na Goričkem.
Slomšekove
©m
ti LETNIK.
Vredil
FRANC KOŠAR,
dekan v Kozjem.
Izdalo ravnateljstvo Mariborskega semenišča.
(Sisti znesek v prid Mariborskega semenišča.

V LJUBLJANI.
Natisnil Jožef Blazni k.
18G9.
,,Namen tega letnika je medsebojno občevanje takih spisov, ki zamorejo verno in nravno omiko ljudstva pospešiti. ... Le malokteri p. n. gg. dušnih pastirjev, šolskih učiteljev in prijateljev ljudstva ima voljo in priliko , cele knjige pisati , čuti pa nagib, da svoje storjene skušnje, misli in želje tovaršem svojega stana naznani in jih za marsi-kteri svfet pri imenitnem poslu izreje popraša. Takemu bratovskemu občevanju je td letnik namenjen. Mnogim se posreči o pravem času marsikteri bistroumni sostavek, kteri kakor dar božji se ne sme zavreči v pozabljenje, temoč naznaniti, da občno blag6 vseh postane."
Slomšek v pervih Drobt. 1. 1846.
PREDGOVOR.
Večkrat vidimo, da hiša bogatega gospodarja, kteri več sinov ima, ko jih razoženi in jim premoženje razdeli, hirati začne in mnogokrat celo onemore. Kaj enakega žuga tudi Drobtinicam S l o m š e k ovim. Ko so Drobtinice leta 1846. pervokrat izšle, so bile podobne bogati hiši, ktere gospodar je imenitnih delavcev — večidel svojih duhovnih sinov — zbral in jim razne verste lepih vednost v obdelovanje odločil: enim homiletiko, drugim življenjepisje, tretjim leposlovje, četertim detorejo in slednjim pesništvo. In kar je modri gospodar nameraval, je tudi slavno dosegel. Zbuditi namreč je hotel v svojih duhovnih sinovih veselje do literarnega dela, pa tudi zavest, da so za tako delo sposobni, ter jih pripravne storiti, da dnes ali jutre, stoje na lastnih nogah, se lotijo obdelovanja tega ali onega predmeta. In res; sinovi se razidejo, si nove hrame postavijo — očetova hiša pa dalje bolj samotna in zapuščena postaja. Homiletiko obdeluje slov. pri j a tel j, šolstvo oskerbljuje Šolski tov ar Š, pobožno leposlovje in življenj episje košate veje poganja pod varstvom mogočne družbe sv. Mohorj a, v tem ko zgodnja dani ca razne verske in cerkvene vprašanja, kakor ravno čas nanaša, temeljito in jedernato razpravlja in obravnava. Tako so se delavci razšli — in Drobtinice osamele. Res je, da pri takem stanu naše književnosti Drobtinice niso več tako, kakor nekdaj, potrebne; vendar že spoštovanj e za ime njih začetnika tirja, da jih ohranimo; in verh tega je branje Drobtinic našemu ljudstvu Še vedno tako priljubljeno, kakor le malolctere druge knjige. Zato je za Drobtinice pisati, za pisatelja gotovo bolj hvaležno, kakor za kteri-koli časnik; pisatelj namreč sme prepričan biti, da se bodo njegovi spisi Še črez leta in leta sto in stokrat hvaležno prebirali in premišljevali, Prosimo torej dosihmalne
pomočnike, naj Drobtinicam zvesti ostanejo in vabimo na delo tudi novih delavcev.
Kar zadeva pričujoče Drobtinice, je treba samo še opomniti zastran govorov pokojnega kneza in Škofa SlomŠeka, da so se popolnoma izdelani našli govori, zaznamovani s Številkami: III, F, VII, VIII, IX, X. Drugi govori so bili manj ali bolj obširno le osnovani. Pri nastopnem govoru (Št. II.) je bil vvod in sklep popolnoma izdelan, vse drugo le v osnovi. To je treba zato opomniti, ker pride gotovo Še čas, da se bodo vse dela SlomŠekove v celoti izdale, da se bo vedlo, kaj je popolnoma iz SlomŠekovega peresa in kaj le nepopolnoma. Da pa podpisani vrednik, kteri te govore za tisk pripravlja — in to delo tudi zanaprej nadaljevati misli — svoje ravnanje pojasne, pristavlja, da si prizadeva po raznih osnovah, ki jih zastran podobnih predmetov včasi po več nahaja, misli, besede in izraze Slomšekove skerbno pobirati, da kolikor mogoče vsaj duh Slomšekov ostane, ker njegovo pero milote, sladkosti in jedernatosti SlomŠekovega peresa nikakor doseči ne more.
Kedaj izidejo zopet Drobtinice ?—Kakor hitro se zopet zadosti gradiva nabere.
V Kozjem na praznik vnebovzetja Marije Device 1869.
Fr. Košar,
vrednik.
KAZALO.
Predgovor . . . . , . . . . III
A. Pastirska hrana bogoljiobnim dušam dana.
I.	Kerščanski zakon po nauku katoliške cerkve ... 3
II.	Nastopni govor Slomšekov pri slovesnem vmestenji . . 33
III.	Slovesni ogovor pri posvečevanji vzvišenega gospoda dr.
Valentina Wiery kot kneza in škofa Kerškega .	45
IV.	Pridiga ob času vojske ....... 56
V.	Kerščanska beseda na ponovljenje stare nadžupnijske cerkve
v Vuzenici 1. 1860 ....... 66
VI.	Pridiga ob godu sv. Maksimilijana ..... 73
VII.	Testament starega leta 1861 . . . . . . 85
VIII.	Pridiga pri novi meši č. g. Matija Paprej . . . 91
IX.	Beseda pri pogrebu visoko častitega gospoda Jožefa Batističa 111
X.	Beseda na grobu e. g. Jakoba Pražnikar . . . . 11 (j
B.	Ogledalo pobožnega življenja rajnim v hvalni spomin,
sedanjim v vredno posnemo.
I.	Mihael Piki, inf. stolni prošt Lavantinski .... 123
II.	Elija Rebič, bivši gimnazijalni prefekt v Ljubljani . . 187
III.	Luka Levičnik, fužinar v Železnikih . . . .198
C.	Prigodbe žalostne in vesele mladim in starim v poduk
in svar.
I.	Sv. Trojica v slovenskih goricali ..... 229
II.	Zlata meša sv. Očeta Pija IX......236
D.	Prilike in basni ali zlate resnice v srebernih posodah.
I.	Koga so v peklu postavili za glavarja .... 263
II.	Dojka in koza........268
III.	Osel kot kralj zverine.......269
IV.	Medved in polh........270
V.	Govnjač in marljivost.......272
VI.	Hrast in želod........273
VII.	Neubogljiva in prederzna ribica ..... 275
VIII.	Radovedna muha........277
IX.	Jezična in nepremišljena piška ..... 278
X.	Hudobni in prepirljivi kleščar . . . . . .279
E. Ogledalo za Šolo in narodnost.
Obrazci pogovorov pri učiteljskih zborih:
I.	Dvojni namen „malega in velikega berila" . • •	283
II.	Korist in potrebnost naukov v obojnem berilu zapopadenih
za kmetijski stan ........	284
III.	Potrebnost pravilne besede in izreke pri šolskem učenji •	287
IV.	Kakošno bodi obnašanje učitelja v šoli in zvunaj šole v
oziru na novo šolsko postavo od 25. maja 18G8 . .	290
V.	Kako buditi patriotiško čutje že pri šolski mladeži . .	295
F. Slovenska gerlica.
I.	Božična..........301
II.	Božična pastirska ........	302
III.	Postna pesem (Patris sapientia) .....	304
IV.	Pisanke svetih 5 Jezusovih ran .....	305
V.	Marija čistega spočetja .......	30B
VI.	Marija 7 žalosti........30(5
VII.	Mariji (Meinorare) ........	307
VIII.	Marija Vertnarica .......	307
IX.	Marija..........308
X.	S. Vincencu Pavlanskemu ......	309
XI.	Sv. Anton.........310
XII.	Kres..........311
XIII.	Spokorna.........312
XIV.	Klic po lastovicah.......312
XV.	Rožice..........313
XVI.	Solnce.........313
XVII.	Na blejskem jezeru	. . . . . .314
XVIII.	Log..........315
XIX.	Dobro jutro . ,......315
XX.	Lehko noč.........316
A.
Iftit
bogoljubnim dušam dana.
D rob t. zu loto 1809.
1
„ Vsaka pridiga jo nebeška roža za dušo, na ktero kakor idna bučelica zleti', nabirat si nebeške sterdi."
Slomšek v letošnjih Drobt.
Keršcanski zakon
po nauku katoliške cerkve.
Spisali vernim svoje škofijo Jakob Maksimilijan Stepisnek, knez in škof Lavantinski. *')
Predgovor.
Sledeči kratki poduk naj Ti, pazljivi bravec, raz-jasne bitje in svetost kerščanskega zakona; naj ti razloži, kaj in kako je katoliška cerkva o zakonu verovala in učila že od nekdaj.
Morda boš ozirajč se na ta poduk ložej krive steze zapeljivih naukov denešnjega dneva spoznal in se jih ogibal; morda boš ložej po stezi spoznane resnice hodil, in — naj te tudi v kakoršinekoli zmote vabijo — ložej svojo kerščansko vero ohranil, svojo katoliško vest pa obvaroval mirno in neomadeževano. To pa je prava svoboda katoliške vesti, da katoličan svojevoljno ne nasprotuje cerkvi svoji ne v mislih ne v djanjih.
Leta poduk se poskuša in borf za kerščansko družino stoječo na temelji zakona kerščanskega, kojega porušiti bi ne koristilo ne osebi ne občinstvu.
Poduk razpada v dvojno poglavje in pristavek s sledečimi napisi:
I.	Poglavje: Zakona vstanovitev; nja povzdiga v zakrament.
II.	Poglavje: Nasledki iz teh naukov.
Pristavek: Tako imenovani civilni ali svetni zakon.
*) Ta poduk od milostljivcga kneza in škofa v nemškem jeziku pisan in duhovnom razposlan, jo bil z Njih dovoljenjem za ,,Drobtinice" v slovenski jezik prestavljen.	Vredn.
I. Poglavje.
Vstanovitev zakona; zakon v zakrament povzdignjen.
Zakon je po božji volji sklenjena zaveza dveh oseb raznega spola v naj tesnejšo, do smerti ednega zakonskih terpečo družbo življenja zarad naprotne pomoči in množenja Človeškega roda. Početnik zakona ni nihče drugi, ko Bog sam; nja vstanovitev sega od pervega početka človeškega roda. Tega nas popolnoma zago-tovljajo naj starodavnejše knjige božjega razodenja, —• namreč Mojzesove.
Kar nam od Boga navdihnjen pisatelj imenovanih pervih bukev sv. pisma o stvarjenji pervih dveh človekov, o nju grehu in kazni pripoveda, verujejo ne le katoličani, ampak kristjani vsi. Le nevernikom je ta povest prazna — če tudi pobožna — basen. Toda za nevernike te verstice pisane niso; tako tudi za one ne, ki terdijo, da se je Človek v teku časa iz žival tako rekoč izrastel in prevstvaril. Tem se ve da , ostanete imenitnost in svetost zakona vedno nerazumljivi.
Ko je Bog pervega moža Adama vstvaril, ga je, kakor nam sv. pismo prav po domače pove, takole nagovoril: „Ni dobro za človeka, da je sam; naredimo mu pomočnico njemu podobno (po hebrejskem: zanj pripravno). In je vstvaril Evo in jo peljal k Adamu. In Adam je rekel: To je tedaj kost od mojih kosti in meso od mojega mesa. Toraj se bo možina imenovala; zakaj iz moža je vzeta. Zatorej bo človek, pravi sv. pismo nadalje, zapustil svojega očeta in svojo mater in se deržal svoje žene in bota dva v ednem mesu.1-1 (Gen. 2.)
Tako je bil zakon v raji od Boga postavljen, namreč kot naj tesnejša, nerazkrušljiva zaveza in družba življenja le ednega moža z le edno ženo, in volja božja je bila, da bi zakonska zaveza pri vseh ljudstvih in skoz vse čase enako močna in častitljiva ostala. Toda nasledki Adamovega greha, ki je Človeka po duši in po telesu popačil, so zlasti pri zakonu božji namen zavirali in častitljivo zakonsko zavezo kaj hudo omadeževali. Dalje bolj namreč je zgubivalo človeštvo per-
votno razodenje božje, da si ga tudi popolnoma nikoli ni zgubilo, z njim pa mu je zginil spred odi tudi visoki uzor zakona. Le nekako dozdevalo se je še poznejše čase narodom, da kar zakon zadeva, njegove okoliščine niso bile nekdaj tako nemile in britke. V sredi naj hujših zmot namreč, kterim je bil človeški rod zapadel zlasti v razmerah enega spola do druzega , se je še vedno ohranilo prepričanje, enako berleči lučici v splošni temi, da je zakon kaj boljega, kakor kterakoli druga pogodba, morebiti z edinim razločkom, da tukaj se ne menjajo in sprejemajo reči ampak osebe. Tega prepričanja , pravim, celd poganstvo nikoli do konca ni zgubilo , da spada zakon in nja sklenitev tudi v področje verozakona, in da zakon blagoslova od zgoraj potrebuje.
Kako globoko je poganstvo zabredlo in kako daleč je zašlo od namena, ki ga je Bog imel, pri postavlje-nji zakona, je sploh znano. Zmota, da sme mož več žen imeti, je tako tesno zvezana s poganstvom, da se brez nje skoraj misliti ne more.
In koliko hudega je izviralo iz te zmote! Mož ni priznaval žene za sebi enakopravno tovaršico življenja, ampak le za deklo ali sužnjo, in je po tem tudi z njo ravnal.
Izraelsko ljudstvo od Boga izvoljeno, da varuje in potomcem izroča obljube in prerokovanja o prihodnem Mesiju, je božje razodenje čistejše ohranilo, kakor drugi narodi; zato se pa tudi čistost in svetost zakona pri taistem nikoli ni takd zgubila, kakor pri poganih. Postava Mojzesova je skerbela za čistost in svetost zakona, kolikor je mogla. Zapopada namreč o sklenitvi zakona in o dolžnostih zakonskih dokaj blagonosnih postav, kazajč na Boga, maševavca prelomljenega zakona. Vsaj tudi razmere med Bogom in izraelskim ljudstvom ne v6 v primernejši podobi predstavljati, kakor v podobi zakonske razmere med možem in ženo; tako da odpad od Boga in njegovega razodenja prešestvo imenuje. Pa vender tudi izvoljeno ljudstvo ni vseskozi pervotne vsta-novitve zakona čislalo. Preziralo je cel<5 dve poglavitni lastnosti zakona, namreč: da sme mož le eno ženo
imeti in da je zakonska zaveza nerazvezljiva. Prav ta zaveza zakonska je dalje bolj svojo moč zgubivala, ker vlezla se je navada, po kteri je imel mož pravico, od začetka le zavolj prešestovanja, pozneje pa že skoraj za volj vsakega tudi naj manjšega vzroka ženi dati ločitno pismo in jo posloviti. Prav ob času Kristusovem so mnogi judovski učenjaki tako učili in razne izraze sv. pisma v tem nedostojnem pomenu razlagali.
Ne da se drugaČ misliti, kakor da je božji Sin, Odrešenik sveta, ki je prišel vse verske zmote in razvade zatret, tudi zakonski stan v njegovi pervotni čistosti in svetosti obnovil, v kteri ga je Bog od začetka postavil. On, ki je milostno vse posvetil, karkoli je pre-novljenja in posvečenja potrebovalo, kako bi bil zamogel temelj Človeške družbe, namreč zakon, prezreti? In zares; storil je tudi v zakonski zadevi, kar je bilo pričakovati od Zveličarja sveta.
To nam pričajo besede Jezusove v evangelji sv. Matevža v 19. poglavji, kjer se bere: „ln so pristopili k njemu farizeji, ter so ga skušali in rekli: Je li pri-puščeno možu ločiti se od svoje žene (ji dati pismo ločitve; zakonsko vez popolnoma razvezati) zavolj česar koli si bodi? (Zavolj še tak6 malega vzroka?) On pa je odgovoril in jim rekel: Ali niste brali, da kteri je od začetka stvaril človeka, je stvaril moža in ženo in je rekel: Za tega voljo bo človek očeta in mater zapustil in se bo svoje žene deržal in bota dva v enem mesu. Toraj nista več dva, ampak eno meso (telo), kar je tedaj Bog zvezal, naj človek ne loči. Mu rečejo (farizeji): Zakaj je pa Mojzes zapovedal, ločiven list dati in se ločiti (od nje). (Kako je zamogel Mojzes kaj takega zapovedati ?) Jezus jim reče: Mojzes vam je zavolj ter-dobe vašega serca pripustil (ne zapovedal ali ukazal), ločiti se od svojih žen; od začetka pa ni bilo tako. Povem vam pa, da kdor koli se loči od svoje žene razun zavoljo prešestovanja in drugo vzame, prešestuje (zakon prelomi) in kdor ločeno vzame, (tudi) prešestuje. (19, 3 — 9.)
Poglejmo te besede bolj natanjko, da nam jasno postane , kaj Zveličar z njimi o zakonu veli in ktera pravila za svoje verne zarad zakona stavi.
Kakova prilika se je Gospodu ponudila, farizejem svoj nauk o zakonu razložiti, je že zgorej omenjeno, namreč: ko so mu zvijačno baranje postavili: za ktero mnenje o ločitvi in razvezi zakona se On, Zveličar, razločuje, ali za ojstreje ali za melikeje. — Kaj je Zveličar odgovoril?
1.	v začetku, to je, ko je Bog perva dva človeka vstvaril, zastran zakona ni bilo tako kakor zdaj — ob času Kristusovem, toda zakon mora zopet postati, kar je bil v svojem začetku. Kakošen pa je bil zakon v začetku? Zveličar pravi: Moža in ženo je vstvaril Bog od začetka (kot le eden par), to je: Kristus zahteva, da je zakon v njegovi cerkvi zaveza moža z le edno ženo.
2.	Drugo baranje je : Se li sme zakonska vez razun smerti enega zakonskih razvezati ? Ali dovoli to Gospod?
Edno poglavitnih pravil svetopisemskega razkladanja, po kterem se tudi svetni pisatelji ravnajo, je, da se težko razumljivi izreki ne razlagajo sami po sebi, temoč treba je, da se pri njih pojasnovanji ozira na enake ali podobne izreke pisateljeve in tako pojasnuje eden izrek druzega.
Besede Kristusove pri evangelistu Matevžu (pogl. 19.) Jaz pa vam rečem (to je: nasprot vašemu samovoljnemu razlaganju petih bukev Mojzesovih (pogl. 24. itd.) da kdorkoli se loči od svoje žene, razun zavoljo pre-šestovanja in drugo vzame, prešestuje, so tako postavljene in se tako glasijo, kakor da bi Kristus vsaj takrat, kadar se zakon prelomi, nja razvezo dovolil. Pa temu ni tako. Ako omenjenemu izreku pri sv. Matevžu primerjamo podobne izreke zastran zakona pri sv. Marku 10, 11. i. t. d. in pri sv. Lukežu 16, 18. in pri sv. Matevžu 5, 32. najdemo, da Zveličar, ko dovoli možu za-volj prešestovanja ločiti se od žene, dovoli le, kar mi imenujemo ločitvo od mize in postelje, nikakor pa ne dovoli ločitvo zakona ali popolno razvezo zakonske vezf.
Prepoved Kristusova: stopiti v nov zakon, dokler še živi zakonski tovarš, se glasi pri sv. Marku in pri sv. Lukežu celo jasno in je tedaj neovergljiva. Dotične besede pri sv. Marku se glasijo (10, n —12.): Kdorkoli se loči od svoje žene in druc/o vzame, prešestuje nad njo.
In ako se žena loči od svojega moža in se z drugim omoži, prešestuje. Pri sv. Lukežu (16, 18.) pa se bere: Vsak, kteri se loči od svoje žene, in drugo vzame, prešestuje, in kteri ločeno od moža vzame (ravno zato, ker zakonska vez še terpi) prešestuje.
Tudi pri sv. Matevžu Zveličar ne reče, da bi pri-puščeno bilo, zavolj prešestovanja ločeno vzeti, dokler še nje mož živi; ali pa da bi smel mož mesto prešestne žene, dokler še ona živi, vzeti drugo. Zveličar le pravi, da sme mož od prešestne žene ločiti se, da pa sme drugo vzeti, dokler ona živi, nikjer ne pravi. In enako nepogojno, ko pri sv. Lukežu, se glasi izrek Gospodov pri sv. Matevžu: „Kdor ločeno (od moža) vzame, prešestuje".
Vsaj so ravno zato, ker je Zveličar nerazvezljivvost zakona tako zel<5 povdarjal, učenci mu rekli: „Ce je tako človekova reč z ženo, ni dobro ženiti se".
Menda vender nihče pameten tajil ne bo , da so apostoli pravila, ktera je Gospod zastran zakona dal, naj bolje umeli. Tako pa sv. apostel Pavel v 1. listu do Korinčanov (7. pogl.), potem ko je radovoljno de-vištvo kot svoj dober svet priporočil, besede Kristusove pri evangelistih zapisane, bi rekel, razklada: „Tem pa, ki so v zakonu, ne zapovem jaz (Pavel), ampak Gospod (Jezus Kristus), da naj se žena od moža ne loči, in ako se pa loči, naj ostane neomožena, ali naj se s svojim možem spravi. Tudi mol naj žene od sebe ne spusti.1' Kaj druzega hoče apostel reči kakor: Zveličar nam je zaukazal, da ko bi tudi družba življenja med možem in ženo po ločitvi (sosebno zavolj prešestva) nehala, se vendar vez zakonska raztergati ne sme, ampak ostane, tak<5 da nobeden, dokler še njegov tovarš živi, v nov zakon stopiti ne sme in ne more.
Tako govori sv. Pavel z ozirom na izreke Gospodove pri evangelistih. In da bi reč, ktero dokazuje, namreč nerazvezljivost zakona prav stalno poterdil, še enkrat v ravno tem 7. poglavji v. 39. piše: „Zena je navezana na zakon (to je: ne zamore v drug zakon stopiti), dokler njen mož živi; ako njen mož umerje, je prosta, naj se omoži s komur hoče, samo da v Gospodu (to je: naj se omoži po postavah, kakor jih je Gospod
Kristus o zakonu dal, ali pa, kakor drugi razlagajo: naj vzame častitelja Gospodovega, to je, vernega kristjana).
Kdo se bo tedaj čudil, da enako prepričanje o ne-
razvezljivosti zakona kerščanskega zmirom — že v pervih vekih cerkve nahajamo, kot vodilo za verne.
Bukve „Pastiru imenovane, ktere so, če ne od Herma, apostolskega učenca (Rim. 16, 14.) pisane, vendar sila starodavne — gotovo iz konca pervega veka, ter-dijo nerazvezljivost zakona. Pravijo, da se zakon tudi zadel prešestovanja razdreti ne sme. „Kaj pa, se bere v tej knjigi 4, 1., ko bi žena v svojem grehu (preše-stovanji) terdovratna bila? Tedaj naj jo mož poslovi, on pa naj ostane sam za se. Ako bi se pa od svoje žene ločil in drugo vzel, bi sam prešestoval." Cerkveni pisatelj, Klemen Aleksandriški v 3. veku razlaga mnogokrat omenjeni izrek pri sv. Matevžu (19, 16.) in uči ravno tako (strom. 3.). Poznejših pisateljev ne bomo več naštevali.
Cerkva tedaj gotovo nič novega ni določila v Tri-dentinskem zboru (16. veka), ampak je le starodavni nauk pripoznala, ako v 24. seji reče: „Ako bi kdo terdil, da je dopuščeno kristjanom, več žen ob enem imeti in da to ni po nijenem božjem ukazu prepovedano, je preklet, to je: izobčen iz cerkve božje. Can. 2. In zopet: „Alio bi kdo rekel, da se moti cerkva, če uči, da po evangeljskem in apostolskem nauku se zakon tudi zarad prešestovanja zakonskega tovarša razdreti ne zamore, in da obadva zakonska, ali pa nedolžni del, ki ni vzrok prešestovanja, dokler nja zakonski tovarš živi, v novi zakon stopiti ne zamore , in da tisti prešestuje, ki po ločitvi od prešestnice drugo vzame, talco tudi tista, ki ločena od prešestnika se z drugim omoži, je prekletCan. 7.
Nadaljevanje.
Katoliška cerkva pa o kerščanslcem zakonu še več uči. Po njenem nauku je veljavno med kristjani sklenjeni in izpolnjeni zakon ne le samo nerazvezljiv, ampak tudi eden zmed sedmerih sv. zakramentov nove zaveze, ktere je sam Jezus Kristus postavil in nihče drugi ne.
Ti sedmeri sv. zakramenti so očividni dokaz ljubeznjive skerbi Zveličarjeve za vse važneje potrebe in razmere Človeškega življenja, bodi si pri posameznem človeku, bodi si v vesoljni človeški družbi.
Komaj da se človek rodi, že postane otrok božji v sv. kerstu; kedar mu začn<5 protiti dušne nevarnosti in se zbujati v njem hude skušnjave, ga krepča, kakor nekdaj apostole, gnada sv. Duha v sv. birmi. Kruh večnega življenja hrani njegovo dušo v presvetem reš-njem Telesu; •— ako je zgubil po grehu posvečujočo gnado božjo, jo zopet zadobi pri sv. spovedi; — in če ga huda bolezen polomi ter ga verže na smertno posteljo in se mu bliža ločitva od tega življenja, takrat ga krepča sv. posledno olje, da svoj zadni dušni boj serčno bojuje. Tako se Človek, kakor je bil o prihodu na svet od sv. cerkve z mirom Gospodovim sprejet, tudi loči iz sveta v miru Gospodovem. To velja od posameznega človeka.
Bog pa je odkazal človeku živeti, ne ločenemu od druzih, samemu za se, ampak biti udu dvojne velikanske družbe •— cerkve namreč in deržave, naj bi dosegel po cerkvi svojo večno, po deržavi pa svojo časno srečo. Nobena teh družb naj se ne poruši; ampak obč naj ostanete, •— sv. cerkva s svojim zveličavnim naukom in sv. zakramenti po katoliškem duhovništvu in obe po sv. zakonu, ki naj obema vedno daje novih udov. Dit-hovništvo in zakon pa nalagata svojim udom imenitne dolžnosti in težek odgovor; zato je pa tudi Zveličar naš obema stanoma studenec posebnih gnad odperl v zakramentih mešnikovega posvečenja in sv. zakona.
Tridentinski zbor, ki je kakor vesoljni in vso cer-kvo zastopajoči zbor po Kristusovi obljubi v verskih rečeh nezmotljiv — o čemur nijen katoličan dvomiti ne sme, ker sicer neha biti pravoveren kristjan, — uči v svoji omenjeni 24. seji takole: „Ako kdo poreče, da zakon ni resnično in istinito eden zmed sedmerih sv. zakramentov evangeljske postave, postavljen od Kristusa Gospoda, — ampak da je znajdba človeška in da ne deli nijenili gnad, naj bo preklet11. Can. i.
Preden na dalje razlagamo, da je Zveličar sv. za/con k časti zakramenta povzdignil, moramo pomen te verske resnice do jasnega umeti. Kaj neki pomenijo besede: Kerščanski zakon je zakrament? Te besede pomenijo, da je zaveza med dvema kerščanskima osebama raznega spola, po božji volji in po postavi Jezusovi in sv. cerkve sklenjena, obema, to je: možu in ženi izvir in sredstvo posvečenja in zadobljenja posebnih gnad, kakoršnih je ravno zakonskim potreba, da zamorejo dopolnovati svoje dolžnosti. Od teh gnad govori Tridentinski zbor v svoji 24. seji, potem ko je učil, da je zakon od svojega početka nerazvezljiva zaveza le ednega moža z le edno ženo, takole: „Gnado pa, ktera naturno ljubezen med zakonskima požlahtnuje, nerazvezljivo edinost po-terjuje in zakonske posvečuje, nam je sam Jezus Kristus, početnik in doverševavec sv. zakramentov po svojem terpljenji zaslužil, kar omenja sv. apostol Pavel, ki pravi: ,,,,Možje! ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil svojo cerkev in se je sam za njo daroval11", ter kmalu pristavlja: „„Ta skrivnost je velika, jaz pa pravim v Kristusu in v cerkvi"". Ker je tedaj, veli zbor nadalje, zakon v evangeljski postavi (to je: v novi zavezi) zavolj gnade, ktero deli, mnogo imenitnejši od zakonov pred Kristusom, zato so vedno učili naši sv. očetje, sv. zbori in vesoljno cerkveno ustno sporočilo, da se kerščanski zakon po pravici med sv. zakramente nove zaveze šteti mora."
Da Tridentinski zbor versko resnico dokaže, da ima kerščanski zakon popolno vrednost in vse lastnosti pravega zakramenta, se sklicuje na neki izrek sv. Pavla v listu do Efežanov, ter ga v tem pomenu razlaga, da sv. Pavel z onim izrekom zakrament sv. zakona v mislih ima ali vsaj omenja, da je kerščanski zakon v resnici in v pravem pomenu zakrament nove zaveze.
Vsak katoliški kristjan naj ve, da svetega pisma, ki je eden poglavitnih virov, iz kterih sv. cerkva božje nam razodete resnice zajema, nihče sam za sebe svojevoljno razlagati ne sme, ampak da le edina sv. učeča cerkva, torej tudi vesoljni cerkveni zbori, sv. pismo v verskih in nravnili rečeh brez vsake pomote razlagajo.
Kdor pri pojasnovanji kterega koli svetopisemskega izreka določenemu razlaganju učeče cerkve nasprotuje, on prave katoliške zavesti nčma, ali jo vsaj takrat zatajuje, ako vedoma takd ravnd, — morebiti edino zat<5, ker si ošabno domišljuje, da on to stvar bolj umeva, kot sv. cerkva.
Da sv. Tridentinski zbor — da učeča cerkva Kristusova — omenjene besede sv. Pavla prav razlaga, in jim nikakor pomena, kterega nčmajo, ne dodaje pa tudi iz njih ne posnema, se boš katoliški bravec lehko prepričal, ako ti ves dotični izrek sv. Pavla po gerškem izvirnem jeziku od besede do besede podamo. Glasi se takole (Efež. 5.j: „Možje! ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil, ker jo je očistil po kopeli vode v besedi (božji; apostol misli na sv. kerst); da bi napravil sam sebi cerkev častitljivo (kakor svojo nevesto), ktera nžma ne madeža ne gerbe, ali kaj druzega tacega, temoč da je sveta in neomadežana (brez vsakega pogreška). Tako morajo tudi možje ljubiti svoje žene, kakor svoja telesa. Kdor svojo ženo ljubi, ljubi sam sebe. Zakaj nihče še ni nikoli svojega mesa (telesa) sovražil; ampak redi ga in oskerbuje, kakor tudi Kristus cerkvo; ker smo udje njegovega telesa, od njegovega mesa in od njegovih kosti. Zavolj tega bo zapustil človek očeta in mater svojo in se bo deržal svoje žene in bota dva v enem mesu. Ta skrivnost je velika; jaz pa rečem v Kristusu in v cerkvi (v gerškem stoji 4. padež: v Kristusa in v cerkvo, to je: jaz — Pavel — obračam to skrivnost na Kristusa in njegovo cerkvo). v. 25—32.
Kaj hoče sv. Pavel s temi besedami reči? Pazljivemu bravcu je jasno, da primerja sv. Pavel s temi besedami zakonsko ljubezen, ki jo je mož ženi dolžen, z ljubeznijo Kristusovo do njegove cerkve, ktero svojo nevesto imenuje. Navede pa že omenjeni stavek iz pervih bukev Mojzesovih 2, 24. kakor je storil tudi Kristus,_ in reče: „ To" — namreč: ta tesna zaveza med možem in ženoj ; gotovo tedaj zakon — ni le kar naturna razmera, temoč ,je velika skrivnost". Zakaj pa? Sv. Pavel odgovori: „Jaz pa rečem v Kristusu in v cerkvia, to je: kakor
sem jaz — Pavel — prepričan, je zakonska zaveza moža in žene zato velika skrivnost, ker nam naj serč-nejšo skrivnostno zavezo Kristusa in njegove cerkve vpodoblja. Prav ta zaveza Kristusa s cerkevjo pa dela, da je cerkva vsikdar Čista, sveta in brez madeža, kakor se nevesti Kristusovi spodobi.
Ali mar ne bo tedaj — tak<5 zdaj vprašam — tudi zakonska zaveza, ako je po volji Kristusovi med možem in ženoj sklenjena, imela enako moč in delila enake pomočke, da se zamoreta oba zakonska posvetiti, ako se le resnično posvetiti hočeta, to je: ako le gnadi, ktero jima zakrament sv. zakona ponuja, ne nasprotujeta in je ne zametujeta? — Prav to pa, kakor vsi vemo, — namreč posvečevanje je bistvo sv. zakramentov nove zaveze.
Ali tedaj katoliška cerkva svojo vero, da je kerščanski zakon zakrament, morebiti edino na to vpira, da navadno latinsko sv. pismo od sv. Pavla rabljeno gerško besedo „misterion" — kar skrivnost pomenja, z latinsko besedo „zakrament" prestavlja ? Nikakor ne! Tu ne gre za besede; beseda ne določi, ampak stvar. — Ali pa morebiti sploh ves zgorej omenjeni stavek iz lista do Efežanov naši katolišld cerkvi kakor edini in sam za sebe že doveršeni dokaz služi za versko resnico, da je zakon zakramenti Zopet rečemo: Nikakor ne! Mi imamo še drugih dokazov, — zlasti one iz ustnega sporočila, ktero mi katoličani kakor enako veljavni poglavitni studenec razodetih resnic priznavamo in častimo, kakor zapisano besedo božjo. Ni težko dokazati, da so Čislali vsi pravoverni kristjani vseh stoletij kerščanski zakon kakor prav zakrament nove zaveze.
Dokaz temu so mnoga spričevanja že naj staro-davnejših cerkvenih očetov in pisateljev zahodne, pa tudi izhodne cerkve, kteri ali sploh od zakona govorijo, kakor od svete, v področje verozakona spadajoče reči; — ali kteri terdijo, da je Kristus na ženitvanji v Kani na Galilejskem zakonu blagoslov, svetost in milost podelil; ali kteri slednjič kakor sv. Avguštin, zakon naravnost zakrament, in sicer v naj polnišem pomenu besede imenujejo. — Ako bi zakon ne bil že od nekdaj veljal kakor zakrament, kako bi se dalo zapopasti, da so v
tej reči tudi vsi izhodni razkolniki z nami ene misli? Oni, ki so se deloma že prav zgodaj od rimske cerkve ločili, bi gotovo pozneje te verske resnice od nje ne bili sprejeli, ako jim je bila ob času ločitve še neznana. Ko je začel Martin Luter v 16. stoletji terditi, da je zakon „zgol posvetna reč in kakor vsak drug posvetni posel", je gerški patriarh v Carigradu v imenu celega izhoda njegov nauk, kakor nasproten nauku Kristusovemu enako določno zavergel, kakor so to storili Rimski papeži in Tridentinski zbor.
II. Poglavje.
Nasledki iz teh naukov.
I.
To kar sem v pervem poglavji o zakonu govoril, kaže dovolj, da po prepričbi in po nauku katoliške cerkve ne gre baranje za kake nebistvene ali zgolj zvunajne cerkvene stvari, ako se praša: Kaj je ker-Ščanski zakon ? in kedaj se sklene tako, kakor Kristus hoče in veli, ter vreden postane tistega blagoslova, kterega mu On toliko ljubeznjivo deli?
Vsak podučen katoličan ve, da katoliška cerkva ali njeni vidni poglavar, rimski papež, nista od Kristusa pooblastena, nove verske resnice izmišljevati, da si pa tudi take oblasti ne cerkev ne papež nista nikdar pri-lastovala. Verska resnica se sploh od nikogar ne naredi, tudi od samega Boga ne; temveč ona je resnica, ki je od nekdaj bila, kojo je pa Bog s časom naznanil ali razodel. Take resnice učiti, razlagati in ukazovati, da jih verujemo, to je naloga in pravica cerkve, in v to je dal Zveličar cerkvi dar nezmotljivosti, to je: dar, po kterem se cerkva nikdar motiti ne more.
Verska resnica kot taka je nespremenljiva vekomaj. Kdo neki bi jo smel ali zamogel spremeniti? Ali Bog? Pa Bog je sam nespremenljiv, — vekomaj eden in isti! On sam je večno nespremenljiva resnica. Kako bi li potem mogoče bilo, da bi on to, kar je kot resnico enkrat razodel, zopet overgel ter rekel, da ni resnica?
Ali zamore, in sme cerkva v razodeti veri, ktera ni od nje izmišljena, ampak od Boga ji le v varstvo izročena, kaj še tako malega spremeniti? Ona tega ne more in ne sme; ona pa tega tudi nikdar ni storila?
Kar sem ravno zdaj o verski resnici sploh rekel, to velja popolnoma tudi od tega, kar katoliška cerkva uči zastran zakona, namreč: da je zakon zaveza le enega moža z le eno ženo, •— da je zakon nerazvezljiv, ■—• in prav in resničen zakrament.
v
Človeške misli se urno spreminjajo. Mnogo tega, kar se je ljudem svoje dni zdelo dobro, blago in resnično, se je že overglo in boljšemu mnenju umaknilo. To pa nikakor ne velja od verskih resnic sv. cerkve. Kdor bi tedaj tirjal, tudi cerkva naj svoje nauke po spremenljivih mislih tega sveta spreminja, od njega bi morali reči: ta človek cerkve ne pozna in ne ve , da cerkvi nije mogoče, tega storiti.
Cerkvena zgodovina nam pričuje, da cerkva tudi o zakonu svojega nauka nikdar ni spremenila. Kadarkoli se je kdo derznil, napadati nerazvezljivost in svetost zakonske zaveze, vselej se je zoper njega vzdignila cerkva, ter ni gledala, ne na osebo, ne na nasledke, ki jih utegne imeti njena določna beseda: Ne smem; ne morem.
Ako se temu nasprot terdi in dokazati hoče, da sta vendar včasi naša cerkva ali rimski papež kako „izjemko" dovolila, opomnimo, da pride tako ogovarjanje le od onih, ki niso dosti podučeni v cerkveni zgodovini ali pa v zakonskih postavah naše cerkve.
Zakona, kteri je pred cerkvijo veljavno sklenjen in tudi že izpolnjen, cerkva gotovo Še nikdar ni raz> derla pred smertjo enega zakoncev; zakon pa, odkterega se je za gotovo dopričati dalo, da še ni bil izpolnjen, je cerkva res že razvezala. V takem še ne izpolnjenem zakonu namreč cerkva še ne vidi popolno podobo skrivnostne zaveze Kristusove z njegovo cerkevjo. Le zato in edino v tem primerljeji se sme po starodavnem izročilu zakonska zaveza razvezati po tej poti, da ali eden zakoncev slovesne redovne (klošterske) obljube stori, ali
da rimski papež posebej dovolijo. Kaj takega se je že tudi res v katoliški cerkvi, akoravno le redko kedaj, zgodilo.
Kaj neki britkejšega zamore zadeti vesoljno cerkvo in nje poglavarja, kakor če se ud od Kristusovega telesa, to je: od cerkve loči? In vender tudi to je cerkva rajše terpela, da se le ni pačila dotična verska resnica, namreč: nerazvezljivost zakona. Pomislimo le na priliko, zakaj se je odcepila Angleška dežela od katoliške cerkve. Angleški kralj Henrik VIII. se je bil s papeževim dovoljenjem oženil s Katarinoj Aragonskoj, udovicoj svojega brata Arturja. Privolili so papež v to ženitev, ker se zakon Katarine z Arturjem nikoli ni izpolnil. Te zakon kralja Henrika s Katarino je bil popolnoma veljaven. Tudi sam kralj vseh 17 let, ktere je s Katarino v zakonu preživel in rodil z njo več otrok, med njimi tudi Marijo, poznejšo kraljico, nikdar ni dvomil o veljavnosti svojega zakona. Nesrečna strastna ljubezen do dvorne gospodičine Ane Bolejn ga je pozneje pa toliko omotila, da je prosil papeža Klemena VII., naj bi njegov zakon s Katarino razderli. Ker pa papež tega storiti niso ne hotli, ne mogli, je dal kralj Henrik po druzih priliznjenih možeh to reč presoditi in razglasiti, da je njegov zakon s Katarinoj neveljaven; ter je za ženo vzel Ano Bolejn in sam sebe za poglavarja angleške cerkve postavil. Grlejte, tako in zavolj tega se je bil iznejeveril katoliški cerkvi kralj Henrik, tisti kralj, ki je poprej sam knjigo zoper Luter Martina spisal, v kteri je tak<5 serčno zagovarjal katoliški nauk, da je Kristus resnično 7 zakramentov postavil, da so mu papež iz hvaležnosti dali ime „defensor fidei" to je: branitelj vere. — Z grozovito silo in s prelivanjem obilne kervi, kakor se bere, je te nesrečni kralj potem še tudi od rimske cerkve odkrušil celo svoje kraljestvo, v kojem so nekdaj kristjani toliko pobožno živeli, da se je njih dežela sploh „otok svetnikov" imenovala.
Zakon kristjanov je zakrament.
Ali se da tedaj med kristjani zakon misliti, kteri bi ob enem ne bil zakrament? Ne. Ali je lastnost zakramenta le kaj slučajnega? za katoličana poljubnega? tako, da je le kar na njem ležeče, če hoče, da zakon, kojega sklepa, tudi zakrament postane, ali ne? Nikakor? To od njega ni odvisno. Ako se njegov zakon veljavno sklene — kaj je k temu pred Bogom in vestjo potrebno, bomo pozneje razlagali — je ob enem tudi zakrament. Nekaj druzega je pač od njega, ki zakon sklepa, odvisno, ali tudi gnade zakramenta deležen postane ali ne. Premislimo to reč bolj natanjko.
Mi vprašamo — okoli tega vprašanja se namreč vsa pravda suče — : je li z naukom in vajo katoliške cerkve v soglasji ta-le misel, kakor jo mnogi imajo rekoč: „Zakonska pogodba, to je: izrečena volja dveh oseb raznega spola se v zakon vzeti, je že zakon, ako je pogodba sicer veljavna; je li pa veljavna ali ne, se mora presoditi po postavali one deržave, kteri sta podložna , ki zakon sklepata. Razun lastnost, ktere ima vsaka veljavna pogodba, zamore pa ta tako sklenjena zakonska pogodba še neko drugo lastnost zadobiti. Ona zamore zakrament postati in tudi zdajci postane, ako k veljavni zakonski pogodbi (kakor tvarini zakramenta) še tudi cerkvena poroka (kakor oblika zakramenta) pristopi?" Ni težko onim, ki tako govorijo, odgovor dati. Oni zakonsko pogodbo ločijo od zakramenta; njim je zakrament le neki dodatek k zakonu, kteri zamore biti tudi brez zakramenta, in tudi prav za prav že vselej je, preden se še zakrament zakona podeli. Mi smo pa že slišali, kako nas sv. pismo in ustno izročilo učita, da je vsak kerščansld zakon sam po sebi že zakrament, to je: zakon skleniti in zakrament prejeti je eno in isto — nijeno zmed obojnega se ne dd staviti na pervo ali na drugo mesto; prav zat<5, ker je le eno edino djanje; kakor bi bilo postavim tudi zastran mešnikovega po-svečenja smešno reči: da kdo poprej v mešniški stan stopi, potem še le prejme mešnikovo posvečenje.
Drobt. za leto 1869.	2
Res je, da zakon skoz pogodbo v življenje stopi; ali da bi morala ta pogodba s kakoršnimi koli zvuna-njimi oblikami sklenjena biti, da resničen zakon postane, in da bi bila ta pred deželsko gosposko sklenjena pogodba tak6 potrebna podlaga zakramenta, da bi bil brez nje zakrament tako rekoč brez zapopadka in tedaj nemogočen, to nikakor ne izvira iz bistva kerščanskega zakona. Kerščanski zakon se sklene, da še enkrat ponovim, s pogodbo; to je: ženin in nevesta si med seboj obljubo dasta in jo sprejmeta, in skoz to v zakonski stan stopita in ob enem zakrament sv. zakona prejmeta. Da pa ta obljuba ali pogodba zakon — in sicer skoz zakrament posvečeni zakon postane, ni nikakor treba, da bi se s posebnimi zvunanjimi znamnji sklepala. Zakonska postava sega veliko globokeje, postavi zaročena v nravno in sveto medsebojno razmero, dokler ženin sam sebe nevesti, nevesta pa sama sebe ženinu popolnoma izroči.
Kdo pa je delivec zakramenta zakona? Nekiterdijo da ga mešnik, ki poročuje, deli; drugi pa pravijo, da ste osebi, ki zakon sklepate, delivca tega zakramenta. Cerkva še ni razsodila, ktero mnenje bi pravo bilo. Da cerkvena vaja poslednjemu mnenju ni nasproti, se po tem spozna, ko cerkev onih zakonskih, ki od pro-testantovslce ali celo od judovske vere h katoliški cerkvi prestopijo, ne poročuje vnovič in sicer zato ne, ko so protestantovski zakonski že poprej v zakramentalnem zakonu živeli, judovski pa svoj prejšni zakon s sv. ker-stom v zakramentalni zakon povzdignili. Pa tudi mi se nočemo dalje muditi pri vprašanji: kdo da je delivec zakramenta; temoč le to kažemo, da katoliška cerkva ne pozna dvojne lastnosti, ktero bi zamogel zakon katoličanov imeti; namreč da bi bil ali le deržavljansk zakon, to je zgol deržavljanska pogodba brez lastnosti zakramenta; ali da bi bil ob enem tudi cerkven zakon, to je: da bi ona pogodba še po verhi — kakor nekak pridavek — tudi lastnost zakramenta (po mešnikovem blagoslovu) zadobila. Katoliška cerkva pozna pri svojih vernih le eden edini zakon — in sicer kerščanski zakramentalni zakon. Da, celo zakon protestantov in sploh
vseh veljavno kerščenih oseb, ako je le brez razdirav-nega zaderžka sklenjen, spoznava naša cerkev za zakramentalni zakon. In zakaj? Cel<5 dosledno prav zato, ker tudi zakone protestantov za veljavne zakone pripo-znava; veljavni kerščansld zakon pa je že sam po sebi vselej zakramentalni zakon. Da protestantje sami zakona ne spoznavajo za zakrament, pri tem vprašanji kaj ne določi; djanska resnica je, da je Kristus kerščanski zakon brez razločka v zakrament povzdignil, naj jo ljudje pri-poznajo ali ne.
III.
Zakonska postavodavna oblast.
Kerščanski zakon sploh — posebno pa zakon katoličanov je zakrament.
Iz tega nasleduje: Vse, kar bistvo katoliškega tedaj zakramentalnega zakona zadeva, spada v področje — pod oblast cerkve. V takih zadevah postave dajati, ki bi katoličana vezale pred Bogom in v vesti, ima cerkva oblast, ktere se odreči ne more in ne sme. Gotovo ima tedaj cerkva popolno oblast, določiti, česa je treba, da spolna zaveza katoličanov zakramentalni, to je: (ker se pri zakonu, kakor je že dokazano, pogodba in zakrament ločiti ne daste) pred Bogom in vestjo veljavni zakon postane. Da drugač rečem, cerkva ima oblast in pravico, take pogoje postavljati, da se brez njih zakon skleniti ne sme in veljaven zakon celo skleniti ne more; to je: ona ima oblast, razdiravne zakonske zaderžke postavljati.
Da si cerkva tako pravico prilastuje in da ona vse, kar zakon bistveno zadeva, pod svojo oblast jemlje, nam pričajo zadosti določne besede Tridentinskega zbora. Da pa cerkva v tem mej svojih pravic ne prestopa in nikomur druzemu v njegove pravice ne sega, vsak temeljito pod-učeni katoličan dobro v6.
V svoji 24. seji govori Tridentinski zbor tako-le: „Ako kdo reče, da cerkva ne more (ne sme) razdiravnih zakonskih zaderžkov staviti, ali da se je o njih stavljenji motila, naj bo preklet". Can. 4.
„Ako kdo reče, da zakon zadevajoče tožbe ne spadajo pred cerkvenega sodnika, naj bo preklet". Can. 12,
S to posledno določbo ukazuje Tridentinski zbor, da naj katoličani vse tožbe, ki zadevajo obstanek skupnega zakonskega življenja cerkvenemu sodniku izročijo, kteri ima oblast jih razsoditi. Ako tedaj pravda gre na popolno razvezo zakona, to je: da naj bi se zakon spoznal za neveljaven; ali da naj bi se vsaj zakonska ločila od mize in postelje to se pravi: da ne bi bila več dolžna skupaj prebivati, pri vseh takih pravdah so katoličani po vesti dolžni, se oberniti do cerkvene sodnije. Drugi zakonski prepiri, postavim, zarad časnega premoženja, se vč da, ne gred<5 pred cerkveno sodbo.
Pazka. Ravno kar rečeno bi sicer zadostilo kakor odgovor onim, ki ugovarjajo: „Cerkva si ne more sodne oblasti v zakonskih zadevah prilastovati, zato ker je Kristus onemu, ki ga je prosil, da bi njegovemu bratu ukazal, dedščino z njim deliti, odgovoril: „Clovek! kdo me je sodnika ali delivcačrezvaju postavil?" Luk. 12, 14. To opravilo — tako posnemajo nasprotniki — je tedaj Zveličar svetni sodniji prepustil." — Gotovo! Naj bi kdo den denes cerkvo za kako razdeljenje premoženja prosil, gotovo bi mu enaki odgovor dala. Ali se pa na tem mestu sv. pisma le ena sama besedica od zakona bere? Ali je tu govorjenje bilo o zakonski pogodbi? Ali je naš Zveličar takrat, ko so ga res zavolj zakona vprašali (Mat. 19.) tudi odgovoril: „Kdo me je sodnika črez to postavil ?" Takrat je kot sodnik vprašanje določil.
Zoper omenjeno pravico cerkve, ktere se je — kakor bomo pozneje dokazali, vedno posluževala in si je tedaj ni še le v novejši d6bi osvojila, se res marsikaj ugovarja, pa brez veljave.
So, ki pravijo: Cerkva nčma moči, koga siliti, tedaj tudi ne more iz lastne moči, razdiravnih zakonskih za-deržkov staviti.
Mi odgovarjamo: Res je, cerkva nčma moči, z zvunanjo silo koga siliti. Iz tega sicer nasleduje, če katoličan zavezo sklene, ki je nasprot cerkvenim postavam, nasprot zato, ker je zoper božjo ali cerkveno prepoved, da ga cerkva s siloj siliti ne more, da bi to
zavezo raztergal, ako ji deržava pomoč odtegne; pa kaj druzega zamore cerkva storiti; ona naznani takemu katoličanu: Tvoja zaveza ni kerščanski zakon ne pred Bogom ne pred vestjo.
Da omenjeni ugovor iz sicer veljavnega stavka več izpeljava, kakor je v njem ležeče, se spozna prav lehko. Zakaj če je temu res tako, bi se moralo reči, da cerkva sploh nijene postavodavne oblasti nčma (se v6 da v svojih zadevah). — In zakaj ne ? Zato ker dopolnovanja svojih postav s siloj iztirjati ne more. Takd pa bi se spodbile vse cerkvene zapovedi. Na primer: ker cerkva onih, ki se nočejo postiti ali o velikonočnem času sv. zakramentov prejeti, v ječo djati ne more, zato bi ona ne imela nijene pravice, dotičnih zapoved iz lastne oblasti dati! Kakšno modrovanje!
So drugi, ki rečejo: „Ko je Kristus zakrament sv. zakona postavil, svetnim vladarjem pravice ni odvzel, postave dajati in soditi o zakonskih pogodbah, kakor to delajo pri vseh drugih pogodbah."
Mi pa vprašamo: Iloče mar cerkva deržavi kolikor toliko kratiti njeno pravico, v posvetnih zakonskih zadevah postave dajati? Cerkva dobro v<5, da tudi Kristus tega ni hotel. Ali zakon izključljivo svetni postavodavni in sodni oblasti prepustiti, tega tudi ni hotel. Prav pod judovskim in poganskim postavodajstvom se je namreč zakon tako spačil, in tako daleč zašel od svoje pervotne namembe, aa ga je Kristus rešil iz tega nevrednega stanja. Za to skerbeti, da zakon ostane, kakor ga je on obnovil, je naroČil svoji cerkvi, kakor ji je tudi ostale zakramente v skerb izročil.
Se drugi pravijo: „Perva stoletja si ni cerkva nijene pravice svojila, razdiravne zakonske zaderžke staviti; temveč je od deržave že postavljene brez ugovora pripo-znala in se po njih ravnala."
Na to rečemo: Bodi si, da je zares cerkva v prej-šnih vekih deržavne zakonske zaderžke brez ugovora pripoznala, ali pa iz tega naslednje, da se pravice ni zavedla, od svojevstrani in iz lastne oblasti zakonske zaderžke staviti? Ze z besedo „pripoznalail nasprotniki — ako tudi nehote — priterdijo, da je cerkva v takih
razmerah deržavne postave le med svoje vverstila, jih sprejela in tako sprejete kot svoje lastne pripoznala in obravnavala.
Lehko bi zamogli bodečo stran ugovora zoper nasprotnike same oberniti: Kdo namreč zamore tajiti, da si je deržava pri postavljanji svojih zakonskih zaderžkov prav mnogo iz cerkvenega prava izposodila; da je tu in tam zaderžke, ki se zgol na cerkveno postavo vpi-rajo, postavim: zaderžek viših redov, ali slovesnih redovnih obljub v svoje postavne bukve sprejela, tedaj pripoznala in po njih ravnala. Ali iz tega enako sklepajo, da si deržava ni nijene pravice svojila, razdiravne zakonske zaderžke staviti ? — Za nauk: Edina deržava zamore razdiravne zakonske zaderžke staviti, se prav za prav vender le ne v6 druga podpora, kakor modrovanje: Zakon je pogodba. Deržava pa, ker ona edina ima moč silenja, ima tudi edina pravico, kterokoli pogodbo zavolj pomanjkanja postavnih lastnost za neveljavno spoznati; tedaj ima tudi deržava in sicer ona edina enako pravico zastran zakonske pogodbe.
Mi zavernemo edino na to, kar je bilo zgorej dokazano, da se zakrament zakona in kerščanski zakonski stan ločiti ne dasta. Zakon katoličanov namreč ne more nikdar biti gola pogodba.
Ali ugovarjajo nam: „Zakonska pogodba ne postane še le skoz zakrament." Pogodba — tukaj se ne sme misliti na ženitvansko pismo, pred deželsko sodnijo narejeno — ampak ona pogodba ko si ženin in nevesta med seboj obljubo dasta in sprejmeta, postane v tistem trenutku, ko zakrament pristopi, še le zakonska pogodba ali zakon; zakrament je tedaj s pogodbo tako sklenjen, da je zakonska, pogodba to je: zakon brez zakramenta celo nemogočen.
Ne zlaga se tedaj s katoliškim naukom, če kdo misli: Sklepanje zakona, kolikor je pogodba, spada izključljivo v področje deržave; posvečenje te zakonske pogodbe skoz zakrament pa spada v področje cerkve. — Kristus je zakon kot zakon posvetil; zato katoličan še ne pozna neposvečenega zakona.
Ker se pa naši nasprotniki na zgodovino sklicujejo, se hočemo tudi mi spričevanja zgodovine poslužiti, — ni namreč zoper nas. Ker se vender nikakor tajiti ne da, da je cerkva v resnici zakonske zaderžke stavila, zato terdijo: da je deržava cerkvi bodi si razločno, bodi si molčč to pravico le prepustila. Pa s kterimi dokazi nas hočejo tega prepričati? Že apostoli so dajali zapovedi o zakonu — zlasti sv. apostol Pavel, kakor smo slišali — enako tudi njih neposredni nastopniki, — priča temu so naj starodavniši cerkveni očetje. Ali so si to oblast morebiti apostoli od Judov?'—njih učenci pa od ajdovskih cesarjev, kteri so cerkvo preganjali, izprosili? ali pa jim je bila morebiti molče prepuščena? Pozneje, ko se je kerščanstvo že razširilo, zahodno rimsko cesarstvo pa razpadlo, ktero so si nove nemške in že kerščanske deržave med seboj razdelile, je razmera med cerkevjo in deržavo sicer drugačna postala; vendar pa nikakor ni res, da bi bila cerkvi le deržava svojo postavodavno oblast prepustila in se tedaj cerkva te oblasti ne kakor svoje lastne posluževala. Takrat je veljalo pravilo: „Kar so cerkvene postave prepovedale, je bilo tudi po deželski postavi prepovedano."
Cel6 razumeti pa se ne da, kako zamorejo nekteri terditi, da je bila cerkva sama prepričana, da sama za se nčma pravice, razdiravnih zakonskih zaderžkov staviti; temoč da se te pravice le kakor od svetnih vladarjev ji prepuščene poslužuje, da je spredej že omenjeni 4. Kanon 24. seje tudi le v tem zmislu izrekla! ko vender naravnost in brez omejitve reče: „Kdor terdi, da cerkva ni mogla, to je: da ni imela pravice, razdiravnih zakonskih zaderžkov staviti, bodi preklet."
Kanoni (določbe) Tridentinskega zbora, kterih sklep je žuganje prekletstva onim, ki bi kaj njim nasprotnega terdili ali učili, zapopadajo v pervi versti verske določbe.
Pazka. Da se zamorejo v vsakem vesoljnem zboru, h kojemu se tudi bogoslovci, pa le z nedoločivnim glasom, privzemajo, tudi posamne nasprotne misli in glasi razodeti in so se v resnici tudi razodevali, je znano vsakemu, v zgodovini znajdenemu. Pa to le kaže, da
v takem zbora ni bilo sile, ampak popolna svoboda glasovanja. Na tem tedaj ni kaj ležeče; tudi nad tem ne, kaj in kako zgodovinar o kterem zbora, — postavim Pallavičini o Tridentinskem zbora — piše; temoč vse ležeče je le na tem, kaj zbor konečno določi.
Pristav ek.
Tako imenovani civilni ali svetni zakon.
Cerkev in deržava ste oni dve veliki, po božji volji vstanovljeni družbi, v kterih naj človek živi in se za svoj časni in večni poklic izobražuje. Obe družbi je Bog postavil, cerkev neposredno, deržavo pa posredno.
Cerkva in deržava v združenem delovanji obsegate celega človeka tako, kakor ga je Bog vstvaril z dušo in telesom, vse njegove zmožnosti in moči, ter mu pomagate, da jih izobražuje in rabi;— da svojo srečo in blagostanje zagotovi; — se vč da, vsaka družba le v svojem lastnem, od Boga ji odkazanem področji, kterega prestopiti nikakor ne sme.
Tam, kjer obe dražbi v lepi zastopnosti ravnate, razcveta vse dobro; tam je mir, in sicer mir sere in vesti, ki gotovo k sreči in zadovoljnosti deržavljanov ni manj potreben, kakor zvunanji mir.
Dosihmal smo spoznali, da je zakon od Boga postavljen, in da kerščanski zakon po svojem bistvu pod cerkveno oblast spada. Vender priznati se mora, da sklepanje, obstanek in razvezanje zakonov ne zadeva kar blagostanja cerkve, temveč tudi in sicer v prav obilni meri blagostanje deržave.
Kerščanski zakon z dolžnostmi, ki jih zakonskim med seboj in do otrok nalaga; s pravicami, ktere jim daje, je tako tesno zvezan z nalogo, z blagrom, dfl celo z obstojem deržave, da bi bilo naravnost neumno, ter-diti: zakon ni kaj mar deržavi; ona nšma nijene pravice , se v to vtikati, kako se zakon sklene, kako se morebit zopet razloči, ali tudi cel6 razdere.
Kaj takega terditi, pa še tudi nikomur na pamet ni prišlo, kdor zakonske zadeve nepristransko premišljuje.
Ravno nasprot! kakor nas zgodovina vseh časov in narodov uči, da kjerkoli so ljudje količkaj pojma od vere imeli (in kje ga niso imeli?), da so vselej in povsod zakon spoznavali ne za kaj zgol posvetnega, temoč za stvar, ki je pod posebnim varstvom in nadzorništvom božjim: enako pravim, nas pa zgodovina uči, da je vselej in povsod tudi deržavna oblast na zakon svoj vpljiv imela, ga pod brambo svojih postav stavila, pa tudi varstvo in pravice, ki jih je hotla zakonu dovoliti, na pogoje vezala, kterih zanemarjanje je kaznovala.
Deržava in cerkva naj zložno delate v blagor Človeškega društva — to smo že opomnili. Druga druge potrebuje, da se med seboj podpirate. Vender pa, cerkva nikakor ni policijska naprava ali dekla deržave. Kdor tako od cerkve in njenega poklica sodi, on se v6 da nas ne more razumeti, ako od neodvisnosti in svobode cerkve govorimo v zadevah, ktere je njeni božji Začetnik njeni oblasti podvergel. Pa tudi deržava ni dekla cerkve, da bi le kar izpeljevala cerkvene ukaze in določbe — tudi one ne, ki tičejo zakon kerščanski. Pa tudi tako ne gre misliti, da sta deržava in cerkva v taki razmeri, kakor oskerbnik in oskerbljenec. Cerkva in deržava imate enako pravico, da se spoznate za dozorele to je, sposobne, samostalno postopati; na to stališče naj se vstopite v medsebojnem občevanji, ker je obema edino dostojno. Vse bolj velikanska in krasna je njuna razmera.
Cerkva podpira deržavo, ker deržavljane uči, da jih dolžnosti v vesti in pred Bogom vežejo, ktere do deržavnega poglavarja in njegove vlade imajo. Te njeni nauk se vpira na besede sv. apostola Pavla do Rimljanov (13, i.) „Ni oblasti, kakor le od Boga" — da, celo na besede Kristusove: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega". (Luk. 20, 25.) Deržava nasprot se spomina besed ravno onega apostola (Rim 13, 4). „Gosposkina oblast je božja služabnica tebi k dobremu. Ako pa hudo delaš, se boj; ne nosi namreč zastonj meča," in strahuje z močno roko vsakega, kteri sv. vero ali sv. čednost prederzno skrunja in zaničuje, ter vzame v svojo brambo cerkev in v tem ko njo, ki sama orožja
nčma, varuje, varuje ob enem podlage svojega lastnega obstanka.
Tako ravna deržava, ako spozna svoj lastni pravi blagor; tako ravna deržava tudi takrat, ako se v njenem okrožji poleg katoliške cerkve še tudi druge kerščanske verske ločine znajdejo. Ne ločitva od cerkve bodi geslo deržavi, kakor tudi cerkva te ločitve ne želi in ne išče; vsekako pa bodi deržava enako pravična vsem, tako da zamorejo vse razne verske ločine enakopravne v deržavnem in deržavljanskem oziru druga poleg druge prebivati. Prav lehko zamore deržava resnično in od-kritoserčno poterpnost do vseh imeti, brez da se loči od katoliške cerkve.
LoČitva cerkve in deržave sama po sebi tedaj nikakor ni koristna ne cerkvi ne deržavi; tudi nikakor potrebno ni sklenjena s pomenom resnične ravnoprav-nosti raznih ver.
Nar manj pa je taka ločitva želeti v zadevi, kjer se cerkva in deržava s svojimi naj višimi nalogami neogibljivo srečujete; kjer se druga drugi ogniti cel<5 ne more; kjer vsled ločitve pogosto v naj bolj britko vojsko stopita čerka postave in katoliška vest. In to je zakon.
Že smo slišali, kaj mora katoličan po nauku svoje cerkve verovati o zakonu: da je nerazvezljiv in da je zakrament; sicer bi nehal biti prav ud katoliške cerkve. Kakor hitro je tedaj deržava katoliško cerkvo deržavno pripoznala, ji je s tim tudi šiloma pripoznala pravico, da po svojem verskem prepričanji, kteremu se odpovedati ne sme, obravnava tudi zakone svojih vernikov, in sicer kadar se sklepajo, dokler obstoje in kadar nehavajo; nehajo pa zakoni, kadar se zakonska zaveza za neveljavno spozna, ali kadar se zakonski zastran dolžnega sobivanja ločijo. S takim ravnanjem ne odda deržava ne ene svojih pravic, ne žali tudi nikakor nekatoliških deržavljanov. Z njih zakoni naj ravna deržava po ravno tem načelu, to je,po nauku, kterega se nekatoliška družba zastran zakona derži.
Prav to velja tudi o zakonih judov, — da cel6 od zakonov muhamedanov, ako bi jih deržava terpela.
Rekli smo, da deržava, ako zakone katoličanov po katoliškem nauku sodi, s tim nijene svojih pravic ne oddaje; zakaj popolnoma na prosto voljo ji je dano, da zakonu, kteri je po nauku katoliške cerkve veljaven, — ako se ji potrebno zdi — deržavljanske pravice in dobrote tudi odreče.
Kaj pa je tako imenovani civilni ali svetni zakon.
Tako imenovani civilni ali svetni zakon je zaveza dveh oseb raznega spola, sklenjena edino na podlogi svetne (deržavljanske) postave, ktera zakon le kakor svetno pogodbo pripoznava in obravnava, brez vsega ozira, kaj in kako katoliška cerkva ali druge verske družbe po svoji veri o zakonu mislijo in določujejo. V tem slučaji se tedaj deržava loči od cerkve.
Civilni (svetni) zakon je pa dvojni, kakor pravijo: zasilni in vezavni.
Kedaj se imenuje svetni zakon zasilni, to je, le za silo dovoljeni ? Takrat, ako deržava dovoli, da če cerkva poroko odreče, se ženin in nevesta pred deželsko gosposko poročiti in veljaven zakon skleniti zamoreta; — ali tudi, ako deržava zaročenim na voljo da, je li hočejo zakon skleniti pred deželsko ali pred duhovsko gosposko.
Kedaj se imenuje svetni zakon vezavni ali zapovedani? Takrat ako deržava pod kazinjo zapove, da se mora vsaka poroka naj poprej pred deželsko gosposko skleniti, in da se sme še le po tem tudi pred duhovsko gosposko cerkvena poroka obhajati, ako koga vest k temu nagiba.
Iz tega se tudi vidi, da ni med zasilnim in vezavnim zakonom nijenega bistvenega razločka; temoč da ves razloček le v tem obstoji, da se pri onem svetni zakon le dovoli, pri tem pa naravnost zapove.
Imenuje se pa tak zakon sveten zakon zato, ker je cerkvenemu ali svetemu zakonu naravnost nasprot.
Kakov je začetek svetnega zakona ?
Pred vsim je razvidno, da svetni zakon v kerščan-skih deržavah ne more pravilna naprava biti, in zato ne, ker je jasni izraz, da ste se deržava in cerkva ločile pri postavodajanji zastran zakonov kristjanov — zlasti katoličanov, ktere ločitve mi nikakor ne moremo priznati za pravilni stan razmere med cerkvijo in deržavo.
Ne moremo se tedaj čuditi, daje svetni zakon v deželi in sicer ob času začel, kadar se je tamkaj katoliška in sploh kerščanska vera ne kar zaničljivo prezirala, temoč očitno preganjala, in slednjič po postavi odpravila in zavergla.
Zibelka svetnega zakona — vsaj v njegovi sedanji podobi, — je francoska dežela; nja mati je francoska prekucija konec 18. veka. Že pervi francoski ustav izreče načelo: „Postava pozna zakon le kot posvetno pogodbo1— Verski svobodi, to je, raznim verskim strankam je bilo pripuščeno, pred svetno gosposko sklenjeni zakon „po svojem verskem prepričanji vravnati".
Iz Francoskega se je zaplodil svetni zakon v nemške dežele ob levem bregu Rena (nekdanje Vestfalsko kraljestvo), ki so tudi bile ali posredno ali neposredno pod francosko oblastjo, in tamkaj se je svetni zakon ob-deržal še do denešnjega dne, s francoskim zakonikom vred, ki se mu „Kode Napoleon" pravi.
Razni so po svojem raznem verskem prepričanji tudi razno sodili o svetnem zakonu. Katoličani pa tudi protestantje, ki se derže razodete vere Kristusove, ga niso prijazno pozdravili. Nasprotovalo se mu je še v naj novejši dobi tu in tam in sicer prav hudo. Odbor deželnih stanov v luteranski Kurhesiji je leta 1864 predložil, da naj se svetni — vsaj zasilni — zakon zopet vpelje. Vlada pa je odgovorila: „Skozi svetni zakon se deržava odpove vsaki nravni zapovedi in se zniža pod poganstvo Rimljanov. Rajše bo vlada privolila, da se priležstvo kot pravna zaveza vpelje, ktero naj se pa potem nikakor zakon ne imenuje." (Glej št. 124 Augsb. allg. Ztg. 1. 1864.)
Zbor deželnih svetovavcev na Bavarskem je nedavno overgel nasvet za splošno vpeljanje svetnega zakona in ga je dovolil le disidentom med seboj, to je, onim, kteri ne spadajo k nijenemu od deržave pripoznanih verozakonov. Deržavni svetovavec Harles, pervosednik lnteranskega višega konzistorija je izrekel, ,,da od strani svoje, to je, luteranske cerkve nčma načelno kaj ugovarjati zoper vezavni svetni zakon, ako je gotovo, da deržava cerkvi nijenih ukazov v zakonskih zadevah ne bo ^dajala. — Vsaj je svetni zakon tudi v Holandiji in v Škociji že dolgo pred francosko prekucijo bil v navadi in sicer prav v zavezi z reformacijo *) (to je, z vpeljavo lutrovega krivoverstva). Toda splošni vezavni svetni zakon je pa celo kaj druzega, kakor zasilni svetni zakon. Te posledni je pač kaj zopernega in nravna Čutila žaljivega." **) (Allg. Ztg. 1. 1866 št. 107. Pril.)
Tako govori veljaven protestant!
Kako pa sodi katoliška cerkva povsod — tedaj ne le kar te ali oni škof — o svetnem zakonu, bodi si kakoršen koli?
Cerkva reče, da svetni zakon za katoličana ni nobeden prav zakon, temoč grešna zaveza pred Bogom in pred vestjo.
In zakaj cerkva ne more drugače ?
Zato ne, ker kakor je že večkrat ponovljeno, katoliška cerkva pri katoličanih ne pozna zakona, kteri bi ob enem ne bil zakrament; deržava pa od Kristusa nijene oblasti prejela ni, kteri koli zakrament, tedaj tudi zakon ne, po svojih služabnikih deliti.
Pazka. V kteri koli deržavi vlada svetni zakon dovoli, ob enem pa tudi resnično izpeljati misli svojo
*) Pazka. Cel6 dosledno, če Luter pravi: „Zakon je zvunanja svetna reč, kakor oblačilo, jed, pohištvo, svetni gosposki podveržen.
Pazka. Menda gospod govornik tako govori zat6, ker bi se pri vezavnem svetnem zakonu, vsaj na videz dozdevalo, kakor da bi hotla deržava po njem le tisto pravico terditi, ktero tudi ona do zakona ima, brez vsega žaljenja cerkvene pravice. Zasilni zakon pa pelje v zmoto, kakor da bi bilo vse eno, ali se zakon sklene pred svetno ali pred cerkveno gosposko, ali kakor da bi cerkva le kot od deržave pooblastena zakone opravljala.
lastno postavo: „vsaka cerkva in verska družba je svobodna v svojih zadevah", tamkaj tudi po nobeni ceni in nikakor katoliški cerkvi braniti ne sme, svoje zakone po svojih naukih in postavah vravnati. Taka deržava tudi od cerkvenih služabnikov ne bo pričakovala, še manj pa tirjala, kakoršnih koli uradnih opravil ali spisov i. t. d. v zadevah svetnega zakona, kteri je gnjusoba v očeh svete cerkve. To bi bilo že bolj ali manj hudo nasilstvo nad katoliško vest.
Odbijamo zopet nektere ugovore.
Zakaj pa deržava tako imenovani svetni zakon dopušča ali cel<5 ukazuje, ako za katoličana ni veljavni zakon pred Bogom.
Odgovor: Deržava tak6 ravna edino gledč sama na sebe, brez vsega obzira na katoliško vero in cerkvo. Poslužuje se v tem svoje oblasti, po kteri zamore zavezi deržavljanske pravice ali dovoliti ali odreči, cel<5 po svoji volji; ali do vesti svojih podložnih deržava nema pravice, to je, ni ji dano, določiti, kaj je pred Bogom in pred vestjo greh in kaj ne. To določuje za vsakega posebej vera, ktero spoznava, — tedaj za katoličana katoliška vera. Je na primer ktera deržava očitno izrekla, da kot deržava nčma nijene vere, ji bo gotovo malo ali tudi celd nič mar zat<5, da je zakon po katoliškem nauku zakrament, ona ga bo edino kot svetno pogodbo spoznala in tudi obravnavala. Ali pa iz tega nasleduje, da posamezni katoliški podložnik take deržave zakon tudi le kot svetno pogodbo obrajtati sme? da zamore in pred Bogom sme v taki zavezi brez greha živeti, kteri deržava sicer vse pravice pravega zakona prilastuje, od kterega pa on •— kot katoličan vedeti more, da pred Bogom ni zakon, zat6 ker ni zakrament? In če vender tako dela, če vender v tak — sveten zakon stopi, ali ne postane zaničevavec svoje katoliške cerkve in njenega nauka zastran zakona?
Svetni zakon, se nadalje ugovarja, je pribežališče tistim, kojim tu ali tam kteri „posamezni mešnik" poroko odreče, akoravno njih zaželjeni zakon deželskim postavam vsestransko zadostuje. — V takih okoliščinah naj se tedaj tudi katoliški kristjan svetnega zakona posluži.
Odgovor. Te besede, ki prav za prav le zasilni svetni zakon zadevajo, se ne dajo nikakor oberniti na katoličana, ki ima katoliško vest in zavest. Tak katoličan se ne bo nikdar sam v tako „silo" postavil, iz ktere bi ga zamogel le zasilni svetni zakon rešiti. Pred vsim bodi opomnjeno, da nijenemu „posameznemu mešniku" ni dovoljeno, samovoljno vstop v zakon zaverati, še manj pa braniti. Bi se pa kaj taeega zgodilo, bodo škof opravičeno pritožbo vselej radi zaslišali in tako ravnanje gotovo ustavili. Tedaj zamore tu le pravda biti zastran zakonskih zaderžkov, ki so v cerkveni postavi vterjeni. Ti zaderžki so pa dvojni, ali taki, od kterih cerkvena oblast odveze, ali taki, od kterih ne odveze, ker odvezati ne more.
Pri zaderžkih perve verste bo katoličan za odvezo prosil, in jo tudi zadobil — ne za drag denar ! (Pazka. Kjer zamorejo Škof odvezati, tam se ni že tudi dozdaj ne trohice plačevalo, pa če tudi prošnja v Rim gre, se ubogo malo plačuje.) Pri zaderžkih druge verste bo pa odstopil od namena, v zakon stopiti s tako osebo, s ktero mu je zakon po nauku cerkve nemogoče. Ako pa pri zaderžkih perve verste cerkvene odveze prositi noče; pri zaderžkih druge verste pa od svojega namena odjenjati noče in rajše zakon sklene, ki je cerkveno neveljaven, ker ni zakrament, — tedaj pa zadosti očitno pokaže, da mu za njegovo — katoliško cerkvo nič več mar ni.
Tukaj rečeno velja tudi od vezavnega svetnega zakona. Katoličana, kteri bi zadovoljen bil, da se njegov zakon edino pred svetno gosposko sklene, bi cerkva tudi kakor zaničevavca sv. zakramenta spoznala in sodila.
Še drugi ugovarjajo: Cerkva je nekdaj — pred Tridentinskim zborom — cel6 tako imenovane skrivne zakone kot veljavne zakone pripoznavala. (Skrivni zakoni pa se imenujejo, kedar dve osebi raznega spola skrivaje, to je, ne vpričo mešnika privolite in si obljubite, kakor mož in žena skupaj živeti.) Zakaj bi tedaj cerkva zdaj ne pripoznavala zakonov, ko so pred deželsko gosposko sklenjeni.
Odgovor. Cerkva, ima pravico določiti pogodbe, pod kterimi se zamore zakrament sv. zakona prijeti. Te pogodbe zamorejo razločne biti po okoliščinah časa in kraja. Vselej je pa vender le cerkva, ktera to pravico zastran zakramenta sv. zakona rabi in jo je rabila. Zamogla je tedaj iz prav tehtnih vzrokov skrivne zakone prepovedati; morala je pa ob enem, to se razume, tudi določiti, kako in pred kom se mora zanaprej zakon skleniti. To je tudi storila, dokler je v 24. seji Triden-tinskega zbora zaukazala, da se mora zanaprej zakon sklepati pred župnikom ženina ali neveste in v nazočnosti dveh (ali treh) prič. V zavesti, da le ona — to je, cerkva — ima oblast, zakrament sv. zakona deliti, ni mogla in ni hotla sklepanja zakonov svetnim sodnikom prepustiti.
Tukaj tedaj ne gre kar za to, da je cerkva skrivno sklepanje zakonov, ktero je škodljivo spoznala, takč ali tako ustavila ; temveč vpraša se, pred kom mora katoličan zdaj svoj zakon skleniti, da pred Bogom in vestjo prav zakon — to je, zakrament postane. Cerkva reče: „Pred menoj", in prav katoličan v<ž, kaj je dolžen svoji cerkvi. In zares! nič novega ni cerkva s tim naravnala. Že apostoljski učenec, sv. Ignacij v 2. stoletji piše v svojem listu do Polikarpa: „Spodobi se, da ženin in nevesta z vedenjem in dovoljenjem škofovim svojo zavezo skleneta, da se zakon doverši po volji božji". — Enako govori tudi Tertulijan v 3. stoletji: „Kje najdem besed, da dostojno slav (m srečo onega zakona, kojega cerkva sklene, daritva (sv. meše) poterdi, zapečati blagoslov, oznanijo angelji in priznd Oče nebeški?"
n.
Nastopni govor
pri slovesnem vmestenji 1846.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa <4. M. Slomaeka, iz nemškega
poslovenjen.)
„Čast Bogu na visokosti in mir na zemlji ljudem dobre volje". Luk. 2, 14.
Vvod.
Bodi mi zopet pozdravljena prekrasna dolina, ti blage Koroške dežele cveteči raj, ki me zdaj že v tretje sprejmeš — in zdaj cel6 moja domovina postaneš.
Bodi mi pozdravljena od starodavnih časov častita stolna cerkva, v ktero dnes kakor tvoj dva in petdeseti škof stopim, da od tukaj Lavantinsko škofijo z višipa-stirsko palico vladam.
Bodi mi pozdravljena predraga čreda, s ktero sem, še ni celo pet mescev, na tem sv. mestu pri mertvaškem odru prelj ubij enega višega pastirja jokal in s solzami Gospoda prosil, naj bi nam podaril višega pastirja, ki bi nas v duhu pokojnega škofa pasel. Z žalostnim ser-cem sem Vas pred komaj 3 mesci zapustil *) in v solzah veselja se zopet vidimo. S svojo molitevjo, tako se mi pripoveduje, ste me po božjih neizvedljivih sklepih zopet nazaj izprosili, me pred osmimi dnevi enako serčno kakor slovesno med seboj sprejeli in me dnes, kakor svojega ženina k altarju poroke peljali. „Ne nam, o Gospod ! ne nam, ampak svojemu imenu daj čast". (Ps. 113,9.)
Prelj ubij en a čreda! uslišane so vaše molitve, dopolnjene vaše želje, — o da bi se tudi moje želje izpolnile in da bi bile tudi moje, vašega novega škofa molitve uslišane ! — Zakaj moje butare mi niste zlajšali in mojega odgovora za 400.000 duš mi niste zmanjšali, ampak
*) 25. aprila so prišli za opata v Celje in 19. julija so bili kakor škof vmesteni.
Drobt. za leto 1869.	3
stotero mi obojno pomnožili. Ste mi pa s svojimi molitvami in željami tako visoko čast in tako težko butaro nakladati pomagali, oj pomagajte mi tudi, da jo nosim slavno in blagovito. Zato ste dnes moji naj bolj vroči želji — moji naj bolj serčni prošnji za vse dni mojega življenja le kar dve, da bi bil moj poklic k škofovski službi, moja povzdiga na višipastirsko stolico Bogu v čast, nam pa v zveličanje. O naj bi se dnes nebesa in zemlja v slavospevu združila:
I.	Čast Bogu na visokosti,
II.	Mir Ijiidem na zemlji!
To je naloga moje škofovske službe, to bodi tudi zapopadek mojega pervega višipastirskega govorjenja.
I. Čast Bogu na visokosti.
Ko je sv. Ignacij Lojolanski svoje učence po svetu razposlal, jim je izročil za zvezdo voditeljico to-le pri-slovico: Vse v večo čast božjo in dušam v zveličanje. Vse v večo čast božjo, to bodi moje, to tudi vaše prizadevanje. Bog pa se bo med nami vedno bolj častil, bolj kakor se častijo
1. MeŠniki, božji namestniki. Kakor je namreč Bog Oče poslal svojega Sina, tako božji Sin pošilja mešnike namesto sebe. „Kakor je Oče mene poslal, pošljem jaz vasu. (Mat. 28,19.) Zato pravi sv. apostol Pavel: „Namesto Kristusa smo poslani, kakor da bi Bog po nas opominjal". (2 Kor. 5, 20.) Zavolj tega Božjega poslanstva pa tudi naroča vernikom: „Tako naj nas vsak ima, kakor slu-žebnike Kristusove in delivce božjih skrivnost". (i Kor. 4,1.) Mešnike pa Častimo,
a. ako jih po dolžnosti spoštujemo. Ne njim, ampak Bogu velja to spoštovanje, kteri jih je poslal. To je dobro spoznal mogočni cesar Kon-štantin, kteri v zboru škofov ni hotel po nijeni ceni drugega prostora, kakor poslednjega za vsemi duhovni. Sv. FranČišk Serafik pa je celo rekel: „Ako bi mešnika in angelja skupaj srečal, bi pervič mešniku roko poljubil, in še le potem angelju spodobno čast skazal, ker smo tistemu več časti dolžni, ki ima pravo telo Jezusa Kristusa v rokah, in nam ga podaja". Cel<5 pregrešnih
mesnikov ne smemo zaničevati; le njih pregreho moramo čerteti, nje pa zavolj njih visokega stana vedno v časti imeti. Tako je rekel že omenjeni cesar Konstantin: ako bi vidil mešnika grešiti, bi izslekel svoj cesarski plašč, in bi pokril mešnika. Oj kolika pregreha je tedaj pred Bogom, ako kristjani svoje lastne dušne pastirje neusmiljeno obnašajo in hudobno obrekujejo! Oj kako je že mnogokrat moje serce hud<5 zabolelo, če sem zvedel, kako po kerČmah ves duhovski stan od škofa do poslednjega kaplana čemijo, zasramujejo in zasmehujejo. Gorjč jim, ki tako delajo, božja sodba bo strašna! Svoje dni so se trije hudobneži zakleli, da hočejo sv. škofa Narcisa zatreti. Naj bolj grozovitih in gerdih pregreh ga pred gosposko obdolžijovin svojo tožbo s prisego poterdijo. Pervi se zaroti: „Ce ni res, kar govorim, naj bom gobov". Drugi: „Ce ni res, kar pravim, naj me Bog z ognjem kaznuje". Tretji: „Ce to ni res, naj oslepim". Oj nesrečneži! zgodilo se jim je, kar so si želeli. Pervega se po vsem životu tako ostudne gobe primejo, da si več med ljudi ne upa. Drugemu se hiša nanagloma vname, da živi zgorijo on in vsa njegova družina. Ko tretji to sliši, spozna velikost storjene hudobije; očitno pred gosposko spozna nesramno laž, in tako britko in brez nehanja objokuje svoj greh, da popolnoma oslepi. Dopolnilo se je tukaj, kar Bog po preroku zažuga rekoč: „Kdor se vas — namreč mešnikov — dotakne, se dotakne punčice mojega očesa". (Cah. 2, 8.) Mi pa se hočemo ravnati po nauku sv. Duha: „Boj se Gospoda Boga iz cele svoje duše in imej v časti njegove mešnike. (Sir. 7, 33)
b.	ako jih ubogamo in radi storimo, kar nam uka-žejo. Pastir mora ovce — in ne ovce pastirja voditi. Pastirji bodo od zapovedovanja, ovčice od pokorščine odgovor dajale. Zato pravi sv. apostol Pavel: „Bodite pokorni svojim sprednikom, in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, da z veseljem to delajo in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo za vas dobro". (Hebr. 13, 17.)
c.	ako jim pridno pomagamo v vsem, kar v blagor fare nameravajo. Veliko potreb ima že mala hiša, ko-
3»
liko pa še le velika cerkva in duhovnija. Pa tudi mravljica je sama za sebe mala in slaba živalica, vender veliko mravljic tudi velik kup nanosi: enako tudi naj bolj ubogi farmani, ako si vsi med seboj, vsi skupaj pa farmeštru v roke sežejo, velike reči za božjo čast izpeljajo.
2. Sveti Gospodovi dnevi. Kako ljubeznjivo je do-brotljivi Stvarnik že pri stvarj^pji skerbel za človeka in živali, ko je zapoved dal: „Sest dni delaj in opravi vse svoje dela. Sedmi den je sabota, to je počitek Gospoda, tvojega Boga. Ne delaj te den nijenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hčer, ne tvoj hlapec, ne tvoja delda, ne vol, ne osel, in nijena tvoja živina, da počije tvoj hlapec in tvoja dekla, kakor tudi ti". (Deut.5,13—14.) Od vrednega posvečevanja nedelj in praznikov je odvisen božji blagoslov; in prav zato, ker kristjani to božjo zapoved denešne dni tako malo porajtajo, božjega blagoslova pri svojih delih pogrešajo, da delamo, pa malo ali nič ne pridelamo. Oskrunjajo se pa dnevi Gospodovi :
a.	skoz hlapčevsko delo. Samopridni voznik vozari z gluhimi ušesi memo cerkev, in vabila k božji službi ne sliši. Umazani rokodelec z oterpnjenim sercem v svoje delo sterli in nijena želja po pridigi in sv. meši se mu v na zemljo naklenjeni duši ne zbudi. V stari zavezi je bil Jud kamnovan, ki je v saboto derva sekal, kaj bo tedaj Bog s kristjani storil, ki z geršimi deli njemu posvečene dni skrunijo?
b.	skoz pregrešne dobre volje. Kar rokodelec cel tjeden s težavo zasluži, v nedeljo lehkomišljeno zapravi. Kmetič črez tjeden lepo živi, v nedeljo pa pamet za-pije, in gerši od neumne živine divja. — Mladina se zapeljuje, cele noči prevpije in raja in vriska — po cesti v pekel.
c.	celo skoz cerkovanje, božje poti i. t. d. Domača služba božja se opusti, ona na shodu le prepogosto zamudi; hodijo na božjo pot— pa pridejo le Bogii na pot. Oj kako žalostno, ako na shodih Bo g eden altar ima, hudič pa dva! Dopoldne se Bogu poje in moli, popoldne pa satanu. Zarotim vas, kerčmarje! ne dati
za mal dobiček svoje duše; tak denar bo vam in vašim otrokom v pogubo. Vas pa prosim gospodarje! ne dajte svojim brez varhov se okoli klatiti; nedolžni otroci božji so šli od doma, kakor sužni satanovi bodo prišli domu.
O ve deželske gosposke! ki vam kralj nebeški ni dal meča zastonj , temveč da vero in čednost branite, nevero in pregreho pa krotite, kedar bote glas svojega škofa zaslišale, da pohujšanje ustavite, nikar ne uterdite svojih sere. Jaz nšmam nijene posvetne oblasti, ampak le solze; nčmam nijenih povelj, ampak le mile prošnje: pa je eden, od kterega vsaka oblast izhaja, m tč se skuša za svojo čast in jo prej ali poznej tudi doseže, bodi si že nam v zveličanje ali v pogubljenje.
3. Božje reči in kraji, ki služijo v božjo čast.
a.	Naj imenitneji kraj je farna cerkva, veža božja, vrata nebeške. Farna cerkva je vseh farmanov rojstna hiša, njih pervi dom. Lepa cerkva bogoljubne kristjane kaže, zapuščena pa zaspane. Žalostno, ako so hiše po fari nališpane, cerkva pa vmazana; možki v žameti, mešniki pred altarjem pa razcapani; ženske vse v šopkih, altarji pa s pajčevino prepreženi. Naša farna cerkva pa ima še posebno čast, da je stolna cerkva, serce in zercalo cele škofije. Oj in poglejte jo, koliko ji še manjka, da bi bila vredna tolike časti! Koliko hčer po škofiji se v bolj bogatem svatovskem oblačilu sveti, kakor ta njih starodavna duhovska mati. Milo se ozrem na tebe, moja duhovna nevesta in molim s kraljem Davidom: „0 Gospod! jaz ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer tvoje veličastvo prebiva". (Ps. 28, 8.) Sicer vam povem, da nčmam ne zlata, ne srebra, pa prepričan sem, da imam vaša serca, in tedaj sem bogat zadost, ter vem, da me bote radi podpirali, da svojo farno, ob enem pa tudi cele škofije stolno cerkvo, skoraj skoraj k dostojni lepoti povzdignemo.
b.	Pa tudi križi in kapele ob potih in cestah, po vaseh in tergih so častite znamenja žive vere, — so persti, ki memo gredočim pot kažejo v nebesa. Ako so podobe vmazane, razbite, polomljene, oj kolika nečast za Gospoda in njegove svetnike. Svete reči za svete
ljudi. Urno hočemo vsi gospodarje po svojih posestvih, vsi sosedje po svojih soseskah pogledati, da popravimo, kar je popravila potrebno. Tukaj velja, da svojo vero očitno pred svetom spoznamo in si zaslužimo pohvalo Gospodovo: „Kdor bo mene pred svetom spoznal, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, kteri je v nebesih(Mat. 10, 32.)
c. Pozabljene ne smejo biti tudi hiše Šolske in duhovne ; v teh namestniki Kristusovi prebivajo, v oneh pa ima Jezus svoj raj na zemlji, kjer si, kakor vertnar z rožicami, tudi on z nedolžnimi otroci igra, ktere den na den k sebi vabi rekoč: „Najte malim k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvo", (Mat. 19, 24.) Pravijo, da po strehi se gospodar spozna, po šolah in duhov-nišnicah pa dušni pastirji in farmani.
