%           Izhaja          \
M 10. in 25. vsakega   y&
V           mesca.           J
EDIIK.
?   Velja celoletno    > I«      2 gld. 50 kr, <polletnolgld.30kr..
Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.
List 22.
V Celovcu 25. novembra 1871.
Leto III.
Berač.
(Povest, spisal Andrejčekov Jože.)
Pri bližnji cerkvi sv. Jurija, ki stoji na majhini višini v bukovji skrila, odzvonilo je že avemarijo in polna lnna se je vzdigovala polagoma izza gričev, oziraje se radovedno po planjavi, kakor zvedav deček.
Po ozki poti, ki se je vila zdaj navkreber zdaj navzdol skoz smrekov gozd, stopal je nrnih korakov posamezen človek. Na komolcih raztrgana kamižola in na več straneh zakrpani čevlji so kazali, da je ta človek eden izmed onih Adamovih otrok, ktere je, kakor pravljica pravi, naš prvi očak pozabil Bogu razodeti, ko je ta stanove delil, in so toraj od tačas prisiljeni pri druzih ljudeh usmiljenja iskati. — Velika mavha, obešena čez rame, opletala mu je po bedrih, izpod širo-cega, sem ter tje ljuknastega klobuka so mu viseli ne-počesani, sivi lasje, iz žepa pri kamižoli pa sta mu štrlela umazan tobačni mehur in smrekova cev. Mož je bil precej velike postave, širokih pleč in zgubančen, zagorel obraz je naznanjeval, da je mož že marsikaj prestal na svetu.
Prišed   vrh   griča,   kjer  je  nehalo smrečje in se
pričele njive, zagleda v nasprotni  strani beli šentjurski
zvonik, spodej pod gričem pa precej veliko hišo z dvema
nadstropjema, ki se je dvigala o večerni mračini izmed
sadnega vrta.
„To bo Brloški grad, hvala Bogu!" zamrmra popotnik polglasno in obstane nekaj časa zamišljen, kot bi nekaj tehtnega prevdarjal. Potem izvleče iz žepa pipo in mehur, napravi tobak ter jo zopet maha dalje naravnost proti oni hiši. —
Na vrtu pod košato jablano na lesenej, belo po-barvanej klopi je sedel že precej prileten, dobro rejen človek gosposkega stanu. Pušil je iz dolge turške pipe ter spuščal dim počasno med drevesne veje, skoz ktere je sijala borna mesečna svitloba. Bil je zavit v veliko rujavo haljo, prepasano čez ledje, na glavni je imel vojaško kapico, ki pa je bila že precej ponošena, noge" pa so tičale v velicih opankih iz klobučine. Kdor je bolj natanjko opazoval njegova rejena lica, na kterih so se delale jamice, kedar koli se je gospod nekoliko pomuzal, rudeči nos z veliko bradavico in dolge, sive mustače, ki so spodnji del obraza popolnoma zakrivale, uganil je lehko, da mora biti to kak častnik v pokoju. In kdor je tako sodil, zadel je pravo.
Jaroslav Platniček je bil res nekdaj stotnik pri avstrijanski armadi, ko pa je že v leta prišel ter ni niogel več lazili pri vajah za svojo kompanijo po plazeh in goščavah, odpovedal se je raji svojemu stanu ter se podal v pokoj, vedč, da je že dosti časa služil cesarju. Kakor že marsikteri ptujec, priromal je tudi on na Slovensko, kupil si ondi posestvo ter zidal novo hišo, ktero so kmetje imenovali grad, ker je imela dva nadstropja. — Platniček je  bil po redu Slovan, kar že im6 kaže,
ali po dolgem bivanji pri vojakih pozabil je skoraj popolnoma materni jezik. Da bi mogel sedaj s čisto slovenskimi kmeti občevati, spravil je zopet skupaj ostanjke svoje materinščine, pomnožil jih nekoliko s slovenščino, in tako se je prav dobro porazumel s svojimi sosedi. —
Platniček je ravno odložil pipo, v kterej je že pogorel tobak, ter si nabil v pisan kozarec, ki je stal zraven njega na klopi, pol vina pol vode ter si s to krščeno pijačo splaknil grlo, ko jo primaha proti vrtn oni ptujec z mavho, kterega smo prej videli na poti. Dolgo odpira zeleno pomalana vrata, ki so držala na vrt in koder se je prišlo tudi v hišo. Platniček namreč je napravil umetni zapah, da ne bi vsakdo prilezel v njegovo hišo, ki ni imel posebnega opravila ondi, — ko pa se le noče odmakniti zelena lesa, vpre" se s silo vanjo, in kmalo odjenja skrivnostna zapora. Kodrast pes, ki je lazil po vrtu in razkopaval krtine, plane lajaje nad prisleca ter ga potrese za platnene hlače.
„Nemarast pesja, kaj pa sem ti storil? — Da bi te-------— I* jame rentačiti berač ter odganja psa.
„Ta, ta, ta, Belinček, ta!" oglasi se na vrtu za grmovjem ženski glas. „Ti grdež, pojdeš koj sem!"
Kosmati Belinček je nekoliko povzdignil ušesa, pomajal z repom, potem pa se renčaje odpravil počasi proti grmovji, odkoder se je slišal klic, še vedno se ogledovaje zdaj pa zdaj po beraču, kojega platnene hlače je menda jako nerad zapustil ter bi jih bil rad še dalje cefral.
Za grmovjem na vrtu, kjer je bila preprežena dolga vrv med drevjem od debla do debla, pobirala je Platničkova kuharica Marjana perilo, ki ga je po dnevu ondi sušila.
Da se z našo Marjano, Platničkovo kuharico, nekoliko bolj natanjko seznanimo, moramo njeno podobo bralcem kolikor mogoče dostojno naslikati.
Marjana je bila postavna ženska, velika in debela, toraj bolj podobna kaki premožni krčmarici ali mlinarici nego kuharici penzijoniranega stotnika. Pa pustimo to reč, kaj nam mar, da jej je vse dobro teknilo, saj kuharici se sme tudi kaj privoščiti, ker je ona večkrat glavna oseba pri hiši, zlasti tam, kjer manjka gospodinje. Marjani je bilo toraj znati, da jej nikakor ne manjka materijalne podpore, po kterej nekteri ljudje tolikokrat tožijo. Njeno obličje je bilo okroglo in rudeče, kot pireh, majhine oči so bile čisto zalite, da jih je bilo komaj najti, tem veča pa so bila usta, skozkteraje vedno švigal urni jeziček, ki še takrat ni imel pokoja, kedar je Marjana molčala, temne je vedno skakal iz enega kota v druzega in se včasih tudi pokazal skoz škrbaste robe1 na beli dan. Čeravno se pri Marjani nikakor ni moglo govoriti o lepoti, se je vendar rada šopirila še na stare dni, — če nam ne bodo zamerile nektere dečle, da imenujemo štirdesetletno žensko staro, — ter skušala popraviti z umetnostjo, kar jej je odrekla narava. Nosila je svilnato janko, opasan imela bel predprt z zobq
170
na kraja ter rokave vedno zavihane čez komolce, da je vsakdo lehko na prvi mah videl, da je kuharica. O zlatem prstanu na roci in grozno velicih uhanih še govorimo ne, ki so jej bengljali skoraj po ramah. Marjana je bila toraj čvrsta dečla, popolnoma sposobna za ženo kakemu bavarskemu pivarju. — Nekdaj, kakor je sama pravila, bi se bila lehko omožila, ker jo je prišel vsako leto snubit nek velik, mustačast grenadir, pa ona je raji ostala samica, nego bi se bila vdala vojaku, ki je po vsem svetu doma, ko večni Žid.
