Leto IX. — štev. 24 a
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 17. junija 1944
Velika sleparija
Da je Osvobodilna fronta s svojimi Idejnimi ter političnimi lažmi mogla zavesti toliko Slovencev, je vzrok naše politično življenje zadnjih 20 let, ko se je politika vrtela okoli lastnih, namesto okoli narodnih koristi. V takih prilikah in takih pojmih smo zajadrali v vojno in nove razmere, ki so bile tako nenavadne in razgibane, kakor še nikdar, in v katerih smo morali delati svojo prvo veliko politično skušnjo.
Ko je nastopila Osvobodilna fronta, so ljudje v svoji nepoučenosti in razočaranju nad prejšnjim političnim življenjem gledali v njej neko rešitev svojih teženj, zlasti še, ker je Osvobodilna fronta tako na široko šarila in bobnala o »narodnem osvobodilnem boju«.
Osvobodilna fronta je v svojem triletnem obstoju neštetokrat menjala svoj obraz, kakor je pač narekoval domači, Posebno pa še zunanji politični položaj. Tako je Osvobodilna fronta postala naj-ogabnejše in najbolj nemoralno politično gibanje, kar smo jih Slovenci sploh kdaj imeli. Naše ljudstvo se dobro spominja “sov, ko so pripadniki komunistične »osvobodilne« vojske govorili, da se borijo za Jugoslavijo, da so »četniki«. Potem se je veter na mah obrnil in začeli so govoriti proti kralju in proti vsemu, kar je spominjalo na nekdanjo Jugoslavijo, bodisi v širšem ali ožjem smislu. Jugoslavija jim je postala psovka. Ko je prišel 8. september 1943, so zagnali velik krik o »združitvi« in o »amnestiji« vseh, ki so kakor koli delovali proti njim. Obljubljali so, da se ne bo nikomur nič zgodilo. Toda komunisti ne bi bili komunisti, če bi držali besedo, in dokaz za to so Grčarice, Kočevje, Mozclj, Ribnica, Vel, Lašče in drugi kraji, kjer so postrelili _ na stotine ljudi, za katere naj bi Veljala na vsa usta obljubljana amnestija.
Osvobodilna fronta je svoje delo začela z geslom, da se bori proti okupa-■Ofju, to je proti savojski cesarski vojski. Danes imamo neizpodbitne dokaze, kako so komunisti s to vojsko sodelovali ,n se pogajali z njo. Borili so se proti n)ej samo z besedo, sicer so se je pa ogibali, da ji ne bi delali škode in si * njo ne skakali v lase. Tudi to je po-“dil 8. september, ko so se komunisti tako »zasovraženi« okupator združili ^ skupno pobijali naše ljudi in opusto-Sevali k raje, ki so po srečnem naključju do tedaj ostali neprizadeti.
Komunistično govorjenje o »narodno osvobodilnem« boju je torej samo sleparija, hkratu pa največji zločin, ki ga )e kdo kdaj koli zagrešil nad našim narodom, Kako je Osvobodilna fronta v *ačctku tajila, da bi imela ljubavno razmerje s komunizmom, a je pozneje javno Priznala, da je istovetna z njim in du J* je ta način propagande služil_ samo ltmu, da bi pridobila široke množice za-**■ Komunisti so se pod krinko Osvobodilne fronte borili za načelo, ki ga komunizem v svojem nauku ne priznala; namreč za načelo narodnosti. Osvobodilna fronta je izrabila in izigrala celo najvišje čustvo, za katerega so narodi Pripravljeni umirati, samo zato, da bi Pod narodno krinko pridobila slovenske •»nožiče za komunizem.
Vodstvu OF so bili Slovenci samo toliko _ vredni, v kolikor bi pomagali komunizmu do oblasti. Moskva je to zadevala in kaj jo je brigalo, če pade za n)enc cilje 10.000 ali 20.000 Slovencev. Agitacija o »narodni osvoboditvi« je bila ®*_na, obljubljena narodu v puščavi, ki s* )e pripravljen namočiti ustnice v vsaki •nlaki, upajoč, da se bo tako rešil. Naš narod v svojih težavah ni mislil na sleparije mednarodnih komunističnih pustolovcev, ki so jim narodi blago, katerega cena pada in raste s političnimi težnjami komunizma. Ni mogel verjeti, da bi ga "do ukanil celo na smrtni postelji, ker . i takega se mu ni zgodilo celo prej “'“dar. Takega zločinstva) takega raz-oojništva ni pričakoval.
Pri vsej tej veliki slepariji Osvobodilne fronte pa ne gre samo za idejno ?leparijo. Gre še za vse posledice, ki jih |e ta sleparija rodila. Slovenska kri _ je Jekla v potokih, na tisoče in tisoče živ* iv— ne vtevši premoženja — je šlo ^..nič zaradi te največje politične slepa-'le v naii zgodovini.
Edina novost, ki jo more komunizem Primeri z drugimi dosedanjimi politični-J®.1 gibanji pokazati, jc strašno razdeja-®,e na slovenski zemlji. To je edina vid-8 Posledica te nove ideje.
■ To razdejanje je hkratu največji do-,a* za strašno sleparijo Osvobodilne r°nte.
i Zdaj ko rdeče tolovaje povsod vrag L ^‘ie. si je OF in njena »vojska« na-ta L- t*r.UJ’ obraz in pravi, da se bori ni £ra,iB Petra, da sedaj ni več ltomu-Vni l*' amP«k prava »jugoslovanska« Drli ■ Prisegajo na tisto, kar so včeraj Pre*uinjali! Saj je komaj nekaj mesecev,
, ar so tega kralja uradno odstavili. Ka-or so komunisti vedno lagali, tako la-
l.J® *«di sedaj in bodo lagali, dokler bo ■>, du kateri od njih po slovenskih tleh. hud so s‘ “mislili zato, ker jim sedaj U < P,rede pri nas in drugod, zlasti v osni in na Hrvaškem, kjer so imeli Srotnne izgube v ljudeh in blagu.
j Tjoda naše ljudstvo je preveč pre-ni ?•* 'n Preveč žrtvovalo zaradi komu-, s,icne sleparije in vsem takim bese-»■ ki so danes take, jutri take, ne
riame več. Naše ljudstvo vidi danes ril' V,se^ teh krvavih skušnjah samo en j. ’* kako ohraniti življenje in dom. Vsa-Ujl?u človeku, zlasti pa našemu kmetu, ,e žarni, če je hotel kaj imeti, je jas-
Slavna slovenska zastava, nlf omadeževana s rdečo zvezdo. ponosno vihra na Tladni palači v Ljubljani. — Prizor s slovesnega
razvitja zastave dne 2t. aprila letos.
Bodimo zares samo Slovenci!
Sporočilo predsednika generala Rupnika
Na protikomunističnem zborovanja v Polhovem Gradcu,, prvem slovenskem predelu, ki je leta 1942 zgrabil za orožja v samoobrambi proti rdečim tolpam, je spregovoril tudi predsednik general Rupnik:
Slovenski možje in fantjel Slovenske žene in dekleta)
Čutim srčno potrebo, da vas, moji zvesti čuvarji in negovalci naših lepih slovenskih Dolomitov, prav posebno toplo pozdravim.
Ne pozdravljam vas tako toplo samo zaradi tega, ker mi je bil že od nekdaj ta prelepi košček slovenske zemlje ljub in drag. Z vsem srcem sem pri vas prav posebno zaradi tega, ker ravno po teh hribih in v teh dolinah bijejo z zemljo in narodom povezana zvesta slovenska srca, ki so pravočasno spoznala glavnega sovražnika poštenih Slovencev. Zato so se oprijela duševnega in tvamega orožja, da bi se zoperstavila boljševizmu, smrtnemu sovražniku človeštva in posebno bogaboječega, miroljubnega in marljivega slovenskega naroda.
Tu so se ta zvesta slovenska srca bolj-ševiški laži za mamljivo »Osvobodilno fronto« in njenim tolovajskim, capinskim partizanom kmalu uprla. Ni bilo treba dolgo čakati, ko so roparske morilce poštenih Slovencev uspešno napadla in jih kmalu nato tudi popolnoma pregnala iz tega predela.
Zares; Sent Jošt si je ustanovil prvo protikomunistično stražo! Njemu so sledili vsi Dolomiti s svojim središčem Polhovim Gradcem in Notranjska. Potem so si upale v ta predel, kjer svoj košček naše ljubljene domovine v delu in znoju
ljnbijo ▼ Boga zaupajoči, narodostno zavedni in samozavestni Slovenci, samo še
tolovajske križne patrola, ki so po stoji strahopetni navadi navadnih roparskih tolovajev v okrilja noči in v megli tv te tam zahbrtso storile kakšen zločin.
Odločnost, hrabrost in neutrudljiva čuječnost, ki žari iz mož in fantov s teh bregov, se je potem hitro razširila na vse strani in se ni ustavila ne ob zapornem pasu okoli Ljubljane, ne na mejah Ljubljanske pokrajine. Tako hrepka narodnostna zavest, kakor izhaja iz teh zvestih hribov, ne pozna nikakšnih meja, kadar gre za borbo proti komunizma, ki pač povsem odločno zanika pravico do obstoja vsem malim narodom in seveda tudi slovenskemu narodu, kot je to ▼ svoji zločinski praksi tudi že največjim trdoglavcem, zapeljancem in zaslepljencem dokazal. Borbeni duh teh bregov, ki drvi v boj proti uničenja našega slovenskega naroda po židovsko-boljeviški kugi, bo mogoče ustaviti šele na mejah tega naroda brez ozira na sedanje državne razmejitve. Mora in bo pa vdrl tudi tja, od koder je komunistično zlo v tej deželi izšlo. To je, vdrl bo tadi za zaporno črto Ljubljane,
Brezpogojno, brez vseh »če« in »toda« se bo slovenski narod, kjer koli biva, boril z enakim navdušenjem, kot ste se začeli vi, in bo v tej borbi dokazal, da je vreden zasesti svoj odgovarjajoči prostorček v družbi narodov na novo urejene Evrope. V trdnem zaupanju v pravičnost vodje nemškega naroda, ki izravnava Evropo, moremo mirno in z vso zagrizenostjo voditi borbo proti Stalinovim in Titovim tolovajem in njihovim pomagačem, to je angloameriškim gangsterjem.
no, da nas tako osvobajanje, kakor nam ga oznanja OF, vodi samo v smrt. Zato so naši ljudje prijeli za orožje. Kjer so bile prej Vaške straže, je bilo ohranjeno marsikatero življenje in marsikatera domačija, ki bi jo sicer uničila komunistična »osvobodilna« vojska.
Slovenski idealni možje in fantje iz bivših Vaških straž so zdaj našli v domobranstvu nadaljevanje svojega dela, ljudstvo pa prav v domobransivu poroštvo, da bodo prihranjene nadaljnje žrtve.
Kakor so prej kraji, kjer so bile Vaške straže, mirno živeli, ravno tako je danes mir tam, kjer so domobranci. Tam ljudje lahko delajo, obdelujejo in mirno spijo, so preskrbljeni z vsem, česar drugod, kjer vladajo komunisti na »svobodnem« ozemlju, povsod manjka. Kjer je redna oblast, ni lakote, ni strahu, temveč red in novo življenje. Ne samo naša dolžnost, ampak zdrava pamet nam veleva, da moramo boj proti komunizmu podpreti z vsemi silami in uporabiti vse možnosti, ki nam jih kdor koli nudi, da si ohranimo življenje in svojemu narodu obstoj. Naj gleda kdo na »okupatorja« kakor hoče, vendar bo moral vsak pošten Slovenec priznati, da nam je Velika Nemčija po badoljevski izdaji rešila obstanek in s svojim naglim posegom preprečila prelivanje krvi, ki bi ga komunisti sicer uprizorili povsod, kakor so ga uprizorili v Kočevju in Grčaricah. Poleg tega nam je Velika Nemčija priskočila na po-
moč v prehrani, sicer bi morala naša pokrajina stradati kakor še nikdar. Kdo bi se nas usmilil v takih časih in takih razmerah? Ali bi nas rešili lakote rdeči tolovaji?
Kaj nam je v bodoče storiti? Pamet pravi, da moramo delati in se ne brigati za stvari, od katerih nimrjno nobenih koristi. Biii pri mira in čakati, da se veiiki pomenijo med seboj in po svojih močeh, pomagati v skupnem boju proti skupnemu sovražniku človeštva. Mi n« bomo živeli od tega, kar nam kdo namlati prazne slame, ampak od pridnosti in dela svojih	rok, kakor	smo morali	živeti do sedaj,	še	manj pa	bomo živeli	od
tega, če navn kdo uničuje, kakor je to delata Osvobodilna fronta tri Uta.
Po tej trdi	preizkušnji in težkih
žrtvah, ki jih	je	zahteval	komunizem	od
nas, nihče ne more več verjeti, da je to gibanje narodno. Kje, če je pa uničilo toliko ljudi in premoženja tistega naroda, za katerega pravi, da se bori. Kolikor ni mogla uničiti sama, pa je poklicala še razne privandrance z vseh vetrov, ki so na debelo kradli in morili.
Ker je razočaranje nad veliko sleparijo Osvobodilne fronte med Slovenci ogromno, mora biti naš odgovor na to sleparijo enak temu razočaranju. Ta odgovor izraža kratko geslo: smrt komunizmu! Smrt komunizmu in Osvobodilni fronti, da bo slovenski narod lahko spet v miru živel na tistem mestu, ki mu v Evropi pripada.
Za uspeh nam jamči naše disciplinirano, hrabro in s pomočjo nemških častnikov in podčastnikov organizirano, oboroženo in izvežbano slovensko domobranstvo. V zvestem orožnem bratstvu t nemškim vojakom, ki je najboljši vojak na svetu, je naše domobranstvo tako izvoje-valo že marsikateri boj zmagovito in tolovajem zadalo uničujoče adarce. Pa to je bil šele začetek. Začelo se bo prav za prav šele seda)! In to tako, da bodo Titovi tolovaji oslepeli in onemeli.
Pa ni samo borba proti komunizmu, ki jo moramo Slovenci z orožjem v roki izvbjevati. Božja Previdnost je dopustila to strašno vojno, ki je prizadela vse narode, zato, da med njimi izvede izbor onih, ki so vredni obstoja. Če hoče narod — prav posrbno pa majhen narod — to svojo preizkušnjo za uveljavljenje prestati, se n« sme borili samo s tvarnim orožjem. Še mnogo več mora storiti.
Prva stroga in brezpogojna zahteva Usode je, da je narod edini Zaradi duhovne needinosti je propadlo že mnogo in dosti večjih narodov, kot smo mi, ali pa so morali dolga stoletja trpeti, ker se niso mogli zediniti.
Tudi mi ne bi nikoli prišli v tako težak današnji položaj, če bi bili edinil
Toda danes ne mislimo iskati krivcev naše needinosti in jim delati očitkov, ker ni čas ca to. Spričo težkega položaja, v katerem sedaj mali slovenski narod tiči, iz globine svojega, samo ca usodo in bodočnost ljubljenega slovenskega naroda zaskrbljenega srca opominjam in rotim vse Slovence: »Bodimo edinil — Pustimo vse strankarske razprtije, ki so nas toliko veljale! Ne iščite nikakšnih ozkih strankarskih koristi, ker to samo cepi naše sile! Bodite le častni, do rojaka pošteni, nesebični, na pomoč pripravljeni Slovenci! — Bodite čuvarji naše narodnosti, zvesti negovalci naše skope, toda vseskozi prelepe zemljice, naše ljubljene domovinei Zaupajte v neskončnega Boga in negujte z vso doživeto notranjostjo vero v Njega! Združite svoje sile za mojim slovenskim domobranstvom, ki varuje vaše domačije pred boljševiškim navalom in ki je mimo vseh strank nosilec nove vsenarodne miselnosti, katera naj nas edine in složne vodi v novo bodočnosti Bodite zares samtf Slovenci! — Bodite strpni z vsemi našimi sosedi, ki govorijo drug jezik, in jih spoštujte! Zahtevajte pa spoštovanje tudi od njih — čeprav po številu majhni — zaradi svoje marljivosti, nadarjenosti in poštenosti ne« samo stoodstotni Evropejci, ampak po rasi, krvi in sposobnostih sorodni našim arijskim sosedom.«
Če potem naši edinosti pridružimo še zavest, da si bomo mogli odpomoči edino c lastnimi lisami in lastno marljivostjo in da nam nihče, pa tudi sam ljubi Bog ne bo pomagal, če si sami ne bomo, bomo tako stopili na pravo pot k vsem pridobitvam, ki bodo našemu malemu narodu v novo urejeni Evropi na razpolago. Na tej pravi poti nam bodo potem tudi naši močnejši in bogatejši sosedje radi pomagali.
V tem smisla vas, ljubi moji slovenski rojaki in rojakinje, znova pozdravljam in vas prosim, zaupajte In verujte v Boga in v božjo Pravičnost, zaupajte v svojo zemljico in — sami vase!«
Iz visoke politike
Novo begunsko jugoslovansko vlado t Kairu sestavlja že mesec dni — kdo? Dr. Ivan šubašič, že leto dni eden poglavitnih agitatorjev za Titove barabe v Ameriki. Do srede leta 1943., ko je njegova skupina — najbrž zaradi vnetega in složnega dela za narod — bila vržena iz tedanje jugoslovanske vlade, je bil dr. feubašič med prvimi zagovorniki kralja Petra II., generala Mihajloviča in politike, ki jo je vodila kraljeva vlada. Ko je odletel od korita, je postal trgovski potnik za rdečo robo, ki je doma in v tujini prodaja jugoslovanska podružnica Kominterne — AVNOJ. Pomagal je Titu odstavljati kralja in vlado tako vneto, da si je zaslužil ponovno priznanje »Slovenskega poročevalca«, »Ljudske pravice« in drugih uSivskih glasil. Ko se mu je pred mesecem dni po mešetarjenju plutokrat-ske politike odprlo upanje na bližnje — in naibrž tudi bolj polne — jasli, kakor so obljubljene in oddaljene Titove, je pohodil rdečo zvezdo, poljubil belega orla, zavrgel Tita in prisegel kralju, katerega je pred letom dni zavrgel. Skratka, izkazal se je pa tako značajnega, kakor more biti le bivši jugoslovanski politik...
Dr. Izidor Cankar, po milosti pokojnega dr. Korošca kraljevi jugoslovanski poslanik v Argentini in potem v Kanadi; mož, ki je zaradi denarja stopil iz katoliške Cerkve, pohodil duhovsko prisego ter se oženil, je pozimi 1044 — kakor poroča poleg drugih rdečih lističev tudi »Kmečki glas« — »svetu javil s posebnim sporočilom, da se ne more strinjati c izdajalsko politiko kairske vlade in zaradi tega odstopa.« Ostal je zvest samemu sebi ter prelomil še eno prisego, to pot dano kralju in bivši domovini, ker je zavohal, da bi se dalo pri Titu morda kaj več zaslužiti. Tudi on — milijonar po zaslugi svoje žene, minister po zaslugi voditelja katoliških Slovencev — je postal agent listih, ki hočejo uničiti te katoliške Slovence — in mimogrede tudi slovenske milijonarje, kakor so dokazali z umorom njegovega lastnega svaka. Ko je dr. šubašič iskal konjičev za svoje jasli, se je spomnil tudi dr. Cankarja, ln mož je ostal še enkrat zvest samemu sebi: prelomil je komaj nekaj mesecev dni staro zvestobo Titu ter poslal v svet novo izjavo, da j& bil na-pačno(?!) informiran in da preklicuje tisto, s čimer je pozimi preklical ono, kar je bil do tedaj...
Tako eden in drugi in deseti; ne dan^s tako, jutri tako, lemve« zmeraj Inko *-* v*« za narod in za »stvarc. DftttfeS pb geslu:
»Vsem Obljubil je korito, naj živi tovariš Tito!«
Jutri pa:
»Smo zavohali denarje — kralja Petra Bog naj varje!«
In tako dalje na vekov vekel
Samo na naš račun — nel
Politika in resnica
Stara reč je, da »politiki« lažejo, pesniki pa govorijo resnico, ln ker je to res povsod in v vseh časih, jc res tudi na našem »osvobojenem« ozemlju in v »no-rodno-osvobodilni« vojski.
Tam imajo dosti »politikov«, o katerih vrabci čivkajo, da so vedno lagali: Ser-nec, Marušič. Vavpetič, drugi tiči, in nazadnje, odkar so Kidriča naredili za politika, tudi on.
Imajo tudi nekaj pesnikov, ki med Slovenci niso imeli sreče, največ zaradi tega ne, ker so govorili resnico o sebi in svoji duhovni ter umetniški bornosti. Eden takih pesnikov ie Ione Seliškar, ljubljenec Josipa Vidmarja, odkar je ta v imenu čiste, netendenčne umetnosti postavil na svoj umetniški prapor rdečo tendenco. Kidrič in Seliškar sta staro resnico o politikih in pesnikih eanimivo potrdila.
Boris Kidrič namreč o »narodno-osvo-bodilni« vojski samozavestno trdi:
»V drugem razdobju tretjega lela OF se je narodno osvobodilna vojska Jugoslavije pod vodstvom svojega vrhovnega komandanta tudi na slovenskih tleh končno veljavno utrdila. Postala je sposobna uspešnih spopadov z nemškim okupatorjem... Med nemško ofenzivo 1943 smo sicer ponekod tudi izgubili orožje, toda tisto orožje, ki ga je med ofenzivo sovražne premoči najtežje ohraniti ... smo ohranili...« (V brošuri »3. leto Osvobodilne fronte«, izdal IOOF 1944.)
Edini znani spopad, ki ga je ta »narodno osvobodilna regularna * vojska« imela z nemško vojsko med svojim divjim begom v jeseni 1943, je, kakor vemo vsi, bil na Ilovi gori, a ie v ta spopad so bili Kidričevi regularci prisiljeni. O tem edinem legendarnem dejanju rdeče vojske pa priča Torte Seliškar, pesnik resnice o lastni — tudi strankarski m vojaški bornosti — takole;
»Joj, gor« smrti, tod so čudežni vrti.
Ognjeno cvetje bruha iz tal,
nad nami črnega dima val;
mimo nas jeklena čebele	■-
so smrtonosne pesmi pele
in na orgljice je smrt igrala,
ognjene himne v oaa vihrala ,..
Mi pa z obrazom v prst smo se trgali i* naših vrsti ta je vzkliknil kakor pijan in je padci vznak zravnan, drugi je roke razprostrl in se ie v prst zlomljen ozrl. tretji je planil ko ptica v nebo
Dali« na Z itranL
Smrt
komunizmu!
Slovenski dom
Smrf
partizanom!
Pod
tretjo krinko - stari obraz komuni«
Ozadja najnovejše »nacionalne« taktike slovenskih komunistov
komunisti zaupali komu tudi mesto slamnatega moža, ne da bi bil zanesljiv partijec.
Zakaj vsa ta komedija? Komunisti računajo s prihodom Angležev, radi bi se jim predstavili kot najčistejši narodnjaki. Zato so si izbrali take osebe, ki še niso čisto razkrinkane Te o-sebe naj bi vladale samo toliko dni. dokler ne bi komunisti vse nasprotnike 'likvidirali, kakor so to dejansko poskusili povsod, kamor so prišli Angleži. Zadostoval bi jim za ta pokolj samo en dan, kakor pripovedujejo partijci. Zaradi tega tudi tako vneto organizirajo VDV — Vojsko državne varnosti, to se pravi izbrane čete partijskih morilcev.
Še drugi razlog: Slovenski komunisti so zaslutili, da ta komunistična osvobodilna stavba le ni tako trdna, da bi mogla vzdržati vse mogoče viharje, ki se z veliko naglico približujejo, zato so sklenili, da se zatečejo zopet pod »nacionalni« plašč. Če bo torej Titova slava prej ali slej zamrla, se bodo skušali rešiti kot slovenski »narodnjaki«. Če bi pa Tito zmagal, bodo pa itak vse nasprotnike v najkrajšem času likvidirali — z »vlado« na čelu!!
