Štev. IO.	V Ljubljani, dné 1. oktobra 1906.	Leto XXXVI.
Časopis s podobami za slovensko mladino.
S ppiJogo ,,/Vncf©i©ek".
Jesen
Hladna, žalostna jesen Naokrog se razprostira, Kar cvetelo je nekdaj, Zdaj usiha ;n umira.
Redko iz višav meglenih Solnce na zemljo pogleda, Kot strahovi čez poljane Se podi oblakov čreda.
Tožna ti jesenska slika Jasna slika si starosti, Vse umira, kar cvetelo Nekdaj v jasni je mladosti.
In kot solnce le poredko Proži zemlji žarke jasne, Redki upi nam žarijo, Da življenje nam ugasne.
Stepin.
N
arocilo.
Lastovke ptičice, Ve se poslavljate, Ve se odpravljate Daleč na jug . . .
Letos sem z vami pel Pesmice tihih sreč, Ah, pa ne bom jih več Drugo pomlad!
Ve se povrnete, Pesmi zapojete, O, da bi mogel jih Z vami še jaz!
Toda ve ptičice — Ko se povrnete Mene objemal že Temen bo grob ...
Če pogrešite me, Le poiščite me, Pa mi zapojte Nad grobom sladko:
..Blagor ti tisočkrat, Ker ti zacvela je, Ker te objela je Večna pomlad!..."
Rastko Staroselski.
Povest o strti moči.
Spisal Ivo Česnik. m	(Konec.)
Neke sobote, že pozno v jeseni, sem stopal s povešeno glavo po blatni cesti iz mesta. Doma je gospodinja sitnarila, zato sem šel.
Po poljy daleč naokrog je bilo pusto. Tuintam je stala ob cesti kaka hiša. Sadno drevje na vrtu je stezalo oskubljene vrhove v zrak. Daleč pod goro se je čulo lajanje, pa strel. Zaspano se je razlegal glas lovčeve puške pod otožnim nebom. Nekaj vran je sedelo na nizkem drevju ob cestnem jarku. Zakričal sem, in vriščaje so odletele proti ^ozdu čez ravno polje. Pa je pridrdralo mimo suho kljuse z vozičkom. Spredaj je sedel voznik in se stiskal v kožuh. Počil ga te včasih z bičem in se zadri nad leno paro. Ženske — morda so bile tri — so se zadaj tiščale skupaj in šklepetale z zobmi. Gledale so me zvedavo iz svojih rut. Hodil sem dolgo. Imel sem vse blatne črevlje, in hlače so bile oškropljene s cestno brluzgo. Jelo me je zebsti. Pa sem pospešil korake, da bi se ogrel. Kar zaslišim za seboj glas :
„Kam tako hitro, fant? Počakaj malo!"
Močan je bil ta glas in votel. Zdelo se mi je, da prihaja iz gorske luknje. Ozrl sem sem se in ugledal za seboj dolgega, suhega človeka. Redke kocine so mu štrlele na vse strani. Na glavi je imel pokrivalo, podobno turški kapi. Nagubančeno čelo je kazalo nekaj divjega, dve ostro zarezani brazdi na obeh straneh topega nosa pa nekaj otožnega, da, skoraj jokajočega. Hlače je imel prišlec čisto raztrgane in blatne.
„Dober dan, fant! Kaj me tako gledaš? Jaz sem Janez Zabil. Zabil sem, zabil, vse, popolnoma vse, življenje, premoženje, čast, vse, no prav vse, veš. Kaj si pa ti?"
„Prvošolec sem."
„Že zadosti. Tudi jaz sem bil, veš. Tri šole sem naredil, pa so me bacnili. Naj me, briga me!"
Moj tovariš je delal dolge korake, da sem moral skoro teči zraven njega. Glavo je držal mogočno in pokonci kot general. S fesom se je igral lahen veter, ki je bril po pusti pokrajini.
„Kaj se držiš tako kislo?" me pogleda. „Vesel bodi in smej se, prijatelj!"
„Zebe me. Tudi bo skoro noč, moram domov."
Bilo mi je neprijetno v njegovi družbi. Komaj sem čakal, da se ločiva. —
„Kam pojdeš? Glej, noč bo: v mesto je pa tako daleč. Tam je gostilna ob poti, tam se naješ in napiješ, potem pa pojdi z menoj."
Branil sem se na vse pretege, toda pomagalo ni nič. Moral sem z njim. —
V gostilni sva sedla v kot. Bila sva sama. Dolgočasno je bilo. Le malo toplote je dajala velika peč. Ura je enakomerno tiktakala. Moj tovariš
je naročil pol litra vina, dve klobasi in kruha. Skrbelo me je, s čim bo plačal. Prinesla je debela krčmarica in postavila pred naju. Gledala je naju nekoliko nezaupljivo. Sumila je morda, da ne bova plačala.
„No, mati krčmarica, kaj naju tako gledate? Imam denar, imam. Staremu Jerebu sem spisal tožbo; Maličevemu Štefanu sem pisal pismo na sina, pa sem dobil denar."
