omnes mm
I	(TODOS UNO)
19 6 2 ŠTEV. 1/2
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
KAZALO
129991
Dušnopastirski tečaj slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov ______ 1
Franc Walland', S. D. B.: Asketika sodobnegta duhovnika ................... 3
Rudolf Bitimi: Kristus v zakramentih ...................................... 13
Lojze Škerl: Duhovnik in cerkvi odtujeni .................................. 22
Alojzij Šuštar: Sodobna bogoslovna vprašanja .............................. 31
Janeiz Zdešar: Problemi izseljencev . .. .*................................ 43
Močnik Franc: O našem tisku ............................................... 55
Janez Hornbock: Naš tisk in Mohorjeva ..................................... 61
Franc Mihelčič: Duhovnik in askeza ........................................ 64
Franc Mihelčič: Kristus v zakramentih, Kristus po zakramentih, Kristus
zakrament .............................................................. 68
Franc Mihelčič: Laik in duhovnik .......................................... 70
Franc Mihelčič: Duhovnik in narodnost ..................................... 73
Zdravko; Reven:, Po	srečanju .... .j........................................... 75
Predlogi oziroma resolucije ................................................... 77
Novice, od povsod ............................................................. 77
Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike:
Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Port Colborne. Ontario.
U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, Illinois, USA.
Čile:	Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, Est.
Hospital, Chile.
Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma.
Trst: Msgr. Jože Javnik, Boršt 91, Trieste.
Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia. Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Naročnina: Za Argentino :n čile 150 argentinskih pesov. Za U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano.
Uprava
---------------------...----------------------—.......................
Dušnopastirski tečaj slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov
Še nikoli po drugi svetovni vojski se menda ni zbralo skupaj toliko slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov ter redovnikov kakor na dušno-pastirskem tečaju v Celovcu dne 29. in 30. avgusta 1961. Udeležencev je bilo nad 120; seveda pa niso vsi bili prav pii vseh predavanjih.
Dušnopastirski tečaj se je vršil v škofijskem bogoslovnem semenišču, kjer so gospodje im.eli tudi stanovanje in hrano. Pridno so pomagali nekateri slovenski bogoslovci krškega semenišča, da bi duhovnikom na (tečaju 'bilo lepo in Prijetno. Posebna zahvala gre tudi dr. Jankotu Polancu.
Torek, 29. avgusta, ob devet h dopoldne je celovški škof dr. Jožef Kostner zapel v semeniški kapeli: Pridi, Sveti Duh. Stregla sta mu^ kanonik Aleš Zechner kot diakon, dr. Janko Polanc pa kot subdiakon.
Takoj nato je stolni dekan in prelat dr. Rudolf Bitimi v dvorani z uvodno besedo vse pozdravil, kriški škof dr. Jožef Kostner pa je vse nagovoril v slovenskem jdziku.
Škof je nato dvorano zapustil in takoj je. nastopil salezijanski zlatomašnik dr. Franc Walland z uvodnim predavanjem o asketiki sodobnega duhovnika.
Še dopoldne je nato sledil govor prelata dr. Rudolfa Bltimla o celotnem Sledenju na odrešilno delo Kristusovo v1 svetih zakramentih.
Po kosilu so udeleženci večinoma šli v (Mohorjevo hišo, kjer so slovenski dijaki za 110-letnico Družbe sv. Mohorja priredili res lepo razstavo slovenske knjige.
Ob treh popoldne so opravili v semeniški kapeli skupne večernice za uspeh drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.
Takoj nato so se zbrali spet v dvoran', kjer sta msgr. dr. Alojzij Škerl in dr. Kazimir Humar obravnavala vsak v | svojem predavanju vprašanje o dušno-Pastirskem delu za 'veri in ,Cerkvi odtujene.
Drugi dan dopoldne se je dr. Alojzij Šuštar v daljšem predavanju lotil sodobnih bogoslovnih vprašanji, dr. Janez Zdešar pa je poslušavce v obširnem, pa zanimivem govoru seznanjal s težkimi problemi slovenskega izseljenstva, zlasti v zahodni in sdverni Evropi.
Večernice popoldne ob treh so pa ta dan skupaj rr.olili v kapeli, da bi Bog majhnemu slovenskemu narodu dal mnogo in svetih (duhovnikov.
Potem sta; pa msgr. dr. Franc Močnik 'n msgr. dr1. Janko Hornbock v dveh predavanjih razlagala problem in pomen slovenskega katoliškega tiska.
Na tečaj je poslal svoje pozdrave p;. Anton | Preuerem, generalni asistent Jezusove družbe, ki se tečaja zaradi službenih dolžnosti ni mogel udeležiti. Prav tako je g. Anton Orehar, direktor slovenskih dušn h, pastirjev v Argentini, pisal zborovavcem posebno pozdravno pismo.
G. Stanko škerbe je kot upravnik duhovniške revije Omnes unum gospodom obrazložil zlasti finančne težave. Priglasilo se je nekaj novih naročnikov. Nekateri pa so izrazil: svoje želje glede našega glasila.
Dr. Janko Polanc je prebral pismo dr. Filipa Žaklja kot predsednika Južnoameriške Baragove zveze, v katerem razlaga težave glede 'Baragove beatifika-cijskega postopka v Marquettu ter predlaga, naj bi vsi slovenski 'zamejski in izseljenski duhovniki iin redovniki ter naši slovenski misijonarji /podpisali idobro utemeljeno prošnjo na marquettskga gospoda škofa za pospešitev Baragove beatifikacijske zadeve. Vsi gospodje so izrazili svojo pripravljenost za sodelovanje pri tej stvari.
Tečaj so vodili izmenoma tile gospodje: prelat dr. Rudolf Bitimi, msgr. dr. Franc Močnik, msgr. dr. Alojzij Škerl ter Vinko Žakelj, predsednik slovenskega dušnopastirskega odbora za zahodno Evropo.
Po končanih predavanjih so sobratje odobrili . nekatere predloge oziroma resolucije.	1
Tečaj so zaključili v semeniški kapeli s petimi litanijami Matere božje, z zahvalno pesmijo in blagoslovom1^
Okoli 30 duhovnikov se je po , tečaju udeležilo tridnevnih duhovnih vaj v Domu duhovnih vaj v Tinjah, ki jih je vodil dr. Alojzij: Šuštar.,Poročila pravijo, da so bili z duhovnimi vajami (prav zadovoljni.
Razen dr. Kazimirja Humarja so vsi gospodje predavatelji poslali svoja predavanja za objavo,v Omnes unum. Odgovornost za svoja izvajanja nosi vsak predavatelj sam.
Ker za kak daljši 1 pogovor po predavanjih ni bilo mnogo časa, je dr. Franc Mihelčič zapisal nekatere pripombe ob nekaterih predavanjih ter jih poslal na uredništvo Omnes unum. Uredništvu ■ se je zdelo primemo, da jih objavi kar skupaj z drugimi predavanji kot nekako dopolnilo. Odgovornost za svoje misli seveda prevzema sam.	■
Marsikatere kritične opombe smo slišali glede tega prvega večjega dušnopastirskega tečaja. G. Zdravkota Revna, ki se je ves čas udeleževal predavanj, je uredništvo posebej naprosilo, naj bi iskreno povedal svoje vtise s tečaja.
Tudi sklepe oziroma resi "melje objavljamo.
Naj Marija, srednica vseh milosti, pri svojem Sinu, velikem duhovniku, izprosi, da bi tečaj pri udeleženci.! obrodil bogate sad’ove in da bi tudi bravci teh predavanj imeli od njih mnogo koristi.
ASKETIKA SODOBNEGA DUHOVNIKA
Franc Walland, S. D. B., Italija
Uvod
Odkazano mi jc bilo predavanje, ki naj bi ponazorilo in aktualiziralo božji poklic, ki klije v globinah našega duha: Kako vršiti nalogo, ki nam je bila poverjena na naš veliki danes?
Uvodna beseda bi morala podati začetek odgovora, ki ga bo potek zborovanja poglobil in izpopolnil: Kako naj cdseva in odmeva iz nas Kristusovo veselo oznanilo; kako naj po našem, delovanju zapoje in zavriska v dušah, ali pa zaplače in jokaje potolaži, razvedri in dvigne duše, ki so nam bile izročene. — Koliko askeze, koliko mistike, koliko narave in podnarave, koliko akceptacije in koliko negacije naj privoli in prisodi sebi in bratom današnji izmučeni, izpostavljeni slovenski zamejski (in „nadir.ejskii!“) duhovnik, da bo v mašo veliko in ubogo dobo posijalo vedno novo in vedno aktualno Kristusovo odrešenje?
Naslov bi mogel ostati, kot je bil podan; a da bo postal poln, bi bilo treba pridejati „Asketika an mistika sodobnega duhovnika", ali ga poglobiti in poenostaviti: Duhovnost, žitje in bitje, orientacija modernega slovenskega duhovnika.
Kot nekak uvod v predavanje naj služi ebplicatio terminarum, ki so: alskeza, mistika, naše duhovništvo, maša doba.
Askeza pcro.eni vajo, vztrajno, zahtevno, metodično vajo, ki je spočetka vzgajala telesne, nato' pa duhovne atlete (menihe); njen produkt je „asketos“, nekaj izdelanega, dovršenega, krasnega in kresilnega; a sama stoji vsa v znamenju napora, vsa v programu: abstine et sustine — znaj se odreči, znaj pretrpeti. Jezusove kot britev rezke besede o neizogibnosti zatajevanja in mrtvičenja pripuščajo in nujno zahtevajo omejitev na zares odločilne (to je „ločilne“, od Boga in Kristusa „ločilne“) primere, so pa vendar zelo resne in v malih dozah stalno potrebne ali vsaj koristne. — O takem boju s telesom, ne sicer na splošno z ubcgim telesom, ampak s telesom, greha, s pokvarjenostjo prežetim telesom veljajo znane Pavlove 'besede: „Jaz torej tako tečem; ne kakor na slepo; se tako borim, ne kakor bi mahal po zraku; marveč zatiram, svoje telo in ga devljem v sužnost" (1 Kor 9, 26-27). — Ker smo vsi pokvarjeni in je vse, kar koli je na svetu, poželenje- mesa, in poželenje oči in napuh življenja (pr. 1 Jn 2, 16), bo trdota negacije potrebna, kot je potrebno okostje (ali kot je potreben žolč!); pri vsem tem. pa le ne smemo Pozabiti, da je bistvo askeze v tem, da obstaja v našem duhu in v našem življenju stalno, zavestno, resno prizadevanje za dosego človeške, krščanske in duhovniške popolnosti, za izoblikovanje človeka, ki je kaj (in ne malega kaj!) vreden, da, ki je drag in krasen pred Bogom, in pred ljudmi.
Ne smemo pozabiti, da je to, kar zavestno napravimo, le majčken delček tega, kar se v nas brez nas dogaja: kar nam je bilo- podarjeno, kar smo podedovali, kar sta nam Bog in Kristus vcepila, česar smo se od okoliša' „nalezli“ in polagoma v naš „jaz“ prebavili. Beseda mistika — v nekoliko širšem pomenu vzeta — vse to objame, a združena s polsestro askezo tudi zajame. Mogli bi reči: Če je askeza Proza, je mistika nje poezija; če je askeza telo, je mistika njegov duh, njegov žar in njegov čar, ki postane lahko zelo človeški, zelo osebni, zelo edinstveni božječloveški čar!
Ako pomeni askeza naše zaganjanje in pomeni mistika naše obdarovanje,
bomo pač rekli: čimveč mistike (oz. dogme, oz. milosti!) bo v naši askezi, tembolj pristno krščanska bo in tem lažja bo postala. Ko bi negativno askezo preveč poudarjali in jo nekako stavili kot smoter ali kot avtentično merilo napredka, bi bili bolj učenci Janeza Krstnika kot Kristusa Odrešenika, bili bi bolj v starem kot v novem testamentu!
Veselo nas bo presenetilo, kar celo stara zaveza razodeva v svoji najmlajši knjigi, ki ima naslov Modrost, a opisuje navdušenje, zaljubljenost, sij človeka, ki se je srečal z božjo Lepoto-, in zveni kakor -odmev V Loke pesmi, ki velja dejansko o Kristusu — če se držimo kristo-loške razlage Visoke pesmi — njen odmev pa velja o nas im -o naši mistiki. Besedilo se v celc.ti takole glasi po novem pre_ vod'u v slovenski jezik:
„Zato sem. molil in dana mi je bila razumnost, zaklical -sem, in prišel mi je duh modrosti. Bolj sem jo cenil kot žezla in prestole, in bogastva nisem nič cenil v primeri z njo; tudi j-e nisem izenačeval z žlahtnim kamnom, ker je vse zlato spričo nje le malo peska, in srebro- se pred njo šteje za blato. Bolj ko zdravje in lepoto sem jo ljubil, rajši sem jo hotel im.eti kot luč, ker njen sijaj nikdar ne ugasne. Hkrati z njo mi je prišlo vse dobro in neizmerno bogastvo po njenih rokah; vesel 1 sem se vseh reči, ker je modrost njih voditeljica, nisem, pa vedel, da je ona njih mati. Brez zahrbtnega namena sem se je naučil, brez zavisti jo delim, njenega bogastva ne prikrivam.; zakaj neizčrpen zaklad je ljudem, kateri jo rabijo, -si pridobe božje prijateljstvo, priporočeni z darovi vzgoje.
Meni pa naj Bog da, da po razsodnosti povem in dobim misli, vredne njenih darov; saj je on učitelj mcdro-sti in voditelj modrih. Zakaj- v njegovi roki smo m.i in -naše besede in vsaka razsodnost in spretnost pri delu. On mi j-e dal resnično spoznanje stvari, d'a bi poznal uredbo sveta in moč prvin; začetek in -konec in sredo časov, premenoi sončnih obratov in menjavo letnih časov, letni obtek in razvrstitev zvezd, naravo, živali in nagone zveri, moč duhov in misli ljudi, razliko -rastlin in moč korenin. Karkoli je skritega in očitnega sem. spoznal; zakaj umetnica vsega, Modrost, me je poučila!
V njej je namreč duh: razumen svat, edin, mnogoter tanek, gibčen, pre-šinjajoč, neomadeževan, jasen, nedotakljiv, dobroljuben, bistroumen, nepremagljiv, dobrotljiv, človekoljuben, trden, varen, brezskrben, vsega zmcžen, vse razdirajoč, in prešinjajoč vse duhove: razumne, čiste in najtanjše. Zakaj prožnejša od vsega, kar se giblje, je modrost; zaradi svoje čistosti prodira in p-rešinja vse. Zakaj ona je dih božje moči, čisti izliv veličastva Vsemogočnega; zato ne vdere vanjo nič omadeževanega. Saj je odsvit večne Luči; brezmadežno ogledalo božje dejakiosti, pod-oba njegove dobrote, čeprav j-e ena» premore vse, in dasi ostane v sebi, vse obnavlja. Od roda do roda prehaja v svete duše in jih napravlja za božje prijatelje in prerokbe. Zakaj Bog ne ljubi ničesar razen njega, ki prebiva z modrostjo. Ta je namreč lepša ko sonce in kakor vsa razvrstitev zvezd; če se primerja z lučjo, jo prekosi. Zakaj zanjo nastopi nc-č, modrosti pa ne premaga hudobija. Sega pa z močjo od kraja do kraja in z voljnostjo ureja vse.	,
To sem vzljubil in skrbno iskal c-d svoje mladosti, jo skušal kot -nevesto pripeljati na dom in sem vzljubil njeno lepoto. Njeno plemenitost slavi to, da živi z Bogom, in Gospod vesoljstva j c- je vzljubil. Kajti posvečena je v božje znanje in izbira njegova dela. Če je bogastvo zaželeno imetje v življenju, kaj je bogatejše ko modrost, ki vse izvršuje? če pa razumnost vse izvršuje, kdo. je na svetu večja umetnica kot ona? In če kdo ljubi pravičnost, njeni sadovi so kreposti; zakaj ona uči zmernost in razumnost, pravičnost in srčnost, mimo tega ni nič koristnejšega ljudem v življenju. Če pa kdo želi tudi veliko
znanja, ona pczna preteklo in sklepa na prihodnje, umeva bistroumne govore in rešuje uganke, naprej spoznava znamenja in čudeže ter potek časov in dob. Sklenil sem jo torej popeljati na dem v sožitje, ker sem vedel, da mi bo svetovalka v sreč': in tolažnica v skrbeh in žalosti. Zaradi nje bom. slavljen v množicah in čaščen pri starejših kljub svoji mladosti. Bistrega se bom skazal pri sodbi in pri oblastnikih bom občudovan. Ako bom molčal, m.e bodo čakali, 'Se bom govoril, me bodo poslušali; če bom govoril obširneje, bodo deli roko na svoja usta. Zaradi nje bom. dosegel nesmrtnost in zapustil večen spomin Pri potomcih. Vladal bom ljudstvom in narodi mi bodo podložni. Zbali se me bodo strašni trinogi, če bodo slišali o meni, m.ed' ljudstvom se bom pokazal dobrega in v vojni hrabrega. Ko pridem domov, se bom ob njej odpočil; zakaj občevanje z njo ne povzroča grenkesti in sožitje z njo ne bridkosti, marveč veselje in radost. Ko sem to sam. pri sebi premislil in v svojem srcu preudaril, da je nesmrtnost v sorodstvu z modrostjo in v njenem prijateljstvu plemenito razvedrilo in v delih njenih rok neizčrpen zaklad in v vednem občevanju z njo razumnost in slava v udeležbi pri razgovorih z njo: sem hodil okrog in iskal, kako bi si jo pridobil" (Modr 7, 7, 7, 8, 18).
Kristusov duhovnik je bistveno odsev, odmev, val in nadaljevanje Velikega duhovnika Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta in vesoljstva. Sveti Duh nepričakovano takole podčrtava osnovno potezo vsakega, tudi celo Jezusovega duhovništva, da se jemlje izmed ljudi in se postavlja z:a ljudi v tem, kar se nanaša na Boga (pr. Hebr 5, 1). Takoj sledi poglavitna, prva naloga: d'a daruje dari in daritve za grehe jn more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo in mora zaradi nje kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe(Hebr 5, 1-3), po domače torej: da zna razumeti človeško slabotnost in pregrešnost, lastno in tujo, ki je z njo ves obdan in prežet. Duhovnik nosi slabost in grešnost vseh ljudi (da, vsega vesoljstva!) in svojo; daruje Jezusovo daritev in z njim, in po njem daruje sam sebe Bagu v žrtev in v spravo za grehe, za greh sveta (pr. Jan 1, 29).
S tem je nakazana bistvena možnost naše duhovniške asketike,. Kristus brez križa ni pravi Kristus; duhovnik brez trpljenja in ‘brez potrpljenja in darovanja ni v polnosti duhovnik! Za vse kristjane velja beseda, da je treba vse zatajiti, tudi najdražje, da, celo življenje je treba žrtvovati, kadar gre za B°ga in Kristusa (pr. n. pr. Mt 10, 35-39; Mt 16, 24-25), za duhovnike pa prav Posebno stalno velja beseda o križu in križanju: s Kristusom nosimo greh sveta; nerazumevanje, natolcevanje, zaničevanje, neuspeh so naš stalni delež. Kakor smeti sveta ismo postali, vseh izvržek do zdaj (1 Kor 4, 13). Grško besedilo pravi za smeti: perikatharmata — čistilo sveta smo postali, kakor je vse to postal Gospod Jezus Kristus, naš veliki poveljnik in duhovnik, ki ga v vsem. javnem življenju niso razumeli, katerega so preganjali in končno zlasti Po krivdi velikih duhovnikov umorili extra portam, zunaj mestnih vrat! Greh sveta smo si nalezli, zanj smo zadobili čudno „alergijo“: greh moramo preganjati, kot zdravnik preganja bolezen, grešnike pa moramo ljubiti, njih greh sočutiti, ga odjemati v spovednici, na prižnici, pri daritvi svete maše, pri stalnem darovanju samega sebe!
Naš čas in naš svet nam v veličini svojih zmag in v velikosti svojih porazov in pregreh podajata okvir in narekujeta slog, ki stavi velike zahteve.
Vsi imamo občutek, da sm.o na robu prepada, da drvimo nasproti grozni katastrofi. Brezbožnost in stalno napredovanje komunizma, brezbožnost in stal-no napredovanje zahodnega poganstva, nazadovanje prave vernosti v vrstah
naših „vemikov“, obupavanje nad Cerkvijo, nad njeno čistostjo, močjo, milostjo, potrebnostjo, eficenco in suficenco, nad njeno sodobnostjo (nezastarelostjo, ne-antikvarn ostjo), nad' njeno bodočo zmago i. t. d.; na drugi strani pa: prave vrline v vrstah naših in božjih nasprotnikov, kljub laži še toliko, plemenitosti, napredka, moralnosti in pristnosti med drugoverci, brezverci, komunisti i. t. d.: vse to ustvarj'a psihozo bližnjega neizogibnega propada, maja temelje naše , vere in skuša podreti naše zaupanje v Boga in v njegovo in našo končno zmago.
. Posebno v metežu in divjanju napada voditelji — višji. in nižji oficirji in icficiali — ne ismejo izgubiti glave in se ne smejo oddaljiti, potuhniti in zavarovati kje v kakem zatišju, kje za kakim nečastnim nasipom ali zasipom..
Vprašanje je, katera taktika je umestna oz. nujna ali uspešna ? Iti med ljudi, izpostaviti se, pomešati se mednje, izenačiti se z njimi, v zaupanju na Boga sprejeti tudi ukore in kazni, mrzioto, zapostavljanje, sumničenje... ali narobe? Kako se je Jezus obnašal v podobnih primerih? Kako je ravnal sv. apostol Pavel, kakšen je bil n. pr. njegov zgled in program ? Preberi n. pr. o tem 2 Kor 4, 8-18! Kakšen bodi odgovor moje vesti in moje duhovniške za-vesti na zamotane probleme;, ki se stavijo v spovednici, v razgovoru in na .prižnici, da, v globinah lastne človeške uvidevnosti, ko se nahajam v boju s splošnimi predpisi ali s tekočimi nerešitvami, na pol rešitvami in še na pol lažnivostmi ? Ali ni vse to v nasprotju z jasnim naukom, ki ga nudijo statistike, ki ga nudi sploh vsakdanja skušnja v cerkvi in spovednici še posebej ?
Bolj kot kdo drug čuti duhovnik tesnobo, žalost, obupanost (človeško obupavanje!) v duši, a nato po vseh živcih, obistih in organih. Usquequo, Domine ?
Zborovanje nam, 'bo osvetlilo marsikatero nevarno al: varno prehodno točko in nam podalo konkretna, iz izkušnje zrastla navodila. Namen mojega uvodnega gorvora je, da vas opozorim na neko osnovno vrhovno resnico, ki se kot mavrica sveti nad prepadi, da, ki se kot prava kraljevska pot vije iz pre_ i pada in je živa pot, ki dviga in nosi iz prepada ali iz hude ure duhovnike in po njih črede ali čredice, ki so jim bile zaupane. Pridejal bom po možnosti kratek »ponavljalni nauk" o sedmih zložnih, da, celo ljubeznivih (in deloma nepoznanih) stezah in stezicah, ki s primeroma majhnim naporom privedejo do kraljevske, žive avtopoti.
(	Naiš temelj in vrhovna resnica
Neka skrivnostna božja osnova, božji temelj tvori v nais tisti „hum.us“, tisto rodovitno zemljo, tisto prečudno prst, ki kar sama od sebe rodi in množi v nas tisto bujno duhovno prebujenje, cvetenje, rojenje, uživanje in delovanje, ki mu pristaja v polni meri naslov novega, nadnaravnega, skrivnostno izpopolnjenega in z vsem vesoljstvom spojenega nadčloveka, ki mu je obenem še bolj resnično polno ime: Jezus Kristus v nas in po nas!
Drugi del tega velečuda je, da zadošča, da odpremo okna in vrata svojega duha, svojega bitja (čim. bolj na stežaj tem bolje za nas in za naš svet), pa se bcimo znašli pomlajeni, razpoloženi, nadarjeni, poduhovljeni, prerojeni.
Jedro te osnove bi smeli položiti v tole trditev: Poglavitno je, da izgubimo sebe, ker smo našli Jezusa in po Jezusu polnost vsega, kar je dobro in lepo za nas in za peščico ali množico, ki nam je bila tako izročena. Da, na mesto, ki ga naravno zavzema naš „jaz“, — ki je dejansko le malo vreden odlomek; dš, prava ničla; da, negativna številka; da, skaza, ki vse pokaz', česar se
dotakne — stopi Odrešenik, Ljubitelj Jezus in po njem tisti Bog, ki ga je iz ljubezni do- nas poslal k nam (pr. Jn 3, 16), da nas rodi in zori sebi podobne in sebi in njem.u sorodne!
Bistvo vsega je, da Se zaveš goreče, neizmerne, neugasljive ljubezni, ki ' te odvaja, zaliva in potaplja; ki si ji tako dragocen, da o tebi sanja, te neguje, trepeče za tebe, si tebe želi, trpi brez tebe, te razum.e, te gleda v luči in slavi, katera ti je namenjena in zagotovljena pri božji mizi, v božjem krogu presvete Trojice na vso večnost!
Saj vsi poznamo, saj smo neštetokrat sebi in drugim, ponavljali besede sv. pisma: Bog je ljubezen (1 Jn 4, 8. 16). Vemo p:a, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani. Zakaj katere je naprej poznal, jih je tudi naprej določil, da naj bodoi podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati (Rimlj 8, 28-29). V njem, živimo in se gibljemo in smo.,. Celo rodu smo njegovega (Apd 17, 28) k t. d'. Pa Birno te besede kdaj doživeli, doverovali tako, da nam je daljni, skrivnostni, nepojmljivi, strašni, vsemogočni Bog poi razodetju, ki smo ga prejeli po Jezusu Kristusu, postal pravi Oče — da, celo očka, abba (pr. Rimlj 8, 15) — tako sladak Oče, da to ime le Sveti Duh more izgovarjati in ihteti v nas? (Pr. Rimlj 8, 26). O d'a bi doumeli resnico, ki joi je Jezus povedal Nikodemu: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč da bi se svet po njem zveličal (Jn 3, 16-17). Zaradi Očetove presilne ljubezni do sveta je njegov edinorojeni Sin torej prišel (na svet, da ga reši, posveti, da ga (po človeku) tudi v ne. duhovnih (fizičnih) plasteh prešine; s svojo božjo lepoto, da njim, ki Očeta ljubijo, svet nekako od znotraj zažari v božji luči, da tisti svet, ki je bil zaradi človeka preklet in je postal velika zanka in velika prevara, postane znova božji svet, ki more človeka, ki veruje (in si upa, ker zaupa!) in ljubi, dvigati k Bogu.
živa pot, ki vod'i človeka v to srečno srečanje z Bogom in z vsem, kar iz Boga izhaja — torej v srečanje s človekom, s poedincem, in z vso zgodovino jn z vso tehniko, filozofijo, poezijo, fiziologijo in zamotanostjo človeške narave, obenem pa tudi v pravilno valutacijo poškodbe in pokvarjenosti, ki jo je greh povzročil — je človek, ki je Bog, je naš brat Jezus Kristus. Kdor vidi njega, vidi Očeta (pr. Jn 14, 9), kdor se njemu izroči, se kar — da tako rečemo — avtomatično znajde v Očetovem objem.u in je deležen božjega prešinjenja in osvet-Ijenja. Naša sreča, veliko večja od' nesreče, ki je v teži greha, katera nas je zajela — je v tem, da nas Kristus išče, da nas — oj kakoi ljubeznivo, premeteno in stalno! — zalezuje, da se nam nudi, kot se nam nudi morski zrak na morju, gorski zrak na višinah, da odvzema od nas — in po nas potem tudi °d neživega stvarstva! — greh in posledice greha, ki so toga, kuga, žalost, k°l in smrt.
Iz tega sledi zaključek: vsa polnost našega bitja je v tem, da smo polni Jezusa, Boga, Duha; je v tem, da smo sveti, posvečeni in posvečujoči. Naša svetost je pogoj in vir vsega dobrega v nas in iz nas.
A ta svetost ni sad našega dela in prizadevanja, ni naša zasluga, temveč je dar, ki smo ga deležni v preobilni meri, da se mu le ne odrečemo, se ne zajpremo, se mu ne upiramo in mu ne zoprvamo. Ko bi mogli videti, kaj vse Je le v enem. dnevu Gospod, ki je v nas pričujoč in je postal naše središče, naša Juša in izvor vsega, kar v nas kali in zori, „operiral“, »produciral, »ustvaril"
v nas brez nas (skoraj brez nas!) bi nam vsak večer srce moralo počiti od radosti.
Le to še pridenimiO', ker je tudi bistveno in nad vse mere osrečujoče: Ni važno to, kar kdo dejansko doseže v sebi :n okoli sebe, marveč vse vrednoti in meri že želja, že volja, že hrepenenje, že intencija, dober namen! Kje drugje, v kateri "drugi panogi veljajo taka načela, regirajo taki principi? Oh, da, le na sinčka mislimo, ki kar brez sebe raste v bogastvo očetovo, v podobnost očetovo, v vedmoi večjo ljubezen očetovo; na sinčka misleč, le na sebe mislimo in Boga hvalimo in se Jezusove, vsak dan nove sreče vetielim.o!
Hoc est omnig homo, hoc est omnis sacerdos. Tega si Cerkev najbolj želi od nas in celo svet (celo nesveti svet!) tega najbolj — četudi velikokrat nevede, podzavestno — išče v nas in ceni v nas: nekaj nadnaravnega, nekaj nad-isvetnega, nekaj drugačnega, nekaj ne našega morajo ljudje najti ali slutiti v nas! Le pridenimo takoj: Vse to, kar sm.o tako močno poudarjali, pa hočejo naši bratje (prijatelji in neprij&telji) najti v človeško in današnjo nošnjo oblečenem, širokosrčnem, liberalnem, velikodušnem, preprostem,, nepretiranem, skromnem in veselem duhovnem tovarišu in scdrugu.
To, le to je osnova, temelj, bistvo in bilje naše duhovniške asketike.
Pota, ki vodijo do te vrhovne resnice
Zdaj pa še beseda, okrajšana beseda, verbum breviatum, o stezah, ki vodijo do prečudne, žive, višje poti ter do blagoslovljenih planin in višin, na katere nas dviga. Povedal bom pač že vsem znane reči o ločitvi, o molitvi in povezanosti ter dodejal nekaj manj -znanega o spoznanju, ki postane znanje, ki odpre novosti prostosti in osebnega porasta in poudarka ter odstre tud': vhod v božji raj svetega pisma.
1) Tu je pravi „locus theologicus“ za srečanje z askezo. Kdor hoče na -gore, se loči cd drvenja in šumenja okoliša; kdor hoče na Kristusove planine in višine, se mora odreči nepotrebni navlaki, škodljivi navadi, nevarni povezanosti i. t. d.
Askeza se je v Cerkvi le počasi oblikovala. Spočetka je bila nekam divja, pretirana in nevarna. Kasneje se je polegla, očistila in okrepila. Sedaj se že do-lga stoletja vabljivo (in rekli bi: zapeljivo!) javlja v trojnem okviru: izločitev skrbi, ki jih povzroča bogastvo, imetje in premoženje; izločitev nevarnosti in vezi spolnega občevanja; izločitev motenj, ki jih prevelika osebna prostost povzroča osebnemu in skupnemu duhovnemu delu.
Ta trojna izločitev napravi varnostni pas oziroma pripravi nekako duhovno samoto ali puščavo, ki pa ni kar nič pusta, temveč dopušča visoke občutke, dovzetnost za lepoto, polete in občevanja, ki jih, kdor ni pesnik, ne more razumeti. Arabci pravijo, da nobena lepota ni nad lepoto pustinje; oni celo čutijo, kako puščava diha in d ši! Boga pač najlaže srečaš v puščavi in na gorah, ki so mu nekako sorodne, in v nočeh, kj znajo biti tako globoke in samotne in skrivnostne. Tudi v naših globinah je čudovit prostor, kjer se vse pomiri, izvedri, popravi in prenovi. Srečen, kdor zlahka najde pot in ima ključ, ki odpira ta ostanek raja, to skrivnostno božje bivališče v človeku. Samostani oz. redovniške hiše so nekak uvod ali nekak nadomestek te tako blagodejne (ne same) samote.
Vsak duhovnik mora biti duhovno redovnik: ločen, prost vezi in skrbi, ki niso povezane z božjo islužbo, ljubeznivo, a cdločno povezan z regulacijo, ki mu
jo daje duhovniška skupnost in mu jo nudi red, ki si ga je sarr., priredil in mu varuje dragocenost dobre uporabe časa in denarja.
Vsestransko koristne so oziroma bi bile negacije oz. regulacije glede uporabe alkohola, nikotina, dražil in mamil, kot so n. pr. prepočutne muzike, revije, predstave, druščine in slične raztresenosti in nevarnosti.
V drugih — dejali bi: nepotrebnih, izumetničenih, otročjih — premagovanjih in zatajevanjih ne bo umestno pretiravati. Pravo krščansko duhovniško življenje — in danes sploh vsako človeško življenje — je že samo po sebi tako polno zahtev, da je že veliko premagovanje, če svojo nalogo- vršimo vestno, vedro in ljubeznivo in če svojo nadlogo lepo prenašamo.
Še ponovim: Brat, duhovnik, imej v svojem bivališču in imej nekje v srcu nekako utico, nekako dobro- zavarovano, lepo klavzuro, da se moreš v njo zateči, se je veseliti, se ondi odpočiti, se tam srečati z Ljubeznijo, ki te neguje 8 tisto skrbjo, s katero je n. pr. tvoja mamica gojila kako sebi posebno ljubo rožico. Ne dovoli strasten?., ne raztresenosti, ne lenobi, da bi ti to tvojo ljubo Puščavsko zelenico in samoto pustošile ali zapravile.
Dovoli, da dodam še tole misel: Uporabljaj zlasti tudi za sebe t:sto božjo okrepitev, tisto božjo pomoč za pristno askezo, ki se ji pravi zakrament svete pokore, pravilno: zakrament novega Gospodovega vstajenja v tebi, zakrament Pomlajenja tvoje askeze!
2.	Tu je sedaj tudi tako lepa priložnost, da kratko spregovorim, o drugi dragoceni besedi, ki se ji pravi molitev.
To je- velika skrivnost, od Kristusa dalje ena najlepših skrivnosti našega življenja, naša moč in tnaša vsemogočnost,
Molitev ni toliko moledovanje, čeprav bo zaradi naše revščine stalno in neizbežno vedno tudi moledovanje in prošnja; njeno bistvo bi nam m.c.rda mogle izraziti prekrasne, -sreče polne besede: božje obiskovanje, divina conversatio — kar po slovensko zveni nekako.: božje obhajanje, nekako pohajanje z Bogom, kot je bilo tisto v raju ob dnevnem vetr cu (pr. 1 Mojz 3,8), ali obhajanje z Jezusom, Bogom na zemlji, božje obhajilo, sacra com-unio! Je li mogoče izreči, podati, nuditi kaj slajšega, vseh obljub in vse sreče bolj polnega, kot je to, kar nam ta razlaga molitve hoče dopovedati? Ali je v našem življenju kak čas, ki bi ga m°gli primerjati s trenutki našega sestanka z Bogom, našim prijateljem, z Jezu-s°m,, našim bratom in zagovornikom (pr. 1 Jn 2,1) ?
Trdno, močno, živo, stanovitno- verujmo v Gospodovo slovesno pričevanje glede molitve: In vse, kar koli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli (Mt. 21, 22). Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam ko zgodilo (Mr. 11, 24). Pravo nno-litev Bo-g vedno usliši, tudi takrat, ko nas narobe usliši, tudi takrat, ko bi se nam zdelo, da nas niti ne sliši! List Hebrejcem rrdsli na Jezusovo silno molitev, -smrtno grozo in strašen -smrtni boj na vrtu Get-zemani, ko trdi o njem: „On je v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silmmi klici in solzarr.i njemu, ki ga je mogel cteti ‘smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti" (Hebr. 5, 7). Evangelist Luka pripoveduje: „Pri-kazal se mu je pa angel iz nebes in ga krepčal" (Lk 22, 43). Zaupajmo, da bo Bog Oče prav gotovo nam v korist vedno uslišal naše prošnje, molitve, silne klice in solze, kadar bomo prav molili!
Kristus moli v nas, Sveti Duh pa prevaja v božji jezik in v božjo rr.oč, kar mi reveži v molitvi govorimo. Vsa Cerkev, vsa božja družina moli s tabo, ®oli z mano. Vedno tako, a nikdar tako slovesno in velemočno kot pri sv. maši, ■Jer se Jezus daruje nebeškemu Očetu, z Jezusom, velikim duhovnikom, pa tudi
njegov duhovnik, navzoči verniki in vsa sv. Cerkev, ljubljena Kristlu sova nevesta (pr. Ef. 5, 22-33). Tedaj se godi ras nekaj svetovnega, nekaj vesoljnega. Duhovnik stoji — da se v podobi izrazimo — pred mikrofonom: ves svet, da, vse vesoljstvo' občuti njegovo besedo.,
Le za spoznanje manj elc.vesno je nadaljevanje svete liturgije: duhovne dnevnice, naš brevir. Mogli bi ga imenovati ,iManuale conveirsationis divinae". Duhovnik, ki se je povzpel do tega spoznanja in znanja, je ves srečen, da mu more posvetiti ne pičlo odmerjene trenutke svoje dnevne zaposlenosti in dnevnih naporov. Saj je molitev duhovnih dnevnic oddih, počitek, okrepilo, ki vse delo osoli in okvasi ter blagoslovi. Revež; kdor je skop pri tem, sejanju, komur se mudi od tega zasedanja in posedanja! Revež, kdor brevir — ali celo mašo- — nekako „stenofonira“ al’1 „stenografira“ ali v telegrafskem slogu skrajšuje! Podoben je dečku, ki je pogoltnil bonbon in se začel dreti; pa so ga vprašali: „Zakaj se dereš?‘ Pa je bil odgovor: „DoI je šel!“ Kar pomeni: „Ušlo mi je nekaj zelo dobrega."
Pregovor — menda je to misel sv. Avguština — pravi: „Povej mi, kako moliš, in povedal ti bom, kako živiš." Resnične, toda enako. pomemben je tudi izrek: „Povej mi, kako znaš premišljevati, im povedal ti bom., kakšen bo tvoj dan." Le „zimperlich“ ne sme biti, sinovsko prosto se mora gibat: in ne gibati to prisrčno premišljevanje oziroma pogovarjanje in poslušanje.