Eavno je bila Marjana opravila svoje delo, ko se je godil oni neprijazni prizor med Belinčkom in beračem.
Misle, da pride morda kak imeniten gost v hišo, kar pa se je tri redkoma zgodilo, popravi si brž lase" pod ruto, da ne bi jej štrleli ven, obriše se s predpasom, potem pa poklicavši psa grč gledat, kdo pride
Pa nakrat se jej zmrači obraz, ko zagleda mesto gosposkega človeka s cilindrom in frakom, raztrganega berača, ki je stal na z drobnim peskom posutej stezi ter prevdarjal, na ktero stran bi jo zavil.
„Bog vam daj dober večer, mati, ali kar ste že!" pozdravi jo berač ter sname klobuk iz glave.
„Kaj hočete tukaj?" zadere se kuharica nevoljno.
„Kar mi boste dali, to bom vzel; prav nič ne bom izbiral. — Ubogajme bi vas poprosil kaj, če je vaša volja, Bom pa molil za vas in vaše otroke, da bi jim Bog dal zdravje in srečo."
„Kaj vas ni sram, tako trdni ste še, pa beračite! Dalajte raji, delajte, ne pa ljudi nadlegovati!" jame ga kregati Marjana, ki ni nikogar bolj sovražila, kot berača.
„Moram beračiti, ker nimam dela, živ ne morem v zemljo."
„Le poglejte ga, sedaj bo pa še predrzen," huduje se Marjana, „koj se mi poberite!"
„No, no, mati, nič se ne jezite, če mi ne boste prostovoljno dali, šiloma vam tudi ne vzamem. Zarad tega sva vse eno prijatelja. — Ker mi že nočete nič podariti, povedali mi boste vsaj, ali ne stanuje tukaj gospod Jaroslav Platniček, stotnik v pokoju."
„Tako se imenujejo naš gospod, da, ali danes jih ni doma," zlaže se brž kuharica bojč se, da bi ta sit-než morda tudi k gospodu šel beračit, ker ta ni nič dobil.
„Že prav, mati, že; so li doma ali ne, vas nisem prašal. Lehko noč!" Rekoč odpravi se urno berač z vrta na cesto ter jo maha dalje.
Marjana gre za njim zapirat vrata, pa videti, da je zapah polomljen, jame se togotiti nad beračem ter mu dajati priimke, kolikor jih je le mogla sestaviti v naglici v svojej glavi. —
„Marjana!" pokliče jo na to stotnik.
„Že grem!" odvrne ta ter urno gre k gospodu, da bi pozvedela njegova povelja.
„Kdo pa je bil tukaj, ki si govorila ž njim?" praša na to stotnik kuharico nekako nezaupno ogledo-vaje jo.
„E kdo neki — berač, saj drugi k nam ne pride. Ta grdavž je vsa vrata polomil na vrtu, da jih sedaj še zapreti ne morem."
„ Vrata je polomil ?!" zagrmi stotnik srdito.
„Kaj pak."
„Ali si mu kaj dala?"
„Nič! spodila sem ga." —
„Prav si storila. — Sedajni čas vse berači, vse. E vojakom naj   bi  šel tak  človek, ki nima doma nič;
ondi bi zvedel, kako se po sveta kruh služi, ondi bi se kaj naučil in kaj postal, da bi mu ne bilo treba na starost z mavhami hoditi od hiše do hiše, temuč bi živel brez skrbi. Jaz tudi nisem imel nič, pa sem se trudil, dolgo trudil, pa srečo sem tudi imel zraven, in zdaj, hvala Boga! sem na trdnem." Tako je modroval Platniček še dolgo in hvalil sam sebe io svoja dela, ki jih je storil na korist državi še le, ko ga je kuharica opomnila, da se bo prehladil, če bo tako dolgo zunaj, ter ga bo zopet trgalo po nogah, vstal je s klopi in opiraje se na svojo palico počasi^ezel v hišo.
* *
*
Drugo jutro je gospod Platniček dolgo spal, kakor je bila sploh njegova navada.
Marjana je kuhala zajuterk na ognjišču in zraven pospravljala po kuhinji in mostovžu, varno stopaje, kolikor jej je dopuščala njena težka in okorna postava, da ne bi izbudila gospoda iz sladkega spanja.
Po stopnicah prihrope počasi debel mož v čednej kmečkej obleki. Bil je popolnoma podoben kakemu mesarju ali bogatemu krčmarju, kajti njegov polni, rudeči obraz je bil dovelj priča, da mož ne trpi pomanjkanja na telesnih potrebah. Bržunast oprsnik je kinčala cela vrsta debelih srebrnih gumbov, ki so bili prišiti na izrezljan škrlatast trak. Nove irhaste hlače so bile dobro nategojene, lepo opisane, še bolj ožnoran pa je bil njegov suknen pruštof, ki ga je imel ogrnjenega čez pleča.
„Dobro jutro, Marjana! bo skoraj kosilo?   Pa pri vas res ne kuhate   kosila,   temuč zajuterk, — to je po gosposko,"   pravi   možek   ter   obstane   pri   kuhinskih vratih.
„Bog daj dobro jutro, oče župan, pa ste zgodnji danes," odvrne kuharica z vso ljubeznivostjo, ki jo je mogla spraviti na dan.
„Zgodaj ? saj bo že devet!"
„Tako pozno že!" čudi se Marjana.  —
„Kaj pa gospod, so doma?"
„Še'spe."          '
„A takisto. Ce spe, jih pa le pustimo, bom pa raji počakal nekoliko." Rekoč se vsede župan na ognjišče k Marjani in jameta se prav po domače pogovarjati zdaj o tej, zdaj o onej reči, kar jima je ravno prišlo na mar.
Župan Miklavž Škrbec je bil edini v vasi, kterega je doletela velika čast, da je smel, kcdar je hotel in utegnil, priti k Platničku v vas ter sta se skopaj prav po domače pomenila ; sicer Brloški posestnik ni nikogar rad videl izmed kmetov, razun če je koga potreboval pri delu. Da je bil ravno župan tako srečen prikupiti se stotniku, bilo je najbolj vzrok to, ker je bil župan precej premožen, stotnik Platniček pa ni nikogar bolj črtil na svetu, nego siromaka, Denar stori moža, to je že star pregovor, in kdor je bogat, se mu povsod uklanjajo, če bi bil ne vem kako neveden in zabit človek- To se je uresničilo tudi pri našem županu Miklavžu Skrbecu, ki ni ravno Salomonove modrosti podedoval, pa je bil vendar župan v vasi — tedaj prva oseba med vaščani. čeravno njegovo županovanje sosedom ni trohice koristilo, so ga vendar vsi volili enoglasno, ker je bil skoraj vsakteri njegov dolžnik ter se je bal se mu zameriti. —
Zupan in Marjana sta bila na ognjišča sede že vso starino in novino pretresla ter prišla že naposled do kurje reje in jajčine cene,   kar je bila za kuharico
171
poglavitna reč, — ko se nekoliko odprd sobine duri in razmršena Platničkova glava se prikaže ven.
