175 Glasnik SED 62|1 2022 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec, Avstrija; piko@ethno.at. Konec januarja je letošnjo Tischlerjevo nagrado prejel Nu- žej Tolmajer, dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze in sedanji predsednik Narodopisnega društva Urban Jar- nik. Nužej Tolmajer je trdne temelje za odnos do sloven- skega jezika in kulture in do narodopisja izoblikoval v dru- žinskem krogu. V poklicnem življenju se je za narodopisje zavzemal kot tajnik osrednje kulturne organizacije Kr- ščanske kulturne zveze, leta 2004 pa je postal predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik, ki je pravni nosilec Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Leta 2017 je Nužej Tolmajer na Gradu Kromberk v Novi Gorici prejel Murkovo listino za aktiviranje, zbiranje, realizaci- jo in kontinuirano delo pri ohranjanju koroške kulturne in etnološke dediščine. Leta 2013 je Tolmajer prejel Zlati častni znak za zaslu- ge za Republiko Avstrijo za svoje življenjsko delo na po- dročju kulture. Pa vendar je Tischlerjeva nagrada nekaj posebnega, saj jo je med drugim dal pobudo zanjo tudi nagrajenec sam. Spominja se, kako se je zamisel o Ti- schlerjevi nagradi rodila že ob Tischlerjevem pogrebu. Nužej Tolmajer je doživel, kako so nemški skrajneži želeli preprečiti, da bi bil Joško Tischler pokopan v družinskem grobu na pokopališču v Žrelcu. Sam pravi: »To me je tako prizadelo, da sem rekel Francu Kattnigu 1 in Janku Zerzer- ju 2 , da je treba nekaj narediti v spomin na to veliko oseb- 1 Nekdanji vodja Mohorjeve založbe. 2 Nekdanji predsednik Krščanske kulturne zveze. nost koroških Slovencev. Sam sem mislil bolj na obširno publikacijo, pa je od Kattniga prišla zamisel, da je treba po Tischlerju poimenovati nagrado« (Spletni vir 1). Dr. Tischler s strani Avstrije, še manj pa s strani Dežele Koroške, ni bil deležen nikakršnega priznanja. Predlog je obležal v predalu. S strani bivše Jugoslavije je dobil vidno državno priznanje (Tolmajer 2022: 1). Ko so mediji začeli poročati, da je letošnji prejemnik Ti- schlerjeve nagrade Nužej Tolmajer, so mu začeli ljudje na Facebooku množično čestitati in ugotavljati, da gre nagra- da v prave roke in da si je »Nužej to že davno zaslužil«. Tudi Narodnemu svetu koroških Slovencev in Krščanski kulturni zvezi, ki podeljujeta nagrado, je bilo vsa leta ja- sno, da Nužeju Tolmajerju ta nagrada pripada. Odborniki pa so zanj izbrali posebno leto – leto spomina na 80-letni- co pregona koroških Slovencev, leto, v katerem bo Nužej Tolmajer praznoval osemdeset let. Rojen pred osemdesetimi leti v taborišču V času najhujše strahovlade se je Nužej Tolmajer rodil v nemškem taborišču, zato naj bo njegovo življenje tudi spo- min in opomin. V pismu Darki Zvonar za Sobotno prilogo Večera, 5. avgusta 2017, je zapisal: Doma sem v Verovcah, fara Radiše, občina Žrelec, ro- dil pa sem se v taborišču Frauenaurach v Erlangnu kot sin pregnanke Marije Tolmajer, ki je bila izgnana z mo- jo 14-mesečno sestro Marjanco in očetovo teto Mojco Orlič. Vse tri so gestapovci 14. aprila ob rani uri zjutraj ŽIVLJENJE ZA SLOVENSKI JEZIK, KULTURO IN NARODOPISJE NA KOROŠKEM Tischlerjeva nagrada predsedniku Narodopisnega društva Urban Jarnik Nužeju Tolmajerju Slika 1: Podelitev Tischlerjeve nagrade Nužeju Tolmajerju v Tischlerjevi dvorani v Celovcu (foto: Vincenc Gotthardt, 29. 1. 2022). Slika 2: Nužej Tolmajer ob podelitvi Tischlerjeve nagrade v Tischlerjevi dvorani v Celovcu z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Heleno Jaklitsch, in sodelavkami inštituta Urban Jarnik (foto: Vincenc Gotthardt, 29. 1. 2022). Glasnik SED 62|1 2022 176 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia odpeljali. Mama je padla v nezavest, takšno so jo naložili na konjsko vprego in jo odpeljali do tovornjaka na gorski cesti. Zbudila se je šele v zbirnem taborišču v Celovcu. Z nami sta bila tudi očetov polbrat Nužej Wieser in mati, moja babica, Ana Wieser. Oče je bil leta 1941 kot vojak po sili vpoklican v nemško vojsko. O pregonu si doma z mamo v moji mladosti nismo upali govoriti. Če je kdo kaj o tem vprašal, je mama padla v nezavest, prav tako, če je prišel tuj pismonoša ali poli- cist, ko je zagledala nenapovedano uniformo. Ko smo se junija 1945 vrnili domov – oče se je vrnil iz ruskega ujetništva januarja 1946 – so bili na domačiji nastanjeni Nemci iz Kanalske doline. Po vrnitvi je bi- lo gospodarsko poslopje podrto in hiša opustošena, zato smo nekaj časa stanovali pri maminih starših. To trav- mo smo otroci vseskozi doživljali doma. Danes, ko sem sam, mi večkrat prihaja v zavest to kruto obdobje, ki nas je zaznamovalo. Oče je, ko se je vrnil iz ujetništva, rekel, »da pozabimo naj ne, odpustimo pa ja.« (Tolmajer 2017) Ohranjanje spomina na nasilni pregon v družini in javnosti Njegov oče, kulturnik in politik Janko Tolmajer, je bil ak- tiven v Zvezi izseljencev. V slovenskem listu Naš Tednik z dne 29. julija 1965 najdemo njegovo poročilo o občnem zboru Zveze izseljencev v gostilni Miklavž v Bilčovsu. Janko Tolmajer v prispevku ob takratni dvajsetletnici vrnitve iz raznih taborišč omenja tudi žalostni trenutek, ko so tedanje oblasti 17. julija 1945 v Beljaku izseljence zadržale in jih hotele vrniti nazaj v Nemčijo. Na občnem zboru pa pretresljivo ugotavlja: »Želimo odboru, da bi mogel poživeti med izseljenci zavest, da je bilo trpljenje vseh, posebej tistih, ki so morali za narod dati celo svoje življenje, da je bilo trpljenje tisto bogastvo, na katerem naj mi gradimo, predvsem pa naša mladina, ki je naša prihodnost« (Tolmajer v Inzko 2022: 2). V svojih zahvalnih besedah ob podelitvi Tischlerjeve na- grade je Nužej Tolmajer o ohranjanju spomina na nasilni pregon koroških Slovencev in Slovenk zapisal: Meseca aprila letos bo minilo 80 let, odkar so