Drage bralke in bralci glasila Sončni grič! Te dni je naš grič obsijan s poznopomladanskim soncem, ki nas s svojimi žarki prijetno razvaja in pripravlja na bližajoče se počitnice, ki jih, dragi učenci, verjetno že nestrpno pričakujete. Iztekajoče se šolsko leto pušča za seboj sledi na različnih področjih - tudi likovnem in literarnem. Tako je pred nami nova številka glasila Sončni grič, v katerem se kot ustvarjalci predstavljajo naši učenci in otroci iz vrtca. Popeljali nas bodo v svet, gledan z njihovimi očmi - v svet bujne domišljije, igrivih rim, hudomušnih zgodb in pisanih barv, pa tudi globokih misli o svetu včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne. Vsem avtorjem literarnih in likovnih prispevkov ter njihovim mentoricam in mentorjem v tem glasilu iskreno čestitam in se zahvaljujem za vložen trud. Želim vam veliko zadovoljstva pri branju. mag. Drago Skurjeni, ravnatelj GASILCI NEKOČ IN DANES Lansko poletje smo se skupaj s še tremi družinami odpravili na ogled Tehničnega muzeja Slovenije. Mojo pozornost so najbolj pritegnila starinska gasilska vozila oziroma še vozovi ter njihova starinska zaščitna oprema. Iz tistega, kar sem tam videla, lahko sklepam, da so bili gasilci nekoč pri svojem delu zelo nezavarovani. Niso imeli tako dobrih protipožarnih oblek, kot jih poznamo danes, pa tudi njihova vozila so bila bolj skromno opremljena in veliko počasnejša. Toda, kljub vsemu, so gasilci tako nekoč kot tudi danes, opravljali svoje humanitarno delo z veliko ljubeznijo do sosedov, prijateljev ali celo neznancev, ki so se znašli v takšni ali pa drugačni naravni nesreči ali požaru. Danes lokalne skupnosti namenijo veliko več denarnih sredstev društvom, ki so pri nesrečah najbolj vključena, saj potrebujejo za delo, ki ga opravljajo, tudi ustrezno opremo. Na območju, v katerem živimo, smo se pred nekaj leti sami znašli v eni izmed takšnih naravnih katastrof. Imeli smo namreč ujmo s točo, ki najverjetneje ni prizanesla nobeni stavbi na našem širšem območju. V tistih trenutkih so bili gasilci prvi, ki so prihajali na domove ostarelih in jim pomagali pri odpravljanju najhujših posledic. Kadar zaslišim sireno, vem, da bodo prav naši domači gasilci prvi, ki bodo prispeli na kraj nesreče in pomagali pri ukrotitvi žarečih zubljev. Še ne dolgo nazaj sem po televiziji spremljala poplave, ki so zajele naše sosednje občine in tudi tam so bili gasilci rdeča nit med nesrečnimi ljudmi in neustrašno reko, ki je s seboj odnašala prav vse, kar ji je bilo na poti. Tudi letošnji žledolom je priklical tiste, ki so bili pogumni in so bili pripravljeni pomagati ljudem v stiski. Pogosto imajo prav neustrašni ljudje, o katerih pišem v tem sestavku, čut za sočloveka v nevarnosti, pri tem pa pozabljajo, da v marsikateri akciji tvegajo svoja lastna življenja, da bi rešili druga. S tem pa mojega spisa še ni konec. V naši bližnji soseščini imamo namreč gasilsko društvo, katere člani so olimpijski prvaki, kar pomeni, da so se izkazali v vseh svojih veščinah, vrlinah in hitrosti ter dokazali, da ima Slovenija, čeprav je majhna dežela z malo prebivalci, ljudi, ki se kalijo prav v vrstah gasilcev in so ponesli ime naše domovine daleč v svet. Prav zato bodimo ponosni na svoje domače gasilce, ki se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi pomagali prav tam, kjer je to najbolj potrebno. Mi, sovaščani, spoštujmo delo gasilcev, ki nam v najhujših trenutkih pomagajo, in bodimo prepričani, da v nesreči ne bomo nikoli sami. Anja Kumer Polanec, 8. a Luka Štandeker, 5 let in 9 mesecev, Spomladanske cvetlice P KOT PESEM Preprosto pesem pišem, posedem, pomislim pa papir popišem. Po premišljevanju počasi popušča potrpljenje, pesmi pa pogumno pišem. Laura Murko, 6. t Pek peče pečenko, pospravi posodo, prevrne pekač. Pečenka poskoči, posoda poči, pade pod polico, prevrne potico. Prestrašeni pek poje pečenko pa prereže potico. Gabrijela Herega, 6. t Pozdrav popoldnevu poznega poletja. Plava pogled, pogumno preiskuje prelepo pokrajino. Pohodnik pohaja po preostanku poti. Pa pomaha papa ... Jan Ivančič, 6. t ODPRITE NAM VRATA Stala sem tam in hotela doseči dobro, pa so mi tako zlobno zapahnili vrata, kot da sem njihova copata! Možnosti mi niti niso dali, kaj šele, da bi z mano v razgovor pristali. Bila sem ničla, samo zato, ker sem bila mlada gospodična. Ker pa se nisem vdala in sem na njih spomine pregnala, sem šla naprej in, le glej, nekje priložnost sem dobila, da lahko bom nekaj spremenila. Sedaj pomembno vlogo