Župan plane kviško, kot bi ga bila vgriznila pi-sanka, sname klubuk z glave ter se globoko prikloni rekoč: „Dobro jutro, gospod stotnik! ste že tudi na nogah ?"
„Bog daj dobro jutro !" odvrne stotnik pokašljevaje, „zakaj pa noter ne prideš ?"
„ Nisem hotel gospoda buditi, sem pa raji počakal. Zjutraj se dobro spi, ko je hladno, jaz tudi včasih nekoliko dalej poležim, če nimam posebnih opravil."
.Ti, Marjana, napravi^ skorej zajuterk," veli potem stotnik kuharici, „midva. Skrbeč, pa pojdiva ta čas v sobo, boš kaj novega povedal." —
Platničkova soba sicer ni bila ravno krasno in bogato opravljena, kakor je navada pri premožnih lehko-živcih, ki nimajo za Boga druzega opravila na svetu, nego pohajati, se lepotičiti ter si izmišljevati vedno novih reči, da bi jih drugi, njim enaki, občudovali; Platničku so bila že zdavnej potekla leta, ko so ga rakove reči mikale, sedaj je le skrbel, da bi si odpočil in sicer prav dobro odpočil po prestanem trudu.
Župan, ki ni poznal gosposkih šeg, vsede se ne čakaje stotnikove ponudbe, na prvi stol, ki mu je bil pri rokah, Platniček pa primakne svoj naslonjač, ki je bil na kolescih, k mizi, ravno županu nasproti, prižge svojo turško pipo, potem pa ponudi še svojemu tovaršu dolgo smodko, ktero ta mesto v usta, v žep vtakne, rekoč, da jo bo pušil v nedeljo, ko pojde k maši, da bo bolj „nobel."                             (Dalje prihodnjič.)
Boj na kosovem polju.
(Prosto po Talvj-u predelal F. S. Pire.)
Kosovo je tisto ime, ki prešine slehernemu sinu hrabre Srbije kosti in mozek, kajti na kosovem je pokopana slava nekdaj tako krepkega carstva srbskega; na kosovem polju spijo junaški preddedje zatiranega in v železne spone toliko let vkovanega naroda.
Naj v kratkem popišem boj na kosovem polju. Videli bomo, kako sebičnost rodi neslogo, nesloga — pogin.
Zadnji srbski car je bil Lazar. Nastopil je vlado 1376. leta. Kronan je bil slovesno vpričo patrijarha srbskega in poslancev carigraških. Slavno in svitlo je caroval car Lazar na slavnem prestolu slavnih prednikov. Pa sijajni dnovi so kmalo minuli, nastopili so dnovi skrbni in nemili. Črni, hudourni oblači se privlečejo nad lepo Srbijo.
Tuimi sultan Murad L, grozen in ljut, kakor krvoželjni tiger, se bliža se svojo nebrojno, bezpašno vojsko, grozeč poteptati sv. križ, pokončati ime kristjan-sko, spremenili vv pustino cveteče dežele — zatreti omiko evropsko. Že je podjarmil narod bolgarski, in zdaj se napoti nad narod srbski.
Car Lazar zapazivši silno nevarnost pošle k Madja-rom, pošle h knezu bosniškemu prosit pomoči, pa je ne dobi, med tem Turkom vedno bojne čete prihajajo in se jim družijo. Osoda se je kasneje grozno maščevala nad sebičnimi sosedi; tudi oni so zapadli polomescu, tudi oni so postali in so deloma še, robi turške oholosti.
Da   bi  sramoto  veri Kristosovi  in mili domovini
odvrnil, pošle car Lazar še enkrat poslance do pravoslavnih knezov, da bi mu pristopili in pomagali se bojevati proti krutemu dušmanu. In res, tabert ni bilo zastonj. Sorodni bolgarski, albanski in tesaloniški zavezniki mu sporočč, da se hočejo ž njim zediniti in otresti turški jarem. Z upanjem in pogumom je navdušilo to sporočilo čara Lazarja. Že je v duhu radosten gledal kristijanske pokrajine oprostene oholega sovražnika, že je videl Turka ponižanega, premaganega, izti ranega iz balkanskega polotoka; videl je sv. vero oteto, povzdig-njen sv. Križ. Pa, žalibog! v vojno kristijansko vrine se pogubljiva nesloga.
Najveljavnejša poveljnika srbske vojske sta bila Vuk Brankovič in Miloš Obilic, zeta čara Lazarja
Vuk Brankovič je bil najmogočnejši knez cele carovine, kajti bil je visocega rodu in carjev namestnik v več pokrajinah. Miloš Obilic pa je bil bornih starisev sin, ali hrabri čini so ga bili povzdignili visoko in pridobili mu carjevo hčer za soprugo.
Med tema junakoma nastane osodepolno razprtje, po kterem propade starodavna Srbija.
Vzrok razprtja pa je bil tale. Vukasova, sopruga Miloševa, hvali pogum svojega moža; njena sestra Milica pa slavi hrabrost Vuka, sopruga svojega. Beseda da besedo. Milica zasramuje Miloša, Vukasova se razto-goti in cmokne sestro po licu. Od jeze ihtč se gre Milica k soprugu, da mu pove in razodene razžaljenje in zaničevanje, ki ji je došlo po sestri.
Vuk pokliče Miloša na dvoboj, — naj si bo, da osveti razžaljeno soprugo, naj si bo, da mu je častila-komno in zavidljivo srce tako veljevalo. Nerad je car Lazar dovolil v dvoboj. Izid je bil sramoten za Vuka, kajti Miloš ga je premagal in vrgel raz konja, pa vendar nič poškodoval.
Te sramote Vuk ne more prenašati. Sklene maščevati se, in ker druge prilike ne najde, črni Miloša pri čaru, da mu ni zvest, da je v skrivni zvezi s Turci, da je izdajalec očetnjave. Tako je vrlega Miloša pri čaru oskrunil hinavec, ki je sam v zlobnem srcu nosil in gojil naklep izdajstva.
Med tem si zmiraj bolj bližate srbska in turška vojna. V južni Srbiji, na kosovem polju, na široci planjavi se postavite druga drugi nasproti, pripravljene za krvavi boj. Da bi se prepričal, je li Miloš zvest ali ne, povabi car Lazar zvečer pred bitvo svoje vojskovodje na večerjo. Ko so bili dobre volje, prime Lazar za ča-šico in proti Milošu se obrnivši, napije mu rekoč: „Tebi napijem Miloš Obilic! čeravno me boš v jutrajšnji bitvi sultanu izdal."
Milošu so te nepričakovane besede srce razdvojile. Ves osupnen skoči, zgrabi za kozarec, in opravičevaje se zoper sumljivo mnenje, priseza čaru pri vsem, kar mu je sveto in drago, da mu hoče jutri pokazati, da je zvest svojemu gospodu in čaru, zvest domovini, zvest .sv. veri.
