I 56 Slovenščina v šoli I številka 1 I letnik XXV I 2022 Aleksander Breznik I srednji strokovni programi, 1. in 2. letnik, Gimnazija in srednja kemijska šola, Ruše Mentorica I Tatjana Štok Plej Ferekova čudežna ozdravitev K urji pastir je spominski roman Ferija Lainščka. Feri se je rodil 5. 10. 1959, v majhni, obmejni vasi Prek- murja, Dolencih. Piše prozo, poezijo, dramska besedila in radijske igre, kot avtor pa sodeluje s številnimi pesniki in skupinami. Njego- va dela so prevedena v številne tuje jezike, zanje pa je do- bil mnogo nagrad. Nagrado Prešernovega sklada, kresnika, Prešernovo nagrado l. 2021. Glavni protagonisti njegovih del so navadno ljudje z dna so- cialne lestvice, tudi tokrat ni nič drugače. Padajoči sneg in nizke temperature, ki sem si jih med bran- jem odlomka še kako dobro predstavljala, so Pišteka, Trejzko in ostale, ki jih je brat o poti obveščal celo dopoldne, a jih na koncu le zbral na pujklu, gnale naprej, po dolgi poti skozi zamete, ki se je vlekla in ki se je v takem snegu ni dalo utirati. Na poti, ki je odločala o življenju in smrti, jih je spremljala tudi Bela ženska, ki sta jo imela možnost videti le Pištek in Trejzka. Ferijeva mati je menila, da je ona Ferijev angel va- ruh in mu bo pomagala na peklenski poti življenja. Pištek pa, čeprav je težje sprejel nadnaravno, ni ugovarjal, saj se je tudi sam zaradi izkušnje na lastni koži verjel, da ne- kaj pa vendarle obstaja. Četudi se tega ne da razložiti, prijeti ali začutiti, spremljalo ga je, bilo je tam. Čeprav zaradi tega nekateri Ferija Lainščka, ki je študiral v Ljubljani, in pogosto sodeluje z drugimi pisci in skupinami, uvrščajo med magične realiste pri nas, pa se literarna zgo- dovinarka Alojzija Zupan Sosič s tem ne strinja. Sama meni, da tak način pisanja ni magični realizem, temveč pokrajins- ka fantastika. Tudi sama se s tem strinjam, saj sem med branjem 1. dela trilogije zasledila nevidne niti, ki se prepletajo med dvema vzporednima pripovednima svetovoma, enako verjetnega in čudežnega. Menim, da je roman tudi romansirana biografija, saj so snov lastne izkušnje in doživljanja, veliko pa je tudi domišljijske- ga in izmišljenega. Med branjem Lainščkove umetnine sem zasledila veliko slogovnih sredstev, ki so name naredila velik vtis. Dopolnile so moj podobo pokrajine, narave in oseb, obli- kovale ritem, v mojih očeh naredila besedilo živo in osebe nazorne. Vplivale so na moje razpoloženje in doživljanje. Slikovite primere, nasprotja, stopnjevanja, paralelizem čle- nov, poosebitve, premišljeno izbrani, nikoli do sedaj pozna- ni okrasni pridevki, narečne besede ter tudi vulgarni izrazi, so povzročili, da je roman v meni zbujal zanimanje in sem ga brala z neprekinjeno napetostjo. Kot je rekel eden izmed najbolj branih slovenskih pisateljev, katerega dela so doživela največ filmskih adaptacij, ljudje v otroštvu dobimo nevidna očala, s katerimi gledamo na svet. Dobimo popotnico za življenje – kot boj. Osebnostno postanemo zreli, da se spoprimemo z življen- jem. Avtorju sta starša s svojim zgledom predala prepri- čanje, da je v življenju treba vztrajati, tudi če je boj že iz- gubljen. Hvaležen je, da se je lahko z metodo aktivne imaginacije, ki jo je spretno prelil v svoj ustvarjalni postopek, dokopal do tistih najglobljih spominov, ki se mu podijo po podzavesti. Sprva se je bal srečanja z mrtvimi, nato pa ugotovil, da se je zbližal z živimi. Spoznal je, da je človeški spomin neza- nesljiv. Sama se z Lainščkovimi besedami strinjam, saj so spomi- ni le drobec našega življenja. So zbrane travme, bolečine in bridkosti, tudi tiste lepe, ki imajo na nas zdravilni učinek in se jih je vredno spominjati. I 57 TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE Jesensko deževje je spiralo voljo ljudi in povzročalo pravo razdejanje na cesti, ki je za Pišteka predstavljala normo po- polnosti. Doma ga je čakala Trejzka, v kateri se je razvijal sad njune ljubezni. Deževne