Ako bomo za vse svete reči tako skerbeli, bomo lepo pričali, da za čast božjo gorimo in živimo. Radi bodo angelji božji med nami prebivali in veselo prepevali : Čast Bogu, na visokosti! — Čast božja pa prinese tudi mir ljudem na zemlji, ki so dobre in poštene volje.
II. Mir ljudem na zemlji.
Grozovita je ognja moč, ktera v kratkih urah cele vasi, terge in mesta vpepelf in dene sto in jezero ljudi na palico beraško. — Bolj grozovita še je sila hude ure, ki s perutami togotnih vetrov hribe in doline objame, s pogubljivo točo cveteča polja in gorice pobija in iz gromovitih oblakov ognjene bliske meče zdaj tušem, zdaj tjekej, da zemlja ječf, se stoletni hrasti šibijo in žival in Človek trepeče. Pa še bolj grozovit je kervave vojske divji ples, ki cele narode s smertno koso ko snopje na polji pokosi in naj lepše dežele v tužne puščave spremeni. Iz tisoč ognjenih žrel bliska kervava smert, v potokih lije človeška kri in v bolečinah pre-britkih izdihajo naj lepši junaki dušice svoje.
In vender so vse te grozovitosti le motna senca hude vesti, ki grešnika globoko v duši terpinči, ga noč in den preganja, mu miru in počitka nikjer ne da in že na tem svetu ogenj peklenski v njegovem sercu pod-
žiga. Kaj je nepokoj hude vesti, so si skušali pervi starši ročno po dopernešenem grehu, ki se plahi skrivajo pred obličjem Vsevedejočega; si je skušal brato-morec Kajn, ki je ves besen in zdivjan ubežati hotel Bogu povsod pričujočemu in ni našel več miru po širokem svetu; so si skušali vsi narodi, dokler jim ni solnce večne sprave z nebes zasvetilo; zakaj „hudobni nemajo mirti", uči sv. Duh. (izai. 48, 22.) Bog pa se usmili nesrečnega človeškega roda, ter pošlje svojega edinoroje-nega Sina, da mu zgubljeni mir po verne. rLepo prepevajo angelji nad jaslici Betlehemskimi: „Cast Bogu na visokosti in mir ljudem na zemlji". In ko naš Zveličar v smert gre, nam ne boljše oporoke zapustiti, kakor mir. „Pacem relinquo vobis, pacem meam do vobis". „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam11. (Joan. 14, 27.) In ko od mertvih vstane, je zopet nja pervo pozdrav-ljenje: „Pax vobis; mir vam bodi/" (Joan. 20, 21.) Te božji mir po svetu širit, pošlje apostole in škofe, njih namestnike, zato je tudi moje pervo višepastirsko po-zdravljenje do vas: Pax vobis; mir vam bodi!
Da pa tč božji mir črez vas pride in med vami ostane, skerbite za tri reči:	v
1. Za kerščanskopodučenje. Kristus veli: ^Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjihu. (Mat. 4, 4.) Zato zaukaže svojim namestnikom rekoč: „Pojdite in učite vse narode. Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. (Mat. 28, 19—20.) Pa tudi vernim je besedo božjo poslušati zapovedal rekoč: „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje'". (Luk. 10, 16.)
Božji nauk pa ima trojno šolo.
Perva je cerkvena Šola. Vsaka nedelja, vsak praznik je za dušne pastirje setva; za vernike pa žetva za nebesa. Vsaka pridiga je nebeška roža za dušo, na ktero kakor pridna bučelica zleti, nabirat si nebeške sterdL Obljubim vam za to skerbeti, da se vam bo pridno in obilno beseda božja v pridigah in kerščan-skih naukih oznanovala, pa tudi vi morate meni obljubiti, da jo bote pridno in obilno poslušali, pa tudi svoje domače pridno k naukom pošiljali. — Ne izgovarjajte
se: „Ne utegnemo; — nam je predalječ". Ako bi cekine delili, bi jih pridno pobirat hodili. Beseda božja pa je več, kakor zlato in srebro celega sveta, — ona ima večno življenje. Ako bi vi nas ne poslušali, bi tudi Bog vaših molitev ne poslušal.
Druga je farna šola. Cerkvena šola namreč ne zadostuje vsem farmanom, ampak nevedni mladini je še obilnišega podučenja potreba, in tega ji deli farna šola, ki je farne cerkve hčerka pobožna in dekla postrežna, ktera nevedne otroke še le za cerkveno šolo pripravlja. Farna šola je podobna sadunosnemu vertu, v kterem so nedolžni otroci žlahtne mladike, vertnar pa Jezus sam, kteri otroke k sebi vabi rekoč: „Najte malim k meni priti, zakaj njih je nebeško kraljestvou. Starši, ki branijo otrokom v šolo, so njih sovražniki; — ki jih mudijo, da iz šole ostajajo, so njih zapeljivci. Takih staršev ne daj Bog med vami! Moja bo skerb, šolam za pridne učitelje skerbeti, vaša skerb pa bodi, otrokom vsega za šolo potrebnega omisliti.
Tretja pa in naj imenitneja je domača Šola. V tej šoli si, ti mati! perva učiteljica, in ti oče! pervi učenik. Materni nauk je otrokovi duši juternja zarja, — in očetovi opomini oživljajoče solnce juterno. Vse človek lehko pozabi, vse drugo lehko zgubi, le materni nauk in očetova svaritev mu ostaneta vse žive dni. Oj ne mudite tedaj ljubi starši učiti mladino: otroke in družino; — izpraševati jih, kaj so si iz pridig in kerščanskih naukov zapomnili, in v pobožnih pogovorih te nauk jim še bolje pojasnovati in globokeje v serce vtisniti. Tako bote pravi namestniki in pomagavci nebeškega vertnarja Jezusa Kristusa, ker bote pridno zalivali seme besede božje, od njega samega v serce vaše mladine zasajeno, in fara stolne cerkve bo postala prelepo in bogato polje, ktero je Bog blagoslovil.
2. Za molitvo. Kar je sapa truplu, je duši molitva. Brez vode umerje riba, brez molitve umira fara: molitva je fare dušno življenje. Oj srečna fara, ki dušne pastirje ima, ki radi molijo, in ovčice, ki jim v molitvi pridno pomagajo. Tako srečna, želim, da bi bila naša fara in vse fare meni izročene škofije.
a.	Moliti pa morate naj bolj in Črez vse pobožno v cerkvi, zakaj Jezus sam jo jiišo molitve" imenuje. (Luk. 19, 26.) Molitve in sv. pesmi v cerkvi so angeljsko opravilo. In kakor angelji v nebesih z združenim glasom Boga hvalijo, enako bodite tudi vi pri molitvi in petji enih misel, enega serca, enega glasa. In angelji božji bodo radostno vaše molitve in pesmi spremljali, in vaša molitva bo oblake prederla in se pred tronom božjim zaslišala in uslišala.
b.	Moliti morate pa tudi doma. Vsak hišni gospodar je škof v svoji hiši, on naj osnuje red, po kterem naj se domača božja služba po nedeljah in ob delavnikih opravlja. Hišna gospodinja pa bodi cerkovniku (mežnarju) podobna, ki domaČim pove, kedaj je moliti čas in jih k molitvi pokliče.
c.	Moliti morate po nauku Jezusovem pa tudi neprenehoma. Vsakdenskega dela začetek bodi molitev juterna, na ktero, hišna mati, nikdar pozabiti ne smeš. Angeljsko česčenje trikrat čez den in molitva pred jedjo in po jedi bodi rosa nebeška, s ktero vse svoje djanje in nehanje oživljate. In večerna molitva, ktera naj ob sobotah in sv. večerih obilniši bo , bodi vsakdenskih opravil nebeški sklep. Naj mi nikdo ne reče: pa ne utegnemo toliko moliti. Bog ti da vsak den štiri in dvajset ur za tvojo potrebo in ti bi njemu nekoliko minut ne daroval. Kar so setve na polji brez deža, to so naše dela brez molitve. Molitva je ključek zlat nebeških vrat; molitva gre gori, božje usmiljenje pa doli.
3. Za posvečicjočo gnado božjo.
Sedem studencev teče izpod skale, na ktero je Kristus zidal svojo cerkvo, in ti so sv. sedmeri zakramenti, ki nam donašajo iz nebes doli oživljajočo gnado božjo. Duša brez gnade božje je mertva, in ker mertva, za nebesa delati ne more. Iz teh studencev pa zajema duhovsko življenje in pri njih se krepča, da ga ohrani. Dolžnost dušnih pastirjev je, na te studence ovčice pridno voditi, — dolžnost ovčic pa pridno hoditi.
Oe k fari pridem, rad pogledam na dve reči, in po njih sodim, kako farmani živijo: na spovednico in mizo Gospodovo. Je spovednica ljudi obložena in je
obilno gostov pri mizi Gospodovi, se v sercu radujem in Boga hvalim, ker vem, da tukaj dobri kristjani živijo, kteri Jezusa v resnici ljubijo.
a.	Priporočam vam tedaj naj poprej studenec usmiljenja božjega v zakramentu sv. pokore. Ne mudite, v tem studenci umiti in očistiti se, kadarkoli ste po nesreči s smertnim grehom svojo dušo ogerdili. V smert-nem grehu živeti je strah in gorjč. Pa tudi malih grehov ne spregledujte, ampak tudi njih pogosto očistite se, ker iz malih le prenaglo izrastejo veliki. To opravilo nikoli ni prepogosto, prav mnogokrat pa preredko. Priporoča nam ga sveta navada vseh služebnikov božjih.
b.	Priporočam vam drugič studenec božje ljubezni in hrane nebeške, zakrament presvetega resnega Telesa. „Jaz sem vinska terta, vi ste mladike. Brez mene ne zamorete nič dobrega storiti". (joan. 15, 5.) Brez pogoste pomoči tega zakramenta se ne da ohraniti dušno življenje , se ne dajo premagati dušni sovražniki, se ne dajo voljno prenašati premnoge dušne in telesne brit-kosti. Zato kliče Jezus in vabi: „Pridite k meni vsi, kteri se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil". (Mat. n, 28.) Oj kako veseli so bili tega povabila krist-janje svoje dni, kako malo ga pa obrajtajo kristjanje sedajne dni! Nekdaj so vsako nedeljo k božji mizi pristopili, zdaj pa prav mnogi komaj enkrat v letu in še takrat tak<5 mlačno in vnemarno, da se samemu Bogu usmili! 0 jagnje božje, ki tukaj na altarju med nami prebivaš! našo mlačnost nam odpusti in milost nam dodeli, da se gorečnost nekdanjih kristjanov zopet med nas poverne, da bodo naše duše in serca neprenehoma po tej nebeški hrani hrepenele.
c.	Priporočam vam poslednjič studenec, iz kterega umirajoči zajemajo moč v poslednji vojski, gnado stanovitnosti do konca in večno življenje, namreč popotnico in sv. posledno olje. Kdo zmed nas želi brez teh zakramentov umreti? In vendar, — kdo mi da solze, da slepoto toliko kristjanov objokam, ki jih do poslednje ure odlagajo, ko oterpnjeni jezik s spovednikom, oslabljena duša pa z Bogom že skoraj več govoriti ne more! Zatorej ako na truplu nevarno zboliš, urno svojo
vest izprašaj, ali ni morebiti tvoja duša še nevarniše bolena. Naj poprej dušnega zdravnika pokliči, da tvojo dušo ozdravi; zdrava duša bo tudi bolenemu telesu hitreje k zdravju pomagala. Pa tudi vi domači, ako kdo nevarno zboli, nikar mu nevarnosti ne prikrivajte rekoč: Bi se preveč ustrašil! Taka ljubezen je naj veče neusmiljenje, ki je že na hiljade duš v večno pogubljenje pahnilo.
Drage ovČice! ako se bomo po teh naukih ravnali, bo božji mir v resnici k nam prišel in med nami prebival; bomo v božjem miru živeli , pa tudi v božjem miru se enkrat iz tega sveta ločili. Postala bo moja škofija lep vinograd Gospodov, ki bo obilni sad rodil ob svojem času, vi pa moje veselje na tem svetu, v večnosti pa moja krona.
Sklep.
Sv. Ignacij je molil v začetku svojega poklica: Domine, da mthi animas! O Gospod, daj mi duše! — Tudi jaz, ljube ovčice! dokler kakor škof k vam pridem, ne iščem ne vašega bogastva, ne vašega^ češčenja, ampak vaše duše, ter molim dnes slovesno in očitno: O Gospod! daj mi duše mojih ovčic; kajti ena sama duša je več vredna, kakor vse bogastvo tega sveta.
Mnogi me zavidajo zavolj moje sreče, pa le zat<5, ker le lupino poznajo, le kar na zvunanji bliš gledajo.
Vse drugače svojo novo službo jaz sodim: prepričan sem, da mnogo skerbf in težav, mnogo vojskovanja in terpljenja v škofovskem poklicu mene čaka. Vendar vsega tega se ne ustrašim, le treh reči se bojim:
1.	Greha, da v tem, ko že zavolj lastne pregrešnosti
Ered Bogom trepečem, se zavolj vaših duš še tujih gre-ov ne vdeležim; oj le prelehko se škofu ta nesreča zgodi!
2.	Sodbe, ker od zdaj zanaprej me Čaka odgovor od Štiri sto tavžent duš. Mnogi svetniki, ki so imeli le od lastne duše odgovor dajati, so trepetali pred sodbo, in mene bi zavolj rajtenge od vas vseh strah ne bilo?
3. Nesrečne večnosti, da se mi ne zgodi, česar se je celd sv. apostol Pavel sam zavolj sebe bal, da v tem, ko drugim pridigujem, sam morebiti pogubljen ne bom.
Zato imam trojno prošnjo.
Varujte me te nesreče pervič vi starši in gospodarji, ter mi pomagajte zveličati duše vaših otrok in vaše družine.
Varujte me te nesreče drugič vi mesniki in učitelji, ter mi pomagajte zveličati duše vaših farmanov in mladine kerščanske.
Varujte me te nesreče tretjič ve deželske gosposke. Z močjo zatirajte pohujšanje in hudobijo, z močjo podpirajte čednost in kerščansko življenje in pomagajte mi zveličati duše vaših podložnih.
Ako pa pri vas ne najdem uslišanja, se obernem
1.	k tebi, sv. Andrej, ti mogočni patron in priproš-nik Lavantinske Škofije! Tebi priporočam zlasti dušne pastirje moje škofije. Prosi, oj prosi, da bodo vsi polni apostolskega duha, kakor ti; mogočni v besedi in djanji, kakor ti; neutrudljivi v svojem poklicu, kakor ti; pripravljeni tudi življenje dati za ovčice svoje, kakor ti. — Obernem se k vam
2.	ljubi angeli varhi moje škofije. Vam priporočam zlasti verno ljudstvo moje škofije. Spomnite se, da je Jezus, božji Sin, svojo kri prelil za tiste duše, ki so vašemu varstvu izročene. Oj varujte jih pogubljenja in pomagajte vsem v nebesa! — Obernem se
3.	k tebi, o moj Jezus, pastir vseh pastirjev in kralj in ženin vseh pravovernih duš! V tvoje presveto serce izročim sebe in vse duhovstvo in vse verno ljudstvo moje škofije. Oj pomagaj nam, da te serčno in veselo nasledujemo na stezi zveličanja do konca.
Glejte, ljubi moji! kako slovesno je bilo moje dneŠno vpeljevanje; po samih rožicah ste me peljali. Na vse strani se je razlegalo veselo petje in zvonenje. Vender — ne meni, ne meni, ampak tebi, o Bog! gre vsa čast in hvala. V kratkih letih, morebiti mescih, me bote zopet vunkaj nesli na kraj počitka.
O da bi enkrat, kedar časi do tečejo, kedar nas bo tromba nebeška klicala na sodbo in božja vsegamogoč-nost od vseli štirih vetrov iz prahti zemlje zberala naše koščice: o da bi takrat ravno tako veselo, kakor sem dnes to srenjo peljal v stolno cerkvo, vso svojo veliko čredo naproti peljati zamogel Jezusu, našemu sodniku, v večna prebivališča nebeškega Očeta, in bi nas spremljali slavospevi angeljov in svetnikov k večnemu počitku, k večnemu veselju!
Zavolj tega, o neskončni in večni Bog! usliši dnes mojo dvojno prošnjo; le samo za dve besedi te prosim.
Pervo besedo daj meni govoriti, kedar obdan od svoje črede tebi naproti pojdem: „Tukaj so vsi, ktere si mi izročil; nijeden zmed njih se ni zgubil'1.
Drugo besedo govori ti sam, o Grospod vsega usmiljenja, in daj jo slišati nam vsem: „Pridite izvoljeni mojega Očeta; posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka sveta".
Tedaj bo naš vhod presrečen, ker peljal nas bode v večno veselje, in tega veselja nam ne bo nihče več vzeti zamogel. Amen.
m.
Slovesni ogovor
pri posvečevanji vzvišenega gospoda
dr. Valentina Wiery,
kot kneza in Škofa Kerškega v Solnogradu 21. novembra 1858.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Antona Martina Slomieka, iz nemškega poslovenjen.)
Sveti Duh je rekel: „Odlo5ite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero sem ji izvolil. Tedaj so se postili in so molili, ter položili nanji roke in ji poslali". (Dj. ap. 13, 2—3.)
Vvod.
Tri mesta so mi v celi Evropi naj ljubša, do kterih imam visoko počeščenje in posebno ljubezen: Rim,
mesto večno, grob apostolskih pervakov Petra in Pavla, skalnato središče naše svete vere, serce neumerljivo vsega katoliškega življenja. S počeščenjem in ljubeznijo pozdravljam Rim, mater vsega katoliškega sveta, s slavnimi besedami Fenelona: „Roka naj mi oterpne, in jezik naj se mi prisuši na nebesu, preden tebe pozabim, o sveto mesto! in tvojo slavo oznanovati prejenjam".
Moje drugo priljubljeno mesto je starodavna in prečastita Akvileja, zibelka kerščanstva za naše kraje, naj starodavnejša učilnica misijonarjev za široke dežele in narode ob morji Adrijaškem in tje črez Donavo, od visokih Tirolskih planin in tje do pustih ravnin Panonskih , pervi sedež sv. Marka, grob ss. Hermagora in Fortunata, toliko mučenikov in sv. škofov. Kaj da leži to starodavno in patriarhalsko mesto že stoletja in stoletja v razvalinah, pomembna gomila minule slave in visokosti!
Tretje meni priljubljeno mesto si ti prijazni Solno-grad, posvečeno počivališče dveh apostolskih škofov, sv. Ruperta in sv. Virgilija, rodovitna gojiteljica velikih škofov in vnetih misijonarjev za več kakor pet stoletij. Iz temnega groba poganstva te je prebudil sv. Rupert, škof veliki, in iz razvalin nekdanje Juvavije te je pre-vstvaril te mož apostolski v cveteč sadunosnik kerščanstva, umetnosti in omike za daljne pokrajine Bavarske, Noriške in Panonske in še zlasti Gorotanske nam prečastite. Iz Solnograda je donela evangeljska tromba pervih dvanajst apostolskih pomočnikov sv. Ruperta po dolinah in planinah med Dravo in Donavo. Pod vodstvom enako učenega kakor svetega škofa Virgilija, je tukaj nastalo pervo rejenišče kerščanskih vladarjev, iz kterega sta dva Gorotanska vojvoda Karast in Ketumar luč sv. vere in pobožne omike v našo domovino prinesla. Iz Solnograda so se razšli pervi zidarji in tesarji po Gorotanskem in Panonskem, ter zidali cerkve in šole. Kar je začel veliki sv. Virgilij, so nadaljevali njegovi slavni nasledniki skozi stoletja ter zasadili Gospodu velik in cveteč vinograd, nad kterega nebeškim sadom se narodi Bavarski in Avstrijanski še den denes razveseljujejo.
Od tega apostolskega sedeža je poslal sv. Virgilij okoli leta 760 svetega Modesta kakor pervega domačega škofa na Koroško in je že blezo 600 let, kar tri škofovske cerkve: Kerška, Lavantinska in Sekovska svoje više pastirje od te starodavne, častite metropolije dobivajo. In prav dnes se ponavlja na grobu sv. Ruperta ono vzvišeno apostolsko posvečenje in poslanje, ki se je nekdaj v Antijohiji prigodilo. Kakor je takrat sv. Duh starašinom kerščanske srenje govoril: „Odločite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero sem ji izvolil": enako govori isti sv. Duh dnes skozi usta vrednega naslednika in dediča čednost sv. Ruperta, skozi našega prečastitega metropolita Maksimilijana Jožefa: OdloČite mi nade-polnega, enako gorečega kakor mnogo skušenega sina te cerkve Valentina, molite nad njim in roke nanj položite, podelite mu apostolsko maziljenje visokega škofovskega posvečenja in pošljite ga k udovi cerkvi sv. Heme, da prime z močno roko za pastirsko palico sv. Modesta, in kakor šest in petdeseti knez in škof Kerški celo Koroško deželo vlada. Dnes govori Gospod svojo pretehtno besedo novo izvoljenemu škofu Kerškemu: „Kakor je oče mene poslal, pošljem jaz tebe. Ne ti si mene izvolil, ampak jaz sem tebe izvolil, da greš in sad obrodiš in da tvoj sad ostane." (Joan. 15, 16.)
Visoko spoštovani! zaslišite in premislite:
I.	Poklic k škofovski službi je čudovit, zato zasluži naše visoko češčenje.
II.	Poslanstvo višega pastirja je imenitno, zato zasluži vse naše sočutje in našo podporo.
Slava bodi Bogu na višavah za novega višega pastirja; mir na zemlji ljudem, do kterih gre njegovo poslanstvo. To je njegov poklic — to zapopadek mojega govorjenja.
I. Čudovit je škofov poklic.
1. Čudovite pa vselej hvale vredne so poti, po kterih naj modrejši Vladar sveta cele narode kakor posamne ljudi k njih postavljenemu cilju vodi, ako so njegovemu poklicu pokorni. Kdo premišljuje zgodovino
svojega življenja in ne kliče v ponižni molitvi z apostolom Pavlom (Rom. 11, 33—36.) rekoč: „0 globočina bogastva, modrosti in znanja Božjega ! Kako nerazumljive so njegove sodbe in neizvedljive njegove poti! Zakaj kdo je spoznal misel Gospodovo, ali kdo je bil njegov sveto-vavec ? Ali kdo mu je pred kaj dal, da bi se mu po-vernilo ? Zakaj iz njega, in po njem in v njem je vse ; njemu bodi slava vekomaj;" slava za vse, tudi za čudovito izvoljenje novega škofa, kterega dnes posvečujemo.
2.	Po božji milosti je Škof postal, kakor vsi njegovi po postavi izvoljeni sobratje, predniki in nasledniki, da se dopolnijo besede Gospodove: „Niste me vi izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in sem vas postavil, da greste in sad obrodite in da vaš sad ostane". (Joan 15, 16.) Tako je izvolil Kristus priproste ribče za svoje apostole, naj bi ves svet spreobernili: je poklical Simona Petra od ribjih mrež; sv. Matevža od službe cestninarske; sv. Matija od ovčje črede; sv. Pavla od tkavskega stola v svoje apostolstvo. — Kakor je bil čudovit poklic pervih apostolov — tako tudi njih naslednikov, katoliških škofov, do denešnjega dne.
3.	Poklical je Bog sv. Aleksandra iz bajte ogljarske, sv. Ambroža z pristola sodniškega, sv. Avguština od službe učiteljske, sv. Martina od orožja vojaškega, sv. Patricija od goveje črede v službo škofovsko. Sv. Ru-perta so naj poprej nehvaležni prebivavci Vormskega mesta pregnali, da pride v naše kraje in postane apostol narodov Avstrijanskih in Bavarskih. Sv. Bonifac je bil s svojimi brati iz daljne dežele poslan, da na Nemškem znamenje sv. križa povzdigne. Velike reči je storil Bog skozi svoje poslance, kteri so pokorni bili njegovemu klicu. „Ktere je poprej odločit, te je tudi poklical; ktere je pa poklical, te je tudi opravičil; ktere je pa opravičil, te je tudi poveličal". (Rom. 8, 30.) Tako prečudežno skerbi nebeški ženin za svojo ljubljeno nevesto, katoliško cerkvo, ter ji pošilja že skozi 18 sto let škofe, kakor čuvaje, učitelje ^ in očete do denešnjega dne, da se dopolni njegova obljuba: „Glejte, jaz ostanem pri vas do konca sveta".
4. Tamkaj izvoli Bog škofa iz visoke knežje rodo-vine, tukaj iz priprostega kmetijskega stana; zdaj ga pokliče iz poštene rokodelske delavnice, našega novoizvoljenega kneza in škofa Kerškega pa je iz ubogega učiteljskega stana poklical. — 12. februarja leta 1813 v Smarji v lepi Lavantinski dolini rojeni, kjer je njih oče celih 31 let za učitelja služil, so zgubili dobrega očeta že v četertem letu svoje starosti (27. jan. 1817). Usmiljena žlalita je zapuščenega pa nadepolnega otroka prevzela. Kakor sv. Joan Nepomuk je stregel s sveto gorečnostjo v stolni cerkvi v Šent-Andreji pri sv. me-šah, ter je stopil tako rekoč kakor ministrant na pervo stopnjo imenitne cerkvene službe, ktere najvišjo dnes doseže. Ubog na Časnem premoženji, pa toliko bogatejši na izverstnih duhovskih zmožnostih so doveršili naš Valentin s pomočjo dobrotnikov pripravne šole z najboljšim vspehom, in kakor so klic Gospodov v sebi zaslišali, stopili leta 1831 v Celovcu v duliovske šole, kjer so bili skozi 4 leta moj učenec in ljubljenec. Leta 1835 so daritvo nove sv. meše Njemu, ki za uboge udove in zapuščene sirote ljubeznjivo skerbi, na ravno tistem altarji darovali, kjer so pred letmi kakor ministrant v ponižnosti stregli, da so se tudi nad njimi dopolnile besede Jezusove: „Kdor je v malem zvest, bo črez velikopostavljen'1' (Luk. 19,17.) Potem ko so bili leta 1838 na visoki Dunajski šoli dohtar sv. pisma imenovani in pol leta v Smarji na spodnjem Štajerskem za kaplana služili, so prevzeli 1. 1838 imenitno službo špirituala ali duhovskega voditelja v zedinjenem semenišču za Lavantinsko in Kerško škofijo v Celovcu, ter postali pervokrat moj naslednik. Tukaj so si odgojili skoz 6 let lepo versto tistih duhovnikov, kterim bodo zanaprej kakor škof predpostavljeni, in ki bodo zanaprej njih krona in njih veselje. Pa vnovič so se morale nad njimi dopolniti besede Jezusove: „Kdor je v medeni zvest, bo črez veliko postavljen". Moj nepozabljivi, tudi verlim SolnogradČanom dobro znani, in od ubogih učiteljskih udovic obilno blagrovani prednik v Lavantin-skem škofijstvu Frančišek Ksaver Kutner so jih namreč leta 1844 kakor korarja v Lavantinski stolni kapitel
Drobt. za leto 1869.	4
poklicali, kjer so leta 1846 vdrugič moj naslednik postali ter službo višega Šolskega nadzomištva za celo škofijo prevzeli. Z modrostjo in gorečnostjo kakor poseben prijatelj otrok so 6 let v blagor šolske mladine to službo opravljali, ob enem pa se tudi vseh škofijst-venih opravil z neutrudljivo vnemo vdeleževali, dokler niso bili leta 1851 od našega prečastitega Metropolita Maksimilijana Jožefa v Solnograški metropolitanski ka-pitel sprejeti, da bi tudi tukaj naj važniša opravila po versti opravljali. Kako in koliko so naš Valentin v Solnogradu delali na prižnici, pri uradni mizi in v mnogih pobožnih družbah, bi zamogli najložej vi, spoštovani prebivavci tega mesta, pričevanje dati, ki ste jim tako urno s svojo ljubeznijo in vdanostjo novo prijetno domovino med seboj pripravili. Pa bodi zadosti, da sem toliko rekel in dopričal, da ga po pravici v treh Škofijah svojega imenujemo, in se dnes združeni kakor častni gostje na t6 naj lepši den njegovega življenja z njim, novim škofom, veselimo; kajti „to je den, kterega je Gospod pripravil. Ker je bil v malem zvest, bo dnes črez veliko postavljen.1-' —• Da, zares Čudovite in hvale vredne so voditve božje! „Kdo je enak Gospodu, našemu Bogu, ki prebiva na višavi in gleda na nizko v nebesih in na zemlji, ki vzdiguje iz praha ubo-zega in potegne iz luže reveža, da ga postavi med per-vake svojega ljudstva;" (ps. 112, 5—8.) „da se noben človek ne hvali pred njegovim obličjem; če se pa kdo hvali, da se hvali v Gospodu"-, (i Kor. 1, 29. 31.) kteri po svojem najmodrejšem dopadenji v blagor svete cerkve svoje darove in službe deli, kteri je tudi našega Valentina od stopnje do stopnje vzdigaval in ga ravno dnes na škofovski sedež Kerške cerkve povzdigne, da zapuščena Kristusova čreda dalje brez pastirja ne ostane in dereči volkovi njenih ovčic in jagnjet ne napadajo.
Raduj se tedaj, ti častita dedinja blažene Heme in sleči černo oblačilo svojega žalovanja, zakaj vglej, jaz pošljem svojega angelja, da hodi pred teboj in te varuje na potu in te pripelje na kraj, kterega sem pripravil. Glej na njega in poslušaj njegov glas; zakaj moje ime jevnjemu. (II. Moj z. 23, 20—21.) —Raduj se ti, Solnograd!
ti apostolskih pastirjev rodovitna mati, zakaj zopet pošlješ svoji udovi hčerki enega svojih ljubljencev kakor šest in petdesetega Škofa KerŠkega. — Raduj se pa tudi ti, novoizvoljeni moj službini brat, da Gospodu dopade, tebi tako velike reči izročiti; tudi sv. Frančišek Šaleški, ko je bil škof izvoljen , se je veselil in sicer zato, ker bo zamogel v novi službi še več in imenitnejšega za Gospoda storiti. — Vendar v tem, ko boš povzdiguj en, nikar in nikdar ne pozabi resnih besed sv. škofa in mučenika Adalberta: „V resnici lepo in častito je, mitro (Škofovo kapo) na glavi, pastirsko palico v roki in zlat perstan na roki nositi, pa na sodni den se bo pokazalo, vse te reci kako težke so /•' Zakaj poslanstvo Škofovo je silno imenitno, tako da zasluži vse naše sočutje in podporo.
II. Poslanstvo škofovo je imenitno.
Nobeno mesto v prostranih nemških deželah ni vidilo toliko škofov blagoslovljati, kakor Solnograd. Zato premislite, moji spoštovani poslušavci! še enkrat imenitne obrede škofovskega posvečenja, v njih cerkva živo podobo imenitne škofove službe pred oči stavi, službe, ki bi strašna bila celo za angeljske rame.
1.	Potem ko se je novoizvoljeni s škofi, kteri ga posvečujejo, skozi post in duliovske vaje za svoj pre-imenitni poklic pripravil, in so se tudi po vsej njemu odločeni škofiji splošne molitve za srečno izvolitev opravljale, bo novi škof v nedeljo med sv. mešo kakor namestnik Kristusov in naslednik apostolov posvečen, ker se je te den sv. Duh s svojimi darovi črez apostole razlil in skozi nje prenovil obličje zemlje. Tudi skozi dela in opravila tega novega Škofa naj se prenovi obličje njemu izročene škofije.
2.	Naj manje od treh Škofov bo novoizvoljeni v svojo visoko službo vpeljan in posvečen; zmed kterih naj starejši v imenu sv. cerkve njegovo posvečenje tirja, v znamenje, da on nikakor ni najemnik, ampak od Gospoda samega izvoljen, kteri pri pravih vratih v hlev
Kristusove črede pride; zakaj nihče si ne vzame sam časti, razun kteri je poklican od Boga, kakor Aronu. (Hebr. 5, 4.)
3.	Ko je potem novoizvoljeni slovesno svojo vero izpovedal, stanovitno in večno zvestobo cerkvi prisegel, tudi dolžnosti svoje pretežavne službe zaslišal, se verže na svoj obraz, škofje pa in vse zbrano duhovstvo klečijo okoli njega, ter kličejo vse kore angeljev in svetnikov za milost in pomoč iz nebes, naj bi ljubezen predobrotljivega Boga polnost svojega blagoslova črez novega škofa v blagor njegove cerkve razlila, skozi ktero mu bode edino mogoče, butaro tako težkega in imenitnega poklica krepko nositi.
4.	Zdaj se blagoslovljenemu evangeljske bukve na, zatilnik položijo, naj spozna, da na njegovih ramah sloni vsa teža pridgarskega poklica, da naj kakor tromba božja razglaša sam in po svojih duhovnikih veselo oznanilo od konca do kraja svoje škofije, da ga vsi zaslišijo, posnemajo in se zveličajo.
5.	Ko so potem vsi trije škofje novoizvoljenemu roke na glavo položili in sv. Duha črez njega klicali, naj bi ga napolnil s svojimi sedmerimi darovi, se njegova glava in njegove roke s sv. krizmo pomazilijo, naj bode vse blagrovano, blagoslovljeno in posvečeno, karkoli bodo njegove oblagodarjene roke blagrovale, bla-goslovljale in posvečevale. Maziljena pa bode njegova glava, da se dopolni nad njim prelepa obljuba, ktero je prerok Izaija zastran prihodnega Mesija govoril rekoč: „Glej, moj hlapec, sprejel ga bom, moj izvoljeni, nad njim ima moja duša dopadenje, svojega duha sem mu dal, pravico bo narodom oznanoval. Natertega tersta ne bo zlomil in tlečega prediva ne bo ugasnil, v resnici bo učil pravico". (42, l. 3.)
6.	Zdaj se maziljencu Gospodovemu pastirska palica v roke poda kakor podoba njegove višipastirske oblasti, da svojo duhovsko čredo z ljubeznijo in resnobo vodi kakor nekdaj Mojzes, k vsemu dobremu jo napeljuje, vsega hudega pa brani. S to pastirsko palico naj bi pridno po svoji škofiji potoval, da red v cerkvi božji vstanovi in ohrani. Tudi zlat perstan se novoposveče-
nemu na roko dene, v znamenje zvestobe do škofije, njegove duhovne neveste, kakor pečat vere, ktero bode oznanoval. Zato se mu zdaj tudi evangeljske bukve v roke podajo s pooblastenjem, da naj gre in svojemu ljudstvu evangeli Kristusov oznanuje ter dopolni povelje sv. Pavla- „Zapričam te pred Bogom in Jezusom Kristusom, kteri bo sodil žive ino mertve. Oznanuj besedo, ne jenjaj, bodi si pritožno ali nepriložno ; prepričaj, prosi, svari z vsim poterpljenjem in ukom. Opravi delo evangelista, spolni svojo službo." (II. Tim. 4, l -5.) Oj kako imenitno in težavno je to povelje zlasti denešne dni! Kakor nekdaj Noe oznanovati razvujzdanemu in nevernemu ljudstvu pokoro, in zidati drugo barko božjo, barko edino zveličavne cerkve, da otme sebe in svoje pogubljenja. Temu imenitnemu in visokemu poklicu mora Škof sebe in vse svoje darovati. Zato izroči pri darovanji
7.	Novoposvečeni dve goreči sveči v znamenje, da hoče tudi on biti goreča sveča, ktera v tem, ko sveti in ogreva, sama sebe povžije v blagor Človeštva. (Mat. 5,14.) Daruje tudi dva kruha z dvema sodčekoma vina, kar pomeni, da kakor škof hoče biti gostoljuben do vseh, zlasti pa dober oče ubogim, da bo zamogel s sv. Pavlom govoriti: „Ne iščem, kar je vašega, ampak vas". (II. Kor. 12, 14.) „Vsem sem vse postal, da bi vse zveličal'". (I. Kor. 9, 22.)
8.	Ko je novoposvečeni škof zavžil Telo Kristusovo, ter se okrepčal za svojo težavno službo, se mu mitra na glavo dene, kakor višipastirstva poseben kinč, da naj stoji med ljudstvom močen v Gospodu, mogočen skoz njegovo pomoč, oborožan s čelado zveličanja in ovenčan z nezvenljivo krono življenja, da ostane stanoviten do smerti. (Efez. 6, 17. Skr. raz. 2, 10.) Tako opravljenega z oblastjo in milostjo od zgoraj ga peljajo pričujoči trije škofje na Škofovski sedež, kakor na svetilnik škofije v pričevanje, da je zdaj resnično in djansko za višega pastirja svoje škofije postavljen, ktere više vladarstvo prevzame. Udova cerkva ima zopet svojega pastirja, vse se raduje, in veselo se po vsej cerkvi
vzdigne zahvalna pesem : Te Deum laudamus : Te, Bog, mi hvalimo!
9. In s Čim začne novi škof svojo visoko službo? V tem ko se poje zahvalna pesem, gre skozi celo cerkvo v veličastni procesiji in grede, blagoslovlja verno množico na vse strani, kar pomeni, da vse prihodne poti novega škofa naj bodo zmagovavno napredovanje svete vere. Kakor solnce na nebu, naj hodi med svojim ljudstvom blagoslov delčč z besedo in djanjem, naj širi povsod novo in čversto duhovno življenje, s kadilnico molitve in daritve naj stoji kakor Aron v spravo med Bogom in ljudstvom, in skerbnemu očetu enak naj skerbi za vse potrebe svoje duhovne družine še za prihodne stoletja, dokler v visoki starosti in bogat na zasluženji zmagovavno sam ne pojde v veselje svojega Gospoda. (Mat. 25, 21.) To je imenitna služba,— to prevažno poslanstvo škofa — biti vernemu ljudstvu voditelj kakor Mojzes, — srednik kakor Aron, — oče svojih kakor Noe.
Sklep škofovega poslanstva.
1.	O Valentin! nekdaj moj učenec, zdaj moj službeni brat, kako visoko čast ti je Gospod dodelil. V resnici; iz pralni te je vzdignil in te postavil v versto knezov svojega ljudstva; na svečnik velike Kerške škofije te je Kristus kakor njenega angelja postavil!
2.	O Valentin! zdaj že v tretje moj naslednik in sicer v škofovski službi črez obširni del moje črede, ki ti ga bom skoraj prepustil,*) kako težko butaro ti je Gospod naložil. Pet talentov ti je izročil, da z modrostjo in neutrudljivo gorečnostjo z njimi kupčuješ in kakor zvest hišnik božji še pet talentov pridobiš pri svojem modrem in gorečem duhovništvu, — pri svoji verni in pošteni čredi, da svojo škofijo, te predrag vinograd Gospodov, ob koncu svojega življenja v petkrat boljšem stanu zapustiš, kakor jo dnes prevzameš.
3.	O Valentin! moj prelj ubij eni brat, kolike obil-nosti moči in milosti božje ti je treba, da pod to butaro
*) Leta 1859 so se knez in škof Anton Martin v Maribor preselili, in koroški del Lavantinske škofije Kerškerou škofu prepustili.
ne opešaš, in enkrat od 317,000 duš 317,000krat račun dati zamoreš Njemu , kteri ti jih dnes izročuje in jih nekdaj iz tvojih rok tirjal bode.
Toda serčnost velja! nikar ne obupaj v svoji novi prevažni škofovski službi.
1.	Dnes pri tem tvojem naj lepšem godovanji molijo se svojimi mešnilci vsi verniki kerške škofije za svojega novega višega pastirja za moč in krepost od zgoraj; — dnes povzdiguje obilno število tvojih dosedanjih učencev za tebe svoje roke k Očetu luči, od kterega vsak dober dar pride; — spremljajo te molitve in blage želje tvojih ljubljenih Solnogradčanov črez visoko planino v tvoj novi prelepi vinograd, ter ti blagovolijo novo in srečno vladarstvo.
2.	Varhi te nadškofije, sv. Rupert, Virgilij in Geb-hard obstopajo dnes tron božjega Jagnjeta, da bi tebi, svojemu duhovskemu sinu, obilnost nebeškega blagoslova izprosili. Z njimi se zedinvajo Koroški deželni patroni, Modest, Domicijan, Hema in Hildegard, da bi Bog vsegamočni novega škofa blagoslovil, kteri bo njih setvo zalival in oskerboval, pa tudi veselo žetvo obhajal. In neskončno veliko zamore taka združena molitva vojskovavne in zmagovavne cerkve. S popolnim zaupanjem zamoreš tedaj dnes s sv. Pavlom govoriti: „Vse zamorem v tem, kteri mi moč daje". (Fil. i, 13.)
3.	Primi tedaj brez strahti za pastirsko palico in nastopi serčno svojo apostolsko pot. Spremljal te bode angelj varh Kerške cerkve in pred nevarnostmi te varoval. Bodi kakor skala nepremagljiv po zgledu sv. Petra, in od sv. gorečnosti vnet po zgledu sv. Pavla. Oznanuj pokoro, kakor sv. Joan Kerstnik, išči z ljubeznijo, kar je zgubljenega, kakor sv. Joan Evangelist. Bodipriprost in mil ko sv. Rupert, moder in razumen kakor sv. Virgilij. In če boš tudi s sv. Modestom s solzami sejal, boš vendar na den žetve z zmagovavnim veseljem snopje v žitnice spravljal in radovajč se pastirju vseh pastirjev svoje ovčice naproti peljal in v srečno skončevanje svoje škofovske službe govoril: „ Tukaj so vsi, ktere si meni izročil, (skozi moje zadolženje) se ni nobeden pogubil". Slava tedaj Bogu na višavah in mir vsem ljudem na zemlji. Amen.
IV.
Pridiga ob času vojske.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Aniona Martina Stomieka. — Govorjena 1. 1859.)
„Kliči me ob dnevu stisko; otel te bom, in me boš častil". (Ps. 49, 15.)
1.	Kedar razujzdani otroci dobrega pa tudi pravičnega očeta žalijo, in modri oče spozna, da pri svojih otrocih z dobrim kaj ne opravi, prime za ostro šibo — in tepe hudobne otroke, dokler se ne spreobernejo in ne poboljšajo. Otroci trepetajo se ostre šibe bojijo, ujiti očetu ne morejo, — potolažiti pravične jeze si ne upajo; — oj kamo se hočejo podati, kakor k ljubi materi, da očeta potolaži, da otrokom — če tudi vse zaslužene kazni ne prizanese, jo vendar zlajša in prikrajša.
2.	Kaj smo mi vsi, kakor otroci najboljšega Očeta v nebesih, pa otroci prav hudobni in razujzdani. Dolgo je prizanašal dobri Oče, — dolgo je čakal pravični Bog, ali mi nismo porajtali. Prisilili smo ga slednič prijeti za šibo, naj bi nas britka ostrost poboljšala, ki nas sladka ljubezen ni zamogla. S pervo kervavo šibo nas je že udaril — z vojsko grozovitno. Ako perva zdala ne bo, nam kaže že drugo, — lakota je njeno ime; in ako nas pervi dve ne zmodrite, ima še tretjo pripravljeno, kugo in morijo. — Prosili smo za ljubi mir, pa nismo bili uslišani. Vojske grom že strašno bučf po naši domovini, smert že obhaja svojo kervavo žetvo, in kterim je ona še prizanesla, jih vozijo hudo ranjene po železnih in drugih cestah memo nas , da nam serce trepeče in kri zastaja, ako njih rane ogledujemo in njih britke zdilie poslušamo. In vojsko spremlja njena neločljiva tovaršica dragina in tudi lakota s svojim bledim licem je že svoje mertvaške oči v nas vperla. — Oj
kam se hočemo oberniti v toliki sili, da pomoč najdemo in usmiljenje? Nikamor drugam, kakor k naši preljubi materi, prečisti Devici Mariji, da kar naša slabost ne zmore, nam bode skoz njene prošnje podeljeno.
3. O Marija! naše zaupanje in pribežališče! ali boš mar zapustila otroke, ki vsi žalostni in objokani k tebi vpijemo v dolini solz? Poprej bo telesna mati svojega dojenca pozabila, kakor pa ti nas, ki si mdrje usmiljenja. Bila si našemu cesarstvu že tolikokrat mogočna pomočnica, tudi v sedanji sili strašne vojske ga ne zapusti. Upamo, o Marija! da nas boš uslišala, pa tudi verujemo, da nas zamoreš uslišati le takrat, ako tudi mi dopolnimo, kar nam ti pri ženitvi v Kani Galilejski veliš: „ Vse karlcoli vam moj Sin poreče, storite". (Joan. 2,5.)
Kaj pa nam reče Marijini Sin? Nad Jeruzalemom se joka rekoč: „(9 da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti te svoj den, kar je v tvoj mir!" (Luk. 19, 42.) Jezus tedaj hoče, ako mir med seboj imeti želimo, da si prizadevamo naj poprej spoznati, kaj nam služi v mir; tedaj enako spoznati, kaj nam mir jemlje in kaj nam zgubljeni mir vračuje. Premislimo tedaj dnes po nauku Jezusovem in s pomočjo Marije:
I.	Kaj je vojske krivo;
II.	Kaj nam vojska prinese;
III.	Kaj nam v vojski pomaga in zgubljeni mir zopet zadobi.
O Marija! sprosi nam naj poprej te tri resnice prav spoznati, po tem pa tudi po njih ravnati, da vredni postanemo obljub Kristusovih.
I. Kaj je vojske krivo.
Vojske oče je greh — mati pa terdovratnost v grehu.
1. Dvakrat beremo, da se je Kristus jokal: pri grobu Lazarja in nad pregrešnim mestom Jeruzalem. Ko je mesto ugledal, se je nad njim zjokal rekoč: >,Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti te svoj den, kar je v tvoj mir! Zdaj je pa skrito pred tvojimi očmi. Ker prišli bodo dnevi nad te in tvoji sovražniki te bodo
obdali z zasipom in te bodo oblegli in stiskali od vseh strani, in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, zato ko nisi spoznalo časa svojega obiskovanja(Luk. 19, 42—44.) Strašno se je že dopolnilo prerokovanje Jezusovo. Oblegli so Rimljani Jeruzalem, grozovitna lakota je nastala , merličev so bili toliki kupi, da jih niso imeli pokopavati kam, sto tavžent Judov je bilo pomorjenih, vsi drugi v sužnost prodani in po vsem svetu razškrop-ljeni. Razdjano je bilo kraljestvo Judovsko, ker je bila mera judovske hudobije do verha prikipela. In kaj hudega je storilo Jeruzalemsko mesto ? Dvojno hudobijo: pregrešno je živelo — in terdovratno je ostalo. Jeruzalemske razvaline nam pričajo, da vojske oče je greh — nja mati pa terdovratnost.
2. Pregrešno življenje ljudi vojske obudi od nekdaj — in, še zdaj. To resnico je že Mojzes po božjem povelji Izraelskemu ljudstvu naznanil rekoč: „Ako poslušaš glas Gospoda, svojega Boga, da storiš in spolnujeŠ vse njegove zapovedi; bo dal Gospod, da bodo tvoji sovražniki , ki se zoper tebe vzdigujejo, popadali pred tvojimi očmi; po enem potu bodo prišli nad te, in po sedmerih potih bodo bežcdi pred tvojim obličjem. Ako pa nočeš poslušati glasa Gospoda, svojega Boga, da bi ohranil in spolnoval vse njegove zapovedi, te bo dal Gospod, da boš padel pred svojimi sovražniki; po enem potu pojdeš nad nje, po sedmerih pa boš bežal in razkropil se boš po vseh kraljestvih zemlje; in boš služil svojemu sovražniku, ki ti ga bo Gospod poslal, v lakoti in žeji in nagoti in v vsem pomanjkanji; in ti bo dal železen jarm na tvoj zatilnik, dokler te ne zatere." (Deut. 28.) — „Siba božja" se je imenoval Atila, ki je naše starodavne mesta pokončal; trava ni rastla, kamor je stopilo konjsko kopito, ker slepo„ poganstvo ni hotlo spregledati in se spreoberniti. — Šiba božja so bili svoje dni Turki, ki so dolge leta naše kraje grozovito zatirali, in vse tako pokončali, da postavim na Koroškem od Belaka do Pliberga ni bilo nobene strehe več, zato ker se ondešnji prebivavci krivi veri niso hotli ustavljati. — Šiba božja je bil premogočni cesar Napoleon pervi, s kterim so se
naši očetje nad 20 let vojskovali in pred kterim so se tresle vse kraljestva Evrope, ker so hotli vero Kristusovo zatreti Francozje in z njimi vred tudi puhli modrijani nemških in naših krajev. — Nova šiba božja, ki tri verhe ima, nas sedaj tepe: Francoski cesar, — Sardinski kralj in domača puntarija.
3. Ktere pregrehe pa silijo pravičnega Boga, za šibo prijeti?
a.	Prevzetnost. Ljudje nobenega strahu božjega več nčmajo. Kedar se človeku predobro godi, ga le pre-rada ošabnost oslepi, in meni, da nikogar ne potrebuje, tudi samega Boga ne v nebesih. Kruha siti in gizdavo oblečeni otroci nočejo staršem, — posli ne gospodarjem , — podložni ne cerkveni ne deželski gosposki biti pokorni. Kakor ošabni Lucifer vprašajo: Kdo je moj Bog? — Kakor prevzetni Faraon se šopirijo rekoč: „Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov glas?" (Exod. 5, 2.) Vse ječe so polne jetnikov, — vse pisarnice polne tožnikov, zato ker prevzetnost in svojeglavnost ljudi slepi, da se nihče nikomur noče vdati. Od leta do leta raste hudobija, ker se nihče več ne dd, ne podučiti ne posvariti, ampak si ošabno vsak domišljuje, da sam vse zastopi in vč, in nobenega nauka ne potrebuje. Zato nas je udaril pravični Bog s šibo kervave vojske, ktera bogastvo dežele požre, da ljudstvo obožano se poniža, zopet Boga spozna in se poboljša.
b.	PožreŠnost. Akoravno zemlja več rodi, kakor svoje dni, vendar malo ali cel<5 kaj ljudem ne zda. Zakaj? Zato, ker so naši starejši zmerno in priprosto živeli, in mnogo vžitkov svoje dni še gospčda poznala ni, ki jih zdaj že tudi kmet imeti želi Gospoda že več ne v<5, kake nenavadne in drage jedi in pijače bi si še izmislila, pa kmečki in rokodelski ljudje že tudi želijo, da se jim po gosposko postreže. Mož ni zadovoljen s tem, kar mu žena pripravi, in si po kerčmah zboljšuje za drag denar. Sini in hčere godernjajo nad materjo, da jim zadosti dobro ne kuha, in gospodinje tožujejo, da že ne vejo, kaj in kako bi pripravile, da bi bila družina ali dninarji in rokodelci zadovoljni. PožreŠnost in pijanost oskrunja kmečke in gosposke ljudi, gnjusi zlasti
naj bolj svete v božjo čast odločene dni; oj že tako daleč smo zabredli, da že ni skoraj svetega opravila, bodi si že botrinja, ali svatovščina ali pogreb, da bi ljubi Bog skoz požrešnost in pijanost žaljen ne bil. O nehvaležni Človeški rod! ali tako obračaš božje darove, ki ti jih Bog nevrednemu iz gole milosti deli? Kaj čuda, da te žaljeni Bog s šibo kervave vojske udarja, ki vselej dragino zbudi, pogosto pa tudi lakoto porodi, da po uboštvu in siromaštvu ponižan spoznaš, kako vse dobro le od Boga imaš, in se z malim zadovoljnim biti učiš. „In boš služil svojemu sovražniku v lakoti in žeji in nagoti in v vsem pomanjkanji11.
c.	Nečistost. Kedar se ljudem predobro godi, se poživinijo; duh božji ljudi zapusti in nečisti duh jih obsede. Tako je bilo ob času očaka Noeta, ko je vse meso tako spridilo svojo pot pred Gospodom, da se je kesal, da je vstvaril človeka. Tako je bilo ob Času Atila, ko so se mehkužni Rimljani prav po besedi v živinsko nesramnost bili pogreznili. Ali pa ni sedanje dni ravno tako? Nesramnosti se ni treba več skrivati, kakor svoje dni; ošabno se šopiri že pri belem dnevu. Pohujšanja je poln vesoljni svet, v sebe ga serkajo mladi in stari. Nedolžnost in sramožljivost povsod preganjani najdete komaj še tu in tam mirnega zavetja. Pride vojska, božje pravice dekla kervava, na hiljad hiljade pokonča mesenih in razujzdanih možev in mla-denčev, ukroti hudo poželenje in omije s potoki solz in kervi omadežano zemljo.
d.	Nevera in krivovera. Kedar po svetu stiske ni, ljudje malo na Boga mislijo, božje nauke pozabijo in ne verujejo, da je svet in pravičen Bog v nebesih. „Le pijmo in jejmo — po smerti je konec;" to je bil in je evangelj mesenih brezbožnih ljudi. Ali ni takih umazanih naukov slišati tudi med nami? Ali se ne ozna-nuje te evangelj tudi po naših kerčmah? Ali se ne najdejo bogotajci tudi na prostih kmetih? Huda vojska nas s siloj sili, Boga iskati; — iskati ga z razkrušenim sercem, — iskati ga s solzami in pokoro. Prevzetija ljudi zapusti, — požrešnost mora v druge kraje, — za-
konski in samiški se zmodrijo, da zopet pošteno živijo,
—	sv. vera oživi in začne zopet veselo cveteti.
Oj preljubi! ne govorim tega, kakor da bi vam hotel kaj očitati, temoč le oči vam želim odpreti, kakor zdravnik bolniku, da zdravila bolj skerbno jemlje, bolezen bolj voljno terpi in hitreje ozdravi.
II. Kaj nam vojska prinese.
1. Dosti hudega, žalosti in strahu.
a.	Koliko staršev mora najgorše sine na vojsko poslati, da branijo sovražnikom v naše domače kraje. Kdo prešteje vse solze, ki se prelivajo, ko jemljejo žene od možev, starši od sinov, bratje in sestre od bratov slovo! Pa mora biti. Hiša potrebuje varha, ves Čuvaja, tudi ljuba domovina svoje brambe. Kdo nam jo bo branil, ako ne verli mladenči, čversti mladi korenjaki ? Zato je svet in visok poklic, ki kliče vaše sinove na vojsko in boj; pa ločitva ostane vsak čas venderle grenka, ako se serce, ki ljubi, loči od ljubljenega serca. Pa drugači ne more biti; je bilo od nekdaj tako in ostane do konca sveta.
b.	Koliko hudega prestojijo ubogi vojščaki. Na straži stati po dne in po noči, — v mrazu in vročini,
—	na dežu in v naj hujši nevihti, — prah in dim požirati, — večkrat na golih tudi mokrih tleh ležati, —-glad in žejo terpeti, — od ure do ure biti v smertni nevarnosti, — terpeti najhujše rane in bolečine in smert prežalostno pogosto na vojskinem polji brez vse pomoči.
c.	Doma delo zaostaja; najboljši delavci, naj čver-stejši kosci in mlatiči stojijo v vojski. Stari ljudje ne zmorejo več za težko delo, otroci kilovi še dela ne za-stopijo in so tudi prešibki. Tako pride uboštvo v domačo deželo.
d.	Kako žalostno se še le v tistih krajih godi, kjer se vojske bijejo! Polje poteptano, — drevje posekano,
. —- hiše, vesi in mesta požgane. Sardinsko je že puščava in lepe laške dežele še bojo, ako dobri Bog sovražnikov ne potolaži in našim srečno zmagati skoraj ne da. Pač
je potreba prositi: „Od kuge, lakote in vojske, odreši nas o Gospod!"
2. Pa ne samo liudo — tudi dobrega nam grozovita vojska prinese, ako le hočemo.
a.	Ljudi krotke in pohlevne stori, da radi ubogajo in so domači gosposki pokorni, ker se strašnih sovražnikov boj6, zakaj še le pod neusmiljeno silo sovražnika ljudstvo spozna, kaj dobrega od domače poštene gosposke imd.
b.	Uči ljubiti domačo deželo, spoštovati cesarja in cesarske oblastnike, ktere v mirnih časih premalo ob-rajtamo. Dokler imamo mir, hoče biti vsak svoj gospod in gosposko zaničuje: mogočno roko vladarja še le takrat hvaležno poljubimo, ko nas je derečih sovražnikov otela.
c.	Sili nas vesoljne križe in težave voljno nositi, soseda sosedu pomagati; kajti kedar vsi terpimo, se še le drug drugemu pomagati učimo, ker občutimo, da smo vsak pomoči drugega potrebni, in da smo močni le takrat, ako si v bratovski ljubezni med seboj roke podamo.
d.	Uči nas, ljubi mir prav ceniti in obrajtati. Ne vemo, kaj imamo, dokler ljubi mir po deželi kraljuje in nehvaležni tožimo Črez hude čase. 'Še le kedar nam žalostne vojskine novice od vseh strani na ušesa bijejo, kedar nam vojske hrup ne po dnevi ne po noči mirnega počitka ne da, kedar zavolj vojske vsako delo in vsaka kupčija hira, in dnes ne vemo, kaj bi jutre začeli: takrat še le začnemo dobroto mini spoznavati, milo po njem zdihovati in ako ga zopet zadobimo, hvaležno ga vživati. Godi se nam, kakor bolniku, kteri ljubo zdravje še le takrat prav obrajtati v6, kedar po dolgi in hudi bolezni ozdravi.
Ali se ni te dobri sad tudi po pervih francoskih vojskah pokazal? Oj, kako so bili spehani ljudje ljubega miru veseli, kako lepo so začeli živeti! Zdaj smo pa mi otroci že zopet pozabili, kaj so naši očetje terpeli, zato nas je zadela vnovič vojske kervava šiba, da se zdramimo.
III. Kaj nam v vojski pomaga in zgubljeni mir zopet
zadobi ?
Trojno orožje imamo, s kterim vse sovražnike premagamo.
Pervo orožje je molitva. Mojzes je poslal svojega vojskovodja Jozve-ta z Izraelsko vojsko zoper sovražne Amalekite, rekoč: „Pojdi se vojskovat zoper Amaleka; jutre bom stal verh hriba in bom imel palico božjo v svoji roki. Jozve je storil, kakor je govoril Mojzes in se je bojeval z Amalekom; Mojzes in Aron in Hur so pa Šli verh hriba. In ko je Mojzes vzdignil roko, je premagal Izrael; ko jo je pa nekoliko spustil, je premagal Amalek. Aron in Hur ste tedaj podpirala njegove roke od obeh strani. In zgodilo se je, da njegove roke niso bile omagale do solnčnega zahoda. In Jozve je premagal Amaleka in njegovo ljudstvo z ostrostjo meča". (Exod. 17, 9 —13.) Tukaj se vidi, kaj zamore molitva ob času vojske. Mojzes moli in Izrael zmaguje; — Mojzes peša v molitvi in sovražnik zmaguje; — zopet moli Mojzes in sovražnik je premagan. Delajmo enako tudi mi. Naši bratje se bojujejo s sovražnikom, mi pa dorml v tihi samoti posnemajmo Mojzesa, ter v ponižni molitvi neprenehoma roke in serce povzdigujmo k njemu, ki je Gospod vojskinih trum, v Čigar rokah je življenje in smert, zmaga in pogin. „Zmaga v boji ne pride od mno-zestva vojakov, ampak z nebes je moč. (i. Mak. 3, 19.) Nevidni vojščaki so vsi molivci in pšice ognjene vse ponižne molitve, ki gotovše sovražnika v serce zadenejo, kakor meč nabrušeni. Kličimo na pomoč vojskine trume angeljev; — kličimo na pomoč božje svetnike, zlasti častite patrone dežel naše mile Avstrijanske domovine; — pred vsim pa kličimo in vpijmo k Mariji, nebeški kraljici, ktera je našemu največemu sovražniku, peklenski kači glavo sterla. Ako je Bog z nami in njegovi angeli in svetniki, kdo bo zoper nas?
Drugo orožje je resnična pokora in resnično po-boljšanje življenja. Ako je oče vojske greh, njena mati pa terdovratnost, je očitno, da se moramo grehu odpovedati, ako hočemo mir doseči. Prej ko bo našega po-
hujšanja konec, prej bo konec tudi vojske, Bog namreč zato pošilja zvunanje sovražnike zoper nas, ker smo se znotranjim premagati dali. Boga smo zavergli in služimo njegovim sovražnikom: duhu prevzetnosti, duhu lakomnosti, duhu nečistosti. Te sovražnike moramo naj-poprej vsak za sebe zmagati, tem malikom moramo vse altarje podreti v svojem sercu, v svoji hiši, v svoji soseski; ukloniti se moramo zopet pred altarjem edino pravega Boga, in rad nam bo dal tudi zmago Črez zvunanje sovražnike. Tako namreč stoji pisano: „Spre-obernite se k meni, pravi Gospod vojskinih trum, in se bom k vam obemil, pravi Gospod vojskinih trumu. (Cahar. i, 3.) Tudi Ninivljanom je Bog zažugal pokončanje, pa spreobernili so se, in Bog jim je prizanesel. — Ne izgovarjaj se: Če sem tudi jaz grešnik, so pa drugi pošteni, če tudi jaz slabo živim, pa drugi Bogu lepo služijo. Zakaj povem ti: pogosto so grehi enega samega človeka krivi, da Bog celi kraj, celo deželo tepe. Edini Jona je grešil, in vsa barka je bila v nevarnosti pogina. Tako so lehko tudi ravno tvoji grehi krivi, da naši sovražnikov premagati ne morejo. Ober-nimo tedaj orožje molitve najpoprej zoper svoje dušne sovražnike in bolj kakor kedaj, kličimo zdaj ob času vojske k Bogu: „Da nas k pravi pokori pripeljaš, te prosimo, o Gospod!" Usmiljeno bo potem tudi ono mo-litvo uslišal: „Od kuge, lakote in vojske, odreši nas, o Gospod!"
Tretje orožje pa je djanska ljubezen do domovine. Moli in delaj — je zlato pravilo kerščanskega življenja, ono velja tudi za čas vojske. Ni zadosti, da molimo za zmago; dolžni smo tudi truditi se za zmago. Pa kaj zamoremo storiti? Ob času vojske ima domovina veliko potreb, ki jih nima ob času mirti. Veča, bolj goreča in darežljiva mora biti tudi zdaj naša ljubezen do mile domovine. Ona tirja zlasti dve reči:
a. Voljno in natanjčno odrajtujmo svoje davke, da zamorejo svitli cesar z vsim potrebnim svojo armado preskerbeti. Voljno ubogajmo gosposke v vsem, kar nam zapovejo, in darujmo vsak, kar zamoremo na altar ljube naše domovine. Vse žertve, ki jih iz ljubezni do
domovine zdaj prinašamo, nam bo Bog obilno povernil, kedar časi zopet mirni postanejo. — Še več; ako bramba domovine tirja, naj daruje voljno vsak , tudi najljubše kar ima: žene svoje može, — starši svoje sine, — vsak tudi lastno življenje, ako je v otetbo domovine potrebno. Ceterto nedeljo po veliki noči so šli naš presvitli cesar najpoprej k božji službi, ter sebe in svoje in celo cesarstvo Bogu priporočili, in potem so serčno vzeli od otrok in žene slovd ter se sami podali v boj. Junaškega cesarja hočemo posnemati tudi mi, in naše geslo bodi: Vse za vero in domovino.
b. Vojska ima v roki ostro nabrušeno koso, in kedar ona svojo kervavo žetvo obhaja, ležč po polji ranjeni in mertvi vojaki, kakor snopje ob času žetve. Ako pa Kristus sodnji den poreče: ,,Lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejin sem bil in ste mi dali piti; tujec sem bil in ste me pod streho vzeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolen sem bil in ste me okiskali; v ječi sem bil in ste k meni prišli. ■— Resnično vam povem, kar ste storili kteremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" — (Mat. 25.); lehko vidimo iz tega, kako Bogu prijetno, za nas pa zaslužljivo delo je: popotne vojake ljubeznjivo pod streho sprejemati; kolikor je v naši moči, jim postreči; zlasti pa ranjenim vojakom, ki se utegnejo tudi v naše kraje pripeljati, vsakoršno pomoč in ljubezen skazovati. Vsaj so naši bratje, kri od naše kervi; za nas so se vojskovali in za nas so svojo kri prelivali. Oni si služijo krono mučenikov, pa tudi kdor njim postreže, je bo deležen. In tukaj je mesto, da še nekaj pristavim: Žalostne čase imamo, solz in kervi se preliva veliko in naša mila domovina se je v černi plašč zagernila, ter objokuje svoje ranjene in pobite sinove. Zderžimo se torej tudi mi vsega posvetnega veselja, rajanja in pijančevanja, in z resnobnim duhom in razjokanim sercem žalujmo pred Gospodom, doklej;* se nas ne usmili.
Sklep.
S takimi občutki britke žalosti in serčnega sočutja s svojimi brati, ki v vojski kri prelivajo, se obernemo
Drobt. z» loto 1869.	5
zdaj k tebi, o Marija, pomoč kristjanov! in pod tvoj materni plašč pribežimo in tvojemu preusmiljenemu Sinu svojo domovino, svojega cesarja, svojo armado, pa tudi vse ranjene in že mertve vojake priporočimo. Pomagaj nam o Marija klicati k tvojemu Sinu: Od kuge, lakote in vojske, odreši nas o Grospod! — Da sovražnike sv. cerkve in naše domovine ponižaš, te prosimo, usliši nas! — Da nam cesarja obvarješ, te prosimo, usliši nas! — Da nas k pravi pokori pripelješ, te prosimo, usliši nas! — Da vsem kerščanskim kraljem in oblastnikom mir in pokoj daš, te prosimo, usliši nas! — Da vsem, ki v vojski umerjejo, večni mir podeliš, te prosimo, usliši nas! Amen.
V.
Kerščanska beseda
na ponovljenje stare nadžupnijske cerkve v Vozenici 1860.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Antonu 31ar/hin Slomieka.)
„0 Gospod! jaz ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer
tvoje veličastvo prebiva". Ps. 25, 8.
Vvod.
1.	Kako lepo si se omladila stara Vozenica! Skorej bi ne poznal več tvojega velikega altarja, na kterem sem tolikrat najsvetejši dar daroval, ne poznal več pre-dežnice, iz koje sem tolikokrat oznanoval besedo božjo svojem dragim ovčicam.
2.	Kako drago novo oblačilo si prejel, preljubi sv. Miklavž, te imenitne više fare sveti patron, ki se nad 1000 let na tem kraji častiš. Nad 1017 let je že kar so Bogu, Mariji in sv. Miklavžu na tem kraji vaši preddedi pervo cerkvo pozidali; minulo je 131 let,
kar so rajni nadfajmošter Štefan Gamnik z vašimi rajnimi očeti Bogu, Mariji in sv. Miklavžu te veličastni altar postavili. Pred 17 leti smo ga nekoliko popravili. In kar nismo zamogli tistokrat storiti, to ste letos zgo-tovili, in oblekli svojo staro farno cerkvo, da jo je veselje pogledati. Veselo lehko dnes rečemo z Davidom kraljem: „Kako ljuba so mi tvoja stanovalisča, Gospod vojskinih trum! Moja duša hrepeni in koperni po vežah Gospodovih. Moje serce in moje meso se veseli v živem Bogu." ps. 83, 2—3.
3. In kdo je to staro farno cerkvo tako čedno omladil? kdo omislil taki lepi dragi plašč Bogu in sv. Miklavžu? To je storila očetova skerb vašega vis. č. v. pastirja, in pa vaša otroška ljubezen do materne cerkve. Pač se dopolnuje resnica pesmi Davida kralja tudi vam, ki tako lepo govori: „Gospod jaz ljubim lepoto tvoje hiše in kraj, kjer tvoje veličastvo prebiva".
Tudi jaz ljubim lepoto hiše božje; zato sem došel, z vami to častito ponovljenje vaše cerkve dnes obhajat, to lepo delo Bogu posvetit in vam blagoslovit, naj bi bila vaša častitljiva farna cerkva vam vse žive dni
I. Vaše oko — II. Vaše zveličansko uho — III. Serce vaše prave kerščanske ljubezni — pa tudi vaša krona v nebesih.
Kolikorkrat sem vam iz tega sv. kraja govoril — ste me radi poslušali; zaupam, da me bote tudi dnes.
I. Oko.
Kedar je imenitni cesar Kari V. po sveti hodil, in v kaki kraj prišel, je pogledal na tri reči: ceste, uro in pa farno cerkvo. Po njih je sodil ljudi, kaj veljajo. (Glej Dan. 1851, 25.) Ako bi cesar Kari dnes k nam prišel, gotovo bi bil z nami vesel, in po pravici; zakaj 1. Farna cerkva je cele fare svitlo oko; in tudi nji veljajo besede Jezusove: „Svetilo tvojega telesa je tvoje oko, ako je tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Glej da luč, ktera je v tebi, ne bo temna. Ako je tedaj vse tvoje telo svetlo, in nima nikjer nič temnega, bo vse svetlo, in te bo kakor svetla luč razsvetljevalo." (Luk. 11,33—36.)
6*
()k<5 cele Vozeniške fare je njena farna cerkva. Ako se ona lepo sveti, se vsa fara časti; ako bi bila farna cerkva umazana in temna, bi bila celi fari sramota. Hodili bodo popotniki po veliki cesti, in se po vaši cerkvi ozirali; vozili se bodo od vsih krajev sveta memo po železnici, gledali na vašo uro, slišali vaše zvonove, vidili cerkvo pomlajeno, ter vas hvalili. Vaša farna cerkva je vaše občine svetla luč. ,,-Va; se torej sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo ljudje videli vaše dobre dela in hvalili Očeta, kteri je v nebesih.u
2.	Kakor oko visoko na čeli kraljuje, in se ogleduje na vse kraje sveta; tako stanujejo na tem svetem kraji vsevidejoče oči božje, oko Jezusa kralja nebeškega, in vidi vse vaše dela dobre in hudobne. To oko božje gleda po visokih Pohorjih gospodarje in hlapce, kako les napravljajo — flosarje, ki po Dravi vozijo — gleda tebe popotnik, kteri po samotnih stezah hodiš, te vidi grešnik, grešnica v terdi tfemi, kaj gerdega delaš; vidi pa tudi tebe vbogi kmetič, ki se pri svojem težkem delu potiš — tebe bolnik, ki zapuščen na smertni postelji ječiš. „JVa vsakem kraji gledajo Gospodove oči na dobre in na hudobne1,1. (Reg. 15, 3.) „Vse je golo in odgernjeno pred njegovimi očmiu. (Heb. 4, 13.) Oh, ozirajte se pa tudi vi radi po svoji farni cerkvi, ktera je cele fare duhovsko oko.
3.	Kedar od daleč sveto hišo božjo vgledate, veselo jo pozdravite z Davidom rekoč: „Kako ljube so mi tvoja prebivališča Gospod vojskinih trum! Moja duša hrepeni in koperni po vežah Gospodovih". Vidite visok zvonik, ki vam kakor nataknjen perst v nebesa kaže, spomnite se, da nismo tukaj doma, ampak iščemo drugega prebivališča v Očetovi hiši, kjer nam je Kristus prostor pripravil. Pridete v farno cerkvo, in vidite lepo ozaljšano, kakor nevesto Kristusovo, razveselite se, in z očakom Jakobom jo pozdravite: „Tukaj je hiša božja in vrata nebeškeu. Poglejte hišico zlato, posvečeni taber-nakelj, v kojem kralj nebes in zemlje biva in vas toliko ljubeznjivo vabi rekoč: „Pridite k meni vsi kteri se trudite, in ste obteženi in jaz vas bom poživil11. (Mat. n, 28.) Poglejte podobe angelov, ki vam kažejo, kako imate
Boga ponižno z njimi moliti; — podobe svetnikov--
Vsi vasi prijatli in pomočniki vas pozdravljajo, rekoči: „Bodite naši nasledovavci, lcakor smo mi Kristusovi bili11. (L Kor. ll, l.) Glejte podobe I. 1.1. vsi kakor v nebeški svitlobi vam kažejo, kako lepe so nebesa — koliko je nebeško veselje. — Vaše bajte vkajene — vaša cerkva pa tako lepo pozlačena! Oh koliko lepši mora biti Očetova hiša v nebesih.
4. Je pa farna cerkva vsega občestva svetlo oko, skerbni farani hitro zagledajo, česar je cerkvi potreba. Tudi jaz dnes najdem pri vas stranske altarje umazane, kerstni kamen postdran, cerkvene vrata pirove; in to zalo cerkvo temni, ker ni na vsem ponovljena. Godi se cerkvi, kakor možu, ki ima nov klobuk, pa razter-gane hlače; — ženi, ki ima novo jopo, pa blatne črevlje. Ljudje bi se takim smejali, kaj pa bodo vaši cerkvi djali? — „Vuzeničani so začeli, pa dokončati ne premorejo". Tega nikar! Vaša častita farna cerkva je vaše oko; naj vam bode tudi vaše
II. Uho.
Na Koroškem ima vsaki kmetijski dvor verh hrama glasen zvonec, katerega vsi domači tenko poslušajo, kajti zvonec jih kliče na delo pa tudi h kosilu; jih pozove k molitvi, pa tudi v sili na pomoč; on je cele hiše uho. Ravno tako je farna cerkev
1.	Cele občine zveličansko uho, ako farani cerkve glas radi poslušajo. Trikrat vsaki den iz visoke line zvon zakliče, in verne opomui moliti angeljsko pozdrav-ljenje. Oh kako lepo in veselo je to o sviti, opoldne in zvečer za večno luč! „Ako njeni glas zaslišite, ne bodite terdega serca". — Cerkev vas kliče v hišo Gospodovo službo božjo obhajat — kliče mertve k pokoju spremljat — kliče od zibeli do pokopa svoje otroke v ve-selji kakor v žalosti, da si ne zajdejo in ne zgubijo Očetove hiše. „Ako dnes njeni glas zaslišite, ne uterdite svojih sere". Cerkva je pa tudi cele fare uho, ker poslušajo
2.	Uro zvonikovo; — ona je srenji ravno tako potrebna, kakti hiši skerbna gospodinja.
Ura napoveduje hitri tek našega življenja; oznanuje dragi čas, ki kakor blisk hiti in v morje neskončne večnosti leti. — Ura opominja otroka v šolo hiteti, in se pridno učiti; kar v mladosti zamudi, se v starosti ne nauči; opomina delavca na polji rekoč: ,,Delajte dokler je den; pride noč, da ne bo delati mogoče kliče o pravem Časi v cerkvo priti, službe božje ne zamuditi, svetili zakramentov ne opustiti, in se pripravljati na srečno posledno uro; po besedah Kristusovih, ki pravi: „Cujte, in pripravljeni bodite, ker ne veste ure ne dne, kdaj Gospod po nas pride". —
Cerkev je pa tudi farno
3.	Uho, kedar farmani glasno vbrane orgle poslušajo. Kako veselo in veličastno je vbranih orgel sladko petje! Zdi se mi, kakor bi angeli iz jezer gerlov piskali, in verne vabili z Davidom rekoč: „Hvalite Gospoda mladenči in device, stari in mladi naj hvalijo ime Gospodovo". — Pojte Gospodu novo pesem, njegova hvala naj se razlega v cerkvi svetih. Hvalite ga s piščalmi in orglami. Vse kar diha, hvali Gospoda". (Ps. 148 — 180.) Kdo ne bi tudi z orglami popeval in povzdigal trikrat: Sveto, sveto, sveto! —•
Farna cerkev je pa tudi celi fari uho
4.	Kedar se božja beseda oznanuje. Kerščanski nauk je mleko — pridiga pa kruh večnega življenja. Zato veli Jezus: „ To je večno življenje, da spoznajo tebe samega pravega Boga in Jezusa Kristusa, kterega si poslalu. (Jan. 17,13.) Človek ne živi le od kruha, marveč od vsake besede, ktera pride iz božjih ustu. (Mat. 4, 4.) „Blagor jim, ki božjo besedo poslušajo in ohranijou. (Luk. 11, 28.)
Je pa farna cerkva farmanom zveličansko uho, morajo tudi radi slišati in storiti, kar se jim reče, ali za česar se poprosijo; zakaj farna cerkva naj je tudi cele fare
III. Serce.
1. Najmanjši, pa najimenitniši del trupla je serce. Serce je vir življenja, iz njega se izteka kerv po vseh udih. iz serca vstajajo misli in želje, v sercu se občuti
žalost in veselje. Je serce zdravo in dobro, je ves človek zdrav in vesel — od vseh spoštovan in ljubljen.
2.	Serce cele fare je farna cerkva. Od tod tečejo sedmeri studenci milosti božje po celi fari: od tod pride duhovsko življenje do vsake bajtice. Od farne cerkve se šira po hribih in dolinah veselje, pa tudi žalost. Blagor farmanom, ki do svoje farne cerkve blago serce imajo; zakaj: „Kder je vaš zaklad, tam bo tudi vaše serce". (Luk. 13, 14.) — Da je farna cerkva vaše serce, da jo ljubite in za-njo skerbite, pričajo vaše dela in pripravila, več ko 20 let.
3.	Vi stari moži in žene še pomnite, v kako žalostnem stani je bila cerkev in duhovnišnica (farovž) ko sem leta 1838 k vam prišel. Mesne oblačila razter-gane; le rekel sem, in pripravili smo Bogu in sv. Miklavžu plašč, da ni bilo blizo lepših. Zvonovi mali, tudi stari in ubiti; poprosil sem, in blagoslovili smo leta 1840 štiri lepe zvone, ki vam že 20 let tako milo poj6. — Stari farovž kakor stara omara, polna kurni-kov in podgan — kaplanija nek stari turn; nagovoril sem vas, in v enem leti smo postavili kaplanijo in popravili veliko drugih reči. — Monštranca borna iz medenine ni bila vredna tolike časti, biti prestol nebeškega kralja; poprosil sem, in lepo sreberno monštranco smo pripravili. In po mojem odhodi, kako lepo ste farovž in cerkev ponovili! Preteklo leto ste velik altar omla-dili, in to je krona vašega dobrotljivega serca do vaše farne cerkve. To lepo drago delo je najlepša priča, da je farna cerkva vaše cerce, ki veli: „Gospod jaz ljubim lepoto tvoje hiše in kraj kjer tvoje veličastvo prebiva". —
Oj vivpredragi farmani! rajni dobrotniki te domače cerkve A. C—ca— Gr. I. Ladinek in drugi rajni pri jatelji moji, ki ste cerkvi tako radi pomagali, glejte, že dolgo počivajo vaše kosti v černi zemlji, vaše dobre dela pa se še svetijo Bogu v čast in sv. Miklavžu. Na vašem grobu nimate zlatega križa ne belega kamna, pa vaše imena so zapisane v bukvah življenja. Malo kdo se spominja svojih dedov; pa za toliko večo plačilo zavživajo duše vaše, zakaj pisano je: „Blagor mert-
vim, kteri v Gospodu umerjejo; zakaj njih dela gredo za njimi". (Skr. raz. 14, 13.)
4. Vi pa pošteni sini in hčere toliko dobrih staršev, naj tudi vam ostane vaša draga mati farna cerkva vaše serce. Dokončajte še in zgotovite, kar so oni začeli, in ne pozabite, da se ni zanesti na posvetno blago, ne na prijatelje, tudi ne na dediče in na znance; najboljši prijatelji so dobre dela, ki nas v večnost spremljajo ; zato Jezus veli: ,,Delajte si prijateljev s krivičnim blagom, da vas kedar onemagate, vzamejo v večne prebivališča^. (Luk. 16. 9.)
Glejte, device, postarani altar Marije prečiste device. Vselej ste veliko veselje imele do te lepe podobe. Vaši skerbi Marijini altar izročim. •— Ve matere, vidite, kako altar sv. Magdalene vašega usmiljenja čaka. Gotovo ga ne bote pozabile. — Vi mladenči glejte altar sv. Štefana; on je vaš mogočin pomočnik na vojski kakor doma — na vodi kakor na suhem. Bodite vi prijatelji zapuščenega altarja in dajte ga ponoviti. In vi gospodarji, stari možje in žene, ki že z eno nogo na grobu stojite, vam altar sv. križa priporočim. Tako bodete mirno pod znamnjem sv. križa počivali in veselo veličastni križ na oblakih zagledali, kedar pride sodnik živih in mertvih povernit vsakemu po njegovih delih, ter vam veselo poreče: „Bil sem gol na svojih altarjih in vi ste me oblekli. Resnično vam povem: kar ste enemu teh vbogili oltarjev storili, ste meni storili, pojdite v veselje svojega Gospoda". —
Sklepanje.
Ko je Salomon kralj veličastni tempelj v Jeruzalemu pozidal, in prekrasno ozalšal, je obhajal s svojim ljudstvom celih 8 dni veselo posvečevanje hiše Gospodove.
H koncu se vstopi v sredo svojega ljudstva, se zahvali večnemu Bogu in moli rekoč: „Blagoslovi, Gospod, to hišo, ki smo jo postavili tvojemu imenu, in uslišaj prošnje ^svojega ljudstva, ki hoče na tem svetem kraji moliti. Ce se nebo zapre, in ni deža zato, ker so grešili, in se ljudje preobernejo, usliši jih, in jim pošlji pohlev-
nega deža. Če bo lakota v deželi, če je kuga ali vojska, o/t, kedar ljudstvo v tej hiši k tebi svoje roke povzdiguje, usliši ga, in bodi mu milostljiv iz sedeža svoje milosti Ko je Salomon odmolil šine ogenj z nebes vpričo vsega ljudstva, in požge vse dare, koje so na altar bili položili, vse ljudstvo pa pade na svoj obraz, ter moli in hvali Boga, ki je milostljiv in njegove dobrote ni konca ne kraja. (II. kralj. 6.) -— Tudi mi pokleknimo dnes na svoje kolena, in darujmo Bogu, Mariji, pa sv. Miklavžu novo polepšani veliki altar, ter ga zahvalimo za toliko dobrot, ki jih je našim očetom in nam nad 1000 let na tem sv. kraji delil. Priporočimo večnemu neskončnemu Bogu našo dušo in telo, vse naše blago, naj ga varuje doma na suhem, kakor na vodi po poti. Poverni dobrotljivi Oče vsim dobrotnikom kar so k tvoji časti storili, in jim za toliko lepšo krono v nebesih daj skoz prošnjo Marije in sv. Miklavža. Amen.
VI. Pridiga
ob godu sv. Maksimilijana.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Antona Martina, govorjena v podružni cerkvi sv. Maksimilijana v Celji 1860.)
Od dragega zaklada sv. vere.
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu v njivi, kterega je človek, ko ga je našel, skril, in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima in kupi tisto njivo". (Mat. 13, 44.)
Vvod.
1. Kako je to, da se dnes tukaj vidimo? Je li sv. birma, — ali posvečenje cerkve, — ali kako drugo
f>raznično obhajilo? — Ni ne eno, ne drugo; temveč epa slovesnost je v poterjenje v sv. veri, od ktere Jezus
uči, da je podobna zakladu, skritemu v njivi, — god je sv. Škofa in mučenika Maksimilijana, kteri je vse dal, karkoli je imel, in kupil to njivo sv. vere; — obhajanje znamenito je za Celjsko vmesto, — za škofijo Lavan-tinsko in za celo deželo Štajersko, ki premalo pozna in časti to sv. mesto, kj§r je sv. Maksimilijan s svojo kervjo zemljo posvetil in kakor na njivo rodovitno vse-jal seme sv. zveličanske vere.
2.	Zato sem že dolgo želel, to godovno z vami, ljubi Celjani, obhajati, spomin tolikega svetnika ponoviti, omladiti med vami sv. vero in obuditi kerščansko za-deržanje skoz vredno počeščenje sv. Maksimilijana, ki je svoje premoženje in življenje dal, da si je njivo kupil, v kteri je skrit bil zaklad nebeškega kraljestva.
3.	Kaj bi vam pa v te namen dnes novega povedal? Življenje sv. Maksimilijana ste že večkrat slišali. Bomo tedaj rajše naravnost od sv. vere govorili, pa tako da se bomo od sv. Maksimilijana prav verovati in po veri živeti učili. Premišljevali bomo tedaj
I.	Kaj je sv. vera, da jo bomo prav spoznali.
II.	Kaj tirja od nas sv. vera, da bomo po njej živeli.
III.	Kaj nam dd sv. vera, da jo bomo po vrednosti cenili in sberbno varovali.
O Bog! ki si starodavne prebivavce teh krajev po> prizadevanji sv. Maksimilijana k edinosti sv. katoliške vere poklical, dodeli tudi nam, da po njegovi priprošnji dobroto sv. vere prav spoznamo, sv. vero črez vse cenimo, rajše tudi smert storimo, kakor sv. vero zapustimo, da pa tudi po njegovem zgledu v duhu sv. vere tako živimo, da krono vere dosežemo.
I. Sv. vere zaklad.
1. V začetku je vstvaril Bog nebo in zemljo. Pa zemlja je bila še prazna in pusta. In rekel je Bog naj-poprej: „Bodi luč! in bila je luč", (i. Mojz. l.) V resnici: luč je vsem stvarem najpotrebniši. Ugasni luč in pokončal si vse življenje v naturi, in zemlja postane zopet prazna in pusta in mertva. Nezmerna dobrota za našo
zemljo so tedaj velike in prekrasne luči na nebu: solnce, mesene in zvezde. — Najposlednje je stvaril Bog človeka, mu vdihnil dušo neumerjočo ter ga postavil gospoda vseh stvari na zemlji. Pa kakor telesno stvarjenje ne more biti brez luči, tako tudi ne stvarjenje duhovsko. Tudi duša človekova je potrebovala luči — pa luči duhovske. Božja modrost jej je tudi prižgala to luč, njeno ime je sv. vera, ktero je Bog sam po sebi pervim staršem razodel in jih v njej podučil. Kar je solnce telesu, je duši sv. vera. Kdor veruje, „ne hodi po temi, ampak bo imel v sebi luč življenja". (Joan. 8, 12.) Srečno in presrečno sta Adam in Eva živela, dokler sta v luči sv. vere hodila. Pa prišel je vodja tbme, satan v podobi kače, in je sfe svojo zvijačo in lažjo otemnil pred njima luč sv. vere, ter ju je peljal v greh. Skozi greh pa je nastala v njuni duši t&ma, da nista vedela ne kod ne kam, ter v svoji slepoti mislila, da se skriti zamoreta cel<5 Bogu povsod pričujočemu! In več ko je prišlo greha na svet, bolj se je temnila sv. vere luč in hujša je nastajala tkma, dokler ni sv. vere luč ne kar posam-nim ljudem, ampak tudi celim narodom popolnoma ugasnila in gosta tfema vesoljnega sveta pokrila, kakor milo tožuje prerok Izaija rekoč: „Glej, tirna pokriva zemljo in mrak ljudstva", (izai. 60, 2.) Ljudje niso več spoznali ne Boga, ne cilj in konca, za kterega so vstvar-jeni, enaki popotnikom v temni noči. O žalostni časi slepega poganstva!
2. Prišel pa je na svet Jezus božji Sin in nam prinesel z nebes sv. vere novo luč, rekoč: „Jazsemluč svetd, kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja", (joan. 8, 12.) Ta čreznaturna od Jezusa nam prinešena luč je sv. kerščanska katoliška vera, pri sv. kerstu v naše serca vlita čednost, po kteri raz-svitljeni in krepčani vse za res deržimo, kar je Bog razodel, kar je Jezus Kristus učil, kar sv. katoliška cerkva verovati zapoveduje, bodi si zapisano ali ne. Ta vera nas uči Boga spoznati, našega Stvarnika, Od-rešenika in Posvečevavca, pa tudi nekdanjega Sodnika. Ta vera nas zagotovi, da je človeška duša neumerjoča, da stoji pred nami dvojna večnost, — večnost veselja
in terpljenja. Zdaj vemo, od kod smo in kam gremo. To vero so Sirili apostoli po vsem svetu, jo še dalje nesli njih učenci ter priromali tudi v naše kraje in tudi ti, starodavno Celje si že prav zgodaj apostolski glas sv. cerkve zaslišalo.
Okoli 200 let po Kristusu so namreč v tem mestu starši sv. Maksimilijana živeli, ki so bili že kristjani in sicer prav pobožni in goreči, ob enem pa tudi silno bogati. Ali kar so sami spoznali, so tudi svojega edinega otroka, Maksimilijana učili, da sv. vera več velja, kakor bogastvo celega sveta. Tako je rastel mladi Maksimilijan v živi veri in svetih čednostih, pa že zgodaj je zgubil starše svoje. Razsvitljenemu po sv. veri ni bilo mar za veliko bogastvo, ki ga je podedoval; — drugo bogastvo mu je kazala sv. vera, in to si je hotel pridobiti po vsaki ceni, kraljestvo namreč nebeško. Zato proda vse in razdeli med uboge, se poda v Rim na božjo pot, kjer je bil mešnik posvečen. In zdaj ga žene sv. gorečnost, da zapusti domovino in gre v daljne kraje na Avstrijanske bregove Donave, da bi med ne-znabogi oznanoval Kristusa in sedečim v smertni tfemi prižigal luč sv. vere. Tamkaj je bil goreč misijonar v škofa povzdignjen. Ko pa zv6, da v njegovem rojstnem mestu sv. veri velika nevarnost žuga od rimskih pre-ganjavcev, ga sveti strah napolni, da bi njegovi rojaki iz groze pred martrami sv. vere ne zatajili, in urno se verne domii, da bi svoje rojake k stanovitnosti opomi-noval in jim na strani stal v terpljenji in smerti.