Drzna misel mu pride, naznani jo samo svojima junaškima prijatloma Milanu Toplici in Ivanu Kosančiču. Vsi so enih misli, vsi brezmerno pogumni. Drugi dan za rano napotijo se trije junaci v turški tabor, da bi umorili poveljnika Murad-a in tako sovražno vojno pripravili v nered in zmotnjavo. Pa ravno to, da je Miloš tako na tihem zapustil srbski tabor, rodilo je slab sad. Mislili so car in drugi, da je Miloš res izdajalec, da je gola resnica, kar je rekel Vuk Brankovič. Zato nastanejo homatije v vojni srbski in ni jih manjkalo tacih, kteri so čaru svetovali, da naj sedobrovoljno poda Tur-
172
kom. Ali car Lazar je bil družili misli. Pogumno, kakor se spodobi čaru slavne Srbske, nagovori vojno, ter jo tako vplameni, da se z besnim pogumom in z neo-magljivim zaupanjem vzdigne proti krvoločnim dušmanom.
Med tem pride junak Miloš se svojima pajdašema v turški tabor. Tu naznani po navadnem običaju, da v miru pride k Muradu. Se v6, da je bil Turkom zavoljo svoje slave prav ljub begunec — kakor so mislili. Precej ga peljejo v sultanov šotor. Noter stopivši, se Miloš globoko prikloni, poklekne in stori, kakor da bi hotel sultanu roko poljubiti, pa naglo kakor blisk izvleče skrito bodalo ter ga porine Muradu v prsi. Sultan strašno zarujove in se zvrne. Zdaj planejo na Miloša okoli stoječi Turčini. Miloš hoteč se rešiti, skoči iz šotora in mnogo jih pobije, preden sam ranjen onemaga in pade. Sultan je še nekoliko časa živel, še povelja dajal, še k smrti obsodil čara Lazarja.
Pa preden se je v srbskem taboru razglasilo, da je sultan Murad umorjen, je izdajalec Vuk»z oddelkom, kteremu je zapovedoval, k sovražniku prestopil.
Najpogumnejši se je bojeval oddelek, kteremu je bil poveljnik sam car Lazar. Že so se jeli Turci nazaj pomikati, že se je zmaga nagnila na stran srbsko, pa kričanje poveljnikov: „Maščujte smrt vašega gospoda !" je Turke zopet navdušilo. Vendar Srbi ne zgubč poguma in srčnosti, dokler vidijo svitlega čara v prvi vrsti se bojevati. K nesreči obnemore konj Lazarjev — in ko hoče druzega zasesti, ga njegovi izgreše. Malo potem vidijo Turke Lazarjevega belca čez bojišče peljati. Mislili so, da je car umorjen in spustijo se v beg. Lazar se zopet prikaže, pa stastonj si prizadeva begajoče ustaviti in zopet vrediti. Splošna zmeča tudi njega seboj potegne in moral je nehote bežati z druzimi vred. V tej zmešanici se prekucne v prekop (rov), kjer ga sovražniki dobite in, kakor nekteri pravijo, kar na mestu ubijejo, ali, kakor spet drugi trdijo, vjamejo in pred umirajočega Murad-a peljejo, — da bi sultanu smrt se svojo smrtjo polajšal. Pravijo, da je car Lazar Miloša Obilica v šotoru sultanovem še živega našel. Miloš je neki pred čara padel in mu vse povedal in odkril. —
Turci, ki so tudi močno trpeli, niso se upali begajoče nasledovati; samo prelepo polje so na dolgo in široko okoli pomendrali, požgali in pokončali. Sultanu Muradu v spomin napravijo na koso vem polju velikansko grobljo.
Po tej nesrečni bitvi je srbsko cesarstvo hitro propadlo.
Cez 400 let je hudo žulil turški jarem viteškega Srba Pa začetka tega stoletja, ko je muzelmanska oholost do vrhunca prirasla — ni več mogel životariti hrabri srbski sin, ampak otresel je žuleči jarem nevrednega robstva, razrušil je trde spone in slavno si je pri-bojeval zaželjeno svobodo.




Slovo od jeseni.
Žalost mi srce je napolnila, Ker prerano oh! že tii je čas, Da, jesen preljuba, se ločila In odšla, prijazna, boš od nas. Vsa natora, glej, zato žaluje, Ne le meni kalno je oko, Vse v obraz te milo pogleduje In od tebe vzeti če slovo.




Še tesneje mi srce prihaja In še večo čutim pa britk6st, Ko spomin sladak mi v prsih vstaja, Ki preteklo kaže mi radost. Kolikrat oko se radovalo Tja po ravnem polji je glede, Ko se v strni polni je zibalo, Kot v viharji ziblje se morje.
Kolikrat se po domačem vrti Šetal sem veselo pevajoč, Trgal grozdje na domači trti, Pil iz sladkih jagod blago moč. Kako slastno ondi sem užival, Drevja raznoteri žlahtni sad, Menil sem, da v raji sem prebival, Sreče prave našel že zaklad.
O jesen, devica dobrotljiva, Dala si nam preveselih dnov, Tvoja polna roka ljubeznjiva Stresa po uatori vsej darov. Kamor koli se oko ozira, Krasni tvoj povsodi najde  dar, Kjer bilo ni tebe, tam vse hira, To posebno vbogi zna ratar.


Kako vselej kmet te pričakuje, Teb e že naprej se veseli, Dobro ve, kdo pot in trud plačuje, Da, jesen bogata, ta si ti. Ti napolniš z žitom mu hramove, Spolniš up, ki ga je prej imel, Da tako za neprijetne dnove Lehko dobro se bo preskrbel.
Saj prekmalu tii bo ostra zima In pokaže nam nemil obraz, Ki ničesa nikdar s sabo nima, Kakor mrzli led in hudi mraz. Vse, jesen oj blažena, te hvali, Vse prisrčno ljubi te tako, Vse smehlja se ti devici zali, Ki razsiplje krog darov polno.
Glej, otožen lovec tam zeleni Hodi tih po gozdu zadnjič zdaj, Vidi, radosti neizrečeni, Konec lovu je, minul mu raj; Ker prezgodaj že sedaj pustila Ti premila bodeš ga jesen, Koliko mu ur si podelila, Ki ne plača jih denar noben.
Kdo naštel bi zlatih ur premnogih,
Ko je čvrst ko riba in vesel
Stikal po ravninah, hribih, logih,
In pri sebi sultana imel,
Ki mu je za skočnimi srnami
In za zajci urnimi sledil,
Da prinesel mnogokrat na rami
Plena je domov obilo bil?
Kdaj' oj bode se nazaj vrnilo Srčno sladko mu veselje spet, Kako bi srce mu ne solzilo, Ker slovo od tebe zdaj gre vzet! Ko obraz svoj ti od nas obrneš, Izbeži takoj mu vsa radost, In dokler se ti spet ne povrneš, Težka ne izgine mu britkost.
Tam na griči, kjer še zadnjič pase
Ceda se raztresena mirno,
Več pastir prijazno ne smehlja se,
Več ne vriska, žvižga si ljubd;
Žalostno le. čuj, sedaj prepeva
Tožnega pobitega srca,
Da dolina votlo krog odmeva,
Ker le tebi to v slovo velja.