Sedanji težki in usodni časi zahtevajo od nas pomnoženo in poglobljeno molitev. V sebi bi morali uresničiti, kar pravi 108. psalm v hebrejskem izvirniku: ,,In jaz molitev" (Ps 108, 4).. Nov slovenski prevod sicer prevaja: „Jaz pa le molim", pa dodaja opombo: ..Dobesedno: ‘In jaz molitev’. ‘Mene je sama molitev’, bi mogli prevesti." — Biti moramo kakor Mojzes na vrhu gore med bitko Izraelcev z Amalečani (2 Mojz 17, 8-16)! Držati bi se morali navodila preroka Joela duhovnikom stare zaveze: „Naj jokajo med lopo in oltarjem duhovniki, služabniki Gospodovi! -Naj govore: Usmili se, Gospod, svojega ljudstva" (Joel 2, 17). Saj na te Joelove besede tako pretresljivo opozarja sv. Cerkev v svojem postnem bogoslužju.
Pobožnost do Marije, Pomočnice krščanstva, bo. slajšala, lajšala in krepila našo ubogo molitev.
3.	Takoj za molitvijo oziroma skupaj z molitvijo bedi omenjeno delo, delovanje, ki naj bo poduhovljeno, pokristjanjeno, odrešenje prinašajoče duhovniško. delo. Ora et labora — Moli in delaj!
Nimamo. več časa, da bi ga tratili v kakem, samo svetnem delu — kot nekoč menihi v obdelovanju polja, ali morebiti danes mnogi redovniki v poučevanju posvetnih ved — premalo nas je in naš čas je kratek; kmalu bo vsega dela konec!
Absolutno moramo izločiti iz našega dneva vsako potrato časa. Seveda je treba pripomniti, da oddih, rekreacija nista potrata, marveč pridobitev časa. Vsako raztresuječe in razburjajoče branje časopisov ali romanov, pa tudi vsako prazno in dolgo govoričenje — ob pokritih mizah, s pijačo in kajenjem osoljeno — 'n celo vsako predolgo posedanje ali počivanje moramo znati izločiti. Naš čas ni naš; čas je predragocen. Gospod Jezus ga potrebuje. Srečni mi vsi, ki mu ga moremo posvetiti!
Podjetnost je duhovna mladost; vztrajnost je modrost; obe kreposti naj nas krasita v naših telesno mladih ali starih letih. Neumorna, mirna, radodarna delavnost je patentirano dober nadomestek spokornega pasu. Tako je bilo n. pr. življenje in delovanje sv. Janeza Boška.
4.	„Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti" (Kol 3, 14), vez vseh' naravnih in nadnaravnih vrlin. „In mir Kristusov naj kraljuje v vaših srcih" (Kol 3, 15), v vaših pogovorih in vaših delify tak® da mora vsak, kdor vas vidi, reči, da ste zares dobri, da ne znate žaliti, da vse razumete, da ste uvidevni, potrpežljivi, radodarni, d'a imate zlato srce, da ste Gospodu Jezusu podobni, da ste dobri tudi takrat, ko moramo biti upravičen® hudi. Po srcu, po usmiljenju borr..o sojeni (pr. Mt 5, 7; Mt 25, 31-46; Jk 2, 13).
Bratska ljubezen je pravzaprav le kipenje, izliv, prelivanje ljubezni, s katero nas polni Oče nebeški; iz nas lije srečaj ki smo je prepolni, ki smo je kar Pijani!
Naša ljubezen zre vse v božji perspektivi in tako tudi zna vse razumeti in objeti: posameznika, narod, nacijo, Cerkev, grešnike, ves svet. Narod, nacijo politiko gleda tako, kot gleda, sodi, ljubi, želi, popravlja, goji, ljubi Bog, prijatelj ljudi; takšno je vse duhovnikovo redoljub je, domoljubje, človekoljubje! Za kristjana, za katoličana in posebno za Kristusovega duhovnika na svetu ni tujine m ni tujcev, vsi soi naši bližnji, vsi smo ena rodbina, vse se nas tiče, vse je naše. Znamo se zanimati in zavzeti, znamo priznati, icbčudovati in pohvaliti.
Ker poznamo svoje in splošne človeške slabosti, rajši poudarjamo, kar je dobrega, kar nas druži, kar se da še kako očistiti in opravičiti. Znajmo za vse, kar je kjer koli naprednega in človeško dobrega, Boga hvaliti in zahvaljevati, ko ga že bratje v svojem gledanju ne vidijo in ne priznavajo.
Krajina, ki -nas je morebiti sprejela, nam mora biti posebno, draga; domačija pa je iz tujine še bolj dragocena.
Nekak „izc.top“ — ki ima iste komponente, pa drugo obličje — bratske ljubezni bodi naša priljudnost, naša vljudnost, naša družabnost. Izolacija je vedno izguba in bolezenski pojav. Treba jo je premagati, kolikor se le da premagati. Rasti mo tam, kjer nas je božja previdnost sejala. In z vsemi človeškimi brati (ljudmi), Kristusovimi brati (kristjani) in zlasti duhovniškimi sobrati v ljubezni združeni živ:mo! Kako lepa, širna polja se razprostirajo za asketikc in praktično usmerjeno mistiko!
5.	Ante cetera autem studiositatem habeite! To ni citat, ampak le dober
izrek.
Znanje, spoznanje, veda in znanost nam odpirajo oči, srce, roke, svet in >,nadsvet“ na stežaj. Veda. in znanost sta bili vedno potrebni, danes sta neob-hodno potrebni! Duhovnik, ki ne bi gojil znanosti, ne bi bil sodoben, ne posebno ua mestu in begvekaj poraben.
Duhovnikovo znanje seveda ne more biti splošne, vesoljno, vsaj nekako enciklopedično bi pa moralo biti. Vse je božje, saj je vse izšlo iz božjih rok in vse vodi dobrotna božja previdnost, vse je odrešeno oziroma poklicano k odrešenju. Tudi v svetnih vedah je mnogo duhovno uporabljivega, hkrati pa nas more znanje, vsaj delno poznanje svetnih stvari približati svetu, ki bi nas sicer ignoriral.
Naše polje, naša dediščina, naše bogastvo pa je duhovna znanost, dragocena v svoji starodavnosti, privlačna v svoji sodobni novosti.
O sodobni teologiji bomo .tako slišali predavanje, ki bo gotovo zelo sočno ’n tehtno. Naj tu naglasim samo še nekaj misli, ki so potrebne oziroma vsaj koristne za formacijo sodobnega duhovnika.
Tudi Cerkev — tista Cerkev, ki je skrivnostno telo- — se je znala okoristiti s pridobitvami novih časov. Kar je v modemi vsestranski revoluciji našla
zdravega, ozdravljivega, porabljivega in kar se da spreobrniti, je pogumno prevzela ter se s tem kar lepo pomladila in okrepila.
Bog je večne mlad, Kristus je vea človeški in večno mladosten; Cerkev včasih šanta in pokašljuje, pa le pride nov Dih, pa Cerkev zadiha in poskoči, da je veselje. Tudi v revoluciji zna najti zdravo evolucijo. Brate, duhovnik: ne bedi starin; ne bodi noro mlad' in nikar se neumno ne navdušuj, sicer boš postal na-dušljiv (ali celo „ušiv“). Toda dovoli zlatomašniku, da ti s poudarkom zakliče: Ne bodi starin in ne bodi starinar! Cerkev je v dobi tihe in globc-ke evolucije, ki je morda celo revolucija. Bližajoči se cerkveni zbor stoji v znamenju novosti, širokosrčnosti glede odnošaja do drugih, konfesij, glede poprave navad, ki ,-o bile kar natlačeno polne neumne navlake, glede pogumnih reform,, ki naj na novo požive marsikatero staro, zdravo pravico. Daši je sv. oče Janez XXIII. zelo v letih, je vendar čudovito mladosten in drzen. Evharistični kongres v Miinchenu nas je presenetil z nekaterimi potezami, ki bi se bile zdele nemogoče!
Nekaka revizija in reforma ad majorem Dei gloriam bodi tudi nam dovoljena, kot od Gospoda Jezusa Kristusa in od Matere Cerkve zaželena. Pravo linijo bo meglo Osvetliti branje in premišljevanje lepo izbranih, sončmh, umnih in pogumnih knjig in revij. Veliki narodi •— Nemci, Francozi, Angleži in menda tudi Španci — imajo takih knjig in revij na izbira Tudi pri izbiri duhovnega branja in premišljevanja bo dobre, da damo prednost avtorjem, ki prinašajo iz svojega zaklada novo (na tem je poudarek) in staro (pr. Mt 13, 52).
Morda ne bo naravnost za prižnico!, kar bomo s takim branjem in premišljevanjem pridobili — pa tudi tam nam, bo brez dvoma zelo koristilo — a olajšalo nam bo zlasti delo — težko delo — v spovednici, približale, nam bo morda kake pošteno čuteče nasprotnike, predvsem bo pa koristno vplivalo na naš duhovni razvoj v smereh navdušene izročitve in posvetitve Bogu, Gospiodu Jezusu Kristusu, sveti Cerkvi in njeni službi, ki smo o njej govc-rili. Iz tega bodo pa kipeli studenci živih voda za spravo sveta, ki jih morebiti niti slutili ne bomo.
V Celovcu sem omenjal nekatere konkretne točke, ki jih je pa potem tudi g. dr. Alojzij Šuštar v lepi zaokroženosti in polnosti podal; zato1 jih tu ne kaže naštevati.
6.	Najlepša knjiga, ki nam jo bo dobra informacija — in prava „gnoza“ — odprla in razodela, da bomo kar strmeli in se vedno z novim užitkom in uspehom vanjo potapljali, je pa božječloveška knjiga svetega pisma.
Odkrila nam bo Boga in razodela Jezusa. Spoznali bomo Jezusa, bot ga niti nikoli slutili nismo: tako našega, nam sorodnega, v vsem podobnega, ki nas razume v tem, kar je sam izkusil; ki je tako človeški, tako prost in preprost, tako nepretiran, „naraven“, »normalen", drzen, nov; Jezusa, ki ga niso razumeli, ki so mu tako zelo nasprotovali, ki so ga nasprotniki na vse načine slikali kot nevarnega človeka, ki SO' o njem govorili, da se ga je treba ogibati — razglašen je bi! kot vitandus — Jezusa, ki ga nedolžne duše in iskreno spreobrnjeni greš-r.ik; tako ljubijo; Jezusa, ki je tako, izkušen v vsej problematiki človeškega življenja; ki je ves potopljen v globoko bolečino v skrivnosti odrešilnega trpljenja in smrti; Jezusa, ki je tako slikovit in izrazit in nov in revolucionaren v svojih govorih, tako udaren in izzivalen nasproti kemediantom. in »pravičnikom", tako prečudovito dober z grešniki, Samarijani in Samarij anko-, cestninarji in izgubljenimi revami, pa še z razbojnikom na križu in s skesanim Sim.onom Petrom.. Sv. Pavel nam bo odkrival križanega, pa tudi poveličanega Kristusa, tistega Kristusa, ki je ustanovil svojo posebno družbe, Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo, nekako nadaljevanje njegovega učlovečenja, tistega Kristusa in tisto njegovo- Cer-
kev, ki bi rada objela ves svet, da bi vse rešila. Ne bomo se mogli več ustavljati temu Kristusu, ali pa se ro.u le polovičarsko picsvetiti in izročiti; postal nam bo vse, alfa in omega nas samih, vsega našega delovanja — ki je pravzaprav njegovo delovanje, ker smo udje njegovega skrivnostnega telesa, njegovi duhovniki in pod vplivom tistih milosti, ki nam jih je v tolikšni ir.eri zaslužil —: vse zgodovine, vsega sveta! Zaljubljeni, zaverovani, izgubljeni in potopljeni bomo v ta božji ocean, ki je naš Gospod Jezus Kristus.
7.	Da bo sveta sedm.ica polna in da bo nauk o našem nadnaravnem duhovnem ustroju in organizmu dopolnjen, omenimo končno še lepo in dobro lastnost, ki bc kar sama od sebe privrela iz našega novega spoznanja našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegovega kraljevanja. Imenujmo jo zmes razumevanja in simpatiziranja, občudovanja in pomilovanja, imenujmio jo povezanost in sorodstvo, recimo ji kar: naravnost: simpatija s svetom, z vsemi svetnima iznajdbami in organizacijami, z vsemi lepimi lastnostma in človeškimi slabostmi, simpatija —- syn=so; p:athos=trpljenje: torej potrpljenje, sočutje — s človekom in njegovim trpljenjem — hcc est icmnis bomo! —; simpatija, ki se ji pravi božja ljubezen do grešnikov in njihovega žalostnega stanja; v morju božje ljubezni in v Jezusovem neskončno usmiljenem srcu zasidrana simpatija tudi do vseh, qui ignorant et errant, do agnostikov, ateistov, drugovercev, brezvercev, poganov, izgubljenih in popolnoma propalih kristjanov oziroma odpadnikov; simpatija, ki ima veliko zaupanje v božjo milost tudi tam, kjer človeške mere morajo postavati 'meje in je treba vse prepustiti le še Bogu in njegovemu Kristusu...
Konec uvoda, začetek zborovanja, Bog nas blagoslovi, meni pa odpustite!
KRISTUS V ZAKRAMENTIH
Rudolf Bitimi, Austrija
Ta formulacija mojega predavanja je pač tako splošna in brezsmerna, da so si jo vabljeni lahko vsak po svoje, po mili volji in pobožni želji razlagali. Tako formulirani tema se lahko stavi dogmatiku, moralistu, kanonistu, rubricistu, liturgistu ali kateremu koli specialistu v brezmejnem polju kaitoliško-cerkvenega življenja. 'V okv ru tega pastoralnega tečaja ho pa gotovo vsak nekaj pričakoval, ^ar je v zvezi s sodobnim dušnim pastirstvom, in sj sme prilaščati vsaj nekoliko pastoralno-teoške, oziroma praktične aktualnosti, če že ne originalnosti.
Moj predlog za tematiko tega predavanja je bil1:
»Celotno gledanje na odrešeniško delo Kristusovo v njegovih zakramentih v pastoralni teologiji' in praksi." Za tiskano vabilo je pa bilo treba poiskati in iz-orati — kar velja gotovo tudi za druga predavanja — čim. krajšo formulacijo.
V referatu hočem. •— kolikor je t:o v tako kratko odmerjenem času sploh Mogoče — nakazati (ne več!):
I.	Aktualnost predmeta glede na tcčasno pastoralnoteološko in praktično situacjo.
TI. Sekularni (milenarni) preokret v pastoralno-teološkem spoznavanju m vrednotenju primata zakramenta krščanskega življenja.
ITI. Celostno gledanje na odrešeniško delo Kristusovo v Zakramentu (oziroma zakramentih) njegove Cerkve.
IV. Pastoralno-praktične konsekvence iz takega gledanja (v smislu Car. dijnove parole: „Glej, sodi, in stori").
I.	Aktualnost predmeta glede na točasno pastoralno situacijo
1.	Alarmantna knjiga. Leta 1936 je izšla pri Pustetu v Regensburgu
knjiga — danes kot svetovna katoliška kapacitcjta priznanega liturgično-zgodovinskega strokovnjaka J. A. Jungmann-a pod naslovom,:	„Die Froh-
botschaft und unsere Glaubensverkundi-gung". Vsebina knjige, ki se zdi danes že zelo skro-mna in zmerna, je tedaj naredila tak revolucionaren vtis, da je jezuitski red celo naklado1, še predno je prišla publikacija v 'knjižno-tržni promet, pokupil. V glavnem ugotavlja knjiga tole:	Medtem ko je
bil v krščanskem starem, veku nauk o Cerkvi kakor tudi o milosti tesno povezan s Sv. Duhom in tako povsem osebnostno mišljen, se v drugi polovici srednjega veka izvršuje nekak proces izolacije, individualizacije in materializacije. Organske povezave se rahljajo, osebnostna ozadja ginevajo. Nastaja poseben nauk o milosti (charitologia) in poseben o Cerkv. (ecclesiclogia). Medtem ko je do tedaj še prevladovalo Avguštinovo realistično gledanje na zakramente kot sedmerodelni potok iz neizčrplj.ivega vrelca Kristusove srčne rane in sv. Tomaž še priključuje nauk lo zakramentih svoji kristologiji, se ta živa in živo-tvorna zveza zakramentalnega življenja z osebo Kristusovo, s katero se skoroda identificira, v naslednji dobi tako izmaliči in zatemnjuje, da se vidi le še povezanost s Kristusom, v obliki pozunanjene causae efficientis v smislu teze: Kristus je ta ali -oni zakrament postavil...
Kot rezultat tako usmerjenega razvoja imamo pred seboj tisti t ip kristjana, ki vidi v zakramentu le zun-ainjj izraz svoje veroizpovedi ali kvečjemu še pomoč, sredstvo (Gnadenmittel) za -svoje nravno življenje. O velikonočnem času gre k zakramentom, ker je to zapoved' Cerkve. Svoje otroke da krstit1, ker je katoličan kakor njegovi predniki. K spovedi gre, če čuti potrebo po očiščenju duše. Sv. obhajilo -mu je deloma plačilo za spet pridobljeno moralno čisto to, deloma pro-filaksa proti novemu padcu v greh. Jasno je, da ob takem, verskem vzdušju ne more biti pravega razumevanja za tiste zakramente, ki jih more človek samo enkrat v življenju prejetij Življenje iz milcsti-pc-lnosti sv, krsta ali sv. birme takemu kristjanu sploh ni prišlo do zavesti. Krst lin birma sta mu bila slično kot državljanstvo le dokument pripadnosti k Cerkvi. Zakrament sv. zakona mu je veljal kot nekoliko bolj -slovesen in po častitljivi stari šegi in navad - pc-svečen okvir civilno-pravnega akta, poslednje sv1} olje pa za skrajni prim,er bolj ali manj zaželeno zavarovanje za srečno zadnjo uro in večnost... Zait-o v nasprotju s prejšnjimi, posebno prvimi časi cerkvene zgodovine, danes še nimamo asketike in askeze, ki bi ji bil izhodišče zakrament.
„Tako se prezentira -c-d vseh strani s tragično konsekvenco -svojega zma oropano, sekularizirano krščanstvo,- Od Zvel čarja sveta ostane le še prikazen Boga med ljudmi z -namenom, da jih podučuje in skuša pridobiti njih ljubezen. Od Cerkve ostane organizacija za oznanjanje in širjenje tega nauka. Od zakramentov pa ostane m-ežnost odpuščanja grehov in dvomljiva m iostna pcmoč za rešitev zahtev in nalog nravnega življenja."
2.	Naša osebna in dušnopastirska situacija, iz katere prihajamo, in v kateri se — po večini n pretežno — še nahajamo, gotovo še v veliki meri potrjuje gornje ugotovitve. To potrjuje naša -oficielna pridiga, kateheza in pastoralna praksa, naš katekizem s petimi ali štirimi poglavji (I. vera in veroizpoved, II. upanje in molitev, III, ljubezen in zapovedi, IV. milost 'n zakramenti —
[V. dobra dela in poslednje reči]), Posebno potrjuje to nauk o zakramentih, ki je slej ko prej ..kapitelj zase" n v njem vsak zakrament stoji v relativni izolacij' spet sam zase. Razlaga definicije ..Zakrament je vidno, podelilno znamenje..." se omejuje pretežno na kancnično-pravno, ritualno, m.cralno-teološko površje. Prevladujeta zakrament sv. pokore in Rešnjega telesa v prej omenjeni usmeritvi kot ..sredstva milosti in pripomočki za ohranitev sv. čistosti in za boj zoper skušnjave in greh.
Značilno je, da je bilo v času našega bogoslovnega študija okoli 1. 1920 »Pastoralno bogoslovje' v ožjem pomenu besede (kot hodegetika) skoroda še »brezpredmetno". Učbeniki te dobe (Schtich, Schubert, Fr. Ušeničnik) zapopadajo v splošnem, še vse sektorje trojne duhovniške službe: katehetiko, homiletiko (I), liturgiko, rubricistiko, zakramente, zakramentale (II), in v zelo kratkem III. delu nekaj o dušnem pastirju kot voditelju krščanske občine (kolektivno in individualno).
II. Sekularni (»miknarni") premkret v pogledu na zakramentalno življenje („Mysterium Christi")
Lahko bi imenovali preokret v gledanju na »zakramentalni svet", ki se nam je odprl in se še odpira v zadnjih desetletjih, »kopernikanski”, ker se zasuče, podobno kot v astronomiji iz geocentrike v heliocentriko, iz antropocentričnega v tetocentrčni aspekt, iz individualizma v univerzalizem, iz partikularizma v dojemanje celote in celotnost.
1.	Pij X. je s svojim lapidarnim pavlinskiir. geslom »Omnia instaurare" (anakephalaioustai) in Christo", s svojimi evharistično-liturgičnimi enuncijacijami 'm dekreti dal najučinkovitejše impulze za evharistično-biblično gibanje po širnem katoliškem, svetu v tem stoletju]
2.	Središča in ognjišča tega preokreta in pokreta so bila za nas naravno predvsem v nemškem jezikovnem prostoru.
a)	Liturgičmo-znanstvene publikacije v zbirki »Ecclesia orans" pod iniciativnim vodstvom opata Udefonsa Herwegena — MARIA LAACH, ki jim je b la centralna teza monumentalna ugotovitev Velikega Leona: »Vse, kar je bilo v Kristusu vidno, je prešlo v zakramente."
ib) Ljudsko-liturgični apostolat v Klosterneuburgu, inspiriran in voden po avguštinskem korarju Piju Parsch-u, predvsem s publikacijami »Lebe m t der Kirche", »Bibel und Liturgie" in do danes nezmanjšano aktualnim liturgičnim koledarjem »Jahr des Heils" (Zakrament cerkvenega leta). Dominanto tega apostolata morda najbolj izraža misel, da je evharistična daritev ponavzočenje — Legenwartig-Seitzung — Kristusovega življenja in odrešeniškega dela, kakor to lapidarno izraža sekreta 9. pobinkoštne nedelje: »Concede nobis, quaesum.us, Domine, haec digne (ne samo »pobožno") frequentare mysteria, quia quoties huius hostiae commemorat o celebratur, opus nostrae redemptionis evercetur* (v Turn-škovem. misalu je prevod ...» kc-likorkrat se obuja spomin te daritve..." v primeri s »celebratur" — celebrira, slovesno obhaja! — prešibek).
c)	Dušnopastirska zborovanja na Dunaju, predvsem prvo — zame največje duhovniško doživetje — leča 1924, nadalje leta 1934 »Lebendige Pfarrgemeinde" Di leta 1937 »Liturgie und Seelsorge". V ckv ru naše duhovniške sodalitete smo Po dunajskem vzoru prirejali d. p. zborovanja v Tinjah, katerih sad je bil v slovenskih farah: »Red in Pravilo maše", izdaja nedeljskih tekstov, in — vsaj kot močan sunek — izdaja Turnškovih »Božjir vrelcev" ;n »Malega" in »Rimskega" misala, ki je ravno v reprezentančni novi izdaji zagledal luč. sveta tudi kot
donum Spiritus Sancti in ljubezniv ptozdrav nebeškega Očeta, njegovega Sina in Matere Cerkve za tale naš pastoralni tečaj.,
d)	Knjižice E. Walter, o čudovitostih (Herrlichkeiten) zakramentov, sedaj zbranih v eni knjigi „Quellen lebendigen Wassers“ — Vrelci žive vode.
e)	Johannes Pinsk „Die sakramentale VVelt“ „Z. svet ni ne naravni, ne tostranski in ne onstranski. V njem je navezana večnost in časovnost, nadnarava na naravo, onstranstvo na 'tostranstvo, bodočnost na sedanjost, nebo na zemljo, kajti v njem se prezentira božje življenje v oblikah vidnega stvarstva. Začenja se z inkarnacijo, zapečati se v smrti in vstajenju Kristusovem, razodene se za ves kosmos v poslanju Sv. Duha, izzveni v apokalipso veličastva Kristusovega. Videbit omnis caro salutare Dei nostri."
Pinsk nakazuje na neizčrpljivost čudovitosti, skrivajočih se v Gospodovih prilikah, v katerih sam sebe predstavlja tistim, ki so in bodo verovali vanj: Jaz sem kruh žvljenja... luč sveta, ...vrelec žive vode... pot... vrata... kralj...
sodnik.... ženin... cmnia in omnibus.
Avtor citira epigram, papeža Damaza (366—384):
•Upanje, Pot, Življenje, Zveličanje,
Duh, Modrost, Luč,
Sodnik, Vrata, Junak, Kralj,
Mesija, Sabaot, Mojster, Ženin, Sredmk,
Žezlo, Golob, Roka, Skala,
Sin, Bog z nami,
Vinograd, Past r, Jagnje,
Mir, Korenina, Vinska Trta,
Oljka, Vrelec, ločilni Zid,
Žrtev, Lev, Sprava,
Beseda, človek, Mreža,
Kamen vogelni in Hiša,
Vse to je Krisltus.
Kdor ne zna gledati ali vsaj zaslutiti skrita, še pokrita, zagrnjena, zastrta čuda po inkarnaciji nastalega in nastajajočega novega stvarstva (kaine ktisis!), vse to, kar je še za odejo, tudi ne bo znal preceniti tega, kar je že razodeto, ne bO' dobil vsaj nekoliko somernega pojma o skrivnostih (zakramentih, misterijih) Kristusa in njegovega kraljestva.
Sveito pismo je treba razum.eti in gledati ne samo v horizontali (zgodovinsko, v zgodbah) marveč tudi v vertikali iz predpodob stare zaveze preko prapodobe v Kristusu Jezusu in odpodob v njegovi Cerkvi do končnih uresničenj v vekovit:h višinah nebeške slave.,
f)	„Nova pastoralna teologija"
I4 19, julija 1933 je sv. oče Pij XI. v nagovoru duhovnikom asistentom Katoliške akcije v Italiji pomembno izjavil: „Prav zares, ne zadostuje več dosedanja pastoralna teologija." Tri leta navrh je izšla pastoralka P. K. Noppela pod naslovom „Aedificat o Corporis Christi" (1948 v drugi izdaji), ki velja slej ko prej za najboljši in najsodobnejši učbenik v nemškem jeziku, ito pa specielno v smislu tematike tega referata. Tačas najbolj priznani pastoralni teolog postavlja isto problematiko v središče svoj h raziskavanj in publikacij. To posebej še v knjigi »Seelsorge aus der Mitte der Heilsgeschichte1. (Herder 1956) — Izhodišče in ravnilo te zgodovine dušnega pastirstva je „bogočloveški princip", kakor ga
je defnfral kalcedonski vesoljni zbor in se je skozi vsa stoletja ohrani] in uveljavil v rimski liturgiji.
ig) Novi kaitekizzm
V	smeri tega preokreta se precsnavljajo in nastajajo tudi novi katekizmi:
Avstrijski! katekizem („Lehrstuck Katechismus")
tačas še „ad eksperimentom" predložen v roke katehetov, predvideva tri poglavja, oz.,’ tri dele: Naša vera v Boga, Naše življenje v Bogu, Naša pot k Bogu. Samo po sebi je v tej razdelitvi primerno upoštevano trojno vprašanje novokrščencu: Kaj želiš od sv. Cerkve: vero. Kaj ti da vera: večno življenje, če hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi.
Nauk o zakrament h je na ta način gotovo somemejše uvrščen kot v starem katekizmu. Podaja se pa še po dosedanjem načinu, ne kristocentrično in ne ekle. Biološko, po bogočloveškem principu, marveč teocentrično.
Nemški katekizdm (4 dele: O Bogu in našem zveličanju, O Cerkvi in zakramentih, O življenju po božjih zapovedih, O poslednjih rečeh) gotovo bolj bistveno-primemo vč'lenjuje zakramentalno krščansko življenje.
h) Pij XII. podaja v okrožnicah „Myatici Corporis" in „Mediator Dei“ v monumentalni dokumentaciji in klas onih formulacijah tozadevni nauk Cerkve m smernice za nadaljni razvoj zakramentalnc-pastoralnega raziskovanja, poglabljanja in udejstvovanja.
Naj tu navedemo izvleček iz „Mystici Corporis" o zakramentih:
„Kakor pa je človeško telo očividno opremljeno z organ", ki akrbe za njegovo in njegovih udov življenje, zdravje in rast, tako je Zveličar ljudi v svoji neskončni dobroti čudovito oskrbel za svoje skrivnostno Telo, ko ga je obogatil z zakramenti, ki z nepretrgano vrato milosti hranijo ude od zibeli pa do zadnjega ^iha, in hkrati obilno zadostil tudi občestvenim potrebam celokupnega Telesa.
V	kopeli svetega krsta so k smrtnemu življenju rejeni ne le iz smrti greha Prerojeni, ko postanejo udje Cerkve, marveč ostanejo tudi zaznamovan: z duhovnim znamenjem, ki jih usposablja za prejem, ostalih svetih zakramentov. Z maziljenjem svete birme zadobe verni novo moč, da pogumno podpirajo in branijo Maiter Cerkev in vero, ki so jo od nje prejeli. Zakrament svete pokore nucJ: grehu zapadlm članom Cerkve učinkovito 'sredstvo zveličanja, s čimer ni le za njih lastno zveličanje poskrbljeno, marveč je tudi odstranjena nevarnost okužen j a drugih udov mističnega Telesa in povrhu dana še pobuda in zgled čednosti. Pa se ni dovolj; sveta 'Evharistija hrani in krepi vernike z eno in isto duhovno hrano ter jih druži med seboj in z božjo Glavo celega Telesa z neizrekljivo, božjo vezjo. In končno stoji ljubeča Mati Cerkev ob strani umirajočemu, da mu v zakramentu svetega maziljenja, ako je božja volja, podeli zdravje umrljivega telesa, ako ne, pa vsaj ranjeni duši mudi nebeško zdravilo iter tako nebesom Preskrbuje novih prebivalcev, sebi pa novih priprešnjikev, iki bodo vekomaj “živali božjo dobroto.
Za občestvene potrebe Cerkve je nadalje Kristus posebno poskrbel z €ma zakramentoma. V zakramentu svetega zakona, kjer zakonca drug drugemu Podelita zakramentalno milost, je poskrbljeno za zunanjo in urejene) porast rscanskega občestva ter, kar je še važnejše, za pravo versko vzgojo otrok, brez .atere 'hi mistično Telo bilo kar najbolj ogroženo. V svetem mašniškem posve-'nju Pa se popolnoma božji službi posvete oni, k": naj darujejo evharistično
daritev, vernike hranijo z angelskih kruhom, jih vodijo z božjimi zapovedmi in sveti ter jih z ostalimi nebeškimi darovi krepijo,"
I III. Celostno gledanje na odrešenikovjo delo Kristusovo v zakramentu
Življenje Kristusovo v nas in naše življenje v njem ( = milost) se razodeva:
1.	v Cerkvi kot skrivnostnem Telesu (ena Glava, eno Telo, ena Duša, eno Srce);
2.	v razodeti bcžji besedi, sv. pismu in učeništvu Cerkve (Kristus, skrit t besedi, Chrisitus in Wortgestalt);
3.	v deju verovanja, po katerem dojemamo in si osvajamo to življenje;
4.	v zakramentu, ki to življenje posreduje, in sicer po personalnem, osebnostnem soizvrševanju (Mitvcllzug), s čimer se zavestno odvračamo od dosedanjega enostranskega materializiranega pojmovanja milosti, ki loči dar od Darovalca.
Iz takšnega gledanja na Zakrament (Mysterium Christi) dosledno izvajamo p-odobo enega, enotnega Zakramenta ( = Kristus -v Evharistiji kot pra-zakrament), ki se dejansko razčlenjuje v se d mero liki Zakrament (,,septiformis Christus", analogno s „septiformis Spiritus"): en Kristus v misteriju zakramentalnega rojstva, poduhovljenja, duhovne hrane, sprave, dcvršenja, polnosti duhovništva in ljubezenske vezi med možem, in ženo. Od tu dobe svoj globoki smisel v litanijah Imena Jezusovega prošnje: Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja, po svojem rojstvu, po svojem božjem, življenju, ...po svoji smrti in vstajenju, .. .po svojem veličastvu, reši nas, o Jezus!
A) Dvostranost („polar'teta“, complexio oppositorum, „Gegen-satzeinheit") v zakramentu in genere
Ker zapopada zakrament, kakor historično življenje Kristusovo, dve hemisferi (od vzhoda do zahoda, od juga do severa), dva pola, dve strani, dVe, oziroma tri dimenzije — altitudo, longitudo, profundum — in je „veriitas et :vi rt us in medio", v neizrekljivi sred ni, je nevarnost enestranosti, nihanja iz enega ekstrema v drugega, in s tiern. vsaj materialne herezije (hairesis) vedno akutna, je važno in zveličavno, da si odpiramo, bistrimo in ohranimo pogled na obe strani. Le prelahak je skok v ekstrem naturalizma, racionalizma, pelagianizma, mono-finitizma, monotelet zma, supranaturalizma i. sl.
Pod tako vsestranskim, celostnim, bi-polarn:m vidikom: (con-spectus) gledamo; razumemo in vrednotimo zakrament:
1.	v učinkovitosti ox opere opera to na eni strani (enem. polu)
ex opere operanitis na drugi strani
in skušamo v teoriji in praksi vedno spet iskati in držati pravo sredino, aequui-librium, ed nstvo v naponu dveh komplementarnih nasprotij (ne nasprotstev): teze in anti-teze, stavka in proti-stavka; pasivnosti in aktivnost'...
2.	v njegovi ontični in eitični vsebini.
Skoro v vseh izjavah sv. pisma in cerkvenega izročila v zvezi z zakramentalnim življenjem, naletimo na koordinacijo ontološke in deontološke strani, „Sein und Sollen (kajstva in najstva); indikat va in imperativa, Gabe-Auf-gabe. N. pr. „Umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu... Mrtvičite torej svoje zemeljske ude..." (Kol 3, 3 sl.). „če smo v Duhu, bodi tudi naše življenje duhovno..." (Rimlj 5, 25). Spet velja in medio veritas et virtus! Spomnimo se neplodovitnosti literarnega boja med' „liturgicisti“ in „moralicisti“ glede na „ob-
jektivn-o" in »subjektivno" pobožnost. »Mediator Dei“ daje v teh pogledih vedno spet »salomonske" sodbe in odločitve.
B) Dvostranost gled'e na posamezne sestavne elemente v zakramentu
1.	Vidno znamenje:
a)	materia — forma
b)	vidno (jurdično, liturgično, ritualno) površje — nevidna realnost;
c)	telesnost (črka) in duhovnost (duh) zakramentalnega dejanja — nevarnost duho-mornega formalizma v tem. božje-človeškem svetu!
2.	Zakramentalni karakter (con-figuratio, ccn-formatio cum Christo):
a)	humana substantia mirabiliter condita — mirabilius reformata; dve naturi v en'; osebi;
b)	antropocentrična — teocentrična, individualna in socialna stran zakramentalnega karakterja: unio-communio personae cum Christo in capite et corpore.
3.	Nevidna notranja milost:
a)	smrt (commor; cum Christo), življenje v Kristusu;
b)	preteklost (Christus heri), sedanjost (Christus hodie), bodočnost (Christus in aeternum): memoria passionis — mens impletur gratia — futurae gloriae pignus.
-1. Del vec:
a)	Troedinj Beg: In nom.ine Patris —... Bog-človek;
b)	-Kristus — Cerkev;
c)	Cerkev — človeški služabnik (dispensator myst.eriorum Dei).
5.	Prejemnik:
a)	sumptio — assumptio človek — prejemnik »žrtev" za Boga (actio) (passio);
b)	življenje na znotraj (mistika), na zunaj (apostolat, »herezija akcije");
c)	duša — nevesta, Kristus — ženin, devica — mati.
IV. Pastcralno-praktične konsekvence iz takega gledanja
A) Za poduk velikih in malih vernikov o zakramentalnem življenju.
1.	Na splošno:
bodi posvečena posebna naša pozornost temu, da z dobrim zgledom, in verno, ljubeznipolno besedo bodrimo in vzgajamo svoje „post-katehumene" — velike- in male -—• k živo zainteresiranemu »življenju s Cerkvijo" — hvala Bogu za slovenski „ Rimski misal" — k pravemu in zdravemu vrednotenju zakramental-neS'a življenja v res »celostnem, gledanju..." v nakazanih smereh.
2.	V posameznih zakramentih:
a)	krst: kaiteheza v šol:; in cerkvi nam bodi. nadoknaden katehumenat;
b)	-birm-a: zakrament po-duhovljenja poedincev in ljudstva v »Sv. Duhu", (Matthias Laros: »Volk im. Heili-gen Geiste") zakrament Katoliške akcije!
c)	Sv. Rešnje Telo:	pod dvojnim aspektom:	hrana in Gospodov obisk
(Kramp, Eucharistie).
'd) Sv, pokora: »pet reči" v periferiji — absolucija v centrumu;
e)	Svv maziljenje:	»čudovitosti kristjanove smrti" povzetih iz teksiiov
c°mmendationis animae.
f)	Mašniško posvečenje: Kristusova realna prezenca v duhovniku. -.,11 vao
Jezus41!	•:.!
gj Sv. zakon: Neizčrpljive milosti „za vsak slučaj" in vsako krizo iz „Velikega misterija" ljubezenske zveze med Kristusom-ženinom — možem-očetom: in Cerkvijo —- Marijo —- nevesto-ženo-ro.aterjo.
B) Za praktično oblikovanje krščanskega življenja iz globočin zakramentov
1.	Krst:
a)	Delitev zakramenta velik dogodek za circumstantes in faro.
b)	Krstno ime ■— nomen est oman. Bedi v bistvu, kar si po imenu!
c)	' Razumevanje krstnih simbolov: sveča, obleka (prtiček), listina.
d)	Obnova: na krstni dan, godovni dan, v skušnjavi, o veliki noč ;, aspersio
populi.
e)	Praktični apostolat botrov kot nositeljev duhovnega (božjega) očetovstva in materinstva.
f)	Solidarnost, krščanska socialnost iz zakramenta.
2.	Birma:
a)	dopolnjenje katehumenata (teleiosis) in krsta;
b)	priprava za sprejem v ecclesia militans, „Jugend'weihe“;
c)	birmanski botri, birmansko ime, birmanski dar (ne mamon!!);
d)	obnova: birmanski dan (datum!), binkošti, poslanje v apostolsko delo, delo in boj v moči septi-formis Spiritus.