3. Sv. vera ima namreč veliko sovražnikov. Nje najhujši sovražnik je vojvoda tfeme, hudi duh, kteri tamkaj v paradiži začemši do te ure neprenehoma cerkvo napada in sv. vero zatreti si prizadeva. On je, ki skušnjave zoper vero v našem sercu budi in nam pogosto prav hude dvome zoper vero naganja. Kar pa sam ne zmore, skoz svoje pomagače doseči želi, kterih je bilo in je na svetu, kakor listja in trave. Pervi sovražniki sv. vere so bili neznabogi ali ajdje, kteri so krive bogove molili, pravega Boga in kristijane pa, ki so ga častili, kervavo preganjali. Taki neznabogi so bili, ki so tudi za Čas sv. Maksimilijana kristijane v Celji in
krog Celja preganjali ter jim smert žugali, ako bogu vojske, Mars po imenu, ki je v Celji sloveč tempelj imel, ne darujejo. Sv. Maksimilijan prosi in nagovarja kristijane, naj pravemu Bogu zvesti ostanejo, kteri jim za kratko terpljenje večno in prekrasno krono marter-nikov obeta. Pa on stori še več; brez strahu se poda pred nevernega mestnega poglavarja, mu očita z močjo in serčnostjo njegovo hudobijo, ker nedolžno kri preliva in mu žuga kazen božjo. Kakor divja zver se raz-togoti poglavar nad sv. škofom in ukaže pri tej priči mu glavo odsekati. Pravijo da so mu ravno na tem mestu, kjer ta cerkvica stoji, glavo odsekali in je začel izvirati studenec sv. Maksimilijana. O sv. Maksimilijan sprosi nam milost, da tudi mi sv. vero tako ljubimo, kakor ti!
Drugi sovražniki sv. vere so bili in so še krivo-verci, kteri z lastnimi domišlijami pačijo čisti nauk Kristusov. Med njimi so nam najbolj znani Luterani, kteri so si pred tri sto leti hudo prizadevali od sv. kat. cerkve odcepiti tudi verne Slovence, pa jim ni obveljalo. Gotovo je tudi priprošnja sv. Maksimilijana pripomogla, da so naši očetje zvesti ostali sv. kat. veri. In če si tudi zdaj vnovič Luterani po Slovenskem tempeljne zidajo, kakor se je tudi v tem mestu zgodilo, jih mi v njih bogočastji ne bomo motili, pa se ga ne bomo nikakor vdeleževali, ker nam sv. pismo in sv. cerkva to pod grehom prepoveda; molili bomo za zmotene brate in z lepim zgledom jim pot kazali v naročje naše edino prave sv. cerkve Kristusove. Pa tudi tebi sv. Maksimilijan priporočamo vse zmotene brate in sosede svoje, da jim skozi svojo priprošnjo izprosiš razsvitljenje sv. Duha, da svojo zmoto spoznajo, se v naročje sv. kat. cerkve povernejo, da postane ena čreda in eden pastir.
Tretji in najhujši sovražniki sv. vere pa so novi neverci, to je taki ljudje, kteri so kerščeni in v kerščanski veri izrejeni, pa so od ošabnosti in grešnih strast oslepljeni, ves strah božji in vso vero v živega Boga od sebe vergli, da ne verujejo ne nebes ne pekla, ne Boga ne hudega, ter živijo po besedah sv. pisma slepi v vsej nesramnosti in razujzdanosti „kakor konj
in mezeg, ktera pameti nčmata". (Ps. 31, 9.) Nad takimi tudi Kristus milo tožuje rekoč: „Luč je prišla na svet, ljudje so pa bolj ljubili temo, kakor luč, ker so bile njih dela hudobne". (j0an. 3, 19.) Taki novi neverci, pravi od-padenci od vere in cerkve Kristusove, so kakor sem rekel, nje največi sovražniki sedanji čas, kakor tudi Kristus uči, rekoč: „Slehern, kteri hudo dela, sovraži luč in ne pride k luči, da ne bodo svarjene njegove dela". (Joan. 3, 20.) Ti neverci sovražijo luč, to je sv. vero, ne morejo nič slišati ne od cerkve, ne od mešnikov, ne od pridig, ne od sv. zakramentov; vse to jim je, kakor živo oglje na dušo in serce; kakor gad se raz-togotijo, ako le kaj božjega slišijo. Ti neverci sovražijo pa tudi vse resnične in pobožne kristjane; ker sami mini v sercu nčmajo, ga tudi drugim ne privoščijo, in ker so sami vsi gerdi in nečisti, tudi drugih čistih in čednih poleg sebe sterpeti ne morejo. Zato si prizadevajo s peresom in jezikom in zgledom vse pohujšati, vse v jamo nesnage za seboj potegniti in v brezdno hudobije in nevere potisniti. „Slehern, kteri hudo dela, sovraži luč in ne pride k luči, da ne bodo svarjene njegove dela". In takih, ljube ovčice! se izogibajmo, da se njih dušne kuge ne nalezemo. Ti pa, o sv. Maksimilijan, prosi za nje, da v svoji neveri ne poginejo.
II. Sv. vere dolžnosti.
Če se ozremo po sveti, trojne verste popotnike zagledamo. Pervi imajo v rokah krasno svetilnico in v njej svetlo luč, ki jim po temi tega življenja lepo sveti in pot kaže v nebeško domovino. To so tisti, kteri so tako srečni, v katoliški cerkvi živeti in živo in djansko vero imeti. Njim veljajo besede Davidove: „Tvoja beseda je svetilnica mojim nogam in luč mojim stezam". (ps. 118, 105.) Ti popotniki, evangeljskim modrim devicam enaki, se ne morejo zmotiti, srečno bodo dospeli o pravem času na nebeško ženitovanje. — Drugi imajo svetilnico pa brez luči; pa kaj jim zamore t^mna svetilnica v Černi noči pomagati! To so tisti, ki so v katoliški cerkvi rojeni in izrejeni, pa le ime katoliških
kristijanov imajo , za cerkveno življenje in za svete Čednosti pa ne porajtajo. Kaj jim zamore pomagati svetilnica kat. cerkve brez luči dobrih del! ,,Vera brez del je meriva". (Jak. 2,20.) Trapastim devicam so podobni; na smertno uro bodo zastonj terkali na vrata nebeške, njim so zaperte na večno. — Tretji nžmajo ne svetil-nice ne luči, obojno so zgubili. Zvunaj kat. cerkve stoječi, prave vere ne poznajoči, se utrujajo po stezah pogubljenja, kjer ne sveti nijena rešivna zvezda. Oj sirote prevelike za čas in večnost.
V tretji versti teh popotnikov hvala Bogu, mi nismo; — v pervi versti biti vsi želimo, pa v drugo versto silno lehko zabredemo. Kaj nam je storiti, da svetilnico in luč v njej do smerti ohranimo, kakor je to storil sv. Maksimilijan?
1. Moramo za svetlo luč vere v sercu skerbeti. Kakor luč v lampici gorf, pa se na kviško vzdiguje in celo hišo razsvetljuje: tako ima luč vere svoje mesto v sercu; pa iz serca nakviško gori, ter vse misli in želje k ne-besom vzdiguje in na večnost obrača, pa tudi celo hišo našega telesa razsvetljuje. Živa vera v sercu sveti pri očeh, čuje pri ušesih, varuje naš jezik, vlada dela naših rok in vodi naše stopinje, kakor uči Kristus: „Svetilo tvojega telesa je oko, ako je oko svetlo, bo svetlo vse tvoje telo". (Luk. li, 34.) Blagor Človeku, čigar dušo in telo živa vera razsvitljuje! Pa kako lehko tudi najlepša luč ugasne, in se svetloba v tkmo spremeni. Da luč v lampici lepo gori, potrebuje treh reči: dohta, olja in oternika, in prav tega potrebuje tudi sv. vera.
a. Doht za luč vere je nauk božji. „ Vera pride iz poslušanja", uči sv. Pavel (Rom. 10, 17.) Starši sv. Maksimilijana so ga že v sedmem letu pobožnemu in učenemu mešniku v šolo dali, naj bi se vseh potrebnih vednost naučil, pa še bolj sv. čednost privadil, kar je storil tako izverstno, da je bil zgled pobožnosti verst-nikom, odraščenim pa veselje. Tako tudi vi starši že zgodaj in pridno svoje otroke k nauku pošiljajte v šolo kakor v cerkev. Težko se dostavi, kar se v mladosti zamudi. Da pa dohta ne zmanjka, je treba tudi v poznejših letih pridige in kerščanske nauke pridno poslušati
in pobožne bukve marljivo preberati. O kolikim je že luč sv. vere ugasnila, ker jim je dohta božjih naukov zmanjkalo!
b.	Kar je olje luči, so pobožne vaje sv. veri. Molitva v cerkvi in doma, — sv. meša, — sv. pesmi, — pobožne procesije, — lepe bratovščine, to je olje nebeško , mazilo sv. Duha, ki ga je treba den na den dolivati v lampico sv. vere. Koliko jih je sv. vero kar zato zgubilo, ker so molitvo opustili in sv. mešo zanemarjali! Ne daj vam tega, ljubi Bog!
c.	Ogorki pri lampici sv. vere pa so naše vsakdenje slabosti,vhude navade, grešne strasti in sploh vse pregrehe. Ce jih pridno ne odpravljaš, lučica čedalje bolj tfemno gori, dokler poslednič cel<5 ne ugasne. Kar je oternik za lampo, je zakrament sv. pokore in sv. rešnega Telesa za dušo. Ta dva zakramenta je treba pogosto prejemati, luč sv. vere pogosto očistiti, če hočeš, da ti bode še lepo svetila na smertno uro. Največ jih je gotovo sv. vero zato zgubilo, ker so spoved opuščati začeli. Bog nas vari te nesreče.
Ni pa zadosti, le kar v sercu verovati, treba je tudi
2. svojo vero očitno spoznati. Tako namreč uči sv. apostol Pavel: vAko pričaš s svojimi ustmi Gospoda Jezusa in v svojem sercu veruješ, da ga je Bog od mertvih obudil, boš zveličan. Ker s sercem se veruje v pravičnost, z ustmi se pa priča v zveličanje." (R0m. 10, 9—10.) Te nauk je sjajno dopolnil sv. Maksimilijan. Brez strahu, kakor smo slišali, je šel pred Celjskega mestnega poglavarja , in ni kar očitno in veselo pričal svoje vere, še celž ostro je posvaril poglavarja rekoč: ,,Ali nisi ti zato v te kraje prišel, da bi ljudi sovražnikov varoval? Zdaj si pa ti sam hujši od vseh sovražnikov, ker tiste v pogubljenje siliš, ktere bi imel rešiti". Se vč da je sv. škof to serčnost plačal s svojo glavo; pa kaj to d6? zdaj ga venča krona mučenikov v nebesih. — Oj kako malo smo pa mi podobni sv. Maksimilijanu! Tebe je gostokrat sram očitno pokrižati se, — če koga srečaš, ga pozdraviti: Hvaljen bodi Jezus Kristus, — ali če po mestu greš in angeljsko češčenje zvoni, odkriti se in očitno moliti, — ali če si v kaki kerčmi, moliti pred
jedjo in po jedi, ali o petkili postne jedi tirjati." Oe sovražniki zoper sv. vero govorijo in sv. reči zasmehujejo, te je zopet sram ali strah, za sv. vero poskusiti se; rajši molčiš, kakor da hi Kristusa ne poznal, ali pa se cel(5 smejaš in za drugimi potegneš. Ti, ki tako delaš, zastonj krone sv. vere pričakuješ, le poslušaj, kaj ti Kristus zažuga rekoč: „Kdor se mene in mojih besed sramuje, tega se bo tudi Sin človekov sramoval, kedar bo prišel v svojem, Očetovem in sv. angeljev veličastvu". (Luk. 9, 26.) Ti nočeš zdaj Kristusa poznati; na sodni den pa Kristus ne bo hotel tebe poznati; vpričo Očeta in vseh angeljev in svetnikov ti poreče: „Ne poznam vas, poberite se spred mene !" (Luk. 13, 27.) Nas pa, ljube ovčiee! ta nesreča ne sme zadeti; zato hočemo dnes sv. Maksimilijanu obljubiti, da se sv. vere ne bomo nikoli sramovali, ampak jo vselej in povsod, ravno tak6 serčno veselo pričali, kakor on. — Memo ustnega pričevanja
3. Moramo sv. vero tudi v djanji kazati, ali po veri živeti. „Vera brez del je mertvauči sv. Jakob (2, 20.); Kristus pa pravi: „Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; ampak kteri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti p>ojde v nebeško kraljestvo". (Mat. 7, 21.) In silno lepo govori sv. Avguštin: „UpraŠaj se, ali veruješf Ako si odgovoriš: da, jaz verujem; tedaj živi tako, kakor govoriš, in ti imaš veroi(. To je: Ako hočeš vediti, kakošna je tvoja vera, presodi svoje življenje. Ako živiš po naukih Kristusovih, bodi potolažen, ti imaš živo vero, ki te bo gotovo zveličala; ako pa ne živiš po naukih Kristusovih, bodi prepričan, da tvoja vera ni živa in te ne more zveličati. Kak6 lep zgled nam je tudi v tem zapustil sv. Maksimilijan. Kakor nas Kristus uči, je bil usmiljen do bližnjega, oster do sam sebe, ves goreč za božjo čast. Tako je dopolnil vso postavo in zdaj je prištet med svetnike. — O čudodelna vera, ki si nekdaj take čednosti v kristjanih rodila, kam pa si sedaj zginila, kje pa so sedaj tvoje dela? Nekdaj so najbolj šibki mladenČi in deklice rajše vse muke terpeli in življenje dali, kakor grešili; zdaj mladi in stari ljudje
Drobt, za leto 1869.	t;
tako ptederzno grešijo, kakor da bi nobenega Boga nad nami ne bilo. Nekdaj so kristjani svoje premoženje najraje za cerkve , samostane in bolnišnice obračali ; zdaj pa nam starodavne imenitne cerkve na kup let<$ in komaj komaj jih še za silo popravljamo. Sv. Maksimilijan je rajše glavo dal, kakor Kristusa zatajil; zdaj pa ljudje zavolj najmanjšega dobička lažejo , laž-njivo pričajo, po krivem prisegajo in Kristusa zatajimo. — O pervi presrečni Časi kerščanstva, ko je bilo skoraj toliko svetnikov, kakor kristjanov, kedaj se bote zopet povernili! Ti sv. Maksimilijan nam jih izprosi, da bo sv. vera zopet veselejše med nami oživela in nekdanji sad sv. čednost obrodila.
III. Sv. vere darovi.
Ko sv. Adrijan, takrat še nevernik, kerščanske mučenike gleda, kako so veseli najgroznejše muke terpeli, ne more tega nikakor razumeti, zato jih ves začuden upraša rekoč: „Kaj pa pričakujete od svoje vere za vse te muke?" Mučeniki mu odgovorijo: „Mi zanesljivo pričakujemo, ako za sv. vero umerjemo, da bomo tako srečni po smerti, da se vse veselje in vse bogastvo tega sveta še primeriti ne da temu, kar je nam pripravljeno". Te besede so nevernega Adrijana tako spodbodle, da je pri tej priči kerščansko vero na-se vzel in kakor nmčenik za njo umeri. — Kaj pa nam da sv. vera?
1. Največo modrost v življenji. V tem obstoji prava modrost življenja? Da poznamo pravo vrednost vsake stvari in da vsako stvar po njeni pravi vrednosti cenimo in obračamo. Kdor te modrosti nSma, mora zabresti v časno in večno nesrečo; ker se dervf za praznimi rečmi, imenitne pa zanemarja; ker svete in zveličanske reči zametava, deržf se pa grešnih in po-gubljivih. To modrost nam daje pa le sv. vera. Ona nas uči, zemljo tako rabiti, da nebes ne zgubimo; za časne dobrote tako skerbeti, da večnih ne zapravimo; telesu tako streČi, da duše ne pogubimo. Kakor zvon nebeški vernemu kristjanu vedno po ušesih donijo be-
sede Kristusove: „Kaj pomaga človeku alco ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi". (Mat. ir>, 26.) V teh besedah je zapopadena največa modrost življenja, in blagor mu, kdor jo ima. Da, keršČanska vera je modrost po sveti tako razširila, da šolsko dete pri nas več od nje posede, kakor najveČi ajdovski modrijani. — Tudi krive vere so nekaka luč za človeka, pa luč goljufiva, ktera človeka preveč povzdiguje, Boga pa preveč ponižuje; te svet preveč obrajta, večnost pa premalo ceni; gorjč človeku, kteri jo nasleduje. In če je zdaj vse narobe po sveti, od kod to? Edino iz pomanjkanja prave kerščanske modrosti. Kralji hočejo ljudstva vladati po svoji modrosti, in ne po modrosti sv. evangelja; pa tudi ljudstva hočejo kraljem pokorščino skazovati le po svoji modrosti in ne po nauku sv. evangelja. Vsak se derži le svoje glave, ter hoče biti modrejši, kakor evangeli Kristusov. Zato je vse narobe po sveti in ni božjega miru ne po hišah, ne po soseskah, ne po deržavah. V velikih zmotah že živimo, pa še v veče se zakopavamo. Kedaj bo bolje? Takrat, kedar bo sv. vera zopet vladarstvo na sveti dobila, ker le ona da pravo modrost življenja.
2. Najslajšo tolažbo v smerti. Koliko kaka reč velja, zdrav človek pogosto težko spozna, še le smert mu razodene. Malo vredno je to, kar nas v smerti zapusti , ali nam cel6 smert greni; pravo vrednost le to ima, kar nam tudi v smerti ostane in nam še poslednje ure življenja slajša. To pa je sv. vera. Nevernik s smertjo vse zgubi, kar ga je veselilo, in nič mu ne ostane, kar bi ga tolažilo. Verni kristjan pa v smerti le to zapusti, kar ga je bolelo, in vse to pričakuje, kar ga bo vekomaj veselilo. Sv. škof in mučenik Ignacij prosi kristjane, naj mu nikar nebeške krone ne zavidajo in pri cesarji za njega ne prosijo, da bi mu bila smert prizanešena. Enako sv. Martin ves zamaknjen in zaljubljen na smertni postelji proti nebesom gleda in že komaj ure ločitve pričakuje. Enako veselo tudi sv. Maksimilijan smert pričakuje, in kakor pesem nebeška se mu glasi novica, da bo glavo dal za Kristusa. Vse drugačna pa je smert brez vere. Imeniten gospod, ki
je pa vso vero zgubil in vero tudi sovražil, je imel sila pobožno ženo in edino hčerko. Mati je hčerko silno skerbno v katoliški veri redila, oče pa materne besede vedno zasmehoval in spodbijal in nevero sej al v nedolžnem sercu otroka. Pa Bog se otroka usmili in ga zgodaj k sebi pokliče. Hčerka je komaj 18 let stara, ko za smert zboli in nijen zdravnik ne v6 pomoči. Enega dne sedi neverni oče ves otožen poleg postelje svoje hčerke, ker ljubil jo je nezmerno. Pa ravno ker brez vere, jej nič tolažljivega povedati ne v6, ter ves pobit le moičč v tla gleda. Naenkrat se vzdigne hčerka, očeta resno pogleda pa še bolj resno nagovori rekoč: „Oče! zdi se mi, da moja smertna ura še bliža. Povejte mi odkrito, kaj naj zdaj verujem, ali to kar ste me vi učili, ali to kar so me pobožna mati verovati učili." Kakor blisk iz jasnega neba zasvetijo te besede v tfemno dušo nevernega očeta. Pri tej priči spozna svojo slepoto, sram gaje, da se še hčerki v obraz pogledati ne upa, s trepetajočim glasom jej odgovor da: ,,Dete! zanaprej le kar to veruj, kar so te mati učili". Nevernež je čutil, da nevera nčma za smertno uro nobene tolažbe, da tolažnica smerti je le živa vera. O deržimo se tedaj stanovitno sv. kat. vere, in varujmo se enako skerbno nevere, kakor krive vere, zakaj le preresničen je starodavni prigovor: Po luterško je boljše živeti, po katoliško pa boljše umreti.
3. Nebeško zveličanje v večnosti. „Kdor veruje, bo zveličan, kdor ne veruje, bo pogubljen", uči Kristus. (Mark. 16, 16.) In kakoŠno bo to zveličanje? Vera, ako po njej živimo, nas bo po smerti preselila v nebesa, iz te solzne doline v hišo očetovo, v družbo angeljev in svetnikov, kjer bomo kakor dediči nebeškega Očeta in sodediči Kristusovi deležni postali kraljestva Kristusovega. Karkoli smo tukaj za njega storili, nam bo tamkaj natančno povernjeno, pa tak<5, da vse, kar smo tukaj zavolj Kristusa zapustili, bomo tamkaj stokrat povernjeno prejeli; za malo terpljenje neizmerno veselje; za kratko terpljenje večno zveličanje. Prav tedaj pravi sv. Avguštin: „Ni večega bogastva, ni večih zakladov, .kakor je sv. vera; ona reši grešnike, razsveti slepe,
ozdravi bolcne, opraviči verujoče, spravi spokorne, bogati pravične, krona mučenike, krepča device, posvečuje mešnike in nam cUi vživati s sv. angelji večnega kraljestva božjega". Oj ljube ovčice! kterih mnogo sem sam birmoval in v veri poterdil, deržimo se tedaj terdno te sv. vere, da nam nihče že pripravljene krone ne vzame; (Skr. raz. 3, li.) skerhimo, da nam luč sv. vere v sercu nikdar ne ugasne, da na smertno uro ne bodemo podobni trapastim devicam, ktere so imele svetilnice pa brez olja, ampak modrim peterim devicam, ktere so vso noč svetile in prihod ženina pričakovale, da tudi nas Gospod čuječe najde in pripravljene.
Sklep.
O sv. kerščanska katoliška vera! ti luč nebeška, pri sv. kerstu nam prižgana, — pri sv. birmi omla-jena, bodi nam čez vse serčno pozdravljena! Bila si svetilo moje mladosti, si podpora mojih moških let, bodi še palica moje starosti, da umirajoči s sv. Pavlom lehko porečemo: ,,Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil, zdaj pa mi je prihranjena krona pravice,". (2. Tim. 4, 7—8.) Ti pa, sv. Maksimilijan! bodi naš pri-prošnik, da kar tukaj verujemo, s teboj tamkaj gledamo. Amen.
VII.
Testament
starega leta 1861.
(Pridiga od kneza in škofa Antona Martina Slomšeka na večer sv. Silvestra 1861 v Mariborski stolni cerkvi govorjena. — Po nemškem
poslovenjena.)
»Delajte (dobro), dokler je den; pride noč, ko nihče ne more delati". (Joan. 9, 4.)
1. Umirajoč leži na smertni postelji. Njegove ure so preštete; le 7krat bo Še kladvo udarilo, in zgrudil se bo v grob večnosti, nikdar več ga ne bode nazaj.
2.	Umirajoči je svoj testament že napravil, blago-darno se nas spomnil in nas dediče postavil svojega velikega premoženja. Mene je poslal, da vam razode-nem njegovo posledno voljo, da vam na serce položim njegove posledne opomine, da vzamem od vas vseh slovd ter vam rečem poslednokrat: Z Bogom!
3.	Kdo je te zanimiv umirajoči? Staro leto 1861 je, kterega posledno večerno solnce je ravno kar zatonilo. Kako se glasf njegov testament? Presilno zanimiv je za nas vse. — Da ga prav umčmo, naj nam podeli ljubi Bog svojo milost.
Članki testamenta.
1.	Testament je tak<5 imenitno in v svojih nasledkih nevarno pismo, da bo zmed sto komaj eden tak<5 pravilno napravljen, da bi vsem pravičnim terjatvam ustregel; najboljši biležniki in najbolj učeni odvetniki prav pogosto največe pogreške pri oporokah napravijo. Te poročitelj gleda preveč na lastno meso in kri, na otroke in žlahto, ter pozabi na svojo lastno dušo. V tem, ko njegovi bogati dediči obilno, le prepogosto po krivici pridobljeno premoženje zapravljajo, gre njegova duša vsa uboga, le s krivičnim blagom obložena iz tega sveta. — Drugi ravna v svojem testamentu vse preveč le po svojih osebnih nagnjenjih, in vse premalo po dolžnosti kerščanske ljubezni; svoje premoženje poroči nevrednim dedičem, potrebnih ubožcev pa pozabi, in na njegovem grobu se sliši kletva namestu molitve. Tretji pozabi v svojem testamentu imenovati poglavitnega dediča , ali zveršitelja oporoke, ali zgreši to ali ono postavno obliko, in njegova oporoka je neveljavna, vzrok dolgoletnih tožb in sovraštev. V kratkem , oporoka se malokdaj dobro napravi in še bolj poredko so vsi z njo zadovoljni. S testamentom starega leta 1861 pa morajo vsi zadovoljni biti.
2.	Kako se tedaj glasf testament leta 1861? „Pred 365 dnevi rojeno sem bilo na svet poslano, da bi zlasti vam, dragi Mariborčani, srečo prineslo, vaše nade Še preseglo. Hudega ste se bali, pa dobrega sem vam prineslo.
Mir sem vam ohranilo, hudih bolezen vas ovarovalo. Od Očeta vseli dobrih darov obilno blagoslovljeno sem vaše žitnice z žitom, in vaše kleti z najboljšim vinom in še le prav obilno napolnilo. In ves te prebogati blagoslov celega leta vam poročim, ter vas poglavitnega dediča cele moje zapuščine imenujem —• vender s temi pogodbami:
a.	Ne pozabite nikdar daritelja vsega dobrega, in zahvaljujte se mu vse dni svojega življenja, da me je tak6 obilno blagoslovil; zakaj ne meni, 1861emu letu gre hvala, da sem bilo dobro leto, ampak Bogu, naj dobrotljivšemu, kteri je svojo roko odperl in vse, karkoli živi, z blagoslovom napolnil. Ne pozabite, da hvaležnost je najveljavniši denar, s kterim si zamorete pri Bogu kupiti nove dobrote. „Ali jeste ali pijete, ali sicer kaj delate, storite vse v imenu Gospodovem in dajajte vselej hvalo za vse Bogu in Očetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa". (Efez. 5, 20.) ^Glej in varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, in da ne zanemarjaš njegovih zapoved in pravic in povelj, ki ti jih dnes zapovem, da ko ješ in se nasitiš, ko lepe hiše zidaš in v njeh prebivaš, in imaš obilno zlata in srebra in vseh reči, se ne povzdiguje tvoje serce, in da ne pozabiš Gospoda svojega Boga; in da ne rečeš v svojem sercu: Moja krepost in moč moje roke mi je vse to pridobila", (v. Mojz. 8, 11—17.)
b.	Uživajte božje dare, ki vam jih zapustim, modro in zmerno. „Zakaj po množili jedilih pride bolezen, in požrešnost napravi kolero. Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomerlo; kdor pa je trezen, si daljša življenje". (Sir. 37, 33—34.) Pomnite dobro, letošnje vino jih bo veliko pred časom v grob spravilo, kakor jih je v kratkem času od 2 mescev mnogo iz tega sveta spravilo. vNe zaupaj vinu, kedar je rumeno, kedar se njegova barva v kozarcu lesketi. Gladko teče, toda na poslednje piči kakor kača, in strup razlije kakor bazilisk". (Prig. 23, 31-32.)
c.	Ne pozabite, dragi dediči, od mojega premoženja tudi nekoliko poročil izplačati, in sicer:
1Vajpoprej ubogim, ktere je sam Bog vaši skerbi in ljubezni izročil: „Kclor ubogim daje, mu ne bo po-
manjlcovalo; kdor pa prošnika zaničuje, bo pomanjkanje terpel". (prig. 28, 27.) „Ce svoje bogastvo v naročje ubogih iztreseŠ, govori prerok, boš vsikdar obilnost imel. Kolikor boš dal, se ti bo zopet povernilo. Ti boš kakor studenec, iz kterega se vedno zajema, in kteremu nikdar vode ne zmanjka."
Drugič izplačajte dostojin sporoček svoji farni cerkvi; ona nčma ne lastnega polja, ne lastnih vinogradov, kakor sosedne cerkve; naša ljubezen je njeno edino premoženje. Gotovo , kar ste božji hiši storili, to ste Bogu storili, in stotero obilniši vam bo povernil.
Ne pozabite tretjič odrajtati mali darček tudi sv. Očetu v njih potrebi in stiski preveliki, da blagoslov četerte zapovedi črez vas pride. S koliko radodarnostjo so nekdaj sv. Oče drugim milošnjo delili, tudi vas Mariborčane so pred drugimi sosednimi mesti s svojo dobro-voljnostjo počastili, zdaj pa, od sovražnikov obropani, so sami toliko obožali, da pomoči svojih vernih otrok potrebujejo. Denarč sv. Petra je edino premoženje Pija IX. Kako ganljivi so premnogi dokazi otroške ljubezni, ktere bogati in ubogi namestniku Kristusovemu, očetu vseh vernikov skazujejo, dokler zopet boljši časi za nje ne nastanejo. V (laškem mestu) Raveni je liotla uboga deklica tudi denarč sv. Petra sv. Očetu poslati. Ker pa ničesar druzega ni imela, si je odrezala svoje prelepe lase, jih je prodala za poldrugi rimski tolar, in je te znesek sv. Očetu poslala. Gotovo sv. Oče Pij IX. tudi pri Mariborčanih merzlih sere našli ne bodo. — Te sporočite vam na serce polaga staro leto 1861.
3. Zapustim vam pa tudi svojega sina, kteri me bode v vladi nasledoval, in kakor zaupam, vam tudi srečo prinesel in t6 je novo leto 1862. Prihodno leto in njegovo vladanje je sicer v božjih rokah, kakor je moje bilo. Ali vam bode vojsko ali mir, slabo ali dobro letino, zdravje ali bolezni prineslo , vse to ve le edino Bog, vse vedoči in najmodrejši vladar osode Človeštva; mi le to vemo, cla na skalo zida ta, kdor upa v Boga.
Naj bi vam prihodno leto v teku svojih 365 dni tudi hude skušnje prineslo, nikar ne obupajte. Dopolnite $vojo dolžnost kakor dobri katoličani, Avstrijani in hrabri Štajerci. Skušnja mine, tem pa, kteri Boga ljubijo, vse k dobremu služi. (Rom. 8, 28.) Mlad sem bil in sem se postaral, pa nisem videl pravičnega zapuščenega in ne njegovih otrok kruha prositi". (Ps. 36, 25.)
4.	Zapustim vam še najdražje, kar imam, — svojo hčer, in ta je zlati čas, najdražjo blago, ki ga kdo na zemlji posede. Cas je drag, zato ker je kratek. Jaz sem imel le 365 dni živeti, in veči del zmed vas utegne komaj 50 do 60, ali k večemu svojih 80 let doseči; in te leta kaj druzega so, kakor mala kapliea v nezmernem morji večnosti. — Čas je drag, zato ker si zamoremo s časom vse, ^tudi krono nebeško kupiti. Zato pravi sv. Bernard: „Cas je toliko vreden, kakor Bog, zato ker si zamoremo vsaki trenutek, ako ga dobro ober-nemo, Boga pridobiti11. — Čas je drag, ker enkrat zgubljen, se nikdar več ne poverne. Raztergana obleka se zamore zopet sošiti, pogorela hiša zopet pozidati, ali čas zgubljeni se ne dil nadomestiti vekomaj. Uprašajte zaveržene v peklenskem ognji za ceno časa, in odgovorili vam bodo: O si daretur hora! O da bi imeli le še eno uro zlatega časa pokore! Toda na železnih vratih večnosti stoji zapisano: Tempus non erit amplius. Ne bo več časa. — Poprašajte zveličane v nebesih in odgovorili vam bodo: O si daretur hora! Ako bi imeli le nekoliko kratkih trenutkov tistega časa milosti, ki ga vi imate , še viši stopnjo nebeškega poveličanja bi si pridobili. — Poprašajte še spokorne duše v ognji očiščevanja, in tudi one vam bodo odgovorile: O si daretur hora! O da bi imeli le še eno uro, da bi plačale dolgove svojih grehov; toda zginil je čas zveličavnega dela, zdaj zamoremo le terpeti in poterpeti, dokler poslednji vinar doplačan in najmanjši madež
izbrisan ne bo.--Zato vam kličem še na smertni
postelji: „Delajte, dokler je den; pride noč, ko nihče ne more delati
5.	Tudi spominek mi postavite na moj grob: prazno,
doteklopeščeno uro. *) Z vsako peščeno drobtinico je zginil del mojega kratkega življenja, in ko je padla poslednja drobtinica, je bilo moje življenje pri kraji. Te spominek postavite na moj grob, to je: na mejo večnosti in zapišite z zlatimi čerkami te-le besede kakor grobni napis: „Kar človek tukaj seje, to bo v večnosti žel. Kdor tukaj pičlo seje, bo tudi tamkaj pičlo žel; kdor pa tukaj v obilnosti seje, bo tudi tamkaj v obilnosti žel." (Gal. 6. — 2. Kor. 9.)
6. Zveršitelja svojega testamenta postavim neusmiljeno in neizprosljivo smert. Kdor moje poslednje volje vestno izpolnil ne bode, bo prišla nenadoma, prej ko se bode zanesel, zveršiteljica mojega testamenta, koščena smert, in ga bo zgrabila in postavila pred sodnji stol zgodovine na tem svetu, •— in pred sodnji stol Sodnika najpravičnejšega na onem svetu, vse premoženje pa, s kterim je tako krivično hiševal, bo vzela njemu in njegovih otr<5k otrokom in ga bo dala drugim ljudem, ki bodo boljši sad prinesli.
To je oporoka umirajočega leta 1861, to je njegovo poslednje slov6! — Pač zares resna beseda!
Sklep.
Ljubi moji! Umirajoč oče, odkritoserčen prijatelj se ne prilizuje na smertni postelji svojim ljubim , od kterih jemlje slov<5. Njegove poslednje besede so resne pa zveličavne, ostalim dražje kakor zlato in srebro; ostanejo jim nepozabljive. Enako nepozabljiv, globoko v serce zapisan naj nam ostane testament od nas gre-dočega leta 1861.
Kar nam je umirajoče leto pred vsim naročilo, to hočemo tudi najpoprej in sicer še te večer dopolniti, dati namreč dostojno zahvalo Bogu predobrotljivemu za vse v pretečenem letu prejete milosti in dobrote in mu
*) Dokler se še niso sedanje ure iznašle, so imeli za mdro časa steklenice v sredi prešinjene, in na eni strani s peskom napolnjene. Iz polne krogle skozi ozki vrat se je počasi pretakal pesek v prazno kroglo, in po tem so merili čas: ure in dneve.	Prestavlj.
slovesno zapeti zahvalno pesem. — Oče nebeški, vladar vseh časov in kralj večnosti! v tvoje očetovske roke izročimo sebe in vse, kar smo in kar imamo, za dnes, za prihodno leto, za zdaj in za vse večne čase. Oče! tvoji otroci smo! Tvoja volja naj se zgodi! Amen.
VIII.
Pridiga
pri novi meši č. g. Matija Paprej
na Prihovi v spodnjem Štajerskem 1832.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Antona Martina Slomšefca.)
Meštvo povelicano in zaničevano.
,,Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem. Pojdite tedaj in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami do konca sveta." (Joan 20, 21. Mat. 28, 19—20.)
Vvod.
1.	Pozdravljena bodi ljuba dežela Štajerska, moja dežela materna, ki si me zibala in izredila in mi še zmirom ponavljaš sladko veselje mojih mladih dni. — Pozdravljeni vsi moji stari znanci in prijatelji, s kterimi sem lepo spomlad svojega življenja preživel; če ravno nas ločijo hribi in doline, še vselej vas ljubezen mojega serca objema. — Pozdravljena vsa kerščanska soseska, posebno pa ti poštena Prihovska fara, ki se pervokrat v imenu Jezusa zbrani na le-tem veselem hribcu vidimo, — o da bi se enkrat ravno tako veseli gledali tamkaj v sv. raji!
2.	Ali kaj posebnega mora to biti, da se mi dnes tukaj v tej veži božji tako obilno zbrani snidemo, domaČi in sosedje, ne le samo iz bližnjih sosesk in far,
ampak tudi iz stranske Koroške dežele, vsi čedno praznično opravljeni, kakor svatje k velikemu godovanju povabljeni? —
Glasni zvonovi kličejo bližnje in daljne sosede na čestito obhajani praznik; vesela godba nam imenitno gostovanje oznanuje. Ali se obhaja komu rojstni den, ali se pervorojenemu sinu gostija služi? — V resnici obhaja se dnes veselo rojstvo prečiste Marije Device, nebes in zemlje kraljice, ktera rojena brez vsega madeža, za mater Zveličarja našega izvoljena, je kakor zlata juterna zarja vesoljni svet razsvetila! — služi se pa tudi dnes imenitna gostija mlademu, Bogu in njegovi sv. cerkvi zaročenemu duhovskemu ženinu, novoposve-čenemu mešniku, ki dnes svojo sveto službo nastopijo, da začnejo svetiti kakor solnce na nebu z naukom in zgledom vernemu ljudstvu, ki stopijo dnes pervikrat pred altar, kakor posvečen namestnik Jezusa Kristusa, da skozi sv. molitve in darovanje sv. meše živim in mertvim v nebesa pomagajo. — Obhaja se dnes zlati den ljubemu, poštenemu mlademu mešniku, kterega si je usmiljeni Bog zmed veliko drugih za svojega namestnika izbral, in ga zato, ker je bil dosihmal kakor dober sin svojih staršev, kakor priden in pameten učenec svojih učiteljev in voditeljev v malem zvest, črez veliko postavil, za hišnika svoje svete cerkve, za delivca božjih skrivnost, ter jih na sedež postavil, pred kterim se tudi kralji in cesarji uklanjajo, in tam klečijo, kjer bodo oni v svojem sv. opravilu stali.
2. Dvakrat veliko je tedaj denešno godovanje, dvakrat veliko bodi pa tudi dnes našega serca veselje, kterega duše v vicah , angeli in svetniki v nebesih z nami del<§. — Veself se denešnega dne sv. mati katoliška cerkva, ker zopet enega serčnega varha, pridnega delavca in zvestega pastirja dobf. — Veselijo se duše rajnih, ki morebit že dolgo v britkem očiščevanji nebeškega hladila njegove perve sv. meše Čakajo. — Veselijo se angelji in izvoljeni božji, ker dnes zopet novega pomagavca dobijo, kteri dnes svojo angeljsko službo nastopi, da kristjane na zemlji, kakor popotnike v tuji deželi, po nevarni poti spremlja in jim pot kaže v
nebeško domačijo. — Bodi vesel denešnega dne pa tudi ti, novoposvečeni mešnik, dosihmal moj pridni učenec *), od zdaj za naprej pa moj ljubi duhovski brat; zakaj prejel si pervenstvo Abelna, nastopil si službo Noeta, zadobil si imenitnost Abrahama, dospel si visokost Arona, prejel si vladarstvo Mojzesa, zadobil si oblast sv. Petra in maziljenje Jezusa Kristusa. Poglej, o meš-nik božji! veličastvo svoje in razveseli se. „Ako premisliš kralje tega sveta, pravi sv. Avguštin, veČi si; ako premeriš visokost nebes , še visokejši si; ako pogledaš lepoto solnca in zvezd , še lepši si v svojem novem stanu". — Razveseli se in s kraljem Salamonom se Gospod Bogu zahvali rekoč: „Hvalila bode do smerti moja duša Gospoda; pomnil bom tvojo milost, o Gospod, in to, kar si (mi) storil. Ker povzdignil si na zemlji moj stan." (Sirah. 51. 8, 11, 13.)—Razveselite se dnes, vi pošteni starši novoposvečenega mešnika, ki ste pripeljali svojega ljubljenega sina, kakor nekdaj Elkana in Ana mladega Samuela, v hišo Gospodovo služit, zakaj v boljšo službo ga tukaj pod solncem spraviti ne morete. — Veseli se denešnega dneva posebno ti, častiti duhovski pastir Prihovske fare, mladega mešnika dobri in skerbni stric; glej, bil je tvoj bratran tvoje veselje, sladko upanje tvojega serca; dnes je prišel tvojo skerb ti povernit, tvojo ljubezen poplačat, tvojemu veselju skoz svojo pervo sv. mešo krono postavit. Kar si želel, si dosegel. Imel si dosihmal ljubega mladenČa, imel boš zanaprej častitega mešnika, ki je vreden tako dobrega strica; tvoja hvala je on in tvoja čast. — Razveselimo se tega dneva tudi mi, častiti duhovni bratje! ki zopet novega tovarša svoje težke službe dobimo, ki se bo z nami vojskoval za božjo čast in z nami se skušal za veličastvo božjega kraljestva. •— Veseli se zlasti še ti, kerščanska fara svoje sreče, da pride novo-posvečen mešnik iz daljnih krajev, iz tuje dežele**), s svojo pervo sv. mešo te razveselit, in s svojo maziljeno
*) Anton Martin Slomšek so bili takrat špiritual v Celovškem semenišči.
**) G. M. Paprej so na Koroškem v Doberli vesi rojeni.
roko te pervokrat blagoslovit. — Veselimo se vsi v Jezusu Kristusu tukaj zbrani, zakaj: „Tb je den, kterega je Bog naredil, da se veselimo in ga poveličujemo," kedar sv. katoliška cerkva svojemu mlademu ženinu svatbo obhaja, mi vsi pa njih povabljeni svatje smo.
4. Kakor se pa mi vsi denešnega častitljivega go-dovanja veselimo, — enako ga sedanji hudobni in pregrešni svet gerdo gleda, ga gleda hudo in nevošljivo, kakor o stvarjenji sveta nevošljivi satan srečo naših pervih staršev, •— napleta nove sklepe, sv. mešni stan ob čast in poštenje, vas, kerščanske duše, pa ob nedolžno sv. veselje spraviti, sv. kerščansko vero zatreti in verno ljudstvo z novim modrijanstvom oslepiti in tako v časno in večno nesrečo zapeljati. — Glejte, to si prizadevajo sedanji posvetni modrijani, ki duhovski stan zaničujejo, se nad sv. katoliško cerkvo povzdigujejo, in veliko dobrih duš po svojih sleparskih naukih na široko cesto neverstva in drugih peklenskih zmot zape-ljavajo.
Da bi se ta nesreča med vami ne širila, hočem dnes v tolažbo novoposvečenca, vam pa, kerščanske duše, v podučenje in svarjenje besedo, kakor mislim o pravem času govoriti, ter vam pokazati sv. mesni stan
I.	poveličan od Boga in vseh poštenih ljudi,
II.	pa tudi zaničevan od hudobnega sveta in malopridnih ljudi; naj se svitlost Bogu posvečenega mešništva povikša, Število njegovih sovražnikov pa pomanjša; •— naj se serce zvestih služabnikov božjih razveseli, to moje serce dnes v tem govorjenji doseči želi.
Glej, ljubi brat! vsak tvojih poštenih svatov ti je dnes kak dar prinesel, če drugega ne, vsaj dobrovoljno serce, ki tebi vse dobro želi in prosi; kakšen dar pa bi jaz tebi dal, ki si me za besednika svojega povabil? Zlata in srebra nčmam, kar pa imam, to ti dam; to mojo besedo nauka božjega in tolažila tvojega. Preden začnem v imenu Jezusa in Marije, prosim tebe, podeli tudi meni v imenu božjem svoj sveti mesni blagoslov.
Mesni stan poveličan od Boga in vseli poštenih ljudi.
A.
1.	Veliko zvezd se na jasnem nebu svetli, ki gorijo v božjo čast in svetijo prebivalcem na zemlji. Kralj med vsemi je solnce , od kterega dobivajo vse druge svojo svetlobo. — Veliko stanov na vesoljnem sveti po vseh krajih in deželah živi, med njimi najimenitneji je meštvo, kterega vsi drugi bogoljubni stanovi čestijo. Solnce daje zemlji toploto in luč; sv. mešni stan pa človeškemu rodu svetlobo pravega spoznanja božjega in milosti božje potrebno pomoč. Brez solnca bi zemlja ne zelenila in ne rodila; brez mešnega stana bi človeštvo časno srečno in večno izveličano biti ne moglo; zakaj ravno duhovski stan si je vsegamogočni Bog od nekdaj zmed vseh drugih stanov za svojega izvolil, ga med nebo in zemljo, med sebe in Človeški rod postavil, da bi zgubljeni otroci njegovega ljudstva skoz duhovski stan zopet z njim združeni in vekomaj zveličani bili. Prav zato imenuje sv. Peter duhovstvo: izvoljeni rod, kraljevo meštvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da oznanujejo čudeža onega, kteri jih je v svojo čudno svetlobo poklical, (i petr. 2, 9.) — Zato pa tudi ni ljudstva na zemlji tako divjega, ni naroda na sveti tako zgubljenega bilo, in ga tudi ne bo, da bi ne veroval v svojega Boga , ne imel božje službe, ne imel tudi svojih duhovnov, kterih bi ne spoštoval.
2.	Ne bom govoril od malikovavskih starodavnih Egipčanov, Grekov in Rimljanov, ki niso poznali pravega Boga in vendar spoštovali duhovnike svojih izmišljenih bogov tako visoko, da so jim vso učenost in tudi oblast črez življenje in smert izročili. — Ne bom tudi govoril dnes od imenitnosti duhovnov Izraelskega ljudstva v starem testamentu, kteri so bili med vsim narodom razdeljeni in kakor učeniki ljudstva prav po očetovo spoštovani in kakor oskerbniki božje službe visoko Češčeni, tako da mu je po postavi za glavo šlo , ako se je kdo nad duhovnom pregrešil: zakaj vse to je bila
le senca, le nekaka predpodoba imenitnosti mešnega stana v novem testamentu, kterega je sam Jezus, naš Zveličar postavil, kteri je bil pravi mešnik po redu in postavi Melkizedekovi. Sv. Avguštin pravi: „Meštvo se sicer na zemlji opravlja, pa sliši med nebeške reči. Ne umerjoč človek, ne angel ali arhangel, ampak sam Bog je ta stan postavil, da človek angelsko službo opravlja." — Že v starem testamentu je bilo prerokovano, da bo Zveličar, ko pride, novo meštvo postavil, in zmed vseli spreobernjenih narodov si mešnike in služebnike izvolil, ki bodo povsod od solnčnega izhoda do zahoda Bogu prijetni dar opravljali. In to prerokovanje je Jezus v novem testamentu natanko dopolnil.
a.	Dokler je on na zemlji živel, je sam hodil v tej dolini solz od enega kraja do drugega, je sam klical in vabil zgubljene ovčice božjega ljudstva k Očetu nazaj, jih je sam učil spoznati pravega Boga in jim kazal pravo pot v večno življenje. Kedar je pa od zemlje slovd vzel, je izvolil 72 učencev in zmed njih 12 apostolov si odbral ter jim zapovedal: „Pojdite po celem svetu in učite vse narode in keršujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal." Kar je tedaj Jezus učil, to so učili, učijo in bodo učili njegovi namestniki.
b.	Dokler je Jezus med ljudmi na zemlji živel, in hodil od enega kraja do drugega, je on sam grešnikom pokoro oznanovalm resnično spokorjenim grehe odpuščal: kedar se je pa povernil k Očetu nazaj, je svojim namestnikom to veliko oblast izročil, ter v nje dihnil rekoč: ,,Prejmite sv. Duha. Kterim bote grehe odpustili, so jim odpuščeni in kterim jih bote zaderžali, so jim zaderžani.u (Jan. 20, 22-23.) Kakor je tedaj Jezus grehe odpuščal in spokorjene grešnike v milost božjo sprejemal: so odpuščali, še odpuščajo in odpuščali bodo v njegovem imenu vsi za to postavljeni njegovi namestniki.
c.	Prišel je usmiljeni Jezus z nebes na to zemljo, odrešit ves Človeški rod, ki je bil v greh zakopan in prodan v večno pogubljenje. Že je celih 33 let med
ljudmi v uboštvu preživel, in prišla je ura, da plača na križi ves dolg človeški, da odrajta božji pravici zado-stenje, in potolaži skoz svoje britko terpljenje in smert razžaljenega Očeta. Pripravljal se je že, darovati kakor nnjviši mešnik svojemu nebeškemu Očetu tisto kervavo daritvo, ktere je čakal vesoljni svet, ktero so vsi starodavni očaki in preroki napovedovali, po kteri so zdi-hovale duše v vicali in predpeklu, ktera bi spravila nepokorni človeški rod z nebeškim Očetom. — To pre-sveto daritvo, ktera edina Bogu dopasti in človeku pomagati zamore, je hotel dobrotljivi Jezus svoji cerkvi zapustiti, — zapustiti jej večni spomin svoje neskončne ljubezni, — zapustiti vernim živ in neusahljiv studenec vseh božjih gnad, — in vedno zadostenje za toliko pregreh, s kterimi se den na den večni Bog žali. — Pri zadnji večerji, kedar je od svojih ljubih, kakor oče od svojih otrok slov<5 jemal, je vzel kruh v svoje sv. roke in ga blagoslovil rekoč: „To je moje telo, ki bo za vas dano; jejte od njega vsi". Vzel je po večerji z vinom kelih, ga je blagoslovil in apostolom dal: „To je kelih moje kervi, ki bo za vas prelita v odpušenje grehov; pijte iz nja vsi'1. Tako je postavil Jezus, naš Odrešenik , nekervavo daritvo sv. meše , na večer pred svojo smertjo, kakor vedni in bistevni spomin svoje kervave daritve na križi, apostolom pa je povelje in oblast dal, to daritvo opravljati, dokler je pri kruhu in vinu besede pristavil: „To storite v moj spomin". (l Kor. ll, 24 25.) — In kar je Jezus pri zadnji večerji storil in na križi dopolnil, to so opravljali, opravljajo in bodo opravljali v njegovem imenu vsi posvečeni mešniki, kedar po čudežnem načinu kruh v Jezusovo Telo in vino v Jezusovo Kri spreminjajo po vseh katoliških cerkvah in na vseh sv. altarjih.
„ Velik čudež je, da je na molitvo Elijevo ogenj prišel z nebes in daritvo vnel, pa še veči čudež je, da na mešnikovo besedo božji Sin z nebes pride, vseh serca vnet, očistit in zveličat," pravi sv. Krizostom. —„0 kako veliko in častitljivo je opravilo mešnikovo, govori pobožni Tomaž Kempčan, kterim je dano, Gospoda vsega veličastva s svetimi besedami posvečevati, z ustmi blago-
Drobt. za leto 18G9.	7
slovljati, v svojih rokah deržati, 2 lastnimi ustmi sprejemati in drugim deliti/" Sv. Avguštin psi pravi: „Me.f-nikom je dano, kar angelom ni pripuščeno. Kedar mešnik te sv. skrivnosti obhaja, mu angeli kakor služabniki strežejo. Nad to preveliko oblastjo stermijo nebesa, se čudi zemlja, obhaja strah človeka, se boji pekel in trepeče sam peklenski sovražnik.u
Glejte, tolika je oblast, ktero namestniki božji od Jezusa Kristusa imajo, tolika imenitnost mešnega stana, v ktero je sam božji Sin svoje namestnike postavil. ,,(Jast in visokost mešnega stana, pravi sv. Ambrož, se ne more nijenim posvetnim rečem primeriti. Ako jo pri-podobiš kraljevi svetlosti in kroni vojvodarski, vse to je manjše, kakor če bi svitlobo solnca bliščavi zlata primeril." „Ako hočeš vedeti, sv. Krizostom nadalje razlaga, koliko imenitneji je (v božjem kraljestvu) mešnik od kralja, le preudari oblast, ki jima je dana. Na viši sedež je postavljen mešnik, kakor pa kralj; zakaj temu je le slcerb za pozemeljske reči izročena, sedež mešnikov pa je v nebesa postavljen, ker ima oblast, od nebeških reči oznanovati." Zato je veliki cesar Konštantin mešnike toliko častil, da ni hotel vpričo njih ne se pokriti, ne se vsesti. Zato je sv. Anton puščavnik , kedar je mešnika srečal, pokleknil in klečč mu roko poljubil. Zato jih častijo vsi narodi, ki se bojijo Boga; zato jih spodobno spoštujejo vsi pobožni kristijani, kakor jim sv. pismo zapoveduje: „Boj se Gospoda v svoji duši in njegove mešnike spoštuj". (Pridg. 7.) — Oj srečen, presrečen vsak mladeneč, kterega Bog v svojo službo za mešnika izvoli, ako vredno svoj veličastni stan nastopi in ga pošteno in sveto peljA! Srečen, trikrat srečen si tudi ti, novoposvečeni mešnik, ki te je Gospod ponižnega povikšal in nizko rojenega v toliko imenitnost postavil: gotovo, da bi svojega stana imenitne časti z nobeno kraljevo krono ne zamenjal. Ali še srečnejši boš, ako se boš skozi svoje djanje tolike časti vreden skazal, da bodo tvoje dela te hvalile in častile tvoj visoko sveti stan. Zakaj: kakor imeniten in svet je mešni stan skoz svojo visoko oblast, ki jo od Boga ima, ravno tako častitljiv in hvale vreden je pa tudi stan
zvestih in pravičnih mešnikov božjih po delih in dobrotah, ktere so oni človeškemu rodu že podelili, jim še delijo in jim jih bodo delili, dokler bo svet stal. „Po njih sadu, pravi Jezus, jih bote spoznali
B.
1. Žalostno je za popotnika, ako mu v sredi tfemne noči njegova luč ugasne, kako hoče sirotej hoditi, kod prave steze v hudi tfemi iskati?— Tako žalostno seje celemu človeškemu rodu po storjenem pervem grehu na duši godilo. V t&mi je tavala Človeška pamet brez pi-avega božjega spoznanja; vse dežele je malikovanje pokrivalo, iz malikovanja pa brez števila hudobij izviralo , ki so človeški rod na duši in telesu morile. — Prišel je Jezus, kakor svetla luč na svet, postavil je svetilo sv. mešnega stana, prižgal svoje namestnike kakor luči nebeške z ognjem sv. vere, poslal jih po celem svetu in poglej, kako veselo razsvetljen je skozi duhovski stan vesoljni svet. „Meni je dana vsa oblast, je djal Kristus svojim učencem in njih namestnikom, kakor je Oče mene poslal, pošljem jaz vas. Pojdite po celem svetu in učite vse narode in keršujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Kdor bo veroval in bo keršen, bo zveličan, kdor ne bo veroval, bo pogubljen." — Dvanajst bornih ribčev, od Jezusa izvoljenih, od sv. Duha poterjenih, se je križem svet podalo in po svojih namestnikih vesoljni svet spreobernilo; zakaj kakor se od ene same luči tisoč in tisoč drugih prižge, dokler ni cela hiša razsvetljena, enako se je v sv. katoliški cerkvi od Jezusa, pervega mešnika, skozi apostole in njih namestnike tisoč in tisoč drugih duhovnikov pomnožilo in se jih še vsako leto skoz mešno posvečenje pomno-žuje , ki se po vseh krajih razhajajo, božje otroke v nebeško kraljestvo kličejo in kakor dobri pastirji pasejo čredo Kristusovo. Kakor je sv. Peter Rimljane, sv. Pavel Gerke spreobernil; kakor se je sv. Andrej proti polnoči, sv. Matevž proti poldnevu podal; in kakor je sv. Tomaž proti solnčnemu izhodu, sv. Jakob pa proti zahodu širil kraljestvo božje: enako sta spreobernila sv. Bonifacij in sv. Severin Nemce, v tem ko sta sv. Ciril in
Metod Slovanom sv. vere luč prižgala. Pa še den de-nešni odhajajo pobožni in goreči mešniki skoz daljne dežele in široko morje v novi svet in v kraje neznane, sv. evangelj tudi tistim divjim narodom oznanovat, ki so še v žalostnih temnicah nevednosti in malikovanja; hodijo ponujat srečo božjega kraljestva Zamorcem, ki še jed6 človeško meso in kar je povedati strah, svojim malikom še ljudi v dar koljejo in kakor zverina po tčmnih berlogih prebivajo. — Oj kolika sreča je za take ljudi, pravega Boga spoznati, svoje grozovitne grešne navade zapustiti in začeti življenje, kakor se božjim otrokom spodobi. — To srečo so tudi nam prinesli pred več ko tisoč leti pobožni možje duhov-skega stana, so nam prinesli pravo spoznanje božje, so naše prednike podučili v vseh potrebnih rečeh, so naše očake iz berlogov poklicali in jim zemljo obdelovati pokazali; so ljudi pobratili, v lepe soseske spravili, postavili cerkve in druge stanovanja; so naredili iz divjakov poštene ljudi, iz puščav pa lepe rodovitne dežele. Ni je najti dežele, ne mesta, kjer ne bi imenovali svojih apostolov in učenikov, kjer ne bi kazali grobov sv. mučenikov, ki so svoje sveto delo z lastno kervjo polili.
2. Kar so svoje dni pridni in goreči duhovni našim staršem storili, to delajo pošteni duhovniki v sedanjih časih tudi nam. Ni je dežele, ne fare, ki bi svojega duhovskega vladarja, svojega mešnika ne imela. Kakor svitlim kraljem in cesarjem, enako tudi naj-ubožnišemu beraču oznanujejo mešniki tolažljivi nauk večnega zveličanja, mu delijo dobrote nebeškega kraljestva in mu skerbijo za časno srečo in večno zveličanje. — In kje se najde božji človek med nami, ki bi zamogel reči , da še od duhovskega stana nijene dobrote prejel ni, dobrote, ki je več vredna, kakor zlato in srebro celega sveta? O da bi le hotli vse te prevelike duhovske dobrote prav spoznati, ki jih vži-vamo, da bi jih k svojemu zveličanju vredno obračali in dajali Bogu za-nje spodobno hvalo in čast!
a. Kdo vam je prižgal, bratje in sestre moje! sv. vere pravo luč, kedar vas je mati v grehu spočela, v
dušni temoti, v smerti večnega pogubljenja na svet porodila. Milo se joka mlado dete, na svet rojeno, in angeli božji se joka nad njim, dokler ni skoz sv. kerst prerojeno in ne postane otrok božji. Mati vas je rodila za ta svet, mešniki so vas porodili v Jezusu Kristusu za večno življenje. Duhovniki božji so vam roko podali , vas ljubeznjivo v cerkvo božjo peljali in vam prižgali pri sv. kerstu sv. vere zveličansko luč, ter vas zbudili po svojih sv. naukih iz žalostnega spanja večne smerti, da ste spoznali in spregledali pravo pot, svoj cil in konec doseči, in srečni ste časno in večno, ako se zvesto po njihovih naukih ravnate. Oj nikar ne ugasniti luči sv. kersta skoz pregrešno življenje, in deržite se zvesto, duše kerščanske! lepih naukov, ki vam jih vaši dušni pastirji dajejo; zakaj oni so luč sveta, pravi Kristus, da svetijo pred ljudmi, da vsak, ki za njimi gre, ne hodi v temi, ampak bo imel luč življenja.
b.	Povejte vi, otroci! kdo vam lomi v šolah in pri kerščanskih naukih nebeški kruh božjega nauka, vas uči spoznati ljubega Očeta nebeškega in mu zvesto služiti; — kdo varuje vašo nedolžnost, vi mladenči! vas svari pred sovražniki vaše duše in vas nazaj derži od poti pogubljenja, kakor vaši dušni pastirji, ki vas opominjajo iz kancelnov in v spovednicah. O le ubogaj jih, ljuba mladina! kakor svoje sberbne duhovske očete, derži se zvesto njihove roke in srečno boš hodila pot večnega življenja, zakaj oni so tebi za vidne angele varhe dani, ki pripravljajo pot Gospodovo pred teboj.
c.	Povejte vi, spokorjeni grešniki! ki ste bili zakopani v nesrečo smertnega greha, in ste hodili kakor slepci po široki cesti večnega pogubljenja; kdo vam je vaše oči odperl, kdo vam je dal mir vaše vesti, kdo zgubljeno posvečujočo gnado božjo zopet nazaj, kakor duhovniki, vaši spovedniki? Oni sedijo na 12 sodnjih stolih apostolov in imajo v rokah ključe nebeške, da odvežejo ali zavežejo. Oni so vaši dušni sodniki, ne da bi vas pogubili, ampak spreobernili in večno zveličali. O ne zakrivajte jim, duše kerščanske! svoje krivice, da enkrat na sodbi pred celim svetom v vaše pogubljenje razodeta ne bo. Ne prikrivajte grešnih bolečin
svoje duše pred spovedniki, ki so vaši duhovski zdravniki, in imajo pomoč, vas ozdraviti, da duša večno ne umerje. Hodite pridno k svojim spovednikom, Čistite pogosto svojo vest, sedaj dokler je den in nam sije solnce milosti božje; prišla bo noč, božje pravice čas, in kar ste zamudili, bo na vekomaj zamujeno.
d.	Kdo vam daje nebeški angeljski kruh, vaši duši za živež, vi popotniki te zemlje, da ne onemagate na stermi poti, ki v življenje pelja, kakor vaši dušni pastirji? Nje je postavil Jezus, Zveličar naš, za hišne oskerbnike svojega ljudstva, jim zapustil angeljsko hrano svojega mesa in presvete rešnje kervi, da nahranijo božje otroke o pravem času, in jim delijo v presvetem zakramentu rešnjega Telesa nebeško moč za hojo po poti pravičnosti. O ne zamudite tedaj, verne duše! k božji mizi skerbno hoditi, pri kteri vam mešniki strežejo z nebeško hrano, zakaj ni vam zadosti le telesni kruh, po kterem morate umreti; duša vaša potrebuje angelskega kruha, kterega kdor pogosto vredno zavživa, bode živel vekomaj.
e.	In kedar bote na smertni postelji jemali slovd od tega sveta, ležali v velikih bolečinah, kakor popotnik, ki je med razbojnike padel, vaši prijatelji in znanci vas zapustili, vam nijen zdravnik pomagal ne bo; kdo bo vaš slednji prijatelj, kdo vam bode kakor usmiljeni Samarijan vaše dušne rane obvezal, vas spremil iz tega sveta v večne prebivališča, kakor vaši dušni pastirji, ki morajo črez hribe in doline, da obiščejo svoje bolne ovčice, naj bo steza še tako slaba, naj bo pot še tako težavna, naj bo bolezen še tako ostudna in nalezljiva, ako mati svojega otroka zapusti, zapustiti bolnika mešnik ne smeje, zakaj dober pastir da tudi življenje za svoje ovčice. Tako je storil svoje dni sv. Karol, Milanski škof, kedar je strašna kuga njegovo čredo obiskala, vsi posvetni oblastniki zbežali in polne hiše bolnikov, polne ulice merličev ležale. Hodil je kakor angel iz nebes na pomoč poslan, da bi stregel bolnikom , delil popotnico umirajočim , oskerboval dušo in pomagal telesu. Tako ravnajo vsi zvesti duhovniki tudi sedanje dni po vseh krajih, kjer neznana bolezen kolera ljudi obiskuje, ravno
to tudi nas čaka, ako pravični Bog tudi naše kraje s to svojo šibo obišče. Da, ljubi častitljivi bratje! dela bomo veliko imeli, pa tudi lepo žetvo za nebesa; zakaj v britkostih in terpljenji še le svet prav spozna, koliko dobroto v dušnih pastirjih ima. Tudi ti, novoposvečeni mešnik boš zanaprej naš tovarš. Naj bi tudi bleda smert s svojo neprizanesljivo koso pred teboj stala, obiskoval boš, in boš tudi obiskovati moral vse, tudi kužne bolnike, vsak čas pripravljen, po zgledu Kristusovem tudi življenje dati za svoje ovčice. Vendar nikar se ne boj: „Jaz bodem z vami, pravi Jezus, do konca sveta".
3. Ve pa, ljube kerščanske duše! ne pozabite dobrot, ki vam jih večni Bog po sv. mešnem stanu od zibeli do groba, pa še tudi po smerti dušam v vicah deli. Bodite hvaležni duhovskemu stanu, in izkazujte mu spodobno čast. Vsak den lehko sv. mešo slišite in vsako nedeljo pridigo in kerščanski nauk, greste tudi lehko pogosto k spovedi in sv. obhajilu. Oj kolika sreča je to; dokler v daljnih krajih unkraj morja še enkrat na leto te milosti nčmajo; po tri dni hodA in še več za bolnika po mešnika hodijo; se cel6 kraji najdejo, kjer so kristijani veseli, ako v treh Jetili le enkrat mešnika vidijo. Zato pravi Jezus: „Zetev je velika, pa delavcev je malo. Prosite toraj Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetvo." Zato se veselijo vsi dobri kristijani, kedar mlad novožegnani mešnik svojo pervo sv. mešo poje, kakor tudi mi dnes tukaj temu mlademu mešniku njegov zlati den častitljivo obhajamo, in Boga častimo in hvalimo za vse, kar nam skozi mešni stan dobrega deli. — Ogledajte se, ljube duše! s hvaležnim sercem na toplo rumeno solnce, in premislite, kaj dobrega nam ono stori; poglejte na zemlji tekočo vodo, koliko dobrega od nje imamo: še več dobrot za-vživate od duhovskega stana, zakaj kar solnce in voda vašemu truplu storita, to storijo namestniki božji vaši duši. To spričujejo vsi ndrodi, vse dežele, vsi pretečeni in sedanji časi. — Le slepi in pregrešni svet drugač govori in malopridni kristijani za njim potegnejo.
II.
Mesni stan zaničevan od hudobnega sveta in malopridnih
ljudi.
1.	Srečna je čreda ki ima dobrega pastirja, pastir pa dobre ovčice, s kterimi se sprehaja po rodovitnih pašah in jih vodi k hladnim studencem. •— Srečna je hiša, ki ima modrega gospodarja pa tudi pokorne podložne, kteri predpostavljene spoštujejo in lepo ubogajo. Ravno tako srečna je sv. cerkva božja, dokler verno ljudstvo svoje dušne pastirje spoštuje, jih ljubi in uboga. Ali te sreče hudobni svet zlasti sedanji čas terpeti ne more. On začne skozi svoje pomagavce, malopridne ljudi, mešnike zaničevati, jih pred ljudmi ob poštenje in čast pripravljati; — njih slabosti razkrivati in še povekševati, pa tudi lagati na verh, dokler služebnikov božjih pobožnim kristijanom iz serca ne izterga, in jim namesto njih le posvetno ljubezen in razujzdano veselje v serce zasadi. — Vse to je Jezus svojim namestnikom naprej povedal: „Lejte, je djal, pošljem vas kakor ovce v sredo med volkove. Varujte se pa takih ljudi! — Oni vas bodo izdavali, — in vi bote sovraženi od vseh zavolj mojega imena. Učenec ni veči od svojega učenika in hlapec ne veči, kakor njegov gospod. — Jaz sem vas izmed sveta izbral, zato vas svet sovraži, ker niste od tega svetau.
2.	Prav tako, kakor je Kristus tukaj govoril, se je godilo od nekdaj vsem zvestim služabnikom božjim in se bo godilo tudi tebi, novoposvečeni mešnik! kar ti naprej povem, da kedar pride, se prestrašil ne bodeš. Ti boš v svojem novem stanu veliko dobrega pa tudi veliko hudega vžival, boš imel mnogo veselih, pa tudi žalostnih dni. Tukaj boš s solzami sejal, le unkraj groba boš svoje plačilo veselo žel in vekomaj vžival.
a. Hudobni in razujzdani ljudje, kteri nobenega Boga ne spoznajo in sv. katoliško cerkvo zaničujejo, bodo tudi tebe in tvojo službo zaničevali. O ne daj se zmotiti, ampak bodi vesel, kakor apostoli, da boš zaničevan zavoljo Jezusovega imena.
b.	Spačeni modrijani in posvetni dobrovoljci bodo tvoje nauke zaničevali, kakor sovražne ptice seme božje besede iz sere tvojih poslušavcev poberali in zaterali, kar boš ti s svojo skerbjo dobrega storil. — Kakor dereči volkovi bodo skoz zapeljevanje nedolžne duše iz tvojih pastirskih rok tergali in se še smejali k tvojemu svarjenju. — Ako boš z grešniki ojster, te bodo preklinjevali, ako boš predober, te bodo zaničevali in na tvojo rajtengo greh na greh nakladali. — O ne onemagaj v takih stiskah! Uči jih neutrudljivo in svari jih brez strahu pred sovražniki na prižnici in v spovednici. Bodi pravičen, pa, kedar je potreba, tudi ojster hišnik božji; ne pozabi, da dvojni ključ v rokah nosiš, ne le ključ odvezati, ampak tudi ključ odvezo nevrednim zaderžati, in varuj se, da zavoljo prevelike prizanesljivosti na svojih lastnih ramah grešnikov v pogubljenje nosil ne bodeš.
c.	Mlačni kristijani ti bodo pogosto serce zaperali, tvoje nauke opuščali in svojoglavno po poti pregrehe hodili. Leta in leta se boš trudil in vendar na koncu s sv. Petrom milo potožil: Gospod, celo leto sem delal, pa nič pridelal! Pobožnost pojema, hudobija se širi; število božjih služebnikov se manjša, število hudobne-žev pa strašno narašča; še cel<5 svoje pohujšanje bo svet na tebe zavračal. — Ali nikar naj ti serce ne upade; vojskuj se kakor dober vojščak Kristusov — tvoja skerb ne bode zastonj. Prišlo bo za temno nočjo na videz praznega dela veselo jutro bogate žetve; zakaj tako pravi Jezus: „Jaz sem vas izvolil in postavil, da sad prinesete in da vaš sad ostane". Svete solze, ki se bodo poslušavcem pri tvojih pridigah po licu udirale, spokorne solze, ki se bodo v spovednici v tvoje krilo vsipale, in ki jih bodo angelci božji v zlate torilica zberali in pred tron božje pravice nosili, bodo tvoj bogati zaklad in tvoje veliko plačilo v nebesih. Da, naj bi bil le eno samo dušo pridobil in zveličal, več si storil, kakor ako bi bil pridobil bogastvo celega sveta. In naj si ravno maloverni svet tvojega zasluženja ne bo hotel po vrednosti ceniti, tudi tebi ne povračevati; vsaj je Gospod tvoj plačnik; On ki je obljubil sv. Petru rekoč: „Resnično vam povem, da ob prerojenji, Jceda,r
bo Sin človekov sedel na sedežu svojega veličastna, bote tudi vi, kteri ste Šli za menoj, sedeli na dvanajst sedežih. In slehern, kteri zapusti hišo, ali brate in sestre, ali očeta ali mater zavolj mojega imena, 60 stoterno prejel in večno življenje dosegel■'. (Mat. 19, 28—29.)
Prišla bo mto plačila, zginil bo svet in njegova dobrota in lepota spred tvojih oči, in vesela neskončna večnost se ti bo odperla, ako boš v Gospodovi službi do konca zvest ostal, zakaj tvoje dobre dela pojdejo za teboj. Lehko boš zapustil to solzno dolino in se k temu povernil, kteri te je poslal. — Naproti ti bodo prišli vsi sv. angeli varhi, kterim si duše zveličati pomagal. Naproti ti bodo pritekle vse srečne duše zveličanih, kterim si ti ali nedolžnost obvaroval ali pa jih po potu pokore v nebesa pripeljal. Med njimi pojdeš pred svojega Gospoda, one bodo za tebe prosile, da veselje, kterega so one skoz tvojo skerb dosegle, tudi ti z njimi vžival bodeš. Veselo tvoj Jezus tebi poreče: „Blagor tebi dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, boš črez veliko postavljen, pojdi v veselje svojega Gospoda, da kjer sem jaz tvoj Gospod, boš tudi ti, moj hlapec". — Bodi tedaj in ostani zvest služebnik božji; bodi goreč za božjo čast, kakor sv. Peter, — bodi serčen, kakor sv. Pavel, bodi ljubeznjiv in usmiljen kakor sv. Janez, in ne porajtaj ne hvale ne zaničevanja tega sveta. Gospod je tvoj delež, in najboljši del si si ti izvolil, kteri ti odvzet nikdar ne bode.
3. Ve pa, drage duše, črede Kristusove! ktere je Jezus, on pervi in najviši pastir, svojim namestnikom v skerb izročil, ne verujte posvetnim modrijanom, ki Bogu posvečeni duhovski stan obrekujejo in ne dajte se jim zapeljati.
a. Veliko nam vedd povedati od slabih mešnikov, ki vernim skozi svoje nespodobno življenje pohujšanje dajejo. Ali vprašajte ravno te sovražne obrelcovavce našega stana, zakaj oni najpoprej pred svojimi vratmi ne pometajo, zakaj le slabosti duhovskega stana vidijo, svojih lastnih hudobij pa ne spoznajo, — iz pezdirja celi brun naredijo, in zavoljo enega ali drugega slabega mešnika pa celi stan zaničujejo in černijo. Ali se znajde kteri stan po celem
širokem svetu, ki bi malopridnih ljudi med seboj ne imel; zakaj tedaj duhovski stan črez vse druge čertijo, dokler so tudi duhovniki meso in kri? Ali ni bil med 12 apostoli tudi eden izdajavec, Judež Iškarjot? Barajte jih, kdo so neki tisti, kteri duhovnike večidel pohajšajo, ali ne ravno njim podobni malopridni posvetneži, kteri mešnike v svoje slabe tovaršije vabijo, in jih, ako se jim ne pridružijo, sovražijo, ako pa za njimi potegnejo, jih zaničujejo in spravljajo ob poštenje in čast. Od ene strani hočejo imeti grešnike, od druge pa angelce brez madeža.
b.	Ne verujte njih priliznjenim besedam in bahar-skim obetom; eno namreč je gotovo, kdor je sovražnik mešnikov, je tudi sovražnik božji, pa tudi sovražnik vaše časne sreče in vašega zveličanja. Radi bi vam skoz svojo sleparsko posvetno modrijo duhovski stan in njegove nauke pristudili, potem vam sv. vero zaterli in vam vzeli najslajše in najsvetejše veselje, ki na sveti v svojem revnem stanu imate. — Le poglejte prežalostni stan Francozke dežele v pretečenih letih. Preganjali so duhovnike, jih zasramovali in cel6 morili. Iz lepih glasnih zvonov so gromeče topove zlivali in božje veže^ v senene parne preobračali. Svojega kralja so zamorili, nedolžne ljudi klali in zvezane v vodo metali, nobeden si ni več zvest bil svojega življenja. To je sreča, da se Bogu usmili! ktero vam sladkoustni priliznjenci, ki nč-majo ne vere ne Boga, vsilujejo, to je sreča, ktero spa-Čena modrija sedanjih časov in razujzdana svoboda rodi. — O zategadel deržite se zvesto, kakor dobri otroci svojih duhovskih očetov, spoštujte jih, kakor lastne starše, in učite tudi mlade ljudi, sv. mešni stan ljubiti in spoštovati, zakaj: „Kdor nje posluša, pravi Jezus, mene posluša, kdor pa nje zaničuje, mene zaničuje in tega, ki je mene poslal, Očeta nebeškega
c.	Zavernite hudobne jezike, ki se derznejo sv. duhovski stan opravljati in zasramovati; ne sodite njegovih slabost, zakaj Gospod, ki je mešnike za svoje namestnike izvolil, je tudi sodbo črez nje sebi prihranil: „Kdor se njih dotakne, pravi Gospod Bog, se dotakne zerkala mojega očesa11. (Cah. 2, 8.) Bog se poteguje za
mešnike svoje. Savel, Izraelski kralj, je Samuela, slu-žebnika Gospodovega sovražil; hudi duh se gaje prijel, zgubil je kraljestvo in vso srečo, sam sebe je prebodil in si življenje vzel. — Jecabel, hudobna Izraelska kraljica je služebnike božje preganjala. Bog zapovč Jehu, kralju, vso njeno žlahto pokončati; kraljico so skozi okno vergli, s konji poteptali in psi so jo raztergali in njene kosti obrali. „Mešniki so, pravi sv. Krizostom, namestniki Kristusovi, in kdor Kristusove mešnike spoštuje, spoštuje Kristusa, in kdor mešniku hudo dela, dela hudo Kristusu, čigar namestnik je mešnik.'1
d.	Vidite pa kterega mešnika, slabostim podverže-nega, da greši, oj ne razkrivajte njegovega padca, ampak imejte usmiljenje z njim; zakaj če je že vsak grešnik sploh našega usmiljenja vreden, koliko bolj ga je tedaj vreden nesrečen mešnik, kterega grehov dvojna sodba in dvojna strašna kazen čaka, dokler se skozi njega toliko drugih duš pohujša in pogubi. — Zakrivajte rajše njih slabosti s plaščem kerščanske ljubezni in molite za-nje, kakor je storil imenitni cesar Konstantin, kteri je djal: „Alco bi s svojimi očmi zagledal mešnika ali koga drugega iz duhovskega stana grešiti, svoj lastni škerlatni plašč bi razgernil in njega zalcril, da bi ga nihče ne videl." — Ne zaničujte jih, da bi tudi grešili, zavoljo Boga, kterega sv. opravilo opravljajo in vam nja zveličanske dobrote delijo. „Vse, karkoli vam porečejo, storite, po njih (slabih) delili pa nikar ne storite," pravi Jezus. (Mat. 23, 3.) Razjokajte se nad njimi in prosite jim za razsvitljenje in poboljšanje, kakor vas sv. apostol Pavel opominja rekoč: „Prosimo vas pa, bratje! spoštujte jih, kteri delajo med vami in so vaši predpostavljeni v Gospodu in vas opominjajo; spoštujte jih obilniši v ljubezni zavoljo njih opravila, mir imejte z njimi /" (1 Tes. 5, 12-13.)
e.	Molite kerščanske duše! posebno za mlade duhovne , ki se za častitljivi mešni stan pripravljajo, da bi jih vsegamogočni Bog razsvetli in jim dal Oče nebeški pravega duha, da bi modri in sveti božji namestniki postali. Prosite za-nje in postite se posebno ob štirih lcvatrali na leto , ker je naša sv. mati katoliška
cerkva ravno zato sv. kvaterne poste postavila. Vaša molitva in vaš post bo mladim duhovnom in njih uče-nikom veliko pomagal, zakaj „vsak dober dar pride od zgoraj, od Očeta luči" tudi dobri dušni pastirji. Ni veče sreče za faro, kakor da dobre, bogaboječe in pridne mešnike ima. Hoče pa Bog sosesko posebno hudo kaznovati, ji malovredne učenike pošlje, ali ji mešnike cel6 vzame. Molite posebno dnes, vi svatje! za našega ljubljenega novega mešnika, naj jim ohrani večni Bog pravo modrost, pobožnost in stanovitnost. Naj jim da dolgo in veselo življenje, da bi dnes 50 let zopet drugo zlato mešo peli, veliko dobrega storili, veliko duš v večno zveličanje pripeljali, in enkrat, kedar pride vseh pastirjev pastir, z vsemi svojimi ovčicami, ki jih bodo vodili, večno krono prejeli.
Sklep.
Visoko že solnce na nebu stoji, moje govorjenje doteka.
Dolgo sem te mudil, ljubi moj brat! nočem te več deržati. Že želi tvoje serce storiti pervokrat, kar je od mladih nog vselej želelo, opraviti najsvetejšo daritvo, ktero nebo in zemlja ima. — Stopi tedaj na svoje pastirske noge, povzdigni svoje blagoslovljene roke, stopi pred božji altar, skleni zemljo in sv. nebo in opravi svojo najsvetejšo službo božjo. Grlej, že se pripravljajo angeli vbožji, tebi nevidoma streči pri tvoji sv. zlati meši. Željno že čakajo verne duše tvojih prošinj in pomoči tvoje daritve. Že se odperajo pobožne serca vseh tvojih pričujočih svatov, ki se bodo s teboj sklenile in spremljale tvojo pervo daritvo pred nebeški tron milosti božje.
Stal boš dnes na najsvetejšem kraji, na mesti samega Jezusa, deržal boš v svojih rokah božjega Sina, Zveličarja celega sveta. Vse, karkoli boš prav prosil, vse ti bo dano.
Spomni se tedaj pri altarji svojega ljubega očeta, ki so do zdaj za tebe skerbeli, pritergali svojim ustam in tebi dali, svoje ljube matere, ki so te pod svojim
sercem nosili, neko noč prebedeli in prestali za tebe veliko težav; sedaj jim poverili njihovo skerb. Spomni se posebno svojega ljubega časti vrednega strica, ki so dosihmal tvoj drugi oče bili, zmirom za tebe lepo skerbeli, kakor sv. Pavel za mladega Timoteja, in tudi dnes tebi z veseljem Častno gostijo služijo; naj jim Bog stotero poverne, kar so tebi dobrega storili. Spomni se svojih bratov . . . Spomni se vseh svojih poštenih svatov, ki se veselijo s teboj tvojega zlatega dne, da bi se veselili enkrat tudi vsi skupaj na nebeški večni svatovščini.
Ne pozabi pa tudi pri svoji pervi daritvi naše matere sv. katoliške cerkve. Prosi Jezusa, njenega ženina, naj potolaži njene očitne in skrivne sovražnike, ki jo posebno denešne dni tako hudo stiskajo. Priporoči Jezusu našega najvikšega Pastirja, sv. Očeta . . ., našega škofa ... in vso duhovno gosposko, da bi srečno vodili in pasli sv. čredo Jezusovo. — Prosi za celo cesarstvo ... za vso deželsko gosposko, da bi ljudi modro vladali; v miru in lepi zastopnosti ljudstva srečno živele in zvesto služile Bogu.
Pa tudi na nas, tvoje duhovne brate, nikar ne pozabi, ki smo te častito pred posvečeni altar pripeljali, in ti pomagamo tvojo pervo sv. meso slovesno obhajati. — Priporoči nas usmiljenemu Jezusu, in tudi mi bomo za tebe prosili, da nam dd, milost in pomoč, sebe in nam izročene duše zveličati, enkrat na veliki sodni den svoje ovčice sodniku srečno naproti peljati, na njegovi desnici stati in zaslišati veseli glas: „Pridite vi izvoljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, vam pripravljeno od začetka sveta". Amen.
IX.
Beseda
pri pogrebu visoko častitega gospoda
Jožefa Batističa,
dekana in višifajmoštra na Laškem 12. travna 1846.
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa Antona Martina Stomšeka, tacaš opata v Celji.)
Vvod.
1.	Žalostno slišim zopet Laške zvonove peti, žalostno gledam vernike v starodavno imenitno cerkvo hiteti. Resno zopet mertvaški oder sredi cerkve stoji, in pobita čreda krog mertvaških nosel medlf. — Kaj mora na Laškem vendar to biti? — —
2.	Povejte nam mili zvonovi, komu odpevate poslednje slovd ? — Svojemu gospodarju pojemo na poslednjem potu v 3 letih že četertikrat poslednjo popotnico. — Odgovorite zapuščene ovčice, čigav je mertvaški oder, ki med nami toliko žalostno po cerkvi stermi? Našega rajnega pastirja, višifajmoštra, ki so še le došli in že zopet odšli, da jih več k nam nazaj ne bo. — Odgovorite časti vredni bratje! koga ste prišli dnes spremljat na poslednji hoji — spravljat k pokoju dolge večnosti? Zopet enega naših duhovskih bratov, prijatelja, znanca in soseda, ki ga je zmanjkalo med nami veliko poprej, ko smo si mislili. Tukaj počivajo njegove kosti, — iščemo ga — pa ga najti več ni. — —
3.	Oj tedaj potihnite vsaj nekoliko vi mili zvonovi s svojim mertvaškim glasom; — omolknite vsaj nekoliko vi cerkveni služebniki s svojim žalostnim petjem; — le nekoliko še počakajte vi pogrebci neusmiljeni, da od rajnega duhovskega brata slovo vzamem, in mu srečen pot v hišo večnosti v imenu vseh blagoželim.
Ali žalost moje serce teži, — žalost veže moj jezik! kaj hočem rajnemu za srečen pot govoriti, kaj vam za slovo v imenu rajnega zapustiti? — —
Življenje dušnega pastirja mora vedna pridiga biti;
—	ostro pridigo govoriti mora njegova smert, — pridiga mora ostati rajnega pastirja zeleni grob.
To resnico želim dnes povedati rajnemu za slovd
—	vam za poduk. Le kratko so vam pridigovali rajni vaš pastir; — naj vam njihova smert vedni pridigar ostane.
I.
1. Celo življenje duhovskega pastirja mora vedna pridiga biti, tudi življenje rajnega je vedna pridiga bila, ki nas uči: „Clovek od žene rojen, malo časa živi in je z mnogimi nadlogami obdan. Kakor cvetlica on izhaja in se potapta, in beži kakor senca, in nikoli ne ostane v enem stanu". (Job. 14, l—2.) Ali se ni rajnemu ravno tako godilo? Rojeni pri sv. Petru v Laški Gorici 2. sušca 1787 imenitne žlalite, ki je naši škofiji 3 duhovnike: 1 fajmoštra in 2 višifajmoštra in dehanta dala, so pred 37 letmi novo mešo peli, potem služili v Bistrici in v Zavci za kaplana, nadalje pastirovali v Brašlovčah blizo 20 let kakor dehant in so prišli pred 2 mescema, dobro zasluženo Laško nadfaro prejet, zdravi in veseli ter so vas veliko let vladati želeli; — in kaj so našli na mestu svojih želj ? ■— svoj grob. — — Glejte, tako človek obrača, Bog pa oberne, ter nas uči: „Kratki so dnevi človekovi, število njegovih mescev je pri tebi (o Bog) ; postavil si mu meje, ki se ne morejo prestopiti". (j0b. 14, 5.) Meja je bila življenju rajnega huda bolezen, ki se jih je pred 14 dnevi lotila, predvčerajšna nedelja jim je bila mejnik, ki jim ga je Večni postavil rekoč: Do tod
—	in ne dalje! — In denešni njihov žalostni pogreb nam oznanuje, kakor neusmiljeni prerok od Boga poslan, drug imeniten in potreben nauk ter po duhu rajnega nam vsem govori: Dnes meni — jutre tebi! — dnes živ, — v kratkem boš tudi ti v grobu gnil.
II.
„Cujte tedaj, ker ne veste ne ure ne dneva, kdaj ldšni gospodar pride; zvečer ali o polnoči, ali o petelinovem petji ali zjutraj, da vas, ko bi prišel nanagloma, ne najde spijočili. Kar pa vam pravim, vsem pravim • Čujte!" (Mat, 25, 13. Mark. 13, 35—37.) To nas Jezus uči, — tonam, kakor prerok mogočni, rajnega višifajmoštra smert govorf. — Cujte, smert je gotova! Smert pokosi kralja na zlatem troni, pobere berača na slami; ona poterka na bogatina sreberna vrata, in poluka k siromaku skozi pobito okno; — ona vzame Bogu posvečenega mešnika, in zgrabi orača na polji; — ona premaga vojščaka s kervavim mečem, in reši jetnika iz temne ječe. Smerti se ne odkupi skopec s polnimi skrinjami denarja, smerti ne uteče popotnik po železni cesti.
Smert je gotova — pa negotova je ura, ob kteri pride. Ona loči mlado dete od pers ljubeznjive matere, pobere starčeka, ki se s sivo glavo o palici vpira; zadene voznika na cesti, najde brodnika na vodi; se napoveduje temu skozi dolgo hudo bolezen, izmekne druzega pri najlepših letih, v najlepši starosti, kakor našega rajnega brata, vašega pastirja, ki so le 59 let, 1 mesene in 8 dni doživeli. Oj kako mahoma je njih življenja ura dotekla, — obstala in bo stala vekomaj. Odrevenele so njih posvečene roke, ki so toliko tavžentkrat blagoslovile svojo drago čredo; — oterpnjene ležijo njih pastirske noge, ki so toliko let za svojimi ovčicami hodile; — njih usta molčijo, ki so tolikokrat oznanovale božjo resnico. Pa eden glas se čuje z njih mertvaškega odja, kteri kakor glas iz onega sveta na nas vse doni: »Cujte in pripravljajte se /" — Pripravite se; zakaj vse kar zemlja porodi, v prah, pepel se spremeni; — prah in pepel bom jaz — bote skoraj tudi vi! Naša posteljca pokop, naš počitek merzli grob; ali naše dela grejov dolgo večnost za nami; to je tretji nauk, ki nam ga dajo rajni za slov<5.
III.
Delajte dobro, dokler je den; pride noč, kedar nihče več delati ne more; — delajte te svoje kratke dni za
Drobt. xn loto 1869.	8
dolgo neskončno večnost: to vas poslednokrat dnes duh vašega rajnega pastirja uči; — delajte pridno, počivali hote kakor jaz zdaj, — tudi vi skoraj v hladnem krilu zemlje.
Bog je vsakega človeka za delo vstvaril, kakor tiče, da letajo, in ribe, da plavajo. Celo naše življenje je samo delavnik, praznik za pridno delo ho še le v večnosti tam. Stanovitnega počitka človek ne najde, kakor le v hladni zemlji. Človeško serce v tesnih persih kluje, samo dve mali hišici ima, — ali njegove želje so tolike, da jih ves svet popolnoma dopolniti ne more. — Tudi rajni, čeravno dolge leta lepega kraja privajeni, so si boljšega kruha želeli. Kar so želeli, so prejeli; — imenitne fare gospodar, višifajmošter so v kratkem postali. Mislili so, da so prejeli lep dar, pa jih poprašajte dnes, kaj jim je vse to pomagalo, kaj jim je od vse njih sreče ostalo? — Ozka hišica, iz 4 desk zbita, nekoliko obla-nic, in lozen mertvaški pert je dota od vseh njih bogatih prihodkov; — mertvaški križ na grobu je malo znamenje vse časti, ki so jo na tem goljufnem svetu imeli; —• mala gomilica pokopališča je odhodnja, ki jim jo bogata fara da; — in to imajo zadosti za vselej. — O kako lepa resnica je beseda sv. Avguština: „Bog nas je za-sč vstvaril; zato je naše serce nepokojno, dokler ne počiva v tebi, o Bog".
