Političen
in strokovnjašk list za obrtni stan.
„Obrtnik” izhaja 8. in 24. dne vsaeega meseca in velja celo leto s pošiljanjem na dom vred 3 gld. — Za pol leta l gld. 50 kr. — Za četrt leta 76 kr. Posamične številke 15 kr. — Uredništvo in Upravništvo Preširnov trg št. 3 Naročnina in inserati sprejemajo se tudi v „Narodni Tiskarni' Gospodske ulice št. 12. — Dopisi in poročila sprejemajo se v slovenskem i nemškem jeziku. — Inserati se računajo Dstopna vrsta za Ikrat 4 kr. za večkrat ceneje.
Vabilo na naročho.
Z današnjo številko pričnemo novo četertletje „Obrtnika ‘.
Uljudno vabimo tedaj v prvi vrsti obrtnike po mestih in na deželi, v drugi vrsti pa vse prijatelje delavskih stanov in obrtniškega napredka, da si naročijo naš list in da se ga poslužujejo za inserate.
„Obrtnik* izhaja po dvakrat in sicer 8. in 24. dne vsaeega meseca v sedanji obliki in stane za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. in za četrt leta 75 kr., posamične št. 15 kr: s pošiljanjem vred. Ceno nastavili srno primeroma nizko, da bode sleherni obrtnik lehko žrtvoval majhno svoto občnim namenom.
Naročnina in inserati naj se pošiljajo uprav-ništvu „Obrtnika" Preširnov trg št. 3. Obrtnike pa prosimo, da agitujejo za svoj list!
Upravništvo ,, Obrtnika".
Za obrtniški stan.
Iz „Slovenca* št. 218. posnamemo naslednji članek:
Celo dolgo dobo nemško-liberalne vlade ni se mislilo na sredstva, s kojimi bi se dalo zaprečiti očitnemu in neprestanemu [propadanju obrtnega stanu. Godilo se je to povsem iz umljivih uzrokov, kajti lažiliberalizem hodi s kapitalom roko v roki in ni pričakovati od njega, da bi malo obrtnijo iz klešč in objetja velikega kapitala hotel oteti. Sto-prav leta 1879., ko je pri državno-zborskih volitvah zmagala avtonomistična stranka in so bili lažilibe-ralci potlačeni' v manjšino, pomišljalo se je na to, kako pomagati hudo obubožanemu obrtniškemu stanu in ga rešiti pretečega propada.
Takoj v prestolnem govoru, s kojim je Nj. veličastvo cesar otvoril dne 8. oktobra novi državni zbor, poudarja se nujna potreba, da se preustroji obrtni red, rekoč: „Preustrojitev obrtnih zakonov z ozirom na pridobljene izkušnje od izdave obrtniškega reda ima namen podpirati obrtniške koristi, osobito pa krepiti malo obrtništvo."
Te besede prouzročile so veselo gibanje mej trpko izkušenimi obrtniki. Novi državni zbor se v tej zadevi ni obotavljal in po temeljitem pretreso-vanji v ta namen sklicane enkete, v koji je bilo obilo zastopano nižjo obrtništvo, izdelala je popravljeni obrtniški red, ki je bil od cesarja potrjen iz z dnem 15. marca 1. 1883 postal je zakon.
Novi zakon pozdravili so obrtniki z velikim veseljem in zadoščenjem, kajti, dasi ni ugajal vsem željam in zahtevam, vendar je bil v obrambo poštenemu delu zoper izkoristenje. Zlasti dokaz spo sobnosti, kojo zahteva novi zakon, imel je zabraniti, da bi se ne utikali in ne rili mej obrtništvo življi, koji se nobenega poklica niso izučili, temveč samo s posredovalnim trgovanjem izpodjedajo žuljavim rokam obrtniškim zaslužek. Pasi ima ta dokaz o sposobnosti mnogo pomanjkljivosti, vendar se sovražniki obrtniški trudijo, da bi bil odstranjen. Novi obrtniški red vedno proglašajo, da je nazad-njašk, nesvobodomiseln in izdaje se za geslo : „Obrtništva treba proglasiti za svobodomiselna, zadruge in dokaz o sposobnosti se imajo odpraviti." Kam so pri tej „obrtniški svobodi" dospeli obrtniki naši, je dobro znano, in imajo torej tehten uzrok, da zmatrajo takozvane liberalce za svoje glavne nasprotnike !
Kaj čudo, da je bilo veselje obrtnikov na iz-^ davi novega zakona le kratko in da se jih zopet
Ponedeljsko pismo.
Dragi prijatelj!
Sedaj tudi jaz sprevidim, da je nehvaležnost plača sveta. Najpreje prosil si me za spisovanje podlistkov; sedaj pa opazujem, da imaš še druge podlistkarje poleg mene. Zahvali Boga, da nisi ženska; kajti ne godilo bi se Ti dobro — v taki okoliščini jaz ne bi poznal „špasa"! Ker mi pa ravno ženska na misel pride, ne morem si kaj da ne bi — seveda s silno previdnostjo, kakor to ženske zahtevajo — podrezal nekoliko v stvar, ki prihaja sicer le mej štirimi očmi v razpravo; a je vendar, kakor bodeš, dragi prijatelj, sam sprevidil, zrela tudi za javnost.
Prišlo mi je namreč „na useša", kako nekateri „možje* izgovarjajo odtegovanje od naših sej in zborovanj s tem; da se njih „boljše polovice" ne strinjajo z moškimi nazori o potrebi in nujnosti našega združevanja! Kot vestni podlistkar občutim tedaj dolžnost našim vse časti vrednim rnojstercarn uzroke in pomen naše „borbe" nekoliko pojasniti, — laskajoč sam sebi z nado, da jih preverim in pridobim za našo reč in to tembolj, ker jim boderrt v eni stvari, kakor se to spodobi, tudi pravo dal.
Mojsterce, poslušajte tedaj!
Vsi napori Vaših mož obrnjeni so na zboljšanje družbinskega stanja. Našo sedanjo bedo in revo, katero Vi najbolje poznate, zakrivili so največ
naši predniki, ki so v nemar puščali svoje stanovske dolžnosti; ki nam niso obvarovati znali najmanjše stare pravice. Mi se borimo za se, pa tudi za naše potomce; ker želimo, da bi naši sinovi in hčere častno živeli in da ne bi bili sužnji tistih, ki so si boljše zibelke izbrali. Mi nočemo biti le naklo, po katerem udriha, komur se ljubi! Kakor posestne pravice varovati in pospeševati hočemo z združenimi močmi tudi stanovske pravice za nas — in za Vas!
Za Vas! — Čeravno stojite tako nizko v socijalni veljavi mej ženami doktorjev, uradnikov, kupče-valcev i. d., katere pač brez lastnega prislužka nosijo imena in častne naslove svojih mož; — ste Vč mojsterce visoko nad njimi kajti Vaš priimek je prislužen po Vašemu lastnemu delu. Le žena rokodelca, obrtnika je edina, ki se poleg izreje svojih otrok in domačih opravkov; peča v istini z moževim poslom in poklicem; nji edini ostaja postavna pravica tudi po smrti svojega moža nadaljevati na lastno roko prejšni obrt!
