PoStnlna za kraljevino SHS v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA UREJA UNIV. PROF. DR. FRANC KSflV. IUKMAN LETO II ZVEZEK I 'V ' | f ; .■ , ' - ... . • , - * 1 ■ Ti ^ * v ■ * • « ■ ir■ i" \ .-.J' -h¡H»1 'i ■■ j y" , i.. ~yj .i |" a?? LJUBLJANA 1922 TWUU JUGOSLOMItHM TlSKfliM KAZALO. (INDEX.) R aipr avé ID iss er t ati o n es) : Ujfič, Biblični teksií o odpustnem grehu (Textus biblicj de peccato veniaíi)......1 E Ii r 1 i c h , Predmet in metoda primerjevalnega vero-slûvja {De obiecto et methodo scientiae religionum comparatívae)............, . 20 Slamič, Zavod sv, Hieronima v Rimu in Slovenci (Hospitíum et capUuIum cd legi a tum S. Hieronymi in Urbe et Si ove tii] „ t t t ' * ■ ' ' . , . , 30 Snoj, Počeiki episkopata (De origine episeopatus) ■ 46 Gr i ve c, Scholia Veteroslavica de primatu ecclesine 57 Rozman', Odveza izobčenca po kan. 2314 § 2 (Absolutio ab excommunications ad uormam can. 23Î4 § 2) 58 Prispevki za dušno pastirstvo (Symbolae theol, practicae): Nekaj o mistiki (Jos. Ufčič] — Smifu H. se blagoslovljene krimice prodati po novoiii zakoniku crkveuom? (J. P-Bock D. J,) 75 — Ali moremo molke, svetinjice, obdarjene z odpustki, drugUn prepustiti? (F, U.) 78 — Dokaz samskega stanii in naznanilo o sklenjeni p oreški (F. U.) 78 — O vo-tivni maži v fast presv. Srcu Jezusovemu prvi pciek mesecu (F. U.) 79 Oratio »Fidelium« (F, U.] 79 — Ora-tiones ab Ordinario imperatae (F. U) 8t — Bogoslovni semeniSčo na Francoskem (F, USeničnik) 81. Razgled po krščanskem svetu (Orbis christiani memo rabili a): Iz bogoslovnega sveia (F. Kr Lultman) 86, Slovstvo (Literatura); a} Pregledi: Ločitev držfcve od cerkve (Rožman} 89 b} Ocene in poročila i S lip y i, Die Trinitäts-lehre des byzantinischen Patriarchen Photios (J. Srebrn ičl 93 B o ž i t k o v i č , S. Bonaver tura e doctrina de gratia et libero arbitrio (P. A, Tominec O. F, M.) % M u c k e r-mann, Kind u. Volk I—II {Dr. A. Brecel)) 99 — M u I z , Die Verwaltung der heiligen Sakramente (F. Uiteničnik) 103 -- <1" H e r tr i ¿ n y, La Théologie du Révélé (F. Grivec) 104 Beležke (Analecta): f Dr. F. Snopek (F. Grivec) 104. ( : V* ' Ä' A t Dr. Jos. U j c i i — Ljubljana: Biblični teksti o odpustnem grehu. (Textus biblici de peccaio venidi,) Disquxsitionib c o u s p s c I u s : I. 1 Id 5, 16. 17. — Terminus »pcccalum j d mortem* desumptu* est ex Dt, ubi crimen capiLalc ¡in. ordinc inridico denotat, Debet ergo eliam in Novo Testamente dcnotarc aliquod crimen intens, sed in ordinu ulhicu. Qu od de lictum innuitur :i Christo Jo 8, 21, ubi dicitntur plurisaei »mnrituri in pcccato«. — 2. Pec-Culltni istud non est iniidclitas simpliciUr, sud inüdclitiia coniuncta cum ndio Dci. Pro Ullibus peccotoribus or»" superiluum est, — Proponitur 3, histojia exeicseoi 1 lo 5, 16. 17. dlJ Inter Pnirca Latinos Tcrlullianuj peccatuin ad mortem opinntur esse i ¡ti pi i die i liani, Ambrosius relative initios sentit. Augustinus vurbiiin cxplicat de apostania, M i c r o n y ni u s du re minus clarc loquitur, Grc^orius M. impoenitentiam ILoalem supponil. — b) Ex Graccis Clemens Alexandrinus nun sal elare mentem aperiL, Cyrillus Alcxandriims tarmtnof de p<-ccato mortaJi et vertinli interprctatur, similiter O r i i e n e s aatccedcntc Theodoras Studita subsequent^ aetate. — ej Exe^t-lae tum antiquiores litm rcCCntiorcs in co tantum concordant, pec-t nI ti in ad mortem esse aliquod delictum grave. dc cuius specie morali noil consenliunt, Ptccatum nun ad murtcm non idem ess« putnnt cufd peccnto veniali, — d] Roseumiiller singukiem profert opinionem apostolus noil loqui de criminc sensu eihico. sed do crimine in toio judicial!; quae opinio minime nova esse osleflditur, cum sirmlis npud eajionixtas Graccus mediae a et at is inveniatur. II. I Cor 3, 12. Quauritur, an materia vilis, de qua apostolus. sitfnifieel venialia puucata. — Hiatoria cxeßesCOs liuiup loci delimeotur: I, Apiid Grae-cosi Ori£e nes forte advocari potest in favorem seilten tla«, quae ojateriam vilcm tropmu esse pro peccatis venialibus ccnsct. I o a n n e s Cliryso-s t o m u s verha exponit de peceatis (¡ravibus, item Theodore I u $, Oecumciius, Ihcnphylacfus. Scd GraeeU nota quoque erat opinio, quae niatcriam vileia de doctrinis inLclligit. — 2. lnier Latinos Hieronymus materialu vilcm explicar« videtur du uinrt;i libus, A u u s t i n u s mavull i u tell ure cam do venmlibui, eui adstipulari vidcntur Grt^orius M et P r i m a s i u s ; sed oinnes fere in eo concordant texluni esse dif-ficilum intclleclu. — 3. Scholastic! apostoli -verba communlicr de vcniali expontmt, dum C contra f S c d c i i e. T O P t ft 1 O cX£cpto, materin vili doctrinas innni ccnsent, — 1. Auctor hniits disserlationis Paulum ncc du peetalis nec dc doctrinis loqui fill tu mat, sod innixus vurbis: ninusquisque Vide at, quomodo fnm^J supcrnedifiect.. putat seTmoneni esse de methods pracdieandi evanficlium. Materia pretiosa denotat methodum anmmtiandi verb um crucis, materia vilia mcthodum loqucndi socundum ^ap^eutiam Grao-comm. De modo ijiitur prat-dicandi aßitur, non de re praedicanda. Boimlovni Humih, 1 2 Zgodovinski pregled nauka o odpustnem grehu ti a m je pokazal, da ne poznejši skolastiki ne novejši bogoslovni pisatelji niso preiskali sistematično bibličnih tekstov o tem predmetu1- To raziskovanje se nam zdi toliko bolj potrebno, ker se žal prečesto pripeti, da priznan pisatelj navede ta ali oni tekst v podkrepitev kake teze in da mu drugi slede zaupajoč zgolj na njegovo avtoriteto, ne da bi kritično preizkusili dokazilno moč zadevnega teksta, 0 tem se bomo prepričali, ako se pomudimo pri onih bibličnih mestih, ki jih navadno navajajo za dokaz, da so mali ali odpustljivt grehi. Ta mesta so, kar je slednjič umevno, skoro pri vseh moralistih ista; kdor je prečital pet ali Sest priročnih knjig moralne teologije, je prečital implicite vse, Vzemimo n. pr. izmed novejših moralk, Müllerjevo*, ki jo omenja Breznay" po pravici z veliko pohvalo, in pretehtajmo svetopisemske tekste, na katere naslanja Müller nauk o odpustnem grehu. Tu srečamo takoj besedilo iz 1, lista sv. Janeza, ki bi nam naj po njegovem mnenju služilo kot dokaz za odpustni greh. Če si pa ogledamo vso stvar nekoliko bliže, se bomo prepričali, da tekst ne govori o našem predmetu. L Jan 5, 16. 17, M 'Eáv Y t) i/ hiii' ade/.apv who v ñ/niQzúvorTa á¡uoqtUiv ni j ititíwntov, (UTi/níi, Kíii ódioti liLU(¡> C.(ní)t', rol<¿ áftQQtÚvovotV in) jtqö$ ihívutov. "Eaviv áfinQTta na ó t; ¡} ú ¡< a ro t>1 oí ntgi éMivfjg /¿yen, iva fyí'ovf¡aj¡. 17 Uñan AüiyJá á iiuQÚa éaviv, nal tattv á u a y ría o v it q ñ j ü á v acó v, »i Qui seit fratrem su um peccare peccatuni non ad mortem, putat, et dabitur ti vita peccanii nun ad mortem, Est pec ca t um ad mortem: non pro íllo dico, uf roget quis. ■— " Omnis iniquitas peccatum esti et est pcccntum [n o d] ad mortem. Male razlike med izvirnikom in Vulgato &o označene ¿e v tiskti Glede grškega besedila nam je pripomnili, da ga prinašajo vse bol ji £ edicije (Ilelzenauer, v. Soden, Nestle) popolnoma enako, V v. 17 b imaju vse izdaje áfidQVÍa QV ltiQÓ$ ftávfiTOV, le LJrandscheid fita, najbrž pod vplivom Vidgatc, ñn(ii)t¿/i jznóq fláratov. Pristaviti hofeiiio dalje, da gríki tekst pripisuje priproínjika posebno moč: Q.ltÚatL y.n't ötiiOet, on ho dal grešniku življenje: V latinskem besedilu je ta aktivnost priproSnje nekoliko Aslabela in se uspeh pripisuje bolj delovanju milosti [dabitur, seil, a Deo); vendarle so te male in druge Se manjše razlike med izvirnikom in latinskim prevodom za naáe vprašanje brea pomena; nas zanima v prvi vrsti, kaj naj ume jemo pod izrazoma áfirifjTÍn sipóg iMviitov in n. oö jToóg &ávQ%ovf ali pomenita ta izraza res smrtni in odpusti ji v i greh. 1 BV I (1921) 293, a E. M. Müller, TbeoL morati* V (Vindobonac 1904) 470, » A. B i" c z n a y Clavis theo], moral. I (Fribvrži 1914) 184, 3 1. Izraz diiagria xoi>£ ^nvarov fto moramo poudarjatil ni specifično Janezov. Apostol se naslanja v svoji terminologiji na St-pLuafSinto, ki ima dvakrat sestavtf dftdpf^JMt tiavdtov: Septua-¿iiila pa tega izraza zopet ni skovala sama, marveč ¿a je sestavita na podlagi hebrejskega izvirnika, ki čila enkrat ¡i^r rrep (Di 22, 26) in drugikrat r": ttptjip Mtpn (D! 21, 22). Ako hočemo torej razumeti, kaj pomeni izraz pcccatum ad mortero, moramo najprej pogledati, kako ga je umeval starozave hi i hagiograi. Primerjajoč omenjena teksta z vzporednimi mesti v moza-jtčnih knjigah (Nm 18, 22 in 15, 29—31), vidimo, da gre tukaj zn prestopke j u d i c i a i n e sinaitske postave, ki je bila, popolnoma v duhu tedanjega časa, kaj radodarna s smrtno kaznijo. 5 samimi idealnimi etičnimi nagibi bi Mojzes pri tako trdovratnem narodu, kakor je bil izraelski, ne bil dosegel svojega cilja; zato ¡c bilo potrebno zaradi javnega reda, da umre brez usmiljenja, kdor prelomi to postavo; kratko: irdemu narodu trdo postavo\ 'Afid()tr)fia &avd/*ov potemtakem ni neposredno greh kot etični pojem, marveč 2unaiiji zločin, nad katerim izreka postava smrtno obsodbo. Kdor je kriv takega kapitalnega zločina, ne more uiti kazni, njegovo hudodelstvo je neodpustljivo, je torej v resnici moog &&vatov; vsaka prinroitija Je bila zastonj, saj uiozajična postava tli poznala pomilostitve; >non misere-beris eius« (scil. homieidae), pravi Dt 19, 13s, Slifno obstoji tudi v kraljestvu nove zaveze delikt, ki je neodpusten. Ker pa evangeljski zakon nima judičialnih0 postav, marveč presoja vsako dejanje neposredna z ozirom na njegovo notranjo7 vrednost in ne samo z ozirom na činvesko družbo, je tak delikt v prvi vrsti e t i i e n pojem in ne le prekrSenje kakega pisanega zakona. Dosledno bo v tem kraljestvu ifrivarog ne časna smrt, temveč večna. Da obsloji greh, nad katerim je že izrečena obsodba na večno smrt, je jasno iz Kristusovih besed, ki pravi, da greh zoper 1 Hcbr 10. 28 r olxtt(Hi&». * »liis itsyli* sc tie nore primerjati s pomilostitvijo, iakai blagodali ¡mla v takozvanih .nilskih mestih so bili dcleini samo oni ubiiavci, ki so ubili bližnjega z ¿¡olj po nesrečnem naključju n>T ¡9. 4 w ¿¡Sni;) Ori.i(ic morilec so morali alarosle brezpogojno izročiti [Dt 10, 12j. Ttidi če je kdo bcJ.nl v svcliifc in se prijel oHaq'o (Eki 21, H], ao ||cl odtrgali od njega. To je moral občutili veliki Davidov vujskovodjn Joab, katerega jc dal Salomon usmrtili V svetišču (3 Kralp 2, SO—34). * »ludicialia pracccpta reliquit Dominus disponenda his. qui curtm a ti Or um erant habit uri Vel spiritualen vel lempnrBluni.« S, T h O m a 8 , 1 II q. 108 a, 1 a d 1. ' ■Dicvndum quod regnum Dei (namreč v novi tavezi] in i n t p r i o -r i b u a nclibus principatiter cor.sistil,* S. T h o m a s , 1 II q. 108 a. 2 ad 4. t* 4 sv, Duha ii e b o odpuščen ne v tem veku ne v prihodnjem (Ml 12, 32)"; moliti za brata, ki je kriv takega zločina, jc teduj odveč in povsem brez koristi. Vprašanje je le, kateri je ta greh, ki ga navadno imenujemo »zoper sv, Duhiit:, Katekizem našteva pud tem naslovom kar šest grehov; toda ta razreditev se naslanja bolj na razlago sv. Avguština in skolaslikov kakor neposredno na Kristusov nauk. Morama torej iskati, govori Ii Kristus Se na kakem drugem mestu o tem grehu, fn res najdemo, da govori Gospod o istem ali vsaj zeln sličnem grehu kakor Ml 12, 32 pri Jan S, 21 nsl,, kjer očita farizejem, da bodo umrli v svojem grehu, f.v rfj di marin, v/imv rlfiufravelo&bi Tudi tukaj imamo torej tiitanvla ngbg ihitiaTm\ in sicer obstoji ta v nevernosti: Mv ¿i>) i-ort v a tj t s, Stt ¿-/(o el/u, tisto ifravsiaO-c (Jan 8, 24). 2. Ta nevernost ni bila gola nevernost (infidelitas sinipli-citer), marveč je izhajala pri farizejih iz satanske mržnje, vsled katere so pripisovali dela Krislusnva, božjega poslanca, samemu hudobnemu duhu [Mt 12, 24), Potemtakem moramo tolmačiti neodpustni greh v evangeliju kot nevernost iz sovra štva do Boga. Na ta način pa smo si naredili mosl k 1 Jan 5, 16, Da je to mesto vzporedno z Jan 8, 21, nam dokazuje ne samo sličnost besed, marveč govori temu v prilog ludi dejstvo, da jc avtor evangelija in lista ista osebar Iz Lega sledi, da Janez omenja v listu isti greh, ki ga Kristus obsoja v njegovem evangeliju; trdimo celo, da Janez drugega greha sploh ni mogel vzeli v misel. Apostol ljubezni in miline, ki v istem pismu (1 Jan 2, i] tolaži grešnike, da je Kristus njih zagovornik pri Očetu in da je sprava za grehe vsega sveta (okov tov x6oftov), ne more izkhučiti iz svojih molitev nikogar, razen kogar je Kristus ž e izključil iz večnega življenja. Kristus pa je izključil le onega, ki je kriv greha nevernosti, izvirajoče iz sovraštva do Boga11, Mislimo, da je ta razlaga preprosta in v smislu hagiograla; ne tajimo pa, da teksl dopušča tudi drugo tolmačenje, saj pravi H Zveličar ne pravi, da tega greha nt more odpustiti iquaestitj anrisj. marveč da n p bo odpustu (quaestio faeti), B Da nevernost in sovraštvo do Bogu nista vselej združena, napi dokazuje najbolje praksa, Ne malo jjndi je, ki ne verujejo v boijc razodetje, ki pa priznavajo, da jc najvišje bitje, in ki govorijo eventualno tudi z nekak:) Spojtljivostio o Cerkvi kot rtJidioini ustanovi. Pri lakih ju zmota v prvi vrsti v spoinanju (in intcllcctiij; akc se posreči izpodbiti njih zmoto, je mogoče, da sprejmejo resnico, kar sc zgodi vučkrgl nft smrlni postelji, Pri sovraštvu do Boga (odurni inimicitiae) pa je v o I j a zakrknjena v zlobi (»salaniztrflna»]: vsled tega jc vse stremljenje lakega človeka naperjeno na zlo, in sicer »brez viroka«! ¿¡li^.nnv iiur-su (Jjn |5, 2S\\ zato je nemogoče priti do živeji niejfovim ->railojjomT i protim/logi in torej moralno nemogoče, da bi ga kdo prepričal o resnici; njegov zločin jc v resnici neodpusten, ker se v resnici ¡de faetd) ne odpusti. 5 že sv. Avguštin, da so glede izraza >peccalum ad mortem« opravičena najbolj različna mnenja1"; to raznoličnost mnenj nam kaže zgodovina eksegeze našega teksta, * 3, a) Med starimi pisatelji se je mučil z Janezovimi besedami že T e r t u 1 i a n. Videl je popolnoma pravilno, da peccatum ad mortem ni peccatum mortale simpliciter, marveč da govori apostol o neodpustnem grehu, debelimi irremissibile11. Ta neodpustni greh je bil njemu, ki je precej strupeno napadal spokurno prakso rimske cerkve11', *ker je le ta odpuščala greh nečistosti, seveda moechia in fornicitio: za take grešnike se sploh ne sme moliti11, uči afrikamski rigorisl in v dokaz za svojo trditev zavija i Jan 5, 16. Mnogo mileje razlaga peccatum ad mortem sv, Ambrozij. Tudi pri njem je ta delikf kajpada zeto velik greh, toda je slednjič še odpustljiv! Ce!o moliti smemo za takega grešnika, vendarle za priprnšnjika ni sposoben vsak kristjan, temveč le eni, ki se odlikuje po posebni svetosti14, Veliki Ambrozijev učenec, sv. Avguštin, meni, da je peccatum ad mortem odpad od vere, v katerem apostat vztraja do smrti1*. Njegov prijatelj sv. H i er onim se je tudi pečal z našim tekstom, Iz apustolovih besed dokazuje, da je med grehom in grehom velika razlika, da je za nekatere grehe t e ž k o izprositi odpuščanje, toda nam žal ne pove, kateri greh je peccatum ad mortem". 19 »De hoc peccjlo ti110" iam non ejtprnwum esí) possunt mulla e[ diversa .^entiri.« S, A U £ U s t i il U s , De torrcptionc ¿t ¿ra.íí,i c. 12. PL "M, 936. 11 TcriulliunuSj Dc pudicit. c, 2, Pt. 2, 1036. 1037. Prim. G. Rauschen, Eucha.ristio tind RiiOsakramcnt9 [Freiburg 1=110) 146, 1:1 -.Oiiinís ioiuatitia. d ulic tu m csi, et esl dclictum ;id mofle m . .. scilicet dtlitium, quod »d mortem cst. Ita nihil iam supereat, quoH uul ncgts moc-thiam ct fornicMioncm mortatia ess« delicia, aui fereml»fbilia crkc fatcnns, pro cjtiibus ncc orari pcrmiUiluir. < De pudicit c. 9. PL 2, 1074, Prim. tudi G. R i u e c h c n , op. tU. 359. — Vsa ta argumentacija it seveda bolj nekaka odvetniška 1 LbsI, ki ju nidralü üluíiti njegovi napačni teoriji p pokori. 14 iTalusr (qtialus Moysiís, Jeremija) d t? pre calores in dellctíx maijmjt suui requirendt; nam si quícunque dc populo orcnl, non exaudiuntur.* S. A m brojí u! i De poenit. ] 10, 44. PL 16, 480. 11 * tifio autem dico id ent peccatum. fidciri, quae per di] cd i on t m opiiratur, desererc naque ad mortem.« S. Auínsliuua, Dc correption« et fifatin e. 12 pi# 44 933 " *>Qiii vero pecca.verit ad mortam, quis orabit pro «o? Cernís, (¡uod m mori bus depreccrour, i m pclrtí mus veiiiam, Si pro uiaioribus, diliicilb impetratio sil: et inler pcceatu et pcccatn ™a¡snam «se distflntiam. 1-1 l e t o ti y m.. Adv. Tovin. ]] 30. PL 23. 342 6 Sv. G r e ^ n i i j razlaga Janezove besede o trdofvratnosli v grehu do smrti (impoenitentia finalis}17. b) Med Grki je upošteval nase besedilo Že Klemen t Aleksandri j s k i ; iz njega izvaja pa samo različnost grehov Irctj dtag>0Qdg t&v dfianruav]^ o neodpustnem grehu, oziroma o odpustnem pa sploh ne govori. Globokeje pa je segel v ta tekst njegov rojak Čiri! A L e -k s a n d r i j s k i. Ta uči, da je samo Kristus brez greha, toda tudi mi bomo brez greha, ako si prizadevamo biti vsaj brez Smrtnega greha, \\fiaQVia tfdvaTOi' m f(, od Jt^Og fruvaznv je njemu smrtni in odpust!ji\« greh; vendar moramo omeniti, da se tu njegova razlaga ne nahaja v kaki neposredni interpretaciji Janezove epistole, marveč v njegovi razlagi psalmov"'. Precej podrobno je preiskal nas teksl Origen. Spravlja ga v zvezo z Jan 8, 21, kar je popolnoma pravilno, in sklepu, da je greh smrt duše: ftavarog ydQ '/'«/¡¡fiS dfiagtla, toda vsak greh ne usmrti duše, marveč obstoje tudi iaki grehi, ki jo samo osla b e Janezove besede mu služijo torej, slično kakor sv, Cirilu, kot dokaz za smrtni in odpuslljivi greh, Ta dva cerkvena pisatelja sta edina v starejši dobi, ki razlagata hagin-grafa v tem smislu. Med poznejšimi grškimi pisatelji še katoliške dobe omenja naš izraz sv. Teodor Studit (f 826], znani boritelj proti cezar cpa.pizmu na bizantskem dvoru. Tudi po njegovi razlagi je «««omt ¿lij Jioog iMcazor odpustijivi greh, brez katerega človek 17 »Peccatum ad mortem est pcccatum usque ¡id inorlciia, quia scilicet peccatum, quod hie ntm corrifiilur, club vunia fruslra poetulutur.« S. Gre' & or, Mora!, in I loh VI SB, PI. 75, 1160. " Clemens Ale*,, Stromal. II 15, PC 8. 1004. 11 ^ifiKiiJjJXVH "x Cjp-'./.?. !.J.\ 5jiCIT'S Mil TpOi ihiviTiv irfSyti ~,urt 1 c-j ^ii r.izx a;jafTia iras; iJ-aviicv (Cod. D dodaja /.i-i tVi ¿Ytt'J S, C y r i 11, Alex,, In Ps. 34 r 23, PG 69, 893. Kmalu nato pa piše ; ¿"¿v.:: , ■. i 3Imuo; stal ... oi vi p i^af t it OivstTiVj a -^i3"*1' In Fs. 36, 24, PG 69, 941. 30 i v if, ajjuf^is yjJLtSv «-ci^iVilsit-i' 'i'i-t iTTi-itiv'rj iv TVf saursij ¿¡uxfilx 'ir.iu umtvs'. - 'I'^'ii;, s j sjvaTii «rcAfteiv, suSiT; ■■if viv.f,;: ir.t-iyV'HOl zcii , . „ ftiviTi; "^if ''fs/jii ¿{¿apiti ■ c,\\j.x<. štl otne itaci A)iV 5jv ¿rfiti 'luivvr,* & d v at z o v, j a\iV. S d -/.al ffldarrfX/.'i, it! it; a^apTta i »-i v a Ti ^ eln verbis Apostoli siiinificntur, quod nün ad queracunque pertänet pro obdurafis in pcccalo orane, sed ad aliqueni perfeclum virum, Vcl Apo-stolus loqtiilur de peccato ad mortem, quod seil, usque ad mortem durat.« S. Thomas, De vcrit&lc q. 24 u. 11 ad S. " iSecundum formam verbot-um nun prohibetur orni in pro co ¡pcccfl-terf) fiiri; s cd ostenditur, quod praeeeptum de oranHo pro proximis fidelibus nnn sc extendit ad talfs peecalores; quia propter sui peCcati enoriuiUilcni hoc merentiir, ut a fidclitms rclinquantur, sieul etbnici ei publicanU S. Thomas, In II Scnt. d. 43 q, 1 a. fr. 11 C o m e 1 a Lap.. Commenl. in 1. loann. Opp. XX (Parit 1B611 618 s. -1 »Für den christlichen Bruder, von dem hier ausschließlich die Rede ist, kann es nur eine Sünde ¿eben, die endgiltij! zum Tod« fuhrt, das ist der Abfall vom Glauben.« ß Weiß, Die drei Briefe des Apost, Joannes {Göttingen 1899] 153. M 'Di« Siindu zliti Tode ist die infolge der irnpoenitentia linalii. den Tnd, d. b die (a1lmSti|ie| Wicdcrvernicbtunfi des Individuums (Jac 1, 15) den nueh sonst genannten zweiten Tod zufolge hat, wÄhrcnd die Sünde dessen, wcicher sich durch die Gnade der Erlösung heilen läßt, nicht m 8 katoliški dogmatik P e s c h': pravi, da govori Janez u grehu zoper sv. Duha, in se nagiblje It mnenju, da obstoji ta greli v trdovratni upornosti prati milosti božji. Stično piše tudi odlični dogmatik S c h e e b e d", d] Omeniti nam je le ¿e enci razlago, ki je sicer svoje vrste, pa obenem zanimiva. J. C, R o s e n m ii 1 1 e r" prenaša namreč vse težišče našega vprašanja z etičnega polja na forenzično poIjcr". Dozdeva se mu suspicor«), da je peccatvim ad mortem kapitalni zločin; ako p o g a n s k i sodnik obsodi kakega krigt- diesem Tode ausschlägt, sondern deti von ihr geheilten Sünder nicht vom ewigen Leben ausschlieft L • Ruthe-Miihlhiiußcr, der erste Krief Johannis [Wittenberg 1878) l9i -7 »Esl ist die Sünde wider den Iii. Geist, die weder in diesem, noch in anderem Leben nachgelassen ivird (Ml 12, 31], Wir haben hier keine authentisch« Erklärung dieser Kchriftwortc; aher die gewöhnlichste und nächstliegende Auflassung der 1 heoloßen ist die, daß es sich um die hartnäckige und verslockte Widersetzlichkeit g 58, * »Est iit hier offenbar nicht die einfache Todsünde, sondern eine solche gemeint, mit welcher Verstpckung oder hartnäckige Unbu Afer t iglici t verbunden ist, oder die Todsünde in ihrer vollendeten Gestalt (kateri greh pa je lo7), deren Übergang in den ewigen Tod moralisch unvermeidlich ist,* M, J. S l- h e c b e n , llandb. d. kulh. Dogmatik I] 2 (Frciburg 1 K«0) 528. ™ Mihi iliipTfa Mvavj/ vide tur ussu crimen capitole quodvis. 'ASiAtfi; non isl bomo ullus aliquis, sed Christianus. Pro eo Christ i an o( qul tale crimen cooiraiserit, non vult Apottolus inlercessiones fieri apud maji. stratus, quibus ius v ¡tac et necis compelebat, nc pugani in suspicionelti adducerenlur talia erimina a Christianis p&rvi fieri. "Aitafrt* |i?] npti videtur esse Itvior culpa, transgreasione legis allcaitu civilis cnntrncla, quam a Chrislitino admisaam facile itn c-inggerare poterant magistralna pagani, nt supplicii rcum prouuntiarcnt eum, qni imtiori poena ¡lftcctuu dim it ti potuisset. Pro eiusmodi peccatorc deprecari polurat fratur Chrislia-nus, ut vila ei donarclurt CiL C c r n. a Lap. XX (Paris 1861) 620. M Sicer pa tudi ta razlaga ni — nova. Isto misel izraža namreč že grSkc-vzhodni kanonist Theodor Balsam on |+ okrog J 200), ki nam poroča, da so nekateri razumevali pod peccatum ad mortem zunanje dejanje dočim jim zgolj no- tranji fin [¡isij.Yjs'.;, äc greh ni 1 On pa meni, da je ŠJMCpTi« -p!i MtotV> vsak iločtn, ki /.asluži smrlno ka/en ; EjJ.0t ivi.C'. itiapikv -p;; $iwrtcv i'Sita v iy.-i^-T^.i ■/. z f a X t % r, v t • ¡j. -zvJj-ibr) z. l o.c p i7p v (sie) ttüj-i'mv z.a^a-.fiiVfji^Ta! fwvov a nX-ijptwSi* «heb isvou v.Al tivs$ ¡¿»{¡sva; al (aowiv etei ÜTs^iosiTai, i'/Chi. /st ä^opuf^wtai. Theod. Ralsamon in ep. s. Basii, can. II. PG 138, 693, — Tako je pač mogel pisati enostranski jurist XII. stol., nikakor pa nc moralist. Zdi s« pa, da so tisti čas nn vzhudu sploh imeli čudne pojme o grehu j mnenje, da je ie to ¿¡Aip-jia OAVAtfV, kar se v dejanju izvrši, kar pa ostane v človeku, da je tu ilivaisv, je branil tudi griki jnrisi Kon- stantin HarmenopuJos [t okrog 1380) PG 138, 694, 9 jana radi takega ziocina, naj se zanj ne posreduje, da bi pogani ne mislili, češ, kristjani omalovažujejo laka hudodelstva, Povzemimo na kratko: äftagvia srfiög Qdvavov ni smrtni greh sini plicitcr, ši manj pa pomeni äftaQVi a ß >) sroog tidvarov odpustitvi greli v našem smislu; o tem 1 Jan 5, 16. 17 sploh ne govori. Zastonj se torej še nekateri novejši pisatelji7*1 sklicujejo na ta tekst kol dokaz za razliko med smrtnim in odpuslljivim grehom. II, ! Kor 3, 11—15, 11 (ifi/wsAlOv j'tiij iiX.Xov o t nitig 6i>vctt(xt tteivai jrnoti tov uevov, ¿oriv hjaoiig XQUS%6g, 12 El ) yi\u ¡¡u¿ua fi TjXm et i, in.! ti > 'inj/ üMxaXv^revai, y.di btdotov tfft tq y ov, (>si at6i* ¿MTW, TO JIVQ (tirTO Aoxifiäow H A7 Sil'Ol; to toyor fitvti, Ü ¿TO l" y.iiiiu/u/nn', fita&dv Xiljfiyisrat. Et rtrog rü tuyov xaTaxafoevai, ^i)ui(!)t)i'iai-ra<, mirög Öi nioih'intrru. orrotg rW <-5fri itvQÖg. 11 Fundament um ealm aliud nemo potest po ne re praeter id, quod positum est, quod est Christus IcEus, !-Si quis a litem super-aedificat super lundamentum hoc auruni, argentine, lapidcs preti o Sa S, ligna, loenum, stipulam, un i use u i usque opus manifestum erit: Dies enim Domini declarable quia in ¡gnu riivelabitur: l-L uniuScumsque Opu$ quale sit, ignis probabit. "Si Cuius opus manseril quin! super-acdificavit. mercedem accipiet. 11 Si cuius opus arserit, d c tri m en t um patictur: ipse autcm salvus erit: sic tarnen quasi per igneni. Glede teksta omenjamo, da nekateri rokopisi (u, pr. codd. A in B) nimajo v, 12 %ovtf)i', kar je pa za niiše vprašanje brej pomena. Trditi smemo, da je malo odstavkov v svetem pismu, ki bi jih teološka literatura lolikukral uporabljala kol predstoječe besedilo. Po lem bi človek sklepal, da so si teologi precej na jasnem glede tega, kaj je hotel Pnvel povedati; prepričali pa se bomo o nasprotnem, kajti zgodovino eksegeze tega mesta moremo posneti s starim rekom: Quod capita, tot sententiae. Ta prečeslo citirani odlomek nas zanima zlasti radi tega, ker ga mnogi, tudi moderni pisatelji rabijo kot klasični tekst za nauk o odpuslljivem grehu. Da sc pri tem lahko sklicujejo na kerifeje skolastične dobe, na Tomaža1, Bonaventura" " N, pf. K. Martin. Uhrh. d. katbol. Moral (Maim 1851] 200; H, T, Sim at, Lehrb. d, Morall lit ©logic (Fretting 1867) 125 in dm^t. ■ »Die end Hill est, quod ipsa pcCiala v c n i a t t a , quap admi&cunt sC procurantibus terrentu sijinificnjrtnr p<-r liftmim, frcTiiim ul stipulam,« S. Thomas, 1 II q. 69a. 2; prim, tudl In IV Sent. d. 21 a. 2 q lc: 'I'otest uxponi, ut per lignum, lomiurti cl stlpulam rccte inK'llL&iniur vcnialia,= SS. Bona-venlura, Comm. in fV Sent, d. 21 dub. 2: .Apostolus Peccata v e n i a 1 i a rebus nnlura sua levijjinus cnmparal, ncmpe li^na. foe no. stipulis.« 10 in na skotistièno Solo3, to priznamo drage volje, Ce so poznejši skolastiki' stali na istem stališču, ni čudno, Od novejših avtorjev ie opirajo na U tekst razen M ti 11 e r j a, P r u n e r j a ' in drugih moralistov tudi znameniti dogmatiki kakor S e h e e -b c n'" in B U 1 otT. Bo J j previdno pa se ¿a poslužujejo no veji i pisatelji Tanquerey", Noldi n', z Jas ti pa P r ii m m c r1" in Pese h". Uvideli so namreč, da ne zadostuje pogledati v starejše dogmatike in moraliste, marveč da se je treba ozirali tudi na zgodovino e k s e g e z e. To misel moramo posebno naglasiti, kajti pripeti se, da se kak biblični izrek citira od avtorja do avtorja kot dokaz za kako tezo; ko pa pogledaš v sv, pismo, najdeš, da hagiograf govori o — čem drugem. Tudi raziskovanje našega teksta nam bo nudilo v tem ožim marsikaj zanimivega, a ko si ga ogledamo v luči zgodovine; ta nam bo namreč pokazala, da razlagalci sploh niso v soglasju, ali naj se tolmači pav lins ki odlomek o grehih ali pa o naukih; Se manj soglasja pa borno našli v vprašanju, govori Jj Pavel tu o smrtnem ali o odpustnem grehu, 1 Omenjamo, da niso vsi grški učetje, ki so se pečali s pavlinskimi listi, razlagali ex professo našega teksta, ali pa so Se njih spisi izgubili. Tako ne najdemo pri dveh pisateljih, ki bi nas sicer prav zanimala, nič posebnega: namreč pri Cirilu A 1 f k s a n -d r i j s k e m~L in T e o d o r u M o p s v e š k e mL\ Nekoliko več bomo zajeli iz krasnih del Zlatoustovih, po čigar razlagi se ravna Janez Damaščan, ki sledi Zlatoustu skoro dobesedno: posebno pažnjo zasluži O r i g e n , potem pa Teodore! Cir-ski, katerega smatrajo mnogi za največjega eksegeta grške cerkve1'. 0 r i ge n u je brezdvoTrmo naš tekst delal velike preglavice^', Odgen pa nam. lia je smatral Origen malovredno tvarina 'C, Frasser, Scotus Acadcmicus (Tracl. dc Piomincj, V (Romar 1901] 435 1 Bellarmiaas, D« ¡unis*, gratine I, 9 (cd. Vcjict. 1721, IV, 40}. »J E. P m n fi r, Kftthol. MoimltheoL IFrriburg 1875) 176. » M, J. Sclic e hi«, Handb. d. kath. Dojm. II 2 (Frciburfi 1BS0) 530 T L. Billot, Di nalura et rut. peccnti person. [Romac 1694) 100. "A. Ttnqu ercy, Thool. Moral. Fimdam. II 252 (Poris ITO) rahi naï teki t le kot i n d iri ktni dokaz. T H. Noldi n, Dc principiin Ihcol. mor, 12 n. 292 sploli ne navaja vci pavlinshcgn teksta. D, M. P rim mer. Manuale thcol. mor. I (FriburÉi 1915] 22S. 11 C lir Pes ch. Praclect. dogm, IX [FriburÉi 1899} 246. PC 74. 867, » PC 66. 876. » Prt in. J. D u 11 e r , IlciiucnctUicu (Piiderbom 1910) 134, " O njem piše : b tîîîs; fy Îwin(fl]«î Qfilps. In lerem, liom, i6, PG 13, 448. 11 kot tropičen1, izraz za greh1', je razvidno iz spisa Contra Celsum, Če pa črtamo njegovu homilijo in Jerem., moramo reči, da ¡e težko določiti, ume v a li to tvarino o smrtnem ali o odpusl-nem grehu; sploh ne vemo, če pozna Origen smrtni greh v našem smislu besede, čeravno ¡e gotovo, da pozna sLopnje-vanje grehov", Iz njegovih knjig nam ni namreč jasno, je ü peklenski ogenj večen; zdi se, da po Origenovi teoriji ta ogenj ne muči samo, temveč tudi uniči grešnike, oziroma grehe; besedo x&vaxaki), ki jo grščina rabi o popolnem sežiganju darit-vene snovi, obrača namreč na grešnike111 in na grehe"n, Čc pa ogenj uniči grehe, potem sploh ne moremo več govoriti t? veinosli kazni in dosledno tudi ne o smrtnem grehu v tradicionalnem smislu. Najdemo torej že v III. stoletju teorije, ki so v marsičem sorodne Schellovim teorijam o grehu in o peklu. To naziranje pa izvira odtod, da Origen razlaga besedo Ji«y po svoje. Ijjemu je IkaznjujočiJ bog, ki ga tudi sv. Pavel imenuje nvn xavavaMaxov (Hebr 12, ¿9). radi tega meni, da tudi v t Kor 3, 13 ni umevatj realnega ognja, ki bi deloval na dušne sile, marveč mu ¿ly¡l metafizično pomeni psihične boli ohtm y.ai nóvavq, ylvEOÜai gvx íÍ.tó vtvog (Húuaviy.i}; ixaq ijg .vkiji Tfi í/yFUtíi'ty.ti (scíl. Wvxñí)' 31 Ta ugenj torej ni stvar, ki jo je ustvaril Beg, marveč ogenj v prenesenem smislu, ki so si ga pri/.gai' sami grešniki; »hi qui eunt in ignem, non a Deo, sed a seinetipsb cum inveniunt accensum,«'- K temu ognju morajo pristopili vsi, škodoval pa bo le grešnikom."5 Da je ta svojevrstna teorija škodovala Origenovemu ugledu dolgo časa tudi na vzhodu, je znano2*. ** ¿V TT^ íüv ttpó^ctúv y.ai Aífsv xa: ttntf&nav TpnrtK^í t>V(Z-¡jtévfl yj^w XaXájJU¡v tt/.cícpyiav-i.;, Contra Ce Is. V 15, PG ti, 1201. Pazi na stopnjevanje: vir,;/.x-a. ki^ítj -¡rpál-gK. 17 Spy;* si y.í^jiv.a'.iutvav ttíÍív iv t» fÁ rráv tí ir. z y. a /. í 2; ^fai-á^iEVí'í ¡ Contra Cels., IV 13. PG 11, 1014. " 7, tízirom na učinke greha V nadnaravnem redu razlikuje : ftjtiJriSi [•llijr/Tli)f iofrívtw in £t¡\>h ; to zadnje izvaja iz 1 Kor 3, 15 in Mt 16, 26, PG 14, 549. 19 Contra Cds. V 11. PC 11. 1201. • » ibid. JV 13. PG 11, 1044. Orifit-n. Comment, in loonn. t- 1Jn.23, PG 14, «7. h Orí ¿en. Comment, in cp. od R™u. II t>. PG 14, S83 " »El, ut e¿o arbilrpf, omnes nos necesse est venire ad ilium ignem-Etiamsi PatjiU sit aliquts vel Paulus, veni! tamen ¡alI íltum ifinum. Scd illi t;ilus audiitnli Etkimsi p« Lfliicni trans en», íktniuia non aduref te.« Orí (J en. Ho m. 3, in Ps 36, PG 12. 1337. " 2e cesar Justinijan je naslovii na carigr. patriarha Menna pismo, kjer očita Origenu krive nazore, jperversam disciplinam«, ker uči ^omnium impiornm hominum, ac praeterea daemonum poe-nani finem liablturam esse» in ker se zavzema za ikzov.zih&rf.z (Mansi 9. 518). Primeri dalje Canontss Cone. V, ;idv Orig. (Can. XI.) Samo na enem mestu bi se moglo reči, da razlaga Origcn naše sporno besedilo o odpuslAjivem grehu, V 11, homiliji in (ixodum razlikuje »damna» in »interitum« doetorum; so lorej grehi, ki škodujejo (odpustljivi), in ki pogube (smrtna)*®. Toda ludi tukaj se izraža Origen nekoliko skeptično, kajti pravi: sv i d c L ur ostendi«. Sv, Janez Kriz osiom je imel o pavlinskem tekstu posebno h omilijo. Kot zanimivost beležimo, da si glede pomena tvarin bogoslovji že tedaj niso bili na jasnem, zakaj eni razlagajo malovredno tvErrino o naukih, drugi pa o grehih, Krizo-slom odklanja izrecno razlago o naukih, ter se pozitivno odločuje za razlago, ki vidi v malovrednih snoveh grehe. Pomeni mu pa li ta snov odpustni greh? To se ne bo dalo dokazati; iz njegovih besed je sicer razvidno, da poudarja na podlagi Pavlovih besed graduelnn razliko grehov sploh, ne pa razliko med smrtnimi in odpustlji-vimi grehi. Ena Krizostomova misel pa nam svetuje, da razlagamo malovredno snov rajši kot melonimijo za velike grehe, nego 7,a m^le; besede aM^tJosrcti ratj Jtvodc smatra namreč kot evfemizcm za pekel. Kdor napravi nastavek iz lesa ild,, bo trpel hudo kazen [fasfcoaiv t¡% r^ifontag}; a{aih)ottai torej ni »bo rešen«, miirvcč »bo ohranjen«, ni ^salvabitur«, marveč -servabitur«, namreč za večno kazen-7, Teodore t Cirski nam svedoči, kar smo videli že pri Kmbfctomu, da grški razlagalci niso vsi ene misli: eni menijo, da Pavel govori tukaj nun Savftdioiv, drugi pa JfgqI tt)s aoi-Ttjg. Za svojo osebo vidi Teodorel v dragoceni tvarini čednosti, v Man s i 9, 339. Se Fotij je smatral za potrebiio v svojem pismu na bolgarskega kneza Mihaela, ila ga svari pred tonu Origenuvinti nauki; Te/,s; t^; «iBASuri-Mu fejnj^e™ jscil. OrigeneS, D id y m ti;; e(q). AVi/iij, TOD«,, -api/./.T,-i: Tfb: ¿|i3prtiV Kiuv v.ai ¿Sw/.itiiV, Fotij, Epi&t. I. I ep. 8, 15. PG 102," 645. a >Dc d mini q docLorum Apostolus d o c c I Clim dicit; S: cuius opus arierit... Unde videlur ostundi. quod quacdam peceala ad. d ¿i m n u iii quidvm pcrtiuuant, non t&Hien ud i n t e r i t ll m , quia qui damnum Wissui iuerit, ipse t o men salvari dicitur, licet per ignere« Ori^tn,, lri Exod, hom. II, PG 12, 372, ™ fiio'j ec-l ts'U; ¡Ai-i tnauZ&inxeT^ai, is'ui ie psU-iijistips'.^ * 7.v. Tiu; «KfnptCTEpiLn;, TiS>( it -AaxaZnaxtpeji * y,-al »Qui ¡¿iv ti ¡Aiiiw, is -vj. y.a&wpAiiixsva!' y.al Ti j; tš y.aXffKwTtpa, "'-t^ i'i ■/.aiaiEiTTipi Ti-'tsw-nz'/.r^.i'iz', • Ti^ni efat /puoiv, ifyupiv, >.£■!>5!>; '.'.y.'.t'ji. z ¿Xoc, ^¿pt&v, y,aXn[ATjv, C hr'ys o s t o m, I lom, 9 in 3. Cor 9, 3. PG 61, 78. 17 siminr aud^tai,' i« pav \ itjv ircfcmnv *KjMop(:?i uiiav;; tAe-frt ■ ctiiTii U [Jivii 3 ti} v s * iS ( t. 5i ^ c ¡j, iv i i. Clirysostom. Hom, 9 in I Gor 9, 3. PG 61, 79. V biblični grSiini in dosledno pri Krizo$tomu pomeni itijvi-A-fjr večno (kazen); priiu, Hebr. 7, 3; 10, t: 12, 14; druge novozak. knjige ne poznajo tega izraza. 13 malovredni tvarini pa Tit ¿vavyia ri)g äßEVr)s, torej greh, toda smrtni greh, kateremu je pripravljen peklenski ogenjiN, Tudi Gregorij iz Nise razlaga v neki homiliji les, slamo in seno in pravi, da pomenijo slabo stavbo (noifjoa oixüöo/n>i\, ki bo na sodnji dan postala ogenj"". Za naše vprašanje pa nam n Lidijo njegove besedi; premalo. Razlaga velikega predhodnika ali naravnost začetnika skoUstike, Janeza Damaščana, se krije skoro dobesedno S Krizostomovo™, Med grškimi eksegeti, ki so živeli po Folijo, zaslužita le dva. da i" omenimo, Oiktitnenios, škof letalskega mesta Trikke, in bolgarski škof Teofiiakt. O i k ii m e n i o s , kojega prištevajo, četudi ni originalen, med boljše grške eksegetc srednjega veka, je pisal najbrž proti knncu 10. stoletja in nam zapustil razlago Pavlovih listov. Ne smemo pa zamolčali, da je med znanstveniki še preporno vprašanje, je li delo, ki se nahaja zdaj v naših rokah, res njegovo-Ped zlatom itd, razumeva pravične, grešnike pa imenuje gozdr ki se lahko vname; Gospodov dan bo spremenil pravičnike, da bodo čisli kakor zlato, grešnike pa bo požrl kakor drva, seno ali strn, Učenik sam pa se bo rešil, ker je predaval dober nauk11. Oikumenija naslednje ohridski nadškof Teofiiakt, ki je pisal proti koncu 11, stoletja in ki zasluži bolj ime kompila-lorja kot eksegeta. Zlato itd, so mu razna dobra dela, malo-vredna tvarina pa slaba dejanja, ki imajo zupet svoje stopnje. Tako rnu pomenita seno in strn velike grehe (n, pr. nečistost, malikovanjej, drva (!) pa manjše (odpustljive??) kakor n. pr. "Tne; "i?! lOVjii^MV -ai-a iii^ciVii -iji ^s-i-j ■ i-fit is EEpi t/;; i p i Trt i W v-T/.iz; tujtj jtv r.ii icpr/.i-jumoyi^rv tt,'j v.y.-x -¡¡0 iie7;spvs'j'j; - t* sT&i) riji t-i i: v.v. '¿špiov v, a: ti ivavrfi ipifitvvi]; 15 "Op. Tlieodoret. Cyr„ Intarpr! f Cor 3- PG 82, 250. 19 i; vjp t ¿¡txcto),«:; šsjah, xiXatMf» stai X^ftov t'^v TOVijpav ii/.:;:fj.i;v ovOJtai^et, i: ¿T'. /.ai wto&w tixoSilJL^imifl EV ?J> iifc '/.itiiMi /.äipi<) «¡p y'vi-rat, Gregor. Nyss. Ho m. 7 in Eccl. PG 44, 715. * öth&lov ... ; \pliii; ¿i i (v* ii ¡stropov tiji w,/p- t cs v i^c:- xoSd^juShwv ireXueiSi) -pcaipiiiv c^iiaivt^ ir.nir^ si (ašv raiiiScui-epot, oi it fttft^cttpsi iiiiv . . , ■*«( c!. p.iv yx/,z-(ij-ssa, oi 3i rr/.t^jia/.s-jsw. ■J o a n n e s D a m. in 1 Cor 3. PG 95, 593,— ii-oiv ■ iiifhJflttüL alEiv žfipov i ir.i-?.',':) t^xmiia.- öitw«'. lAr-Vf • ilt:: Söjvixö; KiAa^ijj.ivs;. Ibid. PG 95, 505, " c! t^iv iiv.j.uL, xp«H|> ¡».al VXi Brarj^ssi, "ij w.-J.x; iitsi'/.iic^wwi Tfj ol ii i|A«pTWÄ3t, ÜXyjv paSitiii siortc^iv^v l-iv.si ^jp;; *;iav. Occum. Comm. in 1 Cor! PG 118, 675. u pijanost. - Ogenj razlaga popolnoma v duhu Krizostomovem o večni kazni". Ako posnamemo na kratko razlago grških očetov, sinemo reči: Grki sploh niso edint, ali naj se razlaga 1 Kor 3, 12 o ¿rehu ali pa o naukih. Oni, ki razlagajo tekst o grehu, menijo, da govori Pavel o slur t nem grehu, ogenj jim je pekel. Edini Origen tolmači znabiti malovredno tvarino o odpustljivem grehu. Uspeh naše preiskave je torej pri Grkih na splošno negativen. 2. Tudi pri latinskih cerkvenih pisateljih moramo omeniti, da se niso vsi razlagalci Pavlovih listov pečali ex professo z našim mestom. Tako nam ne nudi K as i o d o r" nič posebnega, in isto smemo trditi o S a 1 o n i j u1"1 in P a t e -r i juki nam nudita še manj. Nekoliko več homo mogli izvabiti iz Avguština in H i e r o n i m a , toda i njiju razlaga ni preveč jasna, H i e r o n i m se peča U površno z našim besedilom. V razlagi Amosovega prerokovanja, kjer govori prerok o vozu sena, katerega se bo Gospod ofresel (Am 2, 13), se zdi, da mu pomenijo malovredne tvarine smrtne grehe" in isio bi smeli sklepati, ako čitamo psevdo-hieronimsko razlago i Kor®', Sv. A v g n š t i n priznava, da je tudi njemu razlaga našega teksta D-obscura quaes tio*™; svojo misel o pomenu tvarine izjavlja večkrat ter se zlasti v Civil, Dei odločuje za naziranje, da govori Pavel o malih grehih. V tej knjigi razpravlja z njemu prirojeno duhovitostjo o vprašanju: »Quid sit in fundament o habere Christum et quihus spondeatur salus quasi per ignis « mtfr' s t bi riji itineui, jlmwtos, i!- |ACV -pir .!^ aiTivi; Sia^Opiv l^iJIXTIV, C&Cftl v.T. jXatTWi , . . v. 8š -ri^ ¿^ TTf a^si; ¿iMiKo8c|Mil|«vt «iTivti auial fis-itywii; 1 ¿>* yiyzvi piv v. a l xa/ii^V ira* rpb^ to xniecvVfflt ILCV, itioiXoXfitTptutr, ^Ai&vs^itiv' 5s( ijTWy TOttOKt;" siiv, jj.si^v, y.a'. ^ j ttiz'JTi Tiiii^ ss Ttvi^ Toirtttvrisv, T li e o p h y - iact. E^pos. in I Cur. 1JG 124, 604. M zl-'z?. S: Gto&^acrat; i-Tj- «¡»s; Tijptfwi iiv,- ■ arfMvfeue iirEywv. !hid. 51 Cassiodorua Complex in cpiM, Apost. PL 70, 1332. ■ S a 1 o n i u s Expos. Mystica. PL 53, " Palcrius Expos. Vel. ct Novi Test. 12. PL 79. «Ji. " »Hoc est fenunt Cl slipula, d t- qua et Apostolus loquitur: Li i na, funum, stipule, uniusuuiusCjuc opus mfUiiiustum fieti quonidm in die Domini in ifliiu rt: v el a bit Lir.* [I i e r o n. Comment, in Amos 2, L3. PL 25. 1012. »la ccclusia tria genera sunt bonom m: est bonum, ul melius, ut optimum ... tria sunt contrario genera malorum. malum, pciui et pcssimgm.« H i c r o n y m j opp. mantisa. Expos 1 Cor. PL 30. 155. — O tem komentarju pavlinskih pisem, ki a? nahaja med ddi Hieronima in Cigar avtor naj bi bil Puiagius, primeri J, K lasen (Tubingcr} TheoL Oiiartalschrilt LXVII (1865) 244 in O. D a r d en b e w u r , Patrologie* [Freiburg J910) 403. " S. August., Enarr. in ps. SI, 21, PL' 37, 1044, 15 usturam.) <1>VXV roi! JTVpog), toda Grki pod vplivom ivojili tradicij niso priznavali delovanja ognja [b'ifyyetiI 14 Curneiii a Lap. In 1 Cor Opp, X iPiiis IS61] 171. J1. ,, doctrina nun quidem haerelica aut perniciosa [tališ enim Jnnd;i m en l um dcstruerel), sed minus sincera mlnusqut solid j veluti si humaajs out philos&phicis (nit etiam iudaTcii opinionthus admi*tfi est plus quam sMis.. G. iüsiius, In ornnes divi Pauli., epist. cammclll. [Duaeii 1614) 266 '" .Faules hat den Grund /u diesem Gottesbau gelegt duidi die l.thf e von Christo dem Gekreuzigten. Der Weilerhau besieht mithin in der Entwicklung und Entfaltung diesrr Lehr«. Besser also verstehen wir unter den verschiedenen Materialien die verschiedenen wahren und fal-st Ken, prcbehaltigen und nichtigen Lehrsätze, welche, ohne gerade die Gnmdtehre vom Christo dk'm Gekreuzigten umzustoßen, ous derselben abgeleitet oder zu derselben hinzugefügt werden. A B i s p i n g . Trki, des I Briefes an die Kür. (Münster 1855) 49. " Ii. Com el V . Com(n. in I Cor. (Paris St 11 N. pr, L, Billnt I c.; B, J u n g m a n n , Inst, thcol, dogni, spee Trott. de nrwissimis n 84 liatisbonae 1S7I in dmgi J. Perron e, Prnel theol., Tract. de Heo ercat. 683 si, -Man muH zugeben, für Zuhörer, Leier, welche von einem ¡edteill' gen Reintgungsorle nichts wissen, liegt kein zwingender Grund vor, direkt an das f-'cgcfeuer bei diesen Worten (I Kor 3, II—15] zu denken.' H e i n -rich-Guthurlet, Dngm Theologie X (Münster 1904) 553. ijti^.ilnini intctft 2 18 vTí'Otig) na nesnovna bilja in dosledno odklonili la lekst, kol dokaz za čisiiJiSCe. Izraz m&drfostCLi. . . dtg rtiii .uvoog so tolmačili o večnem ognju: ovx dfpuvia^aerai, je vendarle čudno pojmovanje, do kalerega ¡e mogla zavesti razlagalce samo misel o ognju, ki se nahaja na koncu odlomka. Kristusa kot temelj za grehe si sploh ne moremo misliti. Rajši bi priznali, da govnri Pavel o naukih; toda tudi proli tej razlagi obstoje velike težave, Za lako tolmačenje nam je slog odstavka prcblag; ko gre namreč za nauk, oziroma njegovo čistost, Pavel ne govori, temveč grmi. Če kdo predava kaj drugega nego apostol (jrnp° <> Lvayy&h.aá}.í£t)a hfih> Gal 1, 8), zanj Pavel nima besede aóiütyotrat, marveč <\viíth¡ui, pa naj bi bil to tudi angel z nebes. In da bi kdo ne mislil, da fe ta grožnja gola hipérbola, jo einfalično ponavlja Ga! i, 9 Svoj nauk smatra Pavel za božjo besedo in ne /.a človeško (¿Mfctdijs oi Áóyo)' áv&Q(í)íi(út't ú/./j\ jía&ú'ig ¿ntiv áXt}üg Ááyov Ofov 1 Tes 2, 13); zalo ludí zahteva od Tesaloničattov, naj se ločijo id sobra tov, ki ne žive unza zi¡v nanátinnir, i¡v naQtkdftaoav ftao* tjtioh' [2 Tes 3, 6). Če bi bil hotel izrazili 7, malovredno tvarino krive nauke, bi bil tedaj tudi v pismu, ki ga je pisal v Ko rini, ubral bolj močne strune in bi ne bil končal svoje misii s nf^i/armi. Dozdeva se nam, da so razlagalci pri čilanju Pavla nekaj prezrli. Prej ko trdi Pavel izrecno, da je Kristus temelj (v, 11)-poudarja, da je on kot moder stavbenik postavil temelj (¿k (jfíifóg dp^r&rrtf]' ftefiéXiOv tintina v, 10)t in tem besedam dndnje stavek, ki je po nas i sodbi silno važen: ixctotog Ai /íAfjfít<•>. -T tu J o¡XOÓOfl£l, " Aposíot ne piše XÍ, marveč it ta g/ Tu 'menimo, da nam je podal ključ, s katerim si odpremo vrala do pravega smisla, da ne gre namreč za vsebino nauka, marveč za metodo, po kateri se nauk oznanjuje. Pavel je pestavi] v Korintu temelj duhovnega življenja, drugi sotrudniki so dozidavah. Ti sotrudniki so se razlikovali v tem, da so eni pridigali resnice, ki jih uči sv, Duh, brez visokosti besede ali modrosti [oí^ XCt&' v;n\}oyjif Xdyov), 'kakor w M ansí, 31. 