Mimo tega pa bodo komunisti še naprej, J® boij neodgovorni kot prej, ubijali svoje nasprotnike, toda . naskrivaj, ponoči, v gozdu, na samem itd. Bodoči zločini bodo stokrat bolj kruti, krvoločni zato, ker bodo vsi brez izjeme zahrbtni. »Vlada« se bo zaradi njih izgovarjala na »neodgovorne elemente«, kakor se je 1943 izgovarjal Vidmar.
Kdor hoče veljati za resničnega nacionalista in bi hotel predstavljati Slovence, mora brezpogojno izročiti pravici vse komunistične voditelje od Kidriča pa do zadnjega ušivega politdelegata. Prav teko mora izročiti roki pravice vse ljudi, ki so bili kakor koli udeleženi pri 30 0C0 umorih. Potem šc!e bo slovensko ljudstvo verjelo, da sc je kdo res spreobrnil.
Kako naj torej odgovori slovensko ljudstvo na najnovejšo komunistično komedijo?
Slovenci moramo naprej ohraniti mirno kri in lojalno zadržanje, do komunistov in njihovih anglosaških pomagačev neizprosno staliče. kakor smo ga dozdaj. Zdaj puška govori! Kdor se hoče boriti za druge, presta mu pot, pusti naj pa pri miru tistega, ki hoče živeti! Dokažimo, da smo po tolikem trpljenju zre! in kulturen narod. Ne zahtevajmo razlage od voditeljev, ki jih ni. Otrok potrebuje razlage, zrel človek pa ie dolžan, da sam misli. Ne nasedajmo krivim prerokom, da
ne bomo obžalovali svoje zmote, kakor smo jo že tolikokrat
Sami smo bili priča, kolikokrat so slovenski izkoreninjenci, avanturisti, n odgovorni ljudje v zadnjih treh letih, me^
njali svojo taktiko. Spomnimo se,
kako
so nas vabili v hribe: leta 1941. v NHj! slovanske četnike«, koko so se leta ' • prelevili v komunistične »partizane« i nas izdajali badoglievcem, samo da nas prisilili v hribe, kako so leta 1 j pokazali svojo pravo barvo in po na^ Črtu pobili na tisoče svojih nasprotni kov, nedolžnih Slovencev.
In 6cdaj? Zopet so se umaknili za trenutek v ozadje, ker so spoznali, a so s svojo taktiko zavozili. Zato bi ra i spremenili krinko.
Spomnimo se, kolikokrat »čez dva me* seca, čez 14 dni« so nam napovedali konec vojne in da bo zmagal boljševik, Vsakokrat so se zmotili.
Ali je treba zrelemu narodu še posebej dokazovati, da se bodo vsi saI9?,J zvani »voditelji« tudi v bodoče motili? Poglejmo Čehe, kako se ne dajo zapeljati takim političnim sleparjem, kakor smo se dali mi. V hribih ni niti enega politika, ki bi predstavljal kakšno predvojno politično stranko. Komunistom so se udinjali samo izključeni politični pri" tepenci iz raznih strank.
Mali slovenski narod je prelil že toliko dragocene krvi, kolikor je ni sorazmerno noben narod. Slika razdejane slovenske zemlje ne bo po vojni manj strašna kakor slika drugih razdejanih dežel. In vse to se je zgodilo po zaslugi hujskačev iz tujine! Kdo bo obudil mrtve Slovence, kdo bo pozidal naše domove, kdo nam bo postavil nove šole, cerkve, ceste in železnice? Mal tisti, ki so jih sami podrli?
Ali naj bomo res narod, ki bo zginil s sveta, ker se je udal slepi politični strasti in pa tujemu hujskanju? Razum veleva: ne! Samo ena rešitev je, da so Slovenci ne vtopimo v lastni krvi. Oklenimo se domobranstva, ki se je rodjlo iz muk in krvavih preizkušenj zapuščenega naroda. Domobranci so naša varnostna straža, ki varuje naše domove m preganja domače razbojnike. Tega značaja ji ne more zbrisati nobeno tolovajsko blatenje. Domobranstvo je povsem v skladu z vsemi mednarodnimi določili, ki jih je Velika Nemčija strogo upoštevaj tudi pri nas. Nasprotno pa je rdeče tolovojslvo nezakonita, roparska prikazen tudi če bi šlo na nasvet Anglije pod »nacionalnim« geslom. Zato bo pa treba za vsako tolovajsko dejanje dajati prej ali slej odgovori
Kak® ©»Min tata prodaja sloven. Primorje
ItelifeKski kcimlsli In rslftav desar — ta sa gospsdarjl clcvenske GF na PršrtorskcKi
državo. Ni jim^JiUe^znano, da kotimfli-zem vj,Srbiji ofmubljja narodu Veliko Sr*
>hijo, Tin TIrvaf§|r%Sonuja ljudstvuVeliko Sovjetsko rm^isko!.. . da nastopit' v vseh deželah v tisti vlogi, .ki je ljudstvu najbolj všeč in draga, a da je vse to velikanska sleparija, !;er gre komunizmu le za to, da ljudstvo zapelje, da mu samo s svojo krvjo pomaga do zmage. do upostavitve najhujšega suženjstva nad narodi, do uničenja narodnosti, vero in družine, narodne omike in do razveljavljenja osnovnih človečanskih pravic.
V0bo«$p >— pod laškim rdečim jarmom-isoč basib fantov pa je šlo v gozd s Lcbrepeheiijem, da bo Slovenec na s9oji
Italijanski tauR&ti • gospodaril OF
pravi
Koliko je OF mar za slovensko zemljo, je jmkazala tudi na Primorskem, brž ko se je čutila dovolj močno. Komunistični list »Primorski poročevalec« je v februarju 1043 prinesel uradno »Objavo Izvršilnega odbora OF za Primorje«, v katerem pravi, da so se v Izvršilni odbor izvolili tudi zastopniki Italijanske komunistične stranke! Torej se tudi italijanski partijci bore za osvoboditev slovenskega naroda!
A kako se bojujejo? Z denarjem! Izvršilni odbor OF za Primorje sprejema namreč denar od italijanskih partijcev. — Kdo pa denar daje, ta Osvobodilni fronti in komunistom ukazuje, ker, če denarja ne dobe, morajo poginiti. Če jim italijanski komunizem denar ustavi, ne morejo več živeti, se politkomisarji ne morejo več valjati s priležnicami, ne morejo več kupovati orožja.
Zaradi tega so voditelji primorskih komunistov Italijanski komunistični partiji svojemu krušnemu gospodarju uslužni.
Ko je Italijanska komunistična partija, ki pošilja milijone in milijone lir slovenskim komunističnim voditeljem, zahtevala. naj ee Primorje dodeli Sovjetski Italiji, je Izvršilni odbor Komunistične partijo za Primorje to mirno, brez ugovora sprejel. — Na skupnem posvetu italijanskih in slovenskih komunističnih voditeljev v Trstu dne 25. avgusta 1943 so bili pod predstvom Titovega zastopnika sprejeti naslednji sklepi:
1. Razredno zavedni proletariat Julijske'Krajine smatra za svoj vrhovni politični cilj ustanovitev Avtonomne Sovjetske Republike Julijske Krajine.
(Slovensko Primorje bodi torej odsekano od ostalega slovenskega ozemlja. V njem bodo vladali tržaški rdeči la-honftki fakini.)
2.	Partizanski odredi na ozemlju Julijske Krajine se proglašajo za rdečo vojsko Avtonomne Sovjetske Socialistične Republike.
(Slovenski tolovajski odredi torej preidejo s tem pod vodstvo italijanskih komunističnih fakinov. Borijo se za to,
Hn 1»; m alr\\r AncT- i h rvhuinnh 7Ji vUu! :i 1!
ženili? svoj gospod in da bo on kaki manjšini jamčil za pravice!)
4.	Avtonomna Sovjetska Socialistična Republika Julijske Krajine ne !>o nobene osebe izgnala iz svojega ozemlja zaradi njegove narodnosti!
R&či Slaparji in njihovi poEnsgači
In kako se je izvršila največja in najbolj pogubna sleparija v zgodovini slovenskega naroda! Komunistični stranki, zakriti v krinko Osvobodilne fronte slovenskega naroda, se je posrečilo zapeljati precej dobrih, navdušenih Slovencev v gozdove, ker jih je znala oslepariti, češ da se bedo borili za Slovenijo, za slovensko državo, ki bo segala na zahod do slovenske narodne meje.
Jlkratu pa so slovenski komunisti, bogato plačani od Italijanske Komunistične partije, podpisali pogodbo, da bo Primorje pripadalo Italijanski sovjetski državi.
In že prodirajo prve italijanske komunistične kolone na slovensko ozemlje, že so zasedle del slovenskih Brd. še več! Italijanski badoljevski razbojniki, lei že vodijo komuniste in ki se ne čutijo več varne v Beneški ravnini, se pogajajo s slovenskimi tolovaji, da bi se smeli skriti v gozdove po slovenski Goriški! Torej bodo »Garibaldijeve« in »Mazzinijeve« rdeče brigade stale odslej na stražj — za svobodo slovenske zemlje! Komunisti bodo postavili Slovencem kozla za vrtnarja!
Kaj naj spričo le sleparije komunistov rečemo, če slišimo, da neki bivši slovenski »voditelj« iz zatišja pošilja svojim maloštevilnim pristašem na Primorskem navodila, naj se ne bore proti tolovajem, marveč naj ostanejo lepo v sredini, ker se nič ne ve, kaj bo. a ju gotovo, da bodo Sovjeti imeli odločilen vpliv na Balkanu? Kdor tako govori, kdor šibi odpor naroda proti komunistični OF, izdaja slovenske narodno koristi v Primorju! Kdor uganja lako politiko, je sokriv umorov, uničevanja in vse nesreče, ki jo nad naše ljudstvo prinaša rdeče tolovajstvo.
Največje sleparstvo v slovenski zgodovini, -Osvobodilna fronta, je vedno bolj očitno. Slovensko ljudstvo na Primorskem ga vedno bolj spoznava. Toda kmečko ljudstvo živi pod strahotnim, nezaslišanim nasiljem komunistov. Kjer pa se prikažejo domobranske čete, to nasilje odneha.
In ko bo tako povsod, tedaj se bo pokazala prava svobodna volja narodu, ki je: rešitev skupne slovenske domovine!
»Istočasno je bil kralju, ki je bil sokriv za vse storjene zločine proti interesom narodov Jugoslavije prepovedan povratek v Jugoslavijo. Končen sklep o kralju in monarhiji bodo prinesli svobodni predstavniki naših narodov po osvoboditvi. S temi sklepi prehajajo V6e pravice jugoslovanske vlade na Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije (Titova vlada! Op pis.), a predsedstvo AVNOJa je postalo najvišji nosilec in izvrševalec suverenitete naših narodov.«
(Iz govora Edvarda Kardelja (Krištofa), slovenskega komunista, dne 19. februarja 1944, str. 7.)
Tako je Kardelj, ki je še danes podpredsednik Titove vlade ter član Izvršnega odbora OF, govoril februarja v Črnomlju. V dolgoveznem govoru ie napadel bivšo begunsko jugoslovansko vlado in kralja Petra II. ter slovesna v
Nadaljevanje e 1. strank
in se je zviška zgrudil v odprto zemljo. Joj, gora smrti!«
(Tone Seliškar, »Sovražnik«, izdal propagandni odsek XVIII. divizije NOV in
Mi, ki smo idealisti, seveda rajši verjamemo pesniku kakor pa plačanemu prvaku OF, zlasti če oba govorita o istem: o »junaštvu« slovenske rdeče vojske. Skrbi nas le, kaj bo z nesrečnim pesnikom, če bo glede »uspehov« Kidričevih tolp govoril tako porazno resnico; če bo tako malo konspirativen!...
O »srednji liniji«
»Goriški list« prinaša pod naslovom »Srednje linijo ni«, uvodnik, iz katerega se nam zdi važno posneti naslednje, za vse nas veljavne resnice:
»Na Goriškem smo pred pol stoletja poznali politični pojem »slogaštvo«, ki naj	bi na	videz	pomenil, da	bi se	morali	vsi Slovenci	strniti, v resnici pa je
bilo to geslo le zelo reven plašč za osebne koristi nekaterih, ki so hoteli biti po vsej sili in proti volji ljudstva voditelji, dasi jih nihče ni poznal, razen tedaj, kadar so mu prišli rubit v hlev in na domači jo...
Naši časi so tako zaostreni, da se nihče noče briti s skrhano britvijo in nihče noče v boj z nenabrušenim bajonetom. Zato seveda kaka »srednja linija« — posebno	še na	Goriškem —	nima	smisla.	Tukaj	moraš	že povedali,	ali si	inož
ali si haba, v sredi ne boš plaval in tajil, kaj si! Kdor govori dandanes o »srednji liniji« na Goriškem (in drugod pri na«, op. uredn.), zavestno laže, ker simpatizira z onimi v gozdovih, toda njegova udobna postelj mu ne dopušča, da bi se ločil od nje. Toliko možatosti pa tudi n,imar da, bi ,se priključi! splošnemu prehujajočomu se gibanju, ki ga zlasti predstavljajo vrjjto domobrancev in katerega glavni glasnik na Goriškem je »Goriški list«.
Zalo so ti gospodje Iznašli neko »srednjo linijo«. Ako natančno pregledamo to skupino, ki si domišlja, da res pomeni nekaj »političnega«, spoznamo, da so to večni karieristi in špekulanti, ki se znajo sliniti na več strani: ki utegnejo dobiti tudi kakšne koristi za svoje žepe tu ali tam; utegnejo mežikati z levim očesom na desno in z desnim na levo, samo odkritosti nimajo...
Mi pa vento. da v sedanji borbi dveh svetov srednje linijo ni in da jnore služiti taka označba samo za nedeljsko kravato posameznim bojazljivim gospodom, ki bi se radi naredili na levo stran lepe, na desno stran pa učene in dostojanstvene.«
Še ena resnica
Kakor zverjad smo se v hoste poskrili dež nas premaka ter bttrja in' mraz, steze smo skrivne že vse prehodili, v snežne zamete si vtisnili gaz.
Prazni so kotli in mraz nas zajema, ognja ne smemo zažgati — tod, dim bi izdal nas — sovrag nas objema, žar bi ponoči pokazal ,mu pot.
Trudne oči eno samo besedo v molk in tesnobo moreče žare, ' kruha, oh, kruha — to misel prežgočo vrtajo želje v molčeče gore.
Glad nas kot jastreb ujedni obkroža, v blazne privide spreminja se kruh.
Noč pa molči, mesečina nas boža, led nas pregrinja zasneženih rjuh.
Ko mraz nas jutranji vse lačne predrami in prazni se kotli v nas zareže, povelje nas zdrami, hej s puško na rami )K) kruh... čez snežne gore!
Kaj pomeni ta pretresljiva žalostinka? Ali je to najnovejša himna »belih hudičev«, ki jih, kakor nam govore posebna jiohvalna povelja »maršala« rdečili barab Tita. »narodno osvobodilna« vojska povsod neutrudno goni in uničuje, da nimajo miru in obstanka ne ponoči ne podnevi? Ali je to obup »izdajalcev«, ki se bore samo še za ohranitev golega življenja? Ne, to je pesem, ki vsebuje krvavo priznanje o pravi morali »narodno osvobodilne« vojske, o njenem duhu, o njenem edinem cijju in edini želji: priti do kruha, najesti se... Kai svoboda, kaj smrt fašizmu, kaj narodi Poglavitno in edino je kruh, kruh!
Naj Tito, »Slobodna ’ Jugoslavija«, London, Moskva, »Slovenski poročevalec«, »Ljudska pravica« prepevajo o morali, o neugnanem poletu in o vzvišenih ciljih slovenskih rdečih ušivcev kar koli, nihče ni prave podobe o resničnem položaju teh tolp podal tako resnično, tako pretresljivo kakor Tone Seliškar, uradni pesnik pri XVIII. diviziji NOV in POJ,
Pesem, ki io zgoraj priobčujemo, nosi naslov »Kruh« Priobčena je na koncu zbirke »Sovražnik« kot zaključek, posnetek in program vsega, kar je Seliškar v tem zvezku zbral hvalnic in himen o slovenskem rdečem junaštvu m rdečem bojnem duhu. ,
»parlamentu« naznanil svojim slovenskim ovčicam, da je kralju Petru prepovedana vrnitev v domovino
Komunisti, še bolj pa ofarji, so širili od ust do ust to novico Ti so začeli pocestno blatiti bivšega kralja, na katerega so nekdaj na vsa usta prisegali.
»Slovenski poročevalec« št. 5, aprila 1944, je ta napad na bivšega kralja in njegovo vlado ponovil na prvih treh straneh pod naslovom »Neuklonljiva Ljubljana — maršalu Titu in nacionalnemu komitetu«. Samo nekaj stavkov:
»Odločno odklanjamo begunsko vlado... Prav zato odklanjamo tudi vrnitev kralja Petra. Jugoslovani si bodo v bodoče sami vladali. Odklanjamo tako vlado in takega kralja, ki seje razdor med težko preizkušene narode Jugoslavije . . . Najostreje obsojamo bivšo jugoslovansko begunsko vlado s kraljem Petrom na čelu... Kralj se mora iti borili, če ga ie starost usposobila, da se je vrgel ženski v krilo... Prav je, da je prepovedan vstop na naše ozemlje takemu kralju ...« itd.
Ti stavki so zapozneli odmevi melodije, ki so jo zapeli zmage pijani komunisti 11. novembra 4943 v Jajcu na »skupščini« AVNOJa. Takrat so si mislili, da bodo že o Božiču lahko priredili po Publjanskih cerkvah pojedine in plese, kakor so »napovedovali« na mitingih. V znani popevki so dali duška takemu razpoloženju:
»Takrat pojdemo v Ljubljano, zdaj nevesto prodano, svobodni bomo šli pred oltar.
In od naše gostije bomo vrgli pomije psom, ki zdaj gospodarijo tam «
Od njihovega prerokovanja se ni še nič uresničilo. Komunisti še vedno jedo pomije sami, a jih ie še zanje premalo. Tudi v tujini ni imel sklep Titove bande posebnega učinka. Bivši kralj Peter se ni dosti ustrašil grožnje hrvaškega kaznjenca in njegovih petoliznikov. Tudi begunska vlada si ni delala sivih\les zar radi Kardeljevega predloga. Politika je pač muhasta in njena pota vodijo drugam, ne pa v Titov brlog ali pa morda v Kidričevo »prestolnico« — Črnomelj.
Komaj trije meseci so pretekli, odkar je zavladalo tako bojevito razpoloženje med komunisti in OFarji, pa so že morali naviti drugačne strune, . Te strune done »nacionalno«.
Od februarja mesece prihajajo čudni glasovi iz tolovajskih taborišč. Bistremu opazovalcu se dozdeva, kakor da so slovenski ofarji drugače razumeli Churchillov in Edenov govor v angleškem parlamentu, kakor pa so ga ubogemu slovenskemu ljudstvu tolmačili z raznimi letaki. V a znamenja kažejo, da je nrav Churchillova pohvala mučno vpliva!« v na slovenske osvoboditfelje Od seme angleške pohvale jih bo konec,, kakor, še vsa- •> kogar.
Februarja so kar na lepem začeli »graditi slovensko državnost« prav tisti, ki so toliko slovenskih domov uničili in požgali. Oznanjati so začeti »svobodo, demokracijo in nacionalnost« prav tisti ljudje, ki so mučili in poklali ponoči po naših gozdovih toliko tisočev otrok, žena, deklet, fantov in mož. Razbojniki, tatovi in morilci in prešuštniki so postali kar na mah zaščitniki in oznanjevalci miru, reda, pravice, svobode, zakonitosti in morale. Vse seveda na papirju.
Postavili so si vlade, parlaipent, odbore, ustanove, skratka popolnoma urejeno »državo« — na papirju .»eveda — in pohlevno zaprosili svoje »zaveznike«, naj jih priznajo kot »edino zakonito in narodno oblast«.
Kaj se je zgodilo? Churchill je zapel v angleški zbornici laskavo pohvalo »balkanskim norcem«, ki so tako neumni, da se med sebot koljejo za druge koristi, toda podpisanega sklepa o priznanju slovenske in jugoslovanske vlade — torej edino veljavne pohvale — jim pa še ni poslal. Zadnji dogodki dajo slutiti, da so slovenski komunisti vse drugače razumeli Churchillovo hValo in da so šli še korak dalje v popuščanju, da bi si od njega kaj izmoledovali.
Najnovejše novice iz rdečega kral'*-stva poročajo, da poteka med slovenskimi ofarji še večja komedija kakor doslej. Ljudje z dežele pripovedujeio, da je OF razglasile, da na Slovenskem ni več »partizanov«, ampak samo »vojska kralje Petra«. Kdor zabavlja čez kralja Petra, ga zdaj ustrele, na papirju seveda. Do sedaj so komunisti streljali ljudi, če niso hoteli zabavljati čez kralja, zdaj jih bodo pa streljali, ker ga ne bodo hvalili. Komunisti znajo! Vedno je treba imeti kako možnost za ubijanje. V vsakem primeru pa spravljajo s tege sveta svoje politične nasprotnike.
Pravijo, da so tolovaji vrgli t kap rdečo zvezdo, da so odvrgli, vsa svoja znamenja, da se med seboj pozdravljajo po »jugoslovansko«, da so nabili po vseh vaseh lepake, ki napovedujejo Jugoslavijo, in da nič več ne prepevajo »Slovenija. sovjetska bodeš til«
ln končno vedo ljudje povedati, da so komunisti postavili celo »narodno vlado«, katere predsednik je zvezda dr. Darko Černej, drugi steber jni inž. Dušan Serncc. V vladi pa da ni prav nobenega komunista (? ? ?|
Ali je kaj takega mogoče? Pri komunistih je vse mogoče! Vse skupaj je le igra, in sicer krvava igra, ki naj terja novo slovensko kri.
Kaj je ozadje tega slepomišenja?
Iz ust partijcev se sliši, da komunisti več n« računajo s prihodom boljševikov. Pravijo, da se bodo ti ustavili na madžarski meji... Mislijo pa, da bodo prišli sera — Angleži. Resnica je pa, da komunisti vedo, da so se z ubijanjem, streljanjem in mučenjem nedolžnih Slovencev popolnoma onemogočili. Zato se hočejo za nekaj časa umakniti v ozadje, kakor so to storili tudi poleti 1942.
Vse to je samo nova krinka, zdaj že tretja v njihovem razvoju. Dokler je le en komunist v hribih, je vsaka »nacionalizacija« tolovajštva nemogoča O tem pričajo ncovržni doltazi.
Prvič: Pri celotnem številu tolovajev je okrog 70 % komunistov Katera »vlada« bi torej mogla nastopiti proti komunistom?
Drugič:	vsi	okrožni odbori OF so
povsem v rokah komunistov, starih partijcev. Celo v rajonskih odborih imajo večino partijci. Tako zahtevajo pravila KPJ. Nemogoče je torej, da bi prišla ljudska, nekomunistična volja do izraza v »vladi«.
Tretjič: slovenska »vlada«, če bi res bila, bi bila federativna vlada, ki je podrejena »Nacionalnemu komitetu«, torej Titovi vladi. Predsednik te vlade je Josip Broz-Tito. sekretar Centralnega ko-miteta Komunistične partije Jugoslavije, prvi podpredsednik pa slovenski komunist Edvard Kardelj.
»Slovenski poročevalec« piše o tej vladi: »Naši prvi začasni vladi izrekamo vse naše zaupanje, predvsem pa predsedniku, našemu prvemu borcu za svobodo, tovarišu Titu. Prav tako v največji meri zaupamo našemu tovarišu Kardelju, prvemu podpredsedniku AVNOJa ...«
Ta prava »vlada« ni bila dozdaj še nikjer preklicana. Katera slovenska »vlada« naj bi si upala delati proti dejanskemu predsedniku centralne vlade Kardelju (ker Tito je boij vodja oboroženih barab)? Nobena!
Četrtič: v tolovajski vojski so še vedno politični komisarji, ki imajo dejansko vso oblast v rokah. Ti so pa sami zanesljivi partijci. Kateri poveljnik bi smel kaj storiti proti volji politkomisarja? Nobeni
Teh dokazov nihče ne taji, zato tudi ne more biti govora n »nacionaliziranju« tolovajštva. Končno kdo je lako zaslepljen, da veruje, da se bodo komunisti borili za kake »buržujske« vlade in za »kapitalistične« kralje?
