AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI
PESEM SLOVENSKE ROMANTIKE
PREPOROD - ČITALNICA
KONCERT VODI MAROLT FRANCE
1940
« CENA 2 DIN
POD POKROVITELJSTVOM N J. VEL. KRALJICE MARIJE
KONCERTNI SPORED
1. Volarič Hrabroslav:
2. Ipavec Gustav:
3. Jenko Davorin:
4. Nedved Anton: j. Sachs Alojzij:
6. Michl Josip:
7. Hajdrih Anton:
ODMOR
8. Ipavec Benjamin:
9. Jenko Davorin:
10. Mašek Kamilo:
11. Fr. S. Vilhar:
12. Gerbič Fran:
13. Michl Josip:
14. Hajdrih Anton:
Izgubljeni cvet Danici Na moru
Popotnikova pesem Vzdih
Sokratova smrt Jadransko morje
Zapuščena
Vabilo
Mlatiči
Guslam
Rožmarin
Atila in ribič
Hercegovska
1.	Izgubljeni cvet
Besede: Simon Gregorčič
Sinoči je pela ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko?
Sinoči cvetoča, rudeča ko kri, zakaj pa jej danes obrazek bledi?
Imela je vrtec, oj vrtec krasan, ko davi je vstala bil cvet je obran.
Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle!
Tja doli po polji pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno!
2.	Danici
Besede: M. Valjavec
Al’ na tujem tudi zvezda me poznaš, ker na mene doli kot doma migljaš? Zgodnja vzbujevalka, dne oznanjevalka, al’ me še poznaš?
Jaz poznam še dobro tebe, zvezdica, stara mati so te mi zaznamila.
Kadar prisvetila, sme iz sna vzbudila daleč tam doma.
-3. Na moril
Dunte vetri, dunte s gora i planina visokija.
Sred pučine sinjeg mora ladja moja zaman gnije. Bela jadra zaman stoje naperena kao krila, a mornari tužno broje dane što ih tuga svila. Dunte vetri, dunte, oj!
Dunte vetri mili dragi, da ja spasem ladju moju. Dunte vetri, mili, blagi! Dunte vetri, mili, dragi, da ja spasem ladju moju! Nečete li duvat, blagi, a vi krente burnost svoju i razbite ladju moju!
4. Popotnikova pesem
Besede: Janez Strel
Popotnik pridem čez goro, od doma vzel sem že slovo, in kamor se oko ozre, povsod se mi nov svet odpre.
Tud’ tukaj solnce gre okrog, dolino vidim, hrib in log, pa solnce naše bolj blišči in hrib naš lepše zeleni.
Tud’ tu cveto cvetičice, po njih šume čebelice, pa naših rož je lepši cvet, čebelic naših slajši med.
Skoz mesta hodim in vasi, povsod drugač' se govori.
Jaz tuje’ nikogar ne poznam in sred ljudi povsod sem sam.
Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš, kjer znanci moji še žive, prijat'lji moji v grobih spe?
Zdihujem, vprašam vedno: kje? Prijat’lji, k vam želi srce!
Peruti imeti si želim,
da k vam domov ko ptič zletim
5.	Vzdih
Besede: Oton Župančič
Rasti mi, rasti, travica, trava zelena ti — bolna je moja glavica, v srcu radosti ni.
Zemlja, oj, zemlja rodna ti — kakor od jablane cvet jaz sem od tebe ločil se, moral sem v tuji svet.
Težko živeti je, težko brez vernih tovarišev, težko trpeti je daleč od bratov, od starišev.
Kadar utrujen po cesti greš, nihče ne praša te, kam? sredi vrveče množice čutiš najbolj, kak si sam.
6.	Sok
Besede:
Po ječi plava tiha, pozna noč . . .
In Sokrat se vzbudi, in nemo zroč
pred sebe v temo modrijan posluša .. . Nič!... To so sanje, ki jih vidi duša.
»Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt!
In kmalu pride pome bleda smrt!
Zakaj sem tu? Tajil sem jim bogove, kazil mladino, širil uke nove ...
[•atova smrt.
Anton Aškerc
Kaj ni vse res?! Saj ni nikjer bogov In kakršen je kdo, tak bog njegov .
Le spavajte zdaj v miru mi, rojaki, Atenčani preljubi, poštenjaki!
Sodniki moji, zdaj ste brez skrbi. . Mladine filozof več ne kazi . . .
Krepost sem ljubil in učil resnico, zato so vrgli v to-le me temnico!
Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt...
Obsojen ko razbojnik sem na smrt.
Kdo prišel k meni je? Krvniki moji?« . . . »»Mi smo, mi smo! Učenci zvesti tvoji!««
»Ah, vi ste?! Pa že drugikrat nocoj!?«
»»Da, spet stojimo, mojster pred teboj...««
In mesec sveti v tesno, vlažno sobo z mrtvaško in bledikasto svetlobo ...
In nič ne reče Platon, le stoji pred Sokratom pa joče in ihti...
In Ksenofon stoji potrt in gleda v tla kakor kip pa stiska usta bleda ...
A Kriton pravi: »»Bliža se gorje, naš ljubi mojster! Poka mi srce!««
»In kaj je, Kriton, kaj je? Ali z Dela v Pirej že sveta ladja je prispela?
Dotekel torej je nocoj obrok?
Prijatelji, to vaš pomeni jok?«
»»Da, ladja je prispela«« ... zašepeče učenec Kriton . . . Kak mu glas trepeče! .
A brž se ojunači: »»Mojster moj!
Naš jok ti ne pomaga več nocoj!
Učitelj naš, o modrijan častiti, trenutka zdaj ne smemo zamuditi!
Ne čakaj, da te tukaj najde dan!
O, beži z nami! Konj je osedlan!
Pred vrati čaka, koplje že s kopiti... Naprej z menoj! Hej, čas je še uiti!
Pokaj bi čakal smrti, čist, nekriv?!
Uidi rajši ji čez mejo živ!«« ...
»Tako, moj Kriton?! Želel bi ti mari, da kriv bi v smrt šel tvoj učitelj stari?!
Ne, ne, prijatelji! Jaz ne bežim nikamor! Smrti jaz se ne bojim!
O	hvala vam, učenci, za sočutje, ki kažete mi vi ga to trenutje!
Zdravstvujte mi!... Ne plakajte tako! Ah, težko tudi meni je slovo!...
Zdravstvujte! Ljubite krepost, resnico, četudi vas kaznujejo s temnico!
Prispel je torej z Dela sveti brod.. .
In pohujšljivec mora v smrt odtod ...
Zdravstvujte! Dan se svita za gorami... Moj duh, učenci, bode vedno z vami. . .
Prijatelji predragi, vi moj up!«
In Sokrat v pričo njih izpije strup.
7.	Jadransko morje
Besede: Simon Jenko
Buči, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, ko po tebi hrastov brod vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bela naših dedov so cvetela, ko so jadra njih vojske, so nosila njih ime.
Molči, morje! Kam si djalo, al’ si ladje pokopalo, jih razbilo ob peči, da jih videti več ni?
Ni jih morje potopilo, ni jih ob peči razbilo; da jih videti- ni več, tega kriv je tuji meč.
8.	Zapuščena
Besede: France Prešeren
Je za druzega dekleta zdaj ljubezen tvoja vneta; jezik ji lažniv obeta, jo peljati pred oltar;
Bog te obvar!
Da prisegel, si obljubil, da boš mene samo ljubil, da ne boš ti druge snubil, ni ti v mislih več nikdar, Bog te obvar!
Da srce, ki je gorelo le za te, življenje celo nikdar več ne bo veselo, kaj je tebi tega mar;
Bog te obvar!
Bog obvar te zdaj in vedno, Bog obvar te z ljubco čedno, Bog men’ uro daj posledno pred, ko gresta pred oltar, Bog te obvar!
9.	Vabilo
Besede: Simon. Jetiko
Ljubica, pojd’ z menoj, lepa je noč nocoj.
Bova svatvala, ljubica pojd' z menoj.
Luna naj bode mi priča molčeča.
K plesu naj gode mi voda šumeča.
Zvezde pa zlate pridejo v svate.
Ljubica pojd' z menoj, nič se nikar ne boj.
Pojdi, le pojd' z menoj, nič se nikar ne boj:
Lepa je noč nocoj, bova svatvala.
Oh, pojd’ z menoj, nič se ne boj!
10.	Mlatiči
Besede: Blaž Potočnik
Le zasučimo butice	Pokaj cepec in razbijaj,
in začnimo v vrsti bit, da vse zrnje odleti, vse, kar so nažele žnjice, hitro, urno se mi zvijaj, mora nam pod cepce prit', to me srčno veseli.
Pika poka, pika poka . . . Pika pok, pika pok . ..
Kdor le pika in pa stoka, služil si bo komaj krop; prav mlatič tako naj poka, da od poda skače snop.
Pika, pok, pika pok . . .
Besede: .Jovan Sundečič
Gusle slatke, gusle mile, gusle pune čarne sile, nami ste od Boga dar! Posred muka, posred bieda, rvrda ropstva, ostra leda, vaš nas vazda grija žar.
Našim ranam i bolovim, našim negvam i okovim odoljen nam bjeste vi; i sporišta sporna bilja s vami vazda do obilja, nalazismo sebi mi!
Hajte, gusle, kriepite nas, hajte, zlatne, budite nas, dok nas mine mrtvi san! Hajte, drage gusle naše, dok uz zvučne strune vaše nam ne svane Spasov dan!
Kriepite nas, budite nas, dižite nas, mičite nas!
Svete gusle, svet vaš poj! Nove snage, nove sile nek uliva nam u žile
i	sokoli nas na boj!
Za narodnost, za slobodu, za izbavu svome radu, kad ga biesan tlači vrag: Gusle naše, gusle mile, gusle pune čarne sile, spasujte nam ime, prag!
12. Rožmarin
Besede: Rudolf Maister (V oj ari ov)
Cvete dekletu rožmarin, oj, rožmarin zelen.
Ne našel bi v deželah treh fant goršega noben.
Oj, cveti, cveti, rožmarin in dehti skozi vas.
Pod okno pride fantič zal: »Zdaj moram v boj krvav. Daj rožmarina lepega še šopek mi v pozdrav.
Ko puške bodo pokale, nate mi bo spomin.«
In dekle v oknu skloni se, vršič utrga mlad, pa solzna vsa ga fantiču pripne za gumbič zlat.
»Na rožmarinček, fantič moj, ker ljubim te srčno.«
Pa slanca mrzla pala je na širno, širno plan in v jutru bil je rožmarin na oknu ves požgan.
Oj, plakaj, plakaj, dekle ti! Oj, z Bogom rožmarin!
Ko bil je rožmarin požgan, zadele krogle tri v srce so fanta in vršič mu pal je v srčno [črno]* kri. Oj, sijaj, zlato solnce ti, na mrtvi rožmarin!
Besede: Anton Aškerc
Razsut je in požgan Oglej.
Kralj Atila drevi naprej ko burja ob obali.
Mori, podira, pali...
»Naj vidi tudi tod zdaj svet ob Adriji za mano sled!
Vse v moji je oblasti odslej, vse v moji lasti!
A kar se mi postavi v bran, pogine naj še tisti dan!
Porušite, požgite, po poti vse pobijte!«
In dalje, dalje ko vihar divja ob morju hunski car.
Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo.
Pred njim je strah, drget, trepet, za njim je opustošen svet in mesta v razvalinah, gradovi v podrtinah . . .
Prijaha Atila nekoč
pred portič ribiški pod noč.
Sedi na iskrem vranu, pa gleda po pristanu.
Na nebu mesec plameni in morje pljuska in šumi . . .
Star ribič sak izpira pa v Huna se ozira . . .
»He, starec, ali te ni strah pred mano? Ne trepečeš plah? Veš, kdo sem? Gospodar tvoj, kralj Atila, vladar tvoj!
Če mignem, tudi tvoj pristan izgine brž pod morsko plan, in ti se zgrudiš v krvi — ne zadnji, niti prvi!«
»»Kaj, ti si Atila?!. .. To znaš? Z uničevanjem se bahaš?!
Potem jaz več umejem!
Zato se ti le smejem!
Kdor le podira, ne bojim se ga, še manje ga častim!
Le kdor ustvarja, zida, junak je tak kaj prida!««
»Imej svoj čoln in svoj pristan! Imej življenje, modrijan edini, ki na hoji ga bojni slišim svoji!«
In dalje, dalje hunski car divja po svetu ko vihar. Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo.
14. Hercegovska
Besede: France
Orli rojeni na skali studeni, nam brez svobode življenja več ni; mi se ne umaknemo sili nobeni; bratje na vrage, svoboda zasij!
Naše deve so jokale,
Boga klicale v pomoč, naše majke so plakale, zdihovale v temno noč.
Cegnar
Oj ti zemlja, ti sirota, polna jada, polna srag, lastni deci nimaš kota, zapuščen je doma prag.
Dan je napočil krvave osvete, polna je kupa, vzkipela je črt; orli grmimo na vrage preklete: Bratje, nesimo jim pravdo in smrt!