4B6 ust. |T Anguilla, De fide el oper. c. 15. PL 40. 212, 19 n. pr. Pavel, drugi pa s prepričevalnimi besedami človeške modrost) [£>• itfst^otg aoGn>, ne doseže pravega cilja in jo v teku prvih poglavij ] Kor odločno zavrača, njemu je vsa moč v besedi križa [<> /,uyog b rov oroitpoi}). Kolikor nadkriljuje v fizičnem redu zlato, srebro itd., ne-žlahtno tvarino kot je les, seno, slama, tcliko presega pri zidanju poslopja krščanskega življenja preprostost besede križa vso govorniško umetnost, Sapientia erucis in pa sapienlta sapientumi vsebina ali oblika nallka?^■,, To je staro in vedno novo vprašanje; kajti še danes naglašajo nekaLeri čez mero obliko in zanemarjajo Vsebino, Katera oorpia je boljša, to bo dokazal dan Gospodov; pod tem izrazom ne umevamo samo onega dne, ko bodo elementi narave spremenili v ognju svojo obliko [palingenezija, Mt 19, 28; apokatastazis, Dej 3, 21), temveč že dan Gospodov inehoa-tive, namreč čas trpljenja in preganjanja, kjer se izkaže kakor v ognju, kdor je stanoviten in kdor nestanoviten. Delo [t, j. učenci) enega učitelja bodo obstali, delo drugega učitelja bo zgorelo: učenci, utrjeni v besedi križa, bodo obstali v ognju kakor zlato, dočim hodo oni, ki so gradili svojo popolnost na besedo človeSke modrosti, prešli kakor les, seno, slama v ognju. Učiteljem ne očita P¿lvel nikjer, da so predavali slabe nauke; šlo je le za Ku; in ne za izato se bo tak učitelj rešil | crwtb; Očrti i), toda kakor po ognju, kjer bo videl, da je modrost modrih zavržena, Kakor se pokaže pri požaru poslopja ■w Da tania oblika pri ornanjcvnnju verc nc seic dnsti globoko v irca ptisluänlccv. nam dokazuje »uspeh- inincoskih klasifnih ccrkvetiih govornikov: hGcwiß bat der seelsurßlichc Erfolg der französischen Knnjclklasriker nicht tief genug gegriik-n. Die Form allein fjewinnt mich den Gebildeten nicht für die Sacher des Glaubens, aber die Reden des Heilandes nnd die überwältigend schünen und einfachen [Tom ¡lieh der Kirchenväter waren verba graiiac« in jedem Sinne dieses Wort«,- El S w o b o d a . Großstodt-5 cd sorge fRegensburg 1W)) 355, 2* 20 (to je pač le slika, katere pa ne smemo v posameznostih stiskati, kakor lo delajo nekateri), kdo je zidal z zlato in kdo z malo-vredno tvarino, tako se ho pckazalo v času ognja bridkosti tudi pri vernikih, ki so feov oîr.ùàofu), kateri učenik je stavil z zlatom modrosti božje [Ihnh aatpia èv ftvati}QÎ(fi] ali z lesom, slamo človeške modrosti {Iv ôiôaxzoïç AvdfjMxmjç owpta?). Les, seno, slaina bî bila torej metomimija za način ali oblika oznanjevanja, ne pa za vsebino nauka. Kol dokaz za nauk, da so mali ali odpusLljivi grehi, so pa Pavlove besede 1 Kor 3, 11—15 docela neperabne. (Nadaljevanje v 2. zvezku.) —esâ — Dr. An L S 1 a m i č — Rim: Zavod sv. Hieronima v Rimu in Slovenci. (Hcspitiiim «t tapilulwm colletfialum s, HîeroDymi in Urbc et Slo veni,! Ex iontibus oitcndihtr Klovcnis en C;irnioli;i, Styrin, Carinllliù oriiiiutih adilum in hospitium et capiUduin colk'^Mliini S, HiLTonyml in Urbc, uide u fundatiune rvfïp. ïrtctnni! usque ad s un Len I Lam dit 10. ducuinbris 1655 il s. Rota Roirtana Llani, patniss«. !lisloTia scritcntiac rot.j.lis narrât m, rationcs. tjuibus innilittir, dkcuthintur. Starejšo zgodovino zavoda sv, Hieronima je dobro obdelai dr. L C r n c i č,1 Naravno je, da se je moral v svojem spisu dctakniii tudi vprašanja, imajo li Slovenci pravico do zavoda ali ne, ker je to vprašanje tesno spojeno z zgodovino zavoda. Vprašanje je rešil tako, kakor ga mora rešili vsakdo, ki je le površno preštudiral arhiv sv. Hieronima: Slovenci so imeli tu svoje pravice, ki su sc jim krivično odvzele. V istem smislu sta zadevo pie sodila — akoravno le mimogrede — dr. J e 1 ič in 1 v a n -č i č," Izmed Slovencev se tega vprašanja dosedaj se nihče ni lotih Namen razprave je pokazati, da so imeli tudi Slovenci tu svoje pravice, I, Že v prvih stoletjih krščanstva je romalo mnojio Vernikov v Rim, da cbišče svete kraje in zlasti, da moli na grobovih prva- 1 Dr Ivnn Črn £ič. Imena Slovjenm i Ilir u nnStfin iostinjcu ki Rimu poslije 1153 godini;. Rad LXXIX, Zagreb ISBft. R;i7pruva je izila v. istim liki l'no tu tudi v peaebni broSuri v Zagrebu ifibb. Razpravi so pridejan' tudi Prilcii', ponatisnjeni iz ^Stnrin ■ ¡¿nj. XVIII. Altoravnu sem sam preiiftdovV tukajšnjo arhive. citirati! v nvcji ■"azjjravi dokumente p» Crniiiti in Lo ii praktičnega razloga, kt.r je CrnČlieva knjiga ifriltn krogom dostnpnu = L istituLo Croatu a Koma. Appcndice: JVv venimenti rcccntissimi per tura di Vinko K N i i, — Zarn «02. 1 La quoitiotii di s. Gtrolamn deri Schiavoni ir Koma, Roma f)0J 21 kov apostolov. Ta romanja su se pomnožila zlasti od tistega, ¿asa, ko so Mohamedanci zasedli ¡¡velo deželo in zabranili vstop kristjanom. Nekateri izmed romarjev so se stalno naselili v Rimu, in sicer so se zbirali tujci istega, naroda večinoma v istem delu mesta. Na ta način so nastale v Rimu polagoma cele naselbine različnih narodov'. Vsaka naselbina je imela svojo cerkev, kjer se je oznanjala beseda božja v domačem jeziku, svoj hospic, kjer so se sprejemali romarji, svojo bolnišnico, kjer se jc skrbelo za bolne rojake, in pa tudi svoje pokopališče. Vsaka narodnost je imela tudi svoj prapor, imenovan »coniallone«. Verjetno je, da so imeli Slovenj že zgodaj tu svojo naselbino, Ko so pa Turki zasedli ozemlje med Dravo in Savo, se je več Siovenov" izselilo in naselilo v Rimu. Po zgledu drugih narodov so imeli v večnem mestu svojo bratovščino, ki se je imenovala: Venerabilis Socielas confallottorum Slavorum Burgi s. Petri. Najstarejši ohranjeni dokument, ki govori o tej bratovščini, je iz leta 1441T toda brez dvoma je obstojala bratovščina že prej, L. 1441 je vodil lo bratovščino duhovnik-puščavnik Hiero n im iz P t u ¡a.'1 Ilieronim je hitro spoznal potrebo hospica za Slovene, kakor so jih imeli že razni drugi narodi. Za hospic so se zavzemali zlasti še trije slovenski škofje, ki so se nahajali tedaj v Rimu.'5 Vladal je leda} Nikolaj V, in nanj se je obrnil v začetku I. 1453 Hieronim $ prošnjo, da bi podaril bratovščini Slovencev razkrit d in nupul podrto cerkev sv. Marine. Bratovščina je želela cerkev popraviti in sezidati zraven hospic za rojake, Ker je prošnja velike važnosti, naj sledi tu v celoti: Bcatissiinc (}ali:r. Cum sit quod in Urbe mul li lit>spllales divursa-runi natiunum el natio D n 1 ie a 11 C a el Sclav Oni« careal h »s pitali duvoii oratores eiusdem S, V. servull lieremilte euldam (quidam) de illis par-hbus cupianl intuitu pietat is cl opuris misuricordic ducti pro susccplione pa up trum et miscrabilium pcriociarutn par t Lu m enrumdem utium hnspi-tale in eccksia dirupta ct discoperla sanelc marine de Campo Marlio alnic Urbis suh tilulo zaneti Lauruntii in Lucinu Rev.mi dfti Cardinnlis bonon. cutn ekiidcm Rerverjni domini CArdiualis consensu «t volunlalc consliucre et édifie arc ac ex piis fidelium elcmosinis eccle&ijiu pre dit tam réparant et in cAdem hospital« ce I ura que nucessaria ut convcnicntui Cum det adiiitorio tznnslruere et in enden «cclcîia cclcbrarc AC sub titulo ct vocnhnto zaneti I T-t Slovenci in Hrvatje in laka ie v vsej raipravi razumeti. "J. Črnili v svojih prilogah k razpravi: Imena Slutjenin i ilir u najem goslinjeu u Rmiu poslij« N53. (Jod. v ■Starine* kni XVIII meni. da je Potonia, kakor stoji v buli Nikolaja V.. Potomnjt v Dalmaciji. Po njem [rdi ihto Ivaniič v knjigi: L* quustione di s, GirpUmo dei Sehiavoni t/i Roma, Toda danes se tn ne more Več vzdržali. L. 1902 rc namreč Casparri v CivilU Cattolica, ierie XVIU. vol. ïV. lase. 1235. kot prvi objavil ii vatikanskega arhiva doled ai Je neobjavljen dokument, kojejiu vsebino ie prošnja, naslovljeno tia Nikolaja V. za ustanovitev ho splet in tu sinji jasno: Jeronlmttt de putovia«, kar odgovarja današnjemu Ptuju. Val. arch. Suppl. ftegest. n.-I&fi f, 266. 269. II Fanutci, Sloria delle Opore pie di Romn scritlu flotlu Gre-Écrio XIII. Zal, da nam ne pove. odkod so bili ti ikoijc. 22 Jcroniini ob patrie tue revertnliara dchinc nominare Supplicant S. V. de-votui orator ciusdem fratcr Jcronimus de peisvia pauper heremiU et ulii diclarum partium heremitte quatinus pro huiusmcdi pietatis olficiis per-agendis cccicsiam predi ct.im cuius truetus duortiro Nnrenoruni auri de enmera cumnuini estimatione [v.ilnremj ¿milium non escedunt cum omnibus snih lurffcus et pcrtincnliis quo v is modo vacet et de volu t a affect a etc. exittat tu dem pcrpetxio coneedcre it (ifinare misericorditer dignemini do grd tin special! CUm non obstantibus et e kill's ttlis Oppurtunbi servatn iure dictc eeclesie. Fiat ut petitur T.: ci quia pauperis hcremitte pctiinl qund tiltere demper toniieiemde ¿ralii pr» dco ubiqtie expediantur. Fiat ubique T. Dal, Rome apud Sfmctum petrurn Undecimo Knl. Maij Anno Septimo." Važen je zlasti odstavek »et nalio Dalmalica e t Sclavonic careat hospiiali ... cupiant ., . pro suseeptione pauperuni et miserabilium personarum partium earumdem., . . conslrucre«, Iz tega se namreč razvidi, za koga je mislil Hieronhn ustanovili liosptc. Nikolaj V. je tedaj prošnjo uslišal in dovolil vse, za kar so ga prosili. Vsled te odobritve in v soglasju s papeževim rc-skriptom je bila izdana dne 21. aprila !433 tozadevna bula in naslovljena na tivolskega škofa, ki je bil tedaj generalni vikar papežev,0 Nicolauf Episeopus servus «te, Venernbili iratri episeopo Tiburtino salute m etc. Pijs Jidelium votli» illjs presertitn quibus paupemm et miser a -biliuin per son am m hospital it as et subsidium proc uran tur, Ii ben ln 1. Crnčič, IniL'nn Slovjcnin 24. 17 I, Črnili, Priloži... XX ilttrn rcliquii hospital! saneti jeronlial na t ion is illirice (sic) .. . itt de dielis bonis cmatur doniunruls pro pnuperibus nmlicribus siiavonicc füic) nationis- (Storim? XVIII 26 [eronimi in Lausta'" Alme Llrhis Ulirice nationis.*1" Na I a način se je, da se tako izrazim, kanoniziralo ime Ilirije za Slovenijo. Ni čuda tedaj, da so se tega imenu posluževali v naslednjem času tudi papeži v svojih dokumentih, zlasti Pij IV. in Síkst V. Ako pomislimo, kako so pri51 i Sloveni du imena Ilirov, tedaj je jasno, da je treba tudi v naslednjih dokumentih, Iti govorijo o Ilirih, razumeti to ime za nekdanje Slovene, Dokaz za to je tudi dejstvo, da se v naslednjih dokumentih nekdanji SI oveni ne imenujejo vselej ¡liri, ampak enkral Iliri, drugič zupet Sloveni celo v enem in istem dokumentu, kakor pač prilika nanese. H Po reformiranih pravilih iz 1. 15-11' je obstojal odhnr bratovščine sv. Hieronima iz sedem odbornikov; iz predsednika, dveh gvardianov, kaplana, blagajnika (eamerlengo) in dveh preglednikov računov (sindici), ki so se volili vsako leto, Leta 1650 so bili med drugimi v bratovščini duhovnik Franc Marchi iz Splita, predsednik, Ivan Steir, Kranjec, gvardian, ivan Franc Varicassi, Rimljan, a po očetu iz Zadra, gvardian, Ivan Kala-bason iz Gorice, Miha Bladič iz Šibenika, Luka Jamšič iz Ljubljane, Mihael Kopčič iz Dubrovnika, kaplan, Alojzij Lupi iz Hvara, Blaz Gribenc iz Hrvatske in Jurij iz Ljubljane. Islega Iet:i je bratovščina z enajst glasi proti Štirim11 izvolila za svujega zakristana in iztcrjatelja (exactor) duhovnika Hieronima Pa-striča iz Splita, ki je služboval tedaj v Benetkah. Pastrič je izvolitev sprejel in prišel nemudoma v Rim, kjer je začel takoj hoj proti Slovencem v bratovščini in proti njihovim pravicam v hospicu, ter ni mirovat, dokler ni končno, na nepošten način sicer, dosegel, da so se Slovencem odvzele vse pravice, ki so jih do tedaj imeli v bratovščini in v hospicti. L. 1650 se je nahajala bratovščina v denarnih stiskah. Da bi odbor nt; bil pri moran zapreti liospica, je sklenil 2. julijEi 1650 poslaEi kaplana Mihaela Kopčiča in duhovnika Ivana Grizogona iz Splita pobiral milodarov za hospic po slovenskih pokrajinah. Imela sta s seboj priporočilno pismo kardinala-zaščitnikn Julija Sacchcttija. To pismo je L 1890 našel Črnčič v arhivu sv, Hieronima obenem z dvema duplikatoma. V pismu stoji, da se pošiljata prosilca v Bosno, Dalmacijo, Hrvatsko, Slavonijo, Ilirijo in v druge kraje slovenskega in ilirskega naroda, Črnčiču se je čudno zdelo, da ni imenovana Kranjska, ko je vendar Pastrič " Glasiti bi sv moralo Augusta, ker se nahaja v hliiini mavzolej Avgustov '» I. Crniif, Priloži . .. XXIV fSLarine XVU1 40 ss.|. Dr. lI e I i č . Acta Hieronymiana LIU. ,l i. Č r n i i č pripominja, tla so mnrdn glasovati proti Kranjci. I. C r ni i č, Joi dvoje o elovjenskom ¿oslinjen u Rimu kopafeno, Priloga 1, »Rad* 125. Zagreb 1896. — »Qui *c in Bosnam, Dalmatian), Croatian!. Slauon inm. Illyriam et alia ]oca skiuae illyriene nationis Iransterant.« 27 trdi!, da ima hospic največ stroškov s Kranjci, Korošci, Štajerci Furl a ni in Istrijani.'1 Pogledal je priložene duplikate in tu stoji, da se pnšiljata v IsLro, Dalmacijo, Hrvatsko, Kranjsko, Ilirijo in druge kraje slovenskega in ilirskega naroda. Pregledal je natančno se enkrat origina] in opazil, da sta besedi Istra in Kranjska izbrisani, a čez je napisano Bosna oziroma Slavonija Kakor je falziiicirana ustanovna listina Nikolaja V., tako tudi to pismo kardinala Sacchettija. Prosilca stil se podala najprej v Zagreb in potem na Kranj sko. Na Hrvatskem sta nabrala 198 for. i ji 2 ¡iri, ría Kranjskem pa 291 for, in 3 lire. Po povratku v Rim sta padala širše poročilo o poteku potovanja, Poročala sta, da sta bila v Zagrebu lepo sprejeta ter da ju je škul priporočil ¿Upnikom ia obenem naročil, naj ju priporočijo pri ljudstvu. Za Kranjce ni bilo poročilo tako ugodno. Ljubljanski škcf se je nahaja! ledaj v Rimu in zato sta se javila generalnemu vikarju, škoiu pičanskemu, kakor tudi kapilelju in vladi. Prosila sta za dovoljenje, da smela pobirati milodare za hospic, toda nisu jima hoteli ustreči z motivacijo, da ti kraji niso ilirski, ampak nemški. Petnajst dni sla čakala na dovoljenje. Slednjič se jima je dalo, toda brez vsake druge pomoči. Poročata, da sta bila tudi drugače ne siečna na Kranjskem, ker je bil Kopčič bolan tri mesece; zapravila sla mnogo denarja za vodnike itd. Zaključujeta svoje poročilo s tem, da pravita, da je na Kranjskem mnogo bogatili mest in velikih vasi, toda po vseh župnijah sla nabrala komai 130 rimskih cekinov, niti toliko ne, kolikor sta porabila za pot. Nad štirideset najboljših in najbogatejših župnij jima ni hotelu dati ničesar. Hudo se jiina je godilo, nko bi bilo vse tako res, kakor poročala. Toda referat je inspinran od Pastriča. Paslrič se je holel na vsak način »rešiti« Slovcncev, kakor sajn pravi,"1 in vsled lega se poročilo ni smelo glasiti ugodno za Slovence. Da se razvidi, kako neresničen je gornji referat, naj navedem dobesedno le priporočilo ljubljanskega generalnega vikarja. Ta dokument je važen ne samo zato, ker iz njega razvidimo, s ¡tako nepoštenimi sredstvi je deloval Pastrič proti Slovencem, ampak zlasti zato, ker pravi škof, da je tudi Kranjska prispevala k ustanovitvi hospica. Vicarius ficiicralis Labacensis universís ut singulis prac.senlcs viiuris aut legi aud iluris salutem in Domino scuipilcrnam. Misericordia« charitatisque chrístianae, animis nostris insertan, fruc-Luni iis demonstrar« nos cenvenit, quorum necessitaíibus, citra am m i rtoitri ingratitudiiiÉüí. dce&se non posaumus; ac oblivisci bcneficiornm ab Ülis acetptorum leíiax vctftt recordatio. Con g men this enim est, ut iis mu i orí bu» ** Arhiv sv. Hicr. »Decreti«, Prim, tudi t. Crnfič, Imenn Slov-jenin . . 33. Arh, sv. Hier. »Dccreli. 28 conatibus subveniamus, a quibus bénéficia nccipjnm» quam its quos nubi* communia liuni.nii Litis principm coniuxerunt Nécessita tu s lits s p Hal is scti collegij S, Micron y mi Komae a nation« conatructl illyrïcn, ad cuius fundiitionum C a r a î o lia e h u i u s noslric quondam coocurrerunl partus, occasionem su£-jjerunt, ut ilcu(i antcccssores quondam nostri ad fundalioncm.dkti hospita-lis scu collegii concurrerunt, ita nunc quoque nos, cjusdem ncccssitMibui subvenientcs, non dctfenercs a maioribus noitris iitii. qutid olini mu ni tka manu fuiidatuui luit, conservemus, Exigit hoc a nobis chantas illa, diocçesia nostrai> Labacâolli homlflibut aC ptreÉrinis Romam udeimlibus ah ciusdcm Collc£ii rectoribus exbibita cl heneficia plurima quae rompantes ad SS. Petri et Pauli lintina homines nationales exptrli sunl, quorum praiSCrUibUs ne-ceašitatibus succursum semper pro posse fuit, Aequum ¡¿itur est, ut majpoim noslrorum Vïstigiis insistantes fundationem hanc manu t en camus et ab iniuriti tam temporum. tu m ruirtsrum vmdicumus, prgque tot christianae pietafi& siknil. ri:cipr pie subvcuiamus, eaquu praeslarc cone-m ur. quae virium nostrarum possibilités a nubis posset exigere. Qiiur« prae-sentium itnore rogamus omnes et singuloi cutusciraque status, conditioms, aut dignitatis Christ! [idoles, ad quoi DD. tournent CKryioionuut, nccnûr D. Nicclaum Koprich venire contingent, u t polt- ad lioe subsidinm cliaritati-vum colligendum a praedieto hospitali cuius illi contraires sunt, spécialité? deputati, auxtliarcs minm pOrri£ani proque fCCultat« cujuslibcl et sub venifiilt in sublevnntinm aliquando utilitatem bate pietatis ae miserieordiae opera reversura. Vobis praeterea omnibus dd. parocMs, vicariis «celcsiatum rectoribus supradietos dd luannem Cfarysofjonum ac Nieolaui« Koprich iu Domino commcndarnus CO hencvolentiae aifectu ecs siucipi eupientes, quem charitai christians, fratcrtiusquc amor a nubis exj^it, el majoruni noslrorimi ;id nos per haereditateni et successinnem transfusa cibli£atio demandai. Voluinus praeterea, ut populo necessitates praedicti huspitalis, ad extremal quasi nt'.essiliiUs prolabenlii. de suÈÉp branil Jamsič, a slednjič je vendar le podlegel. Branil ga je zlasli Hrvat Križanič, ki sc je zelo potegoval za pravice Slo vencev. Dne 15. maja 1654 je izdala sv. Rota razsodbo, vsled katere je bil JamStč odstavljen od kanonikala.'" Razsodba se I trn i i C. Ime as Siovjuniij. Prilepi UX (Starine XVIII 70), Regeu kjer se je natlajala SiksLova bula, se ie i?-!juhil v Parizu Pri o 1« s , DttisiOrtii Sagritt Rolae Romnrae. Rnmjc IfiSi Dcc, Vil 30 opira na to, da Jamšič ne razume -ilirskega«.'-" Ako je to res, tedaj ni mogoče oporekati razsodbi, kajti Sikst V. pravi izrecno v svoji buli, da morajo biti prosilci »Ilirci« ali vsaj razumeti »ilirski«. Razsodba Kote glede Jamšiča ni popolnoma zadovoljila Pastriča, ampak le deloma. On ni hotel Je Jamšiču odvzeti ka-nonikat, ampak tudi Slovencem vse pravice, ki so jih dotedaj imeli v hospicu. Priûlo, predsednik Rote, Se v svoji razsodbi z dne 15. maja 1654 še ni hotel izjaviti, imajo li Slovenci pravico do hospica ali ne/" Dokazali, tla Slovenci nimajo pravice do buspica sv. Hier on i ma, ni bilo lahko in poštenim potoni bi se to nikdar ne dalo doseči, Pastriču je bila znana ustanovna listina Nikolaju V,, v kateri izrecno stoji, da je zavod za Dalmatiae el Sclavoniae nationes«. Ako predloži dokument sv. Roti v originalni obliki, je vedel, da propade, in zato je bulo, kakor sem že dokazal, Îal-zificiral, spremenil je »Dalmatiae et Sclavoniae nationes« v Dalmatiae seu lllyricae nationes«, V prvem smislu so imeli pravico do zavoda ne le Dalmatine!, ampak ludi Hrvatje in Slovenci, v drugem le Dalmatinci, Avditorji Rote si Se mislili niso mogli, da se je Pastrič povzpel do lake hudobije, da falzificira papeževo bulo, in so, misleč, da imajo pred sehoj avtentični dokument, izdali razsodbo. Falzifikacija bule se je izvršila v začetku leta 1652. kajti koncem 1, 1651 rabi Pastrič sam ime Iliri za Slovene. V prošnji na kranjske deželne stanove (30. novembra 1651] pravi Pastrič, naj se izjavijo, imajo se li Kranjci smatrati za Ilire ii li S 1 o -v ene. Ako so Kranjci Iliri ali Sloveni, tedaj bo moral hcspic se nadalje skrbeti za nje, ako so pa Nemci, tedaj mora prevzeti skrb za nje nemški hospic.1 Kranjski deželni stanovi so na pisme takoj odgovorili, in sicer tako, kakor je bilo pričakovati, da naj se Kranjci ne sprejemajo v Iiospic sv, Ilieronima, ampak v nemški, »etiamsi plebs de Illirica lingua parltcipeU."1 Indirektno so tedaj izjavili, da Kranjci niso Jlirci ali Sloveni, akoravno pripo-znavajo, da ljudstvo govori ^ilirski«, Izjava kranjskih deželnik stanov je bila važna za potek in razvoj Jamsičeve pravde, a nič manj za Slovence na splošno. Proti tej izjavi je sestavil jezuil Atanazij Kyrchcr, ledaj profesor na rimskem vseučilišču {Collegia Romano) in znan kot " P i o I u s 1. c,: »nullum prorsus exhihuil iiistificationcm quod qaî-luat Olyrictun idiûma, quininio pluries cltltus tain coram Arhiprcshvteru, quan; coram D. Viccsjercntc ad dncendum de peritia eiusdcni idbmatis, ac vEdcndutu dopntari examina teres ad effectum Ipsum examinandi, nimqufiin comparait.» " P ri o lu s ], c. Dec. VTL: >Quklqiiid si! quo ad primuill an Ducntu» Camiolïo ., . comprehendalur in Proviricia Illyrica .1 11 I. Črniii, Imena Sbvitnin.,, Priloži LXV (Starine XVIil 87|. '* I, črnčič. Imena Slovjenin .... Priloži XVI (Starine XVÎH B7 s] 31 učenjak, razpravo z naslovom: De situ Lubianae metropoli Car nioliae. Tu na dolgo dokazuje, da Ljubljana ni nikakor nemško mesto, ampak slovensko. Dobesedno pravi; »Lubianam, seu Ut Germani uocani, Laubacum, ueram et ge rutinam lllyry sine Sclavonic Urbein esse, adeo cerium est, ut si quis audacius contra dicerc nitaiur, is omnibus non immerito Geographis bellum im dixisse videalur, cum nullus inter tot et tantos Gcographos tam ueteres, quam recentiores ac pariter Históricos, qui id non assc-rat inueniatur.«" Podpisal je to izjavo tudi Luka Holsten, kanonik vatikanske cerkve. Proti gornji izjavi je poslal Pastrič 18. februarja 1652 svoj ugovor sv. Roti in tu prvikrat javno izjavlja, da je bil hospic ustanovljen od Nikolaja V, I e za Dalmatince. V tem času se jc tedaj morala falzifíciratí bula obenem s priporočilnim pismom kardinala Sacchettija, V svojem ugovoru preti Kranjcem navaja Pastrič šliri razloge; da je bil hospic ustanovljen s teni, kar je zapustil Fantin Valle (ZalónJ, da je bil sv, Hieronlm Dalmatinec, da je dal naslikati Sikst V, v koru cerkve le svoj grb in pa dalmatinski, in da so se vedno samo Dalmatineem, rojakom sv. Hieronima, podeljevali kanonikati, V nekem drugem zagovoru, predanem sv. Roti po 25. juniju 1Ó55, izjavlja zopet, da je bil hospic ustanovljen le za Dalmatince, kajti beseda ^seu« v »Dalmaticae seu Iilyricae nationes«, jasno kaže, da je Nikolaj V. mislil le na Dal macilo." Važni so navedeni razlogi zato, ker si jih je sv. Rota v svoji definitivni razsodbi prisvojila in z njimi motivirala svojo razsodbo. Oglejmo si jih bolj natančno. Ni res, da se je hospic ustanovil i?, zapuščine Fantina Valle, kajti ta je umrl šele I. 1475, a ustanovna listina je že iz L 1453 in 1. 1454 je hospic že obstojal. Sam Pastrič izjavlja L 1659, da se je hospic z zapuščino Kantina Valle razširil, torej ne ustanovil, Kakšen rojak je bil sv. Hieronim, nima za sporno vprašanje odločilnega pomena. Da je v cerkvi naslikan le dalmatinski grb. si lahko razložimo iz dejstva, da so bili tedaj, kr> se je zidala cerkev, v bratovščini, izvzemši dveh, sami Dalmatinci. TÍ so najbrž pregovorili Siksta V., da je dal naslikati le dalmalinski grb Ravno tako ni res, da so se le Dnlmatincem podeljevali kanom-kali. In ako bi tudi to res biln, bi s tem še nič ne bilo dokazano, kajti že zgoraj smo videli, da je Sikst V. ustanovil kapttelj z;i tiste, za kalere Nikolaj V. hospic. Laž je tudi, da se je hospic od nekdaj imenoval dalmatinski, ravno nasprotno je res. Vedno se * I. Č rn ¿ i č. Imena Sloviemin .., Priloii LXII. (Starine XVI] 88|. " A rh. sv, IJier. »1655, 1656, informaiioni fncli et inris. , ,< -Cum idem Hospitale fucríl concessit!" anuo 1453 a Nicolao V, pro purugrinis Dalmalís, ... ibi Dalmatis sen Ulyricis, quae dktio & c u slal ibi ex positive et dech-raüvc.« Cfr. Črnčič, Imena Slovjcnin ., . sir, 44. 32 govori v dokumentih d slovenskem ali ilirskem hospicu, a nikdar ne o dalmatinskem. Prvi, ki je uvedel to ime, je bil ravno Paslrič s svojo falzifikacijo. izmed navedenih vzrokov tedaj niti eden ne more obveljati, Pastriču ni biio dovolj, da je falzificiral javiic listine, ampak lotil se je tudi knjig, kjer so se zapisovali romarji. Bal se je namreč, da bi utegnil kdo pogledati v te knjige, iz katerih je razvidno, da so se vedno sprejemali Slovenci v hospic, Naj navedem le par slučajev; 1563 5 magio..... mesi in liospital margarita crangiciH |Ki'anjica). Izbrisano erangicia in čez napisano craglievich. 1609 5 niag, Vene nel hospital Mat Ho garzich da postoma, popravljeno v pastrovich. 1612, 20 maggio, Venne Grcgorio Osegovich da Peltovia, popravljeno v Peltonich.'11, Na ta način je lahko trdil Pastrič, da se ai sprejemal v prvih 150 letih nikak Kranjec, ne Korošec, ne Štajerec v hospic, ampak da so se sprejemali le romarji iz Dalmacije, Hrvatske, Slavonije in Bosne. Resnica je, da lahko z dokumenti doka-žemo, da so se že v začetku XVI. stoletja sprejemali slovenski romarji. 1 Proti Pastriču navedemo lahko tudi izjavo, ki sta jo podala pod prisego J. 1609 Dalmatinca Jurij Blaškovič in Hie-lonim Alletfretti. Oba izjavljata, da imata že nad 20 let (sic!) s hospicem opraviti, a da sla vedno videla, da so sprejeli vsakega romarja Jlirca, l. j. — sama razložita, kaj razumeta pod Ilirijo — iz Slovenije, Hrvatske, Zagreba, Ljubljane, Bosne, Srbije in šc iz onih krajev, kjer se ilirsko govori, L. 1654 Irdi priča Ivan Anton Pellegrini, doma iz Trsta, da je vedno videl sprejemati v hospic Kranjce. Pellegrini je bil žc od I. 1616 član bratovščine in tedaj mu je moralo biti dobro znano, koga so sprejemali in koga so smeli sprejeti.'* V svoji razsodbi z dne 15, maja 1654 je sv, Rota izjavila, da noče še rešiti vprašanja, spada li Kranjska k Iliriji. Odbor bratovščine je pa vendarle žc 23. maja sporočil kranjski vladi, " Arh. sv. liter,, Spese ptir t" ink-rini fit Pellcgini 1553—1567, "> 1. Črn fie, Imenu Slovjenin . . Priloži LXIX. LXX. (Starine XV] II 102 ss.j. 17 »Et ho sempre uisto , . ffoueriiare (t curare tutti puveri infermi d i delta nation c lllirica, ciofr Schiauonin, Crouatia, Zngab™ ct Glubiann. hosnti, seruia,* K u k u I i p V i 0 , Arhiv hni. 1 (ZajJrcb 1851]: Ilirski zûvûd i crkva sv, Jcrutiirui it Rimu, »... to to so, ... perche quulli di delta cittA [namreč Ljubljana) sono s[atî sempre ricevuLi in Cnn^rc^tioMu di San Gcrolimu coitic nalion ali Ll SchiauonL,,. E parimtnte vero, chc quel! i della protiincin di Curniola siim* pre sonto »lati r k t uuti et aram««! in ConfireiSMioni?. cnmc national! ut ueri Srhiaucni, litin csscndtmc mai dtïtO escluso ûlcunU in tempo mtû; che in lu ïn pur csiicrt" dulla medesinm Congrégatione, corne ho detto hauer uislo cos: (ji.scl'unvû, hmicndolo inloso da altri della Congrégation!: .. .k 1, Č r n č i t imena Slnvjenin .. . Priiozi t.XXVIII. (Starine XVIII 147}, da je Rota razsodila, da Kranjci niso Sloveni. Vzrok, da se Rota o Kranjski še ni hotela izjavili, tiči najbrž v tem, da se je Pastrič obrnil na svojega prijatelja, Benečana Roberta Papafava, s prošnjo, da mu seslavi razpravo o Kranjski. Papafava je ugodil prošnji. Ko je zagledala luč la razprava, tedaj so Sloveni takoj vedeli, da bo Rota razsodila njim v škodo, kajti na četrti strani omenjene razprave se nahaja slika sv. Hieronima in okrog slike sledeči napis; »Societal. Sancti Hieronimi Nationis Illiricorum Almiie Urbis*, a v štirih kolih so grbi: dalmatinski, hrvatski, slavonski in bosanski, Razprava je izšla v septembru. Konzul-lorji Role so jo preštudirali in 10. decembra 1655 izdali razsodbo, v kaleri izjavljajo, da je treba pod Ilirijo razumeli Dalmacijo, h kateri spadajo tudi Hrvatska, Bosna in Slavonija, toda popolnoma izključena je Koroška, Štajerska in Kranjska,™ Razsodba je utemeljena i sledečimi razlogi; 1, Moderna Ilirija, t, j. za časa Siksta V., je obsegala le Dalmacijo, Hrvatsko, Bosno in Slavonijo. Tako je razumeti Ilirijo Siksta V,r a Kranjci, Korošci in Štajerci pripadajo k Nemčjii in zato se ti sprejemajo v nemški koleg v Rimu, a ne v ilirski v Loretu,Jl> 2. Si k s t V. je hotel z zidanjem nove cerkve počastiti sv, Hieronima, ki je bil rodom Dalmatinec in o katerem se bere v rimskem brevirju: Hieronvmus Eusebii Filius Stridone in Dal-matia ... natus,41 3. Nikolaj V. je ustanovil hospic z zapuščino Fantina Valle iz Trogira in sicer le 1A Dalmalincc, ker beseda »sen« razlaga, a ne ptideva." 4, V koru cerkve in na bratovščinski škrabici za žrebanje ■■o naslikane, v pečatu bratovščine pa vrezane Iri kronane le- 34 P r i o I ii s op, cit, Hcc. XXV1U, »DD, ponderati;: diligent er iain ver- bis, quam menic Sumini Pontificis, ccnsuurunt Provinciam Illyricam vere, cl proprie intcllifii Dalmatian^ cuius partes sunt Croatia, Bosna el Sclauonia, ptnifus vxcluüis Cnrinf kin, Styna et C.irninl.-t,» ™ C r i o 1 u s l, cr! «111-yrium ... Suxfa mndernatn. fic «kimam ditisloncm tuit reslriclum ad illud Terrae spaUum quo conlifientur Dalmatin, Croatia, Bosna et Sclouonia, ct has solas provincial communis usus pro nlyricci in-telixil. .., Carini hia autem Styrin it Carninla semper habitat iuccunt tam-quarii Provinciae Gur maniac . . . proptcrea dum Sixtus V. eins Jiteris voluit reeipi solos Orifienas ex lilyrito fateri oporlcat i psu m senei&se de Illyrtco eo tempore restricto ad Dnlmatiam. Croatiam, IWnam et Slauoniam . . 41 ».,. causa, quau prmcipaliter movit Sixtunt ud urroctionem liuius Etclesia« uxpressa in ejusdem litteris, tuit nnfiquus, et preeipuus devotiünis affectus crjia S. Hierojiymuirt, cum fnlm Sanctus late Dalmata esset... cen-ictur solum Dalmaliarn sub lllyiici denomination? inlciixisse ,. " v , . iuicla d. Hcclciinm ilderat antiquum Hospitale errccluin anno 1453, a s. m. Nicolno V. ex relicto b, m. Fantini de Volle TrajJurini ex Dai-matia olim huius nostri OrdinLs Audiloris pro Dalmalis, sbu Hlyricis, quar die Iii) sou stat expositive pro id est . . J j U|J 0 91 Ii MM nitfllV, 3 34 vove glave, kar znači dalmatinski grb. Tudi iz tega se razvidi, da je holei papež darovali cerkev le Dalmalincem.111 5. V kapitelj so se sprejemali vedno le Dalmatine!. Ako so se v preteklosti sprejemali V bratovščino tudi Kranjci in drugi iz nemških provinc, ne nasprotuje tu gornji lezi, ker nekaj drugega je sprejemati v kapitelj. in nekaj drugega v htispic," Rota je izdala razsodbo po znanem izreku rimske kurije: »si vera suni expósita« ali »sî de veritate constat«. Avdítorji Rote so mislili, da imajo pred seboj pristen prepis bule Nikolaja V. in so v tem smislu tudi sodili. Znano je, da razsodba toliko velja, kolikor veljajo razlogi, s katerimi je utemeljena. Ako so razlogi nevzdrSljivi, tedaj se tudi razsodba ne da držati, Razlogi Rote v tej razsodbi so vež ali manj tstt kot oni, vsled kojib je bil Jamšič izključen od ka-nonikata. 2e tam smo videli, da so vsi razlogi neresnični, Omenil hi le še k prvemu razlogu, da Sikst V. ne pravi, da ustanavlja kapilelj za ilirsko provinco, ampak da je poieg ccrkve hospic ilirskega naroda in za pripadnike tega naroda ustanavlja kapitelj. Mislim, da ne grem predaleč, ako trdim, dn je razsodba oprta na ničeve razloge in izdana na podlagi falzificiranih dokumentov hrez vsake juridične vrednosti. Razsodba sv. Rote z dne 10. decembra 1655 je bila objavljena 24. aprila 1656 s sledečimi besedami: Christi nomino inuocato, pro tribunal! sedentes, et solum Delim prfte çculïs habentes, per hane nostram dettinitiuaill Senlcttliam, CJ lia III de Dûmi-norum nostrum m Coadiutoruui eotisiiio pariter et assenai ferimus in bis scrîptis in causa et causis, quae primo, et in prima coram nobis uersae Euertmt, (I uerluntuT instan lía ínter Venerah i le m Congregatloncm Nationís et Hospitftlis Sancti Hieromymi llliricorum de Urbe ex una, ac ït>. Bahfistam .lamp^i f ilium Lueae Jampsi ., . ex altera dc ct super declarations Bullae s m, Si s ti quinti cditfic super ercctione Ecctesine Collegia lac Kancti Hiero-nymi Mliricorum, quoad P rim in cria m Nationis Illyricac in ca nomina lam rebusque alijs. prnut in actis, Dicimus, pronuncianius, scntrnliamus, defmiimss, ct declaramtiK, Prouinciani ueram et proprinm Nationi* lllvriac hixtn Rullnrn ct me lite m dicli Sixti quint! fuisse el esse, nc intelligi dehere, Dalmatiam, siue ülyricum, cuius partes sunt Croatia, Bosna ut Slauonia cvcIueis penttua Carinthia, Styria, et Cumióla, ct oriundos e* dietis quatuor ruginnihus Dal-niatiae, Cmalíae, ftnsnae nt Slauoniae tan turn admití i po"e tftm ad Canoni-catui et Beneficia ccclesifistiea cmsdeni Collcgiatae iuxta formam prae- ». , , quia in Choro ac Tribuna cjiisdem Eccicsiiie, ct in sigi lio. ue BussoJa Congregatinnis de píela, ac respective innculpta npparcnt, trin capita Leonmn Coroiiatorura ... quae cum sint vera, et praecipua Dalmatine insignia .. . íllorum apptiíitio apcrit volúntale™ [undatcris donandi Ewleiiam soi i s Dalmiitis.« 11 > ,1'qulfl ab initio ircctionis d, novae Ecclcsine usque in praesen«, soli Dnlmatae ad Canonicalus, ct Beneficia illiiis prflesentari, ac instituti, et in Ilnspilate respective reccpti lucrunt, .. . tice officii quod in Congrega-[ione Illy rica aliq liando fuerint recepti Nationales Carniol¡>i a lie ru nique Pro-vinciarum Germanise.,, quia admiasio in Congregatione nihil commune hahet cum ad mission e ûd Cûnonicatws et Rencficin ac receptione in Hospitale 8olw Dalmatis débita, nec de una ad aliam rccte reterri potest .. 35 dictae Bullae ac dccrolorum Sacrac Vis i la litini s anni 1630, quam ad buspi-ta li tat cm ct Congicgationeai ciusdeni Sancti Hicranymi, ct man datum quod-cunquc desuper iiccciSariiim cl opporlunum ducuTnimdum cl rclaxandum fore ct prout deccrmimus ct rclaxamus viclosquc uictrici in «xpensis con- demnamus, qiiurum faxationcm nobis;, vel cni de iurc, impost cm m rcscr-unmns, Et it a dicimus, prommciamus, definimus, et declaraiuus, non solum prauuiisso. sed ct omni alio mcliori modu. Ita pronunciaui ego Hi crony m us Priolus S. Kotae Auditor." S tem je bila med Pastričem in Slovenci definitivno končana pravda in od tega časa izginejo Slovenci iz zgodovine ho-spica kv. Hieronima, OS9— Dr. Lambert Ehrlich — Ljubljana: Predmet in metoda primerjevalnega veroslovja. (De obiceto el melhodo scientiae religionum comparativae) Summarium. SacC. XIX. cxcunte ut aostro ineunte lfiroruni doetonim attcntio in rclifiionum profundiorem explorationcm coiivmsa est. — Scientifica in religiorcs diiersas inquisitfo tria praestarc debet: 1, per-ncrutaTi religion um lormim liodiifrnam necnon carllm historian, 2, ccTlipa-rarc r o ligi ones ad irmccm, sc. o) conipararc pb&enomena analogs, b) inve-¿¡tigare ideas, quae phacnoinunis subsunt, t) inquirers in inlrinsccub ntiut, qLubiis diversa elementa religionij in eadem r^gione vinciuntur, d) indagare, quuiuodo ct cur populi ad dctcTramalam religion C m pervenerint; 3. perptin-dcrc. quae &it essentia religionum, mdiciumquc fnTinarc de eis. Idco scientia rcljgionum, quae apte hicrognosis dicilur, in hicrograpbiarn, b i c r ii 1 n g i a ni . h i c r o s o p h i a Iti dividitur, - M L11 ll O d O S ndJiibilas quad atlinct. tres potissimum rcccnscndae suni: t. anthropologica-cvo-lu Liuni.siica-eclectic a, 2. hislorica comparativa, 3, bislorica cultural cyclos proseqnent. Singula« cxponuntur. exemplls illustraatur crisi in novo articulo tubiiciendae. Z velikim znanstvenim aparatom je 17. in 18. stoletje skušalo dokazovati, da je vera v nepremostljivem nasprolstvu z vedo in da vsled tega bogoslovne vede ne spadajo med znan ■ stvene predmete. Pozitivizem jc nadalje napovedoval, da bo versko vprašanje zginilo s površja, ker za modernega človeka nima več aktualnega pomena: tehnika, industrija, promet, socialni problemi ga bodo tako prevzeli, da za vprašanja, ki segajo »preko« (odkod je človek, kam gre), ne bo imel ni časa ni interesa. Toda 20. stoletje je nepričakovano ubralo drugo pot: začelo se je pečati temeljito z verskimi vedami. Zakaj? Vprašanje se je zasukalo na drugo plat: ne gre več toliko za to, kaj je resnično ali znanstveno dokazljivo, ampak za to, kaj da človeku " Arh, sv, Hier, Information! II, 89. Islromenti I. 100 Ornčič, Imuna Slovienin., . Priloti LXXXV1I. [Starine XVIII 1601. 3b oporo in energijo v življenju, kaj vzdrži družabni red in človeška družbo. Vstopili smo V dobo pragmatizma. V prav pozitivizem je največ pripomogel do tega. Poudarja! je, da se zgodovina, če hoče spoznati »živo življenje* narodov, ne sme ukvarjati samo z zunanjimi političnimi dogodljaji narodov, ampak da mora proučavati vse panoge kulture, ekonomski, socialni, verski, umstveni položaj in razvoj narodov: poslati mora kulturna zgodovina. Nastala je vsled tega nova veda, elnografija, ki se peča z vsakovrstnimi pojavi duševnega razvoja človeka. Etnclogična raziskavanja so pa pokazala, da je ravno veTski element tako pri primitivnih kakor pri civiliziranih ljudstvih neizčrpljiv vir življcnske energije in vaze" element družabnega reda. Bogovi so se izkazali kot >Jes dieux de ia cité, dieux protecteurs de la race elle-même«1. Vera v višja bitja je dvignila ludi nižje narode tako, da so se čutili »dobre, srečne in močne« in so duprinašali katerokoli žrtev za procvit ill do-hrobil svoje domovine. V očigled tem zgodovinskim dejstvom so polagoma zgubljali vsi blesteči znanstveni argumenti proti resničnosti verstev svoj pomen in nastala je potreba, posvetiti tako važnemu verskemu problemu večjo pozornost. Znanstveniki so začeli presojati ta problem kot svetovni pojav, ki je živo posegel v razvoj kulturnih in primitivnih1 narodov. Vpliv verslev je bil neprimerno večji kot vpliv vseh filozofskih Sol; k filozofom so hodili posamezniki v šolo, mase ljudstva pa so pohajale verske prireditve, templje, cerkve. Veda mora dognati, kaj je tista realna sila v verstvih, ki je segla tako globoko v ljudsko dušo. Toda kako priti do pravega rezultata? Znanstveniki so mislili, da uberejo najboljSu pot, ako primerjajo vse verske sisteme med sabo in izločijo vse. kar jih razlikuje: na ta način morajo zadeti ono žilo, po kateri se pretaka skrivnostni sok verskega življenja. Vsled tega se je udomačilo primcrjevalno veroslovje na mnogoštevilnih in'in-stvenih zavodih. Ustanovile so se posebne stolice za Eo vedo v Oxfordu [1. 1878), Cambridgeu, Edinburgu, Glasgovu, St. Andrews, Aberdeenu (okrog I-. 1880), v Bruslju (1. 1884), v Rimu 1, Î886, v Parizu na Collège de France 1, 1880; na Sorboni je poseben oddelek »Sciences Religieuses«, ki iteje 17 slolic za različna verstva sveta, Protestantske bogoslovne fakultete so začele naclomestovaEi dogmafiko z zgodovino verstev; tako n. pr. 1. 1877 vse štiri nizozemske fakultete. Enaki pojavi so se kazali tudi v Nemčiji. Veliko zanimanje za novo vedo se je javilo tudi v tem. da so se vršili ŽC štirje tozadevni mednarodni kongresi: 1.1893 v Čikagi. L 1900 v Parizu, I. 1904 v Bazin, 1. 1908 v Oxfordu, Začele so 1 'Le Sentiment Religieux il l'heure actuelle. (Fnris 1amo radi tega, da očisti vero vseh lakih primesi, 3 Ap Fred, S C h I é i t u r, Religion and Culture (New York 1919] hS 1 Group Theories of Religion (London 1916J 59, o8 Prva naloga primerjevalnega vcroslovja je torej, da ugotovi vse verstvene sisteme, ki so kadarkoli ali kjerkoli nastali na naAem planetu, z vsemi posameznimi pojavi, bodisi strogo verskimi, bodisi veri sorodnimi: Ogromno gradivo, o katerem pravi P. Pinardr", da bo dalo učenjakom dela za stoletja. 2. Gola zgodovina verstev ne more biti edini predmet te vede; nehote sili na površje druga naloga, ki je izražena že v imenu prinierjevalno veroslovje. — a) Primerjala bo analogne pojave raznih verstev ter jih skušala opredeliti po določenih skupinah, n. pr. preprosta in simbolična magija, osebni, spolni, skupinski totemizem, lunarna in solarna mitologija itd. — b) Skušala bo tolmačiti ideje, ki jih vsebujejo skupni pojavi, n. pr. kaj pomeni iniciacija, ki je razširjena po Avstraliji, Lieeaniji, Afriki, Ameriki, t. j, slovesen verski obred, s katerim ie mladenič sprejet med odrasle može. — c) Razmotrivala bo, kakšne notranje vezi spajajo posamezne verske elemente ene pokrajine, n, pr, v kakšni psihologični zvezi so med sabo malriarhat (potomstvo se računa izključno po materi), lajne moške zveze, češčenje mrtvih in duhov. Ti pojavi se nahajajo pojJostoma skupaj. d) Preiskovala bo, kako in zakaj so prišli narodi do te ali one gotove oblike verstva; se je H res razvoj verstev vršil povsod enako v stereotipnih stopnjah od doli navzgor, kakor to trdijo evolucijski sistemi animizma, ma-gizma, totemizma itd,, ali pa skokoma in brez notranje vezi. Važno vlogo bodo igrale pri teh vprašanjih psihologija, sociologija, mitologija itd. kot pomožne vede, J, Ker pa se vedno bolj kaže, da so verstva pronicala in prepajala vse življenje nekulturnih plemen in da so dajala tudi kulturnim narodom najsilnejse nagibe za napredek in prosveto, sili vprašanje na dan: kaj je realno bistvo vere? Vsem \eroslovcem in psihologom je namreč jasno, da vera kot gola halucinacija in pled domišljije ne more ustvarjati tako silovitih realnih učinkov. Kaj je toruj realnega, resničnega na veri? Kateri elementi verstev so v skladu s človeškim umom, kaj je naravna vera? Kaj je verski ideal, odkod izvira in katero verstvo ga vsebuje v najvišji meri? Kako je treba verstva vzpe-rediti po njihovi notranji vrednosti? S temi vprašanji pride subjektivni element v veroslovje, dočim je pri prejšnjih dveh točkah merodajno edino le objektivno zgodovinsko raziskavanie. Na vprašanja namreč, kaj je naravna vera, kaj je vzor-vera, višja verska vrednost, odgovarjajo veroslevci različno, vsak po svojih filozofskih nazorih, To ni več zgodovina, ampak filozofija verstev, Za navedene tri panoge veroslovja se rabijo sledeča imena; 1. Zgodovina verstev (histoirc des religions, history ol 1 Semajnc d'Ethuoloflie RelitfJaiiM 1 (Pori* 1913) « 39 rcligiûïit allgemeine Religionsgeschichte), — 2, Primerje-s/ajno veros lovje (histoire comparée des religions, phénoménologie religieuse, comparative religion, vergleichende Religionswissensctiaft), — 3, Filozofija verstev (philosophie des religions, philosophy of religion, Religionsphilosophie}, Cela veda pa se zove veroslovje (science des religions, études des religions, science oi religion, Religions-wissenschail). M. Goblet d'Alviella1 je predlagal na mednarodnem vero-slovnem kongresu v Oxfordu I. 1908 za omenjene tri panoge sledeče naziv osi o v je: 1. H i e r o g r a £ i j a [ki ugotavlja, opisuje); 2. hiero logi ¡a [ki primerja, vzporeja, tolmači]; 3. hierosofija (ki ocenjuje, razsoja). Za vso vedo predlagajo nekateri skupno ime hierognoza. Imena so kratka in izrazita; veroslovci so jih jeli več ali manj rabiti. Metode. Terminologija glede raznih metod, ki se uporabljajo v tej vedi, je neustaljena. Tako se govori o filološki, antropološki, psihološki, biološki, sociološki, etnološki, pnmerjevalni, zgodovinski, kulturno-historični metodi, Toda m « t o d a se tu zamešava s s i s t e m o m. Metoda'bi ne smela biti drugega kot občeveljavni način raziskovanja, ki smotrno in izčrpno proučava to ali ono panogo znanstva. Sistem je šele rezultat metodičnega raziskovanja, ki fcaokroža vse elemente ene panoge v urejeno celoto, V bistvu se dajo vse omenjene meLode speljati na dve. Pr vo bi imenoval antropološko - evolucijsko-e k 1 e k ticno, drugo pa zgodovinsko-primerje-v a 1 n o, ki se imenuje v gotovi obliki tudi kulturno-historična. Bistveno razliko med prvo in drugo je jasno označil M. Hubert" v sledečih besedah: Za prvo je vera predvsem »nujni in redni pojav človeške dejavnosti in vsled tega mora zgodovinar razlagati... in ne samo opisovali. Razlago pa mora iskati prav v človeškem udejstvovanju, Veroslovje mora vedno pripuščati kritiko zgodovinskih podatkov, ker zgodovina nima pravice biti absurdna,« • Cir. Bricoul. OÙ vn est l' Histoire des Religion*' (Paris 1911] 22s. ' 0. W Lit matin, Die wchLijslcn philosophïsclu'ii Fachausdriïckc in histor. Anordmins (Kempten 1909) 22. " Introduction ail Manuel de Chflilicpie de la Sauîsayc |Paris 19(14| p. XVI,, XXllt. 