1. Bratje in sestre moje, ki vam še ljubo solnce sije, pridni bodite, delajte, pa ne za časno plačilo, ampak za večnost. Lehko, lehko se goljufa, ki za to dela, da se mu plačilo na tem svetu da; tako rajnega duh nas uči, pa tudi sv. Janez govori: „PiŠi: blagor mert-vim, ki v Gospodu umerjejo; zakaj njih dela gredo za njimi". Ktere dela pa pojdejo za tebo, ako si že tukaj svoje plačilo prejel?
Bog je vsakemu delo odkazal v svojem vinogradi, enemu pri altarji, drugemu pri orali; enemu je dal zavoljo dela ljubo zdravje, druzemu dolgo bolezen; •— vsem pa križev in težav, da bi se nam umreti ne tožilo — ne mililo svet zapustiti. Tudi rajni so imeli poslednje dni veliko terpeti; — veselje, s kterim so prišli na Laško, se jim je hudo ugrenilo. — 0 ne veseli
se preveč, pozemeljski červič, svoje sreče; kar te najbolj veseli, se ti najpoprej v žalost premeni'. Samo Bog naj bo veselje tvojega serca, njemu zvesto služiti tvoja prava sreča; tako bos zadovoljno živel in srečno umeri z Jezusom rekoč: ,,Dokončano je! — Grem k njemu, ki me je poslal — grem k Očetu". Ali ste razumeli poslednji nauk, ki vam ga vaš rajni pastir za slov«') izročijo? Ako ste ga — rad dokončam.
Sklep.
Pa vender še dve besedi dnes povedati imam.
Pervo rajnemu višifajmoštru v imenu vseh za slov6.
—	Počivaj v miru, naš pokojni, visoko časti vredni brat: to tebi dnes blagovolijo tvoji duhovski bratje, kterih tovarš, pa tudi vladitelj si bil. Naša kerščanska ljubezen te spremlja v hišo večnosti; bil si čuječ pastir, vživaj večni pokoj in mir. — Bog jim daj večni mir in pokoj: to ti dnes želijo nedolžne jagnjeta tvoje črede, mladenči in deklice. Bil si prijatelj šol, oče dobrega nauka; usmiljeni Jezus naj ti poverne, kar si malim storil. Bil si mladine skerben pastir, vživaj zato nebeški mir. — Bog jim daj večni mir in pokoj, tebi želijo tvoje zopet zapuščene ovčice, možje in žene. Rad si svaril, rad za pravico se poskušal;— oj da bi tudi na božji pravici usmiljenje našel! Bil si svoje črede serčen pastir, vživaj zato nebeški mir.
Drugo besedo imam še za tebe, zapuščena sirota, starodavna imenitna Laška, far a. Povej mi, kaj si se pregrešila, da si v 3 letih 4krat udova? — Ali nisi ti svojih pastirjev vredna bila, ki si jih tako hitro zgubila, ali niso oni tebe vredni bili? — Tega razsoditi si jaz ne upam, in to sodbo vsegavedočemu Bogu prepustim.
—	Pa eno vem, kar je tebi potrebno, ako želiš srečna biti, pastirja dobrega, ženina pridnega zopet dobiti. Bere se v bukvah Tobijevih , da je Zara, Raguelova bogata hčer, 7 možev dobila, ki so hitro drug za drugim pomerli. V veliki žalosti je molila nevesta, molili z njo tudi njeni starši in veliki angel Rafael jej pri-pelja poštenega bogaboječega ženina, mladega Tobija.
8*
V Tobijevem imenu prosi Rafael starše za Zaro; ali strah in groza jih je, ne upajo se mu jo dati, ker se boj<5, da bi tudi Tobija pri njej naglo smert ne storil. yNe bojte se, angel očetu reče, on se Boga boji, njemu je odločena; torej je nihče drugi ni mogel imeti'-''. Poročila sta se Žara in Tobija, in sta v srečni ljubezni velike starosti skupaj učakala.
Vsaka fara ima svojega angela varha, po mislih sv. Frančiška Salezija, ki za-njo skerbi, njene prošnje pred Boga nosi, jej pripravlja pastirja, nje vidnega angela, kakor ženina nevesti. — O zapuščeni farmani in farmance, dober pastir je velik dar božji! Oj molite, prosite, naj vam angel vaše fare pravega pastirja pri-pelja, kteremu je vaša fara od Boga odločena. In da bi morali na Jcervavih kolenih prositi, — prosite in molite vsak den, •— vsako nedeljo, in bote prejeli. Vaša žalost se vam bo v veselje spremenila in vašega veselja vam ne bo nihče odvzel. Amen.
X.
Beseda
na grobu mojega očetovskega prijatelja in odgojitelja
Jakoba Pražnikar.
25. julija 1842. *)
(Iz zapuščine pokojnega kneza in škofa A. M. Slomšeka, po nemškem
poslovenjena.)
Joka prijatelj na grobu svojega prijatelja, — učenec pri pokopu svojega učenika, — sin pri mertvaškem odru svojega očeta, in kdo bi jim to njih žalovanje zameril? — Dovolite tedaj tudi meni, dragi prijatelji! da potočim solzo hvaležnosti in ljubezni tukaj na grobu onega, kteri mi je v mojih najlepših pa tudi najnevar-
*) Žal nam je, da ko smo pred 6 letmi pisali življenjepis A. M. Slomšeka, te ,,besede" še nismo imeli pri rokah, ktere dostojno omeniti, bi se bilo tamkaj spodobilo. Toliko rajše jo tukaj priobčimo dn kakor zlato ,,drobtinico" omenjenemu življenjepisu dodamo. —
niših letih prijatelj, učitelj in več kakor oče bil. Kar je meni storil, je znano Vsevedočemu; da pa to očitno povem, mi rajni nikdar ni dal prilike. Sveta dolžnost me priganja, da se poslužim tega mertvaškega opravila, ki je spominu mojega največega dobrotnika posvečen, dnes, ko ne more ne govornika prilizovanje nagibati, pa tudi hvaljenega ne prevzetnost skušati, da vsaj svojim ljubim prijateljem, svojim in njegovim dragim znancem ne z lepo besedo povem, ampak z djanji dokažem, da mi je rajni
1. Oče bil. Od svoje perve kaplanije v Poljčanah je prišel Jakob Pražnikar leta 1812 na Ponkvo, kjer je zibelka mojega življenja stala. Poln svete, mladostne gorečnosti, podoben umnemu vertnarju, kteri se pazljivo po mladih, nadepolnih drevescih ogleduje, je potegnil tudi mene iz temote mojega nizkega stana, me je sprejel v svojo novoustanovljeno šolo, ktero je več mesen-cev v svoji lastni sobici imel, dokler se ni veči prostor našel, ker je število učencev od dne do dne naraščalo. Pa ni še zadosti, da sem bil njegov učenec, kakor nekdaj Atanazij v hiši Aleksandrovi, sem bil tudi njegov domači tovarš, na njegovi strani pri altarju, pri mizi, na poti k bolnikom. In ako je hudo vreme nam šolarjem daljno pot na očetovi dom zabranilo, sem našel jaz, pa tudi mnogi mojih součencev prenočišče v njegovi mali sobici. V spričevanje njegove očetovske do-brotljivosti naj bo rečeno, da je Steininger, njegov učenec, v njegovem stanovanji zbolel, v njegovi postelji v njegovih rokah umeri. Nikdar in nikoli ne bom pozabil toliko prijetnih ur, ki sem jih v njegovi očetovski družbi preživel; bile so najlepše cvetice mojega življenja.
Prilika te „besede" pa je bila nasledna. Kakor se iz te besede razvidi, so rajni J. Pražnikar v oporoki željo izrekli, da bi jim nihče drugi, kakor le njih ljubljeni Slomšek grobnega spomina ne postavil. Slomšek, kakor dekan v Vuzenicah, so vestno to željo izpolnili, in na pokopališči Spodne polskave, kjer so Pražnikar kakor župnik umerli, grobni kamen v cerkveni zid vzidati dali. K tej slovesnosti so povabili več svojih tovaršev, kterim je rajni bil prijatelj in dobrotnik. Na god sv. Jakoba, ki jc bil kerstni patron rajnega, so mu grobni kamen postavili, zadušnice za rajnim obhajali in pri tej priliki to zares milo „besedo" govorili.	Prestavlj.
Kedar sem šolo svojega rojstnega kraja zapustil,— Pražnikar ni zapustil svojega Toneta, kakor me je navadno po očetovsko imenoval. Njegovo skerbno oko je gledalo polno ljubezni povsod za men<5, do tistega strašnega trenutka, da mi je v 16. letu moje starosti žalostno novico v Celje prinesel: ^ Anton! na tem svetu nčmaŠ več matere". Ves potert od nenadomestljive zgube moje prave matere, sem stal zapuščena sirota na poti svojega izobraženja, ko so naš nepozabljivi gimnazijski ravnatelj, Tomaž Hirš, mene tolažeč za desnico, in Pražnikarja proseč za levico prijeli, ter pomembne besede govorili: „Jenjaj jokati, sirota! od zdaj zanaprej bodo te gospod tvoja mati!" Kar so Pražnikar obljubili, so tudi kakor mož beseda dopolnili, dokler niso po smerti mojega očeta tudi na očetovo mesto stopili in me kakor duhovni oče na den nove meše k altarju peljali. Zgodaj mi je Bog vzel moje dobre starše, pa gospod Jakob so mi jih obilno namestovali. Zato, predragi prijatelji! prizanesite mi dnes pervo solzo hvaležnostii, ktero sin na grobu svojega očeta pretaka.
2. Se več nego oče, mi je bil rajni kakor učitelj. Kakor neobdelana celina ste bili fari na Poljčanah in na Ponkvi. Pražnikar pride, oberne najpoprej svoje oči na nadepolno mladino in spremeni svoje lastno malo stanovanje v šolo. Pod njegovim modrim in neutrujenim vodstvom šola lepo razcveta, spomladenskemu vertu podobna, ki je z nežnimi drevesci zasajen. Se živijo in delajo štirje mešniki iz njegove šole, ktere, kakor ponosno izgovoriti smem, si v čast šteje naša škofija. S kako živim ognjem je vedel Pražnikar nam perve verske resnice v serce vžgati, v kako živih podobah nam svete zgodbe razkladati, s kako očetovsko skerblji-vostjo je nad nami čul; to vse služi še zdaj njegovim učencem v najprijetniši predmet sladkih spominov. In kje najdem dostojnih besed, da popišem, kaj je bil on, kakor odgojitelj, zlasti meni, izvoljeni punčici svojega očesa? Ne čuteč svojih zmožnosti sem rastel podoben divjemu drevescu; zoperna se mi je dozdevala celd šola, dokler ni Pražnikar v 11. letu moje starosti najpoprej mojega serca omehčal, da bi si pridobil tudi mojo
glavo. Od tega časa začemši ni nikdar nikoli nijene prilike zamudil, da bi svojih prostih ur ne bil daroval mojemu izobraževanju. Kedarkoli sem prišel na šolske počitnice, si je preljubeznjivo prizadeval, poprejšnje nauke z menoj ponavljati in me pripravljati za prihodnje; le njegovi izvedeni odgojitvi gre hvala, da sem tako srečno napredoval v šolah. Da bi že zgodaj ljubezen do mešniškega poklica v meni obudil, me je že v otroških letih duhovskim opravilom privajal. Poleg njega sem se učil spoznavati lepoto cerkvenih obredov; vedno višej me je vodil v duliovskem spoznanji, dokler ni s svojim meni nepozabljivim govorom mojega mešniškega izobraženja doveršil, kedar me je spremil in mi stregel pri novi meši pred altarjem. — In ako sem si kedaj v svojem pastirskem poklicu za omiko mojega naroda kakoršine koli zasluge pridobil bodi-si z besedo, bodi-si s pismom, pri vseh ima najlepši delež pervi odgojitelj moje mladosti, kterije perve kalf v meni zbudil in k cvetju jih pripeljal. Ce se tedaj Bogu za toliko duhov-skega veselja zahvaljujem, s kterim je dosihmal moje pastirstvo blagoslovil, ali bi ne smel jokati z globoko ginjenim sercem tudi solze najserčniše zahvale za naj-izverstnišim učiteljem moje mladosti, kteri pod to gomilo počiva?
3. Rajni mi je bil pa tudi vselej resnični prijatelj. Ako dozorjeni mož svoje starše zgodaj zgubi, in mu žlahta kakor težka butara zapuščenih dolgov na ramah obtiči, išče rad zavetja in tolažbe v naročji odkrito-serčnega prijatelja. Takega sem našel jaz v Pražnikarji, kteri je prezgodaj za mene umeri. Kedarkoli sem prišel iz svojih šol, in sem v očetovi hiši že tujec postal, pri njem sem bil kakor domfl. Ker mi je bilo odločeno, na neki zmed najtežavniših staj svoje dušno pastirstvo začeti, se je mračna otožnost moje duše polastila; toda moj očetovski prijatelj me je tolažil, mi je pokazal vse nevarnosti novega poklica, in mi je bil močna palica, na ktero sem se vselej varno opiral. Nisem imel ne lastne postelje, ne lastnega stola, da bi bil z njim pre-videl svojo kaplanijo. Spal sem v Pražnikarjevi postelji, pisal pri njegovi mizi ter našel pri njem vsako pomoč.
Ko me je poklicala predobrotljiva božja previdnost iz moje domovine, da bi v tujem mestu gotovo ne lehko službo nastopil, in se me je marsikteri poprejšnji prijatelj in tovarš nekako boječ ogibal, me je moj Pražnikar vselej z razpetimi rokami sprejel rekoč: „Jaz pa se ne bojim svojega Toneta". Skozi 9 let sem bil vsake šolske počitnice v njegovi hiši ne kar prijateljsko, ampak očetovsko sprejet. In ko me je moja osoda na osorne Dravine bregove pripeljala, je bil moj očetovski prijatelj moj edini spremlievavec — pa tudi moja podpora. Srečnega moram zatorej mladenča imenovati, kteri je na poti življenja takega prijatelja našel, ka-koršnega sem jaz v Pražnikarji zgubil. — Toda ne tako — moje upanje mi glasno govori: Nisi ga zgubil. Še njegova oporoka na smertni postelji je živa priča njegove nespremenjene ljubezni do mene. Ne svojim bogatim dedičem, ampak meni je prihranil čast, mu postaviti grobni spominek. In ravno dnes bodi spominu mojega očeta, učitelja in prijatelja slovesno posvečen.
Kaj je bil Pražnikar v svoji javni službi: goreč čuvaj kerščanskega reda in spodobnega zaderžanja, od tega naj pričajo njegove dela. Ene opombe mi rajni vendar ne bo zameril, namreč da vsakega človeka na poti življenja tudi njegova senca spremlja, toliko bolj vidna, svitlejše ko mu solnce obilnih dušnih darov po božji milosti sveti. — Vendar smert zaceli vse rane, in pokrije tudi naše slabosti z zagrinjalom pozabljenja. Solnce njegovega življenja je zatonilo, z njim tudi marsikteri mračni oblak, ki gaje hotel otemniti v teku življenja. Kar mene zadeva, mi žari na njegovem grobu le mila večerna zarja veselih in sladkih spominov in tolažljivega upanja, da se zopet- vidimo unkraj groba.
Zato obernem svoje v solzah vtopljene oči v one daljave, — kjer je nas vseh vesoljna domovina — s trojno prošnjo:
1.	O Bog neskončnega usmiljenja! ne pojdi z njim v sodbo in daj milost najti mojemu očetu; zakaj glej, zapuščeno dete sem bil in on me je sprejel. Ali nisi mar obljubil, da kdor takega otroka sprejme, tebe samega sprejme? O sprejmi tedaj tudi ti njega v presrečne prebivališča svojih izvoljenih!
2.	O Bog večne pravice! daj mu svetiti tamkaj v kraljestvi večne luči; zakaj on je bil moj in mnogih mojih prijateljev učitelj. Vsaj si govoril skozi usta svojega preroka: „Kteri jih mnogo v pravičnosti podučijo, se bodo svetili kakor zvezde vse večne čase". In
3.	Moja denešna poslednja prošnja. Oče nebeški! združi nas enkrat zopet vse v hiši večnega veselja, poverni te dokaz ljubezni mojim bratom in prijateljem tam, kjer ni več nijene ločitve. Amen.
B.
<lgl<t<4ml'@>
pobožnega življenja rajnim v hvalni spomin, sedanjim v redno posnemo.
,Spomin pravičnega bo častitljiv, ime hudobnih pa bo gnjilo."
Prig. 10, 7.
Mihael Piki,
infulirani stolni prost, pervosednik kn. šk. zakonske sodnije, kn. šk. lavantinski konzistorijalni in kerški duhovni svetovavec
itd. itd.
Iz venca duhovništva lavantinske škofije je utergala nemila smert predlansko leto zopet prelepo cvetico , ktera je na vzvišenem mestu dokaj let prekrasno cvetela, s svojo lepoto prav mnoge oki na-sč obračala in s svojim blagim in krepkim duhom prav mnoga serca oživljala in krepčala. Zvenela in zginila je spred naših telesnih oči, naj se toraj v duhovski vert „Drobtinic" presadi, kjer smertna kosa pravice več nema, da se tukaj še lepše, ko nekdaj razcveta in nam marsiktero krasoto odkrije, ktero je poprej le božje oko videlo, pa je svetu neznana ostala.
Cvetlica krasotica, ktero menimo, so mož in mešnik po volji božji, naš rajni infulirani stolni prost Mihael Piki, ki so na god spreobernjenja sv. apostola Pavla leta 1867 v Gospodu zaspali. Njih imč ima toliko večo pravico na dostojno častno mesto v ^Drobtinicah", ker so jim bili od njih začetka do svoje smerti posebno goreč prijatelj, podpornik in sodelavec.
Pa naj tudi on, ki njih življenje popisati namerava, svoje podvzetje opraviči. Dozdeva se mu, da zmed zdaj živečih ni nihče za ta posel toliko opravičen, kakor on, ker je živel celih 24 let z njimi v najserčniši nikdar kaljeni prijateljski zavezi, celih 9 let z njimi bival in živel ter se z njimi vred trudil v enem in istem poklicu in imel priliko, den na den gledati na dno njih poštenega in bogoljubnega serca in spoznavati njih misli in želje, njih trude in žertve, njih žalost in veselje. Da si ga pa tudi hvaležna ljubezen k pisanju nagiba, mu bo vendar-le edina resnica per<5 in roko vodila.
I.
V prijazni vesi „Spodnja hudinja" blizo Celja tik velike dunajske ceste stoji mala hišica, kjer so rajni prost Mihael Piki 24. septembra 1. 1814 luč sveta zagledali. Njih starši so bili za svoje razmere zadosti premožni in tudi resnično pobožni; dobrotniki šolske mladosti in duhovnega stana posebni častivci, tako da so domaČi in ljudski duhovni to snažno in gostoljubno hišo mimo gredč kaj radi obiskovali.
Ker so bile začetne šole v Celji takrat terdo nemške, so jih starši prav zato v mesto k nemški družini na stanovanje dali, da bi se nemškega jezika hitreje privadili in v šolah ložej izhajali. Res so se rajni prost v nemškem jeziku popolnoma vdomačili, da so ga tako spretno in izverstno, kakor le malokdo, rabiti zamogli enako v pisavi, kakor v prostem govoru. Zato so bili pa tudi še mali fantič od svojih učiteljev odbrani, da so pri javni razdelitvi šolskih daril vpričo sijajnega poslušalstva navadno besedo govorili, ktera jim je, kakor so nam pravili, v občno pohvalo prav po sreči iztekla. Ko so v latinske šole hodili, so zopet pri starših stanovali, in menda prav to jim je pomagalo, da v ma-ternem jeziku niso zaostali, ampak vsikdar gorečo ljubezen do njega ohranili. V prijateljski družbi so še v svojih poslednjih letih radi zapeli starodavno narodno pesem v čast sv. Jožefa, ktero so v otroških letih tolikokrat slišali iz ust svojega pobožnega očeta. *) Na teh potih so si marsiktere težave, zlasti pa hudega mraza vžili; enkrat jim je cel6 černilo v žepni posodi zmer-znilo in je malo manjkalo, da tudi oni, že vsi oterpnjeni, niso na potu ostali. Že v tej dobi se je začel razvijati njih posebni značaj, nagnjen do iskrenega in nepre-lomljivega prijateljstva. Za prijatelje so si odbirali vsig-dar pa le součence prebrisane glave in zdravega, nepokvarjenega serca; za vse druge jim mar ni bilo, tako da so mnoge le kar po videzu poznali. Prav ta značaj-
*) Znana pesmica se glasi: Sveti Jožef — stari možek — lepo bivo brado 'ma. — Z nogoj giblje — dete ziblje — ljubo dete Jezusa.
nost, le redka v mladih letih, jih je pa obvarovala vseh zapeljivih in nevarnih tovaršij, ktere so že dokajkrat bile mnogim sicer poštenim dijakom časni in večni pogin.
Po slavno dokončanih latinskih šolah so se po takratni navadi v Gradec v modroslovske šole podali, ktere so enako izverstno doveršili. Zdaj pa je nastopil tudi čas, stan za celo življenje si izvoliti. Ta volitva jim menda težka ni bila, ker so se že od mladih nog v očetovi hiši duhovnih gospodov privadili in se od staršev ljiibezni in spoštovanja do duhovskega stana navzeli. Se ložej pa so se za duhovski stan razločili, ker je tudi njih najljubši prijatelj in součenec, Mihael Plaskan, kterega življenje so Drobtinice leta 1864 popisale, za duhovski stan se razklenil.
Z njim so potovali v Celovec, kjer so v semenišči prav zadovoljno in veselo živeli, in zopet z najbolj iz-verstnimi bogoslovci serčno prijateljstvo sklenili, kterega so skerbno gojili do smerti in svojim prijateljem prav mnogo dobrega storili pogosto tudi z lastnim žertvo-vanjem. Za svojo posebno srečo pa so hvaležno priznavali, da so bili takrat duhovski voditelj semenišča pokojni knez in škof A. M. Slomšek, pod kterega milim pa krepkim vodstvom so veselo napredovali v duhovnem življenji, pa tudi v ljubezni do svojega naroda in nja jezika. Zlasti so mnogokrat hvaležno pripovedovali od veselih ur, ki so jih pri uku slovenske cerkvene zgovornosti vživali, kterega so Slomšek vodili. Pri teh naukih so si zaznamovali mnogih zlatih pravil in zgovornih zgledov, pa tudi Slomšeka pri pridigah skerbno poslušali in opazovali, ter so postali tudi sami obče ljubljen in sloveč pridigar, da-si jim je tudi pri vedno bolehnih persih slabi glas mnoge težave delal. Zavoljo izverstnega učenja in lepega obnašanja so bili že po doveršenem tretjem letu mešnik posvečeni, ter so v prijazni cerkvi sv. Jožefa poleg Celja na angeljsko nedeljo svojo novo mešo peli 3. septembra 1837.
Pa že v semeniških letih se je pokazalo , da je sklenil usmiljeni Bog, jih v svoje posebno varstvo vzeti, njih serce s ternjevim plotom terpljenja zoper vse
nevarnosti in zapeljivosti tega sveta zagraditi, in jim v šoli zvunanjega terpljenja skrivne sladkosti znotranjega življenja razodeti, ter jih tako na stezo više popolnosti napotiti, k kteri so zlasti mešniki Gospodovi poklicani. Ze od rojstva rahlega telesa zo začeli v semenišču bolehati, ter so v četertem letu prav nevarno na legarji za smert zboleli. Več tjednov so silne bolečine terpeli in omahovali med smertjo in življenjem. Špiritual Slomšek so jih obilno obiskovali, tolažili in tudi za večnost pripravljali. Rajtengo za to življenje so že popolnoma sklenili in z mirnim pa zaupljivim sercem že svoje oči upirali v večnost, kamor so menili, da jih že kliče njih Stvarnik. Bog je sicer angelu smerti zapovedal, za takrat še odstopiti od njih smertne postelje; ali ostanki te bolezni jih niso nikdar več zapustili in celo njih življenje v terpljenje spremenili; tako da so bile zanaprej le redke leta, in v mnogih letih le redki dnevi, da so si od svojih težav nekoliko opočiti zamogli. Zares; nosili so jarm Gospodov od mladih dni in prav zato: blagor jim!
n.
Za pervo službo jim je bila tretja kaplanija na Laškem z ukazom od 24. septembra 1838 odkazana, pa še preden so jo nastopili, jih je spremenjeni ukaz za drugega kaplana v Šmarje poklical. Pa le samo pol leta so tukaj služili. Trudom namreč te težavne kapla-nije ni bilo kos njih slabotno tel<5; zlasti ker so si vse svoje dolžnosti preveč k sercu gnali in prenatanjčno opravljati želeli. Prisiljeni so bili za spremembo prositi, in že o šent Jurji prihodnjega leta 1839 so se v Videm za kaplana preselili. Zrak in razmere tega kraja so bile njih zdravju bolj ugodne in še zadosti so okrevali, ter zadovoljno in veselo štiri leta tukaj preživeli. Takratni Videmski župnik in dekan, Juri Alič, so bili znani zavoljo svoje ostrosti in kakor strah mladih duhovnikov. Pikelna so vendar ljubili kakor svojega brata ali sina, in nikdar in nikjer brez njih niso biti zamogli. Pridni in delavni na vse strani, mogočni v oznanovanji božje besede, v svojem obnašanji mili in ljubeznjivi, ponižni
in usmiljeni so bili enako ljubljeni od otrok in odra-ščenih, od zdravih in bolnih in ubogih; še zdaj jih ohranja videmska fara v hvaležnem spominu. Kar jim je prostega časa ostalo, so ga radi obračali v branje bogoslovnih in leposlovnih knjig, kterih so na Vidmu dokaj prečitali, ter obilno pomnožili svoje učenosti zaklad. Takrat je v naših krajih še zimski led pokrival in dušil pravo cerkveno življenje; cerkveni časniki, ti krepki buditelji cerkvenega duha so bili takrat celd med duhovstvom še bele vrane. Pa vroče serce mladega kaplana Pikelna te merzle duhovske zime, ki jih je od vseh strani obdajala, ni moglo prenašati. Brez odloga so si omislili za takrat sloveči časopis: „Kath. Kirchenfreund fiir Siiddeutschland", da bi iz njega serkali obilnišo ljubezen in sočutje do cerkve in se sami ogrevali pri lepih zgledih verlih duhovnikov. Tako tedaj niso hotli zaostajati ali le od daleč šepati za urno tekočim časom, temuč želeli so ga v svojem duhu še prehiteti, ter se tako pripravni storiti, da bi kedaj še sami sposobni bili, v sercu drugih zbujati cerkveno mišljenje in življenje. Zavoljo te vsestranske izobraženosti, nenavadne modrosti in odkritoserčne prijaznosti so jih že takrat visoko čislali duhovni sosedje in svetna gospoda. Zlasti mladi pa tudi starejši duhovni so jih kaj radi obiskovali in pri njih iskali pa tudi našli poduka in dobrega sveta; in vsaka družba si je v čast štela, med seboj imeti mladega videmskega kaplana.
Toda ljubezen in hvala tega sveta je jako nevarna za znotranje bogoljubno življenje, zlasti v nja začetku. Podobna je rji na cvetečem klasovji, ktera sad poprej umori, kakor dozoreti zamore. Teh nevarnost, — kakor se nam kažejo iz rajnega poznejših lastnih spisov, — pa je hotel križani Zveličar oteti svojega ljubljenca, kterega si je v više namene odloČil. Poljubil ga je ter vnovič položil na posteljo bolečin in terpljenja. Koze, znana huda bolezen, jih tako silovito napadejo, da niso ne sami, ne drugi več mislili na mogočnost ozdravljenja. Zopet so imeli obilno priliko, premišljevati minljivost in nečimurnost vseh posvetnih dobrot; zopet je bilo treba, posloviti se s tim svetom in pripraviti se za pot
v večnost. Angel smerti je moral sicer tudi to pot še odstopiti; okrevali so, pa le po malem in nepopolnoma. Dolga in huda bolezen je že poprej slabotne telesne moči za vso prihodnost še huje podkopala in poderla.
Na strani postaranega župnika zdaj pač niso bili več zmožni, skoraj sami nositi butaro pastirstva; tudi visoko škofijstvo je to spoznalo, ter jih spomladi 1.1843 v Brašlovče za kaplana prestavilo, kjer so še tovarša v službi imeli. Krepkejši tamošni zrak je kaj dobro d61 njih oslabljenemu zdravju. Kakor vnovič so oživeli, zopet veselo in krepko se pastirstva prijeli in akoravno so le poldrugo leto v Brašlovčih bivali, so vendar še v poznejših letih pogosto ponavljali, da čas brašlovške službe se jim zdi najsrečnejši v celem življenji. Jih je pa tudi res hvaležna ljubezen farmanov, da tako rečem, na rokah nosila; vse in povsod je govorilo le od Pi-kelna, pri njih pridigah in keršČanskih naukih je bila cerkva napolnjena, in kakor vsi farmani še zdaj enoglasno terdijo, je za njih dobo napočila za brašlovško faro vesela spomlad novega duhovnega življenja.
Ko so se tako šest let vadili v raznih opravilih dušnega pastirstva in posledno leto tudi izpit za samo-stalno pastirsko službo iz vseh predmetov izverstno opravili, so dozoreli za višo in imenitnejšo službo, ktero jim je božja previdnost odloČila.
m.
Od leta 1838 do leta 1844 so bili sedanji kerški knez in škof Valentin Wiery špiritual v celovškem semenišči. Bila je namreč navada, ker so se v celovškem semenišči šolali bogoslovci kerške in lavantinske škofije, da so bili špirituali vselej izbrani izmed duliov-stva lavantinske škofije. V jeseni 1. 1844 pa so bili špiritual Valentin Wiery povzdignjeni v korarja Lavantinske stolne cerkve. Iskali so jim vrednega naslednika, in Bog je obernil serce in oči pobožnega škofa Frančiška Kutnarja na mladega brašlovškega kaplana Mihaela Pikelna, akoravno jih osebno šo niso poznali. ►Škof jih tedaj k sebi pokličejo in po kratkem pogovoru
spoznajo, da so vredni lepega slovesa, kojega so po vsej škofiji vživali.
V jeseni leta 1844 na god sv. Lukeža so dospeli v celovško semenišče. Pisavec tega je bil takrat bogo-slovec tretjega razreda. Ko so pervokrat med nas stopili, so med drugim blezo tako-le, kolikor se še spominjamo, govorili: „ V kratki, komaj šestletni službi mini bilo mogoče te častne in imenitne službe zaslužiti. Toliko bolj si hočem prizadevati, jej vse, kar sem in kar zamorem, žertvovati. ... Ponujam vam toraj celo svoje serce, vso svojo ljubezen, vse svoje moči: pripravljen sem, ves in edino le kar za vas in vaš blagor živeti. Prosim vas, darujte pa tudi vi meni svoja serca; bodo mi najdražji zaklad, kteri mi je bil kedaj izročen."
Kar so s temi kratkimi besedami obljubili, so vestno dopolnovali vse štiri leta, dokler so po božji volji to službo opravljali. Znani prigovor pravi, da še Bog ne more vsem ustreči, koliko manj tedaj kterikoli Človek. Tudi špiritual Piki so vseskozi grenko resnico tega pregovora okušali. V tem ko se je prav mnogim njih obnašanje dozdevalo gola pa modra ljubezen, so tožili drugi Črez preveliko ostrost in prenapete zahteve. Pa bodi-si njih prijatelj ali neprijatelj, vsi smo bili prisiljeni spoznati, da blagor bogoslovcev je bil edini zapo-padek vseh njihovih misel, in vse njih želje in težnje le v to obernjene, iz nas zrediti dobrih in krepkih meš-nikov, polnih cerkvenega duha in pastirske vneme.
Delali so zares neutrujeno; brali veliko, pa še več premišljevali, kako bi zamogli v svojih naukih razjasniti vsako duhovsko tfemo in omehčati in ogreti vse serca; zato so bili njih ogovori vselej globoko premišljeni, djanski in ognjeni, in velikokrat so nas pokojni prepobožni ravnatelj Wiceling opominjali, naj bi si iz špiritualovih nagovorov eno in drugo zaznamovali in zapisali, ker takih naukov utegnemo težko kedaj več slišati. Zlasti pri duhovskih vajah so si blagi mož toliko prizadevali, da se nam je večkrat dozdevalo, da mora opešati njih slabo telo pri tolikem trujenji in gnanji. Vendar njih zdravje pri vsem tem te leta ni slabelo, ampak bi rekel, se še krepilo. Tudi tukaj je pokazal
Drobt. m leto 1869.	9
Bog, da je pri njem vse mogoče, in da vselej, kedar in dokler delo hoče, tudi potrebno moč daje, in Če moč odvzame, s tim tudi očitno pokaže, da tega ali onega dela od nas več ne tirja in noče; kar nam bodi vsem, ki to beremo, v milo tolažbo. —
Svoje delo pa so podpirali z dvojno močno podporo : z zgledom in z molitevjo. Kar so nas učili so tudi sami storili. Zatajevanju, ki so ga od nas tirjali, so se sami v še obilniši meri podvergli; poterpežljivost, ki so nam jo kakor bistveni značaj pravega učenca Kristusovega popisovali, smo gledali nad njimi kakor v živem ogledalu pri tolikih telesnih in dušnih britkostih, ktere so jih zadevale; ljubezen, ktero smo se učili spoznavati kakor zlato jedro in skrivni živelj vseh drugih čednost, so nam zlasti sjajno kazali pri bolnikih, ktere so obilno obiskovali, prav po očetovsko tolažili in tudi iz lastnega podpirali, in pri svojih nasprotnikih, kterim so urno in radi vsako žalenje odpustili in jih še z dobrotami že takrat, pa tudi v poznejših letih obsipali. — Pri vsem tem pa se niso na svoje moči kaj zanašali, ampak s sv. Pavlom svoje oči in serce le k Njemu obračali, kteri edini rast in blagoslov daje Človeškemu trudu. Molitva je bila njih počitek, njih tolažba, njih edino zaupanje. Zgodaj v jutro in pozno na večer smo jih dokaj la-at lehko našli pred sv. rešnim Telesom klečati in v tihi molitvi zdihovati. Semenišče brez sv. rešnega Telesa se jim je zdelo, kakor telo brez serca in duše. Oni so tedaj bili, ki so kerškega škofa prosili, da bi smelo presveto Telo v semeniški cerkvi vedno shranjeno ostati, in ker se je pomislilo, da bi vlada ne utegnila dovoliti potroškov za večno luč, so se sami ponudili, jih plačati, kar pa vendar, hvala Bogu, ni bilo potreba.
Ni pa na svetu ne tako modrega, ne tako pobožnega , da bi ne našel pri drugih še kaj posnemanja vrednega, in da bi se ne mogel še kaj koristnega od njih učiti; vsi čutimo, da drug druzega dobrega sveta in zgleda potrebujemo. Tudi špiritual Piki so bili v ponižnem spoznanji samega sebe pregloboko vkoreni-njeni, da bi te resnice ne bili spoznali in občutili. Kolikor so se tudi trudili, dozdevalo se jim je vendar-le
vse pomanjkljivo; hrepeneli so za sebe in sebi izročeno semenišče po viši popolnosti. Takrat so zlasti sloveli zavoljo razumnega in uzornega vodstva mladega du-hovništva pokojni graški špiritual dr. Alojzi Slor. Komaj so tedaj g. Piki pervo leto v novem poklicu doveršili, so hiteli v Gradec, se tamkaj vdeležit duhovskih vaj in se s Slorom pogovorit, kakor učenec z učiteljem. Večkrat so ga pozneje še obiskovali in v vedni dopisni zavezi z njim ostali. Takrat sploh se je po avstrijskih škofijah vzačel prebujati krepkejši cerkveni duh, in špi-ritualu Sloru v tem ne gre najmanjša zasluga. Daleč namreč po raznih škofijah okoli so jih vabili pobožni škofje, da so obhajali duhovske vaje in v Bogu prenavljali njih duhovništvo. *) Veliko so koristili z živo besedo, še več pa s svojimi neumerljivimi spisi. Po takem uzoru tedaj so želeli tudi g. Piki prenoviti celovško semenišče. Kdorkoli pa je že kedaj imel opraviti z vodstvom kakega zavoda, dobro vč, da je jako težko, že vpeljani in po večletni vaji posvečeni strogi red ohraniti, neskončno težej pa še, ene in druge razvaje odpraviti in ostrejši red vpeljati. Tudi g. Piki so si s svojim blagim prizadevanjem mnogo britkih skušinj nakopali in morebiti najtežji križ celega življenja si na rame naložili. Prišlo je namreč med tem viharno leto 1848, ko napačno umljena svoboda ni vznemirila kar svetnih družb in napravila po sredni Evropi vesoljni prevrat, ampak je s siloj terkala tudi na vrata cerkvena, ter po cerkvenih zavodih in samostanih dokaj zmešnjav porodila. Tfi in tam so rajše cerkvene zavode urno za-perli in mladost razpustili. Ni se tedaj čuditi, daje duh upora, od zunaj poclpihovan , pot našel tudi v celovško semenišče. Napravila se je prošnja s precej mnogimi podpisi do kneza in škofa Slomšeka, da naj odstranijo špirituala Pikelna itd. — Kako da je moralo tako početje zaboleti očetovsko serce Pikelnovo, vsak lehko presodi; vendar z mirno vdanostjo v voljo božjo so vzeli tudi ta pre-grenki kelh iz rok Gospodovih, ter sami ponižno prosili
*) Tudi v lavantinski škofiji so oni perve duhovske vaje obhajali v jeseni 1. 1847.
škofa Slomšeka, da naj pridejo in vso tožbo preiščejo, da iz serca radi popravijo, ako so kaj zakrivili. Škof pridejo , vse tožitelje zaslišijo , pa tudi urno spoznajo, od kod vse to izvira in kolika krivica se gorečemu špiritualu godi. Huda nevolja jih prime in njih razsodba je bila, vsem tožiteljem dati slovd. Ta sodba pa je bila za milo serce Pikelnovo še huja, kakor krivična tožba. Milo prosijo škofa, da naj se zavoljo njih nihče ne kaznuje, da naj se mladosti spregleda, njim samim pa podeli ktera druga služba. Dolgo se branijo žaljeni škof ti prošnji uslišati, poslednjič vendar dovolijo obe. Brežka fara je bila ravno razpisana, za njo so g. Piki prosili in jo tudi prejeli. — Da pa vendar vso resnico, kakor smo dolžni, povemo, moramo pristaviti, da so g. Piki v poznejših letih, zlasti kakor ravnatelj mariborskega semenišča večkrat izrekli, da so zares v mnogih rečeh se prenaglili; — pa tudi to, da so mnogi takrat zapeljani učenci Čedalje bolj svojo zmoto spoznavali, ter jih zanaprej do smerti ljubili kakor očeta. Ta prelepa sprava je zacelila vse poprejšnje rane; časti enako učitelja kakor učence, zdaj pa množi, kakor zaupamo, rajnemu v večnosti nebeško krono. — V znamenje zaupanja, kojega sta oba škofa: lavantinski in kerški v nje stavila, so bili v teh letih od lavantinskec/a, škofa za konzistorijalnega, od kerškega škofa pa za duhovnega svetovavca izvoljeni.
IV.
Mesto Brežice na bregu Save blizo horvaške meje silno prijazno stoji in spada k videmski dekaniji. Ime Pikelnovo je bilo tedaj že iz prejšnjih let tamkaj dobro znano. Mestnjani so jih hotli slovesno sprejeti, ali Piki so se cel6 nenadoma, ako se prav spominjamo, 1. oktobra 1848 na vse zgodaj pripeljali ter se brez odloga v cerkvo podali in sv. mešo služili. Roženkransko nedeljo so bili slovesno v cerkvo peljani in od č. g. videm-skega dekana faranom predpostavljeni. Prav po preroško, kakor se še spominjamo, so jim dekan v svojem ogo-voru rekli, da naj z ljubeznijo sprejmejo ovčice v svojo
očetovsko skerb, dokler jih previdnost božja na višo stopinjo ne pokliče.
Kako hočemo njih farno pastirovanje popisati? Da v kratkem rečemo: prizadevali so si vestno, dopolniti povelje Kristusovo, da bodi dušni pastir luč sveta in sol zemlje. Luč svoje fare so bili z lepim zgledom, v svojem zaderžanji in po lepem kerščanskem redu, ki so ga v svoji hiši imeli; in sol svoje fare so bili po svoji modrosti in učenosti, s ktero so zamogli ne kar pred priprostimi, ampak tudi pred učenimi kerščansko vero in čednost zagovarjati; zato jih je pa tudi enako ljubila in spoštovala gosp6da v mesti, kakor kmetje na deželi. Vestno so tudi dopolnili, kar so jim g. dekan pri vpeljevanji na serce položili, da so farni cerkvi omislili novo prav lepo in slovesno zvonjenje in turnsko uro, česar obojnega je do tistih dob pogreševala.
Tako so srečno in zadovoljno, da-si tudi pri pičlih dohodkih, štiri leta tukaj živeli; ali dalje bolj so pešale zopet njih moči in se ponavljale prejšnje bolezni, da so gostokrat komaj še toliko moči imeli, da so zamogli na prižnici govoriti, in večkrat pisavcu tega svoj strah razodeli, da se bojč, da v kratkem več na prižnico ne bodo zamogli. Bog pa tem, ki ga ljubijo, vse v dobro obrača. Leta 1852 je bilo pri škofijski cerkvi korarstvo izpraznjeno. Od več strani so bili Piki prošeni in nad-legovani, naj se za korarstvo oglasijo, ker bi se jim v tej službi ne bilo treba toliko s pridigo vanj em mučiti. Dolgo se niso hotli vdati, rekli so namreč, da jim ni jasno, ali bi bila to volja božja ali ne. Poslednjič vendar sklenejo ves svoj stan škofu Slomšeku razo deti, in jih prositi za razsodbo, kaj bi jim bilo storiti. Silno mil in očetovsk odgovor so od škofa prejeli, v kterem odobravajo škof sv&t njih prijateljev, ter jih zagotovijo, da bodo z veseljem pri škofijstvu sprejeti.
Med rajnega spisi, ki jih te dni pregledujemo, najdemo tudi pridigo z napisom: „Pridiga na belo nedeljo 1852. — Pervo obhajilo otrok; moja poslednja pridiga." Govorili so od sreče in tolažbe sv. Obhajila, ter k sklepu vzeli od Brežčanov slovd, ktero nam bodi privoljeno, tu-sem postaviti.
„Zakaj pa ravno dnes od sv. rešnjega Telesa govorim ? Ne samo zato , ker otroci te fare dnes svojo pervo obhajilo obhajajo; tudi ne samo zato, da bi vi odraščeni se spomnili vesele ure svojega pervega obhajila, in ponovili sv. obljube, ki ste jih takrat storili: temoč še zlasti zato, ker jaz dnes kakor vaš dušni pastir poslednokrat, od tega sv. mesta z vami govorim in vam za odhodnjo kaj boljšega, bolj svetega in bolj zveličavnega izporočiti ne vem in ne znam, kakor sveto spoštovanje in gorečo ljubezen do tega presv. Zakramenta, kterega je tudi Jezus ravno takrat postavil, ko je slov6 jemal od svojih učencev in jih zapustil v sredi hudobnega sveta. Naj bo krona mojega pastirskega prizadevanja v tej fari, posebno krona naših postnih pridig, ki smo jih, še ni dolgo, končali, da bote prav pogosto in pobožno prejemali ta sv. Zakrament, da deležni postanete nja nebeške moči in zveličanskega sadu ter poroštvo in okus one nebeške večerje imate, ktero vam je Bog za prihodno večnost pripravil."
„Ali če se oče od svojih otrdk, pastir od svojih ovčic loči, in sicer loči za vselej, takrat bi še rad celo svoje serce pred njimi razodel, in jim še enkrat vse nauke ob enem ponovil, ki jim jih je poprej pri raznih priložnostih dajal, da bi jih toliko globokeje v njih serce vtisnil. •— Kje je sin, kje je hčer, kteri bi poslednja beseda očetova globoko v serce ne segla? Ali bi se našel prijatelj s tako terdim sercem, da bi ga poslednja prošnja njegovega prijatelja ne ganila? Zaupam tedaj, da najdejo tudi moje besede v vaših sercih dobro zemljo, vsaj so moj poslednji nauk — moja poslednja prošnja. — Trojno skerb vam za slovo izročim:
1. Perva skerb naj zadeva vale hiše — vaš dom, ljubi farmani. Mesto, kjer je vaša zibelka tekla, kjer ste pervokrat sladko imč: oče — mati, izgovorili — vam gotovo častito bo. Tukaj ste vi, zakonski! pervi varhi, pervi oskerbniki. Svet vam tedaj bodi vaš zakonski stan, dopolnujte zvesto in natanko svoje velike in imenitne zakonske dolžnosti; v sveti ljubezni in kerščanski zastopnosti med seboj živite; pomagajte drug drugemu za časno srečo, še bolj pa za večno zveličanje. Grorjč
tistemu zakonskemu možu, tisti zakonski ženi, ki svoje dolžnosti slabo dopolnuje ali celd opusti, se zoper zakonsko ljubezen ali zvestobo pregreši! Oj ljubi zakonski možje in žene! živite tako, da bodo vaši zakoni živa podoba svete zaveze, ktera Kristusa, Gospoda našega s sv. cerkevjo, nja neomadežano nevesto veže. — Ne pozabite pa tudi, da ste pervi dušni pastirji svojih hiš; skerbite tedaj, da bo vaša hiša perva in prava šola spoznanja božjega, da bodo vaši mlajši, sini in hčere, v kerščanskem nauku dobro podučeni, da bo strah božji v vaših hišah prebival. Posebno ve matere svoje sv. dolžnosti ne pozabite, da ker z otroci toliko opravil in skerbi imate, pred vsim v njih mlade in mehke serca ljubezen do Boga zasadite. Lepi nauki dobre matere so juterna zarja za nedolžnega otroka. Dete skerbne matere se utegne zmotiti, zamore pasti — in grešiti, ali pogubilo se ne bo. Pa tudi vi očetje podpirajte to, kar matere začnejo , in skerbite za boljše čase skozi boljše ljudi. Izredite, kakor sv. apostol opominja, svoje mlajše v strahu božjem in pripravite tako skozi boljšo izrejo otrok zemlji srečo, nebesom pa veselje. Spomnite se, da ste luč svojih hiš, da otroci nad vami nikdar nič grešnega, nič kar sta Bog in cerkva prepovedala, ne zagledajo. Gorjč vsakemu, po kterem pohujšanje pride, sedemkrat gorjč pa staršem, kteri lastne otroke pogubijo! — Pa tudi nikdar ne pozabite, kakor gospodarji in gospodinje svojih hiš, kar sv. apostol Pavel govori: „Kdor za svoje, zlasti za domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika". Glejte toraj na domače, na podložne in posle, ker ste po besedah sv. Avguština škofje svojih hiš in toraj pred vsim skerbeti morate, da Bogu lepo služijo in v vaši službi nebes ne zapravijo."
2. „Veliko jih pa na sveti živi, ki nčmajo ne lastne strehe ne lastnega pohištva, ki po vsi pravici reči za-morejo, da so tujci na zemlji; žalostno bi tedaj zares bilo, ko bi imel Človek eden edini dom tukaj na zemlji. Zato nam je usmiljeni Jezus v svoji nezmerni ljubezni drugi dom na zemlji pripravil in zapustil; dom, kjer je vsak, bogatin in berač doma; dom, v kterega vsak,
imeniten kakor reven, star kakor mlad, priti sme in zamore; dom, v kterem se kristjan s svojimi brati in sestrami združi in svojega pravega očeta najde. Te dom je za vsako okolico ali faro farna cerkva, tempelj živega Boga, v kterem je vsak, ki v fari prebiva, doma. Da, ljubi moji! farna cerkva je duhovski dom vseh farmanov, najsvetejše mesto cele fare, posvečena očetova hiša največih dobrot in gnad božjih, prave vrata nebeške za vse farmane."
„In glejte, vaša druga skerb^ naj ravno vašemu drugemu duhovskemu domu velja. Oe v hišo stopim, in notri vse snažno in lepo najdem, spoznam, da skerbno gospodinjo ima; če po polji grem, lepe križe ali kipe zagledam, delavce veselo prepevati slišim, si mislim: v tem kraji prebivajo ljudje dobrega in bogoljubnega serca; če v farno cerkev stopim in jo z vsim potrebnim lepo prevideno in oskerbljeno najdem, se ne bom motil, če pravim: tukaj so pobožni, v resnici kerščanski farmani".
„Da ljubezen do te svoje farne cerkve imate, ste meni živo pokazali, ker ste že veliko za nje olepšanje in za povišanje službe božje storili; glejte, da še tudi to poravnate, kar dospeti vam hudi časi in slabe letine niso dopustile. — Pa tudi zanaprej ljubite svojo farno cerkvo. Z veseljem in z gorečnostjo obiskujte tukaj službo božjo ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ter posvečujte den Gospodov, kakor nja sv. zapoved ve-ljeva. Žegen božji je le tam doma, kjer se nedelje in prazniki prav in pobožno posvečujejo; na božjem žegnu pa je vse ležeče. Skerbite toraj, da svoji farni cerkvi nečasti ne delate skozi nespodobno zaderžanje pri službi božji ali opuščanje tajiste; da se pa tudi nedeljam in praznikom nečast ne zgodi ne skozi pijančevanje, ne skozi obiskovanje slabih tovaršij in pregrešnih krajev; — da se pa tudi nečast ne zgodi skozi hlapčevska dela, kakor se po navadi godi, dokler ljudje zavoljo svojih kupčij in posvetnih opravil zlasti te dni toliko potov imajo, vozarijo, pohujšanje dajejo in še druge motijo v njih najimenitneji dolžnosti."
Raz uri altarja in kancelna naj vam spovednica in sv. tabernakelj posebno sveto in čestito mesto bo. Pogosto in vredno prejemajte sv. zakramente posebno v svoji farni cerkvi. Pogoste spovedi so neusahljivi studenec najveČih dušnih zakladov. Skozi spoved se tvoja duša, o kristjan! očisti, ozdravi in za dobro pripravna stori. Naj vam bo tedaj ljub in drag ta sodnji stol usmiljenja božjega, da vam bo nekdaj tudi sodba božje pravice lehka in vesela. Skerbite, da vam bo vsaka spoved stopinja bližej nebes, zakaj mi ne vemo ne dneva ne ure, ob kteri Gospod pride , nas tirjat pred svoj sodnji stol, da kedar pride, nas pripravljene najde."
„Je spoved zdravilo za našo dušo, je zakrament sv. rešnjega Telesa — te čudež ljubezni božje — živež za njo. Sv. obhajilo našo očiščeno dušo v dobrem vterdi, nas z Jezusom združi, skoz njega pa z nebeškim Očetom, dokler nas med seboj v sv. ljubezni zveže. Ali ni torej žalostno, da jih je toliko tak(5 silno mlačnih do tega najsvetejšega Zakramenta, in da mnogi še poslušati nočejo, kedar jih Jezus toliko ljubeznjivo k svoji mizi vabi? Zato je pa tudi toliko slabih med nami, ki spijo nevarno spanje dušne smerti. Naše serca brez ljubezni biti ne morejo. Če Jezusa v sv. rešnjem Telesi ne ljubijo, ljubijo pa svet in greh in se s svetom po-gubijo. Vredno in pogosto obhajilo je zastava večnega življenja v nebesih."
3. „In ravno skerb za sv. nebesa, — te nas tretji dom, — naj bo tretja skerb, ki vam jo dnes izročim. Le eno je potrebno, veli Jezus, naš Gospod, in to edino potrebno je skerb za sv. nebesa. Ni je veči nesreče, kakor grešiti, žaliti Boga, in pravico do sv. nebes zgubiti. O premislite kristjani moji! in spomnite se, kaj je greh, kaj greh da in kaj greh vzame, gotovo prostovoljno grešili ne bote. Sv. Krizostom pravi: ^Kristjan le eno samo nesrečo pozna in ta je: Boga s smertnim grehom žaliti". Varujte hudega drug druzega, varujte se zapeljevanja in pohujšanja: kratko je grešno veselje — dolga žalost — strašna nesrečna večnost. Naj vas vojska zoper hudo ne prestraši; glejte in premislite: Plačilo, za ktero se vojskujemo, so sv. nebesa. Tamkaj
bo nekdaj Jezus sam naš plačnik. On nam bo dal tam krono vere, da bomo Boga gledali, gledali to, kar smo tukaj verovali; — nam bo dal krono upanja, da bomo posedli, kar smo tukaj pričakovali; — nam bo dal kraljevo krono ljubezni, ter nam bo svoje presveto serce pokazal, v kterem bomo zapisano brali: Anton, Franc, Janez . . . Marija, Barbara, Ana ... jaz te ljubim. O kolika sladkost, v serce Jezusovo gledati in notri svoje ime zapisano brati."
„Ali naj končam. Izročim vas večnemu Bogu in nja svetnikom. Vašemu farnemu patronu sv. Lorencu, da bi on, ki je za sv. vero kri prelil, veliki zaklad sv. vere med vami ohranil. Izročim vas presvetemu sercu Jezusa in Marije, da bi tukaj našli zgled življenja, luč v tarnali, tolažbo v britkostih, serčnost na smertno uro. Eno prošnjo še. Molite za mene, molite posebno , če bote slišali, da me je smert peljala pred sodnji stol Kristusov, da dam odgovor za vaše duše. Tudi jaz vam obljubim, da vas ne bom nikdar pozabil, ampak vselej in povsod molil za vas: da tudi vi srečno svoj tek dokončate in se na sodnji den zopet veseli snidemo na desnici Jezusa Kristusa in se v nebesih z njim radu-jemo na veke vekov. Amen."
V.
1.majal. 1852 so bili kakor korar pri stolni cerkvi v št. Andreji na Koroškem vmesteni. Tukaj in v tej službi so bili prav in popolnoma mož na svojem mestu, in vse poznejše dogodbe njih življenja pričajo, da jih je sama previdnost božja v to službo pripeljala, v kteri so se toliko trudili za blagor škofije, nam toliko lepih zgledov v posnemo zapustili, ter bili rajnemu škofu Slomšeku v težavnih poslih posebna podpora in v brit-kih urah posebna tolažba; v vsem ne toliko njih pomočnik, kakor njih najiskrenejši prijatelj.
Najverjetniši je oni življenjepis, ki ga človek s ponižnim spoznanjem samega sebe sam spisuje pred očmi vsevedočega Boga, ne zato da bi ga drugi brali, ampak da bi sam v njem našel najkrepkejši nagib k vednemu
boljšanju svojega življenja in k neutrujenemu hrepenenju po viši popolnosti. In tak življenjepis so nam rajni Piki, od te dobe začemši, zares zapustili. Po njih smerti se je namreč našel med njih spisi obširen dnevnik v pet precej debelih zvezkih, v kterem dajejo pred Bogom in svojo vestjo odkritoserčni račun od vsega svojega djanja in nehanja. In da si je tudi od časa do časa zavoljo premnogih opravil in bolelmost nekoliko pre-tergan, nam daje vendar prelep obraz njih možatega in bogoljubnega značaja.
Takega bisera shraniti v svojih predalih, še niso dosihmal prilike imele naše „Drobtinice", in kdo vč, kedaj jim zopet enaka prilika dojde. Toliko rajše bomo tedaj bolj globoko segli v bogati zaklad tega dnevnika, da si tudi življenjepis nekoliko obširniši naraste. Vsaj tudi mnoge čertice tega dnevnika pojasnujejo novejšo zgodovino naše škofije, kakor tudi mnoge okoliščine življenja Slomšekovega, ob enem pa utegnejo morebiti mnogim bralcem biti v spodbudo, da se tudi sami lotijo enakega dela, kar bi pač nas vsakemu jako služilo v lastno in v zveličanje onim, ki so naši skerbi izročeni. — Perve leta je dnevnik pisan v nemškem, poslednje leta v slovenskem jeziku. Mi pa bomo iz lastnega peresa le toliko dodajali, kolikor je treba v pojasnjenje ene in druge tvarine.
Moj dnevnik.
Začet 1. januarja 1854.
1. januarja. „Kar je Človek, je hotel tudi Kristus biti, da bi zamogel tudi človek biti, kar je Kristus". Te izverstne besede velikega cerkvenega učitelja in kartaškega škofa sv. Ciprijana, me dnes — na osmino milostnega rojstva G. N. J. K. opominjajo prevažne in svete dolžnosti, da nasledujem Jezusa Kristusa, mojega Gospoda in Učitelja, ter ga oblečeni po besedah apostolovih. Ce tudi za celo moje življenje, bodi vendar v tem novem letu za mene posebna naloga: nasledo-vanje Jezusa Kristusa. Te sv. sklep storim dnes v tem
resnem in tehtnem trenutku Človeškega življenja in hočem božje dete Jezusa ponižno prositi, da blagovoli v moje serce priti in v njem prebivati, in da iz njega vsako ljubezen prežene, ktera se na njega ne obrača, ter mi po svojem usmiljenji dodeli, da mi bode to leto — leto blagoslova in zveličanja.
"29. jan. „Hočeš jezo premagati, pridobi si krotkosti in poterpežljivosti in premišljuj, koliko hudega so judje prizadeli G. N. J. K., kako pa se preljubeznjivi Gospod ni jezil, temoč še molil je za-nje rekoč: „Oče odpusti jim, ne vejo, kaj delajo". Teh besed sv. Efrema se spominjam dnes ob godu sv. Frančiška Salezijana, kteri je po naturi bil toliko občutljiv, pa se vendar tako premagoval, da se ni nikdar slišala žal beseda iz njegovih ust. Oj da bi te sv. škof, kterega posebno češčenje sem za te mesec si naložil, izprosil tudi meni toliko potrebno čednost lastnega premagovanja in krotkosti pri Bogu preusmiljenem!
Tukaj pristavljamo, da so bili ranjki po naturi silno nagnjeni k nagli jezi, in da so imeli zoper to nadlogo do smerti liudo vojsko.
1. febr. „Yeličastno je, umreti za te svet in vstati za Boga". S premišljevanjem teh besed sv. Ignacija, kterega god cerkva dnes obhaja, hočem novi mesec začeti. Podpiraj me, o Gospod! po priprošnji sv. apostola Matija, kterega si za posebnega patrona tega mesca izvolim, da nič ne iščem, kakor le tebe, da svetu odmerjeni in le tebi živim.
24. febr. God sv. apostola Matija, mojega mesečnega patrona. Živo me spominja denešni god nesrečnega izdajavca Judeža, na kterega mesto je bil izvoljen sv. Matija. „Velika je dostojnost mešnikova, pa tudi velik nja padec, ako zoper njo greši". Sv. Hier. — Zato se moramo mi mešniki s strahom in trepetanjem truditi za svoje zveličanje, da v tem, ko drugim v nebesa pomagamo, se sami ne pogubimo.
1. marca. Pepelnica. Pri sv. opravilu vpepeljenja so me obhajale resne misli na neogibljivo smert. Koristne so te misli, spodbadajo delavnost, učijo minljivost in nečimernost vsega posvetnega, ravnajo na ponižnost,
zoper greh pa so močno orožje. — Te pervi den štir-deset denskega posta naj ima za prislovico besede sv. Krizostoma: „Posti se , ker si grešil; posti se, da ne boš grešil; posti se, da milost zadobiš; posti se, da za-dobljeno milost ohraniš".
19. marca. Praznik sv. Jožefa, mojega patrona za te mesec. Deviški ženin deviške Matere božje, kteri je v objemanji Jezusovem že na tem svetu nebeške sladkosti okuševal, naj meni, ki vsak den prečisto Jagnje božje v svojih rokah deržim in v svojem sercu sprejemam , pred božjim tronom izprosi čisto serce in čisto dušo!
21.	marca. Dnes pred dvema letoma mi je umerla moja sestra Ana. Bila je nedelja; imel sem ravno zgodno opravilo, ko je smert njeno dolgo terpljenje končala. Bog jej bodi milostljiv, kteri je nam v tolažbo govoril: „Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, akoravno umerje". (Joan 11.)
30. marca. Dnes ob 1 popoldne nas je zapustil škof Baraga, kteri je včeraj na večer tu-sem prišel, obiskat našega milostljivega škofa. Prečastita, prepri-jazna prikazen; mož, prav apostoljski! Njegovi spre-obernjeni Indijani ga ljubijo kakor očeta, in sicer po pravici, zakaj iz divjih stvari jih je prerodil v nravne in srečne ljudi po svojih pridigah, ktere spremlja vedno in čudapolno žertvovanje. Bog ga ohrani še dolgo njegovi mladi Čredi, blagoslovi njegove prizadevanja in napolni z enako apostoljsko ljubeznijo dvanajst mešni-kov, kteri ga spremljajo v podporo v nja zdaj še bolj obširnem pastirstvu.
19. aprila sem se na pot podal v Beč v spremstvu mil. škofa k slovesnemu obhajanju poroke Njih apostolj-skega veličanstva.
22.	aprila sem bil in obedoval v Sonbrunu, ter o pol šestih na večer z lastnimi očmi gledal veličastni prihod cesarjeve neveste.
23.	aprila. Ob 5 popoldne sem v koroški cesti gledal preslavni vhod cesarjeve neveste v cesarjev dvor.
24.	aprila. Ob 7 na večer sem stregel mil. škofu v Avguštinski cerkvi pri cesarjevi poroki. Memo vsega
bliša cesarjevega spremstva . . . me je najbolj ganil veličastni pogled od več ko 70 nadškofov, škofov in prelatov z mitroj in pluvijalom. ... O da bi Bog usli-šal njih vroče molitve v blagor prevzvišenih zaročenih! . . . Mene je še zlasti to zanimivalo, da sem imel priliko, toliko slovitih cerkvenih pervakov videti in jih spoznati.
27.	aprila. Ob 12 opoldne je imela koroška depu-tacija Čast, predstavljena biti Njih veličanstvom, ktere sem se tudi jaz vdeležil; o poli ene smo bili pri starših cesarjevih.
11. junija sem spremljal mil. škofa na kanoniško obiskavo videmske dekanije.
15. julija. Dnes sem bral v BeČkih novinah, da je misijonar Oton Trabant na poti iz svojega misijona nazaj v Hartum 15. marca t. 1. umeri. Kratko sicer je delal te navdušeni oznanovavec vere v Afriki, ali Bog je njegovo molitvo uslišal, „da je zadovoljen, tudi brez odloga umreti, ako le v Afriko, na mesto svojega izvoljenega poklica pride". Usmiljeni Bog ga je po kratkem delu na zasluženo plačilo poklical in mu njegovo sv. gorečnost gotovo obilno povernil. . . .
28.	avgusta. Začetek duhovskih vaj za mešnike v št. Andreji. 56 mešnikov se je sešlo. Voditelj je č. g. Horvat, superior Lazaristov iz Celja. Bog daj svoj blagoslov.
1. sept. Sklep duhovskih vaj. Bili so zopet dnevi zveličanja. Sedemkrat že sem bil tako srečen, duh. vaj se vdeležiti: dvakrat v Gradci, štirikrat v št. Andreji in enkrat v Brežicah. Mnogoverstno že se mi je Bog skazal dobrotljiv in usmiljen. O da bi mi bilo dano, se vrednemu skazati tolikim milostim, da bi ti dnevi milosti teže moje sodbe enkrat še ne pomnožili. Christo sint laudes!
3. sept. Dnes pred 17 letmi, bila je ravno angelj-ska nedelja, 3. sept. 1837, sem svojo pervo sv. mešo Bogu daroval v prijazni cerkvi sv. Jožefa v Celji. Mnoge takrat pričujočih, ki so se moje sreče veselili, že zdaj merzli grob zakriva; Bog jim bodi milostljiv! Mnogo in premnogokrat seni od tistih dob že sv. mešo služil;
sreča velika pa tudi težek odgovor. „Satis habet, unde judicetur," je rekel pobožni Janez Avila, ko se mu je povedalo, da je neki mešnik na den svoje primicije umeri. Naj se spominjam teh besed vsak den, preden stopim k altarju.
24. sept. Moj 40. rojstni den. Hvaljen bodi Bog, da me je iz nič poklical, skozi kerščanstvo k svojemu spoznanju pripeljal in mi cel<5 milost dal, mešnik postati. O življenje, kako kratko je; 40 let je nja že jako znameniti del! 14,600 dni! In koliko izmed njih je zgubljenih! O Bog, bodi mi milostljiv. . . .
15. decembra. Dnes sem končal branje Brunerjeve knjižice: Woher? Wohin? Ne morem se lehko spomniti branja, ki bi me bilo enako zanimivalo. Čverst prav katolišk duh veje v njej, ki silno dobro d<š. (Nasleduje potem dolgi posnetek nekterih zlasti bistroumnih stavkov.)
31. dec. Sklep leta. Za mnoge reči se imam Bogu zahvaliti; zavoljo mnogih reči ga odpušČenja prositi; za mnoge reči se mu priporočiti.— O minljivost človeških dni; da bi me pač ti modrega storila, me z resnostjo napolnila in priganjala, za edino potrebno bolj skerbeti — za zveličanje moje duše. Hvala tebi, usmiljeni Bog, da si me pretečeno leto tako dobrotljivo in po očetovo ohranil; prizanesi mi in imej usmiljenje z mojimi slabostmi in ozri se na zasluženje Jezusa, mojega Zveli-čarja, ktero me z zaupanjem napolnuje. — „Nijena zguba ni veča, kakor zguba zlatega časa; zakaj čas, kterega nam je božja dobrotljivost v naše zveličanje dovolila, se enkrat zgubljen, na vse vekomaj nazaj poklicati več ne da". Sv. Bonav.
1855.
1. jan. „Tako moramo živeti, kakor da bi morali vsak den umreti". Te besede, ktere je sloviti puščavnik sv. Anton, svojim bratom za slovo govoril, si izvolim za prišlovico dnes začetega novega leta 1855. O Bog, podpiraj me s svojo vsegamogočno milostjo , da bom vsak den pripravljen, stopiti pred tvoj sodnji stol.
9. febr. Dnes zjutraj o poli štirih sem se nanagloma zbudil in se našel v nekakem stanu, ki se mi je zdel
v sredi med omotico in božjim žlakom. Dokler živim, se na kaj enakega ne spomnim. Morebit je to že pervi klic na pot v večnost? Volja božja se naj zgodi! Oda bi mi le prislovica, ki sem si jo za to leto izvolil, nikdar spred oči ne zginila in da bi tako živel, kakor da bi moral vsak den umreti!
11. febr. Dnes pred tremi letmi sem bil izvoljen za korarja. Ako se nazaj ozrem na svoje življenje in zlasti svoje mešnišlte leta premišljujem, ne morem kaj druzega storiti, kakor da v ponižnosti molim božjo pre-usmiljeno previdnost. Veliko več, kakor sem nadjati se prederznil ali si zaslužil, mi je Bog podelil; kako potrebno je, da se ponižam in račun premislim, ki ga bom dati moral svojemu Bogu! Ravno sem bral pervi pastirski list sv. apostola Pavla, v kterem se nahajajo tako vzvišeni nauki za služebnike cerkve in kteri so me vnovič podžgali, zvesto živeti po mojem svetem mešniškem poklicu. Fiat! fiat!
8. aprila. Velika noč. Od 25. marca sem me je bolezen na izbo priklenila; dnes sem zopet pervokrat misil. — Kako resnične so besede nekega cerkvenega učitelja: „Unicus dolor, hac esca privari": edina bolečina, te hrane pogrešati. Kako hvaležen sem svojemu Zveličarju, da mi je bilo vsaj dnes dano, stati pred njegovim altarjem in se z njim skleniti. Na den njegovega sv. vstajenja hočem svoj sklep ponoviti, na vredno služenje sv. meše se vselej po vsej moči pripravljati. Surrexit Dominus vere. Alleluja!
30. aprila. Dnes sem bral posledno poglavje skrivnega razodenja ter sem tako enkrat in sicer pervokrat v svojem življenji celo sv. pismo prebral. O koliki zakladi so shranjeni v tej knjigi vseh knjig! Kako obžalujem, da se nčsem že ročno od začetka svojega meš-niškega stana tega oživljajočega branja lotil! Toda hvala tebi, usmiljeni Bog, da, če tudi pozno, sem vendar enkrat začel. Terden je moj sklep, vsak den najmanje eno poglavje te zlate knjige prebrati, ako me po resnici kaj ne zaderžuje. Jutre začnem zopet s pervo knjigo Mojzesovo. „Tvoja beseda, o Gospod, je svetilo mojim
nogam in luč mojim stezam". (Ps. 118, 105.) „Gratia D. N. J. Cli. cum omnibus nobis". (Apoc. 22, 21.)
1. maja. Dnes sem zopet začel branje sv. pisma s pervo knjigo Mojzesovo. Dodeli mi Bog po priprošnji ss. apostolov Filipa in Jakoba, da celo sv. pismo zopet srečno do konca preberem, pa tako preberem, da mi bode to sv. opravilo k dušnemu pridu. — Zato se hočem vedno spominjati besed sv. Hieronima: „Kedar bereš sv. pismo, ne pozabi, da imaš Božjo besedo pred seboj kteri ti veleva, da ne poznaš samo njegove postave, ampak da jo tudi dopolnuješ".
Dnes pred tremi letmi sem bil od mil. škofa kakor stolni korar vmesten. Naj bi me sv. Janez Nepomuk, kterega sem si bil za patrona tega mesca izvolil s svojim zgledom podžigal pa tudi s svojo priprošnjo pred božjim tronom podpiral, da tako živim, da se enkrat v nebesih z njim veselim. Amen.
28. maja. Dnes je obedoval pri škofovi mizi slovit govornik, korar dr. Emanvel Veith, in že v drugo sem bil tako srečen, tega moža videti in z njim govoriti. Naj blagoslovi Bog z najobilnišim blagoslovom duh. vaje, ki jih bode jutre v št. Pavlu v Benediktinskem samostanu začel.
Od kar so rajni korar postali in dokler se niso a škofom v Maribor preselili, so pri škofovi mizi o poldne in na večer hrano imeli za prav malo plačilo.
1. jun. sem spremljal mil. škofa na kanoniško ob-iskavo Skalske dekanije.
8. jun. smo se peljali v Brežice na ljudski misijon.
Med misijonom sem bil večidel jako bolen, ter sem zamogel le malo pomagati. Hvalim pa Boga, da se je obhajal in se bom vedno z veseljem spominjal skušinj, kterih sem doživel v spovednici. Naj poverne večni Bog mil. škofu toliki trud in tolike žertve, pa tudi drugim duhovnikom njih veliko gorečnost pri tem sv. opravilu.
Iz spisov rajnega vidimo, da so tudi oni eno misijonsko pridigo imeli in sicer od terpljenja Kristusovega.
20. jun. je bil duhovno-pastirski shod v Vidmu, na večer je začela kanoniška obiskava Laške dekanije v Razvorji.
Drobt. ssa leto 1869.	10
26. jun. Na poti proti domu sem obiskal svojo bolno mater. Pri ločitvi me je napadla tako silna otož-nost, da so me noge komaj deržale. Morebiti sem videl ljubljeno mater slednokrat. Naj se zgodi volja božja.
7. sept. Sklep duhovnih vaj, ki so se 3. t. m. tukaj v št. Andreji pod vodstvom redemptorista O. Ojevica začele in kterih se je 44 mešnikov vdeležilo. Blagoslovi, o Gospod! dobre sklepe, ki so jih vsi pričujoči te dni gotovo delali. Daj pa tudi meni, o Pastir vseli pastirjev in moj Zveličar, da srečno doveršim sv. sklepe, ki ti jih kakor sad teh duh. vaj darujem: Da hočem straho-vati svojo občutljivo jezljivost in se ne dam tako hitro zapeljati v nevoljo ali k žaljenju bližnjega; — da hočem strahovati svoj jezik, da ga ne oskrunim z nepremišljenim ali cel<5 žaljivim govorjenjem. Besede sv. Frančiška Salezijana: „Vino svoje gorečnosti morate mešati z oljem krotkosti, da se vino ne skisa in ne rani. Duh človeški je čudežen in se dti le skozi krotkost popolnoma omehčati:" — te besede naj me vedno mojega sv. sklepa spominjajo. O Marija, moja mati, podpiraj me!
12. sept. sem obiskal svojo bolno mater, ter jih našel silno slabih in bolestnih. Do 17. sem skoraj ves čas pri njih postelji dopernesel. Te den so mi rekli dvakrat — dopoldne enkrat, in na večerko pri ločitvi še enkrat: „Kedar si zaslišal, da sem umerla, moli za mene". To so bile posledne besede, ktere sem slišal od svoje preljubljene matere.
23. sept. Smertni den moje matere. Bila je kvaterna nedelja. Ob 2. popoldne so zaspali, mi pa sirote ostali. O Gospod, bodi jim v sodbi milostljiv, nas štiri zapuščene otroke pa podpiraj, da tako živimo, da se oni, ki so pred nami šli in mi, ki še ostajamo, enkrat v nebesih zopet veseli najdemo! R. I. P.
29. okt. sem prišel domii iz Celovca. Zjutraj sem sv. mešo bral pri „Gospej sveti". O usmiljena Devica Marija, podpiraj prošnje, ki sem ti jih izročil v tvoji sloviti cerkvi.
15. nov. Dnes so prinesli mil. škof k večerji iztis konkordata, ki so ga od Bečkega nadškofa prejeli. Imeli smo zastran njega prav živ razgovor. Bog blagoslovi to
visokovažno pogodbo in ji dodeli najstanovitniši in obilniŠi sad v blagor cerkve in deržave.
24. nov. Dnes so mi podarili mil. škof 5 zvezkov pobožnega dela: „Scutum jidei" — škit vere. — Deo gratias! Daj mi, o Gospod! da ga pridno rabim in da-ritvo sv. meše bolj zbrano in vredno opravljam. O kolikokrat premišljujem visokost in svetost te skrivnosti; kolikokrat ponavljam sklep, jo opravljati s prav zbranim , pobožnim in božjega straha polnim sercem; — pa kako raztresen sem večidel, in kako malo okušam neizrekljive sladkosti, v tej daritvi zapopadene. Kako dolgo še, o Gospod! kako dolgo še bom zdihoval pod težo svojih slabost — in množil število svojih odgovorov pred Teboj ?! O Maria, ora pro me!
24. dec. Sveta noč (10 ura po noči). Sladki Zveličar, bodi pozdravljen od svojega nevrednega hlapca; slušaj zdihljeje mojega serca, ktero tebe poželuje, te odpuščenja prosi in za usmiljenje vpije. — Deviška Mati mojega Zveličarja, bodi pozdravljena! Položi, o sladka Devica, preblagega Ježuška v moje serce, in izprosi mi milost pri svojem božjem detetu, mojim Zve-ličarji, da mi vdihne svojo ljubezen, da iz ljubezni do njega svetu in nja zapeljivosti odmerjeni in le njegovi časti in svojemu zveličanju živim.
31. dec. Sklep leta. Ako preminujoče leto premišljujem, najdem dobrot in milost božjih brez števila, za kar bodi večnemu Bogu čast in hvala. — Pa tudi brit-kost in terdih skušinj mi je prineslo. Svojo dobro mater sem zgubil! Oj kako britko je to obiskanje božje; kako žaluje moje serce po njej, moji materi predobri in pre-ljubeznjivi; ne mine ne den, ne ura dneva, da bi se je ne spominjal. O Bog, usliši moje molitve za njo in vse ostale drage rajne! — Naj se zgodi tvoja presveta volja! Hvala tebi za vse! jezerokrat hvala! Hvaljen bodi Jezus in Marija! Amen.
1856.
1. jan. „Berlečo lučico na svetilnici dve kapljici vode pogasite; pa verzi vode v plamenečo peč na plavži, in žar in plamen postane še hujši". Alb. Stolz. — Skriv-
10*
nostno stoji pred mojo dušo novo leto in sploh celo moje prihoduo življenje. Kaj mi bode prineslo, ne vem, ali dobrega ali hudega, ali veselja ali žalosti. O Gospod! kakor tebi dopade, tako naj bo; le samo milost mi dodeli, da ogenj tvoje božje ljubezni v moji duši vedno veči in močnejši prihaja, potem naj pride, kar rado; ne bom se pogubil, ampak premagal in rastel v tvoji ljubezni. — Sv. Hilarij! moj izvoljeni patron za te mesec, prosi za-me! O Marija, ohrani me!
5.	febr. Dnes pri večerji so nam naznanili mil. knez povabilo v Beč k konferenciji zastran konkordata, za 30. marca razpisani. Bog dodeli pri tem opravilu vzvišenim cerkvenim vladikam svoje razsvetljenje in svojo obilno pomoč.
12. febr. Dnes zjutraj med 4. in 5. uro so tri hiše v mestu pogorele, kar nas je jako prestrašilo. — Ako nam že te ogenj tak strah dela, kakošnega še le oni, od kterega Kristus govori, da nikdar ne ugasne.
20. marca. Dnes zjutraj sem končal duhovske vaje, ktere sem imel začemši od 16. s tukajšnimi bogoslovci. Bog daj, da bi bile naše medsebojne molitve uslišane!
4. aprila. Pervi den, ki ga zopet v Beču preživljam, kamor sem včeraj na večer z mil. škofom prišel. Znamenit mi ostane že te den, ko sem bil pri 4 eminen-cijah in še pri drugih visokih cerkvenih pervakili, in koliko znamenitega in važnega utegnem še doživeti! Bog daj škofom ljubo zdravje, pri posvetovanjih pa svojo vsezmožno pomoč.
Tukaj je treba opomniti, da rajni Piki takrat niso le kar škofa Slomšeka spremljali, ampak da so bili od rajnega kerškega škofa Lidmansky-a za njih namestnika pooblasteni, tako da so se s pravico glasovanja vseh posvetovanj vdeleževali ter bili tudi v več odborov voljeni, zlasti v onega za samostansko reformo.
6.	apr. Dnes ob 9. je bil veličastni vhod avstrijskih škofov skozi „orjaške vrata" (Riesenthor) v stolno cerkvo sv. Štefana, kterega sem se tudi jaz vdeležil. Po meši je odperl zbor kardinal Pronuntius Viale Prehi v nad-škofovi palači z branjem papeževega pisma (breve), na kar je kardinal Svarcenberg z nekterimi besedami odgovoril. Ob 4. je bil obed pri pronunciji, napitnica na
cesarja je najbolj clopadla. — Kako bi bil zamogel jaz pri svoji revnosti le tudi misliti, da se bom keclaj znašel v tako častitem zberališči! Bog je neskončno dober; On bodi hvaljen in deviška božja porodnica Marija.
10. apr. Dnes je bil zopet splošni zbor. Najpoprej se je adresa na Njih veličanstvo brala in konečno od vseh podpisala. Potem se je govorilo zastran odborov, ki se imajo vstanoviti, in je bilo določeno, da se odbora za denarstvo in samostanske zadeve najpoprej postavita. — Ob 4. je bil obed pri Njih eminenciji, nadškofu Ravšerji. — Ob 7. zbor pri Njih em. kardinalu Svarcen-bergu, kjer sem bil izvoljen v odbor za samostanske zadeve. Bog daj svoj blagoslov!
12. apr. Dnes ob 1. opoldne je bila avdiencija pri svetlem cesarji. Kard. Svarcenberg je bral latinsko zahvalno adreso, na ktero so svetli cesar tudi latinsko odgovorili; odgovor je obče dopadel. Pri stavkih: „Fide-litate, quae decet virum et imperatorem, omnia implebo, quae promisi— in „Confidite in me, sicut et ego in vos confido," je bila glasna pohvala. Potem se peljž cela ver^ta zbranih k Njih em. pronunciju, kterega je kardinal Svarcenberg francosko nagovoril, on pa v latinskem govoru odgovoril. — Da so svetli cesar škofe k obedu povabili, slavf enako cesarja, kakor povabljene. Bog daj, da bi bile te zunanje znamenja priserčnega zaupanja in tolažljivega bližanja podoba resnične in odkritoserčne sprave med duhovstvom in vladarstvom. Concordia sacerdotium inter et imperium.
14. apr. Dnes ob 5. sem bil pri cesarjevi mizi pri obedu, kamor sem se peljal s škofom iz št. Polten-a. Bog ohrani cesarja, kteri se skozi tako slavljenje škofov prav sin sv. cerkve skazuje.
24. apr. Dnes ob 10. sem bil pričujoč, ko se je vogelni kamen zaobljubljene cerkve (Votivkirche) v Alser-skem predmestji polagal. . . .
Da se naslednje čertice umejo, je treba pristaviti, da so bili škof Slomšek od kardinala Švarceriberga naprošeni, namesti njih apostolsko preiskavo Benediktinskih samostanov v avstrijskih podedovanih deželah opraviti. Razun Tirolskega, kjer so bili dr. Vošnjak škofov spremljevavec, so spremljali po vseh
teh potih rajni Piki škofa Slomšeka in bili pri zaslišanjih njih zapisatelj. Prisega pa je vezala oba k popolnemu molčanju.
10. maja. O poli dvanajstih opoldne sem dospel z mil. škofom v Benediktinski samostan Raigern na Mo-ravskem. Enako priserčen, kakor cerkven je bil sprejem. Bog blagoslovi najino bivanje v tej ljubez njivi hiši.
12. maja. Dnes — binkoštni pondeljek— sem spremljal mil. škofa v Berno, kjer sva bila od Njih ekscelencije ondotnega škofa, preljubeznjivo sprejeta in pogostovana. Nja veselje nad tem obiskovanjem je bilo enako razvidno kakor odkritoserčno, ter mi ostane te den v posebnem spominu. — Hvalim Boga, kteri je tako dal, da sem binkoštne praznike v tem zares zglednem samostanu dopernesel, kjer sem toliko spodbudljivega videl, in v vsakem oziru te dni dobro preživel. Kako resnične se tu kažejo besede Davidove: „Ecce quam bonum et jucundum, habitare fratres in unum!"
22. maja. Praznik sv. rešnjega Telesa. Sem gledal (v Beču) iz kapucinskega samostana veličastno procesijo, ter videl vse prav natanko. Veliko blišča — pa malo pobožnosti.
2. jun. Dnes opoldne sem prišel na Slatino (poleg Rogatca). Ob 5. popoldne je začel O. Stijger duh. vaje za mešnike.
Pri teh duh. vajah so imeli Judi navadne konzideracije, ktere še nahajamo med njih spisi. Škof so ostali med tem še v Beču, kjer so se ravno končavale razprave zastran konkordata.
5. jun. Moji sklepi pri teh duh. vajah. V spominu na svoje grehe hočem svojo bolehnostin svoje pogoste težave s poterpežljivostjo in v duhu pokore prenašati; nikdar črez nje tožiti, da — zanaprej še ne od njih govoriti.
Zoper svojo občutljivost se hočem den na den vojskovati in si urno kako primerno pokoro naložiti, ako se zoper te svoj sklep pregrešim.
Svoje nečimurne, prevzetne in častiželjne misli, ki me urno napadejo, ako mi ktero opravilo le količkaj po sreči gre, in ki mi jemljejo vse zasluženje pri Bogu, zaveržem in sovražim in jih hočem z božjo pomočjo zatirati.
Čuti hočem nad vsemi počutki, zlasti nad očmi, da sovražnik nijenega pota v serce ne najde.
Spoved vsakega mesca opravljati, mi zanaprej ne bo zadosti, temoČ prizadevati si hočem, jo opravljati najmanj vsakih 14 dni.
Moliti hočem veliko, in ako mi Jezus in Marija pomagata, vsak den tudi sv. roženkranc opraviti.
Svoj jezik hočem berzdati, pred druzimi ali zoper druge nikdar kaj govoriti, kar žali ljubezen, pa tudi ne nič nepotrebnega; zakaj le prepogosti so grehi jezika.
Dragi čas, kije cena večnosti, hočem modro obračati!
10. jun. Srečno sem zopet domti prišel od duhov-skih vaj. Bogu hvala, ki me je na celem potu milostno ohranil in me podpiral, da sem zamogel prejeto nalogo doveršiti. Živil Jezus — moja ljubezen, in Marija — moje upanje!
22. jun. Včeraj sem spremljal mil. škofa v Celje, kjer so dnes statvo Matere božje blagoslovili. Popoldne je začela kan. obiskava Brašlovške dekanije. — 1. jul. je bil pastirski shod v Brašlovcih, kterega se je45meš-nikov vdeležilo. — 2. jul. sva s škofom sv. meši služila pri Materi božji v Petrovčah, za kar bodi hvaljena nebeška kraljica.
29. jul. sem bil pri pastirskem shodu v Pliberzi, kterega se je vdeležilo 27 mešnikov.
Škof Slomšek so namreč večkrat pošiljali svoje korarje na razne kraje, da so pastirskim shodom predsedovali in jih vodili.
12. avg. Dnes na večer sva prišla z mil. škofom domu iz Thurn-a, kjer sva bivala od 4. t. m. Tisti den namreč smo potovali v razveseljenje na škofovo kmetijo na visoko Svinsko planino (Waldbauerhube an der Saualpe), od kodar vernivši se sva v Thurnu ostala. Bogu hvala za te dni, ki so jako okrepili moje zdravje.
Škof Slomšek so imeli namreč navado, da so napravili večidel po dvakrat na leto prijazno veselico na svojih planinskih spašnikih na visoki Svinji, kamor so vse korarje, večidel pa še tudi druge duhovnike povabili. Bile so kaj vesele ure, ki ostanejo tudi pisavcu nepozabljive. — Grajščina Thiirn, nekdanja lastina lavantinskih škofov, pa v znožji Svinske planine na prijaznem, s tersjem zasajenem griču stoji, od koder se rajski
razgled po celi Labodski dolini in po veličastni planini „Gora" (Choralpe) odpira. Tam so Slomšek v tihi samoti po cele tjedae bivali in mirno delali; pri sebi so imeli vedno kterega duhovnika, večidel rajnega Pikelna.
12. sept. Prihod v bened. samostanu sv. Lamberta (na gorn. Staj.), kjer imajo mil. škof apostoljsko obiskavo. Minihi so imeli ravno duh. vaje.
16. sept. Prihod v samostanu Admont. Pot je bila težavna, bodi bivanje tukaj prijetnejše. Od tod nas pelje pot v Marijino Celje (Maria-Zell), po kterem kraji božje milosti že nezmerno hrepeni moje serce.
24. sept. Ravnokar sem opravil sv. mešo pred tronom celjske Matere božje. Slavim usmiljenega Jezusa in mater milosti Marijo za to mi skazano milosti—Dnes je moj 42. rojstni den — znamenit del mojega življenja; — bodita mi milostljiva Jezus in Marija. — Včeraj je bil tudi smertni den moje preljubljene matere in perva njegova obletnica. Molil sem za njih dušo in za duše vseli mojih dragih rajnih včeraj pred tronom žalostne Matere božje v cerkvi planinske fare „Wildalpe", dnes pa pred tronom celjske Matere. Bodi nam Bog vsem milostljiv po priprošnji najčistejše device Marije.
30.	okt. Prihod v Solnogradu (kjer je bened. samostan pri sv. Petru).... Srečen se štejem, da sem enkrat v svojem življenji došel na kraj metropolitanskega sedeža.
31.	okt. Dnes popoldne sem bil v stolni cerkvi, ktere veličastvo me je globoko presunilo. Sv. Rupert in sv. Virgil, ki pod velikim altarjem počivata, z vsemi svojimi apostoljskimi deli in z vsem blagoslovom, ki sta gav moji domovini prinesla, sta mi stopila živo pred oči. Štiri leta sem služil pri cerkvi, sv. Rupertu posvečeni (v Vidmu namreč) in pač nisem mislil takrat, da bom še kedaj molil na njih grobu. O da bi ta velika svetnika našo škofijo obvarovala strupa krivoverstva, ki jej žuga (stavili so si namreč ravno Luterani v Celji svojo cerkvo) in jo ohranila čist in neomadežan vinograd Gospodov! — Pozneje sem bil pri slovesnih večer-nicah, ki so me zlasti zanimivale zavolj posebnih obredov, pri nas nenavadnih. O vsi božji Svetniki, kterih biljo dnes obhajamo, prosite za nas!
2. nov. Dnes ob 7. se odpeljeva na prijazno božjo pot „Maria Plain", kjer imajo št. Peterski Benediktini tudi svoj superiorat; služila sva tamkaj sv. meši. — O Marija, ki imaš tukaj toliko ljubeznjiv tempel, ti pa-trona duhovništva, bodi nam vsem milostna priprošnica.
V tej tihi samoti pri cerkvi „Maria Plain" so opravljali škof Slomšek duh. vaje, preden so bili v škofa posvečeni.
4.	nov. Včeraj popoldne sva došla iz Solnograda v bened. samostan „Michaelbeuern", kjer sva bila od mi-nihov preljubeznjivo sprejeta. Bog daj tej osiroteni družini verlega opata, kakoršnega je v resnici vredna. — Naj najde veliko sebi enakih naslednikov pobožni Egidij Jais, nekdanji ud tega samostana.
14. nov. sva zapustila Solnograd in po tridnevnem potovanji dospela v Celovec, kjer sva prenočila v benediktinskem kolegiji. — 21. nov. sva prišla domti. Pri vsej neprijetnosti časa in vremena (15 0 mraza) je bilo vender potovanje brez posebne nesreče, za kar bodi večnemu Bogu priserčna zahvala!