Zakaj je ravno dr. Černej postal (baje) predsednik te »vlade«? Zato, ker je že aprila 1941 predlagal v tedanji Narodni svet Borisa Kidriča! Dr. Černej se je delal demokrata Davidovičevega kova. v resnici je bil pa že davno povezan s Komunistično partijo. Ne mislite, da bi
: i$5WSp(U*ti, /9 rryvroj'skm našlo.-, pili spdiiibidi4?T2 z zelo' sprelno zamišljenim . in jzhjcftjtiu) načrtom. 1'jTriubmli w. uI rifrfi	ega	kred, ki ‘jxi hrepenelo
po svobodi, katero so mu Obljubljali. Zahteval je slovenske šole, prost razmah kulture, možnost za socialni napredek. Zaradi tega so se komunisti zavili v plašče narodnih osvoboditeljev, skrbno prikrivajoč svoje prave namene.
»Za slovensko toovfoo«
Kako so tolovaji nastopili pri svoji prvi mobilizaciji na Goriškem, nam je pravila briška mati, jokajoč za 15-lotnim sinom, ki so ii ga odvedli v gozd. To je bilo v lepi Medani, stari slovenski vasi, ki stoji v uh samih vinogradov zahodno od Soče.
Ponoči so komunisti potrkali na vrata. »Odprite, tu je jugoslovanska straža!« — Ko so jim odprli, so prišli v hišo z ročno strojnico, ki so jo postavili na mizo:
»Mati, mi vse vemo, kako je pri vas; vemo, da ste dali dva sina Italijanom, eden se bojuje v Afriki, drugi v Grčiji, najmanjšega, Tončka, boste dali slovenski vojski! t
»Za bož:o voljo, saj je še otrok!« je zajokalji mali.
Dajte ga za slovensko domovino!* jo je prepričeval poveljnik. Nato so jokajočega dečka s silo odvlekli...
V Vrhpolju pri Vipavi se je spomladi 1942 naselil neki inženir Tomažič, ki je nagovorjal fante za OF, češ da je treba pripraviti plebiscit, ki )>o odločil, ali naj Vipavska dolina pripade Sloveniji. Zato je nujno potrebno, da vsi zavedni slovenski fantje gredo k tolovajem, ki jih podpira »slovanska Rusija«. Ta želi nese!tično pomagati slovenskim bratom v Primorju.
Res se je temu rdečemu volku posrečilo, da je s pomočjo nekaterih sredincev, ki so bili tedaj še vsi zaverovani v GF, speljal v gozd vrsto izvrstnih fantov, med njimi več članov Mladeniške Marijine družbe iz St. Vida pri Vipavi. Kolikokrat so ti fantje, ki niso videli več poti nazaj, grozili: »Komunisti so nas sicer prevarali, a mi bomo tolovaj-slvo že obrnili na pravo pot!«
Pa so komunisti polagoma obrnili nje — v grob, češ da so nezanesljivi...
Pri nas vsastovani, v Afriki — Panarabci
Lahkoverni fantje so računali, da imajo opravka samo s kopico primorskih komunistov, in niso slutili, da so se zapletli v svetovne rdeče, mreže, ki se stekajo v rokah moskovskih judov. Ti zavedni, a preprosti mladi ljudje, ki o komunističnih prevarah ničesar niti slutili niso, so padli kot žrtve strahotne sleparije. Niso vedeli, da se komunizem v Indiji ponavlja kot vsoindijsko gibanje, ki nosi na zastavi napis: »Ven « tujci, Indija Indijcem!« Niso mogli ve-' deti, da v Severni Afriki komunizem nastopa v obleki panarabskega preroka, ki izrablja hrepenenje arabskih narodov jio združitvi vseh arabskih plemen od Gibraltarja do Sudana v eno federativno
lijan.ski komunisti.)
3.	Avtonomna Sovjetska Socialistična Republika Julijske Krajine jamči vsem trem narodnostim — italijanski, slovenski in hrvaiski — popolno narodjio svobodo in kulturno avtonomijo.
(Italijanski komunisti, ki so hudi nacionalisti, jamčijo Slovencem narodno
Uspešen lov n* komui>!sli"ue tolovaje s*
imeli vojaki muslimansko hrvatske S divizije v Scvrrni Bosni. Večje tolpe so se poskušale vgnezditi v severni Besni, toda poskus ie krvavo sP° letel. Pobitih jc bilo v nekaj dneh 1512 tolovajes
lovčič, roj. 19. marca pristojen v Črnomelj,
DR. MARJAN B
TONE F A J F A
naroda - v besedi in sliki
BUiflb M URI C tajnik Ccntrnlnejra komifefa Komunistične partije fer Izvršnegn odbora OF
ZDENkA K 1 D R I č- ARMIČEVA	EDVARD	KARDELJ
... ...	”no'	flon	Centralnega	komitcla
roditeljica VUa.a, slovenske čeke KomunMirne pnrtije Slovenije in
Jugoslavije ter Izvršnega odbora OF
BORIS KRAIGHER politični komisnr glavnega štaba rdečih tolp
Ko je propadla Jugoslavija, so mnogi *ar tekmovali v navajanju vzrokov, za-Jl , katerih da je morala iti po zlu; Jjnisfi so hoteli s komaj pritajeno mirnostjo in molkom vzbujati vtis, češ da so e davno vedeli, da bo do tega prišlo; navadni Slovenci so gledali, ker niso ničesar razumeli; le nekateri, prav redki, o se škodoželjno nasmihali in si meli °Ke, češ sedaj pojde žito v klasje.
Ii poslednji so bili najhujši grobarji •vse države in slovenskega naroda. Ro-var‘li 'O povsod in na vseh področjih, j as zanimajo zlasti tisti rdeči izvrženci, ,c!..so rovarili po Slovenskem. Prvič so nai'30*' delavni, drugič pa so pah-,i Slovence ^ v tako nesrečo, kakršne 16Pa šs ni doživel kak narod, zaradi če-ar prav tem ljudem — voditeljem Komunistične partije Slovenije — lahko re enl°. so grobarji slovenskega naroda
grobarji slovenskega naroda. i'anes so nam politični dogodki v biv-i Jugoslaviji časovno že toliko odmak-Jpni, da lahko poiščemo rdečo nit, ki se >]e skozi tedanje dogodke v naše da-asnje razmere. Medsebojna vzročna odvisnost je danes lahko vsakomur vidna.
I-anašnje razmere so posledica dvaj-etletnega načrtnega razdiranja podtalnih
Prišel je stari Kidrič, se prevejano poklonil tu, dal uslužnostno izjavo tam. stopil, če ni bilo drugače, celo do bližnje cerkve, da je dokazal, da ni tisto, kar so mu nekateri očitali — pa je dosegel vse. Z izkoriščanjem kratkovidnosti, politične neumnosti ter slavoželjnosti nekaterih oblastnikov v bivši državi je stalno reševal iz rok pravice bodočega najve^je-ga krvnika, kar jih slovenska zgodovina pozna.
Kako se je tiste čase slepo ravnalo, dokazuje tudi afera, ki jo je februarja 1040 sprožil »Slovenski dom«, ko je nastopil proti dejstvu, da sta književno nagrado slovenske prestolnice Ljubljane v tedanjih časih, ko je bila izda jalska vloga komunizma pri nas že docela jasna, dobila dva izrazita levičarja: Lovrenc Kuhar. stari agent Kominterne in mednarodni plačanec, ter Igo Gruden, vodilni pesnik komunistične 3Sodobnosti«.
»Slovenski domc je 6voj ugovor proti takemu ravnanju utemeljil s tehtnimi in nepristranskimi kulturnimi razlogi. Toda s to, menda edino odkrito besedo proti kulturnemu boljševizmu, ki ga je pod krinko »svobodne umetnosti« pri nas uganjal Josip Vidmar, je vzbudil ne le pri
Treba j!h je torej razkrinkati po duhu in telesu!
Prinašamo podatke za tri in trideset ljudi, ki so bili kvas slovenskega komunizma od leta 1930 dalje; ki so bili vsi člani centralnega in pokrajinskega ko-miteta Komunistične partije Slovenije, torej njeni voditelji. To so:
1. Apih Milan, sin Florijana in Frančiške, roj. Lorberg, roj. 4. nov. 1906 v Celju, tja pristojen, ločen zasebni uradnik. Stanoval je na Kongresnem trgu 9. Po poklicu je bil učitelj. Že v Mariboru se je bavil s komunizmom. Ker je bil obsojen, je bil odpuščen iz službe; klatil se je po Štajerskem. Po polomu 1941 je pribežal v Ljubljano, dokler ni pobegnil v hribe, kjer je še sedaj.
2. Bajrar Miroslav, akademik, sin Ivana in Helene, roj. Roba; roj. 25. jan. 1919. v Gornjih Petrovičih (Murska Sobota), kamor je tudi pristojen, stanoval je v Ljubljani do 3. aprila 1941. Danes je v hribih. Majhne postave.
3. Bajuk Stanislav, diplomiran pravnik, sin Antona in Katarine, roj. Pav-
marca 1917 v Drašičih, stanoval do 4.
iz drugih pokrajin. Imel je zveze z vrhovi doma in v tujini. Veliko je predaval po trojkah. Zadnje čase pred vojno se je udejstvoval tudi s prresom. Pisal je pod izmišljenimi imeni ter prevdel za založijo »Modro ptico« roman »V vrtincu«. Danes je v hribih.
13. Kraigher Boris, nedovršen tehnik, sin dr. Alojza in Viktorije roj. Jurančič, roj. 14. februarja 1914. pri Sveti Trojici. Stanoval je v Trnovskem pristanu štev. 14, poročen z Bučič Miro. Je majhne postave, zelo agilen organizator. Bil je že obsojen zaradi komunizma. Zdaj politični komisar zbornega poveljstva rdečih tolp.
14. Kraigher Sergij, nedovršen mdi-cinec, sin biv. notarja v Šoštanju Antona in Marije roj. Jakše, roj. 30. aprila 1914 v Postojni, pristojen v Šoštanj, poročen s Šentjurc Lidijo, učiteljico meščanske šole, članico »kočevskega parlamenta« in staro, že obsojeno komunistko. V Ljubljani je stanoval v Žitni-kovi ulici št. 16. Je majhne postave, hud organizator. Zadnja leta je živel v Zagrebu. Bil je že obsojen zaradi komunizma. Danes je v hribih..
JOSIP VIDMAR prcd*er!«ik IzvrSnepa odbora OF, maskiran »po proletarsko«
EDVARD KOCBEK podpredsednik Izvršnega odbora OF
DR. MARJAN BRECELJ član Izvršnega odbora OF in njegov organizacijski tajnik, strokovnjak za ropanje slov. naroda s posojili
ZORAN POLIC voditelj rdečega sodstva, odgovoren za kočevski prore« ter umore po njem
KOVAČIČ FEDOR
KOVAČIČ OSKAR
KOVAČIČ LEO
DOLINŠEK ANTON
tjrobarjev. Leto 1941. je bilo samo ugo-"en tronutek za izpolnitev že prej pri-Pravljen0jTa nagrta. Slovenski komunisti ^ ta trenutek izkoristili do kraja.
Ce Človek razglablja o zgodovini komunističnega rovarjenja v bivši državi Pred letom 1941, ga spravita iz ravno-dve dejstvi:	ravnanje	nekaterih
da
lyših oblasti z grobarji lastnega naro-tež *n nl0ra*ua P^loba teh prenape-
v Kdor je imel priliko videti, kako ma-nianio, omalovažujoče in prizanesljivo l° nekatere oblasti ravnale proti protidr-I Vnim elementom, proti komunistom, ee j® moral zgroziti. Živo «am je še v spo-I Jpu, kako se je šepetalo, kadar so pri-kakega komunista, češ da bo dobil ”°Sve koliko let ječe. Zgodilo se je na-obe. Včasih so koga obsodili na nekaj ?|secev, največkrat pa je bil še oproščen, jf t'a je ta komunistična propaganda in ^varjgnje saina otročarija. Mnogokrat se j® se kak minister zavzel za »nedolžnega« j^Sanjanca in ga pozneje sprejel še v rzavno službo. To niso bili redki pri-eri> in sicer v vsaki vladi, i	tedanji	oblastniki	niti	sli-
,ati niso marali, da bi kdo opozarjal na ^nninistično nevarnost in na dei rde-j0 .Rroharjev. Pisanje o komunizmu jim o bilo prav tako neljubo kakor pisanje >em, da je	njihovo vlado kje pri
nas
revščina in stiska. Ti nekateri vo-
vev1 duhovi v bivši državi so bili pre-c »demokratična«, da bi videli mason-*>i komunistično nevarnost. Redki so jki »o na to nevarnost opozarjali. Pol' -m° tuc*‘’ kolikokrat je ljubljanska .C1ia zadnja leta pred vojno prijela £:?riSa Kidriča, pa se ji ni nikoli posre-lo’ da bi ca bila snravila do sodišča.
nasprotnikih, temveč celo pri delu lastnega tabora tak vihar, ko da je z obsodbo nad podpiranjem komunistične literature z uradnih mest načel temelje vsega svetega in dobrega. Da ni bilo pokojnega dr. Antona Korošca, edinega slovenskega politika, ki je nevarnost komunizma za Slovence točno videl, bi se bila zadeva navsezadnje iztekla morda celo tako, da bi bil moral list dajati še zadoščenje Vidmarju, Kuharju ali pa vsaj tistim, ki so se zaradi obsodbe nad tako razdelitvijo nagrad čutili politično prizadete.
Ta dva primera pričata, kakšno razpoloženje je glede komunitma in glede njegove nevarnosti vladalo pred vojsko pri nas tam, kjer je bilo najmanj smelo.
A motili bi se, če bi mislili, da je tako imenovana i visoka« javnost spregledala vsaj zdaj ob toliki krvi, tolikem gorju in grozotnih posledicah dela, ki so ga grobarji slovenskega naroda pripravljali že leta in leta pred vojsko.
Kaj še! Zdi ee, da je nekaterim ljudem— in sicer tistim, ki bi po svojem poklicu morali biti luč in svetilnik — usojeno, da so vekomaj slepi, vekomaj neobčutljivi za bolest in trpljenje naroda, ki jih redi, jim daje priznanje in slavo; da vedno poznajo samo čast in ugled svoje kaste in stanu — ne zaradi časti same, marveč zaradi koristi, ki jim jih nedotaknjeni ugled kaste ali stanu prinaša; da zaradi tega zagovarjajo in opravičujejo tudi najbolj ničvrednega izmed sebe in skušajo preprečiti sleherni, bodisi še tako upravičeni napad nanj; da skušajo onemogočiti in oslabili vsako ugotovitev, ki jo narekujejo koristi celote in skrb za bodočnost lastnega naroda. Zdi se. da ie res tako. zakai drugače si
aprila 1941 na Karlovški cesti št. 11-1. Imenovani trije so bili komunistični organizatorji na univerzi. Danes so vsi v hribih.
4. Bravničar Dušan, akademik, sin Henrika in Marije, roj. Goetz, roj. 18. aprila 1919. v Hrastniku, pristojen v Kočevje, stanoval v Ljubljani, Medvedova ulica 22. Danes je v hribih.
5. Dolinšek Anton, kovinar, sin Franca in Ivane, roj. Habič, roj. 14. januarja 1910 v Ljubljani in sem pristojen. Samski, stanoval je na Poljski poti št. 138. Že večkrat obsojen zaradi komunizma. Velik in močan in ima hud pogled. Organdizral je delavce. Danes je v hribih.
6. Draksler Marija, samska, šivilja, hči Agneze, rojena 25. junija 1900 v Ljubljani, pristojna v Mavčiče (Kranj), stanovala v Aljaževi št. 11, že obsojena zaradi komunizma. Je najstarejša članica KPS še od takrat, ko je bila v Jugoslaviji komunistična stranka dovoljena.
15. Kreft Ivan, poročen dijak, Ivana in Marije roj. Lilek, roj. 30. dec. 1906. v Radgoni, pristojen k Sv. Juriju (Ljutomer). Bivališče neznano, ker jo vedno stanoval po deželi in organizrial »Zvezo kmečkih fantov in deklet«. Podedoval je po očetu večje premoženje, ki ga je vsega zapravil. Sam je govoril, da je bil v španski vojni prostovoljec. Na zunaj je izredno prikupnega vedenja, silno prijazen, toda morda najbolj nevaren komunistični organizator. Imel je sijajne zveze z Beogradom. Poročen je bil s hčerko bivšega vinskega trgovca, pozneje pa knjigovodje v ptujski elektrarni z magistro Baebler-jevo, ki je bila v službi v Novem mestu. Od je pridobil najprej za »Bojevnike«, pozneje pa za komunizem notranjskega milijonarja Karla (Lineta) Žagarja, pozneje inkasanta za OF pri ljubljanskih bogataših, ki si drugemu niso upali izročiti prispevkov kot njemu. Danes sta oba v hribih.
ERanc LESKOAEK
'lun UvrJnc*« odbora OF r Prvi politični komisar Poveljstva rdečih tolp (
FRANC LESKOSEK maskiran kot Peter Strunar
TUNE KAJ C A K član Izvršnega odbora OF »kričanhki socialist«
ŽERJAL ANTON	TOMŠIČ	VIDA
ni moči razlagati posredovanj, do katerih prihaja, kadar koli je kje v slovenskih listih napisano kaj, iz česar se da sklepati, da je Boris Kidrič sin starega Kidriča, poglavitnega holjševizatorja slovenskega vseučilišča in slovenske razumniške mladine. Marsikdo bi se za glavo prijel, če bi napisali, kdo vse prihaja ob vsakem takem primeru posredovat in zatrjevat, da stari Kidrič še daleč ni komunist in kakšne zasluge za slovenski narod ima ..
Jasno je, da mi, ki temeljito poznamo zasluge Kidriča in Kidričev za vse, kaT slovenski narod te čase trpi, ne moremo takim prizadevanjem »visoke javnosti« ustreči in da sem pa tja pokažemo tudi, kako sodimo o tej javnosti sami. Vse to pa dolauno zaradi tega, ker vemo, koliko je prav kratkovidnost, sebičnost, slavo-zeljnost in lahkomiselnost tako imenovanih »odločujočih krogov« in »visoke javnosti« zadnja leta pred vojno pripomogla, da si je komunizem pri Slovencih nemoteno pripravil na vseh področjih postojanke za revolucijo, ki jo izvaja zdaj.
Ti razlogi so krivi, da so mogli vodstvo naše javnosti prevzeti ljudje takega političnega in moralnega kova, kakršni danes vodijo Komunistično partijo in Osvobodilno fronto: mednarodni pustolovci, poklicni zločinci, idejni avanturisti politični špekulanti in roparji.
Sram mora zaliti obraz človeku, če ve za zakotne potuhnjene in nepomembne tipe, ki so pripravili tako hudo usodo slovenskemu narodu.
Iz množice teh grobarjev naj prikažemo z imenom in podobo glavne krivce naše narodne nesreče, ker je nujno, da jih slovensko ljudstvo spozna.
K O«IR MIRKO
STERMECKI MAKS
Drzna organizatorka delavk. Danes je v hribih.
7. Honn Rudolf, delavec, sin Roberta in Marije roj. Urek, roj. 30. aprila 1915. v Ljubljani, kamor je tudi (pristojen. Stanoval v Aleševčevi 38. Bil je obsojen zaradi komunizma. On je imel nalogo pridobivati mladino v društvu »Gozdovnikov«, katerega Član je bil že od mladosti. I>anes je v hribih.
8., 9., 10. Bratje Kovačiči, sinovi pokoj. Lucija in Eme roj. Rozzoni. 1. Fe-dnr, roj. 18. okt. 1907 pri Sv. Luciji, pristojen v Radovljico, stanoval v Ljubljani, Privoz št. 6. Bil je zasebni uradnik, zaradi komunizma že večkrat obsojen. Njegova žena Darinka roj. ašvent, hči Ferdinanda in Marije roj. Bavdek, roj. 17. maja 1921. v Ljubljani, huda in nevarna komunistka. Bila je tudi že obsojena zaradi komunizma. 2. + Oskar Kovačič, roj. oktobra 1908, poštni uradnik. Zelo krvoločen in zelo strupen komunist je 3. Leon, roj. 28. marca 1910., zasebni uradnik. Vsi trije fo poprej stanovali Cesta za Gradom šU 11, in so mnogo delali v »tehniki« in pri razpe-čavnnju komunistične literature. Fedor in Leon Kovačič sta zdaj v hribih.
12. Koriš Miroslav, odpuščeni profesor kemije, fcin Blaža in Uršule, roj. Žitko, roj. 15. marca 1905 v Ljubljani, neporočen, stanoval v Aljaževi št. 16. Bil je profesor na gimnaziji v Vel. Ki-kindi. Ker pa ni skrival komunističnega prepričanja, je bil odpuščen iz državne službe. Pozneje je bil v službi pri Mediču v, Domžalah. Izredno previden, skrajno premeten in zelo nevaren. Sprejemal je komunistične kurirje
16. Krivie Vladimir, diplomiran jurist, sin Edmunda in Frančiške roj. Me-žan, roj. 26. aprila 1914. v Idrijski Loki, pristojen v Ptuj, stanoval v Ljubljani na Tyrševi št. 125. Velike postave, zelo agilen, strupen in nevaren komunist, drži stike z višjimi funkcionarji. Zdaj je v hribih. Bil je z Ivanom Stanovnikom mlajšim dne 14. in 20. februarja v Črnomlju zapisnikar pri »parlamentu«, hkratu je član rdečega »zakonodajnega« odbora.
17. KrošI Josip, bivSi uslužbenec pri začasni upravi za razlaščene gozdove. Imel je kontrolo po gostilnah. Danes je v hribih.
18. Leskošek Franc, strugar, sin Franca in Terezije roj. Busar, roj. 2. decembra 1897. v Celju, kjer je najprej bival, pozneje pa v Ljubljani, Oglarjeva 41. Bil jo tajnik Saveza metalnih radnika Jugoslavije in kot tak je. imel velik vpliv na delavce. Vedno je organiziral štrajke, Čeprav je oblastem lagal, da vpliva na delavce pomirjevalno. Leta 1987 so ga socialisti izrinili iz »Saveza«, zato jo dal Leskoiek leta 1941. ustreliti Pavla Vrankarja, češ da ga je ta izpodrinil s tega vplivnega mesta. Leskošek je visoke postave, nadarjen samoizobraženec. Dober govornik, na zunaj hinavski. V Jugoslaviji je izdajal zakrinkano glasilo KPS »Ljudsko pravico« in druge tiskovine. Ima hišico v Ciglarjevi ulici. Bil je eden vodilnih organizatorjev OF. Leta 1941. je bil ža zaprt v šentpeterski kasarni v pritličju, pa so mu od runaj s pomočjo badoljev-ske policije prežagali križe, da je po>
(Dalje na 4. strani.)
»Slovenstvo«, »feggoslovanstvo« In »savcznlšteoe
slovenske Osvobodilne frsnf®
Eno najzanimivejših poglavij v »Črnili bukvah«., o katerih pišemo na drugem mestu, je poglavje o tem, s kakšnimi lažmi je Osvobodilna fronta skušala zakriti svo-j pravi komunistični obraz ter skušala pridobiti Slovence za svoje cilje z lažmi o tem, da se bori za slovenstvo, jugoslovanstvo, za zaveznike, za demokracijo itd. To poglavje na podlagi izvirnih listin ter izjav prvakov Osvobodi lile fronte postavlja komunistično propagando na laž ter dokazuje, da se za vsem tem besedičenjem o slovenstvu, nacionalnosti in drugem skriva v resnici samo komunizem. To poglavje pravi:
»V zvezi s tem velja omeniti še neki posredni dokaz za komunistični značaj Osvobodilne fronte. Ta posredni dokaz je kričeča razlika med propagando in resničnim stališčem Osvobodilne fronte do določenih vprašanj.