kapljice pronicajo skozi stene ilovnate hiše, ki je imela samo tri bivalne prostore. Skromno sta živela. Trejzka je kuhala v velikih loncih, da je hrane ostalo za več dni ali celo teden. Globoko je verjela v cerkvene nauke in jim tudi sledila. Kmetom je hodila pomagat tudi, ko je za to nihče ni prosil, Pištek ni sledil roju cerkvenih čebel, te je navadno kar prek- linjal, prizanesel pa ni niti komunistom. V takšne razmere je sililo dete, ki si je utiralo pot iz med- nožja povsem prestrašen ženske. Zjutraj, ko je do vrat spremila Pišteka, še ni imela popadkov, nato pa je bilo na mah drugače. Pri porodu je uspešno pomagala celotna vaška skupnost. Feri, ime sta kasneje zbrala starša, saj velja za pravo moš- ko, je zagledal luč sveta. Ni se zavedal, da je padel v blato revščine, ki sta se mu starša zoperstavila vsak po svoje. Po- rodu je prisostvovala tudi skrivnostna bela ženska, ki je še ena začimba romana, ki ga ohrani okusnega in napetega do konca. Napovedovala se je huda zima, kar je v Pišteku sprožilo val strahu; ta ga je preplavil in ohromel. Prve snežinke so se že vrtinčile po zraku in panonsko po- krajino sčasoma pokrile z belo odejo. Cesta je bila zasuta, česar Pištek ni smel dopustiti. Prav to mu je zagotovilo finance, ki jih je zbiral in njihove številke znal na pamet. Ob prihodu domov ga je pričakala Trejzka in njena panika, ki jo je sprožil vročičen Feri. Do zdravnika se v takem ni dalo priti, zato sta čakala jutro. Pištek je šel na pot, po po- moč, ki pa Trejziki ni predstavljala edinega upanja. Med zi- dove ilovnate hiše, je priromala Roza, iz romskega naselja je prišla, oblečena kot ruska babuška, vendar tudi ona ni znala pomagati betežnemu detecu. Pištek in Trejzka sta se vdala v kismet in samo verovala v božje usmiljenje. Tudi na vratih so našli njeno izgubljeno upanje. Sovaščani so slišali za njuno stisko in bili seveda pripravlje- ni dati vse od sebe, da bi rešili novorojenca. Oči hvaležnosti so pozdravile vsakega, ki je bil pripravljen podati se na dolgo pot, v snežnem neurju, toliko snega ne pomnijo niti tisti najstarejši. Trejzka in Pištek sta življenje ustvarila iz nič, ob strani sta puščala vse, ki jima niso bili naklonjeni, in se zato marsi- čemu odrekla. Hvaležna sta bila za vsako drobtinico s tuje mize, tokratne pomoči pa še toliko bolj. Po zasneženi poti so se v karavani podali na dolgo pot. T rejz- ka je na trenutke že skoraj obupala, iz brezna pa se je dvignil Pištek, ki je imel za sina velike načrte. Morda bo inženir, le taki kaj veljajo, je bil prepričan. Le kurji pastir bo lahko, ga je zbodel eden od obiskovalcev gostilne, kjer so nazdravljali na novo življenje, kar je bilo kar res − samo izgovor. Snežinke so še naprej debelile snežno odejo, in oteževale hojo vaški karavani, ki je zavoljo življenja rila naprej. Trejz- ka je na poti začutila prisotnost skrivnostne bele ženske, simbola imaginarnega sloga pisanja. Bila je dobra vila, je prepričana Trejzka. Predstavlja kapljico olajšanja, ki pade v razburkano morje njenega življenja. Videnje bele ženske strahoma prizna tudi Pištek. Zdaj bela žena predstavlja še eno pot njune povezanosti, ki jo je usoda že tolikokrat hotela pretrgati. Karavana prispe do zdravnika premražena in polna ponosa. Na skoraj nepre- hodno pot so se pognali, ker je za novopečena starša pred- stavljala edino rešitev s strehe strahu. Zdravnik je bil presenečen in hkrati spoštljiv do vaške skup- nosti in Trejzikinega levjega materinstva, ki ni dopuščalo usmiljenja. Pri pregledu je ugotovil, da so mu vaščani iz Do- lencev sredi najhujše zime peš prinesli zdravega dojenčka. Strah pred izgubo mladega življenja se je porazgubil in pos- tavil še en temelj vaške povezanosti. Usoda ga je pripeljala na svet v najhujšem deževju, ki je zagrnilo ljudi, razdejalo očetovo cesto in oviralo bratranca Džančka, ki je po pomoč tekel k babici, ki ga je mukoma spravila na svet. Okoli vratu je imel popkovino kar dvakrat