupine pa vržeta na ognjišče. Potem gresta k šivanjki , 
ki še trdno smrči, jo zgrabita za glavo ter vtakneta 
v blazino krčmarjevega stola, buciko pa v njegov o 
tiračo, ter slednjič meni nič tebi nič črez travnike odfrčita. Racka pa, ki rada na prostem prenočuje ter je 
na dvorišči ostala, ju čuje, se zdrami in kmalo najde 
vodico, po kateri odplava : sedaj pač hitreje, kakor 
včeraj pred vozom . 

Dve uri potem se vzdigne krčmar iz postelje , 
se umije ter se hoče v tiračo obrisati, pa bucika ga 
vprašne od enega ušesa do druzega : potem gre v kuhin. o, da bi si pipo zapalil, tu zagleda na ognjišči jajčj e 

lupine. ,Danes je pa že vsR narobe!" pravi ter se 


45 

slabe volje vsede na stol . Pa hitro poskoči ter zavpije : 
„O joj!”, ker šivanjka ga še hujše vprašne, pa ne po 
obrazu. Zdaj se pa popolnoma razkači in brž sluti , 
da so mu vse to napravili gostje, ki so se včerajtako pozno pripeljali : ko jih gre iskat, ne najde nobenega. To je bila pač slaba kupčija, in zaradi teg a 
priseže, da ne bode nikdar več potepuhov sprejemal v 
hišo, ki mnogo povžijejo in nič ne plačajo, v zahval o 
po vrhu tega še bedaste burke uganjajo. 


9. 
Bratec sestrica. 

ratec prime svojo sestrico za roko ter jej reče : 

„Odkar je mati mrtva, nisva več imela srečn e 
ure ; mačeha naju tepe vsak dan, in ako se jej približava, suje naju z nogama proč. Trde skorje, ki 
ostajajo, so najina jed, in psičku pod mizo se bolje 
godi, temu vsaj včasih vrže kak dober grižljej. Bog 
se usmili, ko bi to najina mati vedela! Pojdi z menoj, 
da greva po širocem svetu.” Celi dan hodita po travnikih, polji in pečinah , in ako nebo dež rosi, pravi 
sestrica : „Bog in najina srca skupaj pretakajo solze! ” 
Zvečer prideta v velik gojzd ter sta tako bede, lakote 
in dolgega pota trudna, da se v votlo drevo vsedeta 
in zaspita. 

Ko se drugo jutro zbudita, je solnce visoko 
na neba in vroče pripeka v votlino. Tedaj pravi bratec : 
„Sestrica moja, zelo me žeja, ko bi vedel za kak vodnjak, hitro bi šel pit ; čuj, dozdeva se mi, da slišim 
nekaj šumeti.” Bratec vstane, prime sestrico za roko 
ter gresta vodico iskat. Hudobna mačeha pa je bila 
čarovnica ter je videla, kako sta otročiča odšla, splazila se je za njima, skrivaj, kakor sploh čarovnice 
lazijo, ter je vse studence v gojzdu zaklela . Ko stojita 
pred virom, ki tako biserno po kamenji šemi, hoče 
bratec takoj iz njega piti, pa sestrica čuje, kako iz 
šumenja svari : „Kdor iz mene pije, postal bode tiger , 
kdor iz mene pije, postal bode tiger !” „Dragi bratec, 


47


nikar ne pij, drugače boš postal zver ter me boš raztrgal." Bratec ne pije, akoravno ga grozno žeja, ter 
pravi : „Čakal bom do druzega studenca .” Ko prideta 
do druge vodice, čuje sestrica, kako ta mrmra : „Kdor 
iz mene pije, bo postal volk, kdor iz mene pije, bo 
postal yolk!” ter zakliče : „Bratec moj, nikar ne pij, 
s;cer bodeš postal volk ter me boš požrl!” Bratec n e 
pije ter pravi : „Cakal bodem, da prideva do prihod 
njega studenca, potem pa moram piti, reci, kar hočeš, 

ker žeja moja je prehuda.” Ko prideta do tretjega 
studenca, sliši sestrica, kako šumlja : „Kdor iz mene 
pije, bode postal srna, kdor iz mene pije, bode posta l 
srna.” Sestrica pravi : „Oj ljubi bratec, ne pij sicer 
bodeš postal srna ter mi boš uklo” Pa deček je ne 
sluša, hitro poklekne, se pripogne ter pije, pri prvih 
kapljicah pa, ki mu namočijo ustnice, leži pred deklic o 
mlada srnica. 

Sedaj se razjoče sestrica nad zakletim bratcem , 
pa tudi srnica se joče in čipi tako otožno poleg nj e 
na tleh. Slednjič pravi deklica : „Le tiho bodi, ljuba 
srnica, saj te ne bom nikdar zapustila .” Sname si raz 
nogovic zlat trak ter ga jej priveže krog vratu, potem 
natrga bičja, iz kojega splete mehko vrvico. Na-njo 
priveže srnico ter jo pelje seboj vedno dalje po gojzdu , 
Ko dolgo časa že hodita, prideta do majhne hišice, 
deklica noter pogleda, in ker je prazna, si misli : 

„Tukaj lahko ostaneva in stanujeva.” Srnici napravi 
iz Listja in mahu mehko ležišče, in vsako jutro si gre 
izkat koreninic, jagod in orehov, za srnico pa donaša 
domov nežno travo, katero jej iz roke je, se vesel i 
ter se krog nje skakaje igra. Ko je sestrica zvečer 
trudna ter odmoli, položi svojo glavico na srnin hrbet 
ter sladko zaspi . Samo če bi imela srnica človeš ko 
postavo, bilo bi to krasno življenje . 

