r u\;^\Vj J5 j^vjju /JiA5 jjj>j va rj>j;^\jjrr5'A »L fr MARMOR d New York Beijing London * •••>•• • .. m *** w*wwww Moscow Frankfurt Munich * •Ljubljana Hong Kong Zurich Istanbul Buenos Aires Sydney Od tod v širni svet. Aerodrom Ljubljana 3 / /O/Ci * o J leta 1963 / since 1963 Majhni, odlični, prijazni. www.lju-airport.si I< Banka Koper Ritem vašega uspeha Banka Koper d.d., Pristaniška 14, 6502 Koper, tel.: 05/ 666 1 000, www.banka-koper.si Poslovna enota Sežana Partizanska 50, 6210 Sežana tel.: (05) 72 83 500 Agencija Komen Komen 78, 6223 Komen Agencija Kozina Istrska ulica 11, 6240 Kozina Agencija Divača Ulica Albina Dujca 2, 6215 Divača Poslovna enota Postojna Tržaška 2, 6230 Postojna tel.: (05) 72 83 400 Agencija Pivka Kolodvorska 14, 6257 Pivka Agencija Kremenca Rožna ulica 1a, 6230 Postojna Poslovna enota Ilirska Bistrica Bazoviška 18, 6250 Ilirska Bistrica tel.: (05) 71 43 600 Agencija Trnovo Gregorčičeva cesta 22, 6230 Ilirska Bistrica Agencija Podgrad Podgrad 96, 6244 Podgrad k '' T H ■l n$x \ SFIlIOiIL M m' f m ^ isS! NE'*® BjškJjjMgpi Sy* 1 vi' \\ ■Fe^ XX ® ISTRABENZ < Podpis k sliki: V hudi vročini je prijetno bivati v kamniti kraški hiši ali prijateljevati v senci dreves ob kamniti mizi, ki vam jo lahko izdelajo v podjetju za pridobivanje in obdelavo naravnega kamna Marmor Sežana, d.d. Fotografija: L. Lisjak med/ 0160 Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Vsebina JULIJ 2003, št. 60 Kras, revijo o Krasu in kraških pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386) 01/421-46-90; fax: (+386)01/421-46-95 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: Uredništvo revije Kras: P-P- 1 7, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 f°x: (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 800 SIT, 4 EUR, 4 $ Naročnina za šest zaporednih številk 2 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 6,000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 9-000 SIT, 45 EUR, 45 $ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici Mubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SVVIFT coda: U BA Sl 2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Kras je dovoljeno urdnikovim soglasjem 'n z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: 'SSN 1318-3257, Grafično oblikovanje in priprava tiska Lev Lisjak Organizacija tiska 5 . Korotan Ljubljana d.o.o. NaKlada:4000 izvodov Revijo Kras sofinancira Ministrstvo za okolje in prostor Uredništvo PO DESETIH LETIH... Akad.prof.dr. Matjaž Kmecl KRAŠKI PRAZNIK Uredništvo v pogovoru s MEJO BO TREBA ODPRAVITI Črtomirjem Špacapanom TUDI V MIŠLJENJU LJUDI Jasna Simoneta SO LJUDJE ZA MEJO TUJCI ALI DOMAČI LJUDJE? Uredništvo v pogovoru z S SVOJO PONUDBO SMO PRISOTNI Vojkom Čokom IN PREPOZNAVNI PO VSEJ SLOVENIJI Prof.dr. France Rihtar Sl ŠE ŽELIMO OHRANJATI POSEBNOSTI NARAVNEGA IN KULTURNEGA PROSTORA KRASA? Robi Lavin CERKEV SV. TILNA V SVETEM JE GEOMANTIČNA MOJSTROVINA Maijeta Privšek TEČAJ GEOMANTIJE Mag. Blaž Šegula NA KRASU ŽIVI STO VRST KOBILIC Uredništvo DIVJA KOSTANJA PRED VOJAŠKIM POKOPALIŠČEM ZDRAVLJENA Jasna Fakin ZGODOVINSKI UTRIP SVEČANSKEGA ŽIVLJENJA Mag. Nataša Lapanja NA LESENEM NOSILCU NE DVE PODOBI, Jazbec AMPAK TRI PODOBE! Dr. Ferdinand Šerbelj IZZIV ZA STROKO Krasovi pršutarji iz Šepulj "DODALI SMO MU SAMO SOL IN ČAS" Agencija Kras PRŠUTARNA LOKEV NA KRASU Uredništvo SKULPTURE MOJCE SMERDU V KRAŠKEM AMBIENTU Uredništvo LJUBEZENSKE MARKA KRAVOSA Marko Kravos ŽIVLJENJE V ZRCALNI OBLIKI Vera Tuta Ban VSE NAJBOLJŠE, IGO GRUDEN! Prof.dr. Marija Piijevec PESNIŠKI GLAS IZ NABREŽINE Marija Hribar PTICE IMAJO PERUTI. PTICE NIMAJO ROK Bojan Pavletič MEJA BREZ MEJE Bruno Lisjak-Volpi KONTOVEL (Contovello) Albin Debevec V SPOMIN PRIJATELJEMA PARKA ŠKOCJANSKE JAME 10 14 18 22 24 28 33 34 38 39 40 42 45 46 47 48 49 52 54 56 58 o> Ul ^ PO DESETIH LETIH red desetimi leti smo izdajatelji določili vsebinsko zasnovo revije Kras in revijo registrirali z namenom, da bomo v njej obravnavali tematiko, ki je " povezana s Krasom kot geografskim in širšim upravno-regionalnim pojmom, neglede na mejo med Slovenijo in Italijo, ter s krasom kot občim, JtL. geografskim, krajinskim, bivanjskim, gospodarskim, socialnim in kulturnim pojmom. V šestdesetih številkah revije Kras s skupnim notranjim obsegom 2418 strani je bilo objavljenih 1178 pisnih prispevkov 594 avtorjev in virov informacij v skupnem obsegu najmanj 40 knjig, opremljenih z 2862 slikovnimi predstavitvami. V nakladi od 4500 do 10000 izvodov prihaja vsako leto šestkrat ali sedemkrat med redne naročnike in kupce doma in na tujem, med sodelavce, med več kot 1000 mnenjskih voditeljev ter med šolarje, dijake in študente po vsej Sloveniji. V temeljni vsebinski zasnovi smo pred desetimi leti razčlenili vsebinsko naravnanost revije Kras v poglabljanje razumevanja in popularizacije Krasa in kraških predelov Slovenije, v pospeševanje razvoja slovenskega krasa, v varovanje njegovega okolja ter v ohranjanje kraške kulturne in naravne dediščine. Namenili smo jo ne le prebivalcem Krasa in območij Slovenije, za katera so značilni kras in kraški pojavi, Slovencem na Tržaškem in Goriškem, Slovencem s Krasa, ki živijo na tujem, marveč tudi vsem tistim bralcem, ki raziskujejo kras, ga proučujejo ali ga vse bolj obiskujejo kot njegovi turisti ali njegovi občudovalci. Namenili pa smo jo tudi bralcem, ki odločajo o slovenskem kraškem prostoru, in bralcem, ki so pripravljeni storiti karkoli za nadaljnji razvoj kraških območij in krasa nasploh ter za njegovo promocijo doma in na tujem. Revija Kras obravnava pomembna vprašanja tistega predela države Slovenije, za katerega so značilni kraška narava s podzemskimi jamami in brezni, kraška kulturna krajina, tipična kraška arhitektura, bivanjska kultura, tipični kraški pojavi in prebivalci na več kot 42 odstotkih slovenskega ozemlja. Obravnava predvsem aktualna vprašanja, kot so: ohranjanje identitete slovenskega krasa nasploh, njegovo varovanje pred onesnaževanjem in nenačrtnim poseljevanjem, varovanje in ohranjanje kraške naravne in kulturne dediščine, smiselno posodabljanje bivanjske arhitekture ter vse možne rešitve v zvezi s tem, razvijanje kraški krajini in njenim ljudem ustreznih, naravi prijaznih gospodarskih dejavnosti ter promoviranje in predstavljanje našega krasa slovenski ter tuji javnosti, saj je kras s svojo tipiko eden izmed dominantnih razpoznavnih znakov države Slovenije v evropskem in širšem svetovnem prostoru. Kako izdajatelji revije Kras uresničujemo njen koncept, kako objavljene vsebine odzvanjajo v zavesti njenih bralcev in kako vplivajo na njihovo ravnanje v zvezi s krasom nasploh, pa dokazujejo ugodne ocene vse več naročnikov na revijo in vse več sodelavcev, ki vanjo pišejo. Uredništvo Ob deseti obletnici nastanka revije Kras KRAŠKI PRAZNIK Matjaž Kmecl Pred desetimi leti je stopilo skupaj nekaj zanesenjakov, nekaj zaljubljencev v Kras in spočelo časopis istega imena; v rokah imamo njegovo šestdeseto številko. Številka šestdeset po desetih letih govori, da so mislili resno, da jih slejkoprej krasi vztrajnost in da njihova ljubezen do danes ni prav nič popustila, da ostaja kar nekako po kosovelovsko globoka. Potrjuje pa tudi, da namenjena blagoslovljeni deželici, ki s svojo lepoto in prijaznostjo, svojo zgodovinsko in kulturno polnostjo, z jamsko mnogonadstropnostjo in z vsemi drugimi, pogosto nenavadnimi lastnostmi dobesedno vabi in kliče: Pridite, ljudje, in se čudite, kaj vse nam ta naš svet ponuja skrito čudežnega! Kako se človek ne bi zaljubil! Zdaj se tudi UNESCO ogreva zanjo; in to za vso, ne samo za Postojnsko in Škocjanske jame, kamor se že tako in tako zgrinjajo množice popotnikov. Ne ogreva se le zato, ker naj bi menda ta naš Kras dal svoje dobro ime občemu poimenovanju tovrstnim zemljiščem, “krasu ”, “karstu ” po širnem svetu. Ali pa, ker naj bi na njegovih hrastih stale Benetke. Ali zaradi silnega podzemskega kanjona pod Škocjanom in največje umetniške razstave, kar jih je kdaj priredila narava, kot je postojnske podzemske čudeže vzneseno videl Henry Moore. Temveč zaradi vsega, kar tu je -do zadnje cerkvice in špilje, ruja in potonike, lipicancev in brinovke, terana in brinjevo dišečega pršuta, pesmi, ki jih pojejo tu z robato otožnostjo, vileniškega tovariševanja evropskih poetov in sosedenja različnih kultur. Skratka zaradi vsega, do Zadnjega kota. V dosedanjih šestdesetih številkah “Krasa” se je o tem nabralo zelo veliko slikovitega gradiva, zapisanega tako in drugače, strokovno in poljudno, celo zelo strokovno in tudi Zelo preprosto, zdaj podloženo s plemenito krajeljubnostjo, zdaj s poznavalskim odtehtanjem. Uredniki so prirejali razpravljanja in “okrogle mize”, celo javnim tribunam podobna sestajanja; kar naprej so odpirali vprašanja o svojem Krasu, In to ne samo o Štanjelu ali učnih poteh, kot sta bili zadnji dve in kot sta popisani v prejšnji številki; tudi ne samo o podzemlju, ki je seveda - kletna etaža Krasa - največja znamenitost, temveč tudi o sodobnem življenju tod, o gospodarjenju in preživetju, o vodi, lok\>ah, onesnaževanju. Saj je znano tisto naravovarstveno geslo, ki pravi, da so nam svet v gospodarjenje Zaupali naši vnuki. Če nam je kaj do njih, jim ne moremo zapustiti same svinjarije. In tudi revščine ne. - Revija se je spreminjala v nekakšno mislečo glavo kraške deželice in njenih lju- di. In deželico Kras ter slovenski kraški prostor približala tisočem ljudem drugod po Sloveniji in na tujem. Uspešno in podjetno, to bo morala priznati tudi najbolj ozkogleda glava; celo uradniška. No, ob tem pa se odpira že tudi vprašanje z zadnje, precej manj sončne strani. Če ne bi namreč imeli “Krašovci” nekaj sijajnih prijateljev, ki so zmeraj pripravljeni podpreti dobra in koristna dela (preleteti je treba oglase v reviji) in če bi se zanašali le na samostojno slovensko državo in njeno - recimo temu - mecensko presojanje tako imenovanega nacionalnega interesa, bi se lahko že zdavnaj utopili v obupu in odnehali. Birokratski “doktorji” si pač izmišljajo nove in nove papirje; zraven se množijo tako zelo, kot da je to razmnoževanje edina in najbolj temeljna narodna korist. In tako je zelo veliko uradovanja in zelo malo ali celo kar nič oprijemljive državne skrbi za vse tisto, kar smo “suvereni in svobodni Slovenci”-“navsezadnje” tudi s Krasom in “Krasom”. Večino dela in tudi finančnih naporov za revijo državni uradniki nekako samoumevno odlagajo na pleča ustanoviteljev; saj gre po njihovem bolj ali manj iskrenem, vendar ne prav prenicljivem prepričanju za nekakšen hobi - vsak hobi pa je drag, zanj je treba pač kaj postoriti in kaj odšteti. Večina dela za kraševsko revijo nacionalnega formata je zato naložena znameniti ničelni tarifi, reci idealizmu; lahko rečemo tudi ljubezni, predvsem pa prepričanju o skupno slovenski smiselnosti in potrebnosti tega dela. Ko je Janez Vajkard Valvasor, ki je podrobno raziskoval in popisoval tudi Kras - podolgem in počez, od Cerkniškega jezera do Devina - želel označiti Kraševce, se mu je zapisalo: Ti dobri ljudje si pomagajo, kakor vedo, in žive prav siromašno... Tako pomanjkanje pa jim ne jemlje telesne moči, saj so kljub temu vendarle močni, čili in zdravi... In ker se od Valvasorja naprej očitno ni veliko spremenilo, izhaja “Kras” vztrajno, poln moči, ne glede na tega ali onega uradnika. Naj mu bo sojeno še dolgo življenje in naj bi se okrog njega še dolgo zbirali novi in novi zanesenjaki! Ne zato, ker naj bi morebiti šlo za glasilo te ali one fare ali krajevne skupnosti, temveč zato, ker gre za glasnik ene najznamenitejših, najodličnejših slovenskih deželic, brez katere Slovenija pač ne bi bila to, kar je- Akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, Ljubljana Črtomir Špacapan, državni sekretar in direktor Urada za Slovence v zamejstvu MEJO BO TREBA ODPRAVITI TUDI V MIŠLJENJU UUDI Uredništvo Tokratni gost v rubriki POGOVOR je Črtomir Špacapan, državni sekretar in direktor Urada za Slovence v zamejstvu v Ministrstvu za zunanje zadeve. Je univerzitetni diplomirani ekonomist, ki so mu domači tudi tuji jeziki italijanščina, angleščina in ruščina. Opravljal je posle v zunanji trgovini, bil po osamosvojitvi Slovenije predsednik izvršnega sveta Skupščine občine Nova Gorica in dva mandata župan Mestne občine Nova Gorica. Sodeloval je v odborih in komisijah Evropske unije, predvsem s programi Interreg in Phare. Zadnjih dvanajst let je sodeloval s slovensko manjšino v Italiji in Avstriji in bil pobudnik čezmejne zaveze med občino Gorica, Goriško pokrajino in občino Nova Gorica. Sodeluje v italijansko-slovenskem odboru lnterreg-Phare in v usklajevalnem svetu za razvojni program Slovenije 2003-2006. Veliko časa je bil tudi podpredsednik Skupnosti občin Slovenije. Kakšni so obeti za Slovence, ki živijo v Italiji, po vstopu Republike Slovenije maja prihodnje leto v Evropsko unijo? Ali se obeta bolj dosledno uresničevanje italijanskega manjšinskega zakona, kot ga Republika Italija uresničuje sedaj? V čem menite, da bo imela ta naša soseda do Slovencev, živečih na svojem ozemlju kot manjšina, pričakovane večje moralne obveznosti zaradi dejstva, da bo njihov matični slovenski narod in država Republika Slovenija po vstopu v Evropsko unijo v skupnosti enakopravnih narodov? Ali pa bo tudi poslej vse predvsem odvisno od trenutnega razmerja moči političnih sil v Italiji? S srečanja Nova Gorica - Celovec... Pred nami so velike spremembe. Prva, ki jo pričakujem, bo, da bodo države -predvsem Italija in Avstrija, ki sta bili do sedaj precej mačehovski v odnosu do slovenske manjšine - na njihovem ozemlju ta odnos izboljšale. Tako kot Slovenija spoštuje pravice manjšin, ki živijo na njenem ozemlju, in ima po mojem mnenju zelo dobro zakonodajo za italijansko in madžarsko manjšino, ki živita v Sloveniji, pričakujem enak odnos sosednjih držav do naše manjšine, ki živi na njihovem ozemlju. Enakopravnost narodov, ki jo bomo dosegli z vstopom v Evropsko unijo, bo zagotovo vplivala na to, da se bodo zakoni spoštovali in nadgrajevali v smislu popolne enakopravnosti manjšin. Sam padec meje ne bo prinesel kakšne revolucionarne spremembe. Meja na našem prostoru je že dolga leta zelo odprta. Obstaja le še fonnalno, in - kot je povedal moj donedavni kolega sežanski župan Miroslav Klun v prejšnji izdaji revije Kras - je predvsem zakoreninjena v glavah ljudi. Zato je naš cilj tudi, da se meja odpravi tudi v mišljenju ljudi, kar je gotovo težje, kot povečevati prehodnost meje. To ne bo šlo hitro, tudi ne lahko, a čas bo tudi naredil svoje! Če padec meje pogledamo iz praktičnega vidika, bodo resnično največ pridobili kraji, ki so bili do sedaj nekako izolirani. Na primer Goriška brda, Kras, dolina reke Idrijce, na Kolovratu, območje proti Livku, Kobaridu... Na teh območjih so sedaj mejni prehodi od večera do jutra zaprti, zaradi česar so ljudje praktično odrezani od sosednjega okolja. Na področju turizma bo neomejena prehodnost teh meja prinesla veliko koristi, saj jo bodo lahko prehajali turisti sosednjih in drugih držav. In gotovo se bo število turistov povečalo. Prepričan sem, da se bo tudi pomen Krasa močno povečal Odprt bo proti Tržiču, odprt bo na morje, na Trst, na Vidensko pokrajino. Pričakujem pozitiven napredek na vseh področjih. Vpliv aktualne vladajoče italijanske politike bo vedno prisoten, ne glede na to, kakšna bo usmeritev vlade, lokalne skupnosti ali regionalnih političnih struktur. Nazoren primer za to je sodelovanje Nove Gorice in Gorice. Ko je na italijanski strani Prišla na oblast nova politična struktura, so nastale popolnoma nove razmere in projekte medsebojnega sodelovanja smo morali Zastaviti na drugačnih osnovah. Takrat sem bil župan Nove Gorice in v sosednji Gorici so prišli na oblast ljudje meni nasprotne po-Htčne naravnanosti. Z njimi se je bilo mno-8° težje skupaj boriti za preseganje raznih strahov in za preseganje zaprtosti prostora. Kljub vsemu pa sem prepričan, da se bo z odpiranjem meje gospodarstvo toliko okrepilo, da politika ne bo imela več pretirano močnega vpliva. Gospodarstvo bo gotovo pomagalo podirati bariere v glavah ljudi. Ko se bodo namreč ljudje na ekonomskem področju začeli združevati in snovati skupne projekte, bo politični pritisk avtomatično izgubil svojo ostrino. Kar se tiče predstavnikov italijanske mlajše generacije, ki šele prihaja na položaje, moramo računati s tem, da so nekateri, sicer redki, še vedno indoktrinirani s strahom pred boljševizmom z vzhoda in pred vsem, kar je ostalo kot nasledek po koncu 2. svetovne vojne. Vendar so to preživete stvari, ki se izrabljajo zgolj v namen vsakodnevnih političnih borb, ne pa kot ideologija. Večinoma je mlajša generacija bolj zainteresirana za gospodarski napredek in gleda naprej, ne nazaj. Kot dolgoletni župan Mestne občine Nova Gorica in Goričan ter poznavalec primorske in goriške stvarnosti ob meji med Italijo in Slovenijo, ki že desetletja slovi za najbolj odprto mejo v srednjeevropskem prostoru zunaj Evropske unije, poznate do obisti položaj Slovencev v Italiji... Kaj bodo morali storiti za svoje celovito gospodarsko, socialno, kulturno in siceršnje uveljavljanje kot enakovredni, ne pa drugorazredni državljani Republike Italije? Slovenci, ki bivajo v prostoru, ki sedaj pripada Italiji, in imajo tam svoje korenine, so v zadnjem času naredili bistven korak naprej v smislu, da so se združili v krovne organizacije. Te so gotovo močnejši partner italijanski in tudi matični državi, kot pa razbiti posamezniki. Krovne organizacije so vzpostavile boljše ravnovesje sil, kot je bilo poprej, in sodelovanje med njimi in Uradom za Slovence v zamejstvu je dobro. Vendar pa se morajo za pravice boriti najprej na italijanski strani, saj so državljani Republike Italije, Slovenija pa jih mora pri tem, seveda, podpirati in jim pomagati. Na področju kulture in jezika, ki sta najmočnejša temelja in branika obstoja, je bilo veliko narejenega. Tudi Slovenija je v zadnjih letih prek našega urada in prek drugih vzvodov veliko naredila za pomoč slovenski manjšini, kar je čutiti. Mislim, da ne držijo nekatere kritike, češ da je zadnje čase manj povezav z zamejci in zamejskimi kraji ter dogodkov v zvezi s tem. Mnogokrat smo tudi na lokalnem nivoju, ko sem bil še župan, poslušali kritike na ta račun. A ko sem v ta namen dal nekoč narediti tromesečni pregled dogajanja v obmejnih krajih, smo ugotovili, da je bilo najrazličnejših dogodkov kot vseh mogočih povezav z zamejstvom zelo veliko. Prenekatere prireditve se pač ne obeša na veliki zvon, saj so to dogodki, srečanja, gostovanja in še marsikaj, kar vse je postalo že samoumevno, nekakšna rutina, del obmejnega vsakdana. To so tiste drobne po- Z obiska v Celovcu na Koroškem, kamor je odpeljal vlak prijateljstva. H* pg KLAGENFURTP 1 s a 1 u t a G O RI ZA A pozdravlja Novo Gorico^ Črtomir Špacapan med nagovorom o sodelovanju občin ob slovensko-italijanski meji. POGOVOR vezave, ki brišejo mejo med Slovenci na tej in oni strani in dajejo prostoru občutek celote. In res je, da delujejo tudi take povezave in sodelovanja,&a katera širša javnost sploh ne ve, pa bi bilo dobro, če bi vedela, saj so po mojem mnenju zelo pomembne. Na primer to, da mnogo zamejskih otrok, celo otrok italijanskih družin, prihaja v vrtce na našo stran! Prepričan sem, da so povezave z zamejstvom močne in jih je veliko, tako da ne vem, kaj več bi bilo še mogoče storiti v tej smeri. Morda smo kdaj malce pozabili na kvaliteto in smo bolj gledali na kvantiteto. Zato moramo tudi Slovenci težiti za kvaliteto, saj imamo kaj pokazati. Prav tako lahko zamejski Slovenci to vrhunsko kvaliteto ponudijo italijanski državi in javnosti... Ko smo bili pred časom na nekem pogovoru s predstavniki manjšine, sem poudarjal predvsem, da bi manjšina morala več stvari pripravljati in nuditi tudi za italijansko publiko. Naši zamejci se morajo plasirati in uveljaviti na državni, meddržavni in mednarodni ravni, ne pa se zapirati v krog svoje manjšinske problematike. Navzven se lahko plasirajo ne le gospodarsko ampak tudi s svojo umetniško, kulturno ustvarjalnostjo, kot so likovna, glasbena, gledališka in druge. Ko se namreč integriraš v prostor - ne samo kot Slovenec, temveč tudi kot državljan države, v kateri živiš - te je gotovo težje izriniti ali na kakršen koli način zapostavljati. Kaj bi bilo treba še storiti v Sloveniji -matici, da bi njeno prebivalstvo s primerno pokončno držo izražalo in tudi dajalo bolj vidno moralno podporo Slovencem v Italiji zlasti v primerih, ko in kadar ti začutijo nenaklonjenost lokalnih italijanskih oblasti njihovim pričakovanim in zakonsko zagotovljenim pravicam? Gotovo Slovenija kot matica lahko prek bilateralnih odnosov s sosednjimi državami marsikaj postori tudi za manjšine, kar se na formalni ravni tudi dogaja. Pri tem ni večjih problemov. Odnosi med Italijo in Slovenijo sicer nihajo, vendar pa je mogoče marsikaj storiti, če je le volja na obeh straneh. Slovenija mora od Italije zahtevati uresničevanje vseh sklenjenih sporazumov. Včasih padajo očitki na račun Slovenije, da je preveč pasivna v svojih zahtevah. Če Slovenija nudi italijanski manjšini vse ugodnosti bivanja v Sloveniji, bi morali vztrajno zahtevati recipročnost. Mislim, da bo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo lažje, ker bo verjetno sprejet in uveljavljen enoten krovni zakon za manjšine v vseh državah Evropske unije. Res pa je, da Slovenija še nima celovite zakonodaje, ki bi urejala odnos do vseh svojih ljudi, ki živijo zunaj Slovenije. Obstaja sicer parcialna, delna zakonodaja, bi pa morala biti združena, da bi urejala vse Primorski župani na kolesih, ki jih je Mestna občina Nova Gorica namenila za izposojo turistom. pomembne zadeve Slovencev na tujem. Njihovo urejanje je sedaj namreč razdeljeno po več ministrstvih: posebej kultura, posebej šolstvo, posebej zunanje zadeve, ... Gotovo bi morali izoblikovali enoten zakonski pristop do Slovencev, ki živijo po svetu. Moram pa reči, da je to zelo zahteven projekt. Madžari so, na primer, že poskušali uvesti zakon o manjšinah, a imajo pri tem veliko težav. To je tematika, ki je na splošno zelo občutljiva. Tako politično kot tudi v drugih ozirih. Mislim, da bo poleg ustavne določbe, po kateri Slovenija skrbi za svoje ljudi, ki živijo zunaj njenih meja, treba še veliko narediti na področju normativnih zadev. Čeprav je treba vedeti, da se je v zadnjih desetih letih vsa zakonodaja popolnoma spremenila in da so v njej upoštevani tudi Slovenci zunaj Slovenije. Predvsem pa je naloga Slovenije, da dokončno preseže ločevanje Slovencev, ki Živijo v tujini, na političnih osnovah. S spreminjanjem našega sistema in drugih sistemov to sedaj postaja enotna slovenska manjšina v zamejstvu in Slovenci drugod po svetu. Politično ločevanje med ‘‘take Slovence” in “drugačne Slovence” je zgodovina in preteklost. In mislim, da je tretja generacija Slovencev to že presegla. Govori se o možni reorganizaciji Urada za Slovence v zamejstvu... V nekaj intervjujih ste povedali, da tega urada načrtovana reorganizacija ne bo prizadela, saj že sedaj v svojem delovanju njegova devetčlanska zasedba uporablja vse razpoložljive službe in servise Ministrstva za zunanje zadeve. Kaj bi povedali o tem, da bi pomirili negodovanje Slovencev v zamejstvu in s tem tudi Slovencev v Italiji? Cilj vsake reorganizacije je ponavadi, da se zmanjšajo stroški. Res pa je, da le malokatera reorganizacija uspe. Naš urad je zelo specifičen. Če bi bili vsi uradi organizirani tako, kot je naš, mislim, da ne bi bilo potrebe po njihovi reorganizaciji. Smo del ministrtva za zunanje zadeve. Nimamo svojih strokovnih služb ali tehničnih služb in smo zelo racionalno orga-mzirani. Tudi prostori so v lasti ministrstva. Drugod je seveda drugače. Ponekod so se nekateri popolnoma ločili iz osnovne struk- ture ministrstev, zato mislim, da je kar prav, da pride do njihove racionalizacije. Mi bomo v vsakem primeru ostali v okviru ministrstva, kar se mi zdi pravilno. Tudi zaradi tega, ker imamo pri roki vso logistiko, prek diplomatsko konzularnih predstavništev, ambasadorjev in tako naprej, kar vse nam je v veliko pomoč. Poleg tega pa je naš cilj, da postanemo kontaktna točka za vse Slovence na tujem. V okviru našega urada želimo ustanoviti nekakšno Slovensko hišo, v kateri bi se srečevali vsi Slovenci, ki iz tujine pridejo v Slovenijo. Pogosto se namreč dogaja, da Slovenci, ki pridejo domov, v domovini nimajo več sorodnikov ali teh takoj ne najdejo, pa zato nimajo nikogar, pri katerem bi v med obiskom lahko stanovali. Pred kratkim sem srečal Slovence, emigrante po 2. svetovni vojni, ki so delali v Franciji v rudnikih. V Slovenijo so prišli na obisk. Seveda nimajo možnosti, da bi pri nas kar ostali, razen če bi živeli v hotelu. Če bi imeli na voljo nekakšen dom za takšne primere, bi ga obiskovalci gotovo s pridom uporabljali. Slovenska hiša bi bila tudi center, v