Govor <lr. L. Gregoreca. (V državnem zlioru ilne 16. deeemlira 1891.) (iospoda moja! Kar sem povedal, t.o je dokaz. da je nemško-liberalna stranka preganjala grofa Taaffe-ja mnogo let prav po krivici, saj je vendar vzdržal ves uradniški stroj, kakor so si ga usivarili Nemci, in dal jini ga je vedno na razpolaganje, kedar je bilo treba. Sicer pa je storil še več. Tej stranki na ljubo s<> ubija s punktacijami (glede na Ceško), njej na ljubo moral je odstopiti Dunajewski, njej na ljubo uraduje minister (iautsch liberalno, protikonservativno in protislovansko. H kratka, tudi za grofa Taaffe impla je neniškoliberalna stranka popolno svobodo, priliko in sredstva. delovati za svoj glavni nainen, namreč za nemško. centralislično, jednotno državov Cislitvaniji, in vzlie temu je še daleč od svojega cilja. dalje, nego kedaj poprej. Jeden najodločnejših poslanoev levičarskib, gospod gi*of Wurmbrand, je v predzadnjem svojem govoru v tej visoki zbornici rekel nenavadno besedo. Hekel je. da je od svojih predgovornikov »le ubogo malo slišal o potrebi, da se kot jednotna država razvijemo nasproti Ogerski.« To je popolnoma prav. Slovanska večina take jednotne države ne niara. saj je že teorija o individujalni jednakopravnosti za nas Slovane pravo strašilo. Taka individujalna jednakopravnost se nam ne vidi primerna in zato jo odklanjamo. Čudne so opoinenje gosp. grofa Wunnbranda o češki spravi. Iz začelka bil je proti njej; ko je pa doznal. da bode ta sprava veljala samo za nemške manjšine na Ceškem, ne pa za slovenske manjšine na Štajarskein in na Koroškeni. bil je ves ginjen in je čestital ekscelenci grofu Taafle. To je bil gotovo ginljiv prizor in nehote se spominjain egoistieno najivnosti listega knieta, ki* je molil: »Sveti Florijan. varuj mojo hišo pa užgi druge!« Pleineniti grof VVurmbrand je deželni glavar na Štajarskein, torej v deželi, v kateri biva glasom zadnje Ijudske štetve nad 400.000 Slovencev. To ga ni motilo, na robe, morda celo vspodbudilo, da nas je v tej zbornici imenoval nevarne sanjače in fantaste in zakaj? Zato, ker smo slovenski in brvatski poslanci iineli dne 2. oktobra 1890 v Ljubljani shod in ukrenili polegovati se za slovensko-hrvatsko upravno sknpino. kar je po sodbi gospoda grofa državi nevarno podjetje, eelo v tern slučaji. ako Slovenci in Hrvati o leni le sanjajo. No, jaz* sem bil sam pri tem shoda in izreči inoram, da je izmed vseh treh navedenih toek le jedna resnična, ta nanireč. da se ,je sbod vršil. Nerosnično pa je, da se ,je tedaj sklenilo, potezati se za slovansko upravno skupino. neresnično pa je tudi, da bi bila taka slovanska upravna skupina državi nevarna. Sicer bi bil pa želel, da je plemeniti grof izprašal politično svojo vest in preinišljeval o uzrokih, kako to, da je Slovencem na Štajarskein in na Koroškem že nesnosno sedanje stanje. da se jiin vidi kot reSilno sredstvo le še administrativna ločitov: videl bi bil, da zadene glavna krivda prav njega in njegovega tovariša na Koroškem in njiju neinško liberalne somišljenike, oziroma njiju ošabno inajorizovanje in oviranje in trdni sklep, uničiti slovensko nianjsino. Seveda on trdi, da nečejo germanizovati. ali oni to delajo in dokazi so uničujoči. Mi Slovenei bili bi prvi voljni, priznati hvaležno, ako bi nas ne nanierjali gennanizovati. V dokaz tega ozrem se le na kratko še na razdelitev kuHurnih sredstev. Po zadnji ljudski štetvi je na Štajarskein 1,040.000 probivalcev z neniškini in 500.399 prebivaleev s slovenskim občevalnim jezikom, teli dežel torej dve tretjini sta neinSki. jedna tretjina pa slovenska. V zinislu razdelivne pravičnosti bilo bi torej kulturna in izobraževalna sredslva razdeliti po kljuou 2 in 1. V istini pa ni tako, neraziuerje je uprav srainulno.