imam in veliko na pravičnost in enakost dam, saj ni ovira, da si mlad, ker mi vaša prihodnost smo in zato nas ne izobčite in zavrzite, ker mi idej imamo polno, samo vi jih odrivate vstran hudobno. Kdo drug skrbel bo za vas, če ne mi, in naš glas pomeni enako kot vaš. To dopovejte enkrat si že, saj mi tako kot vi radi svoje ideje izpolnili bi. Vsi smo le ljudje in starost ovira ni, da razlike med nami delali bi. Teja Žugman, 8. a Klara Muršec, 5 let in 9 mesecev, Cvetoče drevo KDO Sl, GASILEC Tl? Gasilec, gasilka. Na kaj pomislite, ko zaslišite to besedo? Jaz pomislim na ognjevitost, sočutnost in dar, ki ga nima vsakdo. Zakaj dar? Gasilstvo je dar, dar odločnosti, pogumnosti in neustrašnosti. Tega ne premore vsak človek. Tega ne zmoremo, prav zato, ker se bojimo, smo neodločni. Tega ne premoremo, ker nas je preveč strah, strah biti pogumni. Kaj pa gasilec ali gasilka, je tudi njiju strah pomagati nepokretni starki, katere hišo objemajo plameni? Ju je strah splezati na drevo in rešiti ubogo žival? Da, seveda ju je strah, vendar ju sočutje in ljubezen do sočloveka ter želja po pomoči ženejo naprej. Zamislite si, da sredi noči dobite poziv: hudo gori v hiši 6-članske družine. Vas nič ne stisne pri srcu? Predstavljajte si, da se sredi noči poslovite od svojih otrok, žene ali moža, jih objamete in poljubite v upanju, da jih boste še kdaj videli? Si predstavljate, kakšne občutke pa ob tem doživljajo gasilci? Kakšna pogumnost, zagon in elan prevladujejo v življenju teh ljudi? Si sploh lahko predstavljamo? Kdo nam pomaga, ko nam pretijo najslabši trenutki v življenju, kdo vas zna pomiriti, ko panični in objokani po vsej sili želite rešiti svojega otroka iz nevarnosti, vendar je preveč nevarno že za vas? Ali pa, ko se naša ljubljena oseba bori za življenje, ob tem pa je ukleščena v razbitem avtomobilu? Kdo? Kdo zna v tistem trenutku najbolje pomagati oz. poskrbeti za našega bližnjega? Gasilci! Ker jim ni vseeno! Tvegajo svoja življenja, da bi rešili druga. Pa čeprav vedo, da je lahko to zanje usodno. Da, vse to pomeni gasilstvo. Biti gasilec ali gasilka. Če vprašate mene, so gasilci zelo posebna bitja, z zelo posebnim srcem. To je prepojeno s sočutjem in ljubeznijo do soljudi. In prav to besedilo posvečam vsem gasilcem in gasilkam, katerih srce razmišlja tako kot jaz in uživa v svojem delu, ki je lahko poklicno ali zgolj prostovoljno, a oboje hvalevredno. Mislim, da si vsak izmed njih zasluži poklon in aplavz, prav od vsakega izmed nas! GRADOVI KRALJA MATJAŽA V jami tam naslonjen na mizo ležiš, Slovencem se pokazati ne želiš, ko se ti brada devetkrat okrog mize bo ovila, se tvoja močna roka bo stegnila in veliko spremenila. Zakaj še vedno tam spiš? Slovencem sreče ne želiš? Sedaj ko smo v taki krizi, ti, veseli kralj legend, ostajaš pri veliki mizi. Marsikaj seje od tvojega odhoda v jamo spremenilo, to bi te sedaj razžalostilo. Ampak ti nam daješ z legendo srečo, moč za združevanje v aktivnostih polno vrečo. Morda pa res resničen si, čeprav tvoj pogled nemo strmi, naj se vsak zaradi tebe dobro počuti, naj se ti ne hiti zbuditi. Simon Fridl, 9. a Ana Čeh, 6 let, Zimska kapa, kombinirana tehnika MALIM SO VŠEČ Malim so všeč čarobne besede kot recimo hokuspokus, kot recimo lutka, kot recimo čarovnik. Malim so všeč kuhinjske besede kot recimo kuhinjski aparati, kot recimo lonec, kot recimo špinača. Malim so všeč poskočne besede kot recimo skakalnica, kot recimo trampolin, kot recimo, kot recimo ... Katja Kos, 2. b Manja Cafuta, Žival, lavirana risba LJUDJE, STROJI SODENJA Ljudje se razlikujejo, vendar pa nam je vsem skupno, da smo ljudje. Veliko nas je in moramo se čim bolj prilagajati, povezovati med sabo. Morda pa je prav to naše poslanstvo. Velikokrat se nas držijo predsodki in reki, s katerimi sodimo ljudi že vnaprej, ne da bi jih bolje spoznali. To smo ljudje, to srečujemo v vsakdanjem življenju, to je del nas, čeprav se drugi ob tem slabo počutijo. Bilo je pred kakšnim letom. Bile so počitnice in s sestro sva počelo to, kar počnejo vsi otroci -gledata televizijo, pila hladno pijačo, igrala igre, hodila okrog in podobno. Nekega dne pa je mama prišla domov vsa zaskrbljena in rekla: »Že spet ti cigani.