Človek, y pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim nš.Yodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo iu dom aeatavil Janko Leban.) (Dalje.) §• 21. P r e p o n a. Prepona loči prsno otlino od trebušne. Ona je kožnata, čez prsno otlino razpeta mišica. Kadar vdihamo, prepona pritisne na drob, ztnanjša spodaj trebušno otlino ter razširi prsno otlino. V prsni otlini napolnijo se tedaj vsi napihneni pljučni mehurčki se zrakom. Pri izdihu pa se prepona vzdigne, rebra se ponižajo, odvečni zrak ide ven in ž njiin tudi gorka nečista sopara. §.22. Č u t i 1 a. Zunanje vtise vzprejema človek s peteriini čutili: z vidom, sluhom, vohom, okusom in tipom. čutila so dušno orodje. Ona ioiajo pa tudi zunanje organe, na katere deluje vtis od zunaj. Ti organi tičejo se telesa. Razmotrivanje o čutilih spada k nauku o človeškem telesu in tudi k dušeslovju. §. 23. 0 k o. Organ vida je oko. človek ima dve očesi, ki ležite pod čelom v koščeni otlini na maščobnem. Oko je sestavljeno s treh poglavitnih delov: z vidnega živca, zrkla in postranskih organov. Vidni živec — tudi nvidnik" imenovan, po priliki je tako debel kakor peresna cevka in stopa po očesni duplini iz možganov v zrklo, kjer se razdeluje v prav tenka vlakenca. Zrklo je otla oblica obstoječa iz več kožic, katere ležijo druga nad drugo in ki očesu hranijo potrebne raokrine. Ena teh kožic — šarenica — je včasih plava, siva, črna i. t. d. ter očem barvo določuje. V sredi očesa nahajamo kristalno lečo, tako imenovano zato, ker je čista in svetla kakor kristal. S pomočjo te leče nastajejo v očesu podobe gledanih rečij in stvarij; vidni živec pa, ki vodi v možgane, provzročuje, da se nastalih teb podob zavedamo, t. j., da jih vidimo. Omeniti nam je tudi zenice. Ta je okrogla črno-svetla jamica, skozi katero lehko vidimo očem na dno. Zenica se v temi širi, a v svetlem krči. Mej postranske organe štejemo najprej 6 v očesni duplini nahajajočih se mišic, ki obračajo oko na vse strani. Vejice pokrivajo oko pri vsakej nevarnosti; one se nehatno zapirajo. Trepalnice odklanjajo od zgoraj padajočo svetlobo ter varujejo oko, da vanje ne dohaja prab, pot i. t. d. Obrvi nam služijo v krasoto in v to, da nam pot ne teka v oči. Kratkovidni ljudje morejo čitati le, ako bukve tik pred oči postavijo; dalekovidniki pa pomaknejo čitanko daleč od očij. Zdravo oko dobro vidi predmet, če je 21 do 24 cm oddaljen od očesa. To daljavo imenujemo dogled. Kratkovidneži in dalekovidniki si pomagajo z naočniki ali očali, pri kojih izbiranji pa je treba previdno ravnati. Očesu časih tekočina izteče; v tem slučaji človek oslepf. Komur postane očesna leča neprozorna, pravimo, da muje Bbel prišla na oko", vsled česar tudi izgubi luč očij. §• 24. D h o. Organ sluha je uho. Zunaj je podolgasto-zavito, tu in tam tomunasto, da zvok bolje vzprejema ter ga vodi v sluhovod. V sluhovodu se nahajajo mnoge žleze, katere izločujejo grenko mokrino, zvano nušesno maslo". Ta mokrina provzročuje, da je sluhovod voljen ter da brani prahu in mrčesom v notranjost. Sluhovod je od zunaj širok; a zoži se in se zopet razširi. Na njegovem konci se nahaja bobnič, ki je jajčast, tanek, dobro razpet, jako občutljiv in vodi vnotranje uho. Glas pride po sluhovodu do bobniča, kojega strese. Bobnič vodi te tresljaje v notranje uho dokler ne pridejo do slušnega živca, ki jih možganom naznani. V tem slučaji praviino, da Bslišimo". Človeka, ki ne sliši, nazivljemo glušca. Če pride kdo gluh na svet, pozneje tudi govoriti ne more. Takemu nesrečniku pravimo, da je gluhonem. Vender so take šole — gluhonemice zvane — v katerih se ti nesrečniki izuče, da znajo pisati in brati in časih tudi govoriti. Popolna gluhota nastane le takrat, če se slušni živec uniči. §• 25. N o s. Organ voha je nos. On je otlina obstoječa iz kostij in hrustancev. To otlino deli pretin v dva dela. Znotraj je ta otlina obdana s kožo, katero imenujemo sluznico. Nad to kožo se razprostira vonjalni živec, ki prihaja iz možganov. Sluznico moči neka sluz, nazvana smrkelj. Telesa hlape od sebe silno drobne delce, ki se zrakom prihajajo do nosne sluznice, kjer se zadevajo ob vonjalni živec. Vonjalni živec naznani to možganoiu, in mi se teh delcev zavemo, t. j. vonjamo jih. Ako je sluznica suha ali preraokra, tedaj vonjalni živec nij občutljiv. Iz tega uam je jasno, zakaj ob n a h o d u ničesar ne moremo vonjati. Nos se odpira s pomočjo nosnic ne le na zunaj, nego tudi v ozadji ustne votline. Zaradi tega lehko dišemo skozi usta, ali skozi nos. (Dalje prihodnjič.)