Nekaj časa traja, da sta tako sama sredi divjega 

gojzda. Zgodi se pa, da napravi enkrat kralj tiste 


48


dežele velik lov v tem kraji. Začuje se trobenje na 
rogove, pasje lajanje, in veselo vpitje urnih lovcev 
skozi drevje, srnica to čuje ter bi bila tudi rada 
zraven . „Oj ljuba sestrica,” jej pravi, „pusti me na 
lov, ne morem dalje tu strpeti,” ter tako dolgo prosi , 
dokler jej ne dovoli. „Toda povrni se na večer gotovo,” 
jo opominja, „pred divjimi lovci bom zaprla svoja 
vrata da te pa spoznam, potrkaj ter reci : „Sestrica 
moja, odpri mi ; če tega ne rečeš, te tudi ne vpustim . ” 
Srnica odskaklja, je vesela in dobro jej v prostem 
zraku. Kralj in njegovi gostje zagledajo lepo živalico , 
udero se za njo, zasačiti pa je ne morejo, in ako že 
mislijo, da jim je gotova, skoči črez grmovje ter zgine . 
Ko se zmrači, hiti k hišici, potrka ter pravi : „Sestrica 
moja, odpri mi.” Mala vratca se odpro, srnica poskoči 
v hišo ter se celo noč na mehkem ležišči odpočije . 
Drugo jutro prične se lov z nova, in ko zasliši srnica 
lovski rog ter veselo vpitje urnih lovcev, nima miru 
ter pravi : ,Sestrica moja, odpri mi, jaz moram v zeleni gojzd.” Sestrica mu odpre rekoč: „Zvečer moraš 
zopet domov priti ter dotične besede povedati.” Ko 
kralj in njegovi lovci zagledajo lepo živalico z zlatim 
trakom, vsi za njo dirjajo, pa preurna in pregibčna 
jim je. To traja celi dan, slednjič pa jo obkolijo in 
eden izmed lovcev jo rani lahko na nogi, da mora 
šepaje proti domu odskakljati. Eden izmed preganjalcev 
se splazi za njo, čuje, kako zakliče : „Sestrica moj a 
odpri mi,” ter vidi, kako se jej vrata odpro in zopet 
zapro. Lovec si vse to dobro zapomni, gre h kralju 
ter mu pove, kaj je slišal in videl. Kralj pravi na to : 
„Jutri bo še enkrat lov. ” 

Sestrica pa se močno prestraši, ko zagleda, da 
je srnica ranjena. Opere jej rano, položi na-njo zdravilna zelišča ter pravi : „Pojdi na svoje ležišče, ljub a 
srnica, da se zopet pozdraviš .” Rana pa je tako malenkostna, da je srnica drugo jutro več ne čuti. In 


— 49 —


ko zasliši lovski hrum v gojzdu, pravi : „Tu ostati 
mi je nemogoče, jaz moram tudi zraven biti ; saj vjeli 
me ne bodo tako hitro.” Sestrica pa se joka rekoč : 
„Sedaj te bodo pa ubili, da bom sama in zapuščena 
ostala v gojzdu ; ne izpustim te ne !” „Bodem pa umrla 
same žalosti,” odgovori srnica, „ker če čujem 1ov-Ai 
rog, mi je, kakor da moram biti zraven.” Sestrici ne 
preostaja druzega, kakor da jej mora odpreti, srnica 
pa veselo in čilo odskaklja v gojzd. Ko jo kralj zagleda, ukaže : „Lovite jo celi dan, pa ne storite jejnič žalega.” Ko se zmrači ter soInce že za goro počiva, pravi kralj lovcu : „Pojdi in pokaži mi gojzdno 
hišico.” Ko stoji pred vrati, potrka ter zakliče : „Sestrica moja, odpri mi .” Zdajci se vrata odpro in kraljvstopi, pred seboj pa zagleda deklico, ki je tako lepa, 
kakoršne še ni nikjer videl. Ta pa se prestraši, ko 
zapazi, da to ni srnica, ampak mož, ki ima zlato kron o 
na glavi. Kralj jo prijazno pogleda, poda jej roko ter 
pravi : „Ali hočeš iti z menoj na moj grad ter postati 
moja žena?” „O rada,” odgovori deklica, „pa srnica 
mora tudi iti z menoj, te ne zapustim.” Kralj jej 
obIjubi : „Seveda da bo pri tebi ostala do tvoje smrti 
in nikdar jej ne bo ničesar majkalo.” Mej tem priskaklja srnica, sestrica jo priveže na vrv iz bičja ter 
ž njo zapusti gojzdno hišico . 

Kralj vzame lepo deklico na svojega konja ter 
prijaha ž njo na svoj grad, kjer se ženitovanje kaj 
krasno izvrši ; nekdaj proganjana sirotica je sedaj kraljica in dolgo časa srečno skupaj žive ; srnica pa je 
z vsem obilno preskrbljena in veselo skače po grajskem vrtu. Hudobna mačeha, zaradi katere sta moral a 
otročiča svoj dom zapustiti, ne misli drugače, kakor 
da so deklico zveri raztrgale, dečka pa kot srno lovc i 
ustrelili. Ko tedaj sliši, da sta tako srečna in da se 
jima tako dobro godi, oglasita se v njenem srcu nevošIjivost in zavist, ter vedno premišIjuje, kako bi 

4 


— 50
mogla še oba v nesrečo spraviti . Njena prava hči, k i 
je enooka in grda ko noč, očita jej nepretegoma : „Ta 
sreča bi vendar meni najprvo pristala, da bi postala 
kraljica.” „Le tiho bodi,” potolaži jo starka, „ako pride 
pravi čas, bom že pokazala, kaj da znam.” Ko dobi 
za nekaj časa kraljica lepega dečka ter je kralj ravno 
na lovu, spremeni se čarovnica v hišino, stopi v sobo , 
kjer leži kraljica, ter pravi „Pojdite, kopeij je gotova , 
to vam bo dobro delo in vas okrepčalo, le hitro, dokler 
se ne shladi.” Njena hči je tudi hitro pripravljena , 
da zgrabite oslabelo kraljico, nesete v kopelj ter položite v vročo vodo : potem pa zaprete vrata ter odbežite . V kopeli ste namreč prej tak peklensk ogenjzapalile, da se mora kraljica kmalo zadušiti . 

Ko se to zgodi, vzame starka svojo hčer, jo kraljevsko obleče ter položi na kraljičino mesto. Tudi jo 
spremeni popolnoma v pravo kraljico, samo manjkajočega očesa jej ne more dati. Da pa kralj tega ne 
zapazi, se mora na ono stran vleči, na kateri je brez 
očesa. Ko se na večer kralj iz lova povrne ter sliši, 
da se mu je sinek porodil, je srčno vesel ter hoče iti 
k postelji svoje žene gledat, kaj da počne. Starka pa 
hitro zakliče : „Bog obvaruj, razgrnite zagrinjala, kraljica še ne sme videti luči ter mora počivati .” Kraljodstopi ter ne ve, da ne leži prava kraljica v postelji. 