zavozlano, mučil se je torej, da je prišel na svet, zato bo imel življenj rad. Vreme je znova poseglo v njegovo usodo, ko so ga, starega dva meseca, sovaščani odnesli k zdravniku. Snežno neurje I 58 Slovenščina v šoli I številka 1 I letnik XXV I 2022 je postavilo skoraj nedosegljivo oviro, ki sta jo starša z vaško pomočjo prestopila. Aktivna imaginacija, ki jo Feri izvaja po Jungu, razumevan- je romana oteži. Sam se namreč odloči, kaj za njega preds- tavlja stvarnost, kaj pa samo fikcijo. Skrivnostna bela ženska in čudežna ozdravitev otroka, bral- ca vsekakor ne pustita ravnodušnega. Boj za življenje se zdi nerealističen, morda ravno zaradi imaginarnega sloga pisanja, pa tudi zaradi razmer, ki boj otežujejo. Srečen konec je morda nekoliko pričakovan, kar je posledi- ca prisotnosti bele ženske. Vaška skupnost in starša boj prenesejo le z nekaj premraže- nosti, kar lahko – glede na ohranjeno življenje, prezremo. Pomembno vlogo v romanu igrajo dialogi, ki očrtajo oseb- nosti literarnih likov in njihovih odločitev. Humorni vložek pa vsekakor dodajo Pištekova preklinjanja. Avtor v ganljivih trenutkih modro pretehta opise. Vsak lik opiše večplastno, kar ponudi širšo sliko dogajanja. Z distance opiše dogajanje, ki je kljub temu polno topline in bližine. Dovoli nam vstopiti v najintimnejše dogodke svoje- ga zgodnjega življenja, v ganljivih trenutkih pa doda humor, ki razblini napeto ozračje. Skozi roman išče avtor odgovore na vprašanja o tem, kaj in kako je izoblikovalo njegov poz- nejši pogled na svet. Ganljive trenutke opiše z distance, ki poglobi realen pogled, doda še humor, ki razblini napetost. Roman, pisan v aktivni imaginaciji, bralcu ponudi nov, re- dek slog pisanja. Prizori so malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave. Odnosi med protagonisti so pomembni, niso pa najpomembnejši. Večji pomen je na sanjah, kjer avtor išče dolgo potlačene spomine. Roman slika skupnost, življenje ljudi na ruralnem obrobju države in ljubezen med novopečenima staršema. Otroku že- lita marsikaj, saj se je smelo med želje dodajati tudi iz sanj. Ilenija Prezelj I srednji poklicni program, vsi letniki, Srednja frizerska šola Ljubljana Mentorica I Andreja Kordiš Kdor hrepeni, lepše živi P rebrala sem knjigo z naslovom Modra vrtnica, pisa- telja Ivana Sivca. Rojen je bil 23. 6. 1949 in se uvršča med tri najbolj brane avtorje v slovenskih knjižnicah. Napisal je že preko 160 knjig in je tako najplodovitejši slo- venski pisatelj. Piše predvsem za otroke in mladino, ukvarja pa se tudi s pisanjem besedil za narodno-zabavno glasbo. Sivec je tudi radijski in kulturni delavec. Za svoja dela je prejel že mnogo nagrad. Ni samo pisatelj, temveč tudi pe- snik in raziskovalec. Ustvarja pa predvsem prozo in poezijo. Roman Modra vrtnica je daljše pripovedno besedilo z zao- kroženo dogajalno zgodbo. Dogajalni čas je postavljen v 19. in 20. stoletje, sama zgodba pa se odvija na Slovenskem, na Dunaju ter v Trstu. Gre za roman iz pretekle in polpretekle zgodovine. Je spo- minski/zgodovinski/biografski roman. Sledimo življenjski- ma zgodbama slovenskega modernista Josipa Murna ter njegove neuslišane ljubezni, Alme Souvan. Njune poti se v zgodbi večkrat srečajo, a nikoli ne pride do obojestranske ljubezni. V zgodbi pobliže spoznamo tudi ostale moderniste: Otona Zupančiča, Ivana Cankarja ter Dragotina Ketteja, dobrotnico Franjo Tavčar, vrtnarja Jer- neja ter še mnoge druge. Glavni motiv literarnega dela je hrepenenje, o čemer bom v naslednjih vrsticah tudi pisala. V Modri vrtnici dodobra spoznamo, kako je po tako ime- novani modri vrtnici hrepenel Josip Murn, glavna literar- na oseba. Veliko večino svojih pesmi je posvetil prav njej, Almi Souvan, hčerki ljubljanskega veletrgovca Ferdinanda ter dramske igralke Rozalije. Njuna svetova sta si bila tako različna, pa kljub temu nekako podobna. Tako kot je zapisal Ivan Sivec, v bistvu smo si vsi ljudje podobni, ne glede na to,