O ZGODOVINI LENDAVE
str. 2
ZAKLJUČEK TEČAJEV SLOVENSKEGA JEZIKA
str. 4
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 8. maja 1997 ❖ Leto VII, št. 9
Slovenski predsednik obiskal Madžarsko
MILAN KUČAN IN ARPAd GONCZ SPREJELA
POKROVITELJSTVO
Dvodnevni obisk slovenskega predsednika Milana Kučana na Madžarskem je še utrdil prijateljske in dobrososedske vezi med sosednjima državama in njunima predsednikoma. Arpad Goncz in, Milan Kučan sta to potrdila tudi z medsebojno podelitvijo najvišjih državnih odlikovanj, Zlatim-, častnim -znakom Republike Slovenije in Velikim križem Republike Madžarske.
Milan Kučan se je v Budimpešti sešel z vsemi vodilnimi madžarskimi politiki, saj se je pogovarjal tudi s premieram Gyulo Hornom, predsednikdm parlamenta Zoltanom Galom, županom Budimpešte Gaborjem* Demszkyjem, ki mu je izročil tudi ključe madžarskega glavnega mesta, drugi dan obiska pa sta ga v Szekesfehervaru sprejela župan mesta Istvan Nagy in predsednik župa-nijslte skupščine Gabor Szabo. Milan Kučan je v Budimpešti sprejel tudi delegacijo porabskih Slovencev, na delovnem zajtrku pa se je pogovarjal tudi z madžarskimi pisatelji, prevajalci in slavisti. V pogovorih so prevladovale že znaiie teme. Vemo, da si tako Slovenija kot Madžarska prizadevata za vstop v Evropsko unijo in Nato. Članstvo v omenjenih organizacijah je v interesu obeh držav in ena drugo v teh prizadevanjih tudi podpirata. Govora je bilo tudi o regionalnem evropskem povezovanju, tako o Cefti, tristranskem sodelovanju med Italijo, Slovenijo in Madžarsko ter novi trilaterali na osi Dunaj - Ljubljana - Budimpešta. Eden od prvih projektov novega bilateralnega sodelovanja naj bi bilo usklajevanje z zakonodajo Evropske unije, kjer bi Avstrija lahko prenesla svoje
izkušnje Sloveniji in Madžarski.
Pomemben del dvostranskih stikov so prometne povezave. Vse dejavnosti, ki jih predvideva sporazum o neposredni železniški povezam med državama, potekajo v skladu z dogovorom in tako naj bi že konec leta začeli z gradnjo 45 kilometrov dolgega odseka, ki bo zagotovil neposredno železniško povezavo med r Slovenijo in
Madžarsko. Na področju avtocestne povezave pa ostaja nerešeno vprašanje, kje bo cesta prečkala mejo, saj se slovenska stran zavzema za prehod pri Genterovcih, madžarska pa pri Pincah. Spregovorili so tudi o telekomunikacijah in Luki Koper. Strokovnjaki z obeh strani meje naj bi tako poskrbeli, da bodo imeli predstavniki obeh manjšin, tako po-rabski Slovenci kot Mad-
žari v Sloveniji, možnost sprejema obeh televizijskih programov, slovenske oziroma madžarske radiotelevizije. Slovenska stran je madžarski ponudila tudi podpis državnega sporazuma o uporabi Luke Koper. Milan Kučan se je v hotelu Forum, v katerem je bivala slovenska delegacija, pol ure pogovarjal tudi z delegacijo porabskih Slovencev. Predsednik Zveze Slovencev na Madžars-
kem Jože Himok ga je seznanil s prizadevanji za ustanovitev porabskega radia in s tem, da Madžarska še vedno ni zagotovila potrebnih sredstev, medtem ko je Slovenija za projekt že prispevala 30 milijonov tolarjev. S tem denarjem so Bili kupljeni prostori, v katerih naj bi v Monoštru zaživel slovenski kultumo-informacijski center, radio pa naj bi bil njegov osrednji del. Po-rabski Slovenci so predsednika obeh držav prosili za pokroviteljstvo in Milan Kučan jim je povedal, da je tudi Arpad Goncz sprejel ponudbo. Martin Ropoš in vodstvo Državne slovenske manjšinske samouprave pa je slovenskega predsednika seznanilo z nakupom novih prostorov v Budimpešti. Ob besedovanju o mejnih prehodih pa so porabski Slovenci izrazili obžalovanje, da sta državi
eozabili na mejni prehod 'epinci-Verica, saj pozitivne izkušnje oziroma odprta meja med Martinjem In Gornjim Senikom dokazujejo, kako pomemb- na je neposredna vez manjšine z matico.
Novi podpredsednik slovenskega parlamenta in nekdanji soboški župan Andrej Gerenčer je sogovornikom obljubil vso pomoč pri njihovih prizadevanjih, predsednik Društva slovenskih pisateljev Evald Flisar pa je napovedal, da bo društvo v sodelovanju s slovenskimi založniki Slovencem na Madžarskem poslalo večjo pošiljko knjig. Slovensko-madzarški stiki na najvišji ravni se bodo nadaljevali že 20. maja ko se bodo v Budimpešti sešli predsedniki vlad Italije, Slovenije in Madžarske.
Silva Edry
2
Pogovor z Laszlom Gonczem
O ZGODOVINI LENDAVE
Pred kratkim je v Lendavi izšla knjiga z naslovom “Fejezetek Lendva torte-netebol 1920-ig” (Poglavja iz zgodovine Lendave do 1920)1 Avtor knjige, naš sogovornik, je ravnatelj Zavoda za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi, Laszlo Goncz. Gospod Goncz, kako je nastala vaša knjiga?
“Pred dvema letoma sva z Albertom Halaszom izdala manjšo publikacijo, predvsem za turistične namene. Kolega Halasz je predstavil umetnostno zgodovino, jaz pa zgodovino Lendave, vendar za najširše občinstvo. In sicer V treh jezikih: v slovenščini, madžarščini in nemščini. Takrat sem dobil vtis , da je velika vrzel glede predstavitve krajevne zgodovine Lendave. Porodila sejta pobuda, da bi bilo potrebno tudi današnjemu človeku na najbolj razumljiv način predstaviti zgodovinski položaj naše pokrajine. Neka publikacija o ’ Lendavi je nastala že v prejšnjem stoletju. Neka druga med drugo svetovno vojno in pa tretja,, bolj priložnostna publikacija, na koncu 70. let. Vendar so bile vse te knjige oziroma publikacije po svoje pač pomanjkljive. Predvsem iz političnih razlogov. Ideološko so bile precej obarvane.”
Mislite, da so v današnjem zgodovinopisju povsem odpravljeni ideološki in politični vzgibi?
“Seveda ima tudi moja knjiga pomanjkljivosti, da ne bo nesporazuma. Vendar sem jaz poskusil ideološke motive kolikor toliko izolirati, se posvetiti tematiki strokovno. V knjigi se nisem poglabljal v eno obdobje bolj kot v drugo, ampak sem poskusil predstaviti literaturo in hipoteze, stališča, ki so bila že razkrita, publicirana, predstavljena. Trudil sem se, da bi temo interpretiral v jeziku, ki današnjemu človeku na razumljiv način pove tisto, kar ga zanima.”
Zakaj niste izdali knjige v dveh jezikih, kakor je to dandanes precej razširjena praksa na narodnostnem področju?
“Želel sem, da bi knjigo
m
Laszlo Goncz
izdali dvojezično, vendar krajevni organi niso imeli denarja za ta namen v lanskem letu. Mi pa, na žalsot, tudi ne. Sredstva, ki prihajajo iz državnega proračuna, so pa izrecno namenjena za publiciranje v madžarskem jeziku. Slovenski del knjige bi torej morali pokriti iz drugih virov, vendar pa, na žalost kot rečeno, teh lani nismo imeli na voljo. Upam, da se bo dalo nadoknaditi, če bo potreba po tem. ”
Katera zgodovinska obdobja so predmet vaše analize?
“Knjiga zajema časovni razpon od začetka naselitve v okolici Lendave pa do razpada avstroogrske monarhije, torej do trianonske mirovne pogodbe. Ko je pač to območje bilo priključeno k novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma k poznejši Jugoslaviji. Sem menil, da tu moram končati, predvsem zato, ker se je takrat marsikaj spremenilo v državno-pravnem in tudi v siceršnjem pomenu in ker se ukvarjamo predvsem z manjšinsko zgodovino. Poskusil sem temeljito obdelati poglavja do meščanskega
obdobja, torej Rakoczijeve vstaje. Za to obdobje obstaja dokaj solidna literatura, tudi gradivo je dokaj solidno pripravljeno. Medtem ko je zadnjih sto-petdeset let bolj površno obdelanih. Najbrž zato, ker pomeni tisto obdobje enostavno čas hitrega razvoja. Pozneje pa obdobje dualizma, ko je nastalo ogromno, predvsem gospodarskih in infra-strukturalnih projektov in objektov. To področje bo treba še temeljiteje obdelati. Dosedanja raziskovanja so, na žalost, to smer v glavnem prezrla. Verjetno se bo treba še tudi s tistim obdobjem bolj poglobljeno ukvarjati. Jaz sem v svojem delu le naštel najvažnejše mo-j mente, tako da tisti, ki se za to zanima, lahko nadaljuje delo.JB Imate kakšne načrte glede obdobja po trianonski pogodbmS
“O tem novejšem obdobju bom verjetno sestavil kakšno drugo publikacijo. Ta bo mogoče napisana takrat, ko bom končal tudi svojo disertacijsko nalogo. Čez kakšno leto ali leto pa pol.”
Besedilo in slika: Fr. M.
Predsednik slovenskega parlamenta dr. Janez Podobnik v Budimpešti
SLOVENIJA: LAHKO BI ORGANIZIRALI PARLAMENTARNE DNEVE
Predsednik državnega zbora Republike Slovenije dr. Janez Podobnik je zastopal Slovenijo na konferenci “Vloga vzhodnih in srednjeevropskih držav”, ki je bila v Budimpešti. Na konferenci je sodelovalo šest držav, od katerih je Avstrija že članica Evropske unije, medtem ko si ostalih pet držav prizadeva za vključitev v unijo.
Predsednik madžarskega parlamenta Zoltan Gal je v svoji uvodni razpravi ponudil v presojo dve možnosti, in sicer, da države, ki se želijo vključiti v Evropsko unijo, druga drugi pomagajo ali pa med sabo tekmujejo, katera bo uspešnejša. Visoki predstavniki Češke, Slovaške, Poljske in Slovenije so ocenili, da je bolje, če si skupaj prizadevajo za vključitev v Evropsko unijo, pri čemer so lahko različne oblike tega sodelovanja. Mišljene so bile tudi dvo-in tristranske povezave in dogovarjanja med državami, še posebej med sosedami. Največ pozornosti posvečajo zdaj v teh državah prilagajanju zakonodaje evropskim merilom. Tako na tem področju kakor tudi na ostalih poudarjajo velik pomen sodelovanja strokovnjakov. Predsednik madžarskega parlamenta je dejal, da se njihovi strokovnjaki že aktivno vključujejo v priprave, podobno pa naj bi bilo tudi v drugih državah. Zoltan Gal je tudi ocenil, da imajo zelo važno vlogo v pripravah na članstvo v Evropski uniji tudi nacionalni parlamenti, medtem ko je predsednik slovenskega državnega zbora dr. Janez Podobnik poudaril potrebo po tesnejšem in navzkrižnem povezovanju med parlamenti razvitih in manj razvitih evropskih držav: “Lahko bi poskušali zastaviti parlamentarne dneve v povezavi dveh ali treh evropskih držav v sodelovanju z evropskim parlamentom, ki bi poleg parlamentarcev vključevali tudi sodelovanje novinarjev in določenih predstavnikov skupin in civilne družbe, ki predstavljajo različne interese in poglede.” Predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik je imel tudi pogovore s predsedniki in predstavniki drugih parlamentov, posebej pa se je pogovarjal tudi s predsednikom madžarskega parlamenta Zoltanom Galom.
eR
RAZMEJIMO SE V ŠTIRINAJSTI) REČAJ
Državna knjižnica za tujo literaturo je letos drugič organizirala v Budimpešti literarno srečanje manjšinskim pesnikom pa pisate-lom. Paralelno s tejm je bila razstava, gde so notpokazali dela tej av-torov.
Znano je, da na Vo-grskom žive 13 manjšin. Med tejmi smo mi Slovenci tii. Etak že lani, depa letos smo tu dobili vabilo na tau srečanje. Na prireditvi se umetniki predstavijo z ednim svojim delom, ka so od sled-njoga srečanja mau kak nauvo delo na-prajli.
Lani je na tau prireditev od nas bio pozvani profesor Karel Krajcar, ki - kak dobro znamo - ima bogato zbirko porabski pravljic pa Irena Barber, ki piše novele pa zgodbice. Letos sta znovič obadva pozvaniva bila, na srečanje je pa šla samo Irena Barber v Budimpešto.
Tau srečanje je zdaj kratkejšo bilau kak lani, nikše predavanje so nej meli, sarno so se umetniki predstavili s svojimi delami. Geslo, ka so ga tauj prireditvi dali - Razmejmo se v štirinajstij rečaj - se je te den lepau pokazalo. Prireditev je odpro
predstavnik Urada za narodne in etnične manjšine. Na prireditvi se je Irena Barber z ed-no nauvo novelo not-pokazala, ka ji je naslov: “Dušna vest”. Od vsakšoga avtora je eden igralec (szinesz) v madžarskom geziki notpokazo eno delo, po tistom je vsakši sam v svojom geziki na kratki goršto. Pisatele pa pesnike je pa glavni organizator predstavo publiki. Edna velka dvorana je puna bila z ludami, steri so najgeri bili na te avtore, na njino delo. Srečanje de se kleta pa organiziralo.
Porabje, 8. maja 1997
3
Štenjé
165 LEJT KISNEJ
Primož Trubar, Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič i Tomaž Hren so od 1550-oga do 1615-oga leta v Ljubljani oprvin vödali knige v slovenskom geziki. Tistoga ipa so Slovenci na Vogrskom eške nej meli knige v slovenskom geziki. V našoj krajini so na našoj rejči začnili knige vödavati najoprvim tö domanji popevge i škonicke lü-terenske vöre.
Prvi pisateu Franc Temlin je z vogrskoga na slovensko dojobmo “Gvőrski katekizerrí” 1715-oga leta - 165 lejt po knigaj Pri-moža Trubara. Za deset lejt so vödali Abecedarium Szlouenszko, za drobno deco...
Drügi evángeliČanski pisati Mihael Sever je napiso Red zveličanstva, štero je bilau štampano na Nemš-kom 1747-oga leta.