Ko bije pa ura polunoči, vidi otročja varuhinja, 
ki sedi poleg zibeIjke ter edina še čuje, kako se vrata 
odpre ter prava kraljica vstopi . Ta vzame dete iz 
zibeljke v naročje ter mu da piti . Potem porablja blazine, položi nanje otroka ter ga z odejo pokrije. Pa 
tudi srnice ne pozabi, gre v kot ter jo gladi po hrbtu. 
Nato odide molče iz sobe, in varuhinja povprašuj e 
drugi dan čuvaje, če so koga videli po noči, da je šel 
v grad, pa odgovore jej : „Ne, nikogar nismo videli .” 
Tako prihaja vsako noč, pa nikdar ne spregovori niti 


ene besede ; varuhinja jo vedno vidi, ne pove pa tega 
nikomur. 

Neko noč pa kraljica spregovori ter pravi : 
„Oj dete, oj srna, le spijta sladko ! 

Še dvapot born prišla, in več me ne bo.” 
Varuhinja molči, ko pa kraljica zgine, gre h kralju 
ter mu vse pove. Kralj pa vzdihne : „O Bog, kaj po

meni to? Jutri po noči bom sam pri otroku čuval. ” 
Zvečer gre v otročjo sobo, o polunoči pa se prikaže 
kraljica, ter zopet spregovori : 

ÝOj dete, oj srna, Is spijta sladko !
Se enpot born prišla, in več me ne bo.
"


Potem preskrbi otroka, kakor je to navadno storila, 
ter zgine. Kralj se je ne upa ogovoriti, pa drugo noč 
zopet čuva. Kraljica tudi sedaj spregovori : 

dete, oj srna, is spijta sladko ! 
Se ta pot sem prišla, zdaj več me ne boa " 
Kralj se ne more več vzdrževati, skoči k njej ter pravi : 
„Ni kdo drug ko ti si moja žena.” Ta mu odgovori : 

„Da, tvoja ljuba žena sem.” V tem trenutku zadobi 
tudi po milosti božji zopet življenje, ter je čila, rudeča 
in zdrava. Potem pove kralju, kako ste hudobno ž njo 
ravnale zlobna čarovnica in njena hči. Kralj ukaže 
obe peljati pred sodnijo, kjer ju obsodijo . Hčer postavijo v gojzd, da jo zveri raztrgajo, čarovnico pa vržejo 
v ogenj, da mora žalostno zgoreti. Ko jo ogenj spremeni v pepel, dobi tudi srnica zopet svojo človeško 
postavo ; bratec in sestrica pa od sedaj živita srečn o 
do svoje smrti . 

4h 


10. 
Trije mof6ki v gojzdu. 

je mož, kateremu je umrla žena, in bila je 

žena, kateri je umrl mož : vdovec imel je hčerko , 
pa tudi vdova je imela hčer. Deklici ste se poznale 
ter ste se hodile skupaj sprehajat, potem pa ste zahajale v vdovino hišo . Žena pravi necega dne moževi 

hčerki : „Cuj, reci svojemu očetu, da ga hočem vzeti 
za moža, potem pa se boš ti zjutraj v mleku umivala 
in vino pila, moja hči pa se bo umivala v vodi in 
bo vodo pila.” Deklica gre domu ter pove svojemu 
očeta, kar jej je žena naročila. Mož pravi : „Kaj najstorim? Ženitev je veselje, pa tudi nadloga.” Ko se 
slednjič ne more odločiti, izzuje si škornjo ter pravi : 
„Yzemi to škornjo, ki ima luknjo v podplatu, pojdi 
ž njo pod streho, obesi jo na velik žrebelj in nalijvodo vanjo. Ako bo vodo držala, oženil se bom zopet, 
ako bo pa skozi tekla, ostal bodem samec.” .Deklica 
stori, kakor se jej je ukazalo : pa voda zvleče luknjo, 
in škornja se napolni do vrha. Očetu naznani, kako 
se je poskušnja izvršila. Zdaj gre sam gledat, in ko 
se preveri, da je vse to res, gre k vdovi, jo snubi , 
potem pa praznujejo ienitovanje. 

Ko v jutro potem deklici vstanete, stoji pred 

moževo hčerko mleko za umivanje in vino za pijačo, 
pred ženino hčerjo pa voda, da se v nji umije in jo 
pije. Drugo jutro imate obe vodo za umivanje in vodo 
za pijačo. Tretje jutro pa se mora moževa hčerka v 


53 —


vodi umivati in vodo piti, ženina hči pa se v mleku 
umiva in vino pije ; tako ostane tudi v prihodnje. 
Mačeha črno sovraži svojo pastorko, ter sama ne ve, 
kako da bi jo bolj žalila. Tudi je zavidna, da je pastorka lepa in ljubka, njena prava hči pa grda in 
zoperna. 

Enkrat po zimi, ko je vse trdo zmrznjeno i n 
sta hrib in dolina na debelo s snegom pokrita, napravi žena obleko iz papirja, pokliče deklico ter jejukaže : „Obleci se v tole opravo, vzemi pletenico ter 
pojdi po jagode : zaželela sem si jih.” „O ljubi Bog,” 
pravi ubožica, „po zimi vendar ne rastejo jagode, vs e 
je zmrznjeno in sneg tudi na debelo vse pokriva. In 
zakaj naj pa grem v tej papirnati obleki? zunaj je 
tako mrzlo, da človeku sapa zmrzuje, tu skozi pa b o 
burja brila in trnje mi jo bo raztrgalo .” „Ali mi hočeš 

celo ugovarjati?” zakriči mačeha ; „glej, da se m i 
pobereš in da te prej ne zagledam, dokler ni pletenic a 
polna jagod .” Potem jej da še košček trdega kruha, 
rekoč : „To lahko celi dan ješ,” sama pri sebi pa si 
misli : „Na prostem bo tako lakote oslabela, da bo 
zmrznila, in več je ne bo nazaj. ” 

