-^,   31   .*^                          •
FEDOR
Sklednica.
ožek Petelinov je nekoč na vso moč prisopihal k nam. Tako hitro je planil v sobo, da ni utegnil zapreti za seboj vrat, niti ni snel klobučka z glave in voščil »do-ber cian« — česar sicer nikdar ne pozabi storiti. Meni nič, tebi nič vaiii obstane sredi sobe — pod pa-zdulio pa tišči škatlo, v kakršni njegova mati kupuje cikarijo.
»I kaj pa je, Jožek?«
Jožek se pa že niora zavedati važnosti svojega obiska1.   zakaj namesto odgovora vpraša:    »Kje so pa ata?« Bratec Vlaclko skoči na vrt po očeta in se vrne z njim. Brž ko ga ugleda naš prišlec tned vrati, z razburjenim glasom naznaTii: »Tako žabo sem prinesel pokazat, ki itna hišo. Še nikoli nisem podobnc vkJel, nikari ujel. Morda io vi poznate.«
S temi besedami Jožek odpre škatio, jo pomoli očetu in še prav pre-vidno pristavi: »Le pazite, da vam ne uide, precej urna je.«
Očetovo roko sedaj  obstopimo drugi in radovedno  ogledujemo v škatli žival. ki stno jo dotedaj poznali le iz prirodopisnih slik. »Oj, to je pa — šilkrota«, se začudi Vladko. »Kakšna krota: žaba ie, samo hišo ima,« ugovarja Jožek. »Zivalca se imenuje pravilno slovensko močvtrska želva ali skled-nica,« ju pomiri oče.
»Prav kakor dvoje skledic k> obdaja trd rožen oklep. Želva ga nosi seboj kot r>olž svnjo hišo. Kje pa si jo uiel, Jožek?«
»Pri tistih jelšah ob lžici sem danes zjutraj pasel krave. Pasle so se rade in niso nagajale. Postalo nii je dolgčas in jel sem loviti žabe. Pri tem ugledam želvo; bila je napol zarita v blato. Primem jo, a nič se ne gane. Mislim. da ie mrtva. in jo položim v travo. Tu pa začne kmalu prav pre-vidno pomaljati glavo iz oklepa. se ozre na vse strani in jame lezti po travi. Vsaj vem. da si živa. si mislim, jo stisnem v žep in hajdi z njo do-mov.«
»V šoli ste se učili vsi kaj o želvah,« izpregovori oLe. »Slišali ste go-(ovo. da v naših krajih ne žive. Ko je bilo naše barje še raočvirje, pa so živele na njem želve. ki Ijubijo vodo in blatna tla — močvirske želve. Za osuševalnili det so pričele te živali izumirati. dokler niso tekom par de-setletij izginile popolnoma. Vendar nam JoSkmr danalnji lov priča, da je kaka posamezna želva le preživela pogin svojega rodu; sklepati smemo, da jih še par životari r<> barskih jarkih. Veliko jih pa gotovo ne more brti več, zakaj jaz sem že !epo vrsto let na barju, ves čas sem se močno za-nimal za njegovo rastlinstvo in živalstvo, na sklednico pa nisem še nikdar naletel. Kaj pa narneravaš sedaj z živalco storiti?«
^,   32   «—
»Nimam je kai rabiti. Ker tiči v brlogu. trdeiti kot karneii, še zn v lo-nec ne bo, kakor druge žabe. Kar vi jo obdržite.«
»Jaz je sicer tudi ne morem obrniti v svoj prid, ampak nekaj drugega se lahko zgodi. Naš Janko jo ponese v mcsto svojemu gospodu profesorju; temu bo v znanstvenc nainene gotovo dobrodošla.«
Med temi pognvori je izpustil očc njetnico na tla. Ko stno določali njeno usodo, je že — nič liudega sluteč — lezla po tleh.
»Kako je na suhih tleh neokretna,« opotnnv oče: »vidi se ji, da je pravo njeno domovje voda.«
»Poizkusimo no v škafu, če res zna plavati,« predlaga Vladko. »Jaz kar tako pravim. da bo utonita. saj še po tlcli komaj kobaca.«
Plavalno izkušnjo ie želva sijajno prebila. Vsa poživljena ie plavala silno urno semintja; le od časa do časa je pomolila malo, kačji glavi \io-dobno glavico iznad vode — in se zopet potopila.
»Zelva potrebuie zraka,« pojasniuje oče. »Ker pa nima škrg z;v diha-nje v vodi. mora priti večkrat na površje. Zrak, ki ga tako vdiha. ji potem za nekaj Sasa zadostuje.«
Po končani kopeljr postreže Vladko uietnici še z listnm solate, par polžki in črvički. — Jožek dobi za svoj trud dvajsetico. nato se poslovi od svoiega plena. — Jankov proiesor, odličcn slovenski znanstvenik, se je sklednice iako razveselil in jo uvrstil v muzej&ko živalsko zbirko.
S tem sem vam povedal zgodovino zadnie moCvirske želve. ki se je našla na barju.
Petelinov Jožek ie še danes poiiosen. da io je otel pozabljcnosti.