Od 26. do 29. nov. Apostoljska obiskava bened. samostana pri sv. Pavlu (v lavantinski dolini), in z njo to delo doveršeno. — Silno zanimivo in podučljivo je bilo za mene spremljanje mil. škofa po 6 benediktinskih samostanih. Le ena želja napolnuje moje serce; naj dodeli večni Bog temu velikanskemu meniškemu redu svojo pomoč, da se skoz in skoz prenovi in bode zopet to, kar ima biti po svojem visokem poklicu.
1857.
1. jan. Moja prislovica za to leto naj bodo besede sv. Ignacija: „Mnogih reči pogrešamo, da bi Boga ne pogrešali". Svoje mnogotere slabosti in nepopolnosti hočem tedaj vedno pred očmi imeti in si brez nehanja prizadevati, da jih iz serca iztrebim, da pridobim Boga, ki je zapopadek vsega mojega hrepenenja — vse moje ljubezni.
5.	febr. Dnes sem prebral do konca delo spreober-njenke Ide Hahn-Hahn z naslovom: „Aus Jerusalem". Akoravno me je že tudi pervi zvezek: „Aus Babylon nach Jerusalem" jako zanimival, moram reči, da je te
dragi mi Se bolj dopadel. Izverstno se mi je zlasti zdelo, kar je rečenega od zakramentov ... in o neraz-vezljivosti zakona. Naj bi se dopolnile goreče želje blage spreobernjenke, da bi vse protestanške matere svoje otroke v ono cerkvo peljale, v kteri edino mir in počitek najde pravo materno serce.
25. marca. Po šestdnevni bolezni sem dnes zopet sv. mešo služil. Bolečine v križi so bile neizrekljive. Bogu hvala, da je zopet boljše.
12.	aprila. Velika noč. Veseli den; mene pa le z otožnim spominom napolnuje. Ravno pred mešo sem se dal zavoljo neke pozabljivosti cerkovnika svoji občutljivosti tako premotiti, da sem znotranji nevolji še ne-ktere jezne besede dodal. O žalostno pripravljanje na sv. mešo, ktere sem se že več dni veselil. Kako reven je vender človek v svoji slabosti. O Grospod, odpusti mi te moj greh.
13.	apr. Pridigo, ki je za dnešni praznik mene zadela, sem izbavil z veliko težavo. Komaj je glas še premogel do konca, in moker, kakor iz kopele sem šel z prižnice. O miseria humana! Morebiti sem pridigoval dnes zadnokrat! Naj se zgodi volja božja.
8.	maja. Sklep duh. vaj, ki jih je vodil O. Friderik Rinn S. J. — mož ljubeznjiv in častivreden. Vdeležilo se je 70 mešnikov. Bog poverni mil. škofu, ki so nam to duhovsko gostijo preskerbeli, pa tudi dobremu O. Rinnu, kteri si je po svoji ljubeznjivi in ponižni obnoši serca vseh pridobil, blagoslovi pa tudi nas vse, ki smo se jih vdeležili, da bi obilni sad v našem življenji rodile. Hvaljen bodi Jezus in Marija!
3. avg. se je nastopila pot v obiskovanje benediktinskih samostanov na Ceskem.
9.	avg. Od včeraj bivam z milostljivim škofom v prečastitem starodavnem gradu Seckau. — 14. avg. sva prišla v samostan Eaigern (na Moravskem), kjer sva si prav dobro opočila. — 16. sva obiskala Berno, prenočila pri škofu v Kraljevem Gradcu, ter dospela 17. v opatijo Braunau.
20. avg. Tretji den že bivam v bravnavski opatiji. Kakor me je tudi pot utrudila in slabo vreme, sem se
v tem prekrasno ležečem samostanu že popolnoma privadil in hvalim Boga, ki me je v to njemu posvečeno hišo pripeljal. Dnes so skrutinja (posebna zaslišanja) končana, in jutre utegneva dalje potovati. Preljubeznjivi opat z mnogimi redovniki mi ostane v prijetnem spominu. Naj izlije Bog svoj blagoslov nad to hišo in naj blagoslovi trude škofove, da težavna obiskava zaželjeni sad obrodi. Sv. oče Benedikt, prosi za nas!
23. avg. Dnes je začela obiskava opatije sv. Marjete v Brenovu blizo Prage, ktera je mati vseh čeških in moravskih benediktinskih opatij. . . . Nje lega je prelepa in akoravno blizo mesta, je vender vse tako tiho in samotno! V resnici; ta hiša bi zamogla biti kraj molitve, svetilnik Človeštva in spravni altar za zmote človeških otrok, kar se vč da naj bi bili sploh vsi samostani. O sv. Benedikt, prosi za nas!
25. avg. Dnes popoldne sem obiskal v Pragi sloviti HradŠin, ogledal Strahovsko knjižnico, cerkvo in druge znamenitosti, zakladnico pri kapucinih, kjer me je slovita z žlahtnimi kamni obsejana monštranca zlasti zani-mivala in poslednjič stolno cerkvo sv. Vida in njeno zakladnico, ki hrani toliko dragocenih, zgodovinskih spominkov. Ne bom pozabil tega dneva in moje serce je napolnjeno s sv. veseljem, da sem videl toliko spominov pobožnosti, ki glasno pričujejo moč katoliške vere. Bodi Kristusu hvala.
30. avg. in 2. sept. sem sv. mešo bral na grobu sv. Janeza Nepomuka v sloviti stolnici sv. Vida. Naj bi visoki in mnogočeščeni svetnik Ceski podpiral pred božjim tronom moje molitve, ktere sem na njegovem altarju njemu v čast večnemu Bogu daroval, ter mi izprosil srečno zadnjo uro. Že zdavnej sem imel skrito željo, kedaj na tem altarju meševati. Bodi Bogu hvala, da mi je to milost dodelil!
Rajni so namreč tega svetnika s posebnim zaupanjem čaBtili, m njegovo lepo podobo v svoji izbi imeli.
23. sept. Dnes — na smertni den moje preljube matere sem služil sv. meši v cerkvi sv. Maksimilijana na celjskem pokopališči, kjer pokojna dneva vstajenja
pričakuje. Bog jej daj večni mir in pokoj in vse verne duše naj po milosti božji počivajo v miru. Amen.
25. okt. so nastopili z milostljivim škofom pot, obiskat benediktinske opatije na Avstrijanskem. Bivali so od 27. okt. do 2. nov. v Kremsmiinster-u; —vod 3. do 4. v Lambachu; — od 5. do 13. v Beču pri Sotih. Med potovanjem so 15. nov. sv. mešo služili v Marija Celji, pri altarju milostne Matere in bili tudi pri slovesni peti meši, ktero so linški škof te den tamkaj služili.
31. dec. Sv. Silvestra večer. Mnogoverstni so občutki zahvale in ljubezni do mojega Boga, kteri že dnes celi den, zlasti pa v tej tihi večerni uri moje serce navdajajo. Pa če neštevilne milosti in dobrote premišljujem, ktere mi je Bog v tem ravno dotekajočem leta skazal, kaj je vse moje notranje mišljenje proti nezmerni dobrot-ljivosti božji. Oj zakaj bo vender moj duh tako tlačen in zaderževan od tega umerljivega telesa! . . .
1858.
1. jan. Moja prislovica za to leto naj bodo zlate besede sv. škofa Polikarpa, ki si ga tudi patrona tega mesca izvolim: „Ze šest in osemdeset let služim Kristusu , in še nikoli mi ni kaj žalega storil, kako bi zamogel žaliti svojega kralja, kteri me je odrešil". — Kako čudovito in usmiljeno me je vodil moj Zveličar vsa leta mojega življenja, je prenašal moje zmote in jih tako rekoč z novimi milostmi povračeval, kako bi bilo tedaj mogoče, da bi ne storil dnes svetega in terdnega sklepa, to in še ostala leta mojega življenja se njemu cel<5 darovati in brez prideržka in razdeljenja njemu
samemu služiti!--Dnes bi bil imel v stolni cerkvi
pridigovati; pa moje boleče persi niso dopustile. Morebit je bila to kazen, ker sem se pridige preveč — pa pre-posvetno veselil. Dobri K—. me je namestoval, kar mu naj Bog poverne!
10. jan. Moje serce je precej mirno, le ena stvar mi nepokoj dela, da v dobrem tako malo napredujem in pri svojih spovedih zopet in zopet svoje navadne pregreške ponavljati moram. Kako dolgo še, o Gospod! kako dolgo še? O da bi že skoraj se znašel v tistih
preblaženih prebivališčih, kjer ni več nevarnosti greha! O Marija, moja mati, prosi za mene!
14. jan. Dnes sem prebral pisma, ki so včeraj iz Beča došle, in selitvo škofijskega sedeža v Maribor zadevajo. . . . (Temni obrazi razvedrite se, otožna serca sprejmite mir Gospodov!)
17. apr----Dnes je spovedni den. O Zveličar moj!
nikar ne dopusti, da se pogubim; podpiraj me, da dobrim sklepom zvest ostanem, da usterpim v hrepenenji po dobrem, da me vedno ponavljajoče se skušnjave ne premagajo, da v pravi spokornosti do konca živim.
29. jun. Dnes sem za gotovo zvedel smert misijonarja Možgana v Afriki. Umeri je te apostoljski mož 24. jan. 1858.
4. avg. Dnes je obletnica mojega posvečenja. 21 let sem že mešnik. O Bog, kolik bo odgovor! toliko in tako velikih gnad, pa tako nepopolno, grešno življenje! Usliši moje prošnje in želje, ktere sem ti dnes pri sv. meši daroval.
23. avg. Dnes sem do konca prebral nravno Gury'evo — branje enako zanimivo kot koristno. Hvalim Boga, kteri me je k temu branju napotil, ki me je v mnogih rečeh podučilo in preučilo.
26. sept. Dnes sem slovesno sv. mešo služil v Videmski farni cerkvi, kjer sem 4 leta pridigoval in svojo duhovsko službo opravljal. . . . Koliko dobrega in veselega sem takrat tukaj vžival, pa tudi koliko britkega vmes si skušal in koliko hudih vojsk prestal, kterih spomin me deloma z žalostjo, deloma pa s hvaležnostjo do Boga napolnuje, kteri se je moje slabosti usmilil, da se nisem cel<5 pogubil. O sv. Rupert, patron te fare, prosi za mene!
14. okt. Dnes nas je obiskal č. g. Kirchner, apostoljski provikar v srednji Afriki. Zares častitljiva prikazen. Oj kako bomo osramoteni, ako veselo žertvovanje takih apostoljskih mož premišljujemo; kaj pa mi storimo za širenje božjega kraljestva in za zveličanje samih sebe?
25. dec. O preblaženo, božje dete Ježušek! v naj-globokejšem počeščenji te molim in te hvalim, da si mi
dal zopet doživeti tega presvetega dne. S sv. Hieroni-mom te prosim: „Vzemi, kar je mojega in daj mi, kar je tvojega. Moj je greh in slabost in obtežena vest in strah pred večnim pogubljenjem. Tvoj pa je mir in veselje in pokoj vesti in večno zveličanje. Vzemi tedaj, kar je mojega in daj mi, kar je tvojega."
Dnes so tudi mil. škof končali sv. leto s pridigo, v kteri so novorojenemu Ježušku sedem darov prinesli. Bog naj poverne njim in vsem mešnikom, ki so te čas s toliko gorečnostjo delali.
1859.
1. jan. Moja zvezda za novo leto naj bodo tehtne besede sv. Hieronima: „Kratek je ves čas, ako se večnosti primeri; in malenkost preteklega časa je večnosti plačilo". — O božje Dete! vtisni mi to resnico globoko v serce; daj mi, da imam minljivost mojih zemeljskih dni vedno pred očmi, in podpiraj me, da po zvesti in tebi dopadljivi porabi sedajnega časa srečno večnost pridobim. O Marija, najčistejša božja mati prosi za mene in bodi tudi v novem letu moja preljubeznjiva. in usmiljena mati.
13. jan. Dnes sem do konca prebral izverstno knjigo: Cartons od B. Weber. . . .
22. febr. Ravno sem do konca zbral preizverstno in za edinost sv. cerkve vso plamenečo knjigo: „Izhodna cerkva" od J. Gr. Pitzipios-Bey. To branje je bilo za mene jako podučljivo in silovito je užgalo v meni hrepenenje , da bi padla stena med zahodno in izhodno cerkvo. ... Sv. Ciril in Metod, prosita za nas in naše ločene brate! Naj bi se pa tudi vresničila misel pisateljeva, da bodo protestantje potem sami od sebe kri-voverstvo zapustili in se v materinsko cerkvo povernili.
8. marca. Dnes sem do konca prebral življenje preblažene device Marije po premišljevanjih zveličane Katarine Emerih. To branje me je napolnilo z nepo-pisliivo sladkostjo; zdelo se mi je, kakor da bi bival med sv. družino in moja duša je bila nezmerno raz-
veseljena____Od 17. do 24. marca so bili z mil. knezom
v Beču, pa večidel hudo bolni v postelji. Nazaj gredč
so se mudili 3 dni v Mariboru; pri tej priliki se je kupila sedanja hiša za stanovanje stolnih korarjev za 20,000 gld. Domii prišedši so morali zopet v posteljo.
17. apr. Dnes sem zopet sv. mešo služil. O Bog, kako hvaležen sem ti za to milost, kako otožno je bilo moje življenje preteklih 14 dni. „Unicus dolor, hac esca privari". Moja edina bolečina je, te jedi pogrešati. Bolj kakor kedaj čutim dnes resnico teh besed. Daj mi, o Jezus, da se vselej skerbno pripravljam in vredno stopim pred tvoj altar. . . .
1. maja. Dnes je 7 let, kar sem postal stolni korar. Mnogo znamenitega se je te čas dogodilo. Veliko sem si te leta skusil, vžival mnogo dobrega, pa tudi pre-terpel mnogo britkega. Za vse bodi tebi, o Gospod! hvala. — Dnes je 4 dni, kar bivam v škofovi rezidenciji kakor ravnatelj bogoslovcev. *) Daj mi Bog, da v tem novem področji tebi v čast in v blagor učencev svoje dolžnosti dopolnim, ali pa rajše umerjem, kakor da bi svojemu poklicu ne zadostil. O Marija, pomagaj mi!
24. maja. Mater Dei •— memento mei! Te besede denešnega šmarniškega premišljevanja so me sosebno ganile; posluževati se jih hočem kakor mogočnega orožja v skušnjavah in nevarnostih greha. . . .
1. jun. S pervimi večernicami juteršnjega praznika vnebohoda Gospodovega smo končali kor v bivši stolni, od dnes pa farni cerkvi sv. Andreja, in ga začnemo zopet 3. sept. na večer pred angeljsko nedeljo v novi stolni cerkvi sv. Janeza Kerst. v Mariboru. Daj Bog, da tudi tamkaj opravljamo korsko molitvo njemu v Čast in sebi v zveličanje zbrano in pobožno. . . .
21. jun. sem zapustil s špiritualom K. šent Andrej, se peljal v Celovec m dospel 25. jun. zjutraj ob treh v Maribor, svojo novo domovino. Bodi moj prihod srečen in blagoslovljen!
9. avg. Dnes na večer sem se preselil v svoje stanovanje v semenišču. . . .
*) Po odstopu preč. g. J. Rozman-a so rajni Piki ravnateljstvo semenišča prevzeli.
19. avg. Dnes ob 7. na večer so se pripeljali mil. škof cel<5 na tihem in nenadoma v svojo novo rezidencijo. Preživeli smo večerko priprosto pa v duhu povzdignjeni. Blagoslovi, o Bog! prav obilno njih delo, in sprejmi milostno žertvo naših modi, ki ti jih vsi skupaj v naj-globokejši ponižnosti in preveseli darežljivosti poklanjamo.
I.	sept. Dnes je bila perva in prav zanimiva kon-zistorijalna seja v Mariboru, v kteri so bili 4 novi konz. svetovavci zapriseženi in tajnik v svojo službo vpeljan.
14. okt. Dnes zjutraj so se sklenile vpeljavne du-hovske vaje za naših 40 bogoslovcev. Mil. škof so po svoji meši z izverstnim govorom bogoslovske šole od-perli. Potem so semenišče slovesno blagoslovili, in tako je to zdavnej zaželjeno leto pričeto, ktero naj večni Bog blagoslovi!
19. okt. Dnes popoldne, — bil je šolski praznik, smo šli z vsemi bogoslovci na sprehod v št. Peter pri najlepšem vremenu ter smo bili od ljubeznjivega g. župnika priserčno in gostoljubno sprejeti, kar jim naj sam Bog poverne! Naj bi se zdaj bogoslovci z dvojnato gorečnostjo šolskih naukov prijeli. Zdrava Marija!
9. nov. Dnes so mil. škof sami z znamenji častnega korarstva okinčali č. g. Marka Grlazer-ja, župnika v št. Petru vpričo vsega stolnega kapitola in mnogih drugih duhovnov. Naj bi se blagi gospod še dolgo nove časti veselil, ktera mu bodi le malo priznanje njegovih brezštevilnih trudov za preseljenje škofijskega sedeža v Maribor.
Kakor vodja semenišča so se sosebno vestno vdeleževali vsakdenskega jutrenjega premišljevanja. Kmalu po petih so bili že na koru, ter že molili, preden je še zvon bogoslovce k premišljevanju zaklical. In če smo jih tudi mnogokrat prosili, naj bi zavolj bolehnosti dalje v postelji ostali, so vendar tudi v najhujši zimi natanjčno vsak den k premišljevanju hodili, ako so le izbo zapustiti zamogli. In kako so si vsako premišljevanje k sercu gnali, pričuje zdaj njih dnevnik. Prav mnoge dni se bere celo premišljevanje načertano; pristavljeni so dobil sklepi ktere so pred Bogom storili, s premilimi zdihleji njih bogoljub-nega serca. — Pervi načert se tako glasi:
II.	nov. „Naroči za svojo hišo, ti boš namreč umeri". (IV. kralj 20, i.) Te izrek je bil predmet denešnega pre-
mišljevanja, ki je obravnavalo pripravljanje na smert, in je mene silno globoko ganilo. Tri poglavitne misli so bile: Treba nam je tako živeti, da bi bili dnes vsako uro pripravljeni umreti in bi se smerti ne ustrašili; — treba nam je tako živeti, kakor da bi vedli, da moramo že dnes umreti; — treba nam je tako živeti, kakor da bi bili že umerli. Te tri misli so bile izverstno izpeljane in zapopadajo trojno pripravljanje na smert. Pervo nam daje mir, drugo zaupljivost, tretje svetost. — O Bog, bodi ti za te nauk hvala; blagoslovi pa tudi moj terdni sklep, vsak mesec eden posebni den (secessus menstruus) za to pripravo oberniti. Blagoslovi pa tudi našega duhovskega voditelja, kteri nam vsako jutro to blaženo uro s svojim premišljevanjem pripravlja.
1860.
l.jan. „Nič naj te ne vznemiri, nič naj te ne prestraši; — vse mine — Bog pa nespremenljiv ostane". Te besede sv. Terezije bodo moja zvezda v novem letu 1860. Silno tolažljiva je resnica, v njih zapopadena, zlasti imenitna pa za sedanji čas, ko je po svetu tako mračno in zmedeno. — O da bi to leto tudi za našo hišo srečno bilo! O Jezus, viši pastir naših duš, živi v naših sercih in pomagaj nam, da učence te hiše dobre pastirje tvoje drago odkupljene črede izredimo.
14. marca je bil sklep slovenskega misijona v cerkvi sv. Alojzija, — 18. pa sklep nemškega misijona v stolni cerkvi, ktera oba sta se 3. na večer začela. Slovenskega so opravljali mil. škof z nekterimi svojih duhovnov, nemškega pa 4 jezuiti. •— Zlasti dobrodelnih je bilo 6 pridig, ktere je posebej imel O. Stafler dijakom tukajšne gimnazije. Spovednica je dala dela veliko, pa tudi prepričanje, kako potrebne so take posebne pobožnosti. Toda vse to je še le mali začetek, ako hočemo v ljudstvu zbuditi verno in nravno zavest. Vendar ker se je mestnjanstvo te čas pošteno obnašalo, smemo upati, da misijona brez sadu ne bota ostala.
24. maja. Ravno sem do konca prebral knjigo grofa KI. Brandis: »Deržava na kerščanski podlagiki globoko razkazuje pravi namen deržave , in je pisana
Drobt. /.a leto 1809.	11
po velikanskih in mnogoterih skušnjah. Ne morem želje zatreti, naj bi se Bog usmilil Avstrije, ktera gotovo še mnogo z blagim pisateljem enako mislečih mož ima, ter jo rešil iz žalostnega prepada, v kterega jo je po-greznilo krivo in od Boga odločeno vladanje. . . .
25. julija. Dnes smo peljali 11 bogoslovcev v stolno cerkvo k mešniškemu posvečenju, ktero opravilo me je zopet globoko ganilo. O Jezus, visi pastir! blagoslovi te svoje mlade služebnike, da ti zvesto služijo, se greha varujejo in postanejo čast te hiše, iz ktere so bili k posvečenju peljani. — Posebne misli me vselej sprehajajo in mi serce britko ranijo, kedar gledam naše rejence, polne dobrih sklepov, slovo jemati od naše hiše; pa premišljujem, v kolike nevarnosti utegnejo priti. O Marija, brani jih, podpiraj jih, vodi jih!
6. avg. Dnes sem v drugič do konca prebral sv. pismo. . . . Hvala tebi, o Bog, za vse pobožne misli, razsvitljenja in tolažbe pri tem svetem branji. Naj se dopolni nad menoj posledna obljuba: „Blagor mu, kteri ohrani besede prerokovanja teh bukev. (Skr. raz. 22, 7.) Pridi, o Gospod Jezus, pridi skoraj! Amen.
23. sept. Zlata meša preČ. korarja in šmarskega dekana Ferd. Feichtinger, ktero so dnes v prijazni cerkvi sv. Roka peli in ktere sem se tudi jaz s 34 dru-zimi mešniki vdeležil, mi je serce jako povzdignila. 50 let mešnik biti, zares posebna sreča! Jaz je bom težko doživel, kar mi priča moja bolehnost, ktera me je prav pri tej priliki tako napadla, da sem se moral že 25. domii verniti. — Vender, ako je človek že ves reven in zgubljen, je pa tudi težava; v takih razmerah bi si te sreče še cel6 ne želel. Pa naj se zgodi volja božja!
17. okt. „Hvalijo jih, kjer jih ni, terpenČijo jih kjer so". Te besede sv. Avguština si iz denešnjega premišljevanja v duhovni šopek povijem, da se v vojski črez den z njimi krepčam. Naj svet koga še tako visoko hvali, nečimurnost je. Toliko velja Človek, kolikor je pred božjimi očmi vreden. „Svet prejde in nja poželenje", je žalostna pesem pogubljenih, „kdor pa voljo
božjo stori, ostane vekomajje zmagovavna pesem izvoljenih. O da bi jo tudi jaz enkrat z njimi prepeval!
4. nov. Z mojim dnevnikom gre vedno bolj počasi. Komaj da še kake dvakrat v mesci male besede zapišem. Kakor v telesnem gre z menoj navzdol tudi v duhov-skem obziru. Telo od dne do dne bolj omaguje in teži tudi dušo, da se še komaj postavno obnašam. Bistrost, in gibčnost duha se noče več poverniti. Kakor Bog hoče! To veš, o Gospod! da volje mi ne manjka; ker pa ta edina ne zadostuje, imej poterpljenje in usmiljenje z menoj. Toliko zamorem pred teboj izgovoriti, da si prizadevam, svojo voljo tvoji najsvetejši volji podvreči. Tukaj žgi, tukaj rani, le v večnosti mi prizanesi! — Amen, Amen.
26. dec. Dnes ob 6. na večer smo imeli v semenišču malo božično praznovanje sostavljeno iz pesem in govorov v Čast božjega Deteta v raznih jezikih: v hebrejskem, greškem, latinskem, nemškem, slovenskem, staroslovenskem in sanskritskem, ki je prav po sreči izšlo. Milosti, škof in vsi korarji so bili pričujoči. . . . Naj blagoslovi božje Dete našo hišo in naj napolni bogoslovce z navdušenjem za njih visoki poklic, da postanejo veselje in krona svojega, po očetovsko za nje skerbečega višega pastirja.
31. dec. Denešni posledni den leta za mene ni prijeten, ker večkrat sem bil skušan v nevoljo in celd v jezo in sem veči del dneva v nekaki serditosti preživel. O moj Bog še celd sledni den sem te žalil in tvoje dobrote z nehvaležnostjo povernil. Kako dolgo še, o Gospod, kako dolgo še! Silno se mi užali, ako premišljujem, da je zopet leto preteklo, pa sem tako malo rastel v dobrem. Odpusti mi, o Gospod, odpusti mi! ... Ob 4. popoldne so imeli mil. škof v stolni cerkvi pridigo in zahvalno pesem. Razložili so nam trojno ob-iskanje božje: obiskanje milosti — sodbe — pogubljenja. Ne zaverzi nas, o Bog, temoč daj nam milost, da kakor si ti naš dobri Oče, tudi mi tvoji dobri otroci postanemo. — Pri tem resnem oddelku svojega življenja napravim trojni sklep: 1. Čas hočem dobro obračati; 2. Dobro
li*
hočem dobro opravljati, in 3. vsakega greha se hočem varovati. Amen.
1861.
1. jan. „Drag je čas; on edini je naš,—vse drugo je tuje, nam posojeno blago". Te besede sv. Bernarda bodo moja zvezda v novem letu. Ravnati se tedaj hočem po opominjevanji sv. Pavla: ,,Glejte bratje! kako bi varno hodili, ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkupljajte čas, zakaj dnevi so hudi". (Efež. 5, 15—16.) Te besede sv. Avguštin tako-le tolmači: „Cas odkupljati se pravi, ako tiste dni in ure, ki si jih dosihmal v lenobi, igri in raztrešenji zapravil, od zdaj zanaprej edino le službi božji in zveličanju svoje duše daruješ!
5. jan. V denešnem premišljevanji se je bogoslov-cem priporočala bratovščina sv. Mihaela v pomoč sv. Očetu. Dodeli Bog, da bi se ta bratovščina v naši hiši, po vsej škofiji, da, po vsem cesarstvu z ljubeznijo sprejela, da tako v djanji pokažemo, da dete Jezusa ljubimo in da nismo skopi v njegovih zadevah. O sv. Mihael, prosi za nas!
Presilno dopadel mi je testament, včeraj v Gradcu umerlega stolnega prošta Kramerja, kterega sklep se takole glasi: ,,Tri želje imam, in zaupam, da se bodo izpolnile pri moji smerti: da umerjem brez dolgov — brez premoženja — in z božjo milostjo brez grehov To je izvirna misel, ki razodeva čisto dušo, ki nečimur-nost vsega posvetnega spozna. Tudi jaz priterjujem popolnoma tem željam; naj se izpolnijo tudi pri moji smerti!
27. febr. Dnes sem se peljal z jezuitom O. Maksimilijanom Klinkowstrom, ki ima tukaj postne pridige, v Celje, kjer je želel v cerkvi svojega patrona sv. mešo služiti. Po meši je govoril kratko pa jedernato pridigo od češčenja svetnikov do izbranega poslušalstva, ki se je na sloves od prihoda glasovitega pridigarja zbralo. Bodi mu to povračilo za merzloto, ki se mu tukaj ska-zuje in veliko duhovsko uboštvo tega mesta naznanja. Bog nam pomagaj!
9. maja. Dnes je zapustil podravnatelj č. g. J. Caf semenišče; spremljal sem ga do Frama. Bog mu daj najti na novem mestu tistega miru, kterega želi in potrebuje, da doverši svoja znanstvena dela. Njegovo blezo dveletno bivanje v tem semenišču nam je prineslo mnogo veselih ur, kterih ne bomo pozabili.
27. maja. Dnes sem do konca prebral knjigo gro-finje J. Hahn-Hahn, z naslovom: „Doralice". . . .
4. avg. „Veselju je odločil jutro, solze je prihranil za večer, den je daroval bližnjemu, noč Bogu; spoznal je namreč, da je Bog den za dela usmiljenja, noč pa v zahvalo odločil". Tako popisuje življenje sv. Dominika eden njegovih znancev. — Dnes je 24 let, kar sem bil mešnik posvečen. O da bi zamogel posnemati to življenje sv. Dominika, in se Bogu hvaležen skazati za milost duhovskega poklica! . . .
9. avg. 37 mešnikov nas je spremljalo dnes mojega dobrega in najboljšega prijatelja dekana Plaskana k grobu. Znana sva si bila od nemških šol, priserčna prijatelja začemši od modroslovnih šol. Potovala sva skupaj o šolskih praznikih in v šole, dopisovala si ves Čas najinega duhovstva in bratovsko delila veselje in žalost. Obrajtal sem ga kakor poštenega in značajnega moža, v kterem ni zvijače. Zgubil sem najodkritoserč-nejšega prijatelja. Da mu povernem njegovo ljubezen, sklenem pri vsaki sv. meši in tudi v drugih molitvah se na-nj spominjati, vsako leto te den pa sv. mešo za-nj darovati.
13. avg. Dnes dopoldne so umerli stolni g. dekan K. Albrecht, pervi zmed onih, ki smo pred dvema letoma iz Koroškega v Maribor prišli.
19. sept. PredvČerajšnim sem prišel od duh. vaj iz Rogatca, ktere je izverstno vodil jezuit O. Roliman. Njih krona pa je bil skončavni preizverstni govor mil. škofa v slovenskem jeziku.
3. okt. Čast preimenitnega obiskovanja je došla dnes našemu semenišču. Prevzvišeni knez in nadškof solnograški dr. Maksimilijan od Tarnoczy, knez in škof kerški dr. Valentin Wiery so z našim škofom semenišče obiskali in se od 11. do 1. tukaj pomudili. Te pohod
nam bodi veselo znamenje srečnega šolskega leta, ki ga ravno zdaj z duh. vajami začinjamo.
24. dec. Kar sem mešnik je dnes pervokrat, da se polnočnic vdeležiti ne morem. Bolezen na persih in druge mnogoverstne težave mi branijo. Tako sem reven, da si skoraj pomagati ne morem. — O božje Dete! sprejmi vsaj to ponižno češčenje, ki Ti ga v tej tihi večerni uri v samotni izbi darujem. Radujem se tvojega blagonosnega prihoda z angelji v nebesih in z vsemi dobrimi dušami na zemlji. Blagoslovi nas, ki se v tej hiši za tvojo pastirsko službo pripravljamo, kakor si pri svojem rojstvu pred 1862 letmi tudi najpoprej pastirje osrečil! . . .
1862.
1. jan. „Vse z Jezusom, vse za Jezusa, vse v Jezusu". To moja zvezdica za leto 1862. Nisem mislil, da še učakam tega leta. In moja bolehnost je tolika, da imam le malo upanja, ga preživeti do konca. Pa naj se zgodi, kakor Bog hoče. Ako me božje Dete blagoslovi, da delani v tem letu vse z Jezusom, vse za Jezusa, vse v Jezusu, potem naj pride, kar rado, da-si tudi smert. Ne bojim se je; le ti moj Jezus, mi bodi milostljiv ! Amen.
24. febr. Dnes sem se povernil iz Celja, kjer sem preživel tri prav vesele dni. „Beseda" v mladenšnici „Maksimilijanum" je bila prav mična večerna zabava, ki nas je vse z radostjo napolnila.
15. marca. „Ne gre za mešnika, da bi tega, kar misli, ne izgovoril". Sv. Ambr. Tega duha sv. Ambroža naj bi dodelil Gospod našim škofom pri sedanjih zmešnjavah vseh pravnih in nravnih zaumenov, da se vsi kakor eden mož ustavijo navalu lažf in prevrata.
20. jun. Dnes so se mil. škof srečno povernili iz Rima, kamur so se 16. maja odpeljali. Bogu bodi hvala. — Gospod bodi z nami; 011 naj varuje našo lepo lavan-tinsko škofijo in naj našega višega pastirja še dolgo ohrani v veselje dobrih in v sramoto hudobnih.
Takrat namreč je začelo najnesramniše hujskanje zoper rajnega Škofa, tako da jih je hotla neka od nemskutarjev na-šuntana derhal celo z mačjo godbo sprejeti.
3. avg. Ze peti den bivam v krapinskih toplicah. Dnes popoldne se sprehajam po zagorelih travnikih in dojde me Horvatica, ki mi roko poljubi in me prijazno pozdravi rekoč: „Bog jim blagoslovi večer /" Dobra duša, si mislim, kako se ti lepo vicli, da si slovanskega rodil; le Slovanom je lastno, Boga v vseh rečeh imenovati, in ne vejo boljšega ne misliti, ne želeti, kakor božji blagoslov; — in tako je prav.
Te besede so tudi v dnevniku slovenske.
24. sept. O pregrenki den — moj 48. rojstni den! Ravno kar — ob 9. na večer — zvem smert svojega kneza in škofa, kteri so včeraj popoldne zboleli, dnes zjutraj sv. zakramente prejeli in pred četertinko ure umerli. — 0 7. zvečer sem bil še pri njih postelji. „Ste prišli po slov6?" so bile tako rekoč posledne besede , ktere sem slišal iz njih ust. — O Bog, usmili se nas!
27. sept. Dnes smo rajnega škofa Antona Martina pokopali. Ob 9. je bilo njih truplo v cerkev prineseno; tamkaj so bile najpoprej mertvaške molitve, potem pogrebni govor po preč. g. stolnem dekanu dr. Stepišniku; mertvaško mešo so peli sekovski knez in škof Otokar; razun njih so spravne molitve še odpevali domači stolni dekan Stepišnik, graški stolni dekan Biichinger, prošt Pihler iz Celovca in opat Vodušek iz Celja. Ob 12. je bil sprevod, kterega so spremljali razun imenovanih še knez in škof kerški dr. Wiery, knez in škof ljubljanski dr. Widmer, trije korarji iz Gradca in nad 200 mešni-kov. — Bog daj rajnemu nebesa, nam ubogim sirotam pa tolažbo in skoraj zopet višega pastirja, kteri bo vodstvo škofije v duhu rajnega pogumno in krepko nadaljeval. Amen. (Ne morem več.)
16. nov. Dnes je obiskal našo hišo O. Olivieri; spremljal ga je še drug mešnik in mala zamorska deklica. Zberal je milošnjo za svoje lepo delo: odkupljevati zamorske otroke in jih izrejati v kerščanstvu. . . . Bog bodi z njim in nja sv. angelj ga spremljaj!
1863.
1. jan. „Cas hočem dobro obračati, — dobro hočem dobro opravljati, — vsakega greha se skerbno varovati
in se tako na dobro smert pripravljati". — Pomagaj mi, o Gospod! da v novem letu te sklepe dopolnim. Naj pride potem črez me, kar hoče, jaz ne bom osramoten. Je tvoja sveta volja, mi daj zdravje; podveržem se ti pa tudi v otroški ponižnosti, ako bo novo leto — leto terpljenja. Tepi me tukaj, o Gospod! le v večnosti mi prizanesi!
I.	febr. Dnes sem prejel spomin po svojem nepo-zabljivem prijatelji, rajnem dekanu Plaskanu, namreč meni sporočene sreberne žlice. Namenil sem jih za inventar kapitolske gorice v Lavrenčanu. Mislim, da tako najbolje Častim spomin svojega prijatelja.
II.	aprila. Ravnokar nam je donesel naglopis pre-žalostno novico, da je včeraj moj starodavni, predragi prijatelj , braslovški dekan Mihael Stojan umeri. — Urno grejo moji najljubši prijatelji drug za drugim v večnost. O Gospod, daj tudi meni, da se jim skoraj pridružim v boljšem življenji! — O kako rad bi šel na pogreb svojega prijatelja — pa bolezen mi ne dopušča. Tebi potožim, o Gospod! pa se podveržem tvoji volji!
7. maja. Dnes novice razglasujejo, da sem bil 21. aprila imenovan za stolnega dekana.
14. maja. Dnes ob 9. predpoldne sem bil ko stolni dekan vmesten. Ker je dnes visoki praznik vnebohoda Kristusovega, se mi sama po sebi zbuja v mojem sercu hrepeneča želja, da bi mi ljubi Jezus pri svojem Očetu prostor pripravil in me skoraj k sebi vzel. Amen. Amen.
29. julija. Dnes sem zapustil semenišče, v kterem sem 4 leta živel. Bog blagoslovi moj vhod v novo stanovanje in me obvaruj v njem vsega zlega na duši in na telesi, in ker sem dnes kakor mešnik že devetokrat svoje stanovanje spremenil, me sprejmi skoraj v svoje večne stanovališča. Amen.
4. avg. Lansko leto sem tudi tukaj v krapinskih toplicah obhajal 25. obletnico svojega mešniškega po-svečenja. Nisem se nadjal, da Še doživim leta; pa Bog me je ohranil. ... O da bi zamogel v svojem poklicu tako živeti, da mi podaljšano življenje ne bode v pogubljenje ampak v zveličanje!
20. sept. Dnes so obhajali naš stolni prošt preč. g. Frančišek Fridrih svojo zlato mešo, spremljani k altarju od treh škofov: graškega, celovškega in domačega in od blezo 50 mešnikov. Kerški Škof so govorili dostojno pridigo; vsa svečanost je bila prav spodbud-Ijiva. 18. t. m. je naznanil naglopis, da so svetli cesar zlatomešniku vitežki križ Leopoldovega reda podelili.
24. sept. Dnes je perva obletnica smertnega dneva Antona Martina, našega škofa preblaženega spomina. Po raznih, gotovo od Boga dopuščenih okoliščinah se je zgodilo, da je odpevanje mertvaške meše z drugimi opravili meni došlo. Bogu bodi za to hvala; kaj boljšega bi namreč zamogel te za mene preresni in imenitni den storiti, — kakor moliti. — O Bog usliši tedaj mojo molitvo in bodi tudi meni milostljiv, ker ravno tudi dnes svoj 49. rojstni den obhajam. Oj koliko se je v tem enem letu dogodilo in spremenilo! — Vse mine, le Bog ostane nespremenljiv; — to je moja tolažba in moje upanje.
23. okt. Dnes pridem iz Celovca, kamor sta me spremljala dva prijatelja preč. gg. Vošnjak in Zorčič. Dogovorjeno je namreč bilo, častno obhajati obletnico 251etnega bivanja in poslovanja preč. g. prošta A. Pihler, kot ravnatelja celovškega semenišča. Sešlo se nas je: 1 ravnatelj, 2 podravnatelja in 5 špiritualov iz te dobe. Preživeli smo skupaj tri prav vesele dni, kteri so mnogo mnogo nekdanjih spominov v nas zbudili. Hvala Bogu.
31. dec. Že več let imam navado, te večer v samotni uri pri svojem dnevniku sedeti in kipeče občutke svojega serca v njem zaznamovati. Kaj hočem dnes storiti; kje začeti in kje besed najti za stan mojega serca, ki je polno nepokoja? . . . Bolj ko je vse brez tolažbe okoli nas, veče bodi naše zaupanje v tebe, o moj Bog; več zaderžkov ko se nam ustavlja, veča bodi naša pogumnost v vojski; — manj ko na tem svetu najdemo, z bolj čisto ljubeznijo hočemo Bogu služiti. — Ali bom na den sv. Silvestra 1864 svoj dnevnik še pisal? O moj Bog in moje vse!
1. jan. Moja zvezdica za to leto: „0 moj Jezus! žertva naj ljubezni tvoje — bo to leto ino vse življenje moje!" — Ker si mi milost dal, o Gospod! to leto začeti, daj mi še moč, da ga, ali tisti njegovi del, ki ga utegnem še preživeti, popolnoma in edino tvoji ljubezni darujem. Paratum cor meum, Deus, paratum cor meum. — Ravno dnes sem prebral nježno knjižico O. Stoeger-ja: „Dete Jezus," ki mi je s sladko tolažbo serce napolnila. . . .
6. marca. Dnes sem sv. mešo služil v št. Petru, kjer je bil ravno sklep misijona, kterega so oo. lazaristi iz Celja od 11. febr. tamkaj obhajali. Vdeleženje ljudstva je bilo prav veselo in zgledna nja gorečnost. . . . Blagoslovi Bog gorečega in darežljivega g. župnika, ki tako velikansko in nesamopridno take duhovske dobrote svojim farmanom pripravlja.
Od mesca avgusta začemši je pisan dnevnik v slovenskem jeziku. Ob enem pričuje dnevnik, da so to leto v svojih mislih svetu že popolnoma slovd dali, ter le smert in večnost den na den pred očmi imeli. Le malo namreč se še nahaja opombic, ki zadevajo svetne zadeve, da-si je tudi mnogo važnega okoli njih se godilo. Pravijo večkrat, da jih nijena stvar na svetu več ne zanimiva, da je njih edina želja, skoraj in srečno umreti. Ker se po svojem odhodu iz semenišča niso mogli več vdeleževati splošnih premišljevanj bogoslovcev, so sami za sebe vestno to sv. opravilo nadaljevali. Dnevnik pričuje, da jim je za navod služila izverstna knjiga premišljevanj O. Krousta *). Skoraj pri vsakem dnevu namreč nahajamo zaznamovani: „Sopek iz denešnega premišljevanja" sostavljen iz izverstnih rekov sv. Očetov, njih lastnih pobožnih misel in dobrih sklepov, tako da je očitno, da je bilo sledne leta vse njih mišljenje in prizadevanje le obernjeno na očiščevanje in posvečevanje njih lastnega serca. Podamo v dokaz le eno in drugo.
*) Popolni naslov tega izverstnega dela, ki se mešnikom ne zamore dosti priporočati, je: „Meditationes de praecipuis fidei mysteriis in usum elericorum". J. M. Kroust. Sulzbaeh 1856, V. zvezk. — Globoka učenost, jedernata obravnava, ki se skozi in skozi vpira na izreke sv. pisma in sv. očakov, stroga logika, neovergljiva spričevalnost in izverstna latinščina prikupijo bralcu to knjigo med mnozitni tega plemena.	Pis.
26. avg. Šopek iz den. premišlj.: „Concupiscentia domatur, non extirpatur; vitia rescinduntur, non excin-duntur. Oaro nondum mortua est, diabolus non dormit, ne vigilare cesses". S. Greg. Kako resnične so te besede, kdo bi jih ne poterdil iz lastne skušnje? Le žalibože, da Človek tako rad pozabi na to resnico, in nad seboj ali slabo čuje, ali čuvanje cel<5 opusti. Sv. apostel Peter, ki je to sam skusil, opomina torej tako resno: „Fratres, sobrii estote et viligate, quia adversarius vester, diabolus, circuit tamquam leo. . . .
29. nov. Včeraj sem silno lepo in tolažljivo resnico od „božje ljubezni" premišljeval in v spomin na sladke trenutke tega premišljevanja si hočem sledeče besede zaznamovati:
„Quid ego tibi sum Deus, ut te jubeas amari a me, et nisi faciam, mineris ingentes miserias ? parvane ista miseria, si non amem te?" Sv. Avg.
„Quis cultusDei, nisi amor ejus? non colitur Deus, nisi amando". Sv. Avg.
Sveta in črez vse častitljiva je ta dolžnost; — močni in sladki so nagibki, zavolj kterih naj Boga ljubimo.
1865.
„Vigila et esto perfectus; latetultimus dies, ut, ob-servetur omnis dies". Sv. Avg.
1. jan. Te važne besede si zapišem na čelo novo-začetega leta 1865. Ako je komu potreba čuti in se na smert pripravljati, je gotovo meni, ki vedno boleham in v vsi resnici vsak den umiram. — Ljubi Jezus! daj meni in vsem, za ktere si svojo sv. kri prelil, vsak den tako živeti, kakor bi bil posledni našega življenja, dokler k tebi ne pridemo in se pri tebi ne veselimo vekoma. — Kakor vse kaže, utegne novo leto prav hudo leto biti; pa naj bo, kakor rado, — vse le na to pride, da se greha varujemo, Bogu zvesto služimo in se na srečno smert pripravljamo.
14. jan. Ker se že več dni v Časnikih druzega ne bere in ne pretresuje, kakor enciklika sv. Očeta, kojo so 8. dec. 1864 razglasili, si hočem poglavja te črez
vse imenitne okrožnice tukaj zaznamovati. . . . Kakor kedar solnčni žarki v gadje gnjezdo zasijejo, se vse gibati začne in se strupeni gadi strašno vijejo; enako brezbožni časniki naše dobe blodijo in čvekajo vsake baže neumnosti, ker kakor blisk iz jasnega, so te besede namestnika Kristusovega in poglavarja sv. cerkve njih zakleto prizadevanje in pačenje nespametnega ljudstva zadele.
1. febr. Dnes je došla prezentacija za g. K—. na duhovnijo v Kozji. Ob 11% sem v cerkvi sv. Alojzija novega župnika, svojega . . . prijatelja vpričo vseh bo-goslovcev, ravnateljstva, č. g. korarja M. Glazerja in dekana Jareninskega, inštaliral. — Kaj vse še včakam! Prijateljev je vedno manje; . . . zmirom bolj zapuščeni in samični postajamo. — Naj bo; vsaj na sveti ni nič stanovitnega. . . .
12. febr. Dnes sem Čital: „Poenitentia vera nun-quam sera" Tert.; pisatelj pa dostavlja: „Poenitentia sera nunquam vera". — Ostre besede! da-si ravno se usmiljenju božjemu meje ne smejo staviti, je vender obče resnično, da pokora, skozi bližno smert prisiljena, malo malokdaj obveljala bode. — Torej: Hodie si vocem Domini audieritis, nolite obdurare corda vestra.
24. febr. Dnes popoldne ob 2. so stolni prošt Fr. Fridrih po dolgi bolezni umerli. Hud je bil smertni boj, ki je skoraj dva dni terpel. Bog jim daj večni mir!
10. marca. Dnes sem se prepričal, da za zdaj nimamo nobenega zavetnika zoper naše nasprotnike (v oziru narodnosti. Pis.). Kako dolgo bo še to terpelo? Da-si ravno smo že tudi menda kaj pregrešili, pa toliko vender nismo zaslužili. — 8. t. m. smo slišali, da černi oblaki, ki nad nami že tretje leto visijo, se še niso raztegnili. — Delajo z nami, kakor s sužnimi. — Svoje misli o tem sem dnes na mestu razodel, od kodar bi upati bila pomoč, pa sem se prepričal, da smo prodani. Bog se usmili! — Vse prejde, Bog ostane vekomaj!
27. aprila. Dnes sem posledno poglavje sv. pisma, namreč 22. pogl. skrv. raz. sv. Janeza prebral, in tako tretjokrat, ali ker v dveh jezikih ob enem sv. pismo čitam, Šestokrat v svojem življenji celo sv. pismo prebral.
Živo sem se prepričal resnice, da večkrat ko se sv. pismo bere, bolj zanimivo in podučljivo je to branje.
6. junija. Dnes popoldne so me obiskali na svojem potu iz Jeruzalema domii trije duhovniki: Anton Hajšek, Anton Stanjko in Matija Koren, ki so srečno svojo božjo pot opravili, kamor so se 17. sušca t. 1. podali. Donesli so mi molek in križec s 14 štacijoni križevega pota — blag spomin in drage odpustke. Bog poterdi popotnike v vsem dobrem, in daj jim milost, da bodo gnade, kterih so se na tej poti vdeležili, zvesto ohranili.
2. julija. Dnevnik zmirom bolj peša. Pretečejo dnevi, da — tjedni, da še čerkice ne zaznamovani, da-si ravno bi bilo gradiva dovolj. Pa neka slabost, naj jo imenujem po pravem imenu — lenoba, je kriva, da drugega skoraj ne storim, kakor kar je neobhodno potrebno. Berem sicer še zmirom in mnogo, vidim in slišim kar bi se lehko zapisalo, pa le ne storim. — V nekem časniku sem dnes mnogo bral in v spomin si zapišem: Ibit homo in domum aeternitatis suae! ... Omni momento ad ostium aeternitatis sto! . . . Magna ars est, scire cum Jesu conversari — et scire Jesum tenere, magna prudentia!
10. avg. God sv. Lorenca, gorečega služebnika božjega in pogumnega zaničeva,vca tega sveta. — Sledečo resnico naj si zapišem: „Magnum est sanctitatis miraculum, esse in mundo, nec esse de mundo, quod clericus non efticiet, nisi raro mundum videat, cavte mundum videat, breviter mundum videat". — „Fuge si non vis perire; nemo securus apparet, nisi qui libenter latet". S. Avg.
10. sept. Dnes sem prejel list iz Rima, v kterem se mi naznanja, da so pisma zastran stolnega prošta lavantinskega sv. Očetu že predložena, in da mi bodo dotični dekreti skoraj došli. — Da-si ravno te viši stopinje v lavantinski škofiji nisem vreden in pri svoji bolehnosti in telesni slabosti te časti dolgo vživati ne morem, me vender to veseli, da v naši škofiji sem jaz pervi, kojega sv. Oče za prošta stolne cerkve povzdignejo. „Deus, qui infirma mundi eligis, ut fortia quaeque
confundas, concede propitius humilitati meo, ut ad perennem in coelis gloriam sublimari merear".
22. sept. Dnes smo končali duh. vaje za mešnike, koje je vodil jezuit O. Theodor Rohman. Ravno je letos 20 let, kar sem pri pervih duh. vajah bil in to toliko važno in potrebno pobožnost spoznati priložnost imel. Ne vem, ali so ktere duh. vaje toliki vtis za mene imele, kakor ravno te; gotovo bolj mi niso nobene dopadle. Daj večni Bog, da storjenim sklepom zvest ostanem; — gotovo bi bilo hudo za-me, ako bi v navadni mlačnosti zmirom tičal, ker sem že tolikokrat priložnost imel, se duh. vaj vdeležiti in tako svoje serce vrediti! — Morebiti so bile posledne; — podpiraj me, o ljubi Jezus, da mi bodo na smertni postelji v tolažbo služile! . . .
5. okt. Dnes zvečer sem nazaj prišel iz svojega pota v Kozje, kamor sem se 26. sept. podal v družbi ondašnjega dekana, prijatelja mojega. Bival sem tam do 3. okt. ... So bili dnevi miru in dušnega veselja; bodi večnemu Bogu hvala in zahvala za nje, — pa tudi vsem prijaznim dušam, ki so mi te dni poslajšale!
22. okt. Dnes sem na gori pri Materi božji v fari sv. Petra 3 zvone blagoslovil in potem dva zakonska po 511etnem zakonu zopet poročil. Prav ljubeznjiva in poštena zakonska, koja sta živa podoba kerščanskega zakona; — Bog daj, da bi več takih bilo.
25. nov. Dnevnik peša! — Torej naj zopet neke verstice zapišem. V životopisu rajn. pobožnega škofa M. Sailer-ja sem našel izrek razsvetljenega moža, kojega tukaj zapišem: „Djanje je najvarniši pot k vednosti". Po mojih mislih velja to posebno od učenosti, ki večnost tiče, česar se vsak lehko prepriča, ako resnično po nauku sv. vere živi.
13. dec. Dnes opoldne sem prejel iz Rima pisma in dekrete, v kterih me sv. Oče Pij IX. za stolnega prosta lavantinske škofije povzdignejo. Dekreti so podpisani 7. oktobra 1865. . . . Spoznam vpričo tebe, o Gospod! da nisem zaslužil tolike časti in je nisem vreden. . . . Daj, da zanaprej le tebi v čast in svoji duši v blagor živim.
16. dec. Dnes zjutraj ob 8. sem v stolni cerkvi po ukazu sv. Očeta prisegel in sicer slovesno vpričo kneza in stolnega kapitola, in tako posestvo sprejel stolne proštije. — Veliko več je vse, kar Bog z menoj dela, kakor sem kedaj želeti ali misliti si upal. Ker je pa Bog do mene toliko milostljiv in prizanesljiv, moje serce močno strah polnf, da bo moj odgovor v oziru tolikih dobrot in gnad težek, ker sem zmirom le mlačen v službi svojega Boga in toliko slab in nestanoviten v vojski zoper hudo. Adjutorium meum in nomine Domini. In te Domine speravi, non confundar in aeternum.
21. dec. Dnes, sv. Tomaža god, sem se v proštovo stanovanje preselil. Kar sem mešnik, je že lOkrat, da sem se selil; tudi to pogosto preseljevanje me opominja, da smo tukaj na zemlji le tujci in da naša prava domačija je unkraj groba. Ker me vse na bližno smert spominja, daj večni Bog, da bi bila srečna in da bi skoraj pravi mir in pokoj v nebesih našel.
1866.
„Minus te amat, Domine, qui praeter te aliquid amat, quod propter te non amat". h. Avg. „Premalo te ljubi, o Gospod, kdor razun tebe še kaj ljubi, kar zavolj tebe ne ljubi".
Pervi den novega leta mnogoverstne čute v meni budi; vsi se pa v tem strinjajo, da živo spoznam, kako ljubeznjiv in dobrotljiv je Bog. Da — ljubezen je Bog, gola ljubezen! Iz ljubezni do nas si ti, o Jezus, človek postal in našo človeško naturo toliko počastil in tako visoko povzdignil; — si v krilu Marije z našo naturo se oblekel in nam v Mariji tako visoko, sveto in mogočno mater dal; — si nas v brate in sodediče nebeškega kraljestva izvolil in nas tako čudežno počastil, da še angelo m to ni dano. Torej te hočem ljubiti, edino le Tebe ljubiti vse dni tega leta, in kolikor časa mi še boš na zemlji odločil. — O mi Jesu, amo te!
8. marca. Dnevnik peša, kakor moje zdravje, be Čitam in čitam, pa si kaj zapisati in za prihodne dni prihraniti, sem večidel preslab in apatičen. Mislim, da so moji dnevi tukaj na zemlji že prešteti in jih ne more
več veliko biti, ker me telesne moči vedno bolj zapuščajo. Naj bo po volji božji! Druzega me tako na življenje ne veže, kakor samo misel, da bi se še nekoliko spokoriti in vsaj skozi poterpežljivost v svojih mukah si kaj prislužiti zamogel. Pripravljen sem, o Gospod! kedar me hočeš k sebi poklicati; le samo to te prosim, bodi mi milostljiv in ne pozabi, da sem revna zemeljska stvar, obdana od vseh krajev s slabostmi. Volja te ne razžaliti in Tebi služiti, je resnična; le kaj, da sem toliko slab in nestanoviten. Torej pri-zanesi mi v svojem neskončnem usmiljenji!
10. marca. V spomin važnega denešnega premišljevanja si zapišem sledeče besede: „Adeo quaedam est societas pene etiam nominis duabus his rebus: vitiis et divitiis". S. Eucherius. V resnici; k vsemu hudemu služi bogastvo, in pogosto se dopolni: „ut idem, qui divitiis, abundet et vitiis". — Da bi vender duh ubožtva me popolnoma od vsake Časne skerbi, da — od vsake misli na minujoče blago tega sveta odvernil!
19. marca. Dnes je bil tukaj Mnsg. Patterson, kat. duhovnik angleški, ki za novo stolno cerkvo v Londonu milodare pobira. Mož bolj majhne postave, rumenih lds in bledega lica, kaže, da je ponižen in pobožen duhovnik, da veliko sveta pozna (je bil v 16 letih že sedemkrat v Rimu) in da posvetna olika katoliškega duhovnika le kinča, ako jo s pravim katoliškim duhom veže. . . .
15. apr. PreteČeni tj eden me je hudo obiskanje zadelo, ker sem od svoje . . . nepričakovano žalostnico zvedel. Slabo sem se v tem viharji obnašal in močno nemiren in nevoljno žalosten postal, namesto da bi bil hitro serce k Bogu povzdignil in to za meni od Boga poslani križ ponižno spoznal, se v voljo božjo vdal in poterpežljivo prenesel — ker je terpljenje tako moja osoda tukaj na zemlji. — Bodi Bogu hvala in zahvala, da je serce zopet mirno in da so snoči besede spoved-nikove bile hladilo za bolečino! — Vse je nečimurno in prazno tukaj na svetu; le Bogu zvesto služiti in se na srečno smert pripravljati je potreba.
14. maja. Po dolgi bolezni — poslednokrat sem 18. aprila sveto meso služil, sem zopet toliko okreval, da sem na križevo (10. maja) zopet v cerkvi bil in meševal. — Huda je bila bolezen, pa še veča milost božja, ki me ni zapustila; in v resnici se moram usmiljenemu Bogu za to obiskanje le zahvaliti, ker kakor zaupam, mi je bila bolezen v dušni prid; in poslednjič le to kaj velja in ima vrednost, kar k zveličanju pomaga. — Rad bi bil umeri, ker mi je svet zopern; pa ker božja volja ni bila, mi je pa tudi vsak den dobrota in gnada, kterega mi milostljivi Bog še živeti d&.
21. jun. (Sv. Alojzija.) Dnes popoldne sem se z berzovlakom iz Maribora odpeljal in se tu-sem podal v Kozje , tiho in mirno pa zdravo dolinico, kjer želim, ako Bog hoče in dd, več časa prebivati in svoje oslabljeno zdravje krepiti. Bog daj in ljuba D. Marija.
8. jul. Prav tužni so dnevi, ktere od pretečenega Jjedna sem živimo, ker nam žalostnica za žalostnico dohaja od severne vojske naše, ki je 3. t. m. toliko neizrečeno nesrečo imela. Naj že bo vzrok naše zgube in naše nesreče pri severni vojski kteri koli hoče, to je in ostane gotovo in resnično, da brezverni in brezbožni voditelji ali vojskovodji nikdar blagoslova in pomoči božje upati ne smejo, in ako Bog hiše ne brani, se zastonj bojujejo še tako hrabri vojaki. Kaj tako imenovana poganska čednost ali serčnost velja, se tukaj prav očividno kaže. Bog se usmili in daj toliko sku-šanim narodom avstrijanskim skoraj ljubi mir, zastop-nost — in svoj nebeški blagoslov!
10. jul. Dnes popoldne sem zopet srečno prišel iz Kozjega. . . . Deo gratias!
4. avg. Dnes je 29 let preteklo, kar sem mešni-kovo posvečenje prejel. Nikdar bi ne bil mislil, da pri svojem slabem zdravji in vednem bolehanji bom v tem svetem stanu tako dolgo živel. Močni in terdni verst-niki moji, cel<5 več mojih nekdanjih učencev je že po-merlo, jaz še živim. Milost božja je to; da bi vsaj zdaj ... v duhu pokore Bogu zvesto služil, . . • in vsaj s poterpežljivostjo si usmiljenje božje zaslužil, ker druge dobre dela tako mlačno nabiram in še zmirom tako
Drobt. zu leto 1869.
12
rekoč s praznimi rokami pred Bogom stojim. Sv. Dominik, . . . naj bode moj zavetnik in priprošnik! Njegovo molitvo, sv. roženkranc, hočem zvesto vsak den moliti!
7. avg. Obletnica smerti rajnega Plaskana, sošolca mojega. Težavno sicer, ker v vednem bolehanji, še živim, da-si ravno bi nikdar ne bil mislil, da bodem dalje živel od njega, ki je tolik korenjak bil. Poti božje previdnosti so skrivni, in kakor rad bi že skoraj rešen bil muk in terpljenja tega življenja, vender za milost božjo spoznam, še živeti, ker vsaj za rajne, moje ljube in drage moliti zamorem in skoz ponižno vdanje v sv. voljo božjo nekoliko zadostiti za pregrehe in slabosti svoje v duhu pokore.
Vse poslednjič na to pride, da je večnost srečna. Tega Bog tako vodi in mu toliko časa za zemeljsko življenje odloči; — drugega zopet na drugo pot postavi; — vse pa le gotovo iz tega namena, da bi se vsi zveličali.
„Neque concupiscentia insuperabilis est, neque gratia: huic per illam resistere, per liane illain vincere potes; elige quod placet".
14. sept. Dnes sem poslednji tuji denar odrajtal in za zdaj nisem nobenemu nič dolžen. Bog daj, da bi posledne dni svojega življenja vsaj teh skerbi več ne imel. — Veliko mi je Bog tudi časnega naklonil, veliko več, kakor sem kedaj zaslužil, — pa vender sem večidel tudi denarstvene skerbi imel, — nekaj menda, ko sem slabo gospodaril, nekaj pa so krive tudi okoliščine in časi, v kterih živimo. Za vse bodi Bogu hvala in zahvala!
23. sept. Obletnica smerti moje ljube matere. Ravno tistega leta (1855) je bila tudi kvaterna nedelja, ko so draga mati po dolgi in hudi bolezni v Grospodu zaspali. Naj jim da usmiljeni Bog večni mir in večna luč naj jim sveti! — Pri svoji bolehnosti ne bi bil mislil, da jih bom tako dolgo preživel; — pa Bogu bodi hvala, tako imam priložnost, za mir njihove duše moliti in daritvo sv. meše opravljati.
Zapišem si še tudi, kar sem te dni čital: „Perse-verare non desinit, qui non desinit vigilare; ubi deficit vigilantia, simul et perseverantia deficit".
Večni Bog, daj mi stanovitnost v dobrem; Čista Devica Marija, prosi za mene zdaj in na smertno uro. Amen.
2. dec. Celi preteČeni mesec sem bil bolen; torej moj dnevnik močno peša. Tudi dnes še nisem mogel sv. meše služiti, da-si ravno sem že zvunaj postelje. Bog in Marija daj, da bi vsaj prihodno soboto, na praznik neomadežanega spočetja Dev. Marije, sv. mešo opraviti zamogel.
8. dec. Od 12. nov. nisem več sv. meše zavolj bolezni služiti zamogel. Dnes sem bil tako srečen, da sem zopet cerkvo obiskal in ob 7. zjutraj sv. mešo bral. Bodi Bogu in preblaženi, brez madeža spočeti Devici Mariji čast, hvala in zahvala! . . .
16. dec. Perva obletnica stolne proštije, ktero sem lani na te den skozi prisego, od sv. Očeta podpisano nastopil. Ne bil bi verjel, da bom tega dneva včakal, ker je pervo leto te moje službe mi toliko mnogoverst-nega prineslo, kar vse ni samo revno truplo, ampak tudi dušne moči mučilo. Bodi Bogu hvala in zahvala, da sem z njegovo pomočjo vse prestal — večni Bog le daj, da bi mi v zveličanje služilo!
1867.
„Vae etiam laudali vitae, si Deus illam, semota misericordia, discusserit". S. Avg. („Grorjč tudi hvale vrednemu življenju, ako ga bo Bog brez usmiljenja preiskoval".)
Pervi den novega leta. Ne bil bi se nadjal, da bom še začetek novega leta doživel, ker je bilo ravno preteklo leto za mene hudo leto v mnogem oziru, ker sem močno bolehal, pa z božjo pomočjo vender vse prestal in še novo leto dočakal. Bogu bodi hvala in zahvala za vse!
Kaj bo novo leto meni prineslo, ne vem, samo to želim, pa tudi zaupam, da, ako bode posledno leto mojega življenja, mi bo Bog milostljiv in me zavergel ne
12»
bo, „quia apud Dominum misericordia et copiosa apud eum rederaptio".
Ljubi Jezus, blago božje Dete, ki si dnes pervokrat za mene, kakor za vesoljni svet kri prelivalo, daj mi gnado, da bom svoje življenje po tvojem sv. nauku in zgledu ravnal. „Si vis eum Christo regnare, incipe te Christo conformare". — Nos eum prole pia bene-dicat Virgo Maria.
16. jan. Od 6. t. m. nisem bil v cerkvi; dnes sem zopet sv. mešo služil; bodi Bogu hvala! Kako revno je življenje mešnikovo, ako te svoje najsvetejše službe opravljati ne more. Bo vč, ali bom še večkrat in kako dolgo še misiti zamogel. Močno se mi zdi, da je število mojih dni tukaj na zemlji že prešteto in da bo to leto posledno mojega življenja. Naj se zgodi sv. volja božja z menoj in nad menoj! Rad bi že k svojemu Grospodu in Zveličarju prišel, le samo sodba me plaši, ker sem še tako malo pokore storil. Sv. Avguštin pravi: ,,Svet je poln nadlog in revščine, pa tudi poln usmiljenja božjega". Misericordias Domini in aeternum cantabo.
To so posledne besede dnevnika; zakaj malo dni pozneje jim je smert za vselej per<5 iz rok vzela. Zares lepo slov6 od te solzne doline in prelep pozdrav na pragu večnosti!
VI.
24. januarja so bili neki pri večerji posebno zgovorni in veselega serca, ter se črez navadno dolgo s korarjem, ki je pri njih na hrani bil, razgovarjali. Ali zares! smert pride gostokrat kakor tat po noči. Ker se drugo jutro ob uri, ko so navadno v cerkvo šli, vrata ne odpro, tudi nijeno znamenje življenja ne sliši, jih odklene hišna, sumeča, da jih je zopet kaj napadlo. Najde jih v postelji; jih vpraša to in uno, ko pa ni odgovora, se bliža postelji in se v svoj strah prepriča, da so — mertvi. Njih truplo je bilo še popolnoma toplo v znamenje, da so še le proti jutri od mertuda zadeti v Gospodu zaspali. Ležali so tako mirno in čedno na strani, kakor leži sladko spijoč Človek, v dokaz, da se je med mirnim spanjem duša od telesa ločila. Zato
nam je pisal eden njih prijateljev: ,,Ker so v svojem življenji toliko bolečin terpeli, jih je hotel Bog brez bolečin iz sveta vzeti";
Da jim pa smert — da-si tudi nagla — ni bila neprevidena, priča ne kar njih dnevnik, zlasti njegove posledne verste, ampak tudi testament, ki se je našel po njih smerti, in ki je bil pisan 12. januarja 1867, tedaj malo dni pred smertjo in ki se v poglavitnih točkah tako-le glasi:
Moj testament.
„Fac testamentum tuum, dum sanus es, dum tuus es; in infirmitate positus blanditiis aut minis duceris, quo tu non vis". S. Avg. (Napravi svoj testament, dokler si zdrav, dokler si sam svoj; v bolezni te bodo ali s prilizovanjem ali z žuganjem v to pregovorili, kar prav za prav sam nočeš.)
Ravnajoč se po tem resničnem izreku in videč svoj bližnji konec poročam vpričo Boga, kteri bodi milost,-ljiv moji duši, naslednje zastran svojega malega premoženja po moji smerti:
1.	Priprost bodi moj pogreb; muzika ne sme biti pri sprevodu.
2.	Na den pogreba se naj razdeli 25 gold. med uboge.
3.	Šolski zalogi poročam 10 gold.
4.	Stolni cerkvi za nov mešni plašč 100 gold.
5., 6. in 7. Poročila trem sestram.
8.	. . . 400 gold. poročam kakor mešno ustanovo mestni farni cerkvi v Celji za svoje rajne starše in žlahto s tem, da naj se vsako leto 4 mertvaške pete meše opravijo. . . .
9.	Svoj mali vinograd v teharski fari poročam cerkvi sv. Jožefa poleg Celja s tem, da se bere tamkaj vsako leto ena sv. meša za mene, — ako mogoče, na den moje smerti.
10.	P. n. stolnemu kapitolu poročam kakor inventar svoj divan in ga prosim, da mojo sreberno svetinjo v spomin konkordata v svoje vedno varstvo vzame.
11.	Vse svoje knjige poročam tukajšnjemu semenišču s tem, da kar bi ne utegnilo soditi za semeniško knjižnico, naj č. vodstvo razdeli med bogoslovce.
12.	Svojemu prijatelju Fr. Košar, dekanu v Kozjem, poročam v spomin svoj zlati perstan z ametistom.
13.	Kar po teh poročilih in pogrebnih stroških še ostane, prejme kakor splošni dedič dijaško semenišče sv. Maksimilijana v Celji.
14.	C. g. korarja Fr. Zorčiča prosim, da blagovoli biti izpeljevavec testamenta in mu poročam v spomin svojo zlato uro na sidro. Kakor izpeljevavec testamenta ima neomejeno oblast; pri vseh zaderžkih ali dvomih, ki se utegnejo primeriti, je njegova beseda določna. On naj tudi nagrado določi, ki naj jo prejmeta moja posla za pomnoženo strežbo pri moji veani bolehnosti. Tudi naj blagovoli poskerbeti, da se moje pohišje prej ko prej proda, da se pogrebni potroški itd. brez odloga poravnajo, kar se zamore toliko hitreje zgoditi, ker nisem nikomur nič dolžen.
V Mariboru 12. januarja 1867.
niihael Piki, 1. r.
stolni prošt.
Te testament zopet glasno pričuje, da so rajni, kakor se kristijanu, še bolj pa katoliškemu mešniku spodobi, mirno in brez strahu prihajajoči smerti gledali v resni obraz, in da so vse pošteno vredili za srečno zadnjo uro, ktera jih torej, kakor zaupamo, ni nepripravljene našla.
Novica njih nagle smerti je povsod, koderkoli so rajnega poznali, veliko žalost in resnično sočutje obudila; zlasti pa smo čutili mi duhovniki, da je našo škofijo zopet britka, ne lehko nadomestljiva zguba zadela.
In zares; bili so mož v najlepšem pomenu tega imena. Na njih prosto besedo se je smel vsakdo zanesti, kakor na sveto prisego. Njih beseda pa je bila vselej odkritoserčna, in strahu pred ljudmi niso poznali, kakor se ravno možu spodobi. Enako prosto in odkrito, kakor z osebami nižjih stanov in svoje verste, so govorili tudi
z višimi kterimi koli, ne gledaje na to, ali bo došla njih beseda komu prijetna ali neprijetna. Prav zato so se zdaj tu zdaj tam komu zamirili, pa večidel so naposled vsi spoznali, kako blaga misel je verlega moža vodila. Poznamo jih mnogo, ki so včasi nekako nevoljni iz njih sobe prišli, potem ko so brez vseh ovinkov resne in svarilne besede od njih zaslišali. Ali dnevi urno potekajo in donašajo vedno novih britkih skušenj življenja; in zato še zdaj prav taki s hvaležnostjo sami
e, ki so jih iz ust rajnega
nosti, ali jih nazaj klicale na izgrešeno pot dolžnosti, dokler še ni bilo prepozno.
Njih um je bil bister, in imeli so posebni dar, da so kar urno presodili vse okoliščine in razmere osebne kakor stvarstvene. Zato smo tudi duhovniki kaj radi v zamotanih opravkih hodili njih za svfet prašat ustmeno in pismeno. Dali so ga vsakemu dobrodušno in sočutno, in imeli so prav zato veliko odpisovanja na vse strani; in ni se kesal, kdor jih je ubogal. Poznali smo celd več imenitnih družin, ki tudi v zgol svetnih in družinskih zadevah niso lehko kaj imenitnega začele, dokler niso Pikelnovega nasvfeta zaslišale. Milostljivi škof sami so v svojem grobnem ogovoru očitno iz leče lepo besedo izgovorili, kakor se je v Danico (list 6. 1. 1867) poročalo, „da so se v najsilniših zadevah Škofijskih na njih nasvet radi opirali".
Njih serce je bilo blago in plemenito. Komurkoli dobro storiti in pomagati, je bilo njih vedno prizadevanje, in ako so zamogli drugim kako nedolžno veselje napraviti, je bilo njih serce najbolj zadovoljno in uto-laženo. To bodo pričali zlasti oni, ki so srečo imeli, semeniške leta pod njih vodstvom preživeti. Koliko in kako dragih veselic so na lastne stroške mladim gospodom vsako leto napravili! Kedar je bila pa pri jaslicah Gospodovih božična svečanost, so po več dni po prodajalnicah darove skupovali, jih z lastnimi rokami v razne ukanljive zavitke zavijali, da bi bilo pri sreč-kanji med mladino več veselja, radosti in smeha. — Za take pa, ktere so svojega prijateljstva vredne spoznali,
kazale ali preteče nevar-
so bili pripravljeni vse žertvovati; — menda tudi v ogenj bi bili šli za nje. Toda tudi zopernike svoje, zlasti take, ki so se jim po spoznani zmoti zopet prijazno približali, obsipati z dokazi ljubezni, jim je bilo sladko in navadno.
Njih volja je bila močna in stanovitna in se nikakor Šnim zaderžkom ni dala ukloniti. Veternjaki, kteri svoj plašč po vsakem vetru sučejo, da bi le svoj osebni dobiček spravili v varno zavetje, so jim bili v vsakem, zlasti pa v duhovskem stanu, do duše zoperni in za-ničljivi. Kar so rajni enkrat za dobro in pravično spoznali, od tega bi ne bili odstopili za ves svet ne, naj tudi pride, kar rado.
Tak mož so se nam kazali zlasti v dvojnem obziru: v cerkvenem in narodnem.
V	cerkvenem. Pogubljivi in za cerkveno dostojnost sramotni Jozefinizem so čertili z vso močjo svoje duše in mu nasprotovali in ga spodbijali z vsim vpljivom svojih raznih služb, naj bi bil kterim starejšim gospodom še tako privajen, ljub in všečen. Za neodvisnost in za pravice sv. cerkve, in za samoupravno cerkveno vlado so se borili krepko in možato vselej in povsodi z vso močjo svoje besede in svojega spretnega in iz-verstnega peresa. Temu bodo spričevanje dajali zlasti možje, ki so z njimi vred v višem duhovskem svčtu sedeli, in se dokajkrat nad njih neprestrašenim in pogumnim postopanjem radovali in spodbujevali. Rim pa in pravice stolice sv. Petra so bile punčica njih očesa, živobitje njih serca, in najljubši predmet njih branja, premišljevanja in govorjenja.
V	narodnem. Njih bistroumnost je jasno spoznala potrebe našega ljudstva, naše šolske mladeži in srečne in dostojne izreje mladih duhovnikov, in prepričani so bili, da se vse to doseči da, le na podlagi rodoljubja in materinskega jezika, ktere podlage ni nihče drugi položil, kakor Bog — naš Stvarnik sam, in ktere tedaj kratkovidni človek ovreči ne sme. Zato so iz serca studili take našinske izobražence, kteri z ošabnim zaničevanjem gledajo na naš narod in njegov jezik kar zato, ker pred mogočnimi in imenitnimi do zdaj še malo
velja in poti k osebni časti in dobičku rodoljubje do-sihmal še ne pripravlja. Velikoveč se je njih žlahtno serce za naš narod toliko bolj ogrevalo, bolj kakor so spoznavali, kako se po krivem in brez usmiljenja vsestransko zaničuje, natolcuje in zatira. Prav zato, ker večna pravica dosihdob stoji še na strani naših rodoljubov, se sme tudi od njih reči: Biti Slovenec, jim je bilo ponos!-— Zato so radi govorili slovenski jezik povsod in pri vsaki priložnosti, med prijatelji, z rejenci sebi izročenimi, pa tudi v uradnem poslovanji, in vsakdo se jim je prikupil, kdor se jim je z domačo besedo približal. Dopisovali so si s svojimi prijatelji le slovenski, in prav takrat, — kakor smo videli, — ko je merzenje do slovenščine za dobo Smerlingjanizma do verhunca prikipelo, so oni začeli svoj dnevnik pisati slovenski. Vse jih je nezmirno veselilo, karkoli je služilo v čast in povzdigo našega naroda, pa tudi nezmirno jih je vsaka nova krivica zabolela, ktera je ali narod ali kterega rodoljuba zadela. V takih okoliščinah smo jih videli po več dni silno otožne — toliko , da niso od sočutja oboleli. — Podpirali so z besedo in djanjem vse domorodne početja. V pervem imeniku „Novic" se že gotovo bere njih ime, — „Danica" jim je bila vselej prijetna tovaršica in tolažnica, — „Drob-tinicam" so bili od začetka sem varh, podpornik in sodelavec, — „družba sv. Mohorja" jih je štela med svoje ude, — „Slovenska matica" jih ima vpisane med svoje ustanovnike in „mariborska čitalnica" jih je spoštovala kakor enega zmed členov najiskrenejših in darežljivih. In prav takrat, ko se mnogi, od strahu omamljeni, že skoraj v čitalnico niso upali, so jo oni, da-si tudi jim njih persna bolezen že skoraj ni več dopuščala, na večer še od doma hoditi, kar zato še včasih — da-si tudi s težavo, obiskovali, da so s svojim zgledom očitno pokazali, da pravica ostane pravica, ali se pripoznava ali ne, in da je njih zvestoba do slovenske zastave nepremakljiva.
Bodi nam dovoljeno, le eno samo prigodbico še pristaviti. Ko so pisavcu teh verstic, kakor špiritualu mariborskega semenišča bogoslovci veliko nadlegovali, naj
bi jim vsakdenske premišljevanja dajal v slovenskem, jeziku, se jim je dolgo ustavljal, pa edino zato, ker se je bal, da bi stvar, za ktero tukaj gre, zavolj besede škode ne terpela; skerb ga je namreč bila, da bi mu kje pri tako visokih in vednostnih predmetih zadostna besedna zaloga vselej pri roki ne bila. Poslednjič se je vender vdal, pa le s tem pogojem, da mu bodo črez nekaj časa odkritoserčno povedali, ali njih serce zavolj besedne oblike ne terpi kaj škode. Začel je tedaj slovenske govore z navadno devetdnevnico v čast seme-niske matere, Marije brez madeža spočete, ktero so pokojni knez A. M. Slomšek lavantinskenm semenišču za patrono dali, leta 1862. Kakor pri vseh drugih opravilih, gre črez nekaj dni tudi v tem obziru najpo-prej vodja Pikelna za njih razsodbo prašat. Vidno ginjeni mu odgovorijo: „Kar mene zadeva, vam povem odkritoserčno, da mi je segala te dni slovenska beseda veliko bolj v serce; ako vam tedaj prevelikih težav ne dela, menim, ostanite le pri mater nem jeziku". In ker so pozneje bogoslovci tudi enak odgovor dali, se je ohranila pri duhovskih vajah slovenska beseda, dokler pisavec iz omenjene službe ni stopil.
Tak mož, čigar serce je bilo tako polno bogoljubja in rodoljubja, menimo, je zaslužil časten spominek v „Drobtinicah", ki bodi zlasti nam duhovnikom potokaz v blagor cerkve in domovine.
Vzamemo slov<5 od rajnega prijatelja z lepimi besedami že omenjenega poročila v „Danici": „V tej svoji službi — kakor prošt namreč — bili so rajni popolnoma na svojem mesti. Kakor poprej, je tudi zdaj pri njih vsak našel tolažbo in gostoljubno sprejetje. V redki ponižnosti in očetovski ljubezni sprejeli so tudi nar-manjše duhovnike z nenavadno ljubeznjivostjo. Bili so nam zares oča. . . . Obilno ljudstva, ne le iz mesta, tudi z dežele od sosednih duhovnij se je bilo zbralo k pogrebu: očiten dokaz, da rajni prošt bili so zares v kratkem času tukaj postali ljubljenec ljudstva. Tudi duhovnikov bilo se je obilo vdeležilo, in ako bi ne bil „Gospodov den" (nedelja), bilo bi jih še več nazočih — rajnega prijateljev in znancev!
Milostljivi knez so jih spremljali od stanovanja v stolno cerkev, kjer so v kratkem nagovoru omenili rajnega življenje. Čast. g. dr. Vošnjak, prost iz Ptuja, so pa spremljali truplo rajnega na pokopališče.
Zgubila je škofija pobožnega duhovnika, konzistorij zanesljivega izvedenega svetovavca, cerkva iskrenega branitelja svojih postav in pravic, — zgubili so njih učenci preljubeznjivega očeta in učenika, — Slovenci pa verlega domorodca, kakor so se rajni vselej skazali! — Naj jih Bog za njih zasluženje obilno plačuje."
Franc Košar,
dekan.
II.
Elija Kebič,
bivši gimnazijalni prefekt v Ljubljani. L
Ko je papež Nikolaj V. na stolu svetega Petra sedel in pa cesar Friderik III. rimsko - nemški svet vladal, zadene dne 29. majnika leta 1453 poglavitno mesto gerškega cesarstva, slavni Carigrad, nemila osoda v turško oblast priti, — in s tem odzvoni popolnoma trohljivi gerški vladi. Pa divje ljudstvo, ki na mesto zmedljenih gerkov stopi, je zraven svoje ljute hrabrosti polno čverstega življenja in djanske kreposti, ter kakor medgorski naval, ki svoj jez spodrine, s svojimi valovi nenadoma nižave v neizmerno jezero spremeni in v svoji siloviti naglosti sela, polja, travnike in gojzde ugonobi, plane črez pokrajine gerškega cesarstva in se jih polasti. — Skorej se je dozdevalo, da je ta prigodba po Evropi malo sočutja imela. Tadajšno gerško ljudstvo v vedne verske prepire zamotano, spremeni svojo puhljo kerščanstvo z mesenim izlamom, v malem času zginejo križi raz stolpnih verhov, in veže božje, ki jih pri tem takem tako ni bilo potreba, ležč v žalostnih
razvalinah, ki jih zob časa od dne do dne gloda in v pesek in prah drobi.
Pa novi carigrajski vladar ni zadovoljen le s samim gerškirn cesarstvom, temoč izlamski poglavar je tudi najstrupnejsi sovražnik kristijanskega imena in njegov cilj in konec edino le tje gre, katoličanstvu v Evropi žilo njegovega življenja presekati in polomesec na temena njegovih najkrasnejših cerkev zasaditi. Zatorej napadajo on in njegovi nasledniki mirne sosede ^svojega cesarstva, hrabre ljudstva slovanskega rodu. Čuda in čuda blage kervi se je prelilo, kajti slavni za sveto vero in drago domovino vneti Slovani, videvši da njih hrabri vitezi ali junaško popadajo ali pa izdani po turških trapivnih ječah svoje zadnje zdihljeje pojemajo, so več kot prepričani, da je tudi njihovo samostalnost smertno želo zadelo in da jim drugega nič storiti ni, kakor svojim premagovavcem sužnim biti in vero zatajiti, ali pa z ženami in otroci se kam drugam preseliti.
Serčni Vlahi posledno izvolijo in v dalmatinske skalnate gore uskočijo, ter poradi tega ime „Uskoki" dobč. Tu gnjezdijo kot jastrobi in planejo pri vsaki priložnosti iz svojih kotov kot zgrabljivi risi na nepo-stavne posestnike svoje prejšnje domovine, in če Turki za njimi planejo, se urno med skalami pozgubijo, kakor da bi bili gorski duhovi. Njih posebna junaška serčnost se v kratkem na široko razlega, torej jih ogerska vlada v dalmatinsko gorsko terdnjavo Kliso pokliče. To je bil junakom njih zaželjeni živel, — od tod so nadlegovali in napadali v svojih pogostih zagonih s tako divjo jarostjo bližne turške okrajne, da sultan Soliman II. sklene, naj že velja karkoli hoče, se omenjene terdnjave polastiti in te posilne goste v kozji rog vgnati. Pa to je bilo ložej rečeno, kot doveršeno. Večkrat obsedejo turške ride kliško terdnjavo. Tako leta 1527, to osodo pa konča dvoboj , v kterem kristijanski junak Miloš Pariševič turškega velikana Bokata premaga in umori. Leta 1531 pa hrabri kliški poveljnik Peter KrusiČ, lipoglavski grajščak v Istrii, s svojimi junaci med Turke
Elane, jih hudo otepe in s kervavimi bučami odtira. eta 1536 omenjenemu vitezu Krusiču, ki se je skorej
celo leto moško branil, nestalna sreča umanjka, on od svojih ločen zabrede med sovražnike, ki z mnogimi ranami razmesarjenemu — glavo odsekajo. Vender pa terdnjavska posada zmirom še vse turške naskoke odbija, dokler glad in pa na kol nataknjena glava čislanega poveljnika veČine ne primora podati se. Veči del Vlahov pa v to nikakor ne privoli, temoč se z orožjem v roki skozi sovražnika izmaha in v goščavo bližnjih gojzdov verže. Ti hrabri nesrečneži se zdaj zopet nekoliko let po dalmatinskih gorah potikajo, pa bi bili pri takem življenji gotovo odivjali, ako jim ne bi bila avstrijanska vlada Serijsko mesto s tim pogojem v prebivališče odkazala, da imajo imenovano mesto proti Turku braniti. Po tem povelji so pa le prenapeto ravnali, kajti kedar niso s Turki opraviti imeli, so pa svoje beneČanske sosede nadlegovali. Ob kratkem bili so morski lupeži in sicer tako prederzni, da so se kvar-nerski otočani tresli, če se je le ime „Uskok" izustil. Benečani in Turki se pri avstrijanski vladi silno in večkrat črez to silovito djanje pritožijo, pa ta si misli, kakor sev posodi, tako se poverne, — in vse pri starem ostane. Še le modriški mir leta 1617 temu popolnoma konec naredi. Kajti po omenjenem pomirji so bile uskoške barke razdrobljene in hiše do tal razdjane. Okoli sto in petdeset družin je bilo ali v Karlovec, v njegovo okolico ali pa na sleme Gorjancev med Kerko in Kupo preseljenih, kjer so bili prav tisti ustavi, kot graničarji sploh podverženi. — In tega junaškega rodu je na čelu omenjeni mož, ki ga nista sicer meč in vojaški hrup, temoč le mirna toga nam nepozabljivega ohranila.
II.
Ako od kerškega mesta poleg bistre Save po plodni planjavi, na kteri se je v nekdajnih dnevih sloviti Novidun razširal, proti izlivu temnozelene Kerke v Savo potuješ, zagledaš na višavi gojzdnatih Gorjancev zeleno planino z nekolikimi hišami in pa z belo cerkvo svetega Jurja mučenika. Podnebje je tu čisto, zdravo, pa tudi ostro in prav zato zemlja le eno samo letnino prinaša; okoli
pa rastejo kot sveče ravne bukve ali pa mogočni kostanji. Kar tukaj, posebno pa ptujce prijetno spreleti, je neizrečeno lepi razgled skorej na vse strani, najmič-nejši pa na v podnožji ležečo kranjsko in na njej sosedno štajarsko deželo. V pervi vidiš marljivo Kerško, v drugi prijazne Brižice, ki jih sreberni pas silne Save oplakuje, nad otoško Kostanjevico zaviti trak počasne Kerke, med Stajarjem in Horvaškem temno-rumeno Sotlo in poleg Podsoseda naglo Krapino; na Kranjskem zale fa^ne vasi, priljudni Leskovec, solnčno Rako in snažni Šentjernej, na Stajarskem gibčen Videm, družne Pšece in mično Dobovo in še čudo druzih večih in manjših duhovnij z njih pobožnim ljudstvom slovenske korenine, kerško in breško planjavo z mnogimi vasmi, ki jih lepe bele božje veže kinčajo; omenjeno slavno planjavo mejijo vinske gorice, ki dobro slutno slovensko kaplico rodč in ki jih nasledujejo sredne gore, med kterimi pa Kum s cerkvama sveto Neže in svetega Jošta in pa Pohorje kot naj viša slovita; pa tudi proti Zagrebu se oko v neizmerni horvaški planjavi zgubi. — Na zeleni planini stoječa farna vas se zove Stoj-draga ali Stojdraž, in zapada v žumberško vojaško krajino. Tu zagleda dne 12. kimovca 1784 Elija Rebič luč tega sveta. Starši so mu bili Pavel in Marija (Mara) pobožni zakonski ljudje. Pa odgojstvo malega sinka je le mati toliko več oskerbovati morala, ker je oče kot graničar v tistih nemirnih časih skorej neprenehoma orožje nosil. Bil je junak prebrisane glave, lepega vedenja in prirojene serčnosti in se že v svoji pervi možki d6bi do dveh robov na čaki ali do naddesetnika povzdigne , in bilo je gotovo , da ga bo v malem času oficirski pas ovijal, kar ga leta 1789 pod neumerlim Lavdonom pri naskoku belgraške terdnjave junaška smert objame — in Mara ostane vdova z dvema sirotama Elijem in Marico. Premoženja pokojni ne zapusti, ker ni priložnosti in tudi pripomočkov imel, si ga pridobiti, kajti vojaška puša in pa slabo zemljišče gotovo nobenega ne obogati. —
Očitno se je pokazala tu resnica Salamonovih pri-povesti, ki pravi, da modra žena si hišo zdela (14, 1.).
Dvoje malih in drobnih otrok imeti, ki jej nista se za nobeno rabo, in jih preživeti je pač težavno. Ako in koliko je ona pomoči za otroke iz regimentne ali kake druge denarnice dobivala, nam ni znano, ali ona previdna, skerbna in pridna vdova svoje upanje opira na tistega, ki ptice pod nebom živi, ktere ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in ki za obleko skerbi limbarjem na polji, kteri ne delajo in ne predejo in so vender lepše oblečeni, kot kralj Salamon v vsi svoji časti. (Mat. G.) — Prepriča se kmalo, da je Elij ček bistre glave, vbogljivega duha in blagega serca, torej svoje dušne in telesne moči še bolj napne, si toliko pridobiti, da bi ga v šolo poslala. Saj velja prihodno srečo njenega ljubčeka. Skerbna in serČna mati ga da najpervo v Brežice v šolo, in ker se prepriča, da se deček dobro vede, gre na dalje v Karlovec, in ko tu male šole konča, ga pošlje v latinske, ki jih je v Celji in pa v Mariboru doveršil. Modroslovje izdela v Ljubljani in se na to v gerško-katoliško duhovsko semenišče v Zagreb poda. S slavnim izidom tudi te učenosti zverši, in je na tem duhovnik postati. Ker je pa slovensko ljudstvo, med kterim je svoje blažne mlade leta preživel, iz dna svojega serca ljubil, je edino željo imel, med Slovenci v božjem vinogradu delati in njih dušni pastir in uče-nik biti; zato si pa tudi vse prizadene, po rimsko-ka-toliškem obredu mešnik posvečen biti. — Ali vse je zastonj in njegov najlepši in slajši up po vodi splava. — Z ranjenim sercem si torej drugo stezo za svoje časno življenje izvoli, ter se v Gradcu pravoznanstva poprime, in ko se pospehno izuri, na slovenskem Sta-jarju leta 1812 okrajni komisar postane.
in.
Kakor smo rekli v svojem najlepšem upu vkanjeni mladi mož pa se na tej svoji stopni prečen ne čuti, ter po nekem notranjem nagonu za učiteljski stan na-merja. Kot nalašč se izprazne na Celjski gimnaziji služba učenika. Rebič se podverže dotični preskušnji in sicer s takim vspehom, da ga c. k. dvorna komisija za šolstvo še leta 1812 dne 25. grudna ondi profesorja humaniških
šol izvoli. Tu je bil, kakor se nam je sporočilo, med druzimi mladenči tudi pokojni nepozabljeni labudski knez in škof Anton Slomšek njih učenec. V Celju so se oženili s čednostno gospodičino Marijo Kastelicevo, hčerjo jezičnega dohtarja ali advokata, rojeno Ljubljančanko , poročili so jih tadajšni Celjski opat v cerkvi svetega Jožefa na griču poleg mesta, kjer zdaj častiti bratje misijonarji ali očetje Lazaristi svoj samostan imajo. Priljudni profesor so si ne le samo ondašnje šolske mladine, temoč tudi svojih pajdašev spoštovanje in ljubezen pridobiti znali, kajti kdor ljubi, bo zopet ljubljen, terdi že stari prigovor. Pa le nekoliko črez tri leta v Celju učijo.
Leta 1816 jih prestavijo v Ljubljano na isto stopnjo, na kteri so ostali do leta 1826, ko jih povišajo za profesorja klasične filologije in občne zgodovine na ondaš-njih modroslovskih šolah. Navadno so med profesorji redki taki možje, da bi se znali tako deržati zlate zmernosti, kakor pokojni Rebič, kajti nekteri imajo slabo navado s svojo ostrostjo učence preplašiti, pa ravno s tem se jim primerzijo, tako da njihove besede tudi na merzlo polje padajo in le napčen sad plodijo. Iz tega dohajajo merzli duhovniki, neusmiljeni uradniki in še drugi ošabneži k nesreči človeškega rodu. Zopet drugi pa, tako imenovani priljubovavci, nadepolni mladosti vse skoz perste gledajo, vse privolijo in žlahno serčno polje s tako snetivim semenom napolnijo, da so učenci popolnoma jim enaki, namreč druzega nič kot — kerščene opice. — Rebič niso bili mož takega kopita, temoč bili so svojim učencem ne le učitelj , temveč voditelj in prijatelj, marnega in pobožnega učenca so ljubili, kot lastnega sina, lahkomiselnega očetovsko opominjali, terdovratnega pa bodi-si perložno ali ne-perložno prepričevali, prosili, svarili z vsim poterpljenjem in ukom. Če pa to vse nič pomagalo ni, se je njih žlahno serce žalosti topilo in imeli so navado z desnico na čelo in serce pokazati, ter vsi pobiti reči: „Tu nič in zopet tu nič, o ubogi svet, ki take rojence imaš!" in so pristavili: „Pač prav se znani prigovor glasi: Queni dii oderunt, paedagogum fecerunt, komur bogovi
hot£ zlo, ga učenika postavijo".— Pa v resnici rečeno, ni jih tudi manjkalo, ki so črez njih jezike brusili in zabavljali, pa bili so sploh ljulika med pšenico. Veliko veselje so pa imeli s takim učencem, ki je kako svojo mladostno pomoto opustil, kakor dober oče svojega okrevajočega sina so ga tolažili in mu po moči pomagali. Takemu pa, ki je svoje talente zakopaval, so navadno djali: „Vi svoje dolžnosti ne dopolnujete in torej bi se vam tudi ne storila nobena krivica, če bi pri meni spodleteli, — ali Če pomislim, da vi berž ko ne tako častite in skerbne starše imate, ki v potu svojega obraza delajo in se trudijo, in grižljej vsakdajnega kruha svojim ustom pritergujejo, da bi le vi s časom pošten košček kruha si pridobili, vam bom zdaj še spregledal, zarotim vas pa, ne bodite več nehvaležni Bogu in svojim dobrotnikom".
Pa tudi take učence, ki so tobak pili, so večkrat grajali, ter jim očitali, da bi najbolje bilo, ker se jim kasarnski duh tako neizrečeno prileže, da bi si belo obleko omislili in tako mirno in do sitosti sladČico svoje priserčne lulice vživali. „Tobakajca se od daleč ustrašim, so enkrat šalno djali, kajti nekdo tega reda me je te dni obiskal, pa moral sem na to skoz tri dni svojo sprejemnico prevetrovati, dokler se ni zopet poslovil — nemili duh". Oh! pod takim trinoštvom so morali zdihovati ljubljenci deviških muz do leta 1848, v kterem sta lula in smodka osvobodena od vsakega zrelega in nezrelega kljunčeka viseti začela.
Rebič so lepo, živo in razločno besedo imeli, ki je posebno pri prevažnih zgodovinskih prigodbah v pri-digarski glas zahajala in včasi tako goreča postala, da so jih nekteri šalno gromečega Peruna imenovali in pa obžalovali, da niso postali duhovnik in pa Čislan ozna-novavec svete vere. Pri takih prilikah je njihovo sicer prijazno oko plamenelo, njih visoko gladko čelo se je lahko nagerbalo in njih obličje je bilo najzvestejši ser-calo njihovih notranjih čutov. Znali so svoj materni horvaški jezik, ki so ga kaj radi govorili, slovensko, nemško, latinsko, gerško, in za potrebo tudi francosko; posebno radi so se pa s slovansko zgodovino pečali in
Drobt. za leto 1869.	13
če se ne motimo obširnejši razgovor o njej v rokopisu imeli, kajti delati in moliti je bilo njih navadno opravilo. Pa to je le slaba slika, ki jo o profesorju Rebiču blagim Drobtiničinim prijateljem v spomin verlega moža podamo.
IV.
Do zdaj smo ob kratkem omenili mladenča in profesorja Rebiča. Postojmo pa tudi nekoliko pri sinu, zakonskemu možu in kristijanu Rebiču. Svojemu, kakor rečeno, že davno pokojnemu očetu gotovo niso mogli djansko svoje hvaležnosti skazati, pa ni dvomiti, da je za njegov večni mir in pokoj njih vsakdanja molitev proti nebesom puhtela; njih mati pa je njihovo hvaležnost v obilnosti skusila, kajti ko je kmetijstvo svoji omoženi Marici izročila, so jo profesor nagovarjali in prosili, se od Stojdrage posloviti, ter za zmiraj se k njim v belo Ljubljano preseliti in tam v miru in molitvi tek svojega pozemeljskega življenja, dokler je gospod Bog k sebi ne pokliče, ž njimi in njih družinico napredovati. Ali zastonj je bilo vse moledvanje ločiti se od tal, na kterih je njena in njenih ljubih otr<5k zibel potekala, kjer je nedolžna devica, skerbna gospodinja in pobožna vdova dosihmal živela, na ktere jo veže razgled v daljni svet božji, neka naravna prostost in neomejeno vedenje, posebno pa njena narodna obleka. Pisatelj tega se še dobro spominja, da je v svojih otročjih letih večkrat videl krasno Vlahinjo, ki je pri njegovih starših kako opravilo imela, ali pa v bližne Brežice kaj kupovat hodila, in da se njene bele peče, debelih po njedrih visijočih kit, v ktere so šmarne petice in še drugi kinč vpleteni bili, njene lošaste persne igle in pa druge pisane in čiste obleke nagledati ni mogel. Pa tudi njo, ker je bila Bogu prijetna, je prav taka skušnja skusila, kot pobožnega Tobija, kajti vid je zgubila, pa tudi tako poterpežljiva in Bogu vdana bila, kot omenjeni stari očak. Ker se ni hotla v Ljubljano preseliti, so jo gospod sin v velikih vakancah in posebno ob branji, kajti imeli so v Vitovcu lep vinograd, obiskovali in se
po več dni ž njo radovali, sicer jej pa za vsako potrebo denarjev pošiljali, kar toliko več zagotoviti moremo, ker smo sami, ko smo iz Ljubljane na velikonočne praznike domii zahajali, skorej vselej po nekoliko goldinarjev blagi mamici od hvaležnega sina donašali. V Gospodu je zaspala pred desetimi leti okoli sto let stara.
,,Tri reči dopadejo moji duši, ktere so pred Bogom in ljudmi prijetne: Edinost med brati in ljubezen do bližnjega, in mož in žena ki sta ene misli," govori modri Sirah. (25, 1—2.) Take misli in takega serca sta bila gospod Rebič in njih tiha, mirna in pobožna gospa. Gospod Bog je dal jima petero otrdk, dvoje možkega in tri ženskega spola, med temi je najmlajša hčerka umerla. Izmed tih v božjem strahu odgojenih otrdk so najstarejši visoko častiti gospod Ferdinand, neutrudljivi delavec v Gospodovem, vinogradu, sedajni mnogospo-štovani fajmošter na Čatežu v kerški tehantiji; drugi gospod Julij, doktar pravstva in izversten notar v Ljubljani in dve deviški gospodičini. Pa ta srečni zakonski stan je nemila smert le prekmalu končala, kajti gospa Rebičeva premeni v štirdesetem letu svoje starosti 11. rožnika 1837 časno z večnim in jej torej goreča želja ni dopolnjena bila, svojega ljubljenca Ferdinanda novo mešo peti slišati. Verli mož dobro previdši, da tako blagega serca več ne najdejo, sklenejo vdovec ostati in se zanaprej le samo z odgojem svojih otrdk pečati, ki se jim je tudi, kakor smo prej omenili, tako srečno ponesel in sicer tako srečno, da tu z Modrim svetega pisma reči zamoremo: „Pred smertjo nobenegr ne hvali, zakaj v svojih otrocih se mož spozna". (Sir. n, 30.)
Že iz tega, kar smo o sinu in pa zakonskem možu gosp. Rebiču ob kratkem govorili, bo vsakter lehko prevdaril, kako je njih kristijanslco vedenje bilo. Sicer smo mi le nekoliko časa tega svedok bili, in zato tudi naš naris o tem le pričet biti zamore , vender pa le, kakor se nadjamo, zadosten, vsakega lehko prepičati, da so bili Rebič goreč katoličan. „Gorečnost za tvojo hišo me izjeda" (Ps. 68. 10.) so zamogli s kraljevim pevcem djati, kajti pripetilo se je, da v neki ljubljanski
13*
božji veži sta dva šolarja neko sicer bolj lahkomiselno kot pa prevdarjeno nespodobnost doprinesla, pa tudi to je bilo pobožnemu možu preveč in je njih serce tako ranilo, da so se črez to s solznimi očmi in z ganljivimi besedami v pričo svojih učencev pritožili in pristavili: „Oh! to je le preočitno znamnje, kako od dne do dne sveta vera huje hira". Ob nedeljah pri šolarski pridigi in pri sveti meši biti, in pri tej z vso pobožnostjo moliti, jim ni bilo dovolj, temveč so tudi na to še ali v stolno cerkev ali pa k svetemu Jakopu, večkrat pa tudi k Materi božji k pridigi zahajali; delavne dni pa po navadi po šoli proti frančiškanski cerkvi zavernili in tam pri sveti meši bili, in tako den na den dolžnosti svojega stanu in pa proti Bogu vestno in zvesto dopolnovali.
V.
Nič pa ni tega vrednega moža bolj veselilo, kakor slišati, da kteri njihovih učencev dobro napreduje. Jih pa je, hvala Bogu! tudi čuda takih, ki so v resnici dostojni kinč blage Slovenije, svoje matere. Da omenimo le nektere cerkvene kneze, kakor Njih ekscelencijo, se-dajnega goriškega nadškofa, milostljive škofe: teržaško-koperskega, ljubljanskega, Slomšekovega sprednika in pa pervega šmarijskega v severni Ameriki, Friderika Baraga. Kdo pa li pozna lepo versto tistih, ki so po drugih raznih zavodih zasluženi in verli možje postali? Dva in štirdeset let so se trudili kot profesor in prefekt s šolsko mladino. Presvitli naš cesar Franc Jožef I. spoznavši njih zasluge, jih vedo tudi ceniti, ter jim podelijo leta 1849 veliko zlato častivno svetinjo za zasluge, nato se pa po dokončanem šolskem letu 1854 v pokoj podajo. Od tiste dobe so bolj sami sebi živeli, pa zmirom si Še kako opravilo dajali in se tako na svojo posledno pot pripravljali, da bi zvest služabnik svojega Gospoda od njega večno plačilo za svoj pozemeljski trud zadobili. Sicer telesno in dušno zdravih se zadnje leta njih življenja nekoliko pozabljivost loti, tako da se nekterih osebnosti nikakor niso domisliti mogli.
Kmalu po nastopu leta 1865 proti sredi mesca prosenca jih napade bolezen in prepričani, da jim je
potovati iz te solzne doline, prejmejo vsi v božjo voljo vdani in z vso pobožnostjo svete zakramente za umirajoče in po kratki bolezni v god svetega Antona pu-ščavnika svojo neumerjočo dušo v roke njenega Stvarnika mirno izročijo. Ta prigodba se nagloma po Ljubljani razglasi, kajti skoraj sleherni je poznal vrednega moža, ki je pol stoletja se v njej vedel in živel, in sočutje črez ta žalostni primerljej se je pokazalo najočitnejši dne njihovega pogreba, to je 19. prosenca. Visoko častiti gospod Anton Jarc, šolski svetovavec na Kranjskem in infulirani prošt svetega Pavla v Nyir-Calyii v veliko-varadinski škofiji, pokojnega bivši učenec, so peljali pogrebni sprevod, in tudi milostljivi ljubljanski knez in škof so svojega nekdajnega učenika spremljali. „Obilna množica pogrebcev, piše c. k. vodstvo ljubljanske gimnazije v svojem poročilu tistega leta, je najočitnejše spričevalo, v kakem hvaležnem in častitem spominu so ga imeli njegovi bivši učenci, pajdaši in prijatelji. Sploh vsi gimnazijalni profesorji so spremili s svojo šolsko mladino visoko častitega rajncega do njegove rake."
Tudi na Čatežu so hvaležni sin, visoko častiti gospod fajmošter, svojemu preljubemu očetu izročili peto černo mešo in bilje, k kterim se je mnogo duhovnikov, večidel njih učencev, in pa lepo število pobožnih ljudi sešlo, da so zedinjeni v goreči molitvi usmiljenega Boga za večni mir in pokoj rajncega časti vrednega moža iz serca prosili.
Na mirnem pokopališči pri svetem Krištofu počivajo v Gospodu Elija Rebič pri svojem dragem sošolcu, tovaršu in vodju ljubljanskih modroslovskih šol, boga-boječem stolnem korarju Jurju Pavšek-u in pri zvestem prijatelju in pajdašu, priljudnem profesorju fizike, Janezu Kersnik-u, med mnogimi svojimi učenci, ter tam pričakujejo, dokler ne pride Sin človekov v svojem veličanstvu, in vsi angeli ž njim; in bo sedel na sedežu svojega veličanstva in tudi jim sporočil: „Pridi blagoslovljeni mojega Očeta, posedi kraljestvo, ki ti je pripravljeno od začetka sveta! Kajti kar si storil kteremu mojih najmanjših bratov, si meni storil". (Mat. 25.)
Ta slabo spleteni venec položi na mirno rako svojega nepozabljivega učenika
njegov hvaležni učenec
Kovačič.
Pristavek. Ko smo pred 2 letoma te življenjepis prejeli, pač nismo mislili, da se bo še le tiskal in bral, ko pisatelja že ne bo več med živimi. Prečastiti gospod Jožef Kovačič, korar škofijske stolne cerkve v Terstu so namreč med tem v Gospodu zaspali. Bili so rajni „Drobtinic" poseben prijatelj in marljiv pisatelj, ter so zaslužili, da se tudi njim častni spominek v Drobtinicah postavi. Silno ljubo bi nam tedaj bilo, ako bi hotel kteri njih prijateljev njih življenjepis sestaviti in nam ga za prihodni letnik poslati.	Vredništvo.
m.
Luka Levičnik,
posestnik, fužinar in oče ubogih v Železnikih na Kranjsko - gorenskem;
mož blagega serca in plemenitih čednost.
Motto:
„Spoštuj očeta in mater — —"
XV. zapoved božja.
Devetnajst tečajev doživele so že naše preslavne „Drobtiniceu, in s tem dovolj jasno dokazale, kako zeld priljubljene so milemu in verlemu slovenskemu narodu. Pa, kako bi tudi ne bile? Saj jim je vtemelitelj in začetnik bil uzor med sinovi Slavije, mož neumerljivega spomina, preslavni, pač veliko prezgodaj v Bogu počivajoči gospod knezo-vladika Ant. Mart. Slomšek; — saj so imele tudi kasneje vedno može ko vrednike in gojitelje, ki jih je narod naš štel s ponosom med svoje pervake; — saj so donašale bogoljubnim Slovencem vedno tudi le-to, po čimur oni, hvala Bogu! z dušo in telesom kopernijo: zraven nedolžne zabave namreč tudi poduke čistih in nepokvarjenih verskih resnic. Redno
nam je dalje stavljal dozdaj vsaki tečaj tudi pred oči življenjepis kake znamenite osebe, ki se je al po svoji učenosti, bogoljubnem življenji, pravičnosti in poštenji; ali pa tudi po časnem terpljenju odlikovala v svojem okrožju i. t. n. Da bi bil pa kdo popisoval biografijo lastnih staršev ali bližnjih sorodnikov, tega menda „Drobtinice" do zdaj še niso včakale. In glejte, dragi Slovenci, kaj tacega vam ponudi pričujoči spis. — Če se pa prederznem, sestaviti življenjepis lastnega ne-pozabljivega očeta, prosim pred vsem častite in ljube slovenske bravce, naj me zastran tega nihče ne sodi krivo; — zagotovljam namreč vsacega, da opravljati hočem to delo pred sodnim stolom svoje vesti, in si privzamem k temu ko pričo Čisto resnico. Pripravljen sem pa tudi vsikdar, preklicati svoje besede, ako bi me kdo prepričal, da sem o kaki reči napak ter neresnično govoril in pisal. — Ako bi me pa — kajti živemu človeku se po besedah narodske prislovice na svetu marsikaj primeri —, ako bi me pa vender utegnil kdo dolžiti zavolj tega spisa nečimurnosti ali še kaj hujšega, temu naj bo v zagovor zadosti moje očitno obtoženje: premalo sem ubogal in spoštoval svojega očeta v življenji ; hočem popraviti toraj to po svoji moči po njihovi smerti.
Rajni blagi oče moj, Luka Levičnik, rodili so se 16. oktobra 1780 v Železnikih na Kranjsko-go-renskem. Oče njihovi, Blaž, bili so fužinski deležnik*), so po malem kupčevali z žeblji (cveki); bili pa zraven tudi sloveč krojač. Akoravno pa zel6 zeic5 marljivi in veliko trudijoči se po zaslužku, se jim je vender vedno le tesno godilo, prav po besedah navadnega pregovora: da Bog svoje ljube vedno le s križi obklada. Z velikim trudom in skerbjo, pa v strahu božjem redili so svoje otročiče, dobro videvši, da jim druzega in boljšega ne bodo mogli zapustiti, kakor če jih navadijo marljivosti in jim vsadijo v serca sprelepe nauke, kako naj zvesto
*) Železniške velike fužine so namreč lastnina mnogih deležnikov, in spominja še zdaj njih družbeno oskerbovanje zel6 na, srečne nekdajne čase patriarhalnega življenja.	Pisavee.
spolnujejo voljo božjo, kar edino rodi Človeku pravo srečo za sedajnost in večnost. Da bi svoje sinke privadili zgodaj dela in tudi občenja s svetom, so jim oče Blaž že koj v nježnih otročjih letih pogostoma naložili v besage njih mladinskim moč^m primerno breme (že-bljev), ter vodili jih tako obložene s seboj v Ljubljano, da bi jih s tem koj od mladih nohtov vadili kupčijstva, pa tudi skazovali in priporočali jih svojim tergovskim prijatlom, češ: „kedar jaz odmerjem, da vsaj moje mlajše poznali in na podlagi mojega znanja tudi z njimi radi kupčevali boste". — Ko oče Blaž odmerjo, se njihova lastnina ni zamogla obderžati rodbini; zastran mnogoterih dolgov je mogla razprodana biti, da so upniki dobili svoje plačilo. Zmed otrdk je dobil vsaki po rajnem očetu le en terdnjak (tolar) dedšine; pa mali sinek Luka so že pri tej priliki pokazali, kake čutja vcepili so jim oče Blaž v mladinsko, nedolžno serce. Marskaki otrok bi dandanašnje vtegnil ugibati, kaj si bi kupil za svoj denar; — kaki bolj rahločutni, varčni in ljubijoči sinek bi tudi morebiti sklenil, stisniti tako declšino terdo v pest in shraniti si jo za vse žive dni v blag spomin. Vsega tega mladi Luka niso storili, ampak nesli so svojo pičlo dedšino v farovž svojemu duhovnemu gospod pastirju, naj bi opravili za ta denar ček sv. maše v prošnjo blaženega dušnega miru za pokojnega rajnega očeta Blaža. Berž ko ne so si že koj s tem bogoljubnim početjem vložili temelj prihodne sreče za-se, in tudi za nas, njih mlajše. — Po očetovi smerti so prevzeli skerb črez svoje mladinske bratce in sestrice starji sin Gregor*). Oni, že nekoliko bolj odraščeni, so zlasti brateca Luka vladali in napeljevali, kako naj počn<5 to in uno, kako naj obračajo prislužene vinarje, kdaj in komu naj prodajo svoje male želez-ninske izdelke i. t. n. Radi so mladi Luka svojega
*) Postali so poznej Gregor imeniten možak, sloveč in zelo ob-rajtan fužinar, ter ubožničar železniške fare. Vzel jih bom v tem spisu še večkrat v misel. Železniškemu ljudstvu sploh velik podpornik, so zlasti in posebno še meni in mojim bratom v svojem življenju veliko veliko dobrega storili na duši in telesu. Bog jim poplačaj to stotero v svetem raju!	Pisavec.
brata Gregorja poslušali in ubogali; al tudi sami se trudili skoraj črez mero po zaslužku. Akoravno še v nježnih letih, so vender že veliko in terdo delali; — kovaško kladvo je bilo njihovo orodje, kervavi žulji, slaba uborna oprava in pogosto tudi hudo stradanje njih mladinski tovarši. Mnogokrat se je zgodilo, da so celo božjo noč terdo delali v kovačnici, zjutraj po končanem delu pa so naložili na herbet težko breme žebljev, ter peš jih nesli v Ljubljano — terdih 7 ur hocM — na prodaj. Malo kruhka, — kako sadje, to je bilo njih brešno; hladna studenčnica jim pijača; znoj, trudnost, pogosto tudi glad njih popotni spremlje-vavci. — Iz vsega tega je razvidno , da so si mladi Luka zgodaj jeli skušati, kaj se pravi: jesti kruhek v potu svojega obraza, in kako mora se hoditi s trebuhom za kruhom, če se hoče kaki krajcar prislužiti črez vsakdanje potrebe in za prihodne čase. —
To so po večjem poglavitnejše slike iz našega pre-blagega očeta mladinskih let. —
Stari 24 let se oče Luka oženijo in zberejo si za zakonsko tovaršico eno zmed najbolj modrih in bogo-ljubnih tadajnih. železniških deklet. Neža Kobljar bilo je ime prihodni naši, nikol dost prehvaljeni materi. Dota njihova ni se štela v zlatu in srebru, ker bili so hči nepremožnih staršev; al prekosila je te drage kovine dalj eč na vrednosti; kajti neomadežana nedolžnost, Čista vest in nepokvarjena duša, zraven pa veselje do dela bilo je njihovo obilno bogastvo, ter jim je to z mnogimi drugimi lepimi čednostmi vred spletalo najlepši nevestni venec krog deviške glave. — „Otroci! če ste do zdaj radi in zel<5 molili, odslej morate še vse bolj," -— te besede so govorili zardkni večer oče Kobljar svoji hčerki Neži in prihodnjemu zetu Luku; — kako zel<5 pa so jima segle one v serce, je pričalo vse njuno lepo življenje; — tega smo jim priče lehko tudi mi, njihovi otroci, cela železniška fara, in sploh vsi, ki so ju poznali. Koj po zvezi svetega zakona jela sta namreč vzajemno družiti z bogoljubnim življenjem neumorno, in — skoraj bi rekel —- nikoli ugnano delavnost. Podpirani od očividne božje pomoči so oče Luka jeli kmalo
čedalje bolj razširjati svojo malo tergovino in raztego-vati svojega delovanja krog. Nakovali in tudi nakupili so si po več centov žebljev in jeli zahajati zraven Ljubljane tudi v dolensko stran. Tukaj so prodajali svojo robo nekaj po somnjeh, nekaj pa puščali jo pri kakem znancu, in od tam prenašali jo v besagi po okolnih vaseh. Ko so tako svojo železnino razprodali in zapečali, hiteli so proti domu in po okoliščinah al kake dni doma ostali in žeblje kovali, ali pa z žeblji, ki so jih mati med njih popotvanjem nakupili in tudi sami naredili, zopet odhajali po svetu. Mislim, da z vso pravico smem oberniti in priličiti — kar bo tudi iz daljnega popisa dovolj razvidno — za vse očetovo življenje besede, ktere so napisali preslavni rajni knezo-škof Slomšek v svojih Drobtinicah leta 1847 v sprelepi „Zvonov pesmi", rekoč:	„In mož križem svet
Se mora pognati
Kup'vat in prodati . . .
Za srečo skerbeti
Če hoče kaj 'meti". —
Omenil sem zgoraj, da so tudi mati žeblje narejali. V pojasnenje tega naj povem, kar je morebit veČini častitih bravcev neznano, da žeblje kovati znajo v naših gorenskih krajih tudi ženske, in so nektere v tem rokodelstvu tako urne, gibčne in znajdene, da cel<5 marsika-kega možaka pri tem delu prekosijo in ožakljajo. — To, resnično prav težko delo opravljali so naša preblaga mati mnogo let; bili pa zraven tega tudi pri domačih opravilih, kterih se pač nikjer ne manjka, neutrujeno marljivi. Akoravno so bili bolj šibke postave in nekako slabotnega zdravja, so si vender-le malo malo počitka privošili, da so ja laglje obderžavali vse reči na domu v lepem redu. — Iz ravnokar navedene, res črez vso mero mične „Zvonov pesmi" so sicer že v XV. letniku „Drobtinic" sami prevzvišeni pisavec obernili na neko verlo gospo iz Stajarskega primerni odstavek, mislim pa, da ravno tega tudi jaz smem porabiti, ter imenovati ga ko lepo sliko svoje preblage matere; kajti tudi o njih se je smelo vsikdar reči:
„In v hiši obrača Se žena domača, Vse skerbna v6 mati Prav dobro ravnati: Učiti dekliče, Svariti fantiče; Od svita do mraka Ima poslovanja Brez vsega nehanja. Skoz njo še le zda Dobiček moža."
Da o očetovem kupčijstvu dalje govorim, naj povem , da so v tovaršiji svojega brata Gregorja jeli s časom hoditi z vedno več železnine tudi na Horvaško in v Primorje, kjer sta si oba vsled svoje poštenosti in pravičnega djanja pridobila znancev in kupčijskih prijatljev toliko, da se je res kar čuditi. Terst in Reka;
—	še bolj pa Karlovec, Zagreb, Sisek; — obširna vojaška krajina (Militargrenze) in cel<5 daljna Bosna spoznali so ju. Znana po kerstnih imenih „G&rga" in „Liikač" bila sta povsod zastran neizkaljene pravičnosti zel<5 čislana in obrajtana. Pa ne le po zgoraj navedenih jugo-slovanskih pokrajinah sta oče Luka in njih verli brat Gregor imela svoje kupčijske zaveze; ampak tudi pri vseh kranjsko-gorenskih fužinah in mnogih najbolj slovečih po Koroškem so poznali po kupčiji z železom, jeklom, kosami i. t. d. njune imeni ko poštenih možakov, vestnih kupčevavcev in pravičnih plačevavcev. Kar se je po rokah teh dveh verlih mož spreverglo denarja, štelo bi se na stotine tavžentov, morebiti celd na milijone. Se vč, da se njune obširne kupčijske zaveze niso zapletle vse v enem dnevu in tudi ne v enem letu; šlo je to počasi; al vkoreninilo se tako terdno, dašedenes to uro živita imena Luka in Gregor Levičnik po Hor-vaškem, Slavoniji, Banatu, vojaški krajini i. t. n. v dobrem,
—	ja podstopim si reči v najboljšem slovesu. Povedati pa moram tudi to, da popotvali zlasti oče Luka niso tako, kakor popotujemo dandanašnje, v časih železnic, ali, bi rekel: v časih razvajenosti; — kratko malo ne! Večidel hodili so, kedar so šli na Horvaško, po 14 dni ali pa še več časa; pa navadno so premerili večino pota peš. Bili so namreč pešec, da malo tacih. Da so na teh
potih prestali dosti truda, veliko nevarnosti na vodah (po tadaj navadnih vožnjah po Savi) in med tujimi nezanesljivimi ljudmi, zlasti o prekucijskili francoskih časih; — da so preterpeli dovolj vročine in mraza, lakote in žeje, to tu razkladati na drobno bi bilo preobširno. Le toliko rečem: Zdrava narava in zmerno življenje, pa serčna ljubezen do svojih domačih polah-kovala jim je vsaki trud in še tolike neprijetnosti in težave. —
Doslej sem opisoval po večjem svojega preblagega očeta mladinske leta, ter njih poslovanje zunaj doma; — preziraj e njih pravično in pošteno postopanje pri domačih opravilih in fužinarstvu; njih družinsko življenje in odgojitev nas, njihovih otrdk; njih ponižnost; njih skerb in gorečnost za olepšavo cerkev; njih miroljubnost, usmiijenost, modrost, delavnost in marljivost, treznost in zmernost, bogoljubnost in molitevnost, — kar vse se v pravem pomenu besede solnčna stran njih življenja imenovati zamore in sme. — Naj sledi od vsake teh lastnosti kaj malega.
Ce so oče Luka po daljnem svetu sloveli ko pravičen in pošten tergovec, se jim ta čast kratkomalo tudi ni kratila doma. Skerbeli so ljudem za delo s tem, da so kupovali železnino, dali jo pokovati v žeblje, ktere so potem razprodavali na vse strani. Tudi po sosednih vaseh so dervarji, oglarji in rudarji zadobili po očetu Luku in njih bratu Gregorju mnogo zaslužka. Zlasti o hudih draginskih časih 1816^. in 1817. leta sta bila ta dva moža velika dobrotnika Železnikom in okolici, ker sta skerbela ljudem za delo, zamenjavala železninske izdelke za žito, in tako po svoji moči pomagala ubogemu rokodelnemu ljudstvu v njegovih velikih nadlogah. „Usmiljenost in pravičnost" je bilo geslo vsega njunega postopanja. Zasluženo vsakemu pošteno odrajtati, je bila njuna lepa navada; zato sta pa bila tudi oba dva obilno blagoslovljena od Boga pri vseh svojih početjih. Koliko sta bila po svojem očetu podedovala, sem že povedal; premogla sta pa oba v malih letih toliko, da sta si zamogla kupiti vsak svojo prostorno in čedno hišo, nekaj kovačnic in tudi fužinske deleže, ter sta
postala tako posestnika in zel<5 obrajtana fužinarja. Sicer se pri fužinariji potrebuje veliko več denarja, kakor pri drugih kupčijah; pa ker so očeta in strica premožni ljudje poznali ko natančna in zelo vestna plačevavca, so jima tudi radi posojevali potrebni denar; ja, cel<5 ponujali so jima ga mnogokrat. —
V	kaki serčno-vdani in iskreno-živi ljubezni in nasprotni prijaznosti sta živela naša preblaga oče in mati skoz in skoz, in do konca življenja, to po vrednosti popisati bi se zastonj trudilo moje pero. Le toliko reči zamorem: Bog hotel, da bi bilo dandanašnje mnogo tacih zakonov, — vso drugo podobo bi imel svet. Ne bil bi svet, ampak raj. To bodo častiti bravci tudi po daljnem popisovanji sami lahko razsodili. —
V	teku let se je bila narastla naša družina v sedmero otrdk; petero fantov in dvoje deklet. Zmedle-teh je ena sama deklica v nježni mladosti umerla, drugi otroci smo vsi preživeli predrage starše. Kar odrejo zadene , so nas starši vse iskreno ljubili, — pa ne po opično; Bog varuj! Ljubili so nas, pa kazali nam to le s skerbjo za našo dobro odgojitev. Sicer pa so se obnašali proti nam le vedno nekako modro-zamišljeno. Redkokdaj smo videli očeta ali mater smejati se. — Ko majheni otroci že smo mogli zjutraj zgodaj na noge. Od poležavanja ni bilo govorice. Molitev je bila naše pervo delo. K sv. maši smo morali, naj si bo leto ali zima, vsaki dan tolikrat, kolikorkrat je zvonilo; naj si bo le-to en- ali dvakrat (naša fara ima namreč navadno po dva gg. duhovnika). — Ob nedeljah in zapovedanih praznikih smo mogli iti otroci brez kakega posebnega za-deržka vselej zjutraj in ob 10. uri k sv. maši in pridigi; — po južini so nas mati peljali k sv. križevemu potu, in je navadno eden zmed nas otr<5k dotične premišljevanja glasno naprej molil; — ob 3. uri pa smo mogli zopet v cerkev k keršanskemu nauku in litanijam. Iz cerkve pridšim nam je bilo od starišev pervo vprašanje: od česa je bila pridiga? od Česa kerščanski nauk? Zadovoljno so nas poslušali, če smo vedili kaj povedati; Če pa smo molčali, tudi oni niso veliko govorili, pa ob južino ali pa ob malico smo bili gotovo. Sibe sploh
naši ljubi stariši niso veliko rabili; resnobni opomini so jo nadomestovali in navadno tudi zdali. Mati, ki so bili posebno melikega serca, so očetu, kedar nas je bilo treba kaj svariti, večkrat rekli: „Moli za-nje". — Če se v mladostne leta nazaj ozrem, morem spoznati in pričati, da je bila naša hiša celi dan nekaka duhovna šola. Razun zgor navedenih lepih navad jih je bilo še mnogo drugih na našem domu vpeljanih. Tako smo n. pr. mogli vselej, kedar so mati kruh spekli in ga v peč vsadili, vsi otroci v kuhinjo, smo ondi pred me-štejem krog očeta ali matere pokleknili in glasno molili nekoliko očenašev na čast sv. Duhu in za uboge duše v vicah. — Če je pozvonilo za obhajilom, smo morali vse opravila popustiti ter v cerkev in za sv. Rešnjim Telesom iti. — In če je kdo v sosedšini umeri, smo ga mogli iti pokropit in tudi navadno o pogrebu k grobu pospremit. — Potepati nas starši niso pustili nikakor. — Kako slabo ali nespodobno besedo, Bog obvaruj, da bi kdo zinil. Nismo je čuli nikdar iz očetovih ali maternih ust nespodobne ali pa kletvinske besede , toraj nam je bilo otrokom že to vodilo, kaj smemo in kaj nam je govoriti. Vem se spomniti, da sem enkrat — menda čez nekega tovarša jezivši se, rekel: „o ti nesrečni Človek," pa zdajci so me oče ojstro posvarili, rekoč: „Tiho! take besede mi nimaš več zgovoriti; — nesrečni so taisti, ki so v peklu!" — Kakor pa smo mogli otroci zjutraj vsaki dan k sv. maši, tako so nas vzeli tudi vsaki dan proti večeru oče s seboj v cerkev, da bi počastili presveto Režnje Telo, do kterega svetega Zakramenta so imeli oni skoz celo svoje življenje neskončno spoštovanje. Vselej so pri prihodu v cerkev, in tudi pri odhodu iz nje, četudi presveto Rešnje Telo ni bilo izpostavljeno, pokleknili na oba kolena, in se ponižno in globoko priklonili proti tabernakeljnu. — Zvečer čez Ave Marijo kje ostajati nam otrokom ni dišalo; — opoldansko in zvečerno zvonjenje angeljskega češenja nam je bilo vsim glasni klic k domu, in ni bilo varno, če je kdo skupno molitev zamudil. — Hrano smo imeli v naši hiši le bolj priprosto, sicer pa okusno pripravljeno. Tudi na naši
obleki ni nobena reč k napuhu vabila; sterganih nas pa vender tudi niso pustili z lepo na dan. — Zvečer smo opravljali svoje molitve klečč poleg očeta ali matere, potem so nas pospremili k posteljam, kjer smo se v njih nazočnosti spravili in vlegli. Že v postelji ležč smo se mogli še enkrat glasno Bogu in angelčku varhu s kratko molitvico priporočiti; skor vselej pa je ta, ki nas je k posteljam pospremil, čul poleg nas tako dolgo, da smo pospali. — Smem reči, da ko bi bila brala naša priprosta, pa za nas zel<5 skerbijoča oče in mati tudi samega Hufeland-a, bi nas tudi ne bila zamogla bolje odrejevati. — Najbolje pa spoznavamo še le zdaj v zrelih letih očetovo in materno ljubezen do nas, in sicer to v njihovi posebno veliki skerbi za našo daljno odrejo. Prej da o tem bolj natančno govorim, naj še povem, da ker o času očetovih mladinskih let v Železnikih še ni bilo šole, tedaj tudi oče niso znali brati, kar jim je bilo v poznejših letih pač težavno. Račune pisati pa so znali stari železniški fužinarji z nekimi svojimi znamnji prav dobro, in so bili postali naš oče s Časom v ti vednosti tako premedeni, da so jih njihovi fužinarski tovarši cel6 zvolili fužinskemu ravnatelju v pomočnika in denarničarja. Omenjena vednost pa je očetu tudi pripomogla, svoje domače, čedalje veče račune in zaznamke v nekako dosti dobrem redu obderžati; — bili so jim pa pri tem tudi blaga mati s svojo nenavadno brihtnostjo in znajdenostjo *) posebno dobra
*) Kako znajdeni in previdni so bili naša blaga mati, naj med drugim dokaže ta-le dogodba. L. 1822 vkončal je silni požar Železnike in zraven še dve sosedne vasi skor popolnoma. Moji dobri starši, ki so takrat že lastno hišo imeli, so bili prišli skoz ta požar skor ob vse premoženje. K tej nesreči pridružila se je bila še okoliščina, da očeta le-ta žalostni dan ni bilo doma, in so bili mati s tremi malimi otroci v tej grozoviti stiski sami sebi prepuščeni. Plamen se je vsled silnega piša širil tako naglo, da je bilo kaj odnesti nemogoče; kajti so ljudje komaj življenje oteli. Tudi mati so mogli z otroci kar bežati; toliko brihtni pa so bili vender, da so hiteli še v čumnato, ter naglo izvlekli in odnesli iz klečala (Bethstuhl) tisti predalček, kjer so imeli shranjen — ne denar, ampak razne svoje pisma in spise. — Ta predalček shranjujemo še zdaj ko svetinjo v naši hiši za vedni spomin,
Pisavec.
pomočnica. Znali so mati tudi brati, Česar so se bili od svojih skerbnih starišev navadili. — Nemški so umeli oče po občenju in druženju s tergovei precej zel<5; horvaŠki pa so govorili tako gladko, kot bi bili rojeni Horvat. — Kar je tedaj ljubemu očetu v časnih vednostih manjkalo, to so v toliko obilniši meri hotli nam, svojim otrokom nakloniti in priskerbeti. Zgodaj so nas dali doma v šolo, poznej pa, ko smo malo od-rastli, vse fante v daljni šolski poduk v Ljubljano. Sprevidili so namreč, da vsi ne bomo mogli ostati na domu, torej so bile njih najvročnejše želje, ktere so nam tudi mnogokrat v besedi razodeli: da bi se ja
Erav veliko koristnega naučili; — da bi danes ali juter aj prida iz nas postalo; — krona vsih njih želj pa je bila: da bi bili vsi pošteni, pravični in bogoljubni kristjani, ter vredni, doseči enkrat svete nebesa. Veliko skelečih žuljev je prepekalo starišev neutrudene roke; veliko so pritergali lastnim ustom, marskako polohkanje in dobro voljo si odrekli; gotovo in brez dvombe pa tudi neštevilno veliko vročih zdihljejev in serčnih molitev pošiljali gor do visocih nebes, da zmagovati bi zamogli stroške za naše zderžavanje. Zaslužki so bili namreč vedno le bolj pičli, stroški pa čez mero veliki; vender pa stariši v zaupanji na Boga niso omagali, ampak zlasti oče so nam prav pogostoma ponavljali: „Otroci! s čudeži nas Bog živi in ohranjuje."
Če pa smo otroci z odhodom iz domače hiše v daljno šolanje tudi odvzeti bili nadzorništvu naših ljubih in skerbnih starišev, niso oni nič manj skerbeli za nas skoz to, da so nam najeli vselej stanovanje pri dobrih in poštenih ljudeh. Denarja nam nikol niso dali veliko v roke; ga pri tolikih stroških tudi sami niso od več imeli. Pa tudi pri tem malem, kar so nam dajali, so nam vsikdar varčnost na vso moč priporočali. Na šolske praznike (vakance) domfi hoditi nam niso branili; al doma smo mogli, bodi si velik ali majhen, deržati se navadnega hišnega reda. Da so nam ob tacih prilikah tudi radi po primeri s Čim boljšim postregli, se pri toliki skerbi in ljubezni, ki so jo proti nam imeli, lahko samo po sebi umč; — govorili so nam pa včasih tudi
tako modre besede, da se jim človek še zdaj, po mnogih letih, ki jih premišljuje, čudi. Zlasti velikonočno nedeljo zjutraj pri kosilu so nam nekterekrati „Allelujo" vošili tako milo in serčno, da smo jih vsi osupnjeni poslušali. „Srečno vstajenje naše enkrat ob sodbi" je bilo navadno vselej jedro njih govora. — Povem naj tudi to, da so ob naših dohodih na dom starši navadno vselej pri prihodu zahtevali od nas odgovor čez naše šolsko napredovanje, pri odhodu pa nam nakladali na vest marljivost pri uku, ter natančno spolnovanje vsili šolskih in kristijanskih dolžnost. In kedar so oče po svojih opravilih v Ljubljano prišli, — kar se je pogosto zgodilo, — so vselej pogledali k nam v stanovanje, po-praševali nas in tudi naše gospodarje ali gospodinje, kako se obnašamo in učimo; — cel6 do naših učenikov so včasih šli pozvedovat, kako je z nami. Konečni sad take odreje pa je bil, da so starji štiri sinovi zveršili srečno zgorno gimnazijo, ter sta dva stopila v duhovski stan, dva pa šla k pravoslovju. Pač so bile starišev največe želje, da bi bili vsi njihovi sinovi postali mašniki in služabniki Altarjevi (ktere res plemenite želje v tako obilni meri zlasti starše verlega slovenskega naroda tako zel<5 odlikujejo); vender pa niso nikogar silili v ta ali uni stan. Tudi mene, mlajšega sina, bi bili zlasti oče najrajše videli v višjih šolali; pa ker so okolišine tako nanesle in ker so tudi dobri prijatelji očetu svetovali, naj mene v podporo svojih starih let doma obderžč, so me — akoravno nekako neradi —• iz II. latinske šole izstopivšega dali najprej za en čas k kupčijstvu v nauk; pozneje sem se učil še muzike (igranje glasovirja), in slednič postal očetovi pomagavec pri domačih opravilih. Za učitelj stvo sem se, že 30 let star, poleg mnogih druzih opravil in skerbi doma učil in pripravljal, ter skušnjo za otroško izrejo posebej napravil. — Edina hči Marija se je šolala le doma, postala potem koj materna pomočnica, po njih smerti pa naslednica pri domačem gospodinjstvu. —
Iz vsega do zdaj navedenega častiti bravci lahko po sna mej o, da sta preblagi naš oče in mati zvesto in natanko dopolnjevala svoje zakonske dolžnosti proti
Drobt, Zft leto 1869.	14
nam, svojim otrokom. Svetila sta nam vsikdar s svojim lepim pobožnim življenjem, delila nam vedno najboljše poduke, ter skerbela po vsi moči za našo dobro izrejo in priliodni blagor. — V kako iskreni ljubezni pa sta tudi ona dva med seboj živela, smo videli in čutili zlasti o Časih, če očeta doma ni bilo, ali pa, kedar so dobra mati kaj oboleli, kar se je na našo veliko žalost le prepogosto zgodilo. — Kedar so oče po kupčiji šli po svetu, je bilo redoma vselej k navadnim molitvam še pridjana prošnja: „za očeta, da bi srečno popotvali". Prav pogosto so o tacih prilikah mati skerbnega očeta v misel jemali, ter hrepeneče šteli dneve, kdaj bodo zopet domu prišli. Odhajajočega očeta smo včasih z materjo po celo uro dalječ pospremit šli; — pa tudi prdti jim radi hiteli, Če smo zvedeli, kdaj se bodo vernili zopet na dom. — Materno pogostno bolehanje pa nam je zopet nasprotno kazalo neizrekljivo očetovo skerb za ohranjenje maternega drazega življenja. Skerbeli so jim vselej nemudoma za zdravniško pomoč, stregli jim sami neutrudeno po dnevi in po noči; nas otroke pa so napeljevali in vnemali k goreči molitvi za materno ozdravljenje. Vselej je bila naša hiša z žalostjo napolnjena, kedarkoli je kaka bolezen mater napadla. Po taki serčni in vzajemni prijaznosti se zamore tudi vsaj nekoliko soditi, kako neizmerno je bilo očetovo žalovanje, ko nam je po več mescev terpeči hudi persni vodenici 13. svečana 1842. leta nemila smert pokosila najboljšo, neprecenljivo in nepovračljivo mater. Stari so bili 59 let, ko jih je Gospod poklical na plačilo njih lepega, pobožnega in boguvdanega, pa tudi težav in trudapolnega življenja na svoj večni nebeški dom. Skoz ves čas materne dolge bolezni so oče redko noč šli v posteljo k počitku. Pri peči ali pa za pečjo so si napravili svoje ležišče, da so ja toliko urniši zamogli materi na pomoč in k postrežbi priskočiti, kedar je bilo kaj treba. Zavoljo toliko nerednega nočnega počitka med dolgo materno boleznijo in zavoljo tolike silne žalosti o njihovi smerti se je bilo v resnici bati, da bi tudi oče ne bili zboleli. Spanje se jih je bilo po materni smerti zlasti spervega nenavadno ognilo. Vem
se spomniti, da so si oče zvečer, ko smo mi drugi šli spat, nasadili štreno na motovilo; zjutraj pa , ko smo vstali, je bila že ovita. — (Je že poprej niso bili oče ženitninam ali drugim veselicam kratko malo prijatelj, jih po materni smerti ni bilo na nobeno vižo na kako tako dobro voljo spraviti. Za 18 let so preživeli rajno mater, pa med vsem tem časom so se vdeležili le dveh novih — in ene zlate maše. — V svojih molitvah rajne matere omeniti niso oče nikoli pozabili; pogosto so najemali za-nje sv. maše; dajali po cele p6ke kruha vbogajme, in sploh vse storili, kar kristijan k dušnemu pridu svojih ljubih rajnih storiti zamore. Imam pa sladki up, in mislim, da se v tem tudi ne goljufam, da so preblaga mati po tako lepem in pobožnem življenju, po tako dolgi in hudi bolezni in po tolikokratnem vneto-gorečem prejetju sv. zakramentov med boleznijo tudi brez teh ljubezni-polnih milodarov očetovih koj po smerti vredni spoznani bili, iti gledat obličje Božje. — In da vez ljubezni sega resnično tudi čez meje groba, kako lepo so nam to kazali preljubi oče! Pozabili svoje zveste zakonske tovaršice in naše predrage matere niso do konca svojega življenja. Pogosto so jih jemali proti nam v misel in neštevilnokrat nam ponovili, kako so rajna mati vsikdar Čisto, pobožno in bogaboječe živeli; kako ljubeznipolno in usmiljeno je bilo njih serce do nas in sploh do vsili ljudi; koliko veliko skerb so imeli za našo dobro izrejo, pa tudi za časne potrebe*) i. t. n. Terdili so nam pa oče tudi vedno, da se imamo za vse, kar smo in imamo, le edino rajni materi zahvaliti. „Otroci! nikoli bi ne bili vi to, kar ste, ko bi ne bili tako dobre matere imeli," so nam prav pogostoma ponavljali. —
*) Še zadnjo zimo, ko so mati že v smertni bolezni ležali, so z veliko skerbjo vladali gospodinjstvo, in akoravno vedno v postelji, so vender vse prevideli, česar zmanjkuje pri hiši in je preskerbeti potrebno. „Boš mogel kupiti kakega prešiča in preskerbeti kaj mesnine, da boš imel otrokom kaj jesti dajati, ko bodo na vakance hodili," so rekli neki dan mati očetu. Lahko si je misliti , kako so mogle rezati te besede očetu serce; kajti le predobro so razumeli mater, da njihova časna skerb za otroke bo kmal kmal prestala.	Pis.
Iz ravnokar navedenih pogostnih besed pa je tudi svetila očetova druga lepa čednost, ponižnost namreč. Kdorkoli jih je namreč poznal, vedel je, koliko so se vbijali doma in po sveti, da bi z velikim trudom pridobili to, česar jim je bilo treba za ohranjenje in pre-življenje nas, svoje družine. Vender pa so pripisovali vse to le materni marljivosti in skerbi. Bili so pa oče tudi v obleki in sploh v vsi obnaši tako ponižni in priprosti, kakor da bi ne bili nikoli prišli čez mejo domače fare. In vender so občili veliko s ptujim svetom ter mnogokrat z odlično gospCdo; pa povsod so se znali vesti in obnašati po svojem stanu prav častitljivo ter postavno, in sicer tako , da bi jim Človek ne bil lahko pripisoval tolike olike, ki je pogosto iz njih besed in obnaše svetila. — Kupčijski dopisi častili so očeta vsi za gospoda; oni pa so ostali vedno le pri-prost Slovenec stare korenine, — verli domači oče. —
Kar vnemo za ozaljšanje cerkva, za povzdigo božje službe in sploh lepe javne pobožnosti zadene, bi zamogel o mojem preblagem očetu in njih verlem bratu Gregorju prav veliko govoriti. Sicer nočem o tem moj spis na preobširno raztegovati, nekoliko pa naj vender le povem. Ko so okoli leta 1804 pri naši podružni cerkvi sv. Frančiška Ksaverijana napravljali novo pokopališče, so boj6 moj ljubi oče Luka (takrat menda še neoženjen) pervo samokolnico (šajtergo) persti odpeljali, ko so jeli za obzidje božje njive temelj kopati. — Nemili, katoliški cerkvi in njenim pobožnim šegam kaj sovražni časi cesar Jožefovega vladarstva so bili odpravili tudi pri nas lepo devetdnevnico, obhajano na čast sv. Frančišku Ksaverijanu, v podružni cerkvi naše fare. Pa moj blagi oče in njih verli brat Gregor sta hodila tako dolgo prosit v Ljubljano k dotičnim oblastnijam, dokler ni bila ta lepa pobožnost zopet dovoljena, ktera se še dandanašnje vsako leto kaj spodbudno in lepo skoz devet dni obhaja. *) — Že na drugem mestu sem omenil,
*) Če se prav spominjam, so bili poslednjič stric Gregor dovolitev za vnovič vpeljano noveno zadobili. Pridši namreč k dotičnemu gospodu so bojč pred njega celo pokleknili ter ga s povzdignjenimi
da je bil 1. 1822. vpepelil silni požar obširni terg Železnike popolnoma. Tudi obe dve cerkvi ste bile postale plen serditega ognja. Farna cerkev je ležala vsled te nesrečne dogodbe mnogo časa v razvalinah. Snovalo se je sicer takrat nekaj za zidanje nove cerkve, ker pa zmed bolj premožnih in veljavnih mož ni nihče imel prave vneme za to , sta se zopet oče Luka in njihovi brat Gregor poganjala, da se je vsaj stara cerkev popravila ter zopet za božjo službo vravnala. Mnogo sta se ta dva moža potem tudi trudila pri raznih prilikah za napravo novih reči pri obeh naših cerkvah, n. pr. pri novih altarjih, zvonovih, orgijah i. t. n.; tako da nihče ne more tajiti, da sta se oba smela šteti med perve tistih železniških farmanov iz vseh Časov, o kterih se reči zamore, da so ,,ljubili lepoto hiše božje". —
S svojimi sosedi so naš oče živeli radi v miru in lepi zastopnosti. Pravdam niso bili nikakor prijatelj, in Če so bili kdaj k tem tako rekočv prisiljeni, so le na lepo ravnali in mirne sprave iskali. Ce ni bilo drugač, so tudi raj malo krivico terpeli. Največkrat sem jih videl lmd6, če kaki delavec ni svojega dela tako zveršil, da bi bilo kupčijskim prijateljem z njim vstreženo. Oe so pa včasih hitro zrojili, so ravno tako naglo zopet dobri bili. Jezo deržati na koga ni bila, kolikor se vem spominjati, nikoli njih navada.
Usmiljena sta bila obadva, oče Luka in stric Gregor prav prav zel6. Mislim, da ni nikoli kaki revež zapustil brez daru njune hiše. Spominjam se, da sem cel6 mogel reveže nazaj v hišo klicati, če se je časih po naključbi pripetilo, da niso daru dobili. Za botre (lcume) kerstne in birmske, sta oba posebno rada šla; torej tudi imela
rokami prosili, naj jim njili prošnjo usliši. „Le vstanite, poklekuje se samo pred Boga," jim gospod reče, potem pa nadaljuje: „če vam to dovolim , bodo prišli tudi od drugih far a , in tudi hotli kaj cnacega imeti". „0, gospod žlahten!" zavernejo hitro stric, „kdor jih bo prišel kaj tacega prosit, le vsacemu naj njegovo prošnjo uslišijo!" — Na te besede se je nek gospod nasmehljal, potepljal strica prijazno po rami, ter rekel: „le malo počakajte," šel je v svojo notranjo pisarnieo, ter se kmalo vernil z dovolilnim pismom. — Tako n. p. mi je pripovedoval to dogodbo neki stari, popolnoma zanesljivi mož.	Pis.
botrov (kumejev), skoraj bi djal, neštevilno veliko. — Nedolžnim otrokom sta bila obadva še posebno zeld naklonjena in dobra. — Denarne okoliščine stricove so bile memo očetovih zastran manjših družinskih stroškov (imeli so le eno hčer, ki pa je v najkrepkejšili letih svoje starosti umerla,) in večih kupčijskih podvzetij veliko ugodnejše, torej so oni tudi ljudem obilniši pomagati zamogli. Bili so stric Gregor mnogo let tudi naše fare ubožničar (oče ubogih), in mislim, da so ko taki zraven mnogih očitnih milodarov posušili z dobrotami svojimi marsikako skrivno britko solzico. — Nič manj pa vender tudi naš blagi oče niso kratili revežem pomoči, ter pomagali jim povsod in vselej , kjer kolj so mogli. Posebno rada sta oče in stric postregla in pomagala tudi dijakom, zlasti tistim, ki so v železniški okolici rojeni, se svoje mladostne leta šolali v Karlovcu, kar mi še dandanašnje lahko pričajo mnogi po vsem Slovenskem dobro- sloveči gospodje. Kar pa me še posebno veseli, je to, da so mnogi oni dijaki postali mašniki Gospodovi, zraven pa še eni zmed njih pravi slovenski korenjaki ter mogočni stebri našega narod-skega slovstva. Ni še zdavnej, kar mi je nekdo zmed teh gospodov pravil: „Levičnik-a, Gregor in Luka, sta nam bila dijakom v Karlovcu prava prijatelja in dobrotnika. Vsega nam je že včasih manjkalo; ko sta pa prišla ona na somenj (kar se je v letu večkrat zgodilo), bilo nam je zdajci pomagano. Prinesla sta nam ali denar od doma; ali pa nam posodila, kolikor smo potrebovali in so jim potem to doma starši polagoma vrače vali. Pa tudi drugih dobrot in ljubav smo obilno od njih prejeli" *).
Leta 1845. dne 5. listopada umerli so po dolgi bolehnosti stric Gregor, stari 68 let. Ker so jim bili njih lastni ljudje (žena in hči) že pomerli, zapustili so
*) Slavnoznani v. č. g. Luka Jeran, vrednik naše velecenjone ,,Danice"; sloveči deržavni poslanec, v. č. g. fajmošter Lovro Pintar; prespoštovani brezovški gospod oče Jan. Potočnik, in mnogi drugi gospodje, duhovski in deželni, zamorejo biti tem mojim besedam veljavne priče. Naj mi blagi gospodje ne zamerijo, da se podstopim, jih v tej zadevi očitno po imenu navesti.	Pis.
vse svoje lastnine svojemu bratu, našemu očetu,*) s kterim sta tako rekoč delila skoz vse svoje življenje žalost in veselje, delo in trud, ter bila po besedah nekega horvaškega tergovca „enaka, ko dve voščeni sveči". Poleg mnogih izročil, ktere so imeli po posledni stričevi volji oče izplačati: našema cerkvama, revnim in ostalim sorodnikom, so si postavili pokojni stric Gregor v naši fari tudi stalni spominek z ustanovljenjem večnih sv. maš, ki se vsako leto o adventnem Času v naših krajih pod navadnim imenom „zlate maše" skozi 13 dni opravljajo.
Po stričevi smerti postali so naš oče namest svojega rajnega brata „oče ubogih", in mislim, da so se tega častnega imena skoz in skoz vredni skazali noter do smerti. Do vsili ljudi usmiljeni in dobri so ostali še posebno dijakom do konca življenja prijazni in postrežljivi. Pogosto smo pripeljali ko ljubljanski učenci kakega prijatelja in tovarša saboj na vakance; — med šolskimi velikimi počitnicami se je prav mnogokrat kdo memogredč oglasil, pa vsak je bil ljudomilo sprejet, po mogočnosti dobro postrežen in po okoliščinah tudi prenočevan. Razlike oče v tem niso sicer delali, vender pa so jim posebno pri sercu bili gg. bogoslovci. Marsikakega zdaj zel6 slovečega gospoda duhovnika iz naše ljubljanske, kakor tudi teržaške, kerške in lavantinske škofije bi zamogel tudi v tem na pričo poklicati, pa — čemu to? Sme se mi že na besedo verjeti, da govorim čisto resnico.
*) Po svoji bistroumnosti previdši, in po svoji veliki ljubezni, ki so jo do vsih mojih bratov, in nekako še posebno do mene imeli, so pokojni stric že naprej spoznali, da bi vtegnil jaz nekdaj naslednik tudi njih kupčij in lastnin postati. Seznanili so me torej s svojimi tergovskimi prijatelji skozi to, ker so me mnogokrat peljali s seboj v Karlovec na somnje; vzeli me tudi s seboj o nekem večem popot-vanju skozi Horvaško, pri kteri priliki sva prehodila liorvaški, „pro-vineijal-e" po dveh straneh, ter velik del Slunjške, I. in II. banalske graničarske regimente. Tudi doma so me urili v vsih fužinarskih poslih; dajali pa mi tudi obilno lepih moralnih podukov tako da morem spoznati: do zadnjega trenutka svojega življenja sem jim naj-večo hvaležnost dolžen.	Pis.
Tudi o modrosti svojega blagega očeta bi zamogel marsikaj povedati. S popolnoma mirno vestjo zamorem reči, da nikdar je nisem čul nespametne besede iz njihovih ust; veliko manj pa še nespodobne. Težko, da bi bila oskrunila kaka taka beseda kdaj njih žnablje. Smejati se sem jih redko kdaj videl, — o časih, ko je bilo njih serce posebno dobrovoljno, so se malo nedolžno pošalili, so si zapeli tihoma kako pobožno ali nedolžno pesmico; ne vem pa se spomniti, da bi jih bil kdaj žvižgati slišal. Na kako ženitnino so jih še v mlajših letih z največo silo komaj spravili, kajti šumečim zabavam niso bili prijatelj. Celd znance obiskovati jim ni bila navada, liazun k bratu Gregorju so brez opravka redko redko kam šli.
Akoravno pa sem blagega očeta po lastnem prepričanju in tudi po spoštovanju drugih ljudi od pervih otročjih let poznal ko moža brez madeža, sem se vender zraven druzih dozdaj omenjenih čednosti njih neutru-deno marljivost in neugnano delavnost, njih zmernost in treznost, njih bogoljubnost in molitevnost še le poznejše leta — kakor pravimo: v bolj zreli dobi — o mojem stalnem bivanju na domu in pri bolj natančnem prevdarjanju in premišljevanju občudovati in spoštovati učil. Iz ravno imenovanih čednost so si tako rekoč pletli venec, ki je bil posebni kinč vsega njihovega življenja, zlasti pa še njih sive starosti; — zakaj „mo-litev in delo — delo in molitev" si je pri njih neprenehoma podajalo roke; k temu pa pridruževala se je ko tretja krasna lastnost res občudovanja vredna treznost. Očetovi dnevni red naj častitim bravcem sam naznani, da govorim neskaljeno resnico.
Poleg tega, da so oče kmal, ko so se bili oženili, jeli gnati z žeblji in z železnino precej veliko kupčijo, in so dajali dan na dan mnogim ljudem delo (število teh delavcev se je po okoliščinah spreminjalo od 16 do 40, včasih še tudi višej), so vendar, kedar so bili doma, blizo do svojega petdesetega leta tudi sami žeblje kovali. Pri res prav nerodnem redu, ki ga imajo naši železniški kovači pri svojem delu, da namreč že zvečer okoli 11. ure pričnejo delati, in to potem blizo poldneva
terpi, si lahko mislimo, koliko so se oče mogli truditi, ko so po skončanem lastnem delu mogli še po navadnem redu vsaki dan sprejemati od svojih delavcev njih izdelke, potem pa jim dati zopet železnino in oglje za potrebno delo druzega dneva. In med tem, ko so drugi delavci popoldan počivali, so oče, združeni z materjo, mogli izdelke svojih podložnih kovačev tehtati, pregledovati, šteti ter v zaboje in sodčike pospravljati i. t. d. Ce pa vzamemo k temu še druge domače opravila in dela, kakoršnih se pri nobeni hiši ne manjka, zraven pa še kake težave, skerbi, denarne stiske, materne pogostne bolehnosti, lahko umemo, da je bilo očetovo življenje dolgo dolgo časa res težav in truda polno. K vsemu temu pa je bila še njihova hrana le bolj pusta in priprosta, in še to so tako zmerno vživali, da se je res kar čuditi. (Bom pa še poznej o tem bolj natančno govoril.) — Da je pri tolikem delu in trudu očetu za to, česar Človek tako zel<5, ko živež potrebuje, za počitek namreč, zmanjkovalo časa, se lahko ume. Pičle pičle ure so jim ostajale v to, zakaj po skončanih delih so vsaki dan proti večeru šli redno za nekoliko časa v cerkev, in jih je od tega komaj komaj, in le kako prav neodložljivo opravilo, odvernilo. Se le po večerji so se zamogli vleči k počitku; in kakor pregovor pravi, da je lakot najboljši kuhar, tako se je tudi nad našim marljivim očetom videlo, da trud zna najboljše postiljati. Zaspali so nam namreč velikokrat na terdi klopi bolj sladko, ko spočiti bogatinec na najbolj mehki pernici. — Kar pa sem pravil od očetovih mladostnih let, da so še ko mladeneč mnogokrat po skončanem težavnem delu v kovačnici, namest k počitku iti, napravili se na popotvanje iz doma, to se je zgodilo prav mnogokrat še tedaj, ko so bili že 40 do 50 let stari. In kar njihove popotvanja zadene, so jih storili, kakor sem že tudi omenil, večidel vse peš. Lahko je torej razvidno iz do zdaj povedanega, da le očetovi zdravi natori, — pa kaj bom tako rekel: le božji posebni pomoči je bilo pripisati, da so vse take trude mogli prestati; ja še več, da jim je to nekako dobro teknilo; zakaj namest da bi bil trud, treznost in skerbi očeta, ki so bili bolj
slabotnega, šibkega života, slabele, jim je to še le nasprotno dajalo nekako čverstostter oterjevalo jim zdravje. Razun merzlice, ki so jo dvakrat imeli (nasledek svojih popotvanj po Horvaškem), niso bili do svoje sive starosti nikoli tako bolni, da bi bili morali ležati. Ko so bili že okoli 70 let stari, jih je bila pljučnica poderla za nekoliko dni na bolnišno posteljo, pa so jo bili čez nekoliko dni zopet srečno otresli.
Prestopivši od očetovega 70. leta, kamor sem s svojim spisom dospel, nazaj na tisti čas, ko so bili oni zastran vedno večih kupčij in tudi drugih potrebniših opravil prejenjali od kovanja, nam kaže njih dnevni red novo, drugo, še lepšo stran njihovega življenja. — Redno so bili oče vsako jutro pervi na nogah, in to prav zgodaj. Ko smo vstali mi drugi , smo jih našli gotovo že pri mizi klečejoče, obernjene proti sv. križu v kotu, paternošter (molek) v rokah, ter molijoče sv. roženkranc. Od te domače pobožnosti so se podali kmalo proti cerkvi, velikokrat cele pol ure pred sv. mašo, prav kaj posebnega bi jih bilo moglo klicati na dom, da bi ne bili čakali po zveršeni pervi sv. maši tudi še druge, ki je bila od perve navadno pol ure poznej. In tudi po skončani drugi sv. maši so se po-mudili še lepi Čas v pobožno molitev zamaknjeni, v cerkvi. Včasih sem hotel že malo nevoljen biti, ko so domu prišli, ker smo jih po hišnem redu čakali navadno z zajuterkom; al mirno in pokojno so mi odgovorili: „bi bili pa jedli, saj nisem nič pri sebi imel". Tudi o zimskem času sem jih včasih, in morebiti celd premalo ljubeznjivo opomnil, da naj malo pred pridejo domu, ker se preveč premrazijo v hladni cerkvi, pa pogostokrat so djali: „saj bo še čas prišel, da bomo mogli zmiraj blizo cerkve biti, i. t. d.". Po zajuterku so se o delavnikih oče nemudoma poprijeli dela, in od tega se potem niso ločili celi božji dan. Opravil daje obširno fužinarstvo vedno dovolj, pogosto tudi dost sitnih in težavnih, pa oče se niso ustrašili nobenega dela. Vse bi bili tako rekoč radi sami obdelali in obderžali v redu; zlasti pri tacih opravkih so bili silno vestni in natančni, po kterih bi bil lahko kdo kaj poškodovan,
Če bi se ne bile prav zveršile. Bili so v tem do pičice tanki, prav ko „zlata vaga". Da so pri toliki natančnosti pri opravilih ljubili zraven tudi snago, je lahko verjeti. Če jim je torej druzega dela primanjkovalo, (kar pa se je redkokrat zgodilo — po stričevi smerti že cel6 malokdaj), so pa koj po shrambah ali pa okrog hiše kaj pospravljali ali snažili; — z eno besedo: njih marljivost jim ni dala mirovati celi božji dan. Pohajkovanje ali posedovanje so oče komaj po imenu poznali, in velikokrat sem jih tihoma opazoval ter se jim sam pri sebi čudil, kako da morejo vedno tako neugnani biti, in kako da jim ni nobeno delo preslabo ali priprosto. Mnogokrat so nam oče djali: „Otroci! veselje do dela je velik dar božji; — lenoba pa je človeku nekaka bolezen; — le Boga prosite, da bi vam veselje do dela dal" i. t. n. —
Pregovor sicer pravi: „starost je slabost!" Nad našim blagim atejem se vender ta pregovor nikakor ni vresničil. Velikoveč se je z leti poživljal in nekako ndadil njih duh in tudi telesna gibčnost. Lahko bi bili zadnje leta kaj opoČili in si življenje nekoliko polehkali; tudi h kakemu sinu šli za kaki čas na oddih; — al ne to in ne uno se ni zgodilo. „Ljubo je doma" sicer niso z besedo govorili, pač pa to v djanju kazali in terdili. Delo in molitev se je bilo pri očetu spremenilo tako rekoč v meso in kri; od dela niso prejenjali, dokler ni prišla smertna bolezen, ki jim je ustavila žuljaste trudne roke; — od molitve pa ne, dokler niso pojeli zadnjega zdiha. —
Pa, — z očetovim dnevnim redom in življenjepisom nisem tukaj še pri kraji. — Skončaje dan poln dela in truda, so se oče proti večeru čedno umili, in hajd, nemudoma zopet proti cerkvi. Tu so prebili pred sv. Rešnjim Telesom v tihi molitvi in premišljevanju, naj si bo vročina ali mraz, leto ali zima, in sicer navadno tako dolgo, da je večerja mogla pogostoma čakati na nje. Kaj besedovati jim o tem, je bilo zastonj; niso se premaknili od svojega reda do konca življenja. Po večerji so navadno radi nekoliko pri mizi posedeli; o zimskem času se tudi radi nekoliko pri peči pogreli,
potem pa je bila vskupna večerna molitev sv. rožen-kranca, kterega so nam vselej oče naprej molili. Po skončani molitvi smo mi drugi vstali ter se spravili k počitku, oče pa so navadno že klečali, dolgo na svojem mestu, zamaknjeni v tiho molitev. — Še več pa, ko ob delavnikih, so se oče mudili ob nedeljah in zapovedanih praznikih v cerkvi. Ti dnevi so bili zanje res v pravem pomenu besede dnevi Gospodovi, dnevi molitve in zraven tudi nekoliko dnevi telesnega počitka. Ce so bili oče v delavnike neugnani pri opravilih in poslih, jih bi pa nasprot v nedeljo ali praznik ne bil z lepo pripravil k kakemu služnemu delu. Zato pa kratko malo niso posedali, kar je iz naslednjega prazničnega dnevnega reda jasno razvidno. Zjutranja pčta ura jih (če izvzamem k večemu ene dve leti pred smertjo) gotovo ni nikol več najdla v postelji, pač pogosto pa že v podružni cerkvi sv. Frančiška Ksaverijana, kjer so navadno molili sv. križev pot. Od te pobožnosti, in sicer neposredno, podali so se iz podružne v farno cerkev k zjutrajnemu sv. opravilu, ki je v našem kraju vedno ob 6. uri. Po skončani sv. maši so se, kakor ob delavnikih tudi Gospodove dneve pomudili še lep čas v cerkvi, kakor da bi si bili v dan počitka liotli svoj živež z molitevjo zaslužiti. —• Kedar pa je zopet pol desete minila, in se je ljudstvo jelo napravljati k veliki sv. maši, tudi oče niso imeli več velikega postanka doma, temoč napotili se v cerkev. Po drugi sv. maši ponovili so zopet to, kar so storili po pervi in navadno po vsaki, in če smo jih zastran kakega ptujca iz okolice, ki so večidel take dneve po svojih opravkih dohajali (oglarji, dervarji, rudarji i. t. d.) — če smo jih zavoljo kakega tacega človeka hotli pred odločenim časom doma imeti, smo mogli poslati po njih v cerkev. Po južini so oče navadno malo posedeli, včasih tudi nekoliko podremali, ob dveh pa, ko je veliki zvon vabil k ker-ščanskemu nauku, so se napravili vnovič v podružno cerkev, molit sv. križev pot. Kakor zjutraj pred pervo sv. mašo, so se tudi po skončani ti pobožnosti neposredno napotili v farno cerkev k kerščanskemu nauku , ki je pri nas vedno ob 3. uri. Pa tudi po
skonČanem tem sv. opravilu še niso bile očetove molitve pri kraji; kajti pomudili so se ali v farni cerkvi, ali pa vernili se še enkrat v podružnico. Po zimi je bila navadno že vselej noč, ko so prišli domu; o poletju pa so se šli včasih proti večeru za oddih malo sprehajat sred p61j. Po večerji je bila navadna večerna molitev in potem smo šli k počitku. —
Iz do zdaj povedanega so spoznali častiti bravci lahko, da med mnogimi lepimi čednostmi, ki so bile našemu blagemu in verlemu očetu lastne, ste se odlikovale še posebno: miloščina in molitev, ktere mati katoliška cerkev šteje med najimenitnejše dobre dela. Ali tudi tretja teh čednost, post namreč, bila jim je v toliki meri lastna, da jih v tem oziru brez vsega premišljevanja pravega kerščanskega junaka imenovati za-morem in tudi imenujem. 34 let sem štel, ko mi je nemila smert vgrabila preljubega ateja, pa kakor daleč sem pomnil nazaj v otroške leta, niso (izvzemši ene dve ali tri leta pred njihovo smertjo) razun ob nedeljah in praznikih o poldan nikoli nič jedli. Le redki redki primerljej je bil, da so prestopili to navado. O delavnikih zjutraj so navadno zajuterkovali, in potem zvečer zopet večerjali. Ne bom pretehtoval, ali so delali to le zgolj iz navade, ali pa iz zatajevanja; — bilo je tako, pa je včn. Po veliki zmernosti, ki sem jo skrivaj nad njimi opazoval, skoraj si bi upal terditi, da se nikoli niso do sitega najedli, in da so tudi nad njimi spolno-vale se tiste besede, ki sem jih od nekega druzega, tudi zel6 zmernega moža svoje dni čul, ki je namreč večkrat djal: „toliko jčm, da živim". — Da naš oče niso celi postni čas mesa jedli, so storili tako, kakor je bilo to po naših krajih svoje dni sploh, in je tudi še zdaj precej zeld navadno; — pa segali so oni v zadevi posta še vse dalje. Nobeni petek v postu se namreč niso odteščali do večera; — še le namest večerje so si vzeli navadni zajuterk drugih dni. Naj ostrejši post pa so imeli zadnje dni velikega tedna. Od poldneva velikega eetcrtka, tedaj od tačas, da so zvonove zavezali in se je cerkev vtopila v tiho-globoko žalost nad smertjo Kristusovo, noter do velike sabote, da so zopet zvonovi veselo zapeli, se niso odteščali. Veliko,
milo-lepo, pa tudi silno-nadležno smo jih domači prosili, da naj odjenjajo od tolike nenavadne, truplu škodljive ojstrosti, — pa, zastonj! „Pust,ite me zavoljo tega na miru, meni to nič ne stori,1' je bil navadno njih odgovor. Še le kake dve leti pred smertjo, ko so bili že precej zeld opešali, smo jih bili komaj pregovorili, skoraj prav s silo primorali, da so ob delavnikih malo juhe o poldan vzeli in tudi o petkih v postu ter zadnje dni velikega tedna kaj malega vžili. —
Sploh morem reči in terditi, da mi moj ljubi oče v vsem svojem življenju niso daii nikoli enega slabega zgleda. Radi so delali, še rajši molili, prejemali pogosto svete zakramente, radi revežem pomagali, živeli radi z ljudmi v lepem miru in zastopnosti; — z eno besedo: v vsem svojem djanju in nehanju zaslužili so ime gorečega in bogoljubnega kristijana. —
Strasti nisem videl nobene nad njimi. — Če so bili še tiste čase, ko so z našo odrejo imeli največe stroške, zraven pa pičle prihodke, od prevelikih skerbi, opravil in truda omamljeni, včasih malo čmerni, ter jih je kaka nevolja premagala, da so se nad kakim nerodnim delavcem, ali tudi nad nami otroci, če se jim nismo obnašali Čisto po volji, — če so se tedaj včasih malo pokregali, so bili to poznejše leta skor Čisto opustili. Vedel in videl sem včasih, da sem jih kaj razžalil, pa redkokdaj so mi žal-besedo rekli; — molčali so in s tem mi pokazali, da jim obnaša moja ni všeč. Pa mi je tudi tako tiho molčanje mnogokrat bolj težko djalo, kakor če bi me bili z besedo svarili. —
Zadnje leta pred smertjo so bili postali oče v vsi svoji obnaši nekako zamišljeno-resnobni, in velikokrat so nama govorili s sestro kakor v predčutkih kmalega ločenja. •— Pa tudi neka druga reč je bila nekako znamnje, da vse časno jim postaja praznoba in pustota. Bili so svoje dni poseben prijatelj lepe cerkvene godbe, in z neko, takemu možu nenavadno navdušenostjo so nam mnogokrat pravili, kako so svoje dni ob popotovanjih po Horvaškem slišali v zagrebški stolni cerkvi nekega organista preumetno in sprelepo orgije prebirati. Zadnje leta pa jim je brenkljanje glasovirja nekako težko djalo; — tudi kako bolj veselo in urno cerkveno
petje in orgljanje jim ni bilo nič kaj po volji. Ce smo v cerkvi kaki veči praznik ktero bolj veselo „Tantum ergo" pri blagoslovu zapeli, ali so mi persti kaj preveč na „drobno" vhajali, so mi večkrat rekli: „Sveto pri blagoslovu zapojte, — je najlepše". In ako sem jim na to odgovoril: „ali bomo vedno le eno ponavljali, saj vsako saboto pri večernicah, in vsako navadno nedeljo ,,sveto" pojemo," so zopet odvernili: „Angeli pred božjim tronom v nebesih še na večno Sveto pojo". —
Približalo se je bilo tako 1860. leto. Ljubi oče postali so bili nekako vedno bolj slabotni in poderti; neki hudi kašelj se jih je bil polotil in jel jim uzne-mirovati zlasti nočni počitek. Videl sem, da bi bili zjutraj včasih radi malo poležali, vender pa tako rekoč niso še tega polehkanja privošili svojemu telesu, akoravno bi mu bilo to morebit k daljnemu zdravju in življenju koristilo. Tudi svojega dnevnega reda niso opustili do zadnjega, ampak dan na dan so molili in delali, delali in molili, kakor je bilo to njihovi natori tako rekoč že priraščeno. Se prednje leta je neka oseba, ko je videla, kolikokrat in kako dolgo se mudijo oče v cerkvi, o njih večkrat rekla: „bote videli, vaš oče vam bodo enkrat še umerli tam v cerkvi". Ce se te besede niso prav od besede do besede spolnile, vender le prazne tudi niso bile; — umerli oče sicer v cerkvi niso, ali smertna bolezen napadla jih je v svetišu Gospodovem. V lepi praznik Velikega Šmarna (1860), ki so ga — čudno to — naš oče tako radi po v naših krajih nenavadnem izrazu „Velika Gospojnica" imenovali, pridejo proti večeru iz cerkve od svoje navadne vsakdanje molitve bolni domu. Hudi mraz, navadni pervi napovedovavec pljučnice (Lungenentztindung), kteri jih je v cerkvi napadel, jih je močno tresel. Nemudoma so se vlegli v posteljo, iz ktere zdravim vstati jim ni bilo več namenjeno. Koj drugo jutro poslali smo po domačo zdravniško pomoč, in ker se le ni hotlo na boljše oberniti, malo dni potem še po boljšo v Ljubljano. Prejeli so oče sicer kmalo perve dni tudi sv. zakramente za umirajoče, vender pa smo vsi upali, da bo bolezen še prijenjala od svoje sile, ter nam pustila ljubega očeta vsaj še ene leta na življenji. Tudi oče so sami
še to želeli. Obžaloval sem mnogokrat, in tudi še ta trenutek obžalujem, da se nismo bili zatekli k home-opatiji; morebit bi bili vender še za ene leta odgnali smert. Ker pa je zdravnik pri vedno hujših bodljajih segel k puščanju kervi in k stavljenju pijavk, je s tem tako rekoč bolezen le še podražil. Postajala je od dne do dne bolj huda, silovito huda. Prosili so oče še enkrat za sv. zakramente, tako da so bili v enajstih dnevih svoje smertne bolezni dvakrat okrepčani s tolažbami sv. vere. — Tudi svoje svetne zadeve so djali v red, pri kteri priliki so vnovič pokazali svoje usmiljeno in bogoljubno serce. Akoravno se njihove denarne zadeve niso zamogle imenovati „sijajne", so vender v svoji poslednji volji volili revnim naše fare 100 gold., in sicer da se koj po smerti razdelijo. — 200 gold. so odločili, naj se za ta znesek — tudi koj po smerti — sv. maše za njih dušni mir in pokoj opravijo; — enako so ukazali našima dvema cerkvama šteti za omišljenje kake potrebne reči vsaki po 100 gold. —
Se vč, kdor kako reč želi, jo tudi vedno doseči upa; — tudi mi smo želeli ljubemu očetu še zdravja, torej se tudi nadjali do zadnjih trenutkov, da bo še boljše. Ali v pozni noči sabote večera, 25. avgusta, pritisne bolezen s strahovito močjo; vender pa so bili oče vedno pri zavednosti. Le ene dvakrat se jim je od težav spomin za trenutke omračil, in kar so počeli vse svoje žive dni, delali namreč in molili, s tem se je pečal tudi v nezavednosti njih duh. Kmalo čez polnoči pa, ko je nastopila nedelja (26. dan avgusta 1860), je po prav kratkem smertnem boju zapustila lepa očetova duša umerljivo truplo, ter preselila se po SOletnem življenju — tako upam, v naročje svojega Stvarnika. In če bi bila tudi božja ojstra pravica še kaki mali madež našla nad njimi, se pa toliko vender za terdno zanesem, da z ojstrimi pokorili ga ni zbrisovala na unem svetu. Sploh namreč v naših krajih tiste blagru-jejo in za srečne štejejo , ki na nedeljo umerjd. In, glejte! še druzega čudnega primerljeja; •— na ktero nedeljo so umerli naš blagi oče? Ravno tisto, — v nedeljo po sv. Jerneju — na ktero je leta 1832. njih najstareji sin Jernej; — leta 1849. njih predmlajši sin
Franc slovesno novo mašo v naši farni cerkvi pel; — leta 1857. pa zopet sin Jernej — tačas že ko dekan Št. Mohorski, kerške škofije •— le-tod svojo sreberno mašo opravljal! — Al kakošna razlika med leti 1832, 1849 in 1857, ko so se videli le zgolj veseli obrazi ter se radostni svatje zbirali krog naše hiše, — in letom 1860, ko je celi božji dan vrelo ljudstvo pri nas skupaj, pokropit obče-čislanega in spoštovanega moža, moliti za blagor njih duše in tako skazati jim zadnjo ljubezen in čast. Bili so pa tudi pokojni oče tako lepi merlič ter tako resnobno-prijaznega obraza, nespremenjenega obličja, da se človek kar ni mogel ločiti od njih mert-vaškega odra. In akoravno so ležali blizo 56 ur mertvi v hiši, je bilo vender do zadnjega komaj kaj mertvaškega duha čutiti. —
Dobrih 18 let so šli naša rajna nepozabljiva mati pred blagim očetom v dolgo večnost, in ker sta se v življenju tako iskreno ljubila, smo želeli, da bi tudi po smerti združena v enem grobu počivala. Cez 18 let in pol smo tedaj odperli zopet materni grob, in našli njih koščice skoraj še vse nestrohnjene. Obleka, se v6, se je bila spremenila vsa v prah in zemljo; černo-svilnati našiv čepe, — po izrazu naših krajev: „furm od avbe"*) — s ktero smo bili pokrili glavo preblage matere, ko smo jih položili v jutro 15. svečana 1842 v trugo (mertvaško skrinjo), — ta našiv pa smo našli v veliko začudenje nestrohnjen in popolnoma nepoškodovan.
Da bi skazali inaternim koščicam spodobno čast, smo dali napraviti za nje malo tružico, ter smo čedno oprane, jih lepo v tisto vložili. Tudi omenjeni „furm" smo priložili zraven, kar pa sem že mnogokrat obžaloval. In ko smo v jutro 28. avgusta, na sv. Avguština dan, po lepem in slovesnem sprevodu (kterega se je poleg spremljajočih peterih 66. gg. duhovnikov vdeležilo tudi mnogo mnogo ljudstva), ter po opravljenih dolgih biljah in sv. mašah položili truplo rajnega očeta k večnemu počitku v hladno zemeljsko krilo, smo tudi materne koščice pridružili njihovim telesnim ostankom, tako, da se je reči smelo: V življenji svitle luči fari bila, Preserčno se med saboj sta ljubila, Je tudi smert v grobu ju združila. —
*) ,,Avbe" z zlatimi, srebernimi, svilnatimi, in tudi pri revnih le s evirnatimi našivi so nekdaj po naših gorenskih krajih ženske sploh ko pokrivalo nosile, in je bila to kaj zala narodska n6ša. Škoda, da nam protijo nove šege po večem vso staro narodsko opravo spodriniti.
Pisavee.
Drobt. za leto 1869.	15
Ne spominjam se kmalo toliko lepega jutra, kakor je bil v dan očetovega pokopa. Solnce je tako bliščeče in prijetno sijalo skozi okna na očetovo trugo, ki je med biljami, obdana od obilne goreče svečave v sredi cerkve stala, da mi je vkljub velike in silne žalosti vender bilo tako, kakor bi mi bilo nekaj tolažljivo na serce šepetalo: Blagor očetu po tako trudapolnem, pa tudi tako lepo skončanem življenju! —
Postavili smo že drugi, lepi železni križ na grob preljubim nepozabljivim starišem; — časti polno ostane očetovo in materno ime pri vsih naših železniških farmanih in mnogih znancih, bližnjih in daljnih, tudi do prihodnjih rodov; — in v sercih nas, njihovih otr6k, je ohranjen po njih lepem napeljevanju spomin najiskrenejše hvaležnosti in neugasljive ljubezni do zadnjega tripljenja in zdiha. Al, — prestale bodo biti naše serca, — za-merli bodo sedajni in prihodnji rodovi, — pa tudi železni spominek bo z loti zapadel časa vsekončavnemu zobu; kajti: vse mine pod solncem! Opiraje pa se na pregovor starih Rimljanov, da: „zapisana čerka ostane", sem želel tudi jaz, — ker sem že marsikaj in morebiti včasih cel6 kaj nepotrebnega napisal — postaviti še preblagim in predobrim starišem spisani spominek, ki naj bi ohranil njihovo ime časti in hvale polno naši rodbini, našemu kraju in sploh med našim verlim slovenskem narodom. In vč, preblage „Drobtinice!" — najiskrenejša moja stoterna zahvala Vam — ste bile tako dobre, dovoliti in odkazati v vaših zlata vrednih listih temu spominku slavivni prostor. — Še enkrat torej pravim: stoterna zahvala vam.
Ker pa ljubijoči in hvaležni otroci radi pogosto obiskujejo gomile svojih pokojnih starišev, želimo tudi mi, njihovi otroci, akoravno nas je osoda razstavila ter razkropila po različnih krajih, vender vsaj v duhu vedno krog spominka, preblagim starišem v ,,Drobtinicah" postavljenega, zedinjeni biti in ostati. Obstopivši torej tistega, po razredjenju starosti, želimo vzajemno položiti še na podnožje njegovo vedno zeleni beršljinovi venec, med kterega peresca naj bodo vpletene nasledne besede:
Preblagi,preserčni, nepozabljivi stariši! Iz ljubezni plamečega serca Vam privosimo rajsko veselje, M ste si ga s svojim lepim, ■pa tudi trudapolnim življenjem zasluzili. Blagor! večni blagor Vam! — Nam svojim otrokom pa izprosite, da tudi mi srečno pridemo za Vami v svete nebesa, na večni Sion! — To iz dna duše želimo, Vaši večno hvaležni otroci:
Jernej, doktor modroslovja, vškofijski svetovavec, okr. šolski ogleda, dekan in fajmošter v St. Mohoru, v kerški škofiji; Juri, c. k. okrajni sodnik v Skofji Loki; Marija, gospodinja na domačih lastninah v Železnikih; Peter, c. k. okrajni sodnik v Mokronogu; Franc, fajmošter na Prežganji, v ljubljanski škofiji; in Jožef, pisavec tega spisa, lastnik domačije, fužinar, župan in narodski učenik v Železnikih.
žalostne in vesele mladim in starim v poduk in svar.
,,Želimo pa, da bi vsak zmed vas ravno to skerb skazal, da bi imel popolno upanje dokonča; da ne bi bili leni, ampak posnemovavci tistih, kteri so po veri in poterpežljivosti obljube dosegli."
' Hebr. 6, 11—12.
Sv. Trojica v slov. goricah.
Pogledaš zalo cerkev, se ti serce nebeškega veselja razveseli, ki te ponese iz uboge zemlje v nebeške višave, kder troj edini Bog v večnem veličastvu kraljuje. Vsak iz lastnega prepričanja dovolj zna, kako neka nevidna moč svete misli in želje v sercu vzbuja, kedar človek lepo cerkev zagleda in vanjo stopi. Zatoraj so pobožni Slovenci že od nekdaj za lepoto cerkev neutrudljivo skerbeli, kar je živa priča pobožnosti, ki je navdajala stari rod slovenski. Na najlepših krajih so cerkve stavili; tfudov in stroškov se niso bali; dobra volja je premagala vse težave. Mlačnost sedanjega veka z začudenjem gleda, kar se je nekdaj v božjo čast storilo, kar v pobožnosti od vernega ljudstva napravilo. Verni so nekdaj cerkve stavili, zalšali in kinčili, veliko v ta namen potrošili; Bog pa jim je na drugi strani vse povernil. Kar se v božjo čast oberne ni potrata, ampak najveČi dobiček! Naši prednamci so veliko darovali v božjo čast, pa so bili premožniši od nas. Sedanje dni se v nekterih krajih za cerkve malo stori; in vender ljudje zavoljo tega bolj bogati niso, ampak sploh manje premorejo, kakor njih stari. Od kod to? Ker sedanji svet prave kristijanske modrosti nima, in toraj s tem, kar še posvetnega pridobi, prav obračati ne vč, pa tudi blagoslova pri ljudeh ni, kterim za božjo čast ni mar.