40 Za drugo »se vera pojavlja v zgodovini kol slučajni pojav, ki je odvisen od slučajnega razodetja ali zamisli posameznikov«i vsled lega se mora zgodovinar omejiti na to, »da ugotovi dejstva«. Antropološko-evolucijsko-ckleklična metoda, Bistvo prve metode je v tem, da uporablja že 2a hajiio-grafijo in hagiologijo filozofske podstave. Te so sledeče: 1. Vsa verstva izhajajo iz dejavnosti človeka. Ni Bog ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, ampak človek Boga po svoji. Tako je filološka šoki trdila, da si je človek bogove na ta način izmislil, da je personifical solnce, luno itd. Antropološka šola trdi, da je človek polagoma deduciral Boga ali iz brezosebne magične sile, ali iz živalskega totema, ali iz pojma duše in duhov. Biološka in psihološka šola trdir da je verstvo biološka funkcija človeške narave ler da se je pojem Boga polagoma razvil ali iz podzavestnih nagonov samoohrane in razplodbe, ali iz abnormalnih, patologičnih teženj človeške duše. 2. Vsled splošne enakosti duševnih teženj človeštva niso samo prvotni, ampak tudi drugotni (sekundarni) pojavi duševne dejavnosti več ali manj pri vseh narodih isti; kvečjemu jih dilerencira, in sicer nebistveno, različni zunanji milieu. 3. Ker je ves telesni in duševni razvoj človeka podvržen strogim zakonom evolucije, razvoju po naslednjih stopnjah navzgor, se je moralo tudi verstvo pri vseli narodih razvijati v nepretrgani vrsti navzgor, tako da popolnejša stopnja časovno sledi vedno nepopolnejši. Te podstave so služile kot inštrument za umetne opei;'.-cije. Znanstveniki so sestavili z njihovo pomočjo iz najrazličnejših verskih pojavov vsega sveta aprioristične tipe Verskega razvoja, Ako se namreč vera tolmači zgolj iz človeške dejavnosti in se ni treba bati, da posega vmes kak izvenčloveški činitelj, ako se je razvoj vršil navzgor, od nižjih do višjih stopenj in je bil povsod enak, pofem je treba samo primerjati vse zgodovinske verske pojave in jih vzporedlti v vrslo, ki se razvija navzgor. Morda se nikjer na svetu ne da več ugotoviti celolni aprio" ristični lip kake zamišljene razvojne vrste, a to evducionista niti najmanj ne moti; on kratkomalo nadomesti pomanjkljive stopnje v Avstraliji z elementi, ki jih je najSel za svojo idealno vrsto v Afriki. Saj je moral biti razvoj povsod isti; v Avstraliji se je pač spomin na to ali eno stopnjo zgubil. 41 Tako si je zamislil Tylor sledečo razvojno vrsto: Človek, ki opazuje pojave sanj, smrti itd., si ustvari na)prej pojem duie, kot enote, ločljive od telesa. Sčasoma se mu zdi vsa narava odušerljena, ker je polna življenskih pojavov. Ud duše preide na pojem duha, ki nikdar ni bil spojen s tvarju. Potem si zamisli duhove ali bogove za vsako vrsto stvari: boga studencev, boga smrek, hrastov itd. Polagoma si ustvari cel panteón raznih bogov — politeizem. Končno jih uredi hierarhično, da postavi enega izmed njih nad vse druge, V Avstraliji n. pr. ni najti ne animizma (oduševljenje narave), ne polileizma; a ker se nahajata ta dva pojava drugod, n, pr. v Afriki, jih podstavljajo animisti tudi v razvoju avstralskih verstev. * ELologisti zopet trdijo, da je vrsta Tylorova bistveno pogre-šena, ker se pri njem razvoj začne 7. osebno, individualno dušo namesto s podzavestjo. Tako n. pr, podaje Scribner Ames'" sledečo vrsto: Posameznik se prvotno ne zaveda svoje osebnosti, ampak se čuti le kol del svojega plemena (plemenska zavest). — Ne razločuje med sabo, orodjem in predmetom, V njem deluje samo prehranjevalni in spolni nagon, Šele ko pride obstoj cele skupine v kritičen položaj vsled pomanjkanja hrane ali vsled pritiska zunanjih sovražnikov, »ko so živci celega plemena nategnjeni«, tedaj pripozna človek v i S j o nadčloveško silo, ki jo skuša ugnati z magičnimi skupinskimi obredi. — Ako se zdaj na svetu nikjer ne dobijo ljudje, ki bi se nc zavedali še svoje osebnosti in bi imeli le zavesi ccift skupine, to spet Amcsa ne inoti. Kajti to stopnjo on vzame kratkomalo iz pojavov pri živalih, ker je človek samó višja žival. To metodo imenujemo po pravici ekleklično, ker jemlje vsepovsod posamezne pojave, da sestavi svojo ap rio ris lično vrsto. Se bolj pa jo v to sili podsiava, da so bile stopnje razvoja povsod v bistvu enake. Da zamore dati tej podstavi vSaj navidezno verodostojnost, zbira analogne in navidezno podobne pojave iz raznih dob in delov sveta ter jih ureja po istih etiketah Navidezna ali delna ali materialna podobnost se tu vzame zi popolno, notranjo, vitalno istovetnost, 2iv zgled take eklektlčnc metode podaje Samuel Reinacli v svoji knjigi »OrpheuSfc", ko trdi, da značijo grške bajke o Grfeju, Adonisu, Promete ju, judovski obred »Pas cha krščanska evharislija, avstralski »intichiuma«-nbred [čarovni obred za množitev plodnosti) eno in isto, namreč totemsko obhajilo1 pleme ritualno zaužije svojo totemsko žival, da se redi od njenega »božjega« mesa ter poslane deležno njenih lastnosti! u Primitivo culture (London 1913) s, PsyehologÍE ai re I iglo sus expeiience, London 1910, 11 O r p ti c u s , HiRloiri' Gíuérale des Religión s. Pariš 1909. 42 Zgodovinsko-primerjevalna metoda. Ta metoda hoče biti v hierograiiji in hierologiji edinole zgodovinska, ker gre za ugotovitev istinitih dejstev. Ne pripušča nobenih podstav, torej ne izključuje a priori možnosti razodetja ali zamisli in iniciative posameznikov, tudi ne postavlja nikakih aprioris ličnih vrst bodisi verskega razvoja, bodisi razkroja. Ona skuša ugotoviti samo dejanski razvoj in položaj. Primerja sicer analogne slučaje, a s tem jili še noče istovetiti. Ta metoda uporablja sledeča načela: 1. Načeloprvenstv a.1- — Prvenstvo pri tolmačenju verskih pojavov gre nevidnemu elemenlu, ideji, ki je utelešena v tem pojavu, ne pa zunanji, materialni obliki. Zunanje oblike so lahko podobne ali enake, ideje pa popolnoma različne. Tako So si plesi v avstralskih, oceanskih, indijanskih in prazgodovinskih plemen zelo podobni, a kljub iemu imajo eni lahko totemski, drugi magijski ali strogo verski, tretji samo posvetni značaj. V takih slučajih gre za malenkostne razlike, a prav te so odločilnega pomena. Stvar učenjaka je, razlikovati, izločevati, spoznavati nove kategorije, dočim neizvedenec rabi isto etiketo za navidezno podobne slučaje, kakor ima otrok eno ime za mnogovrstne stvari. 2. Načelo or(ianiČne enOte. — Posamezni pojav se sme tolmačiti samo v okviru organične celote, katere del tvori. -Ni dopustno, da se n. pr. amerikanski pojem Orenda, Manitu Idobri duh) tolmači z »Mana«-pojmom iz Oceanije (brezosebna čarovna sila). S tem je tudi obsojena nadomestit-vena teorija (théorie des suppléances), ki kratkomalo nadomešča pomanjkljive stopnje enega verskega pojava z dotičnimi stopnjami analognega, 3. Načelo kriterija, — Za hierozofijo, ki primerja verstva po njihovi notranji vrednosti, je treba apriornega idejnega kriterija; zediniti se moramo, preden primerjamo, kaj bodi merilo za višjo ali manjšo vrednost. Kajti vere same na sebi ne kažejo kriterija, ki bi (samposebi) vsakemu bil očividen. ker so uprav transcendentnega značaja. Àko se ne zedinimo prej že na kriterij, in sicer idejni, bo sodba lahko odvisna od barv in okusov, V etnografskem oddelku britiikega muzeja v Londonu je neka dvorana, kjer so proizvodi verske umetnosti budizma polejt onih jz prve dobe krščanstva razstavljeni. Prvi vtis, ki ga dobi obiskovalec, je naravnost uničevalen za krščanstvo! In vendar so ravno v teh časih zmagovale epohalne ideje krščanstva nad poganstvom! Torej ne kipi, barve, slike, zu nanja tehnika veTe, ampak ideja je merodajna. H P i n ri r bili preneseni potom preseljevanja narodov iz prvotne domovine drugam in so zato podobni onim, ki so v njihovi prvotni domovini, 13 i?er Urspning der afrikanisehen Kulturen. Berlin !fi96. " Uiti kuItuThlslpr, Mclbodf! in der Elhnologic. Anthropos 1*H1. 1(110 |ri Kulturkrefae u. Kullursehichten in Afrika, 1905 " Dic Mclhodc der Elhnologii:- Hcidulberf! 1911. 44 3. Doiim v naravi prirodne sile rodijo v islih okolnosiih iste učinke, nastopa v razvoju duševnih sil nov činitelj: svobodna volja, individualnost iznajditeljev in ženijev, ki kljub bistveni enakosti duševnih stremljenj udejstvijo svoje sposobnosti na različen način. Celo med najprimilivnejšimi narodi, kjer prevladuje suha šablona in psihologija mas, je možnost dana za iniciative duševnih orjakov. Vsled Lega mora obračati etnolog svojo pozornost ne samo na splošne pojave in obrede narodov, ampak tudi na mentaliteto posameznikov. To velja posebno za verstva, ki so vendarle v prvi vrsti notranji duševni pojav. 4. Da se more ugotoviti isti kulturni kroji na različnih delih iiveta, je treba uporabiti kriterij kvalitete in kvantitete: kvalitete, n. pr. ako opazujemo, da kaže kak inilolugični tema ali ritualni ples na različnih krajih tako sličnost v posameznih potezah, da je skoro nemogoče iznajti dvakrat isfe poteze, smemo sklepati, da je to element istega kulturnega kroga; kvantitativno: ako se taka sličnosf, ki ne more biti slučajna, nanaša na celo vrsto kulturnih pojavov, lahko sklepamo, i!a imamo pred seboj eden in isti kulturni krog V različnih krajill. Kulturno-historična šola je šele v počelku svojega razvoja. Stavila si jc velikansko nalogo: proučavati hoče posamezne elemente vseh kulturnih panog z vsemi niansami in je zato zelo previdna v svojih trditvah. Kot zgled za to metodo hočem podati pregled kulturnih krogov, ki pridejo v poštev za nckul-tivirana plemena. ft ii ju era n£-kili t ura, s t aro-avstralska predte.te mistična orodje il kamna; iiicriuig; leseni drogovi in kiji; plav na vodi Totcm-kulturn zahodno-papuilnska poostreno kopje: ltopjemel; bodalo iz kamna ali kosti; ozek £¿¡1; izdolbena debla na vodi; okrogla koliba s koničasto streho; nomadsko življenju Dual-k ul tura Širok šili z ročajem; godhene piJčali in lolii; idlu zložen iz lubja ali desk; čet-verukolna biia; vaiSke naselbine; redno obdelovanje Jiemlje dualni sistemi pleme je razdeljeno v dve eksogamni polovici A in B, laku da se ženijo A z B; A mož pa se ne sme ženiti z B ieiloi tna-triarbai (materinski rnduvnik} ieiicnic prednikov in lobanj; aniaiizeni; tajne zveze moških z ritualnimi plesi v maskah; lunarna mitologija s !-S totem za razne spole; organizacija v lokalnih eksogamnih klanih (zadrugah! (dani se «K smejo ieniti med sabo); patriarha! (očetovski rodovnik, potomstvo se računa samo po očetu) priznanje najvišjega bitja; lunarna mitologija organizacija v totem* sitih klanih [totem za ccJc skupine); patri-nrhat božja bitja; čarovništvo; mana-poiem (= brezosebna skrivnostna moč); solarna mitologija 45 Zelo zanimivo je, kako si ustvarja ta metoda neko relativno kronologijo kulturnega razvoja pri pra-, oziroma nczgo-dovinskih narodih. Delitev v zgodovinske in nezgodo vinske narode je sploh napačna; kajti ia metoda zaznava zgodovino tudi nekulturnih narodov s tem, da jo proučava iz vseh pojavov, ne samo iz pisanih dokumentov, kakor sem že omenil. Kronologijo kulturnih krogov skuša spoznati iz njihovega sedanjega j>eograiskega položaja. Za zgled naj služi Avstralija. Na skrajnem severu in skrajnem jugovzhodu se nahajajo plemena (Kakaku, Bathurst, Melville na severu, Kurnai, Chepara, Turrbal na jugovzhodu), ki kažejo znake bumerang-kulture, Ostali konLinent, posebno osrednja in vzhodna Avstralija, ima neko mešanico totem- in dual-kullure, in sicer prevladuje v osrednji Avstraliji totemska, na vzhodu pa dualna. Vsa konfiguracija Avstralije kaže na to, da so se vsi kulturni loki vselili v Avslralijo preko naravne poti Nova-Gvi-neja—Cape York. Kot prva je bržkone prišla bumerang-kitl-tuia, ki se je razširila py vsem kontinentu. A totemska kultura, prišedši po isli poti, fe preplavila ravnotako ves kontinent ter deloma prvo kulturo zadušila, deloma porinila nje ostanke na okrajne točke, kakor na otoke Melville in Bathurst na severu, in za visoke avstralske alpe (Kurnai, Chepara, Turrbal) na jugu. A isto usodo je prizadjala totemski kulturi tretja, dualna kultura, ki je vdrla v Avstralijo od iste strani kot prejšnji dve. Delcma, posebno na odprti avstralski ravani, sta se kulturi pomešali, deloma se je totemska kultura ob skrajnih točkah ob ¡ bali ohranila v zadnjih ostankih, tako n, pr. pri plemenih I wad ji, Port Essington na severu, Narrinyeri, Ycrkla-Mtning, NTarranga na jugu, Iz tega bi torej sledilo, da je mogoče postavili ta le časovni red: b u m e r a 11 g-, totem-, dual-kultura. S tem je podan kratek pregled sedaj uporabljenih metod primerjevalnega vero-slovja. Oceno leh metod pa odložimo drugo priliko. 6® 4 6 Dr. Andrej Snoj — Ljubljana: Početki episkopata, (De Origine episcnpatus,) Smnmariuin. 1, Doclriiiae protestantium et moderni starimi, díttiac-t ion b m ínter chorismata. et hierarchiam negantes, in oriental! quoque tbeo-togia reí un t ion scctatores babunl, v ir, VI. Troickif, üiduljanov, A. P. Lebcdev.de guo iain antea (B V I 79 e,). Inter historíeos Rúa sos, de hac quacstione ex prolcsso trnctantes, V. Myjcyn lanluni cum dog-maticis insignioribus [Makaríj, S i 1 j v t s t cr, M a I i a i> V s k i j c, ft.), doctrinal» tradilioiialem, eCclusiae oricntali el occidental] coni m un cm tenen-tibus, concordat, Salu!ki prohlematis de origine episeopatus a recia charis-matum nulionu dependa! 2. Primis (idci l cm pori bus, ubi Spirilus S. pur c li arij ni a ta abunde ínter fidtks diffusa, fidei cl conslaiiliac nuuphytorum providebal, suprema iurisdictíonís poteslas non a chansinaücis. sed Ab apostolis exercebatur. 3. Non lantuin duodecim, sed et Paulus a Cliristo in apostolu ni eleclus, vi ipsius apostóla! un, ab&quu praevía ordinat ione, pote-statc Gpiscupali imbutus eít. Ideo rvicttmda e&t sentcnlífl, vet ab eXflgelis illustrissimi; Tcpctita, in Acl 13, 3 de Pauli ordiratione agí, Maniium iitipo-sitio. cuius íhí mentio, non ordinem cpiseopalem eontulit, sed lalius inter-pretanda cst. Hoe ritu vel interna Spirilus S. per inspir&tionem prophctícmtl electio signo visibili pro foro externo manifeslabalur vel nexus moralia ecclwiarum condendarum cum metropoli (Anliochia) cicpressus cst, 4. Apodólo, pauto, t ira deficieiitibus non charismatici iminus regimiuis in enm-rmmitfltibui eccleíiajficis sibi uiurpaverunt, sed apostoli ipsí sibi successort* constituerunt iisqac plctlilud ineni potcstalis eplscopalis contulerunt. 5. Regimen monarchicum in eccleaiú inde a temporibus apostolicis semper existe-bal. Quacstio de cpiscopalu collegiali hoc mudo solvenda ust: En S, Scnp-tura argumentu m nec pro nec contra desumi polest. Al liistorfTi tusle praeter monarchicos rectores etíam collegia episeoporum ob speciates cireumstan-tias anliqujlus existehanl: episcopi collcgiaics vero non o irme s paii aucto-ritate et íuMadictionc pollebaut, sed semper unus lamquam primus inter parea supremi rectoris muñere lungcbntur, 6. Epíscopatus non in chaHsma-tibus, sed mcdianlibus aportolis in ipso Chrisli> radices habet. Doctrina catholica de successione apostólica, iam a S, Clemente lucíde delíncala, in Rcripti-i N, T, hindatur. í, Glavni vzrok, da protestantski in pod njihovim vplivom nekateri pravoslavni bogoslovni pisatelji tajijo božjepravni značaj hierarhije, je zmotno pojmovanje harizem in njih odnosa do rednih ccrkvenih služb. V razpravi »Harízme in postanek hierarhije* (BV I 264 nasl.) sem pojasnil, da je bila med hariz-mami in hierarhijo že v začetku bistvena razlika in da hirerahija, utemeljena v pravu in apostolskem nasledstvu, ni mogla imeti svojega izvora v harizmah, ki so bile slučajni, včasih samo trenutni darovi sv. Duha. S tem, da je pojasnjeno vprašanje o razmerju med hariz-mami in hierarhijo, Se ni rešen hierarhični problem v celoti, Vedno še ostane odprtih dosti vprašanj, ki so v zvezi z zamotanim problemom, Med vprašanja, ki bodo vsled pomanjkanja jasnih virov ostala najbrž za vedno predmet diskusije, spada vprašanje o početkih episkopata. 47 Protestantska teologija je ta problem rešila, tako, da prvotno episkopov v poznejšem pomenu besede sploh ni bilo. V 1. stol, so vladali občine harizmatiki; episkopi, ki se že v novozakonskih virih omenjajo poleg harizmatičmh prerokov in učiteljev, so bili upravni uradniki brez jurisdikcije in brez pravice do učenja; šefe tekom 2. stol. so se pod vplivom razmer slučajno povzpeli nad harizmatične voditelje ter se razvili v prave duhovne glavarje krščanskih občin, v škofe, kakor jih pozna zgodovina od sv. Ignacija M, dalje. Pri pravoslavnih glede početkov episkopala ne najdemo enotnega nabiranja. Poglavitni ruski dogmatiki M a k a r i j , Siljvester, M a 1 i n o v s k i j i. dr. se v tem vprašanju držijo na splošno tradicionalne smeri. Med historiki sta zasto pani dve ekslremni struji: V. Myšcyn' — skrajno konservativen, pa VI. Troickij (docent moskovske duhovne akademije) in P. G i d u 1 j a nov (priv. doc. na imperalorski moskovski univerzi), ki v duhu Honijakovc šole in protestantske teologije negirata božji izvor hierarhije2, Originalen je A. P. L ebe-dev s svojo trditvijo, da nas glede episkopata dogmatike privede do drugačnih rezultatov kot zgodovina'. Po vzoru protestantov priznava tudi on, da je episkop prišel v občini do popolne veljave 5ele tedaj, ko je zatemnela slava navdihnjenih prerokov in učiteljev*. Vprašanje o počel-kih episkopata je, kakor vidimo, v najtesnejši zvezi z vprašanjem o harizmah. Zato menim, da ne bo odveč, če na pndlagi rezultatov v razpravi o harizmah in postanku hierarhije osvetlim nekoliko to težko in zamotano vprašanje. 1 Uslrojstvo hristianskoj cerkvi v pcrvyu dvfl vitka, Sergiev Posad 1909. 1 Troickij priEJiava apostolom in njih naslednikom !c moralno avtoriteto [Oferki il istorii dogmata i Cerkvi. Sergiev Posad i912, p[J, 52 ns!. Pri C i d it 1 j a n O v U se kaie močan vpiiv protestantov v obeh njegovih delih: Milropolity v pervye tri vjeka hriitianstvtt [Moskva 1905| in [7, istorii raz viti ja cerkvcno-pTairitelstvunnoi vlasli: vOStcfflVi patriarhi v period četyreh pcrvvh vsdunskih soborov. Jaroflav 1908 jgledc drugo knjige gl. ocrnn PnlmicTiiuvo v Acta Acad, Vclchr. 1912, 138 145], a Dubovenstvo drevne) vaelenakoi ecrkvi. Moskva 1905. — Po voprosu o proi/hoidenji pCTvohristianskoj ierarbiji. Sergiev Posnd 1907. - [crarhiia (v Pravoslavn:tja bogoslovskafa enciklupudiia Viti. Pelrogrod 1907. pg. 673 do 686). * Razume SC, da laki in podobni n.uton ne bodo ostdli brez vpliva na bogoslovni pisatelje ostalih slovanskih pravoslavnih cerkva. Tako bi JT. pr. kniiiieo * Nekoliko antikanoničnosti 11 hriSCjnskoi prj v o sla v noj cirkvM [Sarajevo 1919). ki jo je spisal neki J. ,1. (Srb). f.e mogli imatrati za rahel poziv si-bski cerkvi, naj revidira tradicionalno mnenje o izvoru hierarhije. Pisatelj ti.' 31 slrani broicČL knjiiice branj mnenje, da cerkev prvih časov ni poznala railike med prezbjtcrjcm in episkopom, Odgovarjata mu prof. Andelkovii (v službenem liitu srbske pravoslavne patriarilje »Glnsnik« 1 IBtograd 19201 94 95) in J. V. (v reviji -Srpska Crk™. I [Sarajevo 1920] 212—214 in 260—2661. 48 2. 2e v dobi, ko so Jle samo verniki, temveč tudi pisatelji svetih knjig stali pod mogočnim vtisom čudovitih dejanj, ki jilj je sv. Duh izvrševal po harizmatikih, je opaziti vsaj v temnih obrisih začetke poznejše škofovske služhe. Dej, apostolov, ki podajajo najbolj verno sliko prvih občiti v Jeruzalemu in Palestini, omenjajo že jako zgodaj nekatera opravila, spadajoča v kouipetenco škofov. Ta opravila ^o bila pridržana izključno apostolom. Eno izmed teh opravil je bila ti, pr, posvetitev »sedmerih«, predhodnikov poznejših dia-konov, med molitvijo in pokladanjem rok za službo pri mizah [Dej (j, 1 nsl,). Druga, še bolj važna zadeva, ki so jo apostoli prvotno pridržali sebi, je bilo vodstvo jeruzalemske občine. Ko je vsled preganjanja Heroda Agripa I. padel apostol Jakob sL kot žrtev, Peter pa odšel v drug kraj (Dej 12, 17), najdemo še vedno apostola Jakoba ml. v mestu. Misijonsko delo izven Jeruzalema je prepustil drugim, sam pa je vladal do svoje smrti v mestu kot pravi škof, le da naslova £xtaK()jiogf kakor jc zelo verjetno, še ni nosil, Stališče Jakobovo v Jeruzalemu bi se smelo primerjati s stališčem sv. Ignacija v Antiohiji ali sv. Poli-karpa v Smimi. Isto, kar v Jeruzalemu in Palestini, opažamo ludi v občinah med pogani, ki jim je bil ustanovitelj sv, Pavel, Kake vlade harizmatikov, ki naj bi izvrševali jurisdikcionalno oblast, tu ne poznamo. Aposlol je občine takoj organiziraj postavil jim je na čelo starešine [fiQEa(ivtč(iQvq, frfotazaitf.i>t?v$, if/nuiin-otic: — Dej 14, 23; 1 Tes 5, 12; Hebr 13, 7. 27. 34) m slednjim izročil gotovo tudi mnogo pravic, n. pr. voditi v njegovi odsotnosti občino, oskrbovati božjo službo, deliti sv, zakramente, upravljati premoženje občine, skrbeti za vdove in sirote itd,; neodvisne škofovske avtoritete jim pa vsaj v začetku ni prepustil, Pač pa je videli, da ie Pavel vsaj do konca tretjega misijonskega potovanja pridržal škofovsko oblast v vseh svojih občinah sebi. On je oidiniral masnike in diakone [Dej 14, 23) in si je tudi pritaščeval vrhovno nadzorstvo nad občinami. Ustanovljene občine tudi niso ostale pod izključnim vodstvom od njega posvečenih predstojnikov, ampak jih je opetovano sam obiskal, večkrat jim tudi pisal, da je vernike utrdil v stanovitnosti in dal predstojnikom potrebna navodila za modro izvrševanje dušnopasiirske službe, Tako je n. pr, že na drugem misijonskem potovanju obiskal vse občine, kar jih je na prvem potovanju skupno % Barnabom v Mali Aziji ustanovil, To ie bilo celo povod za drugo misijonsko potovanje: »Čez nekoliko dni (po apostolskem zboru v Jeruzalemu) pa je rekel Pavel Barnabu: Vrniva se in obiščiva brate po vseh mestih, v katerih sva ozna-nia'a besedo Gospodovo, kako se imajo« (Dej 15, 36). Jasno je torei, da se je aposlol Pavel čutil škofa onih občin, ki jih je ustanovil. 49 O judovsko - krščanskih m pogansko - krščanskih občinah moramo reči: V prvi dobi, ko so bile še mlade, niso imeli samostojnega vodstva v rokah harizmatiki, temveč apostoli sn fungi-ralt kol škofje. Ker pa so bili apostoli v prvi vrsti potujoči misijonarji, niso — vsaj prvotno ne — imeli stalnih škofijskih slolic. Najbrž je vsak apostol za dogleden čas vodil vse tiste občine, ki jih je sam ustanovil. 3. Tu je treha še nekaj pojasnili, Apuslolat je že sam v sebi obsegal vse cerkvene službe, tudi najvišjo — šknfovsko. Zato apostoli niso sprejeli od Zveličarja posebnega škofovskega posvečenja. To pa ne velja samo o > dvanajsterihtemveč tudi o sv. Pavlu. Kajli ludi on je bil pravi apostol, njegov apostolal enakovreden apcstolalil »dvanajsterih«. Kakor drugi., jt; bil tlld' on kol apostol eo ipso ikol z vsemi pravicami in dostojanstvom. Prav mnogo starejših in novejših kal, eksegetov po uči drugače. Povod jim je sledeče mesto v Dej. apostolov; ?>Bili pa so v cerkvi, ki je bila v Anliohiji, preroki in učitelji, med katerimi sn bili Barnaba in Simon, ki se je imenoval Niger, in Lucij iz Cirenc in Mftnahen, vzrejen s tetrarhom Herodom, in Savel. Ko pa so oni opravljali sveto službo Gospodu in se postili, jim je rekel sv. Duh: Odločite mi Savla in Barnaba za opravilo, za katero sem ju izvolil. Tedaj so se postili in molili ter položili nanju roke in ju poslali« [VfjiFrEiiffctiTEc; y.ni JTQ0nS^dtm'0i y,ni ijrnVHTf - wic Zf 'i>a? nfirolg turčfajoav— Dej 13, 1—3). Z oziram na Eo Lukovo poročilo trdijo, da je Pavel postal škof skupaj z Barnabom šele neposredno, preden sta nastopila prvo misijonsko potovanje," Dasi dogodek, ki ga Luka popisuje v Dej, res zelo spominja na obred izvolitve in posvečenja »sedmerih« [Dej 6, 6) in na ordinacije prezbiterjev [Dej 14, 23), se moramo vseeno čuditi, da so se katoliški eksegelje tako malo potrudili, Dej 13, 1-3 pravilno razložiti. Poglavitni vzrok, da se je to mesto tclikokrat tolmačilo kot škofovsko posvečenje sv. Pavla in Barnaba. bo pač slabo spoznanje harizem, oziroma njih odnosa do pravih cerkvenih služb. Na drugi strani se moramo pa tudi čudili, da protestantovska eksegeza ni tega mesta bolj izrabila proli katoliškemu nauku o postanku hierarhije, 1 Pozneje pač, n. pr. Pcier v Rimu, Jakob ml, v Jeruzalemu. Pavel je tiftaI do konca iivlienja misijonar. * Prim. Fr. Polzi, Der Weltapüstcl Paulus (Regensburf 1905) Sä; J. Fellen. Die Apostelgeschichte (FreiKurl i. Br. 1893] 251; S c h a e f K r ■ Meinertl, Einteilung in das neue Testament' (Paderborn 1913} 103; ViJniirouv.B^curi-Briissac, Manuel biblique IV1* (Paris 1916] 110 —III}; Michiela, I-- oriftine de 1' ¿pUeop*! (Louvaifl 1900| 94—«; Heiser (Die Apostelgeschichte |Wiun 1905] 116) meni, da je posvetitev Pavla in Rarnabn izvršil kak apo&tol iz Jeruzalema ob asistenci treh prerokov. Cornelius a. Lapidc pi£c: Nusqmun legimus Saulum ct Bar na ham ordinntoj fuisse cpiicopos nisi hic: undc el uiox, cap. H, et sequonti ^DlfDllsTsi V TJ t TI iL 4 3D Naj pojmujemo preroke i» učitelje, ki so na Barnaba in Pavla roke pokladali, kakorkoli že, v nobenem slučaju nc more biti tu govor o škofovskem posvečevanju. Če so bili oi èwd-évvQÇ ràç yùçaç samo harizmattčm preroki in učitelji brez stalne vižje cerkvene službe, je gotovo, da njih post, molitev in pokladanje rok ne pomeni Škofovskih ordinacij, pri katerih naj bi Pavel in Barnaba prejela šele jurisdikcijo; kajti hammatiki niso mogli podeljevati jumdikcije, ki je rami niso imeli. Ker so pa pri podeljevanju cerkvenih služb harizmatiki imeli prednosl pred drugimi, ni izključena možnost, da so omenjeni preroki in učitelji spadali k stalni antiohijski hierarhiji, a se v našem slučaju ne nazivljejo z ozirom na njih stalno službo, temveč z oïirom na hari/.mo, ki so jo od Sv. Dulia prejeli. Lahko namreč, da sc bili ti preroki in učitelji, ki so na Pavla in Barnaba roke pokladali, od apostolov (Petra?) poleg Barnaba določeni kot voditelji anliohijske občine7. Pustiti moremo celo, da so imeli škofovsko oblast, vendar ni mogoče, da bi bila Pavel in Barnaba od njih v škofe posvečena, Kajti Pavel je nedvomno že kot apostol bil škof z vsemi pravicami. O Barnabu pa tudi moramo reči, da po dostojanstvu in po oblasti vsaj ni bil nižji, kof antiohijski preroki in učitelji Simon Niger, Lucij iz Cirene in Manahen. Nasprotno, konteksL kaže, da )c bil Barnaba višji od niih. Imenuje se na prvem mestu med preroki in učifelji, kar dokazuje, da je Barnaba v antiohijski občini zavzema! vodilno mesto. Po vsej pravici smemo celo trditi, da je bil ne samo Pavel, temveč tudi Barnaba, ko se je v Antiohiji nad njima vršil obred pokladanja rok, že škof. Ko je namreč pričelo grško prebivalstvo Ani i oh t je na pobudo misijonarjev prestopali v krščanstvo, je jeruzalemska občina (apostoli) po slala Barnaba v Anliohijo, da lam ustanovi cerkveno občino in jo samostojno vodi (Dej 11, 22 nsL). Ce pomislimo, da je bilo episcopalia mliniu obierunl ordinijlilo presbyteros (Comment ar j i Xf. Vene. tiis 140, p. 17 da so za časa prvega Pavlovega rimskega ujetništva v nekaterih občinah že vladali škofje, V tem nas potrjujejo nekatera mesta, iz lislov, ki.jih je Pavel pisal v ujetništvu. V Kolosah je n. pr. zavzemal zelo častno mesto neki Arhip, ki ga ima tradicija za škofa, dasi iz Pavlovih besedi; ^Povejte Arhipu: pazi na službo [rip> diaKOvlm> — tukaj pač ne služba diakona), ki si jo prejel v Gospodu, da jo prav izvršuješ* [Kol 4, 17), ni prav jasno razviden značaj Arliipo-ve službe, V naslovu pisma Filipljanom so omenjeni hiioKorcoi r.ni dnixovui, Ce bi bilo ime ¿nltJKOJiot tukaj že tehnični izraz za škofe, bi morali misliti na zbor škofov v Filipih, ali pa, kakor Tillmartn11, na škofe mesta Kilipi in sosednjih občin. Seveda iz izraza samega v tej dobi, ko Cerkveni službeni nalivi še niso bili ustaljeni, ne smemo fjreveč sklepati, Vsekakor pa je značilno, da v istem listu sv. Pavel nekoga nagovarja z j^Joie 4 Pri m. A, Steinmunn, Dlc Apostclgeschichti: |Bonn 1916} 9-1—%. ,p Čc po bili ti 7^Lslopniki antiohi|*fti! cerkve ordimrani od sv, Pctrn. bi imeli tu ie prve Iflčctke ¡inliohijikega p.ilriarhaln. 11 Dcr Phdippcrbrief (Dic GcfailgenschaElsbrlelu dus hI. Piiulus. Bonn 1911] tU. ouv^vyb, t. je dragi (zvesti) tovariš in ga prosi, naj poravna spor, ki je nastal med dvema ženama, Evodijo in Sinliho: »E vodi jo spominjam ia Sintiho prosim, naj bosta enega duha v Gospodu. Pa tudi tebe prosim, dragi tovariš, zuvzemi se za ti dve, ki sla me podpirali pri oznanjevanju evangelija; pomagajo naj ti Klemeni in moji drugi pomočniki, katerih imena so zapisana v knjigi življenja« (4, 2, J), te ni Junius tfiiffuyOS soprog ene teh dveh žen (sv, Kriz o slom}, potem pač ni izključeno, da je voditelj-škoi v filipiški občini, vsled česar uživa Pav-luvo zaupanje.1" Popolnoma go lov o pa je, da ob zatonu Pavlovega življenja delujeta dva moža kol škofa s stalnimi sedeži, Timotej v Efezu in Tit na Kreti, Ugovarjati Eemu, da sta bila Timotej in Tit res prava škofa, ni mogoče, ker se Pavlovi pastirski listi preveč jasno izražajo. Bila sta posvečena v škofe in prejela po pokla-danju apostolovih rok zakramentalno milost, ki ju je usposobila y.a izvrševanje višjepastirskih dolžnosti (1 Tim 4, 14; 2 Tim 1, 6). Sv, Pavel jima ]e podelil oblast, ordinirali s poklatSanjem rok diakone in prezbiterje fl Tirn 5, 22; Tit 1, 5). Mogla sta tudi cerkveno služabnike klicati na odgovor in jih kaznovati, če so na podlagi pravične obtožbe zaslužili (1 Tim 5, 19 nsl,). V občini sta bila prva učitelja in sta imela skrb, da se niso krivi nauki vtihotapili med vernike (1 Tim 6, 20; 2 Tim 2, 2. 16; fit 2, 1—6). te sla se podala v drug kraj, so takoj stopili na njih mesto od Pavla pooblaščeni inonarhični namestniki, Tihik v Efezii (2 Tim 4, 12), Arlemas na Kreti (Tit. 3, 12). O Timoteju in Titu smemo reči; te bi pred njima tudi ne bilo nobenega škofa, sla ta dva prva, ki imata vse pravice in laslnosii pravih, monarhično vladajočih škofov. Tradicija ju je tudi vedno smatrala za škofe. Resni in prisrčni opomini, ki jima jih sv. Pavel v pastirskih listih polaga na srce, dokazujejo, kako vzvišena, pa tudi, kako težka je bila njuna služba, 5. Ce govorimo O počitkih episkopala, ne smemo prezreti tudi tega-lc vprašanja; So-li a,pc:sloli ob koncu svojega življenja izročili najvišjo oblast v občinah izključno monarh ičnim načelnikom. ali pa tudi morda celim kolegijem škofov, ki so skupno kot enaki vladali in vodili eno ter isto občino le-r si delili juris-dikeijo? Na podlagi gori omenjenih dejstev namreč ni mogoče lajiti monarhičnega episkopata v apostolski dobi; obstoji pa ludi upravičena domneva, da so v prvi dobi stali vsaj ponekod občinam na čelu celi kolegiji škofov. Protestantski teologi, ki seveda episknpat po svoje pojmujejo in Iti zagovarjajo počasen razvoj od episkopa-ekonoma in prvega stoletja do episkopa vrhovnega voditelja in prvega učitelja vernikov v drugem in naslednjih stoletjih, običajno negirajo obstoj monarhičnih Prim PHI H Die Mitarheiler dts WcltapoMets Pniilus (Rvien!-UurfJ 1911) 215 i. dr. 54 škofov tja do srede 2. stoletja in pišejo le o kolegialni obliki episkopata v prvem stolelju, Med katoliškimi teologi ima kolegialni episkopat vsled neopravičene bojazni, da bi bila to koncesija protestantom, primeroma malo zagovornikov, med drugimi znanega francoskega historika Duchesne - a15, V prilog kolegialni obliki episkopata govori zlasti množin s ka oblika tniavioizot v bil ), 1 [lla.v?*oc xui Ftiu, , , jidpir z alg ayLoig £v AViscti/j 'h)aov roig ovatv tv tI>t/Jsiiime at)v ¿maxo-noig y.al dtax6voiq) in Dej 20, 28 [1 ¡oooi/^Tt tavtoig xal jtavti vtl) jcfusivut), iv ffj vuug to avevfta to nyiov e\)+.to ejzutjconovg . . ,). Značilno je, da Uidi «Učenje dvanajsterih apostolov«; pozna le kolegi al no načelstvo (jLei^OTOitj cart ovv lavzoig č:mnx(movg xai — 15, 1), dalje Klenient v Korintu (1 ad Cor 42—44) in Polikarp v Filipih (ad Philipp. 7.) tjlede vprašanja O monarhičnem in kolegiiilnen) episko-patu je predvsem treba pripomniti, da ni mogoče zanikali obstoja monarhiellega episkopata v stoletju, ker je ta gotovo apostolskega izvora. Meja uicnarhičnega regenta je dana že s tem, da apostol Jakob sam vlada jeruzalemsko občino, apostol Pavel dolgo časa sam vse občine, ki jih je z liarnabom in drugimi pomočniki ustanovil. Tudi Timotej in Til vladala ko! monarhična škofa. V začetku 2. stoletja se v Ignacijevih pismih monahični episkopat ne omenja kol nekaj novega, kar je treba še branili pred napadi. Osnovna misel Ignacijevih pisem sploh ni ta-le: »V vsaki občini vlada po en episkop, ki ga podpira zbor prezbiterjev in diakonov,« temveč: »Bodite vsi eno s sVOjilll! duhovnimi predstojniki!a Ok«di srede 2. stoletja je že polno dokazov za monarhieni episkopat v Rimu, Korintu, Atenah in drugod, a nikjer v starokrščanskem slovstvu ni najmanjšega sledu, da se je uvedel nasilnim potom ali z zvijačo, nikjer nobenega protesta proti preobratu iz kolegia]neg;i v monarhieni episkopat. Mnoge ohranjene, zelo starodavne ikofovske i i Rte, ki navajajo imena škofov do apostolskih časov, omenjajo na posameznih stolieah istočasno le po tnega škofa" Kljub tem zgodovinskim dejstvom pa ludi ni mogoče tajiti možnosti, da so kdaj, zlasti po večjih mestih, kolegiji škulov vladali občine, Z množinskega izraza fsiloxojtot ne smemo sicer nič gotovega sklepati, ker je po sodbi cerkvenih očetov in najboljših eksegetov ta izraz v vseh novozakonskih knjigah sino-nimen z izrazom Xffi0pvT£Q0' Ep. 146, ad Evan(ilun) 1, — PL 22. 1194. Na vzhodu v 3. sLol., n.i z;ipndu v 8. stol, ,B Pozneje si jt; oblast korepiskopov znatno omejila. Plim, M. d 11 c r h i ( n y , Dp Deo catholic a m ecck'fiiim Organice vjvificnnlc [Pitrjsiis 1921! 278—280; DucBesac o. C. ))mra; i)£<)>>), Apostoli so sprejeli ukaz; potrjeni v veri vsled vstajenja našega gospoda Jezusa Kristusa in utrjeni v božji besedi sop napolnjeni s Svetim Duhom, šii oznanjat, da se bliža božje kraljestvo Pridigali su na deželi in po mestih in postavljali prvence, ko so jih preizkusili, kot episkope in diakone za one, ki so postali verni . .. Kaj čudnega, če so možje, ki jim je Bog to v Kristusu kot nalogo izročil, res postavili v službo prej imenovane prvence ... Po našem Gospodu Jezusu Kristusu so do/.nali tudi apostoli, da bo radi episkopata {¿mayMnfy nastal spor, Ravno vsled tega, ker jim je bila znana prihodnost, so apostoli postavili imenovane može in so nato določili, da po njih smrti prevzamejo drugi skuSeni možje njih službo.«"" Novozakonski viri, ki smo se nanje v razpravi oziraJi, govore islo: Red v cerkvi izvira iz božje volje, Bog je poslal Kristusa, Krislus apostole, apostoli skušene može in ti so oblast podeljevali naprej. Oblast je bila pa v vseh časih enaka, in že episkopi prvega stoletja so bili z vsemi pravicami obdarjeni duhovni voditelji krščanskih občin, dispensatores mystenorum Dei« (1 Kor 4, 1], torej bistveno enaki episkopom, ki jih je imel Ignacij Antiohijski v mislih, in episkopom poznejših dob do danes. 1,1 Prim. d ' H e r b i £ l) v o, C. 277; D u C h e s n e o. c. M—93. =" J Clem ad Cor. \2. 1—44, 2. ®S9 57 Dr, Fr, Glivec — Ljubljana. Scholia Veteroslavica de primatu ecclesiae. (Fragmin tum nomocanonis s, Mcthodii, Siavorum apostoli.) Textum Veteruslavicum cum commentario edidit A, Pavlov in »Vizantijskij Vrenieniiik 1897, p|, 143—154. Hüius fragments pro calholica de ecclesin doctrina momentum primus obiter coitimcmo-ravil O 11 i g e r (Theo), tund. II 714] iuxia brevem rcLationem in Byz. Zeitschrift. M. Jligie a. 191S in »Bessurione- (pg. 47—55¡ vtrsiotiei« Gallicam cum commentario publicavit, M. j'Her bigny versions Gallica usus est in libro TheolugicEi tie Ecclesm-II 150 s, Ob mufjnqiri buius Iragmenti (Iheologiae Graeco-slavicae saec. IX) gravilai-ein novaui confeci versioneni Latinam (a versione Gallien multiy diffcrcntem] atque obscuritates quasdam, quas nec Pavlov nec d' Hcrbijny nec Jugie solvere potuerunt, illustrare tentavi, Fragment™ duo con tine t scholia (I, II). In texlu aequentl uncii rotimdis includuntur verba, quae in archetypü inveniunttir, in versione autcm omitti possunl: uncis vero angulalis inchiduntur verba, quae in archetypo non invenmntur, in versione daritatis gratia addita. i Scire vero oportet, quod liic canon [28. Chaieedonensis} non acceptus est a sancto papa Leone, tunc veteris Romae IhronuTii administrante, Nec eonsensit hac in re sancto Chalce-donensi concilio, sed scripsít concilio, nihil talc se accipere [posse}, et qtiidem propter novitatum amhiguilatem [ambitio-netn?] episcopi Constantinopolitani illius tcmporis, Anatoli), Quam ob rem episcopi nonnulli, in conciiio praesentes, non suhscripserunt huic canoni, Nec sicut hie canon dicil, »quia regnat veins Roma, ¡ideo] honorem ipsi jRomae] tribuernnl sancti patres«. Sed deSuper ab initio gratia divina, propter fide: gradum, id est supremo apostolorum Pciro jbonor collalus est]. Nam ab ipso domino lesu Cristo vocem audi ens: »Petrc amas me? Pasee oves mease, honorem praecedentium in sacerdote bus, cidinem et primara sedem obtinuií. Si enim, sicut dixerunt scholion antecedens [Byzantinum] componentes, »quia regnavií vetus Roma, et honorem obtirmit«, nunc qttídem Cpoli reinante, haec [Cpolis] successit bonori. Tí, Notuni sil. Mediolani et Ravennae imperatores con-stitisse, quorum palalia usque ad hunc diem slant, tarnen hi see Urbibus honor ideo non est collatus, Sacerdotales enim uidinis honor principatusque non mundi gratia feonfertur], sed divina eleclione atque apostólica potentate honoratus est [sacerdotum Ordo]. Sí enim sancti paires Hierosolymam urbem propter 58 regem regnantium, Deum Doiainum nostrum lesum Christum cruciquc affixum eius passionem honoraturi, metropolis honorem ipsi firmaverunt, non autem patriarchate privllegium con-tulcrunt, quia non potuerunt términos amoveré, quos verae fidei praedicatores |patres concilii Nicaeuí I,] posuerunt; quO-modo possibile est, ut propter imperatorem lerrestrem dona divina atque apostolici honores IransferítnUtr, íideique imma-cuiata praecepta muteotur. Immobiles enim usque ad finem sunt veleris iiomae honores. Ideo, quia praesidet omnibus ecclesiis. eius episcea1iud esse exeommunien-tionom. aliud oradicalionem ,, Disciplina citim est excommunicato ct uun eradication (t. 37 C XXIV, q 3). — Inocencij IV, na lyonskum Cftrkv, zboru il. 1245] pravi isto: »Cum medicinalis sil txcoinmunicatio, non mortal», disciplinons, non eradicins« [c, I X, V, 11 in VI*), Izobčenje pa bi bilo sinrtm» I mortal Lb), ako bi bilo popolno ilk 1 j učeni s če je izobčen« Se s korenino v zemlji Cerkve [non eradicans], poleni ni izgubil članstva, Prim. c. 12 C. Ill q 4, c, 32 C XI q. 3; c. 2 XII, 25 [Innonc, III l. 1208]; c. 59 X, V 39 (Greg. IX I. 1237], .— lzraj.j kakor »separatio a communion? fidcliumt, iab lieelc-siâStica communione removerin; »a [rnUrija s t) C S e t a t e séparai a c o m m il n i o n c fidel ¡um exclusus» — se morejo razumeti edinole tako. da izobčenec izgubi pravic« člana cerkve, ker it izključen iz občestva, 00 pa iï cerkve. Irt če primerjalo viri izobčenje ? izločitvijo garjeve o-vcc iz 61 zastopa načelu, da stoje izobčenci, tudi oni, ki so odpadli h hereziji, še pod oblastjo cerkve, da so torej ie njeni ¡lani, k«r Je nad temi iina cerkev jurisdikciio". Tako, mislim, je končnoveljavno novi kodeks rešil kontroverzo o pravnem pojmu izobčenja.Izobčenje je Lorej zdravilna cerkvena kazen, s katero se članu cerkve začasno odvzamejo vse pravice, ki izvirajo iz ccrkvcncga član- črede | C, C. XXIV q. 3). pove ludi La primera, da ovtj ic OS tace ovca tslc črede poti vodslvom isLefri pastirja, dasiravno nima z. ostalo čredo nobenega stika. " /ia veljavnost zakona predpisana oblika poroke (pred lastnim župnikom ali njegovim pnnhlaščcnccm ter dvema pričamo) vei.ts tudi odpadnike, ki so biLi v katoliški cerkvi krščeni aLi ki kj i/. herezije ali razkola bili prestopili v katoliško cerkev, pa zopet odpadLi. Vsi ti so zapadli kazni izobčenja in vendar jih ie veže kan 1095—1097, kar bi bilo pravno nemogoče, □ko bi rim bilo % izobčenjem popolnoma odvzeto cerkveno članstvo kol Lako, ni: pa igolj pravice in predpra vice članstva. Cerkev u pur, L avl j a zakonske zadri.kc za krSienc Lorej Ludi za take, ki so izobčeni; izvršuj t; Je obla'1 nad njimi, Lorej so ie nieni člani (kan, 1036 § 2). Islotako nesmiselne bi bilo. rta imajo izobčeni kardinali pravico voliti papeža in celo voljeni bili, aku bi izgubili l izobčenjem članstvo katoliške cerkve (c. 2 XI, 3 In Clcm. § 1 in conC. Viennensi an_ 13U), Da tudi doklrinarno ne more biLi v lom vprašanju nobenega dvoma Več. je Pij X. določiL d.i se fikskomunikacjjn kardinala za volitev papei.cvo suspendira (Cunst. Pii PP X »Vacant« Sede Apo-slolica* d. 25 Doc. 1904 n. 29). w Kober, Dtr Kirchcnbafin nicb den Grundsalzcn des canoni srben Rcchtes dargestelll (Tiiblngen, 1B57) trdi, da je izobčenje p O p O I ti a izključitev it cerkve In da razreSi cerkveno Članstvo povsem (str. 18, 39). H o 1 1 w e c k , Die kirctllichen StraffieseLr.e (Maina, 1899) Ludi uči, da obstoja ekskoniunikaciia v tem, da ne odvzame zgnij članskih pravic, ftnipak da razveljavi Članstvo samo. Kako se to mnenje ujema z nciz-brlKljivoslje sv. krsta, je neumevno Se prav temperamentno pristavlja; »Hie Ansieht, dass der encoinniunicalus toleratus noch memhrum cCclesiae sei, «t aller Bcgriindung bnar und kann nur durch gedankenlnses Absehrciben in der Doktrin vi cilergtischlcppl \vcrden, sie steht nichl blo&s im schrcienden Widersprnch mit den Rechtsciuellen, soadern auch mil dem Begrifl der cx-communicalio selbsl« t§ 15 n. 1). — Res da se je pravno pojmovanje izoh-fčertja v zgodovini menjavalo. ?