173
Ti, jesen, dajala Hi najslaje In nedolžno mu veselje prej, Ko si sladkih jagod bral igraje, Trgal lešnikov je s polnili vej, Kterih ko nalašč tako bogato Naložila si mu po grmeli, Izpolnila upanje mu zlato, Ktero je gojil poprejšnjih dneh.
Torej tožnega sedaj je lica, Ker jesen mu ljuba boš odšla, Saj, ko ti odideš dobrotnica, Radost sladka mu izgine vsa. Drobne tiče še poj 6 ti hvalo, Ker si preživila čas je svoj, Tam krdelo se jih vkup je zbralo, Da se tožne poslove s teboj.
čuj, jesčn, kako premilo poje Tam krilatih pevcev zbor glasan, Zadnje dari pesmi tebi svoje In poslavlja se od tebe zbran, Prej ko daleč odleti on tudi Čez morje široko tja drugam, Kjer ne vmakne pomlad zimi hudi Nikdar se, gorko je vedno tam.
Rože pozne, glej, kako otožne Krone zdaj odpirajo lepe, Kot bi poslavljale se pobožne, Hotle dati hvale ti dolžnš ; Saj ves kras, ki ti si jim ga dala, Zima jim nemila vzela bo, Morda ktera še celo zazpala Vekomaj pod mrzlo bo zemljo.
O jesen, blaguje te bučela,
Polno ima satovje strdi,
Zdaj brez skrbi v panji bo vesela
čakala, da zopet izleti.
Tamkaj še pred panjem so se zbrale,
čuj, kako živalice šume,
Glej jih, s tem one bi tebi dale
Hvalo in slovo sedaj rade.
Celo potok, čuj, šumlja ob bregu, Vendar žalosten je šum njegov, Glej, valovi le v počasnem begu Zadnjič tužno-milih so glasov; Govor to šumljanje je njegovo, Tožen je, ker greš jesen od nas, S tem slovo od tebe zdaj gotovo Jemlje, ti daruje zadnji glas.




Kako vil se prej je po livadi, Kako se ljubo naprot smehljal, Dokler moč dobival vir je mladi Od tebe, jesen, je čvrst ostal. Zima pa v okove ga ledene Dela bo za mrzli dolgi čas ; Ječe nikedo mu ne odklene, Vtihnil bo njegov prijeten glas.

Glej, kako tam ribe v njem gibljive Kvišku skačejo zdaj nad vodo, ~obro čutijo, da ljubeznjive,
ebe, o jesen, ločitev bo. O devica blaga, radodarna, Hrib slovo ti daje, gozd in log; Zdrava bodi, hodi dalje varna! Kliče vsa natora krog in krog.
Vse britk.6 sedaj žaluje z mano, Ker slov6 ti ljubi vse daje, Ker na duri trka že prerano Zima in spodriva mrzla te. Upanje le, da se boš vrnila, Obiskala spet naš mili kraj, To samo mi daje tolažila In britkost lajšuje mi sedaj.


O devica, zdrava mi ostani, Srečna v dom svoj idi od nas ti, In prijaznost svojo nam ohrani, Kmalu tvoj obraz naj zablišči! Novo nam pripelji spet veselje, Daj nam zopet vžiti zlatih dnov, Spolni, o jesen, nam vroče želje: Spet prinesi polno nam darovi
Ako pevca pa že grob pokrije, Ki je tvojo čast in hvalo pel, Prej ko tvoj obraz nam spet zašije, Kterega je vselej bil vesšl: Pridi, draga, pa na grob tja mladi, V kterem pevec tvoj bo tiho spal, In v spomin mu rožo na-nj zasadi, Da se duh nad njo bo radoval.
Fr.
C.
Korist  ognja.
(Spisal  Peščenikar.)
Mnogovrstne so dobrote, ki je nam deli dobrotljiva roka nebeškega Očeta. Marsikaj imamo, brez česar bi kratko in malo ne mogli živeti. Ali smo pa Boga tudi za te dobrote vselej hvaležni ? Žalibog, le prepogosto se zgodi, da nismo! Ker imamo vsega, česar potrebujemo, ne mislimo dalje, kaj imamo; Še le v potrebi se navadno prepričamo, kaj je ta ali uni dar božji. — Pa čemu bi dalje splošno premišljevali dobrote stvarnikove, da bi se zbudila hvaležnost v našem srcu, saj more to storiti že premišljevanje ene same dobrote. Zberimo si torej v ta namen tisti dar, ki je nam prav za prav prvi in občno orodje ter pripomoček vseh umetnosti in vseh naših potreb. Ta neprecenljivi dar je ogenj. Kakšno korist pa imamo od ognja?
Ogenj nam razsvetljuje temo. - Premislimo, kako žalostna bi bila pač naša osoda, ko ne bi si mogli teme razsvetljevati. Kaj bi vendar počeli o dolgih zimskih večerih, ko ne bi imeli luči ? Brez dela bi morali pri miru sedeti, ali pa s strahom in nevarnostjo okoli tavati, kajti prec po solnčnem zahodu bi morala dela prenehati. Pač bi bili žalostni večeri! Ne mogli bi se rado-vati v veselih družbah dragih znancev in milih prijateljev ! Ne mogli bi si krajšati dolgih zimskih večerov z zabavnimi in podučnimi knjigami, tudi bi ne mogli pisati in ne drugih tacih del opravljati. Vsa opravila bi morali opuščati pri kterih luči potrebujemo; pač žalostno bi bilo to!
Neprecenljiva je tedaj že korist ognja od te strani, še veča dobrota je nam pa vir toplote, saj pri belem dnevi ne potrebujemo ognja za svetlobo, toplote njegove pa ne moremo nikdar pogrešati. Žalostni bi bili zimski večeri brez luči; še bolj žalostno pa bi bilo, ko bi nam ogenj ne razgreval mrzlih prebivališč. Ka-košna dobrota je po zimi gorko stanovanje, to pač vsi dobro vemo. Koliko bi tedaj trpeli starčeki, bolniki in otroci po zimi, ko bi jih gorkota ognja ne ogrevala Pa ne le slabotni, temveč tudi trdni in zdravi ljudjč bi zarad zime veliko trpeti morali, saj bi bili vsi togi mraza ter za marsikako delo nesposobni. Res vsega usmiljenja so pač vredni tisti reveži, kterim se tresejo udje hudega mraza; kako bi vendar radi dali polovico živeža za drva, da bi se ogreli! — Taki reveži bi bili mi vsi, ko bi nam ogenj gorkote ne dajal.
I
174
Ogenj pa ne greje nas samo, temveč daje nam še mnogo druge koristi. Hrana naša bi bila namreč kaj nezdrava in netečna, ko bi je ogenj prej ne prekuhoval, mečil ter vžitno pripravljal. Kje bi pač dobivali tistih reči, ki jih vsaki dan potrebujemo, ktere pa nam rokodelci in umetniki le s pomočjd ognja pripravljajo. Brez ognja bi nam ne bilo mogoče barvati oblačil, ne topiti rudnin, mečiti jih ter čistiti. Da nimamo ognja, nikakor bi si ne mngli pripravljati ne stekla, ne apna in sto in »to drugih reči. Ne smemo tudi pozabiti tistega podzemeljskega ognja, ki nam dela toplice, po kterih je že marsikdo zopet svoje zgubljeno zdravje zadobil.