Letošnje „Drobtinice" bodo povedale nekaj od sv. Trojice, ktere podoba se najde na čelu, lepe romarske cerkve v slovenskih goricah. vCerkev ni sicer stara, je pa v časti in slavi daleč po Stajarskem zavoljo božjega pota, kamor prihaja vsako leto veliko število pobožnih kristijanov. Stoji na lepo zelenem hribčeku , krog in krog jo obdajajo prijetni kraji. Pisani travniki, rodoviti
vinogradi, plodovite njive, zelene boste, vse v najlepši razmeri razdeljeno lepša njeno okolico. Leži skoro na sredini med Mariborom, Ptujem in Radgono; tik pod cerkvenim hribcem se vije gladka steza, ki veže imenovane mesta. Cerkev sv. Trojice ni bila v svojem začetku sedanje velikosti in lepote, tudi ni bila farna cerkev, ampak podružnica stareje cerkve sv. Lenarta; še le leta 1786. je postala samostalna fara. Pervi fajmošter je bil Filip Kren. O njenem začetku se pripoveduje to-le: Spadala je sedanja okolica sv. Trojice z vasjo enakega imena pod srenjo „porČki verh". V nekdanjih časih ni bilo, kakor sedanje dni, toliko cerkev; tudi ni bilo duhovnov na izbiro. Verni so morali več ur daleč, ako so hoteli k božji službi priti. To je bilo grenko za gorečo pobožnost vernih sere, ker jim ni bilo mogoče kakor so želeli, gostokrat k božji službi priti in svetoželjnim dušam nebeške hrane po-skerbeti. Zatorej so začeli nove cerkve staviti. Tako so storili tudi stanovniki okolice sedanje sv. Trojice, kterih takrat ni bilo tako zdatno število kakor dan danes; le sem ter tje je iz zelene hoste kaka borna hišica lukala. Storili so pa to toliko rajši, ker so kakor še dan danes pripoveduje ljudstvo, na kraju sedanje cerkve po noči videli tri svetle lučice goreti in v svoji pobožnosti spoznali, da jih sam trojedini Bog opominja Njemu le-tu svetišče postaviti. Brez odlaganja, ne gledč na trude, ne na stroške, ne na nobene težave so skušali, pobožno željo izpeljati. Holmec, na kterem so se luči prikazovale, je bil lastnina Bolfenk-a Stubenberg-a, čigar gostoljubnost in dobroserčnost ste bili povsodi znani, in ki je v emureški grajščini prebival. Njega je šlo prosit nekaj mož, da jim privoli na onem hribcu postaviti novo cerkev.
Ne samo daje bila z veseljem njih prošnja uslišana, podaril jim je še ves hribec samo s to pogodbo, da on in njegov rod ostane patron nove cerkve. Bilo je ravno na Jurjev dan leta 1631., ko je grof izročil poslanim možem spričalo blage daritve na pergamentnem listu.
Vsi hvaležni, da jim je dobri Bog že v začetku tako očividno na pomoči, berž delo začnd. Prinašali so
obilne darove, tudi na vrata dobrih sosedov so terkali; in že za pet let je bilo gradiva na toliko, da so se zamogli dela lotiti. Na Vidov dan 1636 so sekovski škof Janez Mark položili pervi kamen, kar priča v plošo zarezan nemški napis, vzidan v predni zvonik. Leta 1640. je bila cerkev dogotovljena. Res se mora človek čuditi, kako hitro je bilo delo dognano, ako revščino in malo število tačasnih prebivalcev pomislimo. Pa kaj ne opravi ljubezen do Boga in pa serčna volja! Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal — to je pravo ravnilo, če hočemo kedaj kaj dognati. Kdor se pa ne upa, poprej cerkve staviti začeti, kakor da je ves denar, ki bi utegnil potreben biti, na kupu, ta bo poprej smerti, kakor nove cerkve dočakal.
Dogotovljena cerkev ni bila takošna, kakoršna je sedaj; le predni del sedanje cerkve je obsegala s prednim zvonikom, ki ga ljudstvo navadno zvonik sv. Duha imenuje. Bila je postavljena z altarjem proti jutru, kakor so večidel vse cerkve, vrata so bile obernjene proti zahodu, kjer stoji zdaj pervi ali veliki altar. Božjo službo opravljat v novo cerkev so hodili duhovni od sv. Lenarta o svetih dnevih.
Še komaj je bila cerkev dodelana in se počela služba božja v njej opravljati, se je že širil glas od nje med Slovenci. Bog je hotel že v začetku nove cerkve pokazati darežljivost svoje roke, ki bode v vseh prihodnjih časih obilne in velike dobrote delila pobožnim obiskovalcem. Pervo znamenje božjega usmiljenja na tem mestu je bila povernitev krivoverca v zveličavno edino pravo katoliško cerkev. To se je zgodilo tako-le: dobri Bolfenk Stubenberg je sklenil na svoje stroške pri-skerbeti sliko presvete Trojice; toraj pokliče sloveČega slikarja, ki je pa bil luteran, v svoj grad, da se dela loti. Izverstno je izpeljal to naročilo. Kdorkoli je sliko videl, se je Čudil nad njo, in še zdaj Človeka osupne, ako njo resno pogleduje. Umetnik sam je odrevenil, ko je orodje položil na stran in dogotovljeno sliko bolj na tanko ogledal. Poprijema ga neka groza in strahota; zdaj mu je milo za razjokati, zdaj mu zopet nek nemir serce stiska; iskal je nekaj, pa sam ni vedel kaj, sam
pri sebi je djal: ne moja, ampak z mojo roko je neka druga skrivna roka dodelala to podobo! In glej! zadel ga je žar božje milosti; počel je razmišljevati zmote svojega krivoverstva, dospel je na pravo pot, postal je katoličan. To je bilo pervo znamenje velikega usmiljenja božjega na tem mestu. Od zdaj se je kazala Gospodova roka mila in dobrotljiva pobožnim dušam, ki so prišle semkaj božje pomoči prosit, in raznesel se je na vse kraje glas slovite cerkve sv. Trojice. Cele trume pobožnih romarjev so prihajale od vseh krajev, so častile Boga, razkrivale serčne rane, ter prosile božjega usmiljenja. Bilo je takrat med katoliškimi Slovenci še malo mešnikov; v dušnih zadevah vsem, ki so od daleč prihajali k sveti Trojici, postreči ni bilo mogoče; zato si je že imenovani grof Stubenberg močno prizadeval, da se temu v okom pride, in to je dosegel, ker je za sv. Trojico pridobil očete sv. Avguština za duhovne pastirje. Leta 1665. so bili Avguštinci slovesno od se-kovskega škofa Maksa Gondolf-a vpeljani in cerkev se jim je popolnoma izročila. DomaČim in romarjem je bilo s tem ustreženo. Perve leta sta bila le dva duhovna tukaj: Jožef Pein in Tomaž Pullin in dva samostanska brata, ki so prebivali v tesnem samostanu, ki se je pozidal po milodarih pobožnih Slovencev. Leta 1667. najdemo že štiri duhovne, kterih prior je bil oče Cezar Schrott. Ilavno to leto so škof Maks Gondoli cerkev z veliko slovesnostjo posvetili; poprej namreč je bila le blagoslovljena. Od zdaj je sv. Trojica postala imenitna romarska cerkev; število njenih pobožnih obiskovalcev je rastlo od leta do leta. Broj romarjev je znašal na 'leto po 16—20.000. V četirnajstih letih od 1665 do 1679 je bilo 137.000 romarjev obhajanih; zares veliko število za takratni čas. Narašale so vedno trume pobožnih obiskovalcev; toraj je bilo potreba več duhovnikov. Leta 1689. jih že najdemo v samostanu šest in dva samostanska brata. Ker je bilo poslopje pretesno, se je tudi temu v okom prišlo; pristavil se je 1691 po neutrudnem prizadevanju takratnega priorja Frančiška Goepleis-a k staremu samostanu še nov veči del, in tako je postalo za prebivanje prostora dovolj.
Med dobrotniki za TrojiČko cerkev najdemo s hvalo omenjeno ženo grofa Trautmansdorf-a, posestnika graj-šČine Negove, po imenu Elizabeto. Na njene stroške se je pristavila k cerkvi 1693 zala lavretanska kapela, ki je še sedaj najljubše mesto goreče pobožnosti za romarje. Tukaj najraje popevajo svete pesmi in opravljajo molitve na čast in slavo nebeški Kraljici. Podoba Marije lavretanske je bila na dan male Gospojnice 1694 na novi tron nad altarjem postavljena, pri tej slovesnosti se je vse terlo ljudstva; okoli 12.000, med njimi tudi lepo število mešnikov, je bilo priča imenovane slovesnosti. Ravno to leto je preblaga grofica za večno luč pred Marijinem altarjem podarila tisoč goldinarjev. Da se pobožnost vernega ljudstva do Matere božje bolj obudi, so rimski papež Inocencij XII. odpustke podarili vsem, ki obišejo v osmini Marijinega rojstva lavretansko kapelo, kar velja tudi za bodoče Čase.
Leta 1707. je dal na svoje stroške grof Herberstein, posestnik grada Hrastovca, iz rezanega kamna tlak po cerkvi položiti.
Huda nadloga se pritepe v te kraje 1. 1679. Strašna kuga je veliko ljudi pomorila. Mnogo hramov je do zadnjega pospraznila, strašna žalost je šla po vseh krajih. V hudi zadregi so se zaobljubili sv. Roku, kterega kristijani za patrona v kugah in drugih nevarnih boleznih častijo. Bog je pobožno prošnjo uslišal, kuga je pojenjala, nadloga je minula. Iz zahvalnosti so pristavili zato 1712 k cerkvi proti poldnevu kapelico v čast sv. Roku. Ali huda morivka se že prihodnje leto zopet sem ter tje prikaže. Sekovski škof Jožef Dominik so zapovedali procesije in molitve po celi škofiji za odvernitev strašnega pomora. Od vseh krajev je pobito ljudstvo vrelo k sv. Trojici prosit prizanešenja božjega v hudi stiski. Tudi to je pospešilo božjo pot k sv. Trojici.
Ali cerkev je bila premala za tolike trume obiskovalcev, ki so vsako leto sem prihajali. Treba je bilo zopet dobrovoljnih prineskov za razširjenje cerkve. Hvale vredno gorečnost pri tem poslu je kazal tedašnji prior Karol Goepleis. Sklenilo se je, da se cerkvica podaljša
roti izhodu, in altar naj bo obernjen proti zahodu, akor še stoji dan danes. Delo se prične 1. 1735. Med tem božja previdnost v ta kraj pripelje grofa D r a š k o -v i č - a iz slavne horvaške rodbine. Dobroserčni žlahtnik na pervi pogled presodi, da bo pri vsem tem vender še cerkev premala; toraj ponudi potrebne pomoči, ako se pokrajni zid za poldrugi seženj na desni in levi strani v širino pomekne. Se vč, da je bila njegova ponudba z veseljem in zahvalo sprejeta, in tako se vsa stavba prenaredi. V štirih letih bilo je celo težavno delo dogotovljeno. Tudi notranja lepota ni zaostala; postavili so zali glavni altar in po straneh štiri druge altarje. Tri leta pozneje so si umislili podobe četerih cerkvenih učenikov, ki še zdaj altar kinčajo. Dosihmal je imela Trojička cerkev le eden zvonik, ki je bil s pervo malo in tesno cerkvico sozidan. Ok<5 kristijana na skrivnost presvete Trojice naravnost obernuti, so sklenili nova dva zvonika postaviti. Posebno hvalo zasluži pri tej stavbi prior Kolumban Schwatt; po njegovem trudu sta bila na izhodnem kraju cerkve dva visoka zvonika, eden na desni, drugi na levi strani postavljena. Celo delo ni dalje kakor dve leti terpelo. Spravili so v nova zvonika lepoglasne zvonove, ki pobožne romarje prihajajoče milo pozdravljajo in odhajajočim prijazno lehko pot zvonijo.
Leto poznej je bil novi kos samostana, ki cerkev s poslopjem veže postavljen, in tako je dobila cerkev s samostanom sedanjo podobo.
Cesar Jožef, ki je ukazal več samostanov odpraviti, ni zadel ničesar žalega Avguštincem pri sv. Trojici. Ali pomanjkanje avguštinskih duhovnov, zlasti slovenskih, je bilo krivo, da so Avguštinci iz sv. Trojice izginuli. Od leta do leta jih je manje bilo; slednje leta sta bila samo dva, in od 1. 1809 po smerti zadnjega priorja Evodija Diemer-ja le samo eden. Avguštinci so pokopani v raki, ki je pod lavretansko kapelo.
Da v enakih žalostnih okoliščinah duhovna služba kvara ne terpi, so sekovski škof 1810 postavili za farnega duhovnega oskerbnika ali provizorja Frančiška Knechtel-na, kaplan je bil še poslednji Avguštinec
Andraž Hobman. Sto in osemštirdeset let so Avgušti-narji slavno in goreče pastirovali pri sv. Trojici, leta 1811 se je dušno pastirstvo popolnoma v roke svetnim duhovnom izročilo. Pervi župnik je bil Ferdinand Skocilly 1811—1817. Ta je dal veliki del samostana razdjati in raznositi. Kaj ga je na to napeljalo, se ne vč. Pastirovanje v rokah svetnih duhovnov je veselo napredovalo , ker so bili skoro vsi gorečega duha, in za povzdigo božje časti med pohlevnimi Slovenci ne-utrudljivi delavci. O priložnosti cerkvenih shodov so od sosednih far duhovni radi na pomoč prihajali; pobožni romarji so bili oskerbljeni in zadovoljni.
Leta 1854. se je Trojička fara izročila očetom Frančiškanom, ki od 23. julija onega leta s pomočjo duhovnih sosedov duhovske opravila oskerbljujejo. Pervi superior so bili o. Bruno Jesih; zapustili so za seboj blag spomin.
Preden končamo popis cerkve sv. Trojice, naj še nekoliko načertamo cerkve vnenjo in notranjo podobo. Od vozne steze, kraj ktere se verstijo prijazne hišice Trojičke vesi, peljajo k cerkvi dvojne nove stopnice, ki so z milodari farmanov in pobožnih romarjev bile vložene iz sivega močnega kamena pred nekoliko leti. Zvonika, ki na izhodni strani cerkve stojita, merita na višino po 28 sežnjev. Oni na desni je dobil 1865 novi plašč, bil je do drobnega novo pokrit, njegov sosed enakega prosi; utegne ga v kratkem dobiti; priprave k temu so že nasnovane. Zvonik proti zahodu, tik velikega altarja, je bil spervega viši; 1796 je bil od nevihte poškodovan in za nekoliko znižan. Zvonov v vseh treh zvonikih je pet, najtežji ima 28 centov.
>n je 1848 poknil, zato je bil prelit in
Ako v prostrano cerkev stopiš, ki je ne davno vsa ponovljena, boš opazil na levi in desni strani nad seboj prehod ali kor. Notranja votlina po dolgem meri 21, širina poldevet, visokost osem sežnjev. Tlak je iz rezanega Četirivogeinatega kamena. Na glavnem altarji se prezreti ne sme imenovana slavna podoba sv. Trojice. Obličje Simi Božjega je polno milobe in ljubeznjivosti;
mertvaški zvon.
obličje Boga očeta resnobno; ostrost in pravičnost se mu bere na očesu, in znana je govorica med ljudmi: da Človek s hudo vestjo pogleda Boga Očeta na oni podobi prenesti ne more.
Po strani se najdejo sledeči altarji, in sicer na desni strani je 1. altar s podobo žalostne Matere Božje. 2. Sv. Miklavža Toletina. 3. Altar s podobo sv. Roka. Na evangelski strani stoji 1. altar s podobo križanega Jezusa, ki je resnično delo mojsterske roke. 2. altar sv. Monike in sv. Avguština. 3. Sv. Florijana. — Pod lepoglasnimi orgijami stoji nov altar Marije Čistega spočetja. Altarja sv. Roka in sv. Florijana sta bila 1855 od milostijivega knezoškofa sekovskega Otokarja o priložnosti sv. birme posvečena.
Nad žagradom je molitevnica ali oratorij; tukaj najdeš veliko zahvalnih slik; ktere so darovali pobožni, ki so v bolezni, v hudi sili, ali kaki drugi nesreči se sv. Trojici zaobljubili in Čudovito pomoči dobili. Nektere so od zanimivih oseb, n. pr. ona od grofa Kienburg-a in od grofa Scaparv-a.
Cela Trojička fara ima nekaj čez 1600 duš. Največ ljudstva sem prihaja na Florijanovo, Duhovo ali binkoštno nedeljo, Trojičko nedeljo, Porciunkolo, veliko Grospojnico, angeljsko nedeljo in v jeseni na kvaterno nedeljo, s ktero se sklenejo cerkveni shodi. — Le pridi, ljubi bralec! sam in pogledaj rajski kraj slovenskih goric, zlasti romarsko cerkev presvete Trojice; veliko več lepega bo našlo tvoje oko, kakor sem ti jaz tukaj s slabim peresom popisal.
Fr. Šrol.
II.
Zlata meša sv. Očeta Pija IX.
Dve visoko sveti prigodbi bote vtisnili letu 1869 veličastni značaj, da se to leto ne bode nikdar pozabilo do konca sveta, da se bo skoz vekov veke svetilo v
cerkveni zgodovini kakor žarno solnce in se od roda do roda ponosno imenovalo s hvaležnostjo in veseljem. In kteri ste ti prigodbi? Zlata meša našega sv. Očeta Pija IX., ki se je 11. aprila v Rimu obhajala in vesoljni cerkveni zbor, ki se ima 8. decembra tudi v Rimu začeti , in na kterega s pokoro in molitevjo se pripravljati je katoliška cerkva ravno začela z razpisanim jubilejem ali sv. letom.
V resnici, sedanje leto je zares sveto leto! Zdi se nam, kakor da bi bili pastirji in ovčice sv. cerkve, od neprenehljivega psovanja in preganjanja že vsi spehani in utrujeni, skozi svojo poterpežljivost omehčali razžaljeno serce nebeškega Očeta, da se je milo ozerl na svojo jokajočo hčerko, našo cerkvo, na zemlji, in sklenil, ji oterniti solze dolgoletnega žalovanja in jej serce napolniti z radostjo in veseljem. Razlil je svojega sv. Duha, onega, skozi kterega je tudi v začetku vstvaril nebo in zemljo, v obilnosti črez svoje verne otroke na zemlji; in glej! novo duhovno življenje se začne gibati po vsili udih velikega telesa sv. cerkve, in poganja, kali in nastavlja cvetlice tako visokih djanj in krepost, da ostanejo vekoviti ponos cerkvene zgodovine.
Otroci nevere, ki zdaj po večem delu evropejskih deržav vladino kermilo v rokah derž6 in na prestolih učenosti modrujejo, so že zmagovavni krik zagnali: „Katoliška cerkva že umira — je že mertva". Toda mertvi ne hodijo in mertvi ne govorijo. Sinovi in hčere kat. cerkve pa vstajajo od solnčnega izhoda do zahoda, se bližajo v gostih trumah središču življenja svojega — svetemu Rimu, in povzdignejo glas svoje vere tako močno in silovito, da neverni svet nad njim stermi in pred njim trepeče. Kar je govoril prerok Izaija o Grospodu našem, Jezusu Kristusu, se je vnovič veličastno dopolnilo nad njegovim sedanjim namestnikom, našim sv. Očetom, Pijem IX. „ Vdani in bodi razsvetljen, Jeruzalem! Vzdigni okrog svoje oči in poglej! vsi ti se zberajo in k tebi dohajajo; tvoji sinovi bodo od daleč prišli in tvoje hčere bodo od strani vstajale. Takrat boš videl in boš poln veselja in tvoje serce se bo čudilo in razširjalo, ko se bo spreoberuila k tebi primorska množica,
ko moč narodov k tebi pride. Vsi bodo prišli, ter bodo prinesli zlata in kadila in bodo hvalo Gospodovo ozna-novali." (iz. 60.)
Zmed 259 papežev, kolikor jih je do sedaj kat. cerkva imela, jih je, kolikor se zapisano najde, s sedanjim vred že 15 zlate meše učakalo, med njimi že dva papeža v našem stoletji namreč Piji VIL in Gregor XVI. Pa od takega vesoljnega gibanja po vsem katoliškem svetu, od takega splošnega navdušenja, od takega ne-brojnega vdeleževanja, od takih velikanskih svečanost zgodovina naše cerkve še ne v& pripovedati o priliki nijene papežke zlate meše, kakor se je vse to kazalo o zlati meši sedanjega papeža, Pija IX.
Spodobi se torej gotovo, da tudi letošnje Drobtinice tej zlati meši vreden spominek postavijo, ter jo o kratkem popišejo, da Slovenci tukaj sostavljeno najdejo, kar se je po raznih časnikih raztrešeno bralo*).
Piji IX. so bili rojeni 13. maja 1792 v malem mesticu Sinigalija, ki spada k papeževi deržavi. Po kerstu in rodu so se pisali Janez Evang. grof Mastaj. Pet let stari deček si igra na bregu globoke stoječe vode, terga rožice in lovi lepe pisane metulje, zlasti pa mu dopadejo svetle ribice, ki veselo plešejo po vodi. V otročji nevednosti nični, da bi se dala ribica lehko prijeti. Skloni se, seže urno za ribo, pa prevaga se — in pade v globoČino. Po posebni previdnosti božji smerti otet, se začne šolati in izverstno napreduje. Pa strah, ki ga je pri onem potopu prestal, je podkopal njegovo zdravje. Poprej čverstega zdravja in cveteče barve, je bil od tistih dob bolehen in bledega lica. 15 let starega mladenča pa je začela božjast lomiti in sicer tako pogosto in silovito, da so zdravniki nad njim že obupali. Oj kolika žalost to za nadepolnega mladenča , ker ta bolezen mu je pot zapirala do vsake službe, zlasti pa do duhovskega stana, kterega je vender najbolj želelo nja serce, pa tudi serce pobožne matere.
*) Zg. Danica 1. 1869 list 14 — 26. — Gratzer Volksblatt J. 1869 Nr. 16,— Le Messager du coeur de Jčsus. A. 1869. livr. 5. et 6.
—	Takratni papež Piji VII. ga tolažijo sami in mu svetujejo, naj se Mariji zaobljubi. Pri tej priči se mu zbudi živa vera v sercu, da mu bo Marija gotovo pomagala. Prime za romarsko palico in potuje v mesto Loreto, kjer je najslovitejša Marijina božja pot po vsem svetu. Koliko in kako je mladi grof tamkaj molil pred tronom one Gospč, ki je Tolažnica žalostnih in Zdravje bolnikov, vč le Bog in Marija. Poslovil se je od Lavre-tanske Matere božje s terdnim prepričanjem, da je uslišan. Brez odloga hiti nazaj v Rim in se loti bogo-slovskih naukov z vso serčnostjo. V treh letih so du-hovske šole doveršene in zdaj prosi mladi grof za mešnikovo posvečenje. Ker se je božjast vedno bolj po redko in le še prav po malem prikazovala, so papež Piji VII. njegovo prošnjo tudi uslišali. 10. aprila 1819
—	bila je ravno velika sabota — je bil grof Janez Mastaj mešnik posvečen in je 11. aprila — tedaj ravno na velikonočno nedeljo svojo novo meso služil v mali kapeli one hiše, kjer je okoli 100 zapuščenih otr6k prebivalo in se učilo, med ktere je mladi grof že poprej najraje zahajal, jih učil in svaril in jih razveseljeval, kakorkoli je mogel. — Od te dčbe zanaprej in do denešnjega dne se ni božjast nikdar in nikoli več prikazala.
Po svojem mešniškem posvečenji so prejeli Joan Mastaj neko korarstvo v Rimu. Pa v tej častni službi se niso nič kaj srečni občutili. Črez vse veseli pa so bili, ko so jim papež Piji VII. voditeljstvo že omenjene sirotne hiše, imenovane „Tata Giovani" izročili. Okoli 6 let so vsi srečni prebivali med ubogimi otroci; pozneje so jih papež v silno važnem opravilu v južno Ameriko poslali, na kterem potovanji so neizrekljivih težav in nemarnost vžili. Leta 1827 so bili posvečeni nadškof v Spoleti; leta 1832 prestavljeni na škofijo v Imoli, leta 1840 imenovani za kardinala, 16. junija leta 1846 izvoljeni za papeža in 21. junija, tedaj ravno na god sv. Alojzija, kakor papež slovesno kronani.
Menda v nagrado, da so sv. Oče mešniški stan s tolikimi britkostmi in žertvami iskali, novo mešo v toliki ponižnosti in tihoti obhajali, ves čas svojega meštva in
papežtva tako nezmerno veliko za cerkvo delali in terpeli, jim je Marija milost izprosila, da so učakali zlate meše, ktera se je brez vsega njih dodatka in nagiba tako slovesno obhajala, da je njeni lesk in blesk se žaril od solnčnega izhoda do zahoda.
Oglejmo si tedaj to slovesnost v Rimu, oglejmo si jo potem po širokem svetu.
I.
Tri dni se je Rim pripravljal na zlato mešo sv. Očeta in tri dni jo je obhajal.
Tri dni se je Rim pripravljal in sicer skozi duhovne vaje in molitve, ki so se v Lateranski cerkvi, ktera je prav za prav rimska škofijska cerkva, od 7. do 10. aprila obhajale.
Tri dni je Rim zlato mešo obhajal in sicer 10., 11. in 12. aprila. Pervi den je bil den znotranjega praznovanja v tihi molitvi; drugi den je bil den zvunanjega slovesnega cerkvenega praznovanja, in tretji den je bil den svetnih velikanskih svečanost.
10.	april je bil 50letni spomin Pijevega mešniškega posvečenja. Te den so Rimljani in romarji s papežem vred obhajali v obilnih tihih molitvah po vseh cerkvah, zlasti pa v Lateranski, kamor so na večer prišli sami sv. Oče. Ob 5 jih je že nebrojna množica pred cerkvijo pričakovala, o poli šestih se pripeljajo. Nepopisljiva navdušenost prešine vso množico. Klobuki in neštevilne bele rutice jim vihrajo naproti in gromoviti slavoklic: evviva Pij o IX., evviva santo Padre! Živili Pij IX., živili sv. Oče! jih sprejme. Milo veselje se bere na licu sv. Očeta, ki na vse strani blagoslovljajč stopijo v cerkvo. Vsa množica vdere za njimi, in ko je pobožnost končana, zadonf iz tisoč in tisoč gerlov zahvalna pesem „Te Deum", da se vse ljudstvo topi v solzah veselja; — tudi sv. Očeta so solze zalivale. Gromoviti slavo-klici spremljajo zopet sv. Očeta domu gredočega.
11.	april je bil 501etni spomin Pijeve nove meše, den prekrasnih cerkvenih slovesnost. Za te den so se že dolgo poprej zbirali tujci. Ze veliki tjeden se je
štelo okoli 40.000 tujcev v mestu. 10. aprila jutro jih je došlo okoli 9000, in na večer 13.000. Sploh se je število tujcev prerajtalo na 150.000. In pri toliki množici je vladal povsod najlepši red, najslajši mir, občna ljubezen in radost.
Že o poli petih zjutraj je grom topov te den pozdravil, ki je bil visok praznik vesoljnega katoliškega sveta. Potem so pol ure vsi zvonovi večnega mesta doneli in nebu in zemlji zlato mešo oznanovali. In glej: že je na nogah vse mesto, in kamorkoli se oko ozre, po vseh cestah in ulicah se gibljejo nebrojne trume proti cerkvi sv. Petra. Zvedene priče terdijo, da se nihče v Rimu ne v6 spomniti, da bi bil kedaj videl to velikansko cerkvo tako napolnjeno in da je verjetno da kar stoji, še nikdar tako polna ni bila. Obsega namreč ta cerkva blizo 100.000 ljudi; in v tem, ko je sicer pri največih svečanostih komaj srednja ladija napolnjena, je bila te den v vseh prostorih tak6 nagnje-tena, da ga ni bilo več najti najmanjšega prostorČeka. Pač je bila cerkva sv. Petra te den sjajni dokaz, da je rimska cerkva zares katoliška.
Osma ura, za zlato mešo odločena, se bliža. Prezale kočije prelatov in kardinalov se peljejo proti Vatikanu, palači, kjer sv. Oče stanujejo. Rumeno, zeleno, višnjevo, rudeče oblečeni strežeji in kočijaži se smučejo po kočijah, kterih je toliko, da se ni lehko ogibati; čili konjiči ponosno trapljajo proti tergu sv. Petra, vidi se jim, kakor da bi čutili, kaka slovesnost se obhaja. Ko se vkrene v ulice pred tergom, so obdajale pot ob desni in levi umetalno napravljene drevesa s piramidalno krono, na kteri so bile sem ter tje cvetlice vpletene, in venci so vezali drevesce z drevescem. Pred ulicami je bil postavljen slavolok, da se je šlo pod njim kakor skoz veličastne vrata. Mogočni terg, kterega obdajajo lepi okrogli prehodi z velikanskimi stebri, je bil ljudstva nagnjeten; čarno podobo dajeta tergu dva sjajna vodometa, ktera vodo kviško brizgata, da se nazaj šumeča v belo-sneženi prah drobi.
Ob osmih so prišli sv. Oče v stolnico skozi kapelo sv. Rešnjega Telesa in pred njim dolga versta strežtva
Drobt. za loto 1869.	16
svetnega in duhovskega, straže papeževe itd. Neki vesoljni zdih se je zbudil v neštevilnem ljudstvu, ko so Njih svetost dospeli. Piji IX. jasni, cveteČi, v duhu zbrani dospč zlagoma do altarja sv. Petra, kjer nekoliko molijo, se napravijo in pričn<5 sv. meso. Videlo se je, kako pobožno zbrani so bili sploh tudi pričujoči; mnogo jih je bilo do solz ginjenih, ko je papeževo pevstvo z nebeško lepim petjem mešo spremljalo. Slovesen je bil trenutek povzdigovanja: okoli 100.000 ljudi na kolenih moli Kristusa, pravega živega Boga v rokah njegovega namestnika na zemlji! Prav v tem trenutku se kaže preljubeznjivo Pijeva živa vera in ljubezen in nepre-tresljivo upanje, ko imajo oči verno in nepremakljivo vperte v sv. Ilostijo. Po zavživanji so sv. Oče obhajali. Ljudje, se da so močno želeli, pri tej meši od papeža obhajani biti, ali da vsem te želje spolniti ni bilo mogoče, se lehko v6, zlasti pri visoki starosti sv. Očeta. Dali so jim tedaj samo 250 hostij v ciborij, ktere so razdelili. Najpervo so obhajali štiri poslane sirote iz sirotišnice, kjer so pred 50 letmi novo mešo služili, potem še do pol ure mnogoverstne gospode in gospd. Bil je priserčen pogled, ko je toliko veljavnih osebstev v gosposki, vitežki in vojaški obleki iz Francije, Avstrije, Anglije, Amerike itd. na kolenih čakalo, da jim papež podeli sv. Rešuje Telo.
Sv. Oče so služili tiho mešo; po meši pa so s čistim in razločnim glasom preljubeznjivo zapeli „Za-hvalno pesem" ali „Te Deum", in kako velikansko je to bilo, ko je vse ljudstvo odgovarjalo. Od kar je bila 1. 1854 določena resnica čistega spočetja Matere božje, se kaj tacega ni slišalo. Ta Te Deum je tekel zares globoko iz serca pričujočih. Konečne molitve te zahvale sv. Očeta so se prečudno razločno slišale po vsej cerkvi. Besede: Deus, cujus misericordiae non est numerus et bonitatis infinitus est thesaurus (Bog, čigar usmiljenje je brez konca in nezmeren zaklad njegove dobrote) so pevnjč povdarjali z nekim tako presunljivim naglasom , da se je prav očitno kazalo vse veselje, vsa hvaležnost njih serca za tolike tolažila, ki jih Bog meša med strahovite britkosti njih papežtva. -- Poslanci raznih
vladarjev, tudi avstrijanski, so bili ob strani pričujoči na vzvišenih prostorih.
Blizo do 11. ure so ostali sv. Oče v zakristiji cerkve sv. Petra in sprejemali razne voščila; tuji meš-niki pa so se gnjetli, da bi te den tudi v tej cerkvi služili sv. meše.
Na večer je bil krasni umetalni ogenj in razsvetljenje znotranjega mesta in terga „corso" imenovanega, ki je Rimljanov najljubše sprehajališče. Ves corso v plinovem plamenu, to je bil veličasten pogled. Namestu navadnih plinovih svetilnic so bile po svetilnikih napravljene piramide in obroči, iz kterih je bliskalo in lesketalo na sto in sto plinovili plamen.
12. april je bil den svetnih velikanskih svečanost, ker ob enem veseli spomin, da so se sv. Oče leta 1850 tudi 12. aprila povernili v Rim, od kedar jih je bilo hudodelsko puntarstvo pregnalo; in da so bili zopet 12. aprila leta 1855 pri sv. Neži srečno oteti smertne nevarnosti, ko se je bil pri zbrani veliki množici ne-previdoma p6d dvorane vderl.
Pred poldne je bil sjajni pregled papeževega vojaštva. Brezštevilna množica ljudi in več tisoč vojakov se je po tergu „del popolo" mešalo in sprehajalo; pervi pridejo lovci s temno zeleno opravo, potem zuavi (to je prostovoljci, kterih število se je že do 8000 namnožilo) s prostim vratom in s širokimi hlačami, domači in Francozi ngsledvajo v rudeČih hlačah, za njimi prihajajo trume Švicarjev, dragonerjev, grenadirjev, top-ničarjev; čversti mladenči navdušeno stopajo po hitrem glasu trobent, veselje je bilo jih gledati, kako ponosno so korakali. — Zvečer pa je bilo celo mesto po koncu zavolj veličastne razsvitljave, kakoršno zmore le edini Rim. Razsvitljava se je začela že v soboto (10. aprila) s tem, da je bila razsvetljena cerkva in kuplja sv. Petra; ostala je po malem tudi v nedeljo; — v pon-deljek (12. aprila) pa se je razkazovala veličastno ko solnčna svitloba. Umetalni ogenj so napravili pri sv. Petru in pred vertom vatikanskim. Sprednje strani nekterih cerkev so se lesketale od sto in sto larapic v mnogoverstnih oblikah; večkrat je bil viditi na sredi
16*
papež blagosloveč; bengaljski ogenj je kinčal vse poslopja na tergu pred vhodom ulic, ki so najbližej terga sv. Petra; pri „mostu angeljskem" je bil slavolok ka-zajoč 5 delov sveta v bliščeči plinovi svitlobi; cele verte je umetnija napravila na terge in jih razsvetila; po ulicah so namesto svetil nastavili kolesca in male piramide, iz kterih je kipelo po tisoč plinovih lučic; na enem kraju je tekla voda v podobi slapa, vedno drugače barvana — rudeče, rumeno, zeleno, belo, višnjevo se je pretakala po kamnji; papeževe gerbe, križe, zvezde so napravili iz gorečih lampic; obeliski so bili od verha do tal le ena svitloba; z eno besedo, Rim je pokazal, da ljubi svojega očeta.
Poglejmo pa zdaj druga znamenja ljubezni, ki so od dosihmal popisanih imenitnejša, in to so voščila, ki so se sv. Očetu darovala. Sklenjeno je sicer bilo, da sv. Oče ne bodo nobenih posameznih zaslišanj sprejemali tiste dni; gotovo zavolj strahu, da bi se preveč ne utrudili z vednim govorjenjem. Ali njih očetovska ljubezen jim tega ni pripustila. Sprejeli so tu posameznih voščil, in kdo vč koliko?
Rimljani so jeli vošiti sv. Očetu že nektere dni pred praznikom. 8. aprila so bile pred njimi rimske gospč s svojimi hčerkami, ki so jim prinesle mičnih daril. 9. aprila so sprejeli meščanska poslanstva. Na večer je rimsko starašinstvo darovalo prelep zlat kelh z dragimi kamni v imenu rimskega mesta. Ministerski papežev zbor je podaril napersni križec z dragimi kamni s ceno nad 10.000 gl. Cel<5 judje v Rimu bivajoči so srečo voščili sv. Očetu, vladarju svojemu, in jim darovali za več tisoč forintov platna za njih armado. Te dni so dohajali tudi kmetje in rokodelci, ter pred Vatikanom odkladali svoje darove: žive in nežive stvari, ki služijo za živež, mnogoterih izdelkov iz obertnije i. t. d., ki so bile pozneje v razgled postavljene. Neki kmet je prinesel gnjat, ter v svoji nedolžni priprostosti željo izrekel, da je ne sme nihče drugi zavžiti, kakor sami sv. Oče.
10. aprila predpoldne so srečo voščili načelniki (generali) vseh cerkvenih redov in mnogi opati. In ročno
potem je bilo poslanstvo Graške (sekovske) škofije, obstoječe iz 14 mešnikov in 7 svetnih, tako srečno, posebej sprejeto biti od sv. Očeta; dva kmeta v narodni gornje-štajarski obleki sta neki posebno dopadla. Ko se je zala skrinjica, v ktero so bile zravnane pole z več kakor 200.000 podpisi, k nogam sv. Očeta položila, so prijazno smehljaji se rekli: Liber scriptus proferetur, in quo multum continetur; to je: Knjiga pisana se nese, — vem, da bere mnogo v njej se. — Tako živo in krepko, kakor mož najčverstejših let, so potem zbrane v laškem jeziku nagovorili; in začemši od terpljenja cerkve v sedanji dobi, jim potem zlasti na serce polagali , kako potrebno je, da redovno in svetno du-hovstvo z zedinjenimi močmi dela za zveličanje duš. Ko so se vzdignili k blagoslovu, so stopile njim in vsem pričujočim solze v oči. Mešnikom so dali dovoljenje, da smejo tudi sebi izročene v njih imenu blagosloviti in jim podeliti odpustke, na papežev blagoslov navezane. Slednjič so zaukazali, med mešnike tudi knjigo razdeliti, ki je bila posebej za godovno Njih zlate meše spisana.
Tudi petdeset Tirolcev in Predarlcev je imelo srečo posebnega zaslišanja in papež so bili posebno veseli tega zvesto-katoliškega ljudstva. Dva kmeta iz Vinčgava so cel<5 po nemško nagovorili.
Za 11. den, za 5. uro popoldne je bil sprejem vseh zvunanjih katoličanov, med kterimi je bilo zlasti veliko Avstrijancev, določen. Kakošna gnječa je bila pri tej priliki proti Vatikanu, se vidi iz tega, kar pripoveduje baron Stillfried iz Beča, da on sam je v kacih 2 urah po velikih stopnjicah v Vatikan le za 3 stopnje dalje prišel. V veliki dvorani, kjer so hotli sv. Oče svoje otroke iz vseh narodov ob enem pred seboj imeti, je za več tisoč ljudi prostora. Več minut je terpelo, da so se ljudje umirili; ko so papež prišli, jim je jela vsa dvorana gromovito „Slava" klicati; papež so bili globoko in silno ginjeni. Mi pa si smemo v posebno Čast šteti, da pri tej slovesni priložnosti je bil goyornik avstrijanski Slovan, namreč grof Leo Thun, rojen Ceh, v tem ko je knez Hohenlohe predstavljanje
posamnih prevzel. Ko je grof Thun voščilo v imenu vseh v francoskem jeziku izgovoril, je nasledovalo po-klanjanje mnogoverstnih darov in poljubovanje svetinj na nogah sv. Očeta. Potem so odgovorili sv. Oče z besedo, ki je tudi zavolj zgovorniške lepote vse osupnila. Med drugim so rekli, „da bo katoliška cerkva vsem očitnim in skrivnim sovražnikom vkljub zmagovala, da naj tedaj serčnosti nikar ne zgubimo. Rim mora; središče večne resnice ostati;" in z glasom, ki so ga solze dušile, so izrekli upanje, „da bode sv. stolica iz te vojske še častitljivša in veličastnejša vzhajala". Med slavaklici brez konca so podelili potem sv. Oče svoj blagoslov. Nosili so pa okoli vrata križ, ki sta Jim ga prejšni den kakor vezilo Madjarske dežele baron Sennyey in mladi grof Apponyi izročila. Potem je na tergu 1000 vojakov zapelo papeževo himno (pesem) in 7 glasbinih zborov (band) jih je spremljalo. To je bilo veličansko Častitljivo. Trikrat so morali ponoviti. Sv. Oče sami so se prikazali na pomolji (balkonu) Vatikanovem in so nezmerno razveselili toliko pričujočo množico; — iz sto in tisoč ust so se izlijali enoglasni slava-klici sv. Očetu, papežu-kralju.
13.	aprila je bilo pred sv. Očetom črez 300 gospej iz vsega sveta in med njimi tudi nekaj avstrijskih Slovank, kakor gospa Klam-Martinicova, Jankovičeva in druge, ki so jih sv. Oče s posebno spodbudljivim govorom silo razveselili.
14.	aprila pa je čakalo sv. Očeta posebno veselje. Znano je, kako si voditelji prekucije in novega poganstva prizadevajo, mladino, in zlasti ono v viših šolah, v svoje mreže vloviti; zakaj gotovo je, komur sliši mladina, temu sliši tudi prihodnost. Ti zakleti prekucuhi so vedeli najbolj zagrizene sovražnike vere in cerkve spraviti na stolice visokih šol po Laškem, ki nezvedeni mladini vero in nravnost iz serca tergajo in jo obdelujejo in pripravljajo za vesoljni prevrat deržavni in cerkveni. Oj in dokaj mladenčev so že res zapeljali! In prav to preslepljeno, skoz in skoz pohujšano mladino ponosno imenujejo „la giovane Italia" to je: mlada Italija, na ktero zidati mislijo poslopje svojih puntarskih
sanjarij. Prav to satansko pohujševanje mladih ljudi torej zlasti hudo boH očetovsko serce Pijevo, kakor so to svojo bolečino že mnogokrat premilo izrekli in za-peljivcem mladine žugali z božjim prekletstvom. Pa glej, kaj se zgodi! Bog je sklenil, tudi na to rano Pijevega serca ob zlati meši položiti hladilno zdravilo. Neprevidoma namreč se je raznesla pred nekaj časom novica, da se v mestu Boloniji, kjer so že v starodavnih časih bile najbolj slovite visoke šole katoliške cerkve, napravlja družba katoliških mladenčev, ktere pervo pravilo je, katoliško vero očitno in neprestrašeno spoznavati, jo spolnovati v vseh njenih zapovedih, in prizadevati si, da se je tudi drugi ne sramujejo. Drugo pravilo je, podpirati sv. Očeta in braniti njegove pravice in svetno oblast z besedo in djanjem.
Ime te družbe zasveti kakor iskra nebeška po visokih šolah na Laškem in karkoli je bilo še nepokvarjenih in poštenih mladenčev, se jame radostno zbirati okoli tega vnovič povzdignjenega bandera Kristusovega. V kratkem je osnovana ta družba po vseh veČih mestih, imenito: v Benedkali, v Milanu, Brešiji, Padovi, Neapolu, Rimu, Genovi in Torinu, in povsod so pristopali sinovi najboljših in najimenitniših družin. To je prava „mlada Italija", vredna tega lepega imena. — Mladina pa je serčna in iznajdena; in zato sklene, brez strahu pred pikanjem mnogih nevernih učiteljev in tovaršev, tudi od svoje strani zlato mešo sv. Očeta vredno obhajati. Vsi družniki podpišejo lepo voščilo sv. Očetu, napravijo med seboj zberko Piju IX. za vezilo in 14. aprila stoji 1500 mladenčev pred Vatikanom, ki prosijo, naj smejo stopiti pred sv. Očeta, da jim izrečejo svoje voščilo in vezilo poklonijo.
Ni popisati veselje, s kterim so sv. Oče te verle mladenče sprejeli, ki jim ponižno svojo vdanost in zvestobo izrekujejo in 63.000 frankov za vezilo darujejo. S solznimi očmi se jim Piji zahvalijo in jih kakor njih kralj in papež tako priserčno nagovorijo, da so se vsi mladenči v solzah topili. Zlasti pomenljive so bile besede : „Blagoslovil bom skoraj vso Italijo, ker skoraj vsa je katoliška. Ali kako bom one blagoslovil, ki vere
nčmajo in ki na to merijo, vero in druzbinstvo razdjati ? Ako jih ne morem blagosloviti, bom pa za-nje molil. Ako jih ne morem ljubiti kakor sinove in vernike, jih bom ljubil kakor zgubljene in nesrečne. — Tedaj, dragi moji mladenči, jaz sem z vami in vi ste z menoj. Vojskovati se moramo zoper zmoto, — pri neprijateljih gledati, da strup izpravimo iz njih sere, — in ohraniti one, ki so še dobri. Tudi moramo k Bogu obračati tiste, ki niso Še čisto določeni za to, kar je dobro in pravo." Opomnili so jih sv. Oče poslednjič na mladenča sv. Lorenca, kako zvesto vdan je bil svojemu papežu sv. Ksistu, ter so jim priporočili, da naj tudi doma pri tovarših enake misli in občutke obujajo. — Prikupili pa so se dragim mladenčem na novo s tem, da so ob koncu blagovolili namestovavce raznih družb peljati seboj v svoje stanovanje, ter so jim skazovali raznotere predrage darila, ki so jih dobili tiste dni iz vseh krajev sveta.
15. aprila so sv. Oče sprejeli poslanstvo „rimske kolegije", ki jim je izročilo darila in voščila študentov in 5000 frankov v žametu.
Cel<5 iz protestanških dežel, kakor iz Anglije, Rusije, Prusije, Virtemberga in še več drugih so sv. Oče prejeli voščila, in vsi v Rimu zastopani vladarji so oddali voščila po svojih poslanstvih.
Verh tega je v Rimu 11. aprila toliko ljudi sv. Obhajilo darovalo za sv. Očeta, da časniki naravnost pravijo: ,,Sme se reči, daje bil skoraj ves Rim te den pri sv. Obhajilu".
II.
Ko smo si praznovanje papeževe zlate meše v Rimu da-si tudi le poveršno ogledali, ogledajmo še zdaj njeno praznovanje po drugih krajih sveta.
Govori se že dolgo, da italijansko ljudstvo ne mara več za sv. Očeta in nja svetno vladarstvo.
Kdor še poprej ni spoznal, kako gerda laž je to govorjenje, se je lehko prepričal 11. aprila,
V	Florenciji, stolnem mestu sedanje laške vlade, je bilo tisti den 40.000 ljudi pri sv. Obhajilu, tedaj tretjina vsega prebivalstva.
V	Genovi, kjer je doma največi laški prekucuh Mazzini, je bilo pri sv. Obhajilu 10.000 ljudi, 500 duhovnov je meševalo po namenu sv. Očeta, in v manj kot 6 dneh se je nabralo 8000 podpisov za voščilo sv. Očetu.
V	Ferari vsesplošno veselje, deržinske veselice po hišah, pridiga o Piju IX., obilno obhajil po cerkvah, in vikši škof je lepemu številu mladine delil pervo sv. Obhajilo. Veliko ljudstva pri božji mizi po vseh farah te škofije.
V	Modeni veliko molitve in obhajil, — v mestu Akvi se je obhajala tridnevnica.
V	Benedkah, od koder se slišijo grozovita bogo-skrunstva, je tiste dni ljudstvo pokazalo, da vse te ostudnosti dopernaša le mala pa prederzna stranka, s ktero pa velika večina prebivalstva n6ma kaj opraviti. V fari sv. Silvestra je utegnilo menda le malo ljudi biti, ki 11. apr. niso bili pri božji mizi; ze\6 enako se je godilo tudi po drugih farah tega mesta.
Katoličani francoskega cesarstva so enako dostojno in navdušeno obhajali zlato mešo Pij a IX. Francoski časniki so bili 12. aprila vsi napolnjeni s popisovanji rimskih slovesnost, ter so radostno preslavljali veliko zmago vere, resnice in pravice, ki jo je katoliška cerkva o tej priliki po vsem svetu obhajala. Imenitne slovesnosti so se obhajale 11. aprila v Parizu in po vsem Francoskem. Veliko veliko število podpisov in darov je poslala tudi Francija v Rim, postavim: edini papežev poslanec v Parizu je poslal milijon frankov darov za sv. Očeta. Cesar Napoleon je poslal papežu v spomin postavo (statvo) cesarjevičevo, čigar kerstni boter so sv. Oče. Ali imenitnejši, ko vsi ti podpisi in darovi, pravi „Messageru, so izrazi občutkov in želj, s kterimi darilci svoje darove spremljajo. Že več ko mesec dni poprej so bili vsi cerkveni časniki napolnjeni z nešte-vilnimi obrazi enega in istega čutenja. Mešniki in prosti verniki, ubogi posli in bogati posestniki, možje, žene
in otroci, vsi so imeli enako zgovornost, da izrazijo hvaležnost in vdanost, ktera serca pravih otr<5k Francije do glavarja tiste cerkve napolnuje, kteri Francija v hvalo šteje svoja najlepša zmagoslovja. Pred obličjem takega spričevanja zgubite besedi: ultramontanec in galikanec ves pomen; ob občil straneh visokih Alp so vsi katoličani enako in edino le rimski katoličani.
V	Holandiji so imeli že zgodaj zbranih 20.000 gl. za sv. Očeta.
Tudi iz Angleškega, kjer se je pred malo leti ime in podoba papeževa še očitno zasramovala, so se pošiljali v Rim imenitni darovi in voščila. Duhovni so biii povabljeni, da naj za sv. Očeta mešujejo, neduhovni pa, da naj za nje k sv. meši gredo.
Nemčija pa se morebiti še nikoli ni skazala bolj edina in bolj navdušena, kakor v tem preslavljanji Pija IX.; recimo, da se tudi nikoli ni razodela tako veličastna, pravi „Unita catt." Pri luči razsvitljenj je brezbožnost morala gledati, kako slaba je njena stranka, je morala umeti, kakošne vezi strinjajo vse katoliške serca s središčem edinosti — z Rimom.
V	velikem in slovitem mestu Kolinu ob Renu, ki se ne brez vzroka nemški Rim imenuje, in ima v celi Nemčiji najveličastnejšo katoliško cerkvo, so katoličani den papeževe zlate meše tako veličastno obhajali, kakor menda nikjer ne zvunaj Rima. Vse bratovščine in razna društva s svojimi banderi, razni stanovi s svojimi znamenji, raznoverstna vojaška kardela s svojimi bandami so šle v prekrasni procesiji pred palačo nadškofa in ga spremile v stolno cerkvo, kjer je bilo presilno število vernikov pri sv. Obhajilu. Mestno starašinstvo je razveselilo mestne ubožice z obilnim obedom inje72star-Čekov z denarjem obdarovalo. Na večer pa je bila prekrasna razsvitljava stolne cerkve in mesta, in kar se ne more zadosti s pohvalo omeniti, cel<5 prav mnogi luterani, dk — še cel<5 nekteri židovi so svoje hiše razsvetili in v prelepih razsvitljenih napisih Pijeve čednosti preslavljali.
Pruski kralj — po veri luteran — je pooblastil vojvoda Ratiborskega, da naj sv. Očetu izreče njegove
voščila, ter jim za vezilo poslal dve veličastni posodi (vazi) iz saksonskega marmorja.
Med podpisi, ki so iz Saksonskega šli do sv. Očeta, je tudi podpis kralja in obeh kraljevičev.
Prelepo so se skazali katoličani na Bavarskem. V zahvalni spomin na velike zaklade duhovnih dobrot, ki so jih Piji IX. skozi 50 let svojega mešništva svetu delili, so jim poslali v vezilo k zlati meši petdeset sre-bernih skrinjic, napolnjenih z zlatimi darovi.*)
Da v kratkem rečemo: trojno vezilo k Pijevi zlati meši je Nemčija prinesla. Pervo v priserčnih voščilih, ki so štele več kot 230.000 podpisov, in kakor beremo, bilo bi podpisov še desetkrat več, ako bi se ne bilo za pravilo vzelo, da so le odrasli moški podpisovali. Te voščila so se v prekrasnih, umetno izdelanih zavitkih pred sv. Očeta položile. Posebno veselo pa je pri tej reči opomniti, da se je prav o tej priliki med katoliškimi dijaki raznih visokih šol začelo zbujati prav krepko in živo cerkveno zavestje. Iz lastnega nagona so v posebnem pismu, ki je romalo od ene visoke šole do druge, z lastnoročnim podpisom^ srečo voščili sv. Očetu, in to vezilo je dvorni slikar Smic v Ahenu prekrasno vravnal in opravil.
Drugo vezilo so obilni milodari, zloženi za potrebe sv. Očeta, vladarja vesoljne cerkve. V edino petih škofijah se je nabralo nad pol milijona frankov; — koliko pa še v drugihBere se od mnogih plemenitnikov, ki so po 1000 gl. in še več darovali.
Tretje ^ najlepše vezilo pa so stalne ustanove, ki bodo spomin zlate meše Pija IX. še prihodnjim rodovom ohranile. Opomnimo le nektere. Dijaki vseučilišča v Bonu so povabili verstnike po drugih nemških vseučiliščih^ da se zida na njih stroške nova katoliška cerkva v jako luteranskem mestu Greifsivalcl. Katoličani v Frankobrodu bodo zidali cerkvo za raztrešene katoličane v Niederrd; in neki posamezni katoličan v ko-linski škofiji je daroval 22.500 frankov za zidanje nove cerkve v kraju Zappendorf. Katoličani v mestu Potsdam
*) Messager.
so si dali zliti nov zvon, ki mu bo ime Pijev zvon, in v sredi Berolinskega mesta, ki se po pravici središče nemškega luteranstva imenuje, se zida cerkvica, ki bo imela ime Pijeva kapela. In koliko drugih mest, krajev in škofij po Nemškem je napravilo enakih ustanov, kterih sad bodo še pozni rodovi vživali in spomin Pijeve zlate meše blagrovali.
Smo v duhu prehodili razne tuje dežele po Evropi, oglejmo se še zdaj nekoliko po svoji avstrijanski domovini. Avstrija prejšnje čase v verskih zadevah ni kaj posebno po svetu slovela; imeli smo ime, da smo Avstrijani mlačni in zaspani katoličani. In recimo od-kritoserčno, da si boljšega slovesa tudi res nismo zaslužili: bili smo v resnici mlačni in zaspani. Pa kakor nevihta sicer mnogo škode napravi, ob enem pa rodovitnost zemlje čudovito zbudf in pomnoži: enako se je zgodilo v Avstriji. Kedar se na daljnem obnebji černi oblaki zberajo, in grom od dalječ votlo bobnf, rečemo: huda ura se bliža; — pa mnogokrat se tudi brez škode zopet raztegne. Enako so se zberali na obnebji katoliške Avstrije že davno grozeči černi oblaki in kakor votlo gromenje so doneli iz raznih shodov in zborov potuhnjeni glasovi, ki niso cerkvi nič dobrega napovedovali. Cerkveni čuvaji so klicali: Katoliške ljudstva, zdramite se: huda ura se bliža! Pa mnogi zaspanci so zanikerno svoje oči komaj na pol odperli ter rekli: Ne bo nič nevarnega; — so le prazne besede, kakor že mnogokrat; — se bo zopet vse z lepim poravnalo; — in so sladko naprej spavali na mehkih blazinah privajene vnemarnosti. Pa ko so začele kakor blisk na blisk na glave katoličanov brez usmiljenja treskati ognjene strele najstrupnejšega obrekovanja, psovanja, zaničevanja, zasmehovanja, zatiranja in preganjanja; — ko se je začela šola djansko krušiti od cerkve, zakonu ropati nja nebeška Častitljivost in zaničljivo teptati pravice sv. cerkve; — ko so zakleti sovražniki cerkve začeli na to tiščati, da se naj zavolj zvestobe v poklicu mešniki veržejo v ječe in škofje tirajo pred sodnije, in da naj evangeljska tromba cel<5 na cerkvenih prižnicali svoj glas ravna po navdihu svetne modrosti: takrat so
jeli spregledovati in se dramiti tudi najbolj zaspani. Den denešni kdor noče z očmi videti, lehko že z rokami dotipa, da pride v Avstriji kat. cerkva v veliko nevarnost, ako mi, ki terdimo, da cerkvo ljubimo, še dalje dremljemo, molčimo, po kotih se skrivamo in javno besedo in djanje le svojim nasprotnikom pripuščamo. Jasno je vsakemu, da je slednji čas, da katoličani pogumno na noge stopimo in glasno pričujemo, da smo in da živimo in da hočemo kakor katoličani živeti, ter se na vso moč oklenemo tiste skale, na ktero je Kristus svojo cerkvo zidal in kteri edini se ni bati pogina; — ta skala pa je stolica sv. Petra v Rimu, ki jo zdaj zasedajo papež Piji IX.
Hvala torej Bogu preusmiljenemu, kteri je v svoji modrosti to nevihto poslal nad kat. cerkvo v Avstriji. Okuženi zrak se je izčistil, mračna tfema, ki nas je v dušno spanje povila, je zginila in visoko na nebu je zopet močno in gorko zasijalo žarno solnce cerkvenega zavestja. Kakor cvetlice v spomladi, se prikazujejo den na den nove znamenja duhovnega prebujenja in pre-rojenja. Tu se zberajo veljavni cerkveni shodi, tam se napravljajo katoliške družbe; tu se snujejo društva za izdavanje pobožnih knjig, tam se ustanovljajo cerkveni časopisi sv. veri in čednosti v bran. Ako dobrih 20 let nazaj pogledamo, ni bilo v Avstriji od vsega tega ne duha ne sluha. Zlasti pa se je prebujeno cerkveno življenje o priliki Pijeve zlate meše presjajno izkazalo.
Zvedeni možje, ki avstrijske cerkvene razmere dobro poznajo, in tudi mnogi cerkveni časniki so po naši misli popolno resnico govorili, ko so terdili, da ako bi se bila ta zlata meša 10 ali 20 let poprej obhajala, bi se polovica od tega v čast in blagor naše cerkve ne bila dosegla, kar se je, hvala Bogu, zdaj izpeljalo.
Na Dunaju so papeževi poročnik na den petdesetletnice v papeževem imenu voščila sprejemali. Srečo pa so voščili svetli cesar po svojem višjem dvorniku, vsi nadvojvodi in cesarjeva mati pa osebno, katoliške družbe in silo veliko druzih iz vseh stanov. V dvorani pa je pri tej priliki visel prekrasen in velikansk cvet-ličini šop velike vrednosti, ki ga je neimenovana gospa
iz Gradca za vezilo poslala in kterega lepoto je vse občudovalo. Stolna cerkva sv. Štefana je bila ozališana kakor o najvišili praznikih, in kakor v tej, je bilo tudi v drugih cerkvah silo veliko ljudi pri sv. obhajilu; v vseučeliščini cerkvi, kjer je meševal papeževi poročnik, se je poldrugo uro neprenehoma obhajalo. Na večer je napravila rokodeljska katoliška družba sjajno „besedo", pri kteri so najimenitnejši gospodje v navdušenih govorih kat. cerkvo in nje glavarja Pija IX. preslavljali. Med nazočimi so bili tudi kardinal in viši škof Ravšer, poročnik Falčineli in drugi. — Voščilo s prav obilnimi podpisi se je poslalo v Rim, kteremu je bila pridjana bogata zberca, v ktero so mnogi velikaši po 1000 gl. nadškof sami pa 6000 frankov vložili.
Praška adresa do sv. Očeta prezrlo opravljena, je štela 36.000 podpisov, in po vsem Ceskem je bil den Pijeve zlate meše den dobrih del. Tu so ubožčekom napravili vesel obed, tam so obilno milošnjo med nje delili; v mnogih cerkvah so mladenči in device rožni venec glasno za sv. Očeta opravili, v drugih cerkvah so celd mali otročiči pred sv. rešnim Telesom uro molili. Mnogi so se te den vpisati dali v dobrodelne družbe, bratovščine itd. Po drugih farah so v spomin zlate meše kaj novega za cerkvo omislili. Mnogi so za šole kaj darovali pa s pristavkom, da šole morajo ostati verske in katoliške. Prelep pa je dar, ki ga je češka dežela sv. Očetu poslala; dragocena in silno umetalno izdelana posoda, v ktero so bile vložene svetinje čeških svetnikov, in vsaka češka škofija je po posebnem poslancu svoje voščila sv. Očetu izrekla.
Iz Ogerskega je posebej omeniti dar, ki so ga katoličani poglavitnega mesta Pešta sv. Očetu poslali, prelep napersni križ namreč, viseč na težki zlati verižici in obrobljen z leskečimi žlahtnimi kamni, kterega je izdelal naj veči umetalnilc na Dunaji. Kako drago je bilo to vezilo sv. Očetu, so skozi to na znanje dali, da so ga — kakor smo že omenili — na zlate meše den okoli vratu nosili, ko so tujce vseh narodov v občnem zaslišanji sprejeli.
Kar zadeva bližne škofije, ste se najbolj častito izkazale Sekovska (Graška) in pa Ljubljanska. Okoli Gradca je gorelo veliko lepih kresov in silna množica ljudi je 11. aprila prejela sv. Obhajilo. Na večer da je napravila kat. družba v prostrani semeniški obednici sjajno „besedo", ktere so se s škofom vred vdeležili najimenitnejši gospodje in gospe. — Naša pridna „Danica" pa ima polne predele popisov iz vseh strani ljubljanske škofije, kako veličastno se je zlata meša Pijeva vse povsodi obhajala in kako je mogočnemu gromenju možnarjev ob znožji gorenskega Triglava ponosno odgovarjala s Kerko opasana Kostanjevica v dolenski nižavi. Najbolj priserčno in vzvišeno pa se je gotovo te den obhajal v gorenskih Železnikih, in komaj se da verjeti, da se zamore na deželi kaj takega izpeljati. Vidi se pa iz tega, kaj in koliko se zmore tam, kjer ima ljudstvo živo vero in zadostno število modrih voditeljev. Za vezilo je poslala Ljubljanska škofija sv. Očetu okoli 6000 gl. Posebno lepo pa je voščilo, ki ga je katoliška družba na Kranjskem sv. Očetu poslala. „Danica" ga takole popisuje: „Tako lepe pisave je redkokrat videti, kakor je voščilo, ki ga je ,,katoliška družba" napravila sv. Očetu. Pisana je na pergament in prekrasno vezana v rudeči svilnati žamet, obrob je umetno ozališan. Naslovni list je podoben pozlačenemu okviru, v kterem vse miglja v zlatih arabeskah. Zgoraj v sredi je papeževa trojnata krona (tiara) z zlatima ključema med palmovjem. V oglih sta mestni in kranjski gerb. Spodaj je prav umetno s peresom zrisan Kristus, podavajoč ključe sv. Petru, ki stoji pred skalo, na kteri je zidana cerkva. Napis je narejen z debelimi zlatimi čerkami. — Drugi list ima sreberno okinčanje z lovorikami ob krajih in s podobo Ljubljanskega mesta zgoraj, kakor se spod Turna vidi. Tretja stran ima zopet zlate obkrajke. V obrob četerte strani je vpletena od prečast. g. O. Benvenuta sostavljena časo-pisnica: Vox populi Xni intonuit: Conserva Deus ovilis uniči Pium. To voščilo s knjižico vred: ZlatomeŠnik sv. Oče Piji IX., ki jo je tudi omenjena družba o tej priliki izdala, je osebno sv. Očetu izročil grof Leo Tliun,
kteri poroča, da so jo sv. Oče sprejeli s posebno bla-govoljnostjo in velikim veseljem. To svoje veselje so sv. Oče tudi na znanje dali v posebnem pismu do katoliške družbe na Kranjskem, ki so ga 13. maja, tedaj ravno na svoj rojstni den lastnoročno podpisali, v kterem se družbenikom za toliko nježne čutila sinovske vdanosti in marljive gorečnosti za sv. vero posebno pri-serčno zahvaljujejo. Družba od svoje strani je zopet dolžno hvaležnost za to poslavljenje s tem izkazala, da je dala papeževo pismo v treh jezikih za svoje ude natisniti, lastnoročni podpis sv. Očeta pa v kamen vrezati, da ga vsak ravno tacega dobi, kakor je, v tem ko pismo v lepem okviru v svojih izbah spoštljivo shranjuje. Prav ta družba je napravila tudi na den Pijeve zlate meše pa tudi na obletnico njih izvoljenja in kronanja prav mično, kratkočasno pa tudi spod-budljivo večerno veselico v čast sv. Očeta. — Živila torej katoliška družba na Kranjskem, ki zdaj že blizo 1200 udov šteje, in pridruži jej ljubi Bog že skoraj mnogo enako marljivih sestric po druzih slovenskih škofijah!
Celovška (Kerška) škofija je poslala sv. Očetu voščilo z 42.034 podpisi in za vezilo 4000 gl., in 6 duhovnov se je kakor škofijsko poslanstvo v Rim podalo.
Lavantinska škofija je poslala tudi voščilo z 37.600 podpisi in za vezilo nad 2250 gl. v Rim. Najbolj sjajno in priserčno se je pa menda v celi Lavantinski škofiji Pijeva zlata meša obhajala v Št. Petru pri Mariboru. Ze na predvečer je bil turn farne cerkve na Čveterih straneh krasno razsvitljen. Pri farni cerkvi in pri cerkvi Matere božje na gori so pevali lep<5 ubrani zvonovi še o poznem mraku in zgodaj v jutro in možnarjev pokanje je veličastno odmevalo daleč v okrog. Cerkva je bila z banderi in venci bogato okinčana. V oknih pri velikem altarji so se milo skazovale presvfetno (transparent) malane podobe ss. Cirila in Metoda, — dobrega Pastirja, — serca Marijinega, — in sv. Očeta v resnični velikosti. Podoba sv. Očeta v domači obleki, z roko blagoslovljajč, je bila nalašč za to slovesnost na Dunaju naročena ... Po dokončani službi božji so
imeli otroci veselo pojednico vvšoli in tudi domačim siromakom se je postreglo. — Čast in hvala zato fari sv. Petra, ki se je vredna skazala svojega vzvišenega patrona.
Da v obče govorimo, po vseh avstrijskih škofijah je bila Pijeva zlata meša veseli praznik. Po škofijskih cerkvah so večidel povsodi sami škofje pridigovali, veliko mešo služili in zahvalno pesem naglasih, pa tudi po druzih cerkvah se je slava sv. cerkve in slava Pijeva med raznimi slovesnostmi glasno oznanovala, in iz vseh škofij so romale bogate darila in voščila s tisočernimi podpisi mešnikov in vernikov v Rim. Te svečanosti pa so bile toliko sjajnejše in darila toliko obilnejše in oni podpisi toliko številnejši, bolj kakor je ljudstvo ktere škofije verno in sv. cerkvi vdano. Od Solnograške nadškofije in od Tirolskih škofij gre še posebej opomniti, da so neštevilni in velikanski kred po nebotičnih gorah kakor sveče nebeške čestitali Piju IX., ter bili lepa podoba onega gorečega plamena žive vere in ljubezni, kteri pobožne serca ondotnili prebivalcev ogreva.
Dosihmal smo si ogledovali le kar razne dežele po Evropi. Ali rimska cerkva ni kar za Evropo, ampak za celi svet, prav zato, ker je splošnja ali katoliška. Zavolj tega je bila pa tudi zlata meša glavarja sv. cerkve katoliška svečanost, to je: splošno radovanje vseh pravovernih kristijanov po svetu. Gotovo bomo s časom iz raznih delov sveta še več popisov prejeli, kako se je tu in tam Pijev zlati den obhajal. Za zdaj imamo le dva glasa pred seboj in sicer iz Afrike in Amerike, ktera naj še tukaj dodamo.
Iz Afrike in sicer iz Kaire v Egiptu, so poslali voščilo sv. Očetu gojenci nekega katoliškega rejenišča, v kterem tako-le govorijo: „Sv. Oče! Ako gorek de-tinski zdihljej premore potolažiti en zdihljej tolikih Vaših britkosti, se mi podvizamo z veseljem ga Vam podariti. In zvesti si bodite, da vsi, kar nas je od obnilskih bregov, od obnožij piramidskih, z ožganih širokih pustinskih planjav, — se kakor slušljivi otroci obračamo k Vam, nezmotljivemu učeniku, popolnemu
Drobt. za leto 1869.	17
zgledu, Ijubeznjiv emmočetu, neprecenjenemu papežu Kristusovega ljudstva, ki Vas krivično preganjajo, hudobno obrekujejo, bogoskrunslto žalijo ..." Podpisi so zraven Evropejcev od mladine iz Nigricije, iz Darfura, iz rodov Nuba, Maiak Džangt;, Gog, itd.
Iz Amerike so poslali katoličani prelepih darov za imenitni god, — med druzimi čisto zlatega goloba; cena zlata teh darov se šteje črez 800.000 frankov. Preslovesno pa se je Pijev zlati den obhajal v mestu „Novi Orlean", kakor da bi se bilo to mesto skušati hotlo z večnim Rimom; Amerika še kaj enakega ni videla. Pet velikih procesij se je razvijalo iz raznih mestnih cerkev in vse so se gibale proti palači ondot,-nega nadškofa, da ga spremijo po ulicah, z najdražjimi pregrinjali prepreženih, na terg, ki se razprostira pred vratmi stolne cerkve. Tu je bil napravljen amfiteater (okroglo prizorišče), visok 18 in širok 70 črevljev, in vsred nja altar, obsenčen s predragim baldahinom. In na tem mestu, vpričo uradnih zastopnikov vseh izobraženih narodov, vpričo množice, ki je nad 50.000 ljudi narastla, so se brale voščila sv. Očetu namenjene, v kterih so se s čudovito močjo najkrepkejši katoliški čuti razodevali. Eden govornikov je slovesno izklical: „Slava Papežu, slava Papežu, kteri ne jenja z veljavnostjo svojega nezmotljivega glasa ljudem v spomin klicati resnice, kterim se morajo vdati, pa tudi zmote, ktere morajo zavreči— Tako se govori v svobodni Ameriki od nezmotljivosti papeževe in od veljave njegove besede, s ktero je v znanem pismu (syllabus) zmote sedajne dobe zaznamoval in zavergel! — In glejte prav pri teh pomenljivih besedah je nebrojna množica svobodnih Amerikancev brez konca in kraja pohvalo ploskala, v znamenje, da so njih tehtni pomen vsi prav dobro razumeli. Globoko ginjen je nadškof z povzdignjenim glasom odgovoril: „Dčb, naj sliši in zve vesoljni svet: mi se podveržemo brez prideržka učeči veljavnosti, ktero je Jezus Kristus na zemlji postavil; mi smo ubogljivi otroci tistega očeta, kteremu je Jezus Kristus zapovedal, da naj uči vse narode; in prav zavolj tega smo mi vedno pri stranki prave svobode, pravega napredka,, prave
kerščanske omike". — Mi ne moremo tej amerikanski slovesnosti druzega pristaviti, kakor le besede: Slava in trikrat slava verlim katoličanom amerikanskim.
Celd elektriška moč daljnopisa, ki je že tolikokrat svoje perutnice posodila laži, zvijači in izdaji, je tisti den postala verna dekla božje ljubezni in resnice; in telegrafove niti so donele kakor lepo ubrane strune nezmernih citer, na kterih je ves katoliški svet, v radosti topeč se, prepeval spev ljubezni: „Ecce quam bonum et jucundum, habitare fratres in unum!" (Ps. 132, l.) Glej, kako dobro in kako prijetno je, ako bratje (v ljubezni) skupaj prebivajo ! Cel6 iz serca daljne Finlandije je telegrafova struna voščilo v Rim prinesla: „Obhajali smo tukaj veliko svečanost in splošno obhajilo darovali za Pija IX".
Radujmo se torej v Bogu, verni Slovenci! in hvalimo Boga, da smo učakali tega zlatega dne in priče bili tega nepričakovanega zmagoslovja katoliške cerkve. Krepkejše, ko prej, se oklenimo skale sv. Petra, da nas vihar bogotajstva v globoČino pogubljenja ne treši. Pokornejše, ko prej, poslušajmo glas vesoljnega Učitelja na stolu sv. Petra, da nas lažnjivi duh tega sveta ne premoti. Radodarnejše, ko prej, podpirajmo sv. Očeta, vojskovodja našega v boji zoper uporne moči tega sveta, da kje pod razvalinami Rimskega ozidja sami ne poginemo. Glasnejše, ko prej, zagovarjajmo resnice in pravice katoliške cerkve, da svojim potemcem na Slovenski zemlji sv. vero ohranimo. Zvestejše, ko prej, pa tudi živimo po nauku katoliške vere, da vredni postanemo, biti otroci take matere, kakor je mati katoliška cerkva.
Tebi pa, sv. Oče! bodi tvoja zlata meša sladka nagrada za vse britkosti tvojega dolgoletnega cerkvenega vladarstva. Ti si papež neomadežanega spočetja Matere božje; in tvoja zlata meša te je prepričala, kako hvaležni so ti tvoji otroci za to poslavljenje Marijino. — Marija ti je veselje tega zlatega dneva pripravila, naj te nam Marija še dolgo dolgo ohrani! — Ti si papež velikanskega pisma (sgllabus) v kterem si zmote naše d6be pogumno zavergel. Glej, o priliki zlate meše si se lehko prepričal, kako pokorno se vsi tvoji sodbi
17*
podveržemo. — Bodi še dolgo naš učenik, radi te bomo tudi zanaprej poslušali; kdo drugi neki ima besede večnega življenja, kakor le ti edini? — Ti si papež vesoljnega cerkvenega zbora; in vesoljni zbor slušajoče cerkve zmed vseh narodov zemlje, ki te je pri zlati meši v cerkvi sv. Petra obdajal, ti bodi sladko poroštvo, da te bode v ravno tej cerkvi še bolj častitljivo obdajal vesoljni zbor učeče cerkve na prihodni praznik neoma-dežanega spočetja Matere božje.
Slava Zlatomešniku, sv. Očetu Piju IX.
5. julija.
Franc Košar.
D.
ali
zlate resnice v srebernih posodah.
,,Slovenci v svojih pogovorih prilike in čedne podobe radi imajo. — Prilike naj bodo domače; tujih Slovenci malo poznajo; neznanega pa serce ne poželjuje."
Slomšek v Drobt. 1. 1862 str. 24.
Koga so v peklu postavili za glavarja?
Nesrečni prebivalci peklenski so se nekdaj hudo posvadili; kervavo kavsanje in pobijanje je nastalo; iz enega kota do drugega je vse vrelo, kakor krop v kotlu. Pri tej priložnosti so tudi svojega glavarja poškodovali, da ni bil zmožen dalej kraljevati. Ko prepir potihne in zopet nastane stari red groznega terpljenja, so jeli prevdarjati, koga bi zdaj postavili za glavarja. Snidejo se vsi peklenščeki ter sklenejo, iz svoje sredine tri na svet poslati s pogodbo, da bode 011 glavar vseh, kteri bo največ duš v pekel spravil. Odberejo toraj tri najhujše, ter jih pošlejo na svet. Vsaki vzame svojo zanjko, s ktero hoče duše loviti.
Pervi vzame palico in kvarte in se poda po svetu. Pripotuje v neko vas in najde neko hišo vso z ljudstvom obdano. Stopi bliže, prišepta enemu na uh<5, kaj se tukaj godi? „Pokradli in odnesli so tatje to noč vse, kar so imeli ti pošteni ljudje; gospodarja in družino so na pol ubili; živino so očarali, neče jesti in hudo boleha —; prišli smo, da vidimo nesrečo z lastnimi očmi, in nekoliko potolažimo uboge sirote;" — tako je eden odgovoril. „Ali nič ne veste, kdo da je to storil?" se hudoba zareži. „Nikakor ne — da bi le vedeli, na drobne komade bi ga razsekali". — Ko to zasliši se satan hitro vrine vsredi množice v hram, vzame kvarte iz žepa ter govori: „Posluh! čujte, kaj vam povem. Vi si glave belite in ugibate, kdo da je to hudobijo storil; jaz vam to hočem kmalu povedati." Zdaj kvarte pomeša, veli prevzdigniti in jih previdno po mizi razstavlja. Komaj jih nekoliko razloži, skima z glavo in se dela vsega pobitega, rekoč: „Tega bi pač ne verjel, nikoli ne". Razloži še ostale kvarte, in
kako se gledavci vsi začudijo, videči tujcu iskre iz oči leteti; tako je gorel togote. ,,Hočete znati, kdo je to storil?" spregovori. ,,Resnično vam povem, verjemite mi: tega drug storil ni, kakor Ivan Hrastovnik; zaslužil je, da se nad njim maščujete." — To je gledavcem jezo vnelo. Vsak divja domu po orožje, zbere se černa vojska in se napoti do nedolžnega lirama Hrastovniko-vega. Velik krič doni' od daleč; prah se do neba vzdi-guje, kakor goste megle; nikdo v sosedni vesi ne zna, kaj to pomeni. Vojska privihra do Iirastovnikove hiše, kmalu je bil hram obsut; umorili so gospodarja, poterli vse, kar so našli, slednjič poslopje zažgali, da je vse pogorelo. „Tako je prav", se roglec nasmeje; „zdaj že nektere duše imam; grem še več sreče iskat," ter se pobere.
V drugi vesi najde polno oštarijo mladega in starega sveta, vse je bilo zidane volje. „Tu pojdem noter", zamomlja; „znabiti se da kaj opraviti". Certež sede za mizo , izleče kvarte, in ljudi, ki ga pazljivo gledajo, na kvarte igrati uči. Prikupi se jim jako; kmalu najde nekoliko tovaršev, in začeli so vrezavati s kvartarni po mizi, da je bilo kaj. Nova reč vsiin dopade, in za nekoliko ur so bili kvartači pri vsaki mizi. Vse je potihnilo za nekoliko časa po hiši; vsak je hotel dobiti, nobeden izgubiti. Kdor je zgubil, se je hudo čemeril; kdor je dobil, je trepetal, da z nova ne izgubi; slednjič se kvartači sporečejo, posvadijo, do kervavega stepejo, nektere so cel6 ubili. To vidši , položi hudič kvarte na polfco, kjer se še den denes navadno po oštarijah najdejo, jo pobriše iz hiše, boj6 se, da bi tudi na-nj kaj ne naletelo. Ostal je še nekoliko dni skrit v oni vesi, botč se prepričati, kako se bo naprej tam godilo; kako bo poganjalo seme nauka, ki ga je za-sejal med ljudmi. Svoje setve je bil v kratkem vesel. Od dne clo dne je zahajalo več ljudi v oštarijo; po dne in po noči so kvartali; možje so zapravljali premoženje, žene doma z otroci stradale; nekih možev po dva po tri dni ni bilo domu; mladenči so staršem kradli, da so si za kvartanje denarjev priskerbeli; delo je zaostajalo; kavsanja, prepirov, svaj in sovraštva ni bilo ne
konca ne kraja — vse to so kvarte napravile. Med zakonskimi ni bilo več najti mini, ne zakonske zvestobe; mladenči so postajali staršem nepokorni, razuzdani, hudobni, brezbožni. Pogubil je s kvartarni satan brez broja duš, in nadjal se je dobiti poglavarsko čast.
Drugi roglec si nabaše smodnika ali strelnega prahu ter se spusti po svetu. Na cesti najde dva togotneža se hudo prepirati. Natezala sta se in obraze imela celd kervave; preklinjala se, gerde imena drug drugemu dajala, kričala kot nčme stvari; zaletavala se drug v drugega, da so iskre od nju letele. Hudoba nekaj časa od strani z veseljem gleda, slednjič pristopi rekoč: „Zakaj se tako natezata? Kdo od vaju je prepir počel ?" Oba se delata nedolžna, nobeden neče kriv biti, in zopet se pograbita. Tujec se med oba ustavi, potegne dva samokresa iz žepa, ter reče: „Kaj bi to — razžaljena sta oba; nobeden ne sme tega na sebi terpeti, to je za moža nespodobno; boljše je umreti, kakor v sramoti živeti; čast je več od življenja. Stopita vsak s svojim samokresom deset stopinj narazno; ti boš ustrelil pervi, in če tvoja krogla protivnika ne pogodi, bo ustrelil on." „Prav tako", sta zakimala oba.« Razstavil nju je; pervi meri ter meri, kresne, pok — in oba sta ležala na tleh. Eden je bil od krogle zadet, drugi je od strahu na zemljo telebil, zakaj še nikoli nič od strelbe slišal ni, še menje streljal. — Ha, se zapeljivec nasmeje, zdaj že imam enega, začetek je storjen, od sedaj bo zadost tega po svetu. Tako je prinesel hudobnež iz pekla dvoboje med ljudi, ki so sedajne dni kaj domačega in navadnega. Za kako grenko besedo pokliče razžaljenec protivnika na dvoboj. Pokončal je s tem že kaj ljudstva na telesi in duši.
Na svojem potovanju naleti hudir na človeka, ki s pobešeno glavo, ves zamišljen, pred se stermi ter se ne gane. Na zgerbančenem čelu mu je poznati notranja togota in klavernost; merzenje do življenja se mu je polastilo serca. Vse po svetu se mu je dozdevalo zo-perno; veselja ni več nikjer za-nj bilo. „Prijatelj!" mu dene zapeljivec, „dozdeva se mi, da si sit že življenja; dobro vem, kaka krivica se ti na zemlji godi, če bi
mene tisto zadelo, kar tebe tlači, že davno bi se skril pod grudo". — „Tudi jaz tisto namerjavam, nič bolj si ne želim, kakor umreti. Smert sama zamore umiriti moje tužno serce; smert sama me bo rešila moje nezadovoljnosti in nikdo drugi." — „Jaz znam sredstvo, ako to resnično poželiš; lehko in naglo zamoreš umreti, brez dolgega terpljenja, in ta smert je dosti bolj častitljiva od one, ako si kdo verv na vrat natakne in se obesi. Evo ti samokres, poderživcev na serčno jamico, zmezi jeziček, in amen bo." — Človek uboga in že je ležal kervav in mertev na tleh. Satan od veselja poskoči, ker je umetno izpeljal in dobil zopet eno dušo. Slednjič zavozi v kraljevske dvorane, učil je tam s smodnikom ravnati: puške nabijati in streljati, prinesel je na svet grozne morije. Rod se je povzdignil proti rodu, kralj proti kralju, dežela nad deželo, deržava Črez deržavo; nastale so hude kervave vojske. Iz topov je germelo, da seje zemlja majala, smert in pokončanje je treskalo med sovražnike, mestne zidine so se rušile, terdnjave padale in se podirale, kerv je tekla , da je strah povedati. Jezero in zopet jezero se je ljudstva pomorilo, satan je hudega storil neizrečeno. „Pač jaz bom za vojvoda, nihče drugi ne sme, ne more biti," tako se tolaži.
Tretji poslanec iz pekla nese na svet posodo žganja. Pride na cerkveni shod in veliki semenj: le vse terlo se je ljudi. V svoji zvijači poskusi nastaviti nevarno past, si postavi na sredini tergovcev mizo, in kliče ljudi pokusit žlahtne pijače. Radovednost mu pripelja veliko gledavcev, ki so za male denarce serkali pijačo iz pekla. Zmir več je dobavljal pivcev, po kratkem so bile prazne vse posode, šel je v pekel po več, skor bi mu žganja ne zamogli dovolj nažgati podzemski tovarši. Na kteri bodi kraj sveta se je obernil, so ljudje ko komarji leteli za njim. Veselilo ga je, ker ni bil nikdar sam, ne po noči, ne po dnevi. Učil je ljudi, kako se žganje pripravlja, iz česa se dela, za kako malo ceno se dobi. Po kratkem je bilo žganja dobiti v vsaki oštariji, sem ter tje so točili samo žganje.
Strašen sadje rodilo, kar je hudoba vsejal. Peklenski
strup žganja je napravil liude reči. Kakor dim in prah človeku ok<5 otfemni in bister pogled oslabi, tako ljudstvo na duši od žganjopitja oslabljeno ni več pogleda obračalo za dobrimi deli in za poštenostjo, ampak opi-janjeno se je vgreznilo iz ene hudobije v drugo, letelo je iz prejšne poštenosti v gerdo razuzdanost ko listje na jesen iz drevja. Ljudje so postali hudobnega serca; miloserčnost in priljudnost so zgubili, postali so neob-čutni, terdoserčni, hinavski; poželjivost mesena in nečistost je popačila mlade in stare. Mnogim je žganje postalo za vsakdanjo potrebo, brez njega živeti se je dozdevalo nekterim nemogoče. Rastla je pri ljudeh navada pijanstva, vrata do vsake sorte nesreče so se ljudem odperle. Eni so pili, dokler niso hiše in premoženja po golti splavili, drugi krivice delali, goljufali, kradli, da so denarja za žganje dobili; eni so zapili z žganjem pamet, so obnoreli, dragi so prišli ob vero in vse poštenje; eni so na telesi bolehali in pred časom pomerli, drugi so v pijanosti v kaki grabi obležali in zmerznili. Cele vesi so obožale, cele dežele je potopila dušna in telesna nezmožnost in slabota, od dne do dne je padalo več duš v žrelo peklensko. Vstal je na svetu hud dušen pomor. Dver peklenskih ni več trebalo zapirati, ostale so vedno odperte. Kakor dereča povodenj brez smiljeuja lepe polja in zelene travnike poplavi in pokonča upanje marljivemu kmetu, tako je pregrešno pitje žganja pokončalo veselje božjih angelov, ker so pešale med ljudmi dobre dela, in ker je oslabelo ker-ščansko življenje; grehota, celo pozabljivost Boga sta gospodarstvo na svetu prevzela. Božjemu kraljestvu je satan zanetil z žganjem veliko škodo. Povernil se je v pekel, kjer je že bilo vse pripravljeno, da ga bodo za glavarja postavili, zakaj on je najboljšo omislil duše pogubljati. Posadili so ga na velikansk plamenati tron in mu zroČili vladarstvo derhali peklenske. Njemu na desnici sedi on, ki je streljavo med ljudmi vpeljal, in na levici peklenšček s kvartarni. Vseh treh nas Bog obvari!
Kristijan! teh treh reči se skerbno varuj ; ako grešno ž njimi delaš, peljajo te v pekel, — Težko je s smolo
kaj opravljati in se ne za vošči ti, še težeje je, se strasti kvartanja vdati in se ne pregrešiti. Sveti Franc Borgija pravi: „Kvartač zgubi denar, zapravi dragi čas, pride ob pobožnost in dobro vest". — Varuj se orožja in ravnaj pazljivo ž njim, da sebe ali svojega bližnjega ne oškodiš. V jezi ne stegni roke po njem, v žalosti in v zadregi ne prijemlji ga; Zveličar nas uči:v„Kdor se z orožjem peča, bo z orožjem končan". — Žganja se ogiblji kakor smertnega strupa; ne dotikaj se ga, da se ne osmodiš. „Voda pogasi ogenj, pijanstvo um", piše sv. Bazilij. Boljše je žejo terpeti, kakor žganje piti, strup je za telo in dušo. Žganj arij se varuj, vrata so do pekla. Sperhnjena ladja na bistri vodi se potopi: enako se potopi pijanec sploh, sosebno pa žganjepivec, sperhnjen na duši na dno peklensko. Kristijan! prosim te, odpri dušno ok<5, in dobro premisli t<5.
Fr. Šrol.
n.
Dojka in koza.
Blizo Dunaja leži prijeten kraj, pri sv. Vidu imenovan. Tamkaj je stanovala po letu gospa žlahtnega rodd, dobroserčna, pa tudi v mnogih rečeh šegava. Bolehna se je vračila na zdravem zraku, in pila vsaki den nekoliko kozjega mleka, da pomaže bolene pluča. Nekega dneva povabi več prijateljic na prijazno selsko poslopje, nje pelja v prekrasno dvorano, okinčano s cvetlicami, podobami, slikami in velikanskimi zercali. Svojej strežkinji naloži, tudi kozo v dvorano prignati, da prijateljice vidijo, kako umetno zna svojo vračiteljico dojiti in kako si krati čas v tihem samotnem kraju. Ročno se spravi kozo dojit. Delo jej gre urno od rok, in prijateljice so se ' nad priprostostjo žlahtne gospe radovale. Koza v društvu takih gospč, in med samimi rožicami se občuti nekoliko plaha. Zdajci tudi vgleda
v zercalu svojo lastno podobo, dolgo časa oči brusi in brusi, in slednjič ne dvomi več, da je podoba v zercalu resnična koza; zažene se sredo cvetlic do zercala, butne s terdo glavo va-nj, da se na jezero komadov zdrobi Gosp6 so od straha omedljevale, slabost je eno za drugo vergla, zakaj zercalo je veljalo 2000 goldinarjev.
Človek ni za vsako društvo, treba je vsikdar pomisliti, kam se podajaš. Kedar na dolgo pot greš, po-tipaš po žepu, ako je v njem kaj belca; kedar v tovaršijo greš, prevdari dobro, ako ni nevarna za te. Po blatu hoditi in se ne omazati, je nemogočno; v slabe društva zahajati, in si vender na duši ne škodovati, kdo bo verjel? Kakor koza v nepravi tovaršiji in na neprimernem mestu je napravila veliko škode, še več si dela človek kvara, ako gre v tovaršije, kjer mu je nevarnosti zanjka postavljena. „Kdor nevarnost ljubi, bo v njej poginil". Sir. 3, 27.
Fr. Šrol.
III.
Osel kot kralj zverine.
Zbral se je nekdaj ves živalni svet, da bi se posvetoval in prevdarjal, komu sliši kraljevsko mesto, oblast in čast med zverinami. Močno so si terle glave uboge živalke, kdo bi bil za kralja najbolj sposoben. Oroslan njim se je zdel premočen, on bi vladal vse po svoji glavi; — opica prepametna, druge stvari bi zaničevala;— mravlja je premarljiva in preskerbna, ona bi preveliko od vsake terjala, opešale bi podložnikov moči; — govnjač je prebutast in navadni prostak, ker se le od zaverškov na stezi živi; — muha preslaba, bi se je nikdo ne bal. Velika pravda se je vnela med stvarmi, slednjič se vender zedinijo in si osla za vladarja postavijo. Vse se mu priklanja in natančno zvestobo prisega.
