List 8.
Politiški oddelek.
Nova večina.
IV.
Sti;anke so sicer zavrgle vladni program, ali s tem pa ta program nikakor še ni odstranjen. Iz raznih izjav gospodov ministrov pri budgetni debati lahko posnamemo, da bode vladi še vedno za nekako vodilo. Ravno zaradi tega je pa naša dolžnost, da nekoliko spregovorimo o njem.
Nemške konservativce je posebno razdražila točka, da se odloži vsako legislativno preminjanje državnega šolskega zakona. Njih nevolja je nam lahko umljiva. Z vladnim programom se verski šoli nismo v resnici od-dalili niti za las, kakor se jej tudi približali nismo. Razmere v našem parlamentu so take, da ni misliti na versko šolo, naj bi jo vlada tudi pospeševala. Poleg tega je pa vlada obljubila, da se bode pri svojih na-redbah ozirala na versko čuvstvo prebivalstva. Kacega pomena je ta obljuba, raz videlo se je posebno iz govorov levičarjev pri budgetni debati. Iz vseh je odmevala bojazen, da se bode z vladnimi naredbami uničil liberalni duh šolskih zakonov. Od izvajanja kacega zakona je pa tudi res včasih več odvisno, kakor od zakona samega. Posebno to velja o sedanjem šolskem zakonu. Ni dolgo, ko smo čitali v nekem dunajskem konservativnem listu, kaj se vse da iz sedanjih šolskih zakonov v verskem oziru dobrega izvajati. Mej drugim se je tudi navajalo, da bi vsled nekih določeb sedanjega šolskega zakona se tudi otroci morali v šolah razdeliti po veroizpovedanjih. Ko smo vse to čitali, mislili smo si, čemu je bilo pač treba Liechtensteinovega predloga.
Glede na versko šolo je vlada, če je verjeti njenim besedam, konservativcem toliko obljubila, kolikor je le mogoče pri sedanjih razmerah. Mi Slovenci bi bili zadovoljni, da je nam v narodnem oziru pripravljena vlada toliko storiti, kolikor obeta konservativcem v versko-šolskem.   Ali zastonj  bi  pa  iskali v vladnem programu
kake točke, da bi vlada obetala vsaj naredbenim potom ozirati se na želje ali recimo na narodno čuvstvo slovanskega prebivalstva.
Iz povedanega naj pa še nikdo ne sklepa, da morda mi odobrujemo sedanji šolski zakon in smo proti njegovi spremembi. Mi sami priznavamo, da je potrebna pre-memba in to pa zaradi tega, ker se da izvajati tudi jako liberalno v slabem smislu te besede. Dobro bi bilo, da bi se v zakonu samem dala boljša jamstva za versko vzgojo, da ne bi bilo vse tako odvisno le od dobre volje vlade in njenih organov. Mi smo le konstatovali, da je vlada obljubila nemškim konservativcem, kolikor je mogla pri obstoječih razmerah.
Konservativci to tudi sami dobro vedo, da vlada dalje iti ne more, ker dobro poznajo razmere v parlamentu. Toda stvar ima vso drugo politično stran. Glavna točka njih politike je verska šola. Pri njih bi že tudi dosti od njih programa ne ostalo, ko bi popustili versko šolo. Narodnega vprašanja pri njih ni, s svojimi socijal-nimi reformami si pa dosedaj konservativci pri prebivalstvu nikakor še niso pridobili posebnega zaupanja. Moč zjedinjenih kristijanov na Dunaji je v njih socijalnem programu, o nemških konservativcih pa tega trditi ne moremo.    Verska šola  je točka, na katero se opira njih
v
zaupanje pri narodu. Ce jim je vlada sedaj tako odkrito njih težnje po verski šoli zavrnila, gotovo jih je to kaj nemilo dirnilo. Pomisliti je treba, da stališče konservativnih poslancev ni tako trdno, kakor si mnogi mislijo. Razmer ne smemo soditi le po številu članov kacega katoliškega političnega društva.