Komunistični prvaki v Ocvobodilni fronti so izkoristili prav vsa propagandna sredstva, da bi »trdovratne« slovenske ljudske množice z njimi pridobili za »na-rodno-osvobodilno gibanje«. — Za vsako politično skupino in usmerjenost so pripravili nova gesla ter izkoriščali vse momente, ki bi jim pri lem lahko koristili.
Prva laž
V začetku so gnali silovit hrušč s slovensko narodno zavednostjo, z nacionalizmom, s frazo n osvoboditvi, združitvi in samoodločbi slovenskega naroda. Toda prav tedaj, ko je ta »nacionalistična« propaganda Osvobodilne fronte najbolj cvetela, je Boris Kidrič, tajnik Komunistične partije in tajnik Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, na konferenci Partije v mesecu juliju 1042 s poudarkom izjavljal:
»Istočasno poudarjamo internaeionali-zem in so borimo proti šovinistom reakcije.«
»šovinisti reakcije« so za Kidriča in vodstvo slovenske Osvobodilne fronte vsi ljudje, ki proti internacionalizmu poudarjajo načelo slovenstva, načelo pravega nacionalizma. O slovenstvu in nacionalnosti Osvobodilne fronte pa najbolj nazorno govore njene izdajalske, protislovensko zveze s cesarsko italijansko vojsko, o katerih bt> govor pozneje.
Že dejstvo, da je slovensko »narodno osvobodilno gibanje« bilo zapovedano od Sovjetov, to je iz tujine, priča, da je pro-
(Nadal jeva nje 8 3. strani.)
begnil. tki tedaj je stalno v hribih in je bil od začetka politični komisar zbornega poveljstva. Tolovajsko ime »Peter Strugar«. Dal je likvidirati več ko 500 ljudi. Podpisal je nešteto likvidacijskih in roparskih dokumentov. Krvoločen do skrajnosti.
1!) Nachtigal Konstantin, akademik, sin dr. Rajka in Miroslave roj. Dolenc, roj. 20. aprila 1915 v Gradcu, pristojen v Ljubljano, kjer je stanoval v Slomškovi ulici 17. Organiziral je dijaštvo, danes baje v internaciji.
20. Nemarš Velimir, akademik, sin Leopolda in Marije roj. Pric, roj. 22. decembra 1920 v Ljubljani; stanoval v Prisojni ulici 5-1. Danes je v hribih.
21. Novak Leon, profesor glasbe, sin Antona in Leopoldine roj. Schvvarz, roj. 17. oktobra 190G v Mariboru. V Ljubljani je stanoval na Tyr»evi cesti 47b-111. Bil je že obsojen zaradi komunizma. Hud organizator, imel je večjo funkcijo v pokraiinskem komitetu. Danes je v hribih. Še hujši je pa brat Ante, učitelj, zdaj divizijski politkomisar, ki jo šel že prve dni v hribe.
22. Ocepek Angela roj. Dovč, delavka pri Saturnusu«, stanujoča v Spod. Zadobrovi pri Ljubljani. Poročena, ima enega otroka. Je močne postave, huda organizatorka po tovarnah. Danes je v hribih.
22. Ravnihar Evgen, odvetniški pripravnik, sin odvetnika dr. Vladimirja Ravniharja in Antonije roj. Strle, rej. 19. marca 1912 v Ljubljani, stanoval na Miklošičevi c. 18. »Ultra« komunist, politični organizator, salonski levičar, organiziral je »boljše krogec, kamor drugi »plebejski« komunisti nteo mogli. Vsi salonski komunisti, ki so danes v hribih, ter njih lahkomiselni očetje in matere se imajo njemu zahvaliti, da so'njihovi otroci deležni rdeče svobode in njenih posledic. Danes je Evgen Ravnihar v hribih in ima »motorizacijo« čez.
24. Slermcrki Maksimilijan, medic.i-nec, sin Maksimilijana in Evgenije roj. Veniza, roj. 30. junija 191)8 v Venco Carmone. Bil že jo obsojen zaradi komunizma. Delal je nekaj časa v bolnišnici. .le srednje postave, blond, nosi naočnike. Zelo zajedljiv in zagrenjen. Velik prijatelj Vladimirja Kozaka. Oba sta že od začetka v hribih.
23. Stopar Viktor, ključavničar, sin Jakoba in Frančiške roj. Špacapan, roj. 12. dčccmbra 1914, samski, pristojen v Ljubljano, stanoval v Predovičevi ulici štev. 32. Sposoben organizator delavstva. Imel je v mestnem odboru OK večjo funkcijo. Sedaj v hribih.
2(1. Stranic Vesna, akademičarka, samska, hči Jožefa in Katarine roj. lla-lokira, roj. 2. junija 1920 v Pazinu, pristojna v Maribor, stanovala v Ljubljani, Komenskega ul. 7, pri Baeblerjevih. Je majhno postave, agilna komunistka, organizirala je »ženski pokret«. Danes je v hribih.
27.	f Tomšič Anton, pravnik, poročen, sin Mihaela in Johane roj. Tomšič, roj. 9. novembra 1910 v Trstu, pristojen v Ljubljano, kjer jo stanoval v Bohoričevi ulici št. 8. Večkrat obsojen zaradi komunizma. Bil je glavni voditelj poleg Kardelja iu Kidriča. Bil je tuj-
paganda o slovenskem značaju tega gibanja ter o njegovem boju za slovenske vrednote in dobrino, laž.
Kako bi se tudi mogli boriti za slovenstvo in za Slovence ljudje, ki so Osvobodilno fronto začeli in jo še vodijo? Ali je kot borca za pravo slovenstvo in za slovenski narod moči smatrati Josipa Vidmarja, predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, ki je v slovenski književnosti in umetnosti poldrugo desetletje načrtno pobijal vse, kar je imelo kakršno koli zvezo s pravim slovenskim duhovnim in narodnim izročilom: ki je več kakor pet let z vsemi silami in pod vsemi krinkami pripravljal pot za boljševizacijo slovenskega kulturnega življenja; ki je v svojih kritičnih merilih prevrgel vse vrednote, samo da bi v umetnosti in v književnosti pripomogel do uspeha bolj ali manj neznatnim ljudem, ki so bili komunisti, to se pravi, ki po bistvu 6vojega nazora niso mogli biti Slovenci?
Ali more biti voditelj kakega slovenskega gibanja n. pr. Boris Kidrič, človek, ki je že v rani mladosti postal plačan agent Kominterne in je v vsem svojem neznatnem javnem delu vedno zagovarjal taka politična načela in taka politična stališča, ki so morala Slovencem v vsakem položaju prinašati škodo?
Kako bi bilo mogoče priznati kake idealne nagibe bivšim poklicnim zločincem in morilcem iz vodstva »narodnoosvobodilne vojske«, kakor je n. pr. »bri-gadn.i« poveljnik Stanko Semič, s komunističnim imenom Daki. ki se je večkrat bahal, da je sam z lastno roko poklal na desetine in desetine Slovencev? Ali morejo voditelji kakega narodno-osvobodil-nega boja biti ljudje, kakor je politični komisar bivšega II. bataljona Dolenjskega odreda Majcen Nace, ki jo v času naj-hujših komunističnih poko!jev dejal:
»Odlično delamo! Koder greva skupaj s komandantom Moretom Ivanom (ki je bil že pred vojno obsojen zaradi umora, op. pis.), povsod se vleče za nama rdeča črta. Samo midva sva jih v teni kratkem času nad tri sto pobila. Pot v revolucijo se sijajno pripravlja!«
Ali morejo veljati za prvake kakega narodnega, idejnega in idealnega gibanja mednarodni pustolovci in ljudje temne preteklosti ter okrvavljenih rok, kakor na primer dr. Aleš Bneblcr. bivši junak pariškega podzemlja in rdeči prostovoljec iz španske državljanske vojne, ter Lovrenc Kuhar, ki je svojo revolucionarno komunistično kariero začel s poneverbo delavskega denarja pri bratovski skladnici v Mežici? Ali je moči kaj takega trditi o
nik pokrajinskega komiteta KPS. Srod: nje postave, nosil je naočnike. Pokvarila ga je šola, kjer se je spoznal s Kidričem mlajšim. Vzdrževal je zveze s tujino. Us’-oljen leta 1942, najbrž ga je spravil s poti Kidrič sam, ker bi mu bil pri vodstvu l’arlije lahko nevaren konkurent.
28. Tomšič Vida, žena Antona, rojena Bernot, hči Ivana, učitelja, iu Franje roj. Rozman, roj. 16. junija 1916 v Ljubljani. Zo kot študentka obsojena zaradi komunizma. Žcuska brez čustva. Ko so jo uro pred ustrelitvijo moža spustili k njemu, je ostala zunaj celice pri vratih, dvignila pest k obrazu ter zakričala: »Anton, tovariš moj!« Nato se ie obrnila in odšla. Danes je v hribih. Je članica »zakonodajnega odbora plenuma OF« in CKKPS, glavna urednica »Ljudske pravice« in članica »komisije za ugotovitev zločinov«!
29. Žerjal Anton, bivši dijak, sin Antona in Elizabete, roj. Ivančič, roj.
23.	januarja 1915 v Rojanu pri Trstu, pristojen v Ljubljano, kjer je stanova! na Večni poti št. 27. Bil je že kot študent obsojen zaradi komunizma. Menda je bil ustreljen 1912.
30. Kardelj Josipina rojena Maček iz Zadobrove. To je druga »žena« Kardelja, ker prva — privatna uradnica — se ie dala ločiti od njega zaradi komunizma. Njen brat Ivan Maček — »Jernej Posavec« — je bil prv^vrhovni poveljnik slovenskih rdečih tolp. Bil je v Moskvi. Danes je komunistični »minister« za notranje zadeve in je v hribih.
31. Baebler Aleksander.
32. Kardelj Edvard, in
33. Kidrič Boris. O poslednjih treh bo treba posebej govoriti ob priliki.
Teh 33 ljudi je tvorilo torej jedro predvojnega slovenskega komunizma. Marsikdo se bo začudil, ko bo bral skoraj neznana imena in na videz brezpomembne osebo. A to je ravno taktika komunistov, da pravih voditeljev ljudje' nikdar ne poznajo. Izmed vseh 33 so komaj štiri imena bolj znana, drugih pa širša javnost ni poznala.
Če bi bile oblasti n. pr. lela 1935. ali pa še 1941. zaprle omenjenih 33 ljudi, bi ne bilo nikdar OK na Slovenskem in tudi takega pekla ne, kakor je sedaj. Badoljevci so imeli vseh 33 zločincev ie zaprtih, pa so jih po kratki prdigi iz-puslili iz zaporov. Ali niso bili veliko dušni? Vsekakorl Ko pa so videli, kaj OF počenja, so poslali nekaj protikomunistov v gozd, da izsledo voditelje. Ko se je patrola vrnila iz gozda in povedala, da je 14 glavnih komunistov - voditeljev OF na Grabeljcah v Iški, so šli badoljevci tja ločno čez 3 tedne, ko že ni bilo o taborišču ne duha ne sluha. Kaj mislite, kdo je obvestil komuniste, naj se umaknejo? Uganite, mi smo že! Dobro bi bilo, če bi uganili to tudi Slovenci izven naše pokrajine, ker sicer bodo po končani vojni preklinjali vse Kidriče, Baeblerje, Kocbeke, Lubeje, Ruse in druge, pa bo prepozno!
»Za bolezen so zdravila,« pravi narodna pesom. »Za neumnost in nezrelost jih pa ni,« nam dokazujo zgodba o tem. kdo so bili grobarji slovenskega naroda še pod Jugoslavijo in zakaj so to Lahko postali!
Edvardu Kocbeku, človeku, ki je skušal svoje bolestne težnje po oblasti uveljaviti pod vsemi prapori in v vseh oblekah od kolarja preko anarhističnega individualizma, personalizma m »novega krščanstva« pa do najbolj ncodjemljivega in krvavega komunizma?
Niti enemu izmed teh ljudi ni moči česa takega prisoditi. V zločin nad slovenskim narodom, kateremu so dali ime Osvobodilna fronta, so jih gnali osebni nagibi, osebne strasti in osebna užaljenost, ne pa skrb za slovenstvo ali ljubezen do naroda. Pravo ozadje in nagibe njihovega izdajalskega dela je najbolje izrazil Edvard Kocbek v pismu, ki ga je
10.	avgusta 1943 pisal nekemu svojemu somišljeniku v Ljubljano, v katerem pravi:
»Ne gre (nam, to je Osvobodilni fronti, op. pis.) več za zlnm fašizmov, ampak za tisto zadnjo resničnost sveta: posest in oblast.«
In to je edina dejanska resnica o tem, zakaj se voditelji Osvobodilne fronte bore. Slovenstvo in boj za narodno korist sta jim samo propagandna laž!
Druga tež
Druga taka propagandna laž Osvobodilne fronte je trditev, da so v njej zastopano vso bivše slovenske politične stranke.
Slovenci smo v preteklosti imeli štiri pomembnejše politične stranke, ki 60 res imele zaslombo v ljudstvu in 60 V6e skupaj v resnici politično zastopale ves slovenski narod. To eo bile: Slovenska ljudska stranka. Samostojna demokratska stranka. Samostojna kmečka stranka in Socialistična stranka. Komunistična stranka zakonito ni obstajala, pa tudi kot nezakonita skupina ni številčno pomenila nič, kaj šele da bi bila mogla zastopati kak znatnejši del slovenskega ljudstva. Slovenska ljudska stranka se je po letu 1935. vključila v vsedržavno Jugoslovansko radikalno zajednico. Samostojna demokratska stranka ter Samostojna kmečka stranka pa že 1. 1932. v Jugoslovansko nacionalno stranko.
Dejstvo je, da v Osvobodilni fronti ni zastopana niti ena od teh bivših strank, ki hi slovensko ljudstvo lahko edine politično predstavljale. Niti v širšem niti v ožjem vodstvu Osvobodilne fronte ni uiti enega človeka, ki bi bil m°eeca aprila 1941 član, kaj šele vodilni zastopnik katere koli izmed omenjenih slovenskih političnih strank. Noben član Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte ni nikdar bil viden član katere izmed navedenih slovenskih strank. Ker stranke lahko zakonito zastopajo samo vodilni ali od stranke za to pooblaščeni ljudje, je torej jasno, da Osvobodilna fronta s trditvijo, da so v njej zastopane vse slovenske stranke — laže.
Vodilni slovenvki stranki: Slovenska ljudska stranka v sklopu Jugoslovanske radikalne zajednice ter Samostojna demokratska stranka v skiopu Jugoslovanske nacionalne stranke kot zastopnici ogromne večine slovenskega ljudstva sta bili pri pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronte celo izrečno izključeni, ker so se ju voditelji Osvobodilne fronte kot večinskih zastopnic ljudstva bali. O tem priča izjava predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Josipa Vidmarja, ki je v brošuri »Beseda o Osvobodilni fronti«, zapisal:
»Jasno pa vam mora biti, da (Osvobodilna fronta, op. pis.) nikakor in pod nobenim pogojem ni marala in ni mogla sprejeli v svoje vrste strank, ki eo se v jugoslovanski preteklosti osramotile in omadeževale... ali ki eo ščitile in podpirale peto kolono na naši zemlji ali celo same bile peta kolona za naše sedanje okupatorje. V ti dve sramotno zaznamovani skupini nesprejemljivih je Osvobodilna fronta utemeljeno štela vodstvi obeh dotedanjih vodilnih političnih strank: Jugoslovanske radikalne zajednice in Jugoslovanske nacionalne stranke, ki sta bili iz Osvobodilne fronte vnaprej in nepreklicno izključeni.«
Izključeni, ker sta bi!: po tradiciji protikomunistični, zlasti prva, ki temelji na katoliškem svetovnem nazoru in bi jo za proiinarodno delo <>>svo4>odilne fronte sploh ne bilo jnoči pridobiti Hkrati s to »izključitvijo« ,je Usvobodilna fronta hotela že vnaprej kot »peto kolono« in »izdajalce« označiti ogromno večino slovenskega naroda, ki sta ga ti stranki zastopali in vodili.
Resnica je, da je kot politična stranka v OovotmdHni fronti od vsega začetka zastopana samo Komunistična partija Slovenije in nobena druga. Ta je. danes tudi edina dovoljena stranka v okviru Osvobodilne fronte. Edino od Komunistične partije Slovenije so v vodstvu Osvobodilne fronte vodilni ljudje, to je člani njenega Centralnega komiteta, ki Izvršni odbor Osvobodilne fronte tudi dejansko vodijo. Predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Jooip Vidmar, ni nikdar pripadal nobeni stranki in se je s tem vedno postavljal. Zaradi tega ne more danes govoriti o tem. da v Osvobodilni fronti katero — zlasti v vodilnem smislu —- zastopa. Isto je z drugimi člani Izvršnega odlrora: Kocbekom, Runom, dr. Brecljem Marijanom, Fajfarjem, Lubejem. Nihče izmed njih ne zastopa nobene slovenske politične stranke, ker nihče v nobeni ni bil, kaj šele da bi bil dobil pooblastilo za zastopstvo. Ker so Kocbek, Fajfar in Brecelj danes vsi člani Komunistične partije, jih jo treba smatrati kvečjemu za njene zastopnike, tako da je Komunistična partija Slovenije v Osvobodilni fronti ue le edina politična stranka, temveč hkrati tudi najmočneje zastopana skupina. Od nje eo namreč v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte poleg Članov Centralnega komiteta Komunistične partije: Borisa Kidriča, Edvarda Kardelja in Frunca Leskoška, še omenjeni trije; dalje Zoran
Polič, Josip Rus in Franc Lubej, ki so tudi člani Komunistične partije Slovenije.
Tako od članov Izvršnega odbora Osvobodilne fronte uradno ni pripadnik Komunistične partije samo Josip Vidmar, če smemo verjeti njegovi lastni izjavi. Kje more potem biti govora o tem, da so v Osvobodilni fronti zastopane vse slovenske politične stranke in skupine?
Ista slika je v drugi najvišji ustanovi Osvobodilne fronte, v njenem »Plenumu«, v katerem sta od bivših vidnejših zastopnikov kake-stranke samo pokojni dr. Ant. Brecelj, ki je bil zaradi nediscipline že 1. 1936. izključen iz Slovenske ljudske stranke, ker je zaradi ozire osebne politike skušal delati v njej razdor, ter inž. Scrncc, bivši jugoslovanski minister za gradnje, ki se je v Slovenski ljudski stranki m v ja-vnem življenju onemogočil s svojimi umazanimi korupcijskimi zadevami iz leta 1927.
Ce ta dva človeka, člana širšega vodstva Osvobodilne fronto, lahko zakonito zastopata v njej kako slovensko stranko, naj presodi vsakdo sani!
Taka je torej resnica o propagandnih trditvah Osvobodilne fronte, da so v njej zastopane vse slovenske politične stranke.
Tretja laž
Tretje tako zlagano propagandno geslo Osvobodilne fronte je bilo govorjenje o Jugoslaviji, jugoslovanstvu, skupnosti jugoslovanskih narodov itd. Vse to je
bila gela propagandna laž za slepljenje javnosti.
Kako bi bilo moči verjeti v odkritosrčnost komunistične propagande z jugoslovanstvom, če je Osvobodilna fronta v letu 1941. smatrala za svojo poglavitno nalogo, da bivšo državo kot politično idejo in stvarnost pri slovenskem ljudstvu čimbolj očrni! Podtalna glasila Osvobodilne fronte to leto niso za bivšo Jugoslavijo imela drugih priimkov kakor »jugoslovanski nestvor«, »koruptna reakcionarna tvorba«, »kapitalistična pošast«, »neživljenjska absurdnost«, »petokolonska Jugoslavija«, »smrkavec Pe-ter II. in njegovi beli jastrebi« (glej »Slovenskega poročevalca« iz leta 1941. ter drugo podtalno propagandno literaturo), »režim žandar-jev, Glavnjač, režim socialnega in nacionalnega zatiranja«. (Tito: »Narodno vprašanje v Jugoslaviji v luč-i narodno osvobodilne borbe«).
Ko sp se propagandna gesla zaradi taktike, ki so jo narekovala Osvobodilni fronti navodila iz Moskve, spremenila in začela poudarjati neko svojo Jugoslavijo in jugoslovanstvo, je uradno stališče vodstva ostalo isto. Tone Fajfar, član Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, je meseca maja 1942 na shodu v Kompoljah govoril:
»Naša hrabra partizanska vojska ne
prizna bivšega kralja Petra... Kajti mi Jugoslavije nočemo več. Mi hočemo ustvariti n "kaj novega, zato kontinuitete Jugoslavije ne priznamo.«
Brošura »Zakaj je propadla Jugoslavija?«, ki jo je izdala Agitacijsko propagandna komisija Centralnega komiteta Komunistične partije Jugoslavije 1942 — torej vir, ki izraža uradno stališče Komunistične partije in s tem Osvobodilne fronte — pravi:
»Drugič pa mora «ideo!cška» navlaka izginiti z narodne pozornice. Taka ideološka navlaka je... protislovensko in pro!i-ljud-ko jugoslovcndvo... Tisti, ki so nekoč iz idealizma sledili Jugoslovanom, naj se danes... ne čutijo prizadete, če bijemo tudi po j u godove n st v u — prav tako kakor smo tolkli po vseh pojavih peto-kolonelva znotraj slovenskega naroda.
Mi komunisti, ki nimamo sentimentalnih ozirov... smo dolgo tega našli izvirni greh tam. kjer ga je treba tekati: v letu 1918« (namreč v nastanku Jugoslavije, op. pis.).
Brošura »Revolucionarni razvoj slovenskemu narodno osvobodilnega gibanja«,
ki jo je Komunistična partija Slovenije izdala meseca junija 1912, pravi:
»Njegov (narodnoosvobodilnega gibanja, op. pis.) smoter pa vendarle nikakor ne bi bil dosegljiv s kakršnim koli povratkom predokupacijedtega stanja, recimo Jugoslavije. Med upravno in vojaško organizacijo ter oboroženo silo stare Jugoslavije po eni strani, ter sedanjo osvobodilno vojno slovenskega in ostalih narodov Jugoslavije po drugi strnni, ni prav nobene dejan-ke kontinuitete.«
četrta laž
Četrto tako propagandno slepilo, ki mu je nasedel del domače javnosti, še bclj pa tujina, je kričanje, da je Osvobodilna fronta »angleški« zaveznik in da se bori za njihove cilje. Tudi ta propaganda je samo taktika, ki jo vodstvu Osvobodilne fronte narekujejo vojno politične razmere in navodila iz Moskve. Načelno stališče vodstva Osvobodilne fronte, do Anglijo in Amerike je teto kakor do tako imenovanih fašističnih držav. Slovenska Osvobodilna fronta 6e bori izključno za komunistične, to je sovjetske politične cilje, in se ima za sovražnico vsake druge sile. Njeno načelno stališče je izraženo v brošuri »Revolucionarni razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja«. Tam beremo o smislu in cilju njenega boja med drugim tole:
»...njegov smoter — namreč osvoboditev, združitev in samoodločba naroda — pa vendarle nikakor ne bi bil dosegljiv s kakršnim koli povratkom prcdokupacij-skega stanja ali z vzpostavitvijo katerega drugega imperialističnega sistema, ki l)i vklenil v svoje meje slovenski narod... To se pravi revolucionarno zlomiti obstoječi sistem... in revolucionarno preprečiti vzpostavitev katerega koli starega sistema imperialističnega jarma nad Slovenci.«
Boris Kidrič, tajnik Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, je na konferenci Komunistično partije Slovenije mesecu julija
1942. leta glede razmerja do Angležev in Amerikancev izjavil:	...	,
»Tisti, ki bodo šli na angleške P0?.-'" J j	z
se jih je treba bati, ker bodo prej ali e ^ šli... v naročje bele garde.«
Pero Popivuda, zdaj komandant komunistične »divizije«, je Imel meseca n J
1943. leta v Iški grapi predavanje, na Katerem je dejal:	...