Osel prime uzdo vladarstva, napuh pa njegovo serce. Ves svet se mu v novi časti in oblasti drugači
dozdeva, kakor poprej v prostem življenju. Ako slepec slepca vodi, padeta oba v jamo, taka se je zgodila kraljevskemu dolgouhnežu. Ves prejšni lepi red, običaje in navade med živalimi priljubljene je poterl in vse po novem kopitu hotel porezati. Razposlal je po deželi ostro povelje, da se četironogate stvari učijo po zraku letati, marsiktera si je pri novi vaji šibko nogico po-lamala; — pticam je zapovedal, da bodo od sedaj le na tleh ostale, ljudje in drugi sovražniki bi bili skoro vse pokončali; — ribe bi se naj vadile brez vode živeti i. t. d. Osel je hotel narobni svet postaviti. Starke so kmalu spoznale, da so se s svojo volitvo hudo opekle, in da gre za njih bitje. Pošeptavale si so na uho ena drugi, spletle mrežo rovarstva križem sveta, in kmalu se vzdigne plamen kervave prekucije. Pretirale so svojega kralja, ki je nesposoben za vladarstvo krivico delal podložnikom; pahnjen s prestola je zgubil vso čast, oblast in poštenje na svetu in še zdaj pri nas velja za najbolj neumno stvar.
Človek! ako ti je sreča prijazna, ne prevzemi se. Si obogatel, naj te bogastvo ne omoti. Bog je, kteri reveža v bliščavo pripelje, pa mu tudi srečo odvzame, kakor je njegova neskončno modra volja. Kdor s svojo srečo neumno ravna, mu hitro lierbet oberne. „Zlato in srebro jih je že mnogo omotilo, celd do kraljevskega serca se je zmuznilo in ga spridilo". (Sir. 8,3.) — Ako te svet časti in hvali, glej! da te ne oslepč lepe besede. Najlepša čast za človeka je pri Bogu, hvale ljudi pre-željno na uhd ne vleči. Oni, ki te danes do zvezd povzdigujejo, te bodo juter z blatom ometavali. „Marsikteri pride v svoji visokosti do zaničevanja". (Sir. 20, 11.)
Fr. Šrol.
IV.
Medved in polh.
Željno je kosmat medved ognjenosvetle oči obračal na visoko hruško, ki je bila polna zrelega sadil. Peželelo
se mu je zaglajen želodec nabasati s sladkim jedilom. Od vseh strani je drevo obhodil, ali kako priti do hrušek, ki so previsoko na vejicah bambale, je domiš-ljeval sem ter tje. Z močnim kožuhom se je po drevesu poslanjal, čohal in drevo tresti prizadeval; pa delo je bilo brez haska. Staro močno deblo se še hudi medvedovi sili ne udd. Žeje v svojih ognjenih željah skoro obupal, ko vgleda tolstega polha se tiho in počasno hruški bližati. Kedar polh medvedovo kosmatino pri hruški opazi, se kmalu pripravi na pobeg; znal je dobro, da medved tudi sirovo meso ljubi, kedar se mu glad po črevah dere in kaj drugega nčma. Medved mu vender kaj prijazno pokima in s prisego obljubi, da mu trohice žalega storil ne bo, še več: večno prijateljstvo obeta njemu in vsemu njegovemu sorodu, ako na drevo gre in tudi za medveda hrušek natrosi. Polh se da pregovoriti, medved se mu pri deblu za stolec ali lestvico postavi in kmalu je bil na verhuncu. Urno je iz ene veje derkal na drugo, iz enega verhunca na drugega, tepke so letele na tla ko toča. Medved se je gostil, kakor da bi sedel za kraljevo mizo. Hrustal je sladnino, da so ga že Čeljusti bolele. Kmalu sta se nabasala oba, polh na drevesu, medved pod hruško z dobrim sadom do zasedanja. Medved polhovo dobro-serčnost hinavsko hvalisa, mu zvest prijatelj za vselej ostati še enkrat obljubi, in se zaroti mu vse dobro storiti, kjer le mogočno bo. V znamenje zahvalnosti mu se zopet ponudi na pomoč, da lože z drevesa splazi z natlačenim trebuhom. Polh, ki se ničesar hudega ne nadja, se devlje polagoma z drevesa. Zdajci se medvedu po pečenki poželi; ko polh do njega priplazi, čapne hinavski butoglavec in brez milosti požre zapeljano siroto.
Na svojega sovražnika se ne zanesi nikoli; v sladkih besedah skrivlje hudi strup, s kterim ti hoče škodovati. „Sladke besede nosi sovražnik na svojih ustnicah, v svojem sercu pa premišljuje, kako bi te v jamo pahnil". (Sir. 12, 15.) Zogni se sovražnika, kedar zamoreš, idi mu iz pota, ako se dti, če pa vender imaš ž njim kaj opraviti, bodi moder in pazljiv, da se proti kerščanski
ljubezni ne pregrešiš, ali da te on s svojo zvijačo v nesrečo ne pahne. „ Um in modrost sta potrebna povsod, zlasti v tovaršiji". Kedar se z drugim snideš imaš pomniti ta nauk: „Bodi prijazen z vsakim človekom, zaupaj vender redkemu'1. Sv. Franz Salez.
Fr. Šrol.
V.
liovnjač in marljivost.
Iskal je službe in dela po svetu govnjaČ, hotel se kaj boljšega in modrejšega lotiti, kakor sta ga naučila oče in mati. Slišal je nekdaj praviti, kdor več zna, več velja; po časti in hvali je hrepenelo tudi njegovo serce. Kam se podati, česa se učiti, ni mogel dolgo zadeti. Vse željni videti, pa ničesar se učiti — tako navadno delajo lenuhi in zaležanci. Prišel je do mravljinjaka. Straža ga koj pred kralja pelja, dobrovoljno je bil sprejet in v službo vzet. Lepo plačilo je bilo obljubljeno, ako marljivo dela in se pošteno obnaša. Drugo jutro ga pošljejo z drugimi delavci daleč od doma, da pomaga bistronožnim mravljicam pri delu in se vadi marljivosti. Po svoji stari navadi se na potu ni prenaglil, polagoma se deval za versto mravljic, ki urno so gnale se ena za drugo. Najposlednejše so ga prehitele; še ni bil na pol pota, so ga obloženi, domii vernivši se delavci srečevali, ki so za njim šli od doma. K svoji nesreči naleti na verščaj zaveržkov; stara navada ga premaga, loti se prejšnega nesnažnega življenja in pozabi na dolžnost in službo. Gostil se, da mu je že presedalo; še le tretji večer pride domii ves omazan in smradljiv. Mravljice ga črez prag zdunkajo in vrata za njim započijo.
Govnjač pride do ulnjaka ter prosi pri bučelicali službe, vse je lepo obljubil; vsaj tako navadno delajo posli, kedar službe iščejo. Žaglajen in reven se matici zasmili, zapovč mu prinesti sladke jedine in okrepčanega
v službo vzeme. Dober živež in dobro plačilo se mu je obečalo. Drugo jutro strežaj rano celo hišo izdrami ter kliče na delo. Vse je po koncu in sili iz koša, pri vratih je nastala gnječa, da bi skoro počasnega gov-njača poceptali. Povsodi je bil slednji. Kedar je do kake rožice dokobacal, je že dost preje urna bučelica sladino odnesla. Že se je delal večer; in kar bi okus škodilo, sterdine ni nabral, toraj se tudi domii ni upal, — podal se je dalej po svetu.
Dojde do tolstega pajka, ki gizdav čepi v svojem gnjezdu; za popotnika govnjača se še zmenil ni. Tudi tukaj govnjač poterka in prosi službe. Dobil jo je. Kmalu je bila s pajčevine spletena mreža za govnjača, kjer bi naj prezal po muhah in iskal živeža. Muhe znatiželjno okoli mreže bern6, zdaj ta, zdaj una v gosti pajčevini ovisi in se vjame; vender preden se leni govnjač iz svojega bedna zdeva, je bila muha že Bog v6 kje. Hudi glad ga je že terl, sila pomankanja živeža ga pretira na skorom iz službe; šel je zopet iskat živeža na ceste in za plote, kjer še den denešni živi in smer-dohero razkaplje.
Marljivost je zlata vredna lastnost, kdor jo ima ne bo obožal. „Si marljiv, tedaj bo tvoja žetva obilnosti vir in siromaštvo bo bežalo pred teboj". (Prov. 8, n.) Marljivost se z nami ne rodi, ampak nauči in privadi. Uči se nje že od mladih dni. Lenuha tovarš je siromaštvo; revščina in glad mu hodita za petami. Leni govnjač se živi od zaveržkov ingnjusobe; malo boljše se lenuhu po svetu godi. Lenega Čaka stergan rokav — PaVca beraška, prazen bokal. Vodnik.
Fr. Šrol.
VI.
Hrast in želod.
Stal je že več stotin let star hrast v zelenem pašniku. Veliko težavnega si je zavžil svoje dni na svetu. Strašna
Drobt. za leto 1869.	18
moč viharjev se je vpirala mnogokrat z vso silo v košato vejovje, ponosno se je branil; toča in mraz sta mu večkrat veliko terpljenje napravila, v solzah se je mnogokrat topil in mraza trepetal. Zdaj ga že starost tlači; veja za vejo ovene, umerje, se osuši; malo življenja le v deblu še Čuti. Gospodar že eno leto poprej je izrekel sodbo nad njim, da bo posekan. Sledno leto svojega življenja še zbere vse oslabljene moči, in še prinese nekoliko želoda, zlasti en želod verlo redi, hoče da zeld dozori, da pride v zemljo in njegov prostor podedova. Nek jesenski dan njemu tako govori: Sinko ljubi! z mend bo skoro pri kraju, le majheno življenja še čutim v starih žilah. Velika slabost se me polastuje, več se jej braniti ne morem, skoro pojdem iz sveta. Ali pomisli, moje mertvo truplo še le vender v časti ostalo bo. V komade ga bodo razkolali, v doge stesali, polovnjake naredili in hranil bom v sebi žlahtno vinsko srago, še dolge leta bo slovela moja čast in dobro imž. Ako želiš, da se bo tudi tebi enkrat enako godilo, ne prevzetuj in blizo svinj nikoli ne hodi; te so tvoji najhujši sovražniki. Ako te ulovč, te bodo pohrustale, in drevesa iz tebe ne bo. V zemljo moraš priti, ako želiš očetu enak biti, starih dnevov dočakati. Tako stari umirajoči hrast svojemu sinu — želodu — govori, sreča otrokova mu dela velike skerbi.
Želod se očetovim besedam posmehuje in misli na tihem: Kaj neki starček blodi, že se pozna, da mu od starosti možgani zasedajo. Učen sem zadost, znam, kaj mi je potrebno, za prazno čenčanje ne maram. Veterc popihlja, želod se prevzetno na vejici ziblje, pregloboko zamišljen nevarnost pozabi vso, odluši se iz kapice, treši na tla, svinja škrebet zasliši, privihra in ga požre.
Otroci! spoštujte starše, ne zametujte njih zlatih besed. „Moj sin! poslušaj nauke svojega očeta in ne zapusti zapovedi svoje matere: da bo okinčana enkrat tvoja glava in (zlati) lanček okoli tvojega vrata". (Prov. l, 8—9.) Na zemlji nič dobrega ne čaka neubogljive otroke. Kam in njegov rod je bil od Boga zaveržen, ker je očeta zasmehoval; tudi naše dni hudobnim otrokom Bog dolžen ne ostane. Sam si ostro šibo spleta,
s ktero tepen bo, kdor staršev ne spoštuje. „Hudoben sin kar dobrega upati ne sme11. Prov. 14—15. Kakor ptica pred jastrobom — beži pred hudobnimi otroci vsa sreča.
Toraj spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.	P £ > i
VIL
Neubogljiva in prederzna ribica.
Od obrežja silnega morja segala je v oserčje viso-cega gorovja dolga in kaj mična dolinica. Rajski mir je bil v tem zakotju doma; kajti sterme skalnate pečine so zabranjevale vsacemu dohod v ta skriti in samotni zemeljski kotiček. Iz pod sive skale izviral je tukaj hladni studenček, ki se je enako srebernemu traku vil med mahovjem, poživljal s svojo vodico okol rastejoče cvetke, bil pa ob enem tudi varni dom lepo pikastih postervi, ki so v mnogih podzemeljskih kotanjicah imele svoje nočne stanovališča, med tem ko so se po dnevi veselo zibale sem ter tje po bistri studenčnici. Kdo bi bil pač mislil, da prebivavke te bistre vodice ne bodo vse zadovoljne s teni svojim samotnim in mirnim domom; in vender ni bilo temu tako. Nekega dne namreč be-seduje mlada postervica svoji materi: „Mama! včeraj mi je pravila moja tovaršica, ki s svojo materjo tam-le čez pod uno korenino gnjezdi, kako je vender le dolgočasno tu v naši vodici. Tam doli v morju, kamor se naš virček izteka, in kamor je tovaršica, kakor mi je pravila, že mnogokrat plavala, je vse drugačno, vse bolj prijetno. Ali smem tudi jaz danes enmalo z njo tje doli?" — „Hčerka moja", odverne mati, „tvoja tovaršica je pač nespametna, in ne v6, kaj govori. Doli v morje hoditi je zel<5 nevarno, toraj ne slušaj je, ampak ostani le lepo domjL" —
Postervica je na te materne besede molčala, akoravno je bilo videti, da jej niso nič kaj všeč. Drugo jutro ribica nekako Čmerno materi pravi: „Vi mi pa vender ne privoščite nobenega veselja. Glejte! sosedova
18*
je bila včeraj zopet doli pri morju, ter mi ne more nikoli dosti povedati, kako je doli prijetno, kaki neizmerni prostori so v morju, kjer se zamore švigati sem ter tje, ko blisk. Tukaj se še skor ganiti ne zamorem, in če se le malo bolj neskerbno zaženem po studencu, se že butim z nosekom ob kako korenino ali skalo. Tudi tovaršije je bojč tam doli dovolj. Pustite me toraj popoldan s tovaršico enmalo na kratek čas, bove kmalu spet nazaj."—Mati z lepimi besedami pravi: ,,Ljubka! ne poslušaj zapeljive tovaršice, ki ne vč, kaj je morje. Glej! tukaj živiš brez vse skerbi in nevarnosti v bistri studenčnici; najmanjšiv žal te ne more zadeti. Al v morju je vse drugač. Ze morska voda sama na sebi je tako slano-grenka, da ni za požirati. Močni veter podi pogosto velike valove, ki šiloma butajo v kamnite bregove, ter ribe zbegajo, da zgrešijo sled svoje domačije. Večkrat privesla ob obrežju tudi ribič z gosto mrežo, ki neštevilno brezskerbnih ribic, ki se na morskem poveršju kratkočasijo, polovi in podavi. Pa če ribču pete odneseš, te čakajo še drugi sovražniki. Kopne ribe privozijo se pogostoma iz strahovitih morskih breznov na poveršje, ter neusmiljeno hrustajo svoje manjše tovaršice, tako, da celd ljudje že imajo pregovor: da velike ribe rade manjše jed<5. Toraj, ljubka! vbogaj, in ostani pri meni doma!" — Al hčerka danes ne molči več, kakor včeraj, ampak veliko in gerdo jezika materi, ter očita jim terdobo, nevošljivost in kaj vem, kaj še vse. Zvečer se celd kuja pri večerji in noče jesti. —
Drugo jutro zapeljiva tovaršica zopet našo mlado znanko seboj k morju vabi. „Pes se obesi" si mala neubogljivka misli, „denes pa matere še kar vprašala več ne bom. Saj si vender smem tudi sama privoščiti kako veselje." — Dogovorite se ribici, kdaj da popoldne odrinete v morje na kratek čas. In res! Ko namreč popoldne pripravljate skerbne matere gnjezda za prihodnjo zalego, šinite mladi postervici prot morju, ako-ravno je daljno gromenje naznanjevalo bližajoči se vihar. Ko pridete k morju, se zdajci pridružite med tropo raznopisanih rib, ki so brezskerbno švigale sem ter
tje, podile se zdaj v temno morsko dno, pa zopet smuknile v višave ter prederzno poskakovale cel6 črez zerkalo vodnega poveršja. „Ali ti nisem pravila", reče naši znani ribici njena zapeljiva tovaršica, „kako vse drugaČ je tukaj, ko tam gor v skalnatem domu? Le radujve se, in če naj drevi doma matere okregajo, prideve jutri zopet doli, in ne greve cel<5 več nazaj domti." — Al naši znanki je bilo tudi v sredi veselja le nekako tesno pri sercu; sama pri sebi je celo žalovala, zakaj ni ubogala skerbne mame. Že je hotla tudi celo očitati svoji tovaršici njeno zapeljivost, pa — prekasno! Nastajoči veter zapodi valove, omami nevajeni postervici, da zgrešite, kje je iztok domačega virčeka. Tavate naprej in nazaj. Zdaj pa cel<5 vstane med ribami silni vriš in strahoviti šunder. ,,Bežimo! bežimo! morivke! morivke!" kričijo morske ribice in švigajo na vse strani. Gnječa in smešnjava je čezdalje hujša. Zdajci se prikaže cela tropa morskih roparic, s strahovito naglostjo odpirajo globoke žrela in neusmiljeno hrustajo s svojimi ostrimi zobmi straha trepetajoče in omamljene ribice. Tudi naši mali postervici ste žalostno poginili.
Nauk: Kdor staršev rad ne vboga in ne sluša,
Prej al pozneje kazen božjo britko okuša! —
Jož. Levičuik.
VIII.
Radovedna muha.
Mladi muhi komaj so bile zrastle perutnice, in že je hotla vse stakniti v svojem domovju, prostorni in čedni kmečki hiši. Prava živa podoba je bila ta živalica tiste slovenske prislovice, ki pravi: „šil, bodil, po svet' hodil, v vsaki kot svoj nos vtaknil". Sicer se ta mala sitnica od svoje matere ni bila boljšega naučila; kajti tudi ona je obšarila vse kote; vender pa je ljubila starka le bolj svitle kraje in vsedala se rada na snažne mesta. Mlada hčerka pa je stikovala tudi rada po mračnih prostorih. — Neko jutro vgleda mala radovednica v
tamnem kotu za pečjo veliko pajčevino, ki jo je bil preteklo noč napredel roparski pajek. „Glej! glej! spre-lepe tkanine," beseduje muliica sama seboj, „kako umetno je vender spletena. Kaj tacega pa vendar še nisem videla. Sprehajati se po taki tenčici je gotovo bolj prijetno, kakor laziti po robastem, negladkem zidu." Se je bila komaj zgovorila te besede, že puhne pre-derzno na pajčevino. Pa, o joj! nogice mlade živalice se zamotajo v žlahtno tkanino. Sicer je napenjala mu-hica vse svoje moči, ter gibala s perutami, da bi se odvzdignila ter zletela zopet od tod; pa bolj ko si pomagati skuša, bolj se jej zatrenčevajo nogice v vezi zanjkaste pajčevine. Nevoljno začne zdaj godernjati in glasno brenčati. Pa kaj se zgodi? Roparski pajk, kije dozdaj tožljivo dremal v svojem skritem zakotju, se po glasnem brenčanju prebudi, plane tolovajsko nad mlado radovednico, jo neusmiljeno zadavi in jej kri spije.
Nauk. Slovenski pregovor pravi: ,,Kdor vse luknje stakne, so v enih tudi kače!"
Jož. Levičntk.
IX.
Jezična in nepremišljena piska.
„Mati! zakaj vender niste tudi mene naučili plavati po vodi, kakor so svoje hčerke navadili tako lepo soseda, teta raca tam-le črez," reče nekega dne mala piška svoji materi kokoši. „Vedno me priganjate, naj berbam po persti ter iščem si živeža; za to pa niste poskerbeli, da bi si zamogla oprati tudi včasih vmazane nogice. Teta raca hčerke vse bolj modro odgojuje. Sicer jih tudi one vodijo po lužah, da si iščejo merčese in laznine v živež. Pa, če se pri tem delu kaj onesnažijo, jih peljejo starka v vodo, kjer se vse zopet lepo omijejo in operd. Kako prijetno pa še le more biti, voziti se po potoku sem ter tje. Mati! ne jenjam pred! naučite tudi vi mene plavati!" — „Dete moje!" reče stara kokoš , „ti zahtevaš od mene nemogoče reči. Lepi pregovor
pravi: Bog dari deli; in ta pregovor je resničen. Bog da enim to, drugim drugo; vsega pa nobenemu ne. Zakaj mč plavati ne znamo, ne vem; ker pa nam je Bog v svoji modrosti ta dar odrekel, se moramo vdati voljno v njegove svete naredbe." —
Drugo jutro se piška sprehaja blizo potoka. Cisto sama je bila. Misli, zakaj da je vender mati plavati niso naučili, jej ne gredo iz glave. „E, kajpravi sama pri sebi, saj mati vender tudi morebiti vsega ne vedo. Morebiti bi tudi oni plavati znali, ko bi bili kdaj poskusili. Saj raca svojim mladini tudi niso nič naro-čevali, kako naj z nogicami veslajo. Gledala sem jih večkrat, pa včasih so bile mlade raglje še pred v vodi, ko stara teta; in vender so se brez vse nevarnosti vozile po potoku sem ter tje. — Kaj, ko bi tudi jaz sama to poskusila. Presneto bi se lehko košatila, ko bi domu pridša zamogla materi reči: Grlejte! česar me vi niste vadili, naučila sem se sama. Toljko- in toljkokrat sem prevozila vaški potok danes gor in dol." — Ne premišljuje dolgo o tem nespametna piška, ampak jaderno privzdigne peruti , ter poskoči kar v sredo derečega potoka. Pa hitro spozna, da s plavanjem nič ne bo. Kobaca in kobaca z nogami; na moč vdarja s peruti, pa le na stran omahuje. Rada bi skočila zopet iz vode, al dereči potok jo urno dervi naprej. Klicati prične zdaj milo na pomoč, pa ker ni nikjer žive duše, revica pot6ne in žalostno pogine. —
Nauk. Domača prislovica veli: ,,Brez glave storjena,
Je rada skažena".
Jož. LcvK-nik.
X.
Hudobni in prepirljivi klcščar.
Mladi kleščar je bil še komaj zlezel iz lupine, in že je bil kakor ponemčeni pregovor pravi: „Mazan z vsemi mazili". Vsaki reči je vedel najti pomanjkljivost; eel<5 lastni oče mu niso bili všeč. „Očka!" gobezdlja
mladi smerkovec neki dan, „čemu pa imate vender take roge; pol čednej bi bili, ko bi vam ne šterlele te rogovila spred ust.u — „Sinko moj!" resno stari kleščar mladega posvari, „le počasi govori! Glej! vsaka živalica na svetu ima svojega sovražnika, ki jo preganja in jej pogostoma celd streže po življenji; zato pa je modri in dobri Bog dal tudi vsaki svoje orožje, da se z njim braniti zamore nasprotnikom svojim. Tebi se moje klešča ne dopadejo; pa čuj ! ko bi jaz perst tudi odraščenega človeka zgrabil z njimi, ter stisnil, bi ga ranil do kervi! Za brambo nam je Bog tako orožje vstvaril." — Mladi smerkolin zdaj potuhnjeno molči, pa sam pri sebi si koj misli: „Cakaj le, če je temu tako, bo pa vse drugač, ko meni enkrat rogovi do dobrega zrastejo in se uterdijo. Jaz se ne bom le samo branil z njimi svojim nasprotnikom; tudi marsikaki drugi jo bo skupil. Ne bo me srečal z lepo kdo, da bi ne zvedel, da mi smo mi. Marskomu bom pokazal, po Čim je šo-štarska smola!" In kar je mladi malopridnež obetal, je tudi, kakor hitro je malo odrastel, jel spolnovati. Zlasti kedar se je snidel s svojimi mlajšimi tovarši, jih je vselej neusmiljeno ščipal, tako da so cvilili pred njim, ko mlade mačke. Bil je sicer zavolj tega od očeta pogosto svarjen; pa, kaj se je prederzni pulež zmenil za njihove besede. Toliko, ko nič. S časom jel je zabavljati tudi starim kleščarjem in se je mnogokrat čeljustil, da se nikogar zmed svojih tovaršev in sokebrov ne boji. Pa revče je bil vse eno vender le še premlad. Nekega dne se tihotapsko priplazi do neke kleščarske koče. Dva mladička se ravno ondi igrata na solncu. Brez pomisleka ju napade in prav neusmiljeno ju začne ščipati. Na glasni jok in stok svojih mladičev prihiti stari in silno močni kleščar — pravi korenjak od p6t do glave — iz svojega zakotja, in ko mladega pripirljivca, od kterega je že veliko malopridnega slišal, ugleda, kako z njegovimi mladiči neusmiljeno počenja, se tako raztogoti, da ga kar brez pomisleka z močnimi kleščami Črez pas zgrabi in mu kosti zmane. Ene dvakrat je še malopridnež z nogami pobercal, pa je bil preč.
Nauk. Pregovor pravi: „Taki ki se radi tepejo, — najpervi v bojili poginejo".	J()ž ^^
E.
šolo in narodnost.
,,Drobtinice nikakor ne skrivajo praporja svoje stranke, temveč ga s ponosom visoko povzdignejo; zapisane so namreč na njem tri visoko častitljive besede : Katoličanstvo — Narodstvo — Avstrijstvo! in pod te prapor vabijo tudi vse ljudske učitelje po Slovenskem."
Vredništvo.
Obrazci pogovorov
pri učiteljskih zborih.
Da se nekolika sprememba v tem oddelku »Drobtinic" doseže, podamo v tem letniku nektere vprašanja, ki so se poslednje leta v Kozjanskem šolskem okraju za navadne učiteljske zbore stavile, in posnetek dotičnih pogovorov. Morebiti ustrežemo s tem tu in tam kteremu učitelju, in zbudimo pozornost in daljno razpravo o teh gotovo ne nevažnih predmetih.
I.
Ali je namen „malega in velikega berila" le tč, da se otroci djansko v čitanji vadijo, ali pa tudi, da si pri čitanji raznoverstne koristne vednosti pridobijo in za-popadek obojnega berila prisvojijo? — Je li mogoče, obojni namen ob enem doseči? — Kako naj se uk Čitanja obravnava, da si otroci pomen in zapopadek posamnih čitanih odlomkov zapomnijo in preden Šolo zapustijo, si zapopadek obojnega berila popolnoma prisvojijo? (L. 1866. — Razprava je bila slovenska.)
Zbrani učitelji so se o naslednjih točkah zedinili:
1.	Da namen obojnega berila nikakor ni edina vaja v čitanji, ampak tudi žlahtnenje serca in izobraževanje duha otroškega.
2.	Da se naj te obojni namen že pri „Abecedniku" pred očmi ima ter doseguje zlasti po kazavnem uku (Anschauungsunterricht).
3.	Da naj se pred branjem vsakega odlomka kratko otrokom povš, o čem se bode bralo in kako koristen je te nauk za otroke.
4.	Da naj se po branji vsakega odlomka pomen manj razumljivih besed in izrazov otrokom pojasne.
5.	Da si učitelj zapopadek odlomka od več učencev, najpoprej od bolj zmožnih in potem od manj zmožnih ponoviti da.
6.	Da kedar je branje enega predmeta končano, n. pr. od dojivk, ali od ptic, ali od rib itd., učencem ukaže, vse branje doma ponoviti, in den odloČi, kedaj da bode občno ponavljavno izpraševanje iz tega predmeta. Vsaj je znan že starodavni pregovor: Ponavljanje je mati učenosti.
7.	Pri kterih šolah so mesečne preskušnje v navadi, se ponudi prav za to priliko samo po sebi omenjeno ponavljanje.
8.	Da ob koncu polletja od vseh učencev, zlasti pa od onih, ki hočejo „najboljsi red" iz branja dobiti, tirja, da se dajo križem izprašati iz zapopadka vseh branj celega polletja.
9.	Da se domače naloge po zapopadku tekočih branj ravnajo; perve naj bodo take, ktere učenci čisto lehko po posamnih odlomkih sostavljajo; sledeče pa naj prihajajo vedno težje, da namreč učenci iz več odlomkov enega berila, ali tudi iz več beril razne stvari po enakosti ali različnosti: tvarine, podobe, življenja, koristi itd. poiščejo, zapišejo in razjasnejo.
10.	Da učitelj zlasti pri zemljepisji rabi zemljevide in jih riše na tablo; — pri prirodoslovji se poslužuje podob, — kaže tudi izvirne stvari, zlasti rastlike, — si da ene in druge stvari tudi od učencev v šolo prinesti, da pokažejo, ali jih poznajo; — pri naravoslovji, da tudi ene in druge pervotne tvarine, — pa tudi sostav-ljene umotvore n. pr. barometer, termometer itd. otrokom pokaže. Kar nčma učitelj sam, mu bodo za tako koristno rabo gotovo radi posodili duhovni ali svetni gospodje.
II.
Naj se pokaže in po versti posamnih oddelkov malega in velikega berila razloži in razjasne korist in potrebnost v berilih zapopadenih naukov za kmetijski stan. (L. 1866. Razprava slovenska.)
Pri tem vprašanji, kterega namen je, prejšno vprašanje bolj pojasniti in učitelje k veliki marljivosti pri obdelovanji obojnega berila spodbosti, so_ se pregledali po versti posamni oddelki obojnega berila, ter se je
pogovarjalo zlasti pri velikem berilu, kako koristni in potrebni so ti nauki ne kar za otroško starost, ampak za celo življenje tudi priprostega kmeta.
Potrebnost zemljepisnih naukov je očitna, ako pomislimo na vojščake in rokodelce, ki grejo križem svet in od ondi nam, mi pa njim dopisujemo, da tudi kmet vsaj prilično vč: kje, kako daleč in kakošen je tč kraj, to mesto itd. — Tudi časnikov, zlasti politiških, ne more nihče s pridom brati, ki nema vsaj nekolikih zemljepisnih vednost. — Celo občinska samouprava, ki vzroči, da občina iz daljnih krajev dopise prejema in jih tjekaj nazaj pošilja, priganja, da naj se zemljepisje v domačih šolah obilnejše uči.
Potrebnost spoznanja narave in raznih stvari je sama po sebi očitna za kmeta, ki ima den na den z naravo opraviti, ter se neposredno toliko raznih stvari poslužuje. Bolj natanjko ko spozna njih namen, korist, škodljivost itd., več si bo pridobil pri kmetovanji dobička, ležej se bo obvaroval škode. — Tudi za nadaljšno napredovanje v vednosti umnega kmetovanja v poznejših letih so ti nauki pri šolski mladosti že potrebni. Ne more namreč slovenski kmet ne slovenskih kmetijskih novic, — ne slovenskega gospodarja, — ne umnega kmetovanja, — ne vinoreje itd. ne umeti, ne s pridom brati, ako ni v besedah , izrazih in naukih, v tem oddelku berila zapopadenih, dobro izurjen. Zavolj pomanjkanja teh pervotnili vednost tožujejo pogosto naši kmetje, da „Novic" itd. ne umejo, tedaj pa tudi v umnem kmetovanji napredovati ne morejo, ampak v kmetijski omiki za sosednimi narodi v svojo veliko škodo zaostajajo in brez pravega veselja otožni, surovi in nesrečni v siromaštvu in nevednosti živijo.
Potrebnost naravoslovslcih naukov pri kmetijskih šolarjih je očitna, ako pomislimo:
1. Da človek, ako kolikaj po svetu gre, na razne velikanske umotvore zadene, n. pr. železnice, daljnopise, fabrike, razne mašineitd. kar vse ostane za njega skrivnost ali cel<5 vraža, brez vse zanimivosti in brez upljiva na njegovo dušno omiko, ako ni v teh naukih, bolj ko je mogoče, izurjen.
2.	Da vse kmetovanje, pa tudi vsako rokodelstvo več ali manj za podslombo ima kemijo; — da, prav v kemiji so zakopani za kmeta in rokodelca prebogati zakladi, kterih pa nijeden zmed njih vzdigniti ne more, ako ni v njej bolj ko mogoče izobražen. Le pomislimo edino to, kako neumno ravnajo kmetje z gnojem, ki je vender kmeta največe bogastvo, edino zavolj nevednosti v kemiji. — Ali kako terdoglavno in neverno se ustavljajo naši kmetje mnogim koristnim poljedelskim ma-šinam itd., ki bi njih delo jako pospešile in jim mnogo potroškov prihranile, edino zavolj popolne nevednosti v kemiji in mehaniki.
3.	Da te vednosti človeku veliko pripomorejo, da sebi in drugim, pa tudi živini, zdravje ležej ohrani, ali tudi v boleznih pomaga itd.
4.	Da ako hoče učenec po končanih šolah v umnem kmetovanji ali v kterem rokodelstvu napredovati, tudi umenja besed, izrazov in naukov tega oddelka neogib-ljivo potrebuje, da dotične spise umeti in s pridom brati zamore.
Korist zvezdoslovnih naukov postane očitna, ako pomislimo:
1.	Da zlasti ti nauki človeško serce jako požlaht-nujejo, njegovega duha razsvitljujejo in človeka v veri in ljubezni do Boga poterjujejo.
2.	Da tudi ti nauki mnoge vraže kmetijskih ljudi najbolj spodbijajo.
3.	Da so za poznejše napredovanje v omiki, za razumenje mnogih spisov neobhodno potrebni.
Spoznanje raznih stanov človeškega društva se kaže za kmetijske šolarje koristno, ako pomislimo:
1.	Da si mnogi šolarji ročno po končani vsakdenski šoli že svoj stan volijo, n. pr. se kakega rokodelstva učit gredo, in je tedaj za nje potrebno, da razmere raznih stanov bolj natanjko poznajo.
2.	Da ima učitelj prav pri teh naukih prelepo priliko, šolarjem dobrote in težave, pripomočke, overe in nevarnosti raznih stanov pred oči postaviti in jih tako rekoč nevedoma za take stanove vneti, za ktere pri njih posebne zmožnosti zasleduje.
3.	Da ti nauki učitelju priliko dajejo, krive zau-mene in kmetov navadne predsoje zoper nektere stanove, n. pr. vojaški, uradniški stan itd. spodbijati in razjasnovati, ter jim lepoto, dobroto, potrebnost in za-služljivost ravno teh stanov prav jasno dokazati.
4.	Da je nauk o vojaškem stanu, o raznih verstah in imenih itd., tega stana zlasti sedaj jako potreben, ker šolarji toliko svojih lastnih sorodnikov v vojaščini imajo; — dnes ali jutre tudi sami v vojake poklicani biti utegnejo; — ker tolikokrat listi od- vojščakov domu prihajajo in se jim tudi od doma dopisuje, da se listi ležej razumevajo, pa tudi napisi listov prav napravljajo.
5.	Da je tudi nauk o sedanjem deržavnem oprav-ništvu, o raznih uradnijah, silno potreben, ker se sedaj tudi kmet po ustavnih načelih javnega življenja vdele-ževati mora, post. pri raznih volitvah za srenjske odbore, za deželni zbor itd.; — ker kmetje sami pogosto javne službe prevzemati morajo, post. da so srenjski odborniki, župani itd. in pri teh poslih vedno z raznimi uradnijami opraviti imajo.
6.	Da je pa tudi umenje besed, izrazov in naukov tega oddelka za pozneje napredovanje v omiki in za razumenje raznih, zlasti uradnih spisov vsekako potrebno.
Modro pa so učitelji koncema dostavili, da ako se veliko berilo tako temeljito z učenci predelati hoče, učitelju nikakor mogoče ni, v enem letu tega dognati; temoč da je treba celo berilo na dve leti razdeliti, kar se zamore toliko ležej zgoditi, ker učenci tretji razred navadno dve leti obiskujejo.
III.
Ali za namen šolskega poduka posebej — potem pa tudi za pospeševanje splošne ljudske omike morebiti celo nič na tem ležeče ni, ako se učitelj v šoli pokvarjenega, nepravilnega razrečja tega ali onega kraja poslužuje in besede po šegi svojega rojstnega kraja celd nepravilno in prav neotesano izgovarja? Ali je pa v obojnem obziru potrebno, da učni jezik vselej čisto in po slovnici govori, in besede po šegi omikanih ljudi
tako izgovarja, da prav prijetno in okusno na uli6 donč? (L. 1866. Razprava je bila v nemškem jeziku.)
Pri razpravi se je
1.	najpoprej vzrok pretresal, zakaj se je to vprašanje postavilo. Vzrok pa je djansko prepričanje, da nekteri kateheti in učitelji cel<5 nepravilno in brez vsega ozira na slovnico v šoli govorč in si tudi nikakor ne prizadevajo, da bi mnogokrat silno napačno in za uh6 jako neprijetno šego izgovarjanja, kakor je v njih rojstnem kraju navadna, opustili ali vsaj po moči zboljšali.
2.	Nadalje se je razgovarjalo, kako tak nepravilen jezik in taka nemarna izreka, ki čerke in cele zloge požira ali samoglasnike tako kveči, da učenec mnogokrat ne vč, ali učitelj izgovarja a ali o, — e ali i, nank o slovnici in spisji deloma ovira, deloma pa kazf. Znano je namreč, da otroci le preradi tiste, ktere spoštujejo, v vseh rečeh posnemajo, bodi si v vedenji, bodi si v govorjenji, tedaj pred vsem starše in učitelje. Zato tudi učenci v šoli navadno tako za učiteljem pišejo in govorijo, kakor učitelja izgovarjati slišijo. Tako n. pr. smo pred letmi na lastne ušesa slišali, ko je pri skušnji učitelj narekoval; „Oče je rek*) sinu" in šolar je tudi na tablo pošteno pisal „rek". Tudi v tem okraju do-pričujejo to resnico mnogoverstni spisi, ki so skušen-skim izpiskom (Extract) pridjani. Tako postavim se nahaja večkrat v 4. sklonu žensk, spola a mesto o; n. pr. „Roža sem utergala" mesto: Rožo sem utergala.
3.	Enako ovira taka nepravilna beseda učiteljeva tudi daljni namen šole: pospeševati občno ljudsko omiko in oliko. Kakor so imeli Nemci pri vpeljanji nemških šol med Nemci tudi te postranski namen, polagoma zboljšati in olikati okorne in nemarne krajne razrečja in so te namen že dosti obširno tudi dosegli: enako imajo slovenske šole med Slovenci tudi važni postranski namen, da pot nadelujejo splošni oliki domačega govorjenja in jo kolikor mogoče pospešujejo. To se bo dalo pa le doseči, ako kateheti in učitelji vselej in povsodi in brez vse izjeme pravilno govorimo in lepo-
'*) Tako se izgovarja okoli Ponkve, Dramelj itd.
glasno izgovarjamo, ter otroke na enako besedo marljivo privajajo.
4.	Učitelj naj govori tedaj vselej skerbno po slov-niškili pravilih, naj izgovarja natanjko vse čerke in zloge in naj se varuje gerdega požiranja čerk in zlogov, — in visoko naj ceni lepoglasno izreko ter jo skerbno verdeva. Ako je rojen v kraju, kjer je neotesana in gerda izreka dom£, in se je odvadil ni že v dijaških letih, naj tudi zdaj ne obupa. Pozorno naj posluša možč, kterih čista in lepoglasna beseda mu dopada in naj jih skerbno posnema; vaja v tej reči presilno veliko zmore. ■— Pri tej točki se je še zlasti povdarjala važnost dvojnega Števila v slovenskem jeziku in grajalo nja zanemarjanje, kakor se gostokrat sliši iz ust učiteljev in učencev in ga pričajo tudi razni otroški spisi.
5.	Kateheti in učitelji naj tirjajo, da otroci že ročno od začetka vsako čerko in vsak zlog čisto in razločno izgovarjajo, — od učencev tretjega razreda pa še posebej, da že tudi po moči pravilno govorijo. Na posebno važne pregreške naj večkrat njih pozornost obrača, zlasti na take, ki so v njih domačiji posebno v navadi. Kar lepoglasje posebej zadeva, bo dobro streglo učitelju, ako jim eden in isti stavek najpoprej prav čedno in lepoglasno, potem pa še enkrat po gerdi šegi njih obližja bere, in jih vpraša, ktero branje jim bolj dopade. Nič ne dene, če se pri takem branji otroci malo po-smejajo; njih uh<5 se bo vadilo, lepoglasje od gerdo-glasja ločiti, in njih serce ono ljubiti, to pa studiti in zaničevati. — Dostavljati pa menda ni treba, da pri vsem tem učitelj ne sme preveč in ne na enkrat vsega od učencev tirjati, kar bi jim ljubezen do jezikoslovja bolj morilo kot budilo.
6.	Večkratni ustni govori tudi jako pospešujejo jezikovo oliko. Učitelj naj bere tedaj včasi posebno mične oddelke berila prav lepoglasno učencem in naj jih spodbada, da se jih po osebni pridnosti na pamet naučijo ter jih potem v šoli tudi lepoglasno prednašajo. Ravno pri takih vajah bo imel učitelj najlepšo priliko, učence pozorne storiti, kako eno in isto berilo prijazno na ušesa doni in globoko v serce sega, ako je izreka
Drobt. za leto 1869.	19
čista in lepoglasna, — kako pa se pri nemarni izreki uh<5 žali, serce pa merzlo ostaja.
7. Da poprek rečemo: učitelj naj govori vsikdar tako, da bo njegova beseda živo ogledalo njegovih slov-niških naukov.
IV.
Po novi od Njih apostolskega Veličanstva 25. maja 1868 poterjeni šolski postavi se bode pri ljudskih šolah mnogo mnogo spremenilo. Kako naj se učitelj z ozirom na to postavo v šoli in zvunaj šole obnaša, da tudi zanaprej svoje dolžnosti do cerkve in deržave vestno izpolni in svojo lastno srečo zavaruje ? (L. 1868. Obravnava slovenska.)
V Šoli bo učitelju zanaprej, še bolj kakor dosihmal potrebna:
1.	Temeljita in obširna izurjenost v vseh vedah za ljudske šole predpisanih, enkrat že v oziru na to, da se bode po novih postavah več predmetov v ljudski šoli učilo in z vsakega predmeta obširnejše vednosti od učencev tirjale, —• potem tudi v oziru na dolgi čas zapovedane šolske obiskave, ki ima zanaprej celih 8 let obseči. — Vsi namreč vemo , da je treba otroke, kolikor je le mogoče, vse po razgledni učbi učiti, tedaj kolikor se da, posamne nauke po zgledih, prilikah, nasprotjih itd. pojasnovati. Ako pa eden učitelj celih osem let ene in iste učence pred seboj ima, bo moral pač veliko zalogo zgledov, prilik, narekov, nalog itd. za razne predmete in njih posamne uke imeti, da sto in stokrat ene in iste reči ponavljal ne bode; da se ne bodo otroci naveličali že znanih in tolikokrat slišanih stvari poslušati, on pa prednašati; da dolgočasnost ne bo morila veselja do šole ne učitelju ne učencem. — Težko bo zanaprej učitelj kruha našel, pa še ležej ga zgubil, ako ne bo sposoben, tako obširnim tirjatvam novih postav zadostovati.
2.	Neutrujena delavnost najpoprej v oziru na njega samega; silno marljivo bo namreč moral vse za šolski poduk primerne knjige in časopise prebirati, da si pridobi in vedno množi zalogo vednost, od kterih je bilo
zgorej govorjenje, da se tudi nad njim dopolnijo besede sv. evangelj a: „Zato je vsak podučen pismar enak lasnemu gospodarju, lcteri nosi iz svojega zaklada novo in staro". (Mat. 13, 52.) Nadalje pa tudi v oziru na učence; vsem namreč nam je znano, kako neredno in leno otroci večidel šolo obiskujejo, kako malo se otroci doma učijo in kako malo jih tudi starši v šolo in doma k učenju priganjajo. Kako marljiv bo moral toraj učitelj v šoli biti, ako bo hotel pri večini otrdk vsaj v sredni meri to doseči, kar šolska postava zahteva!
3.	Točno postopanje po najboljših pravilih deto-vodstva. Prepovedane so šolske darila; šegi sedanje izreje tudi niso priljubljene kazni, zlasti telesne stralio-vanja ne, kar vse je dosihmal učitelju v pomoč bilo, da je šolski red in marljivost učencev vsaj nekako ohranil, ako je bil sicer v detovodstvu tudi manj izurjen. Ako so pa že dosihmal starši le preradi s psovkami, z žuganjem itd. nad učitelja segli, ako je njih otroke, — če še tako po pravici — v strah vzel: koliko pogoje se utegnejo take nedostojnosti zanaprej primeriti, ko bodo srenjčani že po postavi veliko večo oblast nad šolo in učitelja imeli. Bo tedaj hotel učitelj mir in red v šoli vzderžati in marljivost pri učencih zbuditi in ohraniti, ne bo imel skoraj druzega pomočka, kakor ono, ki mu ga razne doskušene pravila umnega deto-vodstva podaj ej o.
4.	Globoko prepričanje, kako potreben in sicer pred vsem drugim potreben je verski in nravni poduk v šoli. Vsak učitelj namreč, ki je le kolikaj let že v učiteljskem poklicu se trudil, je gotovo mnogo prebritkih skušinj že doživel, da ves nauk in tudi najizverstnejši napredki v družili šolskih tvarinali kaj ne hasnejo, mnogokrat otroke še cel6 pokvarijo, ker jih prevzetne in skozi to tudi neubogljive delajo, ako ni duh otrokov napolnjen z verskim prepričanjem, serce pa požlahtnjeno s pobožnimi čuti strahu božjega. Naj učitelji nikdar ne pozabijo, kolikokrat so prišli na pomoč klicat nas dušne pastirje, ne da bi jim pomagali s šibo, ampak da bi jim pomagali z veljavno besedo svojega duhovskega poklica, z ognjeno besedo sv. vere, ki je podobna meču,
na ob& strani nabrušenemu. Naj se torej nijen učitelj nikoli ne prederzne, da bi hotel modrejši biti, kakor sam sv. Duh, kteri skozi usta sv. apostola Pavla govori:
„ Vsak pa naj gleda, kako zida. Druzega dna namreč nihče ne more vložiti razun tega, ki je vloženo, ktero je Kristus Jezus. Zakaj modrost tega sveta je nespametpri Bogu. Pisano je namreč: Vjel bom modre v njih zvijači." (I. Kor. 3, 10. 11. 19.)
5. Manj ko ga bode torej zanaprej postava k temu poduku vezala, še toliko bolj vestno in vneto naj podpira pri tem dvojnem poduku dušne pastirje v šoli in v cerkvi. S tem se bode prikupil Bogu in vsem poštenim ljudem.
Zvunaj Šole mu bo zanaprej še bolj, kakor dosihmal potrebna:
1.	Pohlevnost in priljudnost v obnoši s srenjčani in srenj skimi gosposkami, v kterih roke bo časna sreča učiteljev zanaprej po večem položena. Naj ne pozabijo nikdar resničnega pregovora: Hasniti nam zamore le malokdo, Škodovati pa vsakdo.
2.	Resnično in zgledno spoštovanje duhovske in deželske gosposke v besedi in v djanji. Potrebna je deželska gosposka, kteri je Bog izročil ostri meč stra-hovanja in zato se je bojmo in jej bodimo pokorni; pa še bolj potrebna je duhovska gosposka, kteri je Bog izročil blaživni kelh sprave in zato jo ljubimo in spoštujmo. Deržavini meč sicer kroti sovražnike miru in sprave, ali pokroča jih le blagosloveča roka sv. cerkve. Eden in isti namen imate deržava in sv. cerkva, vsaj ste obedve hčerki enega Očeta v nebesih: širiti namreč mir in spravo po svetu, kakor je tudi mir in sprava jedro zveličanja v nebesih. Zato naj nihče ne misli, da deržavi služi, ako cerkvo preganja, da namene deželske gosposke resnično podpira, ako se namenom duhovske gosposke zaničljivo ustavlja. Takih misel bodi navzet zlasti ljudski učitelj, kteremu bisere svoje izročata deržava in cerkva, namreč nedolžne serca uka-željnih otrčk. Zdaj ko deržavina šolska postava ne bode več vezala učiteljev k pokorščini do duhovske gosposke, zdaj bodo prisiljeni očividno pokazati, ali je bila njih
dosihmalna ponižna obnoša do duhovščine čista resnica ali pa gerda hinavščina. Zaupajmo, da se povsod skaže kot zlata resnica. Sicer pa naj ljudski učitelji nikdar ne pozabijo, da je katoliška cerkva perva ljudske šole stavila, in da kedar so se enkrat cerkve porušile, bode tudi ljudskim šolam grobna pesem odpela. Naj bodo torej učiteljem kakor dosihmal, tako tudi zanaprej zlato vodilo besede sv. Duha: „Ne dotikujte se mojih mazi-Ijenih in nad mojimi preroki se nikar ne pregrešujte". (Ps. 104. 15.) — „Boj se Gospoda iz vse svoje duše in njegove duhovne imej v časti. Z vse svoje moči ljubi Njega, ki te je vstvaril, in njegovih služabnikov ne zapuščaj." (Sir. 7, 31 — 32.)
3. Posebna modrost in previdnost v govorjenji, sosebno kar zadeva cerkvene in deržavne vprašanja, in še zlasti: ne se vtikati v kakoršne koli demonstracije. Ako je pregovor resničen: kolikor ljudi, toliko misel, potem se tudi ustavna deržava, v kteri je ljudska misel vlade bistveni del, ne da misliti brez strank, kterili vsaka si prizadeva svojo misel spraviti na vladino kermilo. Vsak ustavni deržavljan je tedaj in mora biti — ve-doma ali nevedoma, tudi strankar in kdor v ustavni deržavi terdi, da ni in noče biti pri nijeni stranki, ali da stoji nad vsemi strankami, ta prav skozi to kaže, da nčma nijenega zaumena od ustavnega življenja in spada torej nehotč k najbolj milovanja vredni stranki politiških nemarnežev, ali pa pod bliščečim plaščem te puhle modrosti skriva svojo strahopetno sebičnost, da bi mu, naj že tudi kterakoli stranka vladino kermilo v roke dobi, pri nijeni ne spodletelo, in on spada k najbolj zaničljivi stranki strahopetnih sebičnikov. Kakor tedaj vsak drugi misleči ustavni deržavljan, ima in mora imeti tudi vsak misleči ljudski učitelj svoje misli o tem in onem vprašanji, ki se ob časi v deržavi rešuje, ter spada prav zavolj tega že k tej ali oni stranki. *) Vender
*) Kar zadeva »Drobtinice", nikakor strahopetno ne skrivajo praporja svoje stranke, temoč ga s ponosom visoko povzdignejo; zapisane so namreč na njem tri visoko častitljive besede: Katoličanstvo — Narodstvo — Avstrijstvo! in pod te prapor vabijo tudi vse ljudske učitelje po Slovenskem.	Vredništvo.
pa je in mora biti velik razloček med posamnimi udi ene stranke, kar zadeva njih delovanje v stranskih zadevah. (5e je resničen starodavni pregovor: Primum vivere, dein philosophari; to je: najpoprej živeti, potem še le modrovati: je tudi gotovo, da se ne sme in ne more tirjati od možev, kterih služba je od volje začasne vlade odvisna, in kterih vsakdenji pičli kruhek zlagajo razne stranke, da bi se v pervo versto vstopili ali cel6 voditeljstvo prevzeli, kedar se razne stranke v določilnih bojih sprijemajo, da se določi nadvlada ene ali druge. V tej razmeri pa so ljudski učitelji po deželi. Ako nasprotna stranka začasno zmaga, so ob svoj kruh in ves daljni vpljiv, in kdo zamore sirotam pomagati? Poštenost in pravičnost pa tirja, da v pervi versti se bojujejo oni, kteri v službi vlade ne stojč in kterih kruh od poljubnosti raznih strank ni odvisen. Ako so tedaj razne stranke v šolskem okraji, naj se učitelj v njih javne razprave in praske ne vtika; on naj dela v svojem lepem področji mirno, stalno in neutrudljivo po svojem prepričanji in s tem bode najbolje zagotovil svojo srečo in koristil domovini. —■ V mnogem boju je že bitko določila še le zadnja straža.
4. Pošten in samostalen značaj, kteri se ne spreminja, kakor se tudi vse drugo okoli nas spreminja. Da je tak značaj učitelju potreben, kaže vsa dosihmalna razprava, — kažejo vse razmere in skušnje sedanjega časa, — tirja tudi poklic odgojiteljstva, ki ga ob enem opravlja ljudski učitelj; le značajni odgojitelj bo odrejal značajne rejence. Značaj pa ima za podslombo prepričanje in brez prepričanja celd ni mogočen. Res je sicer, da je pred malo leti nek minister v nekem der-žavnem zboru besedo izgovoril, da so prepričanja dober kup kakor orehi; mi pa menimo, da je mož to za vsakega poštenjaka tako žaljivo besedo izgovoril le zato, ker sam nijenega prepričanja imel ni. Po naši misli prepričanje nikakor ni dober kup, kakor orehi, ampak dražji, kot zlato in srebro; — prepričanje zori le v dolgoletni šoli temeljitega učenja in premišljevanja in lastnih djanskih skušinj in žertev. In mož_ takega prepričanja in iz njega pricvetajočega značaja bodi vsak
ljudski učitelj. Potem ne bo zaničljivo vse staro zametal in hvalil vse novo, pa se tudi ne bo termoglavo vsega starega deržal in vsemu novemu ustavljal; — ne bose dal motiti zapeljivim in neumljenim besedam, v kterih je poglavitna moč sedanjega liberalizma; — ne bo se dal omamiti blesku začasne zmage nasprotnih strank; — ne bo se uklonil dobičku, ki se mu obeta za izdajstvo njegovega prepričanja; — pa tudi ne bo obupal pri vsakem zaderžku, ki ga sreča na poti: stal bo nepremakljiv na skalnatih tleh svojega prepričanja, kakor se možatemu značaju spodobi. V oziru na zapeljivosti sedanje dobe naj imajo učitelji vedno v spominu besede sv. pisma: „Ne verujte vsakemu duhu, temoč skušajte duhove, ali so iz Boga; zakaj veliko krivih prerokov je na svet izšlo", (i. joau. 4, l.) „ Vse pa skusite, kar je dobrega, ohranite", (i. Tes. 5, 21.;
5. Poslednjič bodi učitelju priporočena neodvisnost na vse strani. Ne prejemaj darov vsakega, — ne delaj se dolžnika vsakemu, — ne snuj nepotrebnih zavez, — ne obiskuj brez premiselka vsake hiše in družbe, — ne tovarši se s sladkoustnimi ljudmi brez značaja. Poprej ko misliš, boš vjet v zanjke, ktere boš težko pretergal brez sitnost in zamere. Bolje je , v prostosti svobodno dihati, kakor v zlatih verigah sužno zdihovati. Ne poslušaj in ne žali se črez to, kar ljudje od tebe pišejo ali govorijo; gledaj edino na Boga in svojo vest in hodi mirno svojo pot. V zgled ti bodi sv. Pavel, ki sam od sebe piše: „Meni pa je cel6 malo mar, kako bom od vas sojen ali od človeške sodbe (sploh); kdor mene sodi, je Gospod". (I. Kor. 4, 3—4.)
v.
Morebiti že zdavnej ni bila v Avstriji tolika potreba, buditi v ljudstvu patriotiško čutje, kakor ravno sedaj, ko si razne narodnosti cesarstva tako sovražno nasproti stoj6, kar ni mala nevarnost za deržavo samo. Ktere poti se že ljudskemu učitelju odpirajo in kteri pomočki se že njemu ponujajo , da že pri šolski mladeži budi patriotiško čutje in ga vedno bolje oživlja? (L. 1868. Kazprava nemška.)
t. Domoljubje ali patriotizem se ne sme umeti kakor zavzetnost za to ali ono ravno obstoječo vlado. Vlade in vladine oblike se spreminjajo, domoljubje ne pozna spremembe, njegov predmet (objekt) je domovina sama na sebi. Domoljubje je priserčna vez, ki nas ne-razkrušljivo veže na milo domovino; — je živo sočutje za nje blagor in gorjč; — je neutrujeno in darežljivo prizadevanje, po vsakem le mogočem načinu delati za nje obstanek, čast in blagostanje; — je odkritoserčno spoštovanje postave in vladarske oblasti.
2.	Od takega domoljubja bodi najpoprej prevzet učitelj sam; on, ki je na svetilnik srenje postavljen in na kterega so vse oči obernjene; — on, ki odgojuje upanje domovine — mehkoserčno mladež; on, ki perve brazde duševne omike reže na polji nam predrage domovine. Vse njegovo govorjenje in vedenje v šoli in zvunaj šole bodi tedaj živo ogledalo domoljubja, ki mu dušo in serce napolnuje.
3.	V tem vzvišenem zmislu naj učitelj rad govori od mile domovine pri vsaki podajoči se mu priliki s srenjčani, sosebno še s starši učencev, tako bo že delal posredno tudi za šolo.
4.	Naj se posluži vsake prilike, da svojim učencem prav živo dokaže srečo, živeti v modro vredjeni deržavi in naj jim prav na oči razklada velike in mnogoverstne dobrote, ki jih podložni od deržave prejemajo. Zato naj jim s posebno navdušenostjo razlaga V. poglavje velikega berila, v kterem je govorjenje od raznih stanov: od vojaščine, od vlade, od gosposk itd.
5.	Naj otrokom rad pripoveduje lepe zglede domoljubja, kakor jih obilno podaja zgodovina starodavnih in sedanjih časov. Taki zgledi se včasi prav lepo podajo tudi za nareke pri pravopisji ali lepopisji.
6.	Bere v časnikih zgledne domoljubne djanja, naj ne zamudi, jih povedati učencem, in naj si jih dd od učencev zopet povedati, ali tudi kot domačo nalogo pismeno izdelati.
7.	Naj goji s posebno marljivostjo v sercu učencev ljubezen in spoštovanje do druzih narodov in jezikov naše obširne avstrijske domovine. Nikdar naj zaničljivo
ne govori od drugih narodov in jezikov in naj nikdar na smeh ne stavi njih napak in šeg. Velikoveč naj rad pripoveduje lepe lastnosti vsakega naroda, nja slavne dela in žertve za blagor naše obče domovine in naj skuša v učencih živo čut je obuditi in okrepiti, da smo vsi v Avstriji živeči med seboj bratje, vsi le ena velika družina pod očetovskim žeslom naše sjajne vladarske hiše.
8.	Zato naj s posebno radostjo pripoveduje obilne plemenite dokaze tiste ljubezni, s ktero razni udje naše sjajne vladarske rodovine vse ljudstva in narode naše carevine enako priserčno objemajo, kakor jih neprenehoma po časnikih beremo; n. pr. njih obilne darove za cerkve, za šole, za bolnišnice, za pogorelce itd.
9.	Z vso mogočo slovesnostjo naj torej s svojimi učenci vsako leto obhaja rojstni den našega prevzvi-šenega vladarja, naj ovenča šolo in cesarjev kip s cvetlicami , ki so mu jih šolarji v znamenje ljubezni do cesarja nanosili, naj z njimi navdušeno poje cesarsko pesem (kakor tudi sicer večkrat med letom), naj moli z njimi za vladarja itd. in naj si prizadeva, da te den tudi cerkveno slovesnost s petjem in glasbo po moči povzdigne.
10.	In poslednjič, ker vsi sami po sebi vemo in čutimo, da imajo lepe pesmi posebno moč, buditi, oživljati in razplameniti mnogoverstne občutke, naj učitelj prav marljivo svoje učence uči razne domoljubne pesmi,
—	naj jim razklada pomen in lepoto posameznih verst,
—	naj jih vnema, da si jih čedno pišejo v domačo pesmarico svojo, -— naj jih poje prav pogosto z otroci,
—	naj jih napeljuje, da jih tudi domd, na paši, pri delu radi prepevajo, — naj jih pohvali, ako na svojih sprehodih sliši kedaj iz njih ust tako petje itd. Tako bo učitelj polagoma spodrinil mnoge druge, zlasti za nedolžno mladež nedostojne in nevarne pesmi, bo požlahnil pevski okus v mladeži, bo skozi otroke tudi odraščenim in starejim ljudem dalje bolj priljubil domoljubne pesmi in jim nevedoma tudi vcepil domoljubne misli in čute, v njih izrazene, ter se bo v svoje začudenje prepričal, kako po takem prizadevanji v srenji lepo razcveta nebeška cvetica kerščanskega domoljubja. — Ako smo
poprej učitelje svarili, ne se vtikati v javne razprave nevarnih politiških vprašanj, smo jim tukaj pot pokazali, kje je njih pravo in plodovito področje, da mirno in brez hrupa po svojem znotranjem prepričanji delajo in gotovo tudi veliko opravijo za blagor domovine, brez da bi se komu zamerili ali sami sebe postavili v nevarnost. Skušnja nas namreč uči, da so celd naši nasprotniki že dokajkrat radi in z veseljem poslušali lepo pevanje naših narodnih pesem in ga še pohvalili. In zares, kje bi se našel Človek, da bi ga lepo petje ne ganilo, zlasti Če še izvira iz ust nedolžnih otrdk ? In lepih pesem in napevov, polnih najžlahtnejšega domoljubja, so nam naši verli rodoljubi v domačem jeziku in duhu že toliko zložili, da jih ima učitelj za vsako priliko in na izbero.
Fr. Košar.
F.
Kar pesem gerlica nabranih je imela, Je letos blezo vse veselo prav zapela, Da torej zanaprej se zopet še zglasf, Ponižno pesnikom se vsem priporoči.
Božična.
Zap6j Bogu se čast in hvala, Ki nam odperl je dnes nebesa; Po kterem zemlja je zdihVala, Je krilo zapustil telesa; Poslanci božji pridejo, Nja rojstvo da oznanijo.
Pastirci čred že mirno spijo, Ko žar in petje jih zbudita. „A1 zvezde mar neba gorijo? Od kod ta glasba čarovita?" Se angeljci prikažejo, Pomembo luči povedo:
„Pastirci vstanite, poslušajte nas I K veselju največemu kličemo vas. Kar zdavnej iskreno Je bilo želeno, Je prišlo na svet iz visokih nebes."
„Odperl je nebesa vam milosti ključ, Pris'jala nebeška vam danes je luč, Zdaj tmina minila Luč den bo rodila, Da videl do raja se zopet bo pot."
Od kod so glasi tak' veseli, Kaj milo petje li pomeni? Ljudje tako še niso peli, Smo slasti rajske napojeni. Zopet nebeščan jim pove: Pomeniti kaj petje če:
„Popeva se čast ino hvala Bogu Ker rojen Zveličar je danes svetu. Nebeško kardelo Oznani veselo, Da čas odrešenja je svetu pričel."
Al kje je tisto srečno mesto, V kterem naš Zveličar biva'? Pokažite do njega ccsto, Nas k njemu vleče želja živa. In angelj jim na znanje da, Kje najdejo Zveličarja:
„Le v Betlehem k lileveu podajte se vsi, Tam v jaslicah Dete preblago leži In otrok Device, Povito v plenice, Je Jezus, Sin božji, Zveličar sveta."
S pastirci hitimo kristjani Odrešenika počastiti, Tud' nam velijo nebeščani Zveličarja sveta moliti: Položimo mu na altar Telo in dušo danes v dar.
Naj serčna zahvala se Stvarniku da, Da prišel je danes Zveličar sveta. Na zemlji, na nebi Bog Oče , čast Tebi, Na svetu pa mir naj bo dobrim ljudem.
J. Hašnik.
n.
Božična pastirska.
Hosana glasi Se Stvarnik Tebi, Hosana glasi.
Vsi.
Ki z radostjo nas Nebeško navd&.
Posumili glas.
Čujte širjave!
Pervi kor.
Pastirci gor, gor! Prebudite se! Vam angeljeki kor Budmco poje.
Hosana glasi Se Stvarnik Tebi, Hosana glasi.
Drugi glas.
Cujte glas slave!
Fsi.
Drugi kor.
Premili je glas, Ki čujemo ga,
Pervi kor.
Pohvalo doni Nebes visokost, In slavo glasi Zemlje širokost.
Drugi kor.
Ljudem pa se mir Z nebes napove, Ki radosti vir Jim v sercu odpre.
Posamni glas. Cujte širjave!
Drugi glas. Cujte glas slave!
yrsi.
Hosana glasi Se Stvarnik Tebi, Hosana glasi.
Pervi kor.
Veleva nam glas
V	Bctlehem it'; Dotekel je čas, Zveličar 'ma prit'.
Drugi kor.
V	revščini 011
Je prišel na svet, Zapustil svoj tron, Nebo nam odpret'.
Posamni glas. Bratje, hitimo!
Drugi glas. Da ga častimo!
Zahvala, o Bog, Naj Tvojih otrok Glasi se okrog!
Pervi kor. Nam milosti ključ Odperl jo nebo , Nebeška pa luč Nam sveti lep6.
Drugi kor.
Nam sveti od tod Do Jezusa zdaj, Mesija pa pot Pokazal bo v raj.
Posamni glas. Bratje, hitimo!
Drugi glas. In ga molimo!
Vsi.
Ki prišel na svet, Neb6 nam odpret, Nas pekla otet.
Pervi kor.
Polož'mo za dar Najbolje kar je, Na sveti altar: Ponižno serce.
Drugi kor.
In grehu slovi Pokora naj d A; Storimo le to Kar večno velj/i.
Posamni glas. Bratje, hitimo!
Drugi glas. In ga molimo!
Vsi.
Ki prišel na svet, Nebi nam odpret, Nas pekla otet.
J. Hašnik.
Postna pesem.
/e latinskega „Palris sapienlia".
Cuj! očetova modrost in nebes resnica, Bog in človek bode vjet, ko zari danica, Judje ga napadejo, jagnjeta volkovi, Naglo zapustijo ga učenci njegovi.
Pervo uro Jezusa k Pilatu peljajo, Krive priče mnogokaj čez njega jezljajo, Dajejo zaušnice, Tebi jagnje blago! In v obličje plujejo, v luč nebesom drago.
Tretjo uro tiljajo, ga na križ pripeti,
V	plašč škerlatast ogern6, ga začnejo kleti, S ternja krono spletejo, mu križ naložijo, In ga na Kalvarijo pred seboj podijo.
Šesto uro Jezusa so na križ pribili,
V	sredo dveh razbojnikov ljuto posadili, Od terpljenja žejnemu žolča piti dajo, Rešno jagnje človeštva za norca imajo.
Ob devetih povzdigne Jezus oči svoje, Keče: Oče! izročim dušo v roke tvoje, Nagne glavo ter zaspi, stran vojak preterkne, Zemlja kar potrese se, in pa solnce merkne.
O zahodu Jezusa vzamejo raz križa, Vsemogočni Bog voljno se za nas poniža; Tako smert storilo je naših duš vračilo, Sveti Bog nebes, zemlje, —• našel to plačilo!
V	mraku v grob so Jezusa telo položili, Zraven počastili ga z dragimi mazili; Pisma so dopolnjene, vse se je zgodilo, Sveti raj pa nam odpert skoz to smert premilo.
Tebi te večernice k časti zapojemo, In skesane ti serca v dar prinesemo. Zdaj pa prosimo lepo: po smerti telesa, Vzemi, mili Jezus naš! dušico v nebesa.
Iz Gorice.
Pisanke svetih 5 Jezusovih ran.
1.	Vsa zemlja naj v Gospodu se raduje, Prepeva „Aleluja!" prelepo, Bandero zmage, sveti križ kraljuje, Rudeče barvano z rešno kervjo.
2.	Moj Jezus, ki premagal smert in pekel, Resnično vstal je, in zopet živi;
Iz svetih ran je pa studene pritekel, Rudeč studene svete rešne kervi.
3.	O svete rane, vir ljubezni vročil Pozdravim vas hvaležnega scrca, Ker vas v spomin svete velikenoči Sin božji nam za pisanke poda.
4.	Vzemite rano svete desne roke Za pisanko vsi vbogi grešniki, Kjer Jezus vpisal je grešne otroke, Da jih omijc sveta rešna kri.
5.	In k rani leve roke pribežite Spokorniki potertega serca!
Tam Jezus vpisal vas je, le berite!
V	spomin vam jo za pisanko poda.
6.	Nedolžne je zapisal Jezus mili
V	sveto rano serca svojega;
Naj bi ljubezen božjo zmirom pili, Za pisanko vam svoje serce da.
7.	V sveto rano svoje desne noge Je vpisal Jezus duše skušane, Kedar vas tarejo skušnjav nadloge, Le oklenite se te pisanke !
8.	Zapisal vas z nadlogami obdane Pa Jezus v rano leve noge je, Da tam si ohladite serčne rane, Vam danes jo za pisanko daje.
9.	Zdaj pa poljubim vas presveto rane, Prelepo barvane z rešno kervjo, — Za pisanke velikonočne dane,
Nam bodite tovaršice v nebo.
Jožef Vir k,
Drobt, za leto 18G9.
20
Mariji čistega spočetja.
1.	Do Marije Moje revno serce klije, Zmerej jo častit želim, Ker le za-njo ves gorim.
2.	Vsa vesela Si Marija se spočela, Polna božje milosti, Sterla kači glavo si!
3.	Hči Očeta Si Kraljica vsega sveta, Mati moj'ga Jezusa, Nevesta svet'ga Duh&!
4.	Ti si sveta,
Dvanajst zvezd Ti venec spleta, Ti si zarja lepa vsa, Lilija brez madeža!
5.	O Devica!
Vseh sirot si pomočnica, Moja ljubeznjiva Mat', K Tebi hočem pribežat'!
6.	Kaj ne? Mila!
Da ne boš me zapustila, Kedar grešnik se solzim Ino k Tebi pribežim.
7.	O Marija!
Bodi moja tovaršija, Kedar bom slovo jemal, V dolgo večnost so podal.
8.	Mati zlata! Odpri mi nebeške vrata, Da Te večno tam častim Z lepim petjem angeljskim!
Jožef Virk.
VI.
Marija 7 žalosti.
O posvečevanji novega njenega altarja na Ponikvi 23. marca 18G1.
Spet razcvetela je nova cvetlica Tretji meč ranil je serce Marije,
V	cerkvi okinčani Ponikviški, Kedar je v tempeljnu Jezus ostal;
V	novem altarju Marija Devica Grešnik! le tvoje oko ne prelije Mertvega Jezusa v krilu derži; Solze, ko Jezusu slovo si dal!
V	solzah vtopljena je žalostna Mati, Šterti meč ranil je serce Marije, Mečev sedmero ji v sercu tiči; Kedar ja srečala sina svoj'ga, Mati! no tebi, le nam gre jokati, Oh kako ljudstvo Ga suje in bije, Mečev kervavih le krivi smo mi. Semtertje s križem pretežkim pehi.
Pervi meč ranil je serce Marije, Peti meč ranil jo serce Marije, Kedar obrezati Jezusa da;	Kedar je vmiral na križu nje Sin,
Grešnik! za tvojih pregreh hudobije Ranjeno glavo mertvaški pot krije , Mati in Dete terpita oba!	Dušo izdihne, — ves poln bolečin.
Drugi meč ranil je serce Marije, Šesti meč ranil je serce Marije, Kedar v Egipt pred Herodom beži, Kedar prebodli so Jezusa stran; Tudi pred grešnikom Jezus se skrije V nji so oprane sveta hudobije, Ino Marija od njega zbeži.	Milost zdaj sije iz svetih pet ran.
Sedmi meč ranil je serce Marije, Kedar sprejela je mertvo Telo, Da ga še v materno krilo zavije, Preden k pogrebu nje Sina neso. Mečev sedmero , prežalostna Mati! Strašno ranilo je tvoje sercč; Kol'ko terpljenja sta mogla prestati Ti in Tvoj Jezus za grehe moj«;!
Žalostna mati! ne Tebi presveti, Nam le spodobijo rane se td; Zato iz serca Ti meče izdreti, Čem zasaditi jih v naše serce; Tako okinčani zdaj pokleknili Bomo Marija! pred Tvoje nogč, V Tvoje naročje pa duše zročili, Jezusa prosi, o Mati! za nje.
Jožef Vir k.
VII.
Mariji.
(Po molitvici: Jttemorare.J
Oj spomni se Marija Ti,
Nikol ni bilo slišati, Da kdo bil upno Te častil
Od tebe vslišan pa ne bil. Zato pred Tč pokleknemo, Zaupno — serčno prosimo: Molitve naše sliši glas In prosi Ti Boga za nas!
Saj znane Teb' nadloge so, Ki revne tu nas stiskajo, Nevarnost nam povsod proti,
če z nami nisi mati Ti. Zatorej k Tebi kličemo, Premilo k Teb' zdihujemo : Marija varuj ! varuj nas ! Odverni zlegov silni čas! -
Nedolžnim spros' Marija Ti, Naj vedno lil'ja jim cveti; Iz nje naj vence spletajo In Tebi Mat' darujejo. Vsim grešnikom pa spros' solzd, Da sperejo v njih grehe vse, Da odpuščenje zadobč, In nikdar več ne žal'j o Te.
In ker posebno to želiš,
Da vsi bi prišli v paradiž, Dajati Bogu večno čast,
Vživ&ti sladko rajsko slast. Zatorej Mati milosti, Povabi kmal' nas k sebi Ti, Na dom prcsladkega miru, V naročje svojega Sinu. —
Jož. Levičnik.
VIII. Marija Vertnarica.
Vertic zali svet'ga raja Je s cvetlicami nasjan, Vir vse gnade ga napaja, Zlatim plotom je obdan; In na vertu vertnarica V venec spleta rožice, Vertnarica je Devica, Vert Marijno serce je.
2. Bod' češena Vertnarica, O Marija, roženevet! Ti vsa lepa si cvetlica, Take nima celi svet; In prelepo serce Tvoje, Z rajskim cvetjem venčan vert! Bodi pribežaljše moje, Stoj vsem grešnikom odpert.
3.	Bisere žareče lije	5. Okrog serca solnčcn svit,
Lepši pa, ko solnce, sije Materne ljubezni škit.
V	žarnem plamenu goreče Vtrinja se Tvoje serce,
V	zlatem žarku se leskeče O Marija! Tvoje ime.
4.	Venec krasnih rožic vije	6. Se krog serca žarnega,
Vender lepši od Marije Ni nobena rožica. In iz ran sedmerih teče Potok božje milosti, Vene in rožice cveteče Z roso biserno poji.
V	sercu sladko je počival Stvarnik večen, božji Sin , In cvetlice je oblival, Spletel venec mi v spomin. Rad bom šel na vertič srečen Rože čednosti si brat,
Da Ti spletem venec večen,
V	Tvojo slavo, ljuba Mat'!
Šmarnic, vjolic, rožmarina Bom prinesel Ti v poklon, Solnčnic, limbarjev , beršlina Vpletel bom v Tvoj rajski tron Tavžentrožico cvetečo Bom ovil okrog glavč, In z ljubeznijo gorečo Venčal bom Tvoje sered.
7. O Marija, Vertnaric.a! Kliči mene v vertič svoj ; Bodi moja pomočnica, Vselej mi na strani stoj! In ob uri grenke smerti Tebi Mati! se izročim, Naj te zopot v božjem verti, Vertnarico počastim!
Jožef V i r k.
IX.
Marija.
(Poslovenil po Nemškem rajni sem. duhoven in bogoslovec Matevž Lotrič
Marija, Marija preljuba! Oj Ti si mi sladko veselje; Pri Tebi vse moje so želje V skušnjavah in dnevih miru.
Ime to prcsladko „Marija", Bogu tako ljubo in drago,
Na morju nevarnem življenja Valovi ko meni protijo, Le gledam na zvezdo Marijo, Da vodi mi ladjico v raj. —
Obup ko se duše poloti In serce mi strahoma bije,
Dobi mi v skušnjavah vseh zmago, Z imenom Marijnim posije
Zato sem ga vtisnil v serce.
Marija! pozdravljam Te zjutraj, Ko solnčice zlato izhaja, Pozdravljam Te, ko spet zahaja Zvečer pred pokojno nočjo.
Spet up mi v nemirno serce.
Ko žalost , britkosti težijo Mi dušo vso revno, pobito: Le Tvoje ime prečastito Mi daje spet mirno sladkost.
In ko zalezvavec peklenski Zvijačen dušo mi skuša, Na enkrat beži, me popuša, Da izrečem le Tvoje ime.
Ostaneš mi up tolažljivi, Ko zadnja se ura približa, Z imenom Marije in križa Brez straha bom čakal na smert.
X.
S. Vmcencn Pavlanskemu,
v dvestoleten spomin njegove čestitljive smerti, obhajan pri sv. Jožefu v Celji od 23. do 30. septembra 1800.
1.	Biserni hribček nad Celjem se vtrinja, Zvezda Savinska verh njega blišči. Zvezda je cerkcv le, Celjska svetinja,
V	nji se od nekdaj svet Jožef časti; Tukaj je vsmiljeni Jezus vstanovil Svet'ga Vineenea Pavlanskega red , Da bi po svetih misjonih prenovil
V	grozne pregrehe zagreznjeni svet.
2.	V cerkev lepo, kakor vert svet'ga raja, Bližni in daljni veseli tek6,
Ker dvestoletni spomin se obhaja,
Kar je svet Vineenc podal se v nebo.
Tud' jest, svet Vincenc, želim ti podati
Pesmico serca hvaležnega v dar;
Slab je moj dar sicer, — moram obstati —
Pa ne zaverzi ga vender nikar!
3.	Božja ljubezen je serce navzela, Vnela za Jezusa dušo tvojo, Da bi še lepši in lepši gorela, Zvolil Marijo si Mater svojo.
O sveti Vincenc! to zlato cvetlico „Božjo ljubezen" mi vsadi v sereč! Da za Boga in Marijo Devico Bodo gorele vse moje želje.
4.	Ovce zgubljene k pokori buditi Po Lacaristili misjone zbudiš, Revnim bolnikom pomoči deliti Sestram vsmiljenim ti naročiš.
O sveti Vincenc! kak lepa cvetlica Djanske ljubezni tvoj venec zlati! Prosi, da vname se moja dušica S tako ljubeznijo do vseh ljudi!
5.	Čistosti zarja življenje zlatila, Sveta ponižnost vodila sercč,
Z vencem nedolžnosti se je ločila Tvoja dušica te revne zemljd. Naj o svet Vincenc! te rožice zale Venčajo naše dušice lep6, Kedar se bodo pred sodbo podale Ino jemale od sveta slov6.
6.	V hiši Očetovi svetega raja Večno svet Vincenc se zdaj veseli; Svoje roke pa z nebes nam podaja, Kliče k Očetu, nas k sebi želi.
O sveti Vincenc I nikar ne pozabi Na nas sirote, te prosimo zdaj , Jezusu zroči, k Mariji nas vabi, Spremljaj svet Vincenc dušice v svet raj !
Jožef Vir k.
XI. S. Anton.
1.	Pritecimo v vertič zlati, Lepih rožic si nabrati; Svet Anton jih je sadil, Nam v spomin jih zapustil.
2.	V glavnem mostu Lizabonu Luč zasjala je Antonu; Tam se je na svet rodil, In skoz kerst prerojen bil.
3.	Že v mladosti mu cvetela Je devištva lilja bela, Bil je kakor angel svet, Cerkve božje žlahten cvet.
4.	Svet Anton po božji volji Si meniški stan izvoli, Da bi molil noč in dan Od ljubezni božje vžgan.
5.	Bil je biser učenosti, Govorništva in modrosti; Kedar molil je al bral, Jezus vselj pri njem je stal.
6.	Zdaj nja glas ko grom pretresa Grešne duše in telesa;
Zdaj spet milo se glasil, Ko bi rožice sadil.
7.	Zmot prepriča krivoverce, Tolovajev terdo serce
Za pokoro omeči S čudom božje milosti.
8.	Ptičice c!6 priletijo,
Da svet blagoslov dobijo, Ribice priplavajo Božji nauk poslušajo.
9.	Daljnost mu je znana bila, V d prihodnje dogodila, Vse jezike govori, Mertve zopet obudi.
10.	Kdo zna vse dobrote šteti, Ktere je delil na sveti? Vseh sirot je oče bil, Njih preganjavce krotil.
11. Ko mu smertna ura bije, V rokah Jezusa, Marije Vzame od sveta slovi Ino gre v sveto nebi.
12. Svet Anton! oh ne pozabi, V svoj vertič nas povabi, Rož duhovnih si nabrat Za nebeški venec zlat.
Jožef Virk.
XII. Kres.
1.	Žarne luči vtrinjajo
Se, ko svitlih zvezd nebo; Luči te krcsnice so , Kres nam oznanujejo.
2.	Le miglajte luči ve, Ko nebeške zvezdice, Da svet Janez se časti, Ki je pričal od Luči!
3.	V krasnih ognjih kres gori, Da do neba se žari, Pomni nas na zlati čas, Da je prišla Luč med nas.
4.	Prej pa ko se Luč rodi, Njena zarja prisvitli, Da bi pozlatila pot Solncu gnade in dobrot.
5.	Glej , nebesa se odpro , Zvezda plava na zemlji; To nobena zvezda ni, Le Bvetnik se dnes rodi.
6.	In svet Janez se rodi
V	žaru božje milosti, Zvezdice pa vtrinjajo Se nad rojstno hišico.
7.	In kresnice biserne Svet'ga Janeza časte, Kresa se radujejo , Rojstva god obhajajo.
8.	Bodite pozdravljene Lučice kresničice, Pomnite nas Jezusa Ino svet'ga Janeza!
9.	Žgite le mladenči! kres, Pevajte device vmes Slavne pesmi Jezusu Ino svet'mu Janezu!
10. Svitle luči bodite Vsi očetje, matere! Da tud' vam svetilo bo
V	raju solnce žareno.
11. Ve pa kresne lučice, Ko nebeške zvezdice, Razsvetljujte nam stezo K svct'mu Janezu v nebi.
Jožef Virk,
XIII. Spokorna.
Večkrat sebe premišljujem,
Mnogokrat milo zdiliujem: Oh! — kaj z manoj bo? Od mladostnih let že žalim jaz Boga, Stvarnika, dobrotnika najboljšega, — Oh! — kaj z manoj bo ?
Večkrat sebe premišljujem,
Mnogokrat milo zdihujem: Oh! — kaj z manoj bo? Toliko sprelepih ukov jaz dobim, Al ne slušam jih, še manj po njih živim, — Oh! — kaj z manoj bo?
Večkrat sebe premišljujem,
Mnogokrat milo zdihujem: Oh! — kaj z manoj bo ? Koliko obljub pri spovedih storim, Al ne spolnim jih, le v greh nazaj hitim, — Oh! — kaj z manoj bo ?
Večkrat sebe premišljujem,
Mnogokrat milo zdihujem: Oh! — kaj z manoj bo? Kliče Bog po stiskah in nadlogah me, Al poboljšat' vedno obotavljam se, — Oh! — kaj z manoj bo ?
Večkrat sebe premišljujem,
Mnogokrat milo zdihujem: Oh! — kaj z manoj bo? Tebe, Oče! na kolenih prosim zdaj , Solze serčnega kesanja meni daj: Naj mi milost bo !
Jož. Levičnik.
XIV.
Klic po lastovicah.
1.	2.
Lastovica,	Boš si pela,
Mala ptica,	Žvergolela
Pridi skoro k nam;	Pesem, kako veš;
Mi spomladi	Vse cvetelo
Bi že radi, —	Bo veselo,
13o odpert ti hram,	Rož'ce, trava, les.
3.
Ti vesela Boš letela Kam ti kolj bo mar; -Gnezdo plesti Smeš in nesti — Čuden si zidar!
4.
Lastovice Perutnice Kak imel bi rad! V raj zleteti In objeti Večno tam spomlad!
Fr. Šrol.
XV. Rožice.
Kožice razcvetajo , Rajski glas gučfjo , Mojo dušo vzdigajo 'Z spanja jo budijo.
Vstani, vstani, pravijo, Bogu spevaj hvalo, Naj življenje tvoje bo, Ko je naše, zalo.
Juterna nas rosica Vsaki den opere; Tebi milost Večnega Daja se brez mčre.
Lepo smo oblečene, Lepše še dišimo; Tudi vam, oj dušice! Ravno to želimo.
Naj nebeška bo čednost Vaše oblačilo, Rajsko čista pa krepost Bogu čast — kadilo.
Kdar nevsmiljen pride mraz Takrat mi zaspimo, Verno se spomladni čas Zopet oživimo.
Tudi človek ti živiš Leta kratke samo, Vedno staraš se — meniš Dok ne padeš v jamo.
Za-te bode sodni den Den spomladi večne, Zvest takrat bo izbujen Za nebesa srečne.
Fr. Šrol.
XVI.
Solnce.
Solnce milo — božja roka -
Lepo in bogato si, Gledaš z rajskega oboka
Neštevilne vse stvari. Ti rastlinam rast podajaš,
Nje ohraniš in terdiš , Z roko pa človeku majaš: „V nebo oziraj se", veliš.
V morju tvojih toplih žarkov Želno kople stvar se vsa; Brez števila sreče jarkov
Teče 'z tebe k nam na tla. Vsakemu si dobrotljivo,
Je bogatcc, al s'romak, Brez razločka vsako njivo Boža tvoje roke vlak.
Le izbudi, žgi in rani
Merzlo grešnika serce, Naj od žarkov tvojih vžgani
Spokori poboljša se; Tvoja luč mu draga bodi, Djanja teme naj pusti, Ti ga pravo stezo vodi, Da za Boga oživi.
Sveti, sijaj solnce zlato,
In preišči kote vse, Vsaj si močno in bogato
Tebi vse odpira se. Oj raztergaj greha tmine,
Zažgi luč kreposti v nas, 'Z bridke solznate doline V raj sprevajaj, vodi nas!
Fr. Šrol.
XVII. Na blejskem jezeru.
(Zložil rajni sem. duhoven in bogoslovec gosp. Matevž Lolrič.)
Solnca žark se v bistri kaplji ogleduje, Vetrov piš šumeče vale razmetuje, Močno veržejo se v čoln vodč, Le nemirniše pa bije mi sercč.
Krepka roka urno ladjo dalje žene , Zvona čisti glas od cerkvice zeleno Želje mi goreče v sercu obudi: Hiti ladja, kamor serce hrepeni!
Strašno brezdno val nemirni mi zakriva, V tčmi dna pa som, pošast požrešna biva, Sreča, da gotova roka me pelja, Že je otok blizo, kraj želj it.
Tukaj mirno bolj se kri po žilah zliva, Naj le val peneči vsekane stopnice zmiva. Mene več šumeče vode ne strašd,
Kriva bela stena cerkvice me že.
*
* *
Srečen, srečen! kdor zaupa roki zvesti, Na nevarniši življenja naš'ga cesti, Kdor med grozami valov je plon, gorje ! Težko živega spusti skušnjav morjd.
Travico za lasi primeš,
Njo zbudiš v berzno rast, Ti zmerzlini moč odvzemeš
Oživiš stoletni hrast. Lipica pod tvojim krilom
Zeleni, lepo cveti, Z njeno senco in dišilom Cela ves se veseli.
Iz germovja sladko petje
Milih ptičev se glasi, Glavice podiga cvetje,
Kedar se prikažeš ti. Ti izdramiš — oživljuješ Vse zelišča , vse stvari; Le nad grešnikom žaluješ, Ki v grehotah terdo spi.
XVIII. Log.
V log, v prijetni log hitim Le tamkej biti si želim; Nikjer, nikjer ni tak lepo, Nikjer tak milo in ljubi.
Najraji toraj v log hitim, Presrečne ure tam živim, Ker radosti se v njem verstč, Naj tud ga časi spremenč.
Kak' zalša mlada te spomlad, Kdo ni v zelenem logu rad, Kjer tiče milo žvergold, Boga slaviti nas učč?
Kak' senca tvoja nas hladi, Ko solnce čelo nam poti; Kako krepča studenca vir, Hladi prijetno vsak požir!
Jesen tud' tvoja zala je, Lepot še vedno najde se, Dokler te bora ne umori, Lepota zadnja se zgubi.
Pa lovcu tudi se smejiš, Ko belo odet po zimi spiš, Vsaj takrat lehko zver sledi, Ki v tvoje varstvo pribeži.
Priljubljen toraj mili log Si bil mi že od mladih nog, Zakaj nikjer ni tak lepi, Nikjer tak milo in ljubi.
M. S mole j.
XIX.
Dobro jutro.
(Otroška.)
Dobro jutro, mamka mila!
Dobro jutro, atej moj ! Noč prenaglo je minila, Sladko spala sem nocoj.
Zarja mila se je skrila,
Je ne vidi več oki, Solnce krasno veličastno Razsvetljuje svet lepi.
Žvergolijo, veselijo
Se po gaju ptičice, So vesele pet' začele Mične hvalne pesmice.
Vse veselo gre na delo, Vse za živež si skerbi;
Žvinco našo že na pašo Gnali so pastirčeki.
Naročite, kaj želite, Rada vbogain vse lepi,
Bom vse delo prav veselo Res opravljala zvesti.
Čast Bogu na visokosti Ki si varval me nocoj!
Oj nikar me ne zapusti, Bodi vselej Oče moj!
Marija Bevc, kmetica.
XX. Lehko noč.
(Otroška.)
Lehko noč, oče! Lehko noč, mati! Lehko noč, sestre in brateci vi! Že se mi dremlje, moč mi pojemlje, Truplo že posteljee mehke želi.
Delo som strila, kar naročila Meni sta zjutraj oče in mat'. Serčno moliti to še imam striti In potem mirno sladko zaspat.
Če sem kaj strila in razžalila Vas, ljubi starši! v naglosti, Oj pozabite in odpustite, Da tudi vam ljubi Bog odpusti.
Dragi moj atej, ljubljena mati! Hčerka pohlevna prosi lep6: Blagoslovite , me poškropite, Rada vam roko kušnem zat6.
V tvoje naročje, ljubi moj Jezus! Zdaj zročim dušo ino tel6. Misli in želje, vse svoje veselje, Jaz tebi v čast darujem lep6.
Daj sladko spanje in zlate sanje Staršem, prijatlom vsem le-to noč , Grehe nam zbriši in nas usliši: Zdravim daj vstati jutro drugoč.