-e sv. Pavel pozn.i Ln kazen (I Kor 5; II Kor 2, 5—j)), K katero je — po nekaterih razlagalcih bolel apostol doličncmu f> rejniku odtegniti članstvo — a vrnil ve po polu kesa in pokore ne zanikuje (II Kor 2, 7, 8 10). Tekom 2. stoletja pa se je uveljavilo slrožje iiaziranfr. posebno v severni Afriki, da je zaradi nekih zločinov [matikovnlslva, noči. stosti in umora, osobilo zaradi ponovitve teh zločinov) vsak povratek v cerkveno občestvo izključen. V Španiji se je pridružila tej strogosti slasti F in od a v Elvirt I 306 (Hefele, Cortciliengeschichte 2. str. 156). Vplivni kro£ Liga strogega nazora pa Se je vedno bolj zoževal in za časa frank nvskega kraljestva Merovingov jc prodrl nov nazor o značaju izobčenja, namreč da vzame prizadetemu le pravice članstva, ne pa pripadnosti k cerkvi, v kolikor vsebuje dolinr-sti, posebno podložnost pod cerkveno oblast. Razlog 71 to je naiti v dejslvu. da za časa poganske države izobčenji ni imelo nobenega vpliva na državljanske pravice izobčenega. Ko Pa je država postala krSčanuka (tekom 4, in S. stol.], bi izobčenec, ki hi bil popolnoma izključen iz cerkve, sploh ne mogel iiveti v državi, ker bi ne imel nikakih državljanskih pravic, niti ne bi mogel zadostiti svojim verskim potrebam, ker' niti cerkev niti država ni priznavala in pripuščala pripadnosti li kaki drugi verski družbi Radi lega ni mogla cerkev popolne izključitve več priznali. Izčrpno podaft zgodovino Lega razvoja llinschiuj 1. c. Bd, IV, V t. 2, VI. 62 stva ler ga uropa vseh duhovnih dobroi( katerih so deležni ¿lani katoiiške cerkve,'1 Namen izobčenja je v prvi vrsti poboljSanje, duhovna ozdravitev prizadetega, 2, a) Vrnitev je cerkev heretikom in odpadnikom vedno skušala olajšati kakur pastir izgubljenim ovčicam.l; Brezpogojno pa ¡t zahtevata vedno za sprejem v občestvo vernikov kes rad odpadom, odpoved teoretičnim naukom in k a t u I i 3 k o vero-i ¡spoved." Dosledno fcfthleva ludí kan, 2314 § 2, da itiorc ordirianj t. redno svojo oblastjo (sua anctoritale ordinaria) odvezali izobčenja runpiscenluiii . t, j. takega, ki se je »spametoval«. Prvi bistveni predpogoj (conditio sine qua non) za odvezo je poboljilanje; prenehati mora zakrknjenost (c o n t U m a -t ¡ a)M, Ko pa se je izobčenec poholjSal ter prenehal Z zakrknjenostjo, ima pravico do odveze in se mu no more in ne sme 11 EiclliUann pravi na kratko: »Die Exkommunikation ist nicht Ausschluss '-aus der Kirche«, sondern nur einstweilige Absonderung von der kirchlichen Rcchtsgcincinschnft.' Das Stra (recht des Codex Iuris Canonici IPaderborn, 1920) 91. li Prim. Kober np_ eil, -Í47 (1, 2e nicejski cerkveni zbor je uveljavil riaspTOli Meletljll milo postopanje, »tikoravno ni bil nobene obzirnosti vte-deii- (Sinod,lino pismo c&plovskiin Skotom, Social. bist, ecel. I. Migne PG 67, 79). — Atanazij sc je sicer pozneje pritoževal, da |t hil Melelij m nicejskcm zboru sprejci v cerkveno ohícstvo (Apoloft. contra Añinos c, 71 Migne PG 375J. Fa na sinodi v Aleksandriji I, 362 je on sam zelo milo pc-^lopiil napram Arijancem, osobilo Škofom in duhovnikom, da jim je vrnitev omogočil Sklepe le sinode so sprejeli tudi nn zapadli v Galiji, Španiji |Athanasius. Epist. ad Kiilinianum Migne PG 26, 1179), Po Hiemnimovem poročilu so na zapadu s ton» zadali Arljanccm najtežji ud are Č, ker se je na ta način mnogo ¿kolov, kj so bili pomoloma ali iz nevednosti Arijanci, vrnilo v naročje katoliške cerkve (Hefcle, Concilicnjjeschichtc I 703], [stotako naznanja VI. sinoda v Kartami 1. ^01r da hoče v. Donatisti prizanesljivo ravnali (Mansi, Saer. Concilionim . .. colleetlo lit, 771, e. 33 . . , «annuenle atque admojitnte Špiritu Det etegiinus cum memoratis hoaiinibualeniter ef pačili C e ageru ). 1!l Že omenjena aleksandriiska sinoda določa skesanim Arij aneéis *a sprejem v ccrkev dva pogoja, da izrečejo nad ariansko hereziju in ničnimi glavarji analcin in da sprejmejo nlcejako veroizpoved [flcfele I. c. I, 703). " Tudi brez puboljSanja je od veía mogoča in veljavna (Thnm. Aq. Suppl. 3ae o 24, a 21 in ako je pameten razlog (causa ralionaliilis) tudi dovoljena [Balltrini: Opus theok morale, Vil,- n. 327). Sna rez obravnava SirSe to vpraäanje ter dokazuje, da je možna odveza tudi m&ncntc contumacia ... si censura non agit ut medicina sed potius detrimento est Pre-latus inlerior sicer v leni slučaju ne more dali odveze, če ic kazen a iure non ab homine. pač pa papež, ki more navaden red iz razumnih razlogov spremeniti, -si viderit vul aommuni bono expediré vel sallem non repugnare el aliunde s pe rar i maiorcm (ructum alicuius personflc«. Celo ako ic kdo iznhčen zaradi herezije, hi po Suarezu hila možna veljavna odveza, čeravno bi se ne poboljšal, seveda ako bi bil primeren razlog (Disp, VII, s, 7. n. 5—12, Ed, eil.. 168 si.I. Ta ki en razlog bi bila tudi duševna korist trelje Oiebe, n. pr, katoliški krst in kat, vzgoja otroka. Kober (op. cit 515 -5l6t nasprotno Irdi. da Iii bila Inka odveza neveljavna, Česar pa laku »ploSnn ne mrire dokazati. 63 odteči, pač pa se mu more naložili kakšna kazen ali pokora."* V tem si je bila doktrina vedno edina, Če preneha »contumaciam in nastopi poboljšanje, je namen kazni dosežen."1 Dvomilo bi mnglo bili le vprai&DTe, V čem Se mora izobčence poboljšati, ali sam» glede /ločina, zaradi katerega je bil izobčen, ali pa V krščanskem življenju sploll. Odgovor pa se more glasili ie tako: Poibilljšanjo muri ji a stopili v zadevi, zaradi kalerc je bila e k s k o -m U D i k a ci j a izrečena, Ne more pa se zahtevali za odvezo izobčenca poboljäanja v zadevali, ki niso v zvezi s to kaznijo Upravičenost takih žalitev se iz pravilih virov nikakor ne da dokazati17. Da bi v tem oziru izključil vsak dvom, pravi cerkveni zakonik: »Contumaciam desiisse dicendum est, cum remn vere dclicli commissi puenihicrit et siniul ipse coiißrnam saLisfüctionem pro damni$ et scandalo dederit aut aal tem serio promiaertt« (cau. 2242, § 3).IH Ko se je včasih namesto obljube zalite vala celo prisega 1" Can. 22-18 § 2: ^Absolutio denegari nequit cum prinium delinqucns a eontumacia recesscrit itd itonBam oan. 2212, S 1; a censura absuLvene, polest, si res ferat. pro patratn delicto congruam vindicativaui pocnain vel poeniUntiam in tilg er«.» "> »Zweck der Zensur ist, den Trotz des Schuldigen zu brechen. Ist dieser Zweck erreicht, sn kann nicht wtjicn der Sühne, welche etwa der Communital gegenüber zu leisten ist, die Strafe aufrecht gehalten werden.» Hollwcck op. cit §.31, n.2.—Si reus a sna ccssavit contuinacia i pa a iuslitia exigit, ut a censura absolvatur.« (Bucceroni, Institutioncs Theol. Moralis Pars II., Vol iv.* 1100,1 Bailcrini op. cit n. 270 citira sv. Alfonza: »cessantc eontumacia censura debcat stalim absolvi-t Prim ie H i n s c h i tt s op. cit. V, § 306; K n b e r op. cit. 151: E i c h m a n n op. cLt. 84. 17 Kober jop. cit. 512J zahteva od izobiencev sicer, »das s sie eine aufrichtige Reue und üosserung zeigen und das ernstliche Versprechen abgeben. fortan den Geboten der Kirche sich Unterwerfen, namentlich dasjenige Verbrechen meiden zu wollen, um deswillen dtr Bann über sie verhängt worden war«. A mislim, da sinemo zahtevo »den Geboten der Kirche sich unterwerfen zu Wullen« umevati Ic tako, da skesanemu izobčencu nalaga enako dolin ost kakor vsem vernikom, izpolnjevati cerkvene zapovedi, da pa pregrešek zoper kako cerkveno zapoved, ki ni v noheili zvezi z dejanjem, zaradi kateremu je bil izobčen, ne izključuje ali zabranjuje odveze. — Za klerike pac je eerkev zahtevala temeljito in vsestransko po bol ji an je že zaradi visoke njihove ilui.be in zaradi pohujšanja, ki ga daje nevreden klerik. Vkljub temu pa ie dobil kiL-rik-heretik odvezo, če sc ie krivi ven odpovedal - ustal pa je Suspendiran, dokler ni Z dobrim krSčanskint življenjem popravil pohujšanja. Tako Inocencij III. nadškofu v Sensu I, 1214 (c. III X. V.. 34). w I a kanoil ne iznaša nič novega, ampak se strinja s starejšim pravom; Aleksander iii. |i 1180) piic nadškofu canlerburškemu: »Si quis, .. eXiommunicationu telletur adstrictug el Offert sc ad ) U s t i t i a Iti de his, pro quibus s t n 11 n I i « m i p sani cxccpit, iudex eum ab-solverc poterit», četudi je nasprotna stranka vložila proti temu priziv (c. 25, X,, J . 2ft). Čcstokrat se ic pri proglasitvi ckskomufitkaclje Se posebej poudarjalo. da trajfi kazen dcilej, da se v prizadeli toCki poboljša, N. pr, c, 107, C. XL, q 3 [ti concil. Arausie.]. Ecclesiarum Dei violatores ,., a gremio ■nnctae Ecclesiae el a consnrtio totius ehriütianitutis climmamus guoad-usque resipiseont. Tudi Pij Vil. je v buli z dne 10. junija 1809, h katere» ie izobčil Napoleona, dodal, da prizadeti ne nioreio dobiti od vere, iiokler javno svojih iločinov ne prekličejo. z njimi ne prenehajo in zadoščenja ne dajo. 64 v podkrepitev poboljšala, se je nanašala vedno ie na lor da doličnik nti bo več ¡^grešil zločina, zaradi katerega je bil izobčen, nt pa na to, du se ne bo zoper nobeno cerkveno nli božjo zapoved teži« pregreši!.11' Du se za odvezo ne zahteva splošnega poboljšanja, ampak samo v kočljivi točki, sledi ;asno iz tega, da je mogoča odveza od ene ekakomunikacije brest druge — £e je namreč kdo zagrešil več zločinov, čijik kazen je izobčenje (can. 2244). Cerkveni zakonik nedvoumno določa: qui$ phsribus censuris detineatur, potest ab una absolvi, ceteris mimnie ahsoiutis« [can. 224^, § 1),"J" Ali je zakrknjenost odnehala in nastopilo poboljšanje, to presodi ordinarij, ki je nnprošen za odvezo (can. 2242, § i). In tu nastane vprašanje: hi lj mogel škof zahtevati kot dokaz poboijšanja sv, izpoved in le pod pogojem, da vredno sprejme zakrament «v, pokore in sv. Rešuj, Telesa, dati odvezo, Naš kanon razločuje med odvezo izobčenja in med odvezo grehov, ki sta povsem različni in more ena obstojati brez druge'1, ker je možen slučaj, da bi bil kdo zadostno disponiran za odvezo izohCcnja, ne pa za zakramentalno odvezo,? Ko je skesani izobčenec dobil odvezo od ordinarija, ozir. njegovega pooblaščenca, potem gre h kateremukoli spovedniku, ki ga more odvezali od greha, ki je bil razlog izobčenja. Da bi pa moral iti k .-.povedi. o tem kanon ne govori. K da i da mora se spovedati, v tem velja tudi za izobčenca sploSna cerkvena zapoved kakor za vse druge vernike. Starejši partikularni pravni viri, katere navaja " Glede izobčenih požlgalcev določa staro kan. pravo: ne absnlvatur nisi prius da turno .,, resareto iuret si u 11 e r i u s i ( n c m n o n a p p o s i -tttrumi [c. 32, C, XXItl., q, Sf, Sua rez piše o tum vprašanju; »Ked nor est mtcHtgendum, necessartnm esse inmmcnlum generale de servanda Ecclae praeceptis, quia nvquc in (iliis) iurihus hoe djeitur, üeque eiset cxpedieps hoc novum viocufum et ohligaiionem comniuniler honunibu* ponere; sect ad summum potest esse hoc iuramentum d« obe dien do Ecclae in ilia materia. .. ul iura men luni sit tie it on transgrediundo legem nh ouiut violationem cxcommunjcatus mansit" IDtsp. s, 2, n. 10—346), Balie-rini: >Iuramentuin exigi potest tantam di: non eonimitlendo ampjius tali triniinc" (op, eit. n. 328], Rit. Rom. (tit, IIL, c. J, n, /ollleva v sbtäaju težkega zločina prisego v istem pomenu. Pravi namreč: i ura me ntum ab co exijtatur de parendo mandati» Ecclae. quae illi lient pro lali času (tu s tem ne morejo biti omenjene sploine cerkvene zapovedi, ampak le naloge, pokore i. ¡L, kar mu cerkvena obianl naloži kot zadoščenje, in pa povrnitev i kode, poprava pohujšanja}: ac praecipue ne deinecps del in qua t contra ilium Canonein vel Buerelum, contra quod iaciendo cenzuram ineurrit.« 3,1 Tudi V tem jc biia jurisprudenca edina (llinsclliun, op, cit. Rd V 66S; Sua rez. Disp. VI!.. s. n. 7). Čudno, da ie Kober lop, cit. 535 si.) kategorično trdil nasprotno: »Wenn sich der Gebannte nur in einem Punkte untereirit und um Aufhebung der aut denselben sich beliebenden Excommunication nachsucht, dagegen in alien übrigen Richtungen Iiei meinem widerspenstigen Sinne verharr!, so kann ihm die Losspree Ii ung auch von der ersten Excommunication nicht erteilt werden.« Kodeks jc to mnenje zavrgel. "Bucceroni final. Theol. Mor. vol, IV.® 1100), ki sc sklicuje nü sv, Tomaia Akv., Laynianna in Kchmalzgnteherja. » Lehmkuhl, Thenl, mOr. IL", n. 816. 6 5 Gasparrijtvn izdala kodeksa pri Leni kationu, ne zahtevajo nikjer spovedi kot pogoja. za reconciliatio, temveč trdijo le, da more in sme sprejeti zakrament sv. pokore izobčenec le, če je enkrat od vezati pro Foro externo." V cerkveni praksi je bila in ¡e pogojna odveza vedno le izjema. Suarez trdi, da bi bila odveza suh condltione d« futuro sicer veljavna, a nedovoljena, ker nasprotuje cerkveni Uporabi, kajti absolvend je ob čusn odvede vreden ali nevreden, torej ni nobene po I relie pogojne od v cae.-1 Kodeks omenja odvezo sub con-ditione resolutiva, i. e. sub poena reincidentiae in eandem censuran?. Pa ta odveza po svojem bistvu Tli pogojna, temveč absolutna, odvezanj zapade namreč novi cenzuri, ako naloženega naročila ni izvršil.111 Ali bi mogel torej ordinarij absolucijo in (oro externo navezati na pogoj: »če boš sprejel zakrament sv. pokore in sv. Res njega Telesa ? — Pogojna odveza (suh condiltone suspensiva) sicer v kodeksu ni izrecno prepovedana, a ker kanoni natančno določajo ■lučaje, v katerih se naj uporablja odveza sub conditione resolu ■ t iva, je JíoIoyo, da Indi sedaj veljavno cerkveno pravo take odvoze kol tuje cerkveni disciplini ne odobrava. Ker pa ni izrecno prepovedana, bi jo ordinarij mogel uporabiti pač samo v izrednih slučajih iz prav posebno tehtnih razlognv. Iz vsega povodu nega sledi, da ordinarij more in sme odvezali pro foro exteríori odpadnika ter ga sprejeti v naročje cerkve, akü ?voj korak obžaluje in hoče zopet v katoliški veri živeti, ako-ravno ÍC v drugih ozirih ni poboljšal, ampak živi naprej v grehu in ga noče pustiti. A vpraíanje je, tma-li takšen tudi pravico do odveze, do zopelnega sprejema v katoliške cerkev? Z zgolj jfctridičnega stališča ima to pravieoí Ako se ie poboljšal v dotlčneni zločinu tako, da prosi sani za sprejem in obljubi, ako treba s prisego, da v bodoče ne bo več odpadel, ampak se stanovitno držal katoliške veroizpovedi, je s tem zahteva kan. 231 *i, § 3, (^resipisccntem ) izpolnjena in potem ima pravico do zopetneg.i sprejema v občestvo vernikov, čeludi še nadalje ostane ¿rešoik, nemira javen grešnik- Tudi grešnik ima pravico do molitev (suffragia) ™ Dekret S. C, S. Off. 5. sept. 1736 ¡Tunkin. Orient.] določa, da odpadniki ni\cipSyti "abiurationc perada admiltantur ad confesiones sa-cramonfalos... Istntako molči odgovor oppo. Constanlitn. 25. junija 17J5, ki določa itiodalilelc zn odvezo her.-tikov, o spovedi. $ko[ v Filadelfiji ie dobil nd S. C. S. Off dne 20, jid. 1859 obüirno injürukcijo o sprejemu inovercev v katoliško cerkev, za rainu slučaje: 1. če je hrst heretika ncveljavt-n; 2. če TC veljavnost krsta dvomljiva ¡n 3. QlUiudo d« dique validuin iudicatum (uerit haptisma, s 0 1 a t e e i p i t u r abluratio sen fidci protegió cjuaiu a b s o 1 u t i o a cen s u ris s e q ti i t e r< V tem zndniem slučaju ne omenja spovedi kot pogoja Slično odgovarja isfa kongrcgacija dne 28, avg, IB6I [Myser.J na dvome O fakultetah misijonarjev. =' Disp. VII. 1. 8, n. 10. H i n a c hius op, cil. V.. 673 si, mini. da ie pogojna odveza dovolji-na, ako pogoj bistvu absolucije ne nasprotuje: Kober (op. cil. 537—5-lfl) dokazuje da j« pogojna odveza veljavna :n dovoljena, da pa je vedno le iziema. » Can, 2248. § 3; 2252; 2254. § 1—3. li&jJoaÜDvrit vtitni v. 5 66 v cerkvi, km jih tem bolj rabi, da ¿adobi milost popotne Spreobrnitve, V našem slučaju pride še nekaj v poštev, Glavni razlog, da prosita konkubinarja za odvezo od izobčenja, je, da bi njun otrok mogel bili katoliško krščen in vzgojen. Otrok ima pravico do tega-pri zločinu staršev, zaradi katerega so bili iaobčeni, nikakor ni udeležen; ako pa se staršev odpadnikov nt sprejme v cerkev, ne more biti krščen, in sicer po državnih zakonih ne; po cerkvenih zakonih bi bilo to mogoče, ako starši to hočejo in garantirajo katoliško vzgojo.5" Toda — ali ni konkubinal in prešuštvo ¡(ločin, ki zasluži itak že ekskomunikacijo? Torej bi ta dva konkubinarja, namesto da bi dosegla odvezo, bila znova izobčena senleutia ferenda. Kako naj imata pravico do odveze? Staro cerkveno pravo ie res kaznovalo konkubinat in prešuštvo z ekskomunikacijo", a novo te kazni več ne navaja, Kan. 2356 govori le o bigamiji; *Bigami, id est qui obstante coniugali vinculo, a 1 i u d m a. t r i m o n i u ni , clsi tantum civile, üt aiunt, attenluverinl ... si, spreta Ordinarii moniüonc, in ilHcito contubernio persistant, pro diversa rea tus gravitate excommunicentur.. la kanon vsebu'e gotovo »rem odiosam«, se mora torci strogo razlagali. Po striktni razlagi pa navadnega konkubinala ne obsega, ker ta ni »dragi zakon 1'ač pa so konkubinarji in prešuslniki izključeni od legitimnih cerkvenih aktov,*" Ti akti pa so v ccrkvcnem pravu naštet i511, pa med njimi ni niti enega, iv, katerega bi se dalo le od daleč sklepati, da dotični, ki ni pravno zmožen zanj, nc bi mogel biti tudi odvezan od ekskomunikacije, katera s krivdo, ki izključuje od teh akfov, nima nobene zveze. Da torej živi kdo v konkubinaiu, ne izključuje možnosti odvez« od herezije, mu ne jemlje pravice do nje, ako je contumacia resnično prenehala na način, ki se zdi ordinario kateri ju za odvezo naprošen, zadosten, tem manj, ako zahteva pravica n cd nI/.nega tretjega odvezo. b) Pohujšanje, katero je osobito odpadnik dal svojim sovernikom, mora popraviti, kar se zgodi v zadostni meri, če javno izpove katoliško vero in se odreče krivoverstvu. In to zahteva naš kanon z izrazom ^ahiurationc iuridice perada-, Heretika izobčenega sme škof absolvirati le, £e jc slučaj bil škofu in ínro externo predloicn, ali se je to zgodilo na podlagi kakšne preiskave (can. 1939 § i) ali pa fe izobčenec prostovoljno svoio zadevo J" Can. 750. 751. " Ta cenzura fc bila senicnUac Iurcnd;ic (c. 6, X. IV, 7; c, í. X, IV, Sj Cnnc. T rid Sesa. XXÍV. de ref, mali; c, 81. Je enkrat se nahaja iiruz, ki bi i.ihko znati] excom. lafac scnfentiae; »Lalcu* vero U*orem siinul et concuhíram hahens non comnnminet Eccksiae■. (c. 17. C XXXV q. 2, 3). Prelttitioíkoro je hila nüloicna sfrüta nnkora vse dni ilvlienia fc. 19. X, 111.32, c. 5, c. 26. C. XXVII, q. I; c 22, C XXXII, q, ,71 in udvzeta v^aka možnost skleniti zakon fc. 23. C XXX11. q. 7; c. 6. C XXXTV, 1, 2). Zeodovinu teh kazni gli-j: Rcilfcnritucl, lus can univ. toni V. lil, 12, g I. q_ 2: tit 16. 3 3 3. Can. 2357, § 2, 54 Can 2256. n 2; 765, n, 2; 795, n. 2. Prim. E i o h m a JT rt op. eil 90. 67 predložil Jkofu, Ako se to ni zgodilo, ne more škof auctoritaie ordinaria niti tajnega heretika odvezali pro foro exteriori Jt V Čem obstoja j n r i d i £ n a oblika odpovedi krivo verstvu? V leni, da se odreče krivoverstvu in izpove katoliško vero V p r i & o Skoia aH njegovega poverjenika in nekaterih (v saj dveh) prič. Ako bi storil to samo pred župnikom brez prič, bi odpoved ,ie bila pravnoveljavnu.®1 A kodeks Se pristavlja »a I i i s q u e serva I i s de iure S e r v a rt d i Kaj pa je to? Splušno trdijo kanonisti, da so s tem me njeni predpisi v Pontifical« Komauuin 111, Ordo itd recontilianduni apostatan:, scliLsmalicum vel liaercticum.'1 Pontifical« Komamini predpisuje poseben obred za Sprejem krivo vercev v katoliško cerkev, ki se pričn« liki obred sv. krsta pred cerkvenimi vratnii ter se vrši z večjo ali ni&njŠo slovesnostjo vpričo vsega ljudstva, Ali je ta obred bistven? Ali se mora za pravno veljavnost odveze vrSili kot de iure servandus** Nikakor ne I Obred ni bistven, ne za odpoved kot tako in ne za njeno pravno veljavnost pro foro externo, pač pa napravi na skesanega izobčenca in na prisotne vernike globok vtis, Vobče pa lahko rečemo, da bi se v naših razmerah mogel ta obred priporočati le izjemoma. Zadostovati bi morala abiuratio pred škofovim poverjenikom in nekaterimi izbranimi pričami, ki se vrSi v cerkvi ali pa tudi v župnijski pisarni.14 3g ¡te 7. maja 1823 je S. C- S. Off. odgovorila na predloženi dvom glede fakultet danih misijonarjem v tem smislu: -F.ppi. non possunt ahsolvere haercticum nisi hidicialilet in ipsoruni Foro exteriori coni paren tu ni ut ihi suum rimen confitcnteni.« Tajne heretike, fe prostovoljno pridejo pred Strnfovo sodi.ife, mora iknf zasliSnti (»niidiendos esse iudicialilcr ali episeopo vel ah □ ffiriali ah eodem delegatom) in nato Sele odvezali. S. C. Off. 30. jul. 1hC6 a' Dne 28, marca 1900 fc odgovurila S. C. S. Oft nekemu Škofu iz Nemčije, ki ie vprašal, ali je abiuratio coram solo parneho zadostna, tako ¡n se sklicevala na svoio mtiuctio de 8. apr. 1786 ad episeopum Limeri-censem . , .-non est necessc ut -.. puhlicam a biuret ion« m prasni it ta nt sed 'Alis est lit privatim Coram panels ahiurent». Eichmann op, tit. 128, a Posebno tedaj kaže opustiti večjo zunanjo slovesnost, akn hi ta utegnila v verskem oziru kakorkoli škodovnli. Tako je S. C. da Prop, fide 26. iun. 1790 na vprašanje iz Irske, če hi smeli biti heretiki na tihem sprejeti v cerkev, da ne bi izgubili posesti in premoženja, katerega morejo pnirdati te kot hrretiki, odgovorila 2 odlofnim »Ne*. Pač pa pravi; »satis erit quod formalin ahiurntio Hal coram Episeopo et in prasentia 4, S aut plurium t es tin rn . . non «nim necessarium videtur quod puhlice iiat aut maiori Cum solemnitate. quae in tlibernia forlasse firaviora religioni detri-menla afferre posset.* Leta 1770 misijonarji na Kitajskem odpadnikov, ki so v preganjanju zatajili vero in se skesani vrnili v naroije cerkve, niso pustili k spovedi radi nevarnosti, da hi v novem preganjanju zopet ti« odpadli. R, C. de Prop, fide ie to prakso zavrgla in zabičala zopet svoj dekret I/. 1. 1629; »apoiUtas . , . redeuntes ad poenitcnliam omninn dihcre ahiurnrc aposla^iani coram fidelibus eaptivis, qujbu» dederunt scandalum in propriis careeribus puhlice et evpljcite. Al cor.nn infidelibus non videtur hoc neeessnnum, le v^driati se morejo vsakih dejani, znamenj. oblek, ki značijo pripadnost k poganstvu in naj skr he, da neverniki tekom fasa zvedo za njihovo spreobrnitev S C. de Prop fid, 26. dve. ¡770. 5 6« Kanem 2314 § 2 daje p'> tci razlagi na podlagi zgodovinskih virov ordinariju oblast, heretika sprejeli v ktttoliško cerkev, ako se je svojega odpada skesat in odnehal «d zakrknjenosti v herezij in se krivi veri odpove javno v juridični obliki, Izobčenec pa ima pravico do odveze, ako ta dva pogoja izpolni. Potemtakem more ordinarij v našem slučaju mirno sprejeti koukubinarja v zunanje občestvo cerkve in Uko odpreti proli adulterinae pot k sv. krstu, Natančnejši način, kako naj se ta sprejem iscvrši, pa ne more dst" kanonsko pravo, ampak pastorala. Prispevki za dušno pastirstvo* Ntkaj o mistiki, — Da ljudje čutijo v vseli časih neko željo po bližini božji, je psihologično popolnoma umevno; saj jo duša ustvarjena za Boga, po katerim hrepeni, kakor hrepeni jelen po ¿¡vi vod', in je nemirna, dokler ne počiva v Njem, To hrepenenje po neskončnem je človeku tako prirojeno, da ga najdemo kakor pri katoličanih tako pri helerodoksnih, pa tudi pri poganih {prim, heleni stične misterije, neo-platonizem, buddhizem itd J.1 Nadzemsko, nadčulno življenje, združitev v. neskončnim bitjem je cilj, po katerem stremi vsaka religija. Seveda je tu zelo važno vprašanje, k a k o1 si posamezne religije predstavljajo najvišje bitje. Kolikor bolj čist je v kaki religiji poj^in o Bogu, toliko bolj zdrava bo tudi njena mistika. Neko mistiko pa najdemo gotovo povsod, celo pri panteistih, ki taje osebnega Boga, Umevno je, da more biLi to le psevdomistika; njena delna ¿ličnost s cerkveno mistiko se da pa lahko razložili, ker so naravne sile, ki delujejo pri *-£lo-veku in pri »verniku«, iste. Tu tiči tudi nevarnost ?.a katoličana, ki ni teološko dobro podkovan, da zamenja radi sličnosti pojavov naravno in cerkveno mistiko in da »občuduje«: delovanje božje [udi tam. kjer se razvijajo zgolj naravne sile. Ta moment znajo izrabiti akato-liški propagandiiti, ko zlasti pred ženskim svetom razkladajo razne mistične pojave, ki so na prvi pogled v soglasju s katoliškim prepričanjem in zavzamejo tako srca poslušalcev. Da je danes mistično gibanic zelo razširjeno, je brezdvonmo; to nam dokazuje že kn"iini trg. na katerem opažamo neko posebno rodovitnost na polju mistike. Odkod ta pojav? Velike katastrofe, ki jih je povzročila vojska pri posameznikih kakor pri celih narodih, so prepričale mnoge osebe o minljivosti tega sveta, in tako opazujemo, da, ko se en del družbe vdaja mamomt in čutnosti, se bolj resni značaji obračajo s (tudom od tega počenjanja ter iščejo tolažbe v nadzemskih idejah. Ta pojav ni nikakor nov v 1 Fs vvar, ist und hleibf das Ltcfste Sehnen und Trachtcn dtr Menschen-PCele, ihrem Gottc nalic ill neiil, i'" i s c ii c f , Lchensquellen vom Hciligltlm (Frciburg 1920] 1B3. 69 zgodovini: lahko se dukaže, da so vprav veliki hrup sveta in splošna nadloge ona tla, na katerih se razvija prava in napačna mistika mnogo bolj nego v navadnih časih. Ko je divjala rimska cezarska manija, k o ju propadala antična kultura, ko se je rimski kolos drobil v koste, vidimo, da je cvetela poganska, posebno pa cerkvena mistika. To so bili časi velikih anahoretov, ki so iskali miru in tolažbe v notranjem življenju; tedaj se je razvijala ona čudovito nežna ljubezen m^d duin in nebeškim ženinom, ki nam /veni nasproti n, pr, v olitiju sv. Cecilije Slične pojavi vidimo v najbolj razburjenih časih nemške zgodovine, na Španskem, v dobi po francoski revoluciji in tudi danes po samomoru evropske kulture . Radi tega je ?.a dušnega pastirja važnrj Vprašanje: Kaj je sploh mistika? Na to vprašanje nam odg« varja V jasnem jeziku In s teologično zanesljivostjo friburiki profesor dogmatike F,. Krebs v svoji knjigi o »cerkveni mistik i-. ,'J Mistika kot duševni pojav je doživetje izredne združitve duše z neskončnim ( das Erlebnis einer außergewöhnlichen Vereinigung der Seele mit dem Unendlichem), Ta definicija nam dokazuje javno. d;t more soditi o Lakih pojavih le dogmatika, in da je torej mistika kot cerkvena znanost le veja dogmatike; vsaka prava mistika se mora torej strinjati z dogmatičnimi resnicami, vsaka nasprotna zasluži le ime psevdomistike. Ker se z Bogom združimo po Kristusu, ;e prava krščanska mistika samo »vita abseondita cum Christo in Deo (Col 3. 3). Kristus pa deluje v nas potom milosti, quae non delimit, &ed s vi p -ponit natura m. Mistično doživetje, Čeprav nadnaravni pojav, je in ostane torej obenem tudi naravni pojav in nosi dosledno subjektivni beleg. — Kad! tega mistično doživetje ni nezmotljivo, kar uči že Benedikt X1Y. (Krebs 21), ki nam dokazuje na Katarini Sijenski, kako so delovati na njeno mistiko šolska in redovna teološka nabiranja, ki oiso bih objektivno pravilna, — Nekatere svetnice pa so napisale [kakor nam Svedoči isti Benedikt XIV.) take fantastične prizore, da cerkev ni mogla dovolili njih natisa. Potemtakem morajo stati mistična doživel a, tudi največjih svetnikov, pod vodstvom in kontrolo cerkvenega utilel'stva; je 1i tori->j kak pojav c e r k v e n o - mističen ali ne. se ne da presoditi le po psihologičnih zakonih, mirvei bistveno le po dogmatičnih načelih. — Le dogmatika jc zmožna, da loči, kaj je na mističnem pojavu v soglasju z razodetjem in kaj preostane kot zgol* subjeklivnf slemen1 Milost in cerkev puščata mistiku veliko svobodo: to zahteva z • dostojanstvo mistika kot razumnega prostega bitja. Treba je naglasiti, da milost n c uničuje aktiviste dtiäe tudi na najvišji mistični stopnji; cerkev pa ne brani duši ni malo, da razvija vse svoje sile v r.meri mistike, ona nastopa le ledaj, ko hoče mistik (prav za prav psevdoniistik) prekoračiti meie dogmatike, cerkveno discipline, ali pa ko hoče razJirilb zaklad verskih resnic. * -■ Dr. Fngelheri Krebs Grundfragen der kirchlichen Mystik S'1. (Vitt I 266 str.) Freiburg, 1921 Herder, M. 14-20. ve*. M, 17-BO. 70 Tako je nastopila cerkev proti različnim k vietističnim slruj;im v mistiki, ko So nekateri pisatelji preveč omalovaževali ali naravnost tajiti osebno samostojnost ter mistika »deificiralt«: »nos trans-f o r m a 111 u r lotaliter(l) in Deum et convertimiix in eum«, je tičii Eckhardt (t 1327).» Mistična duša ne preneha delovati, marveč sodeluj« z milostjo, z drugimi besedami, ona ni pasivna, temveč aktivna: to je jedro cerkvenega nauka, ki ga izvajamo iz obsojenih kviutističnih stavkov Mo-linosa in Funelona. Zato imenuje Krebs mistične pojave «mešano-dušno stanje; »Die echt mystischen Zustande sind immer gemischte Zustände, d. Ii. solche, in v/eichen die natürlichen Seelenkräfte niiler dem Einfluß der mystischen Gnade.,, eine erhöhte Erkenntnis und vermehrte 1. i o h e hervorbringen« (343. Ix teh besed je rüvidnO, da mi stika ni nič drugega nego potencirano krščansko življenji, ki se razlikuje od življenja »navadnega« vernika ne bistveno, temveč le po intenzivnosti. Mistik liubi Boga bolj nežno, htilj živo, .sli¿mi nevesti v Visoki pesmi, toda ta ljubezen ne absorbira osehnosli, marveč jo združuj* v sladkem objemu z Bogom: »Diese Vereinigung ist keine Umgestaltung in Gott, sie ist ein bräutliches Einswerden in Liebe und Gnade, pravi Krebs (35). Spoznanje öoga more biti pri mistiku tako glohuko, da ¿leda razodete resnice brez podob (contemplatio »bogogledanje«), vendar ni s tem rečeno, da vidi mistik neposredno Boga, marveč je njegovo bogogledanje« samo eognitio Dei e * p e r i m e n t a I i s, Üazloüiväi te temeljile misli nas vodi Krehs k virom mistike. Prvi vir Za Cerkveni nauk o mistiki je sveto pismo. Krebs razpravlja najprej na podlagi Krislusovtga govora pri zadnji večerii, potem se naslanja na misli, izražene v Apokalipsi in pri sv. Pavlu. Tesno združitev r. vernikovc duSö naglasa Kristus, ko pravi apostolom: »Vi ste v meni in jaz v vas (Jan H, 20). Taki ljubeči duši se Kristus razodene (qui diliget me . . ., manifestabo ei meipsum, Jan M, 21), k njej prideta Oče in S i u in stanujeta pri njej (mansio-nem apud eum facicmus, Jan 14, 23) ter mu pošljeta svetega D u h a , ki pa ne bo oznanjeval »novega« nauka, marveč le spominjal na Kristusov nauk (de m e o accipiel, el anmiutiahit vobis, Jan. 16, 14; siiggerel vobis onima, qiiaecutiquc dixero vobis — boli jasno v gräkem: ("i sLtOJ' VfjČt}' — Jan 14, 26). Tz tega sklepamo: Bog se razodene vernikov! duši najprej »Uradno« potpm cerkve, ki oznanjlijc zaklad Kristusovih resnic, potem pa z »Osebnimi, obiskom, pri katerem pa ne razodeva novih naukov. Razodetje potom cerkve in potom osebnega obiska se rttžUkiijcta samo glede načina, nikakor pa ne glede vsebine! Kako prisrčna je združitev med Bogom in 1'ubečo dufio, nam razlaga apostol litibezni, ko nam slika Kristusa, kako sloji pri vratih 3 D e m e r - B a n nV* T t, Enchirid.1-, n, 510. 7 l našega srca in tika. da bi vstopil k nam 1er v eter ju t i nami (et coenabo cum illo et ¡pse meeum, Apoc 3, 20). Gostija je znamenje medsebojnega spoznanja in iskrenega prijateljstva. Prvega koraka k tej gostiji pa ne storimo nit. temveč Kristus, kt trka; ako hočemo pa priti do gostije, je potrebno, da odpremo m i vrata; torej sodelovanje z milostjo. J akemu sotrudniku pa odkrije Kristus vse lepote verskega zaklada, povzdigne njegovega duha v najvišje mistične sfere (dabo ei sedere meeum in throno meo, Apoc 3, 2J). v katerih uživa vernik predokus večnih radosti. Odkod pa ve duia. da je združena z Bogom? To ji potrjuje Duh. ki -sam izpričuje naSemu duhu, da smo otroci božji« [Rim 8, 16), ki stanuje v nas (Spiritus inhabitans) in vsled čigar pričujoč no i. t i smo otroci božji in so naša telesa Kristusovi udje. To bivanje Boga v nas, združitev naše duše Duhom božjim, pa ima razne stopnje. Čim glohukejSc je namreč spon nanje Kristusa (prira, El 3, —19], tem večja, je tudi naSa popolnost, kt naj bi je napolnila do vse polnosti božje. Zgolj stanje milosti ni torej še -mistično stanje«, marveč Je ono stanje, kjer se povzpne duh do v i .š j e g a spoznanja in ljubezni, kjer vernik sliši Duha, slanujočega. v svojem srcu >elamanlem Ahbaf Pater« [Gak 4, 6). Ta Duh rodi sadove, ki jih Pavel našteva Ga! 6, 22. S (eni bi bili, kajpada na kratko, začrtani temelji mistike v novo-zakonskih knjigah. Da je la mistika poznala ludi izredni.' pojave (vizije, ekstaze, razodetja), je znano. Zanimivo pa je, da biblični mistiki presojajo te darove vedno z mirnim razumom. Kot zgliid navaja Krebs Marijo. Ko je videla angela, se pe na prvi mah prestrašila, loda za afektom strahu sledi takoj mirno delovanje i n -tele k ta, ki je jel premišljevati (diiAojtffero], k&k&no bilo to pnzdravîjenje. Slično vpraš:i Pavel prikazen: 'Kdo si, Gospod?« in se bavi resno l vsebino razodetja |Dej 5; 22, 17 nsl.). Izrecno po-udaria, dn v mistični molitvi ne smemo zanemariati uma: .Motil bodem z duhom, a molil tudi z umom [t Kor M. N). Um pa zahteva, da primerjamo svoja osebna doživetja j. vsebino javnega razodetja, da ne pademo znnbiti v subjektivnem. Tozadevno bi bil Krebs lahko omenil zelu poučljiv dogodek s Kornelijem. Angel mu sicer zagotavlja v prikazni buijo naklonjenost, toda ga radi vsebine verskega nanka napoti na uradnega predstavnika cerkve: »Pošlji po Petra,,, ta ti bo povedal, kaj ti je storiti (prim. tudi J, 7. i d a n š e k , Novi Zakon t [Maribor 19J81 -144'), S svetim pismom soglaša cerkveno izročilo, Že »Di-dacho (spisana okoli 90) poudarja, če »nositeli duha« spreminja i/.ro-čeni nauk, ga verniki ne smejo potstuJali, Tako vidimo, da se je cerkev že v začetku zavarovala proti razbrzdanemu subjekti vizmu v mistiki in se je vedno sklicevala na objektivno veljavni nauk |avnega razodetja. 72 Poseben boj proti subjektivizuiu j« morala voditi cerkev, ko se ;e pojavil monianizciTi. To je bila prava organizacija »pnetimatiko\ . m cd katere je zašel hidi tako nadarjeni Tartulian1, Glavni nosilci]! cerkvene mistike so bili mučenei, dcvice in askeli, med katerimi se je nahajalo [kakor umenja Krebs izrecno) tudi mnogo laikov; v- dokaz nam prinaša [str. 80 84) prevod nekega startna reda jKirchenwrduuiifT), po katerem so morali živeti. Ta red jih navaja, naj imajo Kristusa vedno v spominu i» naj Živijo življenje notranje molitve. Da je najti mnogo mističnih elementom v knjigah starocerkvenih pisateljev, jc samo ob sebi umevno. Pou in a so v tem pogledu mnoga mesta v spisih Klementa Aleksandrijskegu. kateremu /iedifo Origen. veliki učitelji iz Kapadokije i, dr. Na napadu se odliku.e Avguštin, ki je tinlgo iskal Roga, našel pa ga je, ko je objel Kristusa, Značilno za Avgušlinovo mistiko je, da išče Roga v notru ■ niosti svoje duie [*intimum mentis«), da mu ie radost mistične zdru* žitve le s a d napornega iskanja in obenem dar božje ljubezni. Avguitlnovo dediščino je prevzel Gregor Vel., čijjar glavna mistična misel je: milost briftogledanja jc prost dar bofcji, vendar se m«ra človek pripraviti na Sprejem tega daru S tem, da kroti svoje telesne nagone.5 ftogogledno življenje pa se kaže V ljubezni: ïpÇontem-plativa vila est, caritalem Dei et proxinii tota mente retinere et soli desiderio condiloris inhuerere, «® Med velikimi srednjeveškimi mistiki nam predstavlja Krtibs /lasti dva: lionaventura, ki se naslanja bolj na Avguština, in Tomaž.a, ki se drži bolj Gregorja. Po 13 o na ve n t u r u se moramo združiti s Kristusom potom duhovnih čutil; njegova nežna duša smatra kontemplacijo kot »aspeclus aniptexus sponsi et sponsae quae fieri ha lient secundum rensus spirituules'1. Do te združitve ozir. tolažbe pa duïa ne pride, če ni prej deležna tudi Kristusovega trpljenja. Po Tomažu se Začna kontemplaeija v ljubezni, ki žene človeka, da bi vedno bolj spoznal neskončno božjo lepoto: aliquis ex. d i I e c t i o n e Dei i n a r -d esc i t ad eius pulchriludinem conspiciendam.4 Pri tem gledanju ps vernik ne vidi božjega bistva, pač pa spozna vedno bolj, kaj Roji ni, in se povzpne tako dci izredno1 čistega spoznanja božjega. 1 Adv, Marc. IV 22: ..in špiritu enim homo constituai s, praesertim cum gloria m Dci conspicit; vel cum per Ipsum Dcus loquitur, neccsse eut rxcidat Benin, ùbulilbratUS scilicet virfute divin»: de quo inter nos el psychî-cos [-: katoličani) quaestio est,' Pl. 2, 413. — De anima 9: »Esl liodie sornr a pud nos rcvetalionum charismata sortita, quas in ecclesia inter duininita solemnia per eestashi in špiritu pntilur; ccm-versatur cum angclis, aliquandn etiam cum Domino; cl videl et audit sacramcnla. et quortindam corda dignuscit, et medicinam desiderantibus subniittit.- PL 2, f>59 1 Moral V 30, 53: ... ad buîus sublcvationis culmen minime pçrtin-flitur, nisi pritis desideriorum carnalium importune pentrepens lurha repri-malur,« Pl. 75. 70H ■ Moral- VI 37 ' Brevilnq. V 6. S. * 2 II q. 130 a. L. 73 Iz Honavenlura in Tomaža so črpali nemški mistiki, izmud katerih je najbolj znan Tomaž Ilenierken Kenipčan, ki aam slika v jasnem, prijetnem jeziku najglobokejäe mistične resnice. Zel« jasen nauk o mistiki ima Suarez, iJri njem se vrši kostum-piacija vedno v dejih spoznanja in volje, toda tudi on poudarja, da mistično spoznanje ni cognitio Dei immediata, temveč Je experimen-tališ. — N|iijü«vim mislim so sorodni nauki njegove španske rojakinje sv. Terezije, čeprav se v izrazih ne krijela povsod, ker sc je Terezija oddaljila od tomi-slicnc terminologije, iMistika je cilj, po katerem bi moral hrepeneti vsak verniki saj ,o vsi poklicani k isogogledartju. Stopnja tega gledanja pa je odvisna ud treh ¿inrteljev: ud milosti, naravnega razpoloženja in sodelovanja Milost je po svriji naravi svobodna: duh veju, kjer hočej v zadostni meri priha;a k vsem, v vetji h komur hote. Da se mora človek prepustiti vodstvu milosti, to zahteva že njen vzvišen izvor; le pod tem vodstvom ostane človek otrok božji: i-Quicunque . . . špiritu Dei aguntur (d/OJTiti), ii sunt fili Dei (Rim S. 14). To vodstvo pa ne obstoji v tem, da človek ostane v mistiki pasiven, marveč je potrebno, da sodeluje; Aktivität und Passivität, Leistung unci Empfang vereinigen sieh (also! im mystischen Erlebnis [Krebs 157). S temi besedami je pisatelj obenem zavrnil teorijo onih učiteljev, ki vidijo v pasivnosti pravi /tlak mistične milosti, kakor u. pr, Pouiain. Zdi se, da se la sicer priznani francoski avtor še ni mogel otresti vpliva kviet i stičnih struj, ki so vladale svojčas na Francoskem. Njegova teorija, da pri višji stopnji navadnih milosti Čutimo sicer »učinke bližine božje-, dočim v mistiki »doživimo navzočnost božjo«, je znu-bili lepa govorniška ira*a, pa nikuk teološki dokaz, ko je vendarle znano iz sv. Pavla, da je vsako spoznanje Boga na tem svetu izkustveno, iz učinkov, in ne neposredno, Zanimivo je poglavje, kjer razpravlja Kiebs o naravnih podlagah mističnega življenju. Najprej naglasa, da je subjekt mističnega doživetju ves človek, l o rej ne samo spoznavne sile ali samo voii i in še manj samo čuvstvo. »Seelengrund«, st> pravili nemški mistiki, je kraj, kj'er stanuje Bog [prim. A vguštimivoi abslrusior profunditas riosltac nlumoriae, ubi gigmtur intimbl)! m en t is.,, de T rinit. XV 21. 40). Drugi značilni moment mističnega doživetja je čuvstvo, da človeka nekaj nosi. da sprejema pobude za razvijanje duševnih zmožnosti, V tem nziru inmjo, kar opisuje Krebs prav zanimivo, mistiki in umetniki skupna (naravna} tla. Zato so bili veliki mistiki mnogokrat tudi veliki umetniki. zlasti v pesuiStvu, — V vsakem človeku je skrita, seveda mnogokrat le v kali, umetniška duša, Umotvor ali umetnik pa deluje na njo s tem, da obudi v človekovi duši sorodne sile k Življenju. Tudi mistik je skrit v vsakem človeku; milost obuja pri vsakem to mistično nagnjenje, od svobodne volje pa je odvisno, hoče li in koliko hoče sodelovati. Mnogi veliki umetniki bi bili poslali gotovo slavni mistiki, ko hi «e bili zanemarjali nadnaravnih vplivov; s tem pa, da so udejstvovaJi svoja nagnjenja le v smeri 74 naravnih predmetov, so osla)i pač samo umetniki. Za mistika nc zadostuje le čuvstvo in oblika, kakor menijo mnogi umetniki za svojo stroko, marveč pri njuni j« obrnjena glavna pozornost na vsebino'. Ju pa smo, hvala Bogu, ziipet na trdnih teoloških tleli, kjer moremo dokazati na merilu cerkvenega nauka, je li duh, ki govori v mistiku, zajel iz Kristusovega zaklada, ali pa iz svoje — fantazije, Ako veje v mistiku Kristusov duh, tedaj je njegovo doživetje, ozir. življenje, nadnaravno. Dull pa da verniku potrebno nadnaravno podlago ¿a tiiko življenje s svojimi sedmerimi darovi. Važnost darov naglašajo že najstarejši cerkveni pisatelji in Klement Ale-ksa[idrijski primerja Kristusa s sedmoročnim svečnikom stare zaveze, — lomaž in Bonaventura pa učita, da su t i darovi nadnaravne sposobnosti (habitus), »quin secundum ea (dona) homo disponilur, ut effieiatur prompte mobilis ab inspirations divina«.1". Seveda je treba & temi darovi, ki nam jih Hog vlije pri sv, krstu, »kupčevali« v smislu prilike o talentih, potem velja o njih beseda Leona XIII.; »Haec dona tantae sunt dignitatis, Ut ad f a s t i g i u m s a n c i i i a t i s adducant.«'1 Končno razpravlja Krebs o raznih stopnjah in posebnih pojavili v mističnem Življenju, Da s o stopnje v molitvi, o tem so vsi edini; toda kako se vrstijo te stopnje, to je vprašanje. Bistveno moremo trditi Je to: od premišljevalne molitve se duh dviga ii kontempJativni molitvi. Pri tej razlikuje znani pisatelj Zahn pridobljeno in vlito kontemplaclio (routemplatio aequisita, conlemplalio infusaj; Inda, kje je meja? Ta napredek se vrši v vsaki duši primerno njeni osebni naravi in njenemu sodelovanju: preveč teoretizirati o teh stopnjah pri posameznikih pa ne kaze. Nekateri pisatelji so to ali ono dušo pregledali z medicinsko natančnostjo glede njene mistike, dokazujoč, da je ta prišla do mistične zaroke, ona do poroke itd, To počenjanje imenuje Krebs z upravičeno ironijo »Diagnosen theorie* in pravi; >'Mif der Diagnosentheorie wird nur Unheil angerichtet und eitle SeJbstb«pie-gelung iu die Frömmigkeit hineingetragen« (216). So ti vizije, razodetja, ekstaze mistika? Ne ! One samo spremljajo mistiko: *SIe sind nur Begleiterscheinungen untergeordneter Bedeutung (217). Da na leni polju niso izključene halucinacije, je pač umevno. Katoličanu je odprta pot do resnice s tem, da loči pleve od žita, da primerja vsebino vizije s cerkvenim naukom, nevernemu raziskovalcu pa ne preostane nič drugega nego ali tajiti vse pojave sti sprejeti vse. Zanimiv in poučljiv je kratek nauk, ki ga ima Krehs zlasti o ekstazi. Proti Poulainu (rdi, da je moino tudi nnravno ¡samak-n jen je iu ne simo nadnaravno. Bistveno pa je pri tem pojavu, da se duia v visoki meri združi z Bogom, dočim so telesni pojavi na " To ie treba naglaiati tudi proti Poulainu, ki zelo gleda na nblikn mističnega doživetia in izločuje radi pomanjkanja oblike iz vrste mističnih del cel« I mi tatic Christi i 1 II n- f>8 a. t 11 Ene »Divinum ilJud. j dne maja 1807 75 zainaknjencu zgolj naravne posledice poLcnciranura duševnega stanja in ti o It a z á i b k o s I i naäe sedanje narave [eine rein natürliche Folgeerscheinung, eine Schwäche des Leibes, 234}, Združitev z Bogom ne zahteva ločitve od telesa¡ saj na drugem svefu bo uiivala duša. Boga, stanujoča v telesu, ne da bi se telo moralo odpovedali svojemu navadnemu delovanju (n. pr, čutiti, premikati se). Če zdaj teto v ekstazi odpove, izviru Ui Je iz šibkosti na t ura e lapsae. Vsekakor moramo bili previdni, ko presojamo izredne mistične pojave, in ne smemo iskali kar kralkomülo vzroka izven človeka (Rog, demon) ali v hluznoati, marveč v duii mistika: -Wenn ein beschaulicher Mensch im Gebet der Vereinigung bestimmte Worte zu vernehmen glaubl, die an ihn eine ganz bestimmte Forderung richten, so ist gar nichl nur die Wahl zwischen den drei Annahmen, daß entweder Golt oder Satan oder der Wahnsinn hier rede, sondern í?l; bleibt immer die vierte, am ineisten wahrscheinliche Annahme übrig, daß die eigene seelische Veranlagung, der verborgene Künstler im Menschen, die Ursache dafür ist, daß sich der bclrcffende Gedanke in so vollendeter Wertform der Seele darbietet« (244j- To so osnovne misli imenovane Krebsove knjige, ki jo topla priporočamo, ker je pisana s prav toliko ljubeznijo do stvari kot s previdno sodbo in teoloiko akribijo. Jos, (Jjčič. Smiju Ii sc blagoslovljene krunice prodali po novom zakoniku crkvenom? - Ugledni španjolski moralist Antun A r r u g u i i). J., čija se jt juzgra »Siimmaritim tlu:ologiae moralis kroz tri godiue rftSpačala u 5 izdan ja i 50.000 pri ni jera ka, raspravljajué o svetoprodaji (192Cr' n, 198 b) spominje u 1. bilješci riječi isto tako UVUŽenOjf moralista oca Fcrreresa [L 381): Calix consecra l US, cera benedicta, rosaria vel numisma t a indulgen ti? S dilata, ele. hodit vendi posse videntur modo "ort augeatur pretium propler consecra lionem, bene-dietionem aut indulgen tias, Povod ovoj opčenitoj izjavi Ferrcresovoj inožemo nači u kan, 730.: Non habetur simonía____ cum datur res temporal is pro re temporali, quae tamquam subiectum habeat ndne-xum illiquid spirituale, ex gr. caüx consecratus, dummodo pretium uon augeatüp propter adnexam rem spiritualen MedXitim kod ove generalizacije svoje Ferreres je odviše ímelnuo s urna kan. 727 g 2: »Dare vero res temporales spirituali adnexas pro t empor ali bus spiritaalibus adnexis, vel res spirltuales pro spirituell -bus, vil etiani temporales pro temporali bus, si id ob p c r i c u i u m irreverenliaeerga res spiritua les abHcclesia pro-hibeatnr. est simonía iuris ecclesiastici.