« Meni se to ni zdelo čisto nič posebnega. Mama pa je tako pričela paničariti, da ne smeva več peš k dedku, da bo morala zaklepati stanovanje, imeti rolete vedno zaprte in ničesar nastavljeno okrog hiše. Ves ta kaos samo zaradi nekaj ljudi druge narodnosti, ki morda nočejo nič slabega, le za vsakdanji kruh želijo zaslužiti. Tako sva do konca počitnic ostala doma, zaprta kot piščanca na farmi pod lučmi, pa čeprav se niti enkrat ni tovornjak peljal mimo nas. Tako sva šla v šolo in učiteljica nam je v razredu predstavila novo učenko, ki se je preselila sem. Bila je zelo sramežljiva in usedla se je stran od drugih. Vsi so se ji posmehovali in si nekaj šepetali o njej. Prihodnji dan je spet sedela zase, saj so jo drugi žalili in zaničevali. Pri malici so jo tako zmerjali, da je najprej morala počakati, da so si drugi vzeli malico, nekateri še njeno in če ji je kaj ostalo, je pojedla, velikokrat pa zaradi žalosti ni mogla. Videl sem jo, kako je med poukom komaj zadrževala solze in čakala na odmor, da odide domov ali pa se zjoče na stranišču. Vedel sem, da je bila to zagotovo ona, hči enega od Romov, ki jih je mama srečala pred časom. Pa saj je bila človek, imela je dve roki, nogi, očesi, uhlja, nosnici. Nič je ni ločilo od drugih, razen temnejšega odtenka kože in, kar je najslabše, predsodka, da je »slabša« od drugih. Moram priznati, da me je bilo malo sram, ker sem bil takšen potuhnjenec in je nisem hotel braniti, sama pa si je želela, da ji ne bi bilo potrebno poslušati, doživljati vsega tega. Ni si upala povedati staršem, učiteljici, bilo jo je sram, strah še hujšega zaničevanja. Ničesar več ni jedla v šoli. Zaradi takšne stiske so ji kar na vsem lepem pričeli izpadati lasje. Mene je postalo strah, zbal sem se za njo, ni mi bilo vseeno, kaj se godi z njo. Na spletu sem poiskal telefonsko številko njene družine in jo poklical. Na drugi strani aparata se je oglasil droben glasek in ko sem jo pozdravil, je pričela jokati in rekla, naj jo pustim, a rekel sem, da ne, dokler ne izvem, kako je, da bi rad bil njen prijatelj. Zagotovo si je mislila, da jo zafrkavam, čeprav sem ji povedal, da je ne. A kmalu je videla, da nisem za to povedal nikomur in zaupala mi je. Seveda je tudi starše skrbelo, kaj se z njo dogaja, a ni si upala povedati, bilo jo je strah, ni imela miru. Večkrat sem jo poklical, postala sva prijatelja po telefonu, nisva pa se upala pogovarjati v razredu. In kmalu po tem se je zgodil »čudež«. Miranda, tako ji je bilo ime, je prišla v šoli s čisto kratkimi lasmi. Čeprav je nosila ruto, sem to opazil. Lasje so ji rasli in kmalu rute ni več potrebovala, se je pa doma pričelo dogajati nekaj slabega. Mama se je velikokrat ujezila, ker smo imeli previsok znesek na položnici za telefon in ugotovila je, po izpisku klicev, z kom se pogovarjam. Prepovedala mi je kakršno koli sestajanje z Rominjo. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti v zvezi s tem in povedal sem mami, kaj se je zgodilo v šoli. To sem povedal tudi učiteljici in kmalu za tem, med odmorom za malico, sem se usedel zraven Mirande, ji prinesel malico ter se pogovarjal z njo. Drugi so takoj ostrmeli in se pričeli posmehovati, a zaradi tega, kar sem storil, sem se počutil bolje. Kmalu so se tudi ostale svari rešile. Mnogi so po razgovoru z učiteljico postali Mirandini prijatelji. Tudi mama mi je pustila k dedku in tudi k Mirandi sem lahko šel, ona pa k meni. Takrat sem dobil najboljšo prijateljico. V stiski spoznaš, kdo je lahko pravi prijatelj. Tudi njeni starši niso tako slabi, čeprav zbirajo in prodajajo staro železo. Na svetu je veliko narodov. Vse bi morali enako sprejeti, ne pa da jih sodimo po odtenku kože in oblačilih. Takšen razplet zgodbe je bil pozitiven, vse se je srečno končalo. Kaj pa, če se ne bi opogumil, kaj bi se zgodilo potem. Pa še v razmislek. Kako bi pa vi ravnali? Simon Fridl, 9. a ROMEO IN JULIJA Ste že kdaj slišali za Romea in Julijo? Prepričana sem, da ste. Vedno popularna zaljubljenca se nesrečno zaljubita, boste rekli? V petek, 24. 10. 2014, smo si učenci OŠ Destrnik-Trnovska vas ogledali predstavo Romeo in Julija, ki so jo pripravili dijaki II. gimnazije Maribor. Vsi, polni pričakovanj in navdušenja, smo se nasmejani posedli in predstava se je začela. Že prvi vtis odrske postavitve je bil neverjeten, sam potek predstave pa je bil presežek predstavljivega. Žarometi, kostumi in gladko ter doživeto odigrana predstava so nas potopili v zgodbo mlade, komaj 14-letne Julije, ki naj bi se prisilno poročila z grofom, ki ga nikoli ni ljubila, in Romea, novodobnega smrtnika, ki kar hrepenita po ljubezni drug do drugega. Vendar »ljubezen je bolezen«, pravijo in tudi njiju je prepovedana ljubezen, ki sta si jo izkazovala, spremljala v obup, solze in žalost, ki je presegala meje. Tako sta, hrepeneča po