Deklica uboga, napravi se v papirnato obleko 
ter odide s pletenico. Vse pa je na dolgo in široko s 
snegom pokrito in ni je videti zelene bilke. Prišedša 
v gojzd zagleda majhno hišico, iz katere gleda troje 
pritlikovcev. Pristopi, jim vošči „dober dan” ter potrka . 
Ko pokličejo : „Le noter,” vstopi ter se vsede na klopk peči, da bi se pogrela in suhi kruhek pojedla . Možički pa pravijo : „Daj tudi nam malo kruha.” „O 
rada,” odgovori, prelomi svoj košček ter jim da polovico . „Kaj pa hočeš po zimi in v tako tenkem oblačili v gojzdu?” jo prašajo . „Oh, jagod moram nabrati 
polno košarico, prej ne smem priti domu.” Ko sne 
svojo borno skorjo, jej pravijo : „Pojdi s to metlo od 
zadnjih vrat sneg odmest.” Ko je deklica zunaj, pm,


— 54
vijo možički mej sabo : „Kaj jej &Imo podariti, ker 
je tako pridna in dobra ter je svoj kruhek z nami delila ?” Prvi pravi : „Jaz jej darujem, da bo dan na 
dan lepša.” Drugi spregovori: „Jaz jej dam, da jej 
bo pri vsaki besedi zlat iz ust padel .” Tretji pa jima 
reče : „Jaz jej darujem, da bo prišel kralj in jo vzel 
za svojo ženo . ” 

Deklica pa stori, kakor so jej pritlikovci ukazali , 
pometa sneg za hišico izpred praga, in kaj pač mislite, 
da je našla? Same zrele jagode, temnorudeče jagode 
pokažejo se izpod snega. Radostna jih natrga poln o 
košarico, se zahvali lepo svojim dobrotnikom ter v 
urnem teku hiti proti domu, da bi jih prej prinesla 
svoji mačehi. Ko vstopi ter vošči „dober večer, " 
padeta jej dva zlata iz ust. Potem pripoveduje, kaj 
da je v gojzdu doživela, in pri vsaki besedi jej pade 
zlat iz ust, da so jih kmalo vsa tla polna. Hči hudobne mačehe pa zakliče : „Glejte si razposajenost , 
kako denar po tleh razmetava,” skrivaj pa jo vendar 
zavida ter sklene, da bo tudi ona šla po jagode. Mati 
pa jej reče : „Tega nikar, Ljuba hčerka, preveč je mraz 
in utegnila bi mi zmrzniti.” Ker pa le ne miruje , 
slednjič njena mati dovoli, napravi krasen kožuh , 
kateri mora obleči, ter jej' da na na pot obilo maslenega kruha in pogače. 

Deklica gre v gojzd naravnost proti hišici. Trije 

možički so zopet pri oknu, pa ne pozdravi jih, še ne 
ozre se na-nje ter prilomasti v sobo, se vsede k peči 
ter začne jesti svoj masleni kruh in svojo pogačo. 
„Daj tudi nam malo dobrega kruha,” zakličejo pritlikovci. Pa odgovori jim : „Kaj pa še, saj še sama 
nimam dosti.” Ko pojé, jej pravijo : „Tu imaš metlo, 
pometi pred durmi za hišico.” „Pometajte sami, kaj 
mislite, da sem vaša dekla,” se jim ošabno odreže . 
Ko pa vidi, da jej ničesar ne6ejo podariti, odide slabe 
volje. Sedaj pravijo pritlikovci : „Kaj jej černo dati, 


— 55
ko je tako poredna ter ima tako hudobno zavidn.o 
srce, da nikomur nič ne privošči?" Prvi pravi : „Jaz 
jej dam, da bo dan na-dan grša.” Drugi spregovori : 
„Jaz jej darujem, da jej bo pri vsaki besedi iz ust 
krastača skočila.” Tretji jima pa reče : „Jaz pa jej iz 
srca privoščim in določujem, da naj nesrečne smrti 
umrje.” Deklica išče zunaj jagode, ko jih pa ne najde , 
gre vsa čuierna domov . In ko usta odpre ter hoče 
svoji materi povedati, kaj da se jej je v gojzdu pripetilo, skoči jej pri vsaki besedi krastača iz ust, da 
se nesrečnica vsem ljudem studi . 

To pa mačeho še bolj jezi in vedno premišljuje, 
kako bi bolj moževo hčerko trpinčila, ki je z vsaki m 
dnevom lepša. Slednjič vzame kotel, ga pristavi k 
ognju in skuha v njem prejo. Ko je skuhana, jo naloži deklici na ramo, jej da sekiro v roko ter jej 
ukaže, da naj gre k reki, naj izseka v led Luknjo te r 
prejo zravna. Uboga jo, odide ter seka Luknjo v led, 
in ko tako pridno dela, pripelje se voz, v katerem 
sedi sam kralj . Voz se ustavi in kralj povprašuje : 
„Otrok moj, kdo si? Kaj počenjaš tu?” „Uboga zapuščena deklica sem in prejo zravnavam.” Kralju se 
zasmili, in ko vidi, da je tako lepa, pravi : „Ali se 
hočeš z menoj peljati?” „O, srčno rada,” mu odgovori, ker vesela je, da pride od hudobne mačehe in 
njene grde hčere. 

Vsede se v voz ter se odpelje s kraljem, in ko 
pridejo v grad, praznujejo z veliko krasoto ženitovanje, kakor so pritlikovci v gojzdu. prorokovali . Leto 
potem dobi kraljica dečka, in ko čuje mačeha o veliki njeni sreči, pride s svojo hčerjo v grad, kakor 
da bi hotela kraljico obiskati. Ko pa se enkrat kraljodpelje ter sicer tudi ni nikogar navzočega, zgrab i 
hudobna mačeha kraIjico za glavo, hči njena pri nogah , 
zdignete jo iz postelje ter vržete skozi okno v mim o 
tekočo reko . Potem se vleže grda hči v posteljo in 


56 —


starka jo pokrije črez glavo . Ko se kralj zopet povrne 
ter hoče s svojo ženo govoriti, zakliče starka : „Tiho , 
tiho, to sedaj ni dobro, kajti močno se poti in naj 
bolje jej de mir.” Kralj si pri tem nič hudega ne 
misli ter pride zopet drugo jutro, ko pa s svojo ženo 
govori, skačejo tej pri vsaki besedi iz ust krastače , 
ko so jej prej vendar zlati iz ust padali. Tedaj kralj 
v skrbeh povprašuje, kaj da je to, pa starka ga tolaži, da so to nasledki hudega potu, da se bodo pa 
že zaubili. 

