Zabavne stvari.
Brencelj — filolog.
Nominativ: Brencelj, Genitiv: Brenceljna.
Hudo sem razdražen, da me ne dajo Slovenca veljati, zato bodem zopet zabrenčal.
Da sem dobil svojo lepo ime po brenku — breku, to mi potrdi tudi moj brat Rimljan. On ima več imen (jaz samo dve: brencelj in obad); on se veli: tabanus, oestrum, asilus. Zakaj se oestrum tudi veli „neumnost"? Gotovo zarad tega, da, kdor je „oestro percitus", to če reči, kogar jaz piknem, ta divja in pride ob um. Kogar jaz piknem, tega srbi, zato malo moralni O vid neki košček človečjega mesa imenuje: oestrum, clitoris. Vendar tudi Rimljan me je imenoval po brenku, in sicer kakor pri Pliniji berem: Bucentes, gotovo od: buccino, kar, kakor
177
mi je Varro  povedal,   toliko  pomenja kot  na „brenčal u gosti."
Prava nemščina je v Schleswig-Holsteinu domd, kar bodo potrdili slovenski vojščaki, ki so tje še nedavno po kostanj za Prusa hodili. Kjer je Ljubljana po slednji volitvi sopet čisto „nemško" mesto, ter bodo Ljubljančanje gotovo razumeli, če jim kos schles-wiške pesmice predložim, v kteri sem tudi j a z, Bren-celj, lepo poslavljen.    Glasi se pa tako-le:
Kikeriki, du grote han,
wann wiltu ut du denen g&n?
un as ik ut to denen ging,
sach ik čn grotet wunner an.
Balam leg inne weg un sung,
buku set ant Fur un spunn,
de muskatfn karrn de botter.
Fleddermus —
fagd dat hus,
de brummers haln de koi to hus,
de Flegen schull'n se melken.
Achter in de schiine.
do stunnen dre kaptine *) itd.
Tako se o meni poje vFriedrichsstadt-u v Schleswigi. **) Tam še se velim „u r d e u t s c h" : b r u m m e r.
Ljubljanski Nemci bodo težko razumeli vsako besedo te pesmi, pa saj v Ljubljani žive ne samo Slavisti, temoč tudi Germanisti, in tako jo bode njim že kdo razložil.
Nam Slovencem očitajo, da ne razumemo Cehov in Poljakov; s to pesmo spodbadam jaz Brencelj Obadovič ljubljanske nemškutarje: naj mi jo von „blatt weg" — v „ljubljanski tajč" prestavijo in v „Laibacherci", ,,Klagenfurterci" ali pa „Tagespošti" razglasijo.
Moj filolog pravi, daje moje ime: „brencelj" oblika nemškega diminutiva na: ele, li: bremsele Fiissli, koroško-nemški: oale, jajčice, in da celo naši glagoli na: lj a ti, postavimo: rezljati, škrt-ljati, so iz nemške Forme: eln (goth. il), kakoršno najdemo v besedah: wandeln, wedeln, liebeln, sudeln. Vendar tega ne morem dati veljati, ker so-glasnik I v vseh indoevropskih jezicih služi, da z Ša-fafikom govorim (časopis česk. mus. XX. ročnik, swaz. V. stran 578) za: „zdrobnelost dčni"; tako grški pv-llco — a (avoj, tudi \ivXkcuvvi, primeri še lat. sorbillo, cantillo, scribillo, focillo a sorbeo, canto, scribo itd.
Tako tudi jaz utegnem, ker sem mala živalca biti diminativum , kakor : b u t e 1 j , k 1 u s e 1 j , š t e r c e 1 j, ertelj, percelj, krempelj, cocelj (cocati, mobi-litare, agitare), kteri vsi v genitivu imajo — na. Zakaj? tega, Bogme! ne vem, kakor ni moj brat Rimljan zakaj Maro -- Maronis, Scipio — Scipionis, mucro — mu-cronis itd. namesti: Marois, mucrois itd. Ker sem cel6 slišal govoriti: „sva si dobra prijatelj na", in v ti besedi je vendar sufiks telj — t ar, tedaj mora ta oblika v duhu slovenskega jezika tičati, in ni je kje tujka. Kopica čisto-slovenskih imen, postavimo: Ta-celj, Berbungelj, Murgelj, ***) Ščukelj, Mikelj (mike, visi duhovnik paganskih Slovanov), Pikelj; ima v genitivu na, zakaj bi toraj tudi ne bi to dovoljeno bilo — Brenceljnu in Breceljnu? Mislim, da se je moja prvotna  oblika glasila:   br en celi,   in
v
*) Smence! slednja pa je cel6 po ribniaki. **)   Da  ne lažem,  citiram:   Miillenhof  „Sagen" stran 475. Mann-
hardt >'Germ- M7th.u str. 484.                          Brencelj m/p.
"*) Murgelj   pomenja  v  litevščini:   „Die  Seele   des   Abgeschie-denen-"                                                               Brencelj m/p.
da sem zavoljo blagoglasja ali pokrepčevanja, kakor tudi druge besede, ktere se končavajo na vokal, postavimo: tele, ktero dobi v genetivu t — teleta, prase, p rase ta namesti: telea, prasea, dobil med ia-n, ker moj mili brenk ni podoben oslovskemu ričanju ali riganju.
Saj tudi prijatelj, npiiiare.ib seje v pradobi glasil: prijateli, — drugače ne bi imel na konci kvake b.
Latinska prišlovica pravi, če koga v jezo spravimo „oestro aliquem concitarea, — tudi jaz sem bil razljuten, ker sem najboljši patriot v Ljubljani, da ni se mi je dala veljati narodnost slovenska. Zakaj — jaz sem „Ein Krainer, aberauch Slo vene", ne pa, kakor je neki nedavno v „Tagespošti" se zri-gal: „Ein Krainer, aberkein Slo vene."*) Le prisiljen sem postal filolog; al sedaj, ker mislim, da me nihče več nima za „sumnega ali tujca", bodem sopet zapustil filologijo **) in bodem ostal, kakor doslej — le humorist. Kdor hoče poslušati moj brenk, ta naj pride v Ljubljano, kjer se bodem sopet produciral v Viran-tovi gostilnici.                         Prespoštovanega publika
ponižni sluga Brencelj Obadovič m/p.
178