ljubezni, zaradi nepričakovanih zapletov, oba naredila samomor in umrla. Se vam zdi žalostno? Tudi meni se je zdelo, saj sem tudi sama potočila nekaj solzic. Celotna predstava je trajala dve uri in pol, z desetminutnim odmorom. Ker je predstava potekala v angleškem jeziku, sta bila na obeh straneh monitorja s podnapisi, ki so nam pomagali v celoti razumeti povedano. Presunjeni smo po koncu predstave nastopajočim gimnazijcem od navdušenja zaploskali, zažvižgali in jim podelili velik, zadovoljen nasmeh. Tragedija Romeo in Julija bo osupnila prav vsakega izmed vas, zato vam priporočam ogled te, leta 1590 napisane, tragedije, največjega angleškega dramatika, VVilliama Shakespeara. Sara Horvat, 8. b 1 VIKI TISK, ŽIVAL, Eva Čeh, Žival, šablonski tisk IGRE IZPRED 30 LET Učenka Sara Repinc se je pogovarjala z gospo Ines Repinc (1973) in gospodom Mirom Repincem (1974). 1. Kako ste se v vašem otroštvu zabavali oziroma se igrali? Ga. Ines: » Kot najstniki smo se pogosto igrali »gumitvist«, igrali smo se tudi »šolo«, med dvema ognjema, včasih smo se igrali tudi, da imamo plesne vaje.« G. Miro: » Tudi mi smo se kot otroci in najstniki igrali veliko iger, npr. slepe miši, ristanc , nogomet; igrali smo se, da smo glasbena skupina, veliko smo se lovili, plezali po drevesih in se tudi veliko gugali.« 2. Približno koliko ur na dan ste preživeli zunaj in se igrali? Ga. Ines: » Zunaj smo preživeli kar nekaj časa. Če je bilo lepo vreme, smo bili zunaj tudi do štiri ure.« G. Miro: » Tudi mi smo preživeli veliko časa ob igrah v naravi. Zunaj smo bili približno tri ure.« 3. S kom ste se igrali? Ga. Ines: » Živela sem v bloku, kjer je bilo veliko otrok, s katerimi smo se igrali. Včasih pa so prišli k nam tudi otroci iz drugih blokov in se nam pridružili pri igri.« G. Miro: » Imel sem dva brata in sestro, tako da smo se igrali skupaj. Včasih pa se je prišel k nam igrat tudi kateri od sosedov.« 4. Ali ste se kdaj kaj igrali tudi s starši? Ga. Ines: » Z mamico sva se kdaj ob prostem času igrali kakšno namizno igro.« G. Miro: » Včasih seje cela družina usedla za mizo in smo kartali.« 5. Bi nam lahko opisali, kako ste se igrali vašo najljubšo igro? Ga. Ines: » Moja najljubša igra je bila »gumitvist«. Dve prijateljici sta stali približno tri metre oddaljeni druga od druge. Med njima je bila napeta gumica. Tretja oseba pa je skakala čez njo.« G. Miro: » Moja najljubša igraje bila ristanc. Bilo je zelo preprosto: narisal si »progo« in vanjo vpisal številke. Nato si metal kamen in do tiste številke, na katero si vrgel kamen, si moral skakati po eni nogi.« 6. Za konec pa nam povejte še, kaj bi svetovali današnjim najstnikom? Ga. Ines: » Današnjim najstnikom bi svetovala, naj bodo več na svežem zraku in naj ne bodo toliko ob telefonih.« G. Miro: » Tudi jaz bi jim svetoval, naj se igrajo več iger na prostem, namesto da toliko časa preživijo pred računalniki.« Ga. Ines in g. Miro, najlepša hvala, da sta si vzela čas. Želim vama lep dan še naprej. Nasvidenje. Gal Žugman, 2. t, Zimske radosti, črtna risba Medkulturni dialog ANA FRANK - NJENO SPOROČILO MOJI GENERACIJI Četrtek, 23. februar 1945 Moja najdražja Kitty, jokala sem, jokala, jokala in jokala. Vse, prav vse, me je razočaralo. Vse me je pustilo na cedilu. Za nič mi ni več. Čemu bi hotela postati pisateljica, če tako ali tako verjetno ne bom dočakala niti naslednjega dneva. Odvzeto mi je vso upanje, vse sanje, vse, k čemur sem nekoč strmela. Vzeli so mi mojega ljubega, najdražjega ... Vzeli so mi Petra. Bog ve, kako se mu godi, me pogreša, še misli name, me je pozabil. Oh, kaj bi dala, Kitty, da bi ga videla samo še enkrat, samo za sekundo, da ga vprašam, kako je, da mu potem povem, kako ga ljubim, kako vse dni mislim nanj, kako bi bilo z njim vse lažje. Veš, Kitty, vse, čisto vse bi prenesla - to lakoto, žejo, grdo ravnanje, tepež, če bi bil on ob meni. Imela bi upanje, skupaj bi šla čez vse, spodbujala bi drug drugega in se zamotila z najinimi dolgimi pogovori. Mogoče bi se mi narisal še nasmeh na obraz, mogoče bi ga jaz lahko pričarala njemu. Rada bi vedela, ali je sploh še .... živ. Na drugi strani pa Margot, oče, mama. Le kaj je z njimi? Kitty, v skrivališču si lahko spoznala, kako se je moj značaj spreminjal. Iz ošabnega, koketnega dekletca sem postala odraslo, dokaj razumevajoče dekle, ki je imelo cilje in ni hotelo postati navadna gospodinja. Tudi zdaj se je moj značaj spremenil. Vedno bolj mislim na druge, na njihovo trpljenje, sebe sploh več ne občutim, saj je še tisti kanček upanja za preživetje, ki sem ga imela, izpuhtel v zrak. Tega je že dolgo ... Nekaj dni zatem, ko so me pripeljali v koncentracijsko taborišče ... Zavohala sem neznosen smrad. Videla sem, tam v kotu, ubogo starko, kako joče. Stekla sem do nje in jo vprašala, kaj je ta neznosen smrad, ki me kar žge po grlu. Ženica je počasi dvignila pogled. Njene oči so se ustavile na mojem licu in prasnila je še v hujši jok. V joku mi je nato odgovorila:« Duše, ki hitijo k svojemu očetu, da jih potolaži, jim da zavetja in jih odreši teh odvratnih muk.« Razumela sem, kaj mi je hotela povedati. Pri srcu meje stiskalo, ko sem pomislila na te nedolžne ljudi. Z vsakim dnem bolj mi je postajalo jasno, da me čaka enaka usoda in po tednu dni, sem se nekako sprijaznila in vdala v usodo. Tako zdaj mislim samo še na druge ... Kitty, še zadnjič ti pišem. Svoj dnevnik sem pozabila v skrivališču. Suroveži so nas tako hitro odvlekli, da ga nisem imela časa vzeti s seboj. Tukaj sem našla zdaj ta umazan list papirja in ženica je imela pri sebi star oguljen svinčnik, edino, kar ji je ostalo v spomin na moža. Rada bi ti le še zaupala, draga moja Kitty, kaj želim povedati vsem tistim generacijam mladih, ki bodo prišli za menoj ... Povedala bi jim, naj nikoli ne izgubijo upanja. Naj najdejo nekaj, kar jih bo držalo pokonci tudi v najhujših trenutkih. Če ne bodo imeli osebe, ki bi ji lahko zaupali, pa naj si najdejo prijatelja, kot si ti, draga moja Kitty. Naj bodo strpni drug z drugim, naj se imajo radi ... Nikoli ne veš, kdaj lahko bližnjega doleti nesreča ... Morda se od njega ne bodo mogli posloviti ... Rekla bi jim, naj izkoristijo svoj čas v naravi, naj ga izkoristijo skupaj pri igri, ki je bila meni zadnji dve leti onemogočena. Spomnila bi jih, kako sem sama strmela skozi okno in so bile igra, tekanje in nabiranje rož le skomine. Oh, Kitty, ko bi le vedela, kakšna žalost me prevzame, ko se spomnim na stvari, ki bi jih lahko še počela ... Močno upam in verjamem, da se bo ta surova vojna končala in prihodnje generacije ne bodo trpele teh grozot in tega strahotnega mučenja ... Srce me boli in duša se mi trga, ko gledam, kako ravnajo z nedolžnimi ljudmi ... A vendar, verjamem v lepši svet ... Verjamem vanj ... Vem, da se bo zgodil nekoč ... In naše žrtve ne bodo zaman ... Verjamem, da bo za naslednje generacije sijalo sonce mnogo dlje in mnogo svetleje kot je zame ... In morda bom v njihovih srcih naprej živela tudi jaz ... Zbogom, moja draga Kitty. Tvoja Ana Nataša Ozvatič, 8. a JEZA Ne bom več mama, kot otrok se bom igrala. Ne bom več v službo hodila! Ne bom več avta vozila! Ne bom kuhala kosila! Ne bom oblačil umila! Kužka bom na potep spustila! In vazo bom razbila! Nič več delala ne bom, saj v hiši je rompompom. Klara Sužnik, 4. a Tadej Razlag, 5. t, Slap, tempera ZVEZDICA ZASPANKA Zvezdica Zaspanka vedno zamudi, s tem nič dobrega ne naredi. Boter Mesec zvezde šteje in ugotovi, da ene ni. Zvezdico Zaspanko kazen doleti in tako na Zemljo poleti. Zvezdica Zaspanka na nebo lahko se vrne, ko namesto kamna z dobroto Ceferinu srce povrne. Leja Murko, Lana Horvat, Domen Klobasa, Jan Benko in Lara Lovrenčič 4. a in 5. a Leon Murko, 6 let, Vrata, tuš Pride december Pride december, bela odeja vse prekrije, tam v dolini, tam v vasi. Pri vseh hišah snežaki mahajo. Beli medvedi se igrajo, se lovijo, na tem prostoru, kjer živijo. Spodaj pa morje buči, mrzlo okrog skale drvi. Nekaj pozimi tudi slabega je. Vsi kašljajo, bolni smo. In žled in led in mrzlo je. Pod novoletno jelko daril veliko Božiček nastavi. Da le na Janka in Metko in tebe ne pozabi. Patricija Kos, 3. t OH, TE MAČKE »Požar na Češnjevi cesti, gori večstanovanjska hiša!« Gasilce je zbudil znani ženski glas, ki se je razlegal po gasilski postaji. Za ogrožene ni pomenil nič dobrega, za njih pa novo tveganje, doživetje ter pustolovščino. Možje so brez besed skočili na noge, hitro oblekli svoje gasilske oprave ter vzeli vse potrebno. Posedli so se v svoja ogromna rdeča gasilska vozila ter oddrveli po vijugasti cesti. Nekaj deset kilometrov vstran si je neka ženska obraz zakrivala s svojimi dolgimi prsti. Njena kolena so se šibila pod njeno težo. Lasje so ji padali čez obupani obraz. Stala je pred veliko hišo, skozi okna katere so se dvigali rdečkasti plameni. Dim se je širil po temnem nebu in izginjal nekje v daljavi. »Helena!« Ženska se je zdrznila. Nasproti ji je hitel moški v gasilski opravi. »Vse bo v redu, kje sta otroka? Sta v hiši?