3.	Sv. Rešnje Telo:
a)	Sacramentum, communionis, unionis cum De o, Christo, Ecclesia in Ca-pite, corpore et membris v neizprosni nedeljivosti. Ne gre to: »Jezusa ljubim, tebe ne maram!" Pravir in princip krščanske sociologije!
b)	Trojna mensa: terrestris, eucharistica, coelest s.
4.	Sv. pokora:
a)	zakrament in krepost pokore (indikativ in imperativ!);
b)	vsem delom, molitev, žrtev, trpljenje — sveta pokora. „Quidquid boni feceris et mali sustinueris...“
5.	Sv. maziljenje:
a)	Ars bene moriendi. Priprava na smrt ob dnevih obnove in obiskanja.
b)	»Duhovno sprejemanje zakramenta" per modum anticipationis (kakor »kršit želja").
6.	Sv. mašniško posvečenje:
a)	Duhovniška sobota, kvatrn) dnevi;
b)	praznovanje dnevov posvečenja, primicije, jubilejev.
7.	Sv. zakon:
a)	Temeljita priprava (osebna, skupinska, duhovne vaje);
b)	Poročni dan v atmosferi velikega misterija. Missa Bened.
c)	Obnova: vsakdanja iz zakramentalnega vira. Spominski dnevi.
Dodatek
Predlog iz knjige: Rudolf Graber, Christus in seinen heiligen Sakramenten, za:
Zakramentalne duhovne vaje
Pr odvečen. —- Uvod: Izhodišče morda Ex. 5, 3 »Radi bi potovali tri dni hoda v puščavo in tam darovali Gospodu, našemu Bogu"; 3 dnevi: pot očiščenja, pot razsvetljenja, pot zedinjenja; cilj: evharistična Daritev. Govor: Res velik in živ prikaz podobe troedinega Boga.
Prvi dan (pot očiščenja). Temeljna zakramentalna misel: Krst glede na Boga Očeta.
1. Govor: Poklic 'k milosti po Ef 1. Kakšno srečo1' pomeni, biti kristjan. — Kaj je krst. Rojstvo- iz Boga, včlanjenje v skrivnostno Telo Jezusa Kr stusa, skrivnostna smrt in vstajenje s Kristusom, udeležba na kraljevanju Kristusovem. Veličastvo krščanskega življenja; prekipevajoča ljubezen Očetova, ki nam. je podarila itakšno srečo.
21. Govor: Izguba otroštva božjega v grehu) Kaj smo bili pred krstom. »Otroci jeze" (Ef 2, 3), greh prastaršev, posledice. — Greh po krstu: padec v bogoodtujenost, nenravnost in nehvaležnost greha, upor otroka do očeta, izključitev iz občestva milosti s Kristusom, ponovno križanje božjega Sina, prelomitev zakona in zaveze, oskrunitev itemplja Svetega Duha. — Sledovi greha, zavrženje.
3.	Govor: Sveta pokora kot drugi krst. a) dogmatično: ponovna zad-obitev otroštva božjega, zopetni vstop v občestvo milosti Sv. Cerkve; b) etično: temeljita obdelava obrata v miselnosti, metanoia, pravo kesanje — bistvo. Prakt. konferenca: Kako opravim dobro in pravilno spoved. — Razli ka med smrt. in odp. gr-, izps. vesti s posebrim poudarkom fariz. grehov; infantilizem spovedi odraslih; ocena spovednih obrazcev.
Zvečer: spoved, kot »drugi krst", potem slovesna krstna obljuba.
Drugi dan (pot razsvetljenja). Tem. zakr. misel: Birma, življenje kristjana v svetli
pod vodstvom Svetega Duha.
1.	Govor: Pomen Sv. Duha v Kristusovem, življenju, v 'življenju Cerkve in v življenju kristjana. Birma. Kaj je. Različni vidiki: Viteštvo, mučeništvo, la!čno duhovništvo, udeležba na učeništvu Kristusovem; preroški zakrament N., Z.
2.	Govor: Pridiga na gori. Temeljna razi. med S. in N. Z. Pon.otranjenost, ljubezen. Primerjava: zapovedi in blagri, darovi Sv. Duha — sadovi Sv. Duha.
3.	Govor: 4 osnovne dolžnosti do sebe in do bližnjega (5., 6., 7., 8. zap.): Popolna predaja, čistost, resnicoljubnost in ljubezen, prikazana v vsej notranji lepot', osvetljena z Gospodovimi blagri^ — Prakt. konf.: Molitveno' življenje kristjana. Preprosta, svobodna, liturgična molitev, prem. -mol. po Ign., za -sklep uvod v Očenaš.
Ob sklepu dneva slovesnost obnove milo-sti sv. birme.)
Tretji jan (pot zedinjenja). Tem. zakr. misel: Evharistija. Kristus — življenje duše in Glava mističnega Telesa Cerkve.
1.	Govor: Zed:njenje 'S Kristusom v besedi sv. pisma. Sv. pism.o in osebno življenje kristjana. Branje sv. pisma — zedinjenje z Besedo. Hoja za Kristusom.
2.	Govc-r: Zedinjenje s Kristusom v Cerkvi: a) po obhajanju cerkv. leta, k) Po »sentire cum. Ecclesia" —< pokorščina in avtoriteta, apostolat..
3.	Govor: Zedinjenje s Kristusom v Evharistij,:1 — Evharistija: a) gostija, agape, ljub, do bližnj.; b) poroka duše s Kr stasom; c) spremenjene v Kristusa. Prakt. konf.-; O poklicnem etosu, evhar. življenje v družbi, ali: načini in možnosti Prisostvovanja pri sv. maš'1.
Zvečer: Tiha priprava na višek v jutru 4. dne: Zakram. združenje s Kristusom v evharističnemu slavju.
četrti dan: Zaključni govor (pred ali po evhar. daritvi): Dopolnitev krščanskega življenja v. Evharistiji; Evharistija kot poroštvo prihodnje slave: razgled na večno življenje; Največja pa je ljubezen" (1 Kcr 13, 13) „Bog je ljubezen" (1 Jn 4, 8) (z uporabo »contemplatio ad amorem. spiritualem").
Duhovnik in cerkvi odtujeni
Lojze Škerl, Trst.
Organizatorji tega duhovniškega tečaja so dali dr. Humarju in meni težko nalogo, m.orda najtežjo. Iz praktičnega stališča pa prav gotovo najvažnejšo. To nalogo sva sprejela z željo, da bi misli, ki jih bova podala, zbudile nekaj zanimanja in dale priliko za -razgovor, za prijateljski razgovor o važnih vprašanjih brez kake neprimerne polemike. Ne nameravava podajati ne vem kakih velikopoteznih in daljnosežnih sm.emic za dušnopastirsko delo. Nisva za to poklicana in ne strokovnjaka v takih vprašanjih, čeprav imava oba nekaj dušnopastirske izkušnje.
Nismo dušnopastirski izvedenci, a vsi duhovniki smo poklicani, da ljudi vodimo k Bogu in jih pr: njem obdržimo. Sprejeli smo to delo kot svojo življenjsko nalogo, da širimo božjo čast na zemlji in znova postavljamo temelje, na katerih po našem delu in z božjo ustvarjalno močjo raste Cerkev in iz katerih poganjajo nove sile in moči za večanje božje čast: na zemlji in za pridobivanje človeške sreče.
Vse to naše delo zahteva vedno in povsod novih poti, ker se vse razvija, raste in krepi, kratko rečeno: živi. Zato lahko imenujemo naše dušnopastirsko delo: vsakdanja pomoč, dana ljudem, da Boga najdejo, pri njem živijo, v njem dosežejo srečo in po njem še druge osrečijo. Že po teh nekaj mislih smem. reči, da v dušnopastirskem delu in zadevah ni izvedencev, ker je vsak duhovnik postavljen vedno znova pred težke življenske uganke, ki jih mora reševati, opirajoč se seveda pri tem tudi na izkušnjo drugih. Človeških izvedencev ni, ker je Bog edini izvedenec, saj je On tisti, ki k sebi kliče in vodi.
O dušnopastirskih vprašanjih se danes mnogo govori in piše. Zadnja številka revije Aniroa je na primer tej problematiki o Cerkvi odtujenih posvečena. A iskanje odgovora na taka vprašanja in še bolj iskanje poti do Boga za omenjene ljudi je naša skupna zadeva, rekel bi vsakega posameznega duhovnika. Saj čut: vsak duhovnik bolj kot dolžnost potrebo, da čimveč ljudi pripelje k Bogu. Za to se zanima, skrbi, moli, trpi, se žrtvuje in dela.
Pri nas nimamo ljudi, ki bi bili pravi pogani in bi bilo potrebno pravo misijonsko delo. Imamo opravka z ljudmi, ki so krščeni, krščansko živijo in jim je treba pomagati, da to krščanstvo ostane v njih nekaj živega in rodi vedno obilne sadove. A takih ljudi je sorazmerno malo. Naša skrb je obrnjena k tistim, ki so bili nekdaj kristjani in so se od Cerkve in od Boga oddaljili in se tudi Cerkvi in Bogu celo odtujili. Ti ljudje nas skrbijo, ker vidimo, da jih je vedno več — ali jih bo vedno več — in to morda po naši krivdi. Poleg tega tudi vidimo, da bi se s takimi ljudmi le dalo nekaj doseči, če bi pravilno zasnovali načrt za skupen cilj in za skupen nastop, prav prijeli za delo in ga izpeljali, ne da bi pri tem naleteli na zapreke,ki tako pogubno ovirajo naše delo. Ti ljudje nas še posebej skrbijo, ker nas boli, da so se od Boga oddaljili. Ta oddaljenost je namreč dVakratna izguba: izguba za Cerkev in izguba za narod.
Potem ko so naši ljudje izgubili vero v Boga, jih je zajela le prevelika brezbrižnost za obstanek, napredek in duhovne dobrine. Zgodovina, ki nam zagotavlja, da so vse narodne dobrine tvorile krščanstvu med našim.; ljudmi trdno
podlago, nam ponovno potrjuje, de pomeni oddaljenost od Cerkve in Boga tudi oddaljenost od narodnih dobrin. Morda bo kdo rekel, da to ni važno in ne potrebno. Če bi to veljalo, ne bi verjetno sveti oče predpisal članom Apostobtva molitve, naj v septembru m.clijo,da bi oni, ki oznanjajo evangelij, ohranili kulturo in civilizacijo posameznih rodov in jo modro povezali s katoliškim naukom. Isto misel ponavlja enciklika Mater et Magistra. (Patrimonium cultus atque humanitatis, euique genti proprium, servent atque cum. doctrina fidei sapienter componant. Nemci so izraz servent prevedli z besedo pflegen.)
Če bi se to pravilo upoštevalo že od nekdaj in povsod, ne bi mi danes trpeli s tistimi, ki niso več med nami in nikoli več ne bodo prišli ne k nam in ne k Bogu.
Vse te naše ljudi hočemo imeti danes pred očmi. Kako naj se jim približamo, kako naj najdemo dostop do njihovih src, kako naj jih prepričamo, da smo učitelji resnice, da nam bodo verovali in po našem vodstvu dospeli do Boga.
Tega c lja ljudje ne bodo dosegli’ brez nas. Svetemu Pavlu je Kristus rekel: Pojdi v Damask in tam. ti bo povedano, kaj moraš storiti. Ananija je Pavla krstil in s tem dopolnil božje delo. Tako je torej naše dušnopastirsko delo: dopolnje-vanje božjega dela. Zato pa je to delo povezano z različnimi težavami, ker nam niso vedno odkriti in jasni načrti, ki jih Bog ima z vsakim, posameznim človekom. Naše delo je po božjem načrtu neobhodno potrebno sejanje. Ne moremo pa nikoli imeti take taktike in izvežbanosti, ki bi mogli z gotovostjo obroditi sad, ker je Bog tisti, ki daje semenu, da vzkali in rodi, a človek tisti, ki sprejema seme in doprinaša sad. Kratko rečeno: ne moremo vedno in povsod najti odgovora na Prej stavljeno vprašanje: kaj naj naredim, da bom ljudi k Bogu pripeljal.
In vendar je treba iskati odgovora na vse to, ker je Bog nekako vezan na naše delo. Lahko bi bilo drugače, a odredil je, da postane človek le po Cerkvi deležen odrešenja in vsega, kar je s tem združeno.
Da bo to iskanjel laže, bi se rad nekoliko pomudil pri sledečih zadevah:
Zakaj in kako so se naši ljudje od Cerkve oddaljili ? Kaj prav ti ljudje °d nas pričakujejo? Ali naiše delo temu pričakovanju odgovarja?
Jasno je, da se bom. pri razvijanju teh misli dotaknil konkretnih razmer in dogodkov. To je neobhodno potrebno, ker ne moremo zdraviti in ne oživljati, ne ne vemo, kje so vzroki bolezni. Z odkritjem vzroka je opravljenega že veliko dela. Le po tem. odkritju moremo ovire odstraniti in pomanjkljivosti izpopolniti.
Oziral se bom na primorske razmere, ali celo samo na tržaške, ki so zelo rezlične od razm.er v drugih pokrajinah. Ne morem se ozirati na koroške razmere 111 Jih presojati, ker jih premalo poznam. Mi je žal, a je tako.
Ena stvar je pa, za vse kraje gotova: dosti ljudi je prav zaradi težkih _ neurejenih razmer zapustilo Cerkev in Boga. In prav zato povsod, kjer živijo naši Uudje, kličejo po Materi Cerkvi in prav od Cerkve pr čakujejo, da jim Pokaže pravo pot in z ljubeznijo odpre dostop do neskončne božje Dobrote.
Ko razpravljamo o konkretnih razm.erah in govorimo o grešnikih, kaj radi redimo in obsojamo. A pazimo! Težko nam je prav gotovo ob pogledu na vso ra-*rvano3t, ki jo povzroča brezverstvo med našim ljudstvom., a tudi mi moramo Vzklikniti z Jezusom na križu: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj govorijo in ^ .ajo, ‘ saj n;g0 samj krivi. Mnoge namreč motijo nevednost, tuja učenost, kakor i rekel Cankar, okoliščine, v katerih živijo, pomanjkanje verske izobrazbe in So. Da jih ne bomo krivo obsojali! Zlasti velja to za mladino, ki je izpo-
stavljena stalnemu pritisku in mnogokrat ne najde nikogiar, ki bi ji. pogumno in pravilno pokazal pravo pot do Boga in do iskrenega verskega življenja.
Ne bom tu ponavljal 'tega, kar že vsi vem.o o vzrokih odpada, ki so splošnega značaja in veljajo za vse čase in kraje, in o vzrokih nevere. Zakaj je tako, je namreč že Kristus sam povedal: „Vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne izpričala njegova dela; kdor pa vrši resnico,, prihaja k luči; da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu" (Jan 3, 21).
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko naših ljudi se Boga boji prav zaradi tega vzroka in ine gre več v cerkev. Umori, sleparije, hudobija zadnje vojne! Večina tega je skrito človeškim očem. Slo pa stvar, ki jasno govorijo, zakaj se nekateri ogibajo Boga in njegovih predstavnikov. Saj so jim stalen očitek. Nihče namreč ne taji Boga, razen tistega, ki želi, da bi Boga ne bilo.
Oglejmo si sedaj še nekaj takih vzrokov, zakaj so se naši ljudje Bogu odtujili in zaradi tega ne žive versko. Orisal j h bom, v glavnem, kakor sem to naredil v letošnjem, postu v nekem postnem radijskem predavanju.
Vedno so živeli ljudje, ki v Boga niso verovali, a ta nevera ni imela tako ploraznih posledic. Ponekod je bilo včasih versko življenje tako ukoreninjeno, da je bilo težko v javnosti odkrito pokazati nevero. Pri mnogih je bila vera le nekaj tradicionalnega. Bila je le navada. In v tem najdemo razlago, da je marsikateri naš človek, ki je prišel iz dežele v mesto ali v mestno okolico, opustil zahajanje v cerkev in sčasoma pretrgal vsako zvezo s Cerkvijo in z Bogom. Znašel se je v drugačnem okolju in v drugih razmerah in je opazil, da sta njegova vera in versko življenje le neka navada, brez trdnih korenin. Bila je navada brez trdnega osebnega prepričanja. Zadostoval je majhen piš in mož je iomahnih Zašel ie mod druge ljudi, in ker je prišel v kraj, kjer ljudje niso hodili v cerkev, ni imel poguma, da bi šel sam. ali z družino, in tako je vse opustil. Če mu je vest kai očitala, je pač z rameni skomignil in rekel: Tu ni take navade; tu ljudje ne hodijo v cerkev, zato tudi jaz ne grem (primer Žavlje).
Tako se je godilo nekdaj, tako se godi danes. 'Koliko naših ljudi, ki so prišli iz notranjosti dežele in so bili narodno in versko zavedni, je tu pri nas pod •vplivom okolja vse opustilo! To je nesreča naših ljudi 'tu in po svetu,
Tu bi samo kratko rad pripomnil: okolje izvaja zelo poguben vpliv na mladino. Zato naj se vzgojitelji zavedajo, da bo mladina zgubila svojo vernost', če bo zahajala na oddih v kraje in okoliščine, kjer nima prilike za versko življenje, kakor na primer za nedeljsko sveto mašo, čeprav ni v takih krajih izpostavljena direktnemu protiverskemu vplivu. Iz tega vzroka smo vedno na Primorskem. zaskrbljeno gledali za mladimi ljudmi, ki so po Sloveniji v organiziranih skupinah iskali oddiha in istočasno zgubili vsak stik s Cerkvijo in duhovnikom.
Bivši tržaški generalni vikar Carlo Mecchia, ki je umrl pred nekaj leti, me je večkrat vprašal: „Zakaj vaši ljudje, ko pridejo v mesto, zgubijo narodno in versko zavednost?" Težko je odjeknil v moji duši ta očitek. Skušal sem, izkušenemu in pravičnemu možu oporekat , a zagotovil mi je: „Star sem že, marsikaj vem in večkrat sem, na svojem službenem mestu v škofijskem uradu to ugotovil. Škoda je, da je tako." Izkušnja povojnih let me je prepričala, da je stari mon-sinjor povedal bridko resnico.
Že sama sprememba okolja, kraja in navad je zadostovala, da so mnogi naši ljudje vero izgubili. Pomislimo pa, da so bili ti ljudje izpostavljeni vrsto
let raznim težavam, in sitnostim. Niso smeli uporabljati svojega jezika, včasih niso smeli javno v materinem jeziku Boga častiti. Zgod'ilo se je celo, da so jih izgnali iz cerkve. Cerkvene oblasti niso mogle ali niso znale preprečiti teh stvari. Duhovnikov je bilo zelo malo in so imeli vezane roke, da marsičesa niso mogli storiti, kar bi radi, da bi se vera ohranila.
Vse to je maše ljudi silno bolelo in vsekalo globoke rane verskemu živ-ljeit'u. Žal, mnogi te preteklosti še vedno niso pozabili. Res je, da bi ljudje morali ločiti ‘to, kar je božjega, od tega, kar je človeškega, a krivica zadene vsakega človeka in hudo preskušeni človek mnogokrat človeške krivice pripisuje Bogu in Cerkvi« Razume se, da so tako razočarani in preskušeni ljudje brez velike težave postali kmalu za tem žrtve protiverske propagande.
Sovraštvo d'o krivice se je prelilo v sovraštvo do Njega, ki' je vir vse pravičnosti, in do vsega, kar Boga predstavlja: do Cerkve, duhovnikov, cerkvenih in verskih ustanov.
S-ovražniki vere in krščanskega življenja so lahkoverne poslušavce brez težave prepričali, da so Cerkev in duhovniki sovražniki ljudstva in nasprotniki napredka in da sta edina ovira za nadaljnji razvoj prav vera v Boga in življenje po krščanskih moralnih načelih.
Vse to je bilo lahko doseči, ker sta mesto in mestna okolica, ki prihaja z mestom v vedno ožji stik in zvezo, bila že dalj časa po delavskem sloju pod vplivom veri nasprotnega delovanja. Ne smemo dalje pozabiti, da je bilo že predvojno delo za edinost in enotnost večkrat pod vplivom veri nasprotnih idej. Pri tem. mislim predvsem na delo liberalcev z dnevnikom Edinost. In delo za edinost in enotnost v povojnih letih? Ali se zavedam.o, da katoličani za tako imenovano enotnost le prevečkrat žrtvujemo Boga in vero vanj ?
Na žalost so se mnogi prepričali, da se boj za boljšo bodočnost istoveti z odpravo vsega, kar je v zvezi z vero in Bogom. In koliko je še danes takih, ki tako mislijo in tudi ravnajo! Mnogi so si dali dopovedati, da je mogoče narodno neodvisnost in enakopravnost doseči le z odpravo vere. Mnogo je takih, ki v brezverstvu vidijo zagotovilo narodnega obstoja in napredka. Kako naj se potem čudimo, da so ti Boga zapustili in se mu izneverili? Bog je zanje 1® ovira na Poti za dosego blaginje in svobode.
Nekateri si ne upajo govoriti o Bogu ali ga priznati s svojim življenjem, ker se bojijo, da bi j'h drugi zasmehovali. In prav ta napačni strah pred ljudmi je marsikoga spravil iz cerkve, človek prenese nasprotovanje, ker rodi v njem odpor. Pred posmehom pa je brez moči in obrambe. Mnogi rr..oški bi že priznali, da so pogrešili, ker so se oddaljili od verskega življenja; vrnili bi se v cerkev, a bojijo se, da se jim bodo drugi posmehovali. In tako se drug drugega bojijo-Nasprotniki se tega prav dobro zavedajo in tako stanje pospešujejo. To sredstvo uporabljajo na delu, v šoli, v javnosti in drugod.
Tako zasmehovanje in posmehovanje uporablja tudi veri nasproten tisk. Mnogo bi se dalo povedati, če bi hoteli omeniti vse neumnosti, ki so jih listi Po vojni objavili na primer proti veri in Bogu. Pravzaprav ne moremo reči, da so govorili proti ali da so skušali ovreči dokaze o bivanju Boga, da so ovrgli verske resnice in moralne predpise. Za tako delo je treba strokovnjakov, kv dobro Poznajo katoliški nauk. Takih pa med nasprotniki ni. Zato rajši uporabljajo posmehovanje. (Na primer o čudežih v Lurdu.) Ko versko izobražen človek kaj takega bere, se posmeje, morda razhudi, vrže list v stran. Preprost človek pa,
kateremu manjka verska izobrazba, počasi le sprejema in si osvaja protiverske ideje, zlasti če iso podane v zasmehljivi obliki in prikazujejo duhovnike kot čarovnike ali hudodelce ali, kar je še hujše, kot slabiče in nevedneže. Po takem branju zgubi človek zaupanje v duhovnika in Cerkev :n končno tudi v Boga, ki ga Cerkev in duhovniki predstavljajo. V takih primerih bi bilo ne samo koristno, arr.pak tudi potrebno1, da' bi bravci in poslušavci, ki take ideje berejo- in poslušajo, povprašali za svet ali pojasnilo duhovnika, šli poslušat kako primemo predavanje, vzeli v roke katoliški časopis, če je. Pa se katoliškega časopisa prav taki bojijo, kakor se hudič boji „žegnane vode“. Torej oddaljitve od Boga niso krivi samo nasprotniki božje ideje, ampak je je kriva tudi zanikrnost, ki jo kažejo katoličani.
Še na nekaj zelo važnega bi rad opozoril. Na vse to danes morda le premalo pazimio. Ljudje hitijo dalje v raziskovanju sveta. Zgodi se na primer, da otrc-ci ali dijaki v šoli slišijo kateheta, ki razlaga, da je svet in človeka Bog ustvaril, da so evangeliji zgodovinsko zanesljive knjige, da je Kristus naš Odrešenik, ki nas je na križu odrešil itd. Pri prirodopisu pa sliši, da človek izhaja iz opice in d'a je znanost dokazala, da so evangelisti govorili neumnosti itd. Komu naj otrok ali dijak verjame? Največkrat bo verjel učitelju ali profesorju, ker sicer lahko dobi petico. Iz takega poučevanja se porodi dvom in končno se iz dvoma porodi še nevera. Ker se včasih brezverske teorije širijo kot znanstvena odkritja, kar dejansko seveda niso, je v veliki nevarnosti naša mladina in prav zaradi tega je marsikateri mlad' človek opustil vero. Morda je bil kdaj kriv tudi katehet, ki ni znal pojasniti navideznega nasprotja ro.ed nauki vere in prave znanosti in zavreči zmotne teorije. (Rusi so šli sokoli sveta — torej Boga ni treba! Človeška samozavest!)
Taki in podobni življenski dogodki so naše ljudi spravili iz cerkve in jih držijo še vedno ob strani, če ne celo v nasprotovanju. To nas še posebno boli, ko vidimo, d'a nekateri vzroki, ki bi bili lahko že zdavnaj odstranjeni, še vedno obstajajo in se morda celo zaostrujejo. A ti ljudje čakajo na nas in na našo pomoč-
Tu bi rad dodal še eno Stran, ki sem jo tudi prebral v prej omenjenem radijskem postnem predavanju. Dobesedno se tako glasi:
Povsod lahko opazujemo spremembe v skladu z modernim razvejem. 'Ni torej čudno, če se tudi Cerkev v nekaterih stvareh modernizira. Ne spreminja svojih resnic in moralnih načel, a podajanje verskega nauka m.ora odgovarjati današnjim potrebam. Hiša božja in bogoslužne stavbe dobivajo modernejšo obliko, čas za obrede je Cerkev prilagodila možnostim in potrebam, modernega sveta, oblike bogoslužja postajajo vedno preprostejše, da jih verniki lahko razumejo in pri obredih sodelujejo. To je dobro znamenje, saj kaže, da je Cerkev še vedno živa in da je njen nauk primeren in potreben tudi modernemu času. Vsi bi se morali tega veseliti, pa ni tako. Po vaseh boste opazili nove hiše, prenovljena stanovanja, nanovo postavljene in okrašene dvorane in zabavne lokale. Če pa kje župnik hoče v cerkvi kaj spremeniti, kar bj odgovarjalo današnjim potrebam in zahtevam, se nekateri verniki uprejo, češ, da to ne gre, ker ni navada. Iz lastne skušnje vem, da se je do sedaj tako nasprotovanje pokazalo v nekaterih krajih, ki so sicer zelo napredni in moderno usmerjeni. Zakaj tako nasprotovanje, če hoče župnik spremeniti uro za m.ašo, da bi šli lahko vsi v cerkev? Zakaj ne sme prezidati oltarja, ker je stari pokvarjen in neuporabijiv ?
Vse naj ostane pri starem, da pojde Cerkev kot zastarela v staro šaro in bodo vsi nanjo pozabili. Mnogi se bojijo, da bi mogla Cerkev z novimi ukrepi
in uredbami le preveč vplivati na sodobnega človeka, zato skušajo na vse načine doseči, da bi vse ostalo pri starem. In ker se za staro malokdo zanima, ne bo sčasoma nihče več šel v cerkev in k bogoslužnim obredom. Zato je tudi okostenelost zelo nevarna za versko življenje. Na žalost se tega premalo zavedamo 'in le s težavo kaj ukrenemo, da bi se bogoslužje v cerkvi olepšalo s številno udeležbo kristjanov in z lepo urejenim sodelovanjem, zlasti pri sveti maši. In tako pojejo ponekod vedno iste stare pesmi in molijo vedno iste stare molitve, ker ni nikogar, ki bi z novim zagonom in v novi obliki navdušil mlajši rod za službo božjo in za sodelovanje pri njej. In to je za nas pogubno. Le držimo se starih klopi, saj ko bodo strohnele, bo strohnelo z njimi tudi navdušenje za svete stvari. Res nam je preteklost iztrgala mnogo kristjanov iz Cerkve in od Boga, še več nam jih bo bodočnost, če ne bomo pogumno in čvrsto iskali novih poti za versko izobrazbo, rabo materinega jezika pri obredih, skupno sodelovanje pri bogoslužju, sedanjemu Času primerno versko udejstvovanje rn tako dalje.
To je potrebno, ker ti naši, včasih zelo prizadeti in razočarani ljudje, pričakujejo, da jim posredujemo božjo besedo, ki odrešuje, osrečuje in poveličuje. Ti ljudje pričakujejo, da jim povemo, da je krščanstvo lepo in d'a se- splača živeti v prijateljstvu z Bogom. Tem. ljudem moramo povedati in jih prepričati, da je edino Cerkev prava vodnica do Boga in da izven nje -n; življenja. Tistega življenja, ki ga je človeku določil d'cbri in vsemogočni nebeški Oče, ki je svojega edinorojenega Sina poslal na svet, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampfek imel večno življenje (pr. Jn. 3 16). če ne bomo tega naredili, zlasti mladini, bodo prišli drugi in namesto nas sejali ljuljko. In vsem je znano, da za rast plevela ni treba posebnih priprav in ne dela. Glavno je, da tako seme najde ’*e malo zemlje ali primernega okolja, pa vzklije, zraste in se razmnoži. Res je, da sta vernost in življenje z Begom osebna pridobitev vsakega posameznega člo-veka, a to se ne zgod] brez nas. Saj smo postavljeni, da človeku pomagamo do milosti -božje; mu pomagamo, da jo obdrži in z njo živi kot otrok božji; poklicani smo, da človeku pomagamo, da si milost in. prijateljstvo z Bogom zopet pridobi, če ju je s smrtnim grehom zapravil in izgubil. K temu nas kliče dolžnost pravičnosti in še posebej dolžnost ljubezni, ki odpira človeško in duhovniško srce predvsem z'a- tiste, ki so- najbolj potrebni. Zato te ljubezen ne vprašuje, kako boš' naredil, am.pak, kaj boš naredil! In morda gre veliko našega dela v nič, ker bi včasih radi vsebino nadomestili z obliko. Po našem delu naj torej ljudje spoznajo krščantvo in vse- globine njegovega nauka; -naj spoznajo, kako se pravilno krščansko- živi. Res je danes mnogih zablod kriva teoretična verska nevednost, še bolj je pa tega kriva nevednost, ki onemogoča ljudem spoznanje in presojanje praktičnega krščanskega življenja v božjem prijateljstvu. Učimo in pokažimo, -kako se dejansko v naših časih krščansko živi. Krščanstvo naj bo moderno, ki pozna žrtve in tudi odpovedi, ki je junaška pridobitev mladih junakov. Pokažimo mla-tfini pravi cilj, za katerega naj se bori. Nekateri pravijo — in to je res — da nam mladina ne sledi, ker ji ne znamo, a morda tudi nočemo, pokazati cilja. Vse Premalo od nje zahtevamo. In še, če zahtevamo, zahtevamo to edinole s člove-škimi sredstvi, ne s sredstvi milosti, ki so molitev, daritev in zakramenti.
Kolikokrat govorimo o Kristusu? Postavimo Kristusa v ospredje! Hvaležni moramo biti tudi iz tega vzroka za nove liturgične reforme, čeprav nepopolne in ne vedno umljive, ki vse bolj postavljajo Kristusa v ospredje. Kristus namreč ni samo -božji Sin in Odrešenik, ampak pravi človek an n'a-jpopolnejša podoba božja. In mi? Po čem sploh hrepenimo in kaj pravzaprav delamo? Zato
pač, da se tudi v nas izpopolni podoba božja, ki je vklesana v naši duši že od svetega krsta.
Ta popolnost naj raste s krepostnimi dejanji. Poudarjajmo vajo v krepostih. Čemu so vse vlite kreposti? Ali naj ostanejo neizrabljena energija, M je ne zna nihče oživeti, k delovanju pripraviti? Ali se kdaj spomnimo, d'a oddaljeni ljudje, čeprav veliki grešniki, še vedno imajo krepost vere? Ali naj ostane po naši krivdi mrtva? L‘ahko je reči človeku: tega ali onega ne smeš, a kaj mu damo namesto tega? Imejmo zavest, da je krepostno življenje za mladega in starega, ki ga mora in more vsak človek v sebi uresničiti po našem prizadevanju in po naši pomoči.
Pokažimo potrebo po krščanstvu; povejmo in prepričajmo ljudi, da je krščanstvo nenadomestljivo. Da za rešitev raznovrstnih težav in problemov nam ni treba hoditi k tujcem in brezvercem in si pri njih izposojati načela in sredstva za dosego miru, socialne pravičnosti, blaginje in reda. Pokažimo torej, kako v današnjih časih kristjan živi in dela. Vzbudimo povsod zavest ponosa, da smo člani Cerkve in otroci božji. Skušajmo odstraniti čut manjvrednosti, zaradi katerega se nam včasih zdi, da smo nazadnjaki, in nimamo poguma, da bi nastopili kot katoličani, in se nam vse drugo boljše zdi kot to, kar imamo božjega. Pokažimo, da je krščanstvo moč, ki žene; vihar, ki drvi; sila ki poživlja. Vse naše delo naj izgubi vsak morebitni pečat mračnosti in zastarelosti ter naj zadob pečat zdravega krščanskega optimizma. Pokažimo, da brez zakramentov ni življenja, Saj je milost božja potrebna predvsem za življenje in ne samo z.a zveličanje (ad sailutem necessaria). Povejmo z odkritim zgledom, da je le v zakramentih pravi vir ljubezni, ki osrečuje vsakega posameznega človeka in ki ustvarja pogoje za pravilno razumevanje v svetu in za pravilno medsebojno spoštovanje, oporo in pomoč.
Navajajmo ljudi k apostolskemu delu. Morda ho kdo še vedno reke!, da to ni potrebno, češ, saj nais je duhovnikov dovolj in ne potrebujemo laičnih pomočnikov. Vsi brez izjeme potrebujemo živih prič zglednega krščanskega življenja: pomžne, a pogumne ter vesele loznanjevavce globoke vere in čiste odseve božje popolnosti.
'Rad bi še opozoril na nekatere ovire, težave in nevarnosti, ki nam morejo dušnopastirsko delo ne samo otežkočiti, ampak celo onemogočiti. Dobre volje imamo vsi dosti, vere in zaupanja v našega Učenika tudi, toda hudobnež in hudobni ljudje ne počivajo. Zato ni čudno, če nas kdaj prime utrujenost, ki je velikokrat združena z globokim razočaranjem. Boli nas vse, kar opazimo v svetu in še posebej v sveti Cerkvi, ki je sicer neomadeževana nevesta Kristusova, a vendar v rokah grešljivih ljudi' in postavljena prav za grešne ljudi.
Utrujenost in razočaranje sta pa vedno slaba isvetovavca. K temu se pridruži zavest onemoglosti, ker le prevelikckrat zidamo sami nase in pozabimo, da smo v božjih rokah le orodje, m.orda le skromen žebelj, kakor je nekdo rekel, v veliki zgradbi božjega kraljestva. A zavedajmo se, da nam je to nalogo naložil sam, Bog in da smo jo radovioljr.o sprejeli. Al; bomo zaradi tega opustili vse delo, zanemarili svojo sveto dolžnost? Moralka nas uči, da je vsako dobro delo zaslužno za nebesa. In isli naj ne bo vsako naše duhov riško delo — in kakšna vrednota je v duhovniškem delu —- zaslužno za božje kraljestvo na zemlji? Naše delo nima uspeha, ali morda se nam. vsaj tako zdi, ker hočemo graditi kraljestvo božje in ljudi posvečevati s čisto navadnimi človeškimi sredstvi. Ne zavedamo
se dovolj, da so taka sredstva sicer potrebna, saj gratia supponit naturam, a nezadostna za posvečevanje, ki je vrhovni cilj vsega dušnopastirskega dela.
Koliko časa in moči in ljudi smo zgubili, ker smo čakali z delom in ga odlašali na boljše čase. Zaboli me, ko pomislim, koliko smo prav s tem izgubili v Trstu. Samo primer: naš škof je pozival že v vojnem času, naj se Slovenci organiziramo v katoliških organizacijah, naj postavimo svoje organizacije, svojo Katoliško (akcijo in tako naprej. In kolikokrat se je slišal ugovor-, češ, da časi niso še zreli za tako delo. Ko bodo zreli, ne bo potreba ne- Katoliške akcije in ne nas duhovnikov. Kolikokrat se dair-.o opehariti od misli, da se bodo razmere seme spremenile brez našega dela, in kar je še najslabše, brez vlivanja milosti božje v ta pokvarjeni ali zapeljani svet. Kakšna čast za nas, da smo prav v tem času postavljeni za učitelje in voditelje in da ima naše delo zagotovljen uspeh, verjetno r.e pred našimi cčmi, a pred božjimi gotovo.
Če se dobro spominjam, je novi ameriški predsednik v svoji poslanici takole izjavil: Naša dela se po božji milost':' v naših rokah spremenijo v božja dela. Kaj hočemo več! Ob zavesti, da ism.o glasniki božjega poslanstva in da je našemu delu zagotovljen končno uspeh, ne bomo omagmli. Kaj naj pa duhovnik svojega da v dušnopastirskem delu, če ne prav vsakdanjo žrtev in daritev ? Ne bi bili duhovniki, iz ljudi odbrani in za ljudi postavljeni, če bi vse šlo- po maši volji in vse v naše veselje. Kaj bi -ostalo za Boga.? če se pa mi umaknemo, stopi na naše m cisto Beg sam in vse naše postane božje. Ne onemogočajmo Begu s svojo nestrpnostjo in samozavestjo reševanje izgubljenih sinov, saj je božji Sin prav zanje prišel nia svet.
Le premalo se zavedamo, da imamo v svojih rokah vse potrebno za izoblikovanje sveta, a teh moči prevelikokrat ne izrabimo. Prva moč p-oteka iz naše vsakdanje žrtve, ki je neobhodn-o združena z oltarno žrtvijo. Zakaj se nas svet hoji? Ker se zaveda -naše moči. Vse premorem v njem, ki m.i daje moč (Flplj 'h 13), je zapisal sveti Pavel.
Za duhovnika je še neka druga velika skušnjava. Razmere- se spreminjajo hi se bodo še spreminjale in mi duhovniki le težko sledimo vsem preobratom.. Ah ,naj nas ti preobrati nekako potegnejo za seboj, da s-e- ne bomo več znašli? Ali naj sprejmemo stvari, kakor pač so? To me gre kar tako. Potrebne so oprez-n°st, čuječnost in prožnost za nove- poti in nove okoliščine. Včasih se sliši, da je v Jugoslaviji pač komunizem ali socializem -in da se je treba s tem stanjem sPrijazniti in se mu prilagoditi. Nekateri so se s tem stanjem sprijazn li in to stanje vzdržujejo, češ, da s-e mora Cerkev novim razmeram- prilagoditi. To stanje Podpirajo z nevarnim sodelovanjem, ali vsaj z moralno opoiro. Da je ta pot zgre-šena, ni treba posebej poudarjati. Pri nas podobnega stanja mi, pa lahko do tega Pride. So pa še druge stvari n včasih bi rekli: Kaj se bomo borili, sprejmimo, 'iar je, in naj gre vse naprej, saj tako ne moremo nič spremeniti. Da -s takim ravnanjem, ki je zgrešeno, odpiramo pot pravemu moralnemu zlu, je dovolj jasno. Razmere moramo res objektivno presojati in v n«vih razmerah začrtati delo, ki ffa take -nove razmere zahtevajo, in ga- izvršita. To se pravi: tudi v takih razmerah spreobračati svet, ki naj krene na boljšo :n pravilnejšo pot, kot mu jo morejo začrtati najmodernejši, zdaj že zastareli, materialistična nia-uki. Da pa je VGe to združeno z novimi skrbmi in delom, mi treba še posebej poudarjati.