iz domov Roža, Zilje in Podjune pregnali koroške Slovenke in Slo- vence. Že leta 1946 smo se zbrali izseljenci – tudi naša družina je bila prisotna – da bi v stolnici prisostvovali sv. maši, pa so jo prepovedali. Dr. Joško Tischler je šel v prvo klop in na glas molil rožni venec. V kinodvorani v Šentrupertu naj bi bilo zborovanje, pa so nas gasilci brizgali z vodometi in nas pregnali. Ob 40-letnici pregona leta 1982 sem za binkošti organi- ziral potovanje pregnancev in svojcev v kraje, kjer smo bili nastanjeni v taboriščih: v Frauenaurach, Hesselberg, Schwarzenberg in Eichstätt. Bilo jih je dva avtobusa. Leta 1962 je bila meseca aprila prva skupna spominska svečanost v Domu glasbe v Celovcu. Pred tem je daroval sv. mašo škof dr. Jožef Köstner. V pridigi se je opravi- čil za krivice, ki jih je storila koroška Cerkev koroškim Slovencem, predvsem s tem, da je prepovedala sv. mašo v stolnici. Spominsko svečanost so organizirali Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij, Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza, Zveza pevskih društev in Zveza slovenskih izseljencev. Poleg govornikov so nastopili združeni zbori, ki so jih vodili Tomaž Holmar, Hanzi Gabriel, Vladimir Prušnik, Foltej Hartman in Pavle Kernjak. Tudi škof Alois Schwarz se je pri sveti maši v stolnici ob 70-letnici izseljevanja koroških Slovencev opravičil. 3 Pri prireditvi v Domu glasbe je škof Schwarz položil nagelj, ki je predstavljal izseljene slovenske družine in je padel na tla, spet nazaj na oder. Bila je to javna gesta spoštova- nja. (Tolmajer 2022: 10) Nadalje pa Nužej Tolmajer ugotavlja: Kaj pa Koroška? Nisem slišal nobene besede obžalova- nja s strani deželnih politikov za to, kar se je godilo med drugo svetovno vojno. Nisem videl še nobenega politika, da bi položil venec selskim žrtvam ali pa na grob hčere in matere Mičejevih v Šentvidu v Podjuni, ki sta bili ob- glavljeni. Nisem še videl, da bi kdo položil venec prvi žrtvi nacizma, duhovniku, kulturniku, politiku, gospo- darstveniku Vinku Poljancu, ki so ga v zaporu zastrupili. Društvo SPD Vinko Poljanec, ki nosi njegovo ime, skrbi za to, da je vsako leto spominska maša in na grob polo- žijo cvetje. Vsi koroški Slovenci bi se morali vsako leto spomniti žrtev nacizma s sveto mašo in z nageljnom na grob teh žrtev. Nisem še tudi slišal, da bi bili zastopni- ki Dežele položili venec na partizanski grob. (Tolmajer 2022: 10) Novo življenje po vojni – narodno politična in kulturna šola v družini Kulturno in versko in življenje Nužeja Tolmajerja se je oblikovalo v domači hiši. Oče in mati sta mu posredovala verske in kulturne vrednote. Tako je že v rani mladosti na- stopal na gledališkem odru, v nekdanjem farovškem hlevu, sedanjem kulturnem domu. Pevsko ga je oblikovala mati, ki je bila čudovita pevka, v družini so skupaj prepevali, predvsem ob praznikih. Oče je bil zelo zagnan kulturnik. Ob nedeljah so po kosilu morali otroci glasno brati iz slo- venskih časopisov, iz glasila Otrok božji in šolskega lista Mladi rod. Oče je veliko pozornost polagal na slovenski jezik in skrbel je, da so se izobraževali ob šoli. Poslal ga je na polletni tečaj na orglarski šoli na Kamnu in na pol- letni tečaj slovenske kmetijske šole v Tinjah, kjer je poleg strokovne dobil tudi kulturno izobrazbo (Tolmajer 2017). Gledališče in petje in slovenska beseda so bili temelji, na 3 Kot prvi predstavnik škofije je prosil za odpuščanje vse, ki so morali trpeti tudi zaradi krivičnih dejanj in odločitev cerkvenih oblasti. Glasnik SED 62|1 2022 177 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia katerih je Nužej Tolmajer gradil »narodovo omiko« v šte- vilnih funkcijah, ki jih je opravljal, predvsem pa kot tajnik Krščanske kulturne zveze in kot predsednik Narodopisne- ga društva Urban Jarnik. Slovenec pri vojaščini in v delavskem okolju Pri služenju vojaškega roka je občutil, kakšno sovraštvo je imela vojaška oblast do Slovencev. V raznih govorih so vedno znova opozarjali, »da prihaja sovražnik z juga«, go- vorili so o prvi svetovni vojni, o soški fronti, o obrambnih bojih in koroškem plebiscitu, o drugi svetovni vojni in par- tizanih. Da bi bil Hitlerjev režim kaj zakrivil, o tem niso slišali nič (Tolmajer 2017). Nužej Tolmajer, ki sodi med najbolj prepoznavne kultur- nike na Koroškem, je začel svojo poklicno pot kot delavec v tovarni usnja Hans Neuner v Celovcu, ker od hribovske kmetije ni bilo mogoče živeti. Večina delavk in delavcev je znala slovensko, ni pa naletel na nikogar, ki bi bil zave- den Slovenec in bi tudi doma govoril slovensko. V pismu Darki Zvonar, objavljenem v Večeru, pravi: V našem oddelku nas je bilo 50 moških. Izvedeli so, od kod prihajam, da je oče aktiven Slovenec ter da sem tudi sam aktiven v kulturnem in verskem življenju koroških Slovencev. Začeli so me zmerjati: »čuš«, »jugo«, »Tito«, »pojdi nazaj čez mejo« ipd. Šele čez nekaj časa me je kolega opozoril, da vse o mojem življenju in življenju naše družine »izdaja« nekdo iz zavedne slovenske družine, ki je bil pred vojno celo aktiven igralec in pevec v slovenskih vrstah, po vojni pa si je priimek prepisal v nemško obliko. Ko so me nekoč spet psovali, sem se opogumil in se jav- no zahvalil temu delavcu, da me izdaja kot Slovenca. Na ves glas sem zavpil, da sem to, kar sem, in da bom ostal to, kar sem. Še zdaj ne vem, od kod sem dobil korajžo, da sem glasno izpovedal, kar sem mislil, in se javno iz- postavil kot Slovenec. Od takrat najprej sem imel mir, le redko je še kdo rekel kakšno psovko. Potem sem bil celo izvoljen v sindikat. (Tolmajer 2017) Nužej Tolmajer se je zavedal, kako se je večina rojakov, ki so zapustili svoje kmečke domove, narodno spreobrnila in se prilagodila na nemško delavsko okolje. Mladina, ki ni dobila dela v obratih, ki so bili pozitivni do koroških Slo- vencev, je bila izpostavljena hudemu pritisku. Narodno politično in kulturno delo V šestdesetih letih je bil Nužej Tolmajer tajnik Slovenske- ga prosvetnega društva Radiše. Novembra leta 1965 sta ga Valentin Inzko starejši, ki je bil predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, in Pavle Zablatnik, ki je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, nagovorila, če bi bil pripravljen prevzeti poldnevno službo pri KKZ in poldnevno službo pri NSKS. Ta izziv je sprejel s pristankom bodoče žene. Tako je začel službo pri Narodnem svetu, kjer je zbiral člane in članarino. Polovično službo pri KKZ so financirali člani društva in člani farnih mladin. 27. decembra 1965 je bil iz- voljen za tajnika KKZ in to funkcijo je opravljal do marca leta 2004. Od leta 2004 naprej je predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik. V obeh funkcijah je Nužej Tolmajer razvil vsebinsko široko in ideološko odprto kulturno in narodopisno dejavnost. Vse ga je zanimalo, za vse se je navdušil, za vso dejavnost je razvil poseben čut, za vse se je ogrel, predvsem pa je vse tudi izpeljal kot odličen organizator in mentor. Tudi sam je poprijel za vsako delo, če je bilo treba prevažati lutkarje, iskati informatorje in informatorke na terenu ali gradivo po arhivu. Predvsem je imel na skrbi finance, prošnje in poro- čila, zato je bil in je iskreno hvaležen vsaki ustanovi, ki je podprla in podpira kulturne dejavnosti. Obračal se je tudi na domača podjetja in banke in od njih prejemal podporo za kulturne dejavnosti, ki si jih je močno prizadeval uresničiti. Kot politični tajnik pred sodiščem Kot tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev je bil Nužej Tolmajer odgovorni urednik slovenskega časopisa Naš Te- dnik, zaradi česar ga je koroški Heimatdienst štirikrat tožil. Bil je tudi obsojen in zapisan v kazenski seznam. Branil pa ga je vedno – in to zastonj – odvetnik Janko Tischler, brat Joška Tischlerja. Tudi oče Nužeja Tolmajerja, Janko Tolma- jer, je bil dolga leta odgovorni urednik Našega Tednika in je zato večkrat stal pred sodnikom (Inzko 2022: 2). 4 Spomin na dr. Joška Tischlerja Dr. Joška Tischlerja je Nužej Tolmajer spoznal že v rani mladosti. V kmetijski šoli v Tinjah je Joško Tischler fan- tom nekega popoldneva v šolskem letu 1958/59 govoril o svojem delu med vojno in po njej. Tolmajer ne bo poza- bil, kaj je Tischlerjev oče dal sinu Jošku na pot, ko ga je s konjsko vprego peljal do beraškega križa ob glavni cesti iz Velikovca v Celovec. Rekel mu je: »Jozi, na dom in na Boga ne pozabi.« S Krščansko kulturno zvezo je bil dr. Tischler povezan kot član nadzornega odbora. Ko je bil v zasluženem poko- ju, je neštetokrat prihajal v pisarno k Nužeju Tolmajerju. Večkrat sta bila navzoča tudi njegov najožji sopotnik, dr. Vinko Zwitter, in Milka Hartman, ki ji je pomagal v težkih časih. Dr. Tischler je bil velik dobrotnik, saj je podpiral revne dijake in jim plačeval bivanje v Mohorjevih dijaških domovih, kot so to delali tudi njegovi sopotniki dr. France Cigan, prof. Joško Hutter, dr. Janez Polanc in še vrsta dru- gih. Ko je Joško Tischler iz zdravstvenih razlogov moral nehati kaditi, je rekel sestri Lamberti Lučovnik: »Sedaj pa bom še enega dijaka lahko podpiral« (Tolmajer 2022: 1). 4 Oče Janko Tolmajer je leta 1965 kandidiral tudi na deželnozborskih volitvah, saj je Narodni svet nastopil samostojno z V olilno skupnost- jo. Glavni kandidat je bil »Črčej«, gospod Mirko Kumer. Dobili so 4.272 glasov. Glasnik SED 62|1 2022 178 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia Kot kulturnik vsestransko dejaven Pobudniki številnih dejavnosti pri Krščanski kulturni zve- zi so bili Franc Kattnig, Janko Zerzer in Nužej Tolmajer na pohodih in sestankih. »Trojica«, kot so se imenovali, je zasnovala pomembne dolgoletne stalnice Krščanske kulturne zveze: teden mladih umetnikov na Reberci, je- zikovne počitnice v Novem mestu, gledališke delavnice v Fiesi in Ankaranu, glasbene delavnice, literarne nateča- je za mlade, govorniški natečaj ob Tischlerjevi nagradi in Tischlerjevo nagrado, Einspielerjevo nagrado za nemško govoreče, ki se pošteno trudijo za enakopravnost sloven- skega jezika in kulture, iniciativo Slovenščina v družini, ki skrbi tudi za ohranjanje slovenskih narečij na Koroškem, filmsko dejavnost, potopise po koroških poteh in še bi lah- ko naštevali. Teden mladih umetnikov na Reberci v sode- lovanju s Poldejem Zundrom in Katoliško mladino vsako leto privabi številne otroke, ki z navdušenjem sodelujejo in prihajajo vsako leto, dokler niso prestari. Kot tajnik Krščanske kulturne zveze je Nužej Tolmajer največjo skrb posvečal mladini in je skušal po svojih mo- čeh postoriti vse, da bi mladina govorila slovensko nare- čje, da bi se mladi naučili slovenskega knjižnega jezika in da bi kulturno ustvarjali na področjih gledališča, glasbe, filma in literature. Izredno ga veseli, da vnuki in vnukinje z otroki govorijo slovensko tudi v nemškem okolju. Prav tako si je prizadeval za sodelavke in sodelavce pri Krščanski kulturni zvezi, ki jih je nastavil in vključil v delo, da so skrbeli za področja gledališča, izobraževanja odraslih in mladinskega dela, kar so bila glavna težišča Krščanske kulturne zveze. V osemdesetih letih se je tudi trudil zaposlovati brezposelne dvojezične učiteljice in uči- telje. Poskrbel je tudi za to, da je Krščanska kulturna zveza dobila civilnika. Otroško in mladinsko lutkovno in amatersko gledališče Mlade je spodbujal predvsem na gledališkem področju. Vzorniki so mu bili kaplan Ivan Matko, župnik Vinko Za- letel, Janko Ogris starejši v Bilčovsu, mlada kaplana Peter Sticker in Poldej Zunder ter France Cigan, ki je v domu Haimlinger že takoj zgradil improviziran oder. Ko je po- kojni slavist in prevajalec, Erich Prunč, moral zapustiti gimnazijo na Plešivcu in je nadaljeval šolanje na nemški gimnaziji, se je vključil v gledališko dejavnost v Haimlin- gerju in ustanovil Oder mladje. Z raznimi predstavami, npr. z Molièrovo igro Scapinove zvijače, z Lipuševim Mrtvim oznanilom in Smoletovo Antigono, so nastopali po vsem Koroškem (Tolmajer 2022: 2). Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza sta leta 1974 povabili lutkovno gledališče Maribor na gos- tovanje na Koroško. Bilo je 21 gostovanj pri društvih. Na gostovanju v Pliberku je ravnatelj Lutkovnega gledališča v Mariboru Bojan Čebulj ponudil pomoč, če bi na Ko- roškem ustanovili lutkovno skupino. Pobudo so pri KKZ navdušeno sprejeli. Gospod Čebulj je za prvo predstavo dvakrat prišel na bralne vaje. Kasneje sta prišla tudi Tine in Breda Varl, in od takrat najprej na Koroškem poteka neprekinjena lutkovna dejavnost, ki bo kmalu praznovala 50 let, svoj višek pa je dosegla z organizacijo vsakoletne- ga mednarodnega festivala Cikl Cakl v Šmihelu (Tolmajer 2022: 2). Na predlog Nužeja Tolmajerja so se mladinske skupine po- imenovale Lutke mladje (1975), Oder mladje (1977), kas- neje Film mladje in Kabaret mladje. To so bili pomembni mejniki, ki so v kulturno ustvarjalnost pritegnili mlade. Breda Varl je v svoji lavdaciji o razvoju gledališke de- javnosti na Koroškem ob podelitvi Tischlerjeve nagrade izpostavila: »Ne bom začela z letnico 1974, ampak bom potovala nazaj k njej. Zakaj? Zato ker se po toliko letih dela na Koroškem resnično zavedam, kako plodno seme je bilo takrat posejano po celotnem etničnem ozemlju« (Varl 2022: 1). Lutkarji so danes uredniki in urednice na radiu in televi- ziji avstrijske radiotelevizije ORF, profesionalni igralci in igralke, režiserji, scenografi, napovedovalci, glasbeniki, učitelji, sodniki, zdravniki, društveniki idr. Šli so skozi šolo lutkarstva, ki je bila predvsem pomembna šola jezika in javnega nastopanja (Varl 2022: 1). Breda in Tine Varl sta nadaljevala lutkovno dejavnost v okviru Slovenskega kulturnega društva Celovec. Tudi pri začetkih mednarodnega lutkovnega festivala Cikl Cakl v Šmihelu je Tine Varl zastavil močno besedo. Dve predstavi sta Nužeju Tolmajerju posebej pri srcu, ker sta bili še posebej kakovostni in navdušujoči. Gabriel Li- puš je leta 1991 uglasbil otroško povest Juri Muri v Afriki in k sodelovanju povabil odličnega igralca Poldeta Bibiča. Predstave so bile po vsem Koroškem in v Ljubljani. Po zelo uspešnih nastopih je bila izražena želja, da bi se lotili mu- zikala. Premiera je bila v Železni Kapli, sledili so nastopi drugod na Koroškem, v Ljubljani ter v Mariboru v okviru spremljevalnega programa na Borštnikovem srečanju. Tam je bil navzoč tudi avtor Tone Pavček (Tolmajer 2022: 2). 5 Idejo za drugo lutkovno predstavo je dal Marjan Pungar- tnik, tajnik Zveze kulturnih društev Maribor, ki je napisal igro s koroško tematiko z naslovom Sonček, kje si? Dra- maturško je igro postavil na oder Marjan Belina, režiser pa je bil Tine Varl. Za sceno je bil pristojen Pavel Polak iz Češke, lutke je osnovala in izdelala Breda Varl, glasbo pa sta prispevala Roman Verdel in Boris Roškar. Predstava je krstno izvedbo doživela leta 1994 v Mestnem gledališču v Celovcu, sledile so ponovitve za šolsko mladino iz celotne južne Koroške. To je bila posebna predstava ob 20-letnici gledališke dejavnosti na Koroškem (Tolmajer 2022: 2–3). 5 Dramaturg Marjana Belina je povest dramaturško priredil, Tine Varl je prevzel režijo, Breda Varl je osnovala in izdelala lutke, Minka Ve- selič pa je prevzela odrski gib. Glasnik SED 62|1 2022 179 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia Na področju mladinskega gledališča na Koroškem je začel delovati Franci Končan. Prva mladinska gledališka pred- stava je bila Hiša tete Barbare Svetlane Makarovič. Tudi ta predstava je gostovala po vsem Koroškem, nato pa so se vrstile gledališke predstave v režiji Francija Končana. Ta je prevzel režijo pri kulturnih društvih v Selah in V ogrčah, kjer so vzbudile pozornost predstave na prostem (Tolmajer 2022: 3). Gledališki praznik v Mestnem gledališču v Celovcu 8. decembra 1967 je Slovensko stalno gledališče iz Trsta v Mestnem gledališču v Celovcu uprizorilo predstavi Mahni- čev pasijon in Vinska trta. To je bilo prvo slovensko poklic- no gledališče, ki je gostovalo v Celovcu. Leta pa 1968 je bila v Trstu z igralci iz Šentjakoba uprizorjena Miklova Zala v režiji Janka Janežiča. Leta 1994 je v Trstu gostovala tudi lutkovna predstava Sonček, kje si? (Tolmajer 2022: 9). Obnovitev ljudskih iger na Kostanjah Krščanska kulturna zveza je dala pobudo, da so na Ko- stanjah ponovno postavili na oder Drabosnjakova dela. Drabosnjaka so pred tem raziskovali razni strokovnjaki: France Kotnik, Niko Kuret, Bruno Hartmann, predvsem pa dr. Pavle Zablatnik. Dr. Herta Maurer-Lausegger, ki je po študiju vodila etnološki oddelek pri KKZ, je skrbela za transkripcije Drabosnjakovih besedil. Franci Končan je bil pripravljen prevzeti režijo iger. Najprej je KKZ leta 1987 postavila na oder Drabosnjako- vo Pastirsko igro. Povabili so Lajka Milisavljeviča, ki je poznal »pastirske pesmi«, ki jih je dr. Cigan zapisal v let- nih poročilih Slovenske gimnazije, in jih je vključil v igro. Premiera je bila v cerkvi v Šentilju, sodelovali so pevci iz Roža in z Gur. Predstave so bile še v Šentprimožu, Mari- boru in Ljubljani. Režiser Franci Končan je za scenarista predlagal dipl. inž. Viktorja Molka, za kostume pa odlično kostumografinjo prof. Alenko Bartl. Igralke in igralce je Nužej Tolmajer poiskal po Rožu in na Gurah. Leta 1990 so nadaljevali z Drabosnjakovim Pasijonom. Za scenarista je Franci Končan tokrat predlagal Saša Kumpa, za glasbo je bil pristojen Lajko Milisavljevič, peli so pevke in pevci z Gur in iz Roža. Igro smo uprizorili na Kostanjah. Vrstile so se številne ponovite. Kot zadnjo igro je KKZ v Šentjakobu v Rožu na oder postavila še Igro o izgubljenem sinu. Na univerzi v Celovcu pa je leta 1987 potekal simpozij o Drabosnjaku (Tolmajer 2022: 3). Breda Varl je v lavdaciji izpostavila: Upam samo, da se zavedaš, kakšne sledi je tvoje delo- vanje, tvoj pristop k ljudem vseh starosti, s podeželja ali mestnega okolja, preprostih ali akademsko izobraženih, pustilo na Koroškem!? Ozri se nazaj in videl boš, da se vsega tega preprosto ne da izbrisati. […] Nagovoril pa si mnoge, jih ozavestil in jim pustil pečat ali vsaj prijeten spomin na neko obdobje. Dejavnosti, kot sta lutkovna in gledališka, za katere si se tako močno zavzemal, sta v teku let prerasli v množični. Ob tem pa kvalitetno rasli in že pred leti presegli ljubiteljski nivo. Danes se mirno po- stavljajo ob bok poklicnim uprizoritvam za mlade tako v Avstriji kot v Sloveniji. S tem mislim tako na predstave v celoti kot tudi na posameznike, ki te raznolike zgodbe pripeljejo pred občinstvo. (Varl 2022: 2) Koroška pesem – ljudska in umetna Nužej Tolmajer je pri Krščanski kulturni zvezi med dru- gim spodbudil izid glasbenih zapuščin glasbenih ustvar- jalcev Franceta Cigana in Jerka Bezića, Antona Nageleta, Mira in Pavla Kernjaka, Silva Miheliča in Milke Hartman. Vključeval je glasbenike, pevovodje in glasbene urednike s Koroške Berteja Logarja, Jožka Kovačiča, Jožeta Ropit- za, Lenčko Kupper, Janeza Petjaka, Miha Sadjaka in Edija Oražeta in iz Slovenije Egija Gašperšiča, Lajka Milisavlje- viča, Jožka Kerta, Mitje Gobca, Mirka Cudermana, Jasno Nemec Novak in druge. 6 Poznanstvo med Nužejem Tolmajerjem in prof. Egijem Gašperšičem traja že od leta 1963. Takrat je bilo prvo gostovanje zbora iz Krope na Radišah. Radišani so nato gostovali v Kropi, Kroparji pa na Radišah. Egi Gašper- šič je spremljal delo Krščanske kulturne zveze in prinašal priredbe na KKZ. Brat Nužeja Tolmajerja Hanzi Tolmaier, ki je bil odgovoren za oddelek Slovenske glasbene šole na Radišah, ga je prosil, da je priredil pesmi za flavte in za petje. Prof. Gašperšič je glasbeno gradivo prirejal tudi za Slovensko glasbeno šolo (Tolmajer 2022: 3–4). Tudi prof. Gašperšič se je v lavdaciji spomnil dolgoletnega poznanstva: Drugo leto bo minilo šest desetletij mojega znanstva z Nužejem Tolmajerjem. Od takrat je nenehno dokazoval, kako spreten in vztrajen je v tkanju niti med ljudmi na Koroškem. Vidna je bila njegova zlitost tako z »malimi« ljudmi kot tudi z intelektualci. Dogajala se je zgodba z mnogimi prizori in dejanji, zdaj kot v zakulisju, potem pri odprtem odru. Ostajal je na svoji poti in mnogokaj postoril, da kulturni svet koroških Slovencev ni le prive- sek v deželi. Ta bi bila brez slovenskega življa osiroma- šena. (Gašperšič 2022: 2) 6 Zavedal se je pomembnosti ustvarjalnosti domačih avtorjev in se zavzel, da je Krščanska kulturna zveza začela izdajati zbirke z njiho- vimi skladbami. To so bile torej zbirke, posvečene posameznikom, poleg njih so izhajale tudi zbirke, v katerih je bilo več avtorjev – to so bile predvsem izdaje ljudskih pesmi. Med tistimi, ki so dobili svoje zbirke, so bili France Cigan (12), Engelbert Logar (7), Milka Hartman (7), Anton Nagele (7), Pavle in Miro Kernjak (3), Silvo Mihelič, Lenčka Kupper (5), Janez Bitenc, Janez Petjak, Jožko Ko- vačič (2), Edi Oraže, Jože Ropitz, Valentin Polanšek, Lajko Mili- savljevič in Egi Gašperšič; na svojo še čaka Franc Rauter. Tri zbirke so priobčile skladbe avtorjev, živečih v tujini. Druge izdaje so bile še Otroška pesmarica Sijaj, sijaj sončece, Po sledeh tamburaštva na Koroškem in tri zbirke priredb ljudskih (Čej so tiste stǝzice, Dečva, to mǝ povej, Jǝs pa puǝba nǝč nemam) (Gašperšič 2022:1). Glasnik SED 62|1 2022 180 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia V lavdaciji je prof. Egi Gašperšič povzel izreden pomen nagrajenčevega dela na glasbenem področju: Nužej Tolmaier, dolgoletni tajnik KKZ (1965 do 2004), vsestranski poznavalec in soustvarjalec kulturne dejav- nosti koroških Slovencev, se je opazno vpisal med tiste, ki so veliko storili za ohranjanje minulih dosežkov, obe- nem z dejavno sedanjostjo skrbeli za nove rodove. Ni delal razlik med različnimi področji kulturnega do- gajanja, a kot navdušen pevec se je izrazito posvečal koroški glasbeni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Bil je pobudnik in tudi aktivno vpet v raziskovanje glasbenega izročila, prav tako se je zavzemal za strokovno razisko- vanje in objavljanje glasbenega opusa sodobnih koroških avtorjev. Tudi na mlade ni pozabljal in je spodbujal orga- nizacijo glasbenih delavnic, seminarjev in Srečanj otro- ških in mladinskih zborov, vneto je sodeloval v prizade- vanjih, da je v deželi začela delovati Slovenska glasbena šola. Tudi tradicionalni koncerti Koroška poje so imeli njegov pečat. Zavzemal se je, da bi glasbene skupine po- gosto posegale v bogato zakladnico ljudskega izročila, s poudarkom, da to ni le ozko koroška zapuščina, ampak je nadvse pomembna sestavina celotne slovenske glasbe- ne preteklosti in sedanjosti. Vsega tega ni počel za pisarniško mizo, saj je veliko časa preživel na terenu med ljudmi, od katerih je zapi- soval, snemal in nabiral gradivo za načrtno raziskova- nje in objavljanje vsakovrstnih izsledkov svojega dela. Mnogokje je pregledoval arhive, tudi stare, dostikrat že spregledane, malodane pozabljene pisane vire; obiskal številne domove, poslušal, zapisoval in snemal pri pev- kah in pevcih, ki so bili največkrat že v visoki starosti; brskal po ostarelih ostankih – tako se je rojevala zavest po načrtni obdelavi zanimivega gradiva, za arhiv ali tudi za oživitev in novo življenje. (Gašperšič 2022: 1) Nužej Tolmajer je kot tajnik KKZ in predsednik Narodo- pisnega društva Urban Jarnik spremljal nastanek številnih publikacij, za katere je skrbel kot organizator, ki je nago- varjal avtorje in urednike, iskal informatorje, se zanimal za arhivsko gradivo, skrbel za lektorje, oblikovalce, fi- nance in še bi lahko naštevali. Prav posebna pa je njegova pesmarica Tiha zemlja s pesmimi z Radiš in iz okolice, kjer je bil Nužej Tolmajer sam v vlogi urednika. Prav tako zavzeto kot vedno je tokrat sam iskal arhivsko gradivo, snemal ljudi na terenu, zbiral podatke, sestavljal biografi- je, razmišljal o vsebini, urejeval gradivo – in pesmarica je rasla, ob njej pa so izšle še tri zgoščenke. Tako je izkazal najbolj čisto ljubezen do svojih Radiš, do svojega ljubega doma. Nužej Tolmajer je v knjigo vlil so svojo srčno kri, v zavesti, da je slovenska pesem v taborišču dajala up na svetlejšo prihodnost doma (Piko-Rustia 2022: 5). Ko je Nužej Tolmajer našel na podstrešju skladbe poza- bljenega glasbenega akademika prof. Antona Nageleta, je prosil prof. Egija Gašperšiča, da prevzame uredništvo glasbenega dela. Nešteto ur je sedel, da je razvozlal Na- Slika 3: Nužej Tolmajer ob podelitvi Tischlerjeve nagrade v Tischlerjevi dvorani v Celovcu z vnuki in pravnuki (foto: Vincenc Gotthart, 29. 1. 2022). Glasnik SED 62|1 2022 181 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia geletove rokopise. Ta zapuščina je velik dragulj, ki obsega duhovne in posvetne pesmi ter instrumentalno glasbo in samospeve. Jasna Nemec Novak je za zbornik o Nageletu prevzela raziskavo o življenju in rodu Antona Nageleta, ki jo je razširila na predstavitev pevske kulturne dejavnosti koroških Slovencev v 20. stoletju. Nageletove samospe- ve (in nekaj Ciganovih) sta na koncertu V tujini doma v Dvorani fresk v Vetrinju izvedla Bernarda Fink Inzko in Marko Fink, ob klavirski spremljavi Nataše Valant. Izšla je tudi zgoščenka Nageletovih pesmi (Tolmajer 2022: 3–4). 7 Egi Gašperšič je sodeloval tudi pri pripravi zbirke Dr bә Zila kna biva – Ljudske pesmi z Zilje iz zapuščine Laj- ka Milisavljeviča, ki je izšla leta 2014. V njej je več kot 400 eno- do štiriglasnih napevov z Zilje, ki jih je Lajko Milisavljevič v obdobju 1969–1999 posnel v raznih krajih Zilje, v Podkloštru in Bekštanju. Zbirka je dragocen vir za zborovodje, ki bi radi popestrili svoje sporede z izvedba- mi ljudskega eno- ali večglasja, pa tudi za skladatelje, ki iščejo napeve za zborovske priredbe. V zapuščini Lajka Milisavljeviča je ohranjenih še več kot 300 neobjavljenih pesmi iz Roža in več kot 400 pesmi iz Podjune, ki pričajo o bogati pevski in jezikovni kulturi obeh dolin. To gradivo inštitut Urban Jarnik pripravlja za tisk. Nužej Tolmajer se v zahvalnih besedah ob podelitvi spo- minja pomembnega srečanja z glasbeno urednico Jasno Nemec Novak: Septembra leta 1976 me je klicala Jasna Nemec, da bi se rada srečala z menoj. Bil sem slučajno na drugi lutkovni gledališki delavnici v Dolenjskih Toplicah. Povedala mi je, da ima nalogo snemati koroške zbore in me prosila, da bi ji pomagal organizirati termine in podobno. To je bilo dogovorjeno tudi s Slovensko prosvetno zvezo, z Andrejem Kokotom, ki je že imel kamero s strani RTV SLO, da je snemal kulturne prireditve. Žal pa tisti čas ni snemal zborov in kulturnih dejavnosti Krščanske kul- turne zveze. Zato sem bil presenečen nad povabilom in sem to zelo rad sprejel. Že meseca novembra je prišla ekipa RTV SLO. Ves teden so snemali zbore. Začeli so v Selah. Jasna Nemec Novak je bila urednica, njen mož Slavko Nemec pa snemalec. Režiserja Igor Prah in Igor Košir sta delala izmenično. Prvič sem videl, kako pote- kajo snemanja. Tudi naši zbori so bili prvič pred kamero in so žareli. Prevzel sem organizacijo. Bilo je enkratno ozračje. Spoznali so mene ter pevke in pevce. Organi- ziral sem prenočišča, noči so bile svetle in rodile so se marsikatere pobude, npr. gostovanje Janeza Bitenca ali kantavtorice Mateje Koležnik na Koroškem. Čez nekaj let se je RTV Slovenija odločila, da bo snemala osre- dnji koncert Koroška poje, urednica je bila Jasna Nemec Novak. Bilo je to čudovito sodelovanje. Jasna Nemec 7 Duhovne pesmi je na orglah spremljala Špela Filipič. Tudi Egi Gaš- peršič je s svojim zborom izvajal izbor Nageletovih pesmi. Samo- speve Antona Nageleta je pel dr. Anton Feinig ob spremljavi Mire Pehani in sina Andreja Feiniga. Novak je prek mene spoznala Lajka Milisavljeviča. Ni vedela, da dela v isti hiši. Nastalo je med njima iskreno prijateljstvo, saj sta se oba iskreno trudila za koroško pe- sem. (Tolmajer 2022: 6) Prizadevanje za narodopisje – kultura in znanost Ko so leta 1969 v Delavski zbornici v Celovcu potekali Koroški kulturni dnevi v organizaciji ustanov KKZ in SPZ ter NSKS in ZSO, sta Erich Prunč in Janko Zerzer pre- dlagala, da bi koroški Slovenci ustanovili slovenski znan- stveni inštitut, ki naj bi bil skupen. Do tega sicer ni prišlo, ustanovljen pa je bil inštitut v okviru ZSO. Krščanska kul- turna zveza pa je leta 1983 ustanovila etnološki oddelek, leta 1992 pa inštitut Urban Jarnik (Tolmajer 2022: 4). Oba inštituta danes dobro sodelujeta in se strokovno podpirata. Danes smo lahko hvaležni, da je Krščanska kulturna zveza zbrala okoli sebe izvrstne raziskovalke in raziskovalce – slavistko Herto Maurer-Lausegger, glasbenega etnologa Berteja Logarja, arhitekta Petra Fistra, etnologinjo Maj- do Fister, umetnostno zgodovinarko Bredo Turk Vilhar in etnologinjo Marijo Makarovič – ki so sodelovali pri etno- loškem oddelku Krščanske kulturne zveze, od leta 1992 naprej pa pri novoustanovljenem inštitutu Urban Jarnik, ki ga je vodil duhovnik, šolnik in etnolog Pavle Zablatnik. Nužej Tolmajer je pritegnil številne uveljavljene razisko- valce in raziskovalke iz Slovenije, predvsem pa je nago- varjal tudi mlade raziskovalke in raziskovalce s Koroške za sodelovanje pri inštitutu. Avtorico pričujočega prispevka je kot študentko povabil, da je začela sodelovati pri novoustanovljenem inštitutu Urban Jarnik. Ko se je po študiju z Dunaja vrnila Uši Se- reinig, je tudi njo takoj nagovoril in vključil v delo. Milko Olip, ki je bila odgovorna za gledališče pri KKZ, je nago- voril, da je prevzela tajništvo inštituta – z vso močjo si je prizadeval, da je inštitut dobil trdne osnove. Pri inštitutu so sodelovali uveljavljeni strokovnjaki, bilo pa je tudi polno mladih, ki jih je Nužej Tolmajer podpi- ral pri pisanju diplomskih in magistrskih del, med njimi Polona Sketelj, Mojca Ramšak, Damjana Žbontar, Sandra Habjanič in Simona Zavratnik Zimic. Potrudil se je, da so bila diplomska in magistrska dela objavljena v posebni seriji. Damjana Žbontar in Sandra Habjanič sta svoji za- ključni deli o Radišah celo zagovarjali v Kulturnem domu na Radišah. Nužej Tolmajer je študentke in študente oseb- no spremljal na terenu in jim odpiral vrata do ljudi. Priza- deval pa si je tudi, da bi mlade Korošice in mladi Korošci ostali na Koroškem in tu ustvarjali. Ko je bil ustanovljen inštitut Urban Jarnik, se je Nužej Tol- majer za narodopisno delo moral tudi zagovarjati. Narodo- pisje je bilo označeno kot starinsko, slovensko narodopisje tudi kot etnocentrično. Nužej Tolmajer pa je narodopisje razumel povsem drugače, kot naročilo, da je treba k lju- dem, pri njih zapisovati, zapisovati in še enkrat zapisovati ter nato to objaviti in »vrniti ljudem to, kar so dali«. Na- Glasnik SED 62|1 2022 182 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia stala je nadvse produktivna publicistična dejavnost Kr- ščanske kulturne zveze in inštituta Urban Jarnik. Njena vrednost je toliko večja, ker večina pričevalk in pričeval- cev, ki so zaupali svoja pričevanja, ne živi več. Nastala so temeljna dela, ki jih je mogoče v prihodnosti dopolniti in nadgraditi. Nužej Tolmajer se začetkov narodopisnega dela pri KKZ spominja takole: Pri narodopisnem delu sem imel srečo, da sem spoznal univ. prof. dr. Petra Fistra in etnologinjo prof. Majdo Fi- ster. Profesor Fister je poznal našo koroško arhitekturo. Predlagal je, da bi na Koroško pripeljal ljubljanske štu- dente arhitekture in da bi raziskovali arhitekturno dedi- ščino. Iskal je tudi koroške študente arhitekture. Pridru- žil se je Toni Reichmann, takrat študent arhitekture, ki je raziskoval arhitekturo v Rožu. Pri Mohorjevi je leta 1989 izšla Fistrova knjiga Ta hiša je moja in vendar mo- ja ni, ki je še danes osnova za spoznavanje arhitekturne dediščine južne Koroške. Knjiga je izšla tudi v nemščini. Zbirali smo se pri dr. Pavletu Zablatniku, ki je prof. Fi- stra velikokrat spremljal v naših krajih. Občudoval sem delo profesorja Fistra. Pripravili smo tudi razstavo, ki je bila na ogled v naših krajih, v Sloveniji in na Primor- skem. Druga pomembna osebnost na področju etnologije je bi- la dr. Marija Makarovič, na katero sem postal pozoren, ko je v časopisu Nedeljski dnevnik v člankih Kmečka abeceda predstavljala kmečka orodja in je tudi pripravila razstavo. Nagovoril sem njo in urednika časopisa ter jo povabil v šolo v Šentpeter in v farno dvorano v Šmihel, da je predstavila razstavo o orodjih, ki so pri nas tudi že šla v pozabo. Povedala mi je, kako raziskuje v Sloveniji, predvsem na slovenskem Koroškem, in razmišljal sem o tem, zakaj ne bi podobne raziskave opravila pri nas na Koroškem. Odločili smo se za kraj Sele. S seboj je pripeljala čudovito sodelavko, prof. Bredo Vilhar Turk. Povedala je tudi, da raziskuje noše in dala predlog, da bi začela raziskovati nošo in oblačilno kulturo na Zilji. Objavili smo tri knjige in pripravili tri razstave o noši in oblačilni kulturi na Zilji, v Rožu in Podjuni, raziskava o noši na Zilji pa je izšla tudi v nemščini in je tako kot te- meljno delo o ziljski noši dostopna širokemu krogu ljudi. Marija Makarovič je pripeljala s seboj akademsko slikar- ko Jano Dolenc, ki je noše in obleke naslikala. Marija Makarovič je vedno pisno poročala, s kom se je srečala, kaj je doživela. Veliko sem se od nje naučil. V Tinjah je sodelovala na Dnevih starostnikov. Jože Kope- inig je dal pobudo, da bi starostniki pisali svoje življenj- ske zgodbe, in Marija Makarovič se je obrnila name, če bi to objavili. Tako se je rodila serija Tako smo živeli, v kateri je izšlo 12 knjig. Predlagala je, da bi nekatere osebe posneli s filmsko kamero. Z Ivanom Klaričem je nastalo 26 filmskih dokumentacij, ki so na voljo za štu- dijske namene. Življenjske zgodbe so nekateri pisali sa- mi, večino pa je zapisala Marija Makarovič in sodelavke. Pri tem se je Marija Makarovič soočala z doživljanjem travm koroških Slovencev. Prof. Vladimir Klemenčič je omenil, kakšen dragulj so ti zapisi. Danes jih koristijo dijakinje in dijaki predvsem pri pisanju predznanstvenih nalog o svojih krajih ali o življenju koroških Slovencev. Marija Makarovič je v posebnih knjigah predstavila Tomaža Holmarja, Lovra Kaslja, brata Srienc in Milko Hartman. Ne smemo pozabiti krajevnih monografij o V ogrčah ali Dobrli vasi, ki ju je uredila. Hvaležen sem ji, kako je znala nas vse navduševati za etnologijo. Bila je tudi prva znanstvena vodja inštituta Urban Jarnik. (Tol- majer 2022: 6–7) Narodopisna bera je izredno obsežna, saj publikacije po- krivajo vsa področja etnologije: krajevne monografije, ar- hitekturno dediščino in bivalno kulturo, noše in oblačilno kulturo, rokodelstvo, otroške igre, šege in navade, ljudske pesmi, pripovedi in pregovore, zdravilstvo in zdravstve- no kulturo in nagrobne napise. Zlasti pomembna je zbirka življenjepisov v seriji Tako smo živeli, v kateri je izšlo 12 knjig in bilo posnetih 26 filmov. Pomembne so krajevne monografije o Selah, V ogrčah in Dobrli vasi. Nužej Tolma- jer pa je bil tudi gonilna sila pri postavitvi etnološkega mu- zeja na Kostanjah, prvega muzeja koroških Slovencev. V zadnjem desetletju kot predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik podpira obsežne dejavnosti na področju do- kumentacije ledinskih in hišnih imen, zemljevidi s sloven- skimi ledinskimi in hišnimi imeni pa vzbujajo pozornost na deželni, državni, evropski in mednarodni ravni. S prizadevnostjo in spremstvom Nužeja Tolmajerja so iz- šle pomembne publikacije o osebnostih iz kulturnega ži- vljenja koroških Slovencev: o Tomažu Holmarju, Lovru Kaslju, o bratih Kristu in Mirku Sriencu, Milki Hartman, Mirku Kumru Črčeju, Pavletu Zablatniku, Vinku Poljancu, Metodu Turnšku, Valentinu Inzku star. in Jošku Tischler- ju. Inštitut Urban Jarnik pa je izdal publikacije o Urbanu Jarniku, Matiju Majarju Ziljskem in Josipu Šašlu. Nužej Tolmajer je pridobil pomembne zapuščine slovenskih kul- turnih ustvarjalcev in skrbi zato, da je gradivo z objavami dostopno. 8 Stiki s Slovenijo, zamejstvom, zdomstvom in Ziljo Nužej Tolmajer je v dolgih letih delovanja navezal in stkal iskrena prijateljstva v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. V svojih zahvalnih besedah našteva sodelovanja s slovenskimi ustanovami na Koroškem, z ustanovami v Sloveniji, v Ljubljani, Mariboru, na Ravnah na Koroškem in na Prevaljah, v Radovljici in Novi Gorici, v Kanalski dolini, Reziji, Benečiji, Gorici in Trstu ter v zdomstvu. Trudil se je za skupni slovenski kulturni prostor in za so- 8 Publikacije Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in Krščanske kulturne zveze so dostopne na spletnih straneh SNI Ur- ban Jarnik (https://www.ethno.at/publikacije/uebersicht/sl) in KKZ (http://www.kkz.at/publikacije). Glasnik SED 62|1 2022 183 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia delovanja po vsem zamejstvu, pri Slovencih v Italiji, na avstrijskem Štajerskem, v Porabju in na Hrvaškem ter za stike s Slovenci po svetu – v Južni in Severni Ameriki, v Evropi in Avstraliji (Tolmajer 2022: 7–10). Prav posebej pa mu je pri srcu naša Zilja, zato se je letos zelo razveselil obiska ministrice Helene Jaklitsch na Zilji. Hodil je na Ziljo in tja vodil raziskovalke in raziskovalce, ko slovenska pesem in beseda tam niso bili zaželeni. Na Ziljo je opozoril Lajka Milisavljeviča, Marijo Makarovič, Bredo Vilhar, Uši Sereinig in druge, da so beležili zilj- ske kulturne posebnosti in kulturno zgodovino Ziljanov, ziljske slovenske pesmi in ziljsko narečje. Vztrajal je, in danes se tega jezikovnega bogastva na Zilji zavedajo tudi nemško govoreči sodeželani. Zaključek Nužej Tolmajer je pri svojem delu doživljal tudi grenke trenutke, razočaranja s strani koroških nestrpnežev, pa tu- di znotraj narodne skupnosti. Ko smo se mladi vključevali v slovenske strukture in jih začeli sooblikovati in smo bili soočeni s tem, kako prepir hromi delovanje med nami, mi je vrstnik nekoč rekel: »Občudujem Nužeja. Koliko je on že grenkega doživel, pa je še zmožen, da gori kot prvi dan. Ne vem, če bom jaz tako dolgo zdržal« (Piko-Rustia 2022: 6). Zato je pomembna Tischlerjeva nagrada, ki postavlja na oder osebe, ki se trudijo za slovenski jezik in kulturo na Koroškem, z vsem srcem, z vsem prepričanjem, z vsem svojim življenjem, in tako zagotavljajo manjšini jezikovni in kulturni napredek. Če bi danes tukaj govoril Joško Tischler, bi rekel: »Nu- žej, ponosen sem nate. Hvala za vse.« Hvala za vse, to ti izrekamo tudi mi vsi skupaj na Koroškem – od Šmohorja na Zilji do Potoč v Podjuni, Slovenija, zamejstvo in zdom- stvo (Piko-Rustia 2022: 6). Dragoceni so ti njegovi spomini, ki sta jih z avtorico pri- čujočega prispevka nekajkrat zapisovala za razne prilo- žnosti. Ob podelitvi nagrade je bila zato dana tudi javna obljublja, da bo inštitut Urban Jarnik rad zapisal še več njegovih izkušenj in spominov – da bo ostalo zapisano in ne bo pozabljeno. Kot je odličen organizator in sposoben dokumentalist, je s svojo bogato življenjsko zgodbo tudi odličen pričevalec. Viri in literatura GAŠPERŠIČ, Egi: Lavdacija ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Celovec, Tischlerjeva dvorana, 29. 1. 2022. Spletna stran Na- rodnega sveta koroških Slovencev; https://www.nsks.at/aktual- no_aktuell/detail/sl/nuzhej-tolmaier-je-prejel-xliii.-tischlerjevo- -nagrado, 6. 4. 2022. INZKO, Valentin: O dr. Tischlerju in Tischlerjevi nagradi. Na- govor ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Celovec, Tischlerjeva dvorana, 29. 1. Spletna stran Narodnega sveta koroških Sloven- cev; https://www.nsks.at/aktualno_aktuell/detail/sl/nuzhej-tol- maier-je-prejel-xliii.-tischlerjevo-nagrado, 6. 4. 2022. PIKO-RUSTIA, Martina: Lavdacija ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Celovec, Tischlerjeva dvorana, 29. 1. 2022. Spletna stran Narodnega sveta koroških Slovencev; https://www.nsks. at/aktualno_aktuell/detail/sl/nuzhej-tolmaier-je-prejel-xliii.-ti- schlerjevo-nagrado, 6. 4. 2022. Spletni vir 1: Nužej Tolmajer: Zame je popolnoma jasno: Če ne bi bilo kulture, nas ne bi bilo več. Nedelja, 13. 01. 2022; https:// www.kath-kirche-kaernten.at/dioezese/detail/C2646/zame-je- -popolnoma-jasno-che-ne-bi-bilo-kulture-nas-ne-bi-bilo-vech, 22. 2. 2022. TOLMAJER, Nužej: Pozabimo naj ne, odpustimo pa. Večer – Sobotna priloga, 5. avgust 2017, 30. TOLMAJER, Nužej: Zahvala ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Celovec, Tischlerjeva dvorana, 29. 1. 2022. Spletna stran Na- rodnega sveta koroških Slovencev; https://www.nsks.at/aktual- no_aktuell/detail/sl/nuzhej-tolmaier-je-prejel-xliii.-tischlerjevo- -nagrado, 6. 4. 2022. V ARL, Breda: Lavdacija ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Celovec, Tischlerjeva dvorana, 29. 1. 2022. Spletna stran Na- rodnega sveta koroških Slovencev; https://www.nsks.at/aktual- no_aktuell/detail/sl/nuzhej-tolmaier-je-prejel-xliii.-tischlerjevo- -nagrado, 6. 4. 2022.