Milan Jesih
Pesmi
684
KAM?    O srd srca, tuja levica v moji desni, težka in vlažna od toplote — a sem jo ta hip iz zibeli vzel? Stojim, je, ko da bi rasel, krčim se, je, ko da rotiram, mirujem, je, ko da bi tekel, suha voda.
Takšnega me je sram, da sem pesnik, silen, nabit,
ogromen kot borovnica in da sijem, sam slep.
Sram me je zdravja in polnote,
pred večerom, ki ga čakam s štoparico na balkonu,
se trudim kot neroden restavrator zluščit
nove čase s prejšnjih, pravih.
Svojo levico pestujem v desni.
Ko da bi se smejal, ihtim vase od ganotja,
ko da bi se likal z dobrimi očitki, se mirim.
Kako se dviga in pojenjuje volja volje,
kako ji z dihanjem sledim v amplitudi in frekvenci,
kako se v prazni igri oblačim, ko da mi je kam odit.
685
Milan
PODOBA JUTRA    Natančna in jasna podoba:
vonj po rji, okus po tišini, barva po grenkem. Zaradi ženske si v nafti umivam njen obraz — da se bom čist opoldne ozrl za njo in ostal čist, ko je ne bom dogledal.
Natančna, jasna, takšna podoba, da je prispodoba
bogastva časa, ki ga na sončni uri
za svojega odčitujem, nad dobrim in slabim v njem zradoščen,
časa, ki se pred njim iščem v praznem ogledalu,
tako mojega, da vpričo njega sedam h grozdju,
sam v razcvetelem jutranjem miru, v prsih suh.
Asfalt diši, gladki do pasa goli fantje
si ga mažejo na kruh.
Asfalt diši, dan je čist, ko hoče bit praznik,
na svetlem nebu so posute temne pike
tam kot zvezde na nočnem —
vse vladujoči mir je tako še čvrstejši,
o čvrstota po meni, ki sem ga vzpostavil.
Pndi zdaj se ti, smej se,
roke mej v žepih jope, za tvojo kiklo
bom dal veter,
pa če bi moral prikrajšat zastave.
Asfalt diši, in dober je dan.
A od tega, ker sva si ga takšnega zaželela
s trafikantom, ko sem kupoval Sportske novosti?
Dan je dober, in čeravno je poln, ni težak,
tak je, ko da si je nadel bele rokavice,
pijan kifeljc pajac,
tak je, da si ga bova, ko zdajle prideš,
v poljubu podajala iz ust v usta.
Asfalt diši, močan sem v sebi.
»Kakšen silak!« boš rekla —
v eni roki držim jekleno vajet
in z njo naganjam planet,
v drugi flomaster, ki ti z njim pišem to pesem.
ASFALT
686
Pesmi
RESYGNACIJA    Zaspal z okusom po lubenici,
zbudil se z okusom po plehkem spoznanju, znanem in jedkem —
tako si zdaj ne upam pogledat v dlani, na njih je vsevdilj toliko jeznih slik, celo obraz, ki sem že mislil, da ga ni, včasih v živi svežini zašije skoraj v ogenj in zapeče huje kakor ogenj.
Enakomerno taktiktakanje na zidu, trepetanje kazalcev.
Človek sem, ki v njem vse človeško miruje, nič mi ne more ničesar zanetit v prsih.
Soba je takšna, ura odbrneva sto šest.
Na planem — kosmi, kosmi — naletava bel pepel.
OTOKI    Otoki! O!
otroci smo vas morah posadit, potem pa pozabit,
da ste zdaj vzšli
in se odprli, buhteljni,
polni sončeve marmelade!
Zakaj ne zlezete v dobro perje morja?
Otoki, tenki v horizontu
kot dekliški hrbti, kot žrebčji hrbti,
v žarkih internatskih sobah, v steptanih manežah
naj vas režem, naj vas ližem?
Skrijte se, otoki, pred mojo bližino. Ta sem.
KRILA    Ja, krila so mi zrasla,
pod žalujko sedim srečen slečen, ko rojen v dobri odi. Oda!
Pesmi
Na periferiji čutenja
mi izmeva prazen evergrin,
Drava in vse je ene barve
ko v televizorju
in tudi jaz
kot v ničemer ne v dobrem ne v slabem
nisem izjema.
Kakšen smisel ma ta potka skoz sadovnjak? Po njej se vidim it skoz mrzlo travo skoz stanovitni tuji obraz skoz sebe v grenek spanec daleč od sebe.
Kako tesno mi je.
Kako tesno ob meni gre Parka.
Mir,
krila, srečna,
in sušim se. Oda!
VREM    Vrem, vrem,
in, paradoks, čedalje več me je —
danes zjutraj že toliko
in to tako močnega,
da sem odslej pripravljen vzet nase
se eno življenje.
Zraven sem pa punčka. Moja govorica brbljanje pred prvo besedo.
Najsi v jezi najsi v radostenju
sem velik in grozen,
tik pred katastrofalno fizijo.
NI DOBRO    Noč, ki sem jo prečul —
dišala je, dihala vame, gluhonema, lačna,
in ničesar mi ni pustila,
s titovke mi je snela zvezdo, eno svojih.
687