Dejstva in stanja ne morem zatajiti, a to pa mi ne dovoljuje, da bi zatajil Svoje poslanstvo alf vsaj opustil svoje delo ali ga na škodo resnice in dobrote Prilagodil zahtevam, ki so vse prej kot katoliške. Ne delamo ne v preteklosti in
ne v bodočnosti — delamo v sedanjosti. In to delo mora biti tako, ki bo preko trenutnih ovir in težav varovalo jasnost verskih idej in neokrnjenost moralnih načel!!
Morda smo včasih le preveč naivni in brezbrižni kaj brezverci ali njihovi pomočniki pod krinko socializma ali komunizma ter svobode delajo in kako izvajajo svoje načrte in z vso doslednostjo vodijo svojci politiko in vzgojo. Njihov dlj je jasen: ustvariti družbo, ki Boga ne bo poznala, ga ne cenila in ne častila. Še posebnoi je potrebna ta opreznost, ker se tako delo včasih skriva pod krinko prosvetnega in kulturnega delovanja. Le prevečkrat nas lepa pesem omami in ne opazim.o, da ima na primer že beseda domovina na jeziku brezvernega komunista čisto drugačen pomen. Kjer se slovensko sliši, cdmeva klic organiziranega mednarodnega brezboštva, ki bi iz lepe slovenske govorice kaj rad napravil govorico brezboštva in bogokletja. Naj ne bomo prav mi duhovniki, ki bi s svojo brezskrbnostjo dosego tega cilja tudi omogočili.
A pri tem ne pozabimo na nekaj zelo važnega. Slovencem očitajo, da svojih idejnih nasprotnikov sploh ne pogledajo. Ti si grešnik, ti si komunist, in jaz te sploh več ne pogledam. Ne pozabimo na najelementarnejša pravila človeških odnosov in olike. Naj bodo še tako hudi sovražniki Cerkve, so vendar tudi med tistimi izgubljenimi, ki najbolj potrebujejo naše pomoči. Le prevelikokrat nas prime skušnjava, da nanje pozabimo. Ne sme pa iz našega ravnanja izvirati vtis, da ljubezniva beseda do sovražnika, ki je grešnik, pomeni soglaaanje z njegovim ravnanjem.
Pustim.o javkanje ob strani, saj ne koristi nobenemu, a zagreni marsikomu življenje. Bodimo- drug drugemu v oporo in bodimo veseli nad uspehi svojih sobratov. Koliko si pokvarimo drug drugemu, ker ocenjujemo delo svojih sobratov kot delo navadnih ljudi in ne kot duhovnikov.
Naj se širi prosvetno in kulturno delo, a na krščanski in katoliški podlagi, kajti če ta izgine, bo vse izginilo. Naj kulturno delo, lepo izvedene, ogreva okolje in čas, v katerih delujemo. Naj po naših listih, iz naših knjig in po radiu zveni tista beseda, ki prinaša pogum, oporo in zavest, da pripadamo veliki družbi — Cerkvi, katere peklenska vrata ne bodo prcimagala (pr. Mt 16, 18).
Kad bi se- dotaknil vprašanja tiska. Ali namreč ves naš tisk res ustreza potrebam -našega časa? Ali ne govorimo morda še vedno preveč v pravljicah? V jeziku in z argumenti, ki so že zastareli, ker nimamo izvežbanih ljudi in dobrih poznavavcev ne samo časa in njegovih p-otreb, ampak tudi is'sten.,a?
Dragi s-obratje, končujem. Zbral in povedal sem. marsikatere misli. Upam, da ne bodo zastonj. Hotel sem z njimi pokazati na nekatere rane, ki jih moramc prav mi zaceliti, in obenem sem hc.tel dati vsaj nekaj optimizma. Pa bo kdo ugovarjal: Saj delamo, pa gre kljub temu slabo. Vse smo preizkusili, pa le ne gre. Morda bo kdo moje misli sprejel kot očitek. Upam., da ne. Kdo naj očita naši duhovščini, da ne- dela, da se ne žrtvuje bolj kot kje drugje ? Ni naša krivda, če so včasih razmere take, ki nam delo -ovirajo, ali otežujejo. S skupnimi močmi delajmo naprej v srečo našega ljudstva, pa tudi nam v veselje.
Za zaključek se v skupno pobudo spcm.nimo na čudež obilnega ribjega lova.
Ko j c Jezus nehal govoriti, je rekel Sim-cmu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže -na lov!“ Sim-cn se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli: toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo." In ko so to storili, so zajeli veliko množico rib, da se je njih mreža trgala (Lk 5, 1-11).
Dragi gospodje! Ali ne veljajo tudi nam te besede? Vrzite mreže! To so Jezusove besede. O njem pa vem.o in verujemo, da je Kristus, Sin božji.
Sodobna bogoslovna vprašanja
Alojzij Šuštar, Švica
Moja naloga je, govoriti o sodobnih bogoslovnih vprašanjih. Delikatna in težka naloga! Delikatna zato, ker je znano, kako hitro govorjenje o sodobnih bogoslovnih vprašanjih, posebno o novih teoloških problemih, nudi priliko za nesporazumljenja, nasprotstva, ostre polemike, aa, celo za sumničenje o pravovernosti in zvestobi do Cerkve, včasih celo za medsebojno obsojanje in izcbčanje. Upam, da moje predavanje ne bo dalo povoda za podobna nesporazumljenja. Če bo tu govora tudi o „novih“ teoloških vprašanjih, s tem ni rečeno, da so' to popolnoma nove stvari, kakor da bi teologi zapuščali nekdanje verske resnice in odkrivali nove in se oprijemali novotarij. Mišljen je le nov poudarek nekaterih vidikov pri nespremenljivih verskih resnicah. A tudi ta poudorek v resnici večinoma ni čisto nov, temveč le drugačen v primeri s teologijo zadnjih desetletij in stoletij/ Kdor bi iskal v zgodovini teologije, bi najbrž našel v nekak'1 obliki če vse sodobne vidike tudi v prejšnjih dobah. Težka pa je moja naloga najprej že zato, ker se čutim vse premalo kompetentnega, da govorim o sodobnih teoloških vprašanjih. Med našimi rojaki bi jih bilo dovolj, ki bi ibili po svojem študiju in strokovnem delu vse bolj poklicani, da podajo tak pregled sodobne teoologije. Ker so iz kakršnih koli razlogov tako ali tako zadržani, sem sam 'e zasilen nad'om.estek in se tega tudi dobro zavedam. Dalje je tudi snov sama tako obširna, da je nemogoče v tako kratkem času in v tako kratkem referatu Podati kako izčrpno poročilo.
Namen mojega predavanja je dvojen. Najprej bi rad kratko informiral, oziroma le bolj nakazal in omenil nekatera sodobna bogoslovna vprašanja, ne ■ča bi dajal obširne odgovore ali rešitve ali jih hotel presojati in vrednotiti. Da bodo zato moja izvajanja večkrat pomanjkljiva, premalo diferencirana, preveč sumarična in pavšalna, je skoraj neizogibno zlo. Upošteval bom predvsem nem.ško in francosko literaturo^ nič italijanske, španske in angleške in v drugih jezikih, kolikor bi morda prišla v poštev. Oziral se bom le na dogmatiko in moralko, ^ič ne bom govoril o pastoralki, liturgiki, asketiki in o raznih obrobnih vprašanjih, ki so na meji med teologijo in drugimi znanostmi, posebno- filozofskimi in naravoslovnimi, in ki so ravno danes velikega pomena, časovno bom. upošteval Predvsem dobo zadnjih 20 let, čeprav segajo nekatera vprašanja že precej daleč nazaj v čas po prvi svetovni vojni ali celo- še d'alj. Drugi namen mojega predavanja pa jc, dati nekoliko- pobude in vzpodbude za osebno zanimanje in za osebni študij sodobnih bogoslovnih vprašanj. Morda bo že iz kratkih omemb tega predavanja mogoče spoznati, kako zanimiv in bogat bi bil študij teh vPrašanj in tudi kako potreben, če naj naša teološka izobrazba p-olagoma ne shira.
Potreba in korist take informacije o sodobnih teoloških vprašanjih za nas 'uhovnike je vsak-o-mur jasna. Dejstvo- je, da je posebno po drugi svetovni vojni ,e° togi ja zelo napredovala in doživela na vseh področjih tako velik razmah, da •1 v nekaterih krogih postal izraz „nova 'teologija" tako- rekoč terrr.inus technicus, Posebno v Franciji. S tem hočejo označiti novo teološko strujo-, ki v marsičem Ptecej negativno reagira na teologijo prejšnjih desetletij. Izraz „nc-va teologija" Pomeni dalje, da teologi iščejo novih poti, postavljajo nova vprašanja in skušajo
priti do novih odgovorov. Ta „nova teologija" je postala za nekatere vse preveč revolucionarna in sumljiva in je prišla deloma na tako slab glas, da jo je cerkveno učiteljstvo bolj ali manj jasno obsodilo in zavrnilo. A te negativne stvari in nevarne novotarije nikakor niso edini pojav in element v sodobni teologiji, niti me njena bistvena pridobitev. Poleg teh senčnih strani je mogoče v zadnjih 20 letih ugotoviti res velik napredek v širino in globino, poudarjanje novih vidikov, ki so bili prej preveč zanemarjeni, prizadevanje za pravo- katoliško sintezo in harmonijo nasproti nekaterim enostranostim, ki so zaradi časovnih razmer v polpretekli debi obremenjevale teologijo- Duhovnik ne sme iti mimo tega razvoja. Njegova dolžnost je, da se stalne zanima za sodobna teološka vprašanja in za način odgovorov, kakor jih skušajo dati teologi primerno potrebam in nalogam, našega časa.
A tudi pri laikih ^e danes zanimanje za bogoslovna vprašanja vse večje kakor kdaj prej. Stik med' teologijo in drugimi znanostmi, posebno z naravoslovnimi vedami, je vedno večji. Teologija mora dati odgovor na današnja življenjska vprašanja. Razpravljanje o teh -vprašanjih in odgovorih ni več samo zadeva poklicnih 'te-c-logov, ampak postaja vedno bolj in vedno hitreje tudi zadeva laikov, posebno izobražencev in mladine. Duhovnik, ki ima s takimi ljudmi poklicen -stik,, mc-ra biti vsaj toliko na tekočem, da. se ob vprašanjih znajde in <ve povedati, v katero smer gre teološko prizadevanje in kje je mogoče najti izčrpnejših odgovorov.
Viri za prvo informacijo o- sodobni teologiji, iz katerih sem tudi sam črpal, so- predvsem naslednji:
A. H. Maltha, Die neue Theologie. Manz Miinchen 1960 (prevod iz flamščine, delo je izšlo v prvi izdaji 1958).
J.	Feiner, J. Triitsch, F. Bockle, Fragen der Theologie heute. Benzinger Einsie-
deln, 3. izd. 1960.
K.	Rahner, Schriften zur Theologie. 4 knjiga. Benzinger Einsiedeln.
K. Rahner, Sendung und Gnade. Beitrage zur Pastoraltheclogie. Tyrolia Inssbruck. Quaestiones disputatatae, herausgegeben v-cn K. Rahner und H. Schlier, Herder Verlag, Freiburg, doslej 13 zvezkov.
Lexikon fiir Theologie und Kirche. Herder Verlag Freiburg, doslej 6 zvezkov.
R. Aubert, La theologie catholique au milieu du XX siecle. Louvain 1954.
H. U. von Balthasar, Venbum Caro. Sponsa Verbi- Johannes Verlag. Einsiedeln 1960 in 1961.
Dalje je treba omeniti številne monografije in članke po različnih revijah. Predavanje obsega 4 dele: 1. Splošna označba podobne teologije, 2. Posamezne teološke discipline, 3. Poizkus presoje sodobne 'teologije, 4. Naše stališče do sodobne teologije.
I.
SPLOŠNA OZNAČBA
1.	Sodobna teologija je najprej -v marsičem reakcija proti teologiji polpretekle dobe. Italijanski pisatelj G. Papini v -svoji knjigi Lettere agli uomini del Papa Celestino VI piše tud'1 pismo teologom, in jim očita, da je njihova teologija samo ponavljanje in prežvekovanje starih tez, le še prazno besedičenje, zastarelo v predmetu in načinu govorjenja, da je- njihova teologija brez življenjske moči, brez vpliva na ljudi, brez poguma in brez stika s sodobnim svetom. Tako in podobno kritiko je bilo mogoče v zadnjih 20 letih brati ne
samo pni literatih in. poklicnih kritikih in kritikastrih in nergačih, ampak prt vplivnih in vodilnih teologih in celo pri predstavnikih cerkvene hierarhije. Brez dvoma so mnogi izrazi preostri, presplošni in preveč le negativni. A na drugi strani je treba priznati, da je kritika v mnogih ozirih opravičena. Sodobna teologija skuša biti zdrava življenjska, reakcija na to okostenelo teologijo., hoče prinesti nove življenjske moči, dati novega pogona. V marsičem se je ta poizkus že obnesel, a na drugi strani so nastopile tudi krize in. težave, kar je pač pri; tgkem razvoju neizogibno.
2.	V sodobni teologiji gre za iskanje novih vprašanj, novih odgovorov, novih izrazov, novih oblik, ne samo za ponavljanje starega. Novi poudarki so n.1 Pr.’ vidni ob zahtevi po 'teologiji skritega Jezusovega življenja, teologiji zgodovine, sveta, in razmerja d'o svetnih dobrin, teologiji skupnosti, človeške osebnosti, teologiji laikov in podobno. Več bo o teh novih vidikih govora pri posameznih teoloških disciplinah;
3.	Sodobna teologija se zavestno odvrača od protireformaeijske usmerjenosti teologije po tridentinskem koncilu in od racionalizma 19. stoletja. Po tridentinskem koncilu je bila teologija predvsem apologetično usmerjena in skoraj stalno pod' pritiskom, reformacije. V 19. stoletju je racionalizem ,dobil zelo velik vpliv na teologijo, kar je šele pravzaprav v 20. stoletju teologom prišlo prav do zavesti. Današnja ‘teologija se hoče osvoboditi teh vplivov in iz lastnega notranjega bogastva, iz lastne življenjske meči, iz -lastne notranje problematike v stiku s- sodobnim svetom razvijati svoje- znanstveno delovanje.
4.	V sodobni teologiji vedno bolj stoje v ospredju bistvena teoološka vprašanja, kakor jih postavlja razodetje, sv. pism.o in cerkveni! očetje, ne pa razne filozofske in teološke šole. Marsikaka stara vprašanja, M ®o bila morda še v naših bogoslovnih učbenikih obširno obdelana, skoraj izginjajo. Tako postaja trudi razlika med raznimi /teološkimi šolami vedno' manjša. Nekateri govore v tej avezi o „konfu!zio-nizmu“ v moderni teologiji.
5.	Sodobna teologija zelo poudarja povratek 'k virom razodetja, predvsem sv. .pismu. Vedno bolj jasno postaja spoznanje, v kakšnem smislu je sv. pismo
edini vir razodetja, tradicija pa razlaga sv. p/ism.a, ne pa drugi samostojni vir razodetja', neodvisno od’ sv. pisma. Dalje poudarja sodobna teologija povratek cerkvenim očetom, predvsem tudi gršk:m, k velikim skolastikom., kot so Bonaventura, Tomaž Akvinski, Škot, ki so jih njihovi učenci in razlagavci večkrat ° j Po svoje razumeli in tolmačili.
■ ti. Kot naslednjo1 oznako bi mogli omeniti poudarjanje pozitivnega e-le-teenta v teologiji. Posebno zgodovina, zgodovinski razvoj im značaj pri božjem razodetju dobiva vedno večji pomen. Manj teološke metafizike, več krščanskega' razodetja, manj teoloških špekulacij in konklu-zij, več božje besede, tako bi se a 0 na kratko, povedati.
■ Manj dokončnih teoloških tez, kjer je vse jasno in. dokazano, več od-,	1 vprašanj, več resnega iskanja, čuta za skrivnost iti pripravljenosti, vedno
ova razmišljati o božjem razodetju, teko nekako bi se dala: določiti druga zrna- ’ s°dobne teologije. Bogoznanci se zavedajo svoje omejenosti, svoje časovne ■nsnosti, svoje zgodovinske pogojenosti, so manj apodktioni in tudi ne želijo,
. 1 cerkveno učiteljstvo vsak nauk takoj 'kot dogmo definiralo ali vsak nov Po h*18 ^koj obsodilo. Prav tako se zavedajo, kakšen vpliv ima čas s svojim se n m načinom mišljenja in izražanja tudi na teologijo.
■zn 8‘ ^tilk s so(lc,bnim življenjem, posebno s filozofijo, spada prav tako med aci sodobnega bogoslovja. Ne samo, da se teologi spet trudijo, takoJ
govoriti in pisat1', da bi jih tudi današnji človek razumel, ne samo da hočejo dati odgovora na današnja vprašanja, temveč tudi pozitiven vpliv filozofije na teologijo se da ugotoviti. Bolj ali manj direkten je vpl v Hegela z njegovim pojmovanjem zgodovine, Manca z njegovim naukom o človeku, Kierkegaarda z njegovimi elementi eksistencialne filozofije, Bergsor.a z njegovo življenjsko filozofijo, Heideggerja z njegovo eksistencialno filozofijo, Huaslerja z njegovo fenomenologijo, Sartra z njegovim pojmovanjem človeka, Freuda n Junga z njunimi teorijami psihoanalize in globinske psihologije. Dalje se pozna, a’a teologi upoštevajo nove socialne razmere in sploh spremembe, ki j h je prinesla druga svetovna vojna, kakor tudi napredek raznih naravoslovnih ved in tehnike. Razume se, da ta vpliv ni enak v dogmatiki in moralki, ampak da je moralna teologija veliko bolj odvisna cd vseh teh tokov.
9.	Posebna značilnost sodobne 'teologije je tudi njena ekumenična usmerjenost. Teologi se veliko bolj ozirajo na protestante in. 'vpliv protestantske, teologije se ne da tajiti. Zavari protestantski teologi' kot n, pr. K. Barth, R. Bultmann, O. Cuilman, A. 'Nygren imajo (tudi za sodobno katoliško teologijo velik pomen. Očitno je 'zbližanje med katoliškim in protestantskim, bogoslovjem, medsebojno razumevanje in iskanje skupnih elementov, pozitivno vrednotenje posameznih tez, ki si med seboj nasprotujejo, 'n trezno in mirno teološko razpravljanje. Morda se ravno v razmerju katoliških teologov do protestantov zelo jasno kaže razlika med sodobnosltjo in polpreteklim in preteklim časom. Ekumenični duh Janeza XXIII. in njegovo przadovanje za edinost, posebno v zvezi z drugim, vatikanskim cerkvenim zborom, daje tej teološki usmerjenosti vedno nove pobude.
10.	Večja notranja enotnost teologije in tesnejša povezanost med posameznimi traktati v dogmatiki, med dogmatiko in moralko, asketiko, liturgiko in pastoralko je naslednja značilnost sodobne teologije,. Ne gre več tako za šolsko razdelitev, am.pak bolj za notranjo organično povezanost in za enotnostni princip, Iti vse notranje druži. Tudi večja vez teologije z življenjem, posebno v moralki, je važr.a zahteva. V nekem smislu bi smeli govoriti o „eks:stencial-nem“ značaju sodobne teologije v nasprotju do šolske teologije.
11.	Poudarjanje intuicije, afektivnega spoznanja in važnost konkretnega in posebnega predmeta je eden nadaljnih znakov za sodobno (teologijo. Racionalizem in intelektualizem 19. stoletja stopata v ozadje, platonsko-avguštinsko-frančiškanski element dobiva vedno večji pomen. Danes je splošno znamo, da je bil tudi Tomaž Akvinski veliko bolj platonik, kakor pa so to prej mislili. Vpliv kardinala Newmana na sodobno teologijo vedno bolj raste. Namesto amalize posameznih elementov teologi vedno bolj poudarjajo celoltno. spoznanje, ozir na celoto, ker je le tako mogoče pcedinosti pravilno razumeti in vrednotiti.
12.	Kot posebno značJncst je treba omeniti tudi poudarjanje evolucije. Modernizem ni več taka nevarnost kot pod sv. Pijem X. in danes so teologi mnenja, da je modernizem (vseboval tudi zdrave in dobre elemente, ki jih sodobna teologija ne sme prezreti. Pri teologih je veliko več razum,evanja za možnost razvoja, bodisi pri spoznanju ali pri formulaciji verskih resnic, bodisi za zgodovinski razvoj božjega razodetja, kakor tudi za razvoj pri nastanku človeka n sveta. Tu je teologija še precej v početnih težavah in marsikaj je še nejasnega, čeprav je smer očitna.
13.	Kot zadnjo znač lnost sodobne teologije naj omenim poudarjanje osebe in osebnosti v teologiji bodisi v dogmatiki, bodisi v moralki. Bog je Bog v treh osebah in ne Bog filozofov, razodetje je osebno srečanje z Bogom, vera
je osebni odgovor človeka, ki je poklican, da iz lastnega spoznanja in svobodne odločitve osebno sodeluje pri božjem načrtu. Poudarjanje osebe ima; svoj vpliv na pojmovanje milosti, zakramentov, Cerkve, smrti, večnega življenja, vest:, ljubezni, zapovedi, os c črne odgovornosti in še na mnoga, druga vprašanja. Morda, bi smeli reči, da je osebno srečanje med Bogom in človekom eden osrednjih pojmov v sodobni teologiji.
II.
POSAMEZNE TEOLOŠKE VEDE A. Dogmatika
1.	Apologetika in fundamentaika. Apologetika doživlja v sodobni teologiji precej veliko krizo. Bogoslovci niso več zadovoljni s starim načinom apologetike, ki je po njihovem, mnenju vsebovala preveč aristotel čnc^skola-stične filozofije in se premalo ozirala na razodetje, bila preveč pod vplivom ralionalrzma in premalo upoštevala razodetje kot osebno srečanje med Bogom in človekom. V traktatu de revelaticne Christiana danes veliko bolj poudarjajo zgodovinski element, zgodovinski razvoj in oec,tori značaj razodetja, ki ga je dal Bog človeku,'ko je z njim. sklenil zavezo, rajprej ,#ii:sro“ zavezo kot pred-pcdcbo in pripravo, in potem „ncvo“ zavezo, v kateri se je Bog razodel v Jezusu Kristusu. Čudeži niso nekako zunanji dokazi za božji izvir razodetja, ampak hkrati tudi res znalci, znanivci božjega razodetja:. Namesto kozmološkega Pojmovanja čudežev skopa v ospredje versko pojmovanje. Preroki niso, več samo napovediovavci prihodnjih stvari in njihove prerokbe ne le dokaz, d'a jih m mogoče naravno razložiti, ampak v,se bolj tudi božji zastopniki, ki govore v božjem imenu. Apologetika nima samo- namena, »braniti’* in. »dokazati” božje razodetje, ampak ga hkrati približati modernemu človeku, tega zanj zainteresirati in mu Pripravit; pot, da bi laže prišel z Bogom v osebni stik. Zato iskuš-a 'biti sodobna apologeltika re samo znanstveno in abstraktno jasna, temveč tudi za sodobnega človeka razumljiva in sprejemljiva. Ravno na tem področju je danes veliko iskanja ’n veliko novih poizkusov, ki so bolj ali manj posrečeni, ne da bi seveda bogc-znanc opuščali ali celo zanikali tiste resnice, ki jih je cerkveno učiteljstvo, n. pr. prvi vatikanski koncil, definiralo.
Med' najbolj perečimi vprašanji apologetike r-n fundamentalke je danes ‘Prašanje sv. pisma, in to pod različnimi vidiki. Odkar je Pij XII. leta. 1943 °bjavil okrožnico Divino afflan-te Špiritu, je med katoliškimi eksegeti nastalo silno živahno razpravljanje in raziskovanje na področju sv. pisma, bodisi ra splošnem kakor tudi o posameznih knjigah, o -literarnih vrstah, posameznih delov, o avtorjih, o pravilnem razumevanju in pravi razlagi božje besede, posebno v zvezi z narav- slovnimi in zgodovinskimi ivedair.i, o inspiraciji in o razmerju niec? sv. pismom in dogmatiko. Le nekaj dejstev naj orr..e,nim, ki so za to razpravljanje, za njegove težave in krize kakor tudi za kočljivost posameznih vprašuj značilna. Leta 1948 je Biblična komisija naslovila na pariškega kardinala Suharda posebne p smo o virih pentatevha in o slovstveni obliki prvih enajstih Poglavij Geneze. Leta 1950 je ista komisija izdala instrukcijo o pravilnem poučevanju sv. pisma v semeniščih in Pij XII. je v okrožnici Humani ge n en 0 pozo ril na nekatere nevarnosti, ki so se pojavile v zvezi z vprašanji o- svetem Pismu. Pred kakim -letom je vzbudila veliko pozor,nosi! polemika med nekim
rimskim teologom in papeškim Bibličnim, zavodom v Rimu, kateri je poleti 1961 sledi mcnitum sv. Oficija o študiju sv. pisma. Kaka dva m.eseea pozneje je karu'. Ruffini v o-strem članku v Osservatore Romano zavzel stališče do nekaterih tendenc v sodobni 'teologiji. Skoraj istočasno je prof. K. Rahner objavil temeljit članek o razmerju n:.ed elcsegezo in dogmatiko, kjer opozarja na dolžnosti in pravice in na pravo medsebojno razmerje -teh dveh itolciških znanosti.
To je le nekaj zunanjih dejstev, ki seveda še daleč ne kažejo vse proble-' matike na področju sv. pisma in eksegeze v zadnjih 20 letih. Zanimivo bi bilo, če bi kdo, 'kak strokovnjak seveda, napisal pregledno in vsaj deloma izčrpno poročilo o glavnih vprašanjih, kot na primer vprašanje slovstvenih oblik, vprašanje božjega in človeškega elementa v sv. pismu in v zvezi s tem vprašanje inspiracije, kakor jo skušata globlje teološko -doumeti P. Bencik in K. Rahner, vprašanje prvih enajstih poglavij -Geneze v zvezi z naravoslovnimi vedami in naukom o evoluciji# kot jo n. -pr. zastopa francoski jezuit Teilhard de Chardin, vprašanje zgodovine in mitologije v zvezi s tezami protestantskega teologa Rudolfa Bultmanna, in morda tudi že -o- najnovejših vprašanjih, ki se nanašajo na novo zavezo. Ni treba, da bi vse, kar kje kakšen ekseget iznajde,' takoj jemali kolt novo teološko spoznanje. A na drugi strani je vendar potrebno-, da se duhovniki- seznanim,o z novimi dognanji, ki so med eksegeti splošno priznana in. tudi od cerkvenega učiteljstva priznana, in da jih upoštevamo pri verouku v šoli, posebno na srednjih šolah, kakor tudi ob drugih prilikah v dušnem pastirstvu. Zanimivo je, da nova, slovenska izdaja stare zaveze, ki je izšla v Ljubljani 1958, na vsa ta vprašanja po-laga veliko važnost, kot kaže odstavek Svetopisemska prazgodovina in številne obširne opombe.
Tretje vprašanje fundamentalke, kjer se v sodobni teologiji kaže velik preobrat, je vprašanje Cerkve, cerkvenega učiteljstva, tradicije- in primata. Dočim postaja -Cerkev š-ama ived'no bolj predmet dogmatike, so vprašanja, kako pojmovati tradicijo v zvezi is sv. pism.om, cerkvenim učiteljstvom in primatom, vprašanja fundamentalne teologije. Neki sodobni teolog (R. Geisselmann) trdi, da se v pojmovanju tradicije danes kaže preobrat za 180 stopinj. Teologi gledajo na tradic jo v Cerkvi kot na nekaj živega, kar v nekih mejah dopušča spreminjanje in zgodovinski razvoj. Tradicije ne pojmujejo itako zelo kot nekaj samostojnega poleg sv. pisma in cerkvenega učiteljstva, ampak v njeni notranji dopolnjujoči povezanosti. Nosilec tradicije ni samo cerkvena hierarhija, ampak celotna živa Cerkev. V teološkem razgovoru s protestanti je vprašanje tradicije in primata eden glavnih predm.tov. Gotovo smemo tu govoriti o nekem zbližanju med katoliškim in protestantskim stalščem. V zvezi z bodočim vatikanskim koncilom, postajajo ravno ta vprašanja vedno bolj važna.
2.	De Deo. še v naših bogoslovnih učbenikih so bila v traktatu De Deu uno et trino in De Deo creante et elevante predvsem v ospredju razna spekulativna vprašanja, kjer je bilo najbrž več filozofije kot teologije. Ta vprašanja stepajo danes bolj v ozadje. Namesto filozofskih vprašanj o dokazih za bivanje božje teologi obravnavajo bolj božje razodetje -v Kridtu-su. Božje lastnosti niso več toliko spekulativna izpeljava iz božjega bistva, temveč razodetje iz božjega delovanja v starj zavezi in v Kristusu# Na mesto teološke metafizike stopa zgodovinsko razodetje, na mesto filozofskih pojmov o sv. Trojici delovanje sv. Trojice v svetu in bivanje sv. Trojice v nas, na mesto spekulacij o relacijah v sv. Trojici osebni značaj troedinega Boga v razmerju do človeka. Seveda tega ne smemo tako razumeti, kakor da bi teologi opuščali vsako dogmatično-speku-lativn-o razglabljanje o Bogu. Gre le za to, da nakažem današnje poudarke in
dopolnilna, ki jih bogoznanci iščajo za poživitev in poglobitev teologije. V nauku o stvarjenju sveta teologi vedno bolj računajo z evolucijo, ne da bi pri tem kakor koli trpela verska ra nica o Bogu Stvarniku. Hkrati skuša sodobna teologija najti bolj jasne odgovore n;, vprašanje, kakšen pomen ::n kakšno vrednoslt imajo v božjem načrtu materialni svet, človeško telo, poklicno delo, zgodovinsko dogajanje, kulturni, tehnični in socialni napredek. Gre torej za neko teologijo vidnega sveta in zemeljskih dobrin, ki pa je še precej v začetnem stanju.
3.	De Verbo incarnato. V sodobni teologiji postaja vedno bolj glasna zahteva, da vadimo v Jezusu Kristusu središče in izhodišče vse naše teologije, tako da b bili drugi traktati le nekaki koncentrični krogi okrog tega središča. V kristologiji stoje v ospredju nekatera spekulativna vprašanja, kot n. pr. teološko razpravljanje o unio hypostatica, dalje bolj dinamčno pojmovanje inkarnacije, ki da je -že sama v sebi odločilnega pomena za odrešenje sveta. Vedno bolj pa posvečajo teolog: pozornost Kristusovi konkretni zgodovinski osebi, in to ne samo v zvezi s spekulativnimi vprašanj , kot n. pr. visio beatifica ali vprašanje božje in človeške zavesti v Krisltusu, ampak tudi Kristusovemu zemeljskemu življenju, njegovemu zgodovinskemu razvoju in delovanju, njegovemu skritemu in javnem.u življenju. Ponovno se pojavlja klic po teologiji Kristusovega zemeljskega življenja, od koder bi dobili tudi boljših teoloških podlag za češče-nje sv. Srca Jezusovega in za pojmovanje Kristusove prčujočnosti v Cerkvi in ■v Evharistiji.
4.	De Ecclesia. Kot že omenjeno, nauk o Cerkvi vedno bolj prehaja iz ‘undamentalke v dogmatiko kot nujno nadaljevanje in dopolnilo nauka o Kristusu. Eklez'olo-gija spada brez dvoma med najbolj razgibane teološke znanosti našega časa. Nekateri hočejo ravno v nauku o Cerkvi videti posebno značilnost sodobne teologije. No-vi poudarki v nauku o Cerkvi se kažejo posebno v tem, da Sre danes manj za zunanje, juridično in socialno gledanje na Cerkev, temveč bolj za njeno bistvo, za od Boga razode-to skrivnostno stvarnost, ki jo je mogoče le v veri pravilno dojeti, štirje vidiki se pri tem medsebojno dopolnjujejo: Cerkev kot -božje ljudstvo, Cerkev kot skrivnostno telo Kristusovo, M je po nauku okrožnice My,stici corporis P:ija XII. .najgloblja ozr.iaika za Cerkev, Cerkev kot Kristusova nevesta, kjer prihaja do izraza osebno razmerje kristjanov do Kristusa, in končno Cerkev kot prazakrament, iz katerega izvira vseh -sedem zakramentov, ki so dani le v -Cerkvi : n brez katerih ni Cerkve.
V zvezi z naukom o Cerkvi so danes važna nekatera posebna vprašanja, bodisi zaradi posebnih časovnih razmer, bodisi zaradi razmer z drugoverci, kot n‘ pr. exltra Ecclesiam nu-lla .salus, kdo i:n kako je ud Cerkve, vprašanje cerkvene edinosti, teologija ekumeničnega gibanja in podobno. Znova in vedno bolj nujno se pojavlja vprašanje stan-ov v Cerkvi, v zadnjem čaisu predvsem teologija 'laikov in njihovih nalog, v zvezi z bodočim koncilom teološka vprašanja, o škofovi oblasti in o primatu.
5.	De Beata Maria Virgine. -Če bi kdo po številu in obsegu raznih publika-presojal sodobno teologijo, bi morda dobil vtis, da je mariologija posebna
značilnost sodobne teologije. 'Res je bilo v zadnjih 20 letih bogoslovno razpra-Vlljanje o Mar ji izredno živahno in plcdno, do česar so privedli tudi nekateri zunanji razlogi, posebno dogmatizacija Marijinega vnebovzetja in Marijino leto. a drugi strani pa mnogi teologi ravno mariologijo precej krtično presojajo.
-glavnih pomislekov je, da sodobna mariologija zapušča vtis, kakor da izgublja čut za prave proporcije in da je nauk o Marija večkrat preveč iztrgan 3 celcite, iz celotne teologije in iz celotnega razodetja. Odtod prihajajo neka-
tere posebne zahteve, ki jih teologi dtavljajo na sodobno mariologijo. Prva zahteva je, da Marije ne jemljemo izolirano, samo zase, ampak vedno v celotnem božjem načrtu odrešenja, vedno skupaj is Kristusom in s Cerkvijo. Druga zahteva je, da Mater božjo bolj ekleziološko pojmujemo, da vidimo Marijo v njeni notranji .povezanosti s Cerkvijo, kot predstavnico in mater Cerkve. Dalje je treba omenit: vprašanja, kot n. pr. Marijino pojmovanje devištva, Marijina vera, Marijino sodelovanje pri odrešenju, poleg .številnih posebnih vprašanj, ki so jih v zadnjih letih načenjali razni teologi. Znano besedo.; De Maria nunquam sat"s, teologi danes radi dopolnjujejo — nunquam satis theologice in zahtevajo več poglobitve in samokritike. Na splošno je mogoče reči, da med teologj kolikor pridejo v poštev pri tem pregledu, ni posebnega navdušenja za nove dogmatizacije verskih resnic o Mariji.
6.	De gratia et sacramentis. V sodobni teologji se večkrat pojavlja očitek, da je bilo dosedanje pojmovanje milosti in zakramentov preveč predmetno in premalo osebno; da je včasih nastal skoraj vtis, kakor da je milost nekak mehanizem in zakramenti nekaki čarobni leki. Danes begoznanci posebno poudarjajo oseba značaj milosti — milost je božja, dobrohotnost do človeka, Bog se v svoji ljubezni skloni k človeku in človek mora v osebni pripravljenosti, v osebni veri in ljubezni sodelovati z milostjo. Zakramenti so organi srečanja med Bogom in človekom.. V tem pojmovanju se zbližujeta katoliška in protestantska teologija. Značilno, je za naš čas tudi močno poudarjanje ekleziološkega vidika pri zakramentih. Brez Cerkve ni zakramentov in tudi Cerkve ne brez njih, a to le v Cerkvi. Tudi posamezni zakramenti doživljajo v sodc-bni teologiji vedno večjo teološko poglobitev. Pri krstu stopa v ospredje socialni vidik, pri sv. birmi dolžnost apostolata, za sv. Evharistijo je značilno dinamično pojmovanje namesto preozkega statičnega, pri sv. pokori poudarjajo religiozni in socialni vidik, v zvezi z duhovnišikm posvečenjem je danes živo razpravljanje o splošnem duhovništvu laikov. Globlje teološko pojmovanje zakramenta sv, zakona, pri katerem se pozna tudi Vpliv psihologije in moderne antropologije, ima velike posledice za moralko in pastoralko zakona in zakonskega življenja.
7.	De novissimis. Traktat o poslenjfh rečeh je ena najbolj priljubljenih, a hkrati tudi ena najbolj perečih in. delikatnih tvarin v sodobni teologiji.' Zastopniki sodobnega bogoslovja zahtevajo, da se iz tega traktata odstrani stara kozmelogija in filozofija in da se teologija spet bolj jasno in dosledno opira na, razodetje. Na tej podlagi se precej spremeni pojmovanje smrti. Srn,rt je zadnje in. največje dejanje pokorščine do Boga, posnemanje Kristusa, osebno srečanje z Bogom, ne toliko le konec življenja kakor prehod v novo življenje. Sodba, posebno poslednja in vesoljna: sodba,, je odločilnega pomena za vse vesoljstvo, ne samo za posamezne duše. Pekel in nebesa niso kraji, ampak stanje v ločitvi oziroma združitvi z Bogom. Dalje poudarjajo teologi, da ima eshatclogija izredno velik pomen za vso teologijo in da se moramo ravno v današnjem času tega bolj živo zavedati. Teologija in sploh krščansko življenje mora biti bolj eshatološko orientirano, eshatologija pa mora biti ibolj kristološka, kajti Kristus bo sodil žive in mrtve, v njem se bo dopolnil božji načrt in po njem bosta prišla novo nebo in nova zemlja.