« Pita se ovdje, da Ii 'e doisla kanonom 730. ukinuln ponovna zabrana piijasnje rimske kongregaeije za oproste i svete meči, po kojoj baí poradi pogíbelij nepočitanja prema svetinjama ulje slobodno prodati blagoslovljene krunice. Kraj s vega aulorileta o, Ferrcresa odlučno to niječemo. Da dokaženio svoju tvrdnju, razložit čemo I. na temelju nekih au t antičnih i u vrelima novog zakonika ud kardinala Ga spar rija 76 SpOluenuUii dekreta Le rimske kongregacjje, kitko doisLa o l) z. i rom na predavanje blagoslovljenih krunica opskiji ninogostruka zabruna cr-kvtna; 2. kako ta zabrana erkvcna nije ni formalno i izričilo ni vir-tualno i ukljutno ukinuta po kan, 730,; dapače 3, kako iz nekih drugih kanona pa ujedno iz ñuta rajih razloga možemo pozitivno zaključiti, da ova zabrana crkvena obzirom na prodavanie blagoslovljenih krunica oslaje i dalje u krjeposti. i. Navedimo najprije neke dekrete kongregacije oprosta, ito ili kardinal Gasparri spomin je kao vrela kanonu 924 § 2, Več 4. lipnja 1721 ova je kongregacija (Decreta authentica, 1 H&3, n. 78) prigodoiii /igoanja nekih apokriinih oprosta izjavila; »Insuper cum eidem Sa erae Congregationi pariler delatuni fuerit, nomtulos turpis lucri cupidos, non sine magno fidelium scandalo pracdictas cruces et coronas (in Terra sançta indulgealiis ditatas) publico venderá aut raercibus commutare ausu temerario non erubescere; ideo district« prohibuit, ne in posterum aut publice a ut secreto vendantur vel qtio-modocumque commutcntur., Malo po lom neki augsburški ¿ra dani n Ui preporuku svoga biskupa moli istu kongregaciju, da bi unió riusto pretio nec ullo habito respeetu vel ad contactum rerum saerarum vel a d iadulgentias. . prodati one premnoge križeve i krunice, iito ih je uz velike troškove i uz pogibelj života donio kuči sa svog hodočašču u svetu ûtinlju. Quaeritur itaque: An non obstante supra memora t o decreto danda sil Facultas Oratori supradictas cruces el coronas ven-deridi? S, Congregatio die 14. Dec, 1722 respondit: Negative (Decr. aiith, n. S2). Pod brojem 344 ista zbirka autentičnih dekreta spominje Upit biskupa Valentinskoga; >2. An qui ettúf cruces, numisma la ele, uL ea distribuât postquam benedicta fuer i nt cuín application« indtilgentto -rum, possit horum petere pretium ab accipientibus sine c u 1 p a Vel sine penculo indulgeritias amittendi? An arnitianlur tantum, quando quis sibi eas res proprias feceril, el íis usu-i fuerit cum intentions luerandi indulgen lias?": — Odgovor kongregacije od 12. srpnja 1847 glasio ie: , Ad 2ni; Negative ad prímam partem; ad secun dam: non indígere rt ipons ion e.« Navedimo foi jedan novi;i odgovor iste kongregacije, knji jasno tarnati, što je u ovom pogledu slobodno í Sto nije. U zbirci »Collecta ■ nea S, Congr. de Propag. Fide* (II n. 1946 pag, 337 a) čitamo: »S, Congr. Indulg. 10 Julii Í896. — Ouamvîs haec S. Congregatio decreverit sub die 16. Julii 1887. res indulgentes dilatas tradi debere fidelibus omnino gratis, ¡ta ut, sí aliquid quoeumque titulo requiratur vel accipiatur, indulgent i ac rebus a dne sac amittaatur; nihilnmtnus ab hac S. Congr htiTTiiliter petltur sequentium dubiorum solutio: 1, An amíüant índiilgentias cruces, coronac etc., sí qtús cas emens, ipsi vendilnri earum benedictionem nomine SUo curandam conimilfal, Ftiluturus prettum expensasque in ipso actvi, quo res illas iani benedictas ïihi tradentur — Et q u a l c n u s negative: 2. An amittant indulgenüas cruces, coronae etc., si quis prae-videns cas iam benedictas posiulaluni îri certa oeeasione, puta magni 77 coücursus íidelium, in antccc^sum benedicendas cuiet pro iis qui cas, rustíiuío pretio expenso, pctLturí sint, Ad lm Negative, — Ad 2iu Affirmative.« Jasno je dakle, da se prije izdanja novoga kodeksa blagoslovljene krtmice ntjesu smjele nikako prodati >sinc culpa-, drugim riječima, da se je svako predavanje takuvih k runic a. makar i uz istu cijenu, osudllo ka o simonía iuris ecclesiastic!, i to poradí pogibli sa • blazni ili nepočitanja prema svetinji. - No ista zabrana postori i sada. 2. Kan, bo 730 pretpostavlja kuion 727 § 2 le valja tumacih u siiglasju s ujime. Svakako kan. 730 izriOito nišla ne veli o ukinudu prijaínje crkvene zabraue obzirom na prodavanje blagoslovljenih kruli ica. Tekst loga kanona nema i ne može imati Lako opčenih izraza, ti a bi oueniogtičena bila svaka si mom ja ^iuris mere ecclesiastic!*, jer bi l.iko § 2 kan. 721 postao siivlšan i bez predmeta, Primjcir pak o ppsvceenoni kaluža. Što ga je pO kan. 730 slobodrio prodali (privatno, a ne javno, isp. kan, 1305 § i n. 2), ne ovlagčuje nas, da isto Ivrdimo i o proda van|u blagoslovljenih krunica, jer je Crkva i prije u ovom pogled« kons tat ovala razliku pa je izričito zahranila ne samo javno ntgo i tajno predavanje njihovo. PoŠto dakle nema potpunog pariteta izmeilu jednog i drugog primjera, kan. 730 nije mogao ni virtualno ili uključno ukinuli one ponovne i izrišite z a brane o proda vanju blagoslovljenih krunica. 3. Dapače pozitivno moteno zaključili osobito iz kan. 924 g 2, da i dalje postoji ta zabrana. Veli se lur >Indulgcntiae coronis aliir.ve rebus adnexae lune lanlum ressant, cum coronae alia C ve res frrorsuj; dusinant esse vel vendanlur. Prestami li oprosti predavanjem krunica, onda u opče nema pametnog razloga, da ih tko blagoslovom obdari oprostima, kad ih vlasnik kuni opet prodati. Drugim riječima: Svečenik bi nerazborito radio i protiv volje svete Crkve, kad bi hlagoülovio krunice, odreilene za prodaju. A to vri jedi i hez obzira n.i prijaSnje zahrane crkvene. NeSto s vi je tla u ovom pogledu donosi nam i kan. 1305 5 1 n. 2-Sacra supcllcx benedicta aut consécrala ben edict ion em aut conse-crationem am i t lit: ... 2" Si ad usus indecoros adhibita vel publicae venditioni exposila futrit. Direktno to vriiedi dakako samo o svetom posuti u, ko je se hez sablazni i nepočitanja javno ne može prodati ka o tttkovo (sveto). Privatno predavanje takova svetog posula ni je zabra-njeno niti je skopčnno sa gubitkom blagoslova ili posvete, kadgod je naimc iskljuccna »nedolična poraba i »pogibelj nepočitanja prema svetinji«. No isti razlog ^pogibelji nepočitanja prema svetinji*, vrijedl ne samo kod javne, nego i kod privatne prodaje blagoslovljenih krunica. 1 tli se ba£ vidi. zaSlo nema potpiinog pariteta iznicdu sluiaja privatno^ prodavanja posvečenog kal cía, koji nije redovito ¡zložen ivakidanjem frgovačkom saobračaju, i izmeilu slučaja prlvatnog prodavanja blagoslovljenih krunica, gdte je pogibelj zloporabe i nepočitanja prema svetinji per se, non solum per accidens uvijek dosta velika 78 O iapravnosti mnijenja Ferrereso va čini s« tla sumnja i sam, o. Arregui, jer odmali iza onog citata u hilješci svojoj dodajo: >Sed cl. n_ 856.-. ¿d je nas u požaru je na knn, 924 § 2. 1 Nolclin u najnovijejii (13,) izdanju svoje moralkc [II n. 184, 4, a coll. n. 1&9, 2 h) prote/.e ¿aInranu crkvenu i simoniju iurts ecclesiaslici takoder na. predavanje hlagoslov (jenih krunica, J. P, Dock D. J. — Sarajevo. Ali moremo molke, svetinjice, obdarjene z odpustki, drugim prepustili? — Doslej je veljalo načelo: 7. odpustki obdarjen molek, svetinjico in druge take reči more rabiti samo ena oseba v ta namen, da dobi odpustek. Kdor je torej dal zase blagoslovili molek ali kdor je prejel v dar blagoslovljen ninlek in ga je ž ti rabil v ta namen, da bi bil deležen odpustkov, tega molka ne more posoditi ali prepustiti komu drugemu, da bi tudi on dobil odpustke. — Po novem zakoniku (kdo, 924 § 2) odpustki, ki so navezani na blagoslovljene molke, svetinjice, križce in podobne reči, prenehajo samo tedaj, če se te reči docela ra/.denejo ali prodajo. Ali se morejo torej odslej blagoslovljene reči pogojevati, dedovati, ne da bi se odpustki izgubili? Stvar je bila dvom na. Sv, oče je odločil, da se z odpustki obdarjene reči morejo drugim pogojevati, prepuščati in se odpustki ne izgube (S, Poenil. IS. febr. 1921? AAS 1921, 164). F. U. Dokaz samskegii stanu in naznanilo » sklenjeni poroki. S. Congrcgatiu de disciplina Sacramentorum je dne A, julija 1921 izdala posebno navodilo, kako je treba zahtevati dokaz samskegi stanu in naznanjati domačemu župniku v tujini sklenjene poroke (Instructio ad Reverendissimos Ordinaries super probations status liberi ac denuntiatione initi Matrimonii), Navodilo veli; Več ŠkoFov se je pritožilo, da župniki, zlasti v daljnih, lujih krajih, kamor se selijo delavci iz Evrope, časih poročajo ženine in neveste, ne da bi se strogo držali tega, kar ukazuje zakonik, da se dokaže samski stan in poroka naznani, kamor treba. Odtod se dogaja, da ne redko skušajo skleniti nov zakon taki, ki so že poročeni. Da se zabrani to zlo in čuva svetost krščanske družine, je kon-gregacija že leta 1911 dne 6. marca izdala navodilo, Itako ravnati. To navodilo kongregacija sedaj obnavlja in se sklicuje obnem na določhe v novem cerkvenem zakoniku: L OrdEnariji nai opomnijo župnike, da ne smejo poročati Ženinov in nevest, dokler se ne dokaže rt jih samski stan po določbah cerkvenega zakonika (can. 1020 in 1097, § 1, n. I)f o«d vsakega, ki je bil kriien v drugi župniji, morajo po kan. 102] zahtevali krstni listj drugače župniki ne smejo poročati niti pr>d pretvezo, da se odvrne med verniki grdi konkubmal olj zabrani pohujšanje civilne poroke. 2. Župnik, ki je bil navzoč pri poroki, naj sklenjeno poroko po kan. 1103, § 2, hitro naznani župniku onega kraja, kjer sta bila ženin in nevesta krščena, V tem oznanilu naj označi: ime in priimek poročenih In njih roditeljev, starost poročenih, krni in dan poroke, ime in pritisne župnl pečat. Župnik naj se natanko pouči, iz katere župnije 79 sta ženin in nevesta, iz katere škofije, kje sta biLa krščena; stori naj vse, kar treba, da se bo pismo varno poslalo. 3. Da bode pošiljanje bolj varno, naj župniki zahtevajo ali pošiljajo potrebne listine po škofijskem ordinariulu; to vel,a za župnika, ki išče dokaza za samski stan ženinov in nevest, in za župnika, ki pošilja naznanilo o sklenjeni poroki; vsak naj se obrne do svojega ordi-nuriala. <1. Župniki naj pomnijo, da so med izseljenci nekateri »quasi vagi . ki nimajo nikjer niti pravega, niti nepravega domovun;a; teh župnik po kan. 1032 ne sme poročati, dokler ni dobil dovoljenja od ordinarija tistega kraja. Če izseljenci sicer niso »vagi«, vendar je težko kdaj izključen dvom o kakem zadržku med ženinom in nevesto, in zato župnik po kan, 1031, 32 uomus pro curanda te familiari, a rectore distinctus, duo salteifl coii-fessarii ordinarii et direclor apiritus.« Zakonik torej hoče, da bodi delo v semenišču porazdeljeno. Rektor, ravnatelj, skrbi za zunanji red in disciplino; ekonom vodi gospodarstvo; učiteljem, profesorjem, je poverjena znanstvena izobrazba, i z po ve d nik oni in duhovnemu voditelju, spiritualu. pa asketična vzgoja in notranje življenje mladih kle-rikov, Razen rednih izpovednikov naj bodo določeni še drugi i spovedniki, do katerih se morejo gojenci svobodno obrniti, kadarkoli hočejo (can, 1361 § 1, 2.). Poglavarji (rektor i. dr.) naj svojih juncev, ki z njimi bivajo skupaj v eni hiši, ne izpovedujejo, razen, ko bi iz važnega in nujnega razloga v posebnih slučajih gojenci sami Želeli pri njih opraviti sv. izpoved {cau. 891), V zunanjem vodstvu nimajo izpovedniki ničesar govoriti, ničesar odločevali. Zakonik posebej naglasa: če gre za to, ali naj koga puste k ordinaciji, ali naj koga odsiove, ne smejo nikoli vprašati za svet izpovednikov (can, 1361 § 3). Iz tega se vidi. da hoče zakonik, naj se v semeniščih v vodstvu in vzgoji strogo loči lorum eiternum* in »forum inlernum«, zunanji red in disciplina, pa notranja vzgoja in notranje življenje. In kar veleva zakonik, ni novo; ze davno prej nego je izšel novi zakonik, je rimska stnlic-a vse te reči ukazala in določila. Podobno govori novi zakonik tudi o vzgoji mladih redovnikov po samostanih. Za novice mora bili v samostanu eden ali več rednih izpovednikov. Razen rednih izpovednikov pa morajo biti določeni ie drugi izpovedniki, prt katerih morejo novici v posebnih slučajih opraviti sv. izpoved (can, 566 § 2). Samostanski poglavar brez važnega razloga navadno (per modum hahitus) ne sme izpovedovati svojih podložnih (can, 518 § 2); takisto magister novitiorum ne sme izpovedovali novicev, razen ko bi v posebnem in nujnem slučaju kdo sam želel pri njem sc izpovedali (car, 891), Naša bogoslovna semenišča so v glavnih rečeh tako urejena, kakor določa zakonik. Drugače je na Francoskem.' V francoskih semeniščih reklor ali superior ni to, kar pri nas Vsi mašniki, ki mlade klerike v semenišču vzgajajo in učč, superior in njegov namestnik in profeSOri, vsi se imenujejo direktorji (diree-lenr.s] in vsi skupaj vodijo in vladajo semenišče. Vsi imajo enake pravice in dolžnosti. Superior ntf more sam nič važnega ukrenili. Za vsa važna vprašanja o disciplini, o odstavljanju gojencev, o ordinacijah mora pozvati vse tovariše direktorje v posvet (conseil). V posvetu superior ne more svoje misli drufiim vsilili in sam odločiti O prepor-nem vprašan;u; odločuje večina glasov. Skrb za asketično vzgojo in notranje življenje klerikov je pri nas poverjena posehnemu duhovnemu voditelju, spjrituahi, in izpoved-nikoni. V francoskih semeniščih ni nihče posebej določen za duhov- 1 Gi. J, Blouet, Supérieur du grami Séminaire de Coûtantes, J.n communauté čducafrice du clergé de France, Parts 1916. Po lej knjižici, ki fo ic uredniHvo B. V. Jirejdn iz Pnrizii, sem posnel, kar tu podajam o vzgojnem sistemu v (rancnskili bogoslovnih semeniščih. Si nega voditelja, nihče posebej za izpovedmka. Vsi direktorji, superior in profesorji, so obenem izpovedniki in duhovni voditelji svojim gojencem. Vsak gojenec si po svoji volji izbere izmed direktorjev spovednika in duhovnega voditelja, izbranega prijavi superiorju. Ko bi kateri izmed direktorjev bil že preveč obremenjen z duhovnim vodstvom in izpovedovanjem, superior novega, gojenca opomni, naj si izbere koga drugega. Če komu izbrani voditelj in izpovednik nc ugaja, si poišče drugega, To je v bistvu vzgojtii sistem v francoskih semeniščih. Vsi niso zadovoljni S tem ustrojem, in v p ra v zadnja leta pred vojsko in tudi še med vojsko so duhovniki pri konferencah in tudi v javnih listih razpravljali vprašanje, ali ne bi kazalo vzgajanje mladih kleiikov v semeniščih reformirati in lako¡ urediti, kakor velevajo odloki rimske stolice. Novi zakonik takrat Še ni bil izšel. Duhovniki, ki jim sedanji način vzgoje ne ugaja, vidijo zlasti dvojen nedostatek v tej vzgoji, Najprej ugovarjajo »parlamentarnemu" ustroju v zunanjem vodslvu. Ker v svútu (conseil) odločuje večina glasov, se lahko Zgodi, da mlajši, manj skušeni in manj preudarni Člani vodstva preglasujejo starejše, bolf skušenc može vzgojitelje. Superior je Samo primus inter pares; in vendar ,e on škofov namestnik, nositelj škofove avtoritete, ki ga člani vodstva niso sami izbrali, ampak ga je škof poslal v semenišče. Se težje pomiselke imajo proti temu, da so poglavarji in profesor^ v semeniSču izpoveduiki iu duhovni voditelji gojencem. Sklicujejo se na odlok kotigregaeije sv. oficija z dne 5. julija 1899. Sv. kon-jjregucija odločno prcpovedu'e, da bi poglavarji v semeniščih izpovedovali svoje gojence. Odlok je bil sicer dan samo za Rim, A iz razlogov, ki jih kongregacija navaja, je vsakemu jasno, da je želja rimske stolice, naj hi se po tem odloku ravnali tudi drugod. Odlok veli: Če poglavarji izpovedujejo svoje gojence, »ex lina parle mlnuítur alumnorum peccata confítcndi libertas ípsaque confessioms integrilas periclítatur; ex alia vero superiores minus liberi esse possunt in regimine communítatis, ac suspicion! ev v presv. Trojici si naravnost nasprotujeta, D očim so po nauku sv. Avguština osebe le odnosi ali relacije iste narave, imajo pO Fotifu osebe posebna lastna svojslva. "Ytldavaaig je pri njem božja narava s posebno izrazi limi lastnostmi, ki so neposredno in nerazdružl.ivo vezane ž njo, V tem smislu pripisuje n. pr. Očetu dye1 'i1 i/o ta in » „to iiflo h ii j «, Sinu ■yiVi'^mc«, s v, D u h u » ¿XJiiQEvat g«. 95 V luči te teorije ne moreta seveda, več dve osebi nikdar tvoriti eno ter isto počelo. Tako se on loči v nauku o izhajanju sv. Duha i od Avguština i od grških očetov, Izhajanja, (processiones) niso pri njem čin božje narave, ampak čin Očeta. Dalje izhaja sv. Duh samo od Očeta, drugače kakor Sin, a samo ud Očeta. Sin izhaja od Očeta k&fip ti) g ; \, Toda I udi k temu se ga napotile poležkoče, ki jih v njem ni mogel rešili. Kadi nepoznan ja nauka sv. Avguština bi pa prav tako tudi s stališča iztočne tradicije moral nasprotovati lezi i,qui ex Patre i:ilioque procedit«, posebno radi tega, ker ni bila komentirana s pri-stavkom htamquam ab imo principi o«, ki vendar vsebuje poglavitni moment celega nauka, I o so na zapadu šele od druge polovice 13. stoletja pričenjali vršiti. Nauk brez tega dodatku je iztočno miselnost izzival, Za grške teologe, ki so tako izrazito učili enotnost principa pri izhajanju sv. Duha, ki ¡e naravnost pohujšljivT kakor se more to že 200 let pred Folije® ob času papeža Martina (619—Û55) koostatirati, Zatorej avtor z Kègnonom, ki je na tem polju objavil obširno delo, prav nič ne dvomi, da je bil Folij prepričan o resnici s v o j i h trditev. Njegova nedoslednost, ki bi proti temu govorila, je bolj navidezna. Tezo zapada je zavračal, ko je živel v dobah nas proti t va z Kimoni, molčal pa k njej ob Času sprave. (Ju pomislimo, da imamo skoraj popolnoma enak slučaj tudi v nazorih glede ustave v cerkvi — prevladujoče nazi ran je na iztoku e bilo namreč že tedaj v ti točki čisto drugačno od nauka na zapadu — potem vidimo s historičnega stališča v konfliktu med Folijem in Nikolajem kol predilavitdjeina iztoka in zapada le tragične posledice iz življenja dveh svetov, ki se drug drugega nista poznala. Kajti tudi latinski zapad ni poznrd in ni razumel iztoka. Tako malo so n. ¡ir. grščino poznali v Rimu, kakor avtor mimogrede omenja (70, 00), da so Že v 5, stoletju zaman iskali za la jezik zanesljivih tolmačev. Dela grških Cerkvenih pisateljev so bila na zapadu več ali manj neznana. Prvi pisatelj, ki je tukaj Fotijeve spise tita!, se je pojavil šele v 12. stoletju, torej skoraj 300 let po Fotijevem konfliktu z Nikolajem. Sodobniki, ki so pisali proti njemu, so se radi tega borili v zrak. Drug drugega niso poznali, zatorej niso imeli skupnega polja, na katerem bi se mogli nazori izčistiti. Saj so teologi na zapadu že sto let pred Foti^em heretično razlagali formulo celo gr.ške pravoverne tradicije »a Patre per Filium [62)! Bilo je popolnoma nemogoče, da bi se v takih okolnoslili moglo na skupnem temelju dognati, kdo ima prav, kdo ne. Vsekako moramo supomrati, da je bila glede nauka o presv, Trojici [in tudi glede nauka o ustavi cerkve) resnica ne samo na zapadu, ampak jako mnogo poštenega prepričanja in jako mnogo dobre vere tudi pri Fotiju in njegovih pristaših ter v teologični miselnosti na iztoku sploh. Tudi na Foliji bo treba torej s historičnega stališča čisto drugače gledati, kakor se je to mnogokje delalo dr» seda;. Bolj ko bo to načelo prodiralo, bolje bo. V to je v prvi vrsti poklicano mimo znanstveno raziskavanje. Avtor naše razprave je tukaj napravil lep korak. Iskreno ga pozdravljamo. Na korist stvari same bi želeli îe to. da bi svojo študijo razširil. posebno v poglavju, kako je Fotij prišel do svoje teorije. Jos. SrebrnlČ. B o ž i t k o v i i , P. F r. G e o r g i u s O. Ff M,, S, Boaaven-tnrae doctrina de gratta cl tibero arbitrio. — Dissertâtîq inaugtiralis 97 EX Lil i 158). Balrieis Marianis 1919. Typographic »Egerland*. K 20-—v Za nobeno resnico katoliške vere se niso bogoslovei od Luthra in Kaivina ter njihove obsodbe sem s takim naporom in vztrajnostjo, s takim učenim aparatom in bUtroumnostjo prepirali kakor za dogmo o milosti božji, v bistvu opravičenja, o delovanju milosti na človeško voljo in o laslužnosti dobrih del. Nič čudnega ni, če so bili v nasprotju 7. znanimi krivoverci Bajem in Jaczenijem ter njihovimi pristaši, Toda celo med katoličani ni bilo ednosti, V temeljnem vprašanju* kako bi se dalo nezmotljivo delovanje milosti božje s človeška prosto voljo združiti, so si bila mnenja večkrat diametralno nasprotna. Kolikor glav, toliko misli, velja posebno v tem težkem vprašanju ic dandanes Do večjC jasnosti v tem vprašanju — do popolne itak najbrž v tem življenju ne bomo prišli — nas morejo privesti le monografije o nauku posameznih znamenitejSih bogosiovcev glede te dogme. Prav zato pozdravljamo tudi to študijo, zlasti Se, ker se je pisatelj lotil sv- Ronavenlura, o katerem so tovrstne monografične študije kljub ilavospevu Leona Xlil v tncikliki »Aeterni Palris* silno redke. Spis sam obsega dva dela. Skoro četrtino knjige namreč polni uvod (XL1J sir.) z daljšo razpravo o študiju del sv. Bonaventura. V prvem poglavju tega uvoda deli nai avtor v svrlio lažjega pregleda vsa dela serafskega učitelja po posameznih strokah. Potem skuša proti Khrleju, Portalieju, Baumgartnerju in dr. dokazati, da sv. Bona-venlura ni bil pristai znanega avguSliniznin, ampak peripatetik. V treljem poglavju opisuje avtor razmerje skolnslika do svetega pisma, do cerkvenih očetov, bogoslovcev, modroslovcev in drugih znanstvenikov. Nadalje nam stavi pred oči značaj vseh Bonaventn rovih spisov, ki se precizno izraža v besedah svetnika samega: »Non enim intendo novas opiniones adversare, sed communc3 et approbatas retexere * (Praeloc. in H, Sent.) V petem in zadnjem poglavju, ki bi po sveji vsebini spadalo bolj na konec vsega spisa, označuje avtor dogemskohistorifno vrednost nauka sv, Bonaventura o milosti. Potrebno se nam zdi pripomniti k temu uvodu, da se nam avtorjeva teza »S, Bonaventuram re vera periputetieorum scholae adhae-rerc« [p. XX), da torej ni bil pristaš takozvanega avguštinizma, zdi pogrešena. hno je gotovo: ime avguStmizem, ki se splošno prideva filozoličnemu sestavu, katerega zestopnik je bil tudi sv. Bonaventura, je zelo nesrečno izbrano. Treba je razločevati med pravim in napačnim avgušlinizmom, če ie hočemo rabiti to zdaj udomačeno ime. Napačni Avgoštinizem ima svoj izvor v arabskem n&voplatonskera modroslovin, pravi pa obsega nauk sv. Avguština samega. Tu je treba ločiti med Avguštinom modrosloveem in bogoslovcem, kakor v resnici loči n pr. sv Tomaž Akvinski [II Sent. d. 14. q. 1 a, 2), Kot bogoslovca 'O upoštevali vji brez izjeme, tako pripadniki konservativne «trnje kakor tudi častivci Aristotelovi. Kot modroslovca so ga pa ti slednji dHomn odklanjali, deloma po Aristotelovih načelih prj-krojaii; pri konservativni struji pa je tudi v tem oziru užival prednost pred Aristotelom Karakteristični nauki filozofičnega sisloma, ki je Bojjuilni m i *tn k, 7 98 znan pod imenom ayguituiizein«, so teorija o luči, o množini pod-statmh likov in o *raliones seminales«. Vse troje najdemo pri sv. Uo-naveniuru. Prvi nauk v 11 Sen t. d. 13 a. 2 q. 1. drugega v it Sent, d. 17 a, 2 huid. 3; lb. d. 17 7a. 1 q. 2 ad 6. Tretji nauk slednjič najdemo v II Sunt, d, 15 a, i q, 1; lb. d. 16 a, 1 q, 3. Iz lega je jasno razvidno, du je bil sv Bonaventura pristaš pavguitinizma- in ne peripaLetik v smislu našega avtorja (p, XX), četudi na drugi strani radi priznamo, du je marsikaj lud i on že sprejel iz Aristotela. Drugi del, ki obsega nauk sv. Bonaventura o milosti, deli avtor i, in deie. V prvem obravnava milost sploh, njeno naravo, postanek, nalogo, razdelitev in definicijo. V drugem delu opisuje milost v njenem tazmerju do naäe svobodne volje, govori o upravičenju in zasluzenju, V tretjem naposled razpravlja o potrebi milosti pred padcem angelov in naših prasljršev, Kuzprava je izdelana skrbno in temelj vseskozi na resnem študiju sv. Bonaventura. Sv. Bonaventura je sicer ostal zvest svoji Diaksimi; -Nun nOvas opiuUmes adversare, sud communcs ot appro-batar retexere. vendar jc gotovo med prvimi bogoslovci, kakor je razvidno iz pričujoče razprave, ki je jasno in določno podal nauk o postanku, bistvu, obsegu in potrebi dejanske milosti božje, katero on imenuje gratia gralis dala (p. 11-25). S Leni je izpodbilu stara tradicionalna, a vendar pogrešena trdilev, ki iz «nega dugniatičnega rpanuala najde acovirano pot v drugega (prim. n. pr, BarlmAntt, Lcht ■ buch der Dogmatik II* JFreiburg i. Breisgau 101&] n. 16), trditev namreč, du so skolastiki imeli pred očmi povečini le -gralia habitualis V tem o/.iru je prefctel sv. Tomaža Akvmskega, ker je sv. Bonaventura to učil že I 1253, davno preden je Akvinec začel svojo »Summa Iheologiea , Kljub svojemu miroljubnemu značaju se je Bonaventura vsekdar držal načela; -Magis arnica veritas . Imenoma jc nastopil proli nauku Petra f.ombarda, ki je zamkaval, da bi bila milost v nas nekaj ustvarjenega [str, 4 nsl.) Pobijal je tecto nomine mnenje I luguna Viktorijanca. češ da med stvarjenjem io padcem angelov ni bilo ncibt.-nega presledka {str. 122 risi,), in ravnotako tudi ohsndil nnuk Anzc'mo ki je učil, da se človek v sedanjem stanju brez pomoči milosti božji-* ne bi mogel ustavljati nobeni skušnjavi (str, 60 nsl.) Navzlic znanemu svojemu prijateljstvu s sv.J'omazem je vendar proti njemu zagovarjal •voje mnenje, kakor n. pr. v vprašanju definicije liberi arbitrih (sfr, <18 ns!.). Tako vidimo, da je bil sv. Bonaventura v resnici samostojen teolog, ki se je sicer skušal driuti ■ sententiae communis«, a le tedaj, kadar je bil o njeni istiniLosli sam trdno prepričan. Glede znane molinislične kontroverze zastopa odločno nasprotno stališče. Po njegovem nauku izhaja zaslužno dejanje od milosti, ki notranje preobrazi in diseonira človeško dobro voljo, Pripomniti bi še hi!o. da so v literaturi nekatere citaeije pomanjkljive [prim. p. 153), v spisu samem bi pa natančnosti citacij nič ne škodilo, če bi avtor večkrat rabil kratico ib ali 1 c,, ker polno ime avtorja s polnim naslovom spisa do enajstkrat na eni strani ponavljano Čilatelja le moti. P. A. Tominec O. F, M. 99 Muckcrmann, Herrn-, S. J„ Kind und Volk. Der biologische Wert der Trent zu den Lebcnsgesetzeri beim Aufbau der Familie, 4. u, 5. Aufl. Freiburg i. B. 1921, Herder & Co. — L Teil: Vererbung und Auslese. 8" (VU , 208). M M-60; vez. M 19- , - Ji. Teil Gestaltung der Lebenslage, 8" (VIII 210). M 17—; vez. M 21-50-Tak je celotni naslov dvema ličnima zvezkoma, ki sta letos (1921) vnovič izšla iz peresa znamenitega nemškega biologa in sociologa, V naslovu samem je označena bogata vsebina vsemu deäu, ki je tudi za naše prilike izredno zanimivo v več ko enem pogledu. Nase du-mače slovstvo je v ti stroki komaj v povojih.1 Zato menda ne bo odveč, ako poročam o lern bogatem, mojstrska uspelem delu nekoliko obširneje. Na vrtu modernih ved se pojavljajo čudovite križank;?, rastline, nastale iz sorodnih si. a vendar različnih prednic. Tako sc je razvila v Nemcih plemenska higiena kot potomka-kri-ianka higiene in antropologije, pri Angležih in Amerikancili G v genetika (ali cvgenikaj kot plod biologije in sociologije. Obe sla si lako podohni, da jih ponekod zamenjavajo. Te moderne znanstvene panoge so predmet p. Muckcrmannovemu delil Ä posebnim upoil-.'-vanjem povojnih razmer v Nemčiji- Pisatelj najprej ugotavlja na podlagi -usodnih k n j i g sta listike. da je že pred svetovno vojno pešala rast nemške veje na svetovnem drevesu ¡rt uagloma posnemala pojemajočo1 in usihajoče rast francoske narodne \ eje, kjer je število smrtnih primerov ie do ;egalo število porodov in jih v dveh letih celo preseglo. Skupne izgube vseh držav v svetovni vojni cenijo statistiki na 35 milijčmov ljudi, in sicer je od teh padlo in umrlo v vojni 10 milijonov, 5 milijonov jih je radi vodnih razmer vet umrln doma, 20 milijonov porodov p,j ju izostalo. Nemčija je silno trpela na takih vojnih žrtvah. frpi pa še dalje, ker se je njeno zdravstveno stanje zelo poslabšalo, Z.lasli lubcr kuloza se nevarno Siri, Po ti neveseli ugotovitvi se pisatelj obsežno bavi v. vprašanji, kako narodovo moč pomladiti in okrepiti, ter poroča zelo pregledno ■ > bioloških naukih glede dednosti, opisuje pomen dednih n a s l a v in ž i vije n s k i h pogojev, ki določajo posamnikov ustroj. Dar-winov poskus, kako razložiti te temeljne zugonotke, se ni obnesel in velja dandanes ju zastarel in naravoslovno nesprejemljiv. Pač pa ; c ie uveljavil mendelizem, Početnik mu je menih iz Brna (nn Moravske lil], pater Givgorij Mendel, ki je že okoli leta 1870. odkril in objavil zakone, veljavne za razvojeslovje rastlin, Ta nauk je šele po smrti skromnega meniha, a tem globljega naravoslovca učenjaka okoli prodrl v širšo znanstveno javnost in tvori dandanes temelj modernemu razvojeslovju. Mendelovo odkritje nas je uvedlo v lajne globine dednosti; formula, ki jo je izsledil na grahovih hibridih (kri» 1 Poleg posamičnih in kratkih spisov v raznih strokovnih listih in revijah je izšlo doslej prt nas lani: Dr. Vlad S SUiloiuvit, Evtfenika (Higiena iovečiefl zaieča i problem nasled.v Izdan je Ministarstva Narodno^ Zdravijo, Beograd 1920. 7+ 100 žankah) po trudapolnih poskusih in opazovanjih, velja za organsko Življenje sploh, kar so nešteti biologi naravoslovci za njim potrdili in n.egov nauk na vse živo (rastline, živali in človeka) razširili. Zdaj verna znatno več, zakaj je usoda novega organizma tuli odvisna od svojslev, lastnih roditeljem, ker se ta svojslva prenašajo po nekih stalnih zakonih od roditeljev na potomstvo, Ne da se dovolj precenili sreča, izražena z doslej prazno besedo blagorodnosti, kar pomenja večjo ali manjšo množino ugodnih podedovanih svojstev. Seve, prenašajo se na potomstvo tudi neugodna svojstva roditeljev. Prevladovanje ugodnih ali neugodnih dednih nastav je zelo odvisno od kakovosti obeh roditeljev in njiju bližnje in daljnje krvne sorodnosti. Iz lega dejstva je umevna dedna nadarjenost (v širšem pomenu) in dedna obremenjenost. Pisatelj navaja za to zglede iz prirode, pa tudi rodovnike odličnih družin (tovarnar Krupp. muz t k Bach), pa tudi duševno ali telesno propalih družin. I d i o k i n e z a znači spreminjanje dednih nastav, Tu Se vrši v ugodnem in neugodnem smislu. Znani so zlasti vzroki za propadanje dednih nastav, manj znani so vzroki za izboljšanje. Posebno usodno in zločesto vlogo ima pri propadanju ali poskbSanju dednih nastav alkoholizem z vso nepregledno vrsto zlih posledic v duševnem, telesnem, gmotnem in kulturnem pogledu, Genotip ali idiotip (genotypus ali idiotypus} je skupina vseh dednih nastav, ki jih sprejme otrok po očetu ali materi in po njih od vseh prednikov. Te nastave določajo ne samo njegovo telesnost, marveč tudi njegovo duievnost, Te no ti p (phaenolypus) pa je posameznik, ki se je Tuzvil iz genotipa (tO je iz dednih nastav) pod vplivom zunanjih življenskih pogojev, Enako seme se razvije v pJa ninskem svetu v drugačne rastlinice kakor v dolinskem, v močvirnem drugače ko v skalovilem, Tstotako je tudi v živalstvu in pri človeku, iz enakega genotipa se razvijajo v različnih okolnostih različni fenotipi, Po teh več ali manj teoretičnih razmotrivanjih zasleduje pisatelj nadalje z biološkega stališča kriterije, ki naj bi bili za srečni izbor meroda;ni. Biološki kriteriji, pogoji za i're£o zakona in po tomstva, so: I. Telesno in duševno zdravje obeh bodočih zakoncev in njihovih družin. Marsikateri posameznik, izhajajoč iz holne družine, je morda sam zdrav, prenaša pa družinsko bolezen po dednih nastavah na svoje potomstvo. To velja za mnoge živčne, možganske, krvne in druge bolezni. Najbolj treba varovati se alkoholizma, spolnih kug, družinske tuberkuloze (zdravstvena sposobnost), 2. Smisel in utrjena volja za zakonsko zvestobo in zvestoba do temeljnih življer skih postav (nravna, etična sposobnost). 3. Ugodne zunanje življenskc okoliščine, kakor primeren zaslužek ali dohodek, primerno bividiSče itd- (gospodarska sposobnost], 4. Globoka srčna ljubezen, ki ima svoje korenike v duševnem soglasju in je vsekdar pripravljena za žrtve Priprava za srečno zakonsko življenje ali spolna vzgojit obstoji bistveno v tem. da se deška oziroma dekliška doba do možnosti podaljia in mladega človeka od spolnosti odvrača in ga vsem 101 spolnim mikom odteguje. Kadar pa nastopajo zdravstvene ali nravne nevarnosti, treba resnega In stvarnega pouka, in sicer posamič od strani roditeljev ali poklicanih namestnikov. Splošna predavanji, pouk v Soli, prosvetni spisi, leposlovje, gledališče, upodabljajoča umetnost niso primerna sredstva za spolno vzgojo. Da se obvaruje mladina raznih spolnih zmot in zablod, treba iskrenega otroškega Zaupanja do roditeljev. Važna naloga vzgoje je. da si roditelji obranijo in skrbno negujejo prisrčno razmerje in zaupanje otrok do sebe. Vse, kar pospešuje Sramežljivost, krepi voljo in jači samozalaje vanje in požrtvovalnost do drugih, spada bistveno v spolno vzgojo Usodna je dvojna spolna morala, k1 s« nekako trpi celo v dobrih krogih. Spolna morala mora biti ena in enako veljavna za oba spola. Neoskrunjenost se priča kil,'e in zahteva od nevest, ravno taka je obvezna i za ženine. Ako se izvede ta nujna moralna zahteva, izgine do malega Vse zlo, ki je V Spolnih boleznih, Kdina pametna proiilaksa proti grozni šibi spolnih kug je spolna /drznost pred zakonom. Tudi v zakonu treba obzirnosti in prizanesljivoslj, saj nežna Ijuhuzun nalaga tudi zakoncem časih celo junaško požrtvovalnost, Sreča brez grenkega kesanja se obeta le onim, ki so se utrdili v zdržnosli in svoje nagone ukrotili. Plemeuskn-higienski izbor manjvrednih je zlasti po vojni velik problem. Najkrepke^i, telesno in duševno zdravi naraščaj, cvet naroda, je pokončala vojna. Šlevilo manjvrednih pa je silno na-raftlo, Sicer pa je bilo vprašanje, kako preprečiti ploditev slaboumnih, umobolnih, epdeptikov, ncozdravnili alkoholikov, nepoboljšljivih hudodelcev itd. že pred vojno pereče. V Švici in Ameriki so napravili nekaj poskusov prisilne sterilizacije (na nekrvav način potoni Rontgenovih žarkov). Toda zdravi čut naroda se upira takemu načinu evgenike v onih državah samih. Narod tvorijo družine, narodovo srečo pa srečne družine, Katera družina ;e sama na sebi najbolj srečna in katera največ prispeva k skupni narodovi sreči? Avtor loči družine v tri skupine: naravna pravilna družina, nenaravna velika (umetno prevelika) družina in nenaravna krnjava (umetno premah) družina, Naravno pravilno družino znači: zvestoba do življenskih zakonov, ugoden obojestranski izbor, zvesta in nežna obojestranska ljubezen; Število v pravilnih presledkih rojenih otrok znaša povprečno 7—9. Nenaravno veliko družino sestavljajo; nezrele, prezgodaj poročene dvojice brez srečne izbire ali brez moževe obzirne ljubezni ali radi ženine nesposobnosti za dojenje: Število v kratkih presledkih rojenih otrok |e nad tO. Tretjo skupino, nenaravno okrnjeno družino pa tvori večja ali manjša nezvestoba do zakonov narave in življenja. Umetno preprečevanje oploja, umetni splavi In umetno umiranje dojencev je njih znak. Šlevilo ortrok je vsled hotne ali neprostovoljne nerodovitnosli malo, !—3. Pisatelj podrobno analizira le tri skupine družine glede zdravja, premoženja in sploinega blagostanja ter ugotavlja na podlagi statirtik in izjav odličnih zdravnikov in higienikov, da je umetna krn ava družina največje zlo sebi in narodu, manjSe, a vendar le zlo, 102 . umetna velika družina, edina oblika pa, ki vsebuje pogoje lastni sreči in prospevanju naroda, naravna pravilna družina. V nji je ludi po-ioljno rešen problem, katero število otrok je vsaki posamezni družini najbolj prikladno. Obširno razmotriva pisatelj preprečevanje zaroda kol zločin v evgenetskeul, kulturnem in gospodarskem pogledu, Zanimivi so pisateljevi podatki O takazvanili indikacijah za umetne splave i? zdiavs,tvenjh ozirov. To naziranje, ki je med nekaterimi zdravniki še razširjeno, pobija pisatelj z izjavami odličnih strokovnjakov ginekologov. Vsak splav, tudi iz zdravstvenih ofeirov indi-cirani splav, je prolinaraven iu zato škodljiv, Divno je poglavje o ž i v 1 j e » s k i- skupnosti matere ¡. otroku ni. '/.ivljeuska skupnost je biološka, telesna in duševna. Bistvenega pomena za oba, mater in otroka, pa tudi za družino in narod, je d o ; « n \ e lastnega otroka. Dojenje, ki je zahteva narave, jo blagoslov za mater in največja dota otroka, je pravi iu zanesljivi regulator, ki nreja število otrok, Nevrsenje te biološke dolžnosti je usodno za otroka in mater, družino iu narod, Via, tudi najrazkošnejša sredstva, ne zmorejo nadomestiti otroka, kar ima od •voje četudi siromašne matere, ako je na njenih prsih, Da more družina povoljno uspevati, treba ji primernega bivališča, stanovanja ali najbolje lastnega doma, ki, dasi skromen, zadošča potrebam in higienskim predpisom. Vzor je enodružinska hišica z vrtom. Prvi, ki je to srečno misel započel in v velikem izvršil, je bil Krupp v Essenu, Obširno se bavt pisatelj s tem vprašanjem, ugotavlja najmanjše potrebščine in nasvetuje, kako hi se dtdo tudi v teh težkih časih pomagali družinam do človek < vrednih in dostojnih bivališč, V to so poklicani država, avtonomna oblastva ter velepodjetniki in Zadruge. Naposled poudarja pisatelj kol pogoj, ki more propadajočo moč družin in naroda oteti in iznova poživiti, veliko n r a v u o obnovo vsega ljudstva, kakor so izjavili nemški škofje že pred svetovno vojno, ko So 1. 1913, v Fuldi izdali slovito pastirsko pismo o načelih krščanskega zakona in družinskega življenja. To pismo katoliških škofov je vzbudilo tudi v krogih nekaterih učenjakov, higieni ko v in evgcnetikov, občudovanje in priznanje. To delo p, Muckermaima je strogo znanstveno bioloSko-aucio-loško delo, Verno slika nevarnosti, ki ogrožajo nemške družine in ves nemški narod, zasleduje v globinah vzroke propadanju in podaja vseskoz utemeljene nasvete, kako naraščajoče zlo zajezili in odvrniti. Delo je v drugi vrsti sijajna apologija krščanske elike, zakaj naravni zakoni, ki veljajo v moderni biologiji, se popolnoma skladajo z zahtevami krščanske morale. Ta je v gotovih krogih razkričana kot zastarela, pretirana, modernemu pojmovanju življenja sovražna. Pisatelj primerja nasilne, krtiLe in zalo neizvedljive zahteve nekaterih pretiranih cvgenetikov •/. milimi svobodoljubnimi v. i h leva, mi krščanske moTale, Knjiga je spisana za poklicane učitelje ljudstva, predvsem duhovnike, vzgojitelje in vse one, ki se hnvijo z nravno in gmotno po- 105 vzdigo ljudstva, Poleg temeljitega pojmovanja najglobljih življenskiti problemov se na vzame jo v nji nesebične ljubezni do svojega narodu. Tudi vsakemu drugemu inteligentu. zlasti pa inteligentnemu naraščaju bo Lo s pesniškim zanosom in neznočutjem spisano in prepojeno delo služilo kot zanesljivo vodilo v življenje. Dr. Ant. Brecelj, M u t z , Dr. Franz X a v.f Die Vervvallung der bciligen Sakramente, Yierle,aul Grund des Codex luris Canoniei neutjearbeitele Auflagc, S" (VIII -j- 303 S.J Freiburg in Breisgau 1920. ilerdersehe VerJagsbuchhandbing. M. 20-—, Prve tri izdaje knjige o delitvi zakramentov je pisaLelj dal natisniti kot manuskript V porabo bogoslovnemu (reiburškcmu seme-aišču. Knjiga pa je ugajala tudi drugim. Pisatelj jo je zato predelal po novem cerkvenem zakoniku in v četrti izdaji izročil javnosti. Knjiga ne govori o obredih sv, zakramentov, ampak razpravlja samo moralna in pravna vprašanja. Muh: piše precizno in jasno. Posebno skrbno je obdelana Ivarina o zakramentu sv. pokore; obsega malone 200 Strani, torej dve tretjini cele knjige, Zelo praktična so navodila O izpovedovali u otrok, mladeničev in deklet. Kdor se je teh stvari o sv. zakramentih ze učil po kaki drugi bolj obširni knjigi, pa želi v dvomu točnega, pa kratkega odgovora, njemu bo Mutzova knjiga prav dobro služila. Naj dodam nekaj Dpazk. Na str. 29, kjer govori pisatelj o obnavljanji' hoslij. hi hilo treba navesti odlok C, de Satrram. 7 doc, 19IH (A A S 1919, 8J, ki veli, da se hostije, it are dva ali tri mesece, ne smejo rabiti, V poglavju o sv. obhajilu pogrešam odlok Pija X o pogostem obhajilu, Ko govori pisatelj o prvem ohhajilu otrok, pravi: kdaj bodi prvo slovesno obhajilo otrok, Lo določuje Škot za svojo diecezo. V Ireiburški tiad&koiiji je ukazano, da » i puSčajo otroci prvikrat k sv. obhajilu redno ob koncu S, šolskega letu jslr. 301. D dekretu Pija X o prvem obhajilu in o kanunitl novega zakoniki pisatelj molči. Na str, 42. omenja pisatelj pošiljanje ustanovnih maš \ drug kraj in pravi, da se da tujemu mašniku samo škofijski štipendij, Treba bi hilo ločiti, ali |e štipendij ustanovna maš« pars dotis bensficii ali pa ne (cao. 8-10 § 2). Prepoved de absoMione eompUcis utneva pisatelj tako, da velja tudi z.i greh, ki bi ga I? i I kdo naredil, Se preden je bil maSnik |str. I43|, Dostaviti bi moral, da pa drugi avtorji drugače i.odijo, in je lorei stv.ir dvomna. Pisatelj tudi trdi, da maSnik eemplicem tudi od drugih grehov ne more odvezali, razen, če masnik spokomika ne spozna in ic spokornik bon;i fide fstr 144). Drogi avlorii po pravici poudarjajo odlok S- 1'oenil, 1.6, maja 1877, ki veli, do je mainiku vzeta jurisdikciia nad spokornikom in ordine ad ipsum peccatum turpe, in" tjno idem confessarius cnniple* fuit: _ Odtod izvajajo: če je spokornik bona fide, te odveza od drugih grehov veljavna in direktna; *a pcccato turpi, in qun conlessarius coinplo; iuit«, pa v tem slučaju mainik od ve že ipokornika indireklno, pa naj «pokeroika t pO in a al: ne. — Za Onanov greh misli pisatelj Istr. 2131: če je spokornik brina fid. . in ni upanja, da bi opominjevanje kai pomagalo, naj spovednik molči, K temu bi pripomnil: v naii dobi. ko se o tem grehu (oliko govori in piie, ni mogoče, vsaj za dolgo časa ne, da bi hii kdo vdan temu grelni, pa ne bi imel nobenega dvoma; če lorei i/povednik spozna, da je spokornik grešil v tej reči. izpnvednik ne sme molčati, nmpak mora spokomika poučiti, lo jasno studi iz odgovora v S. Poenit, 13. nOv. 1901 |CoIl. C. dc PrOp. F. p. 2f?3). — Mladim bogoslovcem, ki jini je knjiga najprej namenjena, hi bil pisatelj hrez dvoma nstrcgel, ko bi bil v poglavju o poklicu v sv. matntštvn jslr, 258), rznaeil in razložil znamenja poklica, kakor jib nnit<-v^ odgnvof 104 9 tv. Btolice Ï doc 26, junija 19Î2 fAAS 1912, 485) in kanop 1363 § I Ko pisatelj govori o (cm, ali smejo duhovniki nnsiii hmdo (str. 259), bt± bilo Ircba navesti odgovor C. Coneilii t dut- 10. jan. 1920 (AAS 1920. 13—47j, Pri citatih iz raznih knjig bi želel, da bi nam pisatelj poleg natančnega naslova redno oznanil tudi izdajo, ki jo je uporabljal. F. Uietiičnik. d'il erb ign y Michel, S. .1, , La Théologie du Rčvčlc, Ce qu'elle tuppose — Ce qu'elle Étudie — Par quels degrés (Introduction générale), préface de S. E. Card. Mercier. 