Stran 436.
Poučni in zabavni del.
Oče.
(Spisal Bjornstjerne Bjornson).
Thord Oeveraas, o katerem bodem tu pripovedoval, je bil najmogočnejši mož v župniji.   Nekega dne je  stal
v župnikovi delavnici, raven kakor sveča in resnega obraza: »Dobil sem sina, in hočem, da ga krstite",
„Kako mu bodi ime?"
»Fin, kakor moj oče!"
»Botri so?"
Imenoval jih je, in bili so najuglednejši ljudje v vasi, možje in žene, vsi očetovi sorodniki.
»Ali vam teži še kaj srce?" vpraša župnik in ga pogleda. Kmet postoji za trenotek. „Rad bi imel, da je krščen sam, ne z drugimi skupaj", reče na to. „Mislim namreč, na kaki delavnik. Najrajše prihodnjo soboto, ob dvanajstih".
„Ali imate še kaj?" povpraša zopet župnik.
»Ne, druzega Vam nimam povedati".
Kmet zavrti klobuk v roki, kakor da hoče oditi. Tedaj vstane župnik. »Pustite mi torej, naj Vam še rečem", povzdigne z glasom, in seže kmetu v roke, pri tem mu gleda naravnost v oči:
»Bog daj, da ti bo otrok v blagoslov!"
*                   *
Šestnajst let po tem je stal Thord zopet v župnikovi sobi. »Ti si še stari korenjak, Thord", reče duhovnik, ko ne opazi niti najmanjše izpremembe na njem. »Saj pa tudi nimam nikakih skrbij", odgovori Thord.
Župnik ne pripomni nič k temu; čez nekaj časa ga vpraša: »Kaj pa imaš danes zvečer na srcu"?
»Danes pridem radi svojega sina, ki bo birman".
»Deček, ta je bistra glavica"!
»Jaz ne bi dal rad župniku poprej honorarja, predno ne zvem, katero številko da dobi on v cerkvi".
»Aj, on ima številko ena"!
»Da sem že slišal — in tu je deset tolarjev honorarja" !
»In sicer, hočeš še kaj"? vpraša duhovnik in pogleda Thorda.
»O ne, nič druzega nočem zdaj".
In Thord odide.
* Iq zopet je preteklo osem let.   Tedaj pa  je  nastal
naenkrat  pred  duhovnikovo   pisarno  velik  šum; mnogo
mož je namreč prišlo, njim na čelu Thord.
Župnik pogleda in ga spozna:
»Danes zvečer pa prihajaš v veliki druščini"!
Aj da, rad bi imel svojega sina v cerkvi oklica-nega, oženil se bo namreč s Karo Storliden, hčerjo Gud-mundovo, kateri stoji tu".
»Aj, ta je pa vender najbogatejša nevesta cele soseske" !
.    »Da res, tako pravijo", odgovori kmet  in  pogladi
z roko lase kvišku.
Duhovnik   se   za   trenutek  zamisli;  molče   zapiše imena v knjigo in da možem podpisati.  Thord položi tr1 tolarje na mizo.
»Jaz smem vzeti le enega"! pravi duhovnik.
»Vem to, toda je moje edino dete, in — jaz — bi rad naredil dobro.
Stran 437.
Zdaj vzame župnik denar:
„Danes je tretjič, Thord, ko stojiš tu radi svojega sina8.
BNo, sem pa tudi zdaj gotov ž njim", odgovori Thord, zgane svojo listnico in z »Srečno"! gre — počasi za ostalimi možmi.
Štirinajst dni potem veslala sta oče in sin v brez-vetriji čez vodo k dvoru Storliden, da bi se dogovorila glede poroke.
BBIazina ne leži dobro pod menoj", pravi sin in se vzdigne v čolnu, da bi si jo popravil. Tedaj pa zdrči deska, na kateri je stal, on pade, razprostre roke in se prekopicne v vodo.
»Primi se za veslo"! zakriči oče, skoči kvišku in moli veslo sinu. Toda, ko je segel sin parkrat po veslu, onemaga, roke in noge mu otrpnejo.
„Čakaj, čakaj"! kriči oče in vesla bližje k njemu. Tedaj pa se prevrne sin vznak, upre dolg pogled v očeta — in se utopi.
Thord noče nič kaj verjeti; vstavi čoln in zre na oni kraj, koder je sin utonil, kot da bi se moral zopet pokazati. Nekaj zračnih mehurčkov priplava na gladino, še par, potem še samo en sam, velik, ki se razpoči, — in kakor zrcalo, ravno je bilo zopet morje.
Tri dni in tri noči so videli ljudje očeta okoli tega prostora veslati, ne da bi postal lačen ali zaspan; iskal je svojega sina. Slednjič ga vender najde, zadene ga na ramo in nese ga navkreber na svoj dvorec.
Od tega dne je preteklo gotovo eno leto. Tedaj čuje duhovnik nekega jesenskega večera pozno zunaj na veznih vratih tipati, in nato vstopi visoko vzrasel, nekoliko naprej nagnjen mož, suh in s sivimi lasmi.
Duhovnik ga dolgo gleda, predno ga spozna; Thord je namreč.
„Tako pozno prideš" ? pravi župnik in postane pred njim.
„Ah da; tako pozno pridem", reče Thord, ko sede.
Duhovnik tudi sede nestrpno, in tako molčita obadva precej dolgo.
Nato pravi Thord: Prinesel sem nekaj s seboj, kar bi dal rad ubogim". — Vstane, položi denar na mizo in zopet sede.
Duhovnik šteje denar.
„To je veliko denarja"! reče.
„PoIovica mojega posestva je; danes sem ga prodal".
Duhovnik molči dolgo; na zadnje vpraša rahlo:
„In kaj misliš zdaj pričeti"?
„Kaj boljšega"!
Zopet molčanje, Thord upre oči v tla, duhovnik gleda ga začudeno.
Nato reče župnik počasi:
„Zdaj mislim, ti je tvoj sin v blagoslov".
„Da, to tudi zdaj sam menim", pravi Thord in pogleda kvišku, in dve težki solzi zdrkljata po njegovem licu.                                                   Prevel P. Radlin,