Po noči vidi pa kuhinjski učenec, kako po reki 
priplava raca ter govori : 

„Povejte mi, povejte, 
Kaj kralj da dela moj ? 
Al' spava že, al' spava, 
Al' čuva ge nocoj? ” 

Ko jej pa nikdo ne odgovori, nadaljuje : 

„Kaj gostje moji pač počno ? ” 

Odgovori jej kuhinjski učenec : 
„Ti spavajo že vsi trdno . ” 
Raca povprašuje da1je : 
„0j kje je dete mi ljubo? ” 
Odgovori jej : 

„To spava v zibeljki sladko . 
Zdajci pride v grad v podobi prave kraljice, stopi k 
otroku, mu da piti, porahlja posteljico, v kojo ga zopet 
nazaj položi in ga pokrije, ter zopet kot raca odplava 
po vodi. Tako se prikaže dve noči, tretjo pa pravi 
kuhinjskemu učencu : „Pojdi in povej kralju, da naj 
vzame svoj meč ter ga na pragu trikrat nad mano 
zavihti.” Deček hitro teče h kralju in mu vseto pove, 
kralj vzame svoj meč ter ga trikrat nad zakletim 
duhom zavihti . V tem trenutku stoji pred njim prava 
kraljica, čila, živa in zdrava, kakor je bila prej . 

Kralj se razveseli, toda kraljico skrije v čumnato 
do nedelje, ko se ima otrok krstiti. Ko pridejo iz ka


57 —


police, pravi : „Kaj zasluži človek, ki druzega iz po-
stelje zvleče ter v vodo vrže?” „Nič boljšega,” m u 
odgovori starka, „kakor da se hudobnež vtakne v sod , 
v kateri je polno ostrih ž'rebIjev nabitih, ter da se 
vrže po bregu, dokler ne pade v veliko reko.” Tu 
pravi kralj : „Izgovorila si svojo lastno obsodbo,” ter 
da prinesti tak sod, v kateri vtaknejo hudobno mačeho 
in njeno grdo hčer, potem pribijejo pokrov ter vržej o 
po strmem bregu sod, ki kmalo v globoko reko zdrči . 


11 . 
Tri predice. 

ila je neka deklica celo lena in ni hotela presti, 

mati naj jo je še tako priganjala, ni je pripravila k delu . Slednjič mine mater potrpežljivost ter jo 
togotna pretepe, da se začne glasno jokati. Slučajno 
pa se kraljica ravno mimo pelje, in ko sliši jok, ukaže 
vstaviti ter vstopi v hišo rekoč : „Zena, zakaj pretepate tako svojo hčer, da se na cesto čuje ?” Mati 
se sramuje povedati kraljici, kako da je hči njena 
lena ter pravi : „Ne morem jo spraviti od kolovrata, 
noč in dan hoče presti, jaz pa sem revna in jej 

morem nikdar dosti predila preskrbeti.” Kraljica 
odgovori : „Ni je stvari, kojo bi rajše poslušala, kakor 

če kdo prede, in nikdar nisem bolj. vesela, kakor če 
vidim, kako urno se kolovrati vrte. Dajte mi svojo 
hčerko v grad, jaz imam dosti predila, pri meni lahk o 
prede, kolikor se jej spoIjubi.” Mati je seveda s tem 
zadovoljna, in kraljica vzame deklico seboj. Ko pridejo 
v grad, jo pelje v tri hrame, ki so od vrha do tal 
polni najlepšega predila . „Sedaj mi spredi to predilo,” 
jej pravi kraljica, „in kadar boš gotova, dala ti bom 
svojega najstaršega sina za moža akoravno si revna, 
to nič ne de, ker tvoja neutrudljiva pridnost je več 
vredna, ko največje bogastvo .” Deklica se v srcu prestraši, ker takoj sprevidi, da predila ne more spresti, 
ako tudi tristo let dan na dan od zjutraj do večera 
nepretegoma dela. Ko je sama, začne britko jokati 


59 —


ter tako sedi tri dni, ne da bi za delo prijela. Tretji 
dan pride kraljica, in ko vidi, da še ni nič naprejenega , 
se začudi, deklica pa se oproščuje, češ, da same žalosti 
zaradi od ločitve ljube matere ni mogla začeti. Kraljica 
je s tem potolažena, odhajaje pa pravi : „Jutri morašz delom pričeti . ” 

Ko je deklica zopet sama, si ne zna svetovati 
in pomagati, ter v svoji tugi stopi k oknu . Tu 
zagleda tri žene, kojih ena ima široko plošnato nogo , 
druga tako veliko spodnjo ustnico, da jej črez brad()
visi, tretja pa grozno širok -palee na desni roki. Vse 
tri obstanejo pod oknom, pogledajo kvišku ter prašaj o 
deklico, kaj da jej je. Potoži jim svojo nadlogo, te 
pa jej ponudijo svojo pomoč, rekoč : „Ako nas boš na 
ženitovanje povabila, ako se nas ne boš sramovala 
ter nas boš imenovala svoje Ijube sestričine ter k 
svoji , mizi posadila, spredle ti bomo vse predilo in to 
v kratkem času.” „Srčno rada,” jim odgovori, „le 
vstopite in takoj se polotite dela.” Odpre jim ter v 
prvi shrambi napravi prostor tem čudnim ženam, t e 
pa se vsedejo ter prično presti. Prva vleče nit ter 
goni kolovrat, druga namaka nit, tretja pa jo suče 
ter vdarja s palcem ob mizo, pri vsacem vdarcu pa 
pa pade veliko najtenkejše preje na tla. Kraljici skriva 
tri predice, vsaki dan pa jej razkazuje množino gotove preje, da jo ta nikdar ne more prehvaliti. Ko je 
prva shramba prazna, pride na vrsto druga, potem 
tretja, in kmalo je delo pri konci. Sedaj se tri žene 
poslovijo ter pravijo deklici : „Ne zabi, kar si obljubila, in srečna bodeš. ” 

