Univerza — demena odličnjakov.. Pred kratkim so časopisi prinesli avten* tično vest, da bodo mogli v bodoče posečati kot redni slušatelji univerzo vsi oni matu* ranti učiteljišča, ki bodo z odliko ali vsaj prav dobrim uspehom dovršili učiteljišče. Pozdravljamo 'in se veselimo sadu, ki ga je rodila daljša borba, ki se je vodila v tem pravcu. Vendar z deljenimi občutki. Spuščam se na spolska tla, v nekakšno borbo s predsodki. Predsodki so velesila. In vendar. Govorim v imenu vseh onih, ki jih je bojna vihra iztrgala iz rednega študiranja in jih zanesla v neurejene razmere. Govorim v njihovem imenu, čeprav me je za to poveril le moj čut za pravičnost. Vsi mi, precejšnja množica nas je, smo se vrnili iz bojnega polja mcd šolske stene. Hiteli smo s študijem, primanjkovalo je učnih moči, na hitrico so stresli v nas uče« nost, nas potisnili v razne tečaje, da smo liki prva napadalna patrulja hiteli na bva* nike prosvete. No, razumljivo je, da velika večina ni mogla doseči niti prav dobrih uspe= hov, koliko manj je bila mogoča odlična kva« lifikacija. Šli smo pa v šolo s širokim pogle= dom v svet, mladci po letih, a stari po skuš* njah. Tekom učiteljevanja je slehrni skušal nadoknaditi to, kar je bilo pomanjkljivega v njegovi izobrazbi. V prednjih vrstah jih naj= dete, delajo, se udejstvujejo vsestransko, njih strokovna kvalifikacija je skoro vsa od= lična. Žrtvovati so morali svoja leta, preživeti najlepšo mladost v krvavih bojih, in so se kot nekakšni invalidi vrnili domov. Mnogo« kdo teh bi rad danes na univerzo, a mu je pred nosom zaklenjena z »odličnim, prav do= brim« ključem. Morda prav doslej še nihče našega let= nika ni pomislil na to, prepričan pa sem, da bi se jih nekaj dvignilo in se znova vsedlo za knjige. Univerza 'ni nikakšna hiša za le= nivce. Tam mora vsak prijeti za knjige in štu= dirati. Zato je popolnoma neutemeljen sle= hrni predsodek kakor n. pr. kaj bodo študi= rali slabše kvalHicirani, deloma že nadtride* setletniki, družinski očetje in tako. Tam jiin pač nihče ne bo ničesar spregledal. In dalje, vsak bo študiral na svojo pest, država ne predvidcva podpore, drugih bonitet tudi ne. Kje so tu resne ovire? Znano je, da je baš odlično »izpričevalo« bilo večkrat in je ope= tovano predmet raznih zafrkacij, čeprav večs krat po krivici. Življenjska borba, skušnje in uravnovešenost vsekakor odtehtata se ta« ko izvrstno dol:azilo kandidatove zrelosti. Invalidom. dobrovoljcem so naklonili razne udobnosti. Mi stno izgubili leta, po pra* vici se smatramo za vredne, da se nam v oziru univerzitetnega študija odpro vrata na ste= žaj. Če bomo slabo študirali, bodo že poskr« beli, da bomo zlezli »skozi«, tu je vsaka širokogrudna bojazen odveč. Nočem kritizirati pomembne pridobitve, hotel sem le opozoriti na nas in naj sprego* vorim še zadnjo: dostop na univerzo kot re= den slušatelj naj bi imel vsak učitelj, učite« ljica. Kdor se čuti močnega, bo bržkone zma= gal, slabiči se ne bodo upali skozi sito. Če* mu meje. Vsak državljan imej pravice do najvišje izobrazbe, kakor je to že uvedeno v nekaterih naprednih državah. Kako se bo usidral pozneje je njegova stvar. Res, da je navidezno potreben nek nu> meru clausus da ne nastane hiperprodukcija inteligenčnega proletariata, ki ustvarja pre^ močno konkurenco. Nu, konkurenca je do« bra stvar, ona nivelira tako življenske vreds note kakor duhovne. Kdor se naveliča tu naj gre tolč kamenje. Baš zaradi omenjenih dejstev bi bila potrebna čim večja toleranca te ldeje, ki je bila pa že neštetokrat v najrazličnejših obli« kah izražena. Da se končno zopet omejim: prosim predvsem kolege izza vojne, da se oglase v listu k besedi, vse ostale pa, da vse* stransko podprejo borbo za pravice, ki jim pripadajo po človeških zakonih. Uporabil bo pa pravico le oni, ki se čuti močnega, ki želi po trudu k zvezdam.