katerem bi obiskovalci dobivali najrazličnejše informacije -od informacij o zakonodaji do informacij o tem, kako bi poiskali svoje korenine. Naj sklenem ta odgovor! Pričakujem, da bo prevladala miselnost, naj urad za Slovence v zamejstvu ostane in da bomo v zastavljeni smeri delovali naprej! Kaj bi po vašem mnenju lahko revija Kras še naredila v medsebojnem izmenjavanju informacij in vedenja o tem, kako bivajo Slovenci v zamejstvu in Slovenci v matici? Kako bi lahko še pripomogla, da se čim prej preseže in odpravi razne razpoloženjske bariere v zavesti naših ljudi? Kras je že sam po sebi pokrajina, ki ima neizmerno veliko zanimivih in še neraziskanih st\’ari, zato bo imela revija Kras še zelo dolgo časa obilo hvaležnih in aktualnih vsebin. Kinalu se nam bo “pridružil” še zamejski Kras, kar bo še dodatna stimulacija, da se revija ohrani in še oplemeniti. Mislim, da je pristop revije Kras pri obravnavanju najrazličnejše kraške tematike zelo pozitiven z več vidikov. Prvič, ker utemeljuje in spodbuja ohranjanje identitete in avtohtonosti kraškega prostora; drugič, ker Kras in sploh kraške značilnosti Slovenije promovira doma, v Sloveniji, in na tujem... Veseli me namreč, da so ljudje, vsaj nekateri, začeli obnavljati stare domačije in da ohranjajo njihovo identiteto. Lepo je videti, kako se nekateri trudijo ohranjati okolje in s tem Kras tak, kakršen je bil. Se posebej zato, ker smo tudi že Kras industrializirali in degradirali, na primer s kraško kulturno krajino neskladno arhitekturo tu in tam, ker so bile v zadnjih desetletjih modne hiše s tremi nadstropji... Na raftingu po Soči Vse fotografije: L. Caharija, PN Diplomska naloga o odnosih med Slovenci na obeh straneh slovensko-italijanske meje v okolici Repentabra SO LJUDJE ZA MEJO TUJCI ALI DOMAČI LJUDJE? Jasna Simoneta Meja med Italijo in Slovenijo, ki poteka tudi po Krasu, je za današnje prebivalce in opazovalce postala že skoraj samoumevna. Malokdo se sprašuje, kdo živi za njo in kaj se tam dogaja. Večina hodi na drugo stran meje zaradi nakupovanja, dela ali izletov v naravo ali na morje. Poleg tega nekateri še vedno gojijo sorodstvene odnose, ki pa so z leti čedalje redkejši. Zakaj sem se odločila raziskati in osvetliti odnose med Slovenci na obeh straneh meje med Slovenijo in Italijo v okolici Repentabra? Že iz otroških let sem čutila, da je slovensko-italijanska meja problematična in da iz nje izvirajo različna nesoglasja med prebivalci na eni in drugi strani. Negotova sem bila, na kakšen način bi se lotila te občutljive tematike, ki jo veliko ljudi doživlja tako po kolektivnih stereotipih kot po vsakdanjih izkušnjah. Zato sem se odločila, da bom v svoji diplomski nalogi raziskala in osvetlila odnose med Slovenci v Italiji in Slovenci v svoji matični domovini. Natančneje, izzvalo me je dogajanje ob meji, in sicer v okolici Trsta, saj od tam tudi izhajam. Sklenila sem, da bom posegla v čas, ko so se ti obmejni odnosi začeli oblikovati, torej v Ženska pevska skupina "Stu ledi" s Tržaškega obdobje takoj po drugi svetovni vojni - v čas, ko je bila vzpostavljena nova meja. Na ta način sem imela možnost osvetliti nastanek in razvoj teh novih odnosov. Sledila je odločitev o kraju raziskave. Sodila sem, da je bilo doživljanje nove meje veijetno najbolj dramatično v tistih vaseh, ki so jih vezale številne sorodstvene vezi in vsakdanji način življenja. V svoji okolici sem zasledila več takšnih primerov, po nasvetu mentorja prof. dr. Janeza Bogataja sem se potem osredotočila na območje Repentabra. Repentabor je danes občina v Italiji. Pred letom 1947 je obsegala še tri vasi, ki so takrat ostale v Jugoslaviji. Z ravni vsakdanjih odnosov znotraj ene občine so tam ljudje prešli na raven odnosov med pripadniki dveh različnih držav. Tematika je torej del obširnega antropološkega pojma o mej- nosti, ki želi osvetliti, kako in kje ljudje sami dojemajo medsebojne meje ter kako meje nanje vplivajo. To področje me je izzvalo že na ravni mojega zasebnega življenja, saj po materini strani izhajam s slovenske strani meje te nekdanje občine. To dejstvo je name vplivalo tudi tako, da sem vedno zaznavala vsa trenja med obema skupnostima. Ker po očetu izhajam z italijanske strani meje, meje vsaka kritika tudi osebno prizadela. Kljub temu, da živim v Italiji, sem vedno čutila povezanost z obema stranema meje. Opazovala sem, kakšen odnos so zavzeli Slovenci na italijanski strani do Slovencev na drugi strani. Ta odnos je bil v mnogih primerih zaničljiv ali nemaren, saj jim še danes pravijo Ju-giči ali Jugoslovani. Podobno seje dogajalo m nsrig M na slovenski strani, ko smo bili mi večkrat označeni za Italijane oziroma »Opence« ali »zamejce«. To j e nek stereotip, kije uveljavljen do tistih, kijih lahko prepoznamo po registrski tablici avtomobila, v trgovinah, pri nakupovanju ali v gostilni. Glede na to, da ima večina tako na eni kot drugi strani meje sorodnike in prednike, se ti stereotipi ponavadi ne uveljavljajo tako grobo do ljudi, ki jih poznajo. Med ljudmi, ki so si v sorodu, sem večkrat zasledila zamere do tistih, ki na italijanski strani prevzamejo italijanski način življenja ali dajejo svojim otrokom italijanske oblike imen. Splošno zgražanje še vedno povzroča pogosto vpletanje italijanskega besedišča in skladnje v vsakdanji govor Slovencev v Italiji. Posebno hudo zamero gojijo oboji do tistih, ki svojih otrok niso naučili slovensko, zlasti če gre za ljudi, ki so se izselili iz Slovenije v Italijo. Kljub vsemu je na slovenski strani meje prišlo do zanimivega in protislovnega pojava: vzor italijanske strani je bil tako vabljiv, da so mnogi dali svojim otrokom italijansko zveneča imena, tudi hiše so mnogi gradili po vzoru tistih, ki so se gradile v Italiji. Podobno se dogaja tudi z vsakdanjo govorico, saj še posebej na koprskem in goriškem mladi uporabljajo veliko italijanskih besed. Obilica stereotipov, ki jih je še vedno čutiti Na italijanski strani pogosto naletimo na precej odklonilen odnos do Slovencev v Sloveniji. Domnevam, da gre tu vsaj deloma za zamere iz časa, ko je bila v nekdanji Jugoslaviji kupna moč dosti manjša kot v Italiji. Takrat je vsa Tržaška (tudi Goriška in sploh ves obmejni pas, vendar se bom osredotočila na položaj na Tržaškem) hodila na cenejše nakupe v sosednjo državo. Posebno ugodno je bilo kupovati bencin, meso in alkoholne pijače, predvsem žganje. Ljudje so se hkrati ustavljali še na kosilu ali večerji v slovenskih gostilnah, saj je bilo ceneje in udobneje, kot da bi kuhali doma. O tem se je razvilo pravo izročilo v obliki pesmi, pripovedi in vicev. Možnost zaslužka s Tržačani je bila velika. Socialistična plača j e res zagotavljala gotovost, vendar je bila prenizka, da bi si lahko ljudje na slovenski strani meje privoščili takšno raven življenja, kot so ga videvali »tam čez«. Tudi s slovenske (takrat jugoslovanske) strani so ogromne množice prihajale po nakupe v Italijo zaradi nižjih cen nekaterega blaga in bogatejše izbire. Mogoče je tudi to stalno soočanje z ekonomskimi razlikami med obema državama, ki ga niti govori politikov o gnilem kapitalizmu niso mogli omiliti, porodilo nekakšno travmo, katere posledice so še danes vidne v stereotipih na obeh straneh. Slovenci v Jugoslaviji so bili soočeni z blagostanjem v Italiji, po svojih vaseh pa so stalno srečevali že kar tradicionalno požrešne Tržačane, ki so si za majhen denar privoščili pojedine v bližnjih gostilnah in nakupovali najdražje blago po trgovinah in mesnicah. Na poteh po Italiji so bili seznanjeni tudi z novimi hišami in so si potem z delom po službi počasi zgradili podobne hiše na svoji strani meje. Pogosto je torej prevladal vzor bogatejšega in močnejšega. Po drugi strani so morali Slovenci v Italiji iskati svojo domovino v revnejši državi, ki je bila v italijanskem okolju neugledna in zasmehovana. V bistvu je bila zanimiva le zaradi izkoriščanja njene nerazvitosti. Veliko Slovencev v Italiji je prevzelo to mišljenje in se začelo obnašati tako kot ostali Tržačani. Tako se je uresničilo dvoje: obnašali so se kot »Tržačani«, od njih so v Jugoslaviji tudi pričakovali, da se obnašajo kot »Tržačani«. Med ljudmi lahko še vedno slišimo veliko pripovedi o tem, kako so jih kdaj v Jugoslaviji osleparili ali pa so se pri problemih z milico soočali z veliko ošabnostjo. Tudi takšni dogodki so Slovence v Italiji odvračali od tega, da bi Slovenijo prepoznavali kot svojo domovino. Problem je verjetno predstavljala tudi revnost te države. Sami so se čutili bogatejše in zato močnejše. Za mnoge je bila osamosvojitev Slovenije in njena gospodarska rast pravi šok, odklanjanje vsega tega pa zasledimo pri marsikom na italijanski strani. Se sedaj lahko pri nekaterih starejših ljudeh zasledimo posplošeno mišljenje, da so vse ženske, ki so se poročile iz Jugoslavije v Italijo, to storile zaradi ekonomskih ugodnosti. Sam izraz Tržačan (na terenu večinoma slišimo govoriti o »Tri(j)eštinih«) obsega stereotipno podobo meščana, ki pride v vaško okolje, se tam obnaša kot v mestu in ponavadi pozabi na splošna pravila lastnine. V gostilni preživi vse popoldne, od kosila do večerje, tam glasno klepeta ali kvarta. V obdobju Jugoslavije je stereotipni Tržačan šel po bencin, kupil meso in se »nažrl« v gostilni, zraven kupil še kaj zelenjave, mesa in vina ali žganja na kakšni kmetijip Nastop harmonikaša Denisa Novata ob predstavitvi revije Kras leta 1996 pri Miličevih v Zagradcu ODNOSI OB Kaj pa splošno razpoloženje v širšem zaledju Trsta v povojnih letih? Moja diplomska naloga je v neki meri tudi poskus splošnega orisa razpoloženja v širšem zaledju Trsta v povojnih letih. Treba je omeniti še stanje v petdesetih letih, ko je bilo občutje položaja še pod velikim vplivom komaj končane vojne in njenih posledic. Na italijanski strani meje je prišlo do velikega političnega razkola, ki je bil posledica instrumentalizacije Informbiroja leta 1948. Italijanski levičaiji so znali izkoristiti to odločbo v smislu rimskega pravila »divi-de et impera«, saj so se morah odločiti za eno izmed političnih opcij. Tudi Slovenci so se naivno opredelili ah za Titovo Jugoslavijo ah za Sovjetsko zvezo. Kdor seje opredelil za Jugoslavijo, je bil označen za titofaši-sta. Posledica tega je bila, da so se politično razdelile cele vasi; med njimi je prihajalo do krvavih pretepov. Veliko Slovencev, ki so se opredehh za Sovjetsko zvezo, seje popolnoma asimiliralo. Naj navedem primer! V pretežno delavskih Miljah so otroci nenadoma »izginili« iz slovenskih šol, saj so bih tisti, ki so jih vpisah tja, označeni za titofašiste. Po drugi strani pa so tisti, ki so se opredehh za Prepustnica, ki jo izdaja italijanska oblast, je še vedno v italijanskem, slovenskem in hrvaškem jeziku G Cw,r REPUBBLICA 1TALIANA REPUBLIKA ITALIJA REPUBLIKA ITALIJA QUESTURA Dl KVESTURA V. KVESTURA U. TRIESTE LASCIAPASSARE QUINQUENNALE PREPUSTNICA PETLETNA PROPUSTNEGA PETOGODISNJA m 310707 CONFINE Dl STATO a 200 m Tabla, ki na italijanski strani opozarja na oddaljenost meje Jugoslavijo, upali v moralno podporo te države. Marsikdo seje v tistih zgodnjih povojnih letih iz idealističnih pričakovanj ali določenih strahov preselil iz Italije v Jugoslavijo. Nekateri izmed njih so se nemudoma vrnili, saj so ugotovili, da tam ne bo raja na zemlji. Pri prehajanju meje je bilo v petdesetih letih veliko težav. Nekateri so, na primer, hodili na obiske k sorodnikom le v organiziranih izletih, saj drugače prosto gibanje po Jugoslaviji ni bilo dovoljeno. Proti koncu petdesetih let seje stanje ustalilo. Slovenci v Italiji so od Jugoslavije verjetno pričakovali kulturno ah moralno podporo ah vsaj sprejetost. Izkušnje pa kažejo, da so jih v poznejših povojnih letih na izletih in potovanjih po tej državi sprejemali kot ljudi z višjim standardom, zato so jim tudi zaračunavali višje cene za tujce. Ljudje so bili zaradi takšnega odnosa razočarani in so se počutili izdane. Veijetno so blagajničarji in njihovi nadrejeni gledali nanje kot na izdajalce, saj so prihajali kot bogati pripadniki druge države. Dodajam še dmg primer, ki sem ga pred kakšnim letom zasledila v članku nekega zamejskega partijskega politika. Obžaloval je čase, ko so lahko imetniki izkaznice Komunistične partije v Jugoslaviji uveljavljali pravico do enakih cen, kot so jih plačevali njeni državljani. Kdor pa te izkaznice ni imel, je bil navaden tujec. Bila bi krivična, če bi trdila, da Jugoslavija ni podpirala manjšine v Trstu. Vendar se je v zadnjih letih izkazalo, da je večina denatja, ki je bil namenjen manjšini, v resnici po ovinkih potovala nazaj v žepe pošiljateljev. Poleg tega so bila denarna sredstva namenjena predvsem levičarskemu delu manjšine. V levičarska društva in ustanove je res prihajal denar, ki jim je omogočal udobno preživetje, vendar se je prispevek z osamosvojitvijo Slovenije zmanjšal. Pri raziskovanju se je pojavil problem, ki je posredno povezan z motivacijo za izbiro te raziskovalne tematike. Sama namreč, kot že zapisano, izhajam z obeh strani meje. To je privedlo do zapleta na terenu, ko sem bila na vsaki strani meje najprej nekdo, ki predstavlja tudi nasprotno stran meje. Zato so bili informatorji v glavnem zelo previdni pri svojih izjavah: vem, da ima marsikdo bolj odklonilen odnos do ljudi z druge strani meje, kot je to pokazal v svojih izjavah. Ta odnos sem morala razbirati iz na pol izrečenih stavkov ali mnenj o preteklosti in prihodnosti. Dosegla sem svoj namen: informatorji so se izkazali za najbolj ranljive pri razmišljanju o vzrokih, ki so privedli do tega, da meja leži prav tam, kjer je še danes, in pri domnevah, kaj se bo zgodilo, ko bo Slovenija prišla v Evropsko zvezo. Podatke za svojo raziskavo sem črpala tako iz sedanjih pogovorov z informatorji kot iz že predhodnih izkušenj na terenu. Zato je tudi poimensko navedenih informatorjev bolj malo: mnogi so svoje razmišljanje izrazili že z nekaj naključnimi stavki, na katere sploh niso bili pozorni. Pred diktafonom bi bili verjetno bolj previdni. Sama tako rekoč živim na tem terenu, tako da sem veliko informacij in izjav slišala že v preteklosti. Prav to mi je pomagalo, da sem lahko hitreje ugotavljala, kje so ključni pojmi in določujoča vprašanja izbrane tematike. Jasna Simoneta, univ.dipl. etnologinja in kulturna antropologinja -Zgonik, Italija Pisma bralcev m KRAS POSTAJA VSE BOLJ ZANIMIV Med pismi, ki prihajajo v uredništvo, smo izbrali dve. Prvega je napisal bralec revije Kras Rudolf Rože iz Miedersa na avstrijskem Tirolskem, drugega pa je napisal naročnik revije Janez Semlak iz Maribora... Obe potrjujeta, da postaja kras vse bolj zanimiv. "Ambasador" Krasa dersa počitnice v Portorožu in izlet po Krasu... Takole prše po Spoštovano uredništvo revije Kras! s tretjega obiska Kra- V tem pismu vam pošiljam moje sp .j.? £ ne tudj do- sa. Morda boste v pisanju našli kaj zanimivega m objav vietj nizirati za seniorske študentske kolege univ'e™ OdfcriZ sem ie prijazen Ijane. Pričakujem kakšnih trideset ali celo kakšne tri dni in si ti- Mercatorjev hotel v Šiški, kijeb izu etn ra. ,nM;Mprimernega vodni- sti čas ogledovali Ljubljano. Nimam pa st c ^ ^ mjbolj primeren študent ka. Zato Vas prosim, da mi pomagate, i s - ^ &veda bi moral obvladati pMne «**«■%» Kako je gospod Rože vodil skupino Tirolcev po Krasu, pa je opisal taltole: V začetku aprila sem ” t»*P' rideset nas je bilo, v Sloveni] bnniel ki nas je navdušil s svojo enkrat- Kras. Kakor lani, smo tudi letos obiska J ^ medu gospoda no kamnito arhitekturo. Zapomni i si g, Kožetove iz Krepelj, a tudi Švaglja. V Dutovljah smo se oskrbeli z 4T J ^ ^ Švabovi im svojem bor- suje, daje Kras praznik ban’in svetl^. § . . Maribora. Zdaj, na stara kakršno jim je na voljo danes izua se jez ^ San ciovami Decolato. V t^iTmaT^ZaUm,, mUHiie ^ Tamajčan sospari Ž”k Upom, * to,„ i« -to M/to* « — * to' """ po lepem Krasu ?! Rudolf Rože A-6142 Mieders 187 21.4.2003 Kras na ogled V radeliski knjižnici? Bralec ir 2Ka?5S3K5aK-* mi izvodi: revije Kras z Pa sije manjkajoči- p,a^ "O, ker ima Iepo revij() / ™ wfo lePa pob n,d' v okol‘oi Kade/j „/, /j Jj' W'a'"° osameb -f r/owo. 7 y sv,> kJer sem žive/ še m,amo v d^oiiZ!pmZbiem Kms in Is,ro’' Pohodništvo. 7 " " gorništvo oziro, številke revi'J Krit oTTdoT^ recimo s 50-odstotnim nonZ P° Zmerni ce”‘ «rhivu, ker jih posojali n ,' “ bi jUt irn* lna °Sledpostavil" tudiPv iZ Jem- Uhko bi J' Radljah. epo urejeni knjižnici 2003 Pri ure janjiTin izdaja “'SyW,w to vsako,nur posebej p-dravja Tri ^ '* ***' i nas m vam poslal?! Janez Semlak Kardeljeva cesta 79, 2000 Maribor Seveda smo ljubitelju Krasa gospodu Semlaku ustregli, mu poslali manjkajoče revije, saj dobivamo pogosto podobne prošnje oziroma naročila bralcev, ki bi si radi izpopolnili zbirko revije Kras z manjkajočimi izvodi... Vse dosedanje izvode revije pa bi morebiti v Radljah "na ogled postavili" skupaj - gospod Semlak, knjižnica in izdajatelji - če bo dovolj zanimanja v Radljah. Vojko Čok, predsednik uprave Banke Koper: Predsednik uprave Banke Koper Vojko Čok je doma iz Flavij pri Škofijah. Je univerzitetni diplomirani ekonomist. Svojo poklicno pot je začel v Luki Koper, kjer je delal na raznih strokovnih, vodstvenih in vodilnih delovnih mestih v razvoju, planu in analizah, financah in vodstvu podjetja. Od novembra 1980 do oktobra 1981 je bil predsednik poslovodnega odbora Cimosa. Od leta 1982 je bil predsednik poslovodnega odbora Splošne banke Koper, od leta 1994 pa predsednik uprave Banke Koper, d.d. Bil je član nadzornih svetov v več gospodarskih družbah. Že več let je tudi član nadzornega sveta Združenja bank Slovenije in član upravnega odbora Združenja Manager. Prejel je tudi več priznanj, med njimi tudi priznanje Gospodarstvenik Primorske za dosežke trajnega pomena. S SVOJO PONUDBCSMO PRISOTNI IN PREPOZNAVNI FD VSEJ SLOVENIJI Uredništvo Z Vojkom Čokom smo se pogovarjali o mestu in vlogi Banke Koper v slovenskem prostoru in na Primorskem s posebnim poudarkom na Obali in Krasu z Brkini. Gospod predsednik, bi povedali za bralce Krasa, kakšni sta mesto in vloga Banke Koper v slovenskem prostoru in v čem sta se ti spremenili -če se sploh sta - po prehodu banke v tuje solastništvo? Kaj pomeni Banka Koper v Sloveniji, kaj pomeni za Primorsko z Obalo in kaj pomeni za Kras z Brkini? S tem, da smo v letu 2002 razširili našo mrežo bančnih enot, ki so že bile v Ljubljani, Novi Gorici, Mariboru, na Ptuju in v mestih matične južno primorske regije, s petimi novimi enotami v Novem mestu, Kranju, Murski Soboti, Celju in Ajdovščini, smo praktično prisotni na vseh ključnih mestih v državi. Seveda ostaja še nekaj tako imenovanih sivih lis, vendar le v smislu naše fizične odsotnosti, saj je danes poslovanje, zlasti z velikimi podjetji, z elektronskimi povezavami, mogoče tudi na razdaljo. Tako lahko rečemo, da smo s svojo ponudbo prisotni in prepoznavni po vsej Sloveniji. Slovenija že dolgo ne predstavlja več nekakšnega zaprtega otoka v Evropi, temveč je z evropskim prostorom formalno in vsebinsko močno povezana. Se posebno v obmejnem prostoru z Italijo, ki je matično območje naše banke. Meja je bila tod vseskozi zelo odprta. Obstaja namreč maloobmejni sporazum, ljudje dobivajo italijanske pokojnine, hodijo na delo v Italijo, tam tudi kupujejo in prodajajo različne dobrine. Seveda pa je meja odprta tudi v obratni smeri. Z vstopom v Evropsko unijo tudi formalno prihajamo v razmere, ki vladajo v Evropi. Računamo, da se bo z vstopom novega delničarja - družbe SanPaola 1MI prepoznavnost naše banke še okrepila. Sodelovanje partnerja, ki ima znanje in izkušnje v svetovnem merilu, je dodatna prednost in priložnost za Banko Koper in tudi za njene komitente. SanPaolo IMI sodi namreč med velike mednarodne finančne skupine. In neskromno bi bilo reči, da se nam od takih ni kaj učiti. Vse to nam bo pomagalo pri hitrejšem odzivanju, zlasti na novo nastajajoče potrebe bančnega tržišča in pri načrtovanju razvoja. Številnih prednosti, ki iz tega izhajajo, bodo deležni tudi naši poslovni partnerji. Prihod tujega kapitala v Banko Koper obeta večje naložbene možnosti za primorsko gospodarstvo in negospodarske dejavnosti. V katerih že dokončanih naložbah je bila Banka Koper zadnja leta najbolj udeležena, v katerih naložbah je udeležena sedaj in katerim dejavnostim se bo z naložbami najbolj posvečala? Slovenija tujega kapitala, s katerim bi nadomestila pomanjkanje lastnega, pravzaprav niti ne potrebuje, saj ima dovolj lastnih privarčevanih sredstev, ki so naložena v tujini. Tuji kapital je pomemben zato, ker vnaša v presojo uporabe tujih kreditov ali kapitalskih vložkov še dodatne kriterije, ki lahko dodatno zmanjšujejo tveganje. Širša kot sta znanje in baza podatkov za odločanje, manjše je tveganje. Mislim, da je to dobro. Slovenija postaja sestavni del Evropske unije, kjer so ti elementi presoje že izoblikovani in uveljavljeni. Za Obalo in južno Primorsko predstavlja Banka Koper osrednjo finančno in bančno institucijo, ki je temu območju stala ob strani v času pred tranzicijo in v času tranzicije, ki se sedaj izteka. Bili smo ena izmed pivih slovenskih bank, ki so razumele potrebo, da se podjetja tudi programsko in -,~v' - V. „ j Tolmin ■ KRANJ • v S- Dunajska LJUBLJANA« . rL MARIBOR ■ Lenar* r.i Ptui Ormož z' Idrija ■ NOVA GORICA Ajdovščina " Nazorjeva Trnovski pristan ^ ... - . ‘ r <■ v*- / ■ sv H i > • Sevnica 'X Komen Markove Olmo Olmo II ■POSTOJNA ■ SEŽANA Kremen«. Divača Pivka Trnovo NOVO MESTOH Kočevje J IKOPER Kozina Uotb ■PIRAf?LA Podgrad jrroi ILIRSKA BISTRICA | POSLOVNA ENOTA Agencija ne zgolj finančno prestrukturirajo. Finančne težave namreč največkrat nastanejo za-, radi neustreznega programa. Pogosto so Programi in organiziranost tisti, ki povzročajo težave in te se potem odražajo tudi v finančnih rezultatih poslovanja. V Banki Koper smo to poskušali razumeti in ko smo sodelovali s podjetji pri Prestrukturiranju, smo najprej ugotavljali, ali so njihova programska jedra ustrezna. Kjer smo skupaj z menedžmentom podjetij ugotovili, da so programska jedra posameznih podjetij zdrava, smo jih poskušali v procesu finančnega prestrukturiranja ohraniti, jim dati nov polet, s tem pa ohraniti delovna mesta in vitalnost območja. Naše sodelovanje pri tem je bilo s tega vidika nenadomestljivo in, kar je najpomembnejše, uspešno. Na to smo zelo ponosni. To pa, seveda, ne Pomeni, da smo si s tem na tem območju zagotovili trajno pozicijo. Vključevanje v prostor in prilagajanje novim razmeram, je trajna, nikoli zaključena zgodba. To zgodovino poudarjam zato, ker Želim s tem osvetliti našo vlogo in predstaviti našo filozofijo in namero, da se ne krepimo le kot institucija, temveč da želimo kot banka delovati v sozvočju z okoljem. Želimo, da se skupaj z nami razvija tudi okolica. Brez komitentov namreč ne moremo obstajati, zato nam za njihov razvoj ni vseeno. Poskušamo jim biti v oporo. Če njihova pričakovanja ne bodo izpolnjena, bodo poiskali drugo banko. Kako Banka Koper razvija nove storitve za prebivalstvo in malo gospodarstvo? S katerimi storitvami in zakaj, menite, da je Banka Koper najboljši in pravi finančni servis? Kakšne storitve še načrtujete, da bi prebivalstvo in podjetnike razbremenili pri gotovinskem in negotovinskem poslovanju? Ne bi rad poudarjal, da je naša banka zanesljiv finančni partner. Trdimo, da mora banka, ki ji komitenti zaupajo, ves čas spremljati njihovo poslovanje. Ni dovolj, da jim je na razpolago le, kadar potrebujejo pomoč. Zato stalno spremljamo razmere na trgu, opozarjamo na možne spremembe in temu tudi prilagajamo našo ponudbo. Te naše filozofije je bila deležna vrsta primorskih industrijskih velikanov - od Tomosa, Cimosa, Mehana, Lesonita in tako naprej. Veliko smo naredili tudi za razne skupine komitentov s posebnimi zahtevami. Na primer za sadjarje v Brkinih, za vinske kleti, za samostojne podjetnike... Imeli smo posebno ponudbo ugodnih kreditov, ki je bila podprta s finančnimi viri Evropske banke za razvoj (EBRD). Na ta način smo z ustreznimi viri omogočili komitentom ugodnejše dolgoročne kredite. Udeleženi smo tudi v Slovenski nacionalni varčevalni shemi. V tem smo zelo aktivni. BANKA KOPER Pri teh uspehih pa se nismo ustavili. Vemo, daje pred nami novo obdobje, ko bodo depozite kot obliko varčevanja dopolnjevale nove možnosti. Razlogov, da depoziti, zaenkrat sicer še počasi, dobivajo tekmece, je veliko. Predvsem se tudi pri nas že močno uveljavlja pripravljenost po prevzemanju večjega tveganja pri poslovanju... Res je, da je najlaže dati denar v banko, dobivati za to obresti in se spremeniti v rentni-ka. Toda, če je denar predrag, ga je težko plasirati. Ko smo bili še zaprta ekonomija je bila edina možnost, da si prišel v banko, dobil kredit, ki si ga plačeval toliko, kolikor ti ga je banka računala, ali pa se za določeno investicijo pač nisi odločil. Sedaj je drugače. Kredit lahko dobiš tudi v tujini, če se ti pri nas zdi denar predrag. Po