273
brez domače sreče sladke, da ljubezen ni zmotila, golobica ni zvabila ga v domovja mirne čase."
Se smeji gospod Milane, pije vina polno čašo gostu svojemu na zdravje, zraven te besede pravi: „Res je zla usoda bila, moj Sebasta, duša zlata, da za leta tvoja mlada ni priznala ti plačila."
Vtihne gospodar Milane žalost mu na srce pada, ko se spomni časov mladih, ko se spomni na junaka, ki po bojih, z njim enakih, sreče ni dobil enake.
Tiho zre junak Sebasta, meri vina čašo zlato, žalost je na dušo padla, ko je hotel razodeti drugu staremu v tolažbo srečo in nesrečo svojo.
Da se žalost ta premaga, da veselje spet zavlada, govori gospod Milane :
„Treba ni besed bogatih, kadar zbrani dobre volje se zbero junaki stari, bliže kot beseda sama srce s srcem razgovarja." '
Pa napiva Joštu Turnu in na zdravje Kislu Janku : „Bog veselo sprimi vaju znana po deželi naši, povsod ljubljena junaka. Sreča bojna, vedno jasna, naj prinese vama slave, ko vesela še živita nepozabna mlada leta. Skoraj naj prinese sreča, da težavni boj končata, da pušica ne zadene od sovražnika speljana, a da vaju bi zadela od pogleda deve mlade, da ljubezen srca vname, da napolni sreča dvore."
Oj, kako oba molčala sta Jošt Turen, Janko Kisel, mlada še oba junaka, na besede čudne take. . . Le po čašah sta prijela in spraznila jih do kaplje.
(DALJE.)
„DOM IN SVET" 1906. ST. 5.
18