V mnogih krajih že konservativci imajo nevarne nasprotnike. Židovski liberalci jim niso nevarni, ali nevarne jim postajajo druge stranke, kakor Lienbacherjeva in pa kristijanski socijalisti. V državnem zbojju kristi-janski socijalisti in konservativci navadno vzajemno postopajo, ali v resnici je pa mej tema strankama že hud boj, ki se je videl že v odsekih linškega katoliškega shoda. Lienbacher je pa v solnograškem deželnem zboru že pripravil konservativce ob  večino.   Poleg tega se pa
66
pojavljajo razne kmetske stranke, ki sedaj še niso tako nevarne, ali vendar se ne ve, če ne pridejo kedaj do večje veljave. Mej konservativci samimi je več frakcij, pojavlja se mej njimi stranka, ki ni zadovoljna s postopanjem sedanjih zmernih državnozbornih zastopnikov, stranka, ki je v versko-političnem oziru to, kar je v na-
v
rodnem in državnopravnem oziru mladočeška na Češkem. Vse te stranke utegnejo porabiti nevspehe sedanjih konservativnih državnozborskih zastopnikov. Tak nevspeh je pa vsekako to, če vlada zdaj kar naravnost izreče se proti premembi državnih šolskih zakonov. Res je to le moraličen udarec, ker faktično stvarij nič ne premeni, ali nasprotniki bodo znali ta udarec dobro porabiti pri volitvah. Lahko bodo kazali na to izjavo v dokaz, kako malo vlada sedanje konservativne poslance pošteva, da se upa kar tako naravnost odkloniti njih želje. Da vlada ni tako odločno povedala svoje misli, temveč jo malo zavila v kake neodločne fraze, pa bi se konservativci bili ložje zadovoljili ž njenim programom.
Tako pa jim ni druzega kazalo, kakor odločno se izreči proti vladnemu programu. Za nas Slovence je to dobro. Sedaj so pripravljeni konservativci z nami solidarno postopati. Da je pa vlada jih zadovoljila, pa Bog ve, kako bi bilo. Mej konservativci jih je jako mnogo, ki so že bili nas pripravljeni pustiti na cedilu. To vemo iz precej gotovega vira, in tudi konservativni slovenski državni poslanci tega ne morejo tajiti, ako hočejo biti odkritosrčni. Zaradi tega se pa mi nikakor ne strinjamo z onim listom, ki je že izvajal iz tega, da so se izrekli nemški konservativci solidarno z nami, da moramo ž njimi hoditi po drni in strni, ker le tako moremo priti do narodnih pravic. Vprašati moramo, bi li nemški konservativci bili z nami solidarni, ko bi jim vlada bila versko šolo obljubila proti temu, da prepuste nas Slovence po-nemčevanju. Če ne, potem solidarnosti s konservativci nemškimi ne smemo toliko važnosti pripisovati, da bi zahtevali, da naj naši poslanci ž njimi brezpogojno hodijo in se vežejo. Mi sicer nismo proti zvezi z nemškimi konservativci in smo jo že celo zagovarjali, ali odločno pa ugovarjamo temu, da bi naši poslanci morali ostati še ž njimi v zvezi, ko bi se nam v narodnem oziru ponudile ugodnejše in naravnejše zveze in bi bilo po drugi poti več upanja, da pridemo do narodnih pravic, ravno tako kakor bi konservativni Nemci tudi nas zapustili, ko bi brez nas upali priti do verske šole. Sedaj je pa seveda potrebno, da naši poslanci ostanejo v dosedanji zvezi, ker je za nas vsekako najugodnejša. Politične razmere sedaj silijo nas pa tudi nemške konservativce, da vkupno sodelujemo. Kadar se pa razmere premene, bode pa pač modrost naših državnozborskih zastopnikov odločila, katera pot je za nas bolja, ker zaupamo v njih slovensko domoljubje, da se ne bodo dali zapeljati na kaka napačna pota.