Ker je nam ogenj tolikanj potreben, skrbela je previdnost božja, da ga nam zmanjkati ne more, kajti mnogo mnogo je tvarin v naravi, ki so sposobne, da ogenj goje, da morejo goreti.
Prepričali smo se iz teh vrstic, kolika dobrota je ogenj; saj zaprti bi bili nam večidel vsi zakladi narave, ko bi ga ne imeli; naše življenje bi pa bilo pusto in brez marsikakega veselja. Res da nam tudi časi ogenj škodo napravlja, a tega so si pa ljudje večidel sami krivi, ali pa zarad nehvaležnosti nas kaznuje maščevalna roka tistega, ki nam deli brez števila dobrot.
Ovčar in zmaj.
(Slovanska pravljica, posl. F. M.). (Konec.)
Ptuji človek pa pove ovčarici, da njeni mož ni spal v tamoru, ampak, da je bil neki drugej in da jima da veliko denarja, ako mu pove, kar ga bo prašal. Ovčarica se zdaj hudo razsrdi nad svojim možem, da jo je nalagal in če po vsi sili vedeti, kje da je bil. Toda neznani gospod v lepem oblačilu jo odpravi s tem domu, da ji denarja obljubi.
Komaj pa žena odide, se lepi gospod hipoma spremeni in ovčar zagleda gorskega čarovnika pred seb6. Spoznal ga je na tretjem očesu, ki ga je imel sredi <5ela. Čarovnik je bil mogočen mož. On se je lehko spremenil, kakor je hotel in kdor bi mu nasprotoval, bi ga precej spremenil v kar si bodi.
Ovčar se silno prestraši, še debeleji pot mu priteče po obrazu, kakor prej pred ženo. čarovnik ga popraša, kje da je bil in kaj da je videl ? To prašanje ovčarja še bolj pretrese. Kaj je hotel ? Bal se je one grozovite kače in prisege, triokega čarovnika pa tudi.
Ko ga pa v tretje in sicer s žugajočim glasom popraša in njegova postava, kakor se ovčarju vidi naraščati začne, — pozabi ovčar svoje obljube in pove, kje da je bil in kako da je v skalo prišel.
Dobro! pravi čarovnik, pojdi z meno in pokaži mi skalo in ono zelišče. Kaj je htel ovčar storiti — moral je iti ž njim. Ko prideta do skale utrga ovčar zelišče, ga položi na skalo in skala se odpre. Toda čarovnik ne pusti ovčarja noter iti, tudi sam ne gre, ampak vzame ene bukve in začne brati. Ovčar strahu obledi.
Kar se strese zemlja, iz skale se začuje žvižganje
in piskanje in iž nje prileze strašen zmaj, v kterega se
^ je bila stara kača spremenila. Iz gobca je švigal ogenj
pošasti  in z repom je  otepal na   desno in na levo in vsako drevo, ktero je dosegel, je presekal.
Čarovnik poda ovčarju en pas, ter mu zapove: „Vrzi mu to uzdo na vrat!" pri tem pa ne obrne oči od bukev. Ovčar vzame pas, pa se zmaja zboji, še le ko mu čarovnik v drugo in tretje zapovč, se mu približa. Pa gorje mu ! — Zmaj se obrne za njim in preden se ovčar zave, je že sedel zmaju na hrbtu, ki ga je nesel čez gore. Ob enem je tudi nastala gosta tema, samo ogenj, ki ga je zmaj bruhal iz sebe, razsvetljeval jima je pot. Zemlja se je stresla in kamenje se je valilo s hriba navzdol. Srdito je zmaj otepal z repom na obe strani in vsaka jelka ali pa bukev, ktero je zadel, se je prelomila, kakor šibka vejica! tudi je lil toliko vode na zemljo, da je teklo po vseh dolinah, kakor reka Donova. To je bilo strašno, ovčar ni vedel ali je živ, ali je mrtev.
Sčasoma se je vendar izkadila zmajeva jeza — z repom ni več otepal in tudi vode in ognja ni več brizgal iz sebe. — Ovčar se zave in misli, kako bi raz zmaja prišel. Pa zdaj še ni bilo zadosti; zmaj ga je tel še bolj kaznovati. Polagoma se dviga čedalje više in više nad najvisokeje gore tako, da so se ovčarju videli najviši snežniki kakor mravljišča in potem še više; še le ko ovčar ne vidi druzega, kakor solnce, zvezde in oblake, zmaj z ovčarjem v zraku obvisi.
„Moj Bog, kaj mi je zdaj tukaj v zraku visečemu začeti ? Ako poskočim doli, se ubijem, v nebo pa tudi ne morem zleteti", zdihuje ovčar in bridko zajoka. „Zmaj, mogočni gospod, usmilite se me!" je prosil zmaja, „zletite spet na zemljo, nikdar vas ne bom žalil." Kamen se bi bil usmilil bornega ovčarja, zmaj pa sopihaje počiva in se ne gane.
Kar^ zasliši ovčar škrjančeka žvrgoleti. Zelo se zveseli. Skrjanček se približa če dalje bolj in ko prileti nad njegovo glavo, ga prosi ovčar: „ Skrjanček, božji tiček, prosim te, zleti k nebeškemu očetu in potoži mu mojo nesrečo. Povej mu, da ga jaz prosim pomoči."
Skrjanček zleti k nebeškemu očetu in mu sporoči ovčarjevo prošnjo. Nebeški oče se ga usmili, zapiše nekaj z zlatimi črkami na brezovo pero, ga da škrjancu v kljun in mu zapove, da naj ga zmaju na glavo položi.
Skrjanček odleti v zrak, spusti z zlatom pisano brezovo peresce zmaju na glavo in v tem trenutku splava zmaj z ovčarjem na zemljo.
Ko se ovčar spet zavč, stoji pri svoji koči, vidi svojega psa Dunaja, ki mu ovce vrača in pravljica se poslovi.
Povabljeni gost.   f
(Iz španskega, posl. J. Parapat.)
Bila sta svoje dni dva brata: eden reven, drugi bogat. Revni brat je večkrat bogatega prosil, naj mu pomaga. Enkrat pa je bil bogati brat zategadel nevoljen in ker je bil grd skopuh in ni rad dajal, vrgel je jezen nekaj malega bratu pred noge. Ta ga pohlevno pobere in izroči ženi rekoč: „Na ta-le denar, zadnjikrat sem brata prosil za-nj. Nakupi potrebnih reči in napravi majhino kosilce. Ker bode to morebiti poslednje kosilo, hočem Jezusa Nazarenskega v gostje povabiti."
175
In šel je v cerkev, pokleknil pred križem in molil: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo ubogo streho, vendar te povabim, da me s svojo pričujočnostjo razveseliš in osrečiš. Res, da ti morem le z malim postreči, ali kdor malo rad daje, ponujal bi tudi več, ko bi imel."
Kristus migne z glavo v znamenje, da ga je uslišal. Siromak veselja ni mogel govoriti, kar jokal je, ko se je vračal domu. Ženi svoji samo to le reče: „Jezus, moj sladki Jezus pride v borno najino hišo! Pripravi in osnaži jo, kar le moreš!"
Žena stori tudi to, kar vč in zna. Malo pred pol-dnevom potrka nekdo na duri. Berač je, miloščine prosi in res potreben je pomoči. „Sama nimam ničesa", pravi dobra žena, „ali stoj, kosilce naše je ravno skuhano, naj dam svoj del temu siromaku." Vreze kos kruha, zajeme skledico gorke juhe in da beraču. Ta pojč, blagoslovi hišo in odide
Mož vedno čaka in čaka s kosilom, poldan je že davno minul, Jezusa Nazarenskega pa le ni. Napoti se toraj v drugič v cerkev in gospoda opomni storjene obljube. »Saj sera bil že v tvoji hiši", odgovori Jezus, „dobro ste me sprejeli, — dali ste mi jesti in blagoslovil sem hišo."
Kako veselega srca jo krene ubogi proti domu, kjer ženi vse naznani, kar mu je Gospod povedal! In res, odsihmal je bil blagoslov Božji pri hiši, vse je teknilo; česar sta se lotila, vse se je jima posrečilo.
Nju nevošljiva svakinja pa je koprnela izvedeti, od kod ta nagla sreča. Gre toraj k njima, hinavsko ju blagruje zavoljo sreče in slednjič vpraša, kako da sta tako hitro bogata in srečna postala ? Dobra človeka nič slabega ne slutita in mislita, toraj jej povesta, da sta Jezusa Nazarenskega v gostije povabila, da je usmiljeni Gospod res prišel pod njemo streho in jo blagoslovil.
Ko svakinja ve, kar je hotela izvedeti, naznani to možu. Kmalo je bila včlika gostija pripravljena in potem je šel mož tudi v cerkev Jezusa vabit. Ta mu ni odrekel, ker nikomur ne odreka. Ko ga tedaj pričakujeta, pride berač in prosi vbogajime. Nič mu ne dasta in ko ne odjenja prositi, zagrabi žena krepelj in tako mahne beraču po glavi, da ga rani.  Sedaj je berač zbežal.
Zastonj čakata na Gospoda. Mož se tedaj še enkrat napoti v cerkev; poklekne pred razpelom in sedaj zapazi, da ima Jezus eno raDO večna glavi. „Gospod,u nagovori ga mož, „aliminisi obljubil, da prideš v mojo hišo ?" „Saj sem bil v njej," odgovori Gospod „ali niste me hoteli sprejeti, zapodili in ranili ste me." To slišati je postal mož žalosten. Ko pride do svoje hiše, najde same razvaline: ogenj je nastal in vsa hiša je do tal zgorela.
Gospodarske drobtine.
Kako se morajo limone spraviti. Nasadi je
v sol tako, da se druga druge ne dotika. Ako je ne moreš imeti v soli, deni je v suh pesek, v pepel ali v pleve. Dobro je tudi, ako se jamica, kjer je bil pecelj, zamaže z voskom, da ne more zrak do notranjega, in da ne začno gnjiti.
Dobro je tudi limone pokladati v ječmenovo ali proseno slamo.
Kako se  grozdje dolgo frišno ohrani.   V
nerazpokan sod potresi na dno suhega presejanega pepela ali pa v peči posušenih otrobov, na to položi čisto otrebljene in zdrave grozde tako, da se bodo dotikali med seboj. Grozde spet potreseš s pepelom ali z otrobi, naložiš spet nasad grozdja, in tako zaporedoma naprej. Sod se mora potem dobro zapreti, da zrak ne more do grozdja. Ako si tako ravnal, bodeš čez osem, tudi deset mesecev imel dobro frišno grozdje. Predno ga daš na mizo, odreži malo peclja, in ga vtakni v kapico z vinom, da se malo napije. Za belo grozdje vzemi belega, za črno pa črnega vina. — Drug način: Na Laškem delajo tako. V leseno škatljo naložč otrebljenega in zdravega grozdja, med grozde pa pokladajo breskovega ljstja. Škatlja se postavi v suho in zračno izbo. — Se en način: Odreži trto z grozdjem in vtakni jo z odrezanim koncem v posodo z vodo, ktere pa ni treba ponavljati. Trta se postavi v izbo, kjer nobeden ne stanuje, in grozdje ne trpi škode, ako bi tudi voda v posodi zmrznila.
Zastavice.
53.  Jaz vem za grad, ki je poln grbastih bab, kaj je to?
54.  Noter gre brez kože, ven pride pa s kožo , kaj je to ?
55.  Zeleno je ko kuščar, kuščar ni; grenko ko pelin, pelin ni; trdo ko kamen, kamen ni, pa vendar ljudje radi jedo, kaj je to ?
56.  Kako se z belo kredo črno zapiše ?
Vganjka zastavic v 21. listu: 50. Bili so trije, namreč: oče, sin in sinov sin; — 51. Sest in trideset; — 52- Vola je kupil enega, krav devet in koštrunov devet deset.
Ogled po svetu.
Avstrijsko - osrmkn država. Ko smo zadnji list razposlali, nismo še natanjko vedeli, kako stoji z grofom B e u s t o m; danes je njegova osoda že davno odločena. Mož, ki je Hohenwartha podkopal, padel je tudi sam. Mi nikakor nočemo tajiti, da se njegovega padca veselimo. Svojo veljavno besedo je on zmeraj proti nam Slavjanom rabil in sam izrekel, da hoče „Slovane na zid pritisniti." Kaj je bil prav za prav glavni vzrok, da je moral odstopiti, to je še tajnost najviših krogov. Kaj je bil Beust nemški centralističnej stranki, razvidi se iz tega, da vsi listi te stranke so se močno hudovali nad tem, da je Nj. Veličanstvo cesar njih ljubljenca poslovil. Zgubila je ta stranka ž njim močno naslonbo. Kakor se govori, pride Beust zdaj za poslanca v London. — Beustov naslednik kot minister zunajnih zadev in cesarjeve hiše je postal dosedanji ogerski minister Andrassv. Kako bo ta postopal, ne more se še določno razsoditi, pa razmere kažejo, da tudi od njega Slovani in federalisti nimajo nič veselega pričakovati. On bo baje kolikor toliko posnemal svojega prednika Beusta-— Novi ministri namesto Hohenwartha in njegovih tovaršev še
176
3jmoizvoljeni. Dolgo se jepogovarjalo s Kellerspergompabrez vspeha. Njegov načrt o prihodnjem vladanji menda Andrassy-u ni bil po godu in tako se je dalje pogovarjanje ž njim pretrgalo. Zdaj je poklican na Dunaj knez Adolf Auersperg in dunajski časniki trdijo, da se bo njemu naročilo, naj novo ministerstvo sestavi. On sliši tudi k tisti stranki, ki je že pod Giskrom pokazala, da ne zna nad Avstrijo vladati. Kakor se čuje, bode nova ustavo-vema vlada tiste deželne zbore razpustila, ki niso njene ustavo-verne vere. Med temi se imenuje: moravski, gornje-avstrijski in kranjski. Poljake hočejo s tem za se dobiti, da sprejamejo njih resolucijo in jih odtrgajo od Cislajtanije, kjer si mislijo potem Čehe in Slovence lahkeje premagati.
