Stenografiern zapisnik
devete seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 24. januvarija 1896.
der neunten Sitzung
k-; krai m scheu Landtages
in Laiöach
am 24. Jänneir 1896.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. Vladna zastopnika: C. kr. deželni predsednik baron Viktor H ein in c.kr. okrajni komisar baron Viljem Rechbach. — Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškol dr. Jakob Missia, Peter Grasselli in Karol Luck mann. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela.— Negiernngsvertreter: K. f. Landespräsident Victor-Freiherr v. H e i n und k. f. Bczirkscommissär Wilhelm Freiherr v. Rechbach. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jacob Missia, Peter Grasselli und Karl Luck mann. — Schriftführer: Laudschafts-Secretär Josef Pfeifer.
Dnevni red:
Tagesordnung:
1. Branje deželno - zborskega zapisnika Vlil. seje dne 22. janu-varija 1896.	J	'
2-	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
3-	Priloga 32. Vladna predloga z načrtom zakona, s katerim ?V°s?o Uje § 13, zakona z dne 26. oktobra 1887. L, dež. rM-/•, jz *' .'888, o razdelki skupnih zemljišč in o uredbi
o ILnl“ skupnih pravic do uživanja in oskrbovanja.
Utemeljevanje samostalnega predloga gosp. poslanca Ivank 1 ,aija J1? tovarišev glede ustanovitve deželne živinski
zavarovalnice (k prilogi 20.).
Ji|^,n^,ePlri''e samostalnega predloga gosp. poslanca dr. Igna J' .i nika in tovarišev glede ustanovitve deželne zavaro ice proti požaru, toči in živinskim boleznim (k prilogi 21.)
rehn°i.?0r0^^0 fiaanenega odseka o prošnji Alojzija Doms za podporo11 vinarski in sadjarski šoli v Klosterneuburgu
družnicPe°r0Člv ,?!n,anžneSa odseka o prošnji kmetijske po-kmetijstva^ ^e l^11 Lašičah glede podpore za povzdige
1.	Lesung des Protokolles der VIII. Laiidtcigssitziing bom 22. Jänner 1896.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidinms.
3.	Beilage 32. Negiernngsvorlage eines Gesetzentwurfes, womit der § 13 des Gesetzes Vom 26. October 1887, L. G. B. Nr. 2 ex 1888, betreffend die Theilung gemeinschafttichcr Grundstücke und die Regnlirnng der hierauf bezüglichen gemeinschaftlichen Benütznngs- und Verwaltnngsrechte, ergänzt wird.
4.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Ivan Hribar und Genossen, betreffend die Errichtung einer Landes-Viehvcrsicherungsanstalt (zur Beilage 20.).
5.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Ignaz Žitnik und Genossen, betreffend die. Errichtung einer Landes-Versichcrnngsanstalt gegen Feuerschäden, Hagelschlag und Viehkrankheiten (zur Beilage 21).
6.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Alois Domicelj, Schüler an der Wein- und Obstbauschnle in Klosterneuburg, um Unterstützung.
7.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses Über die Petition bet landwirtschaftlichen Filiale in Großlaschitz um Subvention behufs Förderung der Landwirtschaft.
188
IX. seja dne 24. januvarija 1896. -
8.	Ustno poročilo upravnega odseka glede dovolitve priklad za cestne namene (k prilogi 31.).
9.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov v Kand'ji pri Novem mestu za razširjenje deželne ceste v Kandiji.
10.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Režiše, Kanderše, Kolovrat in lastnika Medijskih toplic za ustanovitev c. kr. žendarmerijske postaje na Mediji.
11.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva Trojane za ustanovitev c. kr. žendarmerijske postaje v Trojanah.
IX. Sitzung ant 24. Jänner 1896.
8.	Mündlicher Bericht des Berwllltungsausschusses, betreffend die Genehmigung von Umlagen für Straßenzwecke (zur Beilage 31).
9.	Mündlicher Bericht des Verwaltuntzs'ausschusses über die Petition mehrerer Insassen in Kandia bei Rudolfswert um Erbreiterung der Landesstraße in Kandia.
10.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition der Genieindcümter Arsische, Kandersche, Kolowrat und des Inhabers des Bades in Gallenegg um Errichtung eines k. k. Gendarmeriepostens in Gallenegg.
11.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des Gemeindeamtes in Trojan» um Errichtung eines k. k. Gendarmeriepostens in Trojan».
Začetek seje ob 10. uri 15 minut dopoldne.
Beginn kr Sitzung um 10 Ahr 15 Minuten Vormittag.
189
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sitzung ara 24. Jänner 1896.
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice ter otvar-jam sejo.
Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1.	Branje deželno - zborskega zapisnika
VIII. seje dne 22. januvarija 1896.
1.	Lesung des Protokolles der VIII. Landtags-fitznng vom 22. Jänner 1896.
Tajnik Pfeifer:
(Bere zapisnik VIII. seje v nemškem jeziku. — Liest das Protokoll der VIII. Sitzung in deutscher Sprache.)
Deželni glavar;
Želi kdo gospodov kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
2.	Naznanila deželno - zborskega predsedstva.
2.	Mittheilungen des Landtagsbräfidinins.
Deželni glavar:
Došle so mi sledeče peticije in sicer izročam jaz naslednje:
Kmetijska podružnica v Krškem prosi podpore in brezobrestnih posojil vinogradnikom.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Občinski odbor na Dobrovi pri Ljubljani prosi podpore v občinske namene, oziroma za napravo gasilnega orodja.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Pfeifer izroča prošnjo župan-stva v Šmihelu, da se v novomeškem okraji zgradi bolnišnica za ženske.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec grof Barbo izroča prošnje prebivalcev vasi Čatež pri Trebnjem, da bi deželn ernik izdelal načrt za napravo vodovoda.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Ver
rattungsausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Kalan izroča sledeči prošnji Kmetijska podružnica v Šent Jurji pri Kranj I rosi podpore za nakup drevesnice.
^oči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanz-ausschnsse zugewiesen.)
Škerjanec Marija v Ljubljani prosi zvišanja letnega doneska 30 gld. za rejenko Marijo Stalzer.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Točka 3. dnevnega reda je:
3.	Priloga 32. Vladna predloga z načrtom zakona, s katerim se dopolnuje § 13. zakona z dne 26. oktobra 1887. L, dež. zak. št. 2 iz 1.1888, o razdelbi skupnih zemljišč in o uredbi dotičnih skupnih pravic do uživanja in oskrbovanja.
3.	Beilage 32. Regierungsvorlage eines Gesetzentwurfes, womit der § 13 des Gesetzes vom 26. October 1887, L. G. B. Nr. 2 ex 1888, betreffend die Theilung gemeinschaftlicher Grundstücke und die Regulirnug der hierauf bezüglichen gemeinschaftlichen Beniitznugs- und Verwaltnngsrechte ergänzt wird.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Vcr-
waltungsausschusfe zugewiesen.)
Prestopimo k 4. točki dnevnega reda, to je:
4.	Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Ivana Hribarja in tovarišev glede ustanovitve deželne živinske zavarovalnice (k prilogi 20.).
4.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Ivan Hribar und Genossen, betreffend die Errichtung einer Landes-Biehversicherungsanstalt (zur Beilage 20).
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar ima besedo, da utemelji svoj samostalni predlog.
Poročevalec Hribar:
Visoki deželni zbor! V poslednjih časih vidimo v zakonodajstvu tendenco, da se čedalje bolje na narodnogospodarska vprašanja, ozirati začenja. Zlasti razni deželni zbori so sprožili v zadnjih letih veliko gospodarskih vprašanj, katera se z jednega ali drugega stališča morajo zmatrati važna. Naravno je, da tudi ni moglo dolgo ostati pozabljeno zavarovalstvo, katero so si zlasti nekateri zastopniki svojih volilcev izbrali v ta namen, da so delali za svoje narodnogospodarsko prepričanje pri svojih volilcih preselite. Tudi v našem deželnem zboru se je stvar o zavarovalstvu razpravljala. Prvič se je zgodilo to na predlog bivšega deželnega poslanca gospoda dvornega svetnika Šukljeta. Toda ker je predlog bil tak, da ga ni bilo mogoče zvršiti, zato je moral priti v pozabljenost in zato se dandanes na podlagi njegovega predloga ne more več dalje razpravljati. O prisilnem' zavarovalstvu, katero naj bi se vpeljalo, govoriti v deželnem
28*
190
IX. seja dne 24. januvarija 1896. -
zboru, je čisto neplodna stvar, ker to vprašanje spada pred državni zbor in ker je čisto gotovo, ako bi prišlo kedaj do tega, da se vpelje prisilno zavarovalstvo , da bo potem vlada hotela pravico do prisilnega zavarovalstva za državo varovati. Interesantno pa je to, da so vsi tisti — z jedno jedino izjemo — ki so dosedaj v deželnih zborih stavili kake predloge glede zavarovalstva, držali se onih strok, katere so že vpeljane in za katere ni posebne potrebe, da bi se še bolje pospeševale. Pred vsem imam v mislih zavarovanje proti požaru. Zavarovalstvo proti požaru je že tako vdomačeno po privatnih društvih, da je dandanes težko dobiti posestnika, ki bi svojih poslopij in večinoma tudi svojih premičnin ne imel zavarovanih. Ali, ker je o takih vprašanjih, ki so na vse strani dobro prevdarjena in preštudirana, veliko laglje govoriti, zato so si gospodje, ki hočejo osrečevati svoje volilne kot imenitni narodni gospodarji, izbrali deželne zbore za torišča, kjer so govorili o tem zavarovalstvu. Hodili so torej po potih, po katerih že dolgo hodijo drugi. Je pa, gospoda moja, še veliko takih strok, katere dosedaj glede zavarovalstva še niso vpeljane. Je še veliko takih v narodno gospodarstvo zasegajočih vprašanj, katera, ako se potom zavarovalstva ugodno rešijo, utegnejo narodno gospodarstvo silno pospešiti in na veliko višjo stopinjo dovesti, kakor se nahaja sedaj. Jedna takih strok je zavarovanje živine zoper bolezni. O drugih strokah, dasiravno bi to bilo jako zapeljivo, danes ne bom govoril, ker se hočem omejiti samo na kratko utemeljevanje predloga, katerega sem stavil s svojimi tovariši.
Važnost zavarovanja živine proti boleznim, gospoda moja, je najbolje razvidna, ako se pomisli, kako velike važnosti je živinoreja za kmetovalca sploh. Da bomo to izprevideli, treba je pred oči poklicati ogromne številke izvoza, katere kaže državna bilanca ravno glede živinoreje. Te številke so silo poučne, kajti pripovedujejo nam, da se je leta 1894. iz tostranske državne polovice izvozilo za 98,800.000 goldinarjev goveje živine. Ako temu pridaste še vrednost drugega blaga, katero je v jako tesni zvezi z živinorejo in katerega bi kmetovalec brez živinoreje ne mogel pridelovati, more se reči, da vsaj tretjino našega državnega izvoza se ima zahvaliti živinoreji. Iz tega najbolj izprevidite, kako velike važnosti je živinoreja za našo državno gospodarsko bilanco. Da bo živinoreja pa še čedalje bolj važna, in da bo dajala kmetovalcu od leta do leta večje dohodke, za to je gotovo najboljše poroštvo vedno naraščanje prebivalstva sploh, in zlasti vedno naraščanje prebivalstva velikih mest. Mesta imajo tudi v naši državi, kakor po vsem svetu, tendenco, da se čudovito hitro razvijajo in da število njih prebivalcev narašča ne po dneh, ampak takorekoč po urah. čim večja pa bodo mesta, tem več bodo tudi potrebovala za preživljenje in tem več bo potem tudi kmetovalcu donašala umna živinoreja.
Ako je pa živinoreja že sploh silno važna za vso našo državo, potem moramo tudi pogledati, kako naša dežela stoji nasproti temu vprašanju, je-li
- IX. Sitzung mu 24. Sännet 1896.
živinoreja tudi tako važna za njo, kakor sem prej rekel, da je važna za državo, ali ne. V tem oziru je jako poučna primera o tem, koliko pašnikov, travnikov in planin imajo posamezne avstrijske kronovine. Tostranska državna polovica je razdeljena na 17 upravnih teles in med temi upravnimi telesi stoji glede pašnikov, travnikov in planin na prvem mestu Dalmacija, v kateri pripada na imenovana zemljišča 4710% vse površine. Za njo pride potem Tirolska in Solnograška in na četrti stopinji med vsemi avstrijskimi kronovinami stoji dežela Kranjska, v kateri pripada na pašnike, travnike in planšarska gospodarstva 34-27 % vse površine dežele. Iz tega je torej razvidno, da se v deželi naši, ako imamo toliko travnikov, pašnikov in planin, vsekako da z velikim uspehom gojiti živinoreja. Poučne v tem oziru so pa še druge številke, katere nam pojasnjujejo, da živinoreja v deželi Kranjski res od leta do leta napreduje, in da se z živinorejo ob jednem tudi zboljšuje narodno gospodarstvo.
Po štetji z dne 31. decembra 1890 je bilo v Kranjski deželi 23.771 konj, 227.613 repov govedij, 23 mulcev in mul, 172 oslov, 8418 koz, 53.462 ovac in 94.985 prašičev.
Če se te številke primerjajo s številkami iz prejšnjih let, iz leta 1857., 1869. in 1880., bomo, gospoda moja, dobili pravo sliko živinoreje, ob jednem pa tudi pravo sliko narodnega gospodarstva v riciši deželi
V primeri z letom 1857., 1869. in 1880. vidimo, da se je leta 1890. število konj, govedine in prašičev pomnožilo, in sicer jako izdatno pomnožilo, med tem ko se je število mul, koz in ovac zmanjšalo. Ta primera prvič dokazuje, da se je umna konjereja ugodno povzdignila, ker je število mul padlo, da se torej prebivalstvo veliko bolje briga za konjerejo, kakor poprej. Okoliščina pa, da se je število koz jako izdatno zmanjšalo, in sicer v primeri z 1 1857. za 15 434, z letom 1869. za 8137 in v primeri z letom 1880. za 7218 repov, dokazuje, da se je veliko sveta, ki se je poprej rabil za malovredne pašnike, pogozdilo, in da je vsled tega prebivalstvo primorano bilo, rejo koz popolnoma opuščati. Pogozdovanje pa, gospoda moja, to bo vsakdo priznal, ki se peča z narodnim gospodarstvom, je jako važno za po v zd igo narodnega gospodarstva, med tem ko od koz gospodar nikdar ne uživa toliko dobička, kolikor mu ga jeden-krat utegnejo donašati gozdovi, ko dorastejo. Število ovac se je tudi znižalo, in sicer v primeri z 1. 1880. za 13.966. Konj pa je prirastlo v primeri z 1. 18m-za 3502, in v primeri z letom 1880. za 1796. Govedina pomnožila se je v primeri z letom 1857. za 38 550 in v primeri z letom 1880. za 2469 repov. Tukaj je pač omeniti, da je prirastek v primeri z letom 1880. neprimerno majhen, mislim pa. da, se ne bom veliko zmotil, ako pripišem ta manjši_ P11" rastek hudim bojem, katere imajo prebivalci na Gorenjskem za obstanek svojih pašnikov, kajti ravno na Gorenjskem se število goveje živine ni ta množilo, kakor v prejšnjih časih med letom l°o • in med letom 1869., in zato je prav storil dežen
191
IX. seja dne 24. januvarija 1896.
zbor, da jo v prejšnjih letih svoj glas povzdignil, da naj se kmetu ne zabranjujejo pašniki na planinah, temveč naj se mu omogoči, intenzivneje gojiti živinorejo, kakor je to mogoče, ako se mu planšarstvo zapira. (Klici na levi — Rufe links: »Dobro, dobro!«)
Važno je tudi to, da je v primeri z 1. 1880. prirastlo 21.855 prašičev.
Videti je, ako se po prirastku v primeri z letom 1880. računi in primerja vseh 17 upravnih teles tostranske državne polovice, da je dežela Kranjska glede konjereje na 7. mestu, glede govedoreje na 5. mestu in glede prirastka na prašičih na 10. mestu. Ako je torej kranjska dežela pri konjereji na 7., respektive pri govedoreji na 5. mesto prišla, sklepam iz tega, da se ti stroki živinoreje v naši deželi gojita jako uspešno in da imata še veliko prihodnjost zase.
Isto, akoravno ne tako ugodno razmerje pokažejo številke pri primeri s splošno površino. Ako uzamemo število živine in splošno površje v posameznih kronovinah, najdemo, da je v celi kronovini Kranjski na 100 ha površine 1. 1880. pripadlo 28 konj. V tem oziru je stala Kranjska v primeri z drugimi avstrijskimi kronovinami na 12 mestu. Ravno tako je zavzemala dežela naša 12. mesto glede govedoreje, in sicer s 23-9 % goveje živine na 100 ha površine. Glede na površino, ki služi kmetijstvu, pa je bila dežela Kranjska že v bolj ugodnem slučaji. Na 100 ha površine pripada 44'8 % govedin in Kranjska zavzema med drugimi kronovinami osmo mesto,. med tem, ko stoji glede konjereje na 11. mestu.
Kakor je iz teh številk razvidno, se je živinoreja v poslednjih letih pri nas že precej povzdignila; povzdignila zlasti v poslednji zakonodavni dobi morebiti zato, ker visoki deželni zbor vsako leto žrtvuje za povzdigo govedoreje in kmetijstva 6000 gld. S temi žrtvami je pa zagotovljeno, da se bo živinoreja zanaprej še bolj razvijala, in postala še veliko važnejši vir dohodkov, kakor dosedaj. Zaradi tega je pa velike važnosti, da se omogoči našemu kmetovalcu. da postane res v polni meri deležen onih ioristij, katere daje umna živinoreja, in tu sem si nnslil, ko sem s tovariši stavil predlog, kateri imam sedaj utemeljevati, da se da jako veliko uspešnega joseči z zavarovanjem, s tem namreč, da se da meto val cu prilika, da more zavarovati svojo živino proti raznim boleznim. Gospoda moja. mnogokrat s<3 zgodi v kaki družini, kjer pogine j edina kravica, a se ta nesreča zmatra za nekako rodbinsko' nesrečo, cogokrat se zgodi, da se kmetovalec, kateremu je poginilo jedino živinče, katero hi bil za mal znesek 0 m rad zavaroval, ako bi imeli pri nas kake j ie zayar°valnioe, mora zadolžiti, ako si hoče kupiti svn^°<-Z1-Vm^e" ^co bi se mu omogočilo, da lahko J0 Zlv™° zavaruje, prepričan sem, da bi, kakor v i° v drugih krajih, kjer obstoje take zavaro-ienvif6’+ravno ma'i naši posestniki se začeli popri-Di v 1 6 .naprave, ker bi jim ne bilo treba veliko škoda'a 1 m inaoh pri tem gotovost, da se jim ako ‘ii bovri?e in da si kupijo lahko drugo živinče,
J m jedno vsled bolezni pogine. Dosedaj, žal,
- IX. Sitzung am 24, Jänner 1896.
naš kmetovalec nima“ drugega povračila, če mu je poginila živina, kakor tisto, katero mu daje zakon z dne 17. avgusta 1892, državnega zakonika št. 142; v tem slučaji namreč, ako se mu živina pobije vsled goveje kuge. Za druge bolezni,^za smerkavost. črvivost, grinte. vranični prisad itd., nima pa naš kmetovalec od nikoder nobenega povračila. Torej mislim, da bi ne bilo odveč, ko bi se v zmislu poročila in predloga, kateri bo bržkone stavil odsek, ki se ho s tem mojim predlogom imel baviti, deželnemu odboru naročilo, naj vprašanje ustanovitve zavarovalnice zoper živinske bolezni tehtno prouči in v prihodnjem zasedanji visoki zbornici o tej stvari poroča.
Gospoda moja, predaleč bi peljalo, ako bi se hotel spuščati v podrobnosti, kako naj bi se ustanovila taka zavarovalnica; ako bi hotel govoriti o pogojih za zavarovanje in pa o tem, kakošna so pravila onih živinskih zavarovalnic, ki že sedaj drugod obstoje. Pač pa se moram dotakniti jednega vprašanja, namreč, ali bi bolj kazalo ustanoviti zavarovalnico z deželno upravo, ali pa morebiti privatno zavarovalnico, katero naj bi dežela morebiti jedenkrat za vselej podprla z nekim doneskom poroštvenemu zakladu Jaz naravnost trdim, da bi najbolje kazalo ustanoviti privatno zavarovalnico, in sicer po kmetijski družbi. Tako zavarovalnico naj bi dežela podprla z jedenkratnim vplačilom morebiti 10.000 gld. v poroštveni zaklad, kateri bi moral ostati vedno nedotaknjen. Taka zavarovalnica bi se morala seveda ustanoviti po principu vzajemnosti, po kakoršnem so ustanovljene vse zavarovalnice, katere dosedaj glede živinskega zavarovanja poslujejo, ker le taka bi bila v stanu zmagovati veliko nalogo, katera jo čaka. Večkrat že je privatni kapital poskušal polastiti se zavarovanja proti živinskim boleznim, in to tudi pri nas — spominjam vas le na »Evropo«, na »Apis«-a itd. — ampak vse te zavarovalnice niso mogle uspevati, ker je akcijski kapital hitro pošel in ni bilo nobenega fonda, iz katerega bi bile zajemale, da bi se bile škode poravnale. Pri zavarovalnicah pa, ki so ustanovljene po principu uzajemnosti, je stvar ugodnejša, prvič zato, ker niso zavezane, do polnega zneska izplačevati škod, in drugič zato, ker te zavarovalnice škode, če so izredno velike, jednakomerno porazdeljujejo med vse člane zadruge. Dosedaj so vse take zavarovalnice, katerih je veliko, jako dobro poslovale. Poglavitni postulat je pač, da so tisti, ki vodijo zavod, vešči možje in da imajo resno voljo, z malimi troški voditi zavarovalnico na prospeh stvari in zavarovanih članov. Prepričan sem, da, ako se tak zavod osnuje, ako ga bo osnovala kmetijska družba in si bo dežela pridržala nekako ingerenco. nekako nadzorstvo, da bo deželi na pomoč prišlo tudi državno oblastvo s tem, da družbi brezplačno na razpolaganje da svoje živinozdravnike, katere ima na deželi. To, gospoda moja, je pri tacih zavodih velike važnosti, ker živinozdravniki si morajo ogledati živino, za katero je treba škodo plačati, in tu je treba velike vestnosti, kajti špekulacija je v ljudstvu sploh silno razvita, najbolj pa morebiti ravno glede zavarovalstva. Ako zdravniki ne bi vestno vršili svojega posla,
192	IX. seja dne 24. jahuvarija 1896. — IX. Sitzung mn 24. Immer 1896.
in ako tudi agentje, katere bo treba postaviti, ne bodo vestno postopali, potem se takemu zavodu ne more postavljati prog-nostikon dolgega eksistovanja in uspešnega poslovanja.
Gospoda moja, opozoriti Vas hočem še na nekaj. Kakor v drugih strokah narodnega gospodarstva, utegnejo nas tudi glede zavarovalstva proti živinskim boleznim prehiteti sosedni Ogri. Tam se v enketah, katere je sklical poljedelski minister, vrše posvetovanja o tem, kako naj bi se rešilo vprašanje zavarovanja živine sploh, in ali bi kazalo, da se vpelje prisilno zavarovanje, ali pa naj bi bilo zavarovanje prosto. Kolikor je meni znano, so se enkete večinoma izrekle za to, naj bi se ustanovile za vsak ko-mitat posebne zavarovalnice s prostim zavarovanjem, katere bi potem v skupni zvezi stale s centralnim zavodom v Budimpešti. Kakor poznamo delovanje ogrskih ministrov na drugih poljih, smemo biti prepričani, da utegnejo tudi v tem oziru pravo zadeti, in Ogrska nas prehiti — kakor nas je svoje dni prehitela v železniških in v drugih vprašanjih, o katerih nekaterih se je še v poslednji seji govorilo — tudi v vprašanji glede zavarovanja proti živinskim boleznim.
Ozreti se nam je naposled še nekoliko na to, kako poslujejo te vrste zavarovalnice v drugih deželah, kjer že obstoje, da si potem morem odgovor dati na vprašanje, ali bi zamogla živinska zavarovalnica, katera bi se po mojem nasvetu imela ustanoviti na Kranjskem, eksistovati tako, da bi bilo vredno truda jo ustanoviti. V Avstriji imamo dosedaj jako malo živinskih zavarovalnic in te so mali zavodi, ki poslujejo samo za jedno občino ali za jeden okraj, tako namreč, da se posestniki v dotični občini ali do-tičnem okraji med saboj zavežejo, da vsi pripomorejo, da se škoda poravna, ako komu pogine kako živinče. ledini večji tak zavod v Avstriji, ki posluje že 29 let z jako dobrim uspehom, je zavod za živinsko zavarovanje za Predarelsko. Ta zavod pa ni deželen zavod, dasi se imenuje „Viehversicherungsanstalt für das Land Vorarlberg", ampak je privaten zavod, ki je nastal s tem, da je dežela njega ustanovitev pospešila s svojim vplivom in pomagala po svojih organih, da se je s početka ugodno razvijal.
Bolj razvita kakor Avstrija je na polji živinskega zavarovalstva Prusija, kjer posluje nič maj nego 4875 živinskih zavarovalnic, med katerimi je 17 velikih zavarovalnih zavodov. Vsekako število 4875 živinskih zavarovalnic, katere ima Prusija, ki je veliko manjša kakor Avstrija, dokazuje, kako so nemški gospodarji izprevideli. kako velike koristi jim prinaša zavarovanje živine zoper bolezni.
Vpraša se sedaj, ali bi zamogla obstati zavarovalnica, katera bi se imela ustanoviti po principih, katere sem si dovolil na kratko označiti. Tukaj, ker drugega statističnega materijala primankuje, je jako poučen pogled, kako posluje zavod za živinsko zavarovanje na Predarelskem, koliko je tam zavarovane živine, koliko je letnega prometa in koliko znašajo škode. Tukaj mi je pred vsem omeniti, da je Pred-arelska živinska zavarovalnica, katera posluje 29 let
ali prav za prav sedaj že 30 let, dosedaj izdala 29 poslovnih poročil in v vsakem poročilu, izvzemši tri poročila, izkazan je precejšnji prebitek čez prejete premije. Samo o treh letih kažejo zaključki izgube, pa te izgube so se pokrile s prihranki prejšnjih let.
Na Predarelskem je od 2763 konj bilo 1. 1894. zavarovanih 658 in od 58.231 govedij 14.008. če uza-memo isto razmerje tudi za našo deželo — in to moremo uzeti, ne sicer za prvo leto, ali morebiti v 3., 4. ali 5. letu bo to zavarovalstvo pri nas že tako razvito, da smemo uzeti to razmerje — tedaj vidimo, da bo po številu živine v naši deželi zavarovanih 5661 konj in 54.754 goved, in zavarovalnica, ako bo pri njej zavarovane toliko živine, prejemala bo na leto premij po 42.724 gld. od konj in 67 046 gld. od goveje živine, torej vsega skupaj kakih 110.000 gld. ali recimo okroglo 100.000 gld. 8 tem zneskom se da končno že poslovati. Ako Predarelska zavarovalnica obstoji že toliko let in ima precejšnji rezervni fond, dasiravno ne prejema premij več, kakor k večjemu 27.000 gld. na leto, tedaj se mora reči, da moramo pred zavodom, ki bo imel letnih dohodkov najmanj 100.000 gld. imeti že nekoliko rešpekta in tak bi bil zavod, kateri se bo, ako se sprejme predlog, kateri sem stavil v imenu svojih tovarišev, ustanovil v deželi Kranjski.
Prosperiteta živinskih zavarovalnic se kaže posebno, ako pogledamo, kako poslujejo velike nemške zavarovalnice. Najstarejša taka zavarovalnica, katera obstoji sedaj 35 let, je „ Viehversicherungs - Bank jih' Deutschland" v Berolinu. Ta zavod ima prihranjen že precejšnji rezervni fond, vender številke ne morem navesti, ker kljub svojej prošnji nisem dobil poslednjega letnega poročila. Pač pa so mi na razpolaganje številke štirih drugih nemških zavodov za zavarovanje živine proti boleznim, številke, ki so jako poučne in ki dokazujejo, da živinsko zavarovalstvo, ako je zavod dobro organizovan in pošteno opravljan, silno pospešuje narodno gospodarstvo.
V Draždanih imamo zavod „Sächsische Viehvei-sicherungs-Bank", kateri je 1. 1894 prejel 834.449 mark premij in kateri si je prihranil že 343.720 mark rezervnega fonda. V Kolinu ob Reni imate zavarova -nico „Rheinische Viehversichcrungs-Gesellschast", ki je leta 1894., to je v 20. letu svojega obstanka prejela 266.207 mark premij ter si prihranila že 61.050 mar ( rezervnega fonda. Dalje im ato zavarovalnico v Kar s-ruhe pod imenom „Badischer Pferdeversichernugsverci» , katera obstoji dvanajst let in je lanskega leta prejea 236.732 mark premij, ter ima rezervni fond 65.347 mamin končno imate v Draždanih zavod „VaterlcMUj j Viehversicherungs - Gesellschaft", ki obstoji sedem jet * ki je v tem kratkem času prišel do lepega letneA dohodka 224.149 mark premij in si jev 7 letin pr hranil 82.078 mark rezervnega fonda.
Iz tega torej, gospoda moja, se da pred vS®,. posneti, da ima predlog, kateri sem stavil s tovari i precejšno važnost in drugič, da se da živinsko za rovalsto uspešno razviti. Način, kako bi se imelo r viti, mora ostati prepuščen obširnim preiskavam teh visoka zbornica v kratkem času svojega sedanj s
198
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Siipng mn 24. Jänner 1896.
zasedanja ne more zvršiti. Odsek, kateremu bom predlagal, da se izroči moj predlog, najbrž do meritornih nasvetov ne bo mogel priti, temveč mislim, da bo stavil predlog, da se stvar izroči deželnemu odboru, kateri naj vsestransko- poizveduje o tem vprašanju in potem v bodočem zasedanji stavi svoje nasvete.
V formalnem oziru pa predlagam, da se moj predlog v posvetovanje in poročanje odkaže upravnemu odseku.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar predlaga v formalnem oziru, da se izroči njegov samostalni predlog upravnemu odseku.
Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, naj izvolijo ustati.
' (Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Na vrsto pride sedaj točka 5. dnevnega reda, to je:
5. Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca dr. Ignacija Žitnika in tovarišev glede ustanovitve deželne zavarovalnice proti požaru, toči in živinskim boleznim (k prilogi 21.).
5. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Ignaz Žitnik und b)enossett,bttressenddieVrrichtnttgeincrLaildes-Bersichcrungsanstalt gegen Feuerschäden, Hagel-schlag und Viehkrankheiten (zur Beilage 21.).
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Žitnik ima besedo, da utemelji svoj samostalni predlog.
Poslanec dr. Žitnik:
Visoka zbornica! Ko sem z gospodi tovariši ne-avno stavil predlog, naj bi visoki deželni zbor na-Hno sklenil, da dežela Kranjska ustanovi deželno zavarovalnico proti požarom, toči in živinskim bo-eznim, nisem mislil — in to naravnost priznam — .a o velevažno narodno gospodarsko vprašanje zah-p\a koliko mučnega in dolgotrajnega proučevanja.
a.° Pa sem imel že preje trdno in neomajljivo preji11. a.nie) katero imam še danes, da tega vprašanja pfZj mY7;astop kranjski tako dolgo ne sme pustiti iz-1 ° 0C1J, dokler se ne uresniči zdrava ideja javnega s aroya.pia> oziroma javne deželne zavarovalnice. Imel dež fn, •	o tem vprašanji obravnave v raznih
mnn m ln, v državnem zboru in zapazil sem, da so večiP Pos an°i ne glede na politično stališče z naj-d0x- .OKnjem in navdušenostjo zagovarjali to idejo, Varov v, nasprotujejo v prvi vrsti pri zasebnih za-a mcah interesovani krogi, v drugi vrsti posa-
mezni možje,’ katerim so še vedno v življenji merodajna ona načela, katera izražamo sedaj s skupno besedo »liberalizem« (Poslanec Hribar : — Abgeordneter Hribar: »Že zopet tisti nesrečni liberalizem !«) oziroma »kapitalizem«, češ, ta jedina morejo ljudstvo rešiti iz obče priznane in vedno rastoče gospodarske bede.
Iz tega bolj površnega proučavanje rodilo in utrdilo se mi je prepričanje, da stvar, za katero se ogrevajo, katero priporočajo in zahtevajo možje ä la grof Wurmbrand in drugi, mora vender imeti nekaj zdravega jedra, realne podlage, in da ti možje ne stopajo brez premisleka kot nekaki ljudski tribuni v javnost, iščoč prazne ljudske slave in hvale, ki se vsak hip lahko razkadi v zrak.
To je bil prvi nagib, da smo stavili označeni predlog. Drugi nagib pa je bil, ker ljudstvo želi in zahteva podeželjenje — če smem rabiti ta nov izraz — zavarovanja proti elementarnim nezgodam. Vele-častiti gospodje, oprostite mi to samohvalo, ako rečem, da dobro poznam nazore in mišljenje našega prebivalstva po deželi, in trdim, da te želje po deželni zavarovalnici izvirajo iz nekega naravnega nagiba in iz večletnih praktičnih izkušenj pri sedanjih zavarovalnicah. Akoravno sem si brez svojih zaslug zadnji čas pridobil pridevek »oberkapucina«, kakor ste čuli, vender izjavljam, da niti jaz, niti je kateri mojih gospodov somišljenikov zanesul to zdravo idejo med ljudi, vrgel to dobro seme na rodovita tla; ne, temveč na shodih so priprosti možje poleg drugih želj izražali tudi to, da naj dežela sama uravna to pereče vprašanje.
Tako n. pr. sem se pred zadnjimi deželnozbor-skimi volitvami mimogrede oglasil pri nekem v do-tičnem okraji vplivnem gospodu, katerega ste Vi gospodje tukaj v središču pozneje proglasili svojim kandidatom. In ta mi je skorej ves čas, ko sem se pri njem mudil, polagal na srce, naj vender sprožimo, oziroma obnovimo vprašanje o deželni zavarovalnici.
Ta dva stvarna nagiba torej, prvič, da so se mnogi avstrijski deželni zbori že izrekli za deželne zavarovalnice in da jih že imajo tri kronovine, in drugič želja volilcev, sta nas napotila, da spravimo to vprašanje zopet v tok ter se v tem oziru pridružimo drugim deželnim zborom, ki že več let trkajo na vrata visoke c. kr. osrednje vlade, da potom državnega zakona deželam omogoči obligatorno in uzajemno zavarovanje.
In kako naj sedaj utemeljujem predlog? V tem oziru imam težavno stališče. Prvič se mi utegne goditi, kakor vsakemu proroku nove ideje, dasiravno nisem jaz prvi v tej visoki zbornici; drugič pa mi ni bilo mogoče dobiti onih natančnih, neovržnih statističnih podatkov o vplačanih premijah, režijskih troških in odškodninah sedaj poslujočih zavarovalnic, s katerimi bi mogel, takorekoč na zid pribiti korist in potrebo javnih zavarovalnic, kajti kakor pravi tudi »Assecuranz-Compass« za leta 1895. „in Österreich gedeiht die Geheimniskrämerei in der üppigsten Weise".
Da je zavarovanje v obče velikega narodnogospodarskega pomena, o tem mi ni treba obširno govoriti, ker o tem je prepričan vsakdo iz mej nas,
194
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sitzung um 24. Immer 1896.
v tem nas potrjuje razvijajoče se zakonodajstvo raznih držav, in v tem oziru tudi mi v Avstriji nismo zadnji, v nekem oziru celo prvi. A pred očmi imam samo zavarovanje proti elementarnim nezgodam, osobito proti požaru. Torej glede te potrebe nekaj besed.
Obče priznano dejstvo je, da si človek večkrat laglje pridobi imetje, kakor pa ohrani ter obvaruje proti raznim nezgodam, nesrečam, zavidnosti in hudobnosti ljudij A človek je miren in brez skrbij uživa sad svojega večletnega truda, ako živi v zavesti, da je zavarovan proti gotovim slučajnostim. Zato so ljudje že od nekdaj razmišljali o sredstvih, da si zagotove obstanek za daljšo ali krajšo bodočnost. In temu namenu služijo poleg varstvenih zakonov v prvi vrsti tudi zavarovanja.
Prava, občekoristna zavarovanja pa se morejo snovati le na podlagi uzajemnosti. Tako zavarovanje sicer škode ne more zabraniti, toda škoda se more porazdeliti na več let in na več oseb. Nezgoda sicer uniči pojedincu vrednost imetja, toda uzajemno zavarovanje mu zagotovi prihodnost. In to je ono glavno načelo uzajemne narodno - gospodarske organizacije, ki novejši čas pridobiva vedno več tal v teoriji in praksi.
Na stotine pisateljev, smem reči, se je v novejšem času bavilo s tem vprašanjem; skorej vsi pa, ki stoje kot učenjaki na nepristranskem stališči, zagovarjajo javno zavarovanje. Mej temi so najmero-dajnejši Adolf Wagner, Brämer, Scheffle in drugi. Ne bom Vas dolgočasil z raznimi izpiski iz knjig teh pisateljev, navesti pa le hočem besede, s katerimi je to misel ob kratkem izrazil bivši naš finančni minister dr. Steinbach. On je pisal še kot dvorni svetnik:
„Berücksichtiget man den Gang der historischen Entwickelung der Versicherung und die Resultate derselben, und zieht man ferner in Betracht, dass der Zweck der Versicherung, wie allseitig zugegeben wird, in der Bildung von Gesahrengcmeinschasten, speciell also darin zu suchen ist, dass die Schäden, welche bestimmte Ereignisse an dem Vermögen einzelner Personen verursachen, ans eine größere Anzahl von Fällen vertheilt werden, in welchen zwar dieselbe Gefahr droht, aber nicht wirklich eintritt, so darf mit Grund behauptet werden, dass das Versicherungswesen einen Zweck verfolgt, welcher im Interesse einer Gemeinschaft von Staatsbürgern gelegen ist, und dass es in diesem Sinne als ein gemeinwirtschaftliches Institut angesehen werden muss. Doch ist auch für die juristische Würdigung von Wichtigkeit, dass eine richtige Organisation des Versicherungswesens im Interesse der Volkswirtschaft und namentlich zur Erhaltung einer zweckentsprechenden Vertheilnng der Güter dringend geboten ist, weil ein unter Viele repartirter Schaden den Wohlstand des Einzelnen nicht zerstört und in der großen Mehrzahl von Fällen durch Ersparnisse vom Einkommen ersetzt wird, während beim Abgänge der Versicherung die wirtschaftliche Existenz der vom Schaden Betroffenen ersichtlich gefährdet und in vielen Fällen vernichtet würde."
Visoka zbornica! Ugovarjati bi mi utegnil kdo: »V zadnjih desetletjih ustajajo razni socijalni reformatorji kot osrečevalci narodov, ki hočejo v kali zatreti
takozvana kapitalistična načela ter ltmetiškemu in delavskemu proletarijatu obljubujejo nebesa že tukaj na zemlji. V deželnih zborih pa »mali državniki« premlevajo dnevne fraze, ne' da bi jih presojali in razumeli.« Take ugovore čujemo navadno in ravno te besede sem čital v nemškem jeziku, v neki knjigi, katere pisatelj je odločen zagovornik delniških zavarovalnic.
Častiti gospodje! Jaz ne spadam mej one, ki hočejo kar čez noč zlomiti sedanji sistem. »Natura non facit saltus« — narava ne dela skokov — in sedanjim rodovom so načela kapitalizma tako prešla v kri in meso, da so jim postala druga narava. Toda rok ne smemo križem držati, temveč korak za korakom si moramo osvajati zopet gospodarsko prostost iz težkih spon, v katero je narode evropejske ukoval mogočni kapitalizem. Jeden tak korak k boljšemu bila bi deželna samouprava zavarovanja. Vem, častiti gospodje, da deželna zavarovalnica tudi z monopolom bo rešila srednjih stanov, toda bila bi močan
ne
obroč v dolgi verigi socijalnih reform. Naš domači pregovor pravi: »Kamen do kamna palača, zrno do zrna pogača.«
Sicer pa ta zdrava misel glede javnega zavarovanja ni nova, ni se rodila v glavi kacega socijalnega demokrata ali političnega »kapucina«. (Veselost. — Heiterkeit.) Že znani nemški učenjak Leibnitz jo je zagovarjal malone pred 200 leti, pišoč v jednem svojih del: „Wie alle Gemeinsame z. B. die Familie, ihre casus fortuit' 'S gemeinsam tragen, so müsste es auch mit dem Staate der Fall sein, im Hinblicke auf Abgebrannte. Es genügt nicht, dem Betroffenen, wie dies beliebt ist, einige onera zu erlassen, vielmehr muss durch völligen Ersatz die Erwerbssähigkcit erhalten werden, anderenfalls die nöthigen Mittel von der Bevölkerung in viel empfindlichem Weise erpresst werden müssten. Das Capital muss durch jährliche Beiträge erhoben und in staatliche Verwaltung gestellt werden, allein von anderen staatlichen Behörden durchaus unabhängig sein. Fortlaufende Publicationen sollen dies Vertrauen befestigen. Eine stramme Ordnung von Löschwesen und Feuerpolizei soll dieser Anstalt zur «eite stehen; dann wird das aufgebrachte Capital ein „rechtes Kleinod des Landes" sein."
Dalje je zavarovanje v narodno - gospodarskem oziru važen faktor glede hipotekarnega kredita, m kdo že dandanes ne potrebuje in ne išče kredita. Zemljišča so sicer prva podlaga realnemu kreditu, a v drugi vrsti poslopja, ki so navezana na zemljišča-Kredit pa se ne meri le po tem, kar človek nun v trenotku, ko išče posojila, temveč po tem, koli so imetja utegne imeti v gotovi dobi let. Lastnost o stanka pa poslopjem podeli zavarovanje, ne sicer po besedi, temveč po gospodarski odškodnini, in tako je hipotekam zagotovljena nekaka trajna vrednost, dolžnik da upniku pravico tudi do zavarovalnine, n to varstvo zahtevajo vse hranilnice in večje posojil'110^
In kaj govori zgodovina, učiteljica narodov i starem veku ne zasledimo zavarovanja proti P°z‘ po sedanjem modernem načinu. Prvič ni bilo to nevarnostij, ker ljudje niso poznali raznih žveplen' užigalnic in tobaka, vsled česar nastane mnogo p
195
IX. seja dne 24. januvavija 1896. — IX. Sitzung mn 24. Jänner 1896.
žarov, drugič ljudje niso toliko mislili na prihodnost, dokler z večjo kulturo niso nastala stalna bivališča.
Grki so imeli svojo državno upravo uravnano na komunistični podlagi in morda je država sama delila podpore pogorelcem.
V rimski državi je rimsko pravo po svojem bistvu in načelu omejevalo zadruge ter uničevalo sploh zadružno, uzajemno življenje. Vender so Rimljani imeli zavarovanje za slučaj smrti in skorej gotovo tudi proti ognju, dasi ni bilo vrojeno v sedanjem smislu na podlagi tarifov, temveč po razmerji potreb in gotovine v blagajnici. Imeli pa so vsaj v Rimu gasilno društvo, ki je štelo do 3000 članov.
Vse drugače pa se je razvilo sploh zadružno življenje, in posebe zavarovanje proti požarom v nekdanji obširni nemški državi. Že Karol Veliki 1. 779 v neki naredbi govori o zavarovanji proti ognju. Na podlagi krščanskih načel je v javnem in zasebnem življenji zavladalo germansko pravo, k oj ega glavno načelo je: »Unus subveniat alter! tamquam fratri suo in utili et honesto — drug podpiraj druzega kot brata svojega v vsem, kar je koristno in pošteno.« Kakor so po rimskem pravu ljudje, ki skupaj žive v deželi in državi, mej seboj brez pravic in dolžnostij, tako nemško pravo ublažuje nerazmerna nasprotja mej »gospodi« in »sužnji«. Vsled tega do 16. stoletja tako cvetoče zadružno življenje v Nemčiji, toliko število raznih zadrug v obrambo proti skupnim nevarnostim ! Cerkev je tedaj v prvi vrsti podpirala zadružno življenje ter delila podpore na vse strani. Na stotine je bilo prostovoljnih zadrug proti požarom. Ko pa je vsled reformacije prišla sekularizacija cerkvenega imetja in ko je divjala ter požigala tridesetletna vojska, usahnili so viri dobrodelnih zavodov in požarne družbe ((Silben) so ali prenehale ali pa le životarile. Vender so se še ohranili spomini na ono lepo zadružno življenje. — Tako je bilo v Šlezvik - Holste'™ še 1. 1880 takih malih družb 117, in v Olclen-burgu in Meklenburgu je še danes v navadi podpora v naturalijah.
Ker pa so se požari in vsled tega berači vedno množili, skušale so si občine in dežele pomagati na razne načine. Mnoge občine so naložile požarni davek, a navada je bila razširjena posebno na Bavarskem.
. er F je deželna blagajnica iskala dobička, nastala je velika nevolja proti temu davku, oziroma dobička-ze jnosti deželne uprave. Drugod so uvedli loterijo, ia ere dohodek je bil namenjen za pogorelce.
A vsa ta sredstva niso zadoščala, pogorele! so so u^ .no. mn°ždi ter prosjačili po deželi. Postopači nadkgEi ‘ ^ga obrta in prosjaštvo je postala velika
/m	so sicer dajale pogorelcem potrdila
x:	ricTe)’ a mnogi so jih ponarejali; nekatere ob-
hpriwvP j° same sv°je berače kot pogorelce pošiljale ' 1 tu8"am-- Ustanovil se je celo red beračev — stan o ° C6V S’t'cileute). Zato so v 18. stoletji okrožni Una -V1 ,na Virtemberškem zapodili iz dežele vse koniiko ',er,a^e’ na Bavarskem so zbrali štiri polke J ov, da so preganjali te vrste berače, na Raden-
skem so en čas celo premije po en frank delili za take berače.
Vsled tega je po vsej Nemčiji ljudstvo zahtevalo, naj država strogo postopa proti beračem in ob jednem pa skrbi za prisilno zavarovanje. Začetek so storili v Hamburgu 1. 1676. Pruski kralj Friderik Viljem I. je pričel 1. 1718 ustanavljati požarne družbe (Feuer-focictčiten) po zistemu, da družabniki plačajo koncem leta v požarno blagajnico, kolikor je bilo škode in potrebe. Te družbe so se razširile po vsej Nemčiji ter množile do sedanjega stoletja. Na Saksonskem so že 1. 1784 vpeljali prisilno zavarovanje za imobilije, manjše zavarovalnice so se združile v jedno prisilno deželno zavarovalnico na Bavarskem leta 1803, na Virtemberškem 1. 1808 in Bavarci so 1. 1811 ustanovili prvo državno prisilno zavarovalnico. V severni Nemčiji so se še ohranile te javne zavarovalnice ((Societäten), ki so v mestnih upravah; v deželni ali javni upravi pa imajo zavarovalnice: Bavarsko, Saksonsko, Virtemberško, Radensko, Hesensko, Vajmar, Altenburg, Gota, Oldenburg, Braunšvajg, Anhalt, Lipe, Valdek, Hamburg.
Sploh pa zavarovanje proti ognju in drugim nezgodam še danes ni uravnano v Nemčiji. Tako je v Prusiji 10 javnih zavarovalnih družb z monopolom, 24 brez monopola; poleg tega pa je v Prusiji še nad 200 manjših požarnih družb. V ostali Nemčiji je 22 javnih zavarovalnic z raznimi privilegiji, in sicer 15 z monopolom in 7 brez monopola; dalje posluje 19 zasebnih uzajemnih in 30 delniških zavarovalnic. Mnoge javne zavarovalnice so prisilne, dalje imajo razne pravice od države, tako glede cenilcev, stavbene policije, podatkov od državnih oblastev, imajo pravico politične eksekucije, prednost pri konkurzih ter so proste pristojbin, poštnine in kolekovine.
V Angliji se je ustanovila prva delniška zavarovalnica 1. 1680, stare zaveze so kmalo propadle. Od leta 1861—1880 je bilo ustanovljenih 169 delniških zavarovalnic, a od teh jih je še 33, kar je jako značilno.
Državnih sploh na Angleškem ni, kar pa ni čudno. Na Švedskem in v Norvegiji so jednake razmere, kakor v Nemčiji. V Belgiji deluje do 300 večinoma delniških zavarovalnic. Na Francoskem so se začele delniške zavarovalnice leta 1786. Mnogi poskusi za javne prisilne zavarovalnice 1. 1846, 1848, 1851, 1870 in pozneje so se izjalovili vsled premočnega kapitalizma. V Španiji in Italiji so skorej same delniške. V Rusiji je 15 delniških in 34 zasebnih uzajemnih, a vlada podpira pogorelce z 10 odstotki škode. V Srbiji so 1. 1875 poskušali ustanoviti prisilno državno zavarovalnico, a stvar je zaspala. V Romuniji delujete dve delniški družbi. V Zjedinjenih državah Severne Amerike je bilo 1. 1888 delniških 152 in devet uzajemnih.
Poglejmo v Švico, ki gotovo ni nazadnjaška državica! Skorej v vseh kantonih je prisilno zavarovanje proti ognju; v kantonu Waadt je prisilna zavarovalnica celo za mobilije, jedina na svetu. V 15 kantonih so te državne zavarovalnice oborožene z mono-
196
IX. seja dne 24. jannvarija 1896. — IX. Strung mn 24. Immer 1896.
polom, tako, da v Švici sploh nekoliko delujeta le dve delniški družbi.
Približno jednake so razmere na Saksonskem. Z zakonom iz leta 1876 je bila ustanovljena deželna zavarovalnica za nepremičnine. Zakon določa prisilno zavarovanje in monopol, torej morajo biti zavarovana vsa zasebna poslopja in sicer le pri deželni zavarovalnici.
Na Bavarskem, kakor sem že omenil, obstoji deželna zavarovalnica že od 1. 1811. Zakon od 1. 1875 pa določa v členu II., da je zavarovanje proti ognju pri deželni zavarovalnici sicer prostovoljno, toda pri vsaki drugi zavarovalnici naravnost prepovedano. Poleg tega pa zakon še našteva javna poslopja, ki morajo biti zavarovana pri deželni zavarovalnici.
V	Avstriji so bile početkom tega stoletja blizu jednake razmere, ko v Nemčiji. Po raznih deželah so si prebivalci pomagali s takozvanimi kmetiškimi društvi (Bauernvereine), katerih je bilo še leta 1888 nekaj nad 300. Prva javna zavarovalnica je začela poslovati v Linču 1. 1811, sedaj jih je osem, a nobena prisilna.
V	Avstriji je bilo leta 1893 uzajemnih zavarovalnic 21, in sicer 8 javnih, 13 zasebnih ; delniških 11, in sicer 8 domačih, 3 unanje.
Na Ogerskem se je bilo sicer pričelo gibanje za državno zavarovanje, a revolucija 1. 1848 je zatrla to gibanje, ki pa še ni potihnilo. Prejšnji ministerski predsednik dr. Weckerle je v zbornici pri neki priliki sicer izjavil, da ni prijatelj državnih zavarovalnic, a naglasa! je ob jednem, da se bo moralo uvesti splošno prisilno zavarovanje. V naši državi torej skorej neomejeno vladajo le zasebne, v prvi vrsti delniške zavarovalnice.
Značilno pri teh zavarovalnicah pa je, da je takoj od postanka delniških zavarovalnic nastal krut boj z uzajemnimi, javnimi in zasebnimi. V Nemčiji so vsled tega vse javne zavarovalnice vstopile v zvezo pod državnim nadzorstvom, imajo svojo posebno pozavarovalnico in izdaje jo „Mittheilungen für die öffentlichen Feuerversicherungs-Anstalten". Do 1. 1812. delniške družbe v Nemčiji niso mogle blizu, ker se jim je tudi država ustavljala. In odkod ta pojav, da se zasebni kapital tako vriva na to polje ? Visoka zbornica! Tu bi imel priliko obširno pojasnjevati uzroke. Ne bom vas mudil, častiti gospodje, kajti ogrel bi se in morda zašel predaleč, rečem le ob kratkem: Odkar je zavladalo rimsko pravo v evropskih državah, od tedaj razpada krščanski gospodarski zistem, raste število beračev, dočim se imetje množi v rokah posameznikov. Iz poganskih načel rimskega prava izcimila so se ona politična načela, katera danes označujemo z besedo »liberalizem«, ki je kot kapitalizem na gospodarskem polji prouzročil toliko zla ter postal pravo prekletstvo za izsesane in izmolžene narode. Bogastvo se množi v rokah plutokratov, a na drugi strani propadajo srednji stanovi ter množe armado proletarijata. Ko je zavladalo individualistično načelo »laissez faire, laissez aller« in ko so si fizijokrati priborili splošno veljavo, tedaj se je vrgel nenasitni in pregrešni kapital tudi na to rodovitno polje. In zato piše dr. Oton baron
Boenigk: „Außerdem fiel dem freien Spiel der wirtschaftlichen Kräfte in den Zeiten phisiokratischen Regiments der Zwang bei manchen Societäten zum Opfer".'
Dolgo časa so se kapitalizmu ustavljali državniki in narodi, toda koncem minolega stoletja prodrl je val ovire ter se kot povodenj ulil po vsej Evropi, ker so merodajni krogi križem držali roke ali pa mu celo delali pot in gaz.
V Nemčiji se kapitalizem na zavarovalnem polji ne more tako prosto gibati, kakor v drugih evropskih državah. K temu so mnogo pripomogle posamezne vlade in pa samozavest prebivalstva. Jaz gotovo nisem oboževatelj kneza Bismarcka, toda glede na zavarovanje je imel in ima boljše nazore, kakor marsikateri drugi državnik. Tako je rekel dne 2. aprila 1881 v nemškem državnem zboru:
„Ich habe das Gefühl, dass der Staat auch jilt seine Unterlassungen verantwortlich werden kann; ich bin nicht der Meinung, dass das »Laissez faire, laissez aller« — wer nicht stark genug ist zu stehen, wird niedergerannt und zu Boden getreten, dass das int Staate, namentlich in dem monarchischen, landesväterlich regierten Staate Anwendung finden könne; int Gegentheil! ich glaube, dass diejettigen, die auf diese Weise die Einwirkung des Staates zum Sä)utze des Schwächeren zurückweisen, ihrerseits sich dem Verdachte aussetzen, dass sie die Stärke, die ihnen, sei es kapitalistisch, sei es rhetorisch, sei es sonstwie beiwohnt, zum Gewinne eines Anhanges, zur Unterdrückung der anderen, zur Anbahnung einer Parteiherrschaft ausbeuten wollen."
In dne 15. marca 1884 je knez Bismarck rekel v državnem zboru: „Ich will hier das Princip aussprechen int Namen der verbündeten Regierungen, dass wir Unglücke und Unglücksfälle überhaupt nicht für eine geeignete Operationsbasis zur Gewinnung hoher Zinsen und Dividenden halten, dass wir es für unsere Pflicht halten, den Preis der Versicherung soviel als möglich herunterzudrücken, und ich glaube, dass es niemanden gibt, der den Preis so wohlfeil stellen kann, wie er durch die Gegenseitigkeit der Versicherung gemacht werden JM' Denn die ungeheuerlichen Dividenden, welche einige Feuerversicherungs-Gesellschaften mit 38—50% jährlicher Dividende verdient haben, halte ich in der That mit beit Grundsätzen der öffentlichen Moral für nicht vollständig vereinbar. Sobald der Staat überhaupt die Sache in die Hand nimmt — und ich glaube, es ist dies seine Pflicht — muss er eine wohlfeilere Form erstreben und muss seinerseits keinen Vortheil davon ziehen, sondern den Vortheil der Armen und Dürftigen in erster Linie im Auge haben."
Javno mnenje torej govori za samoupravo proti elementarnim nezgodam. To načelo zagovarjajo najboljši sedanji veščaki na socijälnem polji. In ravno vsled tega so ljudski zastopniki v deželnih zborit avstrijskih zagovarjali to jedino pravo načelo ei predlagali, naj se v posameznih deželah ustanovo javne, to je. deželne zavarovalnice.
Z deželnimi zavarovalnicami so se pečali skorej že vsi deželni zbori avstrijski. Tako se je korosu deželni zbor pred nekaterimi leti izrekel za ustano^ vitev deželne prisilne zavarovelnice po načelu uM jemnosti, ker je kulturnega pomena za deželo, e
197
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. SriZung mn 24. Jänmr 1896.
naročil deželnemu odboru, da vloži prošnjo na vlado za jednalc zakon.
Na Gornjem Avstrijskem imajo, kakor sem že omenil, od leta 1811 deželno zavarovalnico z neobli-gatornim zavarovanjem proti požaru. Leta 1889. pa je deželni kulturni svet v obširnem poročilu nasvetoval deželnemu odboru, naj bi vlada predložila zakon o prisilnem zavarovanji, in dežela naj ustanovi tako zavarovalnico.
Na Solnograškem imajo deželno uzajemno zavarovalnico od leta 1866.; pozneje pa se je deželni zbor že načeloma izrekel za prisilno zavarovanje.
V	moravskem deželnem zboru so sprožili to idejo že 1. 1884 in o njej že večkrat obravnavali.
Predarelski deželni odbor je 1. 1886 predložil deželnemu zboru načrt zakona po vzgledu švicarskih prisilnih deželnih zavarovalnic. Deželni zbor ga je sprejel, toda vlada ga ni predložila v naj višje po-trjenje, ter je odgovorila, da po § 11. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1867, drž. zakona št. 141, deželni zbor ni kompetenten sklepati tak zakon.
V	šleskem deželnem zboru je pred leti sprožil vprašanje poslanec Rohowansky ter omenil, da bi se že tedaj prihranilo pri premijah 148 000 gld., dasi je bilo zavarovanih le 60 odstotkov vseh posestnikov.
V	češkem deželnem zboru je dotični predlog stavil 1. 1889. dr. Vašaty, toda iz gotovih uzrokov ga deželni maršal ni predložil za drugo branje. Mestna občina praška pa je 1. 1865. ob svojih stroških ustanovila zavarovalnico, ki jako uspešno deluje. Koncem leta 1894. je imela zavarovanih v mestu poslopij za 97,719.000 gld.
Gališki deželni zbor je 1. 1887. sklenil zakon za prisilno zavarovanje.
Nižeavstrijski deželni zbor se je bavil s tem vprašanjem, če se ne motim, dne 30. decembra 1891. v . Najtemeljiteje pa se je bavil s tem vprašanjem štajerski deželni zbor. Že leta 1884. je v deželnem zboru sprožil vprašanje dr. Wannisch. Deželni odbor irs'r*0	Poprave in v letnem poročilu za leta
«ob 1887 obširneje poroča. Zbor je naročil odboru, "A v prihodnjem zasedanji stavi predloge. Deželni o bor je sklical enketo 10 veščakov, mej temi sta 31 a "va zastopnika dveh zasebnih zavarovalnic.
Buketa je določila najprvo glavna načela. Zavaro-a m ca bodi deželna, prisilna in z monopolom, imej auino prostost, prednost premij pred javnimi davki, P 'ranje premij pri davkarijah, gotove premije, ka-e cezelni zbor po potrebi zniža ali zviša, kvalifi-rovlJ° ZaVar°Vanih objektov, rezervni zaklad, pozava-XI n ,n-N> prisilnost glede nepremičnin, izplačilo prave pnl-At’ sodelovanje občin itd. Za sestavo pravil je ipsln cl dolila pododsek, deželni odbor pa je ob 'tist:,»nm l'ri okrajnih in občinskih odborih nabiral stavile Podatke o požarih, škodah, vrednosti in šte-sta 7a t '"ovanib poslopij itd. Značilno pri tem je, da delovan0?'lia zasehnjh zavarovalnic odpovedala so-hretno oblSta uvidela, da vprašanje dobiva kon-
Leta 1889. pa je deželni odbor deželnemu zboru predložil obširno motivno poročilo z načrtom zakona. — Po daljši razpravi je deželni zbor načelno sklenil 14. novembra 1889. deželno prisilno zavarovalnico z monopolom ter naročil deželnemu odboru, da načrt zakona predloži c. kr. vladi s prošnjo, da sestavi načrt zakona in v okviru tega državnega zakona naj potem deželni odbor predloži zopet načrt deželnega zakona s potrebnimi premembami.
Ta predlog je bil sprejet s 33 proti 12 glasovom.
Tirolska dežela ima deželno zavarovalnico od leta 1825.; deželni zbor pa se je načelno izrekel za prisilno zavarovalnico, ko bo potrjen dotični državni zakon.
Sicer pa, visoka zbornica^ ideja deželne zavarovalnice tudi pri nas ni nova. Že 6. oktobra 1869. je pokojni dr. Razlag nasvetoval in 13. oktobra istega leta utemeljeval ob kratkem potrebo deželne zavarovalnice. Dotični predlog je podpisalo 16 poslancev. Brez ugovora od kake strani je tedaj deželni zbor naročil deželnemu odboru, naj to važno vprašanje pretresa in proučuje ter svoječasno deželnemu zboru poroča, oziroma primerno nasvetuje. Tedanji deželni odbor je stvar položit ad aeta!
V seji dne 24. januvarija 1887. je poročevalec deželnega zaklada dr. Mosche v imenu finančnega odseka predlagal resolucijo:
»Deželnemu odboru se nalaga, da preišče, ali bi kazalo ustanoviti deželno zavarovalnico proti škodi po ognji za deželo Kranjsko, da o tem poroča deželnemu zboru ter stavi nasvete, oziroma predlaga načrt.«
Obširneje in temeljiteje pa je to vprašanje kranjski deželni zbor pretresaval v VI. seji dne 16. decembra 1887. Sedanji dvorni svetnik gospod Suklje je namreč v V. seji dne 12. decembra istega leta s svojimi tovariši izročil naslednji samostalni predlog:
»Deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru se naroča, da z vso temeljitostjo in paznostjo pretresa vprašanje deželne zavarovalnice z obligatornim zavarovanjem poslopij proti požaru, v to s vrbo pripravi statistično gradivo, v dogovor stopi z deželno vlado ter v prihodnjem zasedanji deželnemu zboru izroči primerne predloge.«
Gospod Šuklje je ta predlog utemeljeval obširno, stvarno in z vidnim navdušenjem. Vprašanja pa deželni zbor ni dalje pretresaval, ker je bil predlog vsled nasveta gospoda barona Apfaltrerna naravnost izročen deželnemu odboru v pretres in poročanje. Deželni odbor je potem v svojem letnem poročilu poročal ob kratkem :
»Ker se mora pred vsem rešiti vprašanje, ali bi vlada dovolila tako obligatorno zavarovanje, obrnil se je deželni odbor do štajerskega deželnega odbora, ki se je tudi bavil z istim vprašanjem. Leta 1886. je namreč po naročilu deželnega zbora sklical enketo, v kateri so bile zastopane vse večje zavarovalnice. Enketa je mej drugim sklenila, da je pristop lc deželni zavarovalnici obligatoren in da mora pristopiti
198
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sibling mu 24. Jänner 1896.
vsak lastnik take stvari, ki je sposobna in vredna, da se zavaruje. Vsled tega je štajerski deželni odbor vprašal z noto 6. oktobra 1886. c. kr. namestništvo v Gradcu, ali bi vlada potrdila zakon, ki bi določil prisilno zavarovanje pri deželni zavarovalnici. — Namestništvo pa do 12. maja 1888. ni odgovorilo na to vprašanje. Ker je od rešitve tega načelnega vprašanja zavisno nadaljno postopanje o tej zadevi, deželni odbor letos še ne more staviti konkretnih predlogov.«
Stvar je zopet zaspala do letos.
Vidimo 'torej, da so se s tem vprašanjem ba-vili vsi deželni zbori, razun menda goričkega, tržaškega, isterskega, dalmatinskega in bukovinskega.
Vsled inicijative deželnih zborov je to vprašanje prišlo tudi pred državni zbor. Tako je stavil samostalni predlog za javno in prisilno zavarovanje bivši poslanec Turk (X. zasedanje, priloga 344), poslanec Han ek v XI. zasedanji (priloga 244) in grof Wurmbrand v XI. zasedanji (priloga 122 in 252). Wurmbrandov predlog je podpisalo 34 poslancev, večinoma nemške levice. Dne 8. februvarija 1892 gaje v zbornici obširno utemeljeval. Podpirala sta ga z navdušenjem dr. Kaiser in dr. Vašaty, dr. Rutowski je izjavil v imenu Poljakov, da so za prisilne, a ne za deželne zavarovalnice z monopolom. Dr. Menger je izjavil, da je levičarski klub za Wurmbrandov načrt.
In vlada je do danes temu vprašanju nasproti pasivna, dasi je naglašal prestolni govor, da bo vlada z ozirom na želje deželnih zborov in tehtne uzroke predložila načrt zakona.
Vladni zastopniki na razna vprašanja odgovarjajo, da vlada to vprašanje proučava, da pa ni še zrelo. Meni se zdi, da se vsa taka vprašanja pri nas le predolgo odlašajo, in če bo sedanji zavarovalno-tehnični urad proučaval to vprašanje, bo še mnogo Donave poteklo v Črno morje, prodno dobe državni poslanci dotični načrt zakona v roke.
In po katerih glavnih načelih bodi osnovana deželna zavarovalnica ?
Uzajemnost, prisilnost zavarovanja in dosledno monopol, to so trije glavni stebri, na katerih naj bi stalo poslopje deželne zavarovalnice.
Stern, da rečem, deželna zavarovalnica, že merim na to, da se polagoma zavarovanje omeji in odtegne privatnemu in izroči javnemu pravu, to je, odvzame zasebnim zavarovalnicam ter izroči javni, deželni upravi. V smislu našega občnega državljanskega zakonika ima zavarovanje proti elementarnim nezgodam čisto privatnopravni značaj, vender pa si je državna uprava v javnem interesu pridržala ingerenco, da je treba za taka zasebna podjetja vladne koncesije, katera je odvisna od gotovih pogojev.
Kolikor bolj se je zavarovanje razvijalo ter raztezalo na mnogovrstne razmere in slučaje socijalnega in gospodarskega življenja, tembolj je vlada urejevala in intenzivneje zvrševala svojo ingerenco, tako da ima že sedaj zavarovanje značaj javne uprave. In čim bolj pa z omiko raste zavest prebivalstva, tembolj se utrjuje prepričanje, da tako važna stroka narodnega gospodarstva ne sme biti odvisna od posa-
meznih zasebnikov, temveč mora biti agenda javne uprave. Vlade imajo sicer še formalno-juristične pomisleke, toda duhu časa se ne bodo mogle dolgo ustavljati. Poglejte železnice, pošte^ telegraf, telefon itd. Izprva so zasebniki oskrbovali te naprave, in pred leti bi bili morda kamnjali človeka, ki bi bil govoril o podržavljenji železnic, a počasi prodira prepričanje, da podržavljenje v gotovih slučajih ne škodi javnim koristim.
Gospodje, nas ne sme motiti krik in hrup plačanih časnikov in drugih organov, češ, da v Avstriji glede zavarovanja vlada že »konfuzni radikalizem«. Tako n. pr. piše mej drugim znani Ehrenzweig v „Ässecuranz-Jahrbuch" za 1. 1893.: „Die Landtage haben int Versicherungswesen das sacrisicio del’ intelletto gebracht und sich diesfalls Volkstribunen von der Straße verschrieben. Leider hat sich auch der Reichsrat agitatorischen Einflüssen zugänglich erwiesen. Die Assecuranz ist von den Liberalen als vogelfrei erklärt."
Na drugem mestu pa piše: »Nove konkurence se nam ni bati, ker ni več poštenega (mastnega!) dobička «
Visoka zbornica! Ako da kdo svojo hišo v najem, recimo za pet let, in jo hoče čez pet let sam porabiti, če vidi, da bi mu nesla več koristi, mislim, da s tem najemniku ne dela nobene krivice.
Gospoda, sedanji zistem zavarovanja ima mnoge napake in pomanjkljivosti. In če hočemo kaj boljšega si omisliti, s tem še ne delamo krivice zasebnim zavarovalnicam. Graja velja v prvi vrsti zistemu. In v tem oziru morajo nam vender biti merodajneji priznani učenjaki Adolf Wagner, Brämer, Scheffle in drugi, kakor n. pr. Ehrenzweig in Višniowsky.
Govoril sem že v uvodu o u z aj e m n osti.
Ta uzajemnost ni končni namen zavarovanja, temveč le sredstvo, da dosežemo namen. Z deželno zavarovalnico hočemo tudi revnejšim posestnikom, ki niso še zavarovani, dati priliko, da so deležni koristi zavarovanja. Imovitejši krogi morajo do gotove mere pomagati revnejšemu prebivalstvu, to je moje in, mislim, tudi zdravo in pravo stališče. Kajti to je gotovo, da se zavarovalnice sedaj pulijo za dobre rizike, in da se za reveže dosti ne zmenijo.
Dobiček bi se torej ne stekal v deželno blagaj-nico ter porabljal za druge namene, temveč vsi pn deželnem zavodu zavarovani bi bili deležni dobička. Pri vsem tem pa bi imovitejši krogi ne imeli večjih bremen.
Da pa bi deželna zavarovalnica dosezala popolnem svoj namen, moralo bi biti zavarovanje prisilno, in dosledno bi morala imeti monopol, to je vsak hišni posestnik bi se moral zavarovati le P11 deželni zavarovalnici. »Qui sentit commodum, etiam onus sentire debet.«	„ .
Predlog ne meri tako daleč, ker sem že naglasa, da glede prisilnosti in monopola potrebujemo državnega zakona. Zato je naloga gospodov državni poslancev, da na Dunaji malo podrezajo.
Poglejmo sedaj, ali bi deželna zavarovalnica w konkurenčni zavod bolj ustrezala našim razmeram, ko sedaj poslujoče zasebne zavarovalnice.
199
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sitzung ant 24. Jänner 1896.
O splošnem načelu zavarovanja sem že dovolj govoril, in mislim, tudi dokazal, da je načelo javne uprave jedino pravo.
Oglejmo si praktično stran.
Obžalujem, kakor sem že v uvodu naglašal, da nisem mogel nikjer dobiti natančnih podatkov o številu zavarovanih poslopij na Kranjskem, provzro-čenih škodah po požaru in odškodninah, dasi sem povsod stikal za njimi.
Prva žalostna prikazen pri nas je, da najmanj polovica poslopij ni zavarovanih, in katera so, so vsled visokih premij navadno za nižje cene. In kaj pomeni pri nas večji požar ? Da navadno pogorelec postane revež brez domovja, ako se ga ne usmilijo dobri sosedje. Navadno pa se dogaja, da se mora pogorelec pri zgradbi novega domovja zadolžiti tako, da se nikdar več ne izkoplje iz teh dolgov ter ves svoj živ dan dela za druge v žalosti in obupnosti. Visoka deželna vlada pri večjih požarih dovoli javno pobiranje za pogorelce. Visoka zbornica, ta prikazen, da morajo nesrečni pogorelci beračiti po deželi, je po mojem mnenji sramota za 19. stoletje. Kaj tacega ni videti v Švici, na Saksonskem in Bavarskem. In pri nas, žal, mora to biti, sicer bi pogorelcu pre-ostajala jedino še Amerika. Deželni zbor, oziroma odbor podpira, kolikor more, potrebnejše pogorelce. Tako je deželni odbor od 1. avgusta 1883. do konca 1894. 1. razdelil podpor 26.000 gl d., povprek na leto 2300 gld. Te podpore z ozirom na škode morda niso velike, a glede na druge deželne potrebe vender le znatne. In te podpore bi s časom odpadle, če se ustanovi deželna zavarovalnica.
Ker iz zadnjih let nisem mogel dobiti podatkov, navajam, da je od leta 1876. do 1885. na Kranjskem bilo 1225 požarov in poškodovanih poslopij 4460. Statistična centralna kombija na Dunaju je izkazala škode v teh desetih letih 3,600.215 gld., na leto torej povprek 360.000 gld. Statistika pa trdi, da so se od leta 1872. požari podvojili, dasi vsled gasilnih društev niso tako razsežni. Torej utegnejo na leto udi sedaj še biti tako visoke škode vsled požarov. Jn koliko se je povrne?
Leta 1887. je gospod Šuklje izračuni!, da so edaj poslujoče zavarovalnice na Kranjskem nabrale {^e™j okoli 235.000 gld., odškodnin pa izplačale .. oo gld. Iz tega je sklepal, da gre na leto iz dežele najmanj 110.000 gld.
p ,i ^az ne Posegam na resničnost teh številk, og ejmo pa na zadnja leta. Kakor znano, mora po ‘l'-onu iz leta 1884. vsaka zavarovalnica izkazati oje premije, in od tega zneska se odtegneta dva ous otka na korist gasilnim društvom. Zadnja leta I s uje na Kranjskem 16 zavarovalnic, in te so vpla-oo 1 v Požarnobrambeni zaklad 1890. leta 5611 gld.
97 p ’ Ioni' 1 5768 Sld- 87 kr., 1892. 1 6368 gld. od (.Qy k 6217 gld. 37 kr., v štirih letih torej m j'	b d 20 kr., na leto povprek 5991 gld. 80 kr.
,'^le 0 omenim, da te doneske plačajo pri pre-
zavarovanci in ne zavarovalnice.
povnr,./0 ta znesek pomnožimo 50krat, dobimo 1 ceni znesek vplačanih premij, katere zavarovanci
na Kranjskem vplačujejo raznim zavarovalnicam. In ta svota znaša 299.590 gld., reči smemo okroglih 300 000 gld. Ne vem natančno, koliko zavarovalnice izplačajo odškodnin, a trditi se upam, da gre do 100.000 gld. rakom žvižgat!
Nekdo je izračunil, da bi bile zavarovalnice do leta 1885. imele na leto čistega dobička le 11 289 gld. Prvič jaz tega ne morem verjeti, kajti ne vem, od kod bi delniške zavarovalnice jemale tolike dividende. Pa recimo, da je to res, potem jaz ne uvidim, čemu bi ta denar ne ostal v deželi, in ko bi ga porabili tudi za gledališče!
Pri uzajemnih zavarovalnicah sicer ni dividend, toda upravni troški so razmerno previsoki, kar ravno podražuje zavarovanje in marsikoga prisili, da računa na slepo srečo.
Oglejmo si upravne troske! Gospod Šuklje je leta 1887. trdil, da je neka, tudi na Kranjskem poslujoča zavarovalnica porabila za upravne troške 43 odstotkov brutto-premij. Nekdo, ki med nami vsemi najbolj pozna upravo zavarovalnic, mu je odgovarjal v neki knjižici, da je potrebovala le 28 odstotkov. Jaz se ž njima v tem oziru ne bom prepiral, a istina je, da je neka tudi na Kranjskem poslujoča, sedaj že bivša zavarovalnica, porabila za upravo, provizije itd. 31 odstotkov, in da sedaj porabijo zavarovalnice povprek 26 9 brutto - dohodkov.
Sedaj pa primerjajmo troške javnih deželnih zavarovalnic.
V	Švici n. pr. potrebuje kanton Schaffhausen za vso upravo svoje zavarovalnice le 6 % brutto-premij, kanton Basel 5 %, Curih 6 8%, St. Galen celo le 2 5%; povprek potrebujejo švicarski kantoni le 5% do 6%.
V	Gor Avstriji je imela deželna zavarovalnica z noobligatornim zavarovanjem leta 1894. dohodkov 408.112 gld., provizije so znesle 17'200 gld., torej 4 2%, uprava je stala 92%, vsi troški 13 4% brutto-dohodkov. Preostanka po plačanih odškodninah in troških je bilo 122.692 gld., reservni zaklad je znašal 924.077 gld., in vse imetje 1,130.075 gld.
Solnograška deželna zavarovalnica je imela leta 1894. dohodkov 119873 gld.; upravni troški so znesli 8 9%. provizije 3 4%, vsi troški skupaj le 12 3%. Preostanka, to je čistega dobička, je imela zavarovalnica 5032 gld. 41 kr., rezervnega zaklada 352.415 gld.
Tirolska deželna zavarovalnica je imela vseh dohodkov 463.567 gld.. provizije so znašale 35.213 gld., torej 7‘7 %, upravni troški 8 6 %, skupaj torej 16'3 %, čistega preostanka 24.417 gld. 75 kr.
Iz teh številk je pač razvidno, da deželne zavarovalnice delujejo najmanj 10% ceneje, ko zasebne.
V	Pragi, kakor sem že omenil, so leta 1865. ustanovili mestno zavarovalnico, ki je takoj znižala premije od 20 na 5%; seveda so morale isto storiti tudi zasebne, če so hotele tekmovati ž njo. In vender praška javna zavarovalnica dobro uspeva, ter si je nabrala imetja 391.000 gld., ki bi bili šli* inače ribam gost.
200
IX. seja dne 24. januvariia 1896.
Celo znani Ehrenzweig pravi, da morajo zasebne zavarovalnice znižati provizije in pavšale, če hočejo povzdigniti svojo »kupčijo«.
Le mimogrede omenim, da zasebne zavarovalnice razmerno veliko potrosijo denarja za reklamo. Tako je neka zavarovalnica, in to je uradno dognano, leta 1880. potrebovala za inserate v raznih časnikih 55.000 gld., neka druga leta 1883. pa 34.000 gl d. Zato pa že spita spanje, ne vem, ali pravičnega, ali krivičnega. Teh troskov bi deželna zavarovalnica gotovo ne potrebovala. — Dalje omenim, da je zavarovalnica »Assicurazioni Generali« s sedežem v Trstu za 1. 1894. izplačala svojim delničarjem dividende 38T % od vplačane glavnice, »Prva Ogerska občna zavarovalnica« 23%, »Riunione Adriatica« 15'5%, »Donava« 10%, »Meridionale« v Trstu 8%, »Fonciere« v Budapešti 7 % itd.
Primerjajmo sedaj premije raznih zavarovalnic. Navedem samo nekatere zasebne in sicer po nekem izkazu, kajti stvar meni osebno ni bila znana Tako neka zavarovalnica avstrijska, recimo jej A, zaračunava premije od zavarovancev po 3 94 pro mille, B po 5 23. C po 8'84 in D po 9 84 pro mille, to je po 3, 5, 8, 9 gld. za 1000 gld. zavarovanih na poslopjih.
In sedaj poglejmo v Prusijo. Tu se plača 1 marka 64 vinarjev pro mille, torej niti 1 gld. za 1000 zavarovanih goldinarjev. Pri manjših nemških družbah (Societäten) 1 marka 14 vinarjev pro mille; v 19 kantonih v Švici po 1 frank 25 centezimov, na Bavarskem celo le po 95 vinarjev pro mille. Te številke seveda veljajo za gotove razrede. Tako je bavarska deželna zavarovalnica leta 1888. znižala premijo v prvem razredu od 19 • 5 vinarjev za 100 zavarovanih mark na 7" 7, torej več ko za polovico; v tretjem razredu od 23 vinarjev na 15, v četrtem od 26 na 19 vinarjev.
Uzemimo zadnji najslabši razred, vidimo, da se plača le 1 marka 90 vinarjev pro mille, torej le 1 gld. 14 kr., če računamo marko 60 kr. av. velj. Omenim še, da je bavarska zavarovalnica od leta 1875. do 1892. že šestkrat premije znižala svojim zavarovancem za polovico v dotičnih šestih letih in samo od leta 1875. do 1886 odpustila zavarovancem pri premijah 17 milijonov mark. Gospodje, te številke jasno govore, da so deželne zavarovalnice mnogo cenejše, ako so v dobri, previdni upravi.
Sedaj pa še nekaj! Nerad se dotikam neke rane zasebnih zavarovalnic, a naglašam takoj, da ravno vsled te toliko pritožb in nezaupanja do zavarovalnic. Mislim namreč akviziterje ali potujoče agente. Akviziter pride h kmetu, ki svojih poslopij še nima zavarovanih. Po daljšem ali krajšem prigovarjanji kmet spozna občno potrebo zavarovanja, toda denarja nima, kar je redna navada, in plačati bi mogel šele čez pol leta ali nekaj mesecev. Agent odgovarja: »Saj je vse jedno, plačali hote čez pol leta, sedaj ni ravno treba, a zavarovani hote vsejedno.« Dobro ! Pobotata se, da bo plačeval od hiše, ki je z opeko krita, po 20 kr. od 100 gld.; od hleva, ki je zidan in s slamo krit, po 80 kr.; od kozolca in skednja, ki sta lesena in s slamo krita, po 1 gld. Hišo zavaruje za
- IX, Sitzung mu 24. Kumer 1896.
500, torej 1 gld.; hlev za 300, znaša 2 gld. 40 kr.; skedenj za 300, je 3 gld.; kozolec za 200, je 2 gld. Skupaj torej od 1300 gld. znaša letna premija 8 gld. 40 kr.
Kmet podpiše ali podkriža oglasilo, agent odide, in oba sta zadovoljna. Gez nekaj časa dobi kmet knjižico, katero lepo spravi za stensko podobo v kotu — čitati navadno ne zna — in tablico, katero morda še narobe pribije nad vežna vrata. Čas poteka, a kmet še nima denarja. Dobi opomin, a misli si, gospodje bodo že še počakali.
čez nekaj časa dobi pismo od »dohtarja«: »Ako v osmih dnevih ne plačate zaostale zavarovalnine v znesku 15 gld. 65 kr., troške tega pisma 60 kr., pisemska znamka 5 kr., skupaj 16 gld. 30 kr., primoran bom po naročilu zavarovalnice J. vložiti tožbo zoper Vas.« Kmet se prime za glavo: »Šestnajst goldinarjev, saj to ni mogoče, pogodila sva se za 8 gld. 40 kr. na leto. Jaz ne plačam in ne plačam, naj me le tožijo, to jim bom povedal.« Seveda, take tožbe se vlagajo pri sodišči, kjer je sedež glavnega zastopa dotične zavarovalnce. Kmet pride več ur daleč k sodišču, in tu mu pojasnijo račun:
Prvoletna premija 8 gld. 40 kr., polletna premija od 1. marca do 1. septembra 4 gld. 20 kr., upravna pristojbina 46 kr., pristopnina 1 gld. 25 kr., knjižica 20 kr., 2 % gasilni donesek 26 kr., obresti od polletne premije 26 kr., poštnina 15 kr., kolek 7 kr., tablica 40 kr., skupaj torej 15 gld. 65 kr. Ako se mu račun ni zdel pravilen, moral bi bil knjižico nazaj poslati. Pokažejo mu oglasilo, je li on isto podpisal ali podkrižal? Tajiti ne more, torej plati i šuti — pak mirna Bosna! Plačati mora sedaj še tožbene troške.
No, enkrat plačam, si misli, a potem ne več, ker raje ostanem nezavarovan, kakor da bi me tako odirali. A drugo leto ga zopet opominjajo, in ker se ne zmeni za opomin, tudi tožijo. Zopet pride k obravnavi, misleč, da sedaj pa vender ne bo obsojen. Toda v zavarovalni knjižici stoji tiskan paragraf da pred pretekom petih let ne more odstopiti. Zopet pota in trošiti! Rentači in se jezi, a tolaži se, češ, še trikrat plačam, potem sem prost. A tudi tačas se še marsikateri prevara. V paragrafu je tudi določba, da mora svoj odstop najmanj dva meseca pred pretekom zavarovalne dobe naznaniti neposredno glavnemu ravnateljstvu. V premnogih slučajih zavarovanci tega ne vedo, in zopet je v zanj ki za pet let. In kdo je vsemu temu kriv ? Zavarovalni agent, ker ni stranke podučil, koliko let traja pogodba, koliko bo morala plačati prvo leto s pristojbinami in koliko poznejša leta. Gospodje, ta slučaj ni izmišljen, doživel sem ga sam, ko sem pred leti v mladeniški svoji narodni navdušenosti priporočal neko zavarovalnico, ne da bi tedaj sam dobro poznal te razmere.
Zgodi pa se tudi še lahko, da se zavarovanec po preteku petih let zavaruje pri drugi zavarovalnici, ne da bi bil prvi naznanil svoj odstop. Nakopal si J6 večjih troškov vsled nove pristojbine, a poleg tega ga še prejšnja zavarovalnica ti rja za premije vs ec stare pogodbe. Plačal je tedaj pri dveh, a naj ga
201
IX. seja dne 24. j an u vari j a., 1896. — IX. Sitzung mn 24. Mnn.tr 1896.
zadene nesreča požara, ne dobi pri nobeni odškodnine, utegne se mu celo pripetiti, da se mora zagovarjati pred sodiščem, ker po zakonu jeden in isti predmet ne sme biti zavarovan za polno vrednost pri dveh ali več zavarovalnicah. In tu tiči prvi uzrok, da je ljudstvo nezaupno do zavarovalnic, da ne govorim še o drugih vzrokih.
Vprašanja glede cenilcev in kdo naj bi pobiral premije, ali davkarije ali županstva, tega v tem trenutku nočem razmotrivati, to je predmet poznejših obravnav. Mimogrede pa že danes omenim, da jaz imam pred očmi kot končni namen vedno le deželne zavarovalnice na podlagi uzajemnega in prisilnega zavarovanja z monopolom in z raznimi razredi glede rizik. Odločno pa bi bil proti podržavljenju zavarovanja in celo po načrtu, kakor ga nekda vlada pripravlja. Vlada namreč hoče vpeljati, kakor Poljaki žele, le prisilno zavarovanje, to je, vsakdo naj se zavaruje, a zavarovanec naj si sani izbere zavarovalnico. Ta načrt bi le vodo napeljal na kolesa zasebnih zavarovalnic vsaj pri manj razsodnih ljudeh. Pomnožili bi se agentje, in končno bi zasebne zavarovalnice sklepale kartele. Deželne zavarovalnice bi kot konkurenčni zavodi morali pobirati najslabše lizike in uspeh bi bil jako dvomljiv.
V tem slučaji bi morala vlada prevzeti garancijo za vse zasebne zavarovalnice ali pa naravnost izreči: ta in ta zavarovalnica je solidna. To načelo bi torej ne ustrezalo potrebam in tudi ne vsem zasebnim društvom. Dalje pa so tudi razmere v avstrijskih kronovinah glede poslopij tako različne, da bi morale jedne dežele v normalnih razmerah plačevati za druge, n. pr. za Galicijo. Znani Dumba sam je rekel, v nižje - avstrijskem deželnem zboru, da se morajo dežele odločno protiviti podržavljenju zavarovanja.
Mnogi imajo pomisleke proti prisilnemu zavarovanju, češ, vsakdo sme s svojim imetjem razpolagati prostovoljno ter poslopja zavarovati ali ne. Tudi jaz nisem za državno upravo, kakor si jo slikajo socijalni de mo kralje, kajti taka bi bila mogoča, ko bi bili
Judje vsi kot angelji brez zavisti, hudobnosti, sebičnosti itd.
Švicarji n. pr. so gotovo svobodoljubni u zavij an i, in vender imajo skorej v vseh kantonih prisilno zavarovanje! In kaj je končno država z urejeno upravo druzega, ko velika zavarovalnica? n zavarovanje proti elementarnim nezgodam bilo bi v m* a^t?r v vel'lu zavarovalnici. Vsak zakon je e' ali manj moralna sila proti človeškim slabostim. ■',cer Pa. Je že sedanji način zavarovanja moralna a z ozirom na mnoge požare in zahteve hranilnic, c se mora vsak dolžnik zavarovati in celo z do-n gotove zavarovalnice. Torej pomisleki proti ti„j’2emu, zavarovanju so jalovi ter izvirajo iz predanih načel liberalizma.
uaš meri tudi na zavarovanje proti 061 ln fuine proti živinskim boleznim, moral/le men’m> bi deželna zavarovalnica šanie i1 i,-0J Pečeti zavarovanje proti toči. To vpra Morda61 eTneje	ker imamo premalo izkušenj,
u kazalo vpeljati zavarovanje sploh proti
nimam, kakor so: mraz, povodenj, toča itd. Da je treba pomoči, o tem ni dvoma, saj vemo, da je dežela od 1884. do konca 1894. leta samo po toči poškodovanim razdelila podpor 24.040 gld., torej na leto povprek 2100 gld. Sedaj 1 zavarujejo proti toči le delniške zavarovalnice, in te imajo med sabo kartel. V tem oziru bi se morda združile dve, tri sosedne kronovine.
O zavarovanji proti živinskim boleznim je gospod predgovornik Hribar govoril obširno in stvarno, meni ni treba ničesa dostavljati. Le v tem se ne strinjam ž njim, da bi se to zavarovanje izročilo zasebni upravi. Na Predarelskem imajo že zavarovalnico za živino, in, kakor kažejo poročila, dobro uspeva. To je j edina živinska zavarovalnica v Avstriji. Bilo jih je že več, a so ponehale, toda ne vsled odškodnin, temveč vsled prevelikih provizij in slabega gospodarstva, n pr. »Orion«, »Apis«. Šmartinska je propadla vsled drugih strok, ne pa vsled risque simple.
Hitim h koncu! Gospod poslanec Hribar je utemeljujoč svoj predlog glede oprostitve od deželnih naklad po potresu poškodovanih poslopij navajal deželne podpore v zadnjih letih ter rekel mej drugim: »Podpore pogorelcem 'ne izpričujejo samozavesti prebivalstva.« častiti gospodje, jaz gospodu Hribarju v tem oziru popolnoma pritrdim. Samozavesti, zaupanja v svoje moči najdete pri našem prebivalstvu malo. Temu pa ni toliko uzrok indolenca ali vnemarnost, tudi ne »okoščeneli konservatizem«, kakor se večkrat trdi, temveč v prvi vrsti grozna beda mej prebivalstvom po deželi in, recimo naravnost, tudi prevelika brezbrižnost omikanejših krogov. Daši smo morda v teoriji napredovali, da si prodira sicer počasi, a sigurno v višje in nižje slojeve ideja socijalnih reform v krščanskem duhu vzajemnosti, vender imenujejo hujskača vsacega, ki priporoča pri nas nove, četudi zdrave in drugod z večletnimi zkušnjami utemeljene in potrjene nauke o narodnem gospodarstvu. Mnogo jih je, ki svoje težko prislužene novce znesö v hranilnice, ali, kar je stokrat slabše in naravnost ne-krščansko, posojujejo sosedom uprav za krvave obresti, namesto da bi umno porabljali denar za zboljšanje zemljišč, vinoreje, govedoreje itd., ali za primerne obresti pomagali bližnjiku iz denarnih stisk.
čas je, da resno pričnemo delo, kajti — peri-culum est in mora! Revščina se širi in vse podpore so kaplje v morje. Država bi morala v prvi vrsti storiti svojo dolžnost, ker ima tudi razne pravice. Ona sicer ne more vsacemu zagotoviti »eksistenčnega minimuma«, toda pomagati more, da se revščina ne širi v toliki meri in da ne raste število fatalistov in drugih državi nevarnih ljudij. Država jako veliko tirja tudi od najmanjšega posestnika, a pomaga mu malo!
Uzemite kočarja, če pogori! Kako naj si pomaga, da si postavi novo domovje ? Preje so ljudje imeli razne servitute in sosedje so pomagali v nesreči. Sedaj, no sedaj ne morejo v toliki meri, ker so sami večinoma reveži. Vsak najmanjši kočar pa ljubi svoj dom, koder se je rodil, kjer je živel, če tudi v
202
IX. seja dne 24. januvarija 1896.
revščini Da pa si more zavarovati streho, potrebna je deželna zavarovalnica. To vprašanje, visoka zbornica, ni politično, ni strankarsko, vse stranke morejo glasovati za to, da se izroči upravnemu odseku.
Le če smo jedmi v tem vprašanji, bo se visoka vlada ozirala na željo ter končno dovolila deželne zavarovalnice z obligatornim zavarovanjem in monopolom. kar bo gotovo v korist našemu prebivalstvu. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Žitnik predlaga v formalnem oziru, da se njegov samostalni predlog izroči upravnemu odseku.
Gospodje, ki pritrde temu predlogu, izvolijo
ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Sedaj prestopimo k 6. točki dnevnega reda,
to je:
6. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji Alojzija Domicelja, učenca na vinarski in sadjarski šoli v Klosterneuburgu, za podporo.
6. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Alois Tomicels, Schüler an der Wein- und Obstbauschule in Klosterneuburg, um Unterstützung
Poročevalec cesarski svetnik Murnik:
Visoki zbor! Učenec na vinarski in sadjarski šoli v Klosterneuburgu Alojzij Domicelj obrnil se je do visokega deželnega zbora s prošnjo, da bi mu visoki zbor dovolil nekoliko podpore, da bo mogel nadaljevati svoje študije na omenjeni šoli, ali ker prositelj v svojej prošnji ne navaja takih stvarij, da bi se moglo soditi, ali je v istini potreben podpore, in ker se tudi ne ve, kake predštudije ima, je bil finančni odsek mnenja, da se danes ne more končno rešiti ta prošnja. Izreklo pa se je mnenje, da je jako dobro za našo deželo, ako več učencev obiskuje šolo v Klosterneuburgu, in da je mogoče, da se bo ta učenec v toliko usposobil, da bi bilo morda enkrat mogoče ozirati se nanj pri kaki enaki šoli v deželi Kranjski. Ker tudi visoko c. kr. kmetijsko ministerstvo podpira take učence z ozirom na pospeševanje kmetijstva, mislilo se je v finančnem odseku, da bi bilo morda uspešno, ako bi se deželni odbor, če sprevidi, da je prosilec res potreben podpore, potegnil zanj pri kmetijskem ministerstvu, da bi mu ono dovolilo nekoliko podpore.
- IX. Sitzung MN 24. Immer 1896.
Z ozirom na to nasvetujem v imenu finančnega odseka:
Visoki deželni zbor skleni:
»Prošnja Alojzija Domicelja, učenca na oeno-logični in pomologični šoli v Klosterneuburgu, izroča se priporočilno deželnemu odboru.«
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim gospode, ki pritrjujejo temu predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
7. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji kmetijske podružnice v Velikih La-šičah glede podpore za povzdigo kmetijstva.
7. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der landwirtschaftlichen Filiale in Großlaschitz um Subvention behnfs Förderung der Landwirtschaft.
Berichterstatter von Lenkst:
Hoher Landtag! Die landwirtschaftliche Filiale in Großlaschitz wendete sich an den Landesansschnss mit der Bitte um eine Unterstützung znm Zwecke der Förderung der Landwirtschaft Nach den erhaltenen Informationen wäre es sehr wünschenswert, dass diese Filiale, welche noch jung ist, sich aber eines günstigen Rufes erfreut, die möglichste Förderung ihrer Bestrebungen fände. In cent vorliegenden Gesuche wird die Bitte um eine Subvention hauptsächlich mit dem Wunsche begründet, durch Anschaffung eines Rapenstieres den Thierschlag zn verbessern, ferner aber soll es der genannten Filiale ermöglicht werden Requisiten anzuschaffen, die ähnliche Anstalten vielfach schon besitzen. Ich bemerke, dass dieses junge Unternehmen bisher noch keine Unterstützung von Seite des Lame» erhalten hat, nichtsdestoweniger aber erscheint es notch-wendig über den Gegenstand noch Erhebungen zn Pflegest weshalb ich über Antrag des Verwaltungsansschusscs, >» dessen Namen zu berichten ich die Ehre habe, den Antrag stelle:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
»Die Petition der landwirtschaftlichen Filiale in Großlaschitz, zur meritorischen Verhandlung im Landtag nicht geeignet, wird dem Landesausschusse abgetreten.«
203
IX. seja dne 24. januvarija 1896. —
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki se strinjajo z odsekovim predlogom, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Daljna točka je:
8. Ustno poročilo upravnega odseka glede
dovolitve priklad za cestne namene (k
prilogi 31.)
8. Mündlicher Bericht des Verwaltimgsausschnsses, betreffend die Genehmig««!; von Umlagen für Stratzenzwecke (zur Beilage *31).
Poročevalec Lenarčič:
Visoka zbornica! 8 predlogo, kakor je pred-ležeča 31., prihaja deželni odbor vsako leto pred visoko zbornico. Navaja v njej, da brez pooblastila od strani visoke zbornice lahko pride v položaj, da ne bi mogel okrajnim cestnim odborom dovoliti onih priklad, katere potrebujejo za redno poslovanje. Zakon namreč določuje, da sme deželni odbor dovoljevati samo 11—20% cestne prildade, kar je pa čez 20%, spada pred visoko zbornico, ki ima pravico določevati, ali je dotični cestni odbor opravičen pobirati nad 20% cestno priklado ali ne. Ker pa ni nikakega jamstva, da bi bil deželni zbor vselej sklican v takem času, da bi moral pravočasno rešiti dotične vloge cestnih odborov, zato predlaga deželni odbor, naj se mu za prihodnje leto da pravica, kakor se je to doslej vsako leto zgodilo, da sme cestnim odborom dovoljevati pobiranje tudi višjih kakor 20% cestnih priklad.
Upravni odsek, v čegar imenu imam čast poročati, strinja se s predlogom deželnega odbora in vsled tega nasvetujem:
Visoki deželni zbor izvoli skleniti:
»Deželni odbor se pooblašča, da onim okrajnim cestnim odborom, ki potrebščine odpadajoče na okrajni cestni zaklad leta 1897. ne bi mogli pokriti z 20 % priklado na neposrednje davke, pri dokazani potrebi m nav podstavi pravilno sestavljenega in podprtega proračuna dovoli znotraj zakonitih mej za leto 1897. priklade nad 20 % k neposrednjim davkom z izvan-redno doklado vred ter ukrene potrebno zaradi predpisa in pobiranja teh priklad.«
Deželni glavar:
Zeli še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim gospode, ki pritrde temu pred-lQgu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
IX. Wzung am 24. Jänner 1896.
Daljna točka je:
9. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji več posestnikov v Kandiji priNovem-mestu za razširjenje deželne ceste v Kandiji.
9. Mündlicher Bericht des Verwaltungsansschnsses über die Petition mehrerer Insassen in Kandia bei Rndolfslvert mit Erbreiterung der Landes-strafze in Kandia.
Berichterstatter Graf Garbo:
Hoher Landtag! Ich habe die Ehre im Namen des Verwaltungsausschusses über eine Petition der Gemeindeinsassen von Kandia zu referiren. Diese Petition führt ein, dass ein Theil der Landesstraße, welche durch Kandia führt, unmittelbar vor der Brücke über die Gurk, welche Rudolfswert und Kandia verbindet, äußerst eng sei. Diese enge Stelle befindet sich bei dem Punkte, wo die Landesstraße in die Reichsstraße einmündet in der Richtung gegen das Spital der barmherzigen Brüder, und ist circa 200 m lang. Auf dem anderen Ende dieser Strecke befindet sich eine steinerne Brücke über den Schwerenbach und diese ist so eng, dass sic nur ein Fuhrwerk passiren kann. Dieser Theil der Landesstraße ist schon an den gewöhnlichen Tagen zu schmal, an den Tagen der Wochenmärkte aber, wo der Verkehr ein bedeutend größerer ist, spannen die Fuhrleute ihre Wägen aus und lassen sie auf der Straße stehen, wodurch der Verkehr vollends beengt wird. In diese Landstraße mündet eine Bezirksstraße ein, welche von St Michael herunter führt, weiters ist aber von bedeutendem Nachtheile noch der Umstand, dass das Wasser, welches von den Dächern der nahe der Straße liegenden Häuser auf die Straße fließt, keinen Abfluss hat. Die Bewohner von Kandia stellen daher die Bitte, es möge zur Ableitung dieses Wassers ein überdeckter Kanal hergestellt werden.
Nun möchte ich mir erlauben, darauf aufmerksam zu machen, dass es sich hier nicht um eine Gemeinde- oder Bezirksstraße, sondern um eine Landesstraße handelt, und es daher Aufgabe des Landes ist, diesen Uebelständen abzuhelfen. Nachdem jedoch keine Pläne und Kostenvoranschläge vorliegen, erscheint es jedenfalls nothwendig, dass die Sache noch genau untersucht werde, weshalb ich im Namen des Verwaltungsausschusses folgenden Antrag stelle:
Der hohe Landtag wolle beschließen.:
„Der Landesausschnss wird beauftragt, ehethunlichst einen Landesingenieur nach Kandia zur Untersuchung der von den dortigen Insassen vorgebrachten Uebelstände an der Landesstraße zu entsenden und in der nächsten Session die zur Behebung derselben geeigneten Anträge , zu stellen."
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
204
IX. seja dne 24. januvarija 1896. Daljna točka je:
10. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Režiše, Kanderše, Kolovrat in lastnika Medijskih toplic za ustanovitev c. kr. žendarmerijske postaje na Mediji.
10.	Mündlicher Bericht des Berwaltungsansschnsses über die Petition der Gemeindeämter Arsische, Kandersche, Kolowrat nnd des Inhabers des Bades in Gallenegg um Errichtung eines k. k. Gendarmeriepostens in Gallenegg.
11.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva Trojane za ustanovitev c. kr. žendarmerijske postaje v Trojanah.
11. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des Gemeindeamtes in Tro-jana um Errichtung eines k. k. Gendarmerie-postens in Trojana.
Poročevalec Kersnik:
Visoka zbornica! Točki 10. in 11. dnevnega reda sta v tesni zvezi med saboj in zato prosim dovoljenja, da smem ob jednem poročati o obeh teh točkah.
Deželni glavar:
Ker sta točki 10 in 11, med seboj v zvezi, prosi gospod poročevalec, da sme v obeh zadevah hkrati poročati.	'
(Pritrjuje se. — Wird zugestimmt.)
Ker nihče ne ugovarja, prosim gospoda poročevalca, da poroča o obeh točkah skupno.
Poročevalec Kersnik:
Obe prošnji nameravata jedno in isto, namreč ustanovljenje nove žendarmerijske postaje na meji Brdskega oziroma Litijskega okraja, samo da se v jedni prošnji zahteva naprava žendarmerijske postaje v Mediji, v drugi pa v Trojani. Zelja glede ustanovitve orožniške postaje v Trojani je že stara, posebno oživela je pa v poslednjem času, ko so se na Kranj sko-Štajerski meji zvršili tisti grozni umori, ki so prebivalstvo daleč na okoli spravili v tak strah, da so se ljudje pri belem dnevu zaklepali po hišah, sluteč v vsakem človeku, tujcu ali domačinu, morilca. Kraj sam je potreben, da se nadzoruje, ker ravno od Vranskega oziroma od Motnika notri do Zagorja in proti jugu do Lukovice v celem tem trikotu, dasi-ravno je vsak kraj pet do šest ur oddaljen od drugega, ni nobene orožniške postaje. To se je tudi v upravnem odseku povdarjalo, čeravno se je upravni odsek pred vsem moral ozirati na to, da meritorne rešitve te zadeve ne gre predlagati visoki zbornici, ker stvar ne spada v njeno kompetenco. Kompetentna
- IX. Sitzung inn 24. Jinnrer 1896.
je le vlada, ampak iz ozirov, katere sem omenil mislil je finančni odsek, da ne gre, kar na kratko odstopiti prošnjo deželni vladi, temveč, da naj bi se jej odstopila s toplim priporočilom, ob jednem pa je tudi sklenil sprožiti misel, da bi po njegovem mnenji z ozirom na krajevne in prometne razmere morda bolj kazala ustanovitev orožniške postaje v Trojani, kakor pa v Mediji.
Predlog upravnega odseka se glasi:
Visoki deželni odbor skleni:
»Obe prošnji izročata se deželnemu odboru, da ju odstopi slavni c. kr. deželni vladi s priporočilom, da uvažuje javno varnost in krajevne razmere, kakor hitro bo le mogoče ustanoviti orožniško postajo na Trojanah.«
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
L. k. Landespriih-ent Freiherr von Hein:
Ich möchte mir vor allem die Bemerkung erlauben, dass ich gegen die beantragte Resolution an und für fiel) nichts einzuwenden habe. Die Landesregierung ist sich dessen bewusst, dass die Vermehrung der Gendarmerieposten im Lande ein Gebot der Nothwendigkeit ist, und war in Erkenntnis dieser Nothwendigkeit bereits wiederholt bestrebt, Höherenorts eine Vermehrung des Mannschaftsstandes zu erreichen. Diese Schritte waren insoferne von Erfolg begleitet, als für das Jahr 1896 eilte Vermehrung des Gendarmeriestandes um 9 Posten,führer nnd 10 Gendarmen vom hohen Ministerium bereits bewilligt worden ist Ich habe mir jedoch das Wort erbeten, um zu constatiren und gleichzeitig darauf hinzuweisen, dass, obwohl die Regierung bereit ist, die vorliegende Petition in wohlwollendster Weise in Erwägung zu ziehen, in dem Henrigen Jahre von einer weitgehenden Vermehrung der Posten doch abgesehen werden muß, weil die Erhöhung des Standes der Gendarmerie nicht in jenem Maße erfolgt ist, als dies von der Laudes-regierung angestrebt wurde. Die Landesregierung hat nämlich seinerzeit um eine Vermehrung des Standes um 30 Mann hohenorts gebeten, diese ist jedoch, wie bereits erwähnt, nur um 19 Mann bewilligt worden. Der Herr Berichterstatter würde vielleicht glauben, dass in Folge dieser Vermehrung ein Posten in Trojana creirt werden konnte, aber so wohlwollend sich die Landesregierung dieser Anregung gegenüber verhalten wird, so ist in dem gegenwärtigen Zeitpunkte die Erfüllung dieses Wunsches doch nicht möglich, nachdem in erster Linie diejenigen Posten verstärkt werden müssen, welchen ein größerer llebet-wachungsrayon zugewiesen ist, als jenem in Möttnik. Der Gendarmerieposten in Möttnik hat einen Ueherwachungs-rahon von 6968 ha und eine Einwohnerzahl bon 39<w Seelen; im Vergleiche mit anderen Posten, z B. mit dem ans nur zwei Mann bestehenden Posten in Munkendors mit einem Ueberwachnngsrayon von 7500 ha und o^oo Seelen, erscheint daher der Rahon des Postens Möttni verhältnismäßig klein. Weiters hat der Posten in St. Riip-recht einen Ueberwachnngsrayon von 7410 ha mit 4;>4o
205
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sitzung mn 24. Immer 1896.
Seelen. Wir haben aber auch sogar Einzelposten mit ungemein ausgedehnten Ueberwachungsrayons, z. B. in Altlag, wo auf einen einzigen Gendarmen eine Fläche von 8100 ha entfällt, weiters Nessclthal mit einem Ueberwachungsrayon von 8903 ha, und ebenso bestehen noch zwei andere Posten mit größerer Ausdehnung des Ueberwachungsrayons Diese Umstande nöthigen die Landesregierung in erster Linie die Mannschaft der bereits bestehenden Posten von 2 auf 3 zu vermehren und dementsprechend auch eine Vermehrung der Mannschaft bei Einzelposten eintreten 31t lassen und erst dann, wenn dies geschehen ist, kann auch solchen Wünschen der Bevölkerung, wie sie in dem vorliegenden Falle ausgesprochen wurden, Rechnung getragen werden. Hiebei geht die Regierung von der Anschauung ans, dass die Errichtung von Einzelposten soviel als möglich zu vermeiden ist, weil Einzelposten mit Rücksicht auf den Charakter der Bevölkerung selten ihrer Aufgabe zu genügen im Stande sind, und auch Elementarereignisse es oft nicht als zweckmäßig erscheinen lassen, Einzelpatrouillen auszuschicken, insbesondere dort, wo z. B. Borastürme und Schneeverwehungen die Commnnicationen unmöglich machen oder so schwierig gestalten, dass der patrouillirende Gendarm den Unbilden der Witterung nahezu erliegen muss. Es handelt sich also zunächst darum, diejenigen Posten, welche bisher als incomplet anzusehen sind, entsprechend zu ergänzen und ans den completen Stand zu bringen, und bitte ich den Herrn Berichterstatter zur Kenntnis zu nehmen, dass es Sorge der Regierung sein wird, den Posten in Möttnik ans keinen Fall zu schwächen, sondern denselben ebenso wie die umliegenden Posten an der Grenze, z. B in Sagor und Moräntsch auf dem systemisirten completen Stande P behalten. Diese in Aussicht genommene Maßregel dürfte vorläufig umso eher genügen, als die Sicherheitsverhältnisse in dem an Steiermark grenzenden Gebiete tut großen tmb ganzen keine ungünstigen sind. Dass Heuer ein einzelner Fall sich ereignet hat, der allerdings geeignet war, auf ut§ Sichcrheitsgefnhl der Bevölkerung einen ungünstigen Emflnß zn üben, ist allerdings richtig, aber in demselben Momente sind auch die betreffenden Posten verstärkt worden; es wurden die umfassendsten Vorkehrungen getroffen, und msbesonderc wttrde gemeinschaftlich mit den steierischen Kosten ciue intensive Verfolgung eingeleitet. Das Resultat ue;er Maßnahmen, an welchen die krainischen Posten einen hervorragenden Antheil genommen haben, die rasche Habhaft-werdnng des Mörders, war gelviß ein erfreuliches und es ann daraus nur geschlossen werden, dass die Gendarmerie ort ihrer Aufgabe vollkommen gewachsen ist. Hiebei kann n; nicht umhin, den gewiß merkwürdigen Zufall hervor-P )evcn, dass gerade von dem Posten in Franz in Steier-9lnr: ~er Mörder selbst als Bote abgeschickt wurde, um . Cl1tsll "lngen der Gendarmerie herbeizurufen, ein Beweis, W mmt aFam3s gegen den eigentlichen Uebelthäter nicht ®erbad)t hegte, und erst der krainischen , ■ nrmm£e ift es gelungen, Verdachtsmomente zu ernt« Le™'®1! Grund deren man des Uebelthäters habhaft tinnf "0ch wiederhole also: die Regierung wird die Peti-w.mÄ/n Ereirung eines Postens in Trojana gewiß in wem, s C-U^e ^^äaung ziehen, ich bitte aber daraus, unfit Hr ?" ®llnf4e nicht schon Heuer willfahrt wird, dec- fvwCs5CK $u oflett, dass die Regierung der Errichtung m UaS(lct)clt Postens abgeneigt wäre. Ein Moment muß
ich jedoch noch hervorheben, nämlich den Umstand, dass in der nächsten Zukunft vor allem eine Vermehrung der Posten an der krainerisch-kroatischen Grenze wegen einer entsprechenden Uebcrwachung des Viehverkehres ins Auge gefaßt werden muß, denn gerade von Kroatien ans ist Kram der Invasion von Thierkrankheiten besonders ausgesetzt, überdies aber hat der lebhafte Schmuggel, welcher in letzter Zeit hier inscenirt wurde, die Behörden gezwungen, andere Posten zu entblößen, um die Grenzposten zn verstärken. Es ist indeß gelungen, den Schmugglern das Handwerk zu legen und ich hoffe, dass die Grenze nunmehr so abgesperrt worden ist, dass der Schmuggel auch in Zukunft nicht wieder auflebt.
Das sind die Gründe, welche der sogleichen befriedigenden Lösung der heute angeregten Frage entgegenstehen, ich bitte aber gleichzeitig zur Kenntnis zu nehmen, dass die Regierung gerne bereit sein wird, sobald die Verhältnisse es gestatten, Abhilfe zu schaffen.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Košak se je oglasil k besedi.
Poslanec Košak:
Visoki zbor! Kot zastopnik okraja, v katerem leže občine Režiše, Kolovrat, Kanderše, mislim, da je moja dolžnost, da ugovarjam gospodu poročevalcu upravnega odseka.
Pripoznam potrebo c. kr. žandarmerijske postaje v Trojanah, toda obče je znano, da bi bila postaja v Št. Jurji pri Izlakah bolj umestna in potrebna.
Prvič je ta kraj središče celega obširnega okrožja med Vačami, Trojano in Zagorjem, kjer ni žandar-merije. Drugič je v tesni zvezi z občinami Režiše, Kanderše in Kolovrat. Ti kraji leže po samotah, mej gorovjem po ozkih dolinah, in žandarmerija malo zahaja v te oddaljene kraje iz Zagorja, ker ima doma obilo posla radi rudokopa. In ravno tu v Mediji se lahko dobi primerno stanovanje in po ceni.
Zato prosim visoko vlado, naj bi se blagohotno ozirala na to prošnjo ter poskrbela tudi za žandar-merijsko postajo v Izlakah.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Pfeifer se je oglasil k besedi.
Poslanec Pfeifer:
Visoki zbor ! Gotovo bi bilo za miroljubne ljudi, katerim tudi jaz pripadam, prijetneje, čuti vest, da se zmanjša število žandarjev na Kranjskem, kakor pa da se množi. Toda ker je to stvar, ki se težko da spremeniti, zato opozarjam slavno vlado na to, da je občina Št. Jernej dvakrat prosila, da bi se tam nastanila žandarmerijska postaja.
Deželna vlada je to prošnjo odbila z motivacijo, da ima občina v prvi vrsti skrbeti za varnošt oseb in imetja po svojih lastnih organih. Dotična občina
206
IX. seja dne 24. januvarija 1896. — IX. Sitzung am 24, Jänner 1896.
si je gotovo popolnoma s ve sta te svoje dolžnosti, ali ob j e dnem tudi uvidi, da glede tamošnjih odnošajev njene skromne moči ne zadostujejo.
Zato opozarjam visoko vlado po izrečenem naročilu dotične občine, da sedaj, ko se ima število žandarjev pomnožiti, vlada še jedenkrat uzame omenjeno zadevo v pretres in jo povoljno reši. če mej tem občina svojo prošnjo ponovi, oziroma če tamošnje okolščine še to zahtevajo.
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
L. k. Landespräsident Freiherr von Hein:
Auf die Ausführungen des Herrn Abgeordneten Pfeifer kann id) nur kurz bemerken, dass dem Ansuchen der Gemeinde St. Bartholme deshalb keine Folge gegeben werden kann, weil diese Gemeinde die Aufstellung eines Gendarmeriepostens aus rein localpolizeilichen Rücksichten anstrebt. Diese Gemeinde will sich nämlick) der Bürde der Localpolizei entschlagen und verlangt, dass die Localpolizei durch die Gendarmerie besorgt werde.
Nun, das verstößt gegen das Organisations-Statut der Gendarmerie, welche nicht für solche Zwecke bestimmt ist, und deshalb verlangt die Landesregierung von der Gemeinde St. Bartholme, sie möge selbst für die Aufstellung des für die Besorgung der Localpolizei nöthigen Personnels sorgen. Sollte sich aber die Nothwendigkeit herausstellen abgesehen von dem localpolizeilichen Wirkungskreise die Gendarmerie entsprechend zu vermehren, oder neue Posten auszustellen, so wird die Negierung sehr gerne bereit sein solck)en Wünschen der Bevölkerung Rechnung zu tragen, auf die Ausnützung dieser staatlichen Institution für Gemeindezwecke kann sie jedoch nicht eingehen und muss daher verlangen, dass die Gemeinde selbst ans eigene Kosten die nöthigen Sicherheitsorgane bestelle. Erst wenn die Gemeinde St. Bartholme diese ihre Pflicht erfüllt hat und höhere Rücksichten es wirklich erheischen, könnte dem betreffenden Ansuchen willfahrt werden, dem Ansinnen aber, den ganzen localpolizeilichen Wirkungskreis ans die Gendarmerie abzuwälzen, muss entsck)ieden entgegengetreten werden, denn sonst könnten alle Gemeinden das gleiche Verlangen stellen, denn, was für die eine Gemeinde recht und billig ist, muss für alle gelten.
Das war der Grund, warum das Ansuchen um Errichtung eines Postens in St. Bartholme abgelehnt werden musste.
Deželni glavar:
Zeli kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec Kersnik:
Iz razjasnil prečastitega gospoda deželnega predsednika je razvidno, da se bo vlada v tej zadevi
kolikor mogoče ozirala na želje prebivalstva. Želja, kje naj se ustanovi orožniška postaja, ali v Trojani ali v Litiji, je pa tako platonična, kakor naša resolucija. Jedino vlada ima o tej stvari govoriti, naši kompetenci se pa vsako sklepanje popolnoma odteguje in zato ne more biti nobenega pomisleka, da ne bi se mogla sprejeti resolucija v tej formi, kakor jo predlaga upravni odsek. Usojam si le še, visoko-rodnemu gospodu deželnemu predsedniku izreči zahvalo na njegovem blagohotnem zagotovilu.
Deželni glavar:
Prosim sedaj glasovati. Gospodje, ki se strinjajo s predlogom upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet, in s tem je končan dnevni red današnje seje.
Naznanjam, da se mi je izročil sledeči samo-stalni predlog gospoda poslanca pl. Lenkha in tovarišev :
(bere: — liest:)
Selbständiger Äutrag
des Abgeordneten Fclir von Senf6 und Genojseil.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
„Die k. k. Regierung wird aufgefordert, einen Gesetz-entwurf über Zusammenlegung der Grundstücke in der nächsten Session des hohen Landtages einzubringen.
Laibach, am 24. Jänner 1896.
Lenkh, Barbo, Langer, Gabriel Jelovšek, Dr. J. Tavčar, Perdan, V. Globočnik, Povše, Klun, A. Kalan, Schwegel, Erwin Auersperg, Liechtenberg, Leo Auersperg, Jos. Lenarčič, Murnik, Dr. D. Majaron, Tom. Kajdiž, Ažman, Pakiž, Pfeifer, Lavrenčič, F. Modic, F.Košak, Dr. Schaffer, Janko Kersnik, Dr. Papež, Žitnik, Jv. Hribar."
Utemeljevanje tega samostalnega predloga bom postavil na dnevni red ene prihodnjih sej.
Naznanjam še, da je gospod poslanec Luckmann opravičil svojo odsotnost od današnje seje.
Prihodnja seja bo v torek, dne 28. januvarija t. L, ob 10. uri dopoldne.
Na dnevni red pridejo sledeče točke :
(Dnevni red glej prihodnja seja. — Tagesordnung
siehe nächste Sitzung.)	,.
Upravni odsek zboruje danes popoldne ob 4. urt v deželni hiši; finančni odsek ima sejo v ponedeljet ob 10. uri dopoldne tudi v deželni hiši; in stavbni odsek v soboto dopoldne ob 9. uri in v nedeljo c ° poldne ob 10. uri v deželni hiši.
Sklepam sejo.
Konec seje ob 12. uri 45 minut popoldne. — Schluss der Sitzung um 12 Ahr 45 Minuten Nachmittag.
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani.