J. E. Bogomil: Na polhe! Spiš kakor polh — se kregajo pridne mamice včasih nad vami, če predolgo gledate pod kožo. Tq je prav za prav slabo spričevalo za vas — ne zamerite! Zakaj polh je res velik zaspanec. Večji del svojega življenja prespi v svojem duplu, ki pa navadno ni narejen posebno imenitno, pač pa z živili zlasti v jeseni bogato založen. Polhov dom se v navadni človeški govorici tudi imenuje luknja. Navadno spi v nji polh 6—7 mesecev v letu. 58 39 __________________________ VRTEC __________________________ PoLh zaspi skoro redno že v oktobru ali začetkom novembra in se prebudi naslednjega leta šele v aprilu. V poletnih mesecih pa živi tako bolj kakor baje Turki meseca ramazana. Tega meseca irnajo namreč Turki »veliki« post. Podnevi počivajo, ponoči pa jedo in pijejo. Polli se pa tudi med dnevom skriva, na noč pa oživi in si išče hrane. Kljub tenm pa, da je polh tak zaspanec, ga moramo vendar obsoditi kot velikega škodljivca. Na svojih pouočnih pohodih z veliko požrešnostjo tare orehe, obira sadje, lešnike, zrnje, tudi jajc se ne brani in celo mlaclim ptičkom ue prizanaša. Polh živi najrajši po bukovih in hrastovih gozdih. Tu se rode tudi njegovi mladiči. Navadno se jih poleže 5—6. Jeseni je pa polli najbolj rejeu, in takrat ga ljudje tudi piiduo pregaiijajo in love. Kako se pa to godi. nam je jako natančno popisal naš slavni pripovedovalec Josip Jurčič že kot sedmošolec v »Slov. Glasniku« leta 1864.: »Jesenska noč med slovenskimi polharji«, in nam tako to delo prihranil. Sicer si pa ta posel tudi lahko ogledate na naši sliki, ki je delo rajnkega našega slavnega slikarja Jurija Šubica. Polhovo meso je bilo zelo priljubljeno že starim Rimljanoin. Imeli so kar nalašč zato pripravljene kraje, kjer so polhe redili in mastili. No. tudi naš rod se polhovega mesa ne brani. Mogoče so vam znane tudi polhovke. To so kape, narejene oziroma sešite iz polhovih kožic. Iz teh kožic lahko spoznate tudi barvo polhovega kožuha. Včasih so ljudje take kape prav zelo nosili. Bilo je to blago poceni in trpežno. Dandanes pa ljudje rajši nosijo drago plačano, pa dosti slabše tuje blago. So pač časi, ko nam je vse domače slabovredno.