»Ko bomo vse države osvobodili, mo pognali še Anglijo.«
»General« Jaka Av šič, namestnik vi kovnega poveljnika »slovenske narodno-osv bodilne vojske«, je 12. oktobra 1943 v D brniču govoril takole:	„	,
»Naš partizan se bije ob Soci, ob vr -skem jezeru, ob Uni. pripravljen, da s vsakega sovražnika, pa najsi bo	’
ki ga je že strl, ali Nemec, ki ga "Oi kmalu pogazili, domači izdajalec belo i plavo gardist, ali pa Anglež. Vse bom uničili.«
Zoran Polič, član Izvršilnega odbor Osvobodilne fronte, je 26. julija 1943 go- j voril:	*'	|
»Med partizanskim moštvom in komando se pojavlja žalostno dejstvo, da Postajajo anglofilski. Zvezo z Angleži smej® uporabiti kvečjemu kot propagandno j sredstvo, njihove simpatije pa nikakor ne smejo biti na angleški strani, zlasti pa se ne smejo navzeti njihovega duha--- • Anglijo lahko izrabljamo v toliko, v ko- , likor s tem lahko slepimo ljudstvo, na i drugi strani pa, da izvlečemo iz Ang,e- | žev, kar se le da.<	j
Vrhovno poveljstvo »narodno-osvobp- j dilne vojske«, »zaveznice« Angležev in Amerikancev, je dalo spomladi 1943 postreliti dosti vojakov in poveljnikov, ker so se preveč ogrevali za Anglijo. Tedaj j je isti Polič tudi prepovedal podta!n:m propagandnim glasilom Osvobodilne fron- j te pivati kar koli v angleškem ali aoie- | riškem duhu in smislu...
Priča, ki je imela dolgo časa vpogled v delo in usmerjenost Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, pripoveduje glede tega naslednje:	I
»Že pred razsulom Jugoslavije je bilo 9 razpoloženje Komunistične partije docela |j prctiangleško in profcizavezniško. Po zlomu Jugoslavije pa so se ti ljudje orientirali še streže proti Angliji in Ameriki, in sicer zaradi navodil iz Rusije, ki so opozarjala, da bi Angleži in Amerikanci kot reakcionarji utegnili izjaloviti poskuse za revolucijo...«
Ko je »narodno-osvobodilna vojska* prišla na teren, je s pisano in ustno propagando začela takoj napadati Anglijo in njene uradne zastopnike, češ da bodo B gotovo podpirali veako reakcijo pri Zato je treba vliti v duše partizanov in civilnega prebivalstva največje sovraštvo do Anglije.
Za to sta se s pisanjem zlasti zavzemala Boris Kidrič ter Edvard Kocbek, oba člana Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte. Proi.iangleški kurz v Osvobodiln1 fronti je bil v začetku tako hud, d i 60 t prijeli im takoj ustrelili vsakogar, ki j® Angleže samo omenil. Vsa niihova propaganda jo bila v prvih časih naperjena zgolj proti Angležem.
To uradno stališče vodstva Osvobodilne fronte se tudi po 8. septembru 1943 M spremenilo. Vsi politični komisarji so do- ; bili navodila, da morajo na 6hedili go- \ voi iti v protianglešlr'm smislu. Ta navodila so tudi izpolnjevali. Zlasti je to dela* član Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte Zoran Polič, ki je imel po 8. septembru čez deset 6hodov, kjer je govoril proti Angležem. On in vsi govorniki — politični komisarji — so v Stični, v Cerknici, Kočevju, Ribnici in dmgcd napovedovali, da bodo pognali iz dežele tudi »tretjega okupatorja«, to je Angleže, če bi prišli...
Ko je po angleških začetnih uspehih proti Italiji začelo navdušenje za Sovjete med »narodno osvobodilno vojsko« plahneli in so se vedno bolj oglašale simpatije do Angležev, je Izvršilni odbor poslal vsem političnim ustanovam Osvobodilne fronte vrsto skrivnih okrožnic 1 najstrožjimi navodili, da je treba navdušenje za Angleže z vsemi sredstvi zatreti, ker bi angleški vpliv pomenil smrt za komunizem na slovenskem ozemlju-
Protiangleško stališče voditeljev Osvobodilne fronte je razvidno tudi iz ukrepa. ki pod smrtno kaznijo prepoveduje poslušanje radijskih oddaj iz Londona.
Najjasneje se je to stališče Osvobodilne fronte pokazalo oo 8. septembru, ko je narodno-osvobodilna vojska hitela vse italijansko orožje, kar ga jo ortalo pri nas. voziti v podzemna skrivališča v Kočevskem Rogu. Na vprašanje, čeniU to skrivanje in skladišča, so člani Izvršilnega odbora Osvoliodilne fronte odgovarjali zaupnikom, da morajo to orož- j je pripraviti za boj proti »tretjemu okupatorju«. to je proti Angležem, ki se bodo najbrž izkrcali r.a Balkanu. Glavno poveljstvo da je že izdalo vse načrte in se l o Angležem postavilo v bran, kjer koli bi skušali priti na Balkan.«
To je torej resnica o »nacionalnosti*, o »jugoslovanstvu« in o »zavezniški* usmerjenosti Osvobodilne fronte... ,
Peta laž
Felo tako zlagano geslo, s katerim ,te Osvobodilna fronta skušala slepiti slovensko ljudstvo, je bila fraza o demokraciji, za katero in v imenu katere da se narodno osvobodilno gibanje bori.
V imenu le »demokracije« je Osvobodilna fronta dajala streljati znane in ne* znane ljudi, ki so si drznili o korist* slovenskega naroda misliti drugače kakor komunisti. V imenu te »demokracije« Se je borila proti večini slovenskega naroda in z vsemi sredstvi skušala zadušiti njen glas; v imenu te »demokracije« je uganjala najhujše duhovno, politično in gospodarsko nasilje nad slovenskim ljudstvom.
Kako pa v resnici misli z demokracijo, je docela jasno pokazala lani meseca septembra, ko je uprizorila volitve tako imenovanih »slovenskih ljudskih odposlancev«.
Resnico o teh volitvah in o svobodi ter demokraciji, ki vlada pri njih, Pa Belokranjci sami najbolj veste, saj ste pod krvavo vlado Osvobodilne fronte volili tolikokrat kakor nikoli poj>rej. a nikoli pod grožnjo strojnic, kakor nicralv v »novem redu«.
>ST OVE^SKT DOM"
»ČRNE iUSC¥l« ali Maii o slaganosti m zfeSnskem delu kesvtunislične ©sw®fe©di!ne fronte
Vsa naša javnost s komunistično vred je z ogromnim zanimanjem pričakovala izida »Črnih bukev«, v katerem je mislila dobiti drugi del knjige »V znamenju Osvobodilne fMute«, ki je izšla v začetku lanskega leta.
Ta knjiga je izšla pretekli teden pod naslovom >Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu«. V tehtni in zgoščeni besedi, z obilico izvirnih dokumentov, izjav in slik kaže uničevalno delo Osvobodilne fronte pri nas. Seznanja nas z njenim nastankom, njenim političnim ozadjem, njenimi nameni in pomenom, ki je daleč od tega, za kar jo je komunistično vodstvo OF razglasilo.
Že knjiga »V znamenju Osvobodilne fronte« je vzbudila ogromno zanimanje nied vsemi Slovenci kot prvo resno protikomunistično dokumentarno delo. Njeno nadaljevanje črne bukve« se pa od nje temeljito razlikuje po obliki, vsebini, obsegu, načrtni obdelavi dokumentarnosti in izboru slik.
že zunanja oblika knjige je taka, da vzbudi v človeku na prvi pogled zanimanje in je s tem že na zunaj dosežen njen namen. Zunanja oprema je enostavna, toda izredno učinkovita in prepričevalna ter logična glede na vsebino. V črni strani bol kvadrat, njen napis v črnem >Črne bukve«. Zdi se ti kakor mrtvaški oder, na njem pa po komunizmu razdejani slovenski narod. Pogled na knjigo ti da takoj slutiti črno vsebino Knjiga je velikega formata in ima 2IS strani.
Posebno je treba poudariti načrtno obdelavo zbranega gradiva in enotne vidike, po katerih je knjiga razdeljena v tri glavne dele: Slovenska Osvobodilna fron a — orodje sovjetskega imperializma, komunistični značaj Osvobod'lne fronte. Osvobodilna fronta — protislovensko gibanje.
V smislu teh treh vodilnih načel knjiga dokazuje z dokumenti in izjavami slovenskih komunističnih voditeljev, da Osvobodilna fronta ni bila ustanovljena z namenom, da bi slovenski narod osvobodila, ampak da bi pa pripeljala socialno v naročje komunizma, politično pa v sklop sovjetske Rusije.
Iz knjige je razvidno, da Še nikdar ni nobena politična stranka ali gibanje slovenskega naroda tako grdo goljufalo kakor ga e Osvobodilna fronta, ki. gg je T*°d krinko ^-osvobodPnena« gibanja potegnila v krvav vrtinec, v katerem je sko-rai izgii .l.
•
Prvo nogtavje knjige dokazuje, da je Osvobodilna fronta le orodje Kominterne 111 po njej sovjetskega imperializma.
„ »Osvobodilna fronta, je bila, kakor pri* cajo ur;-.i';ie izjave njenih prvakov,' ustanovljena :ia pobudo Komunistične partije Sloveniji’. Komunistična partija Slovenije jo po istih izjavah bila ves čas vodilna in poglavilna sila Osvobodilne fronte. Vse delo Osvobodilne fronte je poiskalo po načrtih Komunistične partije Slovenije ler v skladu z njenimi socialnimi in političnimi cilji. Ti cilji so znani, znana je pa tudi povezanost sleherne komunistične stranke na svetu s Komunistično internacionalo ter popolna odvisnost vsake komunistične stranke od navodil Kominterne.
Zaradi tega je več ko jasno, da Komunistična partija Slovenije tako važnega sklopa, kakor je bil sklep o začetku oborožene vstaje v okviru Osvobodilne fronte ter o začetku komunistične revolucije v deželi, ki leži v srcu Evrope, ni mogla sprejeti na svojo peot, temveč jo to storila na zapoved iz Moskve.
Danes ni treba dokazovati, da je Kominterna z vsemi svojimi ustanovami ter 6 svojim ciljem, svetovno revolucijo, samo orodje sovjetskega imperializma, ki mu Beslo o svetovni revoluciji služi ea krinko. pod katero naj bi uresničil svoje politične. osvojevalne namene.
Kak»r pričajo razni politični dogodki v. l«tu dni nazaj, si jo sovjetski imperializem v sedanji vojni zastavil točne cilje, ^i jih hoče doseči. Določil je meje. do koder naj hi po sedanji vojui segala poli tična oblast Sovjetov.
Ker je ta pri uresničevanju omenjenih svojih načrtov vsaj uradno kolikor toliko vezann na svoje sedanje zaveznike in se mora ozirati na njihove cilje in načrte, skuša doseči svoje namene s politiko dopolnjenih dejstev. Še pred vojaško odločitvijo v sedanji vojni hoče namreč na ozemljih, ki jih ima za svoje bodoče 'Plivnoslno področje, ustvariti tako poli-t'čno stanje, spričo katerega bi bila po-t^in možna ena sama odločitev, namreč: Vkljufifnv icli pokrajin v državni sklop ”ovjetgke Zveze.
. Ta svoj namen — ustvaritev dopol-Vionih dejstev — je Sovjetska Rusija sku-in fe skuša doseči po komunističnih strankah na teh ozemljih. Te so takoj '0<laj, ko se je Rusija odločila za po=eg v sedanjo svetovno vojno, dobile od Kominterne zapoved, da ob začetku vojne 7-ačno z oboroženimi vstajami na svojem Področju.
Neumno bi bilo misliti, do so Sovjeti s temi vojaško brezupnimi in jalovimi na-ftopi v oddaljenem zaledju pravega bo-llsL’a hoteli vplivati na potek pravih bojev. Morda jo to bil postranski namen.
oglavilni namen je bil v teh deželah zanetiti komunistično revolucijo, spraviti s Poti vse nasprotnike boljševi«mn in bolj-eviskega imperializma ter ustanovili a|n komunistične ali V3aj levičarske vla-
To vlade bi Sovjetska zveza potem ob Rodni priliki uradno priznala, one pa bi p spet ob ugodni, iz Moskve nakazani Pnliki — po načelih »demokracije« ter samoodločbe narodov« izglasovale poli-priključitev teh pokrajin k Sovjetski
. Poliirtnj razvoj »Protifašističnega svfc ' narodne osvoboditve Jugoslavije«, ka-
reCa sestavni del je Osvobodilna fronta,
njegova sprememba v »zakonodajno lelot ter v vlado »maršala Tita in pa dosedanje stališče Sovjetske Rusije do te vlade nazorno dokazujejo resničnost te trditve.
Sovjetski prvaki in prvaki Kominterne so vedeli, da predstavljajo komunistične stranke v deželah, ki naj bi prišle v sovjetsko politično območje, le neznatno manjšino. Vedeli so, da so vsi ti narodi, naj žive v takem ali takem političnem položaju, iz prepričanja in zarudi svojih osnovnih narodnih koristi tem načrtom nasprotni. Plašila je te narode med dru giin zgovorna usoda Baltiških držav. Finske in Poljske Bilo je jasno, da komunistične stranke pri njih ne bodo uspele, če bi nastopile s svojim pravim programom, z revolucijo.
Zaradi tega se je Kominterna odločila za drugo pot. Te narode je bilo treba najprej pridobiti za oboroženo vstajo pod krinko »narodno-osvoboulioega« boja proti »okupatorjem« in proti domači »reakciji«, to ie, proti tistim silam in skupinam, ki so v vstaji videle jalov samomor lastnega naroda.
> N a rodno-os vobod i 1 ni« boj so začele in vodile komunistične stranke pri nekaterih narodih. Zanj so z različnimi sredstvi pridobile tiste politične skupine, ki so bile same po sebi levičarske, ali pa so jih komunisti tako razkrojili, da so v njih vodili oni.«
*
Da je Osvobodilna fronta povsem komunistična ustanova, dokazuje njen nastanek, nieno vodstvo, njena organizacija, njen politični razvoj ter ustroj in naloge njene »narodno osvobodilne vojske«. Knjiga navaja glede tega nešteto dokazov in uradnih izjav, med njimi naslednje najznačilnejše:
»Okrožnica »Osvobojeno ozemlje je potrdilo partijske linije«, ki jo je izdala Komunistična partija Slovenije junija 1942, .pravi:	N
»V nas (partijce, op. pis.) so uprte oči vsega slovenskega naroda in vsega sveta... Linija partije je postala linija partizanskega oboroženega odpora, je postala linija vse Osvobodilne fronte.«
Ldvard Kardelj, s komunističnim imenom Krištof, vodilni ideolog slovenskega komunizma, in Aleš Bacblcr, oba člana Centralnega komiteta Komunistične partije, bta junija 1042 poslala pismo glede organizacije Osvoliodilne fronte na Gorenjskem. V njem pravita:
»Sklicujte masovne shode. Popularizirajte partijo kot avantgardo osvobodilne borbe. Postavljajte povsod odbore Osvobodilne fronte kot organe oblasti. Glejte pa, da bodo v odbore izvoljeni samo aktivisti partije.«
Okrožnica »Smernice za komisarje, komandirje, politične delegate in vodnike«. izdana v začetku junija 1913, pravi:
»Komunistična partija je snov vsega partizanstva.«
Pri razpravi o raznih' poročilih na omenjeni konferenci Komunistične partije so glede vloge komunizma v Osvobodilni fronti bile dane še naslednje izjave:
»Kakor povsod, je tudi v partizanih Komunistična partija hrbtenica vsega. Mi vsi smo ponosni na svojo Komunistično partijo in na njen Centralni komilet. Ponosni smo zato, ker se je ta Komunistična partija pod vodstvom Centralnega komi-teta v svoji politiki prekalila, boljševi-zirala. Od takrat je linija naše stranke kristalno čisla. Uspehi, na katere gledamo, so v prvi vrsti uspehi le Komunistične partije in tega Centraliuga komiteta.« (Ante Novak, politkomisar >111. grupe odredov«.)
»Vsi uspehi slovenske osvobodilno borbe so izraz pravilne linije Centralnega komiteta. To nas mora še bolj tesno zdru-žili okrog Centralnega komitela... To je prvi predpogoj, če hočemo izpolniti vse naloge, ki stojijo pred nami.« (Lojze Brodar. politični komisar »Belokranjskega odreda«.)
Ob isti priliki je Edvard Kardelj, član Centralnega komiteta Komunistične partije in član Izvršnega odlmra Osvobodilne fronte jasno povedal:
»Naš cilj in naša naloga je, da na Slovenskem uvedemo diktaturo proletariata in po našem prizadevanju mora prav Balkan postati izhodišče novega komunističnega reda tudi za tso Evropo.«
Prav tedaj je tudi zastopnik krščanskih socialistov in član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte dr. Marijan Brecelj izjavil:
>Ce hočemo izvesti socialno revolucijo,
se moramo absolutno predati vodstvu komunistov, kajti vsaka druga organizacija bi bila temu pokretu škodljiva. Vedeti namreč moramo, da je Komunistična partija avantgarda, zato jo moranio poslušati; da je Partija internacionalna organizacija. ki ji pač ne smemo oporekati niti v najmanjši stvari.«
»Pobuda Komunistične partije, avantgardistična vloga Komunistične partije v Osvobodilni fronti, komunistična partija je temeljna sila Osvoliodilne fronte, linija Partije je linija Osvobodilne fronte. Komunistična partija je poroštvo za zmago Osvobodilni fronti, Komunistična partija im# v rokah vse pozicije v Osvobodilni fronti« — vse te fraze človeku, ki komunistično strokovno izrazje vsaj malo pozna. ne morejo pričati o ničemer drugem, kakor da je slovenska Osvobodilna Ironta docela isto kakor Komunistična partija Slovenije. Isti so pniem tudi njeni bližnji in daljni politični ter socialni cilji — namreč komunistična revolucija in priključitev slovenskega ozemlja Sovjetski Rusiji.«
Ta dva dela knjige sta važna zaradi tega, ker neizpodbitno dokažeta, da je bilo »osvobodilno gibanje« izključno komunistično, kar marsikateremu še danes ne mara v glavo.
Tretji del, »Osvobodilna fronta — protislovensko gibanje«, dokazuje ob umorih slovenskih ljudi in požganih vaseh protislovenski značaj OF Ta del je naj-obširnejši, ker se vseh Slovencev neposredno tudi najbolj tiče.
V tem delu so zbrani vsi dokazi^ o osvobajanju« Slovencev: umori, uničevanje vasi, oropane kmetije, pekel po internacijah, represalije Savojcev, ki so jih povzročili komunisti. Ta del naravnost kriči o zlaganosti OF in o njenem zločinstvu, ki je dvojno: prvič, ker je ogoljufala narod z geslom o »osvoboditvi« in ker je kriva posledic tako imenovanega boja za .osvoboditev«.
Za dokaz, da je bila OF protislovensko gibanje, navaja knjiga dejstva o sodelovanju med'Voditelji OF, ki so dali ustreliti toliko Slovencev, ker so »sodelovali« z okupatorjem in »izdajali«, ter italijanskimi komunisti in cesarsko vojsko, ki se je po 8. septembru pobratila z njimi.
O tem knjiga pravi:
Dne 20. maja 1942 ie »Slovenski poročevalec« v št. 20. pod naslovom »Poziv vsem »Slovencem« pisal:
»Slovenci smo zadeti v svojem človeškem bistvu. Osvobodilna fronta je poskrbela, da bo okupator kaznovan po načelu »zob za zob«. Ves slovenski narod pa Osvobodilna fronta poziva, da v znak moralnega ogorčenja prekine z okupatorji sleherne človeške zveze. Vse Slovence poziva. da ob vsaki priliki pokažejo svoje najgloblje zaničevanje nad .katoliškimi' barbari. Od sedaj mora narodna čast braniti Slovencem učenje italijanščine, obiskovanje italijanskih prireditev, gledanje italijanskih filmov in sprejemanje kakršnih koli funkcij... iz krvnikovih rok. Tistega, ki se bo pregrešil v tem smislu zoper slovensko čast. . bo slovenski narod imel za narodnega izdajalca...«
Skoraj istočasno ko je Osvobodilna fronta izdala ta patetični razglas in vpila o svoji »nacionalni borbi«, pa je Boris Kidrič, tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, na konferenci Komunistične partije Slovenije cinično izjavljal:
»Poudarjamo internacionalizem in se horimo proti šovinistom reakcije. Ni slučaj, da »mo izvolili predsednika Italijanske komunistične partije v svoje (to je Osvobodilne fronte, op. pis.) častno predsedstvo...«
General Robotti, ki ga je Osvobodilna fronta delala osebno odgovornega za ta odlok in za streljanje talcev, je po 8. septembru 1913 poslal njen vredni uradni zaveznik in pobratim. Obljubo, da je Osvobodilna fronta poskrbela, da bo okupator kaznovan po načelu »zob za zob«, pa je izvajp.la tako, da j*? junija 1042 izdala razglas, ki sta ga podpisala tedanji vrhovni poveljnik slovenske »narodnoosvobodilne vojske« Peler Strugar, s j)ra-vim imenom Franc Leskošek, ter politični komisar Jernej Posavec, s pravim imenom Maček, v katerem pravi, da bo Osvobodilna fronta za represalije tudi začela streljati talce, in sicer... tudi Slovence, v enakem razmerju kakor jih bo streljal »okupator«.
»Vrhovni plenum Osvobodilne fronte* je dne IG. septembra 1043, po zlomu cesarske-italijanske vojske, izdal prvi uradni razglas glede Primorske. V tem razglasu, ki so ga med drugimi podpisali predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Josip Vidmar, tajnik Izvršnega odbora Boris Kidrič, »general« Jakob Avšič, dr. Marijan Brecelj, Edvard Kardelj. (Edvard Kocbek, Dušan Scrncc, sporočajo kol svoje največje in prvo »nacionalno dejanje, da je »italijanski narodni manjšini na priključenem (primorskem, op. pis.) ozemlju zajamčena avtonomija. O izvedbi avtonomije bodo razpravljali pooblaščeni zastopniki slovenskega in italijanskega prebivalstva, kakor hitro bodo dovoljevale razmere«. (Glej »Slovenski poročevalec); z dne 29. septembra 1943, št. 20.)
Ta razglas je Osvoltodilua fronta razširila po Dolenjskem iu Notranjskem, ni
o delu Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu
so izšle.
Dejstva, dokumenti, številka 230 strani velike oblike nad 200 Fotografij Cena 40 lir Dobijo se r veži Ljudske tiskarne in v Kmečki pisarni. Naročila nad 10 izvodov sprejema uredništvo »Slov. doma«.
ga na (lala v javnost na Primorskem, ker se je hala. da bodo primorski Slovenci prav v tem dejanju uvideli, kako je ves njen »nacionalni« in osvobodilni boj zlagan in da se za njim skrivajo komunistični izdajalski računi.
Italijanska komunistična stranka pa je za ta propagandni razglas, namenjen lahkovernim Slovencem izven Primorske, le zvedela in odgovorila nanj z novo izjavo. ki jo je razširila v Trstu in po Primorskem. V njej pravi, da bo nekdanja Primorska v komunistični Evropi samostojna italijansko - slovenska republika. Zato ne more biti niti govora, da Iti kdor koli izven primorskega ozemlja mogel dajati Italijanom na njem kakršno koli avtonomijo.«
Niti Komunistična partija Slovenije, niti Osvobodilna fronta, ki je razglas o avtonomiji za Italijane na Primorskem izdala, nista na to izjavo italijanske komunistične stranke nikoli odgovorili. Tudi ni bil zastopnik italijanske komunistične stranke v plenumu Osvobodilne fronte za Primorsko zaradi tega klican na odgovor ali iz plenuma zelo izključen.
Dalje je zanimiva, za nas Slovence žal porazna, za komunistično zlaganost »osvobodilnega« boja pa značilna tale ugotovitev:
Po »uradnih--, poročilih vrhovnega poveljstva rdeče »narodno-osvobodilne« vojske so slovenski komunisti j>obili v 23 mesecih OF najmanj 70.000 italijanskih vojakov.