B. Moralka
Tudi v sodobni moralni teologiji je mogoče ugotoviti marsikaj novega, ne v vsebini sami, ne v nespremenljivih božjih zapovedih, temveč v načinu in v metodi, pa tudi v novih vprašanjih in odgovorih, ki jih narekujejo nove časovne
razmere. Ker je moralka veliko, bolj v 'stiku z žv: jen jem. kakor dogmatika, se mora toliko bolj ozirati na posebne potrebe in v nekem, smislu ,,iti s časom" in bit:' ,,podobna". Včasih je govora o krizi in obnovi moralne teologije v našem. času. Stvar je treba pravilno razumeti. Pod vplivom različnih faktorjev moralka res išče novih potov, a ne v smislu revolucije, ampak v smislu globljih in jasnejših spoznanj bod'isi moralnih načel samih, bodisi človeka, ali pa konkretnih razmer, v katerih človek živi.
Vzroki, aa je prizadevanje za obnovo, moralne teologije tako veliko, so predvsem, .naslednji: 'Najprej vpliv dogmatike. Danes je zahteva, da sta moralka in dogmatika tesneje povezani, splošna in v marsičem je že premagana stara ločitev v dve med seboj neodvisni vedi in vzpostavljena nekdanja notranja enotnost. Tako postaja moralka bolj (teološka in manj juridična.. Dalje se pozna na moralki vpliv sodobnih razmer, ki stavi ja jo nove naloge in nova vprašanja, o katerih nekdanji moralisti še niso dcsti vedeli. Zaradi velikih sprememb v življenju je treba tudj marsikateri stari problem na novo razmisliti in nanj najti nov odgovor. Tretji vpliv na moralko prihaja od sodobne antropologije. Danes človeka bolj poznamo kot nekdaj in zato je vedno bolj nujna zahteva, da ga jemljemo bolj osebno, bolj diferencirano in bolj konkretno. Končno je treba omeniti še vpliv psihologije, posebno globinske psihologije In psihoanalitike ter psihoterapije. Te vede kažejo človeka kot m.oralno osebo, v marsičem, v novi luči, čeprav so ravno s temi vidiki združene posebne nevarnosti, na katere je pred kratkim (v juliju 1961) opozoril morrtum sv. Oficija.
V sodobni’ moralki je mogoče govoriti o novih tendencah, o novih poudarkih, ki se kažejo predvsem v tehle smereh: 1. biblična orientacija moralke: manj Aristotela in stoicizma, manj filozofije in etike, več razodetja in evangelija v moralnj teologiji. 2. Kristolcška usmerjenost krščanskega življenja. Bistvo moralnega nauka je hoja za Kristusom., ki je možna le iz milosti. V moralki sPet bolj izrazito poudarjajo nadnaravni cilj in nadnaravno usmerjenost. Lastno sodelovanje- z vsemi naravmmi močmi je seveda potrebno, a vendar mora biti velika razlika med krščanskim, idealom in gentlemanom naravnega humanizma jasno vidna. S. Personalistično pojmovanje človeka in njegovih dolžnosti, ki Predpostavljajo osebno odgovornost, namesto abstraktnih pojmov in zakonov. Tu ,se pozna vpliv eksistencialistične filozofije. Seveda preveliko poudarjanje konkretne in posebne situacije vsakega posameznika vodi tudi v skrajnosti’ in nevarnosti, n. pr. v situacijsko etiko, a vendar ne smemo prezreti pravilnih in zdravih elementov,, ki so združeni s tem .poudarkom. 4. Moralka naj bo manj negativno in bolj pozitivno usmerjena. Manj naj bo govora o grehu in več o čednost h, manj o prestopkih in več o- idealih, manj o tem, kaj človek ne sme, več o tem, kaj je njegov vilj. Seveda tega ne smemo tako razumeti, kakor da bi sodobna moralka greh jemala manj resno ali ga celo prezirala. Gre le za poudarke Večkrat posebno s psihološkega in pedagoškega vidika. 5. Osnovni princip moralke ni zakon in zapoved, ampak ljubezen. Pri izpolnjevanju vseh zapovedi je odločilna ljubezen. Cilj moralne vzgoje ni zunanji legalizem, ampak polnost 'življenja in ljubezni. To velja tudi za področje spolne morale. 6. Odločilnega Pomena v moralnem življenju je osebna odgovornost. ‘V’ sodobni moralki’ najdemo manJ kazuistike in večje poudarjanje vesti in njene vzgoje, poudarjanje lastne odgovornosti in potrebo nravne dozorelosti, da je človek sposoben, da sam, od~ ioča in prevzame za svojo odločTev Hudi odgovornost. Razni moralni sistemi 'Stopajo v ozadje, veliko bolj pride do veljave epikija. 7. Končno je treba omeniti večje poudarjanje skupnosti in socialnega vidika v moralki, čeprav je poednec
vativnj in starokopitni, čim ostreje odklanjamo vse novo, za v.sak:m pojavom takoj sumničimo krivoverstvo in modernizem in zahtevamo, da Cerkev vsako samostojno misel kakega teologa takoj cenzurira in obsedi. Odtod nastane v Cerkvi in v teologiji nezdravo ozračje, ki ovira pravo teološko razpravljanje. Nihče nima pravic^ da vsakomur, ki je v teoloških Stvareh, ki ne zadevajo dogem samih, drugačnega mnenja kakor on, podtika slab namen, m,u očita necerkvenega duha in ga sumniči nezvestobe Cerkvi, sam sebe pa ima za edinega pravega spoznavavca in branitelja čiste resnice.
Prav tako je napačno, če vse sta:ro obsojamo in zavračamo in hlastamo za novotarijami samo zato, ker so nove, in če hočem,o biti kar moč modemi in revolucionarni in to čim glasneje oznanjamo tudi'1 pri laikih, ki o teologiji dosti ne razumejo. Treba je treznosti in previdnosti in mirnega presojanja. Predvsem ni prav, če kdo novim, teološkim poizkusom, mnenjem in hipotezam daje takoj veljavo dogmatično definiranih resnic ali če jih trga iz celoto, tako da izgube svoj pravi smisel.
Treba je torej najti pravo pot in zdravo sredino. Zanimanje za sodobno teologijo, tudi za to, kar je v sodobni teologiji „novega“, jo naša resna dolžnost, ne zato, da svojo dosedanjo teologijo vržemo med staro šaro, ampak da jo dopolnimo, poglobimo, popravimo enostranost in sami: ne ckostenim.o. A kdor se pri tem tako vede,, kakor da pripravlja neko revolucijo, kaže, d'a pri njem nekaj ni v redu. Samo kritiziranje dosedanje teologije, kakor da bi bilo danes vse drugače in vse bolje, je vedno sumljive, ker je samo v sebi nesmiselno. Kjer nastane vtis, da hoče kdo kolikor mogoče neodvisno od' cerkvenega učiteljstva priti do „boljše“ teologije, kjer manjka prave ljubezni in prave pokorščine do Cerkve, tam. teologija sploh ni mogoča.
'Prave ljubezni in prave pokorščine do Cerkve, pravim. Morda smo sen-tire cum Ecclesia večkrat le preveč mehanično in zunanje pojmovali. Sentire cum Ecclesia pomeni živo, zavest, da smo živi udje žive Cerkve, da moramo zato v Cerkvi in s Cerkvijo živeti, misliti, iskati, trpeti in se boriti, in to kot zreli kristjani, ki znajo tudi samostojno misliti in odločati. Slepa pokorščina, ki čaka samo na definicije in ukaze, ne more bit: edina čednost.. Govorjenje o „slepi pokorščini Cerkvi" iro.a v nekih okoliščinah svoj pravi smisel in pomen. A tist: kristjani in predvsem tisti teologi, ki čakajo samo na povelja, da jih mehanično iz vrše, ki -so samo tedaj srečni, če jim osebno sploh ni! treba misliti in sprejeti nase nobene odgovornosti in nobenega tveganja, niso najboljši kristjani in najbrž slabi teologi.
Za duhovnika v dušnem pastirstvu je važno, da jasno premisli in trezno presodi, kaj od takega, kar sam. zase v sodobni teologiji študira, spada na prižnico, v verouk, v pogovor, v spovednico, in posebne še, na kakšen način je sploh mogoče o tem govoriti, ne da bi vzbudil nesporazumljenja ali morda celo pohujšanje. Kjer so že danes potrebne korekure, naj se to zgodi tiho in neopaženo brez vsakih slovesnih preklicev in oznanil. Sporna teološka vprašanja ne spadajo, ,ni.ed vernike. Kjer pa je kakšno teološko vprašanje res nejasno, nimamo pravice, da ‘tako govorimo, kakor da bi bilo vse jasno in dokazano. Take simpiifikadije so vedno škodljive.
Naša naloga mora vedno, biti, da se zanimamo za bistvena, važna :n odločilna vprašanja in ne predvsem, za tista, ki so morda posebno pikantna in se zde posebno moderna. -Senzacionalnost je v teologiji vedno nezdrava.
Ravno pri našem stališču do sodobne teologije se bo pokazalo, če je naše
pojmovanje Cerkve dovolj globoko in široko. 'V Cerkvi je vedno treba paziti na nevarnost judaizma., farizejstva in ločinstva. Tako hitro se lahko zgodi, da smo v svojem gledanju preozki1, nrebojazljivi, premalo katoliški, premalo široki ir da premalo resno jemljemo resnico o svobodi otrok božjih — tudi v teologiji.
In končno: bodimo brez strahu za bodočnost. Cerkev je tudi danes pod vodstvom Sv. Duha. Zgodovina nam kaže, da je Cerkev prestala že vse drugačne krize kakor pa so težave v sodobni teologiji. Cerkev je dovolj trdna, da maral kaj prenese. Imejmo torej več vere in več zaupanja in spominjajmo se Gama. lielovega nasveta: Če je to od ljudi, bo razpadle; če pa je od Boga, tega ne boste mogli uničiti. Bodimo brez strahu pred! resnico! Resnica nas bo osvobodila. Zato bodimo pripravljeni, da resnico vedno in povsod sprejemamo, tudi če je proti nagemu osebnemu nagnjenju in okusu. Bog je luč in resnica, Kristus pa je pot, resnica in življenje. „To pa je večno življenje, da spoznajo Tebe, edino pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa." To je tudi zadnji smisel vse teologije.
PROBLEM! IZSELJENCEV
Janez Zdešar, Nemčija
Ni napak, da na prvem slovenskem pastoralnem tečaju v zamejstvu govorimo tudi o "zseijencih, o njih problemih ter o duhovniškem delu in skrbi zanje. Kljub temu da ti bratje in sestre slovenske krvi žive daleč od domovine, so vendar '-zšli ;z našega naroda, so zaupani skrbi slovenskih duhovnikov.
Tema, o kateri naj b;i danes govoril, je precej obširna. Naj takoj v začetku omenim, da mislim govoriti le o izseljencih, ki žive v Evropi, natančneje, v njenem zahodnem delu. Zanimvo bi bilo vedeti kaj več o naših rojakih, ki žive n. pr. v Vzhodni Nemčiji in na Poljskem, a podatkov o njih nimamo. Vemo le, dn so v a dve deželi prišli kot žrtve nacističnega preganjanja in da jih je t>° vojni precej ostalo tam.
Pa tudi v Zahodni Evropi so države, kjer žive naši ljudje, a o katerih na žalost nimam podrobnejših podatkov. To velja za Španijo, Portugalsko, Dansko jn Norveško. V referatu se bom zato omejil in govoril o rojakih v Angliji Avstriji, Belgiji, Franciji,. Holandiji, Italiji, Nemčiji in švedski.
V prvem delu b; rad pr kazal splošni položaj slovenskih izseljencev, v dru-£ern pa pokazal slovenskega izseljenca — vernika, v tretjem delu pa nakazal Problematiko duhovniškega dela med njimi.
1.	SPLOŠNO O SLOVENSKIH IZSELJENCIH
a)	osnovni podatki
Koliko Slovencev živi po Evropi? To je prvo vprašanje, ki -ga vsak za--tavi. Na žalost nanj ne moremo točno odgovoriti. Kol kor je znano, nobena evropskih držav ne vedi statistike o Slovencih, ker za nje obstajajo le „Jugo-•riovani“. Pa četudi b take statistike bile, bi ne bile točne, kajti premnogo rojakov
je že sprejelo tuje državljanstvo, če hočemo torej zvedeti število naših rojakov, smo navezani le na cenitve, bolj ali manj točne. V prej omenjenih deželah je danes najmanj 50.000 Slovecev:
Angl ja .................... 700	Holandija ................... 600
Belgija .................. 2.500	Nemčija ................... 6.000
Francija ................ 30.000	švedska ..................... 500
Za Avstrijo in Italijo je težko dati veljavne podatke. A gotovo živi v obeh državah najmanj 10 tisoč rojakov.
Če bi prišteli k temu skupnemu številu 50.000 še 40 do 45 tisoč Slovencev, ki so po nemških statistikah prišli v Nemčijo med letoma 1880 d'o 1939, potem bi se število zvijalo na 90 do 95 tisoč.
Družin je relativno največ v Angliji, Belgiji, Holandiji in deloma Franciji, samskih mož in fantov največ v Nemčiji in Franciji. Dekleta so povsod, a v zelo nizkem številu.
Starostno razmerje je zelo različno. V Angliji, Avstriji, Italiji, Belgiji, deloma Franciji, zlasti pa v Holandiji prevladuje srednja ž'vljenjska doba, 40 do 60 let. Izrazito mlada generacija živi v Nemčiji, deloma Franciji. To so fantje okoli 25 let ali pa mladi pari.
Naši ljudje so se izseljevali .iz domovine tja od 80 let prejšnjega stoletju. Najprej v Nemčijo na Vestfalsko, nato v kraje osrednje Avstrije in Italije. V letih med obema vojskama jih je odšlo največ v Belgijo, Francijo, Holandijo in Nemčijo, po drugi vojni pa kot drugi val našega izseljenstva v Avstrijo,Francijo, Italijo in Nemčijo, ter še Anglijo 'n švedsko.
Vzroki izseljevanja iz Slovenije so dokaj različni. Pred drugo vojno prevladujejo gospodarski motivi, po njej politično-gospodarsk:, v zadnjih letih pa tudi avanturizem mladih ljudi.
Kot tipični okraji naše domovine, od koder se je izselilo največ naših ljudi, veljajo štajerska, zlasti okolica Celja, Prekmurje ter Primorje. Najmanj je Gorenjcev, nekaj je tudi Dolenjcev in Notranjčev. Zanimivo je, da se v sedanji republiki Sloveniji delovna sila notranje doseljuje v industrijska središča, kot so Ljubljana, Kranj, Jesenice in druga, iz taistih krajev.
Proces izseljevanja se še vedno nadaljuje. Ljudje prebeže v Avstrijo ali Italijo, od koder se po večin: izselijo v prekomorske dežele, kot so Kanada in Avstralija, nekaj pa se jih izseli v Francijo in Nemčijo, zadnje čase tudi na Švedsko. Holandija in Belgija ne sprejemata več naših rojakov, vsaj na veliko ne.
Čeprav so Slovenc' raztreseni po vseh kotih tujih držav, so se vendar polagoma ustvarila središča, kjer je najti večje število naših rojakov.
V	Avstriji: Dunaj, Gradec, Trofaiach, Spittal ob Dravi.
V	Angliji: London, Bedford, Bradford, Leeds, Rochdale.
V	Belgiji: Eisden, Watersche\ Zwertberg, Charleroi, Mons.
V	Franciji: okraji Moselle, Meurthe et Moselle, Pas-de-Calais, La Machine, Bassin miniere de Brassac, Loiret, Creuse, Normandie, — Pariš, Nice, Marseille, Lyon, Lille, Nancy, — Region de Bordeaux.
V	Holandiji: Heerlerheide, Hoenbroek, Eygelshoven, Lindenheuvel
V	Italiji: Trst, Gorica, Milan, Rim.
Na Švedskem: Malmo, Halmstad, Goteborg, Vasteras.
V Nemčiji: vse Porurje, zlasti Oberhausen in Essen, Stuttgart, Munchen.
Kamor pr dejo Slovenci, se hitro nauče jezika dežele, včasih še prehitro...
V tem pogledu naši rojaki prednjačijo povsod. Druge narodne skupine, n. pr. Italijani in Španci, imajo pri sporazumevanju veliko večje težave.
Večina naših rojakov je brez državljanstva. Manjšina je ohranila jugoslovansko al: italijansko, nekateri pa so že sprejeli tuja. Večkrat se dogodi, da imajo starši jugoslovansko, otroci in vnuki pa že državljanstvo dežele, v kateri prebivajo.
b)	izobraženost
Velika večina izseljencev ima le osnovnošolsko izobrazbo, zlasti tisti, k’ so: se' izselili pred ali med obema vojnama. Med izseljenci, ki so pršli po drugi vojni, Pa jih je že precej, ki imajo strokovne izpite in razne tečaje. Majhen je odstotek tistih, ki’ e o dovršili gimnazijo ali celo fakultetne študije. Vendar se povsod najdejo kot posamezniki slovenski zdravniki, inženirji, univerzitetni profesorji in docenti ter operni pevci in plesavci.
Poseben problem je obvladanje materinščine. Ker ni bilo v njej dovolj izobrazbe, začno naši rojaki v materinščino mešati tujke, zlasti za strokovne pojme. -Jezik se tako kvari n postaja ubožnejši, ker ne poznajo ustrezajočih domačih besed, Tu bi lahko priskočile na pomoč slovenske šole in tečaji, a jih je na žalost Premalo: ena v Angliji, tečaji verouka v Franciji, slovenski nastop: otrok v BeL Siji. To je trenutno vse, kar je ostalo od deloma cvetočega slovenskega šolstva Pred vojno, ko so imeli svoje učitelje in šolske tečaje v Franciji in Nemčiji.
c)	gospodarski položaj	j
Na splošno lahko rečemo, da starejša generacija slovenskih izseljencev dela v poklicih, ki so jih Imeli še ;v domovini. Mlajša generacija, ki se je izučila ; v drugih poklicih, jei nasprotno prisiljena izvrševati dela in službe, ki jih doma ni opravljala. To pomen: konkretno, da so staronaseljenci večinoma rudarji (in v Franciji poljedelci), mladonaseljenei pa prav tako rudarji ali težaški pomožni delavci v metalurški stroki, čeprav so sicer izučeni ključavničarji, mehaniki, m.i-2drji, tehniki in podobno. Le v Angliji ter deloma v Belgiji, Franciji in Holandiji So si nekateri lahko poiskali zaslužek v izučenih strokah, bodisi v privatnih pod--Jotj h; ibodisi v "tovarnah.
Opaziti je socialni dvig pri otrocih in vnukih staronaseljencev. Oče je bil rudar; sin je izučen strokovni delavec, vnuk inženir- To je splošen pojav. To po-mtini seveda, da je tudi zaslužek boljši.
Plače so po vseh deželah prilično dcbre in povsod' boljše kot pa v don.,o-vdni. Kdor varčuje in zna denar prav obračati, s: lahko po nekaj letih opremi stanovanje in omisli reči, o katerih je v domovini samo sanjal. Takšno stanje seveda nima zgolj pozitivnih posledic, zlasti na švedskem ne, kjer je zaslužek
relativno najboljši.
Stanovanjske razmere na splošno niso dobre. Precej rojakov stanuje po brakah in začasnih stanovanjih. Pa čeprav jih večina stanuje že po hišah, stanovanja niso nova, prav nasprotno, dostikrat več kot potrebna popravil. Da je Jernu tako, niso krive le uprave rudnikov in tovarn, temveč tudi rojaki sami,
ki nočejo v boljša stanovanja, češ, da so predraga. Tako iahko več privarčujejo. — Lastne hiše imajo zlasti Slovenc: v Angliji in Holandiji.
Zdravstvene razmere so podobne razmeram domačinov. Skoraj vsi rudarji, ki že desetletja delajo v jami, bolehajo na silikozi. Za mnoge mladonaseljence sta vzrok za beg' pred rudnikom strah predi boleznijo in skrb za zdravje. Če le morejo, s: rajši poiščejo bolj zdravo zaposlitev.
c) društveno življenje
Slovenci veljamo v svetu kot prijatelji in dobri organizatorji društvenega življenja. Včasih je ta ugotovitev veljala v polnem obsegu, danes gotovo ne več. Sicer so povsod med rojaki slovenska društva, zlasti trad cicnalna rudarska sv. Barbare ter pevska društva, vendar zanimanje zanje, posebej pa aktivno delo, iz leta v leto pada.
Poleg verskih so tudi kulturnoprcsvetna društva. Omeniti je treba predvsem folklorno skupino holandskih Slovencev, ki nastopa ne samo med rojaki, temveč nos: slovensko ime tudi med Holandce in Belgijce. Večkrat so že nastopili v radiu in televiziji.
Razveseljiv pojav je družabnost naših rojakov. Ne bo pretirana ugotovitev, da z upadanjem strogo organiziranega društvenega življenja raste družabnost na zabavnih večerih, skupnih zletih, romanjih, miklavževanjih, božičnicah itd. Bolj kot organizirano življenje privlačuje družabnost, ki se 'spontano pojavi, a seveda lahko prav tako spontano izživi.
Na žalost si moramo kljub naporom in marljivi aktivnosti prenekaterih članov slovenskih izseljenskih društev priznati, da njih delo ne obseže vseh rojakov in da je zato vpliv nanje premajhen. Lahko si predstavljamo, da so težave društvenega življenja med izseljenci večje kot pa v farah rednega dušnega pastirstva. Ni dovolj izobraženih ljudi, razdalje so prevelike, predvsem, pa različne izmene tovarniškega ali rudniškega dela ovirajo redne in točne sestanke.
Upadanje smisla za društveno življenje se opaža najbolj med mladonase-ljenci. Prisiljena organiziranost, v domovini in izrabljanje organizacij za namene, ki niso pomenli notranjo obogatitev njih članov, sta mlade slovenske ljudi v tujini pripeljala do tega, da z nezauu.	j.edajo na vse, kar diši po organi-
ziranju, komandiranju in vezanosti. Rajši se zapre vase in čakajo, da se bo kaj zgodilo, od česar bi imeli korist.
Nelepo vlogo igrajo v življenju naših rojakov jugoslovanski konzulati. Namesto da bi podprli delo slovenskih ljudi in njih napore, se gredo rajši socializem,. Kdor je njihov, lahko računa na pomoč, ta bo dobil vizum za obisk v domovino. Kdor ni pristaš nove soc alistične Jugoslavije, dostikrat vizuma ne bo dobil, ali pa bo drugače zapostavljen. Tako zadržanje konzularnih oblasti lahko mirno imenujemo diskriminacijo. Poleg vsega jugoslovanske konzularne oblasti ne smatrajo za potrebno, da bi naš:m, rojakom na njih dopise in prošnje odgovarjale po slovensko, rajši v znamenju enotnosti v srbščini. Žalostna je ugotovitev, da slovenski živelj v tujini od predstavnikov vlade ne dobi tiste zaščite, k; ji gre. Naj bi že vendar lepo reklo o enakopravnosti ne glede na politično prepričanje našlo svoje uresničenje, žei mo, da nas napovedane nova ureditev teh zadev od jugoslovanskih oblasti ne bo — kot že tolikokrat — razočarala-
d)	narodna zavednost
V tesni zvezi z društvenim življenjem naših rojakov je vprašanje narodne zavednosti slovenskih ljudi v tujini. To vprašanje je za nas boleče, dost krat tudi zato, ker na stvar gledamo skozi očala tihih želja, namesto da bi resnici in stvarnosti pogledali v cč:. O teh rečeh bi rad jasno govoril, čeprav se zavedam, nevarnosti, da bi me napak razumeli.
Slovenski ljudje v tujini izgubljajo narodno zavest. To je dejstvo, ki ga ugotavljamo dan za dnem. Noben poznavavec razmer še ni drugače trdil. Ugotovitev je torej nesporna, od vseh priznana. Razl ke v mišljenju pa se pokažejo, ko začnem,o to dejstvo vrednotiti. Ali je ta pojav nekaj nujnega, je naraven, je opravičen, ali pa je morda nekaj nenravnega, nemoralnega, samo v sebj zlega?
Izgubljanje narodne zavesti, proces integracije v tuji narod, kjer naši ljudje razkropljeno žive morda že v drugi ali tretji generaciji, je nekaj naravnega. Ne v smislu, da bi naši ljudje morali zavestno ta proces priličenja sami v sebi pospeševati in težit: za tem, da se čim.prej dovrši — v določenih pogojih bi nekaj takega lahko bilo celo nemoralno — temvef v smislu, da do tega pride samo po sebi iz razlogov, ki so procesu asimilacije postavljen1 od zunaj, ne da bi ga kdor koli pospeševal.
Ni primera v zgodovini, da bi 50.000 ljudi, razkropljenih mc-d 200 m lijoni ljudi tujih jezikov in kultur, obdržalo skozi generacije svoj jezik, svojo1 kulturo, svoje narodno čutenje :n zavest. Skupek razlogov: šolanje v tujih jezikih, vsakdanje občevanje s tujimi ljudmi, razpršenost in oddaljenost vseksebi, možitve in ženitve s pripadniki tujih narodnosti, zlasti pa pomanjkanje proporconalnega zastopstva vseh socialnih plasti nekega naroda med izseljenci, so tako močni -n nujni naravni č:nitelji, da se jim, gledano v rodovih, nihče z uspehom ne more zoperstaviti.
Seveda je razumljivo, |če ta proces občutimo kot zmanjševanje narodnega telesa, kot izgubo njegove krvi, da ga obžalujemo, da ga hočemo zavreti. A to občutje se mora umakniti spoznanju, da se želje po lrugačnem teku stvari ne bodo uresničile, dokler bodo slovenski ljudje prisiljeni izseljevati se in živeti v tujih deželah. Kajti asimilacija in integracija naših rojakov v tuje narode je Posledica hujšega, globlje zakoreninjenega zla, ki sega nazaj v čase rajnke avstroogrske monarhije: ne cesarsko-kraljevska oblast, ne srbska d ktatura Petrov in Aleksandrov, ne voditelji nove Jugoslavije niso znali ali niso hoteli in nočejo ustvariti v slovenski domovini, tako bogati in polni marljivih ljudi, pogojev za harmoničen napredek ter razvitje gospodarstva in svobode. Le slovenska domovina, ozemeljsko neprilcrajšana in pod vodstvom ljudi, kj bi se zavedali, da m.orajo kot voditelj-1 naroda narodu služiti, bi bila sposobna zavreti izseljevanje in s tem krvavitev in izgubo narodove krvi. V neupoštevanju teh dejstev leži naše zlo.
Iz načela, da je proces asimilacije in integracije razpršenih slovenskih ljud med in v tuje narode lahko nekaj moralno opravičenega, ne sledi, da je delovanje za čimdaljše ohranjenje narodne: zavesti med izseljenci moralno neopravičeno. Prav narobe je res! Tako delo je lahko v posebnih okoliščinah nravna zapoved, nravna zapoved zlasti tedaj, ko je tako delo — to se pravi: poudarjanje slovenske nacionalne zavesti, prikazovanje slovenskih kulturnih dobrin, buditev narodnega ponosa ih zanosa z raznimi kulturno-prosvetnimi prireditvami in inštitucijami —edino sredstvo harmoničnega vraščanja in preraščanja osebnosti v tuje okolje. Preden bodo slovenskih izseljencev otrok otroci postali Francozi ali Belgijci,
jim je treba vedno znova vcepljati zavest, da se da tak proces brez psihičnih motenj in ov r dcsejči le, če se vraščanje v novo okolje vrši na tem.elju slovenskih kulturnih dobrin. Kdor to prezre in prezira, ta ruši in zanikuje lastno preteklost, ki ga je nosila, v kateri in iz katere je živel. Zanikanje lastne preteklosti, h ra njenje iz preteklosti očetov in dedov, pa pomeni vedno duhovni samomor. Tak človek se nikoli ne bo mogel dvigniti d!o osebnostne uravnovešenosti in polne veljavnosti. V njem bo vedno nekaj zrušenega in uničenega. Preprečitev takih-duhovnih in duševnih motenj in zasek je 'ena velikih nalog slovenskih izseljenskih duhovnikov.	,u'
A da se prav razum.emo: kakor j\e proces asimilacije in integracije razpršenih slovenskih ljudi v tuje narode lahko nekaj moralno opravičenega, ker naravno bolj ali manj nujnega — iz razlogov, ki sem jih zgoraj navedel — prav tako je nekaj nemoralnega, kadar ti isti pogoji in te iste razmere vladajo na ozemljih slovenskih manjšin v zamejstvu, kjer slovenski (človek poji zemljo s svojim znojem že več kot tisoč let. Slovenski izseljenci v Evropi in svetu niso strnjeno, naseljeni, niso manjšina v pravem pomenu besede, ne več koit tri generacije so: tam. Kjer pa je slovenski človek ogrožen v narodnostnem obstoju na lastni zemlji, tam, kjer je naseljenec, in ne izseljenec ali doseljenec, tam pa je sveta dolžnost vseh odgovornih, tako Cerkve kot države, da te raznarodujoče Ičinitelje odpravi, , da narodne manjšine s posebnimi zakoni zaščiti in jim, omogoči ne le obstoj, temveč tudi razvoj.
II. SLOVENSKI IZSELJENEC — VERNIK
a)	moralne razmere
Takoj v začetku1 naj pribijem dejstvo, da je slovenski (človek v tujini znan kot pošten in zanesljiv. To dobro irc.e so nam zaslužili zlasti naši staronaseljenci po Nemč ji in Franciji. Tega dejstva tudi ne spremene razni izgredi in nepoštenosti, ki so jih zagrešili naši mladcnaseljenci. Bilo je nekaj razgrajanj, celo pobojev, ki pa jih je večina obsodila kot škodljive slovenskemu imenu. Tega dejstva . tudi ne spremeni okoliščina, da so naši m.lad: ljudje, fantje in možje, velik del svoje mladosti preživeli v domovini, kjer je bilo komolčarstvo, goljufanje in gospodarski krim:nal v letih po vojni zelo razširjeno. Slovenec je ostal in je še vedno v svoji substanci pošten 'človek. (Seveda se zavedam, da tu uporabljam, besedo »poštenost" bolj v smislu, kot jo n. pr. pojmuje policija, in ne toliko, kot ta krepost velja pred Bogom.)
Moralno stanje je na splošno boljše med staronaseljenci ter v državah, kjer živi manj Slovencev, to so Belgija, Holandija, Anglija. Zlasti v Holandiji so skoraj zavidljive razm.ere.
Nekaj socialnih slabosti je razširjenih povsod: pitje je menda Slovencu prirojeno, ne priučeno. Zato so bili v tem pogledu naši fantje na Švedskem veliki reveži: do nedavnega je bilo ;tam uživanje alkohola prepovedano. Pomagali so si. tako, da so ga na skrivaj pritihotapili in na prireditvah pili v straniščih... Pijančevanje je najbolj razširjeno med rudarji, ki še stanujejo skupaj po barakah. Tam. piva ne pijejo po kozarcih ali steklenicah, temveč po zabojih, 20 steklenic...
Druga napaka je zapravljanje in njen čudni korelat — pretirano varčevanje.;; Pa gr^ menda oboje z roko v roki. Saj se zapravljati ne da, kjer ni denarja. Bili so primeri, da je mlad fant cele mesece potrošil malenkost denarja za najnujnejše.
a čez pol leta je Imel svoj, četudi rabljen a vito. Nato se je seveda z njim dal slikati, sliko poslal domov — in čez tri mesece so že bili fantje iz njegove vasi pri njem v Nemčiji. Želja po avtomobilih m motorjih jih je zapeljala.
Avtomobili imajo sploh posebno zgodovino. Poznam fanta, ki si je po nekaj mesecih prislužil avto. Po letu dn' je opazil, da mu žre preveč denarja. Prodal ga je in kupil motor. Pa se je fant z njim zaletel, imel velike izdatke in še sitnosti s policijo, pa se je zaradi tega odločil za novo kolo. Pa je spet imel smolo: nekdo mu ga je	ukradel. Končno je od kolega Nemca kupil	za	15	mark
rabljeno kolo, ki mu že	dve leti dobro služi...
Tretja napaka je	razbrzdanost mladih fantov, kjer koli pač	že	so.	Prva
leta jih je po več sto stanovalo skupaj, stika s tujerodnim okoljem ni še b lo, pa je osamelost marsikoga zapeljala, da se je vrgel v spolno izživljanje: obiski javnih hiš, flirtanje, neresna znanja in razm.erja z ženskami. Kol kor se tu še da govoriti o časti naših fantov, lahko navedemo vsaj olajševalno okoliščino, d'a niso zapeljevali toliko fantje kol kor tujerodna dekleta, zlasti na Švedskem. Skozi okna barak so jim lezla v sobe in se jim udinjala.
Zakonsko n družinsko življenje jei na splošno morda boljše kot domačinov. To sicer pred Bogom, ne opraviči, a je vendarle znak, da so naš: slovenski ljudje bolj naravni in jim zakonska in družinska vez pomeni več kot njih pokvarjenemu okolju. Polno je sicer primerov civilne poroke, a to se dogaja bolj :z verske in moralne zanemarjenosti kot iz protiverskega prepričanja. V večini prim.srov ni nobenih težav, da se zakon sanira, če duhovnik na primeren način skuša stvar
urediti.
Resna težava in moreč problem pa so mešani zakoni, narodno m.ešani, a še bolj narodno in versko mešani zakoni, zlasti v Nemčiji in na švedskem. Duhovnik stoji včasih pred težkima odločitvami.
Hudo je tudi, da se naše družine bran'jo otrok, če že v rednih razmerah toliko zakoncev socialna in gospodarska indikacija zavajata v greh, koliko težje je za naše ljudi, ki pridejo na tuje, začno- iz nič novo življenje, kjer je prva leta VSe neurejeno in nič stalnega. Junaška vera in duhovna usmerjenost bi tu edini lahko pomagali, a kaj, ko te tako primanjkuje.
Življenjski' materializem ni tipičen le za naše rojake, vsi tožimo o njem. Zato o tem ni treba izgubljati besed.. A da morda le še ni vse izgubljeno, še več, da mu ni vsakdo podlegel, priča dejstvo,, da naši rojaki' s pošiljkami in denarjem Podpirajo svojce v domovini, veliko od njih celo redno in izdatno. To je lepa lastnost, ki se jo splača podčrtati. Morda igra pri tem svojo vlogo tudi znana kranjska baharija, češ, bom pokazal, kaj vse imam. in premorem. A če ta baharija 6luži dobremu, morda le ni vse tako hudo...
Želja in hrepenenje po domovini1 je v naših ljudeh močno. Zlasti prvo leto y tujini je leto krize in doro-otožja. Polagoma pa se rojaki znajdejo. Delo, družba la tuje okolje jih duševno tako zaposle, da ni več ičasa za razmišljanja in sanjave želje. Skrb zase, za družino, za gospodarski dvig premaga domotožje. To ne Pomeni, da bi slovenski ljudje v tujini na domovino pozabili, le čustveno razmerje se polagoma umiri. Zavest boljših življenjskih pogojev jih utrdi v spoznanju, da je ajih mesto kljub nevšečnostim tujina in ne domovina. Radi bero članke o domo-vlni, gledajo slike, poslušajo in naročajo pesmi preko ljubljanskega radia, a naučili so se razlikovati med dom.ovino, to je svojim rojstnim krajem, svojci in znanci, *n trenutnim režimom.
Nekaj pa je, oziroma ostane na žalost v večini naših izseljencev, pri staro. naseljencih skoraj prav tako kot pri mladcnaseijencih: čut manjvrednosti, ne toliko zaradi narodnosti, kolikor zaradi družbene in družabne izolacije v tujem, okolju To' je izredno močan socialno-psihološki faktor, ki naše ljudi najbolj žene v asimilacijo. Na vse načine skušajo doseči, da bi jih okolje sprejelo medse. Dokler tujerodna okolica v njih vidi tujce, je to nemogoče. Logična ali nelogična posledica tega je, da skušajo- zabrisati vse, kar jih kot tujce izdaja. Seveda se pri tem odrečejo tudi vrednotam, ki bi jih notranje dvigale in om.ogošile, da b: se asimilacija in integracija izvršili harmonično, brez rušenja nekdanjih narodnih in osebnostnih vrednot-	,
b)	verske razmere
Med slovenskimi rojaki v tujini so verske razm.ere d'ckaj različne, če smemo versko življenje izraziti s številkami, potem so razmere najboljše med izseljenci v Spittalu na Dravi, kjer vsaj 80 odstotkov opravi velikonočno dolžno-st in je letno 7500 obhajil. Te številke presežejo le še Slovenci v Holandiji, kjer velikonočno dolžnost opravijo domala vsi. V Belgiji opravi velikonočno dolžnost 30 odstotkov, Slovenci v Gradcu in na Štajerskem. 50 odstotno, v Angliji 40 odstotno, drugod precej manj. Najslabše je v Nemčiji, kjer svojo dolžnost opravi komaj 10 odstotkov.
Udeležba pri nedeljski maši je prav tako zelo različna. Težko je ugotoviti, v kakšnem številu naši rojaki obiskujejo, maše v tujih župnijah. V krajih, kjer so naseljeni že desetletja, odstotek gotovo ni majhen. K slovenskim mašam prihajajo v Angliji 60 odstotkov, približno toliko v Belgiji in Holandiji ter Franciji v krajih, kjer so stalni slovenski duhovniki., Nemčija je s 4 odstotki na zadnjem mestu.
V katoliških organizacijah in društvih tujih fara sodelujejo predvsem staro. naseljenci. Med mladonaseljenci tega ni opaziti.
Mohorjeve knjige so med izseljenci precej razširjene. Tudi mladonaseljenci, kar začudi. Saj so dostikrat pisane in izdane take, da mladega človeka, prepojenega z materialističnim duhom, ne morejo privlačiti. Mislim, da je to treba razložiti s tradicionalno zavestjo slovenskega ,č-oveka, Li so mu mohorjevke skozi desetletja bile skoraj edino branje. Brali so jih dedi, brali so jih starši, berejo jih tudi še sinovi.
Izmed verskih in katoliških časopisov je najbolj razširjena Naša luč. Menda ima med vsemi slovenskimi verskimi in katoliškima mesečniki v zamejstvu najvišjo naklado. Zato je tudi nje vpliv na rojake nenadomestljiv. To je njihovo glasilo, s poročili o njih življenju, njih žalostih in radostih. Želeti bi bilo, da bi se še bolj razširilo, da bi ga podprli s še! tehtnejšimi in še bolj .privlačnimi članki.