« je vprašal ter z glavo pomignil proti goreči stavbi. Ženska je otrdelo prikimala. Gasilec je zgroženo zajel sapo ter zrl v njo. »Gremo, gremo! Hitro, kaj še čakamo? V hiši so ljudje!« je zaklical kar naenkrat. »Kaj pa tista stara gospa, Helena, kaj pa tista gospa? Je v hiši?« je znova vprašal žensko, tokrat šepetaj e. Helena je spet prikimala, tokrat odločneje. »Lahko bi se rešila, pa je hotela po svoje mačke ...«. Gasilec se je zasukal na petah ter odhitel proti vhodu. Zrak je bil dušeč, svetloba slepeča. Bil je sam, en ubogi človek se bori proti naravi, bori se proti temu neustrašnem ter rušilnem ognju. Je sploh vredno? Kako lahko sploh pomisli na to? Seveda je vredno, reši lahko življenje, reši jih lahko več. A kje so, kako jih najde? Pomagajte mi, pomagajte ... samo tako vas lahko rešim ... In takrat iz neke sobe zasliši droben otroški jok. Steci, kaj se obiraš, steci, reši jih ... s treskom odpre vrata ter zagleda starko, nezavestno ležati na tleh, ter otroka, stiskajoča se ob steno. Zgrabi gospo ter jo kot vrečo vrže čez ramena. Oba otroka vzame v prosto roko. Odhiti proti vhodu. Bilo mu je, kot da bi dobil krila. Pravkar bo rešil tri življenja. Tri ubožce, ki mu bodo hvaležni za vedno ... to ga je gnalo naprej po vsej goreči stavbi. Otroka sta kašljala ter jokala na vso moč. Gasilec je kmalu zagledal izhod, temno nebo, zeleno travo ter rože ... o, kako lepo je vse! Svež zrak mu je napolnil pljuča, končno je vsega konec. Objokana mati steče do njih ter začne objemati vse, ki ji pridejo pod roke. Brez besed splošči k sebi tudi gasilca, ki je poskrbel, da sta njuna otroka živa in zdrava, da bodo lahko spet družina. Od neznano kod se prikažejo reševalci ter staro gospo odnesejo v reševalni avto, da bi poskrbeli za njo. Gasilci nadaljujejo s svojim gašenjem, a ob prihodu svojega tovariša si vseeno močno oddahnejo. Ni minilo veliko časa, ko se iz avta zasliši besno kričanje. Vrata se hipoma odpro, ven stopi starka, ki je prej izgledala precej nemočno, a zdaj je besnela, da je paralo ušesa. »Miciiii! Šapkooo! Kje so?« je vprašala. »Kje so?« je ponovila, ko je zagledala osuple obraze gasilcev. »Kdo gospa, koga iščete?« je končno vprašal eden izmed njih, ko je končno zbral dovolj poguma, da ugovarja tako razjarjeni starki. »Moje mačke, ti bučman. Kje so?« Ko ji nobeden od njih ni odgovoril, je zajela sapo ter napela vse svoje mišice na obrazu, da je ob luči izgledala kar malo strašno. Možje so se začeli ozirati okoli sebe, kdo bo tvegal svoje življenje za nekaj starkinih mačk? Vse je začelo že pošteno skrbeti. Kako naj ji dopovedo, da ni vredno? »Marija!« jim je naproti prihitela nasmejana Helena, ki je v rokah stiskala ogromno košaro. »Ooo, ljubčki moji. Kako sem vas pogrešala,« presrečno izjavi gospa. »Veš, Helena, mogoče pa niti nisi tako napačna soseda,« reče ter jo premeri od glave do pete. »Oh, Marija. Saj jih nisem rešila jaz, gasilci so jih,« pove Helena in pokaže proti skupini treh gasilcev, ki so stali nekoliko vstran od drugih ter se igrali z mucki, ki so se valjali po tleh. »Oh, hvala. Najlepša vam hvala, da ste rešili moje ljubčke. No, na koncu pa se je vse v redu končalo in za to se imamo zahvaliti gasilcem, našim pogumnim možem. Veste to so Pikica, Lumpi, Mici ...« In res, na koncu se je vse v redu končalo. Marija je vse gasilce, ki so bili takrat tam, povabila na veličastno pojedino v svojo novo stanovanje ter jim predstavila vse svoje mačke. Klara Benko, 8. b DAN, KO SEM POSTAL PUSTOLOVEC Nekoč je živel fantek, ki bi bil rad pustolovec, ko odraste. Temu fantku je bilo ime Urban. Ko je odrasel, ne boste verjeli, kaj je postal! Postal je ... PUSTOLOVEC! In kaj delajo pustolovci? Pustolovci raziskujejo po svetu. Urban bi tudi rad šel po svetu, a kaj, ko nima partnerja. Po vasi je razobesil liste in na njih je pisalo: »Kdor bi bil rad pustolovčev partner, naj se oglasi na naslovu Črmlja 3 b«. Nekoč je pozvonilo na moja vrata. Odprl sem jih in bil je prostovoljec Alen. »ALEN! Moj najboljši prijatelj!« sem se ga razveselil. »O, Urban, so to tvoji plakati?