PREBUJENJE
Anton  Vodnik
Po gričih kot volkovi gosti so se zbirali mrakovi.
V  mrzlo lupino noči črne so se stisnile vasi.
V  najbolj skriti izbi drobna lučka zagori, kakor biser
plašna srca presvetli.
In že temina žgočih rjuh svetli se kot srebrn puh.
Ko se zdramim iz objema, mi prvi sij kot grozd ožema v žejna usta tvoja dlan.
Mar nisi
kakor v sinjem vetru lan?
Ah, slajša si kot mleko, strd in vino,
ko pogreznem se v gldbino tvojih vročih trepetanj.
Na topolih in zvonikih se zabliska novi dan, po poljih zažari pšenica, v jaisninah kakor plamen zaiskri se prva ptica — —
122