Razen domačih časopisov — med' njimi naj omemmo Rodno grudo-, glasilo Izseljenske Matice v Ljubljani, ki ga rojaki malo bero in še to bolj zaradi lepih slik — je m.nogo rojakov naročenih tudi na tuje verske časopise, v Angliji n. pr. 40 odstotkov.
Verska poučenost je skromna, zlasti novonaseljepci ne poznajo kaj prida svoje vere. Vendar jih ne smemo obsojati. Ti mladi ljudje so se rodili tik pred vojno, nacistična okupacija je onemogočila verski pouk. Kako je danes v domovini, pa vsakdo ve. Niso sam.i krivi, da je stanje tako nezadovoljivo.
Zanimivo pa je, da tuje okolje v posameznih primerih na naše rojake celo
dobro vpliva, če so naseljeni’ v deželah in krajih, kjer imajo katoličani močne pozicije, se dober vpliv nehote in nevede tudi nanje prenaša. Tako ,si je delno razlagati razmeroma najboljše versko in .moralno stanje naših rojakov v Holandiji.
Verske razmere med rojaki go na sploh boljše tam, kjer jih manj skupaj živi, kjer so se gospodarsko že usidrali, ter tam, kjer žive starejše generacije in družinje. Kjer teh okoliščin ni, je versko stanje slabše. Vendar pa so tudi v neugodnih razmerah kljub vsemu za verske reži še vedno dcstopnh Le redki so, ki bi 'Cerkev in duhovnike zavračali ali jih celo sovražili. Kadar je sila največja, tedaj spet najdejo k duhovniku, pa čeprav le za pomoč v materialnih težavah. Duhovnik nanje najlaže vpliva — malo čudno se sicer sliši to naštevanje — kadar so- bolni, kadar so v zaporu, kadar so okajeni in pa v času pred Poroko. Pa je menda vsem tem prilikam skupno, da mehčajo človeško srce. Gratia supponit naturam. . .
Kako alkohol ljudi' lahko še preveč omehča, najlepše osvetli primer, ki sem ga doživel letos za veliko noč. Blizu Essena živi skupaj kakih 10 fantov. Sklenili so, da gredo po dolgih letih vsi in skupno k spovedi. Razumljivo, da so se bali, ko pa cerkve že tako dolgo niso od znotraj videli. Zato so šli po korajžo — v gostilno! Pili so ga v soboto, pili v nedeljo dopoldan, popoldne prišli k maši, a k spovedi ne. Si niso upali, ker so bili že preveč okajeni...
Preidimo od alkohola na resnejše reči!
Velika ovira za močno vensko življenje je v naravnem oziru pomanjkanje čuta za skupnost, .oibče-stvenost. Naš: rojaki so družba, razbita na atome. Om.enil sem že, kako na tem trpi organizatorno življenje. Na verskem področju so posledice ^kega stanja še <j|čividnejše. Skupne nedeljske maše sicer posredujejo subjektivni občutek in objektivno raist v božje ljudstvo, a kaj ko so naši rojaki tako raztreseni, da se te maše lahko vrše le na krajih, kjer jih je več skupaj. Večina ima možnost za slovensko nedeljsko mašo le enkrat v mesecu ali še manj. Ker se ne snidejo pogosto, se tudi ne poznajo med seboj. Občestveno versko življenje ne more zacveteti, oziroma se razvija le v ozkih mejah.
Druga psihološka ovira za vernost sa kaže pri mladonaseljencih, ki so svojo mladost preživeli v komunistični družbi. Njih razumska sposobnost je enostransko razvita v materialistično racionalistično razumnjakarstvo. Veljajo :,n cenijo ise le dejstva, to kar se vidi in se da zmeriti, kar se da razvidno dokazati. Vse drugo Je zanje misticizem. Pod vplivom komunishčnega žargona ne poznajo skoraj voč besede vera, temveč religija, kar pa pri njih pomeni isto kot neko- nedoločno čustvo-za nje nedokazanega onstranstva.
Tretja psihološka ovira vernosti je prav tako značilna za mladonaseljence: brezciljnost življenja. Idealov ni, oropala jih je socialistična družba. Kar je še ostalo, je pobrala tujina. Tavanje, brezperspektivnost njih osebnega ž:vljenja se Prenašata na versko področje. Smisel za oklenitev razumsko spoznanih ciljev uPada. Brezvoljnost, predajanje trenutnim željam, zadoščanje trenutnim užitkom.: s tem je napolnjeno in ;,zp-olnjeno njih življenje.
V tem pa se tudi že kaže zadnja, največja psihološka ovira za vernost mladonaseljenca: pomanjkanje zmožnosti za ljubezen. Pot do bližnjega je presekana, poedinec vidi le sebe. Prava, plemenita ljubezen* ki naj bi bila gonilna sla. vsega notranjega in zunanjega življenja, izginja. Nadomešča jo korist.
Razumljivo je, da iz takih psiholoških osnov ni pričakovati podvigov za intenzivnejše in globlje versko življenje.
III. DUŠNOPASTIRSKO DELO MED IZSELJENCI
a)	splošni položaj
Med slovenskimi rojaki -v Zahodni Evropi deluje 18 izseljenskih duhovnikov: po eden v Italiji in Angliji, po dva v Avstriji in Belgiji, od koder eden oskrbuje tudi holandske Slovence, 4 v Nemčiji, 8 v Francij '. Prvi naši pionirji so prišli med rojake že v tridesetih letih, zadnji je prišel leta 1960.
Začetek je bil povsod težak. Ni še bilo cerkvene zakonodaje, ki bi urejala položaj izseljenskega duhovnika. Lastno vzdrževanje, prostori za stanovanje in urad, uporaba tujih cerkva za Slovence, razmejitev delavnega okoliša med tujerodnimi in domačim duhovnikom, vse to so bila vprašanja, ki jih je novodošli slovenski izseljenski' duhovnik moral sam urediti. Če so mu bile krajevne cerkvene in civilne oblasti naklonjene, je še nekako šlo. A kjer razumevanja za [specifične potrebe dušnopastirskega dela v materinščini n; bilo, so nastajale težave, ki jih je bilo moči premagati šele v letih potrpežljivega dela in trpljenja. Da ta zadnja beseda o trpljenju ni pretirana, dokazuje primer našega sobrata, ki je bil v letih po vojni prisiljen delati v tovarni, da je lahko preživel sebe in pomagal rojakom 1
Šele apostolska konstitucija Exul familia pokojnega papeža Pija XII. iz leta 1952 je uredila položaj izseljenskih duhovnikov po svetu in njih delovanja med rojaki. Skrb za izseljence po svetu in za njih duhovnike je sedaj naložena konzistorialni kongregaciji v Rimu, ki vodi vse, kar zadeva duhovno blaginjo izseljencev. Kongregacija potrjuje, imenuje, premešča in odstavlja izseljenske duhovnike, izbira in postavlja direktorje izseljenskih duhovnikov, jih vodi in nadzira. V ta nam.en je kongregasiji dodeljen poseben delegat, ki vodi vse te posle. Vrhovni izseljenski svet je pomožni organ konzistorialne kongregacije sestavljen iz asesorja iste kongregacije kot predsednika, iz delegata kot tajnika, iz direktorjev, ki po nalogi krajevnih škofov skrbe za izseljence v posameznih državah, ter iz nekaterih duhovnikov razn:h narodnosti, ki žive v Rimu.
Naloga izseljenskega duhovnika je po konstituciji Exul familia, da opravlja dušnopastirsko delo med rojaki pod vodstvom krajevnega ordinarija n, dc-ločbah konzistorialne kongregacije z jurisdikcijo in personas, ne in terri.iorio, n sicer kumulativno s krajevnim župnikom. Njegova jtirisd kcija je omejena do prvega rodu, to se pravi, do otrok današnjih izseljencev. Izseljencu pa daje konstitucija pravico, d'a v verskem življenju izbira med svojim domačim duhovnikom, ali pa tujerodnim krajevnim, župnikom.
Konstitucija je torej uredila pravni položaj izseljenskih duhovnikov in njih delo. To je velik napredek, saj so bili izseljenski duhovniki dostikrat zapostavljam. Sedaj so enakopravni s tujimi duhovniki.
Vendar bi bilo želeti, da bi se uredilo tudi gmotno vprašanje izseljenskih duhovnikov. Na žalost je ta skrb prepuščena brez tozadevnih naročil volji ali nevolji krajevnih ordinarijev. Tako žive nekateri sobratje še danes brez redn h mesečnih dohodkov, navezani na prispevke vernih rojakov in mašnih intencij.
Druga pomanjkljivost pa je dejstvo, da škofje nekaterih držav omenjeno konstitucijo ne priznajo za obvezno tudi v svojih deželah. V Avstriji je položaj nejasen, prav tako tudi v Angliji in Italiji. Brez pridržkov je konst tucijo priznal nemški episkopat ter vsaj delno francoski in belgijski.
Zato so tudi osebni' stiki med izseljenskimi duhovniki in domačim klerom boljši in celo prisrčni tam, kjer se je lahko konstitucija polno uveljavila. Drugod' pa na izseljenske duhovnike le preradi gledajo ko* na nezaželene prišleke, ki mc tijo redno župn jsko dušnopastirsko delo. A da borne pravični: veliko zavisi od
pravilnega dela in nastopa posameznega izseljenskega duhovnika. Iskrenost in polno medsebojno priznanje pravic domačega in tujega klera so najboljše poroštvo vzajemnosti.
b)	duhovnikovo delo
Glavno opravilo izseljenskega duhovnika ni: voziti	se z	avtom	— kakor
tudi	misijonarja ne: nositi brado! Dejstvo,	da je izseljenski duhovnik	v nekem
smislu eksempten, prerado zapelje do romantičnega gledanja nanj. Ima svoj avto, gre in pride, kadar hoče in kamor hcfie, nihče ga preveč ne nadzira, vez odgovornosti do nadrejenih cerkvenih oblasti je de facto precej rahla. Vse te ..svoboščine" lahko posredujejo vtis, da zadeva z izseljenskimi duhovniki le ni tako hudo resna...
Stvar je precej drugačna. Izseljenski	duhovnik ima	dela,	kolikor	ga hoče.
Ta čudna resnica jei kriva, da se lahko okoli	njega ustvari	videz	garača	mučenca,
ali pa nasprotno bolj lahkotnega spoznavavca ne^škofa. Ker pa je resnica, kot tolkokrat, v sredi, bo proprium kot karakteristika izseljenskega duhovnika — commune apostolorum et evangelistarum...
Dela ima itorej, kolikor ga hoče. če bi se izseljenski duhovnik omejil le Ra celebriranje maše in persolviranje brevirja, na zelo redko spovedovanje in pre_ videnja, potem bi njegovo življenje bilo kaj lahko in brezskrbno. Saj drugega striktno duhovniškega dela nima. Pa tudi veroučnih ur večinoma nima, nima kaj dela s cerkvenimi organizacijami. Ne upravlja cerkvene imovine, ni mu treba skrbeti za cerkev in župnišče. Njiv, travnikov in gozdov, pa morda še čebelic nima.
Ima pa nekaj, kar drugi duhovniki po farah nimajo: svoje vernike, v tujem morju desetine in stotine kilometrov naokoli raztresene. Vernike, ki so brez do-niovine, brez zastopstev pri oblasteh in uradih, prepuščene samim, sebi, ki so zapustili okrilje svojih družin, ki se v tujini ne znajdejo, ki se le z muko vraščajo v novo domovino. In tem ljudem je treba pomagati, pomagati vsem. Treba Je z njimi iskati po policijskih uradih dovoljenja za bivanje, treba je posredovati P^i stanovanjskih uradih, pri rudniških in tovarniških upravah, po bolnišnicah in sodiščih. Treba jim je prevajati cele kupe dokumentov v jezik dežele, kjer bivajo, Urejati pokojnine, pisariti vloge in prošnje na oblasti in ne nazadnje odgovarjati ^a stotine pisem, katerih skoraj vsako je nova prošnja in nov klic po pomoči ter pojasnilih. Celo iz Slovenije prihajajo taka pisma. Moj kolega je zadnjič prejel pismo neke žene iz Dolenjske, ki ga sprašuje, ali je res smrtni greh uloviti sosedovo kokoš, ki hodi na njih njivo zobat, jo zaklati in pojesti. Ona tega nima za smrtni greh, peč pa so tega prepričanja njih duhovni gospod, ki so zelo strogi 'n baje doktor snetega pisma...
Ne striktno duhovniško, temveč karitativno in socialno delo je tisto opra-vilo, ki izseljenskemu duhovniku jemlje največ časa in moči. Vsega tega bi mu samo po sebi ne bilo treba opravljati — zato sem rekel, da ima dela, kolikor ffa hoče — a vse Tacj naredi. Še bolj pa bi bil izseljenski duhovnik vesel, če 1 več rojakov redno prejemalo zakramente. Saj je končni cilj slehernega dušno-Pastirskega dela: milost božja v srcih vernikov.
Najboljša metoda, da se doseže ta cilj, so obiski družin in fantov po samskih domovih, šele v osebnem razgovoru se dostikrat po-ruši tisti zid nezaupanja, nerazumevanja in prikritih predsodkov, ki brani milosti prihod v srca. Osebni nazgovor pa polagoma odkrije rano, tisto duševno travmo, zaradi katere trpi Ik0 rojakov. V premnogem izseljencu, zlasti mladem, je nekaj, kar mu je bilo
zadnji povod, da je zapustil domovino. In tisto nekaj nihče rad ne prizna, skriva in zavija ga v globine notranjosti. To so družinski prepiri, nezakonsko rojstvo, nezakonski otrok, manjši civilni ali tudi kriminalni prestopki, tožbe in pravde, razočaranja v ljubezni, zakonska nezvestoba. Gotovo so bežali pred režimom, a prenekateri je bežal sam pred seboj. Toda tud'i v tujini sebi uiti ne more. Zato pa celo samomori niso tako redki, prav tako duševna obolenja. Tu je pravo mesto za duhovnika, v takih položajih lahko veliko dobrega stori, škod:-, da jih je tako malo, ki bi se duhovniku razkrili, šele nemogoč položaj in dokončna strtost jih privede d'o njega. A tedaj je mnogokrat že prepozno.
c)	Duhovnik — izseljenec
Pa se ozrimo za konec še na izseljenskega duhovnika, ki je in kolikor je tudi sam izseljenec. Več stvari ga označuje in obenem razločuje od duhovnikov, ki delajo v svojih domovinah na domačih farah.
Prav gotovo ima izseljenski duhovnik več prilike — razmere ga k temu silijo — da .sam v sebi aktualizira in živi biblično besedo, da smo na tej zemlji popotniki in tujci« Provizoričncst, v kateri se nahaja, neurejene razmere, v katerih pogosto živi, delo med ljudmi, ki so tujci v tuji deželi, vse to ga napeljuje, da gleda ne vse dogajanje z zavestjo, da don.ovine na zemlji pravzaprav ni, da so naša domovina nebesa. Občutek nestalnosti je sicer dostikrat boleč. Kako si včasih zaželi urejenosti in zasidranosti! Pa ga že njegov potni list in stalne podaljševanje dovoljenja za bivanje v tuji državi spominja, da ni držav!'an nobene države. Toliko bolje zanj, če to stanje, v katerem pač mora živeti, vzame kot priliko za notranjo poglobitev.
Druga ugodna prilika za izseljenskega duhovnika je v tem, da dela neposredno za ljudi in m.ed' ljudmi« ,Ne moti ga nepotrebna birokracija, nima skrb; z denarnimi posli in upravljanjem cerkvenih posesti, s proračuni in poročili o stanju cerkvene blagajne. Perfekcicmzem, ki danels vlada po mnogih rerkvenih administracijah, mu je zato tuj. Ves se lahko posveti svojim, rojakom.
Tretje, kar godi, je samostojnost izseljenskega duhovnika. Sam mora odločati, včasih zelo hitro, o važnih in tehtnih rečeh. Za svoje odločitve nosi zato tudi polno odgovornost, ki je ne more zvaliti na druge. Za osebno . duhovnikovo formacijo je to gotovo ugodno. Saj tudi v cerkvenih krogih dobro poznamo tako imenovani sistem, kolekt vne odgovornosti, v katerem se drog na drugega izgovarjajo in za odločitev nihče noče osebno jamčiti.
Seveda ima vsaka ugodna prilika tudi svojo negativno plat. Nestalnost in provizoričnost, z eno besedo brezdomstvo v življenju in delovanju izseljenskega duhovnika lahko postane težko psihično bremfl, ki ne poglablja, temveč utruja in pije moči. Stalni stik z ljudmi, in to ne z vernimi, temveč prepojenimi z materialističnim duhom, tudi duhovnika lahko — povejmo odkrito — poplitvi. Tako malo je res globoko vernih rojakov. Občevanje z ljudmi, katerim je grešnost prijetna navada, ima zato svoje nevarnosti. Pa tudi samostojnost ni brez skrivnih zank, v katere se izseljenski duhovnik lahko zaplete. Že beseda pove, da je samostojen človek — sam.. Zato tudi osamljen. Če je že vsak duhovnik nujno osam ljen, potem to v dVojni meri velja za izseljenskega duhovnika.
+
Naj končam. Skušal sem prikazati v splošnih obrisih položaj naših ljudi v Zapadni Evropi ter duhovniško delo med njimi. Marsikaj bi se še dalo povedati, vesele in žalostne reči bi prišle na dan.- Pa se mi zdi, da je bilo za informacijo dovolj. Višjih pretenzij referat tako ni imel.
O NAŠEM TISKU
Močnik Franc, Italija
Vprašanje tiska je v naši dobi za duhovnika- zelo resna zadeva. Tisk je orožje, s katerim bije satan svoje boje proti Bogu in Cerkvi, pa je tudi orožje, s katerim pobija Cerkev satanovo delo- in širi Kristusovo resnico med' ljudi.
Nikar ne mislimo, da tisk izgublja svoj pc-men in svojo moč zdaj, ko radio in televizija zavzemata vedno večji obseg ter z bliskovito naglico obveščata svet o dogodkih, ki se vršijo na našem planetu in tud že izven njega. Ljudje se ne zadovoljijo s kratkimi poročili teh dveh modernih iznajdb; ljudje hočejo podrobnejših poročil o tem in onem dogodku, želijo vedeti o razvoju dogodkov in njihove vzroke, tisoč drobnih stvari, ki jih lahko prinese le tisk. Zato je še vedno časopis duševna hrana mnogih ljudi.
Iz tega sledi, da ima in bo imel tisk še vedno svojo izredno moč in bo še naprej velik izoblikovalec javnega mnenja v svetu. Duhovnik se mora zato posvetiti z vso dušo tudi apostolatu tiska, da ga širi med svojimi vernik ,in da Pomaga na vse načine pri rasti in razvoju tega tako tehtnega sredstva v dušno-Pastirskem delu.
Ko duhovnik gleda dandanes na področje tiska ga mora prevzeti nekak strah, groza. Bogu in njegovi postavi sovražen, pa tudi brezbarven tisk zavzemata tak obseg in tako moč, da se to, kar je našega, kar izgubi v tem. morju. Milijoni ‘zvodov časopisov gredo dnevno iz neštetih tiskarn v svet, knjig in revij je pa kar cela poplava. Največkrat je gonilna sila vse te tiskovne produkcije, njen edini cilj, samo denar, zaslužek in zato ji ni sveta nobena stvar. V službi satanovi so, ki mami avtorje s poželenjem icči, in zato ne le zagovarjajo greh in hudobijo, ampak zlo poveličujejo, zločine in umazanosti življenja postavljajo na prestol. Ob tem pogledu bi duhovnika res lahko prevzela malodušnost, če bi ne imel zavesti, da je Bog z njim in vsa njegova moč, kot je bila z Davidom, pred mogočnim Goljatcmu Kljub naši skromnosti in revščini, s katero stojimo pred obilico in bogastvom svetovnega tiska, ne smemo izgubiti poguma. Z veseljem in srčnostjo delajmo in (bojujmo ),p;rcelia Domini" tudi na tem polju in On, ki daje rast, bo blagoslovil naše delo in dal tudi vidne sadove, kakor in kadar se bo zdelo prav njegovi božji previdnosti.
Čeprav se katoličani ne morene- primerjati z nekatoliškim tiskom, vendar uekaj pa le lahko pokažemo tudi mi na tem polju. Kar z veseljem beremo, kako imajo katoličani na Holandskem, ki jih je komaj polovica v državi, kar osem katoliških dnevnikov, med katerimi je Volkrand z dnevno naklado nad 200.000 izvodov. In v Hongkongu, tej veliki misijonski metropoli na Vzhodu, z 260.000 atoličani, izhajajo kar trije tedniki z uradi v najmodernejšem, nebotičniku vele. mesta in na tehnični višini, ki ji menda n- para na vsem Vzhodu.
Tudi po drugih deželah katoličani ne spijo. Povsod uporabljajo tisk kot or°dje v širjenju resnice, za pobijanje zmot, za načelno vzgojo ljudi in obliko-VanJe javnega mnenja. Povsod' so duhovniki duša vsega katoliškega tiska, tudi kjer razpolagajo z dobro vzgojenimi in za ta apostolat pripravljenimi laiki.
In pri nas? Hvala Bogu, tudi mi imamo nekaj, če se mi zamejski Slovenci 'Postavimo številčno ob druge narode, moramo priznati, da imamo kar precej -atohskega tiska. Po številu listov in revij namreč, čeprav bi se moral kvalitetno 2 oljšati in bolj razširiti -med ljudi.
Zato je morda prav, da ob 'tem srečanju vsaj bežno prerr.otrimo stanje našega slovenskega katoliškega t:ska, ki obstaja le v zamejstvu, ker onstran meje razpolaga le s skromno „Družino“, ki jo izdaja ordinariat Apostolske administrature v Novi Gorici, in pa knjige Celjske Mohorjeve družbe, ki pa so take, kot so v današnjih tamkajšnjih razmerah. Seveda tudi izdaje celotnega sv. pisma ne smemo pozabiti, ki ga je izdal mariborski ordinariat.
Torej skoraj ves naš katoliški tisk je le izven matične dežele: na Koroškem, Primorskem in v svetovni škofiji, kot je prelat Bitimi imenoval naše ljudi po svetu.
Za točnejši pregled' našega katoliškega tiska v zamejstvu in izseljenstvu je morda prav, da ločimo revije, liste in časopise po skupinah ter dodamo še poročilo o založnikih slovenskih katoliških knjig:
a) verski in nabožni tisk; b) otroški tisk; c) informativni tisk; č) kulturni tisk; d) socialni tisk; e) politični tisk; f) protikomun stični tisk; g) tisk beneških Slovencev; h) razne knjžnei in druge založbe ter samozaložbe. Pri naštevanju se držimo abecednega reda revij, listov in časopisov.
a) Verski in nabožni tisk
A ve Maria, mesečnik, urejajo in izdajajo ga slovenski frančiškani v Lemo ntu v Združenih državah, leitnik 54, uredništvo in uprava: Box 608, Lemont, Illinois; tel. Clearvvater 7-2494.
Božja, beseda, mesečnik; izdajajo ga slovenski lazaristi v Torontu v Kanadi; urednik Franc Sodja, C. M., letnik 13; uprava: 613 Manning Ave., Toronto, Canada.
Baragov vestnik, izdaja ga Južnoameriška Baragova zveza v Buenos Airesu; izhaja od časa do časa in ima nam.en pospeševati Baragovo beatifikacijsko zadevo; tiskajo ga nad 5-000; uredništvo in uprava: Dr. Filip Žakelj, Rivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina.
Duhovno življenje, mesečnik; izdaja ga poseben konzorcij, ki mu načeljuje Anton Orehar, direktor slovenskih dušnih pastirjev; izhaja v Buenos Airesu v Argentini; uredniki pa so: dr. Jože Rant, dr. Branko Rozman in dr. Alojzij Starc; letnik 29; uredništvo in uprava: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Katoliški misi joni, mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev in Slovenske misijonske zveze; izdaja ga Baragovo misijonišče v Slovenski vasi v Lanusu, Argentina, in je nadaljevanje Katoliških misijonov, ki so izhajali v Misij-onišču Groblje pri Domžalah, letnik 36; odgovorni urednik g. iLadslav Lenček, C. M.; uredništvo in uprava: Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina.
Knjižice, izhajajo večkrat na leto in so nekako nadaljevanje tako imenovanih salezijanskih „Knjižic“, ki so do leta 1945 izhajale pri salezijancih na Rakovniku, sedaj jih izdajajo salezijanci v Marijanišču na Opčinah pri Trstu; doslej je izšlo nad 20 knjižic.
Misli, mesečnik za slovenske izseljence v Avstraliji; odg. urednik p. Bernard Ambrožič, OFM, letnik 11; uprava: 66 Gcrdon St., Paddington, N. S. W., Avstralija.
Naša luč, izhaja desetkrat na leto; glasilo slovenskih izs. duhovnikov za slovenske izseljence v Zapadni Evropi; letnik 11; odg. urednik dr. Janko Horn-bock; uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26, Celovec, Avstrija.
Naš vestnik, izhaja nekajkrat na leto v Trstu; izdajajo ga slovenski mestni
dušni pastirji za slovenske vernike mesta Trst; urednik: Dušan Jakumin,, via di Servola 22, Trst.
Nedelja, tednik, cerkveni list za slovenski del krške škofije; izdaja ga DušnopastirSki urad' v Celovcu, letnik 32; odg, urednik dr. Janko Polanc; uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26 (tel. 5.-48), Celovec, Avstrija.
Omnes unum, revija za slovenske duhovnike in redovnike v zamejstvu, izseljenstvu in v misijonih; izhaja v Buenos Airesu šestkrat na leto, letnik 9; uredništvo: Rivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina; uprava: g. Stanko škerbe, Ramon Faleon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Oznanilo, izhaja tedensko na 2 oz. 4 straneh kot dopolnilo mesečnika Duhovno življenje; Slovensko dušno pastirstvo v Argentini ga v 2000 izvodih brezplačno pošilja slovenskem družinam v Argentini; letnik 14; uredništvo in uprava: Ramnn Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina.
b) Otroški /tisk
■ Božje stezicei, mesečnik, prilega Duhovnega življenja, letnik 12; uredh"štvo in uprava prav tam kot za Duhovno življenje: Ramon Faleon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Otrok božji, priloga „Nedelje“, izhaja med šolskim, letom tedensko v Ce: lovcu; izdaja ga Dušnopastirski urad; cdg. urednik dr. Janko Polanc; uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26, Celovec, Avstrija.
Pastirček, izhaja rr.ed šolskim letom v Gorici; izdajajo ga slovenski kate-hetje, letnik 16; urednik msgr. dr. Franc Močn k; uredništvo in uprava: Riva Pia_ zzutta 18, Gorica, Italija.
c)	Informativni tisk
Amerikanski Slovenec, tednik, glasilo Kranjske slovenske katoliške enote, izhaja v Clevelandu; uredništvo in uprava: 6117 St. Clair A ve., Cleveland Ohio, U- S. A.
Katoliški glas, tednik, letnik 13; nadaljevanje ..Slovenskega Primorca" iz Gorice in „Tedna“ iz Trsta, ki sta začela izhajati prvi 1. 1945, drugi 1946 :n sta se zlila v eno leta 1949; izhaja v Gorici; odg. urednik msgr. dr. Franc Močnik; uredništvo in uprava: Riva Piazzutta 18, Gorica, Italija.
d)	Kulturni tisk
Glas Slovenske kulturne akcija, izhaja kot glasilo Slovenske kulturne akeije vsakih štirinajst dni; izdaja ga SIC.A, Alvarado 350, Ramos Mejia FNDFS, Buenos Aires, Argentina; urednik Ruda Jurčec, tiska tiskarna „Baraga“, Peder-'nera 3253, Buenos Aires, letnik 9.
Meddcbje, revija Slovenske kulturne akcije, letno izide šest številk, letnik 6; uredniki: Zorko Simčič, Ruda Jurčec in Rafko Vodeb; uredništvo in uprava: Alvarado 350, Ramos Mejia FNDFS, Buenos Aires, tiska tisk. ,.Baraga", Peder-uera 3253, Buenos Aires, Argentina.
Mladika, mesečnik, izhaja v Trstu, cdg. urednik g. Dušan Jakumin, letnik uredništvo in uprava: Via 1’rento 2, Trst, Italija.
Vera in dom, mesečnik, izdaja ga Družba sv. Mohorja v Celovcu, letnik 9; °dg. uredrik dr. Vinko. Zwitter, uredništvo in uprava: Viktringer Ring 26, Celo-Vec. Avstrija.
d)	Socialni 'tisk
Družabna pravda, izhaja nekajkrat na leto; izdaja jo organizacija Družabna pravda v Argentini; letni.k 16; odg. urednik Rudolf Smersu, uprava Juan Šest, Suarez 123, Buenos Aires, Argentina; uredništvo: Casilla Correo Central 1944,
Buenos Aiired, Argent:na.
e)	Politični tisk
Ameriška domovina, dnevnik, uredništvo in uprava: 6117 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio, U. S. A.
Naš tednik-Kronika, tednik, letnik 14; izdaja ga Narodni svet koroških Slovencev; odg. urednik Janko Tolmajer, Radiše; uprava: Viktringer Ring 26, Celovec, Avstrija.
Slovenska država!, mesečnik, letnik 13. izdaja Slovenska narodna zveza; naslov: 646 Euclid Ave., Toronto, Ont., Canada.
Slovenska pot, izhaja štirikrat na leto, letnik 10; izdaja konzorcj, urejuje uredniški odbor; uprava: Mikelj Jose, calle Humboldt 680, Villa Don Bosco, Ramos Mejia FNDFS, prov. Buenos Aires, Argentina.
Svobodna Slovenija, tednik, letnik 21 (15); izhaja v Buenos Airesu; odg. urednik Miloš Stare, urednik Joško Krošelj, uredništvo in uprava: Ram.on Faleon 4158, Buenos Aires, Argentina.
f)	Protikomunistični tisk
Vestnik, glasilo slovenskih protikomunističnih borcev, mesečnik, letnik 13; ustanovitelj pok. duh. svetnik Karel Škulj, izdaja ga konzorcij, katerega predsednik je Ed: Škulj, upravnik Janez Kralj, urednik Pavle Rant; uredništvo in uprava: Ramon Faleon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Pripomnimo, da so vsi doslej omenjeni časopisi, listi in revije proti brezbožnemu komunizmu.
g)	Tisk Slovencev v Bendlki Sloveniji
S posebno ljubeznijo naj omenimo list Matajur, glasilo naših dragih Slovencev v revni in žafrani Beneški Sloveniji. Pred dvema letoma je list obhajal •svojo desetletnico.
h)	Razne knjižne in druge založbe ;ter samozaložbe
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Rimu je izdalo 1. 1958, 1959, 1960 in 1961 zbornik Kraljestvo božje (1. XVII. do XX), ki nadaljuje s cirilmetodijsko idejo in delom za zedinjenje pravoslavnih s katoliško Cerkvijo kot nekdaj mesečnik Kraljestvo božje doma; uredništvo je v Rimu, tiska pa ga tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.
Baraga, novo slovensko tiskarsko in založniško podjetje;.
Baragovo misijonišče (slovenski lazaristi v Slovenski vasi v Lanusu) so izdali knjigo: Branko Bohinc, Pred' vrati Pekla, Buenos Aires 1961. Za Slomškovo leto pripravljajo 2. izdajo dr. Kovačičevega življenjepisa škofa A. M. Slomška.
Delavci iz Beneške Slovenije v Belgiji že več let za vsako leto izdajajo Trinkov koledar za Beneške Slovence: Tiska ga tiskarna Budin v Gorici.
Družba sv. Mohorja v Celovcu, ust. 1. 1851, izdaja vsako leto redni knjižni dar ter izredne izdaje verskih, nabožnih in drug h knjig.
Družabna pravda v Buenos Airesu je zadnja leta izdala in založila zlasti
dela pok. dr. Ivana Ahčina: Sociologijo in Socialno eko-nomijo; sedaj je prevzela Bkrb za slovenski prevod socialne okrožnice „Mater et Magistra".
Goriška Mohorjeva družba, ust. 1. 1923, izdaja vsakoletni redni knjižni dar ter izredne izdaje verskih, nabojnih in drugih knjig.
Južnoameriška Baragolva zv®za poleg Baragovega vestnika izdaja in zalaga Baragovo knjižnico; doslej je izšel 1. zvezek: Barago na oltar; tik pred iz:dorr., je
2.	zvezek, ki bo vseboval življenjepis p. dr. Hugona Brena OFM in del njegovih spisov o Baragi; vsi drugi Brenovi spisi o Baragi bodo izšli v naslednjih zvezkih.
Mladika v Trstu je pred kratkim založila dr. Stankotu Janežiču novo pesniško zbirko v proz: pod naslovom: Moja podoba.
Mišk v Sydneyu v Avstraliji že pet let izdajajo in zalagajo Baragov ko. iedarček za Slovence v Avstraliji; 1. 1959 irr.a naslov: Koledarček za leto Gospodovo 1959.
Scim eniška Marijina kongregacija v izs. semenišču v Adrogueju v Argentini je 1. 1960 izdala in založila mar. molitvenik: Dr. Filip Žakelj Zdrava, Marija, milosti polna, tisk. Družbe sv. Mohorja v Celovcu, strani 12i0.
Slovenska kulturna akcija v Argentini poleg „Glasa Slov. kult. akcije" iin revije „Meddobje“ izdaja in zalaga tudi knjige leposlovne in znanstvene vsebine. Pesmi Karla Vladimirja Truhlarja, 'Rdeče bivanje, Buenos Aires 1961, so n. pr. izdanje SKA. Stanko Majcenove Povestice pa že 48. izdanje.
Slovenski frančiškani v Lemontu v Združenih državah poleg mesečnika Ave Maria vsako lete izdajo in založe tudi Ave Maria Koledar,, ki ga tiskajo v več tisoč izvodih.
Slovenska dušno pastirstvo v Buenos Airesu v Argentini že več let izdaja in zalaga Stenski koledar, pa tudi knjige. Zadnji čas je izdalo in založilo n. pr.: Alojzij Košmerlj, Marija v družinah slovenskih izseljencev v Argentini, Buenos Aires 1959; Dr. Filip Žakelj, Mar ja slovenskega naroda ne bo zapustila (šmarnice v spomin ljublj. škofa dr. Gregorija Rožmana), Buenos Aires 1960; Franc ^°dja C. M., Prebodeno Srce, Buencs Aires 1961. Za Slomškovo leto pa so izšle v posebni knjižici Slomškove šmarnice.
Svobodna Slovenija poleg itetihika „Svobodna Slovenija" vsako leto izda dobro urejen Zbornik Koledar Svobodne Slovenije; zšlo je tudi v njeni založbi nekaj drugih khjig; Zbornik Koledar Svobodne Slovenije 1962 je že 19. knjižna izdaja te založnice.
Msgr. škerhEc Matija v samozaložbi izdaja in zalaga svoje spise o komunističnih zločinih na slovenski zemlji. Najprej je tem spisom dal naslov: Rdeča zver, pijana krvi, potem pa je naslov spremenil v Krivda rdeče fronte. Marca 1961 je izšel pod tem. naslovom prj Dr. sv. Moh. v Celovcu III. zvezek na 90 str.
Zdatomašniški sklad (pok. Anton Merkun) je izdal in založil knjigi: Srečka Gregorca: „Fundamentalka“ in „Dcgmati'ka“,. tisk. tiskarne Bud n v Gorici.
Zveza slovenskih protikomunističnih borcev, Cleveland, USA je za 15. obletnico prežalostnih vetrinjskih dogodkov izdala in založila knjigo: Vetrinjska tragedija, izšla avgusta 1960 v Clevelandu; tisk. „Ameriška domovina" v Clevelandu.
Kot zanimivost omenimo, da je jezuitski misijonar Vladmir Kos oktobra 1960 v Tokio na Japonskem izdal in založil svojo pesniško zbirko: Daber večer, Tokio.
Gotovo pregled slovenskega katoliško usmerjenega tiska v zamejstvu in izseljenstvu ni do skrajnosti pc-poln. Vsaj glavne stvari smo navedli. Veliko je Pisal in zalagal zlasti pok. duh. svetnik in biseromašn k Anton Merkun.
Zanimiv bi bil seveda tudi pregled slovenskega liberalnega, protiverskega, brezverskega in komunizmu naklonjenega tiska, da bj videli, koliko nevarnosti je v tem-tisku za versko življenje in poštenost Slovencev v zamejstvu in zdomstvu.
Ob misli na naš katoliški tisk v zamejstvu in v tujini Bega prav iz srca zahvalimo za vse, kar imamo, da je sprejel naše .žrtve in jim dal rast. Kako hutib je bilo pri nas na Primorskem, ko je pred 1945. letom oblikoval naše javno življenje le rdeči tisk. Nas duhovnike je 'to stanje naravnost morilo. Zato smo se takrat zbrali v Gorici v stolniški zakristiji, ker drugega prostora nismo imeli, in sklenili, da ustanovimo čeprav z velikim.: žrtvami katoliški tednik „Slo-venski Primorec", ki je pozneje prevzel ime »Katoliški glas". Hudo je bilo takrat, a se nismo bali, da le rešimo, kar se da, in damo ljudem vsaj možnost, da ne slišijo samo rdečega zvona.
Boga zahvalimo, da lahko našim, ljudem in svetu povemo, kar bi radi povedali. V gpriški nadškofiji katoličan': italijanskega porekla prej niso imeli svojega glasila, pa so se morali za svoje stvari obračati do brezbarvnega tiska, da jim objavi proteste. Marsikdaj jim j h niso objavili. Zato je ob neki taki priliki njihov duhovnik nam rekel: »Blagor vam., ki imate svoj. tednik, da lahko poveste svoje misli.",
Boga zahvalimo in več gorečnosti v naše vrste, tudj pr: zadevi tiska. Znova priznajm-iO: Nas tisk ima še mnogo nepopolnosti, treba jih je odprav ti; ima premalo gorečih apostolov in sodelavcev, več ognja je. treba za to velevažno sredstvo apostolata.
Dovolite mi še nekaj konkretnih predlogov pri tem vprašanju našega
tiska:
1.	) Treba je, da mi duhovniki za naš tisk molimo. Tudi vernike je treba na to navajati, zlasti člane naših organizacij. Prav bi bilo, da bi m.i duhovniki zmolili v ta namen dnevno eno kanonično bero, ali še bolje, da bi zmolili eno dnevno horo za vse potrebe naše in naših sobratov in vernikov doma in po svetu. Menim, da morda le res premalo molimo za naš narod in se premalo živo zavedamo v naših preizkušnjah, da le, »kdor prosi, prejme".