Obrtnikova žena je v resnici desna roka svojega moža, in ime katerega nos' prisluži si „moj-sterca* kot pomočnica v obrtu v polni meri! Mej tem ko druge srečnejše žene ne občutijo britkosti in težav stanovskega posla njunih mož; prenašate jih Ve z Vašim možem vred, in nemogoče skorej bi nam bilo obrtovati, ko bi naše delo in skrbi ne polagali tudi na Vaše ramena!
Spoznale hote tedaj da; če se borimo za naše
poprijemlje brezupnost. Rokodelstvo trpi še vedno vsled konfekcijske trgovine, pohišnega krošnjarstva, nedostatnega konkurznega reda, dalje vsled konkurence dela po kaznilnicah, neugodnih carinskih razmer, nedostatnega zakona o znamkah in umnega negovanja domačega obrta.
Vendar bilo bi znatno pomagano obrtništvu, ko bi se doseglo, da bi se posamične določbe novega obrtniškega reda tolmačile v smislu zakonodajalčevem, t. j. da bi se pomagalo obrtnikom. Gola nezmožnost je, da bi se glasil vsak zakon tako jasno in umljivo, da bi se ne tolmačil različno: vsaj to vidimo i na onem tako velikokrat imenovanem in gotovo jasnem članu 19. osnovnih zakonov o ravnopravnosti. Novi zakon obrtniški ima namen povzdigniti obrtništvo, in umestno bi bilo da bi njegovi nejasni člani vendar zadobili avtentično veljavnost, koja bi bila obrtništvu v prospeb.
Opravičena je torej prošnja našega hudo skušanega obrtništva na cesarja, kojo je doslej podpisalo osemsto obrtnikov samo v Ljubljani, in mi samo želimo, da se zadruge in obrtniki po deželi resno in energično poprimejo te stvari ter mnogobrojno podpisujejo od „Kranjskega obrtnega društva" doposlane pole v slovenskem jeziku. Želeti je le, da bi se i oni činitelji, koji so v prvi vrsti poklicani v obrambo obrtniških koristij, trgovinske in obrtne zbornice, brigale za obrtnike in poskrbele, da mine misel, kakor bi bile nasprotne tem koristim. Da se pa tudi poslanci naši oglase in učinijo potrebne korake v pomoč in korist obrtništva slovenskega, o tem pač nihče ne dvoji.
pravice in za svojo čast, — se borimo tudi za Vaše pravice in za Vašo čast; ker ste nam enakopravne sodružnice v obrtu! Ko bili obrtniki s pomočjo svojih sodražnic vedno za to skrbeli; obvaroval bi se bil naš težavni stan mnogih britkih izkušenj. V starih časih bila je mojsterca središče rokodelskemu življenju in ravno takrat bili so tudi možje združeni v neprestano obrambo svojih pravic!
Stanovska zavednost; spolnj'-vanje stanovskih dolžnostij krepi pa tudi um in blaži sreč! Če tedaj svoje može pokarate; če se „zgubijo" kedaj čez določeno uro v kako gostilno, da za kratek čas pozabijo vsakdanje težave in skrbi, — imate prav! Če jih pa ovirate pri spolnjevanji stanovskih dolžnostij škodujete, kakor sem Vam dokazal, — same sebi in — nimate prav! Pri nas gre sploh vse na polovico kakor je to vže slavni čevljar in pesnik Hans Sachs trdil, ki je o svoji dragi ženi takole pel:
„Sie ist mein Mai und Roseuhag,
Ist oft mein Blitz und Donerschlag,
Sie ist mein Wonn nnd Augenweid,
Und oft mein Trauern nnd Herzeleid.
Meine Fran die hilft mich treulich nahren,
Thut mir auch oft das Mein verzehren,
Sie ist mein Fiirsprech’ und Evlediget,
Ist ein Ankliiger und Prediger,
Sie ist mein Tugend und mein Laster
Sie ist mein Wund und auch mein Pilaster.*
Ko bi pa kdo našel v mojemu pismu kaki
las, te prosim, dragi prijatelj, mu povedati da sem
končal svoj spis z besedo „brez zamere" !
Tvoj prijatelj x.
Manšesterstvo.
O tej stvari prinaša, kakor sem že v svojem zadnjem dopisu omenil „D. G. Z.“ z dne 19. avgusta jako poučen članek, katerega priporočamo v prevdarek onim gospodom, ki so še vedno zaljubljeni v man-šesterske ideje, članek se glasi:
Oni narodno-gospodarski nauk, kateri navadno manšestersvo imenujemo, oznanuje evangelij neomejene svobode posamičnika v gospodarskem življenji, proglaša najbrezozirnejšo sebičnost, katera teži po svojem smotru ne zmene se, če tudi tisoče druzih eksistenc pohodi in uniči, za dobro pravico, da celo za dolžnost slehernega. „Svobodna konkurenca" je gasio tega nauka, vsako sredstvo je dovoljeno, če se le ž njim more koga prehiteti v besnem tekmovanji po pridobivanji imenja. Vsako utikanje države v gospodarski razvoj se po tem nauku zametava, ker je škodljivo in brezsmiselno; absolutna svoboda obrtne produkcije, absolutna svoboda mejsebojne trgovine narodov, to je program manšesterstva.
Ne da se tajiti, da ima ta sistema neomejene gospodarske svobode velike prednosti; pospešuje produkcijo, ker sili slednjega, da napne svoje moči do skrajnosti, varčuje in brez počitka dela, pospešuje trgovino, močno spodbuja duha iznajdbe, prouzroče, da konzument dobiva blago po ceni, olajšuje osnovo novih podjetij. Poleg teh dobrih stranij ima še več slabih, in so namreč slabe posledice te sisteme tehtovitejše kakor dobre. Posledica te sisteme je, da se velika obrt preveč razvija na stroške male obrti, ter zaradi tega peša srednji stan, najboljša podpora družbinega reda. Pripravlja le dva razreda: bogatine, katerih bi bilo le malo, in na milijone nemaničev, ki bi ne mogli si toliko pridobiti, da se prežive! Ta sistema je angelj smrti, ki slika na vrata malih obrtnikov krvavo znamenje, uničenja, katerega jih more obvarovati samodržava, ki pa po nauku manšesterskem zato nema pravice. Ta sistema škoduje konsumentom, kajti na široko odpira vrata sleparskej produkciji, izdelovanju ničvrednega blaga ter kupo-valca popolnem prepušča hudobnim zvijačam izdelovalca in prodajalca. Škoduje skupnosti, ker ne brani domače obrti pred inozemstvom, ki je že bolj napredovalo, zato pa pospešuje nesolidna podjetja, katera spodkopujejo veljavo cele države ali posamičnih njenih delov v svetnej trgovini, ter kredit podjetnikov širnih pokrajin, tako da imajo skupnost in posamičniki denarno zgubo in druge škode.
Ta sistema jako otežuje eksistenco posamičniku, podjetniku in delavcu, kajti pri neomejenem proizvajanji se večkrat preveč blaga izdela in se torej ne more o pravem času in po pošteni ceni prodati, vrednost človeškej delavnej sili se vedno zmanjšuje in z delavcem dela delodajatelj, kakor mu drago. Duševna lastnina je v nevarnosti, ker mi zakonov za varstvo patentov, znamek in uzorcev, nadalje pa ta sistema lahko dovede do monopolizovanja posamičnih panog produkcije, kajti nič ne ovira snovanja pridobitnih zvez (delniških društev) z velikim kapitalom. Sistema „svobodne konkurence" tudi podkopuje moralo, vzbuja najhudobnejše instinkte, ki spe v globočini duše človeške, malopridna sebičnost, grdi duh goljufije in sleparije, ki vedno gleda, kako bi se okoristil nevednosti in priprostosti
Rokodelci in zadruge (Zunfte).
Ponatis iz matične knjige „Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih11 spisal Ivan Vrhovec, c. kr. gim. profesor. Ljubljana 1886.
(Dalje)
Prej so imele morebiti posamezna krajna ob-lastva pravico, zadružne artfkule izdajati, a že leta 1667. je bilo to prepovčdano, in cesar si je pridržal takšno pravico sam. Odslej dalje nižje gosposke zadružnih pravil cel6 potrjevati niso smele. Potrditev teh pravil pak je stala zadrugo obilo denarja; rokovičarji n. pr. so morali odšteti za cesarice Marije Terezije v to svrho ne menj kakor 300 gld.
Vsaka zadruga si je izbrala svojega, svetnika patrona. Pod njegovim varstvom je zvrševela svoja dela. Patrona padarjev in ranocelnikov sta bila sv. Kozma in sv. Damijan; žebljarjem in kovačem je patronoval sv. Eligij; mesarski patron je bil sv. Lenart; trgovski sv. Rok in sv. Boštijan. Zadružna hiša, v kateri so se shajali ljubljanski trgovci, zdi se mi, bila je hiša v sedanjih Zvezdarskih ulicah štev. 4 (sedaj gostilna „pri Preširnovem hramu"). Do te misli me vodita stara, a če ju cenimo z umetniškega stališča, ne dosti vredna kamenita kipa
svojega bližnjega, svobodno brez vseh ovir razprostira svoja krila, neomejeno izmolzovanje slabšega zdi se silnejšemu čisto naravno, da še celo ima za dolžnost, surovi materjalizem zatira vse blažje čute duše človeške, idealizem se sistematično mori, vse le gleda na dobiček, kako pridobiti denarja in blaga ter uživati veselosti življenja.
Grozne nevarnostij manšesterstva neso spoznali takoj z njegovega začetka; sprva so videli le dobre strani te sisteme, ki se je porodila v Angliji, in najbolj ugaja angleškemu narodnemu duhu; angleškim narodnogospčdarskim razmeram in posebnim interesom; in je bila naravni udarec proti poprej toliko priljubljenemu predaleč sezajočemu je-robstvu narodov s strani vladajočih. Pa ni trpelo dolgo, in se je pokazala opozicija proti tej sistemi, ki je oznanjevala boj vseh proti vsem, Posebno v Nemčiji, deželi mislecev, nravstvenosti in idejalizma, je manšesterstvo našlo kmalu goreče in močne nasprotnike. To je bilo še ob času, ko se še slabi nasledki sisteme neso prav videli, temveč so se le teoretično domnevali in prorokovali.
Ko so praktične skušnje ugovore proti man-šesterstvu popolnem potrdile, je opozicijonalno gibanje proti manšesterstvu se močno povekšalo. V Avstriji je najprej Dolenje-avstrijsko obrtno društvo začelo boj proti manšesterstvu in najlepši in najslavnejši listi v zgodovini tega društva so pač prizadevanja njegova, da se naredi konec politiki svobodne trgovine, podkopujoče domačo obrt.
Zadružno uprašanje.
m.
Vsakdo lehko sprevidi, kako moč in veljavo bi si obrtniki pridobili z osnovanjem zadrug. Res je sicer da sedaj veljavne določbe zadrugam ne dajejo mnogih pravic; sme pa to pomankanje zadržavati njih osnovo? Bodo morebiti naše pravice večje postale, če se niti onih ne poslužimo, katere imamo? Kdor se dobremu upira zategadelj, ker si še boljšega želi; ta gotovo naposled niti dobrega ne bo dobil 1 Vže tiste majhne pravice katere imajo po denašnji postavi zadruge, zadostujejo v rokah moža, ki je svoji nalogi kos, da za sodruge mnogo more storiti; vsaj pa toliko, kakor oni ki navzlic obilih pravic ne bi vedel se jih posluževati. To je enako kakor pri društvah. Najlepša pravila ne hasnejo nikomu; društvo nima navzlic najlepšim imenu nikacega pomena; če društveniki niso za kaj. Na obrtnikih leži tedaj vpliv zadrug. Če ti pod vodstvom veljavnega moža zastopajo svoje koristi, zmagali bodo in pravice, katere danes še pogrešajo, vstvarili si bodo sami!
Glavna naloga zadrug za sedaj pa obstoji v tem, da sodrugi drug druzega spoznajo; da pridejo mej sabo v občevanje; da se odpravi tista nerazumljiva mržnja; da se sodrugi celo na cesti ogibajo jeden druzega. Dokler obrtniki teh jako nepotrebnih nasprotstev ne popustimo, ne mogla bi nam koristiti zadruga, ko bi tudi imela zlata pravila, če se pa zjedinimo in si navzlic pametni in opravičeni konkurenci, — ostanemo tovariši dobro želeči drug drugemu, bode nam koristila vsaka zadruga z najmanjšimi pravicami!
Da je to istina, o tem prepriča se lehko sleherni. Vže danes, ko o zadrugah prav za prav še
sv. Roka in sv. Boštijana nad velikimi vrati, med katerima se nahaja lepa in mojstersko iztesana glava žalostne Matere božje. Veščaki trdijo, da je to delo Robbovo, ki ie vstvaril v ljubljanskih cerkvah mnogo umotvorov od marmorja. Robova hiša je bila od Čevljarskega mostu, po Starem trgu proti Šentjakopskemu mostu šestindvajseta hiša na desno. Natančneje se ne more določiti, ker ljubljanske hiše do leta 1773. niso imele številk.
V praznik zadružnega patrona so bili zavezani vsi zadružniki praznovati spomin njegov s slovesno sv. mašo in službo božjo v ti ali 6ni ljubljanski cerkvi. Najmogočneje pa se je pokazalo ljubljansko rokodelstvo sv. Telesa dan. K procesiji so morali priti vsi mojstri in vdove mojstrov, vsi pomočniki in učenci, da spremljajo sv. Rešnje Telo z zastavami in svečami. Te velike slovesne procesije so se morali udeleževati ne le ljubljanski rokodelci, ampak tudi vsi po druzih kranjskih mestih in po kmetih stanujoči, ako so spadali h kaki ljubljanski zadrugi. Da se niso mogli izgovarjati tako ali tako, vabili so jih s slovesnimi vabili; jedno tacih vabil z velikim zadružnim pečatom se je ohranilo v mestnem arhivu. Poslala ga je iz Ljubljane zadruga
le govorimo, je postalo občevanje mej obrtniki že živahneje, nego je bilo še pred par leti; ko se tovariši niti pogledali niso, in seje poskušalo napraviti celo neko razliko mej malimi obrtniki, ločivši se v rprav majhne", in „večje". Ta jako nepotrebna razlika pozablja se čedalje bolj in je ovirk za potrebno zedinjenje. Neznatna razlika v posestvu pri rokodelcih ne sme delati razporov. "Vsak je vreden zasč toliko kakor drug!
Enako pravico ima pa tudi vsak ki se je svojega rokodelstva redno izučil, do življenja in do pridobivanja. Izključnih pravic nima v to nobeden večjih kakor drugi. Mesto v mejsebojnera tekmovanji uničevati sebe in sodruga, je pač bolje združitev in skupni boj, proti onemu, ki je močnejši od obeh in kateri v neslogi nasprotujočih si bratov žanje najboljši sad!
Glavni argument nasprotnikov zadrug, in združenja sploh obstoji v trditvi, da se tudi obrtnikom, ki imajo zadruge, ne godi boljše kakor nam; da ničesa ne dosežejo i. t. d. No mi menimo da tisti ne vedo, koliko je dotična zadruga storila ali je bila kos svojemu poklicu ali ne ?
To uprašanje odločuje vse! Vzemimo le en vzgled. Na Dunaji zadruge niti prenehale niso; in vendar je istina, da so danes glavni obrti v rokah Židov ; — da večina dunajskih rokodelskih mojstrov niso druzega nego pomočniki kapitalskih podjetnikov! So li temu zadruge krive? Nikakor ne! Krivi pak so dunajski mojstri sami; ker nevarnosti, ki jim je pretila niso pravočasno spoznali; ker so sami preslepljeni desetletja plesali okolu zlatega teleta. Ko bi bili v zadrugah le polovico one eneržije preje pokazali, ki jo imajo sedaj ko jim voda teče v grla, ne dospeli bi tako daleč navzdol, kakor so! Zamujena ura, ne pride več nobena; to ne smeli bi obrtniki nikdar pozabiti; mesto da iščejo uzroke svojega propada v neveljavnosti zadrug, iščejo naj jih v lastni' nebrižnosti, in za pripomočke v zboljšanje svojega stanja ne bodo v zadregi!
0 koristi nadaljevalnih rokodelsko-obrtnih šol.
Iz govora g. Jakobi j a, z. vodje r. obrt. Sole v Gorici
Preteklo je baš jedno stoletje, ko je Rousseau izustil zlate besede: „Vse dosežete, ako vzgojite državljane; a v to bo treba poučevanja." Dan danes ga ni menda človeka, ki bi še dvojil nad koristijo javnega poučevanja; vsaj je to baš ustanovitev katera ima vzgojiti državljane bistrega uma in čvrstega telesa, in ki ima naposled nalogo ustvarjati trdne volje, blaga in pravedna srca ter stanovitne duhove.
Brž, ko so se države uverile, da je šola poglaviten faktor omike, ponaglila se je tudi naša vlada ter razglasila je novi šolski zakon in potem brzo še potrebna dotična določila, programe in ukaze, in to zategadelj, da se učilišča pomnože in se laglje obiskujo.
Obrnivši zatorej le en pogled na množino vzgo-jevalnih ustanov, ki so dnločene za ljudsko poučevanje, priznati nam je brez ugovora, da je tudi naše cesarstvo, na enakej stopinji z ostalimi omikanimi narodi. Za otroška leta napravljajo se namreč Frobelski vrtovi, odpirajo se dečkom in deklicam
padarjem v Škofjo Loko, v Kranj, v Kamnik, v Rudolfovo in v Krško.
Ta dan pak je bil za zadružnike še v drugem oziru jeden najimenitnejših v vsem letu, kajti obravnavali so tačas stvari, tičoče se vsega rokodelstva. Zbirali so se v hiši predstojnikovi („Zech-meister"), ki so ga zvali tudi očeta". V njegovi hiši je stala zadružna skrinja. Zborovanje so pričeli s tem, da je prečital „oče" ali pa „četrtnik" („Vier-telmeister") zadružne privilegije. Potem so se vršile volitve zadružnih dostojanstvenikov. V petem članku lončarskih svoboščin n. pr. čitaš: „Ker je pri vseh rokodelskih zadrugah obično, da izvolijo „očetom" jednega mojstrov, ki more gospodovati vsemu „poštenemu rokodelstvu" ('„dem gesammten ehrbaren Handvverk"), ki vč in utegne zvrševati vse rokodelske stvari tako, da se ohrani dober red in da se ravna in živi po svoboščinah, zato se v sv. Reš-njega Telesa dan po končani slnžbi božji in sicer popčludne napovedi („ansagen") zbor vsemu rokodelstvu ter se izvolita prvi in drugi „oče" z dovoljenjem vsega rokodelstva. Ko pak mine leto, predloži „oče" račune svoje in se odpove svojemu poslovanju. Zatem se ima vršiti nova volitev, pri
Objavili smo najzanimljivejši del tega govora, da priobčimo slovenskim malim obrtnikom in rokodelcem, kako velike koristi prinašajo obrtne šole, katerih neobhodno potrebo nekateri zaslepljeni rokodelci vedno še nečejo priznati. Od preprostega obrtnika zahteva se dandanes mnogo stvarij, o katerih se nekdaj rokodelstvu niti sanjalo ni. Kdor zatorej neobhodno potrebne vede zanemarja, propade v borbi za vsakdanji kruh med vedno rastočim tekmovanjem. Kolikor bolj je omikan rokodelec, toliko višjo stopinjo najde v človeškej družbi, toliko boljši mu je zaslužek. Ozirajte se zatorej, slovenski obrtniki na te dobrodelne zavode, da vas tuje tekmovanje popolnoma ne vgonobi!
„Edinost".
Dopisi.
