Zakaj ne rodi naša zemlja več tako kakor
nekdaj?
Pogostoma   slišimo   naše   ljudi   tožiti,   da   jim   ne   rodi zemlja tako kakor nekdaj. Je ii  to res?
Rekel bi, da je res, — al prav ljubo bi mi bilo, da bi  me kdo zavernil.  da  ni tako.
Nobeno rokodelstvo ni poslednjih 40 — 50 let toliko se naprej pomaknilo kakor poljodelstvo, ne le po učenih možeh v bukvah, temuč tudi v djanji praktičnih kmetovavcov. In očitno je tudi. da tisto „kakor je oče delal, mora delati tudi sin" zginjuje čedalje bolj po svetu. Rad bi pa vprašal: Ali tudi pri nas? pa bojim se odgovora, da pri nas je tisto robotno (mehanično) sinovo stopanje po stopinjah očetovih  se zmiraj mora, ki tlači napredovanje kmetijstva.
Ni tedaj skoz in skoz krivo, kar ljudje pravijo,  da ne rodi pri nas zemlja več tako kakor nekdaj. Pa vprašajmo: kako je to in zakaj? Naj mi   dragi naši   kmetovavci odgovore'   le na dvoje vprašanj:
Pervo: Al sejemo pri nas frugo za frugo, sad za sadom tako, kakor to terja pravo, umno kmetijstvo? al ob kratkem rečeno: ali je naše poljsko kolobarenje (JFruchtfolgeJ pametno?
Drugo vprašanje pa je: Al napravljamU gnoja toliko in takošnega, kakor ga naša zemlja potrebuje, da bi rodila dobro ?
Ali se mora zemlja okrepčati in zboljšati, če skor vsako drugo leto po dva pridelka zemlji jemljemo in na ravno tisto mesto letos tisto sejemo, kar smo sejali lani. Umen gospodar mora vediti, da vsak sad potrebuje svojega lastnega živeža, ki ga v zemlji iz persti jemlje; če je ta živež lanski sad že iz zemlje popil, kako hočeš pričakovati, da ga bo spet letošnji dovelj dobil? Al je čudo po tem. da tožite, da zemlja ne rodi. Preminjajte pa po-setev, in drugi sad si bo iz zemlje izbral druzega živeža, da bote s pridelkom zadovoljni.
To je tedaj velika napaka pri našem kmetijstvu, da zanemarjamo preveč kol oba ra nj e ali verstenje z mno-gover^tnimi pridelki ali večkratno p r e m i nj e v a nj e p o-setve. Namesto da bi se poprijeti tako imenovanega 71et-nega ali pa Sletnega obdelovanja polja, se v eno mer deržimo le dveletnega ali k večernu 31etnega. Kako se bo zemlja opomogla in si zaredila dosti tistih redivnih drob-cov v sebi, če zaporedoma en v frugo va-njo sejemo, ktera zmiraj enega živeža iz zemlje potrebuje; to saj ne more drugač biti, da se zemlja izmoize in izpije popolnoma.
Potlej pa tožite, da nam zemlja ne rodi! Al je čudo? Umen gospodar mora svojo zemljo dobro poznati, da ve,  kaj ima   v sebi,   kakošni   sad   se  ji   prilega,   in kteri drugi se morajo verstiti za njim.
Pervotni rudninski deli naše ilovnate, pa tudi apnene in pešene zemlje po natančnih kemijskih preiskavah niso ubožniši kakor nanešena zemlja na Nemškem, in vendar je po srednji meri pridelek ondi deseteri in dvanajsteri, — in
pri nas komaj čveteri ali peteri. Kaj moramo po vsi sili za pšenico in ajdo spet slabo pognojeno rež in ajdo sejati? Al kaj bom to na drobno razkladal, ker je očitno kot beli dan! Le opomniti hočem naše gospodarje, naj oči odpro, da vidijo, zakaj naša zemlja ne rodi toliko, kolikor bi rodila pri umnem verstenji pridelkov, saj bi vsak mogel vediti, ktere rastline zemljo pri moči ohranjujejo in ji večjo  moč dajejo,   ktere pa jo slabijo in i z p i vaj o.
Res je, da z gnojem skušamo to zemlji nadomestiti, kar smo ji vzeli, — al smo pa s tem že vse storili? Ali vemo, kaj je pravi gnoj? Kaj mislite, da je tisto listje, tista slama, ki jo na gnojnišču dež izpera in sonce prepeka, že rodoviten gnoj? Kaj mislite, če tudi cele vozove take izlužene soderge na njivo pripeljete, da ste zemljo pognojili? Kaj mislite, da ima bokal vina še tisto moč, če ste mu prilili pet bokalov vode ali če ste ga pustili pod prostim nebom v škafu stati več tednov? Kar je tečnega v gnoji, je izpuhtelo iz njega in se skadilo večidel; ostanki so prazne bilke. Na to, da bi gnoj potresi i z gipsom ali saj s perstjo, ki zaderžujejo rodovitne drobce v gnoji, le malokdo misli, čeravno vsak lahko spozna, da po takem ravnanji se z boljša gnoj in se ga napravi več.
Tudi v Ameriki je najbolja zemlja opešala, ko so gospodarili tako, da so zemlji le jemali, pa ji nič povračali niso. In taka je povsod, kjer gospoduje tako imenovano roparsko kmetovanje.
Po vnem tem premišljevanji pridemo tedaj do te-le resnice:
Res je, da nam zemlja ne rodi več toliko kot nekdaj, — ali je pa ona tega kriva? Ni res; ona je še zmiraj tista dobra mati kakor je nekdaj bila, al le mi smo jo na kant djali, zato ker ne ve rs t i m o posetev zaporedoma tako, kakor bi treba bilo, in ker ne ravnamo z gnojem tako, kar umno  gospodarstvo veleva.
Na Bokalcah.                                            Jožef Sevnik.