12" [XI+ 378), Paris 192J. C. Beauchesni:. Knjiga je namenjena početnikom v teologiji in bikom, ki se zanimajo Za bogoslovje, a koristna fe tudi duhovnikom, ki Se iele ozreti po polju, ki so ga proučili. Pisatelj razpravlja: 1, o iilozuliji, veri in o apnlogetiki. t. j, o podlagi teologije; 2. a predmetu teologije same. u pojmu in o strokah teologije [dogmatika, morah, nsketika, mistika, histûrifa i. dr p-omaine znn-nostij- 3. p stopnjah, o metodi teologije, o bogoslovnih Šolah {scTneniiin, fakultete] in o glavnih bogoslovnih znanstvenih zbirkah. Pisatelj ne namerava nuditi novih Znanstvenih rezultatov, a vendar je Originalen v Vtftbini, v metodi in slogu, Jako lepo naglas» kardinal Mercier v uvodu, da iz knjige diha apostolski duh. To ji- delo globokega teologa, kî s temeljito znanostjo združuje iskreno prepričanje, plemenito srce in toplo ljubezen do vseh kristjanov, posebno pa ljubezen do Slovanov, katero je pokazal tudi v jako blagohotni oceni naiega RV [Revue pratique d'Apnl. I92t, str, 183 nsl.j. F, G rive c- ©9 Beležke. t Dr, F. Snopck, — Na praznik sv. Jožcia dne 19. marca ¡921 so naSli v sobi mrtvega hlstorika arhivarja Snopka. Umrl je nagle smrti dne 18. marca zvečer med molitvijo; naSli so ga z rožnim vencem v roki. Rojen je bil 25. sepf. 1853 v Kunovicih. Bogoslovne študije ju dovršil v Oloinucu 1876. Dvajset let ie deloval v duinem pastirstvu, L. 189$ je poslal arhivar v bogati nadskolovski biblioteki V Kromerižu, Buril se je z tnOravsko Cerkveno historijo. Njegov glavni predmet je bilo življenje in, delo sv. Cirda in Metod«. O tem je napisal okoli 25 razprav in knjig |1880—1921 J. Po A. Voroiiovti je dokazoval, da pisatelj panonskih legend ni bil učence sv. Cirila in Metoda. Hipotezo Voronovo ie tiral do skrajnosti. Dokazoval ie, d:i sta paflon1 ki legendi tendenčna spisa v Fotijevcm duhu in da prav zato nista delo Cirii-Metodovega učenca. Glavne rezultate svojih čeških spisov je podal v nemi ki knjigi >Konstantinus-Cyrillus und Mcthndius« jKrumuriž 1911), Njegov zadnji dovršeni spis ie članek o sv, Cirilu in Metodu v Čeikem fSlov-niku bohovidhcm«. V priznanje znanstvenih zaslug mu jc olomu&ka bogoslovna fakulteta podelila enstni doktorat bogoslovja. F, Snopek ima velike znanstveno zasluge za raziskovanje o sv. Cirilu in Metodu. Temeljito in samostojno je raziskoval bogoslovna in historična vprašanja. Zal, da ni imel zadosti metodične Izobrazbe. V njegovih spisih se razodeva znnčai samotarskega samouka. Njegova glavna hipoteza o ten-denenOsti panonskih legend ni niti Srečna niti dokazana. V znanstveni polemiki je hil zadnja leta jako odločen in včasi preoster. Osebno pa jc bil izredno blag, skromen in hoječ, Žal mi je bilo, da sem moral pisati proti hipotezi tako blagega in skromnega moia. Poslal sem mu udiisk razprave iz BV. Dobil sem prijazen odgovor: poslano razpravo se iskreno zahvaljujem. Bom revidiral svoje SLudije in sem žc t delu. Rezultat naznanim. Vam hvaležni F, Snopek. Kromerii dne 4, februarja 1921.« Bil je neumorno delaven, '/■ znanstvenim delovanjem je dosegel uspehe trajne vrednosti, R. I, P. F. Grivcc. <3iS PREJELI SMO V O CENO i 1. Od ^Ceakosíovanske tiskarne* v Pragi: J i n dfie h r K., Vladimir Sergčjevič Solovjev. 2. Od Herderjevega založništva v Freiburguj Feh r i n g e r , Der gute Christ im modernen Weltlcben \ — G r i s a r , Lúther 2U Worms und die jüngsten drei Jahrhundertfeste der Reformation, — G r i s íl r - H e e g e , Luthers Kampfbilder. Í. Passipnaj Christi u. AntichristL — Guardini, Vom Geist der Liturgie "; T, —- M u t k e r m a n. n . Der Urgrund unserer Lebensanscbauung (Neues Leben I). — Noppel, Dei Weg zur christlieh eft Volksgemeinschaft. —Noppel, Jugendzeit IKullurfragen 6). — Raitz von Frentz, Der ehrw. Kardinal f? ober t Bellarmm. 3, Od knjigarne »Jadran« v Dubrovniku; L a c o r -d a i r e , Sveti Dominik. — V 1 a í i ú , lívandejjstar t. i, epistnlc 1 evandelja preko sve godine. 4, Od »Kal tisk, društvi v Ljubljani: Opeka. Za resnico. — U Seničnik, A., Uvod v filozofijo. L del. 5, Od knjigarne »Oudiju v Parizu: Pages choisíes dir Cardinal Píe, Avec une iníroduction par M. le chän, Vigoré. 2 zvezka. f Za h Ii iič en o 15, novembra 1921.) ■ ■ ■ ■ ■ ■■ Nota. ■[Bogoslovni vustnik« qua ter per annum in lucem editur. Pre-tium subnotationte pro vol. IL (1922) extra regnum SHJ5 (Jugoslav) <;rit Din, 30, Singulos fascículos extra rognt territorium rtiittendos sccuritntis causa apud officium póstale inscribando* curabimus, Diréctio ef sidmlnisiratio > Bogoslovni veshiik> ¡ Ljubljana, Faculté de tbío!ogie (Ynugoslavie). -■ ' - . ' -H . ---ñí©"— ' Vi 1 V» ' Ä • ■' vb l 11 i ■ í 3n¡-'' 'í1'' ■ e'A- ÍÍVí . í . " ' I*' . NAZNANILA. L ^Bogoslovna akademija-/, ustanovlfcna kot odsek »Leonove družbe., se je organizirala v samostojno znanstveno druiivo. Pravila,' ki 50 tfJi pristojne oblasti že potrdile, se bodo-objavila v 2, zv. P, V. Člani akademije bodo r e d n i ifi podporni, Vsi člani bodo zu svoj leini prispevek doJbivali »Bogoslovni vestnik* kot periodično društveno publikacijo; vse druge knjige, ki jih bo akademija izdajala, si bodo megli nabavljali po ?,nižani ceni. Podporna Članarina za h 1922 bo znašala 25 Din, 2. Naročnina za II. letnik B. V. znaSa za kraljevino SHS 20 Din,, za inozemstvo pa 30 Din, {zaradi višjih po Sinih pristojbin in priporočenega pošiljanja). — Ker se je bati izredne podražitve papirja in tiskamiskega dela, si pridržujemo pravico, da naročnino med letam neznatno zvišamo. Naročnina za revijo, ki bo izhajala Štirikrat na leto, je za današnje razmere izredno nizka; morali bi jo zvišati za 50^ in več, če bi nam ne bij o podelilo K. T, D. posebne podpore in če bi nam ne bil presv, g. knezoškof dr. A, B, Jeglič naklonil znova velikodušno darilo. Obema izrekamo najspoštljivejio zahvalo, Omenimo naj Se, da ne dobivajo ne pisatelji ne uredništvo nikakih nagrad, Gre za to, da se omogoči naročevanje vsem duhovnikom, ki iive, kakor je splošno nano, zvečine v silno slabih ¿motnih razmerah. 3. Temu zvezku smo priložili položnice. Gospodje, ki so naročnino za I. 1922 že poravnali, se jih morejo poslužiti za doplačilo 5 Din,, akb žele postati podporni člani B, A, Vso cenjene naročnike prosimo, da naročnino za 11. lelnik čim Itilreje pošljejo, 4. I Jo gosi ovna akademija« je izdala j i. Delu: i. Knjiga: A. U £ e ni o i k, Uvod v filozoíijo. Zv, 1. Spoznavno kritični del, ft" [XIL in 504 str.} Ljubljana 1921. Dosedanji naročniki B. V. dobe do konca 1. 1921 knjigo po znižani ceni 30 Din.. od novega lela 1922. velja ta cetia samo za podporne člane B, A. KniignrniSka ceno 40 Din. 2. Knjiga: F. Grivee,' Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem pojmovanja. (112 str,) Ljubljana 1921. Znižana cena za podporne člane B, A Í0 Din, II, Razprave: i. F. G-rivec, Pravovčrnost sv, Cirila in Moloda. S» (43 str,) Ljubljana i921. Cena 4 Din. 5. Naslov uredništva B. V.: Ljubljana, Poljanska cesta 28; naslov uprave: Ljubljana, Rožna ulica 11. ' ■ 'Ofe- - Poštnina za kraljevino ŠHS v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA UREJA UNIJ. PROF. DR. FRANC KSAV. LUKMAN ■. ■ LETO II ZVEZEK II LJUBLJANA 1922 TIKALA lUGOSLOVAMSKA TliKARHA KAZALO. (ÍNDEX.) Razprave (Dissertâtiones): Snoj, Starosloven^ltj prevod «vangelijev, Njegov pomein ¿a kritiko n eksegczo svetopisemskega teksta (Quid momenti Veteroslavica versio evange-liorum ad s. textum critice indngandum eumquc exponcndum habeat) , . .........105 U j č i č , Biblični teksti o odpustnem grehu (Textus biblici de peccato veilial i) 116 T o m i n e c , Znanje Kristusa-človeka po nauku kaxd, Mateja ab Aquasparta (De seien tin Christi hominis ad men tem Card, Malt Iba ei ab Aquasparla) . . . 130 Rozman, Mešani zakoni v cerkvenem pravu (Co-dicis I. C. praescripta circa matrimonia mixta) , , 136 Prispevki za dušno pastírstvo (Symbolae iheoh practícae): Sv, izpoved v velike praznike (F. U.) 161 Ali smo dolžni svariti v slučaju materialnega greha (Jon. Ujčič) 163 -- Nakuadnu ponavljanje konsek racije malih Čestica pod miso ni za pričest prisotnih vjemika i izvanmísno konsc-kriranje za popudbinu unrinicega (I. P, Bock D. J.) 164 Kdaj se presv, Re-šnje Telo prenaša k bolnikom tajno (F. U,) 173 — Kako ae molijo ali pojo lavretaiiske iítaníje (F. U.) 174. Razgled po krščanskem svetu (Orbis cbristianis memorabilía): Papež Benedikt XV. (F, K- Lukman) 174 — Pij XL (F, K, Lukman) 178- Sbvstvo (Literatura); a) P r e g 1 e d i : O cerkvi (F, Grivec] 179. b) Ocene in poročila: Döl 1er, Das Weib in alten Testament (G. Žerjav) !88 — Jacquier, Etudr:: de Critique et de Philologie du Nouveau Testament (A Snoj) 189 — Rani: Postanek sveta (G. Pečjak) 190 — G e y - Dr, Andrej Snoj — Ljubljana: Staroslovenski prevod evangelijev. Njegov pomen za kritiko in za eksegezo svetopisemskega teksta. (Quid momenti veteroslavica versio evangeliorum ad s. textnm critice indagan d um cumque ex pon en dum habeat.) S u m m a r i u m. — Vetcroslavjcam N, T. versioneni thcologi plus iusto parví pcodebant, quia pro cerlo habebant earn non reddere nisi tcxtuin Constan tinopolilanum. 2, TeXtus Craeci N, T. historia lüxta H, y. Soden breviler narralur. 3, Voskrcscnslfij, historia? leXtus versionis Vutero-davicflc scrutator celcberrimus, ss. Cyritlum et Mcthodium ecdesiac Con-stantinopolituiae Photiique scctatores fuisse supponens. Const an tin um-Cyr ilium cutid LII), quo Phutius usus est, lextum adhibllisse putabat. Discrc-pantiis intty textum Photii el s. Cyrilli neglectis lectiones Alexandrinas fHeayckii — H] in texlu Vet ero s la v ico explicare non poluit; [5J mimo incUoncs Alejandrinas par v L pendens, version em Vctcroslnvicaiu recens in nem T.tifiani (K) secutain esse afiirmal. 4. Exenipla quaedara. leetioauiu Aluxandrinarum in textu Vetcroslavico adducuntur (Mt 16, 15; 23. 6. 7. 9. 10; 6, 22; 24, 36), Icctitvrcs a Pholii textil discrepantes (Mt 6. 34; 24, 36) exempli ¿ratia m em o ran tur. 6, J, V a j $ (Praise) ex Veteroslavicao vuraionís cpisiulae ludae relatione ad recensiones K et H cüncludit recunsionem K rcccnttorem parti lil notam esse. 7. Nee Yoskresenskij utc Vafs su.spieati sunt textum ss. Cyrilli et Mcthodii a textu in ccelesia C poblana usitato discrepare. A [t am en textual Vet eroilavicuru Cllm locis cvangelicis in scripts Photii OCCurTcn tibus et cum traditions textus K comparando dcduCere possumus s. Cyriltuni non esse secutum lextum CpoUtanutn, qui in vcteribns codicibus reeensionis K ac parlim in Photii scriptis suportes est, Ss, Cyrillum ct Mcthndium theologinni ac terminologiam monastieaai ct t radii Iones in ecclesia C pol it an a minims vulgatas seeutos esse hasque tradition?» in mnnume-ritis Veteroslavieis purius quam in ipsis litteris Graueis sérvalas cssu alii fGrivec) recenter prohavcnint, Haque mírandum non est in codicihus Vclcroslavicis vetustissimis v es ligia monástica e N. T, recen-sionis invemiri, quae recensio in litteris GraCCÍs post sacc, IX, Heperiít, Monaehi orientales tradition es Aegypti din custodicb.mf. Saee, VIO. ct IX. nrnnnchi saepissime contra patria reba s Cpolitanos pugnaban!, propriamque iheolojjiam eolebant. Post saec, IX, propria monaehorum Graucorum theo-t-ujjia [raditioeibus Byianlinis iam cedebal: ande explicar! potest multa testimonia propriac roonaehorum scholae theologicae fpropriamque mona-sfioam N. T, recensi&nem) periissc, S. Vcrsioncm Veleroslavieam Constnn-tini-Cyrilli perfectissimn m esse renim Slavicarum puriti abunde probaverunt Thoologicfl vero teitim disquisitions profunda auntoris theologica ernditio ostonditur, Extmpla txefeseos Veteroslavici translator^ addncuntur. — Tex tus Veteroslavicus N. T. a theotofiis spemendus íam non est. Ma(fni pnim momenti est prtv historia tevtus, exígeseos, imrao pro liistoria dogmaturn. De his tamun in dissertation? proximo edenda fusius agetur, ücrjclluvnt vellflllt. s 106 i. Za staro slovenski prevod sv. pisma se slovanska filologija že desetletja zanima. Starim slovanskim spomenikom devetega in naslednjih stoletij se splošno priznava velika jezikoslovna in književna vrednost. Mnogo manj sc je za staroslovenski književne spomenike zanimala teologija. Pasivnost teologije napram slaroslovenskemu prevodu sy. pisma se more brez težave razložili in deloma opravičiti. Za teologa so prerodi sv, plima važni v toliko, v kolikor so priča za hislorijo bibličnega teksta. Čim starejši je prevod, tem večja je njegova vrednost, Staroslovenski prevod sv. pisma pa je nastal šele v 9, sLoJelju, zato za raziskavanje najstarejšega teksta sv. pisma njegov pomen brez dvoma zaostaja za sirskimi, latinskimi in drugimi mnogo siareijšimi prevodi. Tudi je biblična stroka, ki kritično preiskuje tekst starih rokopisov ter ga primerja s starimi prevodi, s citati starejših cerkvenih očeiov in pisateljev, primeroma še jako mlada; oni pa, ki so jo gojili, po večini niso bili zmožni slovanskega jezika. Slovanske teologe, ki so v prvi yrsti poklicani, da se zanimajo za slaroslovenski prevod sv. pisma, je morda odvračalo od tega polja zmalno naziranje, ki so ga skoro do najnovejšega časa širili cclo možje velikega znanstvenega ugleda, da jc namreč staroslovenski svetopisemski tekst mehaničen, suženjsko doslove-n prevod izvirnika po rokopisih, ki so bili v sredi 9. stoletja razširjeni v carigrajskem pn-triarhatu, Umevno jeT da takemu prevodu ni nihče pripisoval vrednosti za svetopisemsko tekstno kritiko, niti ni v njem pričakoval posebnih zanimivosti za eksegezo prevajalcev. Zato ni čudno, če sc je teologija doslej s prav malimi izjemami držala rezervirano in prepuščala delo slavistom. Ti so pa preiskovali odnos staroslovenskega prevoda do grškega teksta večinoma samo v toliko, v kolikor je bilo tO važno za filološko znanost. In vendar je staroslovenski prevod tudi za teologijo važen in zanimiv. Da je bil staroslovenski prevod sv- pisma izvršen na podlagi grškega izvirnika in ne na podlagi latinskega vulgatinega teksta, o fem znanstveniki (s prav malo izjemami) niso dvomili. Že pred več kot pol stole^bjem je češki slavist Šafafik dokazoval v dveh svojih delih: »Rozbor staroslovenskeho pfekladu pisma svateho recensi cyrilsk6 a hlaholske« in »Pam^tky hlaholskeho pisem-nietvi« [i853), da sta si staroslovenski prevod in grški tekst sv. pisma sorodna, Posebno v drugi knjigi je navedel za to dosti dokazov.1 Še več. Z ozJrom na to, da sta sv, brata pričela s prevaja* njem svetopisemskih knjig Oziroma lilurgičnih oddelkov iz svetega pisma že v svoji domovini, preden sta odšla na Moravsko, in z ozirom na to, da je carigraiska cerkev sprejela taknime- 1 Prim. Jajjii V., EnUlehüng*£eschichta dtr kirchenslavisclicn Spracht (Berlin 1913) 186. 107 nov ano sirsko ali antiohijsko recenzijo sv. pisma, katere oče je bil antiohijski prcsbiter Lukian, ni nihče drugače mislil, kakor da je bila podlaga staroslovenskcga prevoda Lukianova recenzija grškega novega zakona. Lukianova recenzija pa ni podajala najboljšega grškega teksta, zato se ludi s tega stališča staro-slovenskemu prevodu ni pripisoval nikak pomen za kritiko svetopisemskega teksta.- 2. Pri raziskavanju s taro slovenske ga teksta so slavisti doslej večinoma rabili Tischendorfovo kritično izdajo novega zakona (editio octava critica niaíor, 1. 18b9) z obsežnim seznamom variant iz vseh važnejših tedaj znanih starih grških rokopisom in prevodov, Od Tischendorfovih časov do danes se je historični študij svetopisemskega teksta in prevodov zelo poglobil in z odkritjem nevih rokopisov razširil. Posebno mnogo dragocenega gradiva je zbral zadnji čas H. v, S o d e n v svojem cpuhalnem delu »Die Schriften des Neuen Testaments in ihrer ältesten erreichbaren Textgestalt« (2 zv. Berlin-Göttingen 1902 do 19Í3). Ker je pri raziskavanju tekstno-kritičnega pomena staroslovenskega prevoda treba poznati najnovejše znanstvene rezultate na tem polju, hočem kratko povzeti važnejše Sodennve zaključke, ki je prišel do njih po dolgoletnem in napornem pre-iskaivanju grških rokopisov in starih prevodov." Okrog 1, 30Q se je skoro istočasno v treh važnejših središčih vzhodnega krščanstvu, v Antiohiji, Cczitreji Palestinski in Aleksandri ji, pojavilo lezenje po reviziji novozakonskegu teksta, ki se ¡e do tedaj že zelo izkvarih Sv, Ilicronim je ohranil imena treh mož, ki so se lotili težke naloge. V Aleksandriji je bil neki Heethij, v Cezareji Pamiil (umrl kot mučenec 1. 309), v Antiohiji presbiter Lukian [umrl koi mučenec 1. 312). Vsak i^tned teh mož je pregledal in popravil svet opišem ski tekst, vsaka izmed treh izdaj se je v nekem okolišu ohranila v večjem številu rokopisov, vsaka ima svoje posebne znake, ki se po njih loči od drugih. Kolikor je starih rokopisov ohranjenih, se dajo z ozj- " Jacquier t. piïe: »Cette version slave est très importante pour l'historié de la langue; elle l'est assez peu pour la critique textuelle. E11« a éli ialte d apr^s lu lext grec du type syrien- fl-c Nouveau Testament dans l'Eglise chrétienne' H, [Paris 19131 284). — Prim. tudi I.cstisn, Sln-visehç Bibcliihersetzungen |Realt:ncyklopiidie fiir prnlcstantischc Théologie und Kirehe IIP 155). J Sličuo dc!o priznanega katoliškega strokovnjaka H. Vogel sa »No-vum Testamentum graece« ¡Dussuldorf 1920) nudi sicer boljii originalni tekst, a mnogo skrotûflefsi kritični aparat kot Soden, Sodcnovega rekonstruiranega Ukjla najmodernefia kritika nu sprejema brcipogojno (prim. n. pr. Jacquier, Etudes de critique et de philologie du Nouveau Testament, j Paris 10201 461 nsl. — A. .1 ii l i c h e r . Dais Neue Testament, kritični referat v K, lliinn. Wissenscbaitliche Forsclmng&berichtc. VI, Theûlogie |Gothîi 1921) 29). vendar kliub nekaterim pomanjkljivostim lil. Vogels o. e. pg. VI—VII) priznava veliko vrednost in uporabnost Sodenovega kritičnega aparata. S* 108 rom na nekatere variante vsi uvrstiti v eno izmed treh skupin, ki jih Soden označuje s črkami H, I, K. Hezihijev tekst (H} je bil razširjen v Egiptu. To potrjujejo mnogoštevilni, v novejšem času odkriti papiri z odlomki iz svetega pisma, kakor ludi biblični citati v spisih egiptskih cerkvenih očetov. V Palestini in sosednjih deželah je v rokopisih prevladoval tekst, ki ga je izdal PamJil (1, začetna črka glavnega mesta Jeruzalema). Sv. Ciril Jeruzalemski, Evzebij iz Cezareje i. dr. so uporabljali ta tekst. Teks-t, ki ga je v Anliohiji oskrbel piezbiter Lukian, se je odtod razširil po Siriji, v območju cari-grajskega pariarhata in nazadnje postal skupna last vsega grškega krščanstva (A-o/f/J- Lukianov tekst naidemu v spisih sv. Krizostoma, treh velikih Kapadočanov, Tcodoreta, v gotskem prevodu itd. Prvi dve recenziji sta si jako sorodni in dobro uporabljata rezultate kritičnega dela Origenovega; tekst, ki ga podajata, je mnogo boljši nego Lukianova recenzija, ki stoji zelo pod vplivom Tatianovega Diaiiesarona, Lukian je gledal v prvi vrsti na to, da bi bil tekst jezikovno dovršen, Jahko umljiv in da bi se prijetno čital. Hez.ihijev tekst se Tli razširil pre-ko Egipta in se je mnogo trdovratne^: kot Pamfilov ustavljal vplivu sirsko-earigrajske recenzije. Najstarejša ohranjena rokopisa iz 4. stol. sta obenem najbol^i priči za ii-tekst, namreč t>i (cod, Vuticanus, pri iischen-dorfu in mnogo drugih s črko B označen) in '5? (cod. Sinaiticus, doslej navadno s hebrejsko črko N označen), Manj čista sta d1 |cod. Ephraemi reserintus — C, iz 5, stohl in i« (iz 9,—10 stol.). Ko je cerkveno življenje v Egiptu zamrlo, je prenehalo tudi prepisavanje rokopisov te recenzije. Mnogo bolj zapletena je zgodovina cezar ejslkega in sirsko-carigrajskega teksta, ker s tu recenziji t in K na ozemlju izven Egipta tekmovali za svoj vpliv. Glede čistosti se rokopisi Pam-filove recenzije ne dajo primerjati z najstarejšimi egiptskimi rokopisi Na njih se kaže močan vpliv Luktanovega teksta, kakor je tudi obratno Pamfilov tekst zašel v earigrajske rokopise, zlasti starejše. Najčistejša je skupina tistih rokopisov, ki jo Soden označuje z I"1. K tej skupini spada med drugimi (V> (ead. Cant&brigiensis ali cod. Bezae — D, iz 6. stol,). Ostale rokopisne skupine Pamftlove recenzije so zelo pomešane s K-variantami (v Sodenovi knjigi označene z H I', itd,, samo pri evangelijih 9 takih skupin}. Po 10- slol, izginejo te vrste kompromisni teksti, Lukianova recenzija je na vzhodu zmagala. Rokopisov, ki bi pričali za čisti Lukianov tekst, je v začetku primeroma malo, Od 10. stol. naprej se pa v pretežni večini grških rokopisov sploh najde že izključno K-tekst, čeprav je semintja opaziti še nekoliko pustljivosti napram Pamiilovcmu tekstu. Tako Soden. 3. Najtemeljiteje je dnsltsj starcralo venski evangeljski tekst nd te strani preiskal G, Voskresenskij {profesor staroslov. 109 jezika na moskovski duhovni akademiji), ki je h 1896, objavil svoj najzrelejši obširni spis »Harukterističeskija čerty četyreh redakcij slavjanskago perevoda evangelija ot Marka i.1 Delo Voskreseiiskega je imelo predvsem namen, zasledovati historični razvoj staroslo-venskega prevoda od 9., oziroma 10. pa do 16. stoletja. V ta namen je primerjal vse znamenitejše slovanske rokopise Markovega evangelija iz te dobe, da je na podlagi tega ugotovil posebnosti, po katerih se ti leksti dajo razdeliti v več skupin. Dotaknil pa se je med drugim i vprašanja o razmerju slovanskih rokopisov do prvotnega grškega teksta in prišel do naslednjih zaključkov. Slovanski prevod Markovega evangelija se skoraj stalno in dosledno sklada s ca ri grajski m i grškimi rokopisi 8,— 10. stol. t&r z gotskim in sirskim prevodom. Ti teksli so pa najboljši predstavniki an L i oh i jsk o-car ¡grajske ali Lukianuve recenzije. Iz tega sledi, da je staroslovenski tekst prirejen po l.ukianovi recenziji. Ker je bil Konstantin - Ciril učenec carigrajskega patriarha Folija, se je Voskresenskemu zdelo naravno, da je učenec rabil pri prevodu iste rokopise kakor učitelj, torej uradni lekst tedanje carigrajske cerkve, Primerjal je 37 bibličnih citatov iz raznih FotiijevLh spisov s staroslovenskim prevodom in dognal, da se starmslovenski tekst vedno sklada s Folijevim, le v enem slučaju ne, Jan 12, 28, a v tem slučaju tudi gotski tekst in mnogo carigrajskih rokopisov ne gre s Folijem. To bi torej še boli potrjevalo, da je služil staroslovenskemu prevodu za podlago grški tekst Lukianovc recenzije v obliki, ki ;o je rabila cari-grajska cerkev v 9. stoletju. 4. Starosl o venski prevod res izkazuje mnogo variant, ki jih imajo tudi carigrajski teksti. Značilno pa je, da se v Cirilovem prevodu razen inačic rokopisov Pamfilove recenzije, kar bi po Sodennvih ugotovitvah ne bilo nič čudnega, nahaja ludi razmeroma mnogo takih, ki jih nudijo tudi egiptski rokopisi Hezihi-Jcve recenzije. Katerokoli perikopo staroslovenskega prevoda primerjamo z grškim tekstom, vsaka nam to potrdi. Samo nekaj zgledov! M t 16, 15; Ačysi avroic • ifielg M v(m 11 e tiysrt ehmt; (Soden) — Nekateri rokopisi |Hi]''M*" «si-f itd,) imajo; avTOig o [rjoovg . . . Tako tudi najstarejsi slovanski rokopisi (Assemanijev, Zografski, Marianus itd.): glagola Tm (. Iidbi; vi.i že kogo glagolete m$ b i.iti 7 M t 23, 6. 7; 4'iXovm (i> zolg delm/oig «rti rii^ (Ovoxa&8Čtung tv mi; nvvaya)yalc, y.nl vovg ianaafiovg fr ralg dyoQalg xal xa?,F.tnfta.i vjfo nov av>bmov faflftl. — 1 V »Ctenija v inipL-ratcirskom uhtestvi iitorii t drevnoslej rossiiskib -Kniga L Moskva 1896. 110 A s se m.r>: že v kzleganie na večerčtn> i prSžde s6danle na slintmlsilihli (V eelovanle na tn.žišt lih ■■), i naricati že si; Ot7* clovekb: učite le. — Besedo haStti ponavljajo [&afi$l, «n///ii) carigrajski rokopisi (K) in več cezarejskih (I), samo enkrat jo imajo aleksandrijski (vsi brez izjeme), ki jim sledijo staroslo-venski rokopisi (Mar. Zogr.: ravt-vij, M t 23, 9: A'cii natika ¡t it Ka^at/te Vfi&v ¿ni ti/c yfjg, ei; ydn ¿artv vfitiv 6 stavi)q 6 oupcži-iog. — Večina tekstov vseh treh recenzij ima besedilo,- }*■■>) xfuv mesto vuthv, Z njimi se sklada sta r o si.: i ob'Ca ne naricaVte sebe na zcmi. M t 23, 10 : jtijdi -/.hi D »¡tt MtdTjy t]ialf Hrt Mih t)y>)ii)g vuvjr ¿OTtv t/g d A^iTFOC- — Tako najčistejši in najstarejši aleksandrijski in carigrajski rokopisi in po njih Assem.: nI naricaite s<; naslavimlcT, eko nastavni.nik!. vaši. esti. hn>; — Rokopisi car ¡grajske recenzije čit;tjo po Tatianu: sJg yri(j v^iebi1 i-nrtv o ■s.ni}r}yj)Ti!)s (Mar.: eko nastavi.niki. vaši. edint esl-i,). M t 6, 22: '0 Avyvng tov oioftartig rovrr d oipihiAnog' ¿&i> nv i' i/ 6 CKpvaA/jLog aov ujthovg, ti id r to ooi/irž nm> fpmTf.ivbv Zaveti, Ta besedni red imajo najboljši egiptski in cezarejski rokopisi in z njimi s ta rosi.: svclSli>mkf> telu eslT, oko. ašle ubo b^detj> oko Ivoe prosto, vse telo tvoc svčli.lo b^deh,. — Carigrajski rokopisi imajo: ¿¿v ovv 5 dtpfollftdg oov >j. Enako ima tudi F o t i i*, M t 24, 36: ¡Jeni de vfjg ¿iteinjC xai ('mne o ¿Je! g okIsi', o t>iV o t 'i!> juou 0 .Tfiri/f) fiov iiuvng so čitali carigrajski in nekateri cezarejski rokopisi; egiptski so razen enega (Jjti) vsi čitali 6 natt)Q /idfog,7 Assem. iina na dveh mestih enako;11 a o di-ni lomi. i o godine toi ni k lože ne vesti>, ni angeli nebesnii, ti.ki.mo oli edini-. Fotij ima v nasprotju s staroslovenskim tekstom tako kot K: si (it) o itartin /tov /nii-nc.'1 5, Tudi Voskresenskij, ki si je stavi] za nalogo, dokazati sorodnost med slovanskim prevodom in grškimi rokopisi Lukia-nove recenzije, mora priznati, da staroslovenski prevod, kakor je ohranjen v najstarejših rokopisih, ne gre na vseh mestih paralelno s tekslom poznejših carigrajskih uncialnih rokopisov, ampak da se včasih približuje aleksandrijski recenziji.111 Zdi se, " Cmčičuva izdaja. Rim 1B78 4 Conlra Maniehacos L — PG 102. 72. 7 Vogel s ima JWU t oglatem oklepaju, " Pri Cfniiču pg. 61 in 100. Tildr Mar, in Zogr. iiiata. tako kot Assem. u Ad Amphit, qu. 114. — PG 101, 673. 111 Njegove rezultate k kratko povzel prol. M. Murko. Geicbicfate der iilleren atidsuivbctien I.ittcraturen (l.eipiig 1908) 51, 211. — Hoberj, ki je priredil 5, izdajo Kauli_"nove inlroriukcije v sv, pismo stare in nove ravc/.u, ¡e po Murku zapisat da lfl za podlago starosiovensketriu prevodu sluiil deloma Lukianov. določna aleksandrijski tekst (I 255), Pomena aleksandrijski li variant v staroslovetiskem prevodu si ni bil s vest. lit da je lt> Voskresenskega nekoliko motilo, a razlagal si je dejstvo tako, da je bil tekst antiohijsko-carigrajske recenzije v dobi ■..v. Cirila in Metoda že precej izpremenijen in pomešan z raznimi inorodnimi variantami. Te da so zašle v carigrajski tekst bodisi po rokopisih, ki jih je dal cesar Konstantin L 331 izgoto-viti za Carigrad in so mogli biti vmes tudi rokopisi aleksan-drijske cerkve, bodisi pod vplivom znamenitih komentatorjev in homiletov, kot sv, Krizostoma,11 Teofilakta i. dr. — V mlajših slovanskih rokopisih so te inorodne inačice izginile iz teksta in se je poznejši slovanski tekst docela prilagodil tekstu poznejših rok opis&v c ari grajske cerkve." Vcskresenskij je v trdnem prepričanju, da ima v siaroslo-venskem prevodu enega izmed predstavnikov Lukianove recenzije, očividno podcenjeval sledove H-teksta v staroslovenskih rokopisih. V nasprotju z njim dobro opozarja Grunental," da se s1! a rosi oven ski tekst, kakor je ohranjen, ne sklada s kakim liolovim rokopisom, niti s celo skupino rokopisov. Globlje se tudi on v vprašanje ne spušča, izraža pa slutnjo, da bi utegnil kak teolog, ki ume slovanski, na podlagi Sodenovega natančnejšega in obsežnejšega variantnega aparata, nego je Tischcn-dorfov, glede tega vprašanja utreti nova pota. 6, Podobno kot Griinetal je tudi češki slavist J o s. V a j s z ozirom na alcksandrijske elemente v staroslovenski bibliji skušal obrniti pozornost teologov na slovanski prevod novega zakona. L. 1918 je objavil razpravo »Epistnla svateho Judy apostola v pfekladu slaroslqvenskem«,'1 Na podlagi najboljših in najstarejših rokopisov kratkega Judovega pisma je dognal njegovo prvotno obliko in tekst v lej obliki primerjal po Sodc-novi izdaji novega zakona z grškim originalom. Tekstov sodobnih bizantinskih pisateljev ni preiskoval. Prišel je do zaključka, da gre tcikst kratkega, 25 verzov obsegajočega lista na 10 mestih z mlajšo sirsko (carigrajsko-Lukianovo] recenzijo, a nič manj kot na 10 mestih gredo slovanski teksti svojo pot. Vajs sklepa iz lega, da kljub intenzivnemu raziskavanju zgodovine in razvoja originalnega svetopisemskega teksta v novejšem času še vedno premalo poznamo mlajšo sirsko-carigrajsko redakcijo in da bo vprav slovanski prevod, čeprav primeroma mlad, pripomogel k boljšemu poznavanju mlajše sirske recenzije."1 Z drugimi besedami bi se lo reklo: Tudi Slaroslovenski lekst, ki sc mu doslej ni pripisoval nikak pomen pri raziskavanju zgodovine novo- 11 Soden trdi o Krizostöniovem LukUl drugače; »Der Text dun Chry-sostorrnm ist in der Hnnptsache K-Toxl. ,. Von H finden sich keine Spuren* [o. c, 1 1461]. » 0. c. 134 nsl. 11 Die Ubcrsetzungstechnik dsr allkirchunslavischen Fvangelienüber-sttiunjj fArcliiv f. slav. Philologie. B. 31—321 str. 326 II Časopis katoliikiho duchuvinstva 1918, str, 189—106 in 437—HO, III O. c. 191. 437, 112 zakonskega teksta, se bo moral odslej upošteva ti kot priča cari-grajskega bibličnega teksta 9. stoletja; nanj se bodo morali ozirati ne samo slovanski liloh>gir temveč i teolog. Tako V a j s. 7, Z ozirom na Voskresenskega pünienijo Vajsovi zaključki sicer korak najprej, a tudi on ni prišel na idejo, da bi utegnil biti v c ari grajskem patriarh alu poleg uradnega carigrajskega teksta it kak drug teksL v rabi. Oba, Voskresenskij kakor Vajs, stojita pod. vplivom predsodka, tla je služil sv. Cirilu in Metodu pri prevodu kot predlogu uradni tekst carigrajske cerkve (tudi J s g i č v knjigi »Zum allkirchenslavsschen Apostolus« I. Wien 1919, p. 43 nsl,). Voskresertskij je to že izrecno dokazoval in v ta namen primerjal slovanske tekste s citati pri Fotiju, ki je brez dvoma uporabljal uradni carigrajski tekst- Voskresenskij se pri tiokazovanju, da sta Ciril in Metod uporabljala pri prevodu rokopise Lukianove recenzije, po krivici sklicuje ua Folija. Kolikor sem preiskal biblične crtatc v Folijevih spisih, sem dognal, da gre Fotij zelo dosledno za rokopisi carigrajske (KJ, deloma cezarejske [1) recenzije. Trditev, da se staroslovenski tekst sklada s Fotijem, ni neizpodbitna, ker Vsiskresenskjj ni preiskal ni Li večine FoEijevih bibličnih citatov,14 Nasprotno se staroslovenski tekst večkrat ravno tam, kjer sledi aleksandrijski (H) recenziji, oddalji od leksla, ki ga je imel Folij pred seboj. Fotij je nedvomno rabil uradni cari-fjra:ski tekst, ki je ohranjen v carigrajski rokopisni tradiciji (K. nekoliko pomeSan z I). Aleksandrijske variante v slovanskem prevodu bi se mogle razlagali, ako suponiramo, da je v carigrajski ccrkvi poleg uradnega teksta sv. pisma bil še drug tekst, temu sicer soroden, a zcln pomešan z variantami egiptske (H) recenzije. Tak tekst sta rabila sv. brata. Prav verjetno je, da sta sv. Ciril in Metod dobila ta tekst v samostanih, kjer sta najrajši iskala zavetja, preden sta odšla na Moravsko. Egipet ;e bil domovina meništva Od tam se je meniš Ivo razširilo preko Palestine in Sirije v Malo Azro in Carigrad, Ko je v Egvplu že zamrlo cerkveno življenje, so se v vzhodnih samostanih še vednn hranile častitljive tradicije nekdanje domovi-ne. Trtko so se tudi v rokopisih sv, pisma, ki so se nahajali po samostanih, mogle dn 9. stoleFa ohraniti v.irinite, ki jili sicer najdemo samo v najstarejših egiptskili rokopisih, Če ie dokazano, da je imelo vzhodno meništvo ob času prvega razkola v nasprotju z nradno carigrajsko cerkvijo svojo cosebno meniško bojjoslovno šolo in posebno teološko terminologijo,^ je enako možno, da so se po samostanih na vzhodu 11 Samo Ml evangelij je Folij citiral okrog l^Okral, dočim Voskrescii-skSj primeria le 37 Fotljrvih cilalov fii vseh itirih evangelijev] s starOsloven-skim tekstom. 17 Glej F. Grive c, Pravo vernost sv. CiriL-i in Metoda (BV I ¡1921] 1—43]; isti. Cerkveno prvenstvo in edinslvo po bizantinskem pojmovanju (Ljubljana 1921). 113 hranili in prepisovali rokopisi sv. pisma, katerih tekst se je razlikoval od svetopisemskega teksta uradne carigrajske cerkve. To je osobitu verjetno za 8, in 9. stoletje, ko so bili grški menihi skoraj neprestano v opoziciji proti uradni carigra^ski cerkvi. Kakor sta se sv, brala v pojmovanju cerkvencga edin-stva in prvenstva držalu mišljenja vzhodnega meništva, Eako je verjetno, da sta za predlogo s l a r osi ov ens k e ga prevoda rabila rokopise posebne meniške recenzije.1" Staro slovenski prevod sv, pisma bi bil torej važna priča za samostojnost sv, Cirila in Metoda in za posebno meniško bogoslovno šolo. Kakor so tudi sicer v nauku slovanskih apostolov posebno čisto ohranjeni sledovi davnih meniških in izve nc ari graj ski h tradicij, tako bi staroslovenski prevod pričal o posebni vzhodni meniški recenziji svetopisemskega leksia, Sledovi le posebne rokopisne tradicije so se v grški cerkveni literaturi po 9. stoletju izgubili, ker je v tej dobi že izginjala prejšnja opozicija grškega meništva proti uradni carigrajski cerkvi. Kakor so se znameniti ostanki posebnega vzhodnega meniškega pojmovanja o cerkveni ustavi ohranili samo v star oslove nskero jeziku,1* tako bi bil starosiovenski prevod sv. pisma važen ostanek posebne meniske tradicije izvirnega svetopisemskega teksLa. Tore' je starostov enslu prevod novega zakona važen za kriliku izvirnega teksta in velikega dogmatično-historič-nega pomena, 8. Za teologa je slaroslovcnski prevod važen še 7. drugega stališča: seznanja nas xeksegezosv, Cirila in Metoda. Prevod je namreč po splošni sodbi zelo dovršen; vsak dober prevod pa mora pričati o eksegezi prevajalčevi. Bila je doba, ko so celo slavisti s slrogo filološke strani podcenjevali slovanski prevod sv. pisma,"" Danes se sodba o Cirilovem prevodu glasi vse drugače. 2e Voskresenskij je ugotovil, ko je preiskoval slaroslovenski Markov evangelij da je prevod najstarejših slovanskih rokopisov zelo veren in ločen, a pri vsem tem jasen. Prevajalec se splošno drži izvirnika, a upošteva tudi pravila slovanske sintakse."' V novejšem času so O. G r ti n e n t a 1 (o. c,), posebno pa E. Bernekcr in V, Jagič z. jezikovne strani nfl:tančnel;e preiskovali staro-slovenski prevod. Dokazali so na mnogih zgledih nenavadno Pozornosti je vredno dejstvo, da jc Kuni lan t in'Ciril rabil svetopisemski tekst v reeeniiji. ki se ie razmeroma ¡nko razlikovala od uradne cnrigrnjske, dasi je bil nekdaj Fotijcv učenec in nekoliko časa celo ufiteli na uradni carigrejski Soli, 7 drugi strani pn jopet verjetno, da Je Ciril kol prijatelj meniSke kontom plači jc mnugo čital sv. pismo in pri tem rabil bogat» meniške biblioteke. F. G t i v e c . o. c. ^ N. pr. Ko pitir. Prim J a g i č . Egitslebung&gc&chichte der kirchen-slav, Sprache, 422. " O. c. ISA ni L; 205. 114 gibčnost prvega prevajalca v izražanju, a tudi dovršena točnost glede pravil slovanske sintakse, Bernekcr zaključuje svojo razpravo »Kyrills Übersetzungskunst«-11 z besedami: »Die vorstehenden Zeilen erschöpfen das Thema keineswegs ■ ., Gleichwohl dürfte sich aus ihnen ergeben haben, daß man bei Kyrill wirklich von Übersetzung^ kun s I sprechest darf." In Jagič , ki je sie v knjigi »Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache« zbral mnogo dragocenih prispevkov za globije poznavanje slaroslovenskilt evangelijev, je v svojem najnovejšem delu /■Zum altkirchenslawischen Apostolus«13 raztegnil svoje preiskovanje tudi na ostale knjige novega zakona. Dolgotrajni študij slovanskega prevoda ga je utrdil v prepričanju, da prevajalec ni bil samo dober poznavalec grškega jezika, temveč da je tudi dobro obvladal slovanski jezik in poznal njegovega duha; iz lega Jagfc nadalje sklepa, da si je prevajalec znanje slovenskega jezika prisvojil že v zgodnji mladosti, in ako bi se o Konstantinu - Cirilu to ne moglo trdili, bi bilo Ireba reči, da je on prevajanje samo vodil in nadzoroval, ne pa sam Osebno brez tuje slovanske pomoči dovrši h Tako Jagič.5* Z bogOilovskega stališča bi temu še pridejali, da more tako dober prevod napraviti samo mož, ki v svoji osebi združuje veliko bogoslovno izobrazbo in jezikovno znanje. Tak pa je bil edino Konstantin - Ciril, Ta sodba najboljših slavistov pa velja samo za najstarejši star oslov cns ki prevod. Poznejši korektorji so svoj namen, prevod ¿bližati kolikor mogoče originalu, dosegli na škodo jezika. Sledovi Konstanti nove originalne osebnosti in njegovega osebnega dela so v poznejših rokopisih vedno bolj izginjali. Mlajši rokopisi nudijo dosloven prevod grškega teksta brez vsakega duha,14 9. Slavisti torej splošno priznavajo, da je bil prvi prevajalec sv. pisma v slovanski jezik dober i i l o 1 o g. Sodba 0 prvem prevajalcu pa ni popolna, ako mu ne priznamo tudi, da je bil dober teolog; kajti le izobražen teolog more oskrbeti točen, a obenem tudi jasen in razumljiv prevod. Da se je staro-slovenski prevod tako posrečil, je vsaj deloma posledica Ciri-love temeljite boifoslovnc izobrazbe. Prevajalca pri izbiri besed niso vodili samo fiiološki, temveč tudi teološki, eksegetični oziri. Tako n. pr. najdemo za grško besedo i'/hala v Assemani-iovem rokopisu dva iiraza: vi,7.drnst'T> (aetas) in telo (statura). Mesto; f^i dt ¿i rinliv fi£Qtjjttr&V t) livarni jznooOFuini fjii TtjV ffimtav avtov rtr/^uv i'm ; |Mt 6, 27) prevajajo star o si, rokopisi: k to že ot vasi. pek bi s^ možet priložiti telesi svoemu lakota edin— Jan 9, 21 pa: samogo VT>prosite, Vfczdrastt [ndofJeritianiücKf Forschungen, Rd, 31 [Sfrassburtf 1912—13) 412. VPiin 1919 (r;dala tJunnfska akademija znanosti). 51 Entstehungsgeschichte 422; Zum aftkircheTvslav. Apostolu« II 5. Priin. Murko o., c. Sij Vb t k r bi s n k 1 j o- c, 134, 115 Traati [aiizov ¿Q(attfaaT8, ijAutfav iyjt). D a si ¡¡hy.ia lahko pomeni tudi telo, dolžino telesa (ti, pr, Lk 2, 52), novejši eksegetje pri Mt 6, 27 pod ij&atltt razumejo dobo življenja, Ciril, kakor vidimo, je to mesto drugače tolmačil. Posebno značilno je, kako je sv, Ciril prevel znamenito mesto o Petrovem primatu: o A ti IIivQog, y.ai eni zavri j vij jrfrytodofiT)oo} vij}' ¿xxhjolav [Mt 16, ]&), Assemanijev, Nikolski in Hvalov rokopis imajo: t'i-i esi petri, i na semn petre si.zižd^ crkovr. moj^, dočim imajo Marianski, Zograiski i. dr, rokopisi: h>i esi petri' V na se mi. kamene sbzižda crkvi. moj^. Trije rokopisi grške besede ntrga ne prevedejo. Asse-manijev rokopis je evangelistar (prirejen za liturgično uporabo, torej njegov tekst gotovo zelo sLir); ostala dva rokopisa pa, dasi obsegata celotne evangelije v cirilici prepisane, sta tudi znamenita radi starih oblik in najbrž cirilska transkripcija glagolskega originala, Zato ni dvoma, da leksl, ki ga imajo li Irije rokopisi, prvoten, torej Cirilov tekst. V najstarejših rokopisih je prav mnogo grških besedi OStalu peprevedenih,'20 kar je poseben znak starosti dotičnega rokopisa. Toda pri Mt 16, 18 niso odločevali samo jezikovni oziri, če je grška beseda rt&zga ostala neprevedena [nETQa — petri., spol spremenjen!), temveč tudi teološki {bolj jasno izražanje primata), kajti na drugem mestu, Mt 7, 24. 25, ima isti Assemanijev rokopis besedo jr«r»ft dvakrat prevedeno: iže s'[>ziida hramin^ svojit na kamene,., osnovana bo be na kamene {¿rti ti)v .Ttronj'). Tako bi se našla v slovanskem prevodu novega zakona še marsikatera zanimiva eksegeliena drobtma, Toda več o tem v posebni razpravi, 2e površen pogled na bogoslovno stran staroslovcnskega prevoda dokazuje, da morajo teologi svoje mnenje o pomenu staroslovenskega prevoda novega zakona revidirali. Obetajo se novi znanstveni rezultati. Pred seboj imamo še ne raziskano rokopisno tradicijo svetopisemskega teksta, Kritika svetopisemskega teksta ne bo več smela iti preko Cirilovega prevoda ali ga samo prezirajoče omenjati;ir eksegetje ga bodo s koristjo študirali. Cirilov svetopisemski prevod ima, kakor smo videli (št. 7), celo zanimiv dogmatično-historični pomen. Kolikor bolj in vsestransko bo preiskan najstarejši slovanski prevod, toliko bolj bo jasno, kako močna, kako izrazita in originalna osebnost je bil Konstantin - Ciril, ustanovitelj staro-slovenske krščanske književnosti in kullure. " Iz no voza kons kill knjig in psalterja jih je zbrnl J a g i £ , Entstehungsgeschichte 2 V)—.122. -* Kakor n. pr. C. R Gregory, Textkritik des Neuen Testamentes, 1- II (Leipzig 1900) 736 nsl. —esa— 116 Dr. Jos. Ujcié — Ljubljana: Biblicni teksti o odpustnem grehu. (Nndaljevanje.l (Textus biblici de pee cal o veniali.) 1. Disquisitioais coiiapeclui, — Jll, Prov 24, 16, — I. Prae-missa historia lex tus proverbii alia ti quacrilur, quid Patres Giatcí do «íuslü i optics cadente« docuerint. Pluriquu casus iusti interpret an tur de pcccato simpliciter, Cyrillus Alex, de peccnlo veniali. Gcneratim auclcr pro sue argumento apud Craeeos pnuctt tantum invenire potuil. — 2, l'lura tradunt Latini. Excepto s, Augustino, qui casus iusti íntelli£lt esse tribulalÍDues (non puccafaj, con! mu niter inlcrprutantur praverbium de peCCaiis ventalibol, qua in re sequuntur máxime Hieronyinum. — Ad talum interpret ationcm propon end am doctor Stridoncnsis motus fui t rationibus practicia conßredien du cum Pelagian is. — Parí modo Joanne« Cass ¡anus ratinnibuji usceticis ductus proverbium de vcnialibus explicit. — 3. inter scholastic oü antiqukwres el posteriores magni viri (Bonaventura, Bel-larminus, Suaruz) Ilk-ron y mo subscribunl cosque scquuntur uiulli e x e £ u-tae. - - Cornel. Janscnius et Cornel, a Lapide demum distinguere coepe-runl inter sensum secundum textum liubraeum ct secundum Vulgatam. ant sripfores iiondum audenl aperte reccdcre a VuljJala. — 4. Auctnr denique proposito lex tu origin ali ac arguens ex paral I el ism o iiicuibroruin locisque pa rail el is oslendit casus msti intclligendns esse de milis physich nee proTerbium ullum nobis argumentum pro exist en tía ve ni al is pcccati supped itarc- IV. Ps 31, 6. — 1. Hieronymus iisdetii rationibus motus ac in Prov 24,'16 hunc verium interprctalur de veniali. Sequitur cum Cessio-dorn», qui ob similes rationcs ac Cassi&nns in Prov 24, 16 putat a(¡i hie de venialibui. Idem sentit Ore fi orí us Magn. et postea Bet lar miti ti — 2, Miifjts can ti fuere Graeei, Athanasius loquitur quidcni dc pceeato Dividís, ast nun de veniali. Thcodoretns Cyrensis rectam viam interprclibus indigilat. sed frustra, quia Euthymttlí Zíínbetins ad hue Athanasia simpliciter adhaerít. —3. Interprctationes minus reelae (ail scriptor) ex co orlae sunt, quod auetores arete con iun geh ant Ps 31. 5 et 6, cum tarnen versus seiuneti sint per »sola«, el quod voces »pro liac» ad falsUtu suhstanlWum in versu praecedellti referebant. — 4, Allatn demqne uberioTe inquisition« in Ps 3t, 5 et 6 auetor oslendit ai"i quideiu in Psalmo dc peccato Davidis, quod tarnen mortale est, non Veníale, m. Prcg 24, 16. Seplies enim ca det iustus e t resurget; i m -pii aulem corruenl in malum, 1. Ako se sme reči o kakem svetopisemskem stihu, da so ga ne samo pridigarji, temveč tudi bogoslovni pisatelji razlagali brez ozira na hermenevtična pravila, velja to gotovo o tem Salomonovem1 izreku, Zgodovina njegove razlage nam nudi naravnost tipičen zgled, kako se ne smei;o uporabljati svetopisemski stavki. Sploh ima ta znameniti verz svojo čudno usodo: ne samo, da ga njegovi razlagalci niso prav tolmačili, marveč so ga tudi spopolnjevali«, kajti mnogokrat ga čitamo v obliki: »Septics i n d i e cadet iuslus ..»In die« pa ;e povsem ne- 117 opravičen dostavek, ker ga ne najdemo ne v hebrejskem izvirniku ne v Vulgati. Sicer pa ni težko dognati, kako je prišel ta v metek v naš verz. V Ps 118, 164 čitamo namreč: »Septies in die laudem dixi tihi.