z' Iz Ljubljane. (Obrtna nadaljevalna šola). Mnogo sitnosti in neprijetnosti prouzročuje „Obrtna nadaljevalna šola“ mojstrom, kateri so odgovorni za redni obisk učnih ur svojih učencev. Večini, rekel bi, vsakemu mojstru je na tem veliko ležeče, da njegovi učenci redno pohajajo šolo ter tako svoje učenje nadaljujejo ali pa tudi še le prično. Pa druga je z odgovornostjo. Mojster pošlje dečke v šolo, ti pa hajdi drugam. On v trdni misli, da učenci spolnujejo dolžnosti tudi zunaj svojega obrta, kodar jih mu ni moč nadzorovati pusti vse lepo v miru. Kar hkratu pa ga preseneči povabilo, da se mora priti zagovarjati radi nerednega obiska šole svojih učencev. Kaj mu je storiti ? Oblastnija mu žuga s kaznijo; dečki pa se zgovarjajo: Bili smo zaspani; bilo je tako mraz ali pa: zamudili smo. — Tukaj ima mojster, posebno oni, pri katerem dečki ne stanujejo v hiši res pravi križ.^— Bi li ne bilo moč priti v okom vsemu temu ? Pač. — Da se skoraj res ne more zahtevati od dečka 13—16 let starega, da bi po preteku 10 ali 12 ur trdega dela bil še sposoben za pouk, mi ne bode nobeden ugovarjal. Ali da bi oni, ki stanuje pol ali celo uro od šole, prišel redno ob pol 8. uri tja, če je zapustil delavnico ob pol 7. ali 7. uri. Kajti, da bi brez večerje tako mlada narava morala ostati brez slabih nasledkov, ni upati. Da ves premrazen deček v toplo zakurjeni šolski sobi zaspi, mesto da bi se učil, ni dvomiti. Vzemimo le odrastlega človeka, naj dela kar si že bodi, kakošen da je zvečer, ko je končal svoje delo. Niti govoriti se mu ne ljubi, če primerjamo potem sipkega dečka, kateri še raste, se bomo li čudili, da se boji šole. Tudi so obrti, recimo: peki, katerim na večer na noben način ni moč dečkov v šolo poslati. — Kaj je tedaj ukreniti? — Učitelji na vsaki šoli bodisi ljudski ali srednji imajo med tednom jeden dan prost. Gotovo jim bi bilo ljubše, ko bi slavni deželni šolski svet tako odredil, da bi se mesto dveh ur na večer poučevalo v četrtek v jutro dve uri. Mojstri bi gotovo bili s tem zadovoljni, kajti veliko lajše bi jim bilo nadzorovati redni obisk šole. Dečki pa bi tudi imeli veliko več veselja do nje in gotovo bi tudi glede pouka mnogo bolj napredovali. Prepričan sem, da samo v jedni uri učenec, ko mu ni telo opešano, duševno več pridobi, nego cel mesec, če hodi truden spat v šolo. — Naj bi tedaj slavno „Obrtno društvo" to reč premislilo in potem napravilo nadaljne korake.
Iz Ljubljane. Uže dolgo premišljevali smo urarji od kod neki pride toliko in prej nepoznanih popravil pri urah. „Žieferblatt" najde se mnogokrat da je s smolo prilepljen; mesto zgubljenega rubina (kamna) najde se prostor s svincem popolnjen. Vsa ura je prepiljena in pokvarjena, da je navzlic največjemu trudu in silni zamudi jo komaj moč v red spraviti. Vsaj pa to ni čudo. Geslo „Slabo in po ceni“ velja tudi pri našem obrtu in samo v Ljub-
ljani in njeni bližnji okolici imamo mej enajstimi mojstri z obrtno pravico, — preko 30 „urarjev", ki se tega rokodelstva nikdar učili niso, nobenega davka ne plačujejo, in vendar ure popravljajo, ali pa pokvarjajo, — kakor je komur drago! To so Vam ljudje ki bi bili pač bolj sposobni za drva žagati, — mežnarji, ki niti cerkvenih ur ne znajo popraviti, da bi prav kazale, in vendar zaupajo se njim drage ure v pokvaro. Neki T. ki je tudi „urar“ bil je vže pri obrtni gospodski naznanjen zavoljo tega; povedalo se je, da brez pravice dela, in sam je obstal, da se urarstva nikdar učil ni; a vendar še menda zmiraj smolo rabi.
Pri taki množini „fušarjev", ki nobenega davka ne plačujejo, kakor jih imamo mi urarji, res ni čuda če nihče ne more uzdržati pomočnika; in to tembolj, ker se te obrti primejo ljudje ki te stroke niti ne poznajo, in ker jih občinstvo, koje se s tacim „cenim" popravljenjem oslepari, ne more kontrolovati. Naposled ko je ura prebila vže marsikaj britkih udarcev — pride seveda le pravemu urarju v roke, in sedaj se čudijo ljudje groznemu računu, ki ni niti primerno povračilo za popravo vseskozi pokvarjenih ur.
Mnogo krivi so pa tudi pravi urarji, da prodajajo „Fourniture" takim „mojstrom skaze" in skrajni čas je, da se ustanovi zadruga urarjev, koje prvo delo bode počediti hlev enacih smeti, ki pošteno rokodelstvo spravljajo ob čast in prislužek. „Več urarjev ki davek plačujejo".
Domače in razne stvari.
(V našem deželnem zboru) bila je nedavno v razgovoru ustanova čipkarske šole v Ljubljani. O stvar: sami ni nihče kaj omenil; mnogo pa se je govorilo o jeziku v katerem naj se poučuje. Naše priprosto mnenje je to; da treba po vseh šolah za učni jezik uveljaviti tistega, katerega učenci razumejo in da pri tacih javnih šolah ne gre gledati le na nemške otroke iz tako zvanih „boljših hiš" marveč na otroke iz priprostoga naroda.
(Mestni zbor ljubljanski) sklenil je povikšanje gostaščine (Zinskreuzer) za 100°/0 na deset let. Poleg tega vzelo se bode na posodo pol milijona goldinarjev. G. Petričič stavil je nasvet, da bi si izposodili kar cel milijonček, ker smo že ravno pri izposojevanji; tedaj bi šla stvar ob jednem izpod rok; tako „in einem Abvvaschen", kakor bi rekel Nemec. Kar zadene povikšanje gostaščine omenili smo to vže v 3. št. našega lista rekoč: „da bi zadelo to obrtnike najhuje, zategadelj ker jo nimajo plačevati le od svojega stanovanja kakor drugi meščani; marveč tudi od prodaja Inic in delalnic. Prav nič se ne čudimo, da se mej mestnemi očeti, ki so obrtniki, niti jeden ni oglasil v tem smislu. Kedo bode pa tudi motil lepo slogo? Saj bi to lepo ne bilo!
(Obligatno deželno zavarovanje. Po mnogih deželah, in tudi pri nas razgovarjalo se je vže o tem, da bi dežele same vstanovile zavarovalnice proti ognju, nezgodom itd., da bi tako čisti dohodek ostajal dotičnim deželam, mesto privatnim bankam. Iz te ideje pa za sedaj še ne bode nič, kajti vlada izjavila se je tako, da je upeljava enacih zavodov do sedaj še neizpeljiva; (nicht spruchreif!) Tako naznanilo se je nižje avstrijskem deželnem zboru.
(Odbor za ustanovo mojsterske blagajne) imel je dne 29. septembra v Sehreinerjevi pivarni sejo v razgovor pravil za to društvo. Navzočih je bilo 12 odbornikov, pod predsedstvom g. Kleina. Pravila so se po enoglasnih sklepih ko-nečno vravnale in jih bodemo kadar bode slovenski prevod gotov ponatisnili; da damo našim rokodelcem po deželi priliko osnovati si na isti podlagi enaka društva. Društvo bode iz jako tehtnih uzrokov za sedaj osnovano le za rokodelske moj-
v vseh pokrajinah ljudske učilnice različnih kategorij, in za odrastle stoje odprti mnogi koristni zavodi, kateri vsi imajo smoter: razširjati vsestransko omiko.
A žal, na tisoče je mladeničev, kateri so le premalo let obiskovali ljudsko šolo, in ki uže v rahlej dobi svojega živenja oddajejo obrtom prvence svojega ročnega dela. Da se zatorej ta očevidni ne-dostatek odstrani, vidimo povsod odpirati obrtne šole, ker so oblastva uvidela, da samej ljudskej šoli nikakor ni možno podajati celo vsoto potrebnega znanja slehernemu članu človeške družbe. Ako se uže v ljudskej šoli vcepljajo v mlada srca prava načela vere in nravnosti, toliko več jih bodo potrebovali v onih pogibeljnih letih, v katerih mladeničem nikakor ni možno izobraževati same sebe.
Vsled tega očividna je potreba šol za rokodelce in obrtnike, da morajo po uže dovršenem podstavnem poduku popolniti omiko srca in uma.
Aleks. Romanelli dejal je v XI. ped. shodu v Rimu: „Da se veliki obrti hitro razvijo, ni še zadosti, da imajo nadzornikov in rokodelcev, izurjenih v vseh strokah svojega delovanja; ampak treba jim razen podstavnega pouka še nekaj znanstvenih ved, da morejo brzo in točno razlikovati njim izročena dela ter zavedati se tehničnih smotrov in porabljenih pomočkov."
Nekdaj uplival je gospodar tudi v vzgoje-valnem obziru na svoje učence, in to ne samo v času dela, ampak celo izven tega. A dandanes se je ta blagodejni odnošaj med gospodarjem in učencem popolno izgubil, in baš ta neodvisnost na-klanja rokodelcem tem večje nevarnosti. Nekateri namreč, da morč čas, zahajajo često v krčme; drugi pa se zamotavajo v mreže, katere nastavljajo oni ljudje, ki sejejo pogubne misli in načrte, kakor nihilisti na Ruskem, v Nemcih socijalisti in v Franciji komunisti. Zaradi tega množi se nekak delu sovražen, a napakam naklonjen proletarijat. Zatorej so rokodelske obrtne šole ona učilišča, ki krepkeje vplivajo na mladež: kajti ne le da jej podajejo toli potrebnih višjih in zdatnejših naukov, ampak na-klanjajo jej tudi priliko, rabiti čas hvalevrednim potem, med tem ko jo odvračajo od krčem in iger, teh izvirov velikih napak in izgub s tolikim naporom zasluženega denarja.
Ali ni v istini mogočen in dobrodelen ta vpliv na mlade rokodelce uže zato, ker se morajo strogo držati onega po šolskih zakonih predpisanega reda? — Evo pa tudi učiteljev, kateri jim z razborom, pridnostjo in točnostjo prednjačijejo v izpolnjevanji svojih dolžnostij, in ki je poučujo o kreposti in omiki, o marljivosti in natančnosti v reševanji njihovih nalog o udanosti, vselej dolžnej cerkovnim in posvetnim oblastvom, o trudoljubji in naposled o dostojnosti vzgojenja v njih javnem in zasebnem življenji; — in s tem zajedno vzgojujejo v njih pravi in zato koristni značaj.
Pa tudi oni učenci, ki se rabijo pri kupčiji, drobninarijah ali po laboratorijih, imajo v tej šoli lepo priliko, priučiti se vsemu, kar se tiče njihovega posla, sestavljati opravilske spise in vaditi se v obrtnem števitstvu.
S čitanjem morajo se popolnjevati v materinem jeziku, pa tudi naučiti se druzega jezika, v kupčiji jim toli potrebnega. . . .
kateri naj bivšega „očeta" potrdijo ali tudi še za prihodnje leto, ali pa namesto njega izvolijo drugega.
Izvoljenima „očetoma" oddajali so potem v oskrb in varstvo zadrugo in njeno skrinjo, zaprto z dvema različnima ključema; jednega je dobival prvi, drugega drugi „oče". Odpreti pa sta jo smela le v navzočnosti vsega rokodelstva (vse zadruge). V nji so shranjevali, kar smo sicer že omenili, vsa rokodelstva se tičoča pisma, poleg tega pak je bila tudi blagajnica za doneske zadružnikov in za kazni, ki so jih pobirali od njih. Ako je iz nje česa zmanjkalo, morala sta „očeta" ne le vso škodo povrniti, ampak izgubiti sta utegnila celo pravico za daljno zvrševanje svojega rokodelstva.
Pri zadružnih shodih vsacega leta o svetem Telesi je nastajal časih kaj velik šum; zadružni člani padarske zadruge so ukazovali, da ne sme priti k tem shodom nihče niti s spado, niti s ter-cerolem, z bodalcem ali z nožem (Degen, Terzerol, Stilet oder Messer). Tega shoda udeležiti se je bil vsakdo zavezan; kdor je izostal ali če ga ni bilo k procesiji sv. Rešnjega Telesa, plačati je moral kazen. Pri vseh zadrugah so nalagali kazen v osku, od jeden do dva funta. Kazni so pobirali
svetega Telesa dan. Kogar pak tri leta ni bilo videti niti pri shodu niti pri procesiji, izgubil je vso rokodelsko pravico svojo. Potisnili so ga iz zadruge in ne več v zšdrugo mojstrov vpisani ud, se ni smel kakor sam svoj mojster dotakniti svojega rokodelstva.
Jednaka kazen je zadevala tistega, ki ni prihajal k pogrebu umrših tovarišev; kadar je kdo umrl, napovedali so njegov pogreb vsem zadružnikom, mojstrom, pomočnikom, učencem in vdčvam. Za duše v vicah so dajali brati vsake kvatre po jedno črno mašo za vse umrše brate. Tudi te maše je imel vsem zadružnikom napovedovati „oče" ter zato skrbeti, da se jih res vsi udeleže Okoli po hišah tčkati in vsacemu posebej napovedovati pogreb ali kvaterno mašo je bila dolžnost najmlajšega mojstra, rekše tistega, ki so ga poslednjega vspre-jeli v zadrugo. Ta človek je bil pravi trpin med mojstri, vsa pota za zadrugo je moral on storiti. Pri pogrebih je hodil k „očetu" po mrtvaški prt na krsto, tu je bil namreč spravljen. Po končanem pogrebu ga je moral nositi zopet nazaj.
Na požirek vina in masten obed niso naši predniki pozabili o nobeni slovesni priliki, kaj sele
o tako važnem shodu, kakor je bil ta. V svoboščinah barvarske zadruge je bilo dovoljeno, kadar so se obravnavale vse zadruge se tičoče stvari, „privoščiti si tudi še pošten požirek," („es ist er-laubt einen ehrlichen Trunk, aber in aller Ehrbar-keit zu thun,“) toda takisto je bilo zadružnikom zabičeno, naj preveč ne pijd, „kajti od tod ne izvira nič druzega nego zmerjanje, kletev, prepir in druge nedostatnosti." Za red in pošteno vedčnje pri ti pijači je bil odgovoren „oče". Če je pa dal sam k temu povod, smela ga je zadruga celo odstaviti od očetovanja ter ga je kaznovala še z dvema tolarjema. Kaznovan je bil celo tisti, ki je vino polijal; kazen pa so mu narekali vsi zadružniki. Troskov za to popivanje niso smeli jemati morebiti iz zadružne skrinje, ampak plačati je moral svoj del vsakdo sam. Več nego 12 krajcarjev o shodu ni smel zapraviti nihče. Ako je kdo to vsoto prekoračil, moral je zanj plačati „oče", nadzornik redii in poštenega vedčnja.
(Dalje prih.)
stre; in se vsprejem obrtnikov prostih obrtnij prepušča poznejšim sklepom. Ta predlog, katerega je stavil odbornik g. Bonač utemeljeval se je od različnih govornikov tako le: 1. Ni bilo k prvotnemu zborovanju došlo niti jednega zastopnika prostih obrtnij; da bi izrazil svoje mnenje o tej ustanovi. 2. Odboru, ki obstoji izključno iz rokodelskih mojstrov niso znane razmere prostih obrtnij; toliko da bi mogel za nje sklepati. 3. Obtežilo bi se pri-Četno vodstvo nad povoljno mero; kajti vsied po-mankanje sleherne organizacije prostih obrtij bi bila v interesu obstanka društva potrebna kontrola silno težavna. 4. Rokodelci osnovatelji tega društva prišli bi lahko v manjšino, kar nikakor ne leži v njihovem interesu, ker so razmere rokodelcev v mnogih okoliščinah drugačne, nego one svojo obrt mnogokrat premenjajočih obrtnikov prostih obrtnij. Za uplačevanje in izplačevanje odmerili so se štirje razredi. Za pogrebščino le en razred za vse enako. Ko bodo pravila potrjena sklical se bode na rotovž prvi zbor in isti dan napravil se bode v proslavo te ustanove, ki se bode v pravilih imenovala „v spomin štiridesetletnice", velik banket za vse obrtnike, h katerimu bodo imele pristop tudi žene obrtnikov. Pri istem banketu praznoval se bode spomin na vladarsko dobo našega presvetlega cesarja, in bodo vse. podrobnosti v tej zadevi našim obrtnikom pravočasno naznanjene.
(Kje je mestno posojilo? Mnogokrat razgovarjalo se je o tem predmetu tu in tam. Pri poročilu finančnega odseka za novo posojilo obelodanila se je cela stvar in pred nami leži finančno delovanje naših mestnih očetov v tej zadevi. Za danes priobčimo iz poročila naslednje date:	Izpo-
sojeni denar leži v vrednostnih papirjih, katerih se je nakupilo za okroglo 1 milijon in 130 tisoč goldinarjev; torej za ves denar, kolikor ga je bilo. Ti papirji so pa danes vredni 1 milijon in 80 tisoč ! goldinarjev. Zgube bi bilo tedaj, ko bi se takoj prodali 50 tisoč goldinarjev. Letos o novem letu stal je pa kurz teh papirjev tako nizko; da bi bilo mesto takrat zgubilo, ko bi se papirji prodali 141 tisoč goldinarjev. Ker je pa mesto mej tem časom, ko ima te papirje v zalogi, denar potrebovalo, zastavili so se papirji pri nižjeavstrijski eskomptni družbi za posojilo gotovine 528 tisoč goldinarjev za katere je trebalo plačati obresti. Z jedno besedo gotovega denarja mesto nikakega nima na razpolaganje. Tako umnega gospodarstva, ki utakne ves imetek v jedni sami nesigurni objekt, meščani obdarjeni z navadno domačo pametjo seveda ne razumejo; — zato treba je, da človek kaj več „študira"! Obširneje poročamo prihodnjič.
(Iz Logatca) dobili smo po zadružnem predstojniku g. Verbiču dve pole podpisov „prošnje na cesarja"!
(Kakor se nam poroča), je deželna vlada odbila pritožbo g. Toniesa zoper magistratni odlok, katerega smo v 5. št. našega lista objavili. Ljubljanski mizarji pričakujejo, da bode obrtni urad izvajal postavne posledke.
(Kamnoseške dela) iz Naberžinskega kamna izdeluje prav ceno in lično gosp. Janez Caharija, kamnosek v Nabrežini, katerega izdelke posebno priporočamo našim stavbenim podvzetnikom.
(Glede oddaje a e r a r i č n i h d e l) n. p. novih nabrežij ali škarp ob Savi, se od več strani čujejo pritožbe, ker se neki ta dela rjp oddajajo po javni dražbeni poti, kar bi bilo vsekako na korist vladi i enako tudi podvzetnikom. Kakor se čuje, stane tekoče leto delana škarpa nad 20.000 gld. Pričakovati bi smeli, da se v prihodnje ozir jemlje na konkurenco raznih podjetnikov in da se zadevna stvar vsem na korist obrne, da ne bodo le posamezni privilegija imeli za enaka podvzetja.
(Nova ljudska šola) na nekdanjem živinskem trgu je že dodelana. Stavbenemu mojstru F. Zupančiču gre priznanje, da je bil pri zgradbi jako točen.
— Tovarna za izdelovanje obuvala v Mpdlingu pri Dunaji pred sodnijo. Dne 27. sept. pričela se je glavna obravnava v tožbi zaradi žalenja časti katero je vložil posestnik „Mod-linger Schuhfabrik" Alfred Frankel proti mestnemu odborniku dunajskemu Karl Hamburgerju, ki je v javni seji očital ti tovarni, da izdeluje goljufivo in sleparsko blago. Zaslišanih je bilo okolu 50 prič in mnogo izvedencev, obravnava spravila
je toliko stvarji na dan, da bode odslej tudi občinstvu lehko razsoditi; koliko vrednosti ima blago, kateremu je potreba v raznih pesmih in poezijah po židovskih časnikih hvalo peti, da se ga proda. Zanimiva je tudi izpoved Friinkelnova in njegovega poslovodja, da se čevljarske stroke nikdar učila nista; temveč še le polagoma prišla v prakso; in to tako temeljito, da je Frankel trdil, da je on najprva kapaciteta te stroke v Avstriji; pred katero ima strah in „rešpekt" na tisoče čevljarskih mojstrov. O priliki omenili bodemo to stvar še natančneje; ker je omenjena tovarna tudi po inseratu tukajšnje „Laibacherice" iskala koga v Ljubljani, da bi preuzel v razprodajo njene imenitne izdelke; koje so v inozemstvu, kakor poroča dopis naših trgovskih zastopnikov v Egiptu, zaradi nesolidnosti izbacnili.
—- Rezanje stekla z elektriko. Posebna poraba elektrike tiči pač v tem, da se lahko z njeno pomočjo razrežejo steklene cevi velicega obsega. Cev se obvije s tanko žico, katere konci se zvežejo z močnim električnim virom. Ko gre tok skozi žico, se močno razgreje in le malo vode je treba uliti na mesto, katero se je razgrelo z tokom, pa se cev lepo odlomi. To se tem bolje posreči, tem debelejša da je cev.
— Preveč orodja. Ni dvoma, da ima marsikdo preveč orodja. Kakor se mora tudi želeti, da imamo dovolj orodja, da je moč delo dobro zvršiti, ravno tako je pa tudi neumno nakupičevati si preveč orodja. Mi mislimo pred vsem taka orodja, ki se le redkokdaj rabijo. Danes je vzameš v roko in morda potem nikdar več. Mnogi mojstri nabirajo z velikim veseljem taka orodja, ki se rabijo le za kako posebno delo, v zaboje in kostne, da je rabijo ob priložnosti. Ko bi je res potrebovali, začne se iskanje. Preišče se jeden zaboj, potem drugi, nazadnje se res dobi kako posebno dleto, ki pa vender še ne ugaja in mora v ogenj, da se predela. Bolje bi bilo, da se taka dleta, ko se obrabijo, predelajo v kak drugi instrument. Spretni monter presneto malo časa potrebuje, da si skuje primerno dleto. Pa še druge neprijetnosti ima tak nabiratelj orodij. Ko zvedo drugi rokodelci iste stroke to, hodijo k njemu po razna taka orodja na posodo. Vselej se zamudi mnogo časa za iskanje. Ker izposojeno orodje navadno popolnem ne ugaja, še izposojevalec zabavlja zaradi tega. Na posojeno orodje ne pazi in ga redkokrat vrne misleč si, čemu mu bodem vračal, vsaj ima polni zaboj tacih orodij. Najbolje je torej, da se ima dosti tacega orodja, ki se vedno rabi, v lepem redu, drugo pa se naredi kadar je ravno treba.
— V 6. volilnem okraji v Berolinu zmagal je pri volitvah za državni zbor socijaldemokrat Liebknecht s 26.077 glasovi. Vladni kandidat Holz dobil je le 3757 glasov. To so trdi orehi za Bismarka, kajti ti glasovi so tudi od meščanov, kupčevalcev, državnih in privatnih uradnikov i. dr. kajti pomočniki sami ne dosežejo tolikega števila! To je znamenje časa!
— Veljblodova dlaka uporablja se v novejšem času za različne izdelke, mnogo napravi se tudi oblačilnega blaga iz takozvane „kamelhaare". Poraba te dlake pričela se je pred 35 leti na Francoskem. Leta 1861. začeli so pa tudi Angleži kupovati to dlako in so jo v prvem letu takoj izdelali za 322.000 funtov. V Ameriki porabijo jo pa največ. Dlaka arabskega veljbloda je tanka, bela in volna; podobna skoro ovčji volni in ima v različnih krajih različno barvo. Nekatere živali imajo dlako tako fino kakor svilnata preja. Vsako pomlad odpade veljblodu do 5 kil dlake; ki se v surovem stanji, kakor se ostriže, razpošilja v Europo.
— Gonilna moč parnih strojev. Statistični bureau v Berolinu objavil je nedavno o tej tvarini jako zanimive podatke. Štiri petinke vseh sedaj delajočih parnih strojev naredilo se je v slednjih 25 letih. Francija ima 49.500 stabilnih ali lokomo-bilnih kotlov, 7000 locomotivov in 1850 kotlov po iadijah. Avstrija-Ogerska ima 12.000 kotlov in 2800 locomotivov. Delavne sile prouzročene po parni moči razvrstijo se: v severni Ameriki 7,500.000; na Angleškem 7,000.000, na Nemškem 4,500.000; na Francoskem 3,000.000, na Avstro-ogerski m 1500.000 H. P. (konjskih sil.), ceni se da je na vsem svetu 105,000 locomotivov po železnicah, katerih skupna sila znaša 3,000.000 H. P. Računajo
se pa za jedno strojno moč tri konjske sile; jedna konjska moč za sedem človeških. Parni stroji opravljajo tedaj po vsem svetu dela za okolu 1.000,000.000 osob; tedaj več nego je delavnih ljudij na svetu. Prebivalcev ima naša zemlja preko 1,455,923.000. Nemogoče ni, da pride kmalu na vsacega človeka po jedna parna moč! In pri vsem tem trebalo je državam napraviti postave, da zabranjujejo po tovarnah predolgo mučenje človeških sil, ker vreča kapitalista nikoli ni polna, če pogoltne še toliko milijonov!
Naznanila in premembe obrtnij v Ljubljani.
od 24. avgusta do 23. septembra 1888.
(po uradnem zapisniku).
Dobili so pravico za:
a)	rokodelske obrtije.
Josip Turk. Hrenove ulice 16., mizar.
Marija Lega. Sv. Petra cesta 28., žensko krojaštvo.
b)	Proste obrtije:
Alexander Reippich. Turjaški trg 2., agencija. Malej Slucin. Slonove ulice 48., branjevc.
Aloizi Pitt. Dunajska cesta 23., branjevc.
c)	koncesionovane obrtije:
Marija Jarc. Kolodvorske ulice 28., točenje zganili pijač. Franz Rojc. Kolodvorske ulice 26., fijaker.
brošurana letnika 1883 in 1884 po 60 kr. letnik in
Poročilo o obrtniškem shodu
na Dnnaju 1. 1884.
po 15 kr. s poštnino vred dobi se pri
Upravništvu „Obrtnika11.
Preširnov trg št. 3. Ljubljana.
o Dežman

knjigovez, sv. Petra cesta št. 6. v Ljubljani
priporoča se
za vezanje knji", napenjanje zemljevidov in planov,
za izdelavanje pintu ic, gulttnl.erJ
kartniia&uegu «ieJn ter vsega, kar spada v njegovo obrt.	(7—3)
CX)OtOtOKXXXX)OtC
Preselitev prodajalnice.
Svojim cenjenim naročnikom in kupovalcem uljudno naznanjam, da sem ostavil svojo dosedanjo
katero sem imel več let in v katerej sem imel vedno največjo i«ber ter se preselil ■
! CetimičcTD Mšo na Konpsaein trp št. 3,
kjer sem otvoril svojo novo prodajalnico.
Zahvaljujoč se najtopleje za do sedaj izkazovano zaupanje, prosim uljudno, da mi jo še dalje ohranite, ter zagotovljam, da se bodem kakor dosedaj prizadeval, da postrežem svojim naročevalcem in kupovalcem v vsakem oziru najreelnejše in kolikor moč po ceni.
Z velespoštovanjem
JARNEJ ŽITNIK.
V Ljubljani v maji 1S88.	(8—4
:^OOOC^)OOOOOC<X>QOC«C>OC«i3
Brata
izdelovalca oljnatih barv, firnežev, lakov in napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in mebije.
za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4. priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu iu na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve v plošee-vinastih pušicah (Blechbuchsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah. Cenilio >i:i V. u 11 ta v !«nj e.
Preselitev podjetju
in
priporočilo.
Udano podpisani usoja se p. n. občinstvu uljudno naznanjati, da je preselil svojo krojaško obrt, katero je imel 8 let v Gledaliških ulicah št. 6 v
Šelenburgove ulice št. 4 (Schlemerjevo hišo).
Hkratu se zahvaluje za zaupanje, sk-izano mu v starem prostoru in prosi, da bi mu ga še nadalje ohranili, kajti prizadeval se bodo v vsakem oziru zadostovati zahtevam p n. kupovalcev in naročnikov z realno in solidno postrežbo in končno opozarja na zalogo došlega tu- in intizemskega blaga.
Z velespoštovanjem
(642-3)	F« Cassermann«