Iz uradnega seznama uprave pokopališča v Ljubljani, kjer je italijanska vojska na lastnem grobišču pokopavala vse umrle in padle vojake, ki so jih iz vse Ljubljanske pokrajine vozili v Ljubljano, je pa razvidno, da so od 11. aprila 1941, ko je italijanska vojska zasedla Ljubljano in pokrajino, pa do 8. septembra 1943. to je v 29 mesecih, tam pokopali vsega 5S8 italijanskih vojakov, 30 pa jih je bilo prepeljanih v Italijo. To so vojaki, ki so padli pri zasedanju pokrajine 1. 1041. ki so umrli zaradi ttolezni, m pa tisti, ki jih je pobila v 23 mesecih vojaških nastopov slovenska »narodno-osvobodilna vojska«. Nekaj italijanskih vojakov je po-kojianih po večjih krajih na deželi (tako n. pr. v Cerknici 4, v Dobrepoljah 5, nekaj v Borovnici itd., kjer so bile italijanske posadke).
Če seštejemo vse te grobove umrlih in padlih italijanskih vojakov v Ljubljanski pokrajini, vidimo, da so vse izgube italijanske vojske v letu 1941, 1912 ter 1943 znašale največ 800 mož.
Od teh 800 vojakov jih je »narodnoosvobodilna vojskar pobila morda 400.
400 namosNi 70.000 — 1 |>roti 1750, to je dokazana resnica, to je razlika med propagandnimi poročili Osvobodilne, fronte in med resničnimi izgubami, ki jih je italijanska vojska iz vseh mogočih vzrokov na ozemlju Ljubljanske pokrajine imela
Prav ta razlika med agitacijo in resnico nam najholj nazorno govori o tem, kakšni in koliko vredni so tako imenovani »vojaški« nastopi slovenske Osvobodilne fronte ter njihov pomen v sedanji vojski. Prav ta razlika tudi dokazuje. da se Osvobodilna fronta sploh ni borila proti »okupatorju«, temveč samo proti slovenskemu narodu, katerega je hotela pripravili — ker je politično revolucionarna vojska — do revolucije )Uvga narediti zrelega za boljševiške politične in socialne načrte.
Se strašnejša pa r>ostane ta razlika, če jo primerjamo s številom žrtev, ki jih je Osvobodilna fronta zahtevala od lastnega naroda. Po približnih iu skromnih cenitvah ie »narodno-osvobodilna vojska« od oktobra 1941 do 1. januarja 1914 pobila ali povzročila smrt nad 15.000 Slovencev, prebivajočih na ozemlju Ljubljanske pokrajine.«
Za komunistično jiolilično taktiko in komunistično zlaganost o borbi za »osvoboditev« je zanimiv del. ki govori o dokazanem sodelovanju s cesarsko-kraljevo vojsko in slovenskimi komunisti. Slika in besedilo na strani 211 neizpodbitno dokazujeta, da so se slovenski kouiuni->ti iu cesarska vojska pogajali, dočim je OF po drugi strani slepila ljudi z »večnim in brezkompromisni)))« sovraštvom proti »okupatorju« ter vzklikala:	»Slava	tal-
cem!« To je bilo najl>o!j cinično dejanje, ki ga je pri nas kdaj kdo storil. Na eni strani objokane matere, žene in nepreskrbljeni otroci, vera v neko .osvoboditev«, na drugi strani pa pobratimija med slovenskimi komunisti in cesarsko savojsko vojsko.
Poudarek, rekli hi težišče knjige, je prav v tem dejstvu. S tem je dokazano, da Osvobodilna fronta ni bila tisto, za kar so jo razglašali njeni komunistični voditelji in kar so verjeli lahkoverni. Tako lahko razumemo vse delo slovenskih komunistov in OF.
To bi bil v glavnem prerez knjige in njenega dokumentaričnega gradiva.
Knjiga ima 40 slik o porušenih slovenskih domovih, šolali, cerkvah, javnih zgradbah in drugih splošno koristnih napravah, ki jih je naše ljudstvo postavilo z velikimi žrtvami in še večjim idealizmom, Osvobodilna fronta pa jih je premišljeno in hladnokrvno uničila.
Poleg tega je 21 fotografskih posnetkov najvažnejših izvirnih komunističnih dokumentov, na katere se dokazovanje opira.
Izbor slik nesrečnih žrtev, ki jih je pomorila OF, je 289. Med njimi so moški, ženske in otroci, posamezniki in cele družine.
Namen tega- izbora slik, kakor tudi seznama žrtev Osvobodilne fronte, ki vsebuje nad 1000 imen s podatki, je ob slučajnem izboru slik in ljudi dokazati, da so komunisti načrtno morili vso nekomunistične Slovence, brez razlike sta-
nu, spola in starosti. V okviru te, dasi za naše razmere obliki in obsegu prav za prav ogromne knjige, še zdaleč ni bilo moči priobčiti vseh do zdaj znanih imen ali 6lik ljudi, ki so jih komunisti pobili, saj bi zgolj seznam 15.000 pobitih Slovencev brez slik zahteval zase tako veliko knjigo, kakor so Črne bukve.
Posebne obdelave bi zasliižilo poglavje s številkami o načrtnem uničevanju slovenskega narodnega imetja. Kakor je razvidno iz priobčenih statistik, znaša ta škoda do septembra težke milijarde.
Z dokumentarnega, lahko rečemo znanstvenega, pa tudi s propagandističnega stališča jo knjiga po svoji obširno-sti delo. ki ga pri nas niti od daleč ne doseza nobeno drugo. To ne samo po snovi, ampak tudi po umerjenosti in tehtnosti besede ter dejstvih. V knjigi ni nobenih kričaških fraz, ampak ti delo s trezno in stvarno besedo predoči vzroke, razne zakulisne zveze, ozadja in cilje Osvobodilne fronte. Važno je, da knjiga problema OF ne utesnjuje samo v krog domačih razmer, kakor so ga utesnjevali politični strategi, in ga ne slika samo s te strani. Postavlja ga v okvir sedanje svetovne borbe in šele v tem dobi to gibanje v taki obliki, kot je. svoj resnični pomen, ki pa z našo »osvoboditvijo« nima nobenega opravka.
Tudi z vzgojno političnega stališča jo knjiga dosegla svoj namen. Dokazala je, da je slovenski na roti bil zopet ogoljufan, ker je verjel spet enkrat tuji miselnosti, ki s slovenstvom in njegovimi koristmi nima nobenega opravka. Iz knjige izzveni za nas zlat nauk: rešitev Slovencev je v slovenski ideologiji in v iskanju naših interesov, ne pa v umiranju za druge.
Knjiga je važna tudi kot zunanjepolitični dokument, ki priča in Im pričal za vedno o divjanju komunizma pri nas in kako mali slovenski narod ni pustil, da bi ga požrl rdeči Moloh. Ko bodo sklenjeni zadnji računi s komuniz-mmo v lej vojaški in politični borbi, bo ta knjiga za nas važen dokument. V tem je njen evropski pomen, saj ob slovenskem primeru nazorno dokazuje, kakšna usoda čaka pod boljševizmom sleherni kulturni narod.
Razumljivo je, dn je knjiga zahtevala ogromno dela, ker treba je bilo zbrati in pregledati neizmerno gradiva, kar v 6edanjih razmerah ni lahko, še celo nemogoče.
Škoda,	da	nimamo	pri	rokah takih
dokumentarnih knjig drugih narodov. Na razpolago je samo »Rdeča knjiga o Španiji«, ki je izšla leta 1938. Po vsebini so »Črne bukve« tej knjigi vsaj enako, po velikosti, zunanji obliki, opremi in slikah pa jo prekašajo.
Po knjgi bo rad segel vsak Slovenec, preprost človek in razumenk, kakor tudi komunist,	saj	vsebuje	prikaz najstraš-
nejšega poglavja naše narodne zgodovine. Zlasti	pa	bo segel	po	njej tisti, ki
je kakor	koli	prizadet	po	komunizmu.
In koliko jih ni?
Knjiga se dobi v podrobni prodaji v veži Ljudske tiskam0, v inečki *pisarni in v vseh ljubljanskih knjigarnah.
(Morebitni čisti dobiček od knjige je namenjen žrtvam komunizma:	begun-
cem, rodbinam padlih domobrancev in ranjencem, na kar našo javnost posebe opozarjamo.)
Enakost vselej in povsod!
V vojski rdečih barab, kjer »o vsi tovariši, »naj bo star al’ mlad, revež al bogat«, vlada enakost, kakor ji ni primere. Enakost v obleki, ki jo izpričujejo slike o rdečih komandantih in politkomisarjih ter o ubogih bosih in razcapanih tovariših - ušivcih iz »raje«. Enakost v hrani, v osoljenosti, v bivališčih, skratka povsod, kjer bi se morala res kazati, če bi jc kaj bilo.
Zelo nazorno priča o tej dosledni efia-kosti dopis, ki ga je »dr. Stanko«, referent »štaba I, brigade VDV [Vojske državne varnosti — novih, docela komunističnih izbranih edinic, v katerih hoče Partija reevati samo svoje člane) poslal 15. aprila letos »bataljonskemu bolničarju Milanu«. Dopis pravi:
»Ponovno te opozarjam, da težjih trebušnih poškodb nc pošiljaš v bolnišnico, ker predstavlja zanje transport večji riziko kakor eventuclna bližina sovražnika. Tovariš, ki si ga poslal pred kratkim s trebušnim strelom v bolnišnico, je po dveh dneh umrl. Pri transportu ranjencev glej na težo poškodbe, ne pa na šarže. Zadnjič se je namreč pripelial ranjenec » trebušnim strelom na gnojnem vozu, nekdo, ki jc imel pa le malo zrahljane živce, pa v udobnem zapravljivčku... Smrt lašiz-mu, svobodo narodul Sanitetni referent: Dr. Stanko.«
Torej: rdeče bolnišnice, kjer tudi tla-da enakost, so najhuje ranjenim odslej zaprte, vanje sc bodo lahko vozili le politkomisarji z »zrahljanimi živci«. »Rajo« s hudimi ranami pa čaka za plačilo pač samo strel — s te ali one strani...
Živela rdeča enakosti
Ravnateljstvo drž. klasične gimnazije
sporoča učencem, ki so se priglasili k priv. izpitom, da jih bodo delali v dneh od 15. do 30. junija po razporedu, ki bo okrog 1. junija nabit v šolski veži. — Itaviiatoljstvo.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite ga I uredništvu »Slovenskega domač
SI.OVI.NSKI l>0\!«
Kako je Komunistična partija požirala in poži la Osvobodilno fronto
Zgodovinska krivda Kocbeka,. Fajfarja in Breclja za razmah komuni»iičnc revolucije
iAS-I.ISS ••<*»«*
5«»«*w> 194%
«*V;
Lim.
M is	ja»aiaBaLž^i
ata« e fte* l^uro« 19*5 5* naeiM« ra ^»fcute	,	»
Uje.Sri maatarits Wrt»*atkta o«Ktaii<s*ta iw m pojavljata	«S	»tablla	8ta «»tes*W6*
^tnoiUkratita J*.
Kimat	v«*	<»« epratstaja *
*«javi»ki m *©** vi site* i* p
XJ 1**V «06M4*rt.tt
w	________ &£&&*» t«*** *•»»** •»*"
*Mi* rUi **lterafc»	ss$«6eU i* pri ta#»»i-
lov kvarteten **o V psvih Soeifci jirvodidili« £«mta w#*W*»
t« St*fcbia»*«čita Mtii^in^.	j	-,lt,ril,	»ttanvtfc ta« »teti*
s;.	**o»j« « ^»rsSLsrs 'S&3T&*« Jis*55**
attei«***-
la srkit*.«»U4	«»»	Ji&	»f-1	OkU£<a0	-	V	,
4) Va* j m*. « J® •• j« v obiifcov**.)* tnu&mtih afcteviBtso* ma±*~	—*
poaosea &o ne.wraJk*» raajpoiotenj« <3« * artij «,	1 ao n« v *lt©ni5iret*c»,
* ** tf^iltailv «.-!k»t**ih «418»v4.r »ijvvintov *» borata 4» prižuta fc©a4fct *a»«»*l« • *aotata» linij« Osv^befif *-e frcsrta.l*r*te* ec -»»NtfS.tei «*«*■* t**i»««ai"s tratea««* «•* -sivil-im. pjobtvteafcv*« s« *fe'-4aU. «w» a* s* am> Cia rlitc.sju jmkš kra®8ki» Ifodakte* j »parat«© ataiaUJ* 9* sata. *3taii e« j<*	4»;v*4*df»	v	sv« si a .vt&D.m »xa%mc$J»,n St St I0WT «xi**(5il $.\«te
an fcelogarsietiftao in okupatorske prisilna ssjbiltaeoijo.
A) V aatrJatMsju n**s»terih ajakovih aktivi««*** 4* Partija s* *»« v«attl fc**»vilw ;olt .iko v aha©*« <i© »oeta,®* wa 4« OS tjVGVvft	a» prulo-
<**5*t,k8 ca afOAilp ««s4. aftjstvv,^ MraAaj« 1/iiat.l etM}o iaeiaa tw*e®o» fcawM» e*	jfi»»	st^aas;-«*«!3	»A	v	r«at>JC*ls »lovnaa^i.
«S«» i» » te.„	fofUioat.
Partij«*;« ws»A»tvt>	j« ^o«iiie,SA	jc	v«»	pojav piti iti*&>;svA>;e
«fc\jpis«t	«»	nja^.v	obJ^tjAvgJL	.Nti 4« eevafia
o4	»ut J*« ixvši* tw»,ev »s ivxp to v# !mxm t rt vat i ai^»4 sPI»vo
j(;.r«*-!V*il ««o J lil «Sft81v»ii* pat a«« «»>fcoioi« tassilecij«, Vs« Vr« i*> OOfftVoC	W3narwr	V«*3lJ«tt (jjr «•	»jO	*«Sft.jte»lfc«i4» fco ptS^-Bivia
n* v*<4* taa<Jih in ret-jih itmitu «4^1« p»f»tt»ie»v* o«waXe«nln*sK aifesuv,?® v #voj-* oi* «s!*,to s«» 9? tts»imi« 4\«t ti »60j»4ji6(>—iS«K*4* n^onn ««^8?«*»« b»» tao tJ*. «*k#«o.t	j*	»ouppof! aa '«• v8c*?vjj.i'r<tni.»too n*® «le«r »iti p.* srt-
**1 e	»i	ttblMss«o> ?«ooi«iioti3na »S^tei	nojjesro&tu
**9*0 *	Vl«iio V lOIMKKiJoKi*it *«4» G« J* t«f»> &>*Wt V t«i O^pfcA
pwt»«*<*«p*l	dojatvttjža	j«	>i«84aw*4*	p»Xiii&* to»''«i«3»iIn	4e^ut>«
<?*V t	so *«	t	B*tc tKrm\% pnj.-ro	8	»snovnr«!.,}«	ia	te
Jo »»raje , re?nci*,m ti svp)« s»«to4Mfe«	o«vči»<»U<
» »:■» giba®.’,«,
SltSen poJCV •'» v*v v ctr^.&S^i »ellKl ta • 3*%;« ssSvaol • 5« tye!»« tWteJ.*.'<.U pa -orpnJ»^®a.yt>« jo objifcUvaa tsS^f«6»ftpx*i(9«» situacij« tniu»» a a jajufc f&tnarm (>r*t »9t«wtSva» liritejaio v t?«ti»«ai*ilao froato i4ww v«i 0'itStopi	fci	biH «Msw«i vuist «<Srti*3i»iS<» fei Jih crtaijsii,
MU Ul s« *«*W sl«r.i,.»o fci Jiv. pttfteli fosicij«»,«tt	strp^tjo	tr>	’
#;:«<rv.ii»sj».ji**«isii ttel *»tt m psteMteli	teap	»voj	;
oJ;«v fct «4 0p4»«»J*i» ia MtttSi psi Hm pa*»ait*v»l£KJjr j« to a«*v#«X» oSbii, •
• i jih	rt^UiVoa ji« 4« «54*<11	poai*.
V-i-MT fc t 44 tip*»*»44*» 13 te®«
}» “      „ _  _______________________________________________________
Iti.**# n* te»««5tt8®» iump 'it a»p®*if«cnc« p®vo5i»"e poj«vi*v 40«t4U»tiUkul <*.!«3iS»t*<s*V»j«te «» rsj v ;>*V*tiii«V sujto iriUtvm.te te P*«KI*» W« *#*. olj * # fteaii* o«ii4.v. <>Aviv«ti ev*> j» p^stoji*«*« ram-.puj	cev
&c3ij«c,> iyibtej* m te j* »vete ote»i«ae poj®#® v »»fc&vasfco te«^.«ii;>!.i*ai tuoplai Pot«*ita*9*. oljtetin«® jnwsstei.fivati cps-.v a ibi* vtaji®.
V0:terj«Ko.te /v«Cant»*A oo.tia.lts.iSai skui^ioi etvtar te ^ .>»>161* e ••»Bto ivtvtot saiii. etrspijonj st* pr.!ti*ovt*tsi4h potU.cij.Cc jp«a »jrs»«#sjtte « c»»i *o «i*i Ji» prej atvttiNtm eii«lilcv<»te ».» sov® ; _ p®4 .iteiftsitl a«* tevjssteo	m.	pA	Pii	bili	otepih«	op	bi oa®istJ
*«*••• te»;4*#it prcteai v»<U4« in suje* fosi«p.tit5« ita-atc o&st^w»jo,,">P »r<« «s« a« **R£i**MB B
 '    _  
vstlfi
ol6VP”oV'i t
i NajzanitnivejSo dobo. prav za prav višek iji konec t aotraajeai poiinčacai raz voju OF nara lepo osvetljute in doku-meutira okrožnica Centralnega komitela Komunistične partije Slovenije poverje ništvoni in okrožnim komitelom KI’S Okrožnica je bila izdana v zvezi z viz-javoc osnovnih skupin v OF in okrožnice vodstva krščanskih socialistov št. 9., ki tolmači »Izjavo« svojim aktivistom. To |e bilo lansko pomlad, ko je Partija mislila, da je prišel čas. ko lahko energično vzame vse vodstvo Osvobodilne fronte v svoje roke in odrine vsakega, še tako majhnega političnega tekmeca v njej.
V tej dobi so se komunisti čutili močne zaradi tega. ker so imeli že odlične zveze z Hadoljevci. pa tudi s Titom, z balkanskimi komunisti in s tujino. Zaradi tega dejstva so tudi formalno obračunali^« krščanskimi socialisti in Sokoli.
Komunisti so se zavedali, da je posebno v krscnnsko-socialistični skupini še nekaj poštenih in dobro mislečih ljudi, ki so se pridružili tako imenovanemu osvobodilnemu gibanju iz idealnih nagibov in so se vedno upirali; da bi OF postala zgolj komunistična revolucionarna in politična organizacija.
OF je prvotno predstavljala r- vsaj na videz	— zvezo ali	koalicijo	razu h
političnih	skupin in ideologij. To	so	komunisti v	začetku sami	razglašali	in	zagovarjali.	ker drugače	so vedeli,	da	ne
bi mogli pridobili ljudstva za stvar Jasno je. da komunisti tudi nrvotno niso imeli namena te koalicije vzdrževati, ampak so hoteli s to krinko doseči le svoje cilie to je uveljaviti komunistični program in dobili v roke vso Osvobodilno fronlo.
Tako se jp dogodilo, da se je organizacija OF razširila tudi med pošt nim in narn Ino zavednim ljudstvom, ki seveda ni bilo ideološko dovolj trdno. Ver- 1 jeli so v program »devetih točk OF« in vodstvu nekomunističnih skupin.
Zanimivo je tudi dejstvo da partijci sami poskušali jačiti OF, češ da je OF »katoliška* organizacija in da bodo komunisti imeli v njej povsem f>od-re,jnno vlogo.
Badoljevska vlada ie na zavedne Slovenim močno pritiskala in s tem pomagala pripravljati tla za komunistično revoluciio. 1’oteg tega je treba vedeli, tla je bil takrat slovenski narod, celo razumslvo. docela zmedeno, posebno š' na podeželju, kjer je poleg omenjenega manjkalo še informacij, kdo je v ozadju in v vodstvu OF,
Tu se je pokazala tista nenačrtno«! šablonske, uveljavljene propagande proti komunizmu, ki ni zalegla nič 1’olrebna bi bila stvarna, znanstvena razčlemba komunizma ter prikaz njegovih ciljev.
Resnici na ljubo moramo prihiti, da se v prvi dobi OF na Slovenskem ni znašla nobena ne politična ne ideološka skupina, ki bi hita odločno nastopila proti Osvobodilni fronti in začela pošten in pravilen boj proti komunizmu, ki se je skrival ^.a njo
Prva neenotna in dokaj nerodna opo-ziciia proti OF se je pojavila šele jkjziic-je, ko je bila OF pri nas močno razširjena Vsaka skupina, ki danes trdi. da je bila takoj v začetku strnjena in v celoti proti komunizmu, ne govori resnice. OF so podpirali ljudje, inteligenlje in celo odgovorni voditelji nekaterih politični h in nazorskih skupin, lore| ljudje, ki bi si morali biti v ideoloških stvareh povsem na jasnem.
Tu se je pokazala vsa revščina in nepravilnost našega predvojnega boja proti komunizmu. Vse naše protikomunistično delo je bilo v šablonski propagandi; pravega vzgojnega protikomunističnega dela pa ni bilo. Sila redek je bil razumnik, ki se je povzpel do sjmznaja. da je vsako sodelovanje s komunizmom nemogoče zaradi partijske doslednosti komunističnega programa. Tudi razne tako imenovane »napredne« skupine so grešile v tem. da so sirer grajale napake, ki so se kazale v vsem našem političnem in javnem življenju, niso pa znale postaviti kaj boljšega in delali po kakem svojem boljšem, brezkompromisnem programu ?o samo razdirale in pripravljale tla, na tern je zidni komunizem.
Tako so pripravljale tla komunizmu pri nas j»rav za prav skoraj vse jvolitič-ne skupine in ločine. F.ne s svojim ko-ritarskini. oportunističnim in brez.pro-gramskim delom, druge s svojim »svo bodomifelniim. brezciljnim početjem, ki ni poznalo nobenih duhovnih in stvarnih vrednot; tretje pa s svojo nedognano in neureieno modrostjo in s tem. da so svojo desnico ponujale partijski levici.
Skratka v odločilni uri se pri nas niso našli ljudje, še manj pa skupine, ki bi bile potegnile ostro črto in stopile
Pr jatel u Ladu Jeriču v slovo'
Raztrjjala ti mina j« obraz, nekje na Plani si omahnil v smrt, »e komaj stopil si r življenja vrt, že padci si v boju za domačo vas,
S poslednjimi močmi si jjrebel tla, kjer bil v otroških letih si pastir, nato je zopet lej(ol čaz te mil življenja darovanega
Vse dal si — a odšel bogat,
Turjak doživel in prebridke čase, kri tvojo srka ženili* rodna vasa kot žejna usta ž« dozorel sad.
Drago M-
v odločen in odkrit boj proti komunizmu takrat, ko je bil čas za to najbolj primeren in slovenske množice še niso nasedle ofarski propagandi. V začetku bi bila stvar zelo lahka in bi pri nas sploh ne bile nastopile rdeče oborožene edi-nice.
Redki so bili ljudje, ki so o pravem času spoznali, kaj OF predstavlja. Če so ti kje nastopili, jih je takoj prevpila propaganda, zlasti pa rezerviranost in nekritičnost ljudi v njihovih lastnih taborih.
Tako se je zgodilo, da se je iz omenjenih vzrokov OF usidrala med ljudstvom in so ji do dejanske moči jkj-magale prav katoliške in »napredne« množice. Znano je n. pr., da je bilo po vsem Dolenjskem pred razpadom Jugoslavije le nekaj komunistov. Skoraj vso organizacijo so vodili nepartijci, Katerih večina je imela poštene namene. Seveda ti ljudje niso vedeli, da je glavno vodstvo. tako imenovani Izvršni odbor OF že ob ustanovitvi bil sestavljen tako. da je bilo Partiji zagotovljeno popolno vodstvo, kajti z.astojiniki nepartijskih skupin so bili ali partijci ali pa vsaj Partiji naklonjeni ljudie, kar dokazuje ves notranji razvoj OF, za krščanske socialiste prav posebno okrožnica št. 9., na kateri podpisniki zagovarjajo marksizem in se odpovedujejo svoji prejšnji ideološki opredeljenosti.
