Jemati vse, ničesar vzeti
ZAČARANOST    Še radovednost širi mi zenice, kot lovcu mi bistri pogled duha, •     ko pred menoj kaleidoskop sveta z resnicami laži, z lažmi resnice
prekriva, meša, v igro barv spreminja, v njej tudi sam sem igra, ni mi mar, če rastem, padam, v vsem je isti čar, kot da življenje je zares svetinja.
Na tisoč let ta čudež se zgodi: s slastjo jemati vse, ničesar vzeti, nasmeh dekletu z ustnic, iz oči,
in z njo, neslišno, njeno pesem peti, visoko sam nad sebe se povzpeti, da v tihi sreči več ne veš, kdo si.
Ciril
Zlobec
Ciril Zlobec
TREBA JE VERJETI Za Varjo
Res, vsak sam v sebi celo je vesolje, vendar ujet v neraztrgljive mreže, ne gospodar ne suženj svoje volje, samo do tja, do koder duh mu seže,
si svojo pot do cilja sam utira, a sproti jo za njim prerašča trava, in je zgubljen, kdor se na njej ozira, sprašuje, če izbrana pot je prava.
Vsak mora skoz vse svoje letne dobe in z njimi rasti, usihati, umreti, samoumevno, strog s seboj, brez zlobe
do sebe in drugih. Treba je verjeti brez upanja, da to, kar zdravi in bolni zdaj sanjamo, se nam kdaj res izpolni.
TEMA
OKRNJEN SONET
Verjamem, draga, da tema privlači, kar nas plaši, skrivnostno nas zamika, tema v pohotnost sramežljive slači, v zgovornost razvezuje molk jezika.
V temi izgine sleherna razlika, najbližji človek se v obraz nam pači, najbolj surov prijazno se dobrika, da manj tesno je, ko nas mora tlači.
V temo, kot uvertura v simfonijo, nas neodporne uvajajo večeri,
ki vse ostrine dneva otopijo,
in mi se ji predamo v dobri veri, da duh in živci v njej se pomirijo. Vse je ustvarjeno po naši meri.
Kot žeblji v modernistični skulpturi rjavimo v misel, da smo to, kar smo: samo najbližji in samo v konturi drug drugemu razvidni, kaj je kdo.
338
Kot mračen, zmerom krajši dan pred zimo, ki je še ni pobelil sneg, naš čas je vse bolj temen in mi z njim temnimo, svetloba otroštva je vse dlje od nas.
.........kdo ve, morda......
za druge še vemo, vse manj vsak zase .......v temi srca.........
prihodnost nas ne vodi v nove čase
......v obleganje neba.......
vse globlje v duši se nam rja pase.
ODA KIČU     Če zaupljiv odpreš se hrepenenju, se lep in poln ti zdi vsak prazen nič kot tale hip ta očarljivi kič večerne zarje pred menoj v drsenju
k temneči črti tihega obzorja, da tudi sam sem v njem vse bolj lahak, temno prosojen kot večerni zrak, kot da odpada z mene krhka skorja
in sam iz sebe kot metulj iz bube
veselo v novo rojstvo se levim,
za let pripravljen, kot da čutim krila.
Vem, let, ki nas ne dvigne, je poguben: dokler občutja kril ne osmodim si v duši, pridi, bova se ljubila.
PIJAVKI, KRVOSESA SVA     Naj ti hinavčim, da te nisem vreden,
sprašujem, kod pred mano si hodila? Bila sva, ker si ti bila, še preden, razgreta, v mojo senco si stopila,
bila, ker tam sem stal, drevo sred jase, v viharjih vil se, lomil, ne posušil, zelen ostajal skoz vse letne čase z neskončno voljo do življenja v duši.
339
Jemati vse, ničesar vzeti
340                                                                                                              Ciril Zlobec
Bila sva, ker vsak zase sva bila. Drug drugemu pijavki, krvosesa sva pila kri in slast in strup telesa iz ust, iz dojk, iz čistih čaš duha:
vsa zemeljska, z zavestjo korenin zorela sva, ugašava v spomin.
340
Ciril Zlobec