« je vprašal Alen. Odgovoril sem, da sem jaz res tisti, ki išče prijatelja za pustolovščine. Alen je vedel vse o pustolovščinah. Po radiu je slišal, da so izginili arheologi, ki so iskali faraona Ki Oskega. Z Alenom sva se odpravila raziskovat. Ko sva prišla na cilj, sva šla v faraonovo piramido. Tam sva našla vse izgubljene arheologe, maskirane v mumije. Zagledala sva zaklad Ki Oskega. Hotela sva ga vzeti in takrat se je prikazal faraon. A bila sva hitrejša. Rešila sva arheologe in skupaj z zakladom smo srečno pobegnili. Urban Šimunek, 3. t Enej Brlek, 5. a, Dinozaver Melani Cafuta, 7. b, Kurent, barvni linorez Kulturni dan-zaključek bralne značke V šoli smo imeli kulturni dan ob zaključku bralne značke. Dan smo posvetili knjigam. Ob 8.30 smo odšli v kulturni dom, kjer nas je pričakala gostja, gospa Urška Vučak Markež. Na šaljiv način nam je povedala, kaj je kot otrok rada brala. Povedala je, da je zelo rada poslušala kasete s pravljicami, kasneje je pravljice tudi brala. Všeč so ji bile tudi matematične uganke. Slednje še danes najraje prebira. Zelo rada pa bere (čita, kot ona pravi) pravljice - tiste ta kratke, zgodbice in basni. Na koncu se je z nami še malo pogovorila in odgovarjala na zastavljena vprašanja. Po zaključku smo se vrnili v razred, kjer smo z učiteljico Urško pripravili lastno knjižnico. Vsak učenec je namreč v šolo prinesel tri naj ljubše knjige. Razstavili smo jih po mizah. Učenci smo dobili listič s svojim imenom. Med ogledovanjem prinešenih knjig si je vsak izmed nas moral izbrati eno izmed njih, na mesto izposoje pa položiti listek s svojim imenom. Sledila je bralna ura, v kateri smo prebrali vsak svojo izposojeno knjigo. Nato smo napisali še obnovo ali narisali ilustracijo izbrane knjige. Po končanem delu smo predstavili svojo delo. Nastala je zanimiva knjiga, ki smo jo speli in razstavili na hodniku. Dan nam bo ostal v lepem spominu. Učenci 3. a 3. a ob zaključku bralne značke MOJA MAMA Moja mama je zame najlepša in najboljša mama. Ime ji je Ema. Stara je 39 let. Ima daljše svetle skodrane lase. Rada se lepo obleče. Velikokrat ima oblečeno krilo. V prostem času rada polenari. Rada pa nam tudi kaj dobrega skuha. Je zelo prijazna, včasih pa mora biti tudi huda. Njen par je moj ati Igor. Najbolj je vesela mojih nastopov v šoli in glasbeni šoli. Njena naj ljubša barva je roza. Gal Žugman, 2. t IZ EKO-BESED V POVEDI Pri nas doma se LOČEVANJE ODPADKOV prične v kuhinji. Med njimi so tudi ORGANSKI ODPADKI, ki nam ostanejo od priprave jedi. Tudi TOVARNE morajo skrbeti za ČISTI ZRAK iz dimnikov. Na dimnikih morajo imeti ČISTILNE FILTRE. Za ČISTO okolje moramo skrbeti vsi. Tudi v šoli LOČUJEMO ODPADKE. Ko imamo za malico jogurte, vsi učenci vemo, da jih odložimo v KOŠ za plastenke. ČISTILNA NAPRAVA pomaga pri čiščenju gospodinjskih voda. Ana Golob, 2. ČAROBNA METLA (pravljica) Nekoč je živel mlad gospod, ki ni imel drugega kot čarobno metlo in par cekinov. Le-te je razdelil med berače. Ti so ga prepričali, da naj gre z metlo služit h kraljici. Tako je mladenič kraljico prevažal na metli, kamorkoli si je zaželela. Pred tem je vedno moral izreči: »Čarobna metla, popelji me!« Nekega dne se je kraljica naveličala mladeniča in mu vzela metlo. Namesto »čarobna metla, popelji me«, je izgovorila »čarobna metla, odpelji me«. Ta jo je odpeljala daleč stran in nikoli več se ni vrnila. Tomaž Pauko, 2. b ČAROBNO OGLEDALCE (pravljica) Nekoč je živel Palček Skakalček, ki si je želel imeti takšno ogledalce, ki bi mu odgovorilo na vse, kar ga zanima, kajti Skakalček je bil zelo radoveden. Komaj je pomislil na to željo, že je ležalo zraven postelje. Pa ga je brž preizkusil. Vprašal ga je po najvišji gori, po največji ladji ... Ogledalo pa je odgovarjalo. Palček Skakalček je bil srečen. Domen Arnuš, 2. b KDO JE JAKA? Jaka je psiček, ki ne stanuje v bloku, ne na kmetiji, temveč v moji hiši na polici za igrače. Hodi v šolo k učitelju Urbanu. Učita se dati tačko in varovati dom. Dobil ga je moj bratec. Je zelo prikupen. Spi pri mojih igračah, pozimi pa se uleže k peči. Moja družina ga ima rada, zato ga imam še posebej rad. Jaka ima tudi svojo leseno hiško s strešniki. Hiška je ograjena s kovinsko ograjo. Hrano mu kupujem v živalski trgovini. Kupim mu veliko vrečo briketov. Urban Tetičkovič, 2. b MOJA MAMA Moji mami je ime Romana. Zaposlena je v Boxmarku v Kidričevem. Dela izmensko delo. Rojena je bila v Vareji . Ima modrozelene oči in daljše svetle lase. Zelo rada ima rdečo barvo. Najraje je ribe. Alergična je na pomladansko cvetje. Mama je zelo pridna in skrbi za naš dom. Imam jo zelo rada, ona pa mene. Ko je v službi, sva z atijem sama. Za mamo si želim, da bi bila še dolgo srečna. Lucija Cajnko, 2. t Blažka Markež, Jure kvak-kvak, strip ŠOLA Ko šolski zvonec konec leta zazvoni, zvezki, knjige v zrak lete. Iz šole hitimo in na igrišče drvimo. Dva meseca uživamo in hitro šolo spet pogrešamo. Prvega septembra prenovljeni se zagledamo in se