Ko deklica pokaže kraljici prazne shrambe in 
velik kup preje, napravi ženitovanje, in ženin se zelo 
veseli, da bo dobil tako priročno in pridno ženo, ter 
jo grozno hvali. „Imam tri sestričine,” pravi deklica, 
,,in ker so mi veliko dobrega storile, jih tudi v svoji sreči 
ne smem pozabiti : dovolite mi, da jih na svate 

po-6 


— 60
vabim ter da se k moji mizi vsedejo.` • KraIjica in 
ženin dovolita. Ko se prične slovesnost, vstopijo tri 
žene v čudnih opravah in nevesta pravi : „Dobro došle , 
ljube sestričine t” ,Oj," praša jo ženin, ,kako si se 
pa s temi grdimi plašili sprijaznila?" In pristopivši 
k njim praša prvo : ,Od kod imate tako neznano široko nogo?" „Od tod, ker dolgo časa kolovrat e 
gonim.” Potem praša drugo : „Kako da imate tako 
veliko ustnico?” Odgovori mu : „Zaradi tega, ker veliko predem in pri tem nit slinim .” Slednjič se obrne 
k tretji : „Kaj pa pomen to, da imate tako širok 
palec na desni roki?' „To pomeni, da sem veliko 
predla in pri tem nit suka a s palcem .” Zdaj se vstraši 
kraljič ter pravi : „Od danes naprej se moja lepa nevesta ne sme več dotakniti kolovrata.” Tako so 
žene rešile mlado deklico zopernega dela za vse njeno 

življenje . 


12 . 
Janezek in Santa. 

Jred velikim gojzdom je bival ubog drvar s svojo 

G ženo in dvema otrokoma ; dečku je bilo ime Janezek, deklici pa Jerica. Malo so imeli jesti, in ko je 
prišla draginja v deželo, si tudi vsakdanjega kruh a 
ni mogel več prislužiti . Zvečer se vleže v posteljo , 
začne premišljevati svoj` bedo , globoko vzdihne ter 
pravi svoji ženi : „Kaj bo iz nas ? Svojih ubozih otrok 
ne bodeva mogla preskrbovati, ko še sama nimava 
kaj v usta djati !” „Veš kaj, mož, ” pravi žena, „jutri 

zjutraj na vse zgodaj vzemiva otroka seboj v gojzd , 
zakuriva ogenj v najtemnejši goščavi ter ju pustiva 
sama ; ne bota več našla domov in znebila se bova 
nadležmkov.” „Ne, žena,” odgovori mož, „tega pa ne 
storim, kako naj svoja ljuba otroka pustim sama v 

gojzdu, da jih bodo potem zveri hitro zasačile in raztrgale.” „O ti norec,” pravi žena, „potem moramo pa 
vsi štirje gladu umreti ; kar vstani in pojdi grobove 
za nas kopati,” in ne miruje prej, dokler v to ne 
privoli. „Uboga otroka se mi pa vendar smilita,” pravi 
mož. 

Otroka pa tudi ne moreta lakote spati in slišita, 
kaj da mačeha očetu pravi . Jerica se britko joče , 
rekoč : „Sedaj naju je pa konec .” „Le tiho bodi, Jerica,” tolaži jo Janezek, „ne tarnaj mi toliko, jaz born 
že pomagal.” Ko oče in mačeha zaspita, vstane, se 
obleče, odpre tiho vrata ter se skrivaj splazi na prosto . 


— 62 —


Tukaj luna jasno sveti, in beli kremenčki, ki leže 
pred hišo, se svetijo kakor sami srebrniki. Janezek se 
pripogne ter si jih toliko v žep nabaše, kar jih more 
le vanj spraviti. Potem gre nazaj v hišo ter pravi 
Jerici: „Le potolažena zaspi, Bog naju ne bo zapustil.” 
Rekši se tuch sam vleže v posteljo. 

Ko napoči dan, gredno je še solnce izšlo, pride 
mačeha otroka klicat : „Vstanita, lenobeža, da gremo 
v gojzd drva nabirat.” Potem da vsakemu košček 
kruha, rekoč : „To je za kosilo, ne jejta pred opoldanom, ker danes ne dobita nič več.” Jerica spravi 
kruh pod predpasnik, ker ima Janezek kamenčke v 
žepu. Potem se odpravijo skupaj na pot. Ko nekaj 
časa hodijo, postoji deček ter se ozre na hišico, in to 
velikrat ponavlja . 0če pravi : „Kaj postajaš, Janezek , 
pazi se, da se ne zgubiš.” „Oh oče,” odgovori Janezek, 
„po svoji beli mačici se oziram, ki sedi na strehi ter 
se hoče od mene posloviti .” Mačeha se huduje : „Tepec, 
to ni mačka, to je zjutranje soInce, ki dimnik obseva . ” 
Janezek pa se ne ozira po mačici, marveč le stresa 
po tleh bele kremenčke . 

Prišedši sredi gojzda spregovori oče : „Sedaj naberita suhljadi, otroka, da zapalim ogenj, ker mrzlo 
je.” Janezek in Jerica storita, kakor se jima je ukazalo. Ko se plamen visoko dviguje, pravi mačeha : 
„Sedaj se k ognju vlezita in se odpočijta ; midva greva 
drva sekat, in ko bova go ova, bodeva zopet po vaju 
prišla.” 

Janezek in Jerica se vsedeta k ognji, in ko pride 
opoldanska ura , snesta svoj kruh. In ker slišita, 
kako sekira po deblih vdarja mislita , da je oče 
v bližini . To pa ni sekira, ampak le velika veja, 
katero je oče na suho drevo privezal in kojo veter 
sem ter tje guglje, da se ob deblo zadeva. Ko že 
dolgo tako sedita , postaneta trudna ter zaspita. 
Slednjič se zbudita, pa črna noč ju obdaja. 


63


Jerica se začne jokati : „Kako naj sedaj prideva iz 
temnega gojzda?” Janezek pa jo tolaži : „Le čakaj, 
da luna zasije, potem bova že našla pravo pot.” Ko 
se bleda polna luna skozi drevje posveti, prime deček 
svojo sestrico za roko ter jó pelje domov, ker kremen6ki se svetijo kakor novi sreberniki ter jim. kažej o 
pot. Celo noč hodita in proti dnevu prideta do očetove hiše. Potrkata na vrata in ko žena odpre, vidi , 
da sta to Janezek in Jerico, ter pravi : „Hudobna 
otroka, kaj sta tako dolgo v gojzdu spala, mislila sva, 
da nočete več domov priti.” Oče pa se razveseli, ker 
vest ga je pekla, da ju je sama v gojzdu pustil. 