Naš najvekši evangeliča-nski pisateu je büu Števan Küzmič, šteri je 1771-oga leta dojobmo “Nouvi zakon ali Testa-mentomMJmU Prvi naš katoličanski pisateu pa je biu Mikloš Küzmič, ki je 1780-oga leta vodau “Svete evan-geliome”. 1783-oga leta pa “Knigo molitveno, staro slovensko”, štero eške gnesnaden nücate. V te molitveni knigaj so dojs-pisane dvejstau-tristau lejt stare pesmi tö (na priliko: Poszlan je Angel Gábriel). Franc Temlin je 1715-oga leta v Predgo-
vori k Gvőrszkomi ka-tekizmusi tak piso:
"... velika je sükešina, štimau sem, kai bi ne bilo brezi vsega haska, ako bi sé katekizmus nemški na naš slovenski jezik obemo; štero Skerb sem jas na sebe gori vzeu, ino sem katekizmus... s tákšov páskov, z kákšov sem naibole mogau, na čisti slovenski jezik preložo. Steroga Zdaj Tebi Priá-teu v Kristuši offerüjem i tou vörjem kai ako eto moje, delo pri Tebi priétno boude, ino ako Ti Verno žnjim živeu boudeš, zadostnim tá-lom Tebé na právo Kri-stuševo poznánje pripela, ino na vse ker-ščanskoga žitka regule navči. Vzemi zato ov moi mali dar za veliko ino za dobra, živi žnjim Bougi na Diko ino na Hválo, bližnjemi Tvojem! na hasek, sam sebi pak na Düšno zve-ličanje. Tou ti želej i kivánüje zčistoga ser-cá, šteroga Imé gori máš naznanjeno.”
(gnes bi pisali. tak: “,r preveč je potrejbno, sam brodo, ka nej bi bilau brezi aska, če bi sé nemški katekizmuš na naš slovenski\ gezik dojobrno; štero skrb sam ge na sé uzöu, i sé katekizmuš... s takšo pasko, s kakšo sé najbole mogo, na čisti slovenski gezik dojobrno. Steroga Zdaj tebi, prijateu v Kristoši aldüjem i tau •Vörjem, ka če de sé eto moje delo tebi Vidlo, i ako boš ti ž njim vörno živo, z dostim talom tebé na pravo Kristúšovo pozna-njé pripela, i na vse krščanskoga žitka regule navči. Vzemi zato ov moj mali dar za veuko i za dobro, živi ž njim Baugi na diko i 'na (h)valo, bližnjemi tvojemi na asek, sam sebi pa na .düšno zveličanje. Tali ti želej s čistoga srca, šteroga ime gori maš naznanjprio”) , Marija Kozar
NEKAJ SVETLIH POMLADNIH MISLI
Zate in zame. Za vsakega od nas... Za modro nebo in lastovke, ki se vračajo vsako pomlad. Za rumene, rdeče, bele grede tulipanov in prijazen nasmeh neznanca... Danes je bil svetel dan. V razredu sem bila sama z najbolj nemogočim učencem -drugi so manjkali - in igraje sva prevedla trideset besed; rekel je celp, da se jih bo naučil...
Hm, nemogoči učenci. Nemogoči učitelji. Mi, drugi, pa pravični in dobri... Ko'f# tako v mislih sprehajam po svojem po-rabskem vsakdanu, ko v pomladnem prebujenju začutim toplo reko pozitivne energije, ki mi jo nosijo dobri angeli, se zamislim... Veliki pesnik in mislec Goethe je zapisal: “Ljudje, ki jih srečujemo, so najboljše zrcalo, v katerem spoznamo sami sebe.” Mar ima vse to kaj z mano?? Oh, Valerija, še preveč!
Vse je zrcalo... Če o nekom govorimo slabo, tudi o sebi nimamo najboljšega mnenja... Oh, včeraj sem govorila o nekom prav grozno; ta oseba me je preprosto spravila ob živce! Kaj sem videla v zrcalu? Podobo, ki za vsako ceno, čeprav izpade
karikatura, hoče ugajati... Ko sem to neljubo sceno analizirala, se mi je oseba enostavno zasmilila; mogoče je hotela iskreno ugajati... Vsak od nas hoče kdaj to. Toda tako ugajaštvo pripelje v svoje nasprotje... Vsekakor pa ni iskrena in odobravanja vredna gesta. Ko tako ugotovitev sprejmemo, smo pripravljeni na odpuščanje. Sebi in tistemu, ki je določeno motnjo v nas povzročil. Jeza, bes, obsojanje in drugi negativni občutki ne nastanejo zunaj nas, ampak v nas samih. Zunaj nas so ld provokatorji teh občutkov. Razloge za take občutke moramo najti v sebi... Vem, da je težko, a, preprosto, ne gre drugače!
Vsi radi in pogosto igramo vloge žrtev. Nočemo namreč biti sami odgovorni. Kolona je kriva, da smo pozno prišli, prijatelj nas je zvabil v gostilno in smo se napili, partner nam je pokvaril konec tedna. Nenehno se počutimo žrtve vremena, okoliščin, planetov, vzgoje, delodajalca... Posebej verni ljudje vidijo v žrtvovanju smisel svojega uresničenja, “Nisem kriv, tako mora biti,^ponavljajo.
Žal, temu nasprotujejo vsi učitelji modrosti. Dalajlama pravi: “Obrat k boljšemu je možem le, če se vsak počuti odgovornega za to, kar počne, in za tisto, kar se mu zgodi.”
V kar verjamemo, se bo uresničilo!
“Kaj bo iz mene?” je učenec nekoč vprašal arabskega modreca Abdesa Salama. “Vse, v kar verjameš, se bo zgodilo.” Učenec si je kasneje dovolil toliko, da so ga obsodili na smrtno kazen. Ko je šel modrec mimo, mu je obsojeni zaklical, da je bil njegov nasvet napačen. “Mislil sem, da bom postal kalif, pa nisem.” “Si resnično verjel v to?” Ne, je moral priznati obtoženi, želel si je, a v sebi mislil, da to ni mogoče. “Toda nisem mislil, da bom tako končal.” In Salam je odgovoril... “Seveda si, le da tega nisi opazil.” ... Prav tu je problem - ne uresniči se tisto, kar si želimo, temveč tisto, v kar verjamemo! S to dogmo so lahko povezane usode posameznikov, družin, narodov...
Ko želimo kaj spremeniti, moramo začeti pri nas samih...
Kako začeti? Mogoče s pogledom v modro, jasno nebo, z nasmehom neznancu ali z' zahvalo prodajalki, ki nam je pomagala kupljene stvari spraviti v košaro... Svet ja lep. Življenje je sreča. Ljubezen je milost... Večkrat si ponovimo te pozitivne misli in čez čas - verjemite mi - začnemo verjeti vanje... Izmislite si še kaj lepega in z nasmehom ter radostjo v srcu verjemite. Pomlad bo še svetlejša! Tudi jaz bom jutri odšla med brsteče trte dihat pomlad. S pogledom bom objemala gredice dehtečih tulipanov in narcis, pobožala bom njihove mehke cvetove in hvalila Boga, da mi je dal dar življenja... Potem se mi bo pridružil še Nekdo in pomlad bo dišala v vsej svoji lepoti... Življenje je ena sama pisana in dišeča sreča!!
VALERIJA
ZUPANOVA MICKA V PREKMURJI!
Po nastopanji gledališke držine “Nindrik-indrik” po Porabju so Prišli v preteklih dneh gostovat tudi v Prekmurje. Med drugimi kraji so bili tüdi 6. aprila v Šalamence. Malo sam bila v skrbeh, ali bode kaj lüdi, a je ta friško minila, gda san zagledala preci obiskovalcev v dvorani. Z navdušenjem so spre-mljali predstavo in na konci pokazali zadovoljne in navdušene obraze, saj so vidli “Žüpanovo Micko” in v njej vloge igralcev, šteri so jo odšpilali tak, da bi sé tö vse vküper godilo v istini. S svojim nastopom, sé mi vidi, ka so med našimi lüdmi obudili tisto volo, štera je bila pred leti tüdi pri nas navzoča. Mi smo tüdi vsigdar, vsaj ednok na leto, odšpilali kakšo igro ali pa skeče. Igralcem iz Porabja smo hvaležni, ka so nas gor obiskali, želo lepo svojo Žüpanovo Micko odšpilali. Njim želemo ešče naprej, ka bi s svojim nastopanjem lüdi vküper združevali, kak v Porabji, tak tüdi tam, kama pridejo gostovat.
___________ Marta Severy
Porabje, 8. maja 1997
4
Prvi maj
Tudi v Sloveniji smo praznovali prvi maj. Na predvečer praznika so po vsej Sloveniji postavili mlaje in prižgali kresove. Slovesno je bilo tudi na sam praznik dela. V večini krajev so odprli nove objekte in dan počastili s kulturnimi slovesnostmi. Največ prireditev je pripravila Zveza svobodnih sindikatov.
Darilo za praznik dela Od prvega maja več kot 800.000 slovenskih gospodinjstev plačuje električno energijo po višjih cenah. Podražili so jo za 9,8 odstotka. Za kilovatno uro dnevnega električnega toka je potrebno odšteti 14,8 tolarjev. Vlada je za 9,42 odstotka povišala tudi izhodiščne cene mleka in drobnoprodajne cene konzumnega pasteriziranega mleka.
Slovenski premier obiskal Španijo
Predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek se je mudil na obisku v Španiji. Srečni še je s tamkajšnjim premierom Aznarjem in španskim kraljem Carlosom. Španski sogovorniki so izrazili podporo Sloveniji in njenemu vključevanju v Evropsko unijo in v zvezo NATO. Drnovšek se je v Madridu sestal še s predsednikom parlamentarne skupščine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi Rupere-zom.
Zbudi se
Slovenija je na tekmovanje za evrovizijsko popevko 1997 poslala pevko Tanjo Ribič. Na odru dublinskega zapuščenega skladišča, ki so ga spremenili v prizorišče Euro-songa in ga poimenovali The Point je zapela pesem Zbudi se. Avtor besedila je Zoran Predin, glasbe pa Saša Lošič.Pesem se je uvrstila na deseto mesto.
ZAKLJUČEK TEČAJEV SLOVENSKEGA JEZIKA
Na pobudo Zveze Slovencev in nekaterih posameznikov smo že v lanskem šolskem letu (od novembra do aprila 1995/96) poskusno organizirali in izvajali 2 tečaja slovenskega jezika, začetnega in nadaljevalnega. V začetni tečaj so se vključili odrasli slušatelji brez predznanja slovenskega jezika, pretežno Madžari, ki slovenščino delno potrebujejo pri svojem delu; nadaljevalna skupina pa je bila zelo heterogena, v njej so bili tečajniki, ki obvladajo samo narečje, pa vse do tistih, ki imajo diplome iz slovenskega jezika. Delo v taki skupini je moralo biti zelo diferencirano, prav tako so se razlikovali interesi tečajnikov.
Zato smo v letošnjem šolskem letu (spet od novembra do aprila) zastavili nov koncept tečajev: 1. začetni tečaj, izvajal ga je g. Ladislav Domjan, in so ga obiskovali tečajniki brez predznanja slovenščine; 2. prvi nadaljevalni - nadaljevanje lanskega začetnega tečaja, izvajala ga je ga. Marijana Sukič, prav tako drugi nadaljevalni tečaj, ki so ga obiskovali tečajniki Slovenci z znanjem narečja (3.); 4. spopolnjevalni tečaj slovenskega jezika, ki je potekal v Monoštru in na Gornjem Seniku, obiskovali so ga pretežno učitelji slovenskega jezika, izvajala pa sem ga avtorica tega zapisa.
Vse tečaje je obiskovalo približno 40 odraslih slušateljev, različnih poklicev in nazorov, 2-3 šolske ure tedensko, z enim samim ciljem, na novo pridobiti znanje slovenskega jezika ali že osvojeno spopolniti. Delali smo pridno, vestno in zbrano, po sodobni slovenski literaturi za pouk slovenščine kot tujega jezika in menim, da smo bili uspešni. Če želimo, da
bo slovenski jezik sčasoma postal vsaj delno v Porabju jezik javnega sporazumevanja, če želimo, da bo dobil status “uporabnega” jezika, se moramo truditi za večje osveščanje prebivalstva, tako manjšinskega kot večine. Upam, da bo tudi v prihodnje zanimanje za učenje slovenskega jezika na tečajih tako veliko kot letos.
In še nekaj besed o mojih dveh spopolnjevalnih skupinah (ker ju pač najbolj poznam): dobivali smo se vsak torek, popoldne na Gornjem Seniku, zvečer pa v Monoštru. Seniško skupino so obiskovale vse učiteljice, ki poučujejo slovenski jezik, pa tudi gospa ravnateljica in vzgojitejica, prav tako so v monoštrski bili predvsem učitelji. Ukvarjali smo se z različnimi jezikovnimi problemi, od pravopisnih in pravoreč-nih, do oblikoslovnih, besedoslovnih in besedotvornih ter skozi neštete praktične naloge prišli do poskusov kreativnega pisanja. Sproti pa smo reševali tudi čisto prozaične šolske jezikovne probleme. Nastalo je velko zanimivih zapisov, odkrivali smo literarno navdihnjene talente. Posebej monoštrski tečaji, kjer je bilo več časa, so velikokrat trajali pet, šest ur. Seveda ob vsakdanjih temah in obvezno v slovenskem jeziku! Vesela sem bila vašega marljivega sodelovanja in iskrenih želja po znanju. Verjamem, da boste to svoje navdušenje z veseljem prenesli tudi v razrede, prav tako pa pridobljeno znanje posredovali svojim učencem. To je šele začetek, vendar zelo obetaven. Hvala vam vsem za prijetna druženja ob nabiranju novega znanja! Bili ste odlični! Če vam je bilo všeč, se v prihodnjem letu spet srečamo!
VALERIJA PERGER
FLIKE VEČ VREJDNE KAK NOVINARi
Električni stolec. Glavni tožilec (államügyész) v Floridi Bob Butterworth pravi, ka če stoj ške koga vmoriti, tau naj ne dela v državi Floridi, ka do ger leko meli problem z ele-ktričnim stolom, če de kakšoga razbojnika trbölo zaničiti z elektrike. Nej dugo sé je Zgodilo, ka so nikšoga hüdodelca osau-dili na smrt, pa gda so ga posadili na električni stolec, sé je té mašin vövu-žgo. - Zdaj don vejmo, Zaka sé lidgé na Vogrskom tö telko kolejo. Dje zato, ka nemamo elek-tričnoga stauca, šteri bi sé vövožigavo, pa bi sé od toga Vogrski (uk-rajinski, romanarski,
srbski, kinejzarski ptt.) hüdodelci bodjali.
Kurve baukše kak novinari. Birokrat Cha-fumongol Sonakul v tajs-kom finančnom ministi1-stvi tak misli, ka njiina država má več aska od prostitucije (po naše od kurvarije), kak od novi-narov. Če bi un prej büu reporter, bi raj büu kor-vejš, kak vsefelé pline-pla-ne piso. Tau je te pravo, gda ga je en novinar pita, če je istina, ka je en tau porc ožmekno. - Dje, če je tau narejdo, te sé ma več tak nej trbejglasiti za korvejša.
Korupcija na državnom nivoni? Merikanar-ska vlada (kormány) pravi, ka bi sé nemško Vodstvo (Kohl pa njegva pa-rtija) tö mogli pobaukšati, pa nej pomagati gauna-rom. V Nemčiji je prej tak, ka si biznismeni leko dojzračunajo od svoji prc tiste penaze, s Sterimi so koga podmazali, ka naj njin šejft vküper pride. Mazanje s penazami pa je prej nelegalno. - Te bi pa
rejsan trbölo nemške voditele dobro namazati z eno šibo za tau njino delo? Depa kak, če je gnauk mazanje nelegal-no? Ali pa če so Uni že tak tö namazani?
Svinjski tauvange. Nej dugo smo pisali, ka so več ton papéra za penaze rediti iz Dajčlanda do Vogrskoga sprvajali vsefelé policaji pa jim je kamion v Budapešti don preméno. Zdaj so sé pa te zglasili dobri ftiči, pa so ponüdili policajom en dober šejft. Prej naj njim policija dá 3 milijarde (!) forintov pa te Uni nazaj dajo papér za penaze. -Podje, podje?!? Za prazno papére škete Vi meti prave penaze?!? Pa telko, ka je policija eške ranč nej vidla, nej ka bi mejla? Zato skrb mejte, gda te tiste milijarde prejk djemali od sivi pojbov!
Gavalerski bandit. V Budapešti, paulek ene törsko-kinejzarske gostil-ne sé je Zgodilo, ka je pričauvo en auto, iz njega
je vöskočo en moški, trikrat strejlo na enoga mladoga pojba, šteri sé je s par drugimi pogučavo. Gda sé je v velki sili nazaj obrno, je gorobmo dvej starejši ženski. Bandit je natau lepau na fajni gorpomogo tiste dvej dami, sé nutri v auto vseu pa odčofigo. - Eške zato don gestejo lidgé, šteri sé tak ponašajo, kak sé šika.
Mladi Jelcin. V zadnjom cajti sé mi je najbole vidlo tau, ka je ruski predsednik pravo: ruske voditele je trbej vöminiti z mladimi, ka s temi starimi baki več nika ne more narediti. -Sarmak ovak istino má, samo je malo nasé pozabo, kakši trpetlavi dejdek je grato. Če bi ma kancelar Kohl etognauk v Nemčiji nej pomago, te bi sé Jelcin sam z ene male stube tak dojko-bacno, kak en Gülbaba krumpli. “Izvinjitpe gospodjin”, vodau predga-mo, zmejs pa Jelcin vodko pigémo?
Fr.M.
Porabje, 8. maja 1997
5
MLADA “UMETNICA” PUNO AMBICIJ
Porabski Slovenci smo skromni lüdje. Večkrat bi sé leko za tau ali za tisto (h)valili, če nej za drugoga volo, te za tau, ka smo flajsni pa dobri delavec Pa nej samo kak delavci smo dobri. Na gnes smo Prišli do toga, da mamo dosta vönavčeni lüdi tö, doktore, in-ženire, profesore pa vej-ga Baug eške kakše odlično lüdi. Istina, ka ji je dosta nej ostalo doma, raztepli so sé, indrik so najšli svojo srečo. Gnesden je že nej tak fejst nauvo - kak povejmo pred 50 lejtami - ka sé mladina po srednji ali po Visoki šaulaj ali na univerzaj vči. Vsigdar sé pa leko veselimo, če med tejmi vönavčenimi lüdami najdemo takše, steri radi ostanejo doma, nemajo radi velke Varaša, šterim sé vidi naša lejpa pokrajina.
farbaš. Kak sé je tau začnilo?
“V Varaš sam ojdla v osnovno šaulo. Tam so brž gorprišli profesori na tau, ka mam žilo za risanje (rajzhoz). Profesorica Marija Krajczár, štera je včila risanje, mi je s cejlo svojo močjauv pomagala. Gda. so iz risanja - tistoga reda, gda sam v 8. klas ojdla - v županiji držali tekmovanje (verseny), sam prva bila.”
Kakšna paut je pa pelala do toga, ka si leko predstavila v Varaši svoja dela? “Štiri lejt sam bila v šauli v Somboteli. Sploj z veseljem, z dobra volauv sam opravlala te lejte. Dobre profesore sam mejla, pa mam. Kakoli sé malo špajsno čüje, rada, sploj rada sam v tauj šauli. V šauli sam sé navčila temelje za tau, ka
Na Dolenjom Seniki žive ,u Sombotel odi v srednjo šaulo - v glasbeno in umetniško srednjo šaulo - Adrienn Csallo. Letos de ma-turirala. Adrienn je letos 19 lejt stara. Njeni očo je Vogrin, sodački preajen, mati je Slovenka, dela v Varaša. Njene materne korenjé so z Gorenjoga Senika, oča je pa pauleg Za-laegerszega doma. Mislim, malo lüdi zna, da je Adrienn mlada ume-tnica, stera je puna ambicij. Slika pa gra-fike mala, tau sé je včila v Srednjoj šauli. V Varaša v gledališči je mejla dva kedna razstavo (kiállítás).
Malo naši lüdi zna od tebe tau, ka malaš pa
je potrejbno, da bi človek nej kak kakši amater riso pa sliko.”
Na varaškoj razstavi ka vse leko človek najde?
“Na razstavo sam dala 35 moji kejpov. Med tem je 10 z olijom, te drugi kejpi so pa v drugi tehnikaj napravleni^® Kelkofele tehnike po-znaš? Ka najbole rada slikaš?
“Skurok vsakšafele tehnike poznam. Pastel, akvarele, grafike, tuš. Najbole pa rada slikara z olijom. Ka sam do tejga mau slikala, tau so zatok nej moje slobodne misli bile. Tau so nam v šauli kak nalogo dali.”
Gda boš sé pa ločila od šaule, pa boš mejla svojo svobodo, ka
boš te najbole rada slikala?
“Sploj rada mam naravo, živali, med njimi pa konja. Od konja že gnes mam sliko. Pa konja nej samo na sliki, liki živoga tü rada mam. Že dugo lejt jaham. Rada mam piše tü. Tüj doma mam ednoga lejpoga pisa, Lerina. Gda samo leko, deva v naravo, pa sva slobodniva.”
Zdaj, ka za malo cajta šaulo končaš, ka planiraš?
“Rada bi šla na visoko šaulo, žau, ta je žmetno notri priti. Liki ge ne dam gor. Tačas mo pa ojdla nazaj k svojim profesorom v Sombotel pa mo slikala tadala. Iz toga leko napravim ”biznis" tü. Moj Cilj je pa tau, da bi gratala restau-ratorka. Tau napona iščejo, tak muzeji, kak kakši takši lüdje, steri zbéjrajo slike, stare kejpe."
Ka je pa tisto, ka tebe inšpirira?
“Kak sam že povedla, zanima me narava, živi-na pa portreti. Planiram, da bi Zdaj že cajt biu svoj portret naprajti. Zvün toga me zanima, pa mo delala tü, ka mo na pohištvo (bútor) farbala. Tau je pá načiša tehnika. Pa je ešče s tejn nej konec moji načrtov. Rada tkam tü. V šauli mamo za tau šker. Tkala sam že kakše turbe pa taške. Sledkar bi pa rada tkala slike tü.”
Ka ti misliš, od koga si erbala “žilo” za tau delo pa volau?
“Moj dejdak po oči je bio amaterski slikar. Leko, da sam kaj erbala od njega.”
Ka pa na tau tebi pravijo tvoji stariške, sestra, pa tü v vesi živoči stari stariške? “Istina, ka sam si tau ge Sama vöodebrala. Morem pa povedati, ka so me stariške skauz pomagali pa me pomagajo gnes tü. Stari stariške so pa ponosni namé. Radi gledajo moja dela, radi so tomi, ka sam si odebrau. Moja sestra je Sprvoga tü slikala, liki sledkar je pa tak njala.” Ka sam Zdaj od tebe čüla, tau svedoči, da si mlada, pa puno ambicij.
“Gvüšno, ka gnes tau delam, ka mi je najbole drago. K tomi sé "malo" že razmejm pa sé po tauj pauti škem tadala včiti pa delati. Vleti že znauvič edno razstavo planiram tüj v Varaši, tačas mo že pá mejla nauve slike. Sploj rada sam doma na Dolenjom Seniki. Tüj najdem temo za svoje slike, lejpa je narava, lejpa je naša pokrajina. Ne trpim varašov, nej sam rada v velkij varašaj. Vesnica, tau je moj svejt. Narava pa živali. Gda mo na svojo rokau mo mejla svojo stanovanje, tam de pohištvo slikano, mejla mo štalo, gde de stau eden konj. Vüpam, ka sé mi spunijo senje." Vsi ji žeíejmo, naj tak baude, na njeno pa na našo veselje.
I. Barber
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.10 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v sredo 14. maja 1997.
Ponovitev v soboto, 17. maja ob 945 na 2. programu.
Slovenska ves -Totovo selo
Za prvomajske praznike je večja skupina kulturnikov, športnikov in gasilcev iz Slovenske vesi obiskala Totovo selo (Tothfalu) v Vojvodini. V tej vojvodinski vasi živi madžarska manjšina, ki je za Slovensko ves (Rabatotfalu) zvedela preko televizije, ko so v tej vasi 1. 1996 priredili borovo gostiivanje. Vojvodinci so dali pobudo za sodelovanje med dvema naseljema. Organizator tokratnega obiska je bila Slovenska manjšinska samouprava Mono-šter-Slovenska ves. Dvodnevnega gostovanja so se udeležili pevke iz Monoštra pod vodstvom Marije Rituper, glasbene pedagoginje iz Murske Sobote, ansambel Lacija Korpiča s pevkami, ženska ter moška nogometna ekipa. Gostitelji bodo obisk vrnili 20. avgusta.
Novi vatikanski nuncij
Sredi junija bo zasedel svoje mesto novi vatikanski nuncij. 63 letni nadškof Karl-Josef Rauber dela trenutno v Ženevi. Kot je dnevniku Nepszabadsag povedal, do zdaj se je ukvarjal z drugimi območji, tako se s problematiko madžarske cerkve in družbe šele zdaj spoznava.
Nastopi
kulturnih skupin
Porabske amaterske kulturne skupine tudi ob prvomajskih praznikih niso počivale. Gledališka držina Nindrik-in-drik je 2. maja nastopila v Kuzmi in pri Gradu, lutkovna skupina Palčki pa 3. maja na Gornjem Seniku.
Slovenska rokometna reprezentanca v Železni županiji
7. in 8. maja je gostovala rokometna reprezentanca Slovenije na Madžarskem, kjer se je na prijateljski tekmi dvakrat pomerila z madžarsko reprezentanco. Prva tekma je bila v Ikervžru, druga pa v Buku.
Porabje, 8. maja 1997
6
REVIJA PRI)ATELJSKIH PEVSKI H ZBOROV V PODKUMU
Gomjiseniški pevski zbor je prve dni aprila dobiu vabiío od pevskega zbora v Pod-kumi. Naš zbor je 27. aprila že drügič gorastaupo v Podkumi v župnijskoj cerkvi. Podkumčani so že pri nas tü meli nastop lani decembra, gda smo na G. Se-
niki meli božični koncert. Ta dva zbora, leko povejmo, sta sé že dobro spoznala, tak smo eden z drügim, liki brse furt poznali. V Podkumi je na té den -kak mi pravimo - buča bila. Navzauči smo bili pri rednoj meši, po meši je pa gorastaupilo sedem zbo-rov. Naš zbor je najnasled-nje bio na vrsti, z našim nastopom so sploj zadovolni bili. Tau je pa bilau za toga volo, ka je naša zboro-vodkinja lejpi program vküp postavila. Dvej naše porabske pesmi smo spejvali pa edno slovensko. Vsi drugi zbori so pa največ tihinski pesmi spejvali.
Na konca so pa vsi zbori vküper popejvali. Prva skupne pesem je bila: Giuse-ppe Verdi: Na bregovih Eufrata (Zbor Izraelcev iz opere “Nabucco”). Tau pesem naš zbor že dugo cajta zna, liki v madžarskom geziki. Zdaj smo sé go pa navčili v slovenskom geziki tü. Druga pesem je bila “ Marija skoz življenje...” Tau pesem so naprej nej not zglasili, prajli so, Sto go zna, naj spejva. Mi smo go znali, zatok ka sé toga cajta pripravlamo na slovensko mešo in smo sé tau pesem tü navčili.
Podkum je od nas več kak 300 kilometrov. Zatok smo pa že Zazrankoma v pau štrtoj vöri z daumi šli,
da bi na pau deseto v cirkvi bili na probi. Cirkev je tak 900 metrov visiko, srejdi lejpe pokrajine. Domau smo potovali po koncerti, po obedi. Našo ceringo je pokrila Slovenska zveza. Na prireditev nas je sprvo-do Martin Ropoš, župan G.
Senika. Vsem sé lepau zahvalimo. Ta paut je znauvič svedočila, da je zbor kreda na delo, na žrtvo-vanje, aldüvanje časa in energije.
I. Barber
DOBROTE SLOVENSKIM KMETIJ
Letos je bila že osmič razstava “Dobrote slovenski kmetij” na Ptuju v minoritskem samos-tanu. Razstava traja več dni in vsako leto je drüga regija, ki ima tam svojo vodilno vlogo. Letos je bila tou Dolenjska z Beío krajino. Lani je tou mesto spadnolo Pomurji in sé je želo dobro pred-stavilo. S kmeticami so-deluje svetovalna slüžba, štera za tou vse skrbi in razstavo tüdi pripravi. Dobrote pripravijo kme-tice, oceni pa jih poseb-na komisija. Letos so šli na razstavo samo izdelki, šteri so dobili medalje. Iz Pomurja je bilo prijav-ljenih 64 izdelkov, od tej je dobilo medalje 30 in sicer 5 zlatih, 11 srebrni in 14 bronastih pri-znanj, štera kmetija dobi tri leta zaporedno žlato medaljo, pa dobi kipec kakovosti. Pomurje je tak že letos dobilo tretji kipec in sicer Zdaj je dobila ena od kmetic za orejovo pogače). Poleg
dobrot iz žita, tö sé pravi krüja, pogač, kroflinov, peciva, sé ocenjüjejo tüdi izdelki iz mesa, mle-ka, letos ešče tikvino olje, gesi (kis) in sadna palinka.
Ptujska razstava je po-stanola že tak kak edno romarsko središče. Tam sé vsako leto zbere dosta lüdi, tam je tüdi skupna
meša, tam sé lidgé med sebov spoznavajo, dosta vidijo, kakši krüj pa pogače sé pečejo indrik v rosagi, dobi pa sé tüdi té dobrote tam küpiti. Razstava je vsako leto boukša, tam so tüdi kulturne prireditve, izobraže-vanja in kakšne preda-vanje.
M. Sever
NIKA SLADKOGA IZ SLOVENSKE VESI
Gnesden je v Varaši nej težko najti dobro restavracije ali slaščičamo (cukrászda). Steri pa ne marajo za Varaš, so raj v vesi pa leko dejo v Slovensko ves. Če sé pelamo prauto Martinja, kumar pridemo vö z Varaša, je že ena privatna restavracije pa trgo-vina. Z lejva kraj na konca vesi sé pa že od daleč vidi slaščičama. Na tau kraja je menja ramov, več sonžetov, njiv. Ozar sé pa vleče mali brejg z goščami. V tau mimoj, lejpoj krajini sejdati na baikoni, gesti dobre po-keraje, sladoled pa eštja kaj dobro mrzlo spiti! Vse tau nam prinese mlada, prijazna kölnarca, stera z velkim veseljem čaka svoje goste. Trbej nam od toga lepšoga pa baugšoga?
Ibolya, kak je tvojoj držini tau na pamet prišlo, ka toj v vesi slaščičamo oprete?
“V držini smo tri sestre. Ge sam sé vönavčila za sabolico (šiviljo), samo ka sam nikdar nej rada šivala. Etak sam odišla za kölnarco na Balaton. Gda sé je moja sestra vönavčila za slaščičarko, te smo si začnili premišlavati o
tejm. Ves je velka. Mladina tü nejma trno kama titi v vesi. Lüstvo smo kaulek spitavali pa smo tak vidli, ka trbej slaščičamo v vesi. S pomaučjo starišov smo vse tri sestre ustanovile d.o.o.
malo nevoščeno tü. Tüj pa tam nazaj čüjemo, ka z njini pejnaz naj mi ne gratamo bogati. Zdaj zatok že iz vesi tü pridejo. Bola pa odijo z Gorenjoga, Dolenjoga Senika pa iz Sakalauvec.”
(KFT). K tomi je trbelo meti enoga strokovnjaka, tau je sestra. Zdaj ge Sama delam vse, ka sta obadvej sestre dejte mele.”
Zdaj že pomalek dvej leti, ka mate slaščičamo. Ali si zadovolna s prome-tom (forgalom)? Zavolé maš gostov?
“Sprvoga je trno malo lüstva prišlo. Tak Vidim, ka je lüstvo
Ka pa Slovenci iz Šlo* venije?
“Lani so že začnili oditi. Zdaj pa že največ gostov mam iz Slovenije. Dosta jih odi nazaj. Tak Vidim, ka so zadovolni. Dostakrat me že zazranka rano zovejo po telefoni.”
Kak sé pogučavaš z njimi?
“Moji stariške so Slovenci. Sprvoga mi je mati pomagala. Zdaj pa ge že tü bola vejm gunčati. Tak, ka sé po-razmejmo.”
Ka vse sé dobi küpiti? “Vse tisto, ka v drügi slašči-čarnaj. Pecivo, torte nam vsakši den friške pripela slaščičar z Varaša. Sladoled Sama delam. Gda je že baugšo vrejmen, te sedemfele mam pripravleno. Dostafele piti tü mam. Vino, šampa-njec, žganje, osvežilno pijačo. Za mlajše pa bonbone, čokolade itd.”
Kakšne so cene?
“Ena kepica sladoleda je 25 forintov. Falaček peciva je od 38 do 50 forinta. Torte so od 950 forintov, odvisno, Sto kakšne želje ma. Piti pa takšno cejno ma, kak po krčmaj.”
Kak je oprejta slaščičar-na?
“Vsakši den od 10. do 21. vöre.”
Ali sé splača tak dugo oprejto meti?
“Eštja nej, dapa Vüpam, ka nas vse več lüdi gorazišče. Ge sam na tejm, aj sé lüsto tüj pri nas dobro počüti.”
K. Fodor
Porabje, 8. maja 1997
OTROŠKI SVET
C MOJA VAS NEKOČ IN DANES "\
Nekoč so ljudje živeli drugače kot danes. Bolj težko je bilo živeti. V davnih časih so ljudje morali zelo dosti delati. Drug drugemu so hodili pomagat. V teh časih so že tudi bile tovarne. Tisti, ki je lahko, si je tam služil vsakdanji kruh. Ko so prišli domov, so tudi doma nadaljevali z delom. Spomladi so na poljih posadili krompir, koruzo in buče in so posejali peso. Prej kot so sejali in sadili, so preorali in pobranali polje. Poleti so kosili. Ko se je trava posušila, so jo odpeljali domov. Seno so jedle živali. Jeseni so pobirali krompir, koruzo, buče in repo. Polje so preorali, pognojili . in pobranali. Pozimi, ko niso mogli delati zunaj, so “lupali” koruzo. Med delom so 'mnogo pripovedovali in
peli. V tem času je že bil tudi vrtec in šola. V septembru so začeli mlajši otroci hoditi v vrtec. Zelo mnogo jih je. bilo. Večji otroci so pa hodili v šolo. Imeli so samo knjigo za verouk, za matematiko in književnost. Pisali so na tablo, ker še niso imeli zvezkov. Pisali pa so s kredo. V tem času .je približno tristo učencev hodilo v gornjeseniško šolo. Hiše, ki so jih imeli ljudje, so bile pokrite s slamo. Imeli so dimno kuhinjo. Danes je že drugače. V jeseni male otroke čaka vrtec. Tu se mnogo igrajo, učijo se slovenski jezik in tudi spijo. Večje učence čaka šola. Ob sedmih morajo učenci prispeti v šolo. Deset minut čez sedem se začnejo ure. Mlajši učenci imajo pet, večji pa šest ur na dan.
Enkrat tedensko imajo tudi verouk. V šoli je več dejavnosti. Imamo računalniški, zdravstveni, pevski in folklorni krožek. Tudi lutkovna skupina je. Ljudje imajo že lepe hiše. Delajo v bližnjem Monoštru v različnih tovarnah. Skoraj vsak človek ima delo. V vasi je pošta, trgovina, gostilna, kulturni dom, šola in vrtec. Vas ima več delov. To so Be-kavaraš, Janezov breg, Grebenšček ihSI Sobota. Jaz živim na Janezovem bregu. Med Madžarsko in Slovenijo je meja. Tudi! mi, gomjeseniški učenci, večkrat gremo v bližnjo Slovenijo. V Monošter pelje ljudi avtobus.
Takšno je življenje v naši vasi.
Andreja Nemet S.ry
__	Otroško stran smo
sestavili iz spisov gornje-seniških učencev na tekmovanju iz slovenščine.
ŽIVLJENJE V NAŠI VASI NEKOČ IN DANES
f ŠOLA - ^ MOJ DRUGI DOM
Moja šola je na Gornjem Seniku. To je največja slovenska vas v Porabju. Vas najdemo blizu slovenske meje.
Šola stoji v sredini vasi. Šola je zelo lepa in velika, ima 8 učilnic, zbornico, ravnateljsko sobo, telovadnico, knjižnico in razne laboratorije. Ravnateljica se /imenuje Erika Glanz
V šoli se uči 62 učencev, uči pa nas 11 učiteljev. Naš razred je zelo lep, velik in svetel. Na steni visijo lepe slike, krožniki in cvetlice. V razredu nas je 8, 5 deklic in 3 fantje. Naš razrednik je Zolt Moldovan. On nas uči nemški jezik, spoznavanje narave in okolja ter telovadbo. V šoli imamo izvenšolske dejavnosti. Jaz hodim k pevskemu zboru in lutkovni skupini. Tudi se spoznavamo z računalnikom.
To je moja šola. Rada hodim v to,šolo.
\Beata Bajzek 5.n/
f RAD(A) IMAM ŽIVALI
Doma imam muco. Ime ji je Kormoš. Njen kožušček je črn, smrček tudi. Dolge bele brke ima in velike rumene oči. Rada pije mleko in lovi miši. Zelo živahna je, čista iri igriva. Če se dobro počuti, prede. Ko pridem domov, me počaka pred vrati. Ona je moja najljubša žival.
Gabor Ropoš 3.r.
Doma imam mačka z imenom Miki. Je lepe bele in črne barve. Okoli vratu ima zeleno ovratnico z zvončkom. Rad pohaja in se igra. Kadar je v hiši, najraje spi na fotelju. Glede hrane je zelo priden, saj je skoraj vse. Če mu kdo nagaja, ga opraska. Jaz ga imam zelo rada.
\lilaudia Lazar 4.ty
PRI NAS DOMA
Naša družina se imenuje čato ^ V družini nas je pet. Živimo na Dolnjem Seniku. Moja babica tudi živi pri nas. Cecilia Lazar ji je ime. Stara je sedeminpetdeset let. Rada peče in kuha. Moja mamica se imenuje Marija Balog. Stara je štiriintrideset let. Dela na Dolnjem Seniku v otroškem vrtcu. Če ne vem kakšne naloge, mi pomaga. Moj oče se imenuje Mikloš čato. Star je dvaintrideset let. Dosti dela in samo zvečer je doma. Moja sestra se imenuje Katalin Čato . Stara je osem let. Hodi v drugi razred. Dobro se uči. Jaz sem Melinda Čato. Stara sem enajst let. Hodim v peti razred. Dobro se učim. Zjutraj vsak gre svojo pot. Jaz in sestra greva v šolo, mamica in oče gresta delat, samo babica ostane doma.
Vesela sem j. da imam tako družino.
\Melinda Čato 5 .n/
Na Gornjem Seniku je bilo pred 45-50 leti veliko siromaštvo. Tako je pred 50 leti v vasi živelo približno 1500 ljudi. Ljudje so hodili na sezonsko delo v županijo Šomogy, tam so sejali koruzo in sladkorno peso. Od jutra do polnoči so delali na njivah. Sosedi so šli k sosedom, tam so peli, se pogovarjali in “koškice lupali”. Pozimi moški niso imeli tako mnogo težkega dela kot spomladi. V gostilni so igrali karte. Za jesti so imeli mlečno repo, zelje, kašo-in pogače. Otroci so hodili v šolo brez čevljev, ker starši niso Imeli denarja za to. Če so imeli škornje, so pet let nosili ene. Otroci so hodili v šolo, v trgovino in v cerkev peš. V cerkev so tudi bosi šli, to ni bila sramota. Nekatere ženske so imele kakšne copate. Hiše so bile majhne, čma kuhinja in majhna okna. Družine so imele mnogo otrok, ampak dosti jih je umrlo, ker so bili bolni. V vasi ni bilo zdravnika. Za zdravila so imeli kakšne trave, iz njih so kuhali čaje, da bi ozdraveli. Mnogo otrok ni moglo dalje v^šolo, ker starši niso imeli denarja in ni bilo avtobusa. Že majhni otroci so morali delati na njivi in pasti krave. Takrat je bilo po vaseh težko življenje.
Danes se je že v celoti spremenilo življenje na vasi. Ljudje so zaposleni, hodijo v razne tovarne v Monošter. Otroci imajo možnost za učenje. Lahko gremo v gledališče, v kino. V vasi imamo otroški vrtec in osnovno šolo, potem pa si lahko izberemo strokovno ali srednjo šolo. Danes otroci že lahko svobodno izberejo razne poklice. Imamo možnost za branje, zabavanje in počivanje. V vasi deluje pevski zbor in plesna skupina. Manjšinska samouprava v vasi organizira zanimive programe, obnovimo stare šege in navade, npr. borovo gostiivanje, fašenek. V vasi se gradi mnogo novih hiš, to pomeni, da mladina ostaja tukaj, da se dobro počuti, naša vas ne bo “umrla”.
Edina Ropoš 7.r.
NAŠE ŽELJE
1. Radi bi brali več otroških spisov, razen svojih.
2 Reportaže s starejšimi ljudmi o življenju nekdaj.
3.	Več križank.
4.	Več slik o Porabju.
Učenci OŠ. Gornji Senik
Porabje, 8. maja 1997
/A PÁRBESZÉD PROGRAM 1997r\ ÉVI PÁLYÁZATI KIÍRÁSA
A Párbeszéd Program a Művelődési és Közoktatási Minisztérium, különböző egyesületek és alapítványok, valamint egyéb nonprofit szervezetek együttműködésén alapuló multikulturális program. Alapvető célkitűzése, hogy elindítson vagy támogasson olyan kezdeményezéseket, amelyek alkalmasak a kisebbségi kultúrák, szubkultúrák megismertetésére, erősítik a kultúrák értékeinek érvényesülését, s hozzájárulnak az idegengyűlölet, a mássággal szembeni türelmetlenség mérsékléséhez.
A Párbeszéd Program célja:
1.	A Magyarországon élő kisebbségeknek és az ország nyelvi, kulturális sokszínűségének bemutatása,
2.	E kulturális sokféleség bemutatására alkalmas média- és interkulturális oktatási programok támogatása,
3.	A többség és a kisebbségek közti PÁRBESZÉD erősítése, a Program céljaihoz illeszkedő tevékenységet folytató szakértők, szervezetek és kezdeményezések egymásra találásának elősegítése.
A Párbeszéd Program pályázatot hirdet olyan oktatási-, kulturális-, tömegkommunikációs- és egyéb programok támogatására,
-	amelyeket kisebbségi és többségi intéz-mények/szervezetek közösen nyújtanak be, és amelyek szolgálják az etnikai, vallási, szociális, szubkulturális, fizikai és mentális értelemben kisebbségben lévő csoportok beilleszkedését, valamint
-	támogatjuk iskolák és pedagógiai műhelyek fenti célú oktatási programjait is (ez esetben nem szükséges közös pályázat).
A pályázatokat 3 példányban, pályázati űrlapon (amely levélben illetve telefonon igényelhető, vagy beszerezhető a MKM Ügyfélszolgálati Irodájában) 1997. május 25-ig kell benyújtani a következő címre:
Párbeszéd Program
Művelődési és Közoktatási Minisztérium 1055 Budapest, Szalay u. 10-14. Telefon: 302-0600/1454 (Havas Dorottya) Fax: 332-9520
(Tavalyi nyertes pályázóink csak abban az esetben nyújthatnak be új kérelmet, amennyiben új pályázatukkal együtt tavalyi pályázatuk elszámolását is megküldik. A .döntésről várhatóan 1997. június 10-től kaphatnak ^értesítést.)	J
NIKA
ZA
SMEJ
Ka je dosta, je dosta
Naš Lujzek sé sreča etognauk s svojim padašom, z našim Ivanom. Ivan pita Lujzeka: “Gde si pa odo?” “Tüj pa tam, tak vejš, furt nika trbej. Pa mi dobra tü spadne sé šetati. Tak vidiš, malo sam debeli grato,” pravi Lujzek.
Ivan pa: “Rejsan, skurok sam te nej spozno. Ka si pa delo, ka tak dosta kil maš na sebi?”
“Nika nej. Tau je tak bilau, ka sam sé Sto doj navčiti kaditi. Žena mi je telko vrejla za toga volo, tak sam pa üšo k doktori, aj mi nika da. On je pa tak pravo, ka leko kadim, depa menje. Furt si samo te leko nadež-gem, če sam že djo. Vejš, Zdaj pa na den najmenja desetkrat djejm.”
Ka bi pa ge z ednim konjom?
Naš Franci pa njegva draga žena Mariška v nedelo Popodneva doma sedita. Mariška etakšoga reda ma cajt malo novine prešteti.
Kak šté novine, gnauk samo etak pravi svojma dragoma možej: “Glé, glé, Franci, ka sam pa ge Zdaj tüj štejla. Tau sam Stejla, ka prej v Afriki po nistarni krajinaj takšo lüstvo žive, ka moški za ednoga konja gdakoli odajo svojo ženo. Dragi moj Franci, povej mi, ti bi takšo tü napravo?” Franci pa: “Jaj, Mariška, ka si pa tak špajsna? Zdaj, gda vsakši že fajn autone ma? Ka bi pa ge začno z ednim konjom?”
Samo edno veselje
Našoga Karčina je etognauk tanjala njegva draga žena, naša Ana. Karčina padaš je eden den mimo üšo iže, gde Karči žive pa ma je napamet prišo Karči, etak nazaj staupi pa not dé k njema. Gda not staupi v künjo, naš Karči od žalosti pri stauli sedi, na stauli pa eden prazen glaž ma, šteri je nej dugo puni bio s palinko^ Padaš sé ma poklauni, pa gda té prazen glaž vidi na staula, ma etak pravi: “O, ti srmak, tebi je pa na gnes samo tau edno veselje ostalo”, pa pokaže na glaž.
Naš Karči pa Zdaj etak: “Eške mam edno veselje,” pa že naprej vleče eden drugi puni glaž, šteroga je pod stolom emo.
Zakoj bije svojo ženo?
Etognauk sé je naš Lajoš srečo s svojim padašom, z našim Jožinom. Lajoš etak: “ Joži! Sram me je, ka si ti moj padaš. Po cejloj vesi, pa Zdaj že po sausadni vasnicaj, sé čüje, ka napona ženo biješ. Zakoj ti tau delaš?”
Joži pa: “Zakoj, Zakoj? Zatok, ka odi po sauseaaj pa sé tauži, ka prej go ge napona bijem pa prej grdau delam z njauv.”
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.