drug drugemu čudimo. Veselimo se vsi, da več znanja imeli bomo mi. Teja Črnko-Širec, Leja Murko, Nina Horvat, 4. a Zala Arnuga, 7. b, Kurent, barvni linorez Anej Krošelj, 7. b, Kurent, barvni linorez Nika Vogrin, Žival, monotipija ZVONČICA Pripovedoval bom o Zvončici, ki živi v mestu, kjer vlada čarovnija. Nekoč, pred davnimi časi, je živela vila. V njenem mestu, ki je bilo čarobno, je vladala čarovnija. Svoje delo je opravljala v tovarni Magic. V Magicu so s pomočjo posebne rože Magicflovvers pridobivali poseben zlat prah pizsidast. Ker je bilo vse čarobno, so govorile tudi rože, ki so krasile domove vil. Vil je bilo na tisoče. Najbolj nagajiva vila je bila Zvonka. Tako sojo klicali, ker je živela v zvoncu. Nekoč je v tovarni odprla sef, v katerem je bil bluedast. To je zelo poseben prah. Ko ga zlijejo v pizidast, se vsaka kapljica podvoji . Ker je Zvonka ukradla bluedast, jo je stric Mirčo nagnal. Odšla je daleč iz dežele. Ko je potovala s svojo letečo ladjo, se je spomnila, da si stric Mirčo močno želi zlato ogledalo želja. Zato je šla na konec sveta. Ko je prišla v mesto želja, je bilo vse mesto pusto in uničeno. Ogledalo je bilo v polomljeni potopljeni ladji, ki sta jo stražili dve podgani. Vprašala ju je, če lahko vstopi v ladjo. Podgani sta se začeli kregati, Zvonka pa je neslišno stopila v ladjo. Zagledala je ogledalo želja ter ga vzela. Ko je hotela na svojo ladjo, sta jo podgani ovirali. Ker sta bili veliko večji od nje, jima je šla med nogami. Prišla je do svoje ladje in odplula nazaj do svoje dežele. Ko je prišla domov, je ogledalo izročila stricu Mirču. Bil je zelo vesel in jo sprejel v deželo. Na koncu so Zvonko razglasili za kraljico dežele in priredili slavje. Rene Cafuta, 5. a Katrina Rozman, 1.1, Tihožitje, slikanje RAZSTAVA PIRHOV V nedeljo, 12. 4. 2015, smo z družino in s starimi starši odšli na razstavo pirhov. Po kosilu smo se odločili, da gremo z družino na krajši izlet v Sv. Trojico. Tam smo si ogledali lepe pirhe in vas, narejeno iz lesa, trave in drugih predmetov. Videli smo tudi osnovnošolske in vrteške pirhe in kokoši. Po vsej kleti so bili razstavljeni leseni kipi s podobo Marije in Jezusa. Tam je bila tudi razstava križevega pota, kije bil predstavljen na velikih lesenih jajcih. Videli smo tudi vodnjak, ki je bil globok več metrov. Ko smo odšli, je bil v prvem prostoru tudi živi zajec. Po končanem ogledu smo si šli ogledat še troj iško cerkev in njeno okolico. Zelo sem si želela pogledati Trojiško jezero. Z očetom sva prehodila dobrih tristo osemdeset stopnic v manj kot petnajstih minutah. Ko sva prišla do cerkve, sta naju tam čakali mama in babica. Počasi smo se odpravili domov. Nedeljski dan mi je hitro minil, saj sem si ogledala lepe pirhe in se sprehodila ob Trojiškem jezeru. Teja Lovrec, 5. a RDECKOTI Pripovedoval bom o majhnih rdečih bitjih. Nekoč so sredi gozda živela majhna rdeča bitja. Živeli so v hišicah iz gob. Nekega dne je Kmetič po radiu slišal, da se bliža nevihta. Zato so vsi Rdečkoti stekli do polj in pobrali vse pridelke. Znosili sojih v skladišče. Toda tam ni bilo dovolj prostora, zato so skopali luknjo, v katero so dali pridelke. Med nevihto so vsi gledali skozi okna. Oče Rdečko je videl, da bo voda odplavila hišo, v kateri je spal Zaspanko. Zato je poklical vse Rdečkote preko glasofona. Vsi so bili takoj pripravljeni na akcijo. Ampak manjkal je Močni, katerega so najbolj potrebovali. Vsi skupaj niso mogli izvleči Zaspankove hiše iz reke, ker je bil tok premočan. Na srečo pa je imel njihov izumitelj v svoji delavnici stroj, imenovan vlečni stroj, s katerim so jo izvlekli. Vsi so bili srečni, dokler ni prišel zlobni človek po imenu Črnogled in jih hotel ujeti. Na srečo so ga porinili v reko in živeli so srečno do konca svojih dni. ROJSTNI DAN Ko sem imel rojstni dan, je mama pripravila zabavo. Poklicala je klovne iz cirkusa in kupila balone. Ko me je klovn zabaval, je mami spekla torto. Ko je klovn končal predstavo, je poklical dva slona. Prvemu je bilo ime Igor, drugemu pa Sonček. Potem je bila torta pripravljena. Ko je mama dala torto na mizo, sem spoznal, da klovna in slona ni. A zaželel sem si, da bi drugo leto res prišla na moje praznovanje. Anej Simonič, 3. t Amadej Murko, 7. b, Pustna maska, barvni linorez Alen Rodošek, 7. b, Super Jajčevec, barvni linorez Martin Mlasko, 5. a, Kurent v času obilja m krize Kakor da sc nič ni spremenilo ti denarja, to kupi to norijo • *- Brez rešitve iuhtiemmogoi. mt |. nutodH«* na Mtere » čaka ieeele