Ob tej priliki ne smemo izpustiti imena Kdvarda Kocbeka, ki je najbolj spretno zavajal katoliške ljudi na »napredne« pozicije in igral.najgnusnejšo vlogo z zlorabljanjem svojega poznanstva med katoličani; človek, ki se je igral z ideološkimi in narodnostnimi načeli in izdal nešteto svojih dobrih in poštenih sodelavcev in Številne svoje pristaše. Ni dvoma. da je bil Kocbek že pred ustanovitvijo OF član K P in da je bila prav I njemu zaupana naloga vplesti katoliške množice v OF. Niso bili mnogo boljši od njega, črnrav mnogo manj pomembni. Fajfer. dr. Brecelj. Rus in Lubej.
Partija, ki je od početka 7. vso opreznostjo podpirala koalicijo OF, ie takoj, ko se je čutila malo močnejšo, pokazala zobe. Zo leta !9t2. je začela v OF izvajati svojo linijo ter je skrbno pazila, da da se ostale skupine ne bi premočno uveljavile.
Tako je iz koalicije kaj kmalu nastala sinteza, to se |>ravi zlitje vseh skupin v eno. in s tem seveda je prenehalo vsako delo za posamezno skupino, ker se posamezne skupine odpovejo svojemu političnemu programu. Seveda so ljudje tako iz »katoliškega« kroga, deloma tudi iz naprednega, kaj kmalu spoznali, kaj ta sintezn hoče. Ze maja 1912 se jp začela oglašati tiha. pa tudi odkrita opozicija proti partijskemu monojmliziranju
OF
Seveda so partijci stvar energično vzeli v roke in poskusili zatreti to opozicijo 7. nasiljem m umori (pobiti Čo-kan. Čampa. Primožič in drugi).
V tej dobi je vodstvo krščanske socialistične in sokolske skupine igralo še zelo podlo, dvolično vlogo pri preizkušanju svojih članov, kajti pri opozicio-
nalnem delu so jim celo pomagali in jih podpihovali, potem pa jih vse prepustili na milost in nemilost partijcem in jim celo pomagali pri kaznovanju teh »nezanesljivih« aktivistov. Tako so ravno ti voditelji stalno ugotavljali, kakšno je razpoloženje med njihovimi ljudmi, in so s svojo dvolično vlogo že v naprej onemogočali vsako organizirano opozicijo v OF.
Vendar se nekateri ljudje, ki so prišli v OF z dobrim namenom, niso ustrašili nobenih groženj in še nadalje vztrajali v svoji, seveda jalovi opoziciji. Pot v redno življenje jim je bila zaradi Ba-doljevcev onemogočena, zato so jmsku-šali v lastnih vrstah obdržati sebe in svoje prepričanje ter braniti ljudstvo pred partijsko grabežljivostjo, ki je na silo hotela včlanjevati nepoučene in» poštene ljudi v svojo organizacijo.
Tako je nujno prišlo do »Izjave« Izvršnega odbora z dne 1. marca 1943 po eni strani zaradi te opozicije, po drugi strani pa po partijski doslednosti, kajti vodstvu Partijd se je zdelo, da je sedaj prišel čas, ko lahko prevzame vso j>o-litično organizacijo v svoje roke — tudi v najnižjih organizacijskih in političnih odborih — in tako Osvobodilno fronto zistoveti s Komunistično partijo.
»Izjava« osnovnih skupin v OF ugotavlja, da je za uspešnost osvob. borbe potrebna popolna enotnost in enotno vodstvo ter vsaka, še tako majhna, tudi ideološka razbitost škoduje gibanju. Zato ta »Izjava« odpravlja vse dosedanje skupine v OF, razen seveda Komunistične partije, ki ji je s to »Izjavo« dana vodilna vloga. Ostalim skupinam se prepoveduje vsako zbiranje in vsako vzgajanje ljudi po lastnem programu. Odslej jiomcnja vsak član OF le še toliko, v kolikor dela za Partijo. Svetujejo jim, naj poskusijo priti čimprej na »napredne pozicije«.
Za to »Izjavo*, ki je tu ne moremo do podrobnosti razčleniti, je prišla okrožnica vodstva krščanskih socialistov št. 9. s jiodpisi Kocbeka. Breclja in Fajferja. ki »Izjavo« tolmači in ugotavlja, da ie »danes edino Komunistična partija napredna sila in kot taka edino zmožna voditi »narodno osvobodilno« gibanje, češ da se nas katoličanov še držijo razno »reakcionarne«, nazadnjaške usedline, ki jih je treba premostiti.
Dalje vodstvo krščansko sorialistične skupine ugotavlja, da duhovnost nekako ovira pravo revolucionarnost. Zaradi tega naj se aktivisti otresejo raznih človečanskih in duhovnih ozirov in naj se čimjirej postavijo na stvarna tla.
Skratka, ta okrožnica zanika celo zadnjo in največjo vrednoto vsakega katoličana s tem, da se vtika v njegove najsvetejše, v njegovo prejrričanje, ker ga sili, naj prejadra iz prejšnje duhovne osnove v marksizem.
To stališče |e zastopala trojica vodstva »krščanskih množic« v OF s svojimi podpisi 1
Kakšno je bilo pravo stališče Komunistične partije do krščanskih socialistov in drugih skupin, pa nazorno kažejo na-
po 8. septembru 1943
j vodila, ki jih je dal CK KPS svojim ! (»odrejenim odborom. Okrožnica Centralnega komi teta Partije, ki jo priobčujemo v fotografskem posnetku, bežno osvetljuje dobo, ko je bil notranji razvoj OF zaključen.
Opozicija se je sicer tej »Izjavi« uprla in zbrala svoje zadnje moči ter vztrajala tako dolgo, da je Izvršni odbor zaradi tega sklical mesec dni pozneje v Kočevskem Rogu (na Pugledu) zborovanje vseh aktivistov na Slovenskem. Verjetno bi bila opozicija v tej zadnji dobi celo do neke mere uspela, zlasti zaradi tega, ker se je Partija zavedala, da ima opozicija mnogo ljudstva na svoji strani, če ne bi bilo vodstvo »krščansko socialistične skupine* med opozicijo sramotno spletkarilo in po svojih špijonih-partij-cih. ki so ves čas nosili krščansko-socia-listično suknjo, opozicijo razbila.
CK KPS priznava v okrožnici, da bi Partija morala sprejeti zahteve krščanskih socialistov, to je, privoliti, da OF postane spet zveza, če bi opozicija enotno vztrajala, kar zaradi omenjenega izdajstva vodstva krščanskih socialistov ni mogla.
Tako je bilo zborovanje zaključeno in »Izjava« sprejeta s poudarkom, da je obvezna in da vsak nosi posledice, kdor se ne bo po njej ravnal. Sekretar okrož-
nega odbora OF za Novo mesto tov, Klemen je še obljubil krščanskim^ socialistom, da bodo po »osvoboditvi« že dobili kakšno službico, če bodo pridni.
S tem je bila usoda vseh nejiartijcev zapečatena in za prvim marcem je nujno prišel 15. oktober, ko je Izvršni odbor sklenil, da mora vsak aktivist OF biti član Partije, kar so najbolj vneto dokazovali ravno zastopniki katoličanov v Ofc Fajfar, Kocbek. Brecelj, in prisilili prestrašene opozicionalce, kar jih niso takoj po 8. septembru zaprli ali pobili, da so morali sami zaprositi za članstvo v Partijo. Neka ženska, ki je zastopala CK, jim je rekla: »Bomo videli, mogoče, ce se boste izkazali!«
Pričujoči dokument dokazuje, da se Partija vendar še ni čutila v OF tako zelo močno, da bi lahko tvegala razdor v OF. Zato so Kocbek. Fajfar in Brecelj največ krivi, da niso še v zadnjem trenutku vsaj za silo popravili, kar so ze prej zagrešili nad slovenskim narodom » tem, da se niso postavili na čelo opozicije, ki je zagovarjala načelo koalicije, to je načelo lastne organizacije na terenu kakor med vojaškimi edinicami. S tem bi se bila Osvobodilna fronta v svojem največjem razmahu razbila, s čimer bi bilo slovenskemu narodu prihranjenega ogromno gorja, ki ga je doletelo pozneje, in rešenih bi bilo nešteto slovenskih življenj ter ogromno slovenskega imetja. S tem so omenjeni ljudje zagrešili največji zločin nad lastnim ljudstvom in omogočili komunistični revoluciji pri nas nadaljnji razmah. Opustili so celo ideološko borbo proti komunizmu, katero bi morali popolnoma voditi tudi pri morebitnem sodelovanju, dasi je sodelovanje s komunizmom nemogoče jx>leg vsega ostalega tudi iz narodnostnih razlogov. In ti ljudje so se imenovali na-
cionaliste in narodne voditelje 1 • 2 »
■>; Cb*taJ«Ji dv» «cton«ti 8«	t*h	jjoJavoVoi	rva.uc.oteftjfei	aoJ~
fciia.te i-rSJcaflito <ro<UMitv!Mtea teorr.itesvpjo pr^so n® t«r*a»
Bftevi v »klad » avojlvj. zotr-.lji 3» cfcsftteh.Vj as pravi,te so te.;u.iteo likvidira ko* catscatojte poUUfi.ia ttfgaaltecii« c teetntui »4tivSeti,kl	s
3o »Jo ie sty«v.***k«	te	aJVsratič!no silijo	te krcjltov ottrasc- szekih
nosioij-s *«tt &a na »tebitov OP,ta 4a teluja lukijvteo s*	ta	ats~
uiuv c»w&boa3la® Ottate.Tak« »oSnost ** ali« v«*fcoX» a* a*«,-si4t*sr *o **>» -S5*Bteo »oai»Uss«<5i9» steij?Is« ai udaJolU« o»ovkrS* Cf kot mtstsa* ali aersjon* p«l»tiOte organizacija,tezvzš > to	kot Kifca«3*^fctt isro*
prehajanj* katoliških &*ot£® s»* aaprate® aamtea ta draStea* poeiot je.Je^oo JP*te j« ar**U«*«ij* »st** (ao3ao»ti v iotoroou	CP	in	*r.*5«4
J®	vtteij-tefc*	ergsuoitecij* «siov»nsu«sa oanrote.Jatea j*	tudi,da •» J*
J-MtiJ* »rosit*	.jr*	v tteo raji ve v.
- hru^ijteoj Uiodte aoSto*st,E* j*	aarSOatekt	*ooi*U»ii	»pravijo
»voj«	v	o»u*d	•	svojo prs*8o na terenu, to n« pravi,«}« «• ashrarira-
3® *»	yoliU8s»	stranko.3«rao Je,te bi ujreaaiSatij« rt*« Kofekoc id
»stebli© CF ta Jo »pratenU® ta oseite«* v»«ij«aalt*j» jjitenj* v koalieijd “	'	testu	poBterjmao.te naša isrtijs tufli bfc Ukor. mtcjn o M.
m praktalti e krščansko sociali Mično tskaptao.dsvshcdJ).©* fir®*’
tebi ©State tudi ob t *-:««. ra»v»Jtt,pr«d»*;*vij«ta j* bi oavssda v	fel-
***» *©oij »• atrankarafc« imojlaijo,s»r fci »lino oeiabiio enotanot in ute s-test oinmbodils* borb«.
, Kakor J* ta lajav« razvidno,!* tertljl a»;.«Xo do tebi i:«ao ra ,u-«ani4»~' aj* pmm Božttnfiti.t,« boam na Kuj osnovi pravilao teta«MaI4,teteJ predstav« iilL	v#USl	P®*****!«*	tej**	»*i»e	mmje.is	«t*ilS5«»fci	^ Jo Vod-
tevssda te o.aajateh pd.i»ww,ta ta *J0«. govao/rotteico *t,9. j« r h« vidno,d« j« soaolcViuU« s Jurdeaauto *oui4iistI«ai»:
Ujr*‘uti *• tateljiT Tsjav® ta te bi tekata« kali Arr^i raaultat «urcaXii 0*4* sektaStvo,
Kor j« kot cjarkoistots-isainiBioa naLotaora Jaaacuta «♦*? »*č* borb« ai J*©,,©*« -.*} naboj itsteuiteio IcSisl,j* tudi novsmi rašou- f 1 aŠ2**,e«r»'kwter*•	<»p»*«ii»*,)c«fcjr*4*jr*	pradsravlt*	tajsra.saJdo	atmSo	I
; 1*2? ^	elapo.teprav	tmmJS^SSSSS^SS^
v tej #tej»i ta se čin ogoteejil* enotao borbo v tej »teni,
*•*?A*.. s*v*d» tudi »ledi,da j« iejiva »tro#n interaoA* 6n«3*Jfc.na- i caajora *goJJ aktmetoa ustanovnih «-.v®ta Osvobodiioa frorjio.t« Uu*Liski !
1®° ®*'v*da nkbasar us i». reaiAja n>u vao»jaro«uio® <iu.r*wt«rju I ^	Tronto,r,« »trurt urt Vrhovna®* pleouaaOJč la o* ena«1.3. noteas-i,
.	,v.	*aekopravno a©dcluj» aletsora« patriotiSn* 3kuntaa,ne te bi s« odio- 1
«»<tata ovoji »»n^tatei aat©«o»Ui,Ce bi * ».»Sl	Je	raT
feOMitetn	usjisraitei«	,
teatar«	M	sosjjo	pravo	Aanaftnj«	narodnooavobod.U-
v po*wSi,d» ostane OP «B»tn*,v*ol,tu<lijte ! •rodna t^«*oiracij» «iovow.a«a nerada,te ao torej rasvoteoi v koalicijo. «,	Osvobodita*	front«	»	otrealjeojoa	vr*a,d* psitt*aman i
a.	pr spri! ati o potrabl.de delajo takljudao »* Oa^taditaa	uT
da a® odevate »ioupiaakaciu »oparatira.« oa Sa. vdo W,lnra JS^«iSfi£2 S J e vanju iaatata poatojsak.p« tegujl plati au» oera cravilak utii «	.i?
Srtdeteko *oclMU»titetai S«»anM ra »raslJtt la*ara
.fclltaao Partiji,	M	**4*v* o««>a®?iti,te Jta	,
“* l*ž*00*B0 AQXoib,>	4*	vac	teUvtat«	oominiih	stepta	OS	-
“ ““—»j,	.	am,
Je treba,da »jena izvajanja tudi Sat srako Mmi.c. >**yiat*\X.iixrvnatX j napraviti u£oJ praktlCokl^i	»	l™**	i
ki sredo a iavajanji isjavs irnrs HH d imrahriti nT tt T POJavov n» tara««*,
a) i'rt CtraaOh
a« katerih »» naj ob dobri predhodni	aetitristev,	]
tei i« ts«r*ti<ini poli ti«te^te0rtta,SteI.u^*Pte]e ^M	7**
o« as. nepoeraano telo n® tercam tsr -Lo.tove £S «fs'J J^iiviBtb« SSRSSM 8**r»ki'-*J* rabuuov O lavrčonra 4*iZ ?	0<t	tet>*»r^?|g	potatf j
S) taadarjrao,*« je od tetivaoatl i* dobra pratedne priprava <,amj««V» ki d«l«Je v tu.rotali. ©oborih,odvisno,ali bode aktivirati ra« delali m m«t-aioah Ckrotata odborov,»11 pa bodo - kot doaj.ej « klab aoopironta dolodi« le* lajave vzdiJevall separatna polttiču« ta orsaniaaoiJOtv etik® ter uveljavi J tel sepAratistlSna politiko* ta «?«a*ta»cljsta »trealjonjt,,
4 J JPartijoi v okretnih odborih i* savod* tadi v ve »h drugih tdfcorih Of morajo «tr«rati,4a o« fcote dejenato • a »vojta d*lo«,praviiMai psttlo- t «1 itd,- oveljavljali kot aradiflSa -»svobodiJa« borb« n* teraua,tenor »4 i Sod« obračali tako prablvalatvo kakor t>uU v*i te tl vi ati or»
5} talikor ve fcodo aktiriati 14 zržbonsk© nooiaiiati«,» oJtupin* . ta partijal —--------- --------—““	-	—*--*'
or,a« Jo treh« ra«r*16*0 rapmrstavlti slohcru«« »ektnBtva v od*osu i« »J**« ovcjevaija taiotativ« ta obfiutko* «*t©*t»viji*»*u,a« asauvi iajav* s« »r** J« »*6i partijski kadri katemU tat reonični n<«^:ttelci vagojitteji ter o»«teil*atarji vsesa aktiv« OT-Kolilsr bode prt. aekat«riH ©»teli Ka&ajE&skfUiP »1 *te«nj*ai »estli-svl pojavi*jih JO tret* V Sate delovni »rsjtai a» o»ao»f aelodb lajav« mskrtakati ta jih *«v«4» k«t aktivist« *a»xi£0«iti.
Škrati « J« trata envad*ti,d» i«* tsvvaitiik v vteuljaasrrecjcath *#~ partetatov ta potuhajaaih oovrezslltov aai« partij« atevoh neteoavi.tadl v pravokstorrina poalsdu v kalno* ribariti.	^	'
6j taro-arU ,1«	teHonia	akiiviato!«	a©pcrtij©«n,ki	i
«e fcofto lajava. priklJUSili v prteol.dsj« Us v*? t.artijsv« literatura ta d« •e j la tu hsp*i#ilj«ta. »»»Sta pripravi tesati do »tattj« s*oteHw» VSJ>(b).8* »o s« par ti j ol U* t«ra»a dostaj prade*«* VpijMii * eblr^j*® teUvint©# ta a»p.»wr«dHo oavcbouilao borbo,a« aorajo odteoj Ni vi ti tudi a «.e»-'.»tatič*** latejUalta«* vaj;«3o tetiva Osvobodilna fronte,
. V Pove.-jimiJtva Ck ta Okrofiai koniutl c; ^liol Oantraln«*,® tooitet*
? *> u,ar<,P«»,ki Jih jipdvroii,	j
tearaintau^v^rote	i*Jav»	ju{»«**©-» »autej« ta da ne aoa priti j
S« rt tališču - evoboda na rade l
2« UK tepu ,
i/dfiž
A
Pregled dosedanjega poteka napada, ki so ga Angleži in Amerikanci na zahtevo Sovjetov začeli na evropsko ceSino 6. junija
, S 6. junijem 1944 se je v sedanji dru-Jt svetovni vojni začelo novo obdobje, je na mah obrnilo oči vseh narodov sveta na evropski zahod. Tam se je tega dne v prvih jutranjih urah sprožil tolikokrat napovedani in zato tako pričakovani zavezniški vdor v Evropo, ki Baj bi po zavezniških zagotovilih pocenil resnični začetek konca v drugi svetovni moriji.
Angleži in Amerikanci se zatrdno ne “j bili še odločili za ta usodni korak, če bi se jim bilo posrečilo še najti kak nov Jsgovor v opravičilo pred neizprosnim Stalinom, ki je zaveznike vedno znova Pnganjal, naj vendar že vzpostavijo tako J®enovano drugo bojišče. Churchillu in Rooseveltu so bile Stalinove zahteve po savezniškem vdoru v Evropo hud trn v Ppti, hkrati pa sta se tudi bala, da ne bi bilo Stalinove potrpežljivosti konec. Sele v Teheranu je prišlo do razgovora s Stalinom, in tam je bilo nazadnje le rešeno vprašanje invazije v Evropo.
Da so se Angleži in Amerikanci Vprav zaradi Stalina in njegove izpros-nosti odločili za vdor v Evropo, najbolje dokazuje poročilo severnoameriške poročevalske družbe, ki pravi dobesedno, de do invazije še zdaj ne bi bilo prišlo, ®e ne bi Stalin tega tako odločno zahteval.
Nemško vrhovno poveljstvo ni bilo Presenečeno nad tem, da so zavezniki izvedli svoj vdor vprav ob francoski obali, saj je v SVoji daljnovidnosti in pre-računanosti na vdor ob tej obali mislilo tedaj, ko je po razsulu Francije za-»elo staviti veliki obrambni zid ob Atlantskem morju. Upoštevalo je vse možnosti in prišlo do zaključka, da bo nasprotnik poskušal vdreti v Evropo Tprav v Franciji.
Neki nemški vojni dopisnik pravi o 'em, zakaj je do izkrcanja zavezniške v°iske prišlo prav ob normandijski obali, med drugim naslednje:
Zakaj na normansko obalo ?
•Če si je sovražnikovo poveljstvo navzlic slabemu poznanju nemških obrambnih sil izbralo vprav Normandijo *°t napadalno točko, so pri tem odločali oziri, ki so ustrezali zakonom pomorske in letalske vqjne. Jugozahodna Anglija ima za takšne namene najbolj Prikladna in tudi najštevilnejša prista-
Za tem kratkim uradnim nemškim sporočilom so v naslednjih dneh prihajala vedno podrobnejša poročila o poteku bojev. Ta nemška poročila so bila dozdaj tudi glavni vir, iz katerega so črpali podatke sovražni in nevtralni listi. Zavezniška poročila o tem največjem dogodku v vsej sedanji svetovni vojni so precej redkobesedna, kar dokazuje, da zavezniki še sami dvomijo v uspeh bojev, v katere jih je prisilil Stalin
Boji na zahodnem bojišču so po prvih pristankih zavezniških sil med Cner-bourgom in Le Havreotn potekali, kakor je razvidno iz dnevnih nemških uradnih poročil, takole:
Potek dosedanjih bojev
Številni, za hrbtom nemških obalnih utrdb pristali padalski oddelki, ki naj bi izkrcavanje olajšali ter preprečili dovoz nemških rezerv, so bili po kratkem, a hudem boju večinoma uničeni, še prej pa jim je že takoj po odskoku protiletalsko topništvo zadalo hude izgube. Sovražniku je uspelo, da je z morske strani na več krajih prišel na kopno. Vendar pa so nemške sile večino sovražnikovih mostišč razbile ? protinapadih. Pred obalo je obležalo nešteto izkrcevalnih čolnov. Siloviti boji z močnejšim nasprotnikom so se razvili na obeh straneh izliva reke Orne in severno od Carentana.
Za ceno hudih izgub je sovražnik obdržal narejena predmostja. Tudi nemške mornariške sile so se spustile v boj in v pomorski bitki zahodno od Le Havrea zadale sovražnikovi bojni mornarici hude izgube. Več sovražnikovih ladij se je potopilo tudi ob nemških minskih zaporah. Prav tako je z velikim uspehom nastopilo tudi nemško protiletalsko topništvo, ki je takoj prvi dan sestrelilo 104 sovražna letala, čeprav je bilo zelo slabo vreme.
Potem ko so nemške čete 6. junija popoldne med Cherbourgom in Le Ha-vreom ponekod pognale v morje, drugod pa vsaj potisnile na najožje obrežne odseke vse iz zraka spuščene Angleže in Amerikance, je nasprotnik še istega dne v večernih urah poskusil z drugim napadalnim valom.
Nad normandijsko obalo so na številnih krajih prileteli težki bombniki s pripetimi tovornimi jadralnimi letali v skupinah po sto in še več. Številna krde-
“išča. Zlasti	je tu	trikot Poole—otok	I	la so zadela ob obrambni zid nemškega
Ifiht-—Portsmouth,	ki nudi s	svojimi	j	protiletalskega topništva, ali pa so jih
darovanimi	zalivi	prav velika	in tudi	!	napadli nemški lovci. Tovorna jadralna
Prec*i varna	ladijska zbirališča,	kar je	|	letal« so pristala na odseku reke Orne,
druga južno od Le HavTea, v okolici Ca-rentana, na vzhodni in zahodni obali polotoka Cotentina ter v zaledju. V hudih nočnlji. bojih so nemške tete obračunale večino padalskih oddelkov ter očistile A zaledje. Nasprotnik je začel dov4wr nova ojačenja, Nemci pa so pritisnili znova na izkrcevališča. To je bilo 7. ju-
Predpogoj za naglo izkrcavanje velikih Razdalja od tu do napadenega pasu !c 100 do 150. km, To	jpzdalje,Jti Jih .
je.v kratkih nočeh mojfoče brez večjih? težav prevoziti « ladjami- To p« ne^ve^j ‘I* samo za pristajanje, marveč 'ttidr ža ‘ jSe- kar prihaja potem:	za	dovažanje
drugega in tretjega napadalnega vala, za
do
važanje nadaljnjega moštva, za prevažanje ranjencev nazaj itd.
Na izbiro napadalnega prostora je vplivalo tudi sodelovanje sovražnikovih Jetalskih edinic. Za težka boina letala ja razdalja prav malo pomeni. Seveda je Preme bomb lahko tem večje, čim manj-a je razdalja, ki jo mora letalo prema-saj ne potrebuje mnogo goriva. Cim krajša je pot, tem laže je posamezne P°lete ponoviti, s čemer se število le-slskega brodovja lahko podvoji ali celo Potroji. Še večjega pomena je bil razlog, a_ko bi te prevoze zavarovali z lovski-,t letali, ki njihovega velikega pomena j1* moči podcenjevati. Med južno angle-sko obalo in Normandijo je moči uoo-fabljati prav vsa sodobna lovska letala 8e glede na razdalje, ki jih lahko »v eni ,aPl* prelete.
Spričo vsega tega so bili vsi drugi Pomisleki glede tega, da' ie taka izbira rzkrcevalnega prostora nevarna, brez Pomena.«
Napoved maršala Rommela
. Pa ne samo zaradi vztrajnih Stalino-zahtev, tudi iz drugih znamenj je '!° treba pričakovati, da bo do vdora Pnšlo prav v kratkem. Eno teh znamenj •c bil govor, ki ga je približno pred mescem dni imel nemški maršal Rommel jP,ie v njem razločno namignil, kako s. ro ie nemškemu vrhovnemu povelj-j Vu znano, kaj se pripravlja na zahodu s?Jckol pa je hkratu tudi potrpežljivost, katero nemški vojak komaj čaka, da bo £* suhem dal temeljit nauk sovražniku vrope Naravnost vabil je zaveznike, zd' -Ven^ar pridejo, zakaj Nemčija je bo^1 P°vsem pripravljena na odločilni
d P^<5° znamenje, da se bližajo veliki fiodki na zahodnem evproskem boji-l ',P* je bilo večtedensko zavezniško "Odiranje zahodnih pristanišč in bi b'V5'k Promclnih križišč, s čemer nai je — vsaj v prvem razdobju invazi-no IT preprečeno neovirano pošiljanje Plest nemik‘h vojaških sil na vdorna
6. junija zjutraj
g TaV.° so se v prvih jutranjih urah rtj luniia uresničile vse nemške slutnje js*. e zavezniškega vdora v Evropo. Se Prv	,e ncm*ko vrhovno poveljstvo
Čel ° ~?oro^Do svetu, da se je vdor za-drugini ° uradno poročilo pravi med
t “V..Pre,ck'i noči fe sovražnik začel 4 °i<m napadom na zahodno Evropo; Dra»un,^om’ hi ga ie le zelo dolgo pri-kov.ii hi 8n"i ga mi tudi že oriča-Ban.j- Po Pr*Pravi s težkimi letalskimi n* . , na n!,š® obalne utrdbe je pristal P»ed 1 Wesi'h severne francoske oh*te ja*, Havreom in Cherbourgom. Vole J" ,c sPustil na tla z letal, hkrati pa p0Jjls,®l tudi z morja, pri čemer so ga nan-j ? mučne pomorske bolne sile. Na hudi b "jL °ha*n‘h področjih potekajo
mja.
V popoldanskih in večernih urah 8. junija so britanske in ameriške sile močno povečale prizadevanja, da bi zadržale nemške čete, ki so prešle v protinapad. Močni oddelki angleških bombnikov so napadli nemške postojanke in zveze v zaledju. Z letali so zavezniki pripeljali še nove čete ter jh spustili na področje pri Caenu, Bayeuxu in Carcn-tar.u, pritisnila pa je znova tudi zavezniška mornarica.
Pa tudi temu tretjemu valu vdornih čet so se nemški oddelki odločno uprli in razvili so se ogorčeni boji, v katerih so Nemci obdržali svoje zaporne postojanke na polotoku, kjer leži luka Cherbourg.
9. junija je nemško vrhovno poveljstvo sporočilo:
»Na obali Normandije je sovražniku, navzlic temu da so mu napadi nemških pomorskih sil in letalstva 'prizadejali hude izgube, posrečilo okrepiti predmostie. Z našim protinapadom vzhodno od reke Orne smo pridobili nekaj ozemlja. Iz predmostja zahodno od Orne so sovražnikove oklepne sile napdle Baycux ter se pomaknile naprej proti zahodu in jugozahodu, nekako 10 km zahodno od mesta pa smo jih ustavili. Nemške oklepne sile so šle v protinapad iz področja pri Caenu in so zapletene v hude boje jugovzhodno od Bayeuxa. Sovražniku, ki je prodrl s predmostja tja pri St. Mere-Eglisc proti severu in jugu, je zaradi nemške trdovatne obrambe uspelo pridobiti le malo ozemlja.«
Po naslednjih nemških uradnih poročilih je silovitost bojev zaradi obojestranskega dovažanja novih sil čedalje bolj naraščala. V ognju obalnih baterij se je izjalovil ob velikih izgubah za sovražnika poskus, da bi se izkrcal tik ob izlivu Seine pri Trovilleu. Uspešno so napredovali čistilni nastopi nemških čet na zahodnem bregu Orne, na področju Caen—Bayeux pa so se nadaljevali hudi spopadi s tanki. Nasprotniku je tamkaj uspelo, da je potisnil nazaj nemške varovalne črte, za katerimi sn se čedalje bolj kopičile nemške rezerve. Ogorčeni boji so se nadaljevali tudi na polotoku, na čigar severnem koncu leži važno pristaniško mesto Cherbourg.
12, junija so noročali iz Hitlerjevega glavnega stana, da je položaj v Normandiji v glavnem ostal nespremenjen. Vrze-
li.	ki so nastale v nemških bojnih vrstah zaradi ogromne sovražnikove, premoči, so znova izpopolnili. Izjalovili so se vsi sovražnikovi poskusi, da bi prodrl med Caenom in Baveuxom proti jugu, ali pa od izliva Orne proti Cherbourgn. Edino Carentan so zavezniki po hudem boju zavzeli.
Nemški hitri čo'ni «0 zadaiali sovražnikovi oskrbi v nočnih napadih hude izgube. Velike težave pa ie tudi ta dan povzročalo zaveznikom neugodno deževno vreme, ki nanj pred pričetkom vdora očividno niso računali.
V naslednjih dneh se je silovitost bo-’ jev na normanskih bojiščih še stopnje-
vala spričo dejstev, da na eni strani zavezniki vale vedno nove sile na obalo, na drugi strani pa se nemška vojska sad vse trdovratno upira vsakemu napadu in je doslej prepustila nasprotniku le ozek pas obrežja. Ob zaključku tega poročila je položaj na zahodnem invazijskem bojišču naslednji:
Položaj po sedmih dneh vdora
Anglo-ameriška vojska je doslej zasedla kakih 50 km do!g obalni pas, v globino pa so prišli najdalje 18 km. Začenja se ta zasedeni pas na področju pri Caenu ter se vleče nato proti zahodu preko Tillya, Belloroya, lsignya, Carentana, St. Mere Egiise do področja južno od Valognesa. Caen, Tillv. Bellcroy in Velognes pa so še vedno v nemških rokah. Ne smemo pa misliti, da imamo opravka s kakšno strnjeno bojno črto. Zaradi stalnega ponavljanja napadov in protinapadov je tu še vse gibljivo in niha fronta sem in tja. Angloamerikanci bi se vsekakor radi razvili, ker pa je njihovo predmostje tako ozko, jim to dosjej še ni mogoče. Vsaka njihova divizija ima na razpolago le kakih 5 km široko področje Vire je nekaka mejna reka med angleškimi in ameriškimi četami. Vzhodno od nje nastopajo Angleži, zahodno pa Amerikanci. Doslej so oboji izkrcali 18 divizij, ki so jih pripeljali z ladjami, kake tri divizije pa so pripeljali na bojišče po zraku.	j
Vse to kaže, <fyi se Nemci nameravajo spustiti v kak večji spopad šele takrat, ko Anglosasi ne bodo imeli več kakšne opore v svojih ladijskih topovih in ko bodo stopili na plan z vsem, kar nameravajo zagnati v boj. Nemci nameravajo obdržati prizadevanja invazijskih čet v gotovih mejah ter ukreniti vse, da bodo nasprotnikove izgube čim večje Nemške divizije v zaledju pa se skrbno pripravljajo na skorajšnjo veliko bitko, v kateri bodo zavezniki utrpeli brez dvoma še daleč hujše izgube, kakor pa so jih v prvih dneh izkrcavanja.
Ogromne zavezniške izgube in težave
Ogromne izgube, ki so jih Angleži in Amerikanci imeli na normanskem invazijskem bojišču že dozdaj, dokazujejo, da stvar z vdorom ni tako lahka, kakor si navzlic skušnjam na italijanskem bojišču nekateri še zdaj mislijo.
O težavah, ki jih imajo Angleži in Amerikanci pri svojem vdiranju v Evropo, pa ne govore samo izgube, ki so jih doslej na teh bojiščih imeli, marveč prav tako zgovorno, če ne še bolj tudi razna poročila zavezniških časnikarjev in poročevalskih družb.	f	'.tim
O teh zavezniških izgubah poročajo
12.	junija iz Berlina na primer naslednje: »Dozdaj so vojna mornarica, letalstvo in oddelki vojske uničili ali pa vsaj tako hudo poškodovali, da bodo za dolgo časa nerabni: 43 prevoznih in velikih izkrcevalnih ladij, 17 vojnih ladij, od težke križarke pa do hitrih čolnov, 21 izkrcevalnih ladij za oklepnike in posebna vozila, od katerih so imele nekatere tudi do 5000 ton ter nešteto izkrcevalnih čolnov za moštvo Poleg človeških izgub, ki gredo v polke, se je s temi ladjami potopilo tudi več sto oklepnikov in topov ter celi vlaki orožja, raznega orodja in streliva.
V nekem drugem poročilu stoji: »Oddelki padalcev, ki so pristali za nemškimi črtami, so bili skoraj povsem uničeni Prve izkrccvalne čete, ki so jih prepeljali s čolni do obale, je močno napadla nemška obramba ter so večinoma obležale že na obali. Vsak korak v utrjeno območje ie nrizadejal sovražniku velikanske izgube. Zanesljivo je, da so Angleži in Amerikanci ter Kanadčani izgubili več deset tisočev svojih vojakov, pa bodisi da so padli na bojijču ali pa bili vsaj huje ranjeni To potrjujejo tudi izjave številnih vojakov, ki so jih Nemci uicli «
A vse te izguhe so zavezniki utrpeli že samo v prvih dneh, hudo pa sc njihovo število stopnjuje z vsakim nadaljnjim dnem in z vsako uro Naj že bo s temi žrtvami, ki jih doslej še ni bilo nikjer na nobenem boiišču tako ..krvavih, kakor koli, niso v nobenem rfomerju z doseženimi uspehi.
Nasprotniki govore
Da je boj na evropskem zahodu vse prej ko lahek, pričajo tudi poročila zavezniških časnikarjev.
Reuterjev dopisnik Campbell poroča z normanskega bojišča na primer tole: »Naravnost čudež je, da še živim in da še lahko pišem tole poročilo Res se čudim, kako sem mogel preživeti 24 ur na tem kraju, ki je poln hudih presenečenj. Bombe, granate, krogle, mine. da ne govorim o težkih zasedah, nam vsako uro pripravljajo nešteto grozotnih doživljajev Trupla naših vojakov leže okrog vsa krvava in pokrita s kosi ša-torskih kril ali pa komaj nš pol zakopana. Na predmestju vlada silno oe-, zdravo ozračje. V sredo me je uničufoč zaporni ogenj sovražnikovega topništva za celo uro priklenil k tlom Na obalo privlečena vozila so postala žrtev tega obstreljevanja Večino zadnjih 24 ur sem preživel tako. da sem ležal na obrazu na tleh ter glavo tiščal v pesek ali v zemljo«
Ali na drugo poročilo, ki ga ie dala ameriška agencija »United Press«:
»Prve britanske čete in severnoameriške naskakovalne čete. ki so dosegle francosko oha'o, ie skoraj vse uničil izredno hud nemfki zaporni ogenj Prvo razdobje vdora je bilo zelo krvavo in strašnei*e, kakor so si ga mogli misliti tudi najodpornejši stari vojaki Nemške strojnice in topovi so kosili s točo izstrelkov kakor kosa mlado travo.«
Merilo;
0 10 20 30 40 50 km
«436ouTtiampTon -JJ.	„.	-
- HaiTIn^
tatati
—Marq uiu e
Bbulog'ncjp tW?*^-
Haiebrl
San er-®- DeivrrS
= Etapicb
OIllrCuil.VAnbiVN
=	R	r-'
=nTayeu)uPS!jLrotor
ROKšV HI
n. leTrepotxy\Do«iite—j-m
rJ.
cirt)f>ar^eAutnale/.. t V. 1 SSiS\Dou*vU» T^šKeufaialel Moreo.l I
Moftevjije	/	h
  	— ifciEau* nonidii
Reaevais s
lermonl
Amiens
C£^»jk!«JSarfleur zz:
 --
ttretafa
Baycw 1	6le
O b CeeniK'n'Eczuw {Ltsieuz
Beaumon
UVliti
TfSsinM.5
•Flen r^Argertan^H^.-J
Ivreuxv^£
ouTancc
*' Otstt-qny
Couche
^ versaijuž^c/ t? .
Avranche
d;aiseauy<k^L' Co4
IO'T«tn/ni
OoiTifanJ ^	i
Drugi dan — samo še tretjina
živa
Angleški vojni fotograf Brandt, Id je bil samo dve uri na prvem zavezniškem predmostju v Normandiji, se je vrnil na angleško obalo ves pod vtisom strašnih prizorov, ki jih je tamkaj videl.
»Onstran Rokavskcga preliva,« je dejal med drug m, »je boli vroče kakor v peklu. Anzijsko bojišče ni proti temu nič. Nemci imajo izredno spretno postavljen sestav. strojničnih odpornih gnezd. Nemški vojaki so hladnokrvni in so docela dokazali svoje velike vrline. Najprej so počakali, da so prvi zavezniški vojaki prispeli do obale, nato pa so jih obsuli z orkanom ognja in jekla. Hkrati pa so nemški topovi začeli bruhati ogenj na pristajalne čolne, ki so se bližali. Padel je velik odstotek zavezniških vojakov.
Obala se je tresla kakor ob izhruhu potresa, ko so se začele razlctavati mine. Prizor bi se zdel vsakomur neresničen, če tega ne bi sam doživel in videl na lastne oči. Grmelo je. se bliskalo in bobnelo. Mnogo mož je padlo v hudem nemškem ognju, drugi pa so se spodtikali nad trupli svojih tovarišev. Vse nebo je bilo pokrito z letali. V kratkem ie postala voda čudna mešanica razvalin, med katerimi so plavali mrliči.«
»Pred našimi postojankami se grmadijo trupla padlih napadalcev in na obali leže razbitine razstreljenih izkrcevalnih čolnov in boinih ladij,« so pripovedovali Britanci, Kanadčani in Ameri-kpn.ci, ,ki $o, .ušli • nemšketjnu ognju »Iž»-gube Britancev in Amerikancev sn zelo velike. Od mnogih zavezniških oddelkov ie drugega dne invazije ostala živa le še tretjina moštva.«
»Najbolj krvav boj v tej vojni«
»Naigrozneje pa je bilo pogledati,« pripoveduje ujet kanadski nadporočnik, »številne padle angleške vojake, ki so ležali vzdolž vse obale. Med njimi sem videl mnogo Kanadčanov Sam sem mogel našteti nad 2 000 padlih voiakov Več nisem mogel šteti, zakaj število pad'ih angleških vojakov gre v deset tisoče. Ta boj ob severni francoski obali ie gotovo nalboli krvav boi v tej vojni.«
Kakšno ie razpoloženje v zavezniškem taboru, kaže tudi kratko poročilo, ki ga je dopisnik newyorškcga lista »Times« poslal z evropskega bojišča in ki pravi dob“«cdno:
»Zdaj ni čas, da bi vriskali, marveč da bi molili. Glavni del naloge, kako premagati sovražn;ka. nas še čaka To bo trdo in nasilno delo. Z velikimi krvavimi izgubami izvedeno izkrcanie na obali ie šele prvi in morda najlažji dol. Nemške baterije, ki' braniio obalo, so zelo močne. Glavna preizkušnja šele pride«
»Nas ni dozdai še nič presenetilo«
Precej drugačno pa je razpoloženje na nasprotni strani, v nemškem taboru, kakor se lepo vidi iz poročila, ki ga je napisal nemški vojni poročevalec A!ex Schmalfuss in v katerem pravi:
• »Danes dopoldne sem sc na bojišču srečal z načelnikom štaba vrhovnega poveljnika nemške vojske na zahodu, maršala Rundstedta Med košatim drevjem nekje južno od Caena stoji hišica, v kateri so izpraznili sobo za nemške častnike. Načelnik štaba se pravkar vrača z vožnje po bojišču, na kateri je prišel prav do prvih bojnih črt.
»Veste,« je delal, medtem ko mi je stiskal roko, »res sem kar navdušen, tako sijajno se drže naši vojaki in tako odlično ie razpoloženje med njimi.
»Vi bi gotovo radi zvedeli kaj podrobnejšega o položaju.« je nadaljeval, pri tem pa se zazrl na zemljevid, ki ie bil razgrnjen pred njim na mizi »Saj ve«te. da je sovražnik ustvaril.medmoste in da zdaj
pošilja tja vedno nove okrepitve. Seveda tudi mi ne spimo in si lahko mislimo, kaj sovražnik namerava. Naši protiukrepi sc bodo, ko bo prišel ugodni trenutek, pokazali v vsej svoji uspešnosti. Kakšni so ti ukrepi, vam seveda zdaj še ne morem povedati. Naj bodo boji. ki se bodo razvili, še tako zagrizeni, mi jih vzlic temu pričakujemo z vsem zaupanjem in mirnostjo. Kar se je zgodilo doslej, nas pa ni praV nič presenetilo Marsikaj sc bo še zgodilo in doživljali bomo, da bo šlo zelo trdo, toda potem bo prišlo tudi plačilo.«
Glas Evrope
In končno naj pouoarimo še, kako gleda na anglo-ameriški vdor ostala Evropa, ki je prej morda navijala za Anglijo in pričakovala rešitve od nje, zdaj pa je, zlasti še po številnih divjaških anglo-ameriških letalskih napadih na evropska mesta — celo mesta bivših ali sedanjih uradnih angleških zaveznikov — jasno spoznala, da ne sme gledati v Angležih in Amcrikancih svojih rešiteljev, marveč grobarje.
Francoski listi splošno poudarjajo, da brani nemška vojska na irancoski obali Francijo, Veliko Nemčijo in s tem tudi Evropo. V vseh listih prihaja do izraza zaupanje, ki ga imajo Francozi v udarno moč nemških čet.
Predsednik srbske vlade Milan Nedič je ob pričetku invazije izjavil dopisniku i DNB-ja med drugim: »Vsekakor bodo računi. Londona, ,ki misli, da bo Srbe in Srbii-o v zve^i z invazijo potegnil v vulik balkanski upor,, napačni. Mi vemo, dn so-nas Angleži in Amerikanci izdali in prodali botjševikom. Tako preostaja nam, kakor tudi vsem ostalim narodom na jugovzhodu Evrope, le to. da brezkompro-misa nadaljujemo protiboljševiški boj, ki ga vodimo že skoraj tri leta z vedno večjim uspehom . .. Invazija ničesar ne spreminja v stališču Srbije. Pripravljeni smo storiti vse in žrtvovati vse za blagor našega naroda Prav tako kot nemški narod tudi mi neomajno verjamemo, da oni, ki v teh preizkušnjah m težkočah vzdrži, reši ne le svoje lastno življenje, marveč tudi bodočnost vsega naroda, da, bodočnost vse Evrope «
Slovaški ministrski predsednik pa je dejal: »Poskus invazije pomeni višek an-^lo-ameriškega zločina: izročiti Evropo, to zibelko omike, boljševiškim trumam.«
Hrvaški državni poglavar je ob isti priliki povedal svoio sodbo o invaziji ter med drugim dejal: »Hrvaški narod gleda na anglo-ameriško invazijo tako, kakor da bi mu hotela vzeti njegovo lastno državo ter ga podrediti drugim narodom. Zato je hrvaški narod odlo-en, da bo uporabil vse svoje sile za skupni boj ter da se bo z nemškim vojakom uprl vsaki invaziji, ker ve, da se bori za svoj obstoj in za svojo svobodo. Uspeh invazije bi pomenil judovsko-boljševiško vlado nad hrvaškim narodom.«
Koliko je Angležem in zlasti še Arne-rikanccm do tega, da se ohrani evropska omika in da evropski narodi žive v miru in zadovoljstvu, najlepše dokazujejo njihovi divjaški napadi na mesta in mirno prebivalstvo celo tistih narodov, ki so toliko žrtvovali, da so šli celo zanje v boj ali pa so vsaj s simpatijami ves čas do zadnjega gledali nanje.
Zdaj so karte tudi za te narode jasne. Evropa se je odločila za življenje in ne za smrt; za življenje, kakršno zasluži in do kakršnega ima po vseh naravnih zakonih pravico. Docela se zaveda pomembnosti besedi, ki jih je na dan anglo-ame i-škega vdora izrekel nemški državni tiskovni voditelj dr Dietrich’
»2e tolikokrat napovedani napad zahodnih pomagačev boljševizma za svobodo Evrope se je pričel. Pripravili jtm bomo to pot sprejem Nemčiia se Taven* pomena te ure. Borila se bo z vso silo in z neomajno odločnostjo, da ohrani Evropi njeno omiko in življenje evropskih narodov pred navalom divjakov.«
Na knjižni trg je prišla nova knjiga »SLOVENČEVE KNJIŽNICE«
Max Metzger:
Monika potuje na Madagaskar
Knjiga je polna vedrine in vam bo za razvedrilo kakor nalašč Knjiga ie za odrasle iu za otroke Popisuje potovanje učenjaka na Madagaskar, ki mu dela družbo hčerkica Monika. Zanimivi opisi, ljubko pripovedovanje, ne varnosti, odkritje redko in čudovito lepe orhideie. ki jo varuje kača — vse to je orisano take preprosto pa tako privlačno, da boste knjigo brali » užitkom vi in vaši otroci Kdo ne želi danes potovati po svetu? Potujte torej v mislih z malo Moniko na Madagaskar — Knjiga je v prodaji po vseh knjigarnah in trafikah.
•-
m™.y
K ■ ■	■■	M
Protikomunistično zborovanje na Grosupljem 18. maja leto«.	Domobranel	korakajo	med	drsettisočelavo	množleo	po	Ljubljani.
Rrhrililriirr • urednik: Mirk« Javornik / Beraasgeber • IsdafatelJ: InL Jnl«i 8<idja / FUr die Ljudska tiskarna • ta LJndaka tiakarao: Jo!« Kramarlt / Orednlgtva, oprava la tiskarna: Ljubljana. Kopitarjeta «■
Telefoni 40-01 do 40-09 J Rokopisov ne vrata mo 1 Meftefna naročnina 6 lir, za Inozemstvo 1? lir.
Slike od lam, hi er Slovencev ne duši rdeča „svoboda“
Predsednik general Rupnik ▼ krogu slovenskih narodnih not.
Slovenska narodna straia na pohodn skozi Postojno, slovenske zastave T Tolmina L maja letos.
V senci mlajev ln slovenskih zastav zalite, a slovensko ljudstvo uničenje komunizma. Prizor s protikomunističnega zborovanja T
Borovnici 14. maja letos.
Ljubljana obsiplje slovenske domobrance a cvetjcm.	Zvest	stražar	domovine	pred	napadi	rde«lh	tolovajev
— to je slovenski domobranec, najboljši, najpožrtvovalnejfi* tln alovenske matere*