166
Poučni in zabavni del.
O Raičevi 70letnici.
Slavimo slavne može!
Minolo je 70 let, odkar je blagega spomina pokojni Božidar Raič, veliki povspeševatelj vsestranskega napredka narodovega in jeden najnavdušenejših zagovornikov njegovih svetih pravic, zagledal luč sveta. Pričakoval sem, da se bo te prilike lotila kaka zmožnejša sila, da bode kakšno   spretnejšo  pero bodrilo  današnje
narodnjake k posnemanju R. napornega, akoravno največkrat nehvaležnega delovanja. A čakal sem do sedaj zastonj.
Pisalo in kritikovalo se je o Raičevem delovanju že mnogo, a mislim, da še vse premalo in ako že ne iz drugih vzrokov, pa vsaj iz tega, da velikih mož ne proslavljamo nikoli dovolj, čem večkrat slišimo ali čitamo o njihovem slavnem in požrtvovalnem delovanji, tem-večkrat nas — ako smo blagega srca — nagiba k posnemanji, če že ne v velikem, pa kolikor kdo more, rajše potem še s svojimi skromnimi močmi pripomore dovrševati zgradbe, katero so velikani, kot Raič začeli in tudi ne vsakokrat napredovali brezvspešno. Napotil sem se tedaj jaz s svojimi skromnimi močmi v naslednjih vrsticah obuditi zopet spomin na pokojnega nepozabnega nam Raiča ter s tem nekoliko pripomoči, da bi se v rodoljubih slovenskih vsaj nekoliko vzbudilo tistega navdušenega, vsestranskega delovanja za napredek milega nam naroda slovenskega, kakor ga je imel blagi pokojnik v tako obilnej meri. Ne pričakujte pa od mene nikakega vsestranskega in natančnega življenjepisca R. nego dodati hočem iz njegovega življenja in delovanja nekaj podrobnostij, katere so morebiti večini neznane, a po mojej nemerodajnej sodbi vredne, da se otmejo pozabljivosti, osobito, ker osvetljujejo Raičev velik in jeklen značaj v vsem njegovem delovanji.
B. Raič se je rodil 1827.1. — dan mi ni natančno znan, svoj god je obhajal o sv. Matiji svečana meseca pri sv. Tomažu, v lepih Slovenskih goricah. Bil je sin revnih želorjev, ki so imeli gorico v imenitnem kraju, od koder je pozneje tudi blagi pokojnik dobival prav izvrstno vinsko kapljico. V svojej mladosti je živel, kakor je pri naših kmečkih ljudeh navada; a kakor mi je njegova mati pravila, bil je prav živ, a ob jednem razumen deček. Vsaka najmanjša stvar ga je zanimala do skrajnosti. O pohajanji v domačo šolo, tožil je pozneje mnogokrat, kako je učitelj njemu in sodrugom vtepaval v glavo in po hrhtu ki . . . „švabščinoa. Radi katekizma so se učenci itak morali priučiti naščini toliko, da so znali citati vsako slovensko knjigo. To je bilo za našega Matijčka veselje, da je tudi razumel, kar je čital. O to-poglavi pedagogi, odločevajoči še dan danes o šolstvu slovenskega naroda! Pojte se učit razsodbe o učenju v materinščini k neumnej, neukej deci! — Ni bilo knjige dobiti v celej bližnjej okolici, da bi je mladi Matijček ne bil prečital, a tudi časa si je k temu samovoljno prisvajal. Kadar koli so ga njegovi roditelji silili k delu, skril se je, ako je le mogel in čital kako knjigo. Oče ga je odločil učit se sodarstva. Matijček je bil prav priden, a knjige so mu vedno rojile po glavi. Prigodilo se je nekoč, da je Matijček zamislivši se popolnem v za-popadek ravnokar prebravše knjige, pozabil zvrsiti mojstrov ukaz. To je slednjega razsrdilo tako, da je pognal mlademu učencu kladivo v hrbet. Ta dogodjaj ga je tako užalostil, da je takoj zapustil mojstra in se odpravil domov.   Da  ni   imel doma  nič  prijetnega  pričakovati,