Debela krčmarica je vžgala luč in naju pustila sama.
„Pij, pij!" me je silil tovariš.
„Ne pijem rad."
„Ti, ti, ali te ni sram? Sili punca? Prinesem cukrčka, punčko. Študent mora piti."
Silil me je in silil, naposled sem nekaj posrebnil.
„Glej, jaz sem bil nekdaj tudi mlad. Pa sem delal, kar so hoteli drugi. Otresel sem jarem, pa sem zbežal na pokrajino. Doma je hotel oče z menoj pometati, pa sem se poslovil, vzel doto in odšel. Veš, fant, mislil sem, da bom v svetu samo vriskal in pel. Mlado jutro mi je trkalo povsod z veselim licem na okno, a motil sem se. Pa nič ne de. Saj je vse eno. Živim, kot bi tako živel, in to je glavna reč. Zdaj sem prebival celo poletje v raztrgani bajti. Sove skovikajo celo noč, pa me ni strah."
„Zagrešili ste svoj cilj. Delali bi bili, prijatelj."
„Saj delam, veš, ves teden delam. Pa pride nedelja, pa vse zapijem, še v pondeljek pijem. Tako je zaprdtljen zaslužek celega tedna."
„Nehali bi piti!"
„E, nič! Že vem, kaj naredim. V Ameriko pojdem, tam se prerodim. Koga poprosim, da mi da za voznino. Morda me usliši."
Zunaj je zapela harmonika. Kmalu je prispela v sobo cela vrsta svatov, s šopki za klobuki, za njimi dekleta, pred vsemi sta pa ženin in nevesta.
„Dober večer, France! Bog živi tebe in tvojo nevesto!"
Moj tovariš se je spravil med svate in me je pustil samega. Nekaj časa sem gledal, kako so pili in peli, potem sem se pa počasi izmuznil iz sobe. Stopil sem v hladno noč. Sivi oblaki so še vedno viseli na nebu, nalahno je pršelo iz njih. Tam v daljavi sem videl mesto, luči so brlele, na pol in motno so se videle v megli. Tam po cesti je drčal voz, bič je počil, zalajal je pes ob cesti, pa je bilo spet vse tiho.
Zazeblo me je, vtaknil sem roke v žepe in začel urno meriti blatno cesto. Hodil sem negotovo. Zdajinzdaj sem zadel ob kamen kraj ceste, da sem se skoro izpoteknil. V daljavi sem še slišal harmoniko in vpitje fantov; Janeza Zabila je bilo tudi slišati. Pel je s hripavim glasom staro dijaško : „Raztrgan ves in razcapan." Zastudilo se mi je tisto življenje brez zmisla in namena, brez višjih ciljev.
Dež je pršil vedno gosteje, pospešil sem korake, ali vendar sem bil čisto moker, preden sem dospel v svoj kot. Gospodinja se je jezila, jaz
pa sem začutil tedaj prvič bolečino v prsih.
*
*
* *
ir
Pred Božičem sem dobil od doma pismo. Prav hitro sem ga odprl in hlastno prebral. Pisala mi je mati. Žalostno je bilo njeno poročilo. Oče je zmrznil v snegu. Napil se je žganja, pa je umrl, zmrznil v jarku ob poti. Komaj sem mogel prebrati tiste črke. Bile so prepojene s solzami. Sesedel sem se na kovčeg in jokal dolgo.
Prišla je gospodinja in me vprašala odurno :
„Kaj se kisaš?"
„Oče so mi umrli."
„Bog jim daj dobro! Nič ne pomorejo solze. Moli, moli, pa ne kisaj se!"
Odšla je trda gospodinja, jaz pa sem jokal naprej.
Imel sem rad očeta.
Potrla mi je duha ta nenadna smrt, in še bolj sem slabel.--—
*
* *
Hiralo je moje življenje, ginilo je skoro vidoma, gospod Vladimir.
Za Božič sem se peljal domov. Mati so mi poslali prihranjene novce in mi zabičali, naj pridem. Odpravil sem se na dolgo pot, Čeprav je snežilo.
„Saj se bom peljal skoro do doma", sem si mislil. „Do Kotanja me bo peljala železnica, potem pa poštni voz do domačega kraja."
Natlačili so nas v tisti poštni voz. Mene je zadela prav bridka usoda. Sedel sem spredaj pri postiljonu in se tiščal v zanošeni plašč.
Vreme je bilo slabo. V debelih kosmičih je padal sneg na hribe in doline. Burja je brila in kadila z belimi kosmatinami, da ni bilo videli dva sežnja pred seboj. Nebo je bilo poveznjeno na zemljo, in bati si se moral, da se ne dotakneš z glavo mogočnega svoda. Brilo je in se kadilo, cvililo je po drevju ob cesti, da so stara debla ječala in stokala, kot bi jih kdo bičal. Pripodila se je iznova burja in je zapiskala ob telegrafičnih kolih. Nosilo mi je snežinke v glavo, nametalo mi jih je v nos in ušesa.
Konja sta dirjala, voz je drdral, dva gospoda in gospodični, ki sta se peljali na počitnice, so glasno govorili v vozu in se smejali nagajivemu j^iegu. Žvižgala je spet burja in kosmičev nanesla na okna, da se je talilo po šipah. Postiljon je kadil pipo. Bil je star in izkušen.
„Kako tuli, ta nagajivka ! Večkrat nam je že prevrnila voz. Le napenjaj • svoje mehove! Danes tako piska, kot bi imeli svatbo."
Tako pretrgano je govoril kakor sam s seboj.
Zeblo me je, in začel sem se tresti.
• „Ali te trese? Čakaj, kako bi odpomogla? Zavij sevtalekoc! — Veš, star sem že, pa sem že veliko ljudi vozil v vsakem času, poleti in pozimi, ponoči in podnevi. Bilo je pred kakimi desetimi leti, pa sem peljal pozimi v največji burji starega bolehnega gospoda iz Kotanja. Tema je bila in medlo je strahovito. Zadremal sem na vozu. Čez čas se prebudim, pa za-slišim v vozu stokanje, ki je pa prenehalo. Čez pol ure ustavim na Prevalu in pogledam v voz. Starec je bil mrtev. Strah me je bilo potem, res Strah. Veš, tukaj je človeka rado strah. Pravijo, da hodi tod okoli vrag.
V takih nočeh, ko brije burja in polzi sneg izpod neba, razgraja on po Re-brnicah, pravijo. Vicajo se tod ljudje, no pa jaz jih še nisem videl — ali strah me je vendar včasih tod."
Zeblo me je hujše in tresel sem se mraza. Postiljon je pripovedoval naprej svoje malozanimive zgodbe; voz je drdral; konja sta stresala z glavama in peketala po brluzgasti cesti ; burja je pa še vedno tulila in mi metala snežinke v obraz.
Dolga je bila tista pot. Ko smo se zvečer pripeljali v trg, sem bil ves prezebel, da sem komaj skočil z voza na opolzko cesto.
Še pol ure sem jo mahal domov. Med potjo mi je vzelo klobuk. Počival sem v zatišju, na sneg sem se vlegel, pa sem skoro zaspal. S silo sem premagal nadležnega gosta.
Kako je strio mojo moč I Trden sem bil nekdaj in brigal se nisem za mraz; zdaj me je pa tako prevzelo, da sem jokal po poti, jokal kot dete v naročju materinem. Prijokal sem domov. Legel sem na postelj. In z nje nisem več vstal. Gledal sem skozi okno, kako so naletavale snežinke tam zunaj ; mati so pa jokali ob moji postelji. Zahotelo se mi je tedaj po življenju, zaradi matere se mi je zahotelo. Ali moja moč je bila strta, in življenje je ginilo. To so bile počitnice !
O pustu mi je ugasnila luč oči. — —
Dolgo je trajal moj poset. Zdaj pa z Bogom, gospod Vladimir!"
Zbudil sem se tedaj. Gledal sem okrog sebe in iskal Lojzeta. Tako so me prevarale sanje. Imel sem vse za resnico.
Drugo jutro sem vstal in šel k maši. Na pokopališču sem videl Loj-zetovo mater. Tako glasno je ihtela in vila roke, da bi se je bil usmilil kamen. Sodim, da ne bo dolgo."
*
* *
To je pravil na Nanosu prijatelj Vladimir. Solnce je zahajalo. Vso bajno čarobo so izlivali žarki na zelena kraška brda in sinje morje tam v daljavi je bleščalo.
Ovce so se vračale v staje. Peli so glasno zvonci, in čreda je beke-tala. Mrak je legal na zemljo. Lahna burjica je završala po smrekah in jelkah v gozdu.
Čulo se je lajanje ovčarskih psov; čuli so se klici, odmevi od gorä. Tam nekje v daljavi je nekdo vriskal.
Doli pa sinje adrijansko morje, tako čarovito in lepo kot skupaj vsi safiri in opali iz bogate Indije. In zelena kraška brda, hribčki in ozke dolinice ; na hribčkih bele cerkvice, in ravno goriško polje z zeleno Vipavico, kot srebrn trak med polji in livadami — vse to je kot na sliki.
Še danes mislim rad na tisti prizor in na povest o strti moči.

Pomagalo je.
(Spisal Vdslav Kosmäk. Preložil Jožef Gruden.)
ri Dolenčevih na dvorišču stoji hišica ravno nasproti glavnemu poslopju. V njej životari stari Dolenec.
V stanici je vlažno, temačno in neveselo. Na postelji je stara plahta; poleg postelje dva vegasta stola; v kotu pa mizica in klop. Nad mizo visi zamazan križ, dve stekleni sliki pa ura. Na peči opaziš skledo in par lončkov ; na oknu pa svetilko, dve steklenici in nekaj knjig. To je vse pohištvo.
Jesenskega popoldne je sedel sključen starček rumenega, suhega obraza za mizo v omenjeni hišici in brai Sveto pismo. Ura je zamolklo tiktakala, zdajpazdaj je zabrenčala muha ali udarila hruška na vrtu z vejo ob šipo — sicer je bilo pa tiho kakor v grobu. Starec je bral in bral, da so se mu zaprle oči, in mu je klonila siva glava. V tem je zdrsnila vrvca v stari uri in uteži so zaropotali na tla. Tedaj se je ded predramil, si otri oči, pogledal na uro, zaprl knjigo, vstal in si oblekel star kožuh, poveznil na glavo kučmo, pa stopil iz hišice. Zaprl je vrata, stisnil kljuko v žep, del na hrbtu roko v roko in koračil z mirnim korakom čez dvorišče na ♦ vrt. Nihče se ni zmenil zanj. Le sultan je vstal, ko ga je zagledal, zazijal, se iztegnil in otresel, pa počasi lezel za njim. Stari Dolenec je pogledal na vrtu pri čebelah, privezal nekaj drevesec h kolčkom, pa stopil pri zadnjih vratih z vrta. Šel je po zavrlfeh ob potoku pod vrbami k rdečemu križu, Tam je sedel na klečalnik, pa gledal predse. Po suhi loki je podil veter rumeno listje; med črno prstjo je zelenela ozimina. kakor košček z neba padle nade. Na nebu pa so plavali beli, skoraj prozorni oblaki. Solnce je že zahajalo ; tam na levo je sviral pastir ovcam in jih poganjal domov.
Precej časa je starec tako sedel, naposled je pa vstal, poljubil križ, pa krenil naprej po stezi preko loke proti drugi strani vasi. Tam je lepa hiša občinskega svetovalca Petriča. Dolenec je stopil na dvorišče.
Petrič je stal na pragu, oprt ob palico, pa ukazoval: „France, potisni voz pod streho, da ga ne bo zmočilo, če bo dež. Veš, da ne pozabiš ! Ti, Mina, kaj pa prodajaš zijala tukaj? — Bog te sprimi, Jože ! Le naprej !*■ zakliče Dolencu, pa mu stisne roko.
Petrič je tudi že osebenkoval, toda pri njem je bilo to vse kaj drugega kakor pri Dolenčevem dedu. V hiši je bilo lepo in veselo. Njegova stara se je še dokaj spretno sukala po kuhinji. Imela je vse lepo snažno, da se je svetilo kakor zrcalo.
Petrič je ukazoval, kakor bi bil še zmefcij gospodar ; vse ga je ubogalo. Lahko je hvalil Boga, da se mu tako dobro godi na stara leta.
Sedli so za mizo ; stara Petričevka pa je prinesla kruha in soli. Dolenec si je urezal kruha, pa so se spustili v pomenek.
— No, Jože, kaj pa si danes tako žalosten ?
—	Doli na loki pri križu sem bil. Gledal sem po polju, kako vse vene in umira, in rad bi bil videl, da bi bilo tudi mene že enkrat konec.
—	Beži, beži, kaj bi zmeraj tarnal.
—	Lepo te prosim, kdo bi ne tugoval, ko sem tako zapuščen?! Doma se nihče ne zmeni zame. Kolikrat moram čakati na tisto žlico južine, včasi pa še tisto ni za nič. Kadar sem kaj slaboten, me nihče ne vpraša, kaj mi je? Nihče mi ne pomete; nihče ne pospravi pO hiši. I kaj se hoče, vsem sem že na poti, ker se ne morem zanje več truditi in ubijati. Res, najbolje bi bilo, da bi že šel, kamor imam iti?
—	Dragi moj, da ti po pravici povem ti si sam tega kriv. Čemu si pa dal otrokom vse, a sebi nisi nič pripravil, da bi se živil in na kar bi morali otroci še čakati. Viš, jaz sem se drugače preskrbel. Imam polje, vrt, pa otroci me spoštujejo in slušajo. Ako bi me ne ubogali, bi jim nič ne dal — zato imajo pa spoštovanje do mene !
—	E tudi tako bi naju radi imeli, kaj bi tisto, — ga je zavrnila Petričevka.
—	Amen, je dejal Petrič. Moram ti pritrditi, stara, da bi ne imel vojske s teboj.
—	O zdaj je že prepozno, je vzdihnil Dolenčev ded — vse imajo vknjiženo v zemljiških knjigah — a jaz živim s prazno roko.
Petrič si je šel po pipo, jo natlačil, prižgal, premeknil nekolikrat čepico z ušesa na uho, pogledal važno Dolenca, pa dejal: — Prijatelj, nič ne toži ; jaz ti bom pomagal iz bede.
—	Ti?
—	Jaz, jaz!
—	Kako neki ?
—	Ko se bo zvečer stemnilo, pridem k tebi, pa ti bom vse razložil. Dobro sem potuhtal! Stara, pošlji, pošlji po liter vina, moramo si ga na to malo privoščiti.
