Vladimir Naglič Za sončkom okrog sveto Na strehi pri GricaTjevih je ve-selo gruli) parček ljubkih golobčkov. Gledala sta, kako sonce zahaja v zla-to paiačo, zahaja, znhaja in pri tem krvavi. Ravno se je skrilo za gozd. »Morda je obležalo in bo izkrvavelo«, je zaklical golob. »Rada bi ga videla«, je dejala golo-bica. »Ubogi sonček, saj se bo ves ugnal!« In goloba sta Ictela z naporom vseh sil in naglo je bilo i& njima deset milj. Toda soneek vedno pred njima. Brž sta zletela in kakor veter sta hitro prcletela kilometcr. V trenutku sta bila na griču za gozdom — a kjc je bil sonček? Dalcč pred njima za dru-gim gričem se je ravno valil z grcbena navzdol. »Ah, ne morem več«, je vzdihni! golob. »Ah, odpočijva se«, je vzdihnila go-lobica. Ko pa sta si zopct nabrala novih sil, sta letela dalje sto in sto milj. Cez eno uro sta srečala na Renu goloba gol-šavca. »Zdravo, prijatelj. aii nisi videl sončka?« »I, ta je že lep kos prcd vama!« »Zdravo!« In spct sta ktela, Ietela, čez gor^ in doline, nad rekami in vasmi, nepresta-no za sončkom. Bil je žc skoraj mrak, letela sta niže in zagledala pariske hiše. Letela sta Ocz roesto vseh mest, čez Pariz, za me-stom pa sta srečala goloba poštarja. »Zdravo, prijatelj, ali nisi videl sončka?« »Ui, ui, povem vama, da se je prav-kar zvalil za ocean.« Golobčka sta leteU čez morju. Na dolgo in široko sama voda; niti sesti ni bilo mogoče, morala sta vzdržati, zmeraj dalje, joj, to vam je bil iet! Siednjič sta dosegla breg. Pred seboj sta uzrla čudno mesto» hišc so segaie skoraj do oblakov, v njih so gorele luči raznih barv. Po ulicah jc valovilo tisoč in tisoč Ijudi. »Ampak kje je sonček?« »Ali nama bo to povcdal kdo izmed teh Ijudi?« »Sonček jc zašel za gore ravno pred dvema urama.« In parček mladih jiolobčkov s pod-strešja pri Ciričarjevih je onkraj veli-ke luže potoval prcko Amcrikc. Letela sta hitreje kakor veter, vsaku sekundo cel kilometer, zakaj morata in morata dohiteti krvavo soncc. Amerika jc vclika, velika dcžela, dolgo sta lctela, predcn sta jo preletela. Kolikokrat sta zamahnila s pcrotmi. ne bi mogel nihče prcšteti. Na koncu Ame-rike sta srečala gok>ba duplarja, ki je krožil nad divjo brežino. »Zdravo, prijatelj, ali nisi videl sončka?« »Jes, jes, pravkar jc zašlo nad Tihim morjem.o In tako sta odletcla vdrugič na mor-je, ki pa je bilo večjc ko prvo. Siroko, širokansko. Kakor dalec je videlo oko, spet sama voda. In morje je ječalo, valovi so se vzptnjali, ah. Široko, Ši-roko morje! »Kje je neki soncek?« Zdajci je tam pred njima nekaj zardelo, kakor če zagori doma nebo na zapadu. Ampak to ni sonček, to gori mesto, dim st* dviga visoko proti rw.vbu. Na Kitajskem sta, kjer vojna divja. BHzu njiju je sedel siv golobček; ža-lostne je imel oči. »Povej, prijatelj, ali nisi Tide! sončka?« »Ah, že davno nam je zašel za ve-likim zidom!« In goiobčka sta preletela velikj zid, vedno soncu za petami. Pod njimi je ležala Rusija. prostrana dcžela, mlada zemlja, gore in ravnine, jezera in to-kave. Na njenem koncu sta spet sre-čala goloba. »Prijatelj, all nisi vidcl sončka?« »Seveda scm ga, zašel jc za Karpate.« In golobčka sta letela čez Karpatc, neprestano proti zahodu. Koder sta zdaj letela, jima je bilo že bolj dumače. Ceprav sta bila trudna, sta krepku le- tela in kmalu sta videla pod seboj kraj, ki jima jc bil docela znan. Kje sta prav za prav? Cigava je neki tale rdcča stre- ha, čigavo tole pometeno dvoriščeV In parček golobčkov se je spustil pri Gričarjevih na sleme prav za dimni-kom. Na zapad sta otlletela, mi vzhuda priletela, vso zemljo sta okroj^ in okrog obletela. Bila sta spet doma. Kje pa je sonček? Ravno zapada za gozdom. In tak» potuje od veka do veka, zvezdar ne prešteje. kolikokrat je prehodil to pot tlo danes. Utrujena gulob-čka sta Se spogle-dala. »Sončka ni mogo-če dohiteti«. sta za-firulila.« »Oh, ni mogoče.« Grugruuu ...