Ne dolgo potem potrka na vrata zopet skrb in 
lakota, in otroka slišita, kako pravi mačeha v postelj i 
očetu : „Zopet smo vse pojedli, kar srno imeli, še poi 
hleba imamo, potem pa je vsega konec. Otroka morata od hiše, peljati ju morava globokeje v gojzd5, da 
ne bodeta več domov našla, sicer je ni rešitve za 
naju.” Mož noče v to privoliti, rekoč : „Pač je bolje, 
da zadnji grižljej z otroci deliš.” Zena pa ne sluša 
njegovih besedi, ga ošteva in mu vso nadlogo očita . 
Ker pa je že prvipot nelepo z otroci ravnal, mora tudi 
sedaj zlobni mačehi odjenjati. 

Otroka pa še bdita in vse slišita. Ko stariša 
spita, vstane Janezek ter hoče zopet iti kremenov nabrat, kakor prvipot, pa mačeha je hišna vrata zaprla 
in Janezek jih ne more odpreti. Vendar tolaži svojo 
sestrico : „Ne jokaj, Jerica, in mirno spavaj, ljubi Bog 
nama bo že pomagal, ” 

Zjutraj zgodaj pride žena ter skliče otroka iz 
postelje. Tudi sedaj dobita vsak svoj košček kruha, 
pa ta pot ga je še manj . Na poti v gojzd zdrobi Janezek svoj kruh v žepu in od časa do časa vrže nekoliko drobtinic na tla. „Kaj postajaš vedno, Janezek, ” 
pravi oče, „pojdi brzo za nami.” „Oziram se po svojem 
golobčeku na strehi, ki se hoče od mene posloviti,” 


— 64 —


odgovori deček . „Tepec,” zarohni mačeha nad njim, 
„to ni tvoj golobček, to je jutranje solnee, ki dimnik 
obseva.” Janezek pa s časoma vse drobtinice po tleh 
razme6e. 

Žena pelje otroka še globokeje v gojzd, kjer še 
v svojem življenji nista nikdar bila. Zopet prižge veliko gromado in mačeha pravi : ,,Obsedita, otroka, i n 
če postaneta trudna, lahko malo zaspita ; midva greva 
v gojzd drva sekat, in kadar bodeva gotova, prišl a 
bova po vaju.« Ko pride opoldan, deli Jerica svoj kruhek 
z Janezkom, ker je ta svoj kos po poti razdrobil ; 
potem pa zaspita, in ko razprostre noč svoja črn a 
krila, ne pride nikdo k otrokoma. Pozno se zbudita 
in Janezek tolaži svojo sestrico : ,,Le počakaj, da 
luna zasije, potem bova videla drobtinice, kater e 
sem potresal in našla bova pravo pot. « Ko luna 
posveti, iščeta drobtinice , pa nobene ne najdeta , 
kajti mnogoštevilni ptički , ki po gojzdu in polji 
letajo, so jih pojedli. Janezek pravi : „Nič se ne 
boj, bova že našla pot”, pa ne najdeta je. Celo no č 
hodita, in drugi dan tudi od zore do mraka, toda iz 
gojzda ne prideta in grozno sta lačna, ker druzega 
nimata jesti, kakor nekoliko jagod, ki v gojzdu rastejo . 
In ker sta tako trudna, da ju nočejo noge več nositi, 
se uležeta pod drevo ter zaspita. 

Tretje jutro je že, odkar sta zapustila očetovo 
hišo. Zopet hodita naprej, pa vedno globokeje v gojzd, 
m ne manjka dosti, da ne onemoreta. Opoldan zagledata lepega belega ptička, ki na vejici sedi in tako 
krasno poje, da obstojita in poslušata. Potem odfrči 
na bližnjo vejico, otroka mu sledita, in to se tako 
dolgo ponavlja, da prideta do majhne hišice, na koje 
streho se ptiček vsede, in ko prav blizo prideta, vidita, 
da je hišica iz samega kruha in s pogačami pokrita, 
okna pa da so iz čistega sladkorja . „Oho, to bo pa 


— 65
dobra južina," pravi Janezek. „Jaz born pokusil kos 
strehe, ti pa si odlomi malo okna, to je sladko.” Jan 'pa gre k oknu

6zek odlomi nekoliko strehe, Jerica 
ter začne po njem praskati . Zdajci zakliče tenek glas 
iz sobice : „Kdo praska po oknu, kdo je zunaj ?” Otrok a 
odgovorita : 

„Vetrih pihlja, 

Otrok iz neba, ” 
ter mirno naprej jesta, ker lačna sta zelo. Janezek 
hudo poškoduje streho, Jerica pa si ulomi celo ploščo iz 
okna, s katero se usede ter si jo privošči. Naenkrat 
se vrata odpro in prikaže se stara kruljeva žena . 
Otroka se silno vstrašita, da jima vse iz rok pade . 
Starka pa kima z glavo, rekoč : „Oj, Ljuba otročiča, 

kdo vaju je semkaj pripeljal? Le noter pojdita in pri 
meni ostanita, tukaj se varna bo dobro godilo. « Prime 
ju za roko ter pelje v hišo. In dobra večerja ju že 
čaka na mizi, mleko, potica, jabolka in orehi . Potem 
se vležeta Janezek in Jerica v dve belo postlani posteljici, in oba mislita, da sta v nebesih . 