Petričevka je odšla.
—	Viš. prijatelj, pred ženskami ni, da bi človek spravljal vse na dan. Jaz imam svojo staro rad — ali reva je ob vse zobe, in zato se ji večkrat pripeti, da ji pri najboljši volji uida kakšna beseda, ki bi morala ostati za zobmi. Zategadelj pridem nocoj k tebi, da bova sama.
Petričevka je prinesla vina, moža sta si zapalila pipi, pa so se pomenkovali, dokler je bil Dolenec pri njiju.
Ko je odšel, si je prinesel Petrič skrinjico, šel ž njo v čumnato, tam rožljal med starim železom, napolnil skrinjico, pribil pokrov, a ko se je zvečer stemnilo, jo je nesel Dolencu.
Dolgo sta se pogovarjala. Dolenec je venomer zmajeval z glavo. A Petrič je govoril in govoril vanj kakor v štor, pa naposled jezno zagrmel : — Drugega niso vredni! Če pa nočeš, no pa trpi. In odšel je ob palici domóv Dolenec je sedel pri majhni svetilki, gledal skrinjico, podpiral si glavo, tri čelo, naposled pa udaril ob mizo: — Naj bo, kar hoče ! Naredil bom tako, pa je. Menda mi ne bo tega Bog štel v greh.
Čez nekaj dni, ko mu je prinesla dekla južino, je sedel Dolenec na postelji.
—	I, kaj vam je, oče ?
—	Zlata moja, tako sem slab. Reci, reci Martinu, naj pride semkaj, rad bi mu povedal nekaj važnega. Pa k Potokarjevim skoči, naj pride tudi Karla k meni.
Martin in Karla sta bila njegova otroki. Martin je dobil domačijo po očetu, a Karla je bila omožena v vasi.
Dekla je raznesla, da je starec nevarno bolan, in čez pol ure so bili že Martin z ženo, pa Karla z možem vred pri njem. Nič kaj radi niso prišli tja, ali bati so se jezikov, da se še za bolnega očeta ne zmenijo, zatorej so bili tako hitro tam.
Oče jih je veselo sprejel, pa jim rekel, naj sedejo.
—	1, kaj vam pa je, oče? je izpregovorila hči.
—	Slab sem, da nikdar tega.
—	Ker se preveč z jerušem nalivate ! ga je pičila Martinova žena.
—	Ko bi mi dajali zmiraj gorkih jedi, pa bi ne pil žganja.
—	Kdo vam ne daje? se je izgovarjala sneha.
—	Nihče! jo zbodljivo zavrne hči. — Ko bi bila to vedela, oče, da vas tako v nemar puščajo — mili Bog — kakšno je tukaj ! Kakor imam troje otrok, sama bi vam bila naredila vse.
—	No, no, nič se tako ne delaj ! se razhudi mlada Dolenčevka, — i kdo naj se pa briga zanj, ako ne lastna hči ? Jaz — jaz sem vendar tujka ?
Potokar si je Čedil pipo, pa se nasmihal. Mladi Dolenec je pa jezno hodil gorindol.
—	E Qustite to, otroci — pustite ! reče stari Dolenec. Resnica je, da se niste zmenili za me, kakor bi se bili morali — pa vendar vse je pozabljeno.
—	Lejte, zlati moji, jaz se čutim jako slabega. Vse se mi tako zdi, da ne bom več dolgo in ne bom. A vi ste vendar moji otroci — koga imam, razen vas? Zatorej poslušajte. Jaz sem si nekaj prihranil na stara leta - kar pa nisem povedal živi duši. Tukaj pod posteljo v skrinjici je. Ko bom zatisnil oči, si lepo v miru razdelite.
—	Mili Bog, oče, kaj govorite o smrti ? — mu seže v besedo Karla — saj nas vendar ne smete tako hitro zapustiti !
—	Kaj vam na misel ne pride! Da morete vi govoriti o smrti! pristavi Dolenčevka, — tako ste še trdni.
—	Kaj se vtikate vmes — babe, zagodrnja Martin — oče so stari, pa si mislijo marsikaj. Pojdite rajše domov, pa jim pripravite kakšen po-boljšek. Moški se ne moremo brigati za take reči. Če vam nismo vselej dobro postregli, oče, odpustite nam ! Moja skrb bo odslej, da bo drugače.
—	Tvoja skrb bo, seveda tvoja ! ga zavrne žena. — Če bi nas ne bilo, bi od lakote umrli.
Kaj bi se pričkali, ko ni nič — saj je vse dobro. Povedal sem vam, kar sem menil, a zdaj pojdite na delo !
—	Zvečer pridemo spet k vam.
In razšli so se, na dvorišču postali, pase začudeno spogledavali. Kaj vam nisem zmeraj pravil, da ima stari še plesnive krone — je modroval Potokar.
—	Lejte si no, da bi imel za kaj piti ! je menila žena.
Dolenčevka je potegnila moža za rokav da bi šla. In razšli so se.
Potokarica je šepetala možu : — Ta presneta Franca, kako je delala
z očetom. Veš kaj ? Na vso moč mu bom stregla — morda bo vse nam zapustil. Jaz dobro vem, kako je treba !
A Dolenčevka je šla za možem v hišo. — Viš, Martin, ta grda Karla je hči — pa še očetovega praga ne prestopi. Le počakaj ! Jaz mu bom stregla, pa ko bo videl, da mu tako strežemo, bo vse nam dal, Karla naj se pa obriše.
Čez pol ure je že nesla starčku lonček kave, pa dve žemlji.
—	Nate, oče, nate malo kave, ne bo vam škodovala.
Ded je jedel, a mlada gospodinja je med tem pospravljala po hiši.
Zvečer je prišla hči Karla in prinesla v ruti lonček z rižovo juho, pa skuhano kokoš v nji. In tako je bilo odslej dan za dnem. Dedje okreval, lice mu je zardelo, in kadar so bili otroci pri njem, jih je s starimi očmi
zopet veselo motril kakor svoje dni.
* *
*
Prišel je advent, prišel Božič — na potoku je popokal led, sneg je skopnel, zemlja iznova ozelenela — ali starec ni več čul kukavice. Na veliki četrtek je spel k njemu gospod župnik s svetotajstvi za umirajoče, pred njim ministrant s klepetačem, a črez teden dni je zvonilo pri farni cerkvi z vsemi zvonovi, in starega Dolenca so odnesli za rajnico na njivo Gospodovo. Ljudje so plakali ob grobu — najboij seveda mlada Dolenčevka — a stari Petrič je otresel ščepec prsti na rakev, otri si oko pa rekel : V imenu rajnega se zahvaljujem vsem navzočim za ljubezen, katero ste mu izkazali ter ga spremili k zadnjemu počitku.
Po pogrebu so hiteli Dolenec in Potokar z ženami v pokojnikovo stanico. Dolenec je prinesel kladivo in dleto in začel odpirati skrinjico. Sicer ga je mikalo, da bi bil odprl skrinjico takoj po očetovi smrti, ali Potokarica mu ni pustila.
Poslednja volja je baje sveta — treba jo izpolniti.
Ko je zdaj pokrov odletel, so se nagnile štiri glave nad skrinjico — a ženi sta zaječali, moža pa prebledela.
V skrinjici so bile stare podkove in žreblji. Na vrhu je ležal listek, na katerem je bilo zapisano: „Kakršna ljubezen, tako plačilo!"
Potokar se je smejal, Dolenec pa nič ni rekel. Dolenčevko so izpre-letavale barve kakor kameleona, a Potokarica je plakala.
Nikomur niso pravili tega. Ljudje so jih pa hvalili, da so vsaj zadnji Čas tako lepó ravnali z očetom.
Meni je to nekoč povedal stari Petrič, a jaz držim jezik za zobmi, kakor bi ga bila držala stara Petričevka.

Brez čevljev.
esenskega jutra se je odpravljal Škodov Lojze v šolo. Ponoči je bilo precej mrzlo, in ziutraj je debela slana pokrivala vso okolico. To pa Lojzetu ni bilo posebno ljubo; zakaj oče so mu rekli, da mora danes obuti čelje; drugače se lahko prehladi. Lojze je pa skakal in hodil mnogo rajši bos nego obut. Zato se je nerodno in počasi oblačil. Končno je le zvlekel kislega obraza izpod klopi čevlje in se začel obuvati. Njegovi čevlji res niso bili novi, vendar pa dobro popravljeni. Oče so rekli, da pride čevljar šele po Božiču, ko bode imel več časa. Do takrat pa Lojze lahko prebije še s starimi čevlji. Lojzetu pa še za nove čevlje ni bilo kaj, kaj šele za stare. Zato se je dolgo obuval in stokal, češ, oče mi bodo le dovolili, da grem bos, Če vidijo, da se ne morem obuti. No, pa oče se niso zmenili za njegovo stokanje, ker so ga že dobro poznali.
„Oče, levega še ne morem obuti. Naj grem bos, saj ni daleč", izpre-govori Lojze in kaže levo nogo, ki je tičala do pete v golenici.
„E, če si obul desnega, boš menda tudi levega; saj ti ni leva noga bolj zrastla nego desna. Bos mi pa ne greš."
Lojze je dobro vedel, da je pribito, kar rekó oče. Zato je kmalu smuknila tudi leva noga v čevelj, in Lojze je odšel nerad obut v šolo.
Na poti ga dohiti Slapečki Matevžek, ki je bil bos.
„Hej, Lojze! Kaj si že obut? Saj še ni takega mraza! Glej, na prisojnih krajih je slana že izginila. — Ti si prava zmrzlina, ti, Lojze."
Lojzeta je že itak jez'lo, da mora ravno on capljati obut. Sedaj pa še to porogljivo smejanje! Sicer pa ni nikjer zapisano, da bi moral iti on, Lojze, obut v šolo, če gredo drugi bosi. Oče tudi ne bodo nič zvedeli, če se med potjo sezuje. Da pride le domov obut, pa bo.
„Kaj, saj se lahko sezujem!" zavrne čez čas Matevžka in takoj sede. Kar v hipu je bil zopet bos, četudi se je zjutraj komaj obul.
„Pa jih boš vso pot vlačil s seboj? Ali jih neseš še domov? Jaz te tukaj počakam."
„Domov jih ne smem nesti, s seboj vzeti jih pa tudi ne maram. Veš kaj? Tukaj je ravno naš stelnik, v grm jih vržem in z listjem pokrijem, pa je. Domov grede me pa domisli, da jih vzamem, če bi pozabil."
Rečeno, storjeno. — Čevlje vrže v leskov grm, pest listja vrhu in z
Matevžkom oddirjata lahkonoga proti šoli.
*
* «
Škodov oče so hoteli tisto dopoldne nabiti škaf. Iztikali so okrog hiše, pa niso mogli najti nobene preklje, da bi si napravili obroč. — „Pa stopim v stelnik", so si reklr^fc „in jih prinesem nekaj. Taka reč se vedno rabi pri hiši."
Šli so ter urezali v kratkem nekaj lepih prekelj za obroče. Že so nameravali oditi, kar zapazijo sredi košatega grma prav lepo prekljo. Čemu
bi jo pušča), da jo odreže kdo drugi! — Pa se Škodov oče sklonijo, da urežejo še zadnjo. Ker se jim je zdela malo kratka, so si razbrskali listje, da bi jo odrezali prav pri tleh. Kako se pa začudijo, ko zapazijo pod listjem čevlje. „Glej, glej, kaj sem našel!" začno polglasno samiprisebi. „Kdo bi si mislil, da rastó na leščevju tudi čevlji ? Pa še čisto dobri so videti. - Pa ne, da bi bili Lojzetovi?! — I, seveda so! Saj jih poznam. Čakaj, paglavec, ti bom že pokazal!"
Vzeli so jih in odšli. Doma so jih pa lepo zaklenili v škrinjo ter
vtaknili ključ v žep, ne da bi komu kaj omenili o tem.
*
* *
Popoldne je bilo prav toplo. Otroci so veselo priskakali iz šole in uživali lepi jesenski dan. Tudi Lojzetu in Matevžku je prijala toplota. Čevljev se še nobeden domislil ni, ko sta šla mimo stelnika. Že sta bila skoro na razpotju, ko se Matevžek spomni.
„Lojze, tvoji čevlji!"
„Lej no! Počakaj malo; obul si jih tako ne bom."
Zdirjal je trideset korakov nazaj proti grmu, kjer jih je bil spravil. Brska, išče, pa zastonj. „Matevžek! v kateri grm sem jih pa spravil ? Tujih ni!" Zavpije prestrašen.
„I, v tistega si jih dal, kjer stojiš."
„Pa tukaj jih ni!"
„Le poglej, saj morajo biti!"
Matevžek sam steče, da mu pomaga iskati. Pa tudi on jih ne najde. Dobro sta vedela oba, v kateri grm jih je Lojze spravil ; vendar sta še preiskala vse grme v obližju. Lojze se je že jokal in mislil, kaj ga čaka doma pri očetu. Tudi Matevžek je bil potrt, ker ga je pravzaprav on napeljal, da je sezul čevlje. Tolažil bi ga bil rad, pa sam ni vedel, kako.
„Veš kaj, Lojze!" pravi čez čas, „kar tiho bodi, pa nič ne jokaj. Jih bova že dobila. Glej, da domu tako prideš, da te ne bodo videli oče. Jaz ne bom nikomur povedal. Zdaj bo menda lepo vreme, in doma te ne bodo silili, da se obuješ. V nekaterih dneh jih pa že najdeva. Kar lepo tiho bodi, Lojze, pa ne jokaj."
Lojze je ihté dobro razumel tovariša. Res ni kazalo drugega. Kar je, pa je. In pomagati se ne da več.
„Pa res ne boš nikomur povedal, Matevžek?"
„Prav gotovo ne. Samo obriši se, da ne bodo doma videli, da si jokal."
Lojze je ubogal, pa si zbrisal mokre oči in lica. Molče sta stopala dalje in tudi ločila ste se molče. — —	(Konec prih.)
Jesenski odmev.
Ko vede me samoten pot Čez prazno, žalostno ravan, Mi duša nehotè zasanja Otožen, truden san . . .
Življenje naše je ravan, Pomladno solnce je — mladost, Ki v tej ravani obudi Sanjave nade in radost . . .
Starost pa tužna je jesen, Ki slednje cvetje pomori In na ravan življenja težke In žalostne privede dni. ..
Rastko Staroselski.
Ko je jesen . . .
Ne vem, zakaj v jeseni duše moje Samota se in žalost polasti, In dasiravno še živim v mladosti, Živim v jeseni stare, trudne dni . . .
Pa morda duši govori poljana, Pa morda duši gozd šušti : „Kaj to, če nas jesen obišče, Saj pomlad znova nas vzbudi,.
A ko enkrat tvojò mladost obišče Turobna, žalostna jesen, Potem ti sreče in veselja raj Na svetu v vek je izgubljen! . .
Rastko Staroselski.
Moja
Ko me je v letih mladih sreč Jesen srečavala doma, Njej žalostni ni bilo všeč, Da bil sem srečnega srca . . .
„Glej, kakor pada listje z vej, In kot na jug gre jata ptic, Tako izgine, če ne prej, Veselje ti in sreča z lic !
jesen.
O, pa ne misli, da kedaj Se spet ti radost prismeji, O, pa ne misli, da ti maj Mladostno srečo prenovi !
O, ko zavladam jaz enkrat Ti v srcu žalostna jesen, Tedaj boš moj in kot moj brat V globoko žalost zatopljen!..."
Rastko Staroselski.
Na drevju zrelo sadje Vabljivo se smeji, Med sadjem list ob listu Že vene, rumeni.
Jesenska.
Pomladi ni, ne cvetja, Zdaj sad je, kar prej cvet; Na jug odšle so ptice, — Kdaj vrnejo se spet ?
Iz polja kmetič spravlja Domov pridelke si, Boga veselo hvali, Ker rešen je skrbi :
„Poplačal si obilno Mi delo, trud in znoj, Ti moj si dobri Oče, ln jaz otrok sem tvoj.
Ostani mi naklonjen, Obväruj me nadlog, In jsz z družino svojo Te fivalil bom, o Bog!"
Branko Brankovič.
Jesen ima palčico ...
Peval, da, sem vam nekdaj O cvetoči vesni, A poslušajte zdaj O jeseni resni :
Jesen ima palčico, Palčico rumeno, pa če le zavzdigne jo, Vse je oskubljeno . . .
Ej, če palčiće bi vse Tako moč imele, Eno vzel bi in pregnal Jesen iz dežele ..."
Rastko Staroselski.
Spominek
Irena, devče drobno Dospè na plan : Podlesek radovednež Med bilčicami kuka V jesenski dan.
„Podlesek radovednež, Kako in kaj?"
— Ej, komaj vzcvel sem, komaj, In že je mra^ek tukaj, In pride smrt zdajzdaj . . .
Podlesek tri solzice Otrne si z oči, In vzame jih v spominek Irena, devče drobno, S seboj — dragulje tri . .
Zvonimir Erjavec.
Domotožje . . .
Nad poljem črna jata Kričavih ptic leti, Za njimi fantič gleda In tiho se solzi.
Pa plavajo mu misli Naprej prek gör, dolin, Naprej, oj, do domačih Poljan, gora, planin.
Spomin na drage brate Mu v srcu zaživi : „Oj, pozdrav moj nesite Jim črni ptiči vi !"
Sokolov.
Spominčice.
XII.
V solnčni gredici Nežni cvetici Bati se ; Slana strupena, Toča ledena Je ne umori.
V	hiši domači,
V	koči, palači Dom je vseh sreč:
V	maternem krili Srečni smo bili — Potlej ne več.
I. O—n.
XIII.
Pravo spoznanje imeli Vestno po njem živeti — Modro, goreče in zvesto : Dà nam odlično mesto Že v sedanji službi, A tudi v rajski družbi.
Internus.
Preizkušnja iz raznih predmetov.
XIV. Iz nazornega pouka: a) Kdaj je učenec brez glave v šoli? — b) Kako bi lahko imenovali glavna vrata tudi z eno samo besedo?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Rešitev šaljivih vprašanj v št. 9.
XII.	Napiše naj se na šolsko desko: „Vse lepo in pravilno", učenci naj pa prepisujejo.
Prav je odgovorila: Mahorčič Emica v Ptuju.
XIII.	a) Mrlič ne živi; torej tudi najstarejši mrlič ni živel.
Prav so odgovorili: Mahorčič Emica v Ptuju; Fon Ivo in Etrica, učenca v Celju; Štelcar Josip, sluga kn.-škof. pisarne v Mariboru; Vizjak Štefka, učenka v Ljubečnem.
b) Krištof Kolumb je bil na zadnje
mrlič.
Prav so odgovorili: Mahorčič Emica v Ptuju : Fon Ivo in Emica, učenca v Celju; Štelcar Josjp, sluga kn.-škof. pisarne v Mariboru; Vizjak Štefka, učenka v Ljubečnem.
Listnica uredništva.
F. M. v L.: Če je to prvo cvetje, zna še kaj lepšega in slajšega zadehteti s časom. To pa še ni za javnost — Dragoslav K.: Tako pa ne, tako! — L. Zagorski: Zakaj pa s lažjim in krajšim ne pričnete? — č: Že porabimo o priliki.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s priloga vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 h Uredništvo in upravništvosv. Petra cesta št. 78, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Kržič. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.