2.	) Bolj se je treba potruditi za širjenje našega tiska med ljudmi. Povsod bo težko spraviti v hišo katoliški politični Pst, ker je pač še zastrupljena mentaliteta naših ljudi', verski list pa bo le dobil dostop v domove, kjer še niso popolnoma odtujeni Bogu. Duhovnik je duša pri tem delu. Kjer se duhovnik zgane, tam gre; kjer nič ne naredi, tam je malo ali nič katoliškega tiska v duhovniji. — Pravijo, da se je kardinal Maffi, ko je b:l nadškof v Piši v Italiji, na pastoralnih obiskih župnij predvsem zanimal za dve stvari: koliko je obrabljen ključ od tabernaklja in koliko je naročnikov katoliškega tiska ter tako po obhajdih in številu naročnikov meril stanje in rast duhovnij.
Pri nas na. Primorskem organiziramo vsako leto mesec katoliškega tiska, ki je navadno v. januarju in ki se zaključi z .nedeljo za katoliški tisk okrog praznika zsv. Frančiška Šaleškega, zavetnika tiska. Vsako leto je nekaj uspeha: nekaj novih naročnikov in nekaj podpore, ker se to nedeljo pobira miloščina za naš tisk; pa tudi nekaj bolj žive zavesti o važnosti tiska, ker so vsi duhovniki naprošeni, da ob tej priliki pridigajo o tisku.
3.	) Morda bi ne b lo napačno, če bi ustanovili tudi centralo našega katoliškega tiska v zamejstvu, kjer bi imeli sezname vseh publikacij in tudi publikacije same po letu 1945, in kamor bi lahko tudi pošiljali poročla, da jih potem ta center objavi.
Včasih se je že kje utrnila m.isel, da bi naš tisk bolj poenotili, da bi bilo
bolje manj period čnih listov, a da bi bili ti boljši. Ne vem, če je ta misel posrečena. Raztreseni sme, .vsak ima svoje probleme, svoje težave in svoje težnje, zato bi poenotenje temu razvoju škodilo. Veliko jc zrastlo.prav iz potreb, zato bi b lo škoda s tem. pretrgati. S skupnimi močmi bi se pa dalo res marsikaj organizatorično in idejno izboljšati. Veliko smo pri svojih revnih gmotnih razmerah ustvarili, ohranimo to junaško požrtvovalnost, pa bomo še slišal: klice časa in jim sledili.
4.) Duhovnik bi moral čutiti tudi več dolžnosti do dopisovanja in sodelovanja pri našem, tisku, Tudi to je zelo potrebno, ker bo s skupnim delom vse lepše in bolj pestro.
Šobratje, naš tisk je naše orožje in orodje v božjem kraljestvu,, delajmo zanj ,:n bojujmo z njim svete boje za Boga in naš narod!
NAS TISK IN MOHORJEVA
Janez Hornbock, Avstrija
Razgovori, povezava, osebni stiki so v času, kot je današnji, nujno potrebni. Da se .srečanje slovenske zamejske duhovščine vrš: ravno v Celovcu, bo 5 stališča našega tiska gotovo v korist vsem, ki jim je pri srcu skrb za katoliški slovenski tisk med Slovenci v zamejstvu, in tudi v kor st Mohorjevi družbi kot založbi in tiskarni. Kajti to srečanje je lepa in ugqdna priložnost za izmenjavo in koordinacijo misli o slovenskem zamejskem tisku v zamejstvu sploh mi konkretno tudi o nadaljnem založniškem in tiskarskem delu Mohorjeve. Zato se v imenu Mohorjeve družbe vsem zahvaljujem., ki so organizirali ta prvi pastoralni tečaj slovenskih duhovnikov. prav v Celovcu. Vsi ste dobrodošli v Mohorjevi h:ši in ste vabljeni,, da si ogledate obrat Mohorjeve družbe in ocenite nAno delo na kraju samem.
V teh dneh je Mohorjeva tiskarna obhajala 10-letnico obnovitve obrato-Vanja po drugi svetovni vojni. Da zadeve okrog Mohorjeve prav presojamo, se mi zdi važno poudariti naslednje.
Treba je vedeti, da v letih po drugi svetovni vojni v Celovcu n:smo imeli Mobenih normalnih pogojev, ki b:	sami po sebi že terjali ali narekovali
začetek založniškega ali celo tiskarskega dela. Idejna in politična nejasnost je bila velika. Manjkalo je odločnosti in iniciative. Katoliško usmerjeni koroški Slovenci nismo imeli nobene organizacijske oblike, nobenega upravnega aparata, nobene pisarne, ne založniške in ne tiskarniške koncesije, nobenih strokovnjakov, niti ne pisarniške mize in p sarniškega stroja. Mohorjeve hiše so nam vrnili šele Po dolgih pogajanjih. Bile pa so porušene od bombardiranja, zasedene po vojaščini *n Po strankah, ki so bile vse pod stanovanjsko zaščito.
Ed no, kar smo v Celovcu imeli in kar je narekovalo začetek založniškega m tiskarskega dela, je bilo starodr.vno ime Mohorjeve družbe in njena 100-letna slavna .tradicija. Spominjam se jasne besede velikega prijatelja Mohorjeve p. OdiLa Hajnška OFM, ki je rajnemu prelatu Valentinu Podgorcu in meni dejal: »Mohorjeva družba je edina firma in edino ime, kateremu bodo Slovenci v se-
danjem času zaupali. Le pod to streho se bo dalo zbrati slovenske ljudi po širnem svetu. Čas zahteva ,da začnem.o z delom." Te besede so se uresničile. Slovenski, človek je že nekako po svoji narodni tradiciji k temu vzgojen, da seže po Mohorjevih knjigah in da zaupa temu 100 let staremu imenu.
.Delo Mohorjeve družbe, ki se je pred desetimi leti znova začelo, se je nadaljevalo, uspevalo in raslo ob skupnih naporih, skupnih potrebah in skupni koristi Slovencev na Koroškem, v zamejstvu in po širnem svetu. To delo je bilo kup dobr h volj, v isti cilj usmerjenih. Te dobre volje, pripravljene na žrtve, so delo Mohorjeve kot založbe, kot tiskarne in kot družbe držale, nosile in vodile do sedanjega razmaha. Nepozabni bodo napori velikega moža med koroškimi Slovenci, prelata stolnega kanonika Valentina Podgorca; idealizem in dejavnost, ki jo je razvil p. Odilo Hajnšek na Koroškem in v Amerik ; trdnost in neomahlji-vost dolgoletnega družbinega predsednika stolnega kanonika Aleša Zechnerja, ki je v težkih in nejasnih časih zastavil svoje ime za družbo; požrtvovalnost koroških duhovnikov in žrtve iz idealizma za dobro stvar vseh družbinih poverjenikov po širnem, svetu.
Na podlag: in v luči teh spoznanj ter lastne že skoiaj 15-letne izkušnje ob težavnem in odgovornem delu pri Mohorjevi naj poudarim:
Mohorjeva družba ni najprej trgovsko podjetje. Mohorjeva družba je cerkvena bratovščina, ki deli živim in rajnim udom dobrote skupne molitve, svetih maš in odpustkov. Njen namen je pomagat' slovenskemu človeku, ki je danes tudi v zamejstvu v veliki nevarnosti, da izgubi zvestobo do vere in Cerkve ter do svojega naroda. To vzvišeno delo se ne da vršiti s plačanim aparatom. Stebri Mohorjeve družbe ste vi, dragi poverjeniki, ki delujete rr.ed zamejskimi Slovenci na Koroškem, po Evropi in po širnem svetu. Kdo je zgradil delo Mohorjeve in kdo ga bo vzdrževal naprej ? Edino le in v prvi vrsti idealizem, zastonjsko delo, osebne žrtve in denarne žrtve, požrtvovalnost in skupnost vseh poverjenikov po širnem svetu ob zastonjskem, izredno težavnem in požrtvovalnem, vodstvu odbora v Celovcu. Odbor v Celovcu prosi in pričakuje od vseh poverjenikov tudi nasvetov, dobrohotne kritike in iniciativnega sodelovanja. Odbor bo o vseh nasvet h razpravljal in na vsak nasvet tudi odgovoril. Take naj vsak poverjenik, ki nesi v težavah vsakokratne situacije težo dela, posredno posega tudi v vodstvo družbe in sousmerja njeno bodoče delo. V imenu odbora družbe in tudi v lastnem imenu kot ravnatelj družbinih podjetij se tu vsem poverjenikom in vsakemu posebej prisrčno in prijateljsko zahvaljujem. Kar smo storili, kar delamo in kar bomo storili, smo in bomo storili iz čistega namena za Boga,, za sveto vero in sveto Cerkev in za našega slovenskega človeka, ki je danes tako vsestransko ogrožen.
Nepravilno in tudi neživljenjsko pa bi b:lo, če bi naš tisk in založniško delo Mohorjeve slonelo le na izrednem idealizmu in osebni požrtvovalnosti poverjenikov. Slovenci smo vajeni skromnih razmer in tudi vajen , da naše kulturno delo živi večinoma od idealizma in požrtvovalnosti posameznikov. Mečni smo včasih v idejah, odpovemo pa večkrat v realizmu, v prakt čnih, gospodarskih in organizatoričmh zadevah današnjega tako neusmiljenega in zmaterializiranega življenja.
Pri tem mislim tole: Naš vsakoletni Mohorjev dar se miora vsebinsko ,n tehnično izboljšati. Razume se, da marsikdo po svetu, ko je prejel Mohorjev dar. ni bil povsem zadovoljen. Zakaj ni bil dar boljši? Kje so bile težave? Mohorjev
dar je bil leto za letom odvisen od tolikih slučajnosti, ki jih nobeden ni mogel predvidevati. Sodelavci Koledarja so raztreseni po širnem svetu. Vsi so z delom preobremenjeni. Razumljivo je, da rokopisi prihajajo prepozno. Tako tudi Koledar ne dospe 'kot božično darilo v vsako slovensko družino. Vsem prizadetim kličem: ne zamerite in imejte razumevanje! Trudimo se, da Koledar nudi res vsakemu nekaj. Nadalje nam manjka rokopisov, premalo je izbire. Včasih nismo-imeli prav nobene izbire. Posrečilo se nam je, da moremo sedaj vsaj tri knjige objaviti vnaprej. Le vprašanje četrte knjige mora zaenkrat ostati še odprto. Dalje ni bilo pametno, da smo se vezali s sprejemom tak h knjig v Mohorjev letni dar, ki se nadaljujejo. V svoji dobroti smo obljubili, da bomo sprejeli rokopise, kateri nam niso bili predloženi. Pisatelji so pač najprej hoteli imeti našo obljubo in potem, so šele pisali.
Zanaprej prosimo- poverjenike po širnem svetu, da se pozanimajo za želje mohorjanov glede knjižnega daru in nam svetujejo, katere knjige naj sprejmemo v vsakoletni Mohorjev dar. Prosimo tud; rokopisov in sodelavcev. Prispevke in večerniške povesti sm-o- pripravljeni tudi honorirati po naših skromnih močeh. Trudili se bomo, da bomo letni knjižni dar kvalitativno in kvantitativno izboljšali in ga prilagodili željam, naših poverjenikov in udov družbe.
Končno je knjižni dar tudi finančni problem. Treba je vsako leto vložiti v papir in delo več kot 200.000.— šil. in ta denar včasih kreditirati dalj kot ezl<> leto. Zato nam zelo koristi vsak, kdor plača Mohorjeve knjige vnaprej. Dred drugo svetovno- vojno je slonelo vse delo Mohorjeve na vplačevanju udnine vnaprej. Kjer se le da doseči, naj bi tudi danes stremeli za tem ciljem.
Naj omenim tudi še izredno težaven problem hitre in točne ekspedicije. Djudje se selijo in menjajo naslove. Treba je računati riziko izgubljenih pošiljk in paketov. Ponekod je tudi še zelo -c-koren in težaven način plačevanja. Denar dostikrat prihaja pozno in po mnog h nepotrebnih -ovinkih. Naše knjigovodstvo je — smemo reči — točno- in je vzdržalo že razne državne kontrole.
Prav radi postrežemo s knjigami vsakomur, ki se obrne na našo pisarno v Mohorjevi hiši v Celovcu. Zainteresirani smo, da navežemo trgovske stike z razn mi kulturnimi podjetji in slovenskimi trgovinami po širnem svetu in nu-5^m° tudi običajne trgovske provizije pri vseh naročilih, ki se plačujejo ob običajnem plačilnem roku. V zadevi pošiljanja denarja se obračajte po pojasnila na našo pisarno.
Razveseljivo je, da se je Slovencem, po svetu posrečilo ustvariti svoje lastne tiskarne in založbe. Ta lokalna literarna in kulturna ustvarjanja posa-meznih pokrajin so gotovo upravičena in potrebna in v veliko čast slovenskemu človeku v zamejstvu. Pri Mohorjevi smo mnenja, da bi se dala povečati v obojestransko korist :zmenjava knjig in publikacij. Tudi cene se bodo go-tovo dale
uravnovesiti.
Mohorjeva družba razmišlja še druge možnosti, kako bi se vprav z or-kanizatoričnim, tehničnim, tradicionalnim in tudi finančmm -potencialom družbe ju njene tiskarne- dal Slovencem v zamejstvu poleg navadnega Mohorjevega njižnega daru tudi -še na širši podlag: dober, koristen in potreben tisk, ki bi 1 poceni obenem in na tehnični višini hkrati. Mislim predvsem na zgled nemih književnih družb (Buchgemeinde-n), ki imajo določeno število naročnikov in Jemalcev. če se na primer nam s skupnim naporom vseh poverjenikov in po, san-.eznih mohorjanov po sveitu posreči organizirati kakih 2000, za nekatere
knjige bi zadostovalo tudi 1000 ali 1500 naročnikov-subskribentov, bi bilo mogoče po razmeroma zmerni ceni in v izdelavi, ki so jo naši ljudje vajeni pri knjigah drugih narodov, oskrbovati našega človeka po širnem svetu z raznimi poučnima in zabavnimi knjigami in publikacijami. Zdi se mi, da se more danes takega programa v zamejstvu med Slovenci lot:ti edinole Mohorjeva družba v Celovcu s svojo že precej izpopolnjeno tiskarno. Dokaz, kaj ta zmore, je Rimski misal, ki ob desetletnici obratovanja dela čast tiskarni in njenemu uredniškemu ih tehničnemu osebju.
Vsem, ki bodo pomagali, da dosežemo v doglednem času tudi to zamisel našega založniškega programa, vnaprej: iskrena zahvala. Pomagali bomo ugledu slovenske besede in slovenske kulture v zamejstvu in našemu človeku v tujem svetu.
Duhovnik in askeza
Franc Mihelčič, Avstrija.
Na pastoralnem tečaju v letošnjem poletju (1961) je bilo tudi predavanje
0	askezi duhovnika. Prav to predavanje me je nagnilo napisati nekaj misli k temu vprašanju, zlasti ker je omenjeno predavanje seglo, preko okvira askeze in obravnavalo že nje sadove.
Askeza na sploh ima svoj pomen v smotru življenja. V zadnjem smotru, ki je združenje vsega človeka (duše in telesa) z Bogom v večni sreči. Življenje na zemlji z vsem, kar ga spremlja, je priprava in prizadevanje za to. V življenju naj človek zori v osebnost, naj jo razvija po smernicah, ki jih je dal Kristus z besedo (naukom) in zgledom, v resničnega človeka, čigar najpopolnejši vzor je Gospod. Tak človek je sposoben motriti, presojati, doživljati, srečati se, kar prinese življenje, pod vidikom onstranosti. .Te sposoben stremeti po sreči v življenju kot pripravi in odsvitu večne sreče, ker je združen z Bogom.
Askezo so imenovali Grki prizadevanje za obvladanje tehnike v športu, vojski itd. In Pavel pravi, da je naše življenje tak šport, tako vojskovanje (pr.
1	Kor 9, 24-27). Da ne mahamo v prazno (in v prazno maha, kdor se da obvladati od tostranosti in išče zadoščenja v njej) se je treba vežbati, gojiti askezo. Na eno opozori posebej Pavel: nudus cum nudo luctat. Smoter askeze mora biti svoboden človek, ,to je človek osvobojen od vsega, kar bi ga moglo vezati na tostransko in ovirati pri prizadevanju za onstranstvo.
Pri predavanju v Celovcu je bilo rečeno: vse poje. Zrela osebnost poje, Vse, kar je okrog nje, poje, kar uporablja, poje. Ta izraz more biti le prazna beseda, ali pa tudi izraz, ki obsega globoko misel. Vzemimo ga s te plati.
Človek je od Boga določen v življenju za igralca, ne le za gledalca; mora delovati na odru življenja aktivno. Svet in življenje sta le gledališki oder, režiser pa je Bog. Znana primera. Da pa more človek uspešno igrati (to pomeni, da se more v različnih situacijah pravilno znajti, tako da se razvija njegova osebnost in zori po zamisli božji), se mora oprostiti ovir, M ga pri tem ovirajo. Ali pa vzemimo zgoraj omenjeni izraz „peti, poje“ v pomenu, da se mora človek.
oprostiti vsega, kar ga bodisi znotraj, v njegovi duši, bodisi zunaj, v njegovem zadržanju, ovira živeti res v božjo slavo (peti božje slavo) in poslušati petje vsega stvarstva (nebesa in zemlja prepevajo tvojo slavo).
Pomnimo pa, da pri askezi ne gre za uničenje sposobnosti, lastnosti, nagnjenj, teženj in drugih božjih darov, niti ne za potisnjenje le teh v podzavestno, kjer bi životarili in ne imeli uspešnega, pozitivnega vpliva na naše zadržanje, marveč bili v veliko nevarnost in oviro pri najvažnejšem prizadevanju človeka, da vrši od Boga dano nalogo. Gre za obstoj v okolju in sicer za uspešen obstoj, to je, ne le da pod njegovim, vplivom ničesar ne izgubimo, na svoji osebnosti ne trpimo škode, marveč da se z njegovimi vplivi celo okoristimo, obogatimo.
Pri gradnji osebnosti, pri prizadevanju za osebnost, pri askezi torej gre za ravnovesje med dušo in telesom, za ravnovesje med zavestjo in podzavestjo, to je silami, ki so v podzavesti (ali ne-zav-esti). To ravnovesje pa je v tem, da prevladuje duh, d'a te lastnosti ne le niso kvarne, ne vlečejo človeka k zemlji, marveč so koristne, mu pomagajo, dvigati se 'kvišku, bolj in bolj zoreti in »e sPopolnjevati. Zato je človekova naloga, da jih dviga in usmerja kvišku. Samo tako bodo ad aedificationem, in ne ad destructic-nem personae. Vsako nasilje, zatiranje in potiskanje v podzavest (pozabnost), bi se zelo maščevalo. Od Gospoda danih sil ni mogoče uničiti; one ostanejo in vrnejo nasilje z nasiljem. Posledica tega bi b la nepristna osebnost, maska. Človek bi se zdel sebi in drugim nekaj drugega, kot pa bi bil v resnici. To je predvsem še zato tako nevarno, ker so še druge sile izven človeka, ki ga v tem pravcu ogrožajo, n. pr. napačna Vzgoja, javno mnenje, poklic itd.
Askeza mora upoštevati vsaj tri elemente: 1. biti mora individualna, to je upoštevati mora individualno nastrojenost duše in telesa; 2. upoštevati mora Človekovo nalogo v družbi in življenju (poklic, stan), kajti on se mora za to nalogo bolj in bolj usposabljati in ne morda za nekaj drugega, in 3. okoliščine, v katere je postavljen, pa naj bo naravno (to je po rojstvu) ali pa umetno (po
svobodni izbiri).
Samo tako si bo mogel človek uspešno prizadevati za razvoj resnične osebnosti. Proti prvemu postulatu bi grešil, če bi hotel biti drugačen, kot jo, z dru-gimi lastnostmi (bolj nadarjen, drugače raščen, drugega stanu, drugačnega temperamenta); človek se mora vzeti kot to, kar je, in se sprijazniti s tem, kar inr.a, tudi s svojimi napakami, pa skušati, kar je v njegovi moči, zboljšati. Proti drugemu postulatu bi grešil, če bi hotel biti kaj drugega, kot je, namesto duhovnik kmet, namesto, učitelj oficir, namesto mož ženska itd. Ali pa, če bi se zunaj drugače vedel, kot je njegovemu stanu in poklicu primerno. Tudi poklic ih služba terjata pristnost. Nepristni originali odbijajo. Proti tretjemu postulatu p1 grešil, če bi se ne znašel z okoliščinami, v katerih živi in v katere je postav-Jen. Ni begat, pa se dela bogatega, člana premožne družine, je nepoznan, pa se van 2 visokimi zvezdami, ni učen, pa stori vse, da bi ga priznali kot lumen in
Podobno.
Askeza ni v premagovanju, če razumemo premagovanje kot zatiranje, mar-v obvladanju nižjega; še več, je v usmerjanju, kot smo zgoraj rekli, nižjega višjemu. Vsako zatiranje je negativno, je torej škodljivo. To velja zlasti za afcktivn0 silo, ki usmerja človeka, da sledi sreči; je teženje za srečo. To silo nienujemo libido (pa ne v Freudovem smislu, ki jo je omejil le na iskanje sreče ^ spo.]nem izživetju; pojem libido je mnogo širši in more imeti več objektov, k* 80 videti, kot ibj mogli človeka osrečit-'; so pa le odtenki, cdsviti Absolutnega, 1 edini more popolnoma osrečiti človeka). Ta afektivna sila je dana človeku,
da more iskati sreče in mu more pomagati, dvigniti se k Bogu, pa tudi povzročiti, da se preda satanu, če mu le ta obeta popolno srečo (to vidimo že pri prvem stvo, k Absolutnemu.
Najvišja naloga askeze je torej obvladati to silo in jo usmerjati v onstranstvo, k Absolutnemu!
Kaj pa duhovnikova askeza?
To, kar smo rekli zgoraj o namenu askeze, velja za vsakega človeka in za vsako vzgojo. Torej tudi za duhovnika, kolikor je človek in kristjan. Toda pri duhovniku taka askeza ni dovolj. Njegova osebnost ni le osebnost navadnega človeka, niti navadnega kristjana, marveč ima posebne znake, lastnosti; je osebnost duhovnika. Če smo že zgoraj rekli, da mora biti človek kristjan č:mbolj ■odprt, čimbolj svoboden, če naj se usposobi čimbolj uspešno srečati Boga, stvarstvo, bližnjega, dobrine sveta, dogodke življenja, velja to še bolj za duhovnika. On je poklican za najbližjega sodelavca Boga in iis quae sunt ad Deum et ad homines.
Biti mora prost, svoboden, resonančen za Boga, sposoben slišati Boga, občevati z njim, ga srečati v notranjosti svoje duše, izmenjati z njim dobrine, ki jih ne obdrži zase, marveč jih ponese ljudem, pa naj bo, da gre za besedo: loquere Domine, da more po njem govoriti Gospod svojemu ljudstvu, bodisi, kadar gre za delitev zakramentov, kadar gre za to, da se Kristus po njem predaja vernikom. On je v enem kot v drugem primeru posrsdnik božjega srečanja z ljudmi. Prost mora biti, da (sliši in vidi božjo ljubezen do ljudi v stvarstvu, v dogodkih življenja, v zgodovini narodov. Prost in resonančen mora biti, da sliši proslavljati Boga v vsem življenju in da ga proslavlja ne le sam, marveč vse to proslavljanje ali petje stvarstva združi v svojih posvečenih rokah, v svojem posvečenem telesu in ga ponese Bogu pri daritvi svete maše, pri molitvi brevirja, da, v vsem svojem življenju.
Biti mora prost za ljudi, da razume njihove potrebe, da si jih prisvoji, da vidi v njih božjo podobo, da vidi v njih svojega Gospoda Jezusa, morda umazanega, raztrganega, izdanega, pa kljub temu Njega samega, da občuti sočutje z njim in skuša to podobo zopet očistiti in postaviti na mesto, ki ji v skupnosti, ki je Cerkev, tudi gre. Biti mora sposoben zavzeti se za ljudstvo kot Mojzes, kot Kristus na križu: Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!
Viszan, nesvoboden duhojvnik je za vse to nesposoben; 0n r.e stoji sam, čist, resonančen, prost med Bogom in ljudmi, marveč stoji med Bogom in njim, med ljudstvom in njim njegov sebični jaz, ki mu brani zoreti, presojati, zavzeti pravilno, resnično, objektivno stališče do tega, kar je božje in kar je ljudstva.
Zato smo rekli, terja askeza od duhovnika več kot od laika; iti mora ne le globlje, marveč tudi višje. To bomo še bolje razumeli, če pomislima, kaj je duhovnik. Sv. Pavel ga opiše z izrazi: homo Dei, apostolus, sapiens architectus, vas electionis, dispensator mysteriorum Dei in spectaculum mundoi. Oglejmo si le te poteze natančneje.
Homo Dei. Je homo, to je resnični človek, nič potvorjenega, z vsemi lastnostmi in sposobnostmi; resničen, ne namišljen, ne navidezen, r.e maska, še več: je, kolikcr se da, zrel človek, izoblikovan človek. Nekdo, ki si je prizadeva! približati se Kristusu, uresničiti v sebi Njega.
Dei. Božja last, oni, ki si ga je Bog prisvojil, prilastil, ki mu je posvečen, od Boga izbran. Še več: božje orodje: prostovoljno, zavestno, ne mrtvo. Oni, ki
je prežet od koristi božjih, klv zanje gori: zelus domus tuae comedit me. To je čast in to je cilj duhovnikov.
Vas electionis. Od Boga izbran. „Niste vi mene izbrali, marveč jaz sem vas izbral." S posebnim namenom izbral. In prav to dela duhovnika, da je duhovnik. In namen? Ut portet nomen meum... Nosilec božje Besede, to je Boga. Posrednik med Bogom in človeštvom. Verus hoimo, pa homo Dei. Njemu je zaupan Kristus kot Verbum: praedicate omni ereaturae, in kot sacrarr.entum: in krščujte. To je njegova služba: vas Dei.
Apcstohis: poslanec Kristusov, da Kristus po njem ostane v svetu. Da ostane in deluje po besedi in po zakramentih. Je testis Christi z besedo in dejanjem, to je življenjem. Je predan Kristusu, ker se je Kristus predal njemu. Poln Kristusa, če naj ga da drugim. Kako naj ga da, če ga sam nima? Če se dela, kot bi ga imel, je maska-
Sapiens arch.itectus in mundo.. Tu naj gradi božje kraljestvo v dušah in v človeški družbi upoštevajoč okoliščine in realnost. Arhitekt mora računati realno. S tem, kar ima: s sredstvi in terenom. Pa tuli z graditelji. Tako tudi duhovnik: ne sme računati, da že ima svetnike, pa tudi ne obupavati, kot bi i?nel okoli sebe od Boga zavržene. In z realnimi okoliščinami, ne s takimi, kot si jih želel. In iz tega, kar je in kakor je, mora graditi z božjo pomočjo in Kv°jim prizadevanjem, božje kraljestvo. Dosledno, predano, premišljeno: sapienter!
D spensator mysteriorum Dei. Božja beseda in zakramenti so mu zaupani. On je njih delivec. In oboje kot sacramentum, sredstvo, po katerem pride Kristus v stik s človekom in obratno. Zato velika odgovornost,; pa velika marljivost in Pridnost, recimo raje gorečnost in zvestoba.
Spectaculum mundo. Ljudje ga gledajo, so začudeni, nekaj tujega se jim zdi duhovnik, anahronizem, nepotrebnega. Zakaj? Vos non estis de hoc mundo! Kar ni iz okolja, zbuja začudenje. Kot cirkus! S tem, pa zbuja tudi zanimanje ali spotkanje. Oboje more biti v korist, če se prav izrabi. Na drugi strani pa je duhovnik tudi spectaculum: vzor ljudem., ki vleče s svojim življenjem. Pravijo, da kino vpliva: spectaculum! Naj bi bilo življenje duhovnika tudi polno pozitiv-^‘ega vpliva, vsaj za vse dobro misleče.
V tem, žal, le na kratko' nakazanem, vidimo smer duhovnikove askeze.
Ne pozabimo pa, kar smo zgoraj rekli: človek je enkraten in enkratna je hožja zamisel o njem. Tudi duhovnik. Vsako kopiranje, šabloniranje bi bilo zgre-"eno. Vsak naj goji individualnost, kot mu je dana, in uresničuje v njenem, okviru sv°jo osebnost. Pomnimo:
askeza mora biti fz življenja, po življenju, za življenje in
biti mora resnična, upoštevajoč individualnost osebe in okolja.
Naj to za sedaj zadostuje. Ob priliki si bomo ogledali, kako pride duhovnik d° lastnosti, ki so njegovi duhovniški osebnosti potrebne.
VSE SOBRATE ISKRENO VABIMO, DA SE UDELEŽE DRUGEGA PASTORALNEGA TEČAJA SLOVENSKIH ZAMEJSKIH IN IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV IN REDOVNIKOV PROTI KONCU AVGUSTA 1962 V TRSTU
Kristus v zakramentih, Kristus po zakramentih, Kristus zakrament
Franc Mihelčič, Avstrija
Včasih smo rekli: zakramenti so vidna in učinkovita znamenja milost’. ‘Vemo pa, da si pod tem. nismo mogli bogvekaj predstavljati. Časi so se spremenili, filozofija in teologija sta se približali in marsikaj je dobilo bolj jasno obliko. Danes ©e izražamo o zakramentih nekoliko drugače, ker jih gledamo z drugega, globljega vidika kot nekoč.
Včasih smo primerjali zakramente s kanali. Kako netočno! Kanal je nekaj drugega kot t sto, kar se po kanalu pretaka; predvsem pa je povsem, pasivno in samo pust:, da se nekaj po njem pretaka. Nima pa z njim nič opraviti, je po bistvu nekaj drugega. Pri zakramentih je stvar drugačna.
V pričujočem, prispevku hočem podati nekaj misli o zakramentu ter o njegovem delovanju, oziroma o pogojih njegove uspešnosti, učinkovitsti.
Da nam bo jasno: Krstus ni v zakramentu; zakrament ni posoda, ki bi vsebovala Kristusa, marveč je Kristus sam zakrament, eden za vse.' Zakramenti, to je vidna znamenja, so različne oblike, ki omogočajo Kristusu srečati se personalno z vernikom, in obratno. So torej raznim situacijam 'n potrebam človeka prilagojene oblike srečanja s Kristusom; iso različne in sicer sedmere oblike k človeku prihajajočega Kristusa.
Svojo učinkovitost imajo od Kristusa, ker so Kristus sam. Če tako gledamo na stvar, potem razumemo, kaj pomeni sodobni izraz: Kristus je prazakrament. Pomeni dvoje: najprej, da je on in samo on, ki posvečuje, ki sebe daje človeku, in drugič, da imajo vidna znamenja vso svojo učinkovitost, ki je v posvečevanju, od njega, kolikor participirajo na njem. Učinek torej ne prihaja od vidnega znamenja, ki je znamenje, čeprav učinkovito, marveč od Kristusa, ki se po njem predaja človeku. In prav ta znamenja odgovarjajo posameznim situacijam človekovega življenja.
Zakramenti so izročeni Cerkvi a d' aedificationem božjega kraljestva tako v poedincu kot v skupnosti na zemlji. Morda bo točneje, če se izrazim takole: poedinec more v sebi oblikovati božje kraljestvo le, kolikor participira na skupnosti, ki je Cerkev. Ona dobiva svojo rast po rasti poedinca v Bogu. Če gledamo njih v:dno znamenje, vidimo, kako se sklada s to nalogo in tem namenom.
Ko smo si to ogledali, preidimo na njih učinkovanje, njih pomen v smislu zgoraj povedanega smotra.
Za krščansko rast je potrebno dvoje:, da se človek odpre in preda. To je potrebno zato, ker je rast v osebnost, predvsem v krščansko osebnost, možna le po srečanju s Kristusom. Sam,o po njem, z njim in v njem se more človek oblikovati v resnično krščansko, osebnost, more zoret v polnost Kristusove popolnosti. Za srečanje je značilno in bistveno potrebno, da se izvrši izmenjava dobrin. To pa ne poteka na površini, marveč vi globini duše. Samo tam se izvrši resn čno, učinkovito srečanje, če ostane na površini, do izmenjave ne pride.
In prav zakramenti omogočajo tako učinkovito srečanje, tako izmenjavo. V njih se preda Kristus človeku in človek se mora Kristusu predati, če ga hoče res srečati. Samo tako je podan pogoj, da prevzame Kristus vsega človeka in da zaživi v njem. Samo tako se more zgodit, da ne živi več človek A, B, marveč
Kristusi. To pa je prav v tem primeru čudovito, da sara.o pod pogojem, da se je človek predal Kristusu in prenehal živeti svoje „človešlco“ življenje, zaživi kot resnični človek svoje življenje, da ima možnost postati čimbolj zrela osebnost.
Da se to zgodi, je treba več stvari. Kristus je vselej pripravljen predati s-2 človeku'.. Ni pa to mogoče trditi vselej in o vsakem, človeku, ki se približa Kristusu in ga prejme v tem zakramentu. Ni dovolj, da more delovati zakra-ment ex opere cperato, marveč je potrebno sodelovanje človeka, torej opus ope-rantis:. To se pa zgodi, če izpolni človek zgoraj omenjena pogoja: odpreti in predati se. Treba je v človeku pripravljenosti, da se da voditi, usmerjati se po Kristusu. Predaja pa je tem popolnejša, čimbolj človek sebi odmre, čimbolj vlada v njem ravnotežje med zavestnim in podzavestnim, med telesom in duhom. Tu inra askeza svoje polje in tu se prepleta delovanje askeze in zakramentov.
Druge, kar je treba pripomniti, je, da so zakramenti izročeni Cerkvi ad! aed ficationem corporis Christi. Značilno je, da delujejo zakramenti po Cerkvi *n v njej in sicer po pcedincu :n tako koristijo skupnosti, čim bolj rastejo P°ea'inci v Kristusu, tem; bolj se krepi Cerkev.
Drugače ptivedano; zakramenti niso dani, da j h Cerkev čuva, marveč upravlja, čuvani in ne upravljani, to je ne aplicirani, bi Cerkvi ne koristili. Kri-0,-us hoče do človeštva, hoče v človeka, heče si ga pr lastiti in po njem delo-valC Hoče razviti božjo podobo, to je svojo podobo v njem, po svojem in nje-§bvem delovanju. Zato pa je potrebno prejemanje zakram.entov. To velja za Vse zakramente, ne le za ene, ki jih imenujemo socialne (mašniško posvečenje ’n zakon). Vsi zakramenti imajo socialni pomen. Pri njih ni meista za individualizem. To je umljivo, če pomislimo:
a)	da izhajajo zakramenti iz občestva, da ao njemu izročeni v upravlja-nJ6 in v njggovo korist;
b)	da prihajajo po občestvu do poedinea, kajti prav po prejemu zakramenta stop: poedinec v nov odnos (aij če zakram.ent večkrat prejme v ponovljen, 8 tem okrepljen odnos) do občestva;
c)	da je duhovna rast poedinea v blagor 'vsemu občestvu in pogoj njego-VeSa razvoja;
č) da se po vsakem zakramentu okrepi vez poedinea )s Kristusom in s "Ir' vez vse skupnosti s Kristusom, pa tudi posameznih članov te skupnosti tt"ed seboj
Običajno gledamo zakramente in njih delovanja le z vidika onstranosti, v. 0 tudi razna druga nadnaravna sredstva. Sploh smo tako nastrojeni, da lopa^ 0 tostranest od c-nstranosti in težko najdemo odnos med obema, še manj resnico, da je tostranost prehod in priprava na onstranost. Ker je tostransko nelc ellLe priprava na onstransko, n' vseeno ali človek v testranostj zori in v te a mer* dozori v resnično krščanske osebnost. Vemo in priznamo, da je mera . 0 20 rit v e tudi rc.era večne blaženosti, če pa isi prizadeva človek gledati, pre-“* zavzet: pravilne odnese do Boga, sebe, bližnjega, dobrin, stvarstva, v tem z T."'Sn U’ Se to izžareva že v tem življenju. Ne more drugače. Zato imajo g, ratnenti kot sredstva izoblikovanja resnične človekove osebnosti v tem srci-,raU’ smo povedali zgoraj, tudi za testranest važen pomen. Ne le t:stega, ki ^ilotnCraa večkrat imenujem.o: božji blagoslov, pri tem pa ne vemo, kaj bi to j, .. j marveč tisti pomen, ki se kaže v pomenu resnične osebnosti, resničnega -canskega življenja za vsa področja življenja-
smo tako na kratko spregovorili o pcmeniu zakramentov za rast še eno vprašanje, na katero morda premalo mislimo. Znano
°sebnosti, poglejmo
je, da govori dogmatika o pogoju za vredno in dovoljeno deltev zakramentov. Nekdo more veljavno ali dovoljeno deliti zakramente le pod določenimi pogoji. Tu -bi nas zanimalo vprašanje: Ima li delivec kako osebno, individualno korst od tega? Doprinaša deltev zakramentov k -oblikovanju osebnosti delivca? Ne mislim samo tiste koristi, ki izhajajo iz njegovega vestnega upravljanja zakramentov, marveč tisto, ki izhaja iz srečanja s Kristusom pc- zakramentu, ki ga deli. Pri delitvi božje besede v pridigi, v šoli, v spovednici, ko- daje nasvete, je jasno, da more delivec bolj ali manj pridobiti zasd. Kaj pa pri zakramentu? Je li mar samo fizično orodje, -stroj ? Mar ne stopa po delitvi v stik s Kristusom ? Pa v stik s sočlovekom? Mar naj bi bilo to brez osebnega haska? Vprašanje še čaka odgovora. Ne bi rad razmišljanja o tem prehitel, zato pustim to vprašanje odprto. Moja misel je, da delitev zakramentov ni brez haska, marveč da to srečanje, ki se po delitvi zakramentov izvrši, koristi tud: osebnemu razvoju duhovnikove osebnosti;
Iz tu razvitega razmišljanja si hočemo izluščiti nekatere misli:
1.	Zakramnti so oblike srečanja s Kristusom;
2.	te obl:ke so prilagojene okoliščinam, so pa vedno in vselej človeku se predajajoči Kristus;
3.	če naj zakrament res uspešno deluje, to je podpre prizadevanje človeka za oblikovanje njegove osebnosti, se m.ora človek Kristusu, ki prihaja po zakramentu k njemu, odpreti in ga mera sprejeti ter se mu predati;
4.	ta predanost terja sodelovanja z njim in od mere tega sodelovanja zavisi uspeh prizadevanja za razvoj osebnosti.