167
vedel je naprej.   Po daljšem in vednem   moledovanji  ter s   pomočjo   skrbne  matere,  da  se  oče   pregovoriti   ter pošlje Matijčka v Varaždin na   Hrvaško v latinske   šole. Godilo se mu je onii, kakor drugim   slovenskim revnim dijakom; z doma so mu   pošiljali  in   prinašali   potrebna jedila in včasih tudi obleko. A ker je bil nadarjen deček — vedne med prvimi:   drugi   ali   tretji — začel   se  je kmalu   s  poučevanjem  drugih,   služiti   „za  potrebo". V višji gimneziji si je skoraj vse,   kar   je   potreboval, pri-kvartal;   igral je vedno z veliko  premišljenostjo in razsodnostjo, tudi v poznejših letih in vsakokrat je po kon-čanej igri pošteno okrcal nepazljivca, bodi si mu sodrug, ali   nasprotnik pri igri. Med  igro je vedno   molčal. Porabljal je vsako tudi najmanjšo   priliko za bistrenje uma in razsodnosti  pri bližnjiku. — Sedmi   in osmi   razred, ali takratno filozofijo  je  dokončal v kraljevem  Zagrebu, kjer se je moral vežbati v »barbarskem   madjarskem jeziku" in v katerem je vrlo   dobro  napredoval. Vpisavši se v Gradcu v bogoslovnico  zahajal je  z   drugimi   Slovenci k blagega spomina pokojnemu profes. dokt. Muršcu učit se slovenščine. Bavil se je s staroslovenščino  in  to ves čas svojega življenja z veliko navdušenostjo in takim vspehom, da mu  je  bil v tem,   kakor g. doktor Glaser istinito piše, malokdo kos.   Znal je vse slovenske jezike; a najbolje: srbo-hrvatsko, bolgarsko, rusko   in   češko. V svojej mladosti je bil spisal v poljščini   kratko   filozofijo, ktero so sami Poljaki   pohvalno   odobravali  a   ostala je v rokopisu. Razumeval  je   tudi vse   druge  evropske  jezike kulturnih narodov tako, da je lahko z haskom čital njihove klasike. Dokončavši bogoslovske   nauke postal je učitelj   ne  samo slovenščine,  kakor  je   večkrat javljeno, nego kakor mi je sam  pravil,   tudi   latinščine,   grščine, nemščine, zgodovine in zemljepisja na mariborskej gimnaziji, kjer je učiteljeval   od   1853—1860. L   Po   velikem naporu   uvedel  je   v   višjih   razredih  pouk   starosloven-ščine. Njegovi učenci   se   ga   spominjajo kot strogega, a vestnega, pravičnega in izbornega učitelja.
Kot učitelju na mariborskej gimnaziji, prigodilo se mu je, da so ga pri nepozabnem pokojnem knezu in vla-diki Slomšeku tožile tercijalke — ki so povsod hinavke, — da sv. mašo čita prehitro in da ne nosi ovratnika. Raič, poklican na odgovor, odrezal se je na prvo pritožba z besedami, ker je protesor latinščine, razumeva se, da zna hitro citati latinsko, a glede druzega je opomnil, da kar se ve spomniti si je zrahljal- ovratnik samo jedenkrat v nekej družbi ker mu je bilo vroče, drugače še nikoli, ter prijel za ovratnik, ga vrgel pred škofa in ga ni pozneje nikoli več nosil, do najpoznejših dni. Bil je vedno brez duhovniškega ovratnika, in le kadar je moral, ovil si je črno svileno  ruto okoli vratu.
Po vednem trudu in dokazovanji napram svojim tovarišem na gimnaziji dosegel je bil zvezo, v ktero so stopili vsi, razven jednega, in ktera zveza se je odločila uvesti polagoma na nižjih razredih za Slovence materinščino kot učni jezik  za več   predmetov. A ovaduštvo   in
Slovencem  vedno  neprijazna   politika   ste   preprečili   to blago in pravično nakano.
Razpršeni so bili skoraj vsi na   strani vseh vetrov, a Raič je prišel v Ljutomer  za   kapelana. Vršile   so   se takrat volitve za poslanca. Bil je   nekega dne v kavarni in čez nekaj časa pride za njim  nekoliko  bolje   oblečen človek.   Za   kratko   časa   jame Raiča   po   strani in srpo pogledovati ter spregovori sicer  bolj  mrmraje, a vender še   dosti  razumljive  besede:   „Vže   zopet  neki  narodni agitator", Stopivši k Raiču vpraša ga  naravnost:   „Kdo ste pa vi in kaj iščete v Ljutomeru?"   Raič  ga,   osupel gleda in potem vender   odgovori,   da  je  navonastavljen kapelan  ljutomerski.   Datičnik   mu   ni   hotel   verjeti   in zahteval dekret. Raič ga ni imel pri sebi, nadjal se tudi ni tako surovega napada, gre  mirno  domov   in   prinese svoj dekret.   Pokazavši ga dotičniku,   zahteva   tudi   Raič od njega dekret.   Ta   mu   ga   pokaže in R. sprevidi, da je dotičnik   berič c. kr. okrajnega  glavarstva.   Tableau! — Nikoli ni mogel   pozabiti  tega   osramočenja. A   rado se vrača. — Ko je bil pozneje Raič vže  župnik  pri sv. Barbari v Halozah, obišče ga nekoč  sedajšnji c. kr. deželno-sodnijski svetnik v Ljubljani g. W. kot bivši c. kr. sodnijski pristav na Ptujem po dovršenej komisiji v Halozah, pri kateri  je  imel   še  s   seboj   tudi   sodnijskega slugo. Ker se je temu pohod g. W. pri   Raiču   nekoliko predolg zdel, pride  po   njega.   Pokojni  R.   opazivši   ga, skoči po konci, zgrabi za prav debelo   in   močno  palico, pa za njim z besedami: „ Kaj pa Tebe h j Akt tukaj nosi?" in napral bi ga bil v svojej ogorčenosti,   ko   bi   ne   bil srečno s svojo urnostjo odnesel pet. Povprašavši  ga, kaj pomeni ta prizor, obrazložil   nam  je z beričem v Ljutomeru in ta je bil isti.   Ko  pride dotični  berič v bližnjo krčmo, zahteva pijače, a ob jednem zabavlja proti Raiču prav grdo tako, da ga krčmar hipoma postavi pred vrata in mu namigne, naj beži,   ako hoče   zdrav   oditi.   Pijačo in vse je pustil.   Zapomnil si je tudi   berič  to   osramo-čenje. —
Iz Ljutomera prišel je Raič v Slivnico pri Mariboru za kapelana in vedno se je radostnim srcem spominjal trenutka, da mu je bila priložnost dana v Brezulah, precej oddaljeni vasi od Slivnice, osnovati prosto šolo, ter tako položiti temelj v nadaljnjo omiko ondotnega prostega ljudstva Omika narodova mu je bil svud i svuda pri srcu, češ, Bog ni vstvaril samih oslov. — Nehotoma so se mu obrosile oči, kadar je pripovedoval, koliko radosti so imeli v Brezuli njegovi šolarčki, kadar jim je prinesel, iz svojega nakupljenih, šolarskih in drugih knjig. Lahko so ponosni Brezulani, da so imeli tako slavnega moža ustanoviteljem svoje šole. Iz Slivnice je prišel kapela-novat k sv. Barbari v Haloze, kjer je takrat dekanoval pokojni g. Ivan Weisl. Gg. dekani so imeli takrat veliko pravico nad šolami. Pokojni Božidar se je znal tega vestno poslužiti. Popolnoma vnet za napredek revnega kmečkega ljudstva, lotil se je v Halozah najprej z vso vnemo preustroja šol in je v kratkem času popolnoma predrugačil. Do takrat   popolnoma   „švabskeu,   kakor  se
168
je E. sam večkrat izraževal, postale so primeroma v kratkem času popolnoma naške. Pri sv. Barbari je takrat nadučiteljeval — šola je vže bila dvorazredna — vrl učitelj g. Fr. Vučnik star. R. spoznavši hipoma njegovo nadarjenost do učiteljevanja, a nezmožnost v Slovenščini — bil je Korošec, — jel ga je vabiti k sebi na pogovore pri kupici vina, prigovarjat ga k učenju v Slovenščini, netit mu iskro ljubezni do matere govorice in glej! v kratkem je postal V.jeden najnavdušenejših zagovornikov Slovenščine tako v šoli, kakor zunaj šole. Z dovoljenjem dekanovim sta jela preobraževati šolski pouk in kmalu se je pokazal vspeh. V kratkem času je zaslovela sv. Barbarska šola na daleko, kot jedna najboljših in Vučnik postal je, po takratni navadi »vzgledni učitelj". Na ta način se je lotil B. Raič vrstoma vseh šol, spa-dajočih pod nadzorstvo Weixl-novo in zaželjen vspeh ni nikjer zaostal. V obče se je preblagi pokojnik vedno in pri vsakej priliki brigal za povzdigo narodovega šolstva v materinščini, dobro vedoč, da dobro vrejena šola je podlaga vsestranskemu napredku in povzdigi blagostanja narodovega.                                                (Konec sledi.)
175
Poučni in zabavni del.
O Raičevi 701etnici.
Slavimo slavne može ! (Konec.)
V svojej navdušenosti do skrbi narodove omike in napredka vskliknol je večkrat: »Dajte mi šolo v roke in gibljem ves svet!" — Kaj pa Raičevi stanovski tovariši? Še za njegovega života so bili, ki jim je opravičeno očitati mogel, da so mračnjaki, ki skrbijo le za svoje žepe in svoje sorodnike, namesto da bi bili, k čemur so po svojem sv. stanu poklicani, pravi učitelji, ljubitelji in prosvetitelji narodovi. Kaj bi porekel še le dan danes ? V hladnem grobu svojem bi se obrnol zvedevši, kako tovariši njegovega stanu, večinoma skoraj, bijejo njegovim vzvišenim vzorom kruto v obraz. Bojijo se socijal-demo-kratizma, kakor vrag križa, a ne pomislijo, da le neuko ljudstvo, ki si ne more v svojej neomiki pomagati v raznih pripetivših se mu neznosnih slučajih, poprijelo se bo z vso silo naukov demokratizma, — glej! na Hrvaško! — samo nauki sv. vere ga ne bodo mogli takrat tolažiti, osobito ako jih ne razumeva do jedra, kar je jedino le po kolikor mogoče vsestranskej, temeljitej na-obrazbi ljudstva mogoče. Kam plovemo? —
Ko so obveljale nove šolske postave, postal je B. Raič, tako rekoč, duša in telo domače šole. Razžalostilo ga je, da so morali otroci I. razreda sedeti, pisati itd. na tleh. Napel je vse sile, da se je temu opomoglo in so se pripravili dve primerni šolski sobi. Ker je vsled števila šolskih otrok zakon zahteval razširiti šolo v več-razrednico, nanesel je slučaj, da se je po Raičevem ne malem prizadevanji kupila druga hiša in zraven nje velik vrt v šolske namene. Ako se sedaj na tem vrtu stavi novo šolsko poslopje, je v prvej vrsti vzrok pokojni Raič. Bil je ves čas načelnik in izvzemši jedno upravno dobo tudi šol, ogleda pri sv. Barbari v Halozah. Jako ga je veselilo, ako je mogel zato šolo pridobiti za šolo vnetih, domoljubnih in naobraženih učiteljic, kar se mu, žal! ni posrečilo vsakokrat. Pripetilo se je jedenkrat, da pride takratni kr. šol. ogleda poznejši deželni glavar gosp. Wurmbrand — rodom Haložan — nadzorovat šolo. Učitelj je imel obravnavati primerjaje toplo in tlako-mer. Ne ve se vsled česar je tako zabredel, da po njegovem poučevanji sode, ni sam več vedel teh dveh razločevati, kako še le otroci. Na željo grota W. prevzel je Raič pouk in ga nadaljeval ter dovršil tudi v drugih predmetih tako izborno, da ga je pred vsemi učenci pohvalil kot vzornega učitelja. Sploh se je kazal, kot popolnoma vešč v pedagogiki,  imel je skoraj   vse  pedago*
176
giške klasike in jih razumeval do jedra. Njegov pouk v krščanskem nauku ni bil suhoparen in dolgočasen; nikdar ne pozabim s kakim zanimanjem smo ga vsakokrat poslušali in razumevali nauk božjih resnic do dna. On pri znanju krščanskega nauka ni gledal na prazno, nerazumljeno blebetanje na pamet, nikoli se ni oziral na vnanjcst, nego na notranjenost, kakor se to žali Bože! pri tolikih vrši ravno narobe in še dan današnji! — O! po teh „veImožnih" prezirana pedagogika itd. kje si? Njegova najmanjša zasluga ni, da je okr. zastop Ptujski poprej bivši v nemških popravem nemčurskih rokah, pre-išel v oblast zavednih slovenskih narodnjakov. Izvoljen je bil okr. odbornikom in se kot tak mnogo trudil za vpeljavo slov. jezika v obč. uradih in to tudi večinoma dosegel. Zmiraj se je pri vsakej priliki z vso odločnostjo potegoval za uvedbo slov. jezika v vse urade in šole. Dopisoval je sam vedno vsem duhovskim in deželskim gosposkam v slov. jeziku in zahteval, da mu one dopisujejo istotako in sicer tudi s slovenskimi naslovi na zavitkih.
Za pok. vladike labodskega Stepischnega sklenil je svoje duhovne sobrate po okrožnici povabiti k sklepu, po katerem bi se obvezali vsi duhovniki z višjimi oblastmi poslovati v naščini, počenši z novim letom. Na omenjenej okrožnici je pritrdilo temu 95: slovom devetdeset in pet duhovnih mu tovarišev, a v odločilnem času ostalo mu je vernih samo pet. čuditi se je samo tolikokrat hvali-sanej neomahljivej in značajnej narodnosti dotičnega sve-čeništva! Pokojni vladika, zvohavši prouzročitelja temu, tožil ga je tedanjemu c. kr. namestniku Kiibecku in obsojen je bil na 100 gld. globe in 80 gld. stroškov, katere je imel takoj plačati. Ker mu je takrat, kakor pri njegovej občeznanej radodarnosti in gostoljubnosti, manjkalo drobiža, prisiljen je bil in sicer po razmeroma nizkej ceni prodati par volov. Radi tega se je pozneje vsakokrat kadar je nanesla govorica na Kiibecka izrazil ironično, da ne samo Kli—beck,   nego   „oksena tudi. —
Ko je nekoč okr. glavar ptujski Premerstein hotel v sosednej leskovskej fari v nekem jako zakotnem in skritem kraju, kjer kakor se je neki kmet izrazil, še nobeden ptič noče prebivati, ne da bi kak učitelj v ustanoviti novo šolo, protestirali so z Raičem vred vsi temu ter je Raič zahteval, da se v tem napiše zapisnik v slov. jeziku. Raič je obračal, a Premerstein obrnil. Med tem ko je Raič obiskal dom. gosp. župnika — sedaj v Voj-niku — pisali so dotični zapisnik v šoli in sicer v švab-skem jeziku. R. domislivši se zvitosti gospodov političnih uradnikov, opozori dom. g. župnika naj gre gledat kaj delajo. Dotični gospod je zahteval prečitanje zapisnika in glej! istinito je bil v nasprotnem smislu, kakor poprej sklenjeno, napisan. R. ogorčen vsled tega sestavil je ostro pismo zahtevajoč, da, ako bodo politična oblastva postopala napram slovenskemu narodu tako silovito in protizakonito, napotili se bodo slov. poslanci, da odrečejo državi davek in vojake. R. pozvan k mariborskemu C. kr. okr. glavarstvu radi tega  na  odgovor, bil je ka-
znovan na 40 gld. globe. Ker se ni smel zagovarjati, užalilo ga je tako, da se mu je prehladivšemu med potjo domov razlil žolč. To je bil vzrok njegove na to sledeče dolgotrajne in mučne bolezni, zlečil ga je g. Gregorec, zdravnik pri sv. Marjeti, a od tega časa ni bil nikoli več popolnoma zdrav in ta slučaj je bil med drugim tudi vzrok njegove prerane smrti.
Bilo je tudi, da mu je poprej omenjeni okr. glavar pošiljal uradno v šolskih zadevah neki ukaz, a R. ga je vedno vračal z dostavkom: »Nazaj! Ne razume: Raiča, in to zato, ker je bil naslov na zavitku napisa v „švab-ščinia. Dostaviti je potem pustil dotični okr. glavar omenjeni ukaz odprt po svojem slugi, kteri si je privzel kot svedoka dom. župana glede dostavbe ukaza Raiču. Ob jednem je bilo mu naznanjeno, da ga je radi reni-tentnosti okr. šol. svet ptujski kaznoval z globo v znesku od 10 gld. R. bivši takrat vže ud okr. šol. sveta vpraša dospe v ši k seji dotič^e ude, kteri izmed njih je bil navzoč pri seji, ko se mu je odmenila dotična kazen. Dobil je od vseh nikaven odgovor in vprašal, je li morebiti okr. glavar sam vže okr. šol. svet? Po odsotnosti R. bil je oproščen navedene kazni, a okr. glavar sramotno poražen. Dobival je potem vedno pisma in ukaze od omenjenega gospoda v naščini. Nekaj dokazov kako dosledno in vstrajno se je blagi pokojnik vedno bojeval za veljavo slov. jezika, zmeraj se držeč, svojega gesla: Rodu pravico!
Kot ud okr. šol. sveta potegoval se je vedno z vso odločnostjo in nepristransko za napredek narodovega šolstva in ugled učiteljstva. Akoravno bi po mnenju g. okr. šol. nadzornika marši i ateri učitelj ne bil imel dobiti včasih starostne doklade, potegoval se je on odločno vsakokrat za pridobitev doklad, češ, ako vže radi dru-zega ne, pa gotovo radi tega, ker se naše učiteljstvo muči nepotrebno in protizakonito, vsled vsiljevanja po višjih šol. oblastih s poučevanjem v drugem dežel, jeziku. Marsikateri učitelj mu je dolžan hvalo vsled tega in osobito še jeden njegovih domačih učiteljev, kateri ga je v svojej zaslepljenosti višjim oblastim črnil kot pan-slavist, rusofila, veleizdajico itd. Iz same hvaležnosti čez to, spravil je pok. R. dotičnikovega sina koj v začetku v mariborsko semenišče, plačeval pol leta zanj hrano, obleko itd. in ga  tudi pozneje z vsem  potrebnim  oskr-
v
boval. Zal mu je le bilo nadarjenega dečka, da je v šesti šoli umrl. Dokaz njegove plemenite in blage zna-čajnosti ter odkrite, požrtvovalne ljubezni do bližnjega. Žal, da je ta med njegovimi sotovariši tako redka in postaja vedno redkeja, ker se navadno nahaja le v ustih, a v srcu' niti duha niti sluha v njej! —
Domoljubje njegovo je bilo brezmejno. Žrtvoval se je za svoj mili pa kruto tlačani narod duševno in telesno. Prisiljen postati poslancem slov. ljudstva pisal mi je na mojo čestitko nastopno pismo:
»Preblagi mi prijatelj"!
Presrčna Vam bodi zahvalnost za dotično čestitko; slovenski narod, katerega bolje ljubim, nego li zaslužuje,
177
ne bi mi bil mogel neugodnejšega bremena naprtiti na moje stare dni. Haložan — pa bečki zidovi, kako se to sklada. Prof. Miklošič zvedevši o tej nešpretnosti rekel je: „ich bedauere einen jeden, der da hinein kommt". Na zdravje! In dr. Vošnjak vedno ponavlja: „naj vrag vse vzame",  namreč v Beču.........
Bodemo videli. Jaz se nisem ponujal, nego narod me je primoral v ta jarem, naj se torej tudi skrbi, da se ta stvar dično zvrši. Poslednji dopis iz Olimpa v Brencljnu bi slovenskemu   razumništvu   priporočal na či-
tanje: ondi   se   ponavlja  bridka istina ..........,
samo lečam se, ako dcspejem v Beč — ka me ne bo domov več. Sicer bodi si tako ali onako, kdor reče a, mora reči b.......a
Iz slednjega je razvidno, da je čutil R. že naprej svojo csodo. Njegovo požrtvovalno rodoljubje kazalo se je v sijajnej meri tudi v gmotnem oziru, kadar je bilo treba pomoči v prospeh narodove prosvete, kakor je takrat za priprave daroval 500 gld., ko se je prvokrat predstavljala slovenska gledališčna igra v Ptuji; narodna podjetja našla so vsikdar v njem zdatnega podpornika, prireditve v proslavo slovečih narodnjakov stale so ga mnogo ne samo v duševnem nego skoraj vsakokrat tudi v gmotnem obziru. Ta njegova radodarnost izvanredna gostoljubnost spravila ga je tako daleč, da je skoraj umrl kot revež.
Najbolje gostoljuben se je pa vender kazal proti učečej se nadepolnej mladini in narodno čutečemu, odkritosrčno z vsemi močmi za napredek narodov delujočemu učiteljstvu. Dokazov k temu je še oblo živečih.
Kot duhovnik je bil v vseh svojih opravilih vedno natančen in znan daleko kot sloveč pridigar. K njegovim propovednim ni bilo nikoli treba priganjanja. Vse ga je rado in zvesto poslušalo, pripravljen je bil vestno na vsako propoved, govoril je prepričevalno, navdušeno nav-duševaje, šlo mu je iz srca in segala tudi globoko v srca prisotnih poslušalcev. Nehotoma so se ti porosile oči in ako že drugače ne, pa vender kadar si zagledel njegove vestne poslušalce, osivelih brad, resnega obraza, pretakajoče debele solze po ovenelem licu. Bil ni samo tako rekoč rojen govornik, nego govorništvo ga je tudi najbolje veselilo in z največjo radostjo je čital slavne govore najimenitnejih govornikov. Pa tudi njegova impo-zantna postava je očarala vsakoga. Ni bilo osobito na slov. Štajerju skoraj nobene slovesnosti, pri kateri bi ne bil sodeloval kot slavnostni govornik in istinite besede je pisala o njegovi smrti „Sudst. Post" izjavivša, da ni več onega, kateri nas je znal z iskreno svojo besedo, prepričevalnim in navduševalnim govorvm očarati, da se je igral z našimi srci in jih mečkal tako rekoč, kakor bi bila iz voska.
Zvedevši ljubljanski rodoljubi, da ga je zadela na Dunaju opasna bolezen in pa, da so ga baje hoteli neki zlobneži zastrupiti, pohiteli so ponj in dovedli ga v belo slovensko  Ljubljano,   kjer  je   blagi  mož   v   60tem letu
svoje dobe dne 6, junija 1886. leta zatisnil svoje oči k večnemu počitku. Tužno je zastokala vsa Slovenija, zvedevši o smrti jednega svojih najbližjih in najplemenitejih sinov. Blag mu ohranimo spomin!
Njegov veliki duh pa naj nas preveva, bodri in navdušuje k odločnemu in vstrajnemu posnemanju njegovih del, da konečno dospemo do slavne zmage z vres-nitvijo njegovih vzvišenih nazorov!
Te vrstice naj bi pa vspodbodle vse slovenske rodoljube, osobito pa njegove osobne znance in prijatelje, da bi se v spomin 70letnice njegovega rojstva njemu v proslavo vršila primerna slovesnost z vzidanjem ali stavbo spomenika bodi si na njegovem rojstnem domu, bodi si pri sv. Barbari v Halozah. Najbolje pa trkam v tem obziru na blaga srca sicer revnih Haložanov, kjer se je vedno kazal tudi v dejanju kot njihov največji dobrotnik. Le po njegovem napornem trudu so dobili vsako dnevno pošto, tedenski semenj, most čez Dravo in še mnogo dru-zega. Nasvetoval bi, da bi se zadeve lotil njegov nekdaj-šnji najljubši prijatelj preblagorodni g. dr. Ivan Geršak c. kr. bilježnik v Ormožu Spoštujmo svoje velike dobrotnike in kazimo se jim tudi v dejanjih hvaležni, ako želimo spoštovanja od drugih ! Bog in narod!