Na Češkem je začasno ministerstvo direktne volitve za državni zbor razpisalo, ki se imajo izvršiti do srede decembra. Pa s tem si dobijo samo malo peščico nemških ustavovercev v državni zbor, ki se bo še pred koncem t. 1. sklical, da za prihodnje leto pobiranje davkov dovoli. — Veliko mest in občin na Češkem je imenovalo Hohenwartha, Schafle-ta, Jirečeka in Ha-bietineka za častne ude ter se jim zahvalilo za obilne zasluge.
V Lvovu na Polskem se je kolera pričela.
Francosko. Na Francoskem hoče prvosednik Thiers končno republiko ustanoviti. Do sedaj se on nobene stranke ni prav oklenil, pa piše se, da se bo zanaprej na republikansko stranko naslanjal.
Na Španskem hodi tudi tako hudo za ministre, kakor pri nas. Eni gredo za drugimi rakom žvižgat. Kavno sedaj je zopet nastala kriza.
Turško. Kolera v Carigradu še razsaja in pomori mnogo ljudi.
Družba sv. Mohora.
Dne 18. novembra se je vršila VII. letošnja seja družbi-nega odbora. Pričujoči so bili razen dveh vsi odborniki. Poglavitni dogovori, pomenki in sklepi so bili:
1.  Glavni in izložbeni odbor prve hrvatske učiteljske skup-čtine je poklonil odboru krasno priznanico, „ovim se očituje, da si. društvu sv. Mohora u Celovcu pohvalno priznanje natom, štosejena izložbi prve obče hrvatske učiteljske skupštine u Zagrebu odlikovalo svojom liepom ijeftinom nakladom  pučkih spisa."
Dotična spomenica se po odborovem sklepu shrani v sobani družbine tiskarnice.
2.  G. odb ornik Š e r v i c e 1 j naznani pismeno, da stopi iz odseka sa uredbo tiskarnice in ob enem iz družbinega odbora; mesto njega je bil enoglasno voljen v družbin odbor Andrej Biser, stolni kaplan in urednik Besednikov, v odsek za opravila tiskarnice pa g. prof. Andrej Einspieler.
3.  Tajnik poroča o razpošiljatvi letošnjih družbinih knjig in povdarja, da se je proti prejšnim letom zelo zakasnila. Ravno letos je bil odbor teh misli, da je pravo zadel s tem, da je po svojem sklepu dne 21. januarja razdelil razpošiljatev med Celovec in Ljubljano. Nadejal se je, da bodo po tem potu poverjeniki in Bdi prej in ceneje dobivali knjige v roke. Le zarad tega je bilo naročeno bukvovezu E. Hohn-u v Ljubljani, naj veže in razpošlje bukve udom po Ljubljanski, Goriški, Tržaški, Istrsko-Koperški škofiji in dekanijam Lavantinske škofije, ki so bliže Ljubljani nego Celovcu; iz Celovca pa bi se razpošiljale knjige po Krški škofiji in vsem družbenikom, ki so bliži Celovcu nego Ljubljani. V Celovcu se je vršila razpošiljatev tudi poredoma in hrez pomude. Pričela se je 21. avgusta in končala 31.; tedaj v desetih dnevih so bile knjige doposlane 3147 udom. G. Hohn pa žalibog niti z vezanjem niti z odpravljanjem ni dotegnil. Razpo-
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrei
slal je knjige 14.248 udom — k temu potreboval celih treh mescev; kajti pričel je razpošiljatev 11. avgusta in vkljub vsemu priganjanju končal še le 14. novembra. Družbin odbor jako obžaluje to nerednost, ki je posameznim poverjenikom in udom na-kopavala mnogo skrbi, sitnosti in stroškov. V prihodnje pa bode vse ložeje; ker bodo vse družbine knjige tiskane v lastnej druž-binej tiskarnici, bode tudi mogoče, jih sproti vezati in razposlati o pravem času. To bode odboru pred vsem mar.
4.  O tiskarnici naj dostavimo, da so 21. t. m. iz slavne Siglnove fabrike došli tudi naročeni stroji; tiskarnicabodete dni tedaj tehnično popolnoma uravnana in prične s prihodnjim tednom svoje delovanje. Prva knjiga, ki gre v natis, je Kočevarjevo narodnogospodarsko delo: „Kupčija in obrtnija — denar in blago," od ktere je stavljenih že 6 pol. Ob enem pride na vrsto: ^Kristusovo življenje" IV. snopič, od kterega se stavi 5. pola.
Z novim letom prevzame tiskarnica tudi natis ^Besednika" in ^Slovenskega Prijatla." Njena glavna naloga je sicer ta, da zadostuje pred vsem potrebam družbe sv. Mohora; vendar je oskrbljena s tiskarnim blagom tako bogato in obilno, da precej ustreza vsakemu, bodi si kteremu koli naročilu. Zato prosimo in vabimo vse rodoljube, naj družbino tiskarnico priporočajo vsem, ki kacih tiskovin potrebujejo, n. pr. duhovnim uradom, biljež-nikom, lastnikom časnikov, pisateljem, srenjskim predstojnikom, trgovcem i. t. d.   Vsem bode vstregla, kar  delo  in ceno zadeva.
5.  Obrok razpisa družbinih daril za leto 1872 poteče koncem mesca novembra; opomnimo g. pisatelje, naj v ta namen pripravljene rokopise gotovo in frank o pošljejo družbinemu tajniku do 1. decembra. Svoje ime z natančno adreso naj priložijo v zapečatenem listu in kratko naznanijo, kaj z rokopisom, če ga družba ne prevzame.
Dobodki za Jaoežičevo ustanovitev.
Prenesek iz 14. lista    1236 gl. 34 kr.
497  J. Somer, kaplan v Šmihelu......         3   „   — „
498  M. Šos, delalec v Krumnusbaum-u .   .   .            —   „  20 „
vkup   .    1239 gl. 54 kr, Grobni spominek je veljal vskupno.....      430  „    8 „
Ostane tedaj za ustanovitev........      809 gl. 46 kr.
ki so v celovškej hranilnici obrestonosno naloženi. V Celovcu 23. novembra 1871.
Odbor.
*
_________
Žitna cena.
V Celovcu po vaganu: pšenica 6 gld. 48 kr., — rež 4 gld 50 kr., — ječmen 3 gld. 20 kr., — oves 1 gld. 93 kr., — ajda 3 gld. 17 kr., — turška 3 gld. 60 kr., — pšeno 6 gld. 8 kr.
Korzi na Dunaji 23. novembra 1871-
Kreditne akcije 307 gld.  20 kr.  Nadavekna srebro 116 gld. 75 kr. Narodno posojilo 67   „    85  „   | Napoleondori    .   .    9  „  31
Naznanilo.
Vse čast. gg. naročnike, ki nam za tekoče leto-niso še cele naročnine poslali, lepo prosimo, naj to kmalo store, ker bo leto kmalo pri kraji in morama tudi mi naše račone poravnati.   ________. ,,,      ', ».
nik: A. Biser. — Tiskar: J. in Fr. Leon.