Starka pa se je tako prijazno delala, ker to 
je hudobna čarovnica, ki otroke lovi, in postavila je 
hišico iz kruha le zaradi tega, da ju je semkaj zvabila . Kadar je dobila v pest kacega otroka, hitro ga 
je umorila, skuhala in pojedla, in to je bil njeni največji praznik. Ko sta se Janezek in Jerica hišici približavala, smejala se je zlobno in zaničljivo vskliknila : 
„Ta dva mi ne bodeta ušla,” Zjutraj zgodaj, predno se 
otroka še zbudita, vstane že babura, ju gre gledat, in ko 
zapazi, da imata nudeča lica in mirno spita, zamrmra : „To 
bo dobra pečenka . « Potem zgrabi Janezka s svojima subima rokama ter ga nese v majhen hlev . Naj vpije, kolikor 
hoče, nič mu ne pomaga : brez usmiljenja se vrata za 
njim zapro. Zdaj gre k Jerici, jo zbudi ter kriči : 
,,Hitro vstani, lenoba, da boš šla po vodo in svojem u 
bratu kaj dobrega skuhala ! Kaj se oziraš ? Janezek sedi 

5 


66


v hlevu ter se mora zrediti, in 6e bo enkrat debel, ga 
bom pojedla." Tu se začne Jerica britko jokati, pa vse 
je zastonj, storiti mora, kakor jej hudobna čarovnic a 
ukazuje . 

Ubozemu Janezku se od sedaj naprej najboljš a 
jedila kuhajo, Jerica pa dobiva same rakove lupine . 
Vsako jutro prilomasti starka k hlevu ter zakliče : 
„Janezek, pomoli prst skozi špranjo, da potipam, če 
boš kmalo zrejen .” Janezek pomoli koščico in starka, 
ki slabo vidi, misli, (la je to Janezkov prst ter se 
čudi, da je vedno in vedno tako suh. Ko tako štirje 
tedni preteko, ter se Janezkov prst še vedno noče 
zdebeliti, postane starka huda ter noče več čakati . 
„Hej. Jerica,” zakliče, „nanosi vode in brzo : naj b o 
Janezek suh ali debel, jutri ga born zaklala in skuhala . ” 
0j, kako tarna uboga sestrica, ko mora vodo nositi, 
in kako jej teko po licih britke solzice! „Ljubi Bog , 
pomagaj nama vendar”, zakliče v svoji britkosti, „man i 
bi naju bile v gozdu zveri raztrgale, bi bila vsaj skupaj 
umrla !” „Kremži se, kolikor ti je drago,” pravi starka, 

„to ti vse nič ne pomaga. ” 

Zjutraj zgodaj mora Jerica v ki'

lhinjo iti, obesiti 
hotel z vodo ter ogenj nažgati : „Najprvo born pekla, ” 

pravi čarovnica, „peč je že razgreta in testo je tudi 
že gotovo.” Rekši suje Jerico pred peč, iz katere švigajo plameni. „Zlezi noter,” pravi starka, „ia poglej , 
če je dobro zakurjeno, da born potem kruh vmesila . ” 
Če bi bila Jerica notri, zaprla bi peč, da bi se spekla 
in bi jo potem tudi snedla. Deklica pa zapazi, kaj da 
namerava, ter pravi : „Kako naj pa storim, da bom 
prišla noter?” „Neumna goska ti,” zarenči nad njo, 
„Iuknja je dosti velika, da bi lahko jaz sama vanjo 
zlezla,” prišepa zraven ter vtakne glavo v peč . Zdaj 
jo Jerica močno sune, da se s celoma v peč zvrne, 
ter zapre železna vrata. Hu! kako čarovnica tali, kar 


67 — 

groza preletava čIoveka! Jerica pa teče proč in 
brezbožna hudobnica mora žalostno zgoreti . 

Jerica hiti naravnost k Janezku, odpre hlev ter 

zakliče : „Rešena sva. hullobna čarovnica je mrtva! ” 

Janezek skoči na prosto, kakor ptiček iz kletke, kadar 

se mu vrata odpro. Kako se radujeta, kako poskaku

jeta in se objemata! In ker se jima ni ničesar več 

bati, gresta v hišico, kjer stoji polno zabojev, v njih 

pa so biseri in dragoceni kameni . „Ti so še boljši, 

kakor kremeni,” pravi Janezek ter si jih vse žepe 

napolni, kar ,jih le more spraviti, in Jerica pravi: „Jaz 

hočem tudi kaj domu prinesti,” ter si jih natlači v 

predpasnik. „Zdaj pa le od tod,” pravi Janezek, „da 

prideva iz zakletega gojzda .” Ko hodita nekaj ur, pri

deta do velike vode . „T''tT črez pa ne moreva,” spre 

govori Janezek, „ne vidim niti mostu, niti brvi.” „ Tudi 

ni nobenega čolnička, " pravi Jerica, „samo bela racka 

” 

plava, če to poprosim, prepeljala naju bo na ono stran. 

Glasno zakliče : 

„Račica, oj racka bela,

Kaj dolgo sva že tu sedela ,

Prenesi naju črez vodo ,

Storiti to ti ni težko. " 

Racka priplava, Janezek se jej vsede na hrbet, 
ter pravi sestrici, naj k njemu prisede . „Ne,” odgovori 
Jerica, „prenevarno bi bilo, po vrsti naju naj prenese .” 
Dobra živalica to tudi stori, in ko sta na drugi stran i 
ter nekaj časa hodita, postaja jima gojzd vedno bolj znan 
in slednjič zagledata od daleč očetovo hišo . Tu se 
spustita v dir, planeta v sobo ter se okleneta očet a 
okolo vratu. Mož ni imel več mirne ure, odkar je 
otroka v gojzdu pustil, mačeha pa je umrla. Jerica 
razgrne svoj predpasnik, da se biseri in dragoceni 
kameni kakor soInce zablisketajo, Janezek pa jih veliko iz žepov pest za pestjo izmeče . Zdaj je vseh skrbi 

5* 


68


in lakote konec in v samem vese1ji žive srečno d o 
svoje smrti . Ako to pravljico čitaš in pri tem ne zaspiš, vloviti si smeš v plačilo koj miš, ki tam-le v 
kotu škrablja, potem pa si daj iz njene kožice napraviti veliko kučmo, ki te bo sedem hudih zim grela. 

%:



zalözink, trgoveO s papir @,.:m 

ovez v LjubIjanI 

px~ipor©da nadaIi c 

Ivan 

Ti3M2-
iÓ4 
ucii,,;I~ na ~; . . vadnica v Lj ublj41

kr 

Tt 

~6t6''t Rokodelčič.
900a povest sitiveilsk6j 
d


K'ri,jig:4 . 

Sreča, v. 4roq. 

pöaha pove$t. 6dn,slej 

Tisoc in elm noe, 8mido-ve sins e 

I. in II. vse nasIednje zvezke .