drugi strani pa se tudi pri nas pogoji kreditiranja, zlasti po ceni, vedno bolj približujejo tistim, ki so na zunanjem trgu. Poslovna stavba Banke Koper.... Če želimo v tej tekmi uspeti, moramo biti konkurenčni tudi zunanjemu bančnemu trgu. To pomeni tudi spreminjati pogoje varčevanja. V povezavi s tem se že pojavljajo tako imenovane alternativne možnosti, ki so konkurenčne depozitom. Banka Koper je že oblikovala in ponuja tudi tovrstne produkte. Naj omenim dodatno pokojninsko zavarovanje, nakup življenjskih zavarovanj, pripravljamo pa tudi varčevanje v vzajemnih skladih, da bi lahko tisti, ki imajo presežke denarja, ta denar vložili kar najbolj po njihovem okusu, skladno tudi s tveganjem, ki so ga pripravljeni sprejeti. Vse to je namenjeno naši želji, da ustrežemo partnerjem. Posluh za partnerje je jedro našega nastopa. To ni nikakršen altruizem. Če s storitvami, ki jih nudimo, zagotovimo njihovo zadovoljstvo in pridobimo njihovo zaupanje, je s tem zagotovljena tudi naša eksistenca: smo koristni, smo potrebni, se razvijamo. To je tisto, kar povezuje partnerje med seboj in jih dela manj ranljive v manj prijetnih situacijah in izzivih, ki se jim v življenju žal ne moremo vedno izogniti. Povejte še svoje sporočilo in priporočilo občanom in pravnim osebam, ki poslujejo z Banko Koper, da bi si olajšali gotovinsko in negotovinsko poslovanje ter kar najbolj gospodarno ravnali s svojimi finančnimi sredstvi? Slovenija se razvija in novi časi, ki prihajajo, pomenijo tudi nove priložnosti za Agencija 1 Poslovne enote Sežana v Komnu, kjer posluje Banka Koper, d.d. Pogled v del poslovnega prostora Banke Koper, d.d., Agencije 3 Poslovne enote Sežana v Divači. banko in za komitente. Ugotavljamo, da so komitenti vse bolj jinančno osveščeni in znajo definirati svoja pričakovanja. S tega vidika mora biti tudi naša ponudba dosti bolj razdelana. Naš razvoj gre v dve smeri: ena smer je tehnološko posodabljanje banke z namenom, da bi bili naši servisi na razpolago štiriindvajset ur na dan. Vedno več bo elektronskega in samopostrežnega poslovanja. Klasična opravila v bančnih prostorih (dvigovanje denarja, plačevanje...) niso več temeljna prioriteta. So še vedno najpomembnejše opravilo, vendar počasi prepuščajo mesto svetovanju in drugim zahtevnejšim opravilom kot drugi smeri našega razvoja, saj se tehnična opravila že opravljajo po računalnikih, s plačilnimi karticami in z oblikami ponudb, kot je, na primer, “banka na domu”. Za uvajanje vseh teh novosti, ki bodo po meri uporabnikov, so potrebne investicije v programsko podporo, usposobljene kadre, znanje... Sporočilo Banke Koper je: Resno delamo na razvoju in smo med vodilnimi slovenskimi bankami. Naša ponudba v primerjavi s ponudbo evropskih bank ne zaostaja. Našim komitentom ponujamo varno m donosno poslovanje. Imamo veliko izku-še>V, ki so v pomoč in oporo našim partnerjem. Kot zelo vpliven in cenjen slovenski gospodarstvenik in bančnik imate dober pregled nad gospodarskimi razmerami v Sloveniji in na tujem. Predvsem v sosednji Italiji. Katere gospodarske dejavnosti na Obali, na Krasu z Brkini in sploh na Primorskem imajo po vašem vedenju in izkušnjah z vstopom Slovenije v Evropsko unijo največje razvojne možnosti? In kaj bo treba za njihovo uresničitev storiti? Kaj gospodarske družbe in malo gospodarstvo, kaj občinske uprave in občinski sveti, kaj območne gospodarske zbornice in obrtne zbornice in kaj država? Slovenija kot članica Evropske unije bo prevzela velik del njene zakonodaje. S tem ko gradimo avtoceste, še naprej razvijamo luko in železnice, postajamo še v večji meri tudi logistično povezani z Evropo. To daje nove razvojne možnosti tudi celotni Primorski za nadaljnji razvoj. Pri tem se bo še okrepila vloga storitvenih dejavnosti. Kras, Brkini, Istra bodo lahko v tov še večji meri vključile svoje naravne danosti, ki predstavljajo velik potencial. Turistična ponudba, ki bo temeljila na specifičnosti tega prostora, bo prišla še bolj do izraza. Potreb- no bo znati valorizirati tisto, kar so ti kraji sposobni nuditi. Pristnost namreč spet postaja iskana vrednota, ki jo je trg pripravljen plačati, če je ustrezno organizirana. V tem vidim veliko priložnost, vendarje za njeno izkoriščenje potrebno znanje, potrebni so ljudje, ki bodo znali spremljati povpraševanje in temu prilagoditi svojo ponudbo. Potrebne so tudi institucionalne oblike, da bo ta ponudba organizirana, ne pa zgolj improvizacija neorganiziranih in nepovezanih posameznikov... Prepričan sem, da bodo prebivalci teh območij znali izkoristiti dane možnosti. Vprašanje je le, kdaj se bo to zgodilo. Banka Koper ima v tem procesu gotovo svoje mesto. Hočemo biti korismi in pomagati ne le tistim, ki potrebujejo sodelovanje, temveč želimo nuditi partnerjem pregled nad vsemi možnostmi, ki jih imajo, a se jih morda še ne zavedajo. Obali, Krasu, Brkinom, Istri in vsej Primorski se ni treba bati za prihodnost, če bodo ljudje pripravljeni sprejemati nova znanja in nastopati povezani, torej skupaj in ne posamično. V turistični ponudbi je treba tržiti celoten ambient: od nastanitvene ponudbe, ponudbe hrane in drugih storitev do ponudbe naravne in kulturne dediščine. Samo lep hotel z bazenom je premalo. Turist se mora vživeti v prostor, zato se moramo potruditi, da bomo okolje ohranili kot celoto in ne kot posamezne točke - biserčke neke ogrlice. En biser ne zadostuje. Le če je teh biserov več, lahko naredimo iz njih ogrlico. In ogrlica je tisto, kar potrebujemo. Kras in Primorska imata tudi dovolj dobrih proizvodnih programov, tudi visoke tehnologije, in ne vidim razloga, da se ti ne bi razvijali naprej. Vse veje industrije pa morajo svoj trg širiti navzven, v svet. Samo slovenski trg ne bo dovolj! KRAS IN NJEGOVA IDEI tu Pomenske vrednote kraškega okolja godovinske izkušnje človeka in družbe so vtisnile svojstven pečat v material-djr no kulturo prostora, ki je sklenjeno * rastla do svoje današnje podobe. Hitre spremembe gospodarsko tehnološkega razvoja, informatike in socialne preobrazbe vnašajo v izkustveni svet zbeganost, brez orientacije v spoznavne predstave, ki bi v bodočnosti zadržale čitljivost simbolnih oblik, poznanih s Krasa, in s tem doživetvenih vrednot, ki jih arhitektura in naselbine nudijo kot 'domač', nezamenljiv, prepoznaven vtis o okolju. Si ob možnostih v aktualni situaciji še želimo ohranjati posebnosti naravnega in kulturnega prostora Krasa? Je usmeritev v njihove pomenske značilnosti še združljiva s predstavo o sodobnem življenju; ali te pomenijo obenem zavoro, ali pa morda pomenijo celo višjo kvaliteto duhovnega in fizičnega bivanja? Človekove izkušnje so posledica njegove zaznave in občutja okolja, razumevanja in obvladanja vitalnih vprašanj -problemov kot posledica medsebojnega delovanja narave in človeka v času in proštom. Njegova naravnanost v trajnost ekološkega razmerja med gostiteljem in gostom je ohranjala krajino v ravnovesju, čeprav ni obenem zavrla človekove ambicije po eksperimentalni abstraktni eksaktnosti, po težnji k popolnosti. Pomenila je stalen razvoj k celostnim rešitvam arhitektumo-naselbin-ske kulture z motivacijo človeka po lastnem okolju domačije in ob zavedanju širšega okolja kot celote okvira in pogojev za njegov individualni obstoj. Psiholog M. W. Eysenck (Principles of Cogniti-ve Psychology, 1995) opisuje obadva principa človekovega ravnanja kot ’bottom-up - top-down’ odnosa, konkretno izkustvenega in abstraktnega, ki sta prisotna pri uporabi, za to tudi nujna pristopa pri raziskavi naše dediščine. Tu pa se soočamo pogosto z nejasnimi izhodišči, ki ne usmerjajo v bistvo kulture, z ohlapnimi pojmi in s kvalifikacijo pojavov, ki v predstavitvah sporočajo vsebino le delne resničnosti. Sl ŠE ŽELIMOOHRAIMJATI POSEBNOSTI IARAVNEGA IN KULTURNEGA ROSTORA KRASA? France Rihtar Razumevanje okolja pomeni obvladati trajnost pojava in relevantnost vsakodnevnih dogodkov, ki sproti zarisujejo prostor domačije kot osnovne celice sosedstva ter povezave v naselje, v hierarhični sklop pomenov in vrednot. Tudi bolj zapletene situacije razvojne dinamike vključuje, če sledimo sklenjenemu razvoju iz spomina, ki človeku od otroka omogoča poistovetenja ključnih pojavov in učenja v pojmovanju sklopa kot smiselne celote. Zamislite si, da bi izgubili svoj spomin, svojo preteklost, jezik in kulturo, in končno okolje, ki bi se razkrojilo v kaos nesmiselnih oblik in razmerij, brez kakršnekoli opore in izkušnje! Izkušnje, kije temelj vsakega raziskovanja. Vrednost okolja - dediščine in naravnega prostora - se kaže v njegovem semiotičnem ah znamenjeslovnem pomenu vsebine, v razumljivosti 'jezika’ pripovedi: kje je tisto, kar nam pomeni, in katero sporočilo dopolnjuje njegova vrednost. Lastnosti, ki jih obsega pojem ’the growing whole’ po znamenitem mislecu Christopheiju Alexandru (The New Theory of Urban Design, 1987) in ki označuje genezo avtonomne celote, po internih pravilih in pojavu teži k postopni rasti - popolnosti, tudi z novimi deli integralne celovitosti. Rasti, ki je značilna za organizme in lastnost umetne tvorbe bivanja ljudi kot organska arhitektura ali naselje in je prisotna tudi v kiparstvu, slikarstvu ali poeziji. Pojav materialne kulturne dediščine je zato mogoče razlagati v celovitosti svoje strukture (drobne, v delih grajene in vaške privatno-javne prostorske ureditve) ter obenem naselbinsko krajinskega fenomena. Koherentnega, medsebojno soodvisnega pojava delov življenjskega prostora posameznika in skupnosti, kije reguliran z nekimi pravih in ki ga izraža 'konstitutivna morfološka členitev, simbolnih pomenov in tipoloških elementov’, tvoijenih v procesu in modificiranih v času. (F. Rihtar, K. Rihtar, 1999: Koherence v prostoru, na primeru vasi Volčji grad pri Komnu). Metodologija raziskovanja se pogosto omeji na morfo-loško-tehnološki značaj materialne kulture in zaključuje s sodbami o tipologiji oblik in delnih ureditev. Zaradi odsotnosti vzrokov kot organske izkušnje ter primeijalnih pojavov v podobnih okoliščinah postane vprašljiva značilnost oblike kot označevalca lokalnega prostora. V znani in imenitni študiji Briana K. Robertsa (Landsca-pes of Settlement, 1996) o arhitekturno naselbinskem razvoju v globalnem prostoru je zajeto bogastvo vidikov človekove izkušnje. V morfološki ah oblikoslovni klasifikaciji domačijskih naselbinskih zasnov je mogoče opaziti primerljivosti, ki odkrivajo posledice podobnosti reakcije človeštva na podobne pojave, npr. kozmično situacijo, klimatsko, geografsko, kulturno, mitološko... Organsko raščene domačije v naselju: po enotnih načelih rasti, prenove, aktualne funkcije in pomena strukture za individualno življenje, družinsko in vaško druženje. Jasna je delitev privatne in javne posesti, zazidljivost in odprtost zemljišča. Vse v sklenjenem nizu ulice in privatnega prostora. Tipični sistem domačije in sosedstva v poligonalnem uličnem polju, ki vključuje prosto polje za vrtove, njive in vinograde skupaj z vaškim kolom, vodnjakom, znamenjem. Konfiguracija terena, kvaliteta zemljišča, orientacija in klima ter skupna mesta vasi oblikujejo naselbinsko zasnovo. (Rihtar, F.; Rihtar, K., 1999.: Koherence v prostoru. - Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana) Andrjačeva domačija je omejena s sosednjimi domaSjami in z vaško ulico. Je tipična zasnova postopne rasti okoli borjača in zveze z javnim za fizično, klimatsko in zaznavno komunikacijo. Današnje življenje odkriva vrednote prostorsko materialne strukture, primerne ob drobnih korekturah za sodobno življenje, predvsem kot sporočilo za najbolj pestre in bogate funkcije, ki jih človek komajda lahko pričakuje od sodobnih zasnov. (Rihtar, F.; Rihtar K., 1999: Koherence v prostoru,- Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana) 'Kraška Venera', ob pluženju izluščena, označuje pot v Joškov vinograd. Identifikacija kraja posesti je temeljni vzgib v omejevanju in pomnjenju človekovega prostora. Hiša je zaznavna samo v gibanju in celovita podoba je produkt parcialnih zaznav. Brez pomenskih in oblikovnih akcentov ni zapomnljiva niti v delcih, niti kot celota. Bistvo sporočila obsega bolj ali manj pomembne vsebine, pripoved o bivanju hiše skozi čas in možnosti. §7* s, »srv. KRAS IN NJEGO Diagonala borjača v smeri proti jugu je označena z odlomljeno jirto na terasi porušene kantine, z vodnjakom in kamnito mizo, ki se končuje ob zunanjem ognjišču in Bakhusu prek vrzeli v vaški prostor. Prostori od intimnega posedanja, združevanja ob mizi in sproščanja ob ognju pod imenitnim 'kraškim bogom', ki ga je oblikoval akad. kipar Damjan Švara iz Komna, negovalec in up tradicionalne kraške umetnosti. Produkti so opredeljeni s krajem in s simbolnimi določni-cami, ki dajejo hiši in naselju svoje mesto, vlogo, materialno in oblikovno podobo. So izrazilo celovitosti človekovih izkušenj, dokazilo obstoja in istovetnosti, predmet pozornosti in postopnega dopolnjevanja. Predstavljanje tipike zgolj z delnimi, še tako pomembnimi sestavnimi deli, npr: kolono, ganki, fasado hiše... zunaj celovitosti bivanjske celice domačije, ulice... in življenjskih izkušenj kraja ne zadošča pogojem reprezentativnega vzorca. To so sestavna struktura, znaki za sebe, toda brez znakovnega sporočila vzorca celote. Je predstavljanje za klasifikacijo, za pojmovno odmišljanje kot nujna študijska spoznavnost višje popolnosti. Odsotnost temeljnih vzrokov in načel, ki so oblikovala kraško kulturo od detajla do celote pojava, zaradi nerazumevanja procesa produkta - žal -postaja razlog za mimikrijo, varovalno prikrivanje, ki je močno razpaseno pri novogradnjah na Krasu in široko zunaj njegovih meja. Ironično prezrta racionalnost arhitekture in izjemnost naselbinske podobe, ki jo je zamenjala razpršena gradnja na velikih parcelah in s središčno lego na površinah, praviloma na tisočletja planiranih za rodne površine. Kje ostajajo sporočila za bivanjsko kvaliteto kraške hiše? V zaključku moram omeniti razveseljivo prakso uredništva revije Kras, ki z objavami subtilnih in s kulturo osmiš-ljenih zapisov o kraškem prostoru, analitično dopolnjuje racionalne raziskave oziroma predstavitve z vidiki o temeljnem človekovem razmeiju do kulture prostora. Mednje zagotovo sodita zapisa “Kraški hiši lahko kaj dodamo, ničesar pa ji ne odvzemimo!” (Kras, št. 56, januar 2003), ter “Pri prenavljanju kraške domačije priporočam, da se posvetujte s strokovnjaki” (Kras, št. 45, junij 2001). V prvem zapisu o Županovi-Petjetovi domačiji iz Gabrovi-ce je življenjska zgodba umetniškega para predstavljena kot ini-cialna soodvisnost bivanja z materialno kulturo domačije, kot živa prepletenost preteklosti in sedanjosti. Izstopa tudi afinitetna usmerjenost v intimo pričakovanj, tudi z gledališčem kot sintezo spominov na trenutke sprostitve tradicionalnega vaškega življa na kaščah, hramih. Dmgi zapis o Brundlovi, Gec-Plesničaijevi domačiji v Sežani sodi med diskretno odkrivanje sledi in materialno prostorskih učinkov za vrednejše likovne pomene z izbrano vsebino. Poudarjena je subjektivnost znanstvene raziskovalke, ki uvršča lastno .istovetnost v sklenjeni razpon med preteklostjo življenja domačije in sedanjostjo lastne vizije. Razsuto ostrešje lope je zamenjalo novo kot darilo vasi. Delo žal že pokojnih Sanderja in Staneta ter danes najstarejšega Volčjegrajca Maksa, predstavnikov vaške tradicije o koeksistenci kot najdragocenejši vrednoti družbenega preživetja. Predstavljen tip stanovanjske hiše v 'L' obliki je lahko le reduciran izsek kot izjema domačijske zasnove. Je študijsko gradivo in ne reprezentančni vzorec. Žal služi v zasnovi tipski izpeljanki stanovanjske hiše, ne samo na Krasu, za praviloma samostojno postavitev, nepovezano v zazidalni niz (Sliki desno). (Deu, Živa, 2003: Kraško-primorska arhitekturna regija, Kras št. 56, str. str. 40) Vhodna lopa domačije je hranila pod beleži kamnoseške risbe Andrjača, ki so rekonstruirane z barvami postale čitljive. Tako je zidna freska nehote prevzela tradicionalno mesto sodobnih hiš, pogosto opremljene s 'triglavi in blejsko cerkvijo'. Kamnoseški ostanki, vzidani v neke odprtine, zidove... sestavljajo sedaj novo opremo, od kamina, stopnic, do podstavka Bakhusa. Delo istega kiparja Damjana je slovanski Sva rog na vogalni jirti notranjega ognjišča, na mestu prvotne krušne peči in hrama. Kamin je izkopan iz zazidanih vrat. Odlomljena ji rta je darilo Skončnega Ivana pod pogojem, da jo uporabim, 'a ne več kot tolko'. Označevalec kot posvetilo naklonjenosti in toplini kraškega človeka. Izpostavljena primera specifičnih izkušenj sta vsajena v aktivni prostor splošne kraške dediščine, pojavno označene s posebnimi in splošnimi izkušnjami enotnega in posebnega videza diferencirane ureditve, ki oblikuje skupni, na podobnih principih temelječi red in posebnost podobe. Učinki takšnih predstavitev se odkrivajo v delčkih in obenem v celoti enotnosti kot nezamenljivih zaznamovalcev življenjskega okolja. Ostaja pa vprašanje: Ali je mogoče metastazo sodobne gradbene in prenovitvene razrasti na Krasu zaustaviti in jo preusmeriti v organsko, po trajnih izkustvenih načelih in pomenskih vrednotah, ki bi ob bogastvu tehnoloških in komunikacijskih prednosti aktualnega trenutka pomenila nadaljevanje svojstvenega razvoja v prostoru popolnejših življenjskih oblik, kraške kulture in gospodarnosti? Tem celovitim ciljem posvečene raziskave in predstavitve močno pogrešamo. Zato je ilustracija trenutka iz zapisov, ki ga živimo, toliko bolj pomembna. Prof.dr. France Rihtar, univ.dipl.inž.arh. - profesor na Fakulteti za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Zoisova 12, 1000 Ljubljana GEOMANTIJA Cerkev sv. Tilna (sv. Egidija, po domače tudi sv. Tilha) v Svetem je zagotovo geo-mantična mojstrovina in je eden najkvalitetnejših sakralnih objektov na Krasu. Zgradili so jo med leti 1576 in 1599. V 17. stoletju so pozidali nov prezbiterij in oblikovali nov portal. Zvonik je bil prizidan leta 1730. Cerkev je kvalitetno umeščena v središčni coni vasi, tako po legi in smeri, kot tudi po svoji osmero-kotni obliki, saj je natančno postavljena v smeri energijske linije vasi in hkrati na centralnem izviru vitalne energije za vas. S tem vzpostavlja moč in dediščino prostorskega jedra vasi Sveto. Posebnost, ki prav tako energetsko plemeniti prostor, je strešna konstrukcija cerkve. Oprta je na centralni kamniti steber, ki ga determinira v centralni tip objekta z odločujočo prostorsko zaokroženostjo, sklenjenostjo in osrediščenost-jo. Kamniti steber deluje kot pozitivna arhitekturna akupunktura za prostor, ki povezuje različne kvalitete cerkve (ki vibrirajo v obliki različnih energijskih napetosti in polarnosti) v eno točko. Njena značilnost centraInosti je izrazito nagla-šena v notranji konstrukciji in v njeni poziciji v vasi. Geometrijska razmerja objekta so tako točna, da seže globina zemeljskega magnetnega polja objekta več metrov globoko, kar dodatno potrjuje, da je cerkev primer geomantičnega uspeha. V primerih problematičnih gradenj sodobne arhitekture tega stika z zemljo sploh ni! m CERKEV SV. TILNA tSVETEM JE GEOMANTIČNAtvlOJSTROVINAM Robi Lavin i w izrazom geomantija označujemo ekološko vedenje o subtilnih razsežnostih Zemlje, nara-. ve, pokrajine, arhitekture in J f kulturne krajine. Znanje te vr- ste - imenovano tudi zemljemerstvo - so javno razvijali in uporabljali še v srednjem veku. O tem pričajo stare zasnove mest in domišljena lega ter pretanjena oblika cerkev. Z bližajočim se razumskim vekom je geomantija skupaj z nekaterimi drugimi srednjeveškimi znanostmi padla v nemilost. Zavrgli so jo kot nerabno izmišljotino, tako da je doživela skoraj popolno pozabljenje. Sele v zadnjih treh desetletjih jo poskušamo, v skladu z modernim načinom mišljenja, spet obuditi. Posledice današnjega popolnega razmaha razuma, nespoštovanja narave in monopola tekmovalne ekonomije poznamo. Soočeni smo s propadom tradicionalnih mest in hkrati s kompleksno ekološko ogroženostjo umetnih okolij, v katerih smo vedno bolj ranljivi. Poslabšano bivalno okolje je med največjimi problemi, ki se zastavljajo človeku! Vse manj in manj smo povezani z Zemljo, kar se kaže v številnih civilizacijskih boleznih. Med arhitekti je geomantija poznana pod pojmom genius loči - pri načrtovanju se senzibilno obrneš po navdih k geniju prostora (zavest prostora), kjer lahko na celovit in varen način dojameš kvalitete in občutljivosti lokacije, preden gradiš. O temu govo-rijo različne legende o nastankih mest in cerkva, kjer je poznavanje energetskih razsežnosti kraja igralo pomembno vlogo pri oblikovanju njegovih urbanističnih in arhitektonskih vidikov. Skozi generacije so si arhitekti nabrali zelo natančno mantično vedenje o vsem okrog sebe (mantika: razbiranje, opazovanje, tolmačenje) o geomantičnih - naravnih danostih, podnebju, letnih časih, živalih in rastlinah. V krajih so, preden so se naselili, npr. postavili živalske kosti ali jetra živali in opazovali, kako se razkrajajo. Opazovali so sledi živali, njihovo obnašanje, način ptičjega leta nad dano lokacijo, značilnosti vegetacije, znamenja na nebu, razbirali zemeljske črte in like iz njene konfiguracije in topografije... Ko je arhitektura od renesanse naprej začela izgubljati povezavo s svojimi koreninami in celovitostjo okolja v tradicionalni gradnji, je izgubila temeljne prvine stika s prostorom, obvladovanja materialov, razumevanja podnebja in prilagojenosti prostoru, občutka za ožji in širši prostor, za povezave s skupnostjo. Zemljo, ki je bila starim ljudstvom sveta, je tako moderno življenje zreduciralo na ekonomsko kategorijo. V področja krajine, ki so pomembna ne samo za zdravje, temveč tudi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, z moderno gradnjo pod vplivom vprašljivih modnih tokov lahko povsem neodgovorno odtiskujemo brezštevilne kaotične elektromagnetne vzorce. Starodavna modrost geomantije govori o Zemlji kot živem organizmu, opisuje Zemljo in vse njene življenjske sisteme kot celoto; Gaio, ki se sama obnavlja in ima lastnost živega bitja. Po tem nazoru ni mrtve materije, temveč je v vsakem kotičku narave iskra življenja. Za geomanta hiša ni samo arhitektonski objekt, temveč je živ ekosistem. Govori o univerzalni energiji, imenovani eter, ki prežema vso živo materijo. Temelji na načelu, da struktura organizma na-i rave in človeka ni zgolj molekulama, temveč ga sestavljajo energetska polja. Vsaka materialna oblika torej vibracijsko žari, naj bo to zemlja, rastlina, stavba ali notranja oprema. Eterično polje prežema geografske oblike. Je tesno povezano z življenjskimi funkcijami človeka. V njegovi živahnosti in jakosti se razbere zdravje prostora. Polje mora biti harmonično, magnetno nepopačeno v cirkuliranju in spojeno z zemljo. Cerkev sv. Tilna v Svetem s svojim vzhodnim prezbiterijem leži na centralnem izviru varnosti vasi, ki ima svojo naravno danost stabilnosti in ozemljitve (povezave z zemljo). Severni, poznobaročni prezbiterij, v katerem je sedaj glavni oltar, pa s svojo konstrukcijo ustvarja cerkvi doplnjujočo duhovno kvaliteto. Ker ima cerkev dobro povezana energijska centra duhovnega in zemeljskega pola, je njena kakovost v tem, da ! ne ustvarja občutka razdvojenosti med nebom in zemljo. Večkrat so v evropskih sakralnih objektih, žal, preveč poudarjene duhovne povezave v odnosu s povezavami do Zemlje. Ko so graditelji odločali o lokaciji bodoče stavbe, so v takem primeru sicer energijski izvir odkrili, načrt pa so zastavili tako, da naj bi bodoča cerkev, odkriti center »držala v šahu«. Arhitektura naj bi kot suhca po vzoru krotilca zmaja prebodla izvir zemeljskih sil in ga na ta način ukrotila. Duhovna kvaliteta cerkve sv. Tilna je dobro prizemljena in hkrati je njena zemeljska moč dobro poduhovljena. Razmerje med severnim prezbiterijem z oltarjem sv. Tilna in vzhodnim, posvečenim sv. Frančišku, predstavlja uravnoteženo razmeije med duhom in materijo. Naj poudarim, kako odločilen pomen ima prav točna lega cerkve s svojim vzhodnim prezbiterijem na centru ozemljitve, ki vitalno energijo iz cerkve in celotne vasi ukoreninja globoko navzdol in vzdržuje zemeljsko kvaliteto varnosti. Pri geomantičnem znanju imamo opravka z dvema ravnema resničnosti (dve različni frekvenčni področji). Prva raven obsega vsa tista etrska tkiva in energijske sisteme, ki pripadajo prvotni naravi planeta Zemlje, oziroma prvobitni strukturi nekega kraja. Gre za energijske organe pokrajine, ki skrbijo za življenjsko kvaliteto krajinskega prostora. Pojavi te vrste obstajajo od nekdaj in so relativno neodvisni od človekovih dejavnosti. Drugo raven si lahko predstavljamo kot kulturno nadgradnjo. To so geoman-tične strukture, ki so nastale kot posledica človeških dejavnosti v prostoru in na osnovi interakcije med izvirnimi energijskimi pojavi ter človekovo ustvaijalnostjo. Tokrat gre za spremembe v naravnih energijskih sistemih krajev, ki nastanejo pri gradnjah, vzdolž transportnih poti, pa tudi pri obrednih dejavnostih, ki sojih stoletja in stoletja opravljale kulture, naseljene na določenem kraju. Če je objekt usklajeno postavljen na zemljišče, prvobitno življenjsko polje samodejno ohranja zdravje. Cerkev sv. Tilna je umeščena pravilno na izvorni center, ki je del prvobitne narave. Hkrati s svojo izjemno arhitekturno konstrukcijo ustvaija dodatno blagodejno interakcijo in zanimiv dodaten energijski sistem (prikazan na tlorisni karti). Zaokroženo celoto daje cerkvi seveda njeno osemstrano telo, ki s središčno točko v kamnitem stebru ustvarja združenost med različnimi razmerji arhitektonskih elementov ter v cerkveni dvorani dva ploska oltarja s svojima slikama (sv. Notburge in sv. Jerneja ). Sliki žarčita pozitivno v srčni kvaliteti ljubezni in blagoslova. I-eva slika žari v polu sprejemanja (na sliki ubogi sprejemajo kruh od sv. Notburge), desna slika žari komplementarno v srčnem dajanju. Srčni vibraciji slik se povezujeta točno na področju mize. kjer se opravlja bogoslužje. Izkušnja cerkve sv. Tilna v Svetem nam je lahko v dragoceno pomoč pri doživljanju povezanosti s svojimi koreninami bivanja. Robi Lavin, geomant - Križ Geomantična karta energijskega sistema cerkve sv. Tilna (sv. Egidija) v Svetem pri Komnu. R. Lavin. Narava in ljudje TEČAJ GEOMANTIJ^NA KRASU Marjeta Privšek Aprila in maja 2003 je na Krasu potekal tečaj geomantije pod vodstvom geoman-ta Robija Lavina. V obliki petih celodnevnih delavnic, ki so si sledile v presledku štirinajstih dni, nas je skupina štirinajstih tečajnikov odkrivala in raziskovala bogastva naravnih okolij Škocjanskih jam, Nabrežine in devinskih pečin ob Tržaškem zalivu ter okolice Križa pri Sežani. Tečaj lahko na kratko označim kot prvovrstno doživetje narave, njene raznolikosti in njenih izjemno kompleksnih zakonitosti ter spoznavanje metod, kako lahko z razumevanjem naravnih procesov presežemo našo vsesplošno odtujenost od okolja in sami neposredno pripomoremo k mnogo višji kakovosti življenja in kakovosti prostora, ki nas obdaja. Udeleženci spomladanskega tečaja geomantije na zadnji delavnici v Križu pri Sežani Robi Lavin je doma iz Krža pri Sežani. Že kot učitelj na srednji šoli za elektrotehniko v Novi Gorici se je zanimal za visokofrekvenčne pojave in merjenja različnih magnetnih polj (geofizika). Sčasoma je svoje zanimanje razširil še na področje ekologije narave in človeka. Z merjenji je odkril električne napetosti in tokove tudi v naravi ter množico sevalnih polj, med njimi tudi tako imenovan elektrosmog (škodljiva sevanja daljnovodov in transformatorskih postaj). Pri svojem delu se je povezal s kiparjem in učiteljem šole geomantije Markom Pogačnikom, ki to veščino poučuje v različnih centrih širom po svetu. Robi je bil pet let njegov asistent pri projektih za zdravljenje Zemlje po Sloveniji. Po končanem samostojnem projektu za sanacijo elektrosmoga daljnovoda v Jesenicah je opustil poučevanje na šoli in odprl samostojno podjetje. eomantija je ekološka vešči-,|p ' na celovitega obravnavanja —mr prostora in človeka, znana ?s (S tudi kot evropski feng shui. ii V zahodni Evropi se uporablja izraz geobiologija. Geomantija je tudi umetnost načrtovanja in ustvarjanja harmoničnega okolja. Ker pa v sodobnem času relativno malo kultiviramo prostor, temveč ga bolj uničujemo, je geomantija znana tudi kot metoda za zdravljenje Zemlje. Geomant obravnava prostor celostno. V intuitivni komunikaciji s prostorom poskuša razumeti njegovo dinamiko, njegove arhetipske lastnosti in njegov življenjski ritem. Kot svetovalec pri gradnji in obnovi objektov uporabnikom svetuje, kako umestiti stavbo ali njene elemente tako, da bo skozi nemoteno tekla vitalna in ustvarjalna energija Zemlje in s tem pozitivno vplivala na človekovo boljše počutje, pristnejše medsebojne odnose in zdravje nasploh. Naloga geomanta je tudi, da poskuša naravo obvarovati pred tistimi radikalnimi posegi človeških rok, ki bi lahko trajno spremenili ravnovesje energij na nekem prostoru in s tem škodljivo vplivali tudi na širšo okolico. I Vsa znanja, ki jih danes imenujemo geomantija, so stara kot je staro človeštvo, vendar so se s težnjo zahodne civilizacije po totalni racionalizaciji vsega, kar nas > obdaja, postopoma izgubljala. Novi vek je ta znanja preganjal kot čarovništvo in v osemnajstem in devetnajstem stoletju je ukvarjanje z geomantijo v Evropi skoraj popolnoma zamrlo. Sele novejši čas spet polagoma dopušča njeno pronicanje v vsakdanje življenje. Danes čedalje več arhitektov, urbanistov in drugih načrtovalcev ter urejevalcev okolja pri svojih projektih vabi k sodelovanju tudi ljudi, ki se ukvarjajo z geomantijo. Saj mora biti vendarle cilj vsakega takega projekta visoka kakovost življenja, ki jo dosežemo s skladno in nenasilno umestitvijo objektov v prostor z upoštevanjem kulturnega in naravnega bistva krajine. Za nekoga, ki želi pridobiti znanja o geomantiji in jih potem tudi uporabljati, je bistvenega pomena, da se nauči izostriti svoja čutila do te mere, da bo sposoben zaznavati Zemljo v njenih subtilnejših razsežnostih. To je zahteven proces, ki od vsakogar zahteva veliko samodiscipline, tudi poguma in moči, da se spopade z vsemi predsodki in zastarlimi stereotipi, ki se generacije in generacije kopičijo v nas. Ti ne dopuščajo posamezniku, da bi svobodno in neomejeno razvijal svoj notranji potencial. Predvsem pa tovrstno delo pomeni soočanje z lastnimi pomanjkljivostmi in njihovo preseganje, saj le na ta način postanemo dovolj dovzetni za signale, ki nam jih nenehno pošilja naše okolje. Ena izmed pomanjkljivosti, ki danes pesti mnogo ljudi je, da smo na splošno komajda še sposobni pristne medsebojne komunikacije, ki temelji na spoštovanju, razu- mevanju in dialogu in katere bistvo je, da si pripravljen poslušati sogovornika in ne le lastnega monologa. To velja tudi v primerih, ko je naš sogovornik narava. Osnovni pogoj za učinkovito delo je dobra psihofizična kondicija. Kadar smo telesno in duševno zdravi in močni, smo dovolj samozavestni, da lahko samostojno in neodvisno opravljamo svoje delo. S tem pridobimo zaupanje vase in v okolico, kar pripomore, da delo opravimo mojstrsko, brezhibno! j Tečaj geomantije je bil zastavljen tako, da je dal izhodišča in usmeritve za nadaljnje individualno delo. Kraji oziroma lo- Sedaj se ukvarja s pregledi zemljišč in zasebnih ter poslovnih prostorov. Geomantične preglede je opravil tudi v podjetjih Iskra Semič, Bori Sežana, PIZ Ljubljana, v Inštitutu za delničarstvo Ljubljana in mnogih drugih. Kadar odkrije, da imajo prostori določene težave, pripravi sanacijo po metodi ako-punkture prostora, ki jo izvede s postavitvijo kozmogramov (energijskih emblemov). Na zemljiščih so ti v obliki klesanih kamnov, v notranji ureditvi interierjev pa uporablja v ta namen kozmograme, izdelane iz gline ali stekla. Pri tem mu pomaga žena Karin, ki je po poklicu slikarka. V zadnjih letih pa Robi Lavin sodeluje tudi z arhitekti pri načrtovanju arhitekturnih gradenj in na področju biogradnje. Področje bio-gradnje zajema arhitekturne in gradbene ekološke projekte interdisciplinarne narave. Naj naštejemo samo nekaj tovrstnih projektov, v katerih je s svojim znanjem sodeloval tudi Robi: obnova popotresnega Bovca v Posočju, ohranjanje kočevskega pragozda, ureditev Trga celjskih knezov v Celju, gradnja sodišča v Novi gorici in gradnja klinike Vid v Novi Gorici... Za kvalitetnejše delo na delavnicah ie vsakokrat poskrbela telovadba. Dobra telesna kondicija je zelo pomembna Pri geomauličnem delu. V ta namen je Robi Lavin sam nazv,l dovršen sistem telesnih vaj, la' jih delamo v skupini, v dvoje ali posamič. Vaje ne pripomorejo le k boljšemu P°čut]u in koncentraciji, temveč krepijo tudi naše vezi z okoljem. Ob sesljonski oboli nas je grelo spomladansko sonce kacije, ki smo jih obiskali, niso bili naključno izbrani, niti ni biro naključno izbrano njihovo zaporedje. Vsaka lokacija s svojimi posebnimi lastnostmi spodbuja v človeku določene kvalitete, hkrati pa simbolno predstavlja tudiltopnjo v razvoju človekove zavesti skozi evolucijo: Škocjan in Škocjanske jame z vhodom Reke v podzemlje nosijo v sebi močno kvaliteto zemeljskih energij. Sugestivna pokrajina okrog Škocjanskih jam, ta izjemen naravni zaklad, zbuja že ne preveč občutljivemu opazovalcu začudenje in globoko spoštovanje do oblik, ki jih kreira narava. Mogočna udomica človeka navda z občutkom neprestanega padanja. Čisto spodaj v globinah Reka odhaja v podzemlje. Simbol preobrazbe in vračanja k prazačet-kom ter koreninam lastnega bivanja je v teh krajih tako močno prisoten, da nas nikakor ne more začuditi dejstvo, daje bilo pred ti- sočletji tu kar nekaj obrednih prostorov, kjer so ljudje darovali podzemnim silam narave. Škocjanske jame simbolizirajo prvo. stopnjo evolucije človeške zavesti, ko je ta iz magičnega, arhaičnega prešla v fazo človekove instinktivne uporabe ročnih spretnosti. So “maternica” širšega kraškega prostora. Škocjan z okolico predstavlja idealen kraj, kjer v geomantičnem smislu lahko ob popolni odsotnosti mentala razvijamo in krepimo našo intuicijo. Nabrežina v sistemu krajev naše delavnice simbolizira dvig človekove zavesti v tako imenovano prvo mentalno stanje, ki zgodovinsko gledano sovpada z nastaja- J najem prvih človeških naselij. V povezavi s Škocjanskimi jamami pripomorejo lastnosti Nabrežine k temu, da naš latentni potencial dvigujemo iz globin podzavesti. Nabrežina predstavlja simbol odprtosti v medsebojnih odnosih in sposobnosti preseganja meja ne le v geografskem smislu. Sesljanski zaliv in Rilkcjeva sprehajalna pot v Devinu predstavljata simbol ustvarjalnega soočanja s popolnim razmahom racionalnega stanja človeške zavesti. Ta razmah lahko kronološko umestimo v čas evropske renesanse. Racionalno stanje se je v stoletjih stopnjevalo do hiper-racionalnega stanja, za katerega je med drugim značino razbitje človeške skupnosti in prehod v anonimnost. Devinske pečine predstavljajo v energijskem sistemu krajev, ki smo jih obiskali na našem tečaju, geonrantično vozlišče, kjer se globina vsebine naše podzavesti izrazi navzven v prostrano širino krajine. S svojim vratolomnim dvigom iz morja so popolno nasprotje Škocjanskim jamam, saj je na tem območju tudi mnogo lokacij, kjer kozmične energije s svojimi duhovnimi impulzi pridejo v stik z Zemljo. Kraji nosijo v Vhod Reke v podzemlje - čudovita umetnina narave s •fC^: j«, ' ■*5Sišl • v Slika levo: Visoko nad morjem se iz Devina proti Sesljanu vije izredno lepa sprehajalna pot, ki vsakič znova očara številne obiskovalce. To je tudi kraj, kjer kozmične energije s svojimi duhovnimi impulzi pridejo v stik z Zemljo. Slika desno: 'f Tudi na območju škocjanske udomice, ki sicer nosi v sebi močno kvaliteto zemeljskih energij, obstaja majhen prostor -vzpetinica, kjer se duhovni • impulzi vesolja spojijo z Zemljo. Geomanti tak kraj imenujejo genius loči in predstavlja zavest prostora. sebi kvaliteto sproščenosti in kreativnosti in spodbujajo k temu, da uporabimo razum v kreativni smeri - za ustvarjanje. Križ pri Sežani je bil naša končna postaja, saj simbolno predstavlja tudi naslednje stanje v evoluciji človekove zavesti, ki je integralna, celostna, ekološka in upošteva vse dosedanje faze, ki se v njej medsebojno prepleta-; jo. Križ ima energijske lastnosti stabilizacije in ozemljitve. S temi lastnostmi je v nas utrdil vse kvalitete, ki smo jih postopoma osvajali v delavnicah. Tečaj smo končali polni nove življenjske energije in bogatejši za spoznanje, da smo nepogrešljiv del neke celote, ki živi kot ogromen organizem in znotraj njega ima vsak, še tako neznaten delček, svojo nujno in pomembno vlogo, ki omogoča, da celota skladno deluje. Ta organizem je naš planet Zemlja, edini dom, ki ga imamo in v katerem nismo in ne moremo biti sami. Zato ga poskušajmo razumeti in z njim spoštlijvo komunicirati. Narava ni naša sovražnica, proti kateri se mora človeštvo bojevati za svoj obstoj ali Pa jo do skrajnosti izkoriščati za svoje potrebe. Zgodovina in sedanjost nas učita, da je to popolnoma nesmiselno početje, zato raje pomagajmo naravnim procesom vzdrževati in ohranjati Zemljo zdravo in vitalno; le na ta način bomo ostali zdravi m vitalni tudi sami! Marjeta Privšek, univ.dipl. zgodovinarka Fotografije M. Privšek Povabilo na jesenski tečaj geomantije na Krasu Osebna ekologija Celosten odnos do narave Senzibilizacija čutil Ciklus petih srečanj v Škocjanu (14. 9.), Križu (27. 9.), Svetem (12. 10.), Štanjelu (25. 10.), Sesljanu (9. 11.). Devinu (22. 11.) - Osebna ekologija: povezanost z Zemljo, naravna odpornost in moč, vitalnost - Celostno doživljanje kulturnih in geomantičnih počel krajine - Krasa - Kras - odkrivanje temeljnih naravnih danosti z metodo branja prostora - Človek in bivalni prostor - ekologija svojega doma - Osnovne polarizacije v naravi in človeku: yin in yang - Spoznavanje znanja in modrosti sodobne geomantije - Premagovanje zastarelih stereotipov v odnosu do Zemlje - Razumevanje narave vitalnih in ustvarjalnih energij - uporaba za sprostitev in zdravje - Učenje telesnih drž in reakcij - Senzibilizacija čutil - zaznavanje, čustvovanje, mišljenje, intuicija - Občutljivost za pozitivne energije narave in dovzetnost za zaznavanje s čutili - Uporaba geomantičnih veščin sinhroniziranja z naravo - Vaje sproščanja in obnavljanja energije na izbranih lokacijah - Osnovne orientacije do prakticiranja sodobne meditacije - Komunikacija z naravo in okolico - kinestetično, avditivno in vizualno - Odpiranje latentnih potencialov v posamezniku - dovzetnost za lastno energijo - Poglabljanja v lasten kreativni proces - Celosten odnos do narave in okolice Rok prijave: 9. 9. 2003 Informacije: 05/764 12 10 ali 031/559 553 Robi Lavin, Križ 157, 6210 Sežana M "F:'« & ‘.» /V e. >$V«rA/ Morda ne boste verjeli, a je res: NA KRASU Blaž Šegula NARAVNA DEDIŠČINA Primorski in deloma notranjski Kras sta pravi raj za rastline, metulje, hrošče, škržate in še in še. Kobilic je toliko vrst, da ljubitelju teh žuželk ni treba hoditi ne vem kam. Tod jih ima na pladnju in mu je za marsikatero vrsto prihranjena pot celo v Dalmacijo. Če gremo poleti po stari cesti le nekaj kilometrov od Vrhnike proti Logatcu, slišimo celo skozi odprto okno avtomobila oglašanje kobilic, ki so značilne za Primorsko. Veliko vrst kobilic, ki v Evropi naseljujejo južna območja Francije, Italije in Balkanskega polotoka, Istre ter Kvarnerja, najdemo tu. Na Kraškem robu najdemo kar nekaj izrazito sredozemskih vrst. Podatek, da živi v srednji Evropi 160 vrst kobilic in od tega 140 vrst v Sloveniji, kaže na močan submediteranski vpliv. Prav te izrazito toploljubne vrste kobilic prispevajo k tako velikemu številu najdenih vrst. Najmanj 80 % vseh kobilic najdemo na krasu; nekatere nikjer drugod! Kobilice so pomembne v prehranjevalni verigi. Žužkojede ptice, dvoživke in plazilci se pretežno hranijo z njimi. Seveda pa je raznovrstnost kobilic kazalnik človekovega poseganja v okolje. Mislim na njegovo izsuševanje močvirnih predelov, ki vpliva na upadanje števila higrofilnih vrst, prav tako mislim tudi na neredno košnjo travnikov, posledica česar je upadanje števila vrst nekaterih kratkotipalčnic, saj živijo v nizkih travah. Poleg človekovega vpliva igra pomembno vlogo tudi spreminjanje klime. Vse bolj suha in vroča poletja povzročajo prehiter razvoj in večji razplod termofil-nih vrst. Tople zime z veliko vlage so za razvoj kobilic manj ugodne, saj takrat razne plesni, bakterije in virusi bolj napadajo njihova jajčeca. Škoda, ki jo delajo kobilice, je odvisna o prekomerne množitve določene vrste. Na to vplivata temperatura in vlaga v obdobju razvijanja jajčec in pozneje ličink. Vsem toploljubnim kobilicam godijo visoke poletne temperature, zato je v takih razmerah tudi njihov razplod velik. Bolj ko gremo na jug, večje kobilic. Pri nas jih je zato največ na Primorskem. Glede hrane kobilice niso izbirčne. Rastlinojede vrste jedo kar vse po vrsti, zato ne menjajo okolja, čeprav imajo dobro razvita krila. Izjema je kobilica selka, ki se ob prerazmnožitvi seli na velike razdalje. Vloga kril pa je, seveda, tudi oglašanje samcev in vabljenje samic. Vrstam kobilic, ki imajo krila razvita samo do ene tretjine svojega telesa, ali tiste, ki imajo krila zelo zakrnela, služijo ta izključno za cvrčanje. Med kobilicami ne prihaja do tekmovalnosti med vrstami in do medsebojnega izpodrivanja vrst, zato lahko opazimo na določenem travniku zelo veliko število njihovih vrst, ki mimo prenašajo dmga drugo. Pri prekomerni razmnožitvi kobilic se v določenih letih opaža količinsko zmanjšanje pridelka, ne pa tudi kvalitativno. Stanislav Gomboc omenja škodo, ki so jo kobilice povzročile leta 1993 na travnikih Planinskega polja, vendar je škoda naših kobilic majh- na in še to le občasna. Bolj bomo opazili po kobilicah obžrto listje okrasnega grmičevja in rož na vrtovih. To je poleg gosenic delo kobilic dolgotipalčnic predvsem v nočnem času. Kobilice (Sciltaloria) delimo na dolgotipalčnice in kratkotipalčnice. Poenostavljeno lahko rečemo, da so dolgotipalčnice nočne živali in kratkotipalčnice dnevne. Samci dolgotipalčnic se oglašajo z drgnjenjem prednjih kril med seboj, samci kratkotipalčnic pa se oglašajo z drgnjenjem notranje strani stegen zadnjih nog ob prednja krila. Vsem znani dolgotipalčnici sta poleg kobilic, kot sta drevesna zelenka in velika zelena kobilica, ki zvečer rada pri prižgani luči prileti na osvetljen zid, tudi bramor in poljski muren. Kratkotipalčnice so vse drobne kobilice, ki nam na travniku poskakujejo izpred nog. So rastlinojede, medtem ko so dolgotipalčnice tudi mesojede in se včasih žro med seboj. Samčke kobilic ločimo od samičk ne samo po oglašanju, pač pa tudi po obliki. Samičke dolgotipalčnic imajo dolgo leglo, ki je včasih ravno, včasih pa je močno zakrivljeno navzgor. Jajčeca samičke odlagajo v dele rastlin ali v zemljo. Težje je ločiti med samčki in samičkami kratkotipalčnic. Pri njih nam pomaga velikost, saj so samičke znatno večje in pri mnogih vrstah imajo manjša krila kot samčki. Tudi samičke kratkotipalčnic odlagajo jajčeca v rastline in zemljo. Določanje vrst pri kobilicah je včasih zelo težavno. Nekateri rodovi imajo veliko vrst ali celo podvrst, ki so si tako podobne, da jih lahko ločimo le s pomočjo opazovanja skozi povečevalno steklo. Razlikujejo se po poteku žil na prednjih krilih in po dolžini kril, po obliki spolnih priveskov, po obliki vratnega ščita in podobno. Ker se samci večine kobilic oglašajo, jih lahko ločimo tudi po načinu in trajanju petja - cvrčanja. Nekatere vrste oddajajo nam neslišni ultrazvok, nekatere pa se sploh ne oglašajo, ker imajo krila popolnoma zakrnela. STO VRST KOBILIC V tem sestavku predstavljam in opisujem le nekaj vrst kobilic, ki so značilne samo za naš notranjski in primorski Kras. Nekatere naseljujejo le Kraški rob in jih globlje v notranjosti Slovenije ne bomo našli. To so sredozemske vrste, ki potrebujejo zelo toplo in suho podnebje. Pri nekaterih vrstah opisujem njihovo oglašanje, če je značilno in gre v uho, kot pravimo. Marsikatere vrste kar tako ne bi našel, a mi je pri tem pomagal njen samec s svojim petjem. Nekatere dolgotipalčnice se pred nevarnostjo kar spustijo na tla in jih v travi ne najdemo več, ker se potuhnejo. Druge vrste pa bežijo in skačejo ali na kratko razdaljo letijo. Take so lažji plen za naš fotoaparat. Če nas zanima svet kobilic, bomo dolgotipalčnice najlažje našli zjutraj. Tedaj se te kobilice rade grejejo na jutranjem soncu na širokolistnih rastlinah na robovih gozdov ali v grmovju - na primer na robidovju. Kratkotipalčnice bo tudi najbolj primerno opazovati zjutraj, ko je še hladno in so zato še dokaj negibne. Pri opisu posameznih kobilic zaradi boljšega razumevanja uporabljam izraz zgornja in spodnja krila, čeprav se praviloma imenujejo prednja in zadnja. Dr. Peter Us jih je imenoval pokrovke in krila, kar je najbolj ustrezno. Acrometopa macropoda Ta sredozemska dolgotipalčnica, ki s krili presega razpon 10 cm. ima kar nekaj posebnosti. Spodnja krila so daljša od zgornjih in pri samcu daleč presegajo zadek. Ima najdaljše noge med vsemi pri nas živečimi kobilicami. Ima pa tudi najdaljše tipalke, ki so rumeno obarvane in dosežejo do 20 cm. Zapuščeni travniki z grmovjem ali podivjano vinsko trto na Primorskem so kot nalašč zanjo. Samca izda visok, glasen in prodoren cvrk “zzzzzzzzzzz-ck", kar traja približno dve sekundi, nakar se po nekaj sekundah ponovi. Če se srečata tekmeca, se oglašata samo z jeznim “ck”. Barbitistes ocskayi Vrsto najdemo na Primorskem na robovih gozdov ali pod posasmeznimi drevesi. Sonči se sredi dneva na grmovju - na primer na ruju. Rada obžira hrastovo listje. Velika je do 22 mm. Ima dokaj zakrnela krila. V tem rodu je naj lepše obarvana. Samček ima izrazito zavite spolne priveske v obliki črke S. Eupholidoptera chabrieri Izredno lepa, kovinsko zeleno obarvana dolgotipalčnica živi na primorskem Krasu. Dejavna je zlasti ponoči. Samčka slišimo iz grmovja ob kakšni poti ali kolovozu. Oglaša se z enosekundnim “žvrek” v nekajsekundnih presledkih. Je pretežno rastlinojeda mediteranska vrsta, ki pa se ne brani tudi kmha, če ji ga ponudimo. Velika je od 20 do 30 mm. Sepiana sepium Je manjša od tretje predstavljene vrste kobilic. Naseljuje primorski Kras. Rajši je pri tleh nepokošenih trav ali nizko v grmovju. Prepoznamo jo po rahlo vijoličasto obarvanem spodnjem delu glave in čmo obarvanem vratnem ščitu, ki je belo obrobljen. Samčev zvok je komaj slišen in spominja na oglašanje drevesne zelenke iz velike razdalje. Neprekinjen “s, s, s, s, s” traja brez prestanka tudi nekaj minut. Zvok j e slišen le na nekaj metrov. Ko se približamo, utihne. Na bilki sedi navpično z glavo navzgor, medtem ko pri drevesni zelenki, ki najraje poje visoko v krošnji drevesa, to ni pravilo. NARAVNA DEDIŠČINA Primorska plenilka -Decticus albifrons Sredozemska dolgotipalčnica je skupaj s krili velika 10 cm. Lahko bi rekli, da je poleg žagarice naj večja roparica. Druge kobilice napada tudi v letu. Škodo dela na poljih, saj je semena žit. Samca prepoznamo na več deset metrov daleč po zelo glasnem “tik, tik, tik, tik, tik.”, ki traja ne- prekinjeno tudi deset minut ter spominja na hitro tiktakanje ure. Veliko pojočih samcev je bilo mogoče videti v juliju 2002 na Kraškem robu pri Hrastovljah pa tudi v dolini Ri-žane med vinogradi in v koruzi. Kraška sedlarka -Ephippiger discoidalis Posebno obliko tej sredozemski kobilici daje sedlasto upognjen vratni ščit. Od tod je dobila tudi ime. To je kobilica, ki ni prav nič plašna. Lahko j o celo primemo v roko, pa nam bo pokazala, kako poje. Njen zelo visok, hiter in prodoren “cvi, cvi, cvi, cvi” se sliši tudi na razdaljo deset in več metrov, seveda odvisno od sposobnosti za sprejemanje visokih frekvenc naših ušes. Njej najbližja sorodnica je evropska zelena sedlarka (Ephippiger ephippiger), ki se loči od nje po čmo obarvanem zatilju, kraška sedlarka pa ima rdeče tjavo obarvano zatilje. V Nemčiji in drugod po Evropi je zelena sedlarka na seznamu zelo ogroženih vrst. Izkušeni poznavalec ju lahko loči po oglašanju. Kraško sedlarko bomo kaj hitro našli na Slivnici in tudi na Nanosu. Rada se zadržuje na grmičkih sredi travnikov, medtem ko je zelena sedlarka raje na gozdnem obronku in je redkejša, vendar jo bomo našli še kje drugod v Sloveniji. Na otoku Krku bomo, na primer, našli kar dve vrsti kraške sedlarke -E. discoidalis major in minor. Obe opisani vrsti najdemo do konca oktobra. Žagarica - Saga pedo Žagarica je naša največja dolgotipalčnica, saj doseže v dolžino do 80 mm, z leglom 120 mm. Podobno kot bogomoljka je izrazito mesojeda in se hrani pretežno s kobilicami. Največkrat je zelene barve, obstaja pa tudi rjavo obarvana, ki je redkejša. Krila ima popolnoma zakrnela. Je bolj napadalna od bogonroljke in se v samoobrambi vrže na hrbet z razširjenimi nogami. Je toploljubna kobilica. Na žrtev preži v visoki travi ali nizkem grmovju. Močni trni na nogah ji omogočajo, da plen lažje zgrabi. Samcev ne bomo našli, saj se samica razmnožuje partenogenetsko (z neoplojenimi jajčeci). Na sliki prikazana je bila fotografirana na Kraškem robu pri Hrastovljah (ob železniški progi). Je ranljiva vrsta in marsikje v južni Evropi pred izumrtjem. Psorodonotus fieberi Velika sredozemska dolgotipalčnica (do 38 mm) temno rjave do olivno tjave barve naseljuje travnike na visokih hribih notranjskega in primorskega Krasa. Težko jo je najti, saj se, skrita v visoki gosti travi, ob nevarnosti vrže na tla in je ne najdemo več. Samca izda glasen “žvrek, žvrek, žvrek, žvrek”. Med posameznimi zlogi je polse-kundni odmor. Oglašanje je zelo podobno oglašanju samcev vrste Eupholidoptera chrabrieri. Na sliki prikazani samec je bil fotografiran v juliju 2002 na travniku blizu Koritnic pri Pivki, kjer se jih je oglašalo kar nekaj. Med folidopterami je na krasu zelo pogosta P h. Falka in PH. Littoralis. Slednja se glasno oglaša “žirmrmr” že ob stari cesti Vrhnika-Logatec. Na Krasu najdemo še veliko vrst grilov, sorodnikov murnov, v podzemskih jamah pa dve jamski kobilici - Troglophilus cavicola in neglectus. Jamska kobilica -Troglophilus sp. V večini kraških jam bomo našli kar obe vrsti. So majhne kobilice, ki potrebujejo stalno temperaturo in vlago. Živijo v temi ali poltemi. Hranijo se z razpadajočimi organizmi in rastlinami. Največ jih najdemo blizu vhodov v podzemne jame, saj ponoči iščejo hrano tudi zunaj jam. Prikazana jamska kobilica je bila fotografirana v Tkalci jami v Rakovem Škocjanu. Oedaleus decorus To sredozemska kratkotipalčnica živi na krasu od Kraškega roba proti morju, našli pa jo bomo kjerkoli na Kvameiju in v Dalmaciji. V Srednji Evropi je zelo redka. Med letom pokaže svetlo zeleno obarvana spodnja krila. Je odlična letalka, velika do 35 mm. Žagasta kamenka -Prionotropis hystrix Izrazito sredozemska vrsta sodi v družino spak. Njena barva včasih tako sovpada z barvo kamna, da jo komajda opazimo. Je izredno masivna in je med največjimi ali bolje rečeno najtežjimi evropskimi kratkotipalčnicami. Samica je do 45 mm velika. Ko jo splašimo, le s težavo odskoči. Hitro se utrudi in se raje naredi mrtvo. Najdemo jo na Kraškem robu. Pogostejša je v Dalmaciji, na Kvameiju in v Hercegovini. Nosata saranča -Acrida ungarica Je prav tako sredozemska vrsta. Kar dobro jo moramo pogledati, da v njej prepoznamo kobilico. Njene debele tipalke so piramidaste oblike. Zaradi razpotegnjene glave in telesa (do 60 mm) je med najdaljšimi evropskimi kratkotipalčnicami. Je rastlinojeda. Se ne oglaša, čeprav ima zelo dobro razvita krila in dobro leti. V letu jo lahko kaj hitro zamenjamo s samcem bogomoljke, ki je prav tako spreten letalec. Je izrazito toploljubna vrsta, ki jo z malo več sreče najdemo na Kraškem robu od julija do oktobra. Pogostejša je v okolici Fiese in Ankarana, v Dalmaciji in na Kvameiju pa tudi v stepskih predelih Madžarske. Stauroderus scalaris Nemci ji pravijo gorska kobilica. V Sloveniji je malo najdišč. Najlažje jo bomo našli v juliju in avgustu na Slivnici in to prav tam, kjer se v dolino spuščajo zma-jatji in padalci. Njeno oglašanje je kar glasen "tri; trr, trr, trr, ...”. Med kratkim letom klopota s krili. Je toplojubna kobilica, ki rada živi na suhih gorskih travnikih. Je lokalno razšiijena, tako da jo, na primer, na Nanosu nisem našel. Omenjam jo, ker je marsikje v Evropi zelo ogrožena. NARAVNA DEDIŠČINA j*w^idium oegyp!iumj Euchorthippus declivus Samček te drobne južnoevropske kobilice ima stožčasto oblikovano konico zadka. Njegovo oglašanje se sliši nekako takole: “sss, sss, sss, sss, sss” in en zlog traja pol sekunde, med dvema zlogoma pa je sekundni premor. Je znatno manjši (18 mm) od samice (30 mm). Na Krasu je številčno najbolj zastopana kobilica iz naddružine poljskih kobilic in jo najdemo na pokošenih in nepokošenih travnikih že od Nanosa naprej proti zahodu in jugu vse do obale. Ob prerazmnožitvi dela opazno škodo na travnikih. Njegov bratranec E. pulvinatus živi tudi drugod po Sloveniji na določenih lokacijah. Od prvega se loči po daljših krilih ter po svetlejši, bolj bledi barvi. Obe vrsti najdemo od julija do oktobra. Egipčanska kobilica (Anacridium aegyptium) Je največja evropska kratkotipalč-nica. Samica doseže v dolžino do 70 mm. Je zelo podobna kobilici selki, zato jo lahko z njo zamenjamo. Je izredno dobra letalka. Odrasle primerke opazimo šele septembra in potem tja vse do maja naslednjega leta. saj je ena izmed redkih kobilic, ki prezimi. Je izrazito sredozemska vrsta. Najdemo jo na Kraškem robu, pozimi pa kje ob obali. Na sliki prikazana je bila fotografirana v Ankaranu. Njena sorodnica je laška kobilica - Calliptamus italicus, katere samica je velika do 40 mm, in jo najdemo skoraj na vseh suhih traviščih po Sloveniji. Značilne zanjo so rdeče obarvane golenice zadnjih nog ter rdeče obarvana spodnja krila, ki se vidijo med letom. Oedipoda germanica Barva te kobilice se spreminja glede na podlago, kjer živi. Običajno je temna, če pa jo najdemo na belem apnencu, je skoraj bela s temnejšimi progami na krilih in stegnih. Spodnja krila so rdeče barve, za razliko od sorodnice Oedipoda caerulescens, ki ima modro obarvana spodnja krila. Rada ima kamnite planjave z bomo travo ter veliko sonca. Našli jo bomo tudi na kakšni gozdni makadamski cesti. Je ogrožena po vsej Evropi. Med kratkotipalčnicami bomo na Primorskem našli majhne vrste kobilic Pa-ratetri.x in Tetra ter veliko vrst poljskih kobilic iz rodu Chorthippus, Stenobothrus in Omocestus. Na koncu moram pripisati, da imamo -žal - slovenska imena le za nekaj družin, vrst in rodov kobilic. Zato vse v tem sestavku opisane predstavljam z latinskimi imeni. Mag. Blaž Šegula, dr.vet.med. -Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana Literatura: Bellmann, H., 1993: Heuschrecken - beobachten, bestimmen,- Naturbuch Verlag, str. 348 Us, R, 1992: Favna ortopteroidnih insektov Slovenije,- SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija, str. 314, Ljubljana m DIVJA KOSTANJA PRED VOJAŠKIM POKOPALIŠČEM V SVETEM ZDRAVLJENA Mogočnih divjih kostanjev, ki krasita vhod na pokopališče iz I. svetovne vojne v vasi Sveto na Krasu, kostanjev zavrtač ne bo uničil. Robert Rogič, samostojni podjetnik in lastnik sežanske Hortikulture, ki skrbi za hortikulturno podobo Sežane in že nekaj let uspešno zdravi zaradi zavrta-ča prizadete divje kostanje po Sloveniji, je v maju 2003 iniciral iz posebnih plastičnih ampul pod lubje obeh kostanjev sistematični insekticid. Preparat bo najmanj dve leti uničeval milimeter velike zavrtačeve gosenice. Te za svoje prehranjevanje srkajo listne sokove, zaradi česar se listje suši. In preparat bo tudi preprečeval, da bi se iz prve spomladanske generacije za vrtače vib metuljčkov, točneje iz njegovih odloženih jajčec na spodnjih straneh listov in iz njih izleženih gosenic, ki se zabubijo, da na koncu iz njih izletijo kostanjevi zavrtači nove generacije, razvile druga, tretja, četrta zavrtačeva generacija. Toliko generacij ličink kostanjevega zavrtača namreč vsako leto ogroža kostanjevo listje! Robert Rogič je izmeril obseg kostanjevega debla in izračunal, koliko ampul s kemičnim pripravkom - sistematičnim insekticidom bo treba namestiti. Uredništvo Ker tvorita divja kostanja ambient vojaškega pokopališča v Svetem, je uredništvo revije Kras s posredovanjem Upravne enote Sežana 15. maja 2003 pridobilo soglasje Sektorja za vojna grobišča Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Soglašajo, da je brezplačno zdravljenje obeh kostanjev, ki ju je napadel kostanjev zavrtač, prevzel samostojni podjetnik Hortikultura Robert Rogič iz Sežane. Robert Rogič je na našo prošnjo v nedeljo, 18. maja dopoldne namestil kakšnih trideset centimetrov nad tlemi v divja kostanja pred vojaškim pokopališčem v Svetem ampule s cepivom. In to po vsem obodu obeh drevesnih debel v medsebojni razdalji 18 centimetrov. Za vsako ampulo je zvrtal pod lub ustrezno debelo in dolgo luknjico, vanjo s posebno napravo zabil plastično cevko ter nanjo pritrdil ampulo s kemičnim pripravkom - cepivom. V vsaki ampuli gaje šest mililitrov in to pod tlakom 0,2 bara. Tako je tlak cepiva v ampuli izenačen s podpritiskom, ki ga ustvarja drevo s svojo fotosintezo, ko iz korenin črpa zemeljske sokove navzgor v liste. Z njimi, seveda, tudi cepivo iz ampul. Ker je bilo vreme lepo, sta kostanja po Rogičevi oceni cepivo izčrpala iz ampul v enem dnevu in je bilo ampule mogoče odstraniti in varno odložiti kot odpadek že naslednji dan. Ko poročamo o začetem zdravljenju divjih kostanjev pred pokopališčem v Svetem, je na nekaterih listih mogoče opaziti posamične rumenorjave pege, ki so jih s sesanjem listnih sokov povzročile zavrtačeve ličinke njegove letošnje prve generacije. Te so se izlegle iz odloženih jajčec v aprilu in začetku maja ter že naredile kostanjema nekaj škode. Ličink druge zavrtačeve generacije bo bistveno manj, ker po zaužitju listnih sokov s cepivom poginejo. Ličink tretje zavrtačeve generacije pa, tako napoveduje Robert Rogič, skoraj zagotovo ne bo več. Morda le tiste, ki so se ali se bodo razvile iz odloženih jajčec, ki sojih prinesli zavrtači z morebitnih bližnjih divjih, nezdravljenih kostanjev. Ker se je opisano zdravljenje divjih kostanjev pred uničujočim zavrtačem obneslo in dokazalo, da je mogoče vsak divji kostanj skoraj zanesljivo zavarovati pred tem škodljivcem, revija Kras pripravlja skupaj z Rogičevim podjetjem Hortikultura za jesen 2003 v Sežani delavnico, ki bo predstavila ogroženost divjih kostanjev zaradi zavrtača in udeležence poučila, kako ravnati, da divji kostanji pri nas ne bi umirali. Nameščene ampule s cepivom, Predstavitev razstave o vasi Sveto - I. del ZGODOVINSKI UTRIP SVEČANSKEGA ŽIVLJENJA Jasna Fakin Vas Sveto blizu Komna je ena izmed redkih ohranjenih kraških biserov v bližnji komenski okolici, ki še izžareva glavne kulturne in naravne značilnosti kraške pokrajine. Mimoidočemu obiskovalcu vasi se pri sprehajanju po vaških ulicah in občudovanju njenih kraških arhitekturnih lepot, ki ob skromno majhnem številu novo nastalih modernih bivališč kar žarijo, zazdi, kot da burni časi zgodovine vasi niso nikoli prizadeli. Vendar še zdaleč ni tako, saj so Svečani za svoj obstanek in razvoj še kako trpeli, se borili in trdno delali za boljši jutrišnji dan. Njihova prehojena pot v preteklosti je bila polna pregrad in ovir, ki so jih postavljali tako nosilci treh različnih političnih oblasti - avstro-ogrske, italijanske in jugoslovanske, ki so vsaka s svojo politiko oblikovale tukajšnje življenje pa tudi pokrajinske značilnosti in uničujoče naravne katastrofe. Kraški svet s svojo kamnito, z včasih manj poraslo pokrajino, močno bur-jo, manj rodovitno zemljo, s poletno sušo in točo še zdaleč ni nudil Svečanom najboljših pogojev za življenje. Vendar se domačini, kot trmasti in vztrajni Kraševci, niso nikoli uklonili in predali hudim pritiskom sovražnih sil in naravnih usod. Oblikovali so svojo pestro zgodovinsko pripoved, ki je mlajšim rodovom dobra učiteljica za prihajajoče dni. Pogled na vas Sveto. Uvodne misli Večino predstavljenega gradiva sem zbrala pri pisanju zgodovinske in etnološke diplomske naloge na Filozofski fakulteti v Ljubljani z naslovom Razvoj turizma v Komnu in okoliških kraških vaseh v času med prvo in drugo svetovno vojno in iz etnološke seminarske naloge z naslovom Način življenja v kraški hiši na osnovi predstavitve dveh domačij v Svetem pri Komnu. Pri raziskovanju in zbiranju informacij za pričujoča dela sem v arhivih in pri pogovorih z domačini dobila precej zanimivih podatkov tudi o zgodovini Svetega. Ne- To so uvodne besede etnološko-zgodovinske razstave s naslovom Zgodovinski utrip svečanskega življenja, ki sem jo pred letom za vaški svečanski praznik, na god sv. Tilha -1. septembra, postavila v znameniti cerkvi v Svetem pri Komnu. Kot mlada univ. dipl. etnologinja, profesorica zgodovine, predvsem pa domačinka - doma iz Komna - in raziskovalka načina življenja na Krasu, sem z razstavo želela Svečanom in drugim obiskovalcem Svetega in Krasa sploh predstaviti nekdanji utrip življenja v vasi, predvsem v času med prvo in drugo svetovno vojno. Sonce in sence v kraškem kamnu. precenljive informacije sem zlasti zasledila pri prebiranju člankov v časopisih, ki so izhajali v obdobju med obema vojnama, in sicer v Edinosti in Goriški straži. Neznani pripovedovalci, večinoma domačini, so v letih od 1918 do prepovedi izhajanja slovenskih časopisov leta 1928 bralce širom po svetu seznanjali o vaškem svečanskem dogajanju. Ker članki predstavljajo enega izmed temeljnih pisnih virov o zgodovini Svetega in hkrati današnjemu raziskovalcu lokalne zgodovine ponujajo avtentični pogled v takratno življenje, je bil glavni namen razstave prav predstavitev dobljenega gradiva Stanovanjski del kraške domačije z balkonom, ki je opravljal funkcijo zunanje veže in prostora za sušenje poljskih pridelkov Ograje balkona - ganka, lesene ali kamnite, so bile v poletnih mesecih vedno polne gorečk, begonj, marjetic in petunj. Razstava je bila sestavljena iz tem: svečanska kraška arhitektura, opis zgodovinskega časa, posebnost arhitekture vaške cerkve sv. Tilha in zgodovina zvonov, delovanje svečanskega prosvetnega društva »Draga« in vaške godbe ter vaško praznovanje sv. Tilha. V tem, prvem delu obsežnejše predstavitve, predstavljam kraško arhitekturo Svetega. Naj vas prebiranje razstavljenega gradiva popelje v nepozabni čas dvajsetega stoletja, ko je bilo Sveto del italijanske države in ko so domačini preživljali enega izmed najhujših pritiskov politike vladajočih sil. Predstavljene fotografije so izbrane iz družinskega arhiva Nade Lozej. Kraševec ni tekmoval z naravo, temveč je z njo resnično soustvarjal Tako kot v vsaki pokrajini na Slovenskem se je tudi na Krasu in v Svetem v preteklosti izoblikoval svoj sten način življenja. Človek je včasih veliko bolj dosledno živel v sožitju s svojim naravnim okoljem, kot je to danes. Tako sta bila kamen in kamnita pokrajina tisti naravni značilnosti, ki sta vplivali na tukajšnje življenje. Obilica kamenja, ki seje Svečanu ponujalo na vsakem koraku, je vzrok, da mu je bil domači kamen trajno in primemo gradivo pri gradnji njegovih bivališč. KRAŠKA Prijatelji, kako je pri vas? Tako pač ni, kot je pri nas! Pri nas je - Kras. Žive skale, vmes vrtovi in pa kamniti zidovi: Tako je pri nas. In v nas? Krepka volja, neomajna. Kakor skale naše stalna, močno vino čmožamo gostoljubnost v njem kristalna: Tako je pri nas! Mi hočemo jasen glas, mi ljubimo odkrit obraz: V tem ne odnehamo niti za las! Pri nas je - Kras. (Ljudska) Kamen, kamen, samo kamen, kamen... če bi odnašali jih dan in noč in tisočkrat sto let in oberoč, ne bi odnesli jih milijoni ramen. In vendar vidiš v belih oknih vaze s slapovi nageljnov, pri hiši vrt in lamike široke krivih trt in ajde in vinogradov oaze. (Alojz Gradnik) Zaradi obrambne vloge, poleti pripekajočega sonca, pozimi pa močne burje, so hiše v Svetem dokaj strnjene, z ozkimi ulicami in domačijami. Domačije so s svo- Brez cementa zgrajeni jnf' suhi zidovi so mejniki polj vf\ in travnikov, oznake posestva - in edine markacije v tem prostoru. jim reprezentativnim licem obrnjene navznoter, na dvorišče - borjač, ki predstavlja središče kraške domačije. Na borjaču so vidne glavne funkcije kmetije. Okoli njega so nanizana gospodarska poslopja ter stanovanjska enota. Nikjer na naši zemlji, o dragi bratec, vina ni, kot kraški naš teran je, ko v svetli čaši se smeji. (Milan Bekar) Na ganku dekle rože gleda, zaliva z vodo jih skrbno, da prvo cvetje bo imela, ko fantič se oglasil bo. (Narodna) Mimoidočemu obiskovalcu, ki se sprehaja po ozkih svečanskih ulicah, med visokimi in mrkimi zidovi hiš, ki na ulico kažejo svoj prazen hrbet, se morda zazdi, da so kraške hiše turobne in temačne. Vendar še lepo ohranjene in s tankočutnostjo obdelane mogočne kraške kalone in portoni, ki odpirajo vrata na dvorišča in nato v notranjost hiš, odsevajo dobrosrčnost in gostoljubnost domačinov ter lepotni čut za stavbno oblikovanje. KULTURNA DEDIŠČINA Dokaj ugoden položaj domačinov pod avstro-ogrsko oblastjo je omogočal gradnjo in obdelavo domačij Današnjo podobo je vas, sledeč po letnicah na portalih in vodnjakih, dobila v 19. stoletju, ko so Kraševci živeli pod žezlom avstro-ogrske monarhije. Avstrijska politika je svojim zasedenim narodom dovoljevala dokaj samostojen politični, gospodarski in kulturni razvoj. K izboljšanju gospodarskega položaja sta predvsem pripomogli dobra prometna lega in zaledje trgovskega središča Trsta. Mimoidoča trgovska pot, ki je povezovala notranjost Slovenije s Trstom, je Kraševcem omogočila trgovanje z domačimi poljskimi pridelki, z domačo obrtjo in s soljo. Zaradi relativno dobrega gmotnega položaja se je že zgodaj uveljavila težnja Svečanski kal iz leta 1937. po reprezentiranju individualne veljave, kar se je najbolj videlo prav v domačijah, predvsem na bogato klesanih hišnih portalih, konzolah in vodnjakih. Kraševci so bili tudi poznani kot dobri kamnoseki, ki so veliko delali v tujini in svoje izkušnje prinašali tudi v svoje domove in kraje. Večje in bogatejše je bilo dvorišče, premožnejša in pomembnejša so bili domačija in njeni domači. Vendar so se razlike med bogatejšimi in revnejšimi odsevale le v velikosti domačije in kvaliteti kraških ornamentov, ne pa v arhitekturi. Čeprav si revnejši kmet ni mogel najeti boljšega kamnoseka, se je pri gradnji svojega bivališča poskušal zgledovati po bogatejših stavbah v vasi. Tako je v vasi še danes videti veliko število značilnih kraških hiš in značilnih kraških specifik, kar dela vas privlačno za vsakega gosta - domačega in tujega Vhod v domačijo, skozi portal, predstavlja najbolj reprezentativni arhitektonski element v arhitekturi kraške domačije. Sestavljen je iz kalone in portona. Pomenil in še vedno pomeni lastnikovo osebno izkaznico in določal je njegov statusni ugled. Za kraško domačijo so bila značilna majhna okna, predvsem zaradi zaščite pozimi pred buijo in mrazom ter poleti pred vročino. Obdelana so bila s kamnitimi okvirji - jertami. V sredini so imela vzidan železen križ, da ne bi skoznja kdorkoli prišel v hišo. Zakaj v tej pokrajini kameniti je vse lepo in prav, biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav. (Srečko Kosovel) Stalni problem Svečanov je bila skrb za vodo Spojenost in sožitje Kraševca z naravo je vidna tudi pri obdelovanju površin, ki vas obdajajo z južne strani. Zaradi kamnite pokrajine je na Krasu malo rodovitne zemlje. Ljudje so si pomagali tako, da so s trudom svojih rok pobirali iz gmajn kamenje in ga postavljali v velikanske kope in na to površino nanosili zemljo. S pobranim kamenjem so oblikovali na polju suho zidane zidove- suhozide, ki še danes dajejo kraškemu svetu tako značilen videz. Na spojenost Svečanov z naravnim okoljem kažejo tudi vodnjaki in kali. Ker tekočih vod Kras ne premore, saj nekaj minut po hudem deževju voda izgine skozi špranje apnenca v podzemne jame, so se v poletnih časih Svečani velikokrat bojevali s hudimi sušnimi obdobji. Problem primanjkovanja pitne vode so rešili z gradnjo vodnjakov in kalov. Za kal so izkopali in uredili prostor na koncu vasi pri zaselku Samči. Tu seje ob dežju nabirala voda, ki je bila predvsem namenjena za napajanje živine. Temu so tudi služile lokve, ki pa sojih predvsem uporabljali za pranje perila in kopanje. Še danes lepo ohranjena lokvaje ob kraju Gradišče. Za pitno vodo so Svečani v drugi polovici 19. stoletja z rabotami (s skupnim prostovoljnim delom) zgradili komunske (vaške) vodnjake oziroma Štirne. V Svetem zasledimo dva vaška - komunska vodnjaka. Enega ob cerkvi, dmgega pa v Dolnji Okno z kamnitimi okvirji - jertami in železnim križem. Vaški vodnjak iz 18. stoletja v Britehu Ločni portal Obrihtarjeve domačije iz leta 1 790. Kaj je za vrati? Mogoče najprej lopa? Ali nn knr rlvnrisr^2 vasi. Bogatejše kmetije pa so svoje vodnjake zgradile na domačem dvorišču. Še danes številne lepo oblikovane šape (kamniti obod vodnjaka), odkrivajo skrb Kraševcev za vodo. Kraški kali Z ledom so pokriti. Ptice žejne nimajo kje piti. Ob večernem žaru Z brinjev brinovke zlete. Brinje žeja, rade bi vode. Človek, srce zlato, sek v ledu naredi. V ravnem seku voda zablesti. Črne kakor misli Brinovke na kal lete, v lepi ravni vrsti se na led prebit spuste. Kamen je na Krasu predstavljal osnovni gradbeni material, ki je hkrati spletel vez med naravo in kulturo. Težko je bilo živeti s kamnom, vendar če sledimo slovenskemu pregovoru: »Če sovražnika ne moreš premagati, mu postani prijatelj«, so Kraševci s kamnom začeli živeti. Zgradili so si bivališča, ki jim niso le omogočila preživetje v tem marsikdaj neprijaznem okolju, ampak so pokrajino hkrati tudi udomačili, ne da bi ji odvzeli njene značilnosti. Tako danes lahko rečemo, da tako kot so iz kamna grajene kraške domačije, zidovi, ki obdajajo bivališča in obdelovalne površine, je iz kamna sklesan človekov kraški značaj: Kot kamen je trden, močan, vztrajen, kljubovalen; hkrati pa se ga da obdelovati in postane mehak, čustven, zgovoren in prilagodljiv, sicer tu ne bi zdržal in se ohranil do danes. V trdnem zidu grize glad. človek ni več človek. Sivi kamen je tvoj drug, sivi, mrzli kamen. Brinovke pijo vodo. (Srečko Kosovel) Izza zida strela dva... Polni torbi zbitih ptic, človek - lovec se smehlja... Jasna Fakin, univ.dipl. etnologinja in kulturna (Milan Bekar) antropologinja, prof. zgodovine - Komen Vaški vodnjak iz 19. stoletja v Dolnji vasi 1 KULTURNA DEDIŠČINA Pred tremi meseci smo v 57. številki Krasa zapisali, da nam je uspelo pridobiti donatorja za restavriranje in konsetviranje oltarne slike sv. Antona Puščavnika iz istoimenske cerkve v Škrbini. Telekom Slovenije je s svojo donacijo omogočil Župnišču v Komnu pokriti stroške za restavriranje nepričakovano odkrite spodnje slike istega svetnika na oltarni sliki, ki naj bi bila naslikana na orehovi klani leseni plošči konec 1 7. stoletja ali celo v začetku 16. stoletja. Družba INTERNA pa je s svojim donatorskim prispevkom omogočila delo strokovne komisije, ki spremlja restavratorski postopek, in pripravo ekspertnega poročila o tem. Izdajatelji revije Kras smo upali, da bomo dokončno restavrirano in konservirano sliko sv. Antona Puščavnika "odkrili" in pokazali že na srečanju sodelavcev in prijateljev revije Kras 4. julija 2003 v Svetem. Iz vmesnega poročila konsen/atorke in resta-vratorke mag. Nataše Lapanja Jazbec o poteku dosedanjih del na tej sliki, ki je objavljeno v nadaljevanju tega prispevka, pa je očitno, da je sedaj mogoče pokazati šele en del spodnje, prvotne, najstarejše Puščavnikove slike na istem lesenem nosilcu. Zato je končna predstavitev slike preložena na poznejši čas. Kdoj bo to, bomo pravočasno sporočili v eni izmed naslednjih izdaj Krasa in pravočasno obvestili tudi uredništva medijev. Uredništvo Nataša Lapanja Jazbec Bralcem revije Kras je znano, da imam v restavratorskem delu sliko sv. Antona Puščavnika iz cerkve sv. Antona v Škrbini na Krasu. Meseca maja je bila imenovana strokovna komisija, ki jo sestavljajo dr. Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije, mag. Anica Sirk Fakuč iz Goriškega muzeja in mag. Nataša Lapanja Jazbec. Komisija je začrtala smernice v konservatorskih in restavratorskih postopkih na omenjeni sliki. Prvi poseg na sliki oziroma na njenem lesenem nosilcu je bil ponovna spojitev in utrditev lesenega nosilca, ki je sestavljen iz dveh neenakih klanih plošč iz orehovine, ki sta s hrbtne strani obtesana. Ploskvi sem ločila in očistila prahu, ki se je nabral v zarezi. Potem je bilo nujno zamenjati dotrajane moznike (lesene zagozde) z novimi. Dodanih je bilo tudi nekaj novih lesenih spojk. | Dva moznika v obliki lastovičjega repa sta originalna. Na hrbtni strani nosilca je bila nameščena posebna konstrukcija, ki bo preprečevala njegovo morebitno ukrivljanje. Tako bo spoj obeh ploskev ostal trden oziroma negiben, s čimer se bodo preprečile poškodbe na slikovni površini. V nadalnjem postopku sanacije lesenega nosilca je v načrtu še dezinsekcija lesa. Pri odstranjevanju vrhnje barvne plasti iz poznega 19. stoletja seje pojavila nepredvidena težava. Izkazalo seje namreč, da bo do odkritja originala daljša pot, kot smo pričakovali. Med omenjeno preslikavo iz 19. stoletja in odkritim originalom, ki ga dr. Šerbelj po opravljenih sondah datiral na začetek 17. stoletja ali celo v pozno 16. stoletje, je namreč še ena preslikava, ki pa je zelo slabo ohranjena. To dejstvo je postopek odkrivanja originala podaljšalo. Sliko moramo obravnavati tako, da bom postopoma odstranjevala obe preslikavi, ki bosta sproti dokumentirani. Šele z njuno odstranitvijo bomo prišli do originala, ki bo obravnavan v smislu restavratorskih postopkov tako, da nam bodo omogočili ponovno podoživeti Podobo izvirnika. Zaradi boljšega poznavanja tehnologije slikarskih površin so bili s slike vzeti barvni vzorci, ki jih bodo analizirali v Restavratorskem centru Slovenije v Ljubljani. Laboratorijski izsledki bodo gotovo v pomoč pri nadaljnjem delu in primerni prezen-taciji slikarskega izvirnika. O nadaljnjih postopkih in ugotovitvah ali pa že o dokončnem odkritju originala in o končanem konservatorskem 'n restavratorskem postopku bom poročala takoj, ko bodo na voljo nove informacije. Mag. Nataša Lapanja Jazbec, univ. akad. slikarka -konservatorka in restavratorka, Sveto Konservatorka in restavratorka mag. Nataša Lapanja Jazbec med delom na oltarni sliki sv. Antona Puščavnika iz cerkve v Škrbini. Uganka oltarne slike sv. Antona Puščavnika iz Škrbine NA LESENEM NOSlCU NE DVE PODOBI, AMPAK KAR TRI POOBE! IZZIV ZA STROKO Ferdinand Šerbelj Za boljše razumevanje vmesnega poročila o konservatorskem in restavratorskem posegu na oltarni sliki sv. Antona Puščavnika iz Skrbinške cerkve ponatiskujemo mnenje dr. Ferdinanda Šerbelja, kustosa za terenski študij v Narodni galeriji v Ljubljani. On namreč vodi delo strokovne komisije, ki spremlja konservatorski in restavratorki poseg mag. Nataše Lapanja Jazbec. In napisal bo tudi končno strokovno poročilo o njem! Ob širokem spektru strokovne dejavnosti (pisanje študij in člankov, urednikovanja, pripravljanja razstav doma in v tujini, predavanj, vodenj ekskurzij) se dr. Ferdinand Šerbelj ob vsem tem še posebej posveča raziskavam baročnega slikarstva. O tem je napisal že več razprav in pripravil nekaj razstav, med katerimi je bila poleti 2002 doslej najobsežnejša razstava Baročno slikarstvo na Goriškem s spremljajočima katalogoma v slovenskem in italijanskem jeziku. Pred tem je širši kulturni javnosti z razstavo in katalogom na novo odkril goriškega baročnega slikarja Antonia Parolija, katerega dela najdemo tudi na Krasu, npr. v podružničnih cerkvah sv. Mihaela v Lipi, Marije Device v Oberšljanu pri Komnu in sv. Egidija (sv. Tilna) v Svetem (Predstavitev teh del je objavljena v 19. številki revije Kras, januar 1997). Pred leti pa je pripravil pregledno razstavo o ljubljanskem baročnem slikarju Antonu Cebeju, rojenem v Šturjah na Vipavskem, v današnjem delu Ajdovščine. Uredništvo V velikem oltarju župnijske cerkve v Škrbini na Krasu je slika cerkvenega patrona sv. Antona Puščavnika. “Postaven” marmorni oltar pritegne pozornost obiskovalca, toda 87x133 cm velika slika ne vzbuja nobenega zanimanja, saj je skromen podobarski izdelek iz 19. stoletja, kakršnih je veliko po naših cerkvah. Takšno prepričanje o tej sliki je veljalo vse do pred kratkim, ko je to, na desko slikano podobo prevzela pod drobnogled restavratorka Nataša Lapanja Jazbec iz Svetega. Njeno izutjeno oko in potrpežljive roke so spremenile dosedanje mnenje o tej sliki. S sondiranjem je namreč ugotovila, daje pod vidno podobo še ena, torej mnogo starejša in dobro ohranjena podoba. Očiščeni kvadranti podobe namreč opozarjajo, da imamo opraviti z nekim kakovostnim delom, kije morda iz zgodnjega 17. stoletja, lahko pa je slika starejša še za kakšno desetletje. Na tej stopnji restavratorskega posega seveda lahko le ugibamo. Gotovo je samo to, da imamo pri tej sliki opraviti z razmeroma dobro ohranjenim in kakovostnim delom, lahko iz pozne renesanse, veijetneje iz poznega manierizma, to je iz stilnega obdobja, ki ga v pokrajinah v tesnejšem stiku z Italijo zaznavamo od poznega 16. stoletja vse do začetka 17. stoletja. Slikarskih izdelkov iz tega obdobja je bilo v kraških cerkvah prav gotovo nekaj. Toda z razcvetom baročnih prenov cerkva in novogradenj se je veliko starejšega cerkvenega inventarja porazgubilo. Zato je prvotni videz Skrbinške slike sv. Antona Puščavnika, ki se skriva pod preslikavo iz 19. stoletja, lep izziv za stroko. Ob primernem restavratorskem posegu se nam obeta zanimivo umetniško delo, ki zasluži vso našo pozornost kot dedičev in hkrati tudi varuhov naše kulturne dediščine. Z uspešnim restavratorskim posegom bi se tako med nas “vrnila” umetnina, kakršnih, glede na domnevni čas nastanka, na vsem Krasu ne premoremo niti ene in tudi v širšem radiusu so slike iz prehoda v 17. stoletje precej redke. m KRAŠKI PRŠUT Kresovi pršuta rji iz Šepulj poudarjajo: Mi DODALI SMO MU SAMO SOL IN CAS" V osrčju Krasa, te čudovite slovenske pokrajine na prepihu, kjer se v igri malo slanih vetrov z morja in hladnih vetrov s celine rojeva burja, so Sepulje. Tam je naj večja pršutarna v Sloveniji -delniška družba KRAS. Tam dozori na tisoče pršutov letno. Buije Kraševci pravzaprav ne ljubimo preveč, a če pomislimo, da brez nje ne bi bilo pršuta, smo ji pripravljeni marsikdaj oprostiti. Njen močan dih vztrajno suši sveže nasoljena, skrbno izbrana prašičja stegna, iz katerih v skladu s tradicijo starih Kraševcev nastaja pravi kraški pršut, ki je brez nepotrebnih dodatkov. Sol in čas sta poleg skrbi pršutarskih mojstrov tista, ki poskrbita za razvoj prijetnega pršutovega vonja, njegovega dobrega okusa ter nežne teksture - razporeditve mesnih in maščobnih celic v mesu - in rubinasto-rdeče barve. Kraški pršut združuje vse vrline Krasa - slanost, sladkost, pridih trpkosti in tisti čisto posebni vonj buije... V resnici je priprava pršuta zahteven in dolgotrajen proces. ‘"Dodali smo mu samo sol in čas!” je reklamno geslo, ki ga s ponosom poudaijamo v šepuljski pršutami KRAS, v kateri kot dediči pršutarskih skrivnosti skrbimo, da se tradicija pršutarstva na Krasu ohranja. Pri proizvodnji pršuta se narave ne da prehiteti. Le čas mu da tisto pravo aromo vrhunske suhomesnate specialitete. Bolj ko pršut zori, mamljivejši je vonj. ki ga obdaja. Po dvanajstmesečnem do šestnajstmesečnem zorenju na čistem zraku in kraški burji postane pršut zdrav vrhunski izdelek z malo soli in maščob ter bogat z vitamini in minerali. Kljub tehnološkim novostim smo v šepulj ski pršutami družbe KRAS ohranili klasičen način proizvodnje te specialitete. Smo edini proizvajalec, ki pri soljenju ne uporablja nikakršnih konservansov. Čas zorenja je tisti, ki poskrbi za razvoj prijetnega vonja, okusa ter rubinasto rdeče barve pršuta. Z visokimi higienskimi standardi, ki jih dosegamo, pa preprečujemo nevarnost mikrobiološkega kvara. Na trgu je zelo bogata ponudba pršutov. So cenejši in dražji, zoreni po naravni poti leto dni ali pospešeno zoreni v komorah. Cena je odraz kakovosti. Ni vsak pršut kraški pršut, pravimo v pršutami KRAS še zlasti, ko govorimo o zrelosti pršuta. Nepoznavalci ga ocenjujejo na otip kosa pršuta. Vendar to ni merilo, po katerem ocenjujemo njegovo dozorelost. Ni težko pripraviti trd, izsušen pršut, vendar to ni dozorel izdelek. Rdeča barva takih pršutov ni posledica dolgotrajnega zorenja, marveč je posledica uporabe dodanih nitritnih soli. Dozorelost in kakovost pršuta se ocenjuje po tem, kako se rezina topi v ustih, in po harmoniji okusa, ki nam ostane po njegovem zaužitju. Pršut je zdrav izdelek, ki vsebuje majhno količino soli in maščob. Bogat je z vitamini in minerali. Njegova beljakovinska sestava je celo boljša od vitaminske sestave govejega mesa, saj se precej proteinov pri kuhanju ali pečenju svežega mesa izgubi. Zaradi razgrajenih beljakovin je pršut lahko prebavljiv in ima visoko hranilno vrednost. Pršut lahko ponudite kot začetno ali kot glavno jed. Pomembno je, kako ga postrežete. in še zlasti, kako ga narežete. Poseben čar ima ročno rezan pršut, ko se spretnost režnje kaže v dolgih, tanko narezanih rezinah. Te vabijo že na pogled. Seveda ga lahko narežete tudi strojno, za kar pa mora biti kos pršuta prej primerno ohlajen. In nikoli ga ne pustite narezanega čakati na goste. Najbolje je, če ga narežete pred gosti ali tik pred njihovim prihodom, kajti narezan pršut izgublja s časom polnost svojega okusa in vonja. Kot dodatek narezku pršuta z belim kruhom, kakor je to v navadi na Krasu, lahko izberete orehova jedrca, suho sadje ali melono. Kadar kot prilogo izberete sir, naj bo to zoren parmezan. Na pršut, to vrhunsko suhomesnato specialiteto je treba čakati najmanj leto dni. Narave se pač ne da prehiteti. A ko poskusite sočno pršutovo rezino, boste priznali, daje bilo vredno čakati toliko časa... mm i KRAŠKI PRŠUT Pršutoma Lokev na Krasu je po velikosti tretja v Sloveniji. Z večjo proizvodnjo suhomesnatih izdelkov se ponašata Mesnopredelovalna industrija KRAS, d.d., v Šepuljah in Mesna industrija Primorske - MIR d.d., Nova Gorica v Kromberku. Pršutoma Lokev, d.o.o., ima sedež v Ljubljani, suhomesnate izdelke pa proizvajajo v vasi Lokev blizu Lipice. Na zadnji skupščini so družbeniki sklenili sedež družbe preseliti v Lokev in prš uta mo preimenovati v Pršuta r-na Lokev na Krasu. Postopek za registracijo novega imena in sedeža že poteka. To je povedala direktorica Pršuta me Lokev Sonja Pene, s katero smo se pogovarjali za bralce revije Kras o nastanku nove družbe, o njeni ponudbi suhomesnatih izdelkov in o razvojni viziji njenih družbenikov. Pršutarna Lokev EMSte - Pročelje prenovljene Pršute rne Lokev Ro enoletnem premoru spet obratuje nitČlITABMA IV SUTARNA LOKEV m m Agencija Kras ;-' 'i<- • ■ tl’/-.■AV?m ■ • A 3BT- • mmM ■ . - ■ ■ mi dostop kraška burja in drugi vetrovi na Krasu. itlS Vodja pršutame Igor Živec, ki bedi nad proizvodnjo suhomesnatih izdelkov, med preizkušanjem zorenja pršutov. ršutama Lokev ima že zelo dolga go tradicijo. Prva proizvodnja suhomesnatih izdelkov v njej se je začela konec leta 1959 v ok--flL. viru firme IMEX iz Kopra. Leta 1966 je pršutama prešla v last Prehrane Ljubljana. Pozneje, ko sta se Emona in Prehrana združili, je Pršutama Lokev leta 1971 pripadla Emoni - Mesni industriji v Zalogu. V njeni organizaciji je poslovala do leta 2001. Vsa mesna industrija Emone se je zdmžila pod Kraljeve mesnine, d.d. Te so se v letu 2001 združile s tremi dmgimi mesnimi podjetji, ki so takrat že poslovala v okviru Mecatoija. To so bile Mesnine dežele Kranjske, KGP Kočevje in Agrokombinat Brežice. Družba Kraljeve mesnine po tem ni bila več zainteresirana za pršutarsko proizvodnjo, saj bi to pomenilo še eno novo lokacijo v okviru njihovega organizacijskega sistema. Zato se je Pršutama Lokev osamosvojila in postala dmžba z omejeno odgovornostjo v lasti več lastnikov - skupine družbenikov. Uradno je skupina družbenikov prevzela Pršutarno Lokev v last in upravljanje v letu 2002. Vsa tehnologija skladna z normativi Evropske unije Ker se je stavba Pršutame Lokev obnavljala že v organizacijskih okvirih Kraljevih mesnin, d.d., in prilagajala novim poslovnim pogojem po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, je nova firma v začetku januarja 2002 že dokončala prvo fazo prenovitve. To je bila prenova prostorov, kjer se vlaga sveže meso v obdelavo in pripravo do sušenja. To so tisti deli stavbe, ki so bili naknadno dozidani prvotni stavbi. Prenova obratov, v katerih se meso izkoščičuje, suhomesnate proizvode pakira in pripravlja za distribucijo, in stare del sušilnice so predstavljali dmgo fazo investicij. Obnovili so prvotno zgradbo, to je spodnjo solilnico, ki je sedaj izkoščičevalnica in pakirnica, in sušilnica nad njo, ki je v bistvu ohranila vse značilnosti tradicionalne proizvodnje kraških suhomesnatih izdelkov na naraven način. Po končanju prve faze sanacije so v juliju 2002 pridobili uporabno dovoljenje 'n začeli s poskusno proizvodnjo najprej tako imenovane drobne robe. To so izdelki, k' imajo krajši rok zorjenja, na primer: do- mači pršuti brez kosti, vratovina, panceta... Po končani drugi fazi sanacije novembra 2002 so pridobili tudi registracijo. Da so spet dobili številko in žig, je vso proizvodnjo pregledala Veterinarska uprava Republike Slovenije. Obdržali so številko 119, ki jo je imela stara pršutama, saj predstavlja znak tradicije in kakovosti Pršutame Lokev. Pridobili so tudi ovalni žig, kar preprosto povedano pomeni, da je obrat registriran za poslovanje z Evropsko unijo. Pršutama Lokev je sicer že imela ta status, vendar so v obdobju, ko je pripadala Emoni, premalo vlagali v njen razvoj in v prilagajanje proizvodnje mednarodnim standardom. Pršutame v Evropi, na primer pri naših sosedih, in tudi domača konkurenca pa so medtem sledili modernim trendom. Temu sledijo tudi v Pr-šutami Lokev in to s posebnim poudarkom, da se ohranja in goji tradicionalni način proizvodnje suhomesnatih izdelkov. Zato so v stari sušilnici ohranili lesena obešala. In vsa njena okna v dveh vrstah na severno in južno stran so ostala odprta. Vsako leto 60.000 pršutov Ko so za suhomesnatimi proizvodi, predvsem kraškimi pršuti, v Pršutami Lokev vse predhodne faze obdelave in se zanje začne postopek sušenja in zorenja, jih prenesejo v tradicionalno sušilnico. Tam zorijo najmanj eno leto, odvisno od teže. V Pršutami Lokev obdelujejo povprečno deset kilogramov težke pršute, ki med sušenjem in zorenjem izgubijo tri do tri in pol kilograme vode, tako da so pršuti za prodajo in prehranjevanje težki šest in pol do sedem kilogramov. V obdobju enega leta lahko vložijo v sušilnico šeststo ton pršutov, tako daje letna zmogljivost Pršutame Lokev približno šestdeset tisoč pršutov. Njihova vizija je polovico teh izdelkov prodati s trgovsko mrežo širom po Sloveniji in zunaj Slovenije, polovico izdelkov pa prodati v njihovi trgovini v pršutami kot turistično gostinsko ponudbo. Razvijajo čim tesnejšo povezavo z vsemi ponudniki turizma, kot so turistične agencije, gostilne, hoteli in vsi drugi, ki se ukvarjajo s kulinariko. Pršutama Lokev omogoča tudi obisk in ogled pršutame. Obiskovalcem pokažejo, kako poteka končni del prizvodnje suhomesnatih izdelkov, to je njihovo sušenje in zorenje. Omogočajo tudi degustacije svojih izdelkov. Za to so že uredili temu primerne prostore. Med degustacijo namreč ljudje dobijo pravi vtis o izdelku in si zvečine tudi zaželijo kupiti suhomesnate proizvode, največ pršut. Ljudje radi pripovedujejo drugim o dobri in okusni degustaciji ter s tem v neposredni komunikaciji širijo dober glas o pršutami. Kraški pršuti, domači pršuti, pršuti Lipica, kraški zašinek in kraška panceta naprodaj po vsej Sloveniji Sedaj imajo v Pršutami Lokev nekaj več kot polletno izkušnjo o vrednotenju njihovih izdelkov na trgu. Lokevski pršut in dmge suhomesnate izdelke Pršutame Lokev je mogoče kupiti v njihovi pršutami v Lokvi, v Mercatorjevih trgovinah, v trgovski mreži družb Živila Kranj in VELE Domžale, v trgovinah ENGROTUŠ iz Celja in v ljubljanskem Maximarketu. O prodaji izdelkov Pršutame Lokev se dogovarjajo še z veleblagovnicami Spar. Seveda pa je dveletna odsotnost Pršutame Lokve na tržišču kljub dolgoletni tradiciji pršutame pustila neugodne posledice. Zato se bodo še zelo trudili, da si ponovno pridobijo zavidljiv ugled in prvotno klientelo. Poleg tipičnega kraškega pršuta (s kostjo) proizvajajo tudi tako imenovani domači pršut, kije razkoščičen, drugače pa narejen iz enakih surovin kot kraški pršut. Postopek soljenja in masiranja za odvajanje vode se odvija enako kot pri kraškem pršutu. Sušenje in zorenje je krajše. Ker je tak pršut brez kosti in zato po masi tudi manjši, lažje izloča vodo. Domači pršut dozori v petih do šestih mesecih. Namenjen je tistim konzumentom, ki pršut rabijo v manjših količinah. V njihovi ponudbi je tudi kraški zašinek, to je vratovina, obdelana s soljo, česnom in poprom ter sušena po klasični kraški metodi. Izdelujejo še panceto oziroma kraško slanino, ki je tudi obdelana s česnom in poprom ter z mešanico šoli. Suši se in zori dva do tri mesece. V trgovinah jo prodajajo razrezano in vakuumirano. m. A $ M Pršutarna Lokeu KRAŠKI PRŠUT Pogled na Pršutarno Lokev, Lokev 9, z dvoriščne strani. Nasproti je tudi upravna stavba in v njej trgovina s suhomesnatimi proizvodi. Odprta je vsak delovni dan od 9. do 1 7. ure in ob sobotah od 8. do 13. ure. Vse fotografije: Fotoagencija Kras Posebne vrste pršuta je pršut Lipica. To je manjši kos pršuta, ki tehta okrog enega kilograma. Prav tako kot klasični pršut ga sušijo s kožo vred. Pred nekaj dnevi pa so začeli tudi s proizvodnjo takih pršutov brez kože in maščobe, ki bodo popolnoma nemastni. Vse proizvode je mogoče dobiti v prodajalni v Pršutami Lokev brez vakuumske ambalaže. To ima za ljudi, ki znajo ceniti kraške specialitete, prav poseben čar. Vsi suhomesnati izdelki konservirani s soljo in sušeni na zraku Ena izmed pomembnih značilnosti proizvodnje suhomesnatih izdelkov Pršutar-ne Lokev je, da so njihovi proizvodi res kraški. To pomeni, da so sušeni na zraku in ne dimljeni. Med ponudbo, ki jo kot potrošniki srečujemo na trgu, je vse več tudi proizvajalcev suhomesnatih izdelkov drugod po Sloveniji, ki čas zorenja suhomesnatih izdelkov skrajšujejo z njihovim dimljenjem, pri tem pa si jemljejo celo pravico, da svoje proizvode imenujejo kot kraške. To je, blago zapisano, ponaredek! Za pravi kraški suhomesnati proizvod so pomembni značilna kraška klima z butjo in s stalnim vetrom, ki izdelek pač po svoje “obdelujejo”. Opisano ah drugačno ponarejanje ali popravljanje kraških suhomesnatih proizvodov je lokev-skim pršutaijem tuje. Kraški pršut bo kmalu zaščiten z oznako geografskega porekla in proizvajalci se bodo morah držati normativov. V povezavi s tem so pogovori že zelo napredovali. Pred nekaj tedni so se predstavniki novogoriške dmžbe MIP, šepuljskega Krasa in Gospodarske interesne skupnosti za meso in mesne izdelke sestali v Pršutami Lokev in dokončno določih izhodišča za ustanovitev gospodarske interesne skupnosti za kraške mesnine. Ustanavljajo ga Kras, MIP in Pršu-tama Lokev. Pridružil pa se jim bo lahko vsakdo, ki bo izpolnjeval predpisane proizvodne pogoje za kraške suhomesnate izdelke. I Ko se boste (spet) odpravljali na izlet po Krasu, da bi "odkrivali" in uživali njegove naravne in kulturne značilnosti in med njimi tudi kraško kulinariko, si vzemite nekaj časa tudi za postanek v Pršutami Lokev. Iz Divače je po cesti proti Lipici do nje pet kilometrov, iz Sežane pa mimo Lipice sedem kilometrov. Tudi, če potujete na morje, je z avtoceste do lokevske pršutarne le pet do sedem minut vožnje! Ob deseti obletnici revije Kras m SKULPTURE MOJCE SMERDU V KRAŠKEM AMBIENTU Uredništvo Za deseto obletnico revije Kras je akademska kiparka Mojca Smerdu iz Ljubljane postavila v ambient kraškc domačije v Svetem izbor svojih skulptur -ptičev in form. Ptiče je vstavila v zidne niše, forme pa je postavila na borjač in vrt za hišo. Za razstavni katalog “Skulpture” akademske slikarke Mojce Smerdu je Andrej Medved med drugim napisal: “... Da bi spoznali, raz-umeli “sporočilo” Smerdujine skulpture, se moramo vrniti nekaj let nazaj, k podrobni analizi njenih Form v obdobju falusnih-piramidalnih “ptic”, oziroma trian-gelskih oblik, v katerih je prisoten vzgon-v-nebo, ali razpadlih mehkih “tvorb”, ki predstavljajo uničenje, razpad, zaton virilne “moške” forme. Osrednji lik Smerdujinih skulptur je falos, “falična podoba", ki se pojavlja zdaj kot počen, votel zvon, kot razplasteni panj, kot pokrivalo, kupa, peč, ognjišče, kot prazen termitnjak, se pravi v “katastrofični” obliki moškega načela; zdaj kot dinamična, izdelana, zglajena forma ptice; pa spet kot mehko, stisnjeno, zgneteno tkivo “brez kosti”, kot živ ali presahel vir, vodnjak, izvir, studenec; vedno pa kot trikotnik, stožec, piramida, tj. kot večna in simbolna forma vračanja, v smrt in v življenje. Telo se lušči, poka in razpada, koža j e suha, groba kakor lubje, ki se ovija okrog praznine. Pred nami je starikav /s/tvor, vsušena ter razpadajoča falična oblika, ki ji v modih ždita ženski figurini. Ženski princip je v moškem izsušil vse sokove, ves vitalizem in neskončno energijo, zato imamo Iz cikla Del nas; engobirana terakota, v.l 10 cm, 1999 vtis, daje skulptura votel steber, porušeno ognjišče in razpadla peč (kar je še bolj očitno v enormnih delih, v Kikindi na primer): kot zapuščeno domovanje, kjer je v zraku trpki vonj pepela, a brez toplote, žara, brez življenja. Torej: podoba ženske je “vložena” v formo moškega načela. Ženska je lik - figura - vsake podobitve; ženska je notranja podoba vsake zunanje, moške pri/s/podobe. Ona je mesto vseh figur, podoba vseh podob, čeprav je sama nima. Ona se daje, “prisostvuje” anonimno, v ozadju falusne oblike. Kajti, kot pravi psihoanaliza, simbolizacije ženskega spola ni. Premoč, nadvlada falične podobe prisili žensko, da se istoveti z moškim, se pravi, če smo natančni, z očetom. (To je seveda imaginarna poistovetitev zaradi prevalence falične oblike). Eden od spolov je tako prisiljen prevzeti kot osnovo svoje poistovetitve podobo drugega načela - spola (pravi Lacan v Psihozah, Pariš). Ker ima ženski spol značaj odsotnosti, praznine, “luknje”, ki je kot lik in kot simbol vsekakor manj željen kot moški spol, se ženska identificira z “nosilcem penisa” kot temeljno podobo svojega nastopa. Takšna “ploditev”, da se eno bitje oplojeva v drugem, je seveda možna le v simbolnem redu...” Mojco Smerdu, rojeno 16. janaurja 1951 v Ljubljani, ki je končala Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani leta 1974 in prav tam tudi leta 1976 končala podiplomski študij kiparstva pri prof. Dragu Tršarju, bomo predstavili v naslednji izdaji Krasa. m. JUBILEJ Ob šestdeseti obletnici rojstva LJUBEZENSKE MARKA KRAVOSA Uredništvo Bilo je v petek popoldne sredi maja, ko smo se zbrali v jadralnem klubu Sirena v Barkovljah prijatelji tržaškega pesnika Marka Kravosa, da preživimo z njim nekaj prijetnih ur ob njegovem šestdesetem življenjskem jubileju. Za omizji na prostem, pred klubskimi prostori, se je slišalo pogovarjanje in razposajeno nazdravljanje, a tudi petja in nagovorov slavljencu v čast ni manjkalo. Slavljenec je znal na sebi lasten način vsakemu omizju nameniti posebno pozornost in s hudomušnimi pripovedmi ustvarjati vedro razpoloženje povabljenih tja v pozen večerni čas. Med nagovori je izstopil pesnik Tone Pavček s svojim značilnim zanosom. Napisan se bere takole: Da si postrežeš za šestdesetletnico s svojo knjigo ljubezenskih pesmi, ni samo pogum in ne zgolj pršenje zreleia. Se bolj je to izraz radoživega veselja in vsakršnega čudenja nad čudežem življenja, ki ga kličemo s tisto vsepovedno in težko izgovorljivo besedo - ljubezen. In, kajpak, moraš biti obdarjen ali kaznovan od Amorjevih strel, da si si v letih življe- nja in pesmi skup spravil od hitro venečega žita toliko dobrega klasja. Kravos je očitno pridelal in požel na ljubezenski njivi vsakršnih rož dovolj, da je od vsega izbral za bralce in za ljube ženske ljubezenske. V vsaki poeziji je ljubezenska lirika prvinska in po svoji ženski naravi izdajalsko govorljiva. Hitro se pokaže, koliko je kdo pesnika, koliko ga čustvo nese ali spodnese, koliko je, kot bi rekel Kette, moža. Slovenska ljubezenska pesem je bila in ostaja od Prešernovih časov do včeraj vsa v znamenju dveh čustvovanj: hrepenenja in razočaranja. Vmes, kjer se ljubezen udomi v telesu, ni bilo veliko ne pesmi ne pesnikov. Hrepeneli smo in trpeli, ljubili s strastjo in z užitkom smo, najbrž res samo v poeziji, bolj malo. Gradnik in Vodušek sta svetli izjemi od včeraj, danes jih je že precej več. Kravos je vsekakor med njimi. Zagotovo je Kravosova pesem, ne samo ljubezenska, doma v pokrajini, ob morju, v toploti in širini Mediterana, v valovanju valov in čustev, v večnem ritmu plime in oseke tokov in rodov, v Jazonovi odprtosti do potovanj in pustolovščin, in Kravosovi prijatelji v prijetnem ambientu jadralnega kluba Sirena v Barkovljah 4. aprila 2003. manj v večnem hrepenenju slovenske lepe Vide. Zato so njeni znaki sprejemanja življenja, radobesednost in radoživost, v ljubezenski liriki pa celovit spekter mavrice od svetlih barv v duru, ko je “mah od strasti zelen ”, ko je treba spustiti hudiča z verige, pa do trpkega, a po moško preseženega mola, ko “vse je negibno in samo potok teče v napačno smer”. Ko pravim, da so te ljubezenske Marka Kravosa zrasle na sredozemskem pomolu in ne v običajnem slovenskem molu, pomislim, kako je davno, še v pred-prejšnjem stoletju po Trstu na Molu san Carlo hodil in imenitno pel Kette, za katerega se sicer grud deviška izožila ni, a je umel s strastnim poljubom zapreti dekliška usta in nam odpreti vrata v prešer-nost erotike in poezije. Dedič tega izročila in take vrste pesnjenja je Marko Kravos. Tudi njegov dar, tak, kakršen je, mediteranski, polnokrven, živ in radoživ, je zato dragotina, daljna sorodnica velikega Dragotina. Pesmi, razdeljene v več tematskih ciklov, pojejo o dvorjenju in snubljenju, o čudenju in ljubljenju, o varanju in razočaranju, o razkošju, boštvu in uboš- O jubilantu je spregovoril pesnik Tone Pavček v sebi lastnem šegavem slogu. Dolgoletni prijatelji. Z leve na desno: Lučka Čehovin, pesnik Marko Kravos, slikar Kavdij Palčič in Ida Rebolj. tvu večne človekove sle ljubiti in biti ljubljen. Pesmi so zdaj nagajivke, zdaj zapeljivke, fantovsko nastopaške porednice, moške žlahtnice, vse okrogle in oble, a tudi ošpičene žmahtnice in kosmatinke. Pesnik se zna zahvaliti prijatelju Bogu za Žensko, na katero je čakal kot pes na kost, zna pa tudi darovalcu vrniti dar kot mize->'ijo in potem iskati novo igrarijo v pesmi in novo bližino v življenju. Pri tem si pomaga z elegantno gesto humorja, ki zna izreči britkost z malo trpkega smeha ma-gari na svoj račun, z očarljivo distanco in razposajeno igrivostjo. Ob strani mu stoji ljubeznivo tekoč verz, vzet malo tudi iz narodne pesmi, ravno prav neroden za nerodne stvari, uglajen za kritje izpovedi česa hudega in obogaten z ritmom in dik-°ijo modernega. Če se mu zahoče, se zateče magari v sentenčne zareke ali pa, kar je že znana Kravosova značilnost, v epsko zasnovano zgodbo. Ljubezenske Marka Kravosa, stare in nove, prinašajo na slovenski knjižni trg radoživo dobro knjigo, v današnji svet sovraštva pa tisto, kar mu manjka - ljubezen. Tudi Markovo življenjsko sopotnico Srečko ie navdušila Pavčkova hudomušnost. Marko Kravos Mavrica že sivi - let na ramenih je šestdeset! Sonce gre za obzorje. Od česa zdaj svet žari? Morje, morje. In imeti svoje stvari in ljudi. Sem še komu lep? Maj mi diši. Da nisem slep? (Pesnik sebi ob 60-letnici) Rodil sem se v južni Italiji, v času, ko so bili moji starši tam konfinirani. Odraščal sem pri sv. Ivanu, v predmestju Trsta. Tam sem opravil osnovno šolo, pozneje, v mestu, še nižjo srednjo in klasično gimnazijo. Po maturi sem se vpisal na ljubljansko slavistiko, kjer sem diplomiral leta 1969. S pisanjem, zvečine s pesmimi, sem sodeloval že v tržaškem šolskem glasilu Literarne vaje, za svojo prvo knjižno objavo pa štejem skupinsko knjigo Štirinajst, ki nosi naslov kar po številu avtoijev (Kuntner, Vogel, Partljič, Dolenc, Peršolja...), ki smo s to objavo doživeli svoj prvenec. Izšla je v samozaložbi leta 1967 z letnico 1968 (da bo dlje časa sveža na tržišču! - tako smo pogruntali). Po tej sem leta 1969 objavil zbirko Pesem (s prisrčno, rdeče-modro čipkasto platnico, ki jo je za založbo Obzorja izdelal Klavdij Palčič). Tema dvema zbirkama je sledilo še 17 knjižnih izdaj poezije, nekatere med njimi v tujih jezikih, druge večjezično. Pet zbirk ima poudarjen likovni delež - saj sem se rad družil s slikarji, ki so se mi zdeli komplemetaren element mojemu besednemu ustvarjanju. Ena izmed teh knjig je imela celo odišavljen robček kot kazalo, tako je bilo sinestetično doživetje poetičnega bolj polivalentno! Menda je učinkovalo, saj je knjiga Ko so nageljni dišali našla pot do 3000 kupcev. Leta 1983 sem za zbirko Tretje oko prejel nagrado Prešernovega sklada. Sicer bi iz zadnjega časa izpostavil tri zbirke: Jazonovo sled, izšla je 1. 2000 v Milanu in sicer trojezično, slovensko-italijansko-hrvaško, in bila deležna veliko pozornosti tako v italijanskem kot v hrvaškem okolju. Moje epske pesnitve je zbrala knjiga Potrkaj na žaro (Mondena, 2001), izbor mojih erotičnih pesmi - tudi doslej neobjavljenih - pa seje rodil 16. maja v Barkovljah pri Trstu, ko sem praznoval svojo 60-letnico in njen izid. Daje ta miniaturka ljubka tudi na oko, ima zasluge Palčič s svojimi rdečimi risbami. Ima pa zbirka kar dvoje naslovov: LJUBEZENSKE in LJUBE/žENSKE (pri drugem naslovu nadomešča strešico rožica!). Ko sem pred desetimi leti v istem okolju, med barkami pomorskega kluba Sirena, srečal svojega Abrahama, sem za to priložnost napisal in izdal pravljico Začarani grad. Otroška fantastična proza - včasih po ljudskih motivih, včasih pa kar po osebnih izkušnjah - je moje drugo ustvarjalno polje. Na njem sem »nažel« okroglo deset knjižnih objav, čeprav me je to literarno področje pritegnilo šele od časa rojstva slovenske države in sina Martina. Za navrh sem izdal še zajetno knjigo lirsko-fantastičnih vinjet iz otroškega sveta in s pogledom otroka. Dal sem ji naslov Kratki časi (1999) in jo imam še vedno zelo rad, ker se v njej zrcalijo svet in ljudje, ki so naivni do te mere. da še verjamejo v smiselnost usode, zgodovine, božjega reda - otroških iger. sanj in drugih zgodb. Pišem še radijske igre za otroke. Doslej jih je bilo izvajanih osem. Prevajam iz italijanščine, hrvaščine, španščine - tako prozo kot poezijo in odrske tekste. V sežanski Kosovelovi knjižnici so letos maja pripravili razstavo mojih knjižnih del. Vseh je 49. Toliko se jih je nabralo. Seveda so v to šteti tudi moji prevodi v knjižni obliki in izdaje mojih del v drugih jezikih. Ob tovrstnem priznanju, ko te lahko berejo v drugih kulturnih okoljih, imam veliko zadoščenja: doslej so me prevedli v 20 jezikov. Sicer sem v življenju počel še marsikaj, kar me je odtegovalo od polne predanosti pisateljski dejavnosti. Če prav pomislim: Hvala Bogu! Najprej, med leti 1970 in 1993, sem vodil založniško dejavnost pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Seveda se človeku v »zamejski« skledi prilepi še marsikatera odgovornost in skrb. Bil sem predsednik Slovenskega kluba in Slavističnega društva v Trstu, predsedoval dva mandata Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, še vedno sem v upravnem odboru Skupine 85. V Ljubljani pa v uredništvih revij, dva mandata tajnik Društva slovenskih pisateljev, prav toliko, štiri leta, predsednik Slovenskega centra PEN, mednarodnega združenja pisateljev (1996-2000). No, še univerzitetno izkušnjo naj omenim! Na tržaški univerzi sem bil dvoje akademskih let docent za slovenski jezik in književnost. Marko Kravos, pesnik - Trst E'p OBLETNICA Ob 110. obletnici rojstva primorskega pesnika VSE NAJBOLJŠE, IGO GRUDEN! Vera Tuta Ban Ob letošnji obletnici rojstva pesnika Iga Grudna je bilo v njegovem rojstnem kraju, v Nabrežini, več različnih pobud pod pokroviteljstvom Zveze slovenskih kulturnih društev - ZSKD. Vse z namenom, da bi oživili plemenito pesnikovo sporočilo, ki zaradi oddaljenosti časa vse bolj izgineva v pozabo. Toda pesnik Igo Gruden je presenetljivo aktualen tudi v sedanjem času, ko se spet bolj zavedamo grozot vojne, ko vedno bolj cenimo človečanske vrednote bratstva in enakovrednosti med ljudmi. Marsikatera njegova pesniška izpoved nas pretrese danes tako, kot da bi bila napisana zdaj. Tudi mladi so pokazali, da jim je Grudnovo pesniško sporočilo zelo blizu. Razpisan je bil literarni natečaj za dijake nižje in višje srednje šole. Potekal je na dveh stopnjah. Dijaki nižje srednje šole iz Nabrežine so pisali prozo in poezijo in predložili osemnajst prispevkov. Dijaki višjih srednjih šol pa so se zamislili o Grudnovih verzih: “Coveku ukaz je: ljubiti! ne: klati! / Zdaj svet pa gori kakor v zarji krvi: / kdo kriv je, da človek človeka mori? /Sam sebi ne vem si odgovora dati. / O bratstvu sem pel, o ljubezni govoril, / nocoj sem na prsi prekrižal roke: / kdo si, ki iz njih bi iztrgal srce, / ljubezen bi v njem do človeka umoril?” Prispelo je več kot trideset prispevkov, večinoma zelo zanimivih. Petčlanska komisija Slovenskega kulturnega društva -SKD Igo Gruden jih je pregledala in ocenila, najboljše pa nagradila na posebnem literarnem večeru za mlade, ki je bilo v soboto, 17. maja 2003 v društveni dvorani v Nabrežini. V nedeljo, 6. aprila 2003, je bila osrednja kulturna prireditev z naslovom “Vse najboljše, Igo Gruden”. Pod pokroviteljstvom Zveze slovenskih kulturnih društev so jo oblikovali člani nabrežin-skega kulturnega društva in dijaki nižje srednje šole. Recital dijakov, ki gaje pripravila prof. Vera Tuta, je imel za geslo Grudnovo misel: “Bratstvo vseh ljudi je vera moja, /naj še tebe dviga k sončni luči. ” Nastopili so recitatorji vseh treh razredov, vsaka skupina na določen motiv: prvošolci so podali krajinske motive, drugošolci so se vživeli v taboriščne pesmi, tretješolci pa so recitirali ljubezensko poezijo. Slavnostni govornik je bil Miroslav Košuta, kije izpostavil Holderlinovo misel “Čemu pesniki v tem ubožnem času” in z njo prepletel preteklost in sedanjost z Grudnovim žlahtnim sporočilom, češ da “v času teme mora nekdo prižgati luč, luč vere in upanja”. Na proslavi sta nato nastopila oba nabrežinska zbora -Kraški slavček, ki ga vodi Alenka Rade-tič in s klavirjem spremlja Beatrice Zonta, in Mešani zbor Igo Gruden, ki ga vodi Adi Danev. Med proslavo sta krasili dvorano dve razstavi: dijaške risbe na tematiko Grudnovih pesmi je pripravila prof. Ani Tretjak, v ozadju dvorane pa so bili razstavljeni akvareli Klavdije Raza. Igu Grudnu je bil nato posvečen še naslednji četrtek, 10. april, ko sta bila v popoldanskih urah literarni posvet IGO GRUDEN ZA DANAŠNJI ČAS, in zvečer še literarni večer SPLET GRUDNOVIH LJUBEZENSKIH v izboru Silva Faturja. Na literarnem posvetu, ki ga je SKD Igo Gruden priredilo v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm, so nastopili s svojimi referati: Marija Pirjevec (Pesniški glas iz Nabrežine), Ivan Vogrič (Svetovljanstvo Iga Grudna), Rozina Švent (Predstavitev pesnikove zapuščine v NUK), Tatjana Rojc (Radoživost v pesniškem svetu Iga Grudna) in Vera Tuta (Grudnov opus v luči literarne kritike). Vsak referat je osvetlil avtorja iz drugačnega zornega kota, tako da je bil posvet zelo zanimiv za številno občinstvo, ki je tudi kljub popoldanskim uram napolnilo nabrežinsko dvorano. V načrtih društva je, da se predavanja objavijo skupaj s slavnostnim govorom Miroslava Košuta v posebnem zborniku. Literarni večer je bil oblikovan kot ljubezenski dvogovor med moškim in žensko, skozi katerega so se izrazili približevanje, dvomi in razhajanja ter končna odločitev. Šlo je za tri sklope ljubezenskih pesmi, ki sta jih mojstrsko podala Loredana Gec in Franko Žerjal. Glasbeni okvir in premore sta ustvarili flavtistka Tamara Tretjak in harfistka Tatjana Doniš. Žlahten večer poezije, vreden pesnika in njegovega nesmrtnega sporočila, bo ostal v spominu udeležencev. Pa ne samo to! V srcu vseh nastopajočih in občinstva bo ostala tudi njihova zavezanost za kreativno uresničevanje plemenitih idej v današnjem času. Vera Tuta Ban, profesorica - Nabrežina, Italija “Globoka filozofija o smislu življenja in človekovih dejanj ga ne muči”, ugotavlja Kosovel v rokopisnem sestavku Igo Gruden (25.1.1926). “Zanj pomeni življenje eno: vživeti se v pokrajino, v okolico prirode, vživeti se v človeka”. Ko je nekaj več kot deset let mlajši Kosovel napisal te besede, je bil Gruden že priznan pesnik. Za seboj je imel dve zbirki, ki sta izšli v Ljubljani leta 1920 in med katerima je opazen miselni, slogovni in estetski razpon. V prvi, z zgovornim naslovom Narcis, je še ves predan nekoliko dekadentnemu solipsizmu, hkrati pa razpet med no-voromantnično sentimentalnostjo in zastrtim senzualizmom. Že v drugi zbirki s preprostim naslovom Primorske pesmi pa je krenil v povsem drugo smer. V njej je, pretresen zaradi travmatičnega položaja, v kakršnem so se znašli Primorci pod savojsko kraljevino, zavestno prevzel vlogo narodnega barda in se ves predal opevanju kraške zemlje in njenih ljudi, njihovih socialnih in narodnih stisk. “Omledna lirika njegove ljubezni -ugotavlja dalje Kosovel - oživi v slikovitosti primorskih pokrajin, v folklorističnih posebnostih in zanimivostih, ki kažejo svoj južni, svetli značaj. Vse naše intimnosti je hotel Gruden prikazati v teh pesmih, kakor da bi hotel opozoriti vse Slovence, kaj bodo izgubili s Primorjem /../’. Tem besedam lahko dodamo samo to, da je bilo Gmdnovo pesnjenje namenjeno ne le Slovencem v Jugo- FP Razmišljanje o pesniku Igu Grudnu PESNIŠKI GLAS IZ NABREŽINE Marija Pirjevec Podobno kot je italijanski Trst dobil svojo umetniško upodobitev šele na začetku 20. stoletja, in to predvsem v liriki Umberta Sabe in romanih Itala Sveva, je tudi slovensko “mesto v zalivu” s Primorjem vred prvič zaživelo v življenjsko neposrednih, mediteransko barvitih in estetsko sugestivnih besedilih Dragotina Ketteja, Srečka Kosovela, Alojza Gradnika in Iga Grudna. Seveda ima vsakdo izmed njih svoj osebni obraz. V primerjavi s pesnikom Ekstaze smrti je Grudnovo upodabljanje primorskega pejsaža in Kraševcev vse prej kot poduhovljeno in simbolno; je nadvse konkretno, čutno in zemeljsko. slaviji, temveč predvsem od matice odtrganim Primorcem, ki so se po priključitvi Italiji znašli v skrajno realni in duhovni preizkušnji. Slovenski primorski svet je Italija čutila za sovražnega in “odrešeno ozemlje” je bilo treba čim prej poitalijančiti ter zavarovati pred “ščavi”, kot so že takrat zaničljivo imenovali Slovence na Primorskem in v Trstu. Tak, sovražen odnos do “tujerod-cev” je Gruden tudi sam preizkusil. Zaradi nacionalistične propagande, ki naj bi jo po besedah civilnega komisarja Guglielma Gmden širil “s svojimi gorečim in izzivalnimi pesmimi”, je bil namreč že leta 1920 za nekaj dni zaprt, nato pa mu je bilo odvzeto italijansko državljanstvo in s tem pravica do bivanja na rodni zemlji. Za pesnika je bil to hud udarec, ki je odločno vplival na vse njegovo življenje. V Nabrežino, kjer je preživel brezskrbna otroška leta in kjer je stala očetova hiša, ena izmed najimenitnejših v vasi, se v resnici ni nikoli več vrnil za stalno. In vendar je do zadnjega nosil v sebi nešteto mladostnih vtisov, spominov in notranje vezanosti nanjo. S svojim živahnim značajem se je znal že kot otrok približati preprostim domačinom, jih pozorno opazoval pri vsakdanjih opravilih in spoznaval njihovo težko življenje v bližnjem portiču, v kamnolomu ali na polju. Vse to je postalo kasneje živopisna snov njegovih mojstrskih lirskih pejsažev in socialno poantiranih žanrskih slik, ki so morda najbolj pristna vsebina njegove poezije. Stilna posebnost te lirike, da združuje topografsko resničnost in osebno doživetje, vpeto v nadosebno, usodno zgodovinsko dogajanje časa (Pod Sempolajem, V bregu pod Nabrežino, Pri Svetem Križu, Nabrežin-ke, Kriška dekleta, V nabreiinskih kamnolomih). V njej so zaživeli vse prepričljiveje kot v Aškerčevih Jadranskih biserih (1908), nekoliko stereotipnih epskih pesmih s Primorja, najbolj tipični kraji slovenskega skrajnega Zahoda v vsej svoji posebnosti in barvitosti: Barkovlje, Kontovel s Prosekom, Nabrežina s Sempolajem, Sesljan, Devin in vrsta drugih. Seveda je imel ta krajepisni regionalizem svoj jasni namen. Tudi tako je želel pesnik poudariti, daje ta zemlja strnjeno naseljena s Slovenci, ki živijo tu od pradavnih časov. Tako je razumeti njegovo pozorno slikanje etnografsko zanimivih posebnosti kraških vasic “z zvonikom na sredi”, s skrla-rni kritih “pohlevnih hišic” (Na Krasu), kraškega doma z ognjiščem (Pri Mohorinki-nih), pa tudi predmetov, ki so jih domačini uporabljali pri svojih opravilih: brentača, fovča, žbrince, plenitja, svesle, malajde, tartane idr. V slikovite motive iz kmečkega, ribiškega in kamnoseškega življenja je - kot j e videti - rad vpletal kraške narečne izraze, da bi bila podoba slovenskega sveta ob moiju in ljudi z njihovo govorico vred kar najbolj pristna. Grudnove pesmi imajo tako še dodaten, historičen pomen, saj so verna slika OBLETNICA 'dl mmmmm Pogled na gostilno Franca Grudna, Igovega očeta in župana v Nabrežini. V njej je delovala Javna ljudska knjižnica, v njej so prirejali vaške prireditve, politične shode, javne zabave, predvsem pa kulturne predstave in večere. primorskega življa iz prvih desetletij 20. stoletja, kakršnega že dolgo ni več. Tu je mogoči:! srečati celo galerijo izrazitih likov, ki so v svoji raznovrstni slikovitosti na poseben način poetični. Taki so, na primer, njegovi ribiči, ki s svojimi koščenimi prsti “lesene igle vbadajo” v mreže (Po jutranjem lovu), Nabrežinke, ki “v predolgih krilih, svitek okrog roke, pod pasho žbrinco”, zamišljene in sloke sopejo v breg (Nabrežinke), kamnolomec, ki “razpet in golorok / ves teden teija / iz kamna kruh za otroke lačne” (V nabrežinskih kamnolomih). Pesnik je posebej prizadet ob moralni razpuščenosti svojih Kraševcev, ki jo razume kot posledico hude socialne stiske (Kriška dekleta, Pri Svetem Križu): Odšla je žena v Trst... ž. njo hčerka mlada ponuja žajbelj, tublje po vsem mesti: Pri svetem križu šest otrok ji strada, ni ognja v hiši, nimajo kaj jesti; še sebe, hčerko bi prodala rada, da mogla bi vsaj kruha jim prinesti. Igo Gruden s češko operno pevko Hano Pirkovo leta 1919. Tesnobi spričo socialnega in moralnega propadanja primorskega človeka sta se pridružila po okupaciji še “srd in gnev” ob zavesti, da njegova rodna domovina hira pod tujo oblastjo in da je “ves narod na križ pripet (Glas od doma). V svojem uporniškem zanosu je šel tako daleč, daje v dmgem razdelku napisal - v duhu kasnejših tigrovcev - nekaj rušilnih in dinamičnih verzov, ki jih težko pripišemo človekoljubu, kakršen je bil Gmden po svoji naravi (Pesem iredentistov). Razumeti jih moramo kot odgovor mladega, narodno zavednega človeka na ponižanja in krivice, ki jih je s svojimi rojaki doživljal zaradi lastnega jezika in ljubezni do rodne zemlje. Kolikšen odmev so Gmdnove pesmi imele med primorskimi ljudmi, zgovorno pričajo besede literarnega zgodovinarja Lina Legiše, njegovega rojaka iz Mavhinj. “Ta knjiga ni pomenila mnogo samo tistim, ki smo pri moiju doma. Sprejeli so jo tudi dmgi Primorci. Zraven je bil prepovedan sad in to pove veliko. Z zarotniško naslado smo jo študentje vtihotapljali poleg Matiči-čeve Na krvavih poljanah zase in za druge. Ob usodni preiskavi sem se kar oddahnil, ko jo je preprijazni mož postave položil med druge, ne da bi razgrnil ovitek in se poglobil v pomen simbola na platnicah. Taka nevarnost ljudi še bolj zbliža s pesnikom”. (Lino Legiša, V preizkušnji, Ljubljana, 1982). S prisilno izselitvijo se je začela dmga faza Grudnovega življenja. V Ljubljani seje brez težav vključil v tedanje živahno kulturno dogajanje in bolj kot pravniški poklic so ga zanimali pogovori o umetnosti, književnosti in politiki tako imenovanih “penatov”, vidnih intelektualcev, zaščitnikov slovenskega kulturnega izročila v mračnem ozračju tedanjega beograjskega centralizma. Po besedah Josipa Vidmaija je bil Gmden “sangvinična in glasno dobrodušna človeška narava”, Vladimir Bartol pa je zapisal, daje “vselej prinesel s seboj vedro prisrčnega smeha in šegave duhovitosti”. Tudi literarne revije, predvsem Ljubljanski zvon in Sodobnost, so ga kot uglednega primorskega pesnika sprejele v krog najožjih sodelavcev. Kot prepričan pacifist, sovražnik nasilja in lažnega frazerstva o miru, je ob zatonu tretjega desetletja zaskrbljeno sledil napetim dogodkom po vsetu. Svoji novi zbirki, ki jo je navdihnila mučna atmosfera tesnobnih let pred dmgo svetovno vojno, je dal naslov Dvanajsta ura (1939). Z zanosnimi, a prepričljivimi besedami je poudaril, da je tu našla svoj odmev “vsa apokaliptična blaznost in groza današnjega časa, vsa beda človeka, njegova zmeda, njegova žalost in brezmejni obup, skozi katere udaija kot pridušen plamen vera v svetlejšo bodočnost”. V eni izmed osrednjih pesmi Balada naših dni je grozo in blaznost predvojnega časa učinkovito prikazal z metaforo, ki napoveduje katastrofo druge svetovne vojne: Pošastno gre zakrivljen nad zemljo v oblakih mesec kot krvava sablja. Zbirka je doživela velik odmev in bila dvakrat nagrajena. Podobna usoda pa ni doletela novega izbora pesmi z naslovom Pesnikovo srce, ki je nastala leta 1941 in je pomenil motivno nadaljevanje njegove dotedanje humanistično, socialno in narodno zavzete lirike. Zaradi prehitevajočih se vojnih dogodkov in kulturnega molka, za katerega seje pod okupacijo odločil skupaj z večino slovenskih književnikov, je knjiga izšla šele po drugi svetovni vojni leta 1946. Strahote, ki jih je upesnil v dotedanjih zbirkah, so se še stopnjevale po letu 1941, ko je Slovenijo doletel napad treh sosednjih imperialističnih držav: Nemčije, Italije in Madžarske. Gmden seje kot politični emigrant znašel pod isto oblastjo, pred katero je v začetku dvajsetih let bežal. Tudi tokrat j e veljal za “protiitalijanskega pesnika”, na katerega so oblasti pozorno prežale. O božiču leta 1942 so ga kolaboracionisti zajeli, začasno zaprli v Ljubljani, od tu pa so se nato kot postaje križevega pota vrstile drugo za drugim italijanska koncentracijska taborišča, v katerih j e bil interniran: Visco, Chiesanuova pri Padovi in zloglasni Rab. Tam je dočakal padec fašistične Italije, vendar se je muk in trpljenja rešil šele leta 1945, ko seje iz begunskih taborišč v Egiptu vrnil v Beograd in nato v Ljubljano. Se istega leta je poskrbel za izid svojega “pesniškega dnevnika” V pregnanstvu, ki ima poleg umetniške tudi veliko dokumentarno vrednost. Dovolj zgovorne so glede tega pesmi Visco, Rabska pesem, cikel krajših lirik Padova, Otok Rab, Taborišče v Tolumbatu, Taborišče v Amriji idr.. Naloga poeta v takih izredno težkih okoliščinah je bila, kot pravi poljski nobelovec Czeslaw Milosz, boriti se proti obupu in smrti. In prav to je pevec iz Nabrežine brez omahovanja počel. Ob vseh strahotah taboriščnega življenja je vendarle ostal, kar je vedno bil: neomajni privrženec življenju. V sebi ni mogel zatajiti zaupanja v ljudi in vere v preporod človeškega rodu (Sove, Prva sinička, Naročilo hčerki). Zato je v njegovih tovrstnih pesmih malo sovraštva in pozivanja na upor, veliko pa je ljubezni in sočutja do drugih jetnikov, celo do tujih vojakov, ki so ga stražili (Tuji vojak): Tuji mi vojak, čutiš z nami res in razumeš krik mučenih teles? če smo vsi ljudje, kdo je kriv gorja? v srcu se morda vprašava oba.. Ta human odnos do vseh, sotrpinov in njihovih rabljev, pa mu je po svoje tudi določal poetiko. Med njegovimi posameznimi besedili in resnično danostjo je še vedno, podobno kot nekoč, obstajala razdalja, saj se je hote izogibal radikalnejših verističnih popisov ali grotesknih taboriščnih prizorov, ki jih v tovrstni poeziji ni malo. To ni pomenilo zatiskanja oči pred grdo stvarnostjo, bilje napor, kako preživeti v tedanjih za človeka nadvse ponižujočih razmerah. Po svojem temeljnem ustroju je Grudnova poezija še vedno tradicionalna in klasična, saj povezuje vse doživljajske in stilne sestavine od opisnosti, pripovednosti pa do muzikalnosti v enoten organizem. V besedilih se mestoma sicer uveljavljajo bolj eni in drugi elementi, nikjer pa tako, da bi se kateri izmed njih osamosvojil v smer modernizma. Celoten ustroj njegovih stvaritev gre torej vendarle v podaljšano tradicijo romantične in realistične lirike. Pesmi ohranjajo tudi pregledno notranjo in zunanjo zgradbo. Grudna pa lahko uvrstimo med najvidnejše slovenske sonetiste prvih desetletij 20. stoletja. Za sklep lahko rečemo, da je pesniku iz Nabrežine v njegovem opusu uspelo s posebne strani zajeti tragedijo slovenskega in evropskega človeka dvajsetega stoletja in postati pričevalec najbolj usodnih let slovenske zgodovine v času obeh svetovnih spopadov. S smislom za prikazovanje rodne pokrajine in realnega življenja njenih ljudi je znal svojo preprosto izpoved povzdigniti v poezijo prepričljive vrste, saj ni ostal samo na ravni površinskega zapisovanja zunanjih dejstev, ampak je zarezal globlje v svoj čas in prostor. Najbolj intimen in uspešen del njegove poezije pa vsekakor sodi v območje krajinarske lirike našega Zahoda. Prof. dr. Marija Pirjevec - Visoka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce (Scuola Superiore de Lingue Moderne per Interpreti e Traduttori), Trst Ifjova žena Pepca in njun prvi sin Primož. VARSTVO NA RAV Ljudje, ptice in kompas PTICE IMAJO PERUTI. PTICE NIMAJO ROK... Marija Hribar Ornitologi ali ptičjeslovci delijo ptiče na različne načine: na Cerkniškem jezeru jih je mogoče, na primer, ločevati na preletnike, ki tod pri selitvenem letu le za malo počijejo, na zimovalce, ki ostanejo bolj ali manj čez vso zimo, in na gnezdilce, ki tod gnezdijo. Lahko so solisti, mnogo bolj atraktivni pa so za preprosto človeško dušo v jatah. V aprilu 2003 je bila v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica v sodelovanju z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) ter z Notranjsko sekcijo DOPPS predstavljena publikacija Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2: Predlogi posebnih zaščitenih območij (SPA) v Sloveniji (Luka Božič s prispevki sodelavcev DOPPS). Monografija predstavlja nadaljevanje projekta za zaščito ptic. rva knjiga, v kateri so predstav-■ ljena globalno in regionalno (evropsko) pomembna območja za ptice v Sloveniji na podla-gi kriterijev iz kategorij A in B, je izšla leta 2000 (Slavko Polak). Drugo knjigo, ki je izšla s pomočjo BirdLife International in nizozemskega Ministrstva za kmetijstvo, okolje in ribištvo, sta predstavila avtor Luka Božič in predstavnik Notranjske sekcije DOPPS Leon Kebe. Osnova za knjigo so kriteriji kategorije C, pomembni za države, ki so članice Evropske unije. Direktiva o ohranjanju vseh prostoživečih vrst ptic na ozemlju Evropske unije, ki je bila sprejeta leta 1979, je po- memben naravovarstveni dokument z daljnosežnimi posledicami. Skupaj s Habitatno direktivo predstavlja mrežo posebej varovanih območij Natura 2000 (varovanje naravnih habitatov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst - ohranjanje biotske raznovrstnosti. Slovenija je Konvencijo o biološki raznovrstnosti ratificirala leta 1996). Argumenti za razglasitev posebnih zaščitenih območij, ki so, kot pravi Luka Božič, plod štirinajstletnega dela Društva, imajo politično težo, saj jih mora država Slovenija razglasiti najpozneje do maja 2004, ob vstopu v Unijo, in z njimi tudi ustrezno upravljati oziroma jih ohraniti. Pri določanju IBA-jev so pomembni zgolj omi- tološki kriteriji. Nevladne organizacije so tožile nizozemsko vlado in tožbo na evropskem sodišču tudi dobile, saj so dokazale, da ostali kriteriji v fazi opredeljevanja območij ne morejo biti vključeni. Slovenija ima kljub vsemu nekaj, kar je vredno evropske ali celo svetovne pozornosti: zemljo, ki še diha. Opredeljenih je petindvajset območij IBA (496.500 ha oziroma 24% vsega ozemlja Slovenije). Vsako območje IBA opredeljuje: seznam pomembnih ptic, geografski oris, omitološki pomen, habitati, ogroženost, naravovarstvene smernice ter topografska karta območja. Dodan je tudi povzetek v angleščini. Vj /g(V ^ r i; Vse fotografije in podpisi so iz knjige Andreje Peklaj "Cerkniško jezero", za katero sta napisala uvodne besede dr. Matjaž Kmecl in dr. Peter Skoberne. Knjiga je izšla leta 1994 v samozaložbi. Na jugozahodu Slovenije so predstavljena naslednja pomembna območja za ptice: Snežnik-Pivka, južni rob Trnovskega gozda in Nanos, Škocjanski zatok, Cerkniško jezero, Planinsko polje, porečje Nanošči-ce, dolina Reke, Kras, Sečoveljske sobne. Ker je bila knjiga predstavljena v Cerknici, seje največ vprašanj dotikalo tega dela Slovenije. Območje Snežnik-Pivka je predvideno za Regijski park Snežnik, ki pa, kljub dolgoletnim prizadevanjem, še ni dočakal Ustanovitve. Zaradi mnogoterih interesov (park naj bi se raztezal na območju osmih °bčin), neprestanih spreminjanj meja parka, vprašanja o ustreznem sistemu upravljanja, finančnih virov, lastništva, sedeža parka itn. Je Občinski svet Cerknica 23.7.2002 sam sprejel Odlok o Notranjskem regijskem parku, ki določa načine ohranjanja biotske raznovrstnosti in ohranjanja kulturne dediščine. S tem odlokom je tudi mokrišče svetovnega Pomena - Cerkniško jezero, kije pomembno območje za gnezdenje številnih vodnih in ntočvirskih ptic: kosca, ki je ogrožen v svetovnem merilu, rjavovratega ponirka, rdeč-nogega martinca, grahaste in male tukalice, bobnarice, kozice..., dobilo naravovarstveni status. Najverjetnejši koraki politike zavarovanja pomembnega območja bodo: 1. Lokalna skupnost v sodelovanju z državo oziroma z določeno institucijo odkupi zemljišča; vsaj tista, ki bodo z aktom o zavarovanju določena za strogo naravni rezervat. 2. Ce jih ne odkupi, lastnikom ponudi izdatne subvencije, na podlagi katerih spoštujejo Pravila igre oziroma so pripravljeni sodelovati: (pozna košnja, v gnezditvenem času nedovoljeni požigi trstišč_). Zgodba o nastajajočem parku Snežnik pa ima očitno več epilogov: zavarovanje ali degradacija sta tako blizu, da pticam dihata za peruti, saj sta območji Snežnik-Pivka in Kras precej »vroči« zaradi iskanja obnovljivih virov energije. Na suhih kraških travnikih, pomembnih za redke rast-Unske in živalske vrste (slovenska strategija ohranjanja biotske raznovrstnosti določa pravni in akcijski okvir za učinkovito ukrepanje), naj bi postavili vetrne elektrarne, ki naj bi jih poganjala burja. Glede na to, da to območje še ni zavarovano, se lahko zgodi marsikaj, kljub temu, daje pomembno z vidika Nature 2000 in podpisa Konvencije. Simbioza ptic in vetemic na kraški zemlji -Goliču, Kokoši, Nanosu, Vremščici, Volovji rebri?! Ali so v zavarovanem območju lahko tudi vetrne elektrarne? "Bil je po dolgem deževju in meglenem vremenu zopet lep dan, ki je silil v pomlad. Nikoli več, ne prej ne kasneje, nisem videl toliko ptic skupaj, kakor ta dan. Gosi, rac, malih in velikih, največ pa žvižgavk, pliv in obrežnih ptic in škorcev, vsega tega je bilo na vodi in ob kraju neizmerno dosti, posebno pa okoli Osredka, in na njem je tičala kar glava ob vodi. Ko sem se vodi približeval, so se trope odmikale, sicer je pa bila vsa ta žival mirna..." (Hinko Dolenc, Spomini o Cerkniškem jezeru) Človek je že velikokrat dokazal, da v svoji histeriji za več in več ne doume narave in njenih zakonitosti; vse preblizu je egosladkost tu in zdaj. Smo potrošniška družba in ta čas nas še ne zanimajo znamenja, ki nam jih pošilja narava. Človek lahko zgradi karkoli, kjerkoli in kadarkoli? Ptice imajo peruti... Ptice nimajo rok. Nomadi neba s svojimi drsečimi krili potujejo po prostranstvih sveta in njihov nagon daleč prekaša človekovo vedenje. Marija Hribar, prof. slovenskega jezika in književnosti -direktorica Knjižnice Jožeta udoviča Cerknica "Posebno dosti živali je videti na jezeru v spomladanskem času, kadar se race in druge ptice jemejo pomikati od juga proti severu. Južna gorka sapa taja sneg po naših hribih, - valovi se premetavajo in neizmerne trope rac komaj čakajo mraka, da se vzdignejo in letijo proti severu v mirnejša močvirja in jezera". (Hinko Dolenc) DIJAŠKA OBMEJNA SREČANJA PRIMORSKE Najstarejša vsakoletna vseprimorska manifestacija MEJA BREZ MEJE Bojan Pavletič Slovenija se je vse od svoje osamosvojitve naprej zavzemala za vstop v Evropsko unijo in je v ta svoj projekt vložila velike napore. Po dolgotrajnih pogajanjih in usklajevanjih je v letu 2003 končno podpisala pristopni akt in bo v maju 2004 vstopila v družbo tistih evropskih držav, ki sestavljajo to skupnost. S tem bodo končno padle meje, ki so jo dolga desetletja ločevale od tistega evropskega prostora, katerega del je bila v preteklosti dolga stoletja. To bo prineslo veliko spremembo tudi v odnosih med matično Slovenijo in tistimi deli njenega naroda, ki živi zunaj njenih državnih meja. * Bralcu, ki ga zanimajo vsakoletne prireditve Dijaška obmejna srečanja Primorske, priporočamo, naj prebere knjigo prof. Bojana Pavletiča "Meja brez meje", ki so jo ob petindvajsetletnici srečanj leta 2000 založile in izdale Slovenske srednje šole v Trstu! Nekako ob robu vseh teh pomembnih dogajanj se je odvijalo gibanje, ki seje rodilo, ko še nihče ni razmišljal o vstopu Slovenije v Evropsko unijo, pa vendar že tri desetletja po svojih močeh pomaga izničevati nenaravnost meje med matičnimi in zamejskimi Slovenci na Primorskem. Letos namreč poteka trideset let, ko so se primorske višje srednje šole dogovorile, da bodo vsako leto izpeljale srečanje slovenskih dijakov, ki so ga poimenovali Dijaško obmejno srečanje Primorske - DOSP. Izmenjajoče ga vsako leto organizira ena izmed primorskih šol in to s programom, ki že vseskozi obširno zajema kulturo in šport ter družbenost in družabnost*. Dijaško obmejno srečanje Primorske je vseskozi manifestacija, kije nudila in nudi primorski študirajoči mladini široke možnosti ter veliko priložnost za medsebojne stike in bogatitev medsebojnega poznavanja, pa tudi za izničevanje ločevalnih vplivov, kijih neobhodno poraja vsaka državna meja. Vsebina srečanj je bila vedno izredno bogata in pestra, čeprav je imela morda tudi svojo šibko stran: v enem dnevu izpeljana prireditev je včasih nudila premalo časa za dosego njenega glavnega namena, to je za večje poglabljanje in navezovanje živih vezi med slovenskimi dijaki z obeh delov Primorske. Kljub temu pa lahko rečemo, da so dospovska srečanja - z obilico športnih bojev v raznih panogah, z bogatimi kulturnimi programi, v katerih so dijaki predstavili svoje sposobnosti v raznih literarnih in gledaliških zvrsteh, likovništvu, glasbi in drugem, s pogovori za okroglimi mizami z najrazličnejšo vsebino in tudi z neposrednim spoznavanjem vseh krajev, v katerih črpa primorska mladina svojo šolsko učenost, od moija pa tja do visokih Julijcev - več kot opravičila tri desetletja svojega obstoja. Ob vsem tem so tudi šolnikom nudila priložnost za primerjavo dela v obeh šolskih okoljih, ki sta delovali ne le v dveh različnih državah, ampak dolgo vrsto let tudi v različnih družbenih sistemih. "Gasilska" fotografija uniformiranih spremljevalk (Trst, 1991) Pred vsakim tekmovanjem so se ekipe zbrale na zbornem mestu (Sežana 1981). Organizatoiji so poskušali občasno pritegniti v to manifestacijo tudi italijanske srednje šole v Italiji (šole italijanske skupnosti v Sloveniji so na srečanjih redno sodelovale), vendar to sodelovanje ni nikoli zaživelo polnokrvno. Vsekakor ni odveč ugotovitev, da je Dijaško obmejno srečanje Primorske ne samo najstarejša in največja vsakoletna vse-Primorska mladinska menifestacija, ki združuje tisoče dijakov, ampak da je tudi pobuda, ki je zaživela v času. ko je bila državna meja ne samo trdno označena z mejniki in skoraj neprehodno varovana z vojaki, am-Pakje bila tudi vse bolj vraščena v miselnost ljudi, ki so živeli in živijo ob njej. Zaradi take miselnosti v prešnji državi ni bilo spočetka nekaj let med udeleženci dijakov vipavske verske gimnazije in prav zamejski organizatoiji te prireditve so dosegli, da so to diskriminacijo odpravili. Dijaško obmejno srečanje Primorske je na svoj način rušilo mejo že pred več kot poldrugim desetletjem, ko so goriški in novogoriški dijaki sku- paj izpeljali to prireditev hkrati na obeh straneh razmejitvene črte. Vsaj majhen delež spoznanj o nesmiselnosti te in take meje, kakršno smo poznali doslej, zlasti ker žive na obeh njenih straneh pripadniki istega naroda, so torej med primorsko dijaško mladino spodbujala tudi dospovska srečanja. Zdaj, ob vstopu Slovenije v skupnost evropskih držav, bo vsekakor treba premisliti o novi vlogi te manifestacije, drugačni od dosedanje, kar čaka njene pobudnike ob vstopu v četrto desetletje te prireditve. Od prihodnjega leta naprej se bodo namreč tudi vsi primorski dijaki znašli znotraj istih, skupnih evropskih meja. To pa bo terjalo novi, recimo mu kar evropski DOSP, ki bo moral očitno spremeniti tudi svoje ime. Bojan Pavletič, prof. - publicist iz Trsta feic* ... .'.rit*/ Fantje so se vsako leto najbolj navduševali za košarko (Trst, 1975). Vaški kal v Bazovici je bil zanimiv 'model' za udeležence ex tempora (Trst, 1975). Dijaško obmejno srečanje Primorske - DOSP- je bilo doslej v naslednjih mestih v letih: Ajdovščina 1980, 1994, 2002 Gorica 1978, 1987, 1990, 1995 Idrija 1979, 1988, 1999 Koper 1997, 1986, 1989 Nova Gorica 1976, 1987, 1998 Piran 1982, 1996 Postojna 1974, 1984, 1992 Sežana 1981, 1997 Tolmin 1973, 1983, 1993, 2003 Trst 1975, 1985, 1991,2000 Vipava 2001 h « •J :;ss SLOVENCI IN A/ Nadaljevanje opisa nekdanje slovenske obale KONTOVEL (Contovello) Bruno Lisjak-Volpi Kontovel je prva obmorska vas, ki leži na visokem kraškem robu od Trsta proti zahodu. Do njega se pride iz Trsta po furlanski pokrajinski cesti ali pa s Krasa skozi Prosek. Ima lego na griču Mokolan ob stari cesti, ki je povezovala Trst z Beneško. Prav tod je stari gorski prelaz, saj je to najnižja točka kraš-ke planote proti morju in Trstu. Italijani so ga imenovali Passo Moncolano. Z geološkega vidika je tod zaznavna prelomnica, saj je na njegovem vzhodu čisti apnenčasti kras, na zahodu do morja pa se spušča flišast teren s črno zemljo in peščenjakom. Na najvišji točki ob prelazu, zraven sedanjega pokopališča, je bila trdnjava Monkolan, omenjena že leta 1308 kot Castrum Montiscollani in pozneje Castro Moncholano, vse pobočje pa ima še sedaj ledinsko ime Monkolan (tudi Mukulan). Pogled s Kontovelo proti Trstu, fotografiran leta 1910. Vidi se prelaz "Passo di Moncolano". Na cesti pred restavracijo so vidne ženske s plenirji na glavah, vračajoče se iz mesta potem, ko so oddale naročeno blago svojim strankam. Pobočje do morja je bilo v celoti obdelano s terasastimi vinogradi. Na starih srednjeveških zemljevidih najdemo le sosednjo vas Prosek, na nekem celo s pripombo Prosecho ol: Pucinum, hinc vina a Plinio tantum laudata (Prosek ali Pucinum po vinu, ki ga je hvalil rimski zgodovinar Plinij). To je dokaz, da so Slovenci, Prosečani, ko so se tod poselili po 8. stoletju, pridobivali svoja znamenita vina na flišastem pobočju, ki se spušča do morja v Grljanskem zalivu. Kako je nastal Kontovel? Vas Kontovel je nastala po naključju zaradi poznane lenobe tržaških meščanov. Trstje namreč zaradi nenehnih napadov Benetk, ki so ga večkrat zasedle in po- škodovale, leta 1382 zaprosil Habsburžane za zaščito. Ti so na to pristali, a se je moral za to Trst tudi obvezati, da bo vzdrževal trdnjavo Monkolan in skrbel za njeno vojaško posadko tako, da bi moral vsak meščan v njej služiti po 15 dni v letu. To pa Tržačanom ni bilo pogodu, zato je leta 1413 tržaški mestni svet odredil, da si lahko Slovenci, ki pristanejo stalno služiti v trdnjavi, okoli nje zgradijo domove in dobijo še skromna zemljišča. Takoj so se za tako služenje prijavili nekateri Prosečani in drugi iz Devinšči-ne. V kratkem času je nastala vas Kontovel na griču okoli kapelice sv. Hieronima. Pozneje, ko so se Kontovelci začeli ukvarjati z ribolovom, je zaradi zelo ugodnega položaja in dodatnega zaslužka nastal na pobočju proti Miramaru in Grljanskemu zalivu še pretežno ribiški zaselek Dolanja vas. Kontovel seje poslej hitro razvijal... Iz leta 1827 ponuja katastrski ope-rat o Kontovelu takle opis: Vas Kontovel leži točno na vrhu griča, kjer se konča kraška planota in začenja pobočje spuščati proti morju. Nižji Pre' del je izpostavljen vetrovom. Vse hiše so združene in služijo vaščanom kot bivališča. Nekatere, last tujcev, so rabljene samo neka) i mesecev v letu. Oblast te vasi se nahaja v Tr- , stu. Na Kontovelu stanuje kaplan, v vasi je tudi šola... Prebivalci: 263 moških, 285 žensk, skupaj 548. Hiše: 109. Živina: 6 mul 6 oslov, 31 volov, 38 krav, 187 ovc, malo kokoši. Ceste: glavna trgovska v Italijo. Obstaja še krajša pot v Trst, ki pa je za konje težko prehodna in jo zato uporabljajo le pešci-Je v slabem stanju. Obstajajo še druge, notranje povezave, ker pa so na pobočju, niso prevozne za živali. Zaradi tega mora vse potrebno prenašati človek. Kot v Barkovljah Vas Kontovel leta 1952 se - razen s kmetijstvom - ljudje ukvarjejo še Z ribolovom, z delom v kamnolomu, s prodajo kamenja za balast in s pomorskim prevažanjem klesanega kamna. Dokument omenja, da se prebivalstvo ukvarja tudi z oljarstvom in da daje tamkajšnjih 100 oljk približno 200 litrov °lja. Podpisali so ga župan Jernej Stoka ter delegati Lazar Štoka, Martin Štoka in Anton Daneu. Iz njega je tudi razvidna pomorska dejavnost vaščanov, ne samo ribištvo. Ker Kontovelci niso imeli svojega pristana, so mnogi med njimi uporabljali barkovljanske-ga. Vasi Kontovel in Barkovlje sta bili tesno Povezani s tunolovom, za kar sta imeli skupna lovišča. In v starih časih so Kontovelci uporabljali za ribolov svoje drevake - čupe v glavnem v Grljanskem zalivu. Kontovelski pristan Čedaz Avstrijska Pomorska vladaje v 19. stoletju, skladno s svojo dolgoročno ekonomsko politiko za spodbujanje in siljenje ribolova, prispevala k temu tudi z gradnjo Pristanov. Tako je zgradila slovenskim ribi-i čem pristana v Križu in v Barkovljah. Na os-I novi takih usmeritev so Kontovelci zaprosili. naj se jim zgradi še pristan v Čedazu, kjer so vlačili svoje barke na nabrežje proti Mi-ramarskem gradu. Zavedali pa so se, da jim ’ to ne bo zlahka uspelo, saj so pričakovali, da jim iredentistično protislovensko naravnana tržaška občina ne bo dala za to pričakovane-j ga denarnega prispevka. Zaradi tega so se 22. marca 1879 obvezali delati za zgraditev Pristana v obliki tako imenovane rabote. Rabota je bila do konca 19. stoletja obvezno neplačano delo, ki so ga vaščani morali opraviti pri popravljanju cest, gradnji cerkva, vodnjakov itn. Ker je bila v tem primeru rabota nekaj neobičajnega in ker se niso znali dogovoriti, koliko bo morala prispevati vsaka domačija, so se dogovorih, da bo vsak lastnik majhnega plovila “dal” pet delovnih dni in večjega plovila sedem delovnih dni. Obstaja listina, na kateri so podpisi (križci) 36 lastnikov bark za skupno 215 delovnih dni rabote. Čeprav se je tržaška občina zoperstavljala, je avstrijska Pomorska vlada 28. maja 1884 oklicala natečaj za gradnjo preprostega toda funkcionalnega polkrožnega pristana, ki še danes dobro služi svojemu namenu in se estetsko sklada z obalo in bregom nad njo. Natečaj za gradnjo pristana je bil razpisan z začetno izklicno ceno 18.595,32 florintov. Med desetimi konkurenti je zmagal podjetnik Andrej Martelanc iz Barkovelj in gradbena dela so se takoj začela. V njih so sodelovati domačini z lastno delovno silo. Gradnja tega pristana je edini primer uporabe srednjeveške rabote v Avstriji in med Slovenci za pomorske potrebe. Decembra 1885 so pristan izročiti kontovelskim ribičem, ki so opustiti rabo primitivnih drevakov, enodebelnih plovil čup. Naglo so razviti svojo sodobno floto ter povečati ribolov, posebno ulov sardel, ker jim je bilo možno uporabljati velike mreže malajde na dvojambomih bragocih in loviti tudi na odprtem morju. Vabilo na izlet Bralcem predlagam izlet v Kontovel. Za krajši izlet je primernejša uporaba avtomobila, za daljši sprehod po lepi poti v eno smer pa boste porabiti kakšne tričetrt ure. Kdor si bo izbral avtomobilski ogled, naj se pripelje iz Opčin do vasi Prosek, kjer naj v križišču obme na levo in pelje proti vzhodu po ravni cesti do panoramske točke na Vej ni, ki je kakšnih 250 metrov nad morjem. Z nje se vidi ves Tržaški zaliv do Savudrije. Spodaj pa se razprostira pogled na vse obrežje od Barkovelj do gradu Mira-mar, nad katerim se vrstijo vinogradi do samega Kontovela. Na sredini tega obalnega pasu je pristan Čedaz, ki je takoj viden zaradi svoje lepe polkrožne oblike. Na razgledišču Vej na pustite avtomobil in pojdite približno 200 metrov naprej. Tam je cesta speljana mimo izredno lepih in naravnih visokih previsnih skal, tako da ima človek vtis, da padajo nanj. To je kraj, kjer se alpinisti urijo v zahtevnem plezanju in kjer se končuje tako imenovana Napoleonova pešpot, ki se začenja na Opčinah pri Obelisku. Nazaj grede se izplača v proseš-kem križišču zaviti v levo, se podati peš v vas Kontovel in si oddahniti pri naravnem jezercu, imenovana Mlaka. Od tod se začenja kontovelska ribiška pot, ki vodi do Mira-mara in Grljanskega zaliva. Tudi ta pot je lepa, zanimiva in lepo prehodna. Druga varianta je izlet po Napoleonovi poti, ki poteka po vsem kraškem robu od že omenjene panoramske točke na Vejni pri Proseku do panoramske točke nad Trstom pri Obelisku. Sprehod se lahko začne na Opčinah. Avto parkirajte na postaji openskega tramvaja ob glavni cesti v Trst. Pot je zelo lepo urejena še iz obdobja nemške okupacije med dmgo svetovno vojno, ko so jo Nemci urediti zaradi pričakovanega zavezniškega desanta z morja. Potem sojo urejali Angloameričani, ker so se pripravljati na napad iz Jugoslavije. Pot j e dolga kakšne tri kilometre. Na vsej svoji dolžini nudi veličasten pogled na Tržaški zaliv od Istre do izliva Soče v Jadran in do Gradeža na italijanski stani. Pod seboj boste videti obalo od predmestja Barkovelj čez Čedaz do mira-marskega gradu. Tržačani se tod množično sprehajajo tudi pozimi, ker je pod kraškim robom zavetje tudi takrat, ko na Krasu razsaja močna buija. Najbolj obiskana je ob raznih regatah, posebno med jesensko Bar-kolano, ko pride na kraški rob nad Tržaškim zalivom tudi veliko število gledalcev iz Slovenije. Bruno Lisjak-Volpi, pomorski kapitan -publicist za pomorske in ribiške vede, direktor Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja, 34134 Trst, Via Commerciale 1 78/1, Italija V SPOMIN PRIJATELJEMA PARKA ŠKOCJANSKE JAME Albin Debevec V kratkem času smo se poslovili od dveh priznanih strokovnjakov, ki sta veliko prispevala za razvoj in prepoznavnost Krasa ter kot prijatelja Parka Škocjanske jame vsak s svojega delovnega področja dala svoj pečat temu naravnemu in kulturnemu biseru, vpisanemu od leta 1986 v Unescov Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Marjan Kolarič, univ.dipl.inž. gradbeništva 15.8.1927 - 27.2.2003 Po vrsti odgovornih funkcij je bil leta 1984 imenovan za direktorja Zavoda R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po imenovanju je navdušeno in odgovorno sprejel pobudo, naj Škocjanske jame z okolico kandidirajo za vpis v Unescov Seznam svetovne dediščine. Z maloštevilno skupino sodelavcev in s takratnimi upravljalci Škocjanskih jam je na osnovi bogatih izkušenj o varovanju naravne in kulturne dediščine poskrbel za pravočasno izdelavo predpisane dokumentacije, kar je pogoj za tako kandidaturo, tako da so bile Škocjanske jame z okolico 26.11.1986 na sedežu UNESCO v Parizu sprejete v njegov Seznam svetovne dediščine. Skupaj z nami se je Marjan Kolarič veselil tega vpisa, saj je rad poudaril, da je s tem svetovna javnost in znanost dala Slovencem veliko priznanje za varovanje izjemnih naravnih in kulturnih vrednot Krasa. Tudi pozneje, ko se je že upokojil, je rad obiskoval park in s svojim bogatim znanjem, z odkritosrčnostjo ter z nasveti pomagal pri nastajanju novega Regijskega parka Škocjanske jame. Ponosni smo, da smo ga poznali in z njim soustvarjali pogoje za varovanje in predstavitev bogate dediščine, ki jo skupaj z njim zapuščamo zanamcem! Dr. France Leben, univ.dipl. arheolog 4.7.1928 - 15.11.2002 Pri svojem deluje predvsem proučeval prazgodovinsko kulturo na Krasu, zlasti vrednotenje arheološke zapuščine v porečju Reke na Divaškem pragu in v Škocjanskih jamah. Za razvoj arheologije na tem območju je bila njegova zaposlitev v Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni leta 1955 izjemno odločilna, saj je kot speleo-arheolog večji del svojega časa posvetil arheološkim izkopavanjem in raziskovanjem. Bil je dejaven doma in v tujini, za kar je prejel številna priznanja. Petnajstletno terensko, muzeološ-ko in kabinetno raziskovalno delo je dr. France Leben kronal z doktorsko disertacijo, v kateri je zajel arheološko zapuščino iz 170, kraških jam Slovenije in deloma sosednjih krajev. Poseben pomen za območje Škocjanskih jam in okolice so imela njegova samostojna izkopavanja v Ozki špilji v Veliki dolini Škocjanskih jam, v Tominčevi jami, Trhlovci in Mali Triglavci, ki so skupaj z drugimi izkopaninami uvrstili to območje v sam vrh arheoloških lokalitet in znamenitosti tega dela Slovenije. Med raziskovanji je dr. France Leben skupaj s študenti navezal številne stike z domačini in z upravo Škocjanskih jam, tako daje postal del tega kraja. S svojim odkritim značajem, z dostopnostjo in s preprostim nastopom si je pridobil veliko prijateljev, tako da je zaradi sodelovanja z Regijskim parkom Škocjanske jame postal častni član kot prostovoljni naravovarstvenik. Ob svečani podelitvi članstva leta 2001 je park Škocjanske jame označil za kraj, v , katerem je prebil eno izmed svojih najlepših obdobij in kjer bi želel biti tudi pokopan. Pokopan je sicer v Škofji Loki, kjer je bil rojen, a del njega še živi na območju Parka Škocjanske jame! Albin Debevec, uni.dipl.inž. -direktor JZ Park Škocjanske jame ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plinohramih ekološko prijazen zanesljiv INTERn varen ekonomičen Nudimo vam: najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan hitro in zanesljivo dobavo plina brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 /NTERU d.o.o. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA PLINARNA TRZIN 6240 Kozina, Dolinska 14 1236 Trzin tel.: 05 618 10 00 tel.: 01 564 11 45 fax: 05 680 20 31 fax: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 772 956 dežurna služba: 041 668 144 e-mail: plin.kozina@interina.si PISANE ŠKOLJKE V SOLATI za 4 osebe Potrebujemo: 240 g pisanih školjk GRANDE, 80 g šunke, 80 g gavde, 80 g belega sira v slanici, 40 g šalotke, vložene v rdečem vinskem kisu, 40 g vloženih štorovk, 80 g malih kislih delikatesnih kumaric, 80 g črnih oliv, 0,5 dl deviškega olivnega olja, pehtranov kis, sesekljan peteršilj, sol, poper Pisane školjke skuhamo v veliki količini slane vode ter primešamo štorovke, črne olive, deviško olivno (“al dente”) in jih odcedimo. Stresemo jih na olje, pehtranov kis, sesekljan peteršilj, sol in poper, pladenj, pokapamo z oljem ter premešamo in Vse sestavine dobro premešamo in solato takoj ohladimo. Šunko in obe vrsti sira zrežemo na kocke postrežemo, da tekočine (kis in sokovi, ki nastanejo v velikosti graha, razpolovimo šalotke in kumarice od mesa in zelenjave) ne zmehčajo testenin. Vem, ne bo "bez veze"! Z nami na Hrvaškem. Gostujoči uporabniki Mobitel GSM boste na Hrvaškem v času Amina in Toni počitnic vedno na vezi z najbližjimi in dogajanjem. Poletni paket storitev in ugodnosti. Cenejši pogovori v vsa slovenska omrežja iz Hrvaške pri obeh mobilnih operaterjih (VIPnet, HTmobile) • Planet HR. Poletni paket na multimedij-l skem portalu Planet. Novice, pregled SLO tiska, HR (vreme, promet, trajekti, napoved za pomorce), MMS kartice, melodije, zaščita pred soncem;| Naročniki Mobitel GSM: najhitreje in najceneje preko GPRS povezave/ HTmobile; ali pa (tudi Mobiuporabniki) preko klasične podatkovne povezavei' v obeh HR omrežjih • SMS info postaja HR na št. 1919; ključne besede: vremehr, vode, cestehr • Glasovna info postaja HR na št. + 386 4118 27 00: SLO novice, HR (vreme, promet, trajekti, napoved za pomorce) • MMS razglednica in nagradna igra: svoje MMS podobe lahko naročniki : ► pošljete v obliki prave razglednice s pravo znamko na razglednica@pinkponk.com; najboljše bodo nagrajene • SMS Happy Hour: SMS-i med 17. ’ in 18. uro pri HTmobile polovico cenejši za vse Mobitel GSM uporabnike • Mobi SMS-i iz Hrvaške (50 SIT za poslano sporočilo) • Mobikarti-ij ce: v VIPnet-ovi prodajni mreži in na hrvaških poštah na obali • Cenik gostovanja za naročnike Mobitel GSM: pošljite SMS HRVAŠKA na 19191 Informacije na brezplačnih številkah za klice iz omrežja Mobitel GSM: naročniki: 031/041/051 700 700, Mobiuporabniki: 031/041/051121. Iz tujine: +386 41 700 700* ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE WWW.MOBITEL.SI