Pomnimo: V božjem kraljestvu bo samo resnica in ljubezen. Resnični človek ob resničnem Bogu, ljubeči človek c-b ljubečem Bogu. Pogoj tega pa je: prizadevati si uresničiti svojo osebnost, samega sebe v ljubezni božj:, to je predati se v resnici ljubečemu Bogu, kot -se predaja resmčni Bog ljubečemu človeku. To predajanje pa omogočajo zakramenti, oziroma Kristus po zakramentih.
LAIK IN DUHOVNIK
Franc Mihelčič, Avstrija.
Ni- redko, ko slišimo iz vrst duhovnikov: ,,Časi so se spremenili; duhovnikov n-e morejo več, njihove besede ne sežejo do srca. Danes je čas laikov; besede laikov so bolj uspešne." In podobno. Celo to se sliši: „Laiki so izrazili željo, naj bi jim pomagali duhovniki..."
To in podobno- zbuja misel, da so duhovniki obupali nad seboj; to je, ali nad svojo -sposobnostjo ali nad svojim poslanstvom. Zdi se, kot bi hoteli prepustiti „besedo“ laikom. Zdi se, da so duhovniki izgubili pravi smisel za to, kar so, in se zde potisnjeni v kot. Zdi se, da je klic po laikih znamenje nemoč1 duhovnikov, pa naj prihaja ta nemoč iz nesposobnosti ali brezvrednosti poslanstva in seveda zakramenta.
Težke besede; polne težkih posledic. Vsakemu duhovniku je jasno, da klic po laikih ne prihaja iz mnenja, da sta poslanstvo in torej tudi zakrament odpovedala. Zato pa se mi zdi potrebno povedati k temu problemu nekaj misli. Začel bom takole:
Duhovnik ali laik? Ali pa: Duhovnik in laik. Postavil sem besede namenoma tako in ne tako kot v naslovu. Naj se li duhovnik umakne laiku in uu prepusti svoje dvojno poslanstvo ali pa naj duhovnik pokliče laika na pomoč tam, kjer sam ne more? Kajne? Zdaj nam je jasno, da prvo ne pride v poštev, Pač pa drugo. In k temu nekaj pojasnil.
Res so časi taki, da mnogi k duhovniku ne pridejo, ker ne pridejo tja, kjer deluje duhovnik. Ne v cerkev ne v društveno dvorano. Mnogi so polni predsodkov, ki izhajajo iz različnih virov, rred katerimi je tudi duh časa. (Tu ni Prostora, da bi o teh virih razpravljali, čeprav bi bil problem zanimiv). Zato duhovnikova beseda ne najde odprtih src. Mnogim povzroči to, kar slišijo izven cerkve, dvome o tem, kar slišijo v cerkvi (pa tudi v šoli). In duhovnik čuti, da je ali njegova beseda prekratka, da torej ne pride do ljudi, ali prešibka, da je izgubila na veljavnosti. Ker pa čuti odgovornost za duše, ker mu je na tem, da te duše ne le ohrani, marveč da jih tudi podpira pri prizadevanju za izoblikovale krščanske osebnosti, išče pomoči prt ljudeh iz vrst vernikov, to- je pri laikih, si obeta od njih tega, kar jim sam ne more dati.
To pa ni brez nevarnosti: najprej za duhovnika samega, ker utegne izgubiti zavest o svojem poslanstvu, torej tudi o svojem mestu med verniki, potem Pa za laike, na katere se obrača, ker utegnejo dobiti napačen pojem o svojem Poslanstvu, to je, utegnejo priti do mnenja, da nadomeščajo duhovnika, da torej duhovnik za poučevanje v krščanskem življenju, za lomljenje božje besede r.l vcč potreben, marveč kvečjemu še za delitev zakramentov; in koračno za vernike, ki so v nevarnosti, da zamenjajo duhovnika z laikom, njegove besede z božjo
i>8sedo.
Pomnimo: duhovnika ne more laik nikeči nadomestiti: ne po posvečenju ne po poslanstvu. Duhovniku in ne laiku je izročeno upravljanje tako božje besede K°t zakramentov. Laik ni poklican, da ex offo. podaja božjo besedo, to se pravi, Podaja vernikom Kristusa in verbo, kot ni poklican, da ga podaja in sacramcnto. °Je naloga duhovnika. In nikdar ne more imeti beseda laika onega uspeha in _ozJega blagoslova, kot ga ima beseda duhovnikova. Laik mora samo pripraviš*1 pot duhovniku in sicer pri onih, ki se duhovniku ne približajo, ali pri onih, se duhovnikovi besedi ne odpro; pri prvih, da se približajo, in pri drugih, da sb odpro.
Če hočem uporabiti moderni primer: kdor je bolan na duši, to je trpi na tej ali oni obliki nevroze, je nesposoben pravilno srečati življenje in zavzeti Praviln0 stališče ti'o Boga, do vere in drugega. Tu duhovnikova beseda ne pre^ ^cre nič, ker se duša ne odpre. Pomagati more specialist, psihoanalitik. Toda 6 do neke meje: on božje besede ne more deliti, to je voditi duše k Bogu; to Je naloga duhovnika. Zato mora psihoanalitik izročiti pacienta, ko sodi, da je sposoben sprejeti božjo besedo, duhovniku. Ta jo dviga k Bogu.
Podobno je s sodelovanjem laikov pri apostolatu.
Nemogoče je, da bi mogel duhovnik v vse življenjske prostore, kjer se ahajajo verniki. Zato mu mora pomagati laik, da verniki pridejo k duhovniku, emogoče je, da bi bil duhovnik v vseh problemih, ki so danes bolj ali manj aj. ualni, doma in bi jih mogel kot strokovnjak bodisi v šoli, ali v predavalnici, na prižnici obravnavati. To ni njegova naloga. Za to pokliče na pomoč laika, s olcovnJaka. Ta naj pove, kako je s to ali onoi zadevo, n. pr. z razvojem človeka, Poletom v vsemirje, z zgradbo atomov, s socialnimi problemi. Duhovnik ne bo
ilič izgubil, če reče vernikom: »Oprostite ,v tej stvari nisem doma, ker ni moja stvar, d'a jo študiram. Da boste na tekc-čem, bom povabil tega ali onega laika, da vam pojasni, kako je z zadeve; jaz pa bom pokazal, kake. sodi Kristus o tem, kako. naj toirej gleda kristjan na to zadevo, kakšno je versko stališče do tega problema.
Duhovnikova naloga je: pokazati življenje in njegove probleme v krščanski luči in dati vernikom smernice', da se znajdejo z njimi. Recimo: laik govori o ureditvi države, socialnem vprašanju, o atomski s li, o razvoju človeka. Pokazal bo, kako gleda znanost danes na to, kakšne so ali utegnejo biti posledice za človeka. Duhovnik pa bo pokazal, v kakšnem razmerju je to glede na Boga, vero, večnost. Kako naj država vrši svojo nalogo, da bo v to- in onstransko korist vernikom; povedal jim bo, da je vseeno, ali je Bog človeka ustvaril direktno ali indirektno. Važn0 je, da človek doseže* svoj namen, uspešno vrši svojo nalogo na zemlji, da bo; sposoben združiti se kdaj z Bogom v večnosti. Rekel jim bo. d'a je prav, da si človek prizadeva obvladati svetovje, d'a pa mora pri tem gledati, da ne zgreši nebes, ko si prizadeva priti na luno. In podobno.
Vidimo torej dvoje:	naloga laika kot pomočnika duhovnika ne nadomesti
njegovega dela niti tam, kjer nadomešča laik duhovnika v šoli, še manj pa pri obvladanju življenjskih problemov. Drugo: Medtem ko je naloga laika vernikom pomagati, da se znajdejo s sodobnimi vprašanji, je naloga duhovnika, da se pri teh vprašanjih ne ustavijo, marveč jih sublimirajo iz tostranskih v onstranske.
Končno pa ne zdvomimo nad' svojim poslanstvom; nam je zaupana božja beseda in naša oblast izhaja iz nje. Podajati Kristusa vernikom, omogočati jim, da se z njim po besedi srečajo, je predvsem naloga duhovnika. Laik ima pravico govoriti, posredovati božjo besedo vernikom, če in kolikor mu to dovoli cerkvena hierarhija; škof in duhovnik pa imata to usposobljenost po posvečenju. Zato ima božja beseda, ki jo izroča duhovnik, vse drugačno moč, kot ona, ki jo izroča laik, pa čeprav gre za božjo besedo.
Dalje ne pozabimo na cura teipsum. Ta cura teipsum obsega dvoje:
Prvič: Prizadevaj si biti na tekočem in kc-likor toliko doma v sodobnih vprašanjih, da boš mogel navezati tam, kjer je laik končal. Študiraj, beri, obiskuj tečaje, išči sveta pri onih, ki ti ga morejo dati. Bodi na višku. Nihče ne more pričakovati od duhovnika, da bi bil doma v naravoslovju, prirodopisu, matematiki, medicini, ps hologiji, filozofiji, geologiji, sociologiji etc. Pač pa mere in sme pričakovati, da je vsaj zmožen pokazati, kako naj te stvari služijo človeku, da bo čimbolj zorel v krščanski popolnosti, s-e usposabljal srečati se s tem življenjem in njegovimi problemi tu v času, da ga bo Bog našel v večnosti čimbolj podobnega njegovemu Sinu.
Drugč: Kot res pravi duhovnik si prizadevaj, da boš čimbolj »izvoljena posoda", ki naj ponese in poda Boga vernikom. Sem spada gojenje lastne duhovniške osebnosti. Arški župnik ni bil nikak učenjak in tedanji svet je imel tudi svoje probleme, pa je vendar mogel dati i učenim i neukim to, kar so potrebovali, da postanejo dobri kristjani, česar človek nima, nadomesti Bog s svojo milostjo, če si duhovnik prizadeva biti res bomo Dei. Pa o tem v posebnem prispevku.
Mislim, da sem podal nekaj bolj ali manj uporabnih misli k temu vprašanju. Dobro pa bi bilo, če bi se oglasili še drugi gospodje sobrat je in povedali svoje.
DUHOVNIK IN NARODNOST
Franc Mihelčič, Avstrija
To vprašanje tiče zlasti obmejne duhovnike, ki delujejo v dušnem pastirstvu v krajih, kjer živijo pripadnik: dveh ali več natiodov pomešani med seboj, in zlasti v krajih, kjer večina terorizira manjšino in ji vsiljuje svojo narodnost.
Ker so glede tega vprašanja različna mnenja :n gledanja ter jasnih izjav Cerkve ni, če nočemo priznati raznim izjavam, k: jih je dala, jasnosti in veljavnosti Sa Evropo, si upam. podati nekaj misli, ki slone na filozofiji in teologiji. Pr-toerno in koristno bi bilo, če bi se oglasili k terr.u vprašanju tudi drugi gospodje 111 tako pripomogli k primerni razjasnitvi tega tako važnega problema.
Začnimo kar z namenom in nalogo, k: jo ima človek. Brez dvoma je nje. tfrova najvažnejša naloga, izoblikovati se v resnično človeško osebnost in kot kristjan v resnično krščansko osebncist. Za dosego tega so mu dane jasne smer ■Mce, zlasti Kristusov vzor in nauk. človek pa mora upoštevati najprej to, kar Je> in to, kar ga obdaja, če naj s pomočjo smernic in vzora postane to, kar si je ®°g zamislil o njem.
Prvo, kar terja Bog od človeka, je, da je resničen). Samo plod tem pogojem more upati, da bo v danih mejah in možnostih izoblikoval neko mero podobnosti Resnico-Boga. Vsaka neresničnost je maska; maska pa je tedaj, kadar se človek dela ali ima za nekaj, kar m.
Pustimo ostalo ob strani in se pri razmišljanju omejimo na problem narodnosti in materinskega jezika.
Rekli smo, človek mora pri oblikovanju osebnosti upoštevat: resnico o sebi in okolju.. O sebi: vse svoje prirojene in pridobljene lastnosti, to, kar je, C okolju: okoliščine, v katerih je po božji volji. In k tem okoliščinam spada po -božji volji pripadnost nekemu določenemu narodu. Kakor je Bog postavil tega v de,avsko okolje, lonega v mestno, tretjega v podeželsko in se mora tam razvijati ^mu okolju primerno, tako je postavil tega v ta, drugega v drugi narod in se a“ora razvijati posebnostim 'tega naroda primerno, če bi kdo, ki pripada sito. venskemu narodu, hotel posnemati pripadnike drugega naroda, bi bil neresničen. ®nj poznamo masko; oče, ki je v šoli učitelj, ntosi tudi doma masko učitelja; nficir, ki je oče, je tudi doma oficir! Maska, neresničnost!
Maska pa ovira razvoj resničnosti,- osebnosti.
Da ne bo zmed in ugovorov (zlasti utegnejo priti od onih, ki se čutijo Prizadete, kj so bili ali so še vajeni menjavati svojo narodnost z bivanjem med lugim narodom: živim med Iltalijani, sem Italijan, med Angleži, sem. Anglež, 111,6 b Nemci, sem Nemec), pojasnimo, da moramo razlikovati dvoje vrst okoliščin: pravne in umetne. Naravne so one, v katere je človek postavljen po naravi, n. rojstvu, umetne pa so one, ki jih prinese življenje, n. pr. služba, poklic smem druge menjavati, je jasno; če 'sem rojen kot kmet, brez dvoma ni olja, da morami ostati kmet, marveč mi je prosto dano, da spremenim svoj 0 lic. To kaže že različna nastrojenost, nagnjenje in sposobnost telesa in duše.
0 pa ni z narodnostjo in ne z materinim jezikom. To spada, rekel bi, k naravi
e1- po čtd. Da božja v
človeka. To kažejo prirojene lastnosti, zadržanje, reagiranje, pogosto celo telesni ustroj. Je nekaj naravnega, pripadnikom nekega naroda lastnega. Torej drugače kot prvo.
To potrjuje tudi Cerkev. Tako v navodilih in izjavah misijonarjem, kako naj se zadrže nasproti tujim plemenom, njihovemu jeziku, običajem itd. Pa tudi izjava Vatikana glede uporabe nemškega jezika na Južnem. Tirolskem. Če velja to za Afriko in Južno Tirolsko, velja brez dvoma tudi za ostale narode.
Tako torej: če naj človek uresniči božjo zamisel o sebi, če naj postane resničen, se mora vzeti, kakršen je; sem spada tudi: znajti se s svojo narodnostjo, s svojim materinim jezikom, oboje sprejeti, mu pritrditi in gojiti. Če to sprejme, je resničen, če taji, je neresničen, lažniv. S tem pa je postavljen temelj maski in ovira razvoju resnične osebnosti.
To naj bi pomislili vzgojitelji: starši, učitelji, duhovniki: Kdor ovira ali čelo onem.ogočuje srečati se otroku ali odraslemu s svojo narodnostjo in jo priznati, kdor ta naravni, od Boga hoteni element odstranjuje iz vzgoje, greši zoper razvoj osebnosti, to je zoper nalogo, ki jo je dal Bog človeku; onemogoča resničnost človeka in pomaga razviti neresničnega, lažnivega človeka, masko.
Kaj pa pravica staršev? Toliko slavljena in na pomoč klicana pravica staršev Imajo mar starši pravico preprečiti razvoj osebnosti v njihovem otroku? Brez dvoma ne. Vsako dejanje, ki meri v to, je greh proti človeku, je greh proti osnovni nalogi človeka, ker je proti božji: volji (na eni strani, ker je narodnost in materinski jezik božji dar, na drugi, ker je oboje sredstvo razvoja resnične Osebnosti). Taki starši bi pomagali razviti' masko (hinavce, potuhnjence, neresnične ljudi), Ker pa jim to „pravieo“ država priznava, ker se o tem Cerkev ni jasno izjavila, vsaj, kar tiče pravice odločiti o narodnostni pripadnosti, je treba jasno pomisliti, da ta pripadnost ni ne obleka ne poklic ne stanovanje ne izobrazba, marveč nekaj naravnega, k naravi človeka pripadajočega in pogosto, kot zgoraj rečeno, celo v telesu osnovanega; če pa to ni tako jasno, pa gotovo v duši (duševna nastrojenost). Če se torej zgod', da starši odločijo v nasprotju z naravo,, store naravi krivico, ne dosežejo pa tega, kar hočejo, kajti naravno se ne da ne odložiti ne sleči, kvečjemu se da prikriti. S tem pa ne izgine, marveč pušča, ker je prisiljeno v podzavest, hude posledice, o katerih drugič in drugje. Omenim, naj samo eno: spremeni ise človekova nastrojenost, postane negotova, nestalna in pripravljena odpasti in zatajiti tudi druge dobrine.
To bi bilo treba staršem in vzgojiteljem jasno povedati. Zbuditi jim vest. Povedati tudi drugorodcem: s potujčevanjem ne pridobe v resnici ničesar: za 'narod in državo so zreli, izoblikovani ljudje važni; Cerkev si z maskami, to je neresničnimi ljudmi ne bo dosti pomagala. Bog je resnica in isamo resničen človek more Boga v resnici srečati.
Zdi se mi, da so tako narodnostna m.ržnja, ki se kaže zlasti v janičarjih in potujčenih Slovencih, kot verska mlačnost, ki se kaže v ponemčenih predelih Koroške, sad potujčevanja. Kaj ima Cerkev od praznih cerkva ? Kaj od onih, ki so samo še v krstni knjigi zapisani za kristjane? Kaj ima nemški narod od nezrelih, neizoblikovanih ljudi, od mask? Kaj ima država od' ljudi, ki samo iščejo priložnosti, da bi pokazali in dokazali:, pa čeprav s sovraštvom in brutalnostjo, ali pa s potuhnjenostjo in neznačajnostjo svojo zvestobo narodu, ki so m.u po naravi tuji?
Kaj naj torej stori duhovnik glede tega vprašanja? Mislim, da je njegova naloga jasna: poučiti starše in bodoče starše, naj ne greše proti osnovni, naravni
pravici človeka: ohraniti narodnost ne le, ker je božji dar, marveč tudi ker je eden od elementov, ki omogočajo razviti resnično osebnost, postati to, kar hoče Bog, da sem.
To naj bi razmislil' tudi nemški duhovniki in vzgojitelji, predvsem pa cerkvene oblasti na Koroškem.
To sem hotel povedati prj debati na pastoralnem tečaju na Koroškem, Pa ni bilo časa za to. Zato sem pa zapisal.
PO SREČANJU
Zdravko Reven, Avstrija
Srečanja so navadno nekaj kratkega. Če si jih dolgo časa pričakoval, pre-rada razočarajo, ko ne prejmeš od njih vsega,. kar si pričakoval. Ob nenadnih srečanjih si pa nasprotno večkrat razveseljen in obogaten. So pa srečanja posebno danes pomembna, ko prezaposlenost onemogoča delanje daljših obiskov.
Našemu duhovniškemu tečaju bi res lahko rekli, da je bil tako srečanje, srečanje sobratov iz raznih škofij našega zamejstva in izseljenstva. Ker je bilo io srečanje prvo take vrste in če pomislimo na razmere med nami, moremo reči, da je uspelo v precejšnji meri. Nekateri so se sicer nadejali srečanja s tem ali vonint sobratom, ki’ ga ni bilo. Drugi so prišli, la bi slišali besedo sobratov iz drug h razmer in s pomembnejših položajev, kot ga imajo oni. Nekatere so pri-• vabile programske točke, Drugi spet so hoteli z udeležbo na tečaju olepšati in obogatiti svoje počitnice*
Vsaj v tem. je tečaj lepo uspel, da se je vršil v pravem sobratskem. razpo-loženju, v medsebojnem potrpljenju in pomoči, kar priča o zrelosti in resnosti sobratov. Razmeroma velika udeležba je pokazala zanimanje za tečaj in potrebo lakih velikih srečanj.
To zanimanje in udeležba sta tudi pokazala, da nekateri niso pravilno Presojali mišljenje današnje zamejske slovenske duhovščine. Ostajajo še vedno v nekeni krogu vprašanj, ki so izgubila svojo aktualnost, in ne vidijo drugih Problemov, ki jih čas prinaša, prinaša tudi naši zamejski duhovščini. Kroga slovenske zamejske duhovščine ne smemo istovetiti s krogom sobratov, k: jih ta oni pozna, oziroma je z njimi živel desetletja. Krog zamejske duhovščine je širši in obsega nove, morda pomembnejše probleme za celoto. Nekateri so se Bali, da hi prišli zato skupaj, da bi koga obsojali. Čul se je tudi glasi o „volitvi škofa" in ne,vem še kaj podobnega. Pa se ni ne eno ne drugo zgodilo, še kar neka prava pot je bila v razgovorih. Razumeli smo, da se je treba na marsikaj ozirati in kako je treba povedati tudi kočljive zadeve, da ne bi koga žalili ali k(*nu delali težave.
• Ne da bi na tečaju govorili o važnem vprašanju naše duhovniške skupnosti: 0 nekem središču, je tečaj sam podčrtaval pomembnost te zadeve. Mimo te zadeve n& smemo iti, ker od njene rešitve veliko zavisi. Naše skupne zadeve mora namreč nekdo voditi, to se pravi njihovo reševanje podvzeti, izvajati in dokončevati. Naših skupnih problemov pa je več in njihovo reševanje je pomembna uideva za posamezne sobrate kot za vernike, ki so jim izročeni. Pomembno je 23 naro,d, iz katerega smo izšli in kateremu pripadamo.
Zamisel o tečaju je bila izražena že na tistem skromnem srečanju na m-onpkovskem evharističnem kongresu. Iniciatorji so pritegnili k pripravam po n6ltai sobratov iz raznih škofij. Glede tehn čne izpeljave ali, kakor bi rekli, mate-
-broti Slovenci mogli spoznati obraz bogoslovja za širjenje vere ter miniaturno sliko katoliške Cerkve, kar je prav zavod za širjenje vere. Mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik je kardinalu Fumasoni Biondiju hotel izraziti hvaležnost mariborske škofije s tem, da je opravil 9. novembra 1960 ob 6 zvečer slovesni pontifikalni requien?. za pokoj njegove duše.
ARGENTINA
Duhovniški sestanki leta 1961 v Slovenski hiši na Ramon Falcor.u 4158 v Buenos Airesu. Ti sestanki imajo značaj nekdanjih Sodalitetnih in pastoralnih konferenc. Redno so najprej ob četrt na 4 popoldne litanije z blagoslovom., potem redno kaka duhovna misel in nato kako aktualno predavanje. Navadno so sestanki vsako zadnjo sredo v mesecu. Decembra, januarja in februarja odpadejo, ker je huda vročina, pa gospodje v tej dobi za kakih 14 dni ali 3 tedne gredo na počitnice. To leto je bil prvi sestanek izjemomA na drugi dan, ne na zadnjo sredo v mesecu. Vodi jih redno g. Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev. Udeležba je povprečno med 20 do 25 gospodov. L. 1961 so se sestanki takole vršili:
22. marca 1961: G. Jože Jurak, Potrebnost duhovnikovega notranjega življenja (duhovna misel); g. dr. Branko Rozman; Štiri organizacije, ki naj bi jih imela vsaka arg. župnija: bratovščina krščanskega nauka, bratovščina presvetega Itešnjega Telesa, Katoliška akcja, karitativna organizacija (F.A.C.). Zaradi velikonočnih praznikov je bil sestanek predzadnjo sredo v mesecu.
26. aprila 1961: P. Ciril Petelin O.C: Spoznavaj sam sebe (duh misel); dr. Jože Rant: Vpliv socialnih okrožnic Re-rum novarum in Quadragesimo anno na življenje, posebej pri Slovencih (predavanje).
31. maja 1961: G. Jože Škerbec: Duhovnik in liturgija (duh. misel); dr. Franc Gnidovec: Liturgija in pastorala v zgodovini (predavanje).
28.	junija 1961: G- Alojzij Košmerlj: „ Uči te se od mene.. . “ (hkrati duh. misel in konferenca).
26.	julija 1961: Skioptično predavanje g. Vinkota Zaletela o mednarodnem evharističnem kongresu v Miinche-nu, o Dachauu, o pasijonskih igrah v Oberamergau-
16. avgusta 1961: Skioptično predavanje g. Vinkota Zaletela o lepotah slovenske zemlje, zlasti Koroške, pa še cela vrsta drugih zanimivosti.
27.	septembra 1961: Stanko Skvarča: Duhovnik kot srednik (duh. misel); dr. Filip Žakelj, Priprava drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (predavanje).
25. oktobra 1961: Matija Lamovšek: Ednost med duhovniki (duh. misel); dr. Mirko Gogala, Konstitucija „Exul Familia" v ArgenFni (predavanje).
29.	novembra 1961: Skioptično predavanje g. Jožeta Avguština z njegovega potovanja po Evropi v preteklih mesecih.
Redno so po vsakem sestanku še slučajnosti, razgovor o tekočih zadevah slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, novice in poročila od doma in druge zanimivosti.
NEMČIJA
V Esslingenu imajo slovenski izseljenci sv. mašo redno vsako nedeljo ob
5 popoldne; izjema je samo prva nedelja v mesecu (Naša luč, 1961, štev. 8, str. 21).
Veliko rojakov iz Porurja je leta 1961 obiskalo domovino, pa so bili nad razmerami v Sloveniji razočarani: življenje se je doma podražilo; na lastne oči so se tudi mogli prepričati, da cerkev sv. Jožefa v Ljubljani še vedno uporabljajo za kino atelje; tudi Marijine cerkvice, na Blejskem otoku še ne smejo uporabljati za bogoslužje (Naša luč. 1961, štev. 8, str. 22/31.
Meseca oktobra ja dr. Franc Felc vse nedelje imel dopoldansko sv. mašo po raznih krajih v stuttgarski okolici, kjer bivajo slovenski ljudje. Za Vse
svete je pa maševal v Unterhausenu blizu Reutlingena. Tudi meseca decembra so se slovenski rojaki mogli na raimih krajih udeležiti slovenske sv. maše (Naša luč, 1961, štev. 10, str. 21).
G. Ivan Ifko je pred nekaj meseci Prišel delovat kot izseljenski misijonar med Slovence v Porurju- Stanujeta skupaj z g. Cirilom Turkom. Dr. Janez Zdešar pa je odšel kot izseljenski duhovnik skrbet za duše slovenskih izseljencev v Miinchen in okolico. Stanuje skupaj z g. Francetom šeškarjem. Naslovi za vse slovenske izseljenske duhovnike so omenjeni v OU, 1961, št. 5/6 (Naša luč, 1961, štev. 10, str. 22).
1. oktobra 1961, na rožnovensko netijo, so Slovenci iz Porurja romali k Mariji Tolažnici v Itevelaer; romanja Se je udeležilo okrog 70 rojakov. Skupno sv. mašo in pridigo je imel novodo-šli izseljenski duhovnik Ivan Ifko. Ve-r"hia romarjev je šla k sv. zakramentom, kar je najlepši dokaz, da rojaki Pravilno pojmujejo namen romanja (Naša luč, 1961, štev. 10, str. 22).
Na praznik vseh svetnikov 1961 po-Poldne so se slovenski rojaki zbrali na Pokopališču Nordfriedhof v Altenesse. ai,> kjer počiva več slovenskih rojakov. J cerkvi sv. Barbare pa so prav tako k°t leta 1960 prižgali „svečo 10.000“ v ®P°mm vseh tistih slovenskih mož in mitov, ]<i jih je komunistični režim °ma nečloveško pobil po koncu druge svetovne vojne, meseca junija im julija " in Za katerih grobove starši iri ^f°(lniki še danes ne smejo vprašati. 'Naša luč, 1961, štev. 10, str. 22).
nizozemsko
Slovenci na Nizozemskem so polnoč-v ^eta 1959 imeli v Lindenheuvelnu tudi^ cerkvi. K ponočnici je prišlo Duh ^ rojakov iz okolice Aachena. Za <>V.n*k ie Ponočno sv. mašo opravil Ro?ra^neKa	škofa dr. Gregorija
se 'j'3/'3* izbrali so ta dan zato, ker a rat največ Slovencev zbere k
slovenski službi božji. (Naša luč, 1960, štev. 2, str. 16)
Slovenci iz Limburga so 3. nedeljo v juliju 1960 romali v frančiškansko cerkev v Hecrlenu, kjer se hrani slika brezjanske Marije Pomagaj. Tam so imeli pete. litanije Matere božje, pridigo in v. mašo.
Na 4. nedeljo v juliju pa so slovenski rojaki iz Iloenbrocka šli čez mejo na izlet v belgijske hribe. Skupno bt. mašo so imeli na kraju Marijinih prikazovanj v Baneuxu.
Meseca augusta 1960 pa je lepo število rojakov obiskalo domače kraje. (Naša luč, 1960, štev. 7, str. 20).
Zadnji dve leti je g. Vinko Žakelj predsednik Slov. dušnopastirskega odbora za zap. Evropo, direktor slov. kat. misij v Belgiji in izs. misijonar na področju Liege-Limburg v Belgiji, obenem tudi dušni pastir za Slovence na Nizozemskem. Vsako prvo nedeljo v mesecu ima sv. mašo ob pol 9 v Lin-denheuvelu, ob 10 v Hoenbroeku, vsako 3. ned. v mesecu pa ob pol 9 v Heer-lerheide. Dela mu ne manjka. (Naša luč, 1960, štev. 8, str. 9 in 15).
Na vse svete so se Slovenci po raznih kolonijah zbrali k molitvi za drage pokojne. Pravijo: „V dežju in viharju smo pohiteli tudi na grob dobrega p. Teotima, kjer mu je „Zvon“ zapel ža-lostinko. Gotovo nas je bil g. pater letos posebno vesel in se je spomnil, kako je tud; on sam cesto skozi dež in sneg hitel k slovenskim družinam-" P. Teotim je bil tujec, pa se je iz ljubezni do izseljencev naučil slovenskega jezika (Naša luč, 1960, št. 10, str. 15).
Za vse slovenske rojake iz Limburga je bila božična polnočnica 1960 leta v župn. cerkvi v Eygelshovenu. Pridigal in maševal je g. Rafko Vodeb, ki študira na kat. vseučilišču v Lovainu v Belgiji. (Naša luč, 1961, štev. 2, str. 18)
O božiču leta 1960 je pogorela slika brezjanske Marije Pomagaj pri oo. frančiškanih v Heerlenu, kamor slovenski verniki iz Nizozemskega tako radi romajo. Poskrbeli so za novo podobo.
Rojaki iz Limburga so na velikonočni praznik na vse zgodaj prihiteli k vstajenju, slovesni velikonočni procesiji in sv maši v Heerlerheide. (Naša luč, 1961, štev. 5, str. 20)
Drugo nedeljo v juliju 1961 so Slovenci iz nizozemskega in belgijskega Limburga romali k brezjanski Mariji Pomagaj v Heerlen. Pridigal in maševal je g. dr. Jože Prešeren iz Trsta-Opravili so tudi rožni venec in peli litanije Matere božje. (Naša luč, 1961, štev. 7, platnice)
Tudi med počitnicami 1961 so številni slovenski rojaki obiskali svoj rodni kraj.
Slovenci na Nizozemkem se pridno pripravljajo na posvetitev Marijinemu brezm. Srcu. (Naša luč, 1961, štev. 9, str. 19)
Slovenska božična polnočnica 1961, h kateri so bil'1 povabljeni rojak; iz vsega Limiburga, je bila v župn. cerkvi v Lindeaheuvelu. Pred božičn mi prazniki je bilo na več krajih pril ka za sv. spoved pri slovenskem duhovniku. (Naša luč, 1961, štev. 10, str. 23/4)
NORVEŠKA
9. nov. 1960 je v Jesshehnu po dolgi in hudi bolezni umrl vzoren in veren slovenski rojak Anton Ficko. Zadnja leta smo ponovno slišali o njegovi ž:vi slovenski zavesti in krščanski poštenosti. Na zadnji poti ga je spremljal tamkajšnji kat. župnik A. Hogh. Po pogrebu je občina povabila vse udeležence v občinsko h:šo, kjer so oblastniki pohvalili Tajnikovo poštenost, delavnost, potrpežljivost in skrb za druge. (Naša luč, 1961, štev. 1, str. 18/9)
Meseca jun:ja 1961 se je prvič med slovenskimi izseljenci na Norveškem mudil g. Ciril Turk. Obiskal je zlasti' rojake okoli glavnega mesta Oslo. V zadnjih letih in mesec:h je prišlo namreč na Norveško in švedsko nekaj sto slovenskih beguncev iz avstrijskih :n italijanskih taborišč. (Naša luč, 1961, štev. 8, str. 23/4)
ŠVEDSKO
Iz Malmo na Švedskem sporočajo: ,,V nedelj o, 30. junija 1961, nas je obiskal g. Turk Ciril iz Nemčije. Veseli smo bili njegovega prihoda, saj je bil to prvi obisk slovenskega duhovnika med nami. V edini katoliški cerkvi našega pristaniškega mesta, ki šteje okrog 200 tisoč prebivalcev, smo se zbrali k službi božji. Nekaj sto nas je prišlo skupaj. Kot bi bili doma, smo se počutil; med sv. mašo, saj je bil na ‘koru zbran kar cel zbor, ki je prepeval slovenske pesmi ob spremljavi orgel. Tukajšnji duhovnik je namreč prvovrsten pevec, organist in -obvlada celo vrsto jezikov. Celo slovensko razume. Od pridige si bomo že zapomnili besede: ‘Vse zaklade Švedske smeš pridob:ti, ne smeš pa prodati svoje duše.’ — Tudi popoldne nas je prišlo nekaj skupaj pred cerkvijo. Ogledali smo si farno dvorano, ki je pod cerkvijo, ter obiskali otrošk; vrtec in prostore katoliške šole, ki sta prizidana cerkvenemu poslopju-Nad moderno urejeno župniio smo bili navdušeni, če bo le mogoče, -bom,o tudi naše otroke pošiljali v omenjeni vrtec in šolo, saj vemo, da bodo tam v dobrih rokah." (Naša luč, 1961, št. 9, str. 23).
Pravijo, da švedske oblasti lepo sprejmejo slovenske rojake, ki prihajajo tja iz avstrijskih in italijanskih taborišč. Sprejemno taborišče je v Malmo na južni obali švedske. Tam jih zastonj oblečejo od nog do glave- Dajo jim 300 kron posojila, da si pomagajo preko začetnih težav. Pozneje morajo posojilo po 20 kron na m,esec vračati (Naša luč, 1961, štev. 9, str. 17.)
ZDRUŽENE DRŽAVE
1. .septembra 1960 je za koroške in ameriške Slovence ter za sv. Cerkev zaslužni duhovnik Jurij M. Trunk doživel devetdesetletnico rojstva. Na svet je prišel 1. septembra 1870 pri Z-vir-niku v Bačah ob Baškm jezeru. Ljudsko šolo je obiskoval v Ločah in v Beljaku, gimnazijo pa v Beljaku in v
Celovcu, kjer je stopil tudi v semenišče. Julija 1895 je postal duhovnik; novo mašo je v najožjem krogu opravi v Bačah. Bil je kaplan v nam tako znanem Vetrinju, Šmohorju in Spodnjem Dravogradu. Od 1896 do 1904 je bil župnijski upravitelj v Kazazah in poleti pom.ožni duhovnik na Sv. Višarjah. Od leta 1904 do 1917 pa je bil mestni župnik pri Sv. Katarini na Perovi v beljaškem predmestju; vm.es so ga za nekaj časa konfinirali na Jezerskem. Od 1917 do 1920 je bil župnik v Borovljah. Meseca julija 1921 je odšel v Združene države iti tam prevzel slovensko župnijo Leadville v Colorado, kjer je deloval do upokojitve leta 1946. Od tedaj živi pri g- župniku Vitalu Vodušku v San Francisco v Kalifor-nlji- Tam sta se zadnja leta večkrat dobila z rajnim, škofom dr. Gregorijem Rožmanom, ki nam je ob zadnjem obi-$ku v Argentini o vzornem jubilantu Povedal več izanimivosti.
Slovencem ni znan samo koit goreč narodnjak in dušni pastir, marveč tudi kot pisatelj. Marsikdo je imel v ro-xah njegovi knjigi: „Po Jutrovem" in »Amerika in Amerikanci": Njegove do-bre prispevke so prinašali „Amerikan-ski Slovenec", „Novi svet", ,,'Razgledi" n »Baragova pratika". Njegov prija-®lj John Jerich pripoveduje, kako ata s Trunkom skoraj 26 let sodelovala pri nnienjenih publikacijah, živela pa ka-]h 1200 milj narazen: Trunk v Colo-radskih gorah v Leadvillu, Jerich pa v Chicago, S Trunkom ter nekaterimi fugimi navdušenimi slovenskimi du-0vniki in laiki so iz skromnega ted-
nika spravili pokonci dnevnik „Ameri-kanski Slovenec-Edinost", ki je kasneje kot „Amerikanski Slovenec" izhajal v Chicago do 1. 1946. Isti John Jerich dodaja, da je bila druga četrtina tega stoletja višek prizadevanj in uspehov med kat. Slovenci v Ameriki. Uspehe je rodilo trdo požrtvovalno delo in trud. Bili so boji med protiverskim socialističnim taborom in katoliškima Slovenci. Z eno roko so morali voditi plug in orati naprej, z drugo pa vihteti meč in odbijati divje napade na katoliško prepričanje in svetinje vernih slovenskih dedov. V teh borbah, ki so bile tako hude, da se John Jerich čudi, kje so takrat črpali in jemali navdušenje, je bil g. Jurij M. Trunk v prvih vrstah ter branil z uma svetlim mečem resnico, verska in nravna načela. Pri tem pa nikoli ni pozabil na svojo ljubo in lepo slovenski koroško domovino. „A-merikanski Slovenec" še sedaj prinaša pod rubriko: „Pisano polje" zanimive Trunkove sodbe o svetovnih dogajanjih. Med njegovimi domislicami je tudi polno spominov na dogodke na Koroškem pred štridesetimi leti, ko se je plebiscit na Koroškem za Slovence tako nesrečno končal. Slovenski duhovniki in laiki so mu za pubilej poslali mnogo čestitk ter se mu zahvaljevali za veliko delo, ki ga je opravil za Boga in slovenstvo, ter za lep zgled, kako je treba odločno vztrajati v obram-hi resnice in pravice ter v borbi za božjo in dobro slovensko stvar. Pr. Naš Jtednik, 15. sept. 1960, str. 2; prav tam, 7. dec. 1960, str. 2; Sv, Slov,. 22, sept, 1960, str. 4.)
^ aJa: Konzorcij (Gregor Mali). — Urejuje: uredniški odbor (dr. Filip Žakelj, ivadavia 234, Adrogue FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina). — Uprava: ko škrbe, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina