..SLOVANSKA KNJIŽNICA". Snopič 16. V Gorici, 5. maja 1894. Cena 12 kr. Turopoljski top. Povest. — Hrvaški spisal August Scnoa. Poslovenil Peter Medvešček. Iz zapiskov prijateljevih. (Spisal Svatopluk Čech, poslovenil J. J/. Frankovski). Tink. i« zal. „ Gorička tiskarna" A. Gabršček. 5T-' " 5? \M^ O^o^O ZlSS- Turopoljski top. Hrvaški spisal Avgust Seno a. Poslovenil Peter Medvešček. %♦♦«♦»*♦***♦*«*♦*** * **.***«**$#**#**» ■sv •**'-*%'-* * I. „Ne, ne in ne ! pravim ti. Iz te moke ne bo kruha, nikdar ne. Dictum, factum et perfectum. — Če tudi se posvetiš, ti Jelica in mladi Ferketič nikdar ne bosta svoja, pa Bog!“ Tako je grmel gospod Ištvanič, trebušat starec, nagrbančenega lica, rdečega nosu in bodil semtertja po sobi. pihal od jeze kakor kovaški meh, bil s petama ob čisti, s peskom posuti pod. Sive brke so se mu naježile kakor razdraženi mački, pesek mu je škripal pod nogama, a očesi se mu svetlih, kakor zvezdi; celo telo nad trebuhom se mu je zibalo semtertja, roki je zdaj sklepal, zdaj vtikal v žepova, zdaj zopet pomikal zlatom vezeno kapico na desno, pa na levo stran. Vse je kazalo, da je gospod Ištvanič zelo jezen. To je gotovo opazila tudi ona lepa glavica, katerej so šle zgornje besede, zato je očetovo grmenje prenašala kaj tiho, le zdaj pa zdaj se je slišalo zamolklo njeno ječanje in s povešeno glavico je molče likala perilo. No videlo se jej je, da jej poka srčece, ker so jej padale de- — G — bele solze raz lice na likalnik, da so se glasno cvrle. Jim!“ nadaljuje stari gospod skoro sam za-se — „hm, to so otroci, to so časi. Jaz — a jaz nisem ženska glavica — kako sem jaz stariše ubogal, pa sem imel že brke in tudi brado! A zdaj se že frajlice v hlačicah puntajo. 0 tem-pora, o moreš !“ zakima z glavo stari gospod, uto-laži se nekoliko z debelim ščepcem iz zlate tobačnice, gromovito kihne, da se je Jelica stresla kot listič ob vrtincu in komaj spregovorila: „na zdravje, tatek !“ „Uvala Jelica!“ zamrmra nekako potolažen Ištvanič : mrklo lice se mu malo razjasni, koraka po sobi vedno hitreje, nekajkrat se odkašlja ter konečno obstane pred Jelico, ki je vzdihovaje še vedno likala. „Hm !“ reče zopet stari gosjak, „ecce liaec-ce, vidiš jo, kako frajlica moje bele srajce s solzami škropi kot jesenski dežek otavo. Hm! ali jo vidiš — a zakaj '< — da bi bilo vsaj vredno ! — ali za takim vetrnjakovičem, za takim dornišljivcem — za Ferketičem — za, Bog mi odpusti — ilirskim steklišem. O, jaz vem, da so ti njegove črne brke dražje nego sivi lasje tvojega starega očeta, to vem jaz dobro! O, da ti stari oče“ — nadaljuje vedno glasneje — „ki to je rodil in odgo-jil, kateri te živi in oblači, da bi stari oče tvoj bolehal, da bi umiral, ne bi Jelica toliko javkala, kakor javkaš, kadar se gospodič Ferketič prehladi. Ali je to lepo, ali je to pošteno ?“ „Nekdaj je vsaka poštena deklica čakala, da so jej stariši rekli : „Drago dete, ti vzameš tega ali onega poštenega mladiča", a zdaj — zdaj, Bog nam grehe odpusti, deklica ne zna še poštene juhe skuhati, pa jej oči že uhajajo tja, kjer bi pamet ne smela biti še v snu ne. Zdaj so vse svoje volje. svoje glavice. Pa, no, da je to za koga, ali za Pirčevega sinu, za mladega Ilirca! — Molči, ne govori mi, nesrečno dete, vem, da imaš vsakovrstnih zagovorov, tega blaga ima ženski jezik poln koš za jeden groš ; vem, da hočeš svojega preljubljenega in presladkega srčka olepšati kakor bistriško Mater Božjo ; prav pravi naš pregovor .,Kdor se v koga zateleba, misli, da je angelj z neba". Jaz sem ti že stokrat rekel, kako me je ta stekliš nesramno v gostilni corain puhlico osramotil ; to je bila, Bog daj njegovi duši dobro, velika lopovščina. A mladi, — misliš, da bode mladi boljši ? Kam more pasti jabolko, kakor pod jablano; kaj rodi mačka drugega, kakor le mačko? Stari je bil rdečekapec, to bo tudi mladi in zato je pravi da vidijo gospodje Ilirci zdaj sami, da je v hiši hrvaški vsakdo drugi gospodar, samo Hrvat ne. A ti vsega tega ne vidiš, nesrečno dete ?“ — dostavi gospod Ištvanič, sklene roki na trebuhu in povesi glavo na levo. Mlada, videč, tla se je tata spustil v dolgo dokazovanje, v katerem se je vsa 8 njegova jeza ohladila, ohrabri se nekoliko, ovije se okoli tatka in nekaj z jokom, nekaj s smehom prične pobijati njegovo politiško razlaganje. „Ali dragi tatek!" — spregovori in privzdigne lepo svojo glavico, „jaz ne vem, kaj so Ilirci, kaj Madjaroni, jaz ne razumem vse te visoke stvari, samo to znam, da je Vladko pošten človek in da ga jaz rada imam, oh !" doda živo in svitla solza uteče črnemu očesu, „prav rada ga imam, da ga ne morem pozabiti. Hotela sem te ubogati, tatek, Bog mi je priča, da sem hotela. Stokrat na dan sem si rekla: „Vladko je napačen človek, Vladko je hudoben človek, jaz nočem Vladka, jaz ga sovražim-1. A kadar sem legla in zaspala, videla sem Vladka, da ga angelj vodi k meni, a angelj mi govori: „Jelica, Vladko je lep človek, Vladko je dober človek, ti imaš Vladka rada, ti ga ne sovražiš!" Oh tatek, takrat sem tako srečna, tako srečna sem bila, kakor nikdar, a kadar sem se prebudila11 — na pol jokaje — ^takrat sem jokala, ker vse to ni bila resnica. Jaz, jaz11, — reče mala in si s predpasnikom briše solze, katere so vedno bolj zalivala oči, — „jaz si ne znam pomagati!“ V začetku se je starec nekoliko mehčal, a ko je videl, da se mu srce topi, ohrabri se hitro, izvije se Jeli in zagrmi: „Ne, ne, in ne ! prej „beam-terju11 negu Ferketiču — tiho! ne besedice več ! Pojdi v kuhinjo — pripravljaj večerjo — pride — o — gospod župnik v goste11. Ištvanič se obrne, a Jelica z novim gromom oplašena odide tiho iz sobe in joče. Starec je zopet korakal po sobi. ..Naturam expellas furca11 — mrmra, naposled meša po žepu in obstoji, nagne glavo, kakor da nekaj premišljuje ; — nakrat vzdigne jezno glavo, udari z nogo, rekoč: „Ne“ ! Na to zopet sede, da bi pregledoval račune; ne vem, ali so bili računi tako zmedeni, ali niso bili naočniki za nič, on ti vrže od sebe račune in naočnike in mrmra: „Hm, vražja komedija !“ Vse to se je vršilo v dvorcu plemiča našega slavnega Turovega polja. Ištvaniči so bili dovolj premožni in od starih časov plemiči. Jelkin oče je hranil v hrastovi omari „literas armales“ od kralja Andraža blagega spomina. Bil je pošten človek, dober, trd Hrvat, tako trd, kakor oni peteri bratje, ki so hrvaški narod dovedli v lepo sedanjo domovino. Bil je Ištvanič tudi bistra glavica in za mladih dnij dober govornik. Na gimnaziji v Zagrebu ni bilo ne v govoru, ne v pismu boljšega latinca. Nikdo ni znal napravljati tako gladkih distihov, nikdo kovati in gladiti tako zapletenih perijod kakor Ištvanič, a peroracije njegove so bile povsod na glasu. Profesorji so ga odlikovali, druga gospoda ga je hvalila in celo stari pedel je večkrat rekel njegovemu očetu : »Clarissime, naj mi verujete. Gicero ni znal tako lepo perorirati, kakor vaš mladi gospod". Staremu je to seveda delo dobro. Ta retoromanija ni minila IštvaniCu tudi pozneje in tudi hrvaški govoreč je večkrat svoj govor belil z latinskimi ocvirki. Jaz sem vse to opustil, ker vem, lepa Cita-teljica, da ti že presedajo mnogi naši klasiki s svojo klasikomanijo. Njegovi stariši so želeli, da bi postal duhovnik: in res Ištvanič je vstopil v ,črno šolo". Tako je storil tudi njegov prijatelj in sosed, Vladkov oče Ferketič. Ne Ištvanič ne Ferketič nista bila baš velika svetnika, no prvi in drugi sta bila dobra dijaka tudi po današnjih pojmih eo ipso kandidata kakega ka-nonikata : roditelji so ju k temu prigovarjali, Ištvanič je celo mislil, da bode kot duhovnik mogel še najbolje pokazati svojo ciceronsko zmožnost, a Ferketič je posnemal svojega Oresta t. j. Ištvaniča. Ta je svoje tovariše obsipaval s teologiškimi disertacijami in pridgami in to tako vnelo, da so se tovariši in tudi sam Ferketič uklanjali njegovemu grmenju in da je naš mladi Ghrisostom moral na-rejati loncem oči, nosove in brke in lončeni skupščini — kadar ni bilo drugih poslušalcev — razlagati svojo modrost. No, neme lončene glave so stale tako mirno na praznih šolskih klopeh, tako malo so se zmenile za Ištvaniča, da jih je ljut kakor Gideon razbil s pestjo. Dokler so zemljeni lonci dovajali retoriko mladega Ištvaniča ad absurdum, prepriča se njegov 11 prijatelj, da je lepše biti za magistra lepih znanostij in umetnostij nego za doktorja svete teologije. Ne mislim tukaj na uidejo absolutne lepote” nemških dlakoeepilcev, ampak na ono praktiško estetiko, ki ima na Hrvaškem zelo Cestitih predmetov. Ta este-tiška iskra pokazala se je v začetku le malo vsak četrtek, ko so hodili kleriki na sprehode, a pozneje se je pokazala očitno in to prav tragikomično. Ferketiča so zasačili na neki maškaradi, ko je v podobi živega vraga cmoknil v lepe ustnice prav neteološki neko frajlico ter je zaradi tega dobil consilium abeundi, t. j. zapodili so ga. In Ištvanič? Tudi on je videl, da zlato seme njegove retorike v črnej šoli ne pada v plodno zemljo, ampak vse na skalo, tudi njemu se je zdelo, da bi mu bolje ugajale zagrebške deklice in buko-vaška kapljica kakor sveti očetje in semeniška juha. In kakor je bil šel v semenišče Ferkelič zaradi Ištvaniča, tako je šel iž njega Ištvanič radi Ferketiča. Glejte, čitateljice moje lepe, zopet živ dokaz o goli resnici: »Ženska je živ vrag*. Ni samo taka vražja glavica s svojo lepoto premcnila Ferketiča v resničnega vraga, ki je tudi svojega prijatelja zapeljal v tanke mreže milokrvnih vražičev. Kakor se samo po sebi razume, postala sta naša dva mlada exklerika jurista, ker v istem času ni vladala med hrvaško mladino ona filolo-gomanija, kakor dandanes. Skupaj sta sedela, skupaj cenzurirala, skupaj postala županijska magistratualca, in ko sta jima roditelja umrla, sta zopet skupaj kakor soseda na svojih posestvih gospodarila. No, da ho za koga gospodariti, vpregla sta se oba prijatelja v oni jarem, ki se eufemistiški imenuje »sladki*, a v resnici je večkrat zelo kisel. Pri obeli se mora reči, da je bil sladak. Posledica temu je bil pri Ferketiču Vladko, pri Išvaniču Jelica. Prvi je imel v času, v katerem se začenja naša povest, t. j. v jesen leta 1850., sedem in dvajset, druga osemnajst let. No. kakor ste že poprej slišali, ni vladala med obema hišama sloga do konca. Kakor se je bila dežela razdelila v dve stranki, v ilirsko in madjaronsko, tako sta se tudi Ištvanič in Ferketič razdvojila. Prvi je bil. kakor večina Turopoljcev, unet Madjaron, drugi pa gorak pristaš Ilirstva. Prvi je bil bolj konservativec, ki se je posebno jezil na nesrečne ilirske novotarce, kateri so hoteli popolnoma odstranili naš krasni latinski »narodni” jezik, za kateri je starec neki celo prelival gorke solze; drugi bolj poetiške narave, sprejel je novo evangelje posebno radi tega, ker mu jev tem bila učiteljica lepa Ilirka — mati Vladkova. Tako je nastala iz sloge nesloga, iz prijateljstva sovraštvo, iz nizke vrzeli med Ferketičevim in Ištvaničevim vrtom nastal visok lesen plot. V madjarski kazini je bil Ištvanič najhujši, v dvorani Ferketič najgorji, v skupščinah je Ištvanič dokazoval v najzeleneji suknji vse črno, a Ferketič v najbolj rdeči surki je ugovarjal, da je vse belo, no skratka Ferketič in Ištvanič gledala sta se tako, kakor pes in mačka. A vsega tega še ni bilo dovolj. Prišla je katastrofa — strašna katastrofa, ko je hrvaška jeza še bolj razdvojila turopoljske Montekoviče in Kapu-leteviče. Bila je restavracija, tekmovanje na smrt med Madjaroni in Ilirci. BJutri*, — reče pred tim dnevom Ištvanič v madjarskej kazini — »jutri hočem jaz zasoliti tim steklišem*. »Jutri*, — reče Ferketič isli večer v dvorani — ,jutri moramo sleči kožo tim napihnjenim žabam*. Bila je restavracija — kakor razljučeni vetrovi, kakor grom na nebu, kakor ognjenik, kakor rohneči morski valovi — kakor sodnji dan. Kakor bog Neptun quondam gospodar valovitega morja, kakor Mojzes nad izraelskim ljudstvom, — tako se prikaže nad skupščino na stolu — osoren Ištvanič. Govoril jo, ne grmel je. Nikdar se niso združile v dolgih perijodah fraze tusku-lanskega advokata z artikuli slavnega očeta tripar-tita, nikdar se ni združil cvet vile latinske s hrvaščino tako, kakor v penečih ustah turopoljskega Demostena. Kakor nekdaj na zemljene lonce, tako so letele strele njegove na rdečekapce. Ali, prav takrat, ko je bila njegova grmeča ekspozicija vzkipela do vrhunca, priskočijo pod vodstvom For-ketiča ilirski privrženci, izpodbijejo našemu govor- niku izpod nog čvetoronožni temelj — izpodmak-nejo stolu, na katerem je stal Ištvanič, noge, a on telebne v prali na tla — vsa zgovornost je bila zastonj — zmagali so Ilirci. Od takrat se Ištvanič ni pokazal več v javnosti, ampak zdravil si je razbiti nos in premišljeval o besedah sv. pisma: „('.lovek spomni se, da si prah in v prah se spremeniš”. Ali v njegovem srcu ostane tako neizbrisljivo sovraštvo proti Ferketiču, kakor je bila ostala neizbrisljiva zareza, praska na njegovem nosu. Ferketič in njegova žena sta umrla, a Ištvanič se ž njima ni pomiril in visok lesen plot je ostal na svojem mestu tudi tedaj, ko je Vladko, odpuščen od službe radi prevelikega ro-doljubja, povrnil se na svoje imetje. Kakor da te vidim, lepa čitateljica. Ti zevaš nad mojim nesrečnim peresom, kaj ne ? Znam, da mladina hoče zopet kaj novega, znam, da ti raje slišiš, kako se mladi par ljubi, ne pa kako se starci sovražijo radi politike. Odpusti mi, ker sem zašel, ker sem tako jezičen. No, zdaj vsaj veš, kako sta Jelica in Vladko bila nesrečna. II. A kje sta se mlada dva spoznala ? Jelica je bila v nekem zagrebškem zavodu, kjer se je učilo mnogo plesati, dovolj glasovirja, nekaj nemščine, malo francoščine, a nič hrvaščine. No, Jelica se — hvala Bogu — v tem krogu ni odtujila svojemu narodu. Mati jej umre, a ona se povrne na svoj beli dvor, da bo gospodinjila. Doma so francosko slovnico razjedle miši, nemščino je kmalu pozabila, — pozabila vso mestno modrost. Ali ne, — ni vse. Ni zabila dvoje črnih očes nad istimi brkieami, — ni zabila gospodarja istih črnih očij. Ta podoba jej je ostala v srcu tako živa, kakor da jo je dobri Bog sam utisnil s svojim prstom. Ta nesrečnež je bil zagrebški jurist, ta nesrečnež se je učil plesati v Jelkinem zavodu, ta nesrečnež — in tako dalje. Preteklo je leto, pretekli ste dve, tri leta in Jelka je gospodinjila, — bila je prava roditeljica v Ištvaničevem domu, vesela kot pomladanski dan, zdrava kakor hrvaško grozdje, a čista kot božični sneg, le kakšenkrat — kakšenkrat vam je bila Jelica čudna, da jo je stari Ištvanič večkrat uprašal: .Jelica, kaj ti je ?“ Včasih se je zamislila, nagnila glavico, vzdihovala — težko vzdihovala. A verujte mi, ne bilo bi lahko sešteti one vzdihljaje, ki so leteli z ravnega Turopolja iz Ištvaničevega vrta proti belemu Zagrebu. Blizu tri leta potem, ko se je bila povrnila domov, sprehajala se je Jelka zamišljena po vrtu. Bila je nekako nemirna, a sama ni vedela zakaj, vedno je popravljala si zlate laske s čela nazaj, vedno so jej oči gledale okoli, že je bila več ko dvajsetkrat obhodila še precej širok vrt, pa je IG — vendar iznova začela tekati kakor v mraku mladi zajčki. Po kosilu se je Jelica navadno tako sprehajala. Stari Ištvanič je ta čas dremal pri „Wan-derer-u“ ali pri .Gospodarskem Listu" v stari naslanjaču, ali je zopet ogledoval Ferketičev dvor in zemljišče, katero bi se tako lepo združilo z Ištva-ničevim, ko hi le ne bilo rnadjaronstva in ilirstva. Ta misel ga je večkrat mučila, a kakor se je predramil, bilo je vse pri starem, njegovo sovraštvo ni se uklonilo. Takrat je o tem posebno dolgo časa sanjal. Glava mu je mirno počivala na prsih, roki ste se bili sklenili lepo na trebuhu, s prsti je večkrat gibal, da se je bliščeč kamen v velikem prstanu svetlil na solncu, lice se mu je hitro nasmehnilo, a dremajoče oči so včasih pogledale proti Ferke-tičevemu dvoru. Zvedel je, da se je povrnil Vladko na svoje imetje, kjer ostane stalni gospodar; slišal je. da je Vladko pošten, da ljubi svoj narod tudi v hudih časih; videl je, da je Jelica dozorela za možitev, in baš je čital v .Gospodarskem Listu* prav podučen članek, da majhno imetje ni veliko vredno, — vedno bolj se je smehljal — ko sitna muha prileti na njegov nos, sede prav na ono brazgotino in ga močno piči. .Ne" ! zaupije zopet jezno in si tiplje brazgotino, .ne !“ In ko je bil že zadremal, slišati je bilo nekolikokratni: „Ne !“ — incliti status et ordines — vražja muha ! — „ne !* Jelica ni vedela, da je došel Ferketič domov, temveč mislila je, da je še vedno uradnik pri „stat-halterijr, da se šuli kje okoli kake mestne „fraj lice/ A videla je, kako je zjutraj dirjala kočija mimo Ištvaničevih proti Ferketičevemu domu. Zato je tako nemirno hodila po vrtu. Da bi le vedela, kdo je sedel v onej kočiji, samo to da bi znala. Več kot devetkrat je vtrgala marjetico kraj steze in ji pulila peresce za perescem in uprašala tihoma : „Je li mlad, je li star ?“ In kadar je peresce končalo z mladim, je ponavljala: „Ali se me spominja, ali ne ?“ In kadar je končalo, da se je spominja, zopet: „Ali me ljubi, ali ne?“ — In ko je peresce na cvetu reklo, da ljubi, — oh tedaj je zardela v lice, kakor roža, ki je cvetela poleg nje; takrat jej je srčece bilo kakor očetova zlata ura. Sključila se je mlada, poskočila je ter skoro pomastila svojo belo golobico, ki je letala za njo in se dobrikala svojej gospodinji. Ko jo zapazi, ujame jo z belima ročicama, stiska jo, gladi, poljubja jo, kakor da jej je najdražja stvar na svetu. „0 ! ti moja sirotica, jaz sem te skoro pohodila, — o zlato moje, da bi znalo, kako te srčno rada imam — in te tvoje črne oči — črne kakor —“ dalje ni govorila, ampak gorko poljubovala golobico. A golobica je nekaj slišala, izvila se je Jelki in zletela v leskov grm pri plotu. A Jelica ? Ta stoji in misli. Ako vse to ni resnica ? Če laže cvetica ? Oh, tedaj bi vse storila. Da bi človek mogel vsaj pogledati v drugi vrt. Tam se nekdo sprehaja. Ah, ta nesrečni plot, ta je visok, stoji tako trdno, tako neusmiljeno, kot sveti Miha pred rajem. Morda ima kje razpoklino ? Nima je. Dvojnat je. In čemu je ta budalost ? Morda zato, da ne more sosed sosedu krasti jabolk? O ta plot, ta nesrečni plot ! In mladenka hodi okoli leskovega grma, a golobica blizu nje smukne skozi plot v sosedov vrt. Od deske je bil odpadel tolik kos, da je mogla golobica skozi luknjo. Na drugej strani zalaja pes, a koj zakliče moški glas : »Hektor, kuš !“ »A!“ vzklikne tiho mladenka in se počasi bliža luknji. »A !“* — vzklikne, ko je pogledala skozi luknjo. Zakaj ? Kaj se je ustrašila ? Tresla se je, žarilo jej je lice, a ni se ustrašila, ker klic je bil nekako vesel. Takrat, ko je ona pokukala skozi luknjo v Ferketičev vrt, uprlo se je v Ištvaničev vrt — nad črnimi brkami — dvoje črnih, gorečih, Jelici dobro znanih očij. Nema je stala, desno roko držala na srcu, z levico se opirala na deblice. Bila bi zbežala, a to — 1'.) — nesrečno grmovje je bilo tako gosto, tako se je zamotalo v njeno krilo, da ni mogla z mesta; drugače bi zbežala — o gotovo ! „A ! — moja lepa soseda — moja nekdanja znanka!“ — pregovori z druge strani zvonki moški glas — „kaka nepričakovana sreča 1“ »Oprostite gospod Vladko Ferketič !“ — odgovori Jelka boječe, oči upira v zemljo, — »moja golobica šla je skozi to nesrečno luknjo — a tam na drugi strani sem slišala psa“. — »Morda vam je žal, da ste našli to luknjo v plotu ? — upraša jo kaj nježno Vladko. Mladenka privzdigne malo oči proti njemu, zarudi a spregovoriti ne more. »Vi mi nočete niti odgovoriti ?“ — nadaljuje še bolj nježno Vladko. „O ! — prosim — dajte mi mojo golobico — prosim, —“ spregovori vsa zmedena deklica. »Ali veste, zakaj priletn semkaj ?“ — upraša Vladko in pokaže jej modrega goloba in belo golobico, katera je držal na roki. „Res ?“ — dostavi zamišljeno ona. „Nate golobico ! Vi se me niste nadejali Molčala je ona hipek, težko vzdihnila in komaj: »Ni — sem“ spregovorila in vzela golobico skozi luknjo iz Vladkovih rok. »Ali se jezite, da sem prišel ?* ,.0 ne !“ odgovori ona in gladi golobico. »In da ostanem dalj časa?" »Nisem jezna !“ — 20 — »Ali ste pozabili poslednjo kadriljo, gospiea?, upraša jo živo Vladko. ,0 nisem!" ojunači se mlada živo, a hitro povesi žareče oči. Videlo se je, da ta nisem" pomeni več nego ,nisem". ,Zdaj oprostite gospod !“ — dostavi ona — „jaz moram v dvor". In šla bi bila, ko bi ne bilo tega grmovja in še — nečesa. ,Počakajte hipček, lepa sosedica!“ prosi Vladko. „Nekaj bi vas prosil. Dajte mi svojo golobico in jaz vam dam svojega goloba. Hočete ?“ Počasi je povzdignila Jelka smehljajoče se oči, dolgo je gledala Vladka, a bila je tiho. »Ali se pogostoma sprehajate po vrtu ?“ upraša Vladko videč, da se je deklica zamislila. ,0, vsak dan po kosilu, prav tukaj — tu je meni najljubši kraj, — ker — ker je tukaj dovolj sence", doda hitro deklica kakor prebudivša se iz snu. Približa se luknji, ogleda se in reče tiho : „in ker tata v tem času dremlje. — A zdaj moram —“ ,A golobica ?“ upraša Vladko. „Nate jo!“ reče živo, ponudi mu golobico skozi luknjo in vzame goloba. Vladko jo prime za ročico, poljubi jo in upraša živo: »Jutri ?“ Mladenka prikima „da,“ izusti „z Bogom Vladko !“ in odleti kot strela z golobom proti domu. Od tega dneva ni bila Jelica več prejšnja Jelica. Starega očeta ni smela niti pogledati. Včasih je na skrivaj pogledala vanj. a kadar se je njeno oko srečalo ž njegovim, vsa je zardela. Vzdihnila je večkrat, govorila je malo, in kadar je govorila, bila je vsa zmešana. Po vrtu se je sprehajala bolj pogosto nego poprej. Zdaj jo je tresla mrzlica. Kaj je boljšega, kot greti se v vrtu na solncu ? Zdaj jej je vročina mamila glavico. Kje naj se ohladi, ako ne v vrtu — tam nekje okoli leskovega grmovja, v senci ? Oj slavček tenkokrili, ki se zibaš na brezovi vejici nad leskovim grmovjem, povej mi tvoje milo grlo, kaj šepeče, kaj se glasi za grmovjem ? Morda golče golobje? Ali se vetrič igra z listjem? Oj slavček, da bi imel dar govora, ali bi mi ne povedal, da se je tukaj združilo srce s srcem, da se tukaj ustna z ustni ujemajo ? Vem, da bi mi ! Stari Ištvanič je dan za dnevom vedno bolj zmajal z glavo. Bil je prebrisan človek. A kako ne ? Saj je bil zagrebški jurist, a to so vam ljudje izvedenci „in rebus amatoriis." In da ne bi zmajal z glavo ? Mesto bele golobice je v hiši moder golob. Hm! saj se dandanes več ne gode čudeži. Na Jelkinem oknu stoji vsak dan lep šopek rmenih rožic, a v Ištvaničevem vrtu rasto le rdeče. Je-denkrat je stresla Jelica solnico na potvico, a drugikrat sladkornieo v juho. Malo je jedla, malo govorila, za mizico, kjer je šivala, se je večkrat zamislila, celo zbodla se je pogostoma z iglo v prst. »Hm ! To ne gre vse gladko !“ zakima starec in začne opazovati Jelko. Nekega dne pride vrtnar k staremu Ištvaniču. Bilo je deževnega dne popoldne. „Naj mi oprosti Vaše gospodstvo, ali vrag naj ve, kaka coprnija je v vrtu“. »Kje? Kaj ?“ — upraša ga Ištvanič. »E, tam za leskovim grmovjem, pri plotu. Grmovje je skrivljeno, vejevje polomljeno, trava pohojena, a v plotu je luknja". »Luknja ? Velika ?“ reče starec. »Velika kakor krožnik! Lisica ni. ker ona zna lahko plaziti skozi grmovje. Človek, tat tudi ni, le vrag in vešče morejo prihajati skozi tako luknjo. Jaz pazim, logar pazi, a ni živega vraga ne. Zato sem prišel uprašat Vaše gospodstvo, kaj naj storim?“ »Hm !“ zamrmra stari gospod in vzame klobuk. »Pojdi, da vidimo to coprnijo !“ In šla sta v vrtu proti leskovju. Med potjo je zapazil starec čudno stvar. Steza je bila vlažna, blatna. In glej ! — v blatnej ilovici je vtisnjeno znamenje malih, majhnih nožič celo tja do leskovega grmovja — celo do luknje v plotu. »Hm !“ mislil je starec, to ni lisica, niti vešča, pa tudi ne vrag. Lisica ima tace, vešča kopita, a vrag jedno in drugo ! — »Hm! Dobro je !“ reče vrtnarju. „Pojutršnjem ti povem, kaj je treba storiti s to coprnijo !• Stari gospod se vrne v dvor, a vrtnar na delo. Prišedši domov, natlači si pipo, sede za divan, kadi in ogleduje Jelkine nožiče. Ona je sedela za šivalno mizico. Na podnožnici ste jej počivali nožiči v drobnih čeveljčkih. A na teh—joj in narobe — poznal seje sled nesrečne ilovice. Starec je to opazil, a bil je tiho. Drugega dne po kosilu sede starec, da bi dremal. Mladenka ide na vrt. Starec gre za njo, a po drugej poti. Deklica gre po učerajšnjem sledu malih nožič — v leskovo grmovje. Starec, prehodivši vrt po drugej strani, skrije se pod brezo. Slišal je govorjenje. „Ali se nisi učeraj prehladila, duša moja ?“ sliši se glas, moški glas z druge strani. „0 nisem se, Vladko ! Kadar grem h tebi, varuje me Bog“, odgovori Jelka. ,,Koliko časa bo trajalo to naše govoričenje skozi plot ? * reče moški glas, „Ah Bog ve ! “ odgovori Jelka in vzdihuje, a lepa glavica se jej nagne na stran. »Hm!* »Vidiš vraga! — Prav sem rekel. — V tern grmu tedaj leži zajec. — Čakaj pasja noga ! “ — mrmra starec pod brezo in počasi se odpravi domov, Poklical je hitro vrtnarja. »Stefič ! Zvečer vzemi desko in močne žeblje, pa mi zabij to vražjo luknjo ; ali si slišal ? * — 24 — To kategoriško zapoved spremljal je stari gospod z debelim ščepcem tobaka. Drugega dne po kosilu odide deklica v vrt. Kaj je našla, to veste. Jokaje vrnila se je v dvor, kjer jo je pozdravil oče z jezno peroracijo, katero ste slišali v začetku te povestice. 111. Bilo je o solnčem zahodu. Lep večer je leliko padal na zemljico, kakor peresce rmenega cveta na zeleno travo. Beli dvorec, cvetoč vrt, stare vrbe, majhen potoček, vse je gorelo v večernih rmenih solnčnih žarkih. Modro nebo je vedno bolj temnelo : na desni strani jv videti zagrebška, na levi okička gora. Striček je Cvrčal svojo večerno pesem, nad vodo se je zibal vodeni cvet, a okoli starih vrb pri potoku brenče komarji. Vse potihnuje. Le redko slišiš, kako kmečki vozovi, ki se vračajo iz mesta, ropočejo po slabi cesti, a gospodar priganja : „No ! hi ! ho ! “ Zdaj se oglasi za drenovo goščo čist in ljubek glas, kakor bi angelji prepevali. Tam iz zelenja moli šilast zvonik župne cerkve. Zvoni : .,Zdrava Marija11. Na oknu zgornjega nadstropja v dvorcu sloni stari Ištvanič gologlav in gleda za Jelko. Ona gre hitrih korakov prek dvorišča v vrt. Nekolikokral švignile ste jej solzni očesci proti nesrečnemu plotu. Mladenka vzdihne in gre na desno k vrzeli, od- koder se je za ledino videla cerkev in župnišče. Nad očesi postavi belo ročico, da vidi, ali že gre gospod „plebanuš“ (župnik). Žarko lice jej je sijalo, zlati lasci vili so se po belem vratu in dve čisti solzi svetite se kot dva biserja v žarkih očesih. Lepa je bila kot gorska vila, nježna kot mlada rožica. Po stezi na celini od drenove goščave sem sprehaja se starec. Počasi se je zibal. V levi roki je imel klobuk, v desni plav robec, katerim si je brisal čelo. Zdaj je postal in gledal proti okiški gori, zdaj spregovoril z mimo idočim kmetom. Potem je nadaljeval korake proti dvorcu. Ta starček je bil gospod plebanuš Ivanič, star prijatelj Išt-vaničev. Ivanič je bil prava anakreontiška duša, a v mladosti dijak veseljak. Kadar je v semenišču pri dramatiški predstavi igral vlogo kakega veseljaka šaljivca, pokali so od smeha tudi rajresneji gospodje kanoniki. Kot bogoslovec je bil prebrusil „per pedes apostolorum" celo Hrvaško, da, razveselil je večkrat tudi štajerske in kranjske „fajmoštre“ s svojim tankim grlom. V njegovi okrogli glavici nabrala se je bila velika množina pesmic, napitnic; zato je bil kesnejc po vsej okolici znan kot „per-petuus kuče-gazda“ (stoloravnatelj). Ištvanič ga je pogostoma vabil v goste, saj so bili Ivanič, Ištvanič in Fcrketič sošolci v semenišču. »Hvaljen bodi Jezus ! “ pozdravi ga Jelka, ko se je približal vrzeli in mu poljubi roko. „Na veke, drago dete! “ odvrne jej smehljajoč se starček. „A kaj je to per amorem Dei ? Moja Jelica joče ? Zakaj, drago dete ? “ upraša jo gospod župnik in poboža jo v lice. Jelica ni na to nič ogovorila, le vzdihnila je. Ta nem odgovor ni zadovoljil starčka. Hotel je izvedeti celo resnico in kadar je trebalo kaj izpraševati, znal je gospod župnik Ivanič to kot mojster. Prijel je deklico za ročico, sprehajal se ž njo po vrtu, izpraševal jo, opazoval jo izpod klobuka, da je konečno izvedel od deklice, kaj jo tako zelo boli. Prišedši do vrat vrta, vzame gospod župnik ščepec, obriše se z modrim robcem, pogladi Jelko nježno po glavici in reče : „Ne boj se, drago dete! Ne jokaj! — Vse bo prav! “ Tako sta prišla v dvor. »Hvaljen bodi Jezus ! Spectabilis amice ! “ spregovori župnik, odloži klobuk na stol in si gladi trebuh. „Na veke, admodum reverende amice ! “ odvrne mu Ištvanič. »Ali je tvoja otava pokošena!?* upraša župnik Ištvaniča. „Je, hvala Bogu ! “ odgovori ta, „a kakšne novice prinašaš iz Zagreba ? * „E ! “ doda župnik — »nekaj se kuha*. »Vraga se kuha ! Bodi miren bratec ! Jaz ne verujem ničesa*. »Miruj, neveren Tomaž ! “ reče Ivanič in gre s sklenjenima rokama k oknu, na katerem se je svetil beli mesec; »miruj! Svet je okrogel, vrti se, zato mora priti zopet na staro ! Slepci bodo gledali, gluhci slišali. Nekaj bo, gotovo bo. Tirolec, naš »bezirksvorstand*, se nekam vedno praska za ušesom, — in jaz imam dober nos ! “ »Naj se Tirolec praska kakor hoče, jaz nič ne verujem, a ti s tvojim nosom pojdi z Bogom, saj se je stokrat že goljufal! “ Župnik se je nehote prijel za nos. Ne vem, ali ga je piknil komar, ali se je hotel prepričati, če je njegov nos res tako fin. Ali se je prepričal ? Kaj hočete, saj je bil »perpetuus kuče-gazda*. Ivanič se obrne in kakor da je pozabil na svoj fin nos, reče prijatelju : »Arniče ! Ali veš, da je mladi Ferketič prišel domov {“ „Vem ! “ zamrmra Ištvanič in sede v naslonjač — »kaj zato! Mene to ne briga ! “ »Ti si strašen človek, amice! — Ti še vedno pihaš staro kašo. Kje so zdaj Ilirci, kje Madjaroni ? — A tebi rojijo po glavi še vedno stare komedije, — zalo se ne upaš nič dobrega. A Ferketič je poštena duša ! “ „E naj bo! Brate, pusti to ! Danes nisem dobre volje ! Jelica ! “ zakliče Ištvanič, „prinesi luč, Štefič naj prinese vina, — a ti postavi na mizo karte za „marijašu, si placet admodum reverendo amico ? “ — obrnivši se proti župniku — „do večerjo ? “ ..Fiat voluntas tua, spectabilis amice! Naj bo !" pritrdi Ivanič in bobna s prsti po zlati tobačnici. Jelica je prinesla luč in karte ter bojazljivo pogledala na župnika. Ta namežika z desnim očesom, z glavo malo prikima in se modro obrne na peti. Starčka sedeta za mizo, župnik premeša karte, a Jelica natoči obe kupici vina. Ko je Ištvanič vzdignil karte, potegnil je župnik iz kupice, potem pa začne deliti karte. ..Dvajset „piku ! “ zakliče Ištvanič, misleč, da je častitega nasprotnika že premagal. Nič ne pomaga, amice ! Vicrzigcr ! Vierziger ! — štirideset „tref" ! — smeje se župnik svojej zmagi. Starčka sta igrala dalje, dalje pila in bila po mizi, — a Ištvanič je vse zgubljeval. „Amice! “ spregovori župnik, ko je pobil Ištvaničevo desetico, ..amice; res midva sva že stara! “ — -2'J — ..Res stara ! — dvajset „karo“ ! odvre Ištvanič, vzdignivši karto. „A otroci hitro rasto. Kaj nimaš več „aduta“? dostavi hitro župnik, videč, da je Jelica odšla v svojo sobo. „Nimam „aduta“ ! E, kaj hočemo, otroci rasto, da ! “ vzdihne Ištvanič. „Res tvoja Jelica — jaz bi rekel — je za možitev zrela ! “ reče župnik. „.Je, je ! “ odvrne lakonično Ištvanič. „Poslušaj, spectabilis anilce ! da bi videl mladega Ferketiča ! — Lep mladenič ! ,E, naj bo ! “ odreže se Ištvanič. ..Kakšne besede so te ? Naj bo, naj bo. Ali ni Vladko sin najinega součenca, — “ spregovori gorko župnik in položi karte na mizo. .Mojega nasprotnika, — kateri me je — “ poskoči Ištvanič. „Zdaj, spectabilis amice ! — de mortuis nil nisi bene ! “ Po teh besedah sprazni Ivanič kupico in nadaljuje : ,Perko! Naši stari Hrvatje so bili vedno ljudje svoje volje, vedno trde glave — a tudi žive kr-vi. Hrvat je kakor kremen, in kadar udari kresilo ob kremen, poskočijo iskre iž njega. Tako je bilo s teboj in s pokojnim Ferketičem. Oba poštena človeka, a gledala sta se kakor pes in mačka. Ferko ! to ni krščansko, to nT prav od tebe, da si — BO — tako trd, kot kamen. Tvoja Jelica ljubi Vladka, Vladko ljubi Jelico. Pusti to staro komedijo, katero so pozabili celo zagrebški vrabci. Zdaj pridejo novi časi, boljši časi. Hrvatje bodo srečnejši, pa — ako si moj prijatelj, kakor „in illo tempore", daj Jelico Vladku. Dixi! “ dostavi svojemu govoru župnik njuhajoč. „A ti govori, kar ti je volja, pridiguj, če hočeš do sodnjega dne: kakor Hrvatje ne dobe svojih pravic, tako tudi Vladko ne dobi Jelice. Na mojo plemenitaško vero, dokler ne zagrmi stari turopoljski top na gradu Lukavcu, Jelica ne bo Vladkova. Punctum ! “ Tako je ugovarjal Ištvanič in se jezen sprehajal po sobi. Prijatelja se nekako mrzlo poslovita. Mesec je že visoko plaval. Pod vrbami je tiho žuborel potoček in jabolko na vrhu cerkve se je svetilo v mesečini, kakor zlato. Na njo je gledal gospod župnik, kakor na zvezdo vodnico, ko je korakal prek ledine proti Drenovi goščavi, kimal je z glavo in mrmral: „Hm ! turopoljski top ! “ IV. Veste li, kako je, kadar se povrne slepcu vid, gluhonemcu sluh in govor, materi sinek, ljubčku ljubica, zemlji spomlad ? Oh vse to ni nič, nič proti onemu blaženstvu, kadar se narodu povrne svoboda, — z laja svoboda ! Slepec bi zami- — 31 — žal in zajokal, ko hi se mu pokazal pred očmi božji svet; gluhonemec bi zaklical glasno, da bi z jednirn samim glasom naznanil svetu vse misli, vsa Čustva, ki se mu rode v glavi in katere občuti srce ; zavest bi ga zapustila, ko bi mu prišlo do ušes toliko milih, sladkih, prej neznanih glasov; mati bi s solzami veselja obrosila sinu; ljubček bi pozdravil ljubico z gorkim poljubom; zemlja se odene v krasno zeleno-pisano obleko, polno dišečega cvetja : a narodu — kadar se narodu povrne ono, kar mu je podelila vsemogočna volja božja, kedar se mu povrne svoboda, oh narodu je tedaj, kakor bi ga vzdignila nevidna roka iz morske globočine do vrh neba; narod bi tedaj hotel poljubiti zvezde, objeti oblake, s solzami bi hotel ogreti vsak kamen, prepevati z vsako ptico, z vsakim metuljem bi rad zletel v krasni, svobodni božji svet, on sam svoboden — srečen. A kako je bilo še le pri srcu Hrvatom — Ijutiin svatom, od pamtiveka svobodnjakom ? Kako jim je bilo pri srcu, kadar je stara gospodinja, zlata svoboda zopet potrkala po tolikih jalovih letih na hrvaška vrata — ej to povej mi, roka moja, pero moje ‘r Ne, pero moje, tega ne pravi mi! Vem, krilato si, ti bi se zgubilo v ono, kar je bilo, v ono, kar še bode. A preteklost hrvaška, oh — to je kri in solza, a bodočnost ? Bog jo ve, Bog jo daj dobro ! Stoj, ne zaidi v daljni svet, kajti namenil sem se, pisati le o turopoljskem topu. Ljudje božji, da bi bili videli zdaj gospoda župnika ! Starčku se je mešalo, v resnici mešalo. No, saj to res ni šala. Pomislite samo, Hrvatje so dobili zopet ustavo, a stari Ivanič je bil strašen ustavaš. On se je vrgel „na vrat na nos“ v vrtinec visoke politike ; naočniki so mu ves dan čepeli na nosu, misli so mu rojile po glavi, kakor črviči po vodi, kadar jih ogreva solnce ; verujte mi, gospod župnik je porabil vsak teden šest lotov tobaka za nos več. nego navadno, da razvedri zmešano glavo. In k temu še nesrečni turopoljski top ! Ivaničevemu srcu je bila Jelica mila, saj jej je bil kuni. Vsaka njena solzica, — kakor bi padala na srce, vsak njen smehljaj — odpiral je starčku raj. A Jelica je vsak dan bolj bleda, vedno ža-lostneja, Ištvanič pa še vedno trd ; župniku poka srce, a — turopoljski top bi mogel vse to poravnati. Kako je la mučil sivega starčka! Vsako noč se mu je prikazoval v snu. Zdaj je plazil zeleni top po zemlji, upiral svojo črno oko v starčka, kakor da se mu roga. Zdaj ga je hotel starček prijeti, da ga zažge, a topu so zrastle nenadoma perutnice, da leti pred starčkom in — odleti. Zdaj loži lop pri cesti nabit, da bi ga kdo zažgal. Župnik pride po cesti, zeleni top se mu klanja, rekoč: „Zažgite ine, admodum reverende domine ! jaz 'Sem nabit ! “ — Ali, ko je hotel pritakniti gorečo šibico, zvali se top z groznim smehom v mlako in gospod župnik za njim, t. j. župnik je padel s postelje. »Hudimani top! kje si?" zavpije Ivanič in si tiplje komolec, „a Miškec bi moral vedeti". Da, Miškec Bedenikovič je moral vedeti. A kdo je Miškec ? Plemenitaš seveda, a pod širokim turopoljskiin klobukom, v priprosti domači jopi, no človek poštenega srca, bistre glave in rekel bi, gotovo pismen človek, če tudi je znal le za silo podpisati svoje ime. No v resnici pismen človek. Pa kako bi tudi ne bil. l:o je mlajši njegov brat kaplanoval pri sveti Klari ? To ni šala. Vsi ljudje so ga spoštovali in uprašali za svet, pa tudi gospoda je rada spraznila pri njem kako kupico in se pri tem spominjala lepih starih časov, ko je po I Irvaškem še cvetel tobak in je igrala v Gorici turopoljska godba. A Miškec je znal o starih časih pripovedovati silno veliko, da, on nam je znal pripovedovati. kako je bil Turčin pod Gorico, a to ni tako lahko pomniti, ker je od tistega časa preteklo že veliko vode po Savi. Zato se ni čuditi, da je imel Miškec med svojci, kakor se pravi, veliko »avtoriteto". Župnik je sporočil Miškecu, naj pride k njemu. In prišel je, »Hvaljen bodi Jezus! gospod župnik! Kaj zapoveduje Vaše gospodstvo ? “ pokloni se Miškec, držeč svoj klobuk v desnici. »Na veke ! Amen ! “ odvrne župnik. Cujte, dragi Miškec, Vam so znane naše šege in stare navade, povejte mi, kako je bilo nekdaj na Turovem polju ? “ »Znam, hvala Bogu ! “ reče nekako ponosno Miškec in nadaljuje: »Ali lepi so bili stari časi, nikdar jih ne bo več ! “ ,,Bodo, bodo, ako Bog da. Ali slišite, znate-li vi za luropoljski top, za »štuk“ na gradu Lukavcu ? “ »Jaz sem plemenitaš in da bi ne vedel za luka-vaški »štuk“ ! In še kako znam. Jaz sem ga celo jedenkrat zažgal, a takrat — takrat, ko so bili stari časi, ko nismo še kadili višnjevega listja, ampak hrvaški tobak. Ah lepi stari časi, nikdar — nikdar jih ne bo več ! “ vzdihoval je Miškec. »Tedaj veste zanj ? “ pretrga župnik njegovo jadikovanje o davno minolih časih, ..recite mi hitro, kaj je to V “ „A gospod župnik, da bi tega ne vedeli ? E! Vaše gospodstvo se hoče šaliti z menoj1' — progo- vori Miškec s smehom, češe se za uhom, nag-nivši glavo. „Res, ne znam ! odvrne župnik in segne zamišljen v zlato tobačnico. „E, če gospod župnik ne vedo, hočem pripovedovati jaz, kar znani", govori Miškec, sede na stolico in nadaljuje radovednemu župniku : „Pred dolgim dolgim časom je bilo hudo hrvaškej zemlji, a tudi nam Turopoljcem. Gospod nam je pošiljal raznih šib, s katerimi nas je tepel: lakoto in točo in sušo in kugo. Najhujša nadloga pa so bili Turki, ki ne verujejo ne v Boga ne v vraga. Tur-čin je bil hujši kakor kak razbojnik. Kakor kobilica nam je vse pojedel, vse vzel, ženo in otroke in staro in mlado. Ta pesoglavec ni pokončeval samo ljudem, kar je mogel, celo hišam božjim ni prizanašal, ampak počenjal je tudi v cerkvah vsakovrstnih pregreh. Pripoveduje se, da je spal na svetem oltarju, svoje konje pa napajal iz kropilnika. Prihajali so z veliko vojsko na konjih, peš in s „štukomu do Turopolja. A Turopoljci so brusili sabljice in rekli: „Ne udarno se in se ne udarno ! “ Ženske so grele vodo in rekle: „Tudi me se ne udarno, temuč pokrstimo Turka ! “ Mnogo škode je storil Turek, mnogo va-sij požgal, da se je Turovopolje kadilo, kakor goreča pipa. Mi smo — to je naši očetje, a tudi žene so šle v kastele in gradove, pa žene so krstile Turčina z vrelo vodo, a kdor se ni pustil krstiti, odnesla ga je tnropoljska sabljica h vragu. Turki niso bili dobre volje, a njih generali in cela vojska so se povrnili v pogansko domovino. Pozabili pa so „štuk“, in to je tisti ,,štuk“, ki stoji še dandanes na gradu Lukavcu“. „Tedaj stoji še tam ‘t “ upraša Ivanič. „Stoji, stoji11, odvrne žalostno Miškec, ..nekdaj je bil čist in svetal, siromak, da je človek videl v njem svoje brke; takrat, ko je bila kaka slavnost v Turovem polju, takrat je moral počiti „štuk“, a vsi korteši so klicali: „Livat! “ Veselje je bilo takrat, veselje v hrvaškej zemlji, polič starega je veljal le groš, a puranov je bilo kakor vrabcev. Zdaj pa, zdaj je žalostno, vse dremlje, tudi stari .,štuk“ na Lukavcu dremlje kje v prahu. Moram domov. Želim lahko noč gospodu župniku11, končuje žalostno Miškec in se odpravi. „Bog daj lahko noč ! Bo že bolje, oče, bo !11 dostavi Ivanič. „0 j:i! “ zakima z glavo Miškec in odide. V. Zima mine, spomlad pride, Oh dolga je, — žalostna je zima, ko je srce tako samo, a vzdihuje za drugim srcem. Kedar gledaš sivo prevlečeno nebo, bi skoraj dvomil, da je tam gori kaj usmiljenja: kedar gledaš, kako se sipljejo na zemljo bele plahtice, zdi se ti, kakor da je vsaka plahtica kamen, ki ti pada na srce. — 37 — Teško je bilo Jelici, teško Vladku ; starec je varoval kot zmaj jedinico svojo. Samo jedenkrat sta se mlada srečala, ne z besedo, ker jima starec ni pustil, ne s srcem, ker srci ste bili vedno združeni, temveč z očesom, z molitvijo, pesmijo pred licem božjim, v cerkvi. O božiču sta se videla, o božiču skupaj prepevala, v božiču ju je v duhu blagoslovil stari župnik. Pustimo zimo. Spomlad je; krasna, mnogo krasneja spomlad kot poprej. Lastovice so že prihajale, a „bezirksvor-standi“ so odhajali. Sabljiče so žvenketale, pesmi so se glasile, a staroslavne pravice so ustajale iz groba. V Turovempolju je danes posebno veselo. Ni ceste, po katerej ne bi drdrale gosposke kočije. Kot strele lete kočije, a v kočijah sede bradači, sabljači, gosposki, lepi hrvatski možje. Ni bilo krčme pri cesti, v kateri ne bi se zbirali korteši, možje s sabljico za pasom in se z rujnim vincem pripravljali na važno zgodbo. Kakšno zgodbo ? Občinstvo „incliti campi nobilium de Turo-polje“ se zbira, da se „restavrira“. Tudi Miškec je sedel v krčmi, a okoli njega mnogo korlešev. 38 — „Da ! jaz vam pravim, to ni šala ! “ pregovori Miškec, spraznivši kupico. Poslušajmo, poslušajmo ! “ oglase se korteši. „Jaz vam povem ter vam povem, kar je pravica, to je pravica", nadaljuje Miškec. „Da resnica! “ dostavi Ivica Mikulin, nag-nivši se nad kupico. „A naša pravica mora biti taka, kakoršna je bila v starih časih", nadaljuje Miškec in loputne z roko po mizi. „Tako je in nič drugače! “ loputnejo za njim vsi po mizi. ,.Bog živi našega dragega Miške, a", povzdigne Ivica Mikulin polno kupico. „Bog ga živi! “ odzovejo se korteši in kupice zažvenknejo. „Hvala bratje ! “ zahvaljuje se Miškec. .Uidite, Kranjec nosi škornje, a mi Hrvatje čižme; bakovaško vino je belo, a okiško črno, vsaka stvar ima svojo posebnost. Tako tudi pravica. Drugačna je nemška, drugačna je hrvaška pravica! ". „Resnica je ! " zakima Mikulin. „Resnica, resnica ! “ vsi za Mikulinom. „Zato pazimo, bratje. Naš gospod župnik, —“ nadaljuje Miškec bolj tiho, a vsi stiskajo glave skupaj in šepetajo: »Čujmo!" — „naš gospod župnik je fina glava". „E, trinajst šol, ni šala! “ doda Mikulin. „On se razume v te visoke reči. On mi jo — 39 — rekel, da danes nam pove gospoda, da smo zopet dobili stare pravice. Rekel mi je tudi gospod župnik, da tega ne verujmo. Pravica ima svoje posebnosti, kar mi gotovo znamo — “. „0 ! znamo, znamo!“ pritrde vsi korteši. „Tudi naše turopoljske pravice imajo svojo posebnost*, govori dalje Miškec in primakne modro kazalec nosu. „Cujmo, čujmo!“ ,Gospod župnik* — nadaljuje Miškec svoje tajno modrovanje, „zna za starinska pisma pod pečatom komeškim v našem kaštelu, a v tih pismih stoji zapisano, da vsakrat, kadar se imajo vršiti stare pravice, mora počiti stari „štuk“ na gradu Lukavcu, drugače pravica ne velja nič. Gospod župnik je to čital*. „A, vidiš ti! Vražja posebnost* — zakima Mikulin z glavo, izprazni kupico in doda: „Modra glava gospod župnik*. „Pa zakaj mora počiti baš „štuk“, tega ne razumem, ko se strelja na prazno!“ pristavi Blaž Gljivareč, mlajši človek, ki je služil pri Leopol-dovcih. ..E ! “ reče Mikulin, „kedar stoji pisano tako pod pečatom". „Mora počiti, boter Blaž ! “ nadaljuje Miškec. „Vi ste pameten mož, bili ste tudi dosti po svetu, to je, Bog in duša, resnica ; ali naša pravica je 3* — 40 — pravica. Kar je pisano, to je pisano, a mi vemo za svoje pravice ! “ „0 vemo ! “ vsi složno pritrjujejo. „E, kedar je pravica, naj poči top ! “ pokori se Blaž javnemu mnenju. „Držimo se tega, bratje! “ zagrmi Miškec „dokler ne poči, ne verujemo ! “ „Ne verujemo ! “ vsi. V tem zdrdra zelena kočija, prava ropotarnica, mimo krčme; v njej je sedel gospod Ivanič. „Bog živi gospoda župnika ! “ skoči Mikulin. „Bog ga živi! “ kriče korteši vsi vprek. Ivanič se zalivali s smehljejem. Miškec mu nekaj namigne, kočija gre dalje, a za njo vsi korteši v zbirališče. * * * „Zdaj znate, gospoda moja, da imamo zopet stare hrvaške pravice11, prične govorili skupščini z vzvišenega mesta novoizvoljeni komeš (župan turopoljski). „Nič ne znamo! “ oglasi se glas izmed kmečkih kortešev, menda Miškec, ki je vedno gledal župnika, sedečega mirno pri kraju. „Nič ne znamo! “ zagrmi za svojim vodjo vsa skupščina. „Tedaj vam jaz, boe tempore komeš (žuj an) turopoljski, povem, da smo dobili stare pravice! Živile hrvaške pravice ! “ Nekateri gospodje so pritrdili, a korteši so bili tiho. „Tedaj, verujete, da jih imamo ? “ upraša začudeno komeš skupščino. „Ne verujemo ! “ zagrmi Miškec. „Ne verujemo ! “ ponove vsi. Komeš stisne z rameni, gospoda tudi. Jedini Ivanič se v kotu smehlja in njuha. „Kaj je to ? “ zamrmra komeš gospodi: „quid volunt isti homines ? “ „Naj povedo, illustrissime! “ zakliče Ivanič iz kota. ,Da, da!4 zagrme korteši, ,Miškec, Miškec naj govori !* Tišina nastane. Izmed kortešev stopi Miškec, v desnici drži klobuk, z levico pa sabljo. ,Naj nam oprosti Vaše gospodstvo, da ne verujemo: mi poznamo svoje pravice4 — ,Živio Miškec !4 zavpije skupščina. ,Mi nismo pismeni ljudje, ali pisano je in dokazano pod resničnim komeškim pečatom, da naša pravica nič ne velja, dokler ne poči „štuk“ na gradu Lukavcu. Tako ; zdaj ve vse, Vaše gospodstvo. Brez zamere!4 Miškec se prikloni in gre ponosno na svoje mesto, kjer so ga pozdravili z gromovitim: „Živio! Livat!“ in ga vzdignili od tal. Komeš in gospoda se debelo gledajo, nevede, kako se je bil zamešal lukavaški top s komeškim pe- —- 42 — čatom v turopoljske svobodščine; konečno udarijo v velik smeh. „A, le smejte se vi, le smejte!" šepeta Miškec tovarišem, »poznamo mi svoje pravice!" »Ali si jih, Miškec! na desno in levo!" zamrmra veselo Mikulin. »Ali dragi možje!" začne gospod komeš. »Živio turopoljski „štuk", živio!" zagrmi nakrat iz sto grl. Ko — jaz ne znam" — hoče nadaljevati komeš. »Živio turopoljski »štuk“, živio!" pretrga zopet glas iz sto grl. Jezen se ta obrne k Ivaniču: „Quid sum facturus? Kaj naj storim?" »Fiat voluntas eorum! Naj se jim izpolni želja", odgovori hitro župnik. In pandur (redar) nabije na zapoved komeševo stari top. Zopet je zavladala tišina, Zdaj se je imelo odločiti, ali so Turopoljci dobili zopet stare pravice. V tem se pripelje stari Ištvanič, pride v skupščino, čudi se, da je vse tako tiho, ker danes je bil namenjen govoriti, mnogo govoriti. Že se hoče popeti na vzvišeno mesto, ali ko —. »Bum ! “ zagrmi ves campus nobilium. »Živio ! živio ! živio !“ glasi se od vseh stranij. „Živile stare pravice!" zavpije zdaj Miškec in vsa njegova četa. A Ištvanič se v resnici vzdigne na vzvišeno mesto, govoril je o starih pravicah dolgo, lepo, ognjeno, da se „Lival“ in .,Živio" usipa od vseh stranij. Prva skupščina se dovrši. „Lepo je govoril gospod Ištvanič, res lepo !“ reče Miškec tovarišem domov grede, to je v krčmo. „Lepo, le to je manjkalo, da ni govoril tudi o „štuku,“ doda Mikulin. „Da, to je manjkalo !“ pritrde vsi. „Spectabilis amice !“ reče župnik Ištvaniču, ko je hotel stopiti v kočijo, „turopoljski top" je počil a po plemenitaški tvoji veri mora biti Jelica Vladko va“. Ištvanič osupne. „K — kaj ! — ti tedaj si skuhal to vražjo kašo ? — Ti si — admodum reverende amice. —“ *Jaz admodum reverendus amicus sem turo-poljski kanonir! ha, ha, ha !“ odvrne Ivanič, držeč se za trebuh. „Pojdiva skupaj — k meni — k večerji! “ govori Ištvanič. Odpeljala sta se oba v Ištvaničevi kočiji. Ištvanič ni pregovoril ne besedice. „Jelica ! “ zakliče domov prišedši, „reci Šte-fiču, naj gre k mlademu gospodu Ferketiču : jaz 44 ga prosim, naj pride hitro, ker imam ž njim opraviti važno opravilo". Jelica je odšla, pa se povrnila. Oče se je sprehajal zamišljen, župnik je opazoval muhe, Jelica je hotela oditi v svojo sobo. „Ostani tukaj, Jelica! “ reče resno Ištvanič in se še vedno sprehaja. Mladenka se je tresla. Nekdo potrka na vrata. Jelici sili vsa kri k srcu, opirala se je na šivalno mizico. „Svobodno!“ zakliče Ištvanič, Vladko vstopi, pokloni se in hoče spregovoriti, a Ištvanič ga prehiti rekoč: „