« Ker so duhovniki ponavljali ta stavek v ofici-j.ii zelo pogosto, jim je njegov besedni red postal tako domač, da so tudi za ¡»septies« v Prov 24, 10 postavili nehote (fallenfe aure) »in die«, čeravno v izvirniku ni nikakega sledu o Ako najdemo torej pri Kasijanu enkrat septies oadet«,s drugikrat »septies in die cadet«, se temu ne sinemo preveč čuditi, V dodatku k delom Pavlina Nolanskega* je tudi čitati »in čile«; siično pri Bona venturi.6 Bolj čudno pa je, da je prišel ta vmetek v uradno izdajo Vulgate Siksta V. I, 1590; pa tudi to se da razložiti, ker je Sikst V. 7. nekako nervoznostjo silil, da se Vuigata čimprej tiska, in da bi Slo delo bolj od rok, je kar sam prevzel mnoge korekture. Ta njegova vnema je sicer vse hvale vredna, iz lega pa ne sledi, da ni o ramo biti z njegovimi korekturami povsod zadovoljni. Marsikaj je pri Um prenagljenem delu uSlo njegovi pozornosti in med pomanjkljivosti njegove izdaje sinemo prištevati tudi ia vnietek. Ne dolgo po Sikstovi smrti je dal Klement Vili. Su enkrat dobro pregledati tisk Vulgate in Sixto-Clementina (1592) res nima več »in die«. Da rabi ta izraz tudi Bellarmin« (f 1621), je umevno, saj je spadal ta teolog med Sikstove sotrudiiike pri izdaji sv. pisma, Bolj čudno je. da ga rabi Se Suarez. Toliko glede besedila. Se bolj zanimiva pa nego zgodovina tega teksta je zgodovina njegove eksegeze, ki nam bo pokazala, ali naj tolmačimo padce pravičnika kot grehe ali pa kot fizično zlo. Grški očetje se z razlago knjige Pregovorov niso ravno preveč pečali, vendarle hočemo zbrati tukaj zma, ki jih najdemo v grški patristični literaturi v po^asnilev našega verza. 1 Nekateri pisatelji menijo, da zbirke pregovorov Prov 22, 17—24, 22 (torej tudi naäega. pregovora) ni pripisovali Salomonu 0 tej hipotezi, ki ne spada k rsitnra vprašanju, primeri R. Cornely, Histórica el critica in-troduclio in ulriusque Testamenti libros sacroj 11 2 (Pitii 1887) 147 * C as S ta n i Cotiatio 21, II. Pl, 49, 1168, 1169, 1 C a s s i a n i Coli. 22. 13. PL 49, 1236, I P a u t i n i Nol. Opera, Append. Ejtcerpla. Bobiensia, CSET, 29, 46Ü. II Bonaventura. In H Sftnf,, 42 a, 2 q, 1, A B e I la mi 1 n u s , De iustílic. I. 4 c. 20 (Tom IV, 490, Vcnetiis 1721 (. Bolj zaúimivo pa je, da so nekateri pisatelji iz tega vmetka skovali teolo-gični argument za svoje mnenje, da se človek ne mor« vzdržali niti en dan premišljenih odpustIjivih grehov! T.J.ongius vifari pnsstint venialia deliberata, quam ex surreptione, Sed quae-rel aüquis. quantum sit fioc tempu». In hoc Soto et Vega uniuj dieí lempos ftdmittunt. Aliis nimium lioc videlur, quia de insto dicítur septieí in die cadere.- Su a rez. Tract. de gratia Dei [de augmento et perfeel. iustil.] 1. 9 c, 8, 29. Torej napačno hesc-dilo v podkrepitev leologične teze. »Habe nt sua fala. ..« sinemo reči tudi o nekaterih bibličnih tekstih. 118 O r i ge n je sicer spisal komentar k Pregovorom, toda čas nam je ohranil le fragmente, v katerih ne najdemo glede našega davka žal ničesar, — Pod imenom sv, Janeza Kriz o-stoma je izročen govor, kjer se razlaga naš tekst O grehu sploh.' Bolj uporabljiv se je zde] naš verz Cirilu Aleksandri j s k e m u. Ta pisatelj ga razlaga že v onem smislu, ki nam je žal že skoro tradicionalen, namreč o pravičnem, ki večkrat pade, ne da bi s tem izgubil svojo pravičnost (t/ xai d)JL- yov xt naQaoipa?,'ivai ziw dixatov, owt ùôijit}&->'ioaxai], kajti Bog ga podpira.11 GregnrijNazianški ne razlaga ex profe-iso Prov 24, 16, pač pa aludira na ta tekst, ko uči, da se mora človek vprav v trpljenju nekako pomladiti. Pripoveduje mično pravljico ali primero (hjmijj1) o mitološkem drevesu, ki krëpkeje raste, čim boli ga obsekavajo; tako je tudi s pravičnim, ki vstaja iz vseh nezgod prenovljen/ Ker je ta razlaga le aluzija, nam ne nudi za naSe vprašanje strogo dokazilnega gradiva. Začetkom 6. stoletja fe slovel kot učitelj retorske šole v Gazi (v Palestini) Prokopif (t 528), ki je spisal poseben komentar (kateno) k Pregovorom, Ta ekseget tolmači sedemkratni padec o grehu, in pa jasno, ima h v mislih smrtni ali odpustljivi greh, Pravi, da kdor se osvobodi vsake skrbi za po* zemeljske reči in se ¡znebi vsakega greha |' ànb rt.fia-qç nuaQïlaç xavàjïWHflv, ■fjvffQQ i> /■ .i r (I Ofj),ol ùtjiih.iâç), se prebudi k duhovnem življenju (eijj ri/v mirti nvsvftaTtxàv vàfiov ûtiotéwii* Poznejši grški pisatelji nam niso zapustili posebnih podatkov, ki bi nam služili za razlago našega teksta. Raziskovanje grške palristične literature nam je torej prineslo le malo uspeha: po večini razlagajo padec o grehu, le Gregorij Naz. bi se dal morebiti navesti za razlago o nezgodah in stiskah, 7 'E-î'.ïï; «pt,v s-htp¿-lai ¡iz stal T.-^i-nr ivwrrijvai j«, y.a-îvw- ' îîîtî/.i^; ^eueîtas /.ta. Ps.Chrysost., Sermo in Ps. 4, PG 55, 539, 1 TeGto -zi- ï'.v.r'iL; i 8ê's; MtTave-jit, ts!; à>i&poMtivaii; piitpi'i-j-/''ïi; âz5v£|jujv -:îv tftisv * ir.-.iv.¡ï v-àp, ï^îi, i «ai ftvastV;- ¿ïa-, Cy ri IL Alex., In Ps. 36. 24. PG 69, 940. •"Eau il p.tiikii çuibv, 'à i xal Trpî, T3V as'stipiv d-f'-i- v^eiï'.' f.v, si Set ^assîsïiijç îÎttïïv ttî^î îrpâfijurîsç, fl-ava^i ¡¡f] v-x: 7;;j.r, ïk^st:, xa: a^Ts; Èo^aViijAtvsv* tsjtz piv gjv i [j.fr&sç . . , ¿¡w: ît ssAit ra^àç TîitSisv ¿V«! i ^iWccupii. Gregor. M a Z., Or. 26. PG 35, 1240. Pod »filozofom* umevaj stoičnega filoiofa, ki je Gre-goriju nekam posebno fmponiral; prlm. Or. 26 (PG 35, 1246) in Epist. 32. PG 37, 72. » Procopilis Ga z., Comm, in Prov. PG 87. H63. 119« 2. Mnogo bogatejša je razlaga z a p a d n i h cerkvenih pisateljev. Zanimivo študijo o njih eksegezi je priobčil že L u k m a n ki stoji na edino pravilnem ¡¡tališču, da je treba razumeti padce o fizičnem zlu, o nezgodah, čeravno razlagajo skoro vsi latinski pisatelji Preg 24, 16 o moralnem z!u, ponajveč o malih, vsakdanjih grehih, Zc sv. Hieronim je imel padce pravičnega za grehe.1* Da moremo razumeti to njegovo razlago, je treba omeniti, da se je boril proti pelagijancem, ki so trdili, da more človek bili sploh brez greha." Do pobijc to njih zmolo, je moral iskati dokazov, da tudi najboljši ljudje padejo večkrat v (mule) grehe. In besedilo našega odstavka, po katerem bi se zdelo, da pravični mnogokrat telebne (seplies cadet) v grehe, mu je nudilo krasen argument. Drugače pa sodi o našem tekstu Hie-ronimo-v sodobnik Sveti Avguštin, Ta je spoznal, da pod padci, o katerih govori Salomon, tli razumeli grehov (iniquitates), marveč trpljenje (triblila-tiones),14 Pravični pade (tako Avguštin) vsled zalezovanja hudobnih jezikov, Bog pa vselej utrdi; radi tega naj se pravični prav nič ne bojt zalezovanja."1 Avguštin je v stari dobi edini, ki razlaga nas pregovor v tem smislu; kajti Kasijan, ki je živel ob istem času, tolmači padce o grehih (odpustnih), v katere pada tudi pravičnik, pa se jih vselej skesa," V d-odalku k delom sv. Pavlina Nolanskcga najdemo podobno misel. Pristavlja pa, naj pazi, kdor je padci že sedmikrai, da ne pade več." 11 Pra,\iäni, ki sedemkrat pade. Voditelj 15 (1912] 159 nsl. 13 Si cadit, quomodo iustus, si iustus, quomodo cadit? Sed iusti voca-bulum non amittit, qui pur pucnitenliam Semper resurgit. ilicrün y m. Ep, 122 ad Rust. PL 22. 1044; prim, Dialog adv. Pelag. II, 4, PL 23, 53ft 13 (Pelaüius-) hcres Joviiuani Loquitur: Sine omni omnino peccalo sum, sordida vestimenfa non habe», proprio regor arbitrio. maior Aposloto sum. Hieronym. , Dial. adv. Pelag, II 24, PI. 23, 562. 11 Septenarins numerus pro universo saepe ponitur, sicut scriptum est: Sepücs cadet iustus et resurget; qunticscunque ceciderit, non peribil, Quod non de iniquilatibus. sed du tribul at i o n i b u ■ ad bumilitätum perducentibus intclligi voluit, Augustin., De eivit. Dei X] 31. PL 41, 345. 11 (Deus) confirmat ambulantem, minatur erranti, ignoscit agnoscenti, revoeat linguam, revocal lnpsum, Iustus enim scplics cadei et resurget. impii vero infirmabuntur in malu, Non ergo timeat unusquisque nostrüni callidos inscctatnres, aueupes verborum. dinumeralorcs peile syllabaruin et prauvaricalorus praeeeptwum. A 11 g u s t i n., Enar. in Ps 55, 10, PL 36, 654. " Caelerum ab istis minulis, in quibus septies cadit i'uitüS, ut scriptum est, et resurgit, nnnquam deerit poenitttdo, Cassiani Coli. 21, 11. PL 19, 1168 1169. Tii-ilus septdej cadit in die et resnrgit. Qui semel cadit et iterum, quomodo iustus vocari possit? Ideo iustus dicitur, qnia cadens erigitur- Scp-timus autem numerus requiem docel. Qui in septimo ceciderit, eavere debet, ne ultorius Cadat. Opera s. P a ti 1 i n i N o 1, append., excerpla Dobiunsia, CS EL 29, 460. 120« Ne dolgo za Avguštinom je pisal o našem tekstu genovski škof Salon i j (f 450?)t ki nam je zapustil poseben komentar k Pregovorom, kjer v obliki pogovora med Veranom in Salonijem razlaga to knjigo v alegoričnem smislu. Glede padcev pravičnega pravi Saloni;, da govori tukaj hagiograf o malih, vsakdanjih grehih, brez katerih ne more biti nihče v tem življenju." Slično misel iziaža največji teolog v začetku 6, stoletja, F u 1 g e n c i j R u s p s k i (t 530?)i pravični nikakor ne neha biti pravičen, čeprav pade (v male grehe).1® Naše raziskovanje o dobi cerkvenih očetov lahko sklenemo z Lukmajnovimi besedami: »V patristični eksegezi je torej misel, da govori Preg 24, 16 o grehih, navadna, in sicer ima premoč naobračba na male, vsakdanje grehe.c50 Tudi nasLpipna stoletja niso spremenila te tradicionalne smeri v eksegez.5 nagega teksta. Taiko razlaga Rahanus M a uru s [t 856) sedemkratni padec o malih grehih, v kaltere padamo vsi vsled prirojene človcSke slabosti/1 3. Da ne smemo pričakovati nove razlage našega pregovora niti pri skolastikih, je sknro samo po sebi umevno. Le ti so zbrali vse svoje umske sile za špekulacijo, dočim so se v bibličnih in zgodovinskih vprašanjih mirno naslanjali na starejše cerkvene pisatelje; na podlagi njih razlage pa so skolasliki razvijali svoje globoke spekulativne nauke. Patristična eksegeza je pripravila material, s kalerim je skolaslika zidala, ne da hi vselej natančneje preiskovala kvaliteto materiala; sicer pa tedanja doba nili zdaleka ni imela pripo-močko-v, kakršne ima sedanja bogoslovna znanost, ko hoče kritično proučili kak biblični tekst. Zato ni čudno, ako n. pr. B o n a v e n t u r a " podpre svojo tezo; Dpeccans vema liter remanet in iustitia« (ki je seveda " Veranusr Quid cut. quod dievti Seplius enim eudet iusfus, et resur-£<¿1? Si itL£lu&, quomndo cadere, id est peceare dicilur? — SakfllhlS: Loquitur hie Salomon Ju luvibus et quotidianis peccalis, sine quihui nnllus iusto-min in hac vita esse poluit. n«|nvnj vrijnilf. 9 122« rauja je bil Lud. de Ten a, ki trdi, da nam Vulgata podaje smisel (infallibilem veritatem) prvotnega avtorja »in omnibus suis par-libus q u a n t u m v i s minimis, non minus quam originalis Scriptura, unde fuit desumpta«.-' Slično tudi P, Basilius Pon-c i us (t 1626), kaneelar salamanške univerze, kateremu je prevod Vulgate tako naJtančen, da sploh ni v njem niti najmanjše hibe, »ijrt finterpres) nec in levissima aliqua re lapsus fiieriit,.,, sed omnia, piintumvis minima, recte conversa, t™ Čeravno eksegeti niso soglašali s takimi enostranskimi nazori o točnosti in jasnosti Vulgate, vendar jim je bilo vsled takih naukov težko, sklicevati se v prvi vrsti na hebrejski lekst in odklanjati Vulgatin prevod, oziroma razlagati ga v smislu izvirnika. Cornel, a Lapide je s svojo distinkcijo pokazal eksegezi p o t do pravega smisla pregovora, pot, ki je pisatelji niso preveč hitro nastopili; tudi gotovi rezultati eksegcze se žal mnogokrat le počasi uveljavijo v dogmatic ni h in moral noteologičnih razpravah. Tako so kljub migljajem Jansenija in Cornelija a Lapide znameniti bogoslovci ostali pri stari tradiciji t«r iz našega teksta naprej kovali dokaz za veniale, tako n, pr, najboljši francoski dogmatik in fini pisatelj IS. slcl. Honore Tournely (f 1729)" in dolga vrsta drugih, Čas pa bi bil, da bi moralisti enkrat za vselej izpustili ta biblični citat iz vrsle dokazov za odpust n! greh, ker nima dokaziine moči. To nam bo najbolje dokazala njegova dobesedna razlaga, 4, Ako hočemo rešiti vprašanje, kaj pomenijo besede našega pregovora, se moramo ozirati ne le na tekst, marveč tudi na kontekst, ki nam kaže zvezo med posameznimi deli govoT i, To je pač elementarno pravilo za raizlago vsakega teksta in le čuditio, da so se razlagalci našega stiha tako malo o-zirali nanj. Tolmačili so besede: Septies cadet iustus kar zase, ne da bi se ozirali na vzporednost členov, a kam o K na prejšnji verz, ki nam podaje ključ k razlagi našega verza, ker je z njim ozko spojen.-13 " Hagogc in tut. S. S. I.'6, 3 p, pn Comely, Hisi. et erit, intro-diiclio in utriwque Test. libros sacros t [Paris 16S5| 4-12, *" Poncii, Qu&est. cipoiilivtie q. 3. 2, Migne. Scriphirac sacrac cur-ails completus I 878. 11 Suplies eadil hisluat sed qui iuslui ust, etiam dum peeeat, non pečat morta liter; ncque enim potest quis esse iustus ftC nuimlnS et fllmul in statu peccati mor (a lis. Tournely. De peccat. p ti, a, 2. Cur«, Tlltol. VI [CoL Ajjripp. 1762) 165. H Pisatelji so interpretirali nai tekst, kakor jim ie narekovala njih miselnost. oziroma okoliičine. v katerih ito Jivtli; Hieronimu je (lil dobrodošel proti pelagijanccm, Kasifanu pil za napredek v askeii. Tako nam nudi raziskovanje tega tekstn ?,c s historičnega stališča, kakor pravi Luk m an >zaoimivo sliko. Odpor proti pelagijanizinu (Hieronim| in posebno askefiioa špekulacija (Cassianus) sta spravila razlago Preji 34, 16 na s It an put, ni kateri ic vr.lrajal.i stoletja-- Voditelj 15, 164. 123 Hagiografova misel nam bo jasna Je tedaj, ako vzamemo Preg 24, 15 i n 16 kot e n pregovor; pri tem je seveda potrebno, da se oba verza tudi pravilno prevedeta, kajti dober prevod je najboljša eksegeza. To pa ni tako lahko, kajti vidimo, da je že verz 15 delal preglavice Aleksandrijcem, ki so prevedli pregovor takole; Mi/ atijtiaayayjjÇ na rdi/ vofty ôixuiiuv, fii/ùé &rcattfi)-{)Ç XQQmoia y.oiXtac * 10 ¿jitîïjîiç yAç JKOtJtat Mxtuoç xai ùvaoti'iof.vaK of à k dar foie àa#avrfaovatv ¿v y.ay.oi;. 15, verz nam tu ni preveč jasen, "Noli admovere impium ad pascuiim iuslorum ¡15 a) se iîa sicer povzeli z naporom dohre volje iz nepunkliranega hebrejskega teksta, pa ta prevod priča hkrati o nespretnosti prevajalca. Septuaginta je namreč zamenjala subst. V lin ((Wffctu) in ad|. i™"1 (rco£//ijt;) 1er je vzela r,): za l'uitij, prat um [kar tudi pomeni) mesto ¿a habitaculum. Še manj srečen je bil Thcodolion, ki |e prevedel s ùjnaiOTiJç (speciositas) ne zavedajoč se, da sloji v hebr. bibliii n^, torej stal, constr. od subst. in ne od atlj. 7'j, ker slednji bi so glasil UK- Tudi 15b je vse drugo kot jasen; »Noli decipi pabulatione stoniachi (cuius?), je stavek, ki ga zaman iščeš v hebrejskem tekstu. Septuaginta je najbrž zamenjala. TVi1 (violent! am in ferre) s iJi* (erraTO, delmquere, reduce rej in uulod njen glagol «irrmiit). Bnl j natančen je Vu I gat in prevod, loda ludi njeno besedilu ne odgovarja povsem izvirniku. Latinski prevod pravi namreč. ■ Ne insidieris et quaeras i m p i e t a t e m in donio iusti, neque vastes requiem eius; septies enim cadet iustus et resurget; impii autem corruent in malum,v Po hebrejskem izvirniku pa je misel ta-le: Ne preži zlobno na bivališče pravičnega, ne oškoduj njegovega ležišča; kajli če pade pravični tudi sedemkrat, bo zopet vstal, docim ■ hodo krivični pogubljeni. V Vulgaiti je tedaj beseda »impietas« zapeljiva, ker pomeni etičen pojem, češ, ne išči greha v hiši pravičnega; kajpada bo prav radi tega »greha« marsikdo prevedel tudi sledeče besede (neqne vastes r e q i e m eius); ne moti ga v njegovem duševnem miru", O kaki hudobiji, kakem grehu v hiši pravičnega pa hebrejski tekst sploh n e govori in duševnega miru niti od daleč ne omenja. Salomon trdi le eno; Vse nakane brezbož-nožev zoper pravičnega bodo popolnoma brezuspešne. Tudi ko bi moral radi njih spletk pasli v mnoge nezgode (scpLies), ho slcdnj.č vselej zmagal. To razlago, ki je ze sama po sebi jasna in po voljna, nam potrjujejo loci parallel!, v katerih se ponavlja ista misel. Res čudno, da so se razlagalci skozi stoletja tako malo ozirali na sporedne tekste, ko nam vprav ti najbolj razsvetljujejo eventualne nejasnosti kakega bibličnega izreka, 11* 124« Svetopisemski slih, ki nam podaje isto misel kol Prov 24. 16 in jo spopolnjuje, najdemo v Ps 33, 20: »Mullae tribulutiones iuslorum et de omnibus his liberubit eos Dominus.< Ta psalmist u-v verz je zelo soroden z našim pregovorom, »Multae« odgovarja našemu »septies«; »tribulationes iustorum« je isto kot »cadet iustus«; slednjič ima »rcsurgeU svojo vzporednico v »liberabit cum Dominus«, David v tem psalmu gotovo ne govori o grehu (še manj pa o odpustnem), marveč njegova vodilna misel je: Bog varuje pravične, hudobneže pa kaznuje. Zelo slično misel ponavlja Ps 36, 24; to mesto je našemu pregovoru Se bolj sorodno nego prej navedeni Ps 33, 20, saj zve.ni kakor njegova parafrazn: »Cum ceciderit (iustus) non collidetur, quia Dominus supponit manum s nam, k Da govori Salomon o fizičnih nezgodah, nam dokazuje pa s posebno jasnostjo sorodni verz pri Jobu 5, 19: ^In sex tri bula-tionibus libcrabit te et in septima non tanget te malum.« Kadarkoli zadene torej človeka nesreča, pa naj hi bilo to i »sedemkrat«, vselej ga otnie Gospod. — Padci torej, katerim je izpostavljen pravični, niso etičnega, marveč fizičnega značaja, so razne nezgode, morda htdi kazni {jceiQaafUit ali wwlkin], i/. katerih pit najde vselej izhod ali rešilev, dočim ho brezbožnež bedno poginil, ako ga zadene stična katastrofa."11 To je dobesedni smisel pregovora, njegov sensus obvius, vse -druge razlage so le razlage per accomodation?™ ali pa aluzije na besedilo našega teksta. Ne tajimo sicer, da se dajo besede tega pregovora lepo uporabiti o pravičnem, ki pade večkrat v male grehe, toda trdimo, da to ni njih smisel. Umevno je že, ako se govornik v oratorični emfazi sklicuje na ta izrek, da dokaze, kako tudi naj-bofši kristjan pade večkrat v greh; tudi odpustno jt to, posebno če pomislimo, da se je ta Sapstis pripetil kar sv. Hieronimu, toda moralist ni radi lega Se upravičen, da naredi iz teli besed teologični dokaz Za peccatum venialc, Tn ker iejfa ne sme moralist, naj bo previden tudi homilet, kajti ->ni prav, če sveto besedilo uporabljamo za tisto drugačne stvari, kakor jih je ime! v mislih sv. pisavec*, na-glašajo popolnoma prav moderni pastoralni. IV. Ps 31, 6. Pro hac orabit a d te o m n is s a it c t ü s in tempore opportun o, 1. Da velja ta verz kot dokaz za odpustni greh, tega (tn hočem priznati javno) nisem slutil. Toliko bolj me je zanimalo, ko sem opazil, da ga umeje že sv, Hicronim o grehu pravičnega ter argumentira s temi besedami prav tako kakor s Prim, tudi Frankenberg, Sprüchu (GeltinlSen 189S] 136 fliandkom-nientar rum Alten Testament hs^. v. V/J. Nowack II 3). " F. U s e n i č n i k , Piwtoralno bogoslovje I (I.juhljana 1^9) 208. 125« Preg 24, 16; ako prosi pravični za odpuščanje grehov, morejo biti to seveda mali grehi, sicer bi ne spadal med pravične-14 Pri tem pa moramo omeniti, da Hieronim ne govori tukaj kot biblicist, marveč kot polemik proti pelagijancem, ki so, kakor že omenjeno, učili anamarte-zijo prerojenih. Proti tej blodnji sta nastopila Avguštin™ in Hieronim z vso energijo in jo slednjič tudi spodbila. — Iz te polemike je izšla Hieronimova interpretacija našega verza, v kateri zapušča literarni smisel in argumentira s spiritualno razlago. Ugled, ki ga je užival vselej sv, Hieronim, je deloval tudi na druge zapadne cerkvene pisatelje, ki uporabljajo naše besedilo kot dokaz za odpustljivi greh, V tem smislu piše n. pr. znameniti državnik In bogoslovni pisatelj Kasiodor [f okoli 467J, ki je sestavil za svoje menihe posebno tolmačenje psalmov, Za njegov asketični namen mu je taka razlaga dobro došla." Slično uporablja naš tekst Gregor Veliki v svoji razlagi spokorn!.h psalmov kot dokaz za odpustne grehe, brez katerih niso niti najpravičnejži ljudje.3" Med sho-lastiki argumentira skoro dobesedno kakor Hieronim sloveči dogmatik Bellarmin- tudi njemu je Davidov *sanclus« pravi svetnik, ki prosi le za odpuičenje malih grehov.'* 2. Bolj previdni pa so bili v razlagi lega mesta vzhudni ccrkveni pisatelji. Sicer tolmači globoki dogmatik At a n a -z i j Davidove besede tudi o grehu, -oziroma o pokori, toda ne o odpustnem. Psalmistov stavek more pomeniti po Alanaziju Pro hue, hoe est. imple tate, sive iniquítalc (ulrumqne enim inlelligi palest] orabit ad le omnis snnetus in tempore opporluno, Si sanctu; est, quomodo nrahtt pro iníqniuie? Si iniquitatcRl hahel, qua ratíoflí iímctllR appellator? Iiijctn ilium videlicet rnoduni. qui el in alio teen ser i bit ur: Sepiles cad (it instus, et resurget. UierOnym. , Dial. adv. Petni. II 4. PL 23, 538. 50 An 1 in,, Dc špiritu ct lilt. 36, 65. PI. 44, 245; isto misel ponav-lin v De guslis Pelaijíl 2í>. PÍ. 44, 336 in Cuntra duas epist. Petog. t, 23, PL 44. 563. 11 Sic eummendal veniac postulalionem, ut earn etiani Sanctis omnibus dicat esse comwuncm; mérito, quoniiim qui non e$t 0 peccntis atienus. In supplicalionibus debel esse permístu*. C j s s i o d [i r. Expos, in Psalter. Ps, 31. PL 70, 221. " Saneti etenim viri, IíCüI magnis ¡am virbiliblls ptdlcailt, habent la-mcn arthiLc de culpac oblcurllate quod feriant. El licet magna iam vitae clarilate luce an t, aliquas lamen peccatí nebula*, velot quasdam noetij reliquias, nnlcnles I rabim L Gregor, M,, In Finim, pueftit. PL 79, 562, " Pro hac orabit ad te o run is sanctus in tempore opportune. Ubi íiluJ* pro hac relerlur ad peecati remtssionem, de qna paulo ante dlxerat: Dixi, corifitehnr adversnm me ininstilhtii mtam et tu rcniisisli impictntein pcccati wci. Cum igilur pro remission!? peecali ornt omnia sanctus, manifesto sequilar, esse quacdani percala, quae iti sanetis aliquando inveniunfur, nee iol-hmt sanctitatcm. BeUarmin, De amiss, grat. 1 5 fOpp. t. IV 33. Vertctiii 1721). 126« clvoje: David bo vsem vzor spokornosli ali vsi bodo z Davidovimi besedami priznali njegov greh,10 Dobro je razumel smisel našega verza sloveči grški ekseget T e o d o r e I C i r s k i, čigar komentar k psalmom se odlikuje po vsebini m po obliki, ieodoret je bil tako srečen, da je mogel rabiti Simahov prevod, katerega je ¿e sv, Hl$rotum visoko cenil radi njegove jasnosti/1 Shnah in z njim Teodore t motrita verz 6 kot eno celoto, ne oziraje se na prejšnji verz. Misel stiba jima je sledeča: Kdor prosi Boga ob pravem času, bo našel pomoč, čeravno ga preplavljajo težave; saj iz vseh teh ga bo rešil Gospod.4" S to razlago je pokazal Teodoret eksegelnm pravo smer za tolmačenje Davidovih besed, toda ta smer je ostala žal dolgo časa pozabljena. To vidimo n. pr. pri E v L i m i j u Z i g a b e n u (i1 po 1118). zadnjem grškem eksegetu, čigar komentarji so vredni upoštevanja, Zapustil nam je sicer dobro razlago psalmov, kjer tol mači naš tekst o Davidovem grehu slično kakor Alanazij: k" bodo doznali pobožni, da je Bog odpustil Davidu, ga bodo posnemali v pokori,41 3. Odkod pa izvirajo vse ie razlage? Da je Hieron.im tolmačil verz b o odpustnem grehu, je psihologično umevno. Potreboval je dokazov proti pelagijanskim naukom in jih je vzel, kjer je mogel, Da pa vprav ta teksl nima dokazilne moči, tega ni opazil. Petogijand, ki bi bili morali pogledali v sv. pismo iti preiskali stih, so pač menili, da zadostuje trditi svoje, mesto da bi zadevo kritično preiskali. Nekaj sličnega kakor o Hie-ronimu smemo trditi o Kasiodoru, ki je hotel vpmv iz psalmov, katere so njegovi menihi vsak dan molili, dokazati, da so vsi ljudje, tudi »saneti«, grešni. Naš verz mu je dobro došel. 40 'VTTŠS ir^ -1'st, Y^''1] Öv^yrufTjiViicrr^ ¿¡¿tai-ia; ■SfiS'i coiiiiv sv iu;cTat, Aus se Sii iciciiiv ciiftaivir r, frsiitffluč risi [ijTavsia; i trpo^jtixii-spey, cti » auioö t: 3 ^poetirnsu As j; 5 r.i-r.z 7 z SOvr, y. ar psu; ¿ropaAsveujOal j-ri? "ij; ¿(Mifltec ofiisö. A t h a n a S., Expos, in Ps 31 PG 21, 161, 41 Symmachus non solet verhoruni koks^r, aikv, sed in tel lige ntiac ordincni sequi, Mieronyin,, In Amos 3, 11. PL 25, i019. 41 Ts-jts 5" i süiiu^ r^j.r^i^jiv * uspi tsuTsu iciiii'a: Ti'- MEtpšv eupiüv, ü>77i üix-z t.z'/./.i -p's; autSV ;/,/, ¿-^fisai, I) sst Trpsssipciiv TT^V tni7i;2v xavisiiTTTjJ IMSfi-tj-fVast;. Üsts 7.3v siasifss; cjjjaapxii Wtpr^isfk Si*.jjv 3J7sy -j 5 i 7 m v iiip'./.A^ sisai;, jöfryivsjfrai taAtiuv itat xpOäiyiHi'Jal z&y i.iriftj^&to, rheodorut. Cyr., In Ps 31 PC SO, 1089. " 'A«i 72 jtt; - -A; euvr^wp^Oij*) ¡AIIA^M"»! JAS in MIM]} |j,ETavi'a;. K u 1 h y m. Zlgab., Comment, in Ps f'G 12St 364. 127« Glavni razlog napačne razlage pa tiči v tem, da so cksegeti miselno vezali verza 5, in 6. Čitali so namreč; 5 a Delictum meum cognitum tibi feci; et iniustitiam meam non abscondi. b Dixi : conEitebor adversum me iniustitiam me a m Domino: et tu remisisti impietateni peccati mei. 6 a P r o h a c orabit ad te omnis sanchis in tempore opportuno. b VeTumtatem in diiuvio aqunrum multarum, ad eum non approximabunt. Napako so storili, ko so 5 b in 6 a tesno zvezali; vsled tega so morali seveda »pro hac« kot kazalni zaimek nasloniti na -impielas«. Ko se je enkrat to posrečilo, je bilo vse drugo raz-merno lahko, »Impietas« je greh (kar je jasno); a ■ t r v - : ■ Tu opazimo najprej, da znameniti r^r?^ sploh ne more pomeniti »pro hac«, kajti substantiv "V v 5 c, nn katerega naj se nanaša naš zaimek, je moškega spola; gladiti bi se moralo torej nr^H. Dalje je tako ozka zveza med "rWÇO |1JÏ in kakor ¡jo domneva HLeronim, že radi tega izključena, ker se nahaja med obema Naj se ta izraz tolmači kakor komu drago,*1 gotovo je, da je to neko delilnu znamenje, kar izpričuje tudi grški izraz 6iày>a?.fj,a. Iz tega sledi, da je treba ločiti 5 c in 6 a. Res je, da tuintam T~ ne stoji na pravem mestu (krivdo M Kai bi mogel pomenili >ielat, o tem si niso bili na jasnem niti siari Cerkveni pùaLttlji Hier oni m našteva v pismu ad Marcelin™, ki ga ic bila prosila v tej zadevi ^a. pojasnilo, različna mnenja ter prepušča njej sami. da si izbere primerno railago (tuo iudicio dereJmquo). Hieronyimi, ep. 28, PL 22, 434 M. — Iz tega je razvidna, kar bodi mimogrede povedano, kako sn se zanimale naobraiene rimske dame ¿a biblična vpraSanja. Take teološke Ilaobrazbe bi danes v rbnljših* kmgih zaman iskal. 128« imap na tem prepisovalci); res je, da ga Ilierontm na našem mestu ne čiLa [med novejšimi ga briše n, pr. Schlögl); toda obenem je tudi res, da ga imata niazoretski iekst in Septuaginla, da je torej vsaj zelo star, 4. Vsekakor pa mora vsakdo, ki čila pozorno hebrejski tekst, priznati, da se mora PNI"prevesti hot »zatorej« in ne kot «pro hac«, Misel Davidova v tem psalmu (e namreč sledeča: »Grešil sem [seil, cum ea, quae iuit Uriae) in zato sem moral dan in noč nad sabo občutiti težko kaznujoče roke božje, tako da so se moje kosti starale« (t. j. da so pešale tudi moje telesne moči), V tej moralni potrtosti se odloči David, da prizna, izpove svoj greh, in po priznanju najde mir vesti in varnost pred božjo jezo; »Oreh svoj sem ti razodel in nisem prikril svoje krivice.,ti pa si odpustil hudobijo moje pregrehe,« Čulteč v sebi to notranje pomirjen je, izvaja iz te skušnje moralni nauk, naj bi vsak grešnik na sličen način prosil Boga za rd-puščenje. »Zatorej (»pro hac«) naj te ponižno prosi vsak pobožni ob pravem času; da se mu, ko pridrvi povodenj voda, ne približa.« Če govori David o grehu, je to gotovo smrtni greh/11 David se radi malega greha sploh ni mnogo vznemirjal, on je bil le velik. .. v grehih in v pokori, Samo z umetno razlago se more spraviti maJi greh v kontekst lega psalma, docim je sensus obvius sila preprost: Davidu je Bog odpustil, ko ie priznal, izpovedal svoj greh. Zatorej naj prosi tudi vsak drugi odpttščenja, da ga ne zadenejo časne kazni (diluvium aquarum); pred takimi kaznimi so imeli namreč sinovi stare zaveze poseben rešpekt in na fo psiti» judovskega rodu se ozira svelo pismo neštetokrat." Skratka: skesanemu grešniku Bog odpusti greh. — To odpuščenje fe tako temeljito, da bo Bog Izraelitu Sloveči eksc£et Janez l.orinus ft 1634] poudarja, da psalm (¡overi o s ni r t n e tu fjrehu Davidovem. »TciIum contoxtus satis ostendit. sernionem esse quemadmodum de gravi pecca to Davidis. sic et de sinili, quod Tcpn-rialur in .iliis, ut illius in poeritendü exeinpln sequantur.« Lorini, Coni' meni, in Psahnos fMofiuntiae 1T)18] 'IIS. — Kor ta vcr?. nima dokazihle moii, £a tmÜ roilwtUjwkl [4163 in knrlagtnski [416t zhor ne uporabljata v RTojiäi ka-nonih pmti peLi^ijancem (can, 6, 7 jfl. Detizinger-Ba n rw art, Enchiridion Symbol«™ m1' nn. 106. 107). Zanimivo fe, ila ga tudi sv, Avgu.ftin v svojih prolipelagi jamskih delih ne navaja. d oči tu se ga sv, Hieronim po,sItiiuju. Prav lepo izraža to misel Akvinec, ki uči: Kakor vodimo v ä p e-kulativnih vedah ljudi s pomočjo dnkazov [par media syllogistjca), da sprejmejo aaäa izvajanja (ad assentiundum conclusion ibits I, tako jib navajamo v zak oni h * pomočjo knznj in plačila [pcT poenas et praeitiia), da spoStujefo n uredbe (nd nbscrvanlias praeeeptornm}. Stori zakon pa ji bil za äe nepopolno luidstvn |dahatnr ptjmilo adbuc imperfecta); zato je "bilo primemo, dfl ohela iudi insrta plačila. oziroma da grozi z Časnimi kaznimi" =>unde legi vel eri conveniehnt. ut per tcmporalisi, nuae eranf in oflectu ho-minuni impirFectOrum. manu due ere t homines ad Deum«, 1 H q. 99 a, 6 corpus, 129« odpustil tud: časne kazni, ako ga za to prosi. To je misel Ps 31, 5, 6. Ker tolikokrat recitiramo Ps 31, 6, ga hočemo ob tej priložnosti nekoliko pojasniti. Najprej bodi omenjeno, da v Vulgati ne teče gladko. Pro Ii a c orabit ad te omnis sanetus in temporo opportun«; v u -rum t a ni en in diluvio aquarum multarum ad cum noti approxi-m abunt. Glede >pro hac<= smo že omenili, kako je razumeti ta izraz. Ta tu naie jezikovne pojme nerazumljivi teminimum ni nič drugega nego ¡'.liij rnvrrjg, ki ga ima Septuaginta. Akksandrijci so pa. kakor znano, marsikaj servilno prevedli iz hebrejščine, ne oziraje se na duh grškega jezika, Tako so spravili v svoj prevod mnogo hebraizmov, ki SO iz Septuaginte prešli tudi v takozvano Italo, oziroma v Vulguto. Med tc hebraizme spada zlasti navada, da so doslovno prevedli pronomen feminini generis tudi tedaj, ko ga rahi izvirnik tako kakor mi neutrum," & Konjunkcija » verum tarnen^ je vse drugo kot prijetna; zaman pre-miš jujei, zakaj rabi Vulgata tako izrazit protivni veznik- Če pa pogledamo v Septuaginto, vidimo, da je ta povzročila tak prevod, kajti v njej najdemo stavek, ki ni za [as glajši od VuJgate: v niti rfiiinji,- jtfioasii^wai .tooc iv y.avax).i>a/tij) vödviav x,oV.a>v st.q('k (uitoi1 ovy. ty/tovai. Seveda je to zopet le servilen prevod hebrejskega teksta: "T "= TT N^r ^ HJfäv vSv Da to besedilo ni popolnoma v redu, se čuti pri skladnem čitanju takoj; zlasti partikula zvem neubrano, Radi tega so skušali razni eksegeti popraviti ta slih (prim. editio Kiltel [Ruhl) I.ipsiae), — Schlögl je emendiral iuiS verz na sledeči način: T^N Tprh) ^Tcm rsiirby > , t t - ; . c i 1 i f " ' Urr VSK trsn ter mu dodaje zveneči prevod: Drum bele jeder Fromme zu dir; Zur Zeit der Angst und Not bei Überschwemmung Werden die Wassermassen an ilui nicht he ran reiche n,,il " Semitski jezikovni miselnosti sploh manjka kategorija, neutrum. Prim. G e s c n i li s - K a u t i s c h , Hehriiiiche GrniHmatikjn (Leipzig 1909) § 122 q, u, 1 — Zalo filnmo n. pr. »Linam petii a Domine, h^nc Ttfnuiram« [Ps, 26. 1} in mnogokrat slifrio, vidno kot prevod ženske oblike v hebrtj- i fini. Seveda hi mi pričakovali na teh meslih latinski neutrum. " Diu Psa Imen (Graz und Wien 19] t| 43. 130« Meti starimi ima najboljši prevod Simali.'" SlcdnjíC bodi omenjeno, da »sartetus« ne pomeni nikakor svetnika sensu stricto, marveč sploh častilca Jahvejevega fprim, Ps 30, 5; 31, 24; 37. 28; SO, S) ali Izraeli ta, ne da bi bila s tem izrečena sodba o njegovi osebni etični višini. Saj imenuje tudi sv, Pavel neStetokrat svoje čitatelje r'iytot, ne da bi hotel s tem trditi, da wo osebno brez (smrtnega) greha, marveč rabi lo besedo, ker so poklicani k svetosti, Dokaz torej, ki ga sestavljajo nekateri hogoslovc! tz našega verza za peccatum veniale, bo Ireba izbrisali iz dogmatičnih razprav.,n (Nadaljevanje in konce v 3. zvezka.] -6ÍS— Dr, P, Angeli'k Tominec O. F. M. — Ljubljana; Znanje Kristusa-človeka po nauku kard. Mateja ab Aquasparta. (De scientia Chris ti-hominis ad meutern Card, Matthaei ab Aquasparfa.) Disquisitionis hreviarium. — In Quacstionibus di&pulatis Maithaei ab Aquaspnrta hueusque typis iruigatis sermo non est nisi de scientia vjsionis animae humanne Christi. — 2. Christum viatorem simul et comprehensorem luisse auetor nostcr probat ex nnionc hypostatica Ct CX muñere mediatoris Christi. — 3, Opiniones de ambitu scientiae visionis in anima Christi ad muntern Aluxandri Malunsis cmsqm ;¿ntecessoriliU breviter eXPOnuntuT. — 4. S, ThulUtte Aquinatis doctrina de cadem materia rccensetur. — 5. S. Bonaventura, Aquinatis doctrina non eontentus, eam ttllcrius eXpOtuit; quem thcologi Iranciseonl ut loumnes Duna Scotus et Ricardus a Media Vitla sccuti sunt, — 6. Doctrina Matthaei ab Aquaspartn, quoe verbia: »Quanuliu intellcctus cnniuncttis est, numquam pervenit ad umnnini intelli£ibilium notitiam, nisi solus inttllectus Christi,* contincttir, plane consona est cum doctrina s. Bonaventura^, quo Maühauus ab Aquasparf& magistro est usus. « Ohranjen v OHgunovj iNcksapli.. PC 16/1, 717, ^ To je končno spoznal Indi R i-11 a r m i n . ko ni pisal dogmatične razprave, temveč razlagal kot e k s o g c. t psalinc, Tu jc f.e >rcvidiral« Svoje mnenje, kur piScr »Exempto suo (iitit Prophetn. mullos futuros, qui discant orare De ii m pro indulgentin peCCaLorutn, ut hoc modo lihcrentur a magnis malis, quibtis aliqiumdo peccatorci involveiidi sunt. Torej o malem grehu ni vec fiovora. — Glede konstrukcije »pro hac* pa omenja: .Ttaquc senilis erit, hac de causa, quia In tani dementer ignoscis poertilenlibus, orabit ad te, id est ííduciam te orandi suiuct otnnis sanclus, id est omnis pius, oinnis vere poenitens. qui ineipiens odisse ímpíeiatam suam. ineipit induere pie-tatem tuam.< Explan. Ps. 31 fOpp. VI, 105; Vcnctiis 1726). — Akn hočemo torej razumeti pisatelja, nc zadostuje, da motrim» to. kar ju pisal. marveč tudi duševno razpoloženje, v katerem je pisal, K-Ct kontroverziit je Bcllarmin imel pred ofni pclagijance. kot ukseget pa hehrejski tekst... in zadnje je bilo bolj pravilno. 131« Leta 1914, so znani izdajatelji del sv, Bonflventuia izdali drugi zvezek1 t. zv. »Quaestiones disputatae« Mateja ab Aqua-sparta.' »Quaestiones de Christo«, sedemnajst po številu," ki nam jih ta udaju nudi, obravnavajo — izvzemši nekaj tudi zelo zanimivih vprašanj o sv. Režnjem Telesu — predvsem ti ogni D o včlovečenju Gospodovem. Kakor kaže že površen pogled nanje, se skoJaslik tudi v njih izdaja kot zvestega zastopnika avgu štmizima v srednjeveški filozofiji in že s tega stališča zaslužijo posebno monografijo. Ker zanimimje za tega bogoslovea, ki ga Denifle^ šteje med najbolj prosvetljene skolastike, od leta do leta raste, zato hočem v tej in naslednjih razpravah podati njegnvo naziranje o posameznih vprašanjih kristologije, v kolikor je razvidno ii dosedaj izdanih kvestij. v-Saj so ravno te,« pravi znani učenjak Ehrle,-1 »krona vseh njegovih spisov. Te je še pilil, ko se je že davno ločil od šole in hil obremenjen z najvažnejšimi posli svojega redil, do, celo papeškega dvora.« Oziralti se moramo pri tem se-ve ludi na naziranje glavnih njegovih prednikov in sodobnikov, da nam bo na tak način mogoče spoznati njegov zgodovinski pomen za bogoslovno znanost, 1- KaJkor znano, so razločevali skolasliki splošno trojno vrsto znanja človeške duje Kristusove. Prvo, takozvano blaženo znanje (seientia beatifica seru visionis) je posledica blaženega gledanja Boga samega, ki je predpravica blaženih v nebesih, Pod tem znanjem razumemo neposredno, nadnaravno spoznanje sv. Trojice, iz katerega potem sledi — kot naravna posledica gledanja pravzroika vseh sitvari — seveda zelo oh- 1 Frvi ivezek ie iiScl !■ 1903. pod naslovom » Qu a es t ion es de fidc ei c o (i nit ione«. Matejev nauk o spoznanju, ki tvori vsebino tc zbirke, je pre-isknl Itnnni učenjak Marlin Grab mann. Die philosophische und theologische Erkenn Lil ifllehre lies Kardinals Matthäus von Aquasparta. Wien 1906. J Malej Akvaspnrtanski je hil rojen okoli 1. 1235,-— 1240. v Akvnsparli, malem mestecu srednje Italije, in je 29. oktobra 1302 v Rimu umrl. V mestu Todi je stopit v franfiikanski red ter je dovräil svoje Študije deloma pod sv. Bonaventurom v Parizu. L. 12B1. je pusta! leelur s. Palatii v Rimu. dne 24. maja 1287. je bil izvoljen za generalnega miniülra vsega ruda in 15. maja 1288. ju posla E kardinal Icr ie kot lak pod papežem Bonifacijem VIJJ. f1294_—1303,1 deloval v raznih politiinih misijah. Sigurno njegovi, vefjidel ie natiskani spisi so sledeči: Komentarji k Jobovj knjigi, psatmom, malim prerokom in listu do Rimljanov, komentar k Lombardoviui sentencam s konkordaiiCO, Quaestioiles d is p ll tat a e, Quodlibeta in več govorov. 1 Za prvih devet kvestij je hil porablim kod. 159, asiške komunalne knjižnice, pisan v 13. stoletju. Prvih sedem kvestij drugega dela nafe iidaie. takozvanega Appendis-a [p. 177—210) je pa vnetih naravnost iz Matejevega avto grafit, ki je ohranjen v kod. 134. nsiSke komunalne^ biblioteke. Dober njihov prepis si nahaja tudi v kod. 44. komunalne knjižnica v Todifu. Osma in xttdnia kveslija ie ohranjena deloma v ailiktm kodeksu 159.. v celoti pj v pravkar omenjenem ked. 44. ' Luther et Luthertum 1 (Mainz 19Ü41 524. • Das Studium der mittelalterlichen Scholastik etc. Zeilsehriii für kath. Thvol. VII 11883) 46. 132« sežno znanje. Drugo, vlito ali angelsko znanje (sci-enlia infti&a) je znanje, ki ga imajo angeli že po naravi in ki jim je od Boga vlito pri slvarjenju. Tretje, pridobljeno ali človeško znanje (scientia acquisita sen experimen-talisj, je znanje človeka, v kolikor si ga lahko pridobi v tem življenju potom skušnje. Mi se omejimo tu le na prvo vrsto človeškega znanja Kristusovega, na takozvano »seienlia visio-nis«, ker o drugih dveh vrstah znanja Matej ab Aquasparta v dosedaj izdanih spisih ne razpravlja. 2. Izrecno uči naš skolastik: »Christus simul fu'lt viatoret comprehensor,«1 lo se pravi, Kristusova duša je že tu na zemlji uživala blaženo gledanje Boga ali z drugimi besedami, imela je takozvano > visio bealifica«. z vsem v tem gledanju zapop-a-denim znanjem o Bogu in svelu; v tem oziru se ni nahajala več v položaju popotnika, ampak v stanju blaženih nebeščanov. Cetudj je naravnim potom nemogoče, kakor naš pisatelj na široko dokazuje/ da bi bila kaka duša povždignjena h gledanju božje modrosti, ne da bi pri tem domišljija ki čuti ukinili svoje delovanje, moramo vendar priznati, da je vsled nadnaravne moči to možno, ker se je to v Kristusu zgodilo. Akoravno tega ne moremo razumeli, moramo vendar priznati, kajti s sv, Avguštinom" moramo priznavati, da more Bog kaj storiti, česar si mi ne moremo misliti, V čudovitih rečeh je namreč edini vzrok kakega dejstva moč delujočega, Bog inore vse storili, kar ne razodeva pomanjkanja moči aH ni v sebi protislovno.0 To pfl-vzdignjenje k blaženemu gledanju Boga, ne da bi bilo pri tem ukinjeno delovanje nižjih zmožnosti, pa nikakor ni v sebi protislovno, ker ga je Bog uresničil v Kristusu. Z isto naravo je namreč nepretrgano gledal božjo modrost in izvrševal obenem božja kakor tudi čutna in telesna opravila,"1 Kol podlago, na kateri sloni nauk o blaženem gledanju Kristusove duše, smatra Akvaspartanec osebno enoto in sredniško službo Boga-človeka. Niti misliti si n,e moremo, in bilo bi naravnost nermogbče, da hi Kristusova duša. ki b'la bipostatično zedi-njena % božjo osebo in s polnostjo milosti z Bogom združena, ne bila vedno blažena.11 11 Quaestiones disputata® selectee. Tom 11: Quaestiones dc Christo iBibliothcea tranciscana scholastica medii aevi. Tom. II. Ad Chras Aquas [Quaracehij prope Florcntiam 1914) 196, 7 Qu, 8 De cognltionc. Quaestiones disputatac sclcctae, Tom, I: Ouae-slinnes dc tide et cognitione, (Biblioth. franc, schol. medii acvi. Tom, I. Ad Claras Aquas [QuaTacchi] propc Florentiam 1003) 319 nil * -Dcmus Deum aliquid posse, quod nos fa lemur investigarc nor posse. In talibui rehu* tota ratio fncti est potcntin lacieutis. S. Aug, Ep 137, a. B, CSEI_ XXIV, pars III, 107. " Ouaest disp. I pag. 385, 381. 6; II pag. 196, Ouaest. disp. I pag. 381, 11 Ouaest, disp, II pag, 196, 133« Nadaljnji dokaz neposrednega božjega gledanja izvaja naš skolastik iz sredni&ke službe Kristusove, Ker je bil Kristus kot pravi srednik med Bogom in ljudmi zato poslan, da bi pri vedel ljudi k blaženemu gledanju Boga, zato je moral tudi sam to blaženo gledanje uživali v najpopolnejši in najvišji meri-Kakor se mora sredina z obema koncema ujemati, tako pravi na drugeim mestu,1" ravno tako jc moral tudi pravi srednik Jezus Kristus imeti nekaj skupnega z nami Zemljani in z nebeščaiii. Moral je torej biti obenem »viator et comprehensor«, t. j, istočasno je moral biti podvržen umrljivosti in biti deležen blaženega gledanja. Kol vir tega dokaza," ki ga je rab LI tudi sv, Tomaž Ak vinski, navaga Akvaspartanec celo četrto knjigo sv, Avguština »Dč Trinitate», kjer se v resnici nahajajo posamezna mesta, ki merijo na to,14 3. Ko je ugotovil blaženo gledanje človeške duše Kristusove, preide naš pisatelj k vprašanju, kakšen obseg da je imelo spoznanje, izvirajoče iz blaženega gledanja. Med vsemi vprašanji, ki so si jih stavili skolasUki pri obravnavanju tega znanja Kristusovega, je to nedvoumno najbolj zamotamo. Tu v resnici lahko rečen.o, da je bilo tolik a različnih mnenj, kolikor bogoslovcev. Predaleč bi zašli, če bi holeli tu naštevati vse različne nazore, zato se hočemo omejili le na mnenja znamenitejših skolastikov, da bomo lažje presodili mnenje Akvaspartanca, od katerega nam je tozadevno ohranjen en sam in še ta temen tekst. Starejäi skolastik i, kakor Hugo S, Victore," Peter Lombard"1 in pozneje tudi Albert Velik i,1T so pripisovali Kristusovi 11 Quaesl. disp I pag. J 28 " S. th. Ill q. 9 a. 2. " N. pr. Dc Trin, IV 2, 4: > 1U u mill at in quippc nostra parlicipatio Verb! est, illius scilicet vilue quae lux ost hominum, Unit autcm participation! prnrKus inlmbiles ut minua ictnno eranius propter immundi Eiani pcccalorum. Mundancli ergo cramus, I'orro iniquoruiu el superborum una aiundatio est sanguis iusti ct hu mi lit as Dctr ut ad contcmplandum Delia, quod natura n nil SUitiuS, pur cum munduremur lactam, quod natura sum us et quod p e c c n t □ n o n s u m u s Duus cnim natur.i non sumus: homines natura stimus. iusti pccealo aOn Sunuii, Deus itaquc (actus homo iuslus intcrccssit Deo pro hominc pi:ccntorc.« PL 42, 889. la »Plenam ac pfrleelam ut totam Dei sapient iam in anima Chrisli fui$se oredimui el cx ip&a aapicntia eandem animani plcne ae perlcele sapient iam non ex ipsa participando, sed totaiu possidi-ndo. quani singu-lariiw cnncepit, el incllabiliter com pr oh end it.* Hugo do S. Vict, Du sapiuntio animac Chris Ii fta. (inCm). PL 176. 856. 11 »Dicimtii antrnam Chrisli per sapicntiam gratis dalam in Vcrbe Dei. ctii unitft «t, quod perfects intclligil. omnia scire, quae scil Dens, sed non omnia posse, quae potest Dcus. nee ila dare ae perspicue omnia eapit, ut Dcus; ql idco non. aCQUatur Creator! stlo in seientia, otsi omnia sciM. quae et ipse.« Pctr. L o m h. Ill Sent. d. M. c. I, n. 87. lr »Dicriidum sine praeiudicio, quod anima Chrisli scit omnia quae Deus icit. icd non omnia eodem mode - III Sent, d. Ha, 1. 134« duši brez razločevanja isto polnost spoznanja kakor božji besedi sami. Samoposebi umevno niso šli taiko daleč, da bi «Mo-veško dušu Kristusovo oboževali. To mnenje pa pri poznejših skolaslikih ni našlo odziva. 2e Aleksander Hale š ki razločuje dvojno vrsto božjega znanja: znanje samega sebe [respectu sui), t- j. spoznanje božjega bistva iti neskončne moči — tn pristoja le Bogu — in znanje z ozirom na stvari (respectu creaturarum). Po slednje je možno opazovati s trojnega vidika: z ozirom na to, kaj se ve, z ozirom na sredstvo, p o č e m se ve in 7, ozirom na način, k a k o se ve. V vseh treh točkah se mora znainje kakega bitja ujemati z božjim, če hočemo trditi, da je božjemu enako. Kar se tiče Kristusove duše, se njeno znanje pač ujema z božjim glede prve točke, isto pa ne velja v drugih dveh. Kajti Bog ve vse po samem sebi, kot pravzrok vseh reči in vidi vse v samem sebi, Kristusova duša pa ve vse po Bogu in vidi vse stvari v njem. Njeno znanje torej nikakor ni e?iako božjemu,1" 4. Bistveno drugače deli to znanje sv, Tomaž A k v i n -s k i i deli ga namreč v »scientia visionis« in scientia simplicis intelligentiae«. Predmet prve vrsle znanja je vse, kar se je v resnici zgodilo, se godi ali se bo zgodilo; v drugo vrsto pa spada nc samo to, ampak sploli vse, kar Bog more storiti, četudi ne bo nikdar storil. Glede prve vrste znanja, »scientia visionis«, ve Kristusova duša vse, kar ve Logos; isto pa ne velja glede druge vrste, »scientia simplicis intelligentiae«, ker bi to pomenilo -comprehension božje modrosti, česar nobeno ustvarjeno bitje ni zmožno.10 »Est considurare divtniiin essentia ni, sucuudum quotl dicitur ruspeetu sui ct secundum quod dieriur respectu creatoris. Secundum quod diciturrespectif sui, est scientia essenUne et virtntis infinitac et secundum hunc inodutsi nihil ci aequabile. Secundum vtro quod dicitur respcclu creftliirarum. eonsideratur divina scientia in triplici ïesptctu. Primus respectus est ad id quod scilur. Secundus ad medium per quod scitur. Tertius est ad modum quo scitnr. Et ud hoc quod dicatur aiiquid aequalc seienlia Dei, oportet quod aequatur secundum hatC tria, quod non est poseibile ercaturac aîiquo modo, Dicen-dum ergo, quod com paratione habita scientific animae Christi ad divînam seientiam secundum i 11 lid quod scilur. est dicerc animam Christi acque scire si cul Deui, quia seiL omnia quae Dcus. Com para [ione vuru habita quantum ad medium per quod scilur vel quantum ad tuodunt quo scitur, non cril dicer« auqualilalem, quia Dcus scit omnia per scipsum sicilt causam omnium, anima vero Christi non per seipsam e&usam, immo per causam Dcuut. Ecce ÎAaequatla quantum ad medium Praetcrea elarius et luculenlius est cod ni Ho Dei quam cognitin animae Christi de rebus omnibus, quia ipse Deus Onirics res videt ut in se, anima vcrn Christi non ut in se, sed nt in Deo. Ex quo patetc inacqnalitas quantum ad moduni.* Alex. H a I. S, th. I!J q. 13 n. 7. vCum quaeritur an Chrislus cognoscat omnia in Verbo, ly omnia potest dupliciter accipi: uno modo proprie, ut distribuât pro Omnibus quae qnocumque modo suni vel cruilt vcl fueru.nl vel facta vel dicta vul cofjitaU a quoeumque secundum qundcumquE t cm pus, (Ha ce icit Deus s C i e n t i n visioais. Ill Sent, d 11 q, 1 a. 2 quaCsliuneula 2,1 Et sic dicendum est, quod anima Christi in Verbo cognoscit omnia. .. Alio modo ly o ni n i a 135« 5, Sv. Bonaventura končno, ki nied drugimi nabiranji navaja tudi Tomaževo'", pripominja k njemu, da je puč »satis facilis et ralionabilis«, vendar še ne zadostuje,'1 Vzemimo slučaj, tako pravi, da bi Bog kaj novega storil, česar prej ni nameraval, bi moralo to oslati Kristusu skrito, kar jc neverjetno. Da se torej izognemo vsem težkočam, je po mnemju Bonaventuro-vem bolje razločevali dvojno spoznanje; h a b i t u a i n o in aktualno. Glede aktualnega spoznanja pravi, da Kristusova duša nikdaa* ne more toliko spoznati kakor Logos sam, Kajti nobeno ustvarjeno bitje ne more biti potom povdičanja tako visoko povzdignjeno, da bi moglo istočasno iikt-ualno neskončno spoznati, ker je za to potrebna neskončna moč. Če pa govorimo o habitualneni spoznanju, tedaj lahko rečemo, da Kristusova duša toliko spozna, kakor ž njo združeni Logos sam. Kakor zrcalo rade volje vse kaže, karkoli se v njem prikaže, tako jc tudi z dušo združeni Logos vedno pripravljen razodeli ji vse, karkoli se v njem prikaže. Vendar tega ne podeli nobeni drugi duši, edino o Kristusovi duši se more in mora priznati, da je z ozirom na hiibi-tualno spoznanje vsevedna.-'1 Isti nauk, četudi v drugačni obliki, nam podaje seraiski učenik v svojih Quaestiones dispútalas de scientia Christi,*." Njemu se je pridružil pozneje tudi potest aecipi magij; large. ut extendfttur non solum íid omnia quae mnt ielu secundum quodcumque tempus, sod etiam aH omnia quae cum que sunt in polcntia, numquara reducenda v«l reduela ad actum, Honsm autem quaodaui sunt in sola potentia divina. (Hate seil Dens scicntja sim-plicis intelligcntiae, 111 Sent ut supra.) El hmu smodí non omnia cognoscil in Verbo anima Christi. Hue enim äHet COinprchonderc omnia, quae liens potest latere, quod esset comprchcndere divinam virtu t um et per hoc consequcns divinam essenliam.« S. Thomas A q. S. th. Ill q-10a, 2\ cfr. HI Sent. d. 14 q. 1 a, 2 quacstiuncula 2. 50 III Sent, d, 14 a. 2 q. 3 opinio 5, '-' Iz tega je juno razvidno, da sv, Bonaventura ne samo note zmanjkati blaženega znanja Kristusove duSc. kil kri no ji pripisuje sv. Tomaž Akvin-ski. ampak ga skuin celu povečati. Očividno jc lo prezrl L e b r t I o (I , Les origines d" dogmo de la Trinilé (Paris 19101 463, ker bi se drugače ne bil mugvl sklicevati na sv. Bonaventura pri svojem zmotnem nauku, in ravno-[ako ¡e to točko prej.rl Jos. M a r i 0, Das menschliche Nichtwissen kein roíerielogisches PoslitLii (Zagreb 1916) 38 ntl., ki bi bil Lcbrelona z. opo-r.c.rilvijo na lo lahko vse dfuílaie savrnil, kakor je to v resnici storil. ** »Et prop [crea est t«rtiu3 modu? dishnguendi. quod contingit aliquid cognosci cognitione h ab i lu a Ii et cognitione act ua Ii, sivo cogno-Linne, quae est sicut i c i c n t i a , et Cognition«, quae est sicut considerare. Si ¡KituT ioquainur de cognitionc quantum ad actum considera' t) O n i í , sic dicedum est, quod anima. Christi numquam lol Cügnoscit, quot cognnscíl ipsum Verbuiri. Per nulla m enim í loria in polest adeo Sublevari creatura, ut simul el in a c t n iudicel du iilfinitis. cuni hoc sil inímitae vírlutis. Si vero loquamür de cognilionc h a b i t u a I i. sic concedí polest, quod seit omnia, quia cognoseil ipsttm Verbum sibi unitum , . , Et ideo de sola anima Christi concedí potest et debet, quod sit omni sc i tnt quantum fld Cognitionen! habilualcm.« S Bon av., In III Sent. d. 14 a, 2 q. 3. " Quaest. disp. dc scientia Christi, Quaesl. VII (Opp. t. 5 p. 39 sq.). 136« Janez Duns S c o tu in, kakor se zdi, tudi R i h a r d M i d d I e.t o w n s k Sicer pri njem v tej zvezi ne najdemo besede »habituaJis cognition, vendar uči enako kakor sv. Bu* naventura, da Kristusova ditša aktualno nikakor ne spozna vsega, kar spozna Logos. 6. Kar zadevlje našega s kol as tika, nam je od njega, kakor že omenjeno, le en sam tozadevni tekst na razpolago. »Guandiu intelleclus coniunctus est, numquam pervenit ad omnium in-telligibiliiim notitiam nisi solus intellects Chiislti«,iS Ker stavi Kristusov razum (intellectus Christi) v nasprotje s človeškim razumom sploh (intellectus coniunctus), je razvidno, da gre tu edino le za našo »scientia beata« Kristusove duše. Vprašanje je sedaj, kateremu zgoraj omenjenih nazkanj se je Akvaspar-tanec pridružil. Gotovo ne mnenju, ki ga je zastopal Peter Lombard in drugi, kajti ta nauk je bil ob njegovem času že zastarel, Ravnotako v njegovem tekstu ne najdemo nobenih podobnosti z razlagami Aleksandra HalcŠkega in sv. Tomaža Akvinskega, V poštev pride torej le šk mnenje sv. Bonaventura. Če poleg podobnosti v nauku pomislimo še, da je bil on učenec Bonaventurov in je tudi drugače večkrat od njega odvisen, tedaj lahko z gotovostjo trdimo, da se more izraz našega avtorja »omnium intelligibilium notitia« nanašati le na »habitualis co-gnitio« njegovega učitelja, vsled katere je edino Kristus po nauku sv. Bonaventura »omnisciens«. —<359— Dr. Greg. Rozman — Ljubljana: Mešani zakoni v cerkvenem pravu. (Codicis L C. praescripts circa matrimonia mixta.) S um m ari um. — Tractatus commcntarium practicum canonitm de matrimonii* mixtis a go nimm praebet. I. Notio matrimonii m IX ti. Contra L e 11 ft c r ostendilur cos, qui in cathalica Heel, baptiz&ti irrclifiiosac societal! postim nomcn dederunt, h a ere Lic is vel schismatic« secundum C. I, C pra* scripta. »on esse acqui-pamndos. — El. Impedimcntum mjxtac relijjionis: Katione* impedimenti explieanlur, historia pnrstnnfjitur, vis impediment) iUustralur, — III, Dispensaiio super hoc imped! m en t o: 1. Cauliones ie-quisitae; 2. moralis certitudo de cauliqnibus imptendisf 3, causae dltpen-sationis. — IV. Fovma l e (i i t i m □ contrahendi matrimonii mix Li: Codicem I. C. assistentiam passivam, nonnulis tertitoriis priui conceüaro, omnmo abrofiasse special:™ probntnr. In bnc quaesiione tiempe non pauci commentator es (Scbüfer, Haring, Chclodi. Prüm m er, Schmi It- s' III Oxon. d. 14 q, 2 n. 20. » III Kent d. 14 q. 2 a. 3, M Quacst. disp. I pag. 351. 137« Noltlin) adhi bent can. 4., quo valorem paw i vac assistent iae comprobare conantur. Can. <1 vero de privilugiis et indu I tis person a libus agit, proinde ad dietam probationer InuLills est; adhibendus polius est can. 6, qui agit de iuribus particutaribus — concessio pass, assistentiae iu$ particulars erat — quae omnino tolluntur, nisi aliud expresse caveator [not. 64] i Tota q ua.es ti o ad S casus practices redu e i tur. — V. Pocnae occl, in transgressorcs a) Poena» propter deJicia in matrimonii contrahendo cumuiissa; b| poenae propter delicto, acatbolicae educalionis el bap I is m i proLis. — VI. Reconciliatio partium cum Ü C c le s i j el convaJidatio matrimonii mixti invalide contract!, — VI-Matrimonii cum aposlntis et p e oc n to rib u s puhlici s, S kodifikacijo cerkvenega prava, so se izenačili tudi predpisi za mešane zakone, S tem se je ugodilo dolgotrajni želji, ki je bila predložena že vatikanskemu koncilu,1 Mešani zakoni so za vsako veroizpoved neka nevarnost, torej je dolžnost katoliške, kot od Kristusa ustanovljene edino prave cerkve, da, z jasnimi in strogimi predpisi odvrne od svojih pripadnikov škodo, ki bi jim pretila iz zakonske zveze z drugo vcrci. To svojo dolžnost je cerkev izpolnila v kodeksu kânonskega prava. Namen te razprave je, podati po dosegljivih virih kolikor mogoče izčrpno razlago dotičnih kanonov, ki bo pokazala. da je s kodeksom izp odrezana ma rs i kaka neplodna k on trover za, odstranjen mnogoteri dvom in izenačena raznooblična praksa prejšnjih dob. Razprava bo služila tudi praktičnim potrebam onih dušnih pastirjev, kateri se bodo moraii uradno ali pastirsko pečati z mešanimi zakoni. I. Pojem mešanega zakona. Mešan zakon sklene katoličan, ki se poroči z veljavno krščeno nekatolisko ¿se bo, ki je včlanjena krivoverski (heretični) ali razkol-niSki (shizmatični) sekti (e, 1060), Katoličan v pravnem smislu je oseba, 1. ki je katoliško krščena in je za časa, ko zakon sklepa, še čLan katoliške cerkve, ali 2, ki je sicer v ne-katoliški sekti bila veljavno krščena, pa je prestopila v katoliško cerkev in je njen član, ali 3. ki je katoliško krščena, pa je izstopila iz občestva cerkve, ni pa Se učlanila nobeni verski sekti (brez kon-iesije).* Nukatolik pa je vsakdo, ki je sicer veljavno krščen — ali v katoliški cerkvi ali v kaki krščanski sekti, to se ne upošteva —, ki pa je včlanjeni verski organizaciji heretikov ali razkolnikov. Ako rabi kodeks izraz »sectae haereticae seu schismatieae adseripta (seil, persona)*, predpostavlja konstituirano in organizirano versko družbo, ker le v tako more biti kdo »vpisan«. Katoliški ali nekato-liSki krst tedaj ni odločilen, ampak le pravna pripadnost k nekatoli-škemit veroizpovedanju. Kar zadeva mešani zakon, se v cerkvenem 1 Skoi it. gall en ski Greith je glede mcianih zakonov koncilu stavil zelo energične predloge. Prim. Granderath-Kirch. Geschichte des vatikamsehen Konzils, 1 [19(13), -149 iL » Prim. c. 1099, S 1, 1". Bogailoviii Ycttnik, 138« pravu krivoverci in razkolniki popolnoma istovetijo.» Med nekatolike spadajo potemtakem tudi člani »narodnih cerkvtU, ker je to organizirana verska skupina, ki se ¡e odcepila od edinstva z rimskim papežem, ne glede na to, da zame tuje tudi razne verske resnice in je zaraditega heretična. Niso pa nekatoliki v smislu c. 1060 katoliško kr&čeni pripadniki kakšnih versko filozofskih stnij, akoravno so nekateri njihovih verskih nazorov heretični, če ni dotična struja organizirana kot posebna verska družba. Tudi ne smemo prištevati med neka- toličane onih, ki — dasi celo javno n. pr. v časopisih in predavanjih_ zastopajo in razširjajo mnenja, ki jih je cerkev kot heretična obsodila, pa ne tvorijo nobene sekte. Celo brezverci, ki so bili katoliško krščeni, a so odpadli in izstopili iz cerkve, niso pa pristopili nobenemu drugemu vero iz po vedenju t. zv. brezkonfesionalci, niso nekatoliki v tem smislu, da bi bil zakon njihov s katoliško osebo meSan zakon v pravnem pomenu besede,1 IL Prepoved mešanih zakonov. Zakon med katolikom in krivovercem ozir, razkolnikom cerkev kar najstrožje prepoveduje (c. 1060). Vsaka veroizpoved, ki je o sebi prepričana, da je resnična, mora zakone z drugoverci zatiranje vati. Kakor resnica izključuje neiesnico in ji nasprotuje, tako ne more in ne sme cerkev dopuščali, da se njeni privrženci izpostavljajo nevarnosti odpada k zmotnim verskim sektani, če pa si veroizpoved 1 S C. de Prop, lide II. apr, 1894. Ad Eppum Wayne - Ca s t reus em. fA. S. S. XXVI1, 383.) Najstarejäi viri poznajo mešane zakone samo med katoličani in heretiki, razknlnikj sc niti ne omenjaj«. Razmeroma prav pozno šele nalcLimu na vprašanje zakonskih zvez katolikov z razkolniki. Pod KletnentOm X. [1670—1676] je skol trebinjski v Dalmaciji začni dvomiti o dovoljenosti takih mešanih zakonov ter predložil tozadevno vprašanje. S. C. Inq, je z dnem 20. avg. 1671 odgovorila: ^non esse pcrmittcnda con-iugia inter catholicos et schismaticos nisi praeiniissa abniratlone schismatis et professione lidei ante m&trÜDOnlum facienda iuxta decisa S, Congrega-lionis d. 20. iunii 1628 « (Bcsi-dilo v TJr. J. K u tschk er, Pas Eherecht der kath. Kirche. Wien 1857, IV. 700.) V psrlikularnem pravu pa so se taki zakoni ie mnogn prej prepovedovali pod strogimi kaznimi. Parlikularna sinoda v Bratislavi (Presaburg) je pod predsedstvom kardinala Moutellore 0. S. P. 1 1309 zagrozila z ekskomunäkaeijo uzir, s procesom zoper heretike vsem tistim, ki bi svoio hier, vnukinjo ali sOTodnico dali razkolniku v zakon. (Besedilo v Schulte, Eherecht. Glessen 1855. 242,] — Določbt pravoslavnega cerkvenega prava, o mešanih zakonih nameravam razmnfri-vati v posehni študiji. ' O zakonih i brezkonfesionalei in javnimi greäniki govorita cc. 1065 in 1066. Radag» njihovo glej pod VII. Le i In er, Handbuch des kathol. Kirchen recht es, IV, kief., ftegensburg 1921. 245, sie er trdi. da se morajo prištevati med neka tolike v smislu c. 1060 tudi katoliiko krščeni člani brciverskih dr uit C v, femur pa nc morem pritrditi. Organizacija brezkonfesionalcev, ki ne tvori verske sekte, se ne more smatrati za heretično ali shizmalično sekto. Zakon (lex] mora biti kolikor mogoče določen, ne h|I bi pa, ako bi spadala pod pojem »seda. baeretiea seu schismatica« vsakojaktt brwvtrska druitva. In župnik bi moral izpraievali katoliška po-roEenca. pri kakinih dru51vih sta Včlanjena, kar je DltlTDUl absurdno. 139 ne priznava izključne resničnosti in zveličavnosti, potim nima razlogov nasprotovati zakonu svojih privržencev z drugoverci, ker s tem ne spravljajo svojega zveličanja v nevarnost, K a z l o g i, da cerkev prepoveduje mežane zakone in da je uvedla zadržek mešanega verstva, so deloma v zakramentalnosti zakona samega, deloma pa v neločljivi skupnosti zakoncev. Ker je zakon zakrament in za katoličanu ni zakona, ki ne bi bil zakramejit, pomeni sklepanje mešanega zakona vedno prepovedano obredno skupnost [conimunicalio in saeris) z drugover-cent. Iz te skupnosti pa izhaja vedno za druge večje ali manjše pohujšanje, češ, da pač ni bistvene razlike med posameznimi kon-fesijaini." iz skupnosti zakonskega življenja izvira nevarnost, da se cerkvi ter tudi zunanje pristopi veroizpo vedan ju akatoliškega katoliški zakonski drug odt u j i in polagoma povsem izneveri svojega soproga; nadalje za deco nevarnost nekatoliike vzgoje. Za katoliško cerkev pri tem ni merodajna zgolj materialna izguba na številu članov, katero natančno lahko izkaže statistika, ampak cerkev upošteva nadnaravne zle posledice vzgoje v vsaj deloma krivi veri/ Spravljati sebe in deco v tako dušno nevarnost, pa prepoveduje že sam božjizakon (c. 1060).' Največkrat pa preti družini, v kateri oče in mati nista iste vere, nevarnost verske j« i n d i f e r e n t i z m a. Le v zelo redkih fiLučajih se dogaja, da vlada v takih družinah toplo versko življenje." Verski nazori posegajo najgIobl,e v življenje človekovo, zato ned o s t a j a zakoncem različne veroizpovedi tiste najtrajnejše edinosti in vzajemnosti, ki je bistvena srečnemu zakonu, katc- 1 Bencd. XIV. De Syn. dioet. Lib. V, c*p. 5, n. J (Rora»r 174B E* Ty- pogr, Komarck pg. 180). Inslr, S. C. S. Off. 12, due. l&SS ad omncs eppos ritus orient. (Cotleclaara S C, dt-e Prop. (ide. liomae 1907 nr, 1696.) Leo X[1J. lit. «lcyel- Arcanum 10, febr. 1880 (S, D, N. I.eonis d, p. Papa« Xlli. epi- 51 o lac cncyclieac, Series [, 153, Ed. Herder]. " Hi tukaj mestu posegatE v dogmatiko in razlagali nafelo: Extra ecele-•ism nulla salus, ki pomenia, da je katoliška cerkev edino redno sredstvo ivclliianj.i 7 Viri kakor zgoraj opomba 5. " Navedena Instr. S- C, S. Off. govori o »¡ndilfarcntismus funestissi-mus*. Gotovo ic marsikateri čisto katoliški zakon sklenjen ms?d katoličani ifjolj po imenu v tem Oziru holj poguben, CWobito zu deco, kakor mešan zakon, v katerem je nckatoliiki soprog globoko veren. Tako trdi pač po resničnih zgledih Schcrer (Handbuch des K. R, 11, 412, not, 27), kar mu pa Wernz [fus decret, IV 243S) zameri. Ako >e življenje v mešanem zakonu kdaj srefnu in pristno krščansko, je to brez dvoma le zaradi tega, ker ie bil »klenjc-n pod risno danimi in vestno izpolnjenimi kavtelami, katere cerkev zahteva. Eichittann (D as katholische Misehchen-r e e h t aacii dem Cod. I, C, Padcrbom 192], 17 nI.] priporoča pridigarjem. naj v pouku o rneSanih zakonih takih lepih zgledov ne zamolčavajo, vkljub temu pa priznava, da take častne izjeme bržkone niso posebno Številne. 10' 140« rega že rimsko pravo označuje kot com mu nica tío divíní et humani Suris," 7.,a. posledica mešanega zakona je pravna neenakost ubeh Soprogov v slučaju ločitve zakona, Ako je bil zakon cerkveno veljavno sklenjen, je za katoliškega soproga nerazvezljiv, za nekatoliSkega pa ne vedno- Protestanti in pravoslavni priznavajo zakonu razvezljivost iz gotovih postavno (cerkveno in državno) določenih vzrokov. Ako potemtakem doseže nckatoliški soprog civilni razvod zakona, se ta lahko nanovo poroči, katoliški soprog pa se ne more, dokler živi nekatoliški drug.1[> Ker vsak mešan zakon več ali manj vsebuje in prinaša navedene nevarnosti, so dolini škofje in vsi drugi dušni pastirji vernike pred takimi zakoni svariti in od njili odvračati. Če preti splošna nevarnost mešanih zakonov, mora biti to svarilo pogostokrat predmet religioznega pouka.11 Ako svarilo ne uspe in se sklepanje mešanega zakona ne more preprečiti, potem mora biii njihova največja skrb, da se zakon ne sklepa proti božjim in cerkvenim postavam (c, 1064, 1", 2"). Pri tem pa mota župnik postopati previdno in modro, z največjo ljubeznivostjo; nikdar ne sme zamenjali načelne odločnosti z razia Ijívo in odbi.ajočo oblastnostjo. Fortiter ¡n re, suaviter in modo ^ Skušati mora doseči, da tudi mešan zakon doseže končni cilj, ki ga ima, namreč da dospejo zakonci k večnemu življenju, h kateremu vodi pot skozi cerkev Kristusovo.1* Na podlagi teli razlogov, katere navajajo vsi tozadevni rimski odloki in drugi viri kanonskega prava, je cerkev zakone med kristjani in heretiki od najstarejših časov sem odsvetovala" in naravnost pre- 0 I. t. D, 23, 2. Pomanjkanje edinosti v nuji.mili zakonih poudarjajo tudi vzhodni pravni viri, Insir. S. C. S. Oif. d. 12. duc. IBSft citira celo tcaadevni izrek Zona rasa (In not. ad can, 14. Cone, Chalced.), Zakoncem, med katerimi je zavladal i« mrzli indiferentizem, pa itak manjka najtoplejšega solnea. "Eichmann, Mischehenrccht 19; dr. Čed. Mitrovji, Crkvenn pravo,1 Beograd 1921, 158 asi.) gr. srak §§ 93, 94 (Kd. dr. Lazar Markovič, Beograd 19LJ, str. 44— 47). 11 Dcelaralio Bcned. XIV. »Malrimonia« 4, nov. 1741 (Schulte, Elie-reeht 235 ssl.); Bunud. XIV. ad cppus Pnloniae regni «Mngnae Nobis« 39. Um. 174S (Riclitor-Scliulte. Cone. Trid, 558—562); S. C S. Oif 21 iun IB63 (Collect. nr. 1236) 3. jen. 1871 ur. 6. 7 (Collect, ur. 1362); Cone. plen, Raltim. Iff. 1884, Tit. IV. r, H. (Ed. 1886 pg 67). Klasiienl vir za ta svarilni pouk je Albin S to Iz, Der verbotene flaum ftir Katholiken u. Protesta nlen, 11 Lcitner, Lehrbuch des kath. Eherechla* Fadcrhoin 1912, 353. j» Instr. S, C. S, Off. d, 12. dac, 1&H8, nr. 10 fCollect. ur. 1696). 11 Sv. Ambrozij, De Abraham, lil), i, c. 9, a 84 (Migne PL XIV, 451 A). Tekst je vzet v Gratianov »Decrctuma (c. 15 C XXVIII q. I), Frim Dr. J. P c ter s, Die Ehe nach der Leliru des hi Augustinus 1918, 65 «L Seveda niti sv, oictje niti sinode teda) Je UHO ločile med tadržkom fdispa-ritas cnltus* in pa »miita religio«; oboje iim je bilo enako nedovoljeno; sveti Avguštin nastopa Strožje zoper zakone s heretičnimi Osebami kakor s pa ga ni. 141« povedo vala kot sicer veljavne ¿t ne dovolj en t J5 Na vzhodu je 1.692 trulanska sinoda proglasila mešane zakone za neveljavne (c, 72), dočim da je na zapadu ostalo mešano verstvo vobče ovira vnj zadržek. Le posamezni kanonisti so si prisvojili pravno naziranje vzhodne cerkve,Pod vplivom skolastičue teologične vede se je tudi pravna narava zadržka mixtae religiortis pojasnjevala, da je namreč mešan zakon po božjem pravu nedovoljen, v kolikor vsebuje dušne nevarnosti katoliškega soproga in otrok." Zaradi tega se dispenza sploh ni dajala, ampak je bit zakon le mogoč, ako se je nekatobški zaročenec spreobrnil ali dal vsaj zadosLno poroštvo, du bo to ob prvi ugodni priliki storil.1™ V 16, stoletju so prepoved mešanih zakonov pričele izn?išati tudi skofijske sinode, ko so se namreč začeli Širiti protestanti in je nevarnost takih ¡ca k ono v v mnogih Škofijah silno narastla,J" l okom 17. stoletja pa se je v deželah, »ubi haereses impune grassantur«, posebno v Nemčiji in Avstriji začelo opuščati strogo cerkveno-pravno Stališče napram mešanim zakonom, uveljavil s« je splošno običa;, da so s« brea vsake dispenze cerkveno poročali. Cerkveno-pravna in moralna veda je temu običaju priznavala zakonitost za kraje, v katerih bivajo katoličani pomešani med heretiki.1® 11 c. 15, D. XXXH: Lektorji in psalulisti ne stneio jemati zenti, ki pripadajo katerikoli sekti |c. 14 cone. Chalced, 451; Lauchert. Die Kanone; der wichtigsten altkirchl. Coneilien, ]8%r 92 sl,); c. 16, C. XXVlIt, q. 1: ni dovoljeno oklepali $ heretiki mešane zakone; heretično osebo more katolik vzeti v zakon le. če obljubi, da poslane katoliška (c. 67 cone, Agathen. [Agde] 506 =: c, 31 cone. J.aod. 343—381; l.auchtrl I. c, 75). Najstarejša sinoda, katera prepoveduje me&tn« zakone, jo clvirska iz I, 306 (c. 16, Lauchert, I. e, 16j. Bernard Papumsis t 1213 |Summa de matrini. Hb, IV. tU, 1, ed. Laspcyres, Regcnsbg. 1861, 291TanCredue t ca. 1235 (Suniraa de sponsa-libus et m a tri in an i o. td Wunderlich, Güttingen 184 J, 44), Priin. A. 1. K. KR 92 |1912J 194. Sv, Tomaž Akv. ie uspešno zavrnil naziranje teh glosa-toriev In zmagal, Cotnm ;n IV. Sentiarum. dlsl. 39. q, i, art. t, ad 5 iFd. Parmae 1858 , Vol. 11, 1025], " Bened. XIV. De Syn. dioec. L. VI, c. 5, n, 3. K c h e r c r I. c. 412. 1,1 Beiled. XIV. »Magnae nobis* 29. ¡an. 1748. Sch e r e r (I. C. 408 not. 9) domneva, da se je v tedanji dobi prosilo za dispenzo mešanega verstva le v slučajih, ko je obslujal ite kak drug zadržek — in v tem slučaj« ie cerkev zahtevala najprej spreobrnitev in Sele na to, ko sta bila oba prosilca katoliško, je dovolila zaproäeno dispenzo od obšloječega zadržka; mi*L:l religio je S spreobrnitvijo [yenehala, dispen?_a ni bila več potrebna. Ako bi se ta domneva dala nepobitnu dokazati iz Zgodovinskih virov, bi bil nadaljni razvoj vprašanja o mešanih zakonih v 17. stoletju kaf lahko razumljiv. 1B Sinode naiteva S c h u 11 c , HR. 243, not. 28, w S t. Alphonsus d c Ligorio, Theologia moralis , l.ib. VI, c II. 56 (ed. P. Leonard. Gaudč, Komae 1909, Tom. III, -13 sq). sklicujoč se na Kusenbaums, in Lugo-a, imenuje valde prohabile mnenje, da je mešan zakon dovoljen in locis ubi haeretici vivunt mixt i catholicil, ut in Germania, Polonia etc. ex consuctudiflc recepta et t»lernta. in da ni treba nobene dispenze, ako heretični poroienec obljubi spreobrnitev; namesto te obljube da pa zadostuje upanje spreobrnitve. — Proli temu mnenju je nastopil Reiflensluel (lus Cdn. universum, Tom. IV. Vencliis 1742, 49 sl.)f iQuainvis matriinonia cathnlteonim cum haerctieis ritu catholico contracta silit 142« Šele koncem 18. in začetkom 19. stoletja so papeži s pomočjo gorečih škofov zatrli to razvado in uveljavili zopet prejšnje predpise, tudi v Nemčiji in Avstriji5' Do L 1841 se je cerkvena disciplina učvrstila, da se mešani Zakoni cerkvcno niso sklcpafi brez predhodne dispenze. IIL Iz pregled zadržka (c. 1061). Da se sme mešan zakon cerkveno skleniti, je brezpogojno potreben izpregled zadržka mixtae r e 1 i g i o n i s. Pravico dispenzirati od tega zadržka mm rimski papež kot vrhovni cerkveni poslavodajalee [c, 1040)," Ker je pri tem zadržku langirana verska zadeva, je za dispenzo kompetentna kongregacija S. Officii (c. 247, § 3). Ordinariji dobe samo delegirano oblast dopuščati mešane zakone aii za določeno dobo ali za določeno število slučajev; v proSnji za podaljšanje te fakultete morajo navesti vedno tudi število dispenz, katere so podelili," Naknadno valtda, tamen itire Eccl. sunt illieita el peccftmJnotB, adeoquc sine peccato contrabi aut permilti nuqueunl, nisi Papa d is pen sel« [nr. 360). Odločno odklanja Sane h cz o v o trdite v j »contraria consueludo iuri coni m uiti J troji a vi U (tir. 3671 lir pride do zaključka, da so mciani zakoni »ordinarie loqucndo* nedovoljeni tudi v krajih, kjur kaloliki in krivoverci skupno i.ive. M Birrtcd. XIV. imenuje la običaj »corruptela« (De Syn, dioec, Lib, V, c. V, n. 3, 1. c, ISU). I5rim, njegovo const. »Magnac nobis*, 29. ion, 1748; Epist. Oregorii XVI, ad Eppos Regni Bavariac, 27, maii 1833 (Schulte E, R, 263J; Instr, Card, Bernciti ad Eppos Bavarian, 12 sept 1JJ34 (Schulte L e. 266); Brcve GregOtii XVI. ad primatem el Archiepp. Regni Ifimgariac apr. 1841 (Schulte L c. 471); Inslr. Card. Lambnischini ad Archicppos et Eppos Austriae, 22, maii 1811 (Schulte I. c. 476). h eyist, fkned. XIV. »Ad luas manus-, 8, aug. 174S (ad cppos Polonin^l je rajvidnu, da se je navadno prosilo pri sklcpaaju meEanih zakonov za dispenzo v Rim le tedaj, kadar j« obstajal kak drug zadTick (najčejče sorodstvu ali SvaStvo), Tu dispenza se ni dajala, ?ni$j praeeedal hneresis abjuration (besedilo v Richter-Schultc, Cone. Trid. i 853, 563), V prvem pismu poljskim i kolom iMagnac nobis* pa trdi, da se tudi sam zadržek rnixtiic rcliginnis ni di&penzjral, Tazcn po spreobrnitvi — leda} seveda dispenza niti ni več potrebna. Le vlndn-jočini knezom se jc dovolil incSan zakon pod zadoslnimi kavtebmi zaradi javne blaginje (»firavissima ur gen te causa caque aH publicum bonum per-finente«). Pri tem su sklicujc na svoje predhodnike Inn. X. in Klem. XI, (S. C, Off, 16, iun. 1710), Dognalo so jc, da prosilci za dispenze kakega eerkvcnegn ladrikft niti niso navedli okoliščine mednega verstva, da se to prepreči, zaukazuje, da mora shili v vsaki proSnji klavzulnr i-Citpinnt oratores prnefati, qui orthodoxae lidcl cultures vere cxislunt et sub obe-dientia sanclac Rumanau ccclcsiac vivunl vjvcrcquc et mori intendunI etc.t, kt se le ponavljala tudi v reskriplu dispenzu. Kct jc rcskrlpl ic posebej naročal ordinariju, *ut de omnium eipositornni veritito eognoscal«, ni smel izvr-Sili dispenze. ako se je bilo rtltSano verstvo zamolčalo, " Instr, S. C. S. Off, 3. ian. 1871 (Collect, nr. 1362]; litt. Bened XIV. Ad manus luas {glej opombo 21.). Posebno energično poudarjajo papeži tO sebi udržano oblast v boju zoper razvado v Poljski, poročati raznoverske zaročence brez dispenze. 11 Inslr, card. Albani ad Archiep, Coloniensem etc.. 27. martii 1830 (besedilo v S e h u 11 c 1, c. 259 ssl), 143« m treba dispenze, ako je bil zakon že cerkveno veljavno sklenjen." V vsakem, slučaju se mora najprej ugotovili, da ni nobenega drugega zadržka, osobiio ne božje- ali naravno-pravnega, ki se ne more izpregledati." Dispenza je mogoča, ako se izpolnijo v cerkvenem zakoniku predpisani pogoji, namreč da se zagotovi verska svoboda katoliškega soproga in katoliška vzgoja vseh otrok ter da so podani primerni vzroki k» podelitev dispenze. 1. Pogoji (cautiones), — Da more biti mešan zaJton pO božjem pravu dovoljen, mora biti odstranjena dušna nevarnost katoliškega soproga (periculum perversionis) in pa nevarnost za otroke (educalio in bde acatholica). Da se ta dvojna nevarnost odpravi in da potem sklenjeni zakon ne nasprotuje božjemu in nadnaravnemu pravu, zahteva cerkev predvsem primerne kavcije. Prvo kavcijo mora dati nekatoliški Zaročenec: ^d e amovendo a coniuge catholico perversionis p c -riculo« (c. 1061, § 1, 2fl). To je nekaj več kakor pa zasigurati katoliškemu soprogu svobodo, po katoliški veri živeti. Zavezati se mora, odstraniti — v kolikor je seveda mogoče — vsako nevarnost odpada od katoliške vere, hidj nevarnost, ki ne izhaja od njega, ampak od koderkoli.50 Drugo kavcijo morata dati oba zaročenca: »de universa prole c a t h o 1 i c e t a n t n m baptizanda et e d u e a n d a«., To je glavni pogoj za dispenzo, Ako katoliška vzgoja ni zadostno zavarovana, je jzprcgJed nemogoč, ker zoper božje pravo nihče ne more dispenzirati. Ta varščina mora biti tem bolj trdna, ker državne postave, ki duločajo veroizpoved otrok iz mešanih zakonov, niso v skladu s cerkvenimi predpisi, Stališče države, ki priznava vsem veroizpovedanjem enakopravnost in proglaša versko svobodo in strpljivost, je le tedaj pravilno in pravično, ako v mešanih zakonih pripušča staršem, da po svoji vesli, ozir, po načelih svoje cerkve določijo otrokom veroizpoved. Vsaka oblastna reglementacija pomeni ubijanje verske svobode, kajti državna oblast ni zmožna niti poklicana odločati, katera vera da je prava." !1 S c h f r e r l. c. 417 Gregorji XVI. epist, a d Eppos BdVitfiao, 27» moriti 1832, in In str. card. Bernetti (Sc h u H e I. c, 266. 267). Fr. Albert. B I a ( O. P., Commentanum levtus Codicis I, Can. Lih. lil, pars. I. De Sacramontia, Komae 1920. 569. Besedilo pogodbe v Fr, USeničnik, Pasloratno bogoslovje I), 610 (oonalis iz InslT pro iud. ceet. Laibacb 1856. sq.) it v tem oziru pomanjkljivo, " Wcrnj I. c. 459 not, 63. 64, Nekonsekvcnino je, ako ic očetovi religiji daje pTedpravica pred materino. Tolerantni palent v Avstriji (31. okt, J 781) io določal, da SO vji otroci katoliški. ako ie oče katoličan, če pa je mati katolifanka, i i jUdiio v veroaipovedi I« dcklice iS Tudi pravoslavni — vsaj lu-eficicini — riaior sc priblii.uj^ iemu, da naj bn vsaj tedaj vsa deta ¡7 mcSanih zakonov pravoslavna, ako je of« pravoslaven; materina Veroizpoved je mani vplivna, V literarni kampanji povodom posvetovanj o novem državljanskem zakoniku v Nemčiji se je pokazalo zanimivo dvojno naziranfu. Katoliški avtorji so bili brez izjeme vsi za to, da se v mc£amh zakonih pusti stari c m popolna svoboda glede vere otrok, proti stati ti pa so zagovarjali 144« Varščina katoliške vzgoje vseh otrok je tako neobhoden pogoj za dispenzo. da se zalileva tudi za poroko na smrtni postelji, Ordinarij, ozir, v nujnih slučajih župnik ali delegiran dnhovnik — za notranji fonun v spovedi tudi spovednik — sme dispenzirati od vseh zadržkov iuris ecclesiastici razen dveh (provenientibus ex sacro presbyleratu5 ordine et ex af lini tate in linea recta consummato matrimonio; cc, 1043, 1044); a dispenzo od zadržka mixtae religionis sme dati le. če je po imenovani kavciji zadoščeno božjemu pravu, Ako je katoliški soprog na smrlni postelji, pi>lem se mora zavezati poskrbeti za katoliško vzgojo vseh otrok, v kolikor mu U to še možno;1" če pa ozdravi, ga veže ta dolžnost tem bolj, in sicer trajno, dokler je ne izvrši.a» Starejše cerkveno pravo je zahtevalo tretjo kavcijo, namreč katoliški soprog se je moral zavezali, da bo uspešno delal na spreobrnitev svojega nekaloliškega zakonskega druga. V starejših virih se zahteva ta kavcija kol najvarnejša vedno na prvem mestu, in sicer je moral tudi nekatoliški del resno obljubiti, do se bo povmii v naročje katoliške cerkve, zgolj upanje na njegovo spreobrnitev za dispenzo ni zadostovalo.10 Pozneje se jo ta predpis omilil v toliko, da je moral samo katoliški zaročenec obljubiti brez prisege in brez pri{ in ne v navzočnosti nekatollikega druga, da ho poskušaj ga spreobrniti,"1 Novi kodeks je ta predpis še holj omilil in ne zahteva več nobene obljube, ampak nalaga katoliškemu soprogu samo dolžnost, skrbeti na pameten način za spreobrnitev svojega zakonskega druga (c. 1062), Poudarek je na izrazu »pni-dcnlerti, vsako usiljevanje je izključeno." V prvi vrsti naj moli za večinoma zakonito ureditev otroške religije Z javnopravnim poudarkom očetovske oblasti. Prini. S & g m fl ll e t, Lthrbucli d. kath. Kirchcnrcchtes D*, 1914, 203, not, t, — Za bivše avstrijske pokrajine je Je v veljavi £l. 1 zakona z dnt 25. maja 1365 (drž. xnk. £lcv» 49)t »Pri mešanih zakonih sledijo sinovi religiji očetovi, h£ert religiji materini. Vendar moreta Soproga pred ali po sklepanju zakona a pogodbo določiti, dtt nastopi nasprotno razmerje, ali pa da vsi olroci sledijo religiji oielovi ali vsi materini.» Slifno tudi ogrski zak. člen XXXII, iz I. 1891, le da morata soproga napraviti pogodbo pred poroko vpričo notarja ali sodnika ali župana, in da (e pogodbe ne moreta po poroki is premen i ti (Oslcrr. Gcselze, Monz-Wicn 1900, XIX, Anhang 67 ssl). Srbski gr, iakonik ¡fahleva zji veljavnost muja-nih zakonov [joi-oko pred pravoslavni ni duhovnikom in določa vsem otro* kom pravoslavno veroizpoved (S 60). Konltord.il \i I, 1914 pa priznava mcin-nim zakonom veljavnost tudi, ako se sklepajo po kanonskem pravu (fl. 12 do 111. Prim, Dr. G. Rni.man: Srbski konkordnl iz I, 1914, Čas fl920| 21—24. = S, C. S. 011. te. niart, 1891, Uopol. (Collect, nr. 1750) je na vpm-Sanje, ali se mora tudi in artieulo meriis zahtevati za dispenin kavcija katoliške vzgoje vseh otrok -in qunntum scilicct hoc a pareatibus adlutc dependcl«, odgovorila- »Cautioncii otiam in arliculo morlis exje enigcndas.» » S C. S. OH. I-l. apr. 1899 (A. S S, XXXI, 692 ser,t, 39 Lil, cncycl. Bcned, XIV. vAd manus tuai« 8. mig. 1748 (RieMerSchulte, Cone, Trid. 5641. ; l S C, S. Ofi. 29, nov. 1899 ad 1. iCollect. nr. 2069). M >Ad amplcxandam lidcm e&tliolicam nemo invitus cogatur,* C. 1351. 145« milost sv, vere svojem j soprogu in ga skuša pridobiti za katoliška vero s tem, da kaže v skupnem življenju krščanske čednosti: skromnost, potrpežljivost, ljubezen, zvestobo in pokorščino,3' 2. Gotovost za izpolnitev kavcij. — Popolno gotovost, da se bosta predpisani kavciji tudi resnično izpolnili v nameravanem zakonu, more dati edino le prestop nekatoliškega zaročenca v katoliško cerkev. Zaradi tega je apostolska stolica dosledno zahtevala ■ abiuraüo haeresis* kot temeljni pogoj za dovoljen zakon; sedanji milejši predp¡si¡ po katerih se zadovoljuje z resno podanimi kavcijami, značijo koncesijo, do katere so cerkev privedle nujne zunanje okoliščine*4 Zato mora biti moralno gotovo, da bosta soproga dane varščine res tudi izpolnila (c. 1061, § 1, 34), in to gotovost mora imeti tisti, ki naj mešani zakon dopusti (dispenzira). Naloga župnikova je, da zbere tozadevne garancije ¡subjektivne in objektivne) in porofa o tem dispenzatorju v pripisu k prošnji katoliškega zaročenca. Podati mora v prvi vrsti svoje osebno mnenje, je-Ii sam moralno gotov, da sta zaročenca dala kavcije odkrito, resno in iskreno in da bosta dano besedo držala; prepričati se mora, sta-Ii — in posebno še katoliški prosilec — verodostojna in moi-beseda in ali so vse druge okoliščine in razmere obeh takšne, da se sme z gotovostjo upati na vestno izvršitev danih kavcij." Najboljši temelj za to moralno gotovost je medsebojna pogodba, ki jo skleneta soproga pred poroko." Kodeks določa, naj se redno zahtevajo kavcije vpisani obliki (c. 1061. § 2). Od škofa je poten: odvisno, da predpiše določnejšo obliko tega spisa, ali zadostuje reverz ali pn naj ho pravilna dvostranska pogodba. Najsigurnejša pismen;i oblika je lista, kateri priznava pravomočnost tudi državna oblast. Kavcija, ki je podana na državno priznani način, je brezdvomno najgotovejša." Za bivše avstrijske in ogrske pokrajine je cerkvena oblast določila, da se morata predpisani dve kavciji dati v o Miki pogodbe, ker državna oblast reverzu ne priznava nobene obveznosti, pogodbi pa v bivši Avstriji vendar toliko, da je izključena enostranska sprememba. Sporazumno pa jo soproga lahko vsak trenutek soremenita S pravnim učinkom glede verstva otrok, ki še Sedmega leta starosti niso izpolnili.*9 » S. C. t! Prop. f. 9. dtc. 1822. — Siani fColiect, ur. 779). Jl » ,. - neqtte Bet d Ha netme dispensatio conccditur nisi hac exprcssa lege scu conditione adiecta niniirum iibiuraio prius haeresi* Rened. XIV. ■ Magnae nobis» 29. iun. 1748 Prim. Schulle, t. c. 249 si. " Svn. dioee. Paderbcrn. 1867, nars. II, sect. 2, t. 50 I A, f. k KR. 20 flRfifll 407 hI.); Ca nI R.impolla nd Primatom cfc. Hungariac. 7, iui. 1S90 (A S, S. XXIII. 569). S. C. S. OFf. 30. iun. 1842 ad 5 (Colleci. nr. 95!]. 17 Wcrm [IV, 2. 446 not. 34| sc proti Lcitncrfu zehi dvomljivo iirala o tem, do bi nudila kavcija, dann po načinu, ki je drinvtio tudi priznan, najboljSu garancijo. Seveda morata dati zaročenca kavcijo z resnim in iskrenim namenom, sc obvezali v vesli, da jo tudi izrvrSita. Če loga ni, ne pomaga nobena ie tukr» iitknnihi oMikn: Eikn pa misliti! ¡tarofertes iskreno in resno, pa fioiovo ni bolj s u oblike kakor liste, katero država tudi priznava. » Znk, z dne 25, maia 1868 (dri. zak. štev. 49), čl. I, in 2. 146« Če bi kdaj državna oblast izključila vsako svohodo staršev glede določevanja vere otrok iz mešanih zakonov ter to vprašanje proti naravnemu pravu sama uredila tako, da bi nobenega pakta z ozirom na versko vzgojo otrok ne dovolila, potem bi se mogla podeliti dis-penza le, ako je moralno gotovo, da katoliški soprog odkritosrčno hoče in tudi uspešno more izpolniti obveznost privatno danili kavtel Pod telili pogoji more ordinarij, ako ima tozadevne fakultete, po svoji vesti in pameti dispenzirati tudi v takih izjemnih slučajih, ko zaradi zunanjih zaprek ni mogoče dohiti pismenih varščin.31 V pokrepitev danih kavcij je apostolska stoliea zahtevala včasih tudi prisego, ali od obeh zaročencev10 ali pa samo od katoliškega,*1 Zahteva prisege je izključno pozitiven cerkven predpis, katerega se lahko izpregleda, ako razmere zahtevajo ali tudi le svetujejo. Kodeks o prisegi ne govori več, zahteva samo >ni o r a 1 i S c e r t i t u d o*. Ako se Zaročencema ne more toliko verjeti, da bi dispenzator bil moralno gotov o zvesti izpolnitvi kavcij, more skof zahtevati prisego, da bosta dano besedo izvrševala.*3 Tako je prisega samo sredstvo, da se dobi »moralis" cerlitudo« o resnosti kavcij in o njihovi bodoči izpolnitvi. S tem pa dolžnost župnikova, v čigar področju se je mešani zakon sklenil ali dotični zakonci žive, še ni izčrpana. Ordinacij ozir. župnik naj ima tako družino vedno v evidenci in skrbno pazi, da dane obljube tudi resnično izvršuje, posebno kar se tiče katoliškega krsta in vzgoje otrok. I'o je važno in potrebno ravno v naših prilikah, kjer morejo po državnik postavah zakonci enkrat "ktenjeno pogodbo vedno zopet sporazumno izpremenili (c. 1064, 3. Vzroki za izprcgled. — Ko je po predpisanih in danih varščinah odpravljena nevarnost odpada katoliškega soproga in otrok, ostane še pozitivna cerkvena prepoved mešanega zakona, kateri se brez vsaj materielne komunikacije v svetih obredih ne more skleniti. Potreben je torej še izprefjled. Prošnja pa mora biti podprta s upravičenimi in važnimi vzroki (c, 1061, g 1, ln). Brez resničnega S C. S. Off. 21. ian, 1863. ttelvctiae (Collect- nr. 12361. Na vpraSanje nekega ikofu fii Prusiie?), ali sine dispenro dati za meiane zakone višjih nckatotiskih oficirjev. katerim vojaika podava prepoveduje izstavljali re-vcrre ali tudi le obljubo katoliike vzgoje vsuh otrok, ¡c odgovorila C. S. Off. tO. dec. 1902 »negative*; na vpraianje: »Zadostuje Ti s prisego potrjena izjava katoliškega zaročenca, da mu je nekatoliški dni g privatno obljubil izpolniti vse zahteve katoliško cerkve«, pai *Per so cl jjeneratim negative ct ad inenlem. Mens osi: Ako drugače ni mogoče, moirc Sknf dispenr.irati, če ima moralno gotovost, da ie obljuba resno mišljene in da so bo izpolnjevala. fCollect, nr. 2155.1 •» S. C. S. Off. 6, inn. 1879 ad cp. Aurelian fCollect. nr. 1521). " Rescriplum Pii Vil. ad Card, de Frankcnberg, archiep. Mochllnton. 13. hil, 1782 [besedilo v Schuilc 1. c. 254 si.). « Liti. S. C. S. Off. 17, lebr. 1875 S. Germani [Collect. nT. 1433), « Instr. S, C. de Prop, fide, ad Arcliicp Baltim. 25. mn. 1&H4 fCnllcct. nr. 16211 i" skoraj v vseh zgoraj citiranih virih, 147« in zadostnega vzroka ne more veljavno dispenzirati tisti, ki ima v to od viš^c oblasti poverjeno fakulteto, n. pr. ordinarij (c. 83). Apostolska stolica nikdar ni dala in ne daje dovoljenj za mešane zakone, ako ni resnih in telitnib vzrokov za to, in še tedaj le % reko notranjo bolestjo in nerada,** Mešano verstvo prišteva kodeks med večje zadržke (maioris gradits, c, 1042). torej je izpregled pravno neveljaven, ako v prošnji navedeni vzrok ni resničen; vsaj eden izmed navedenih vzrokov mora biti resničen (cc. 40, 42). KakSni vzroki so pravični in tehtni? V prvi vrsti so to v z ro ki javne blaginje, ki so bili v cerkveni praksi nekaj časa edino merodajni tur so prišli v poštev le pri vladarskih osebah.,3, Pozneje šele so obveljali tudi privatni vzroki. Takšni so n, pr.: »eccle-siae utilitas« — to v slučaju, da bi bil nieian zakon edini pripomoček, da se pokatoličanijo otroci iz prvega zakona (pri svaštvu}; igravissi-mum mahiiu vitnndum«, t. j, ako se je v slučaju odklonjene dispenze bati, da se zakon sklene neveljavno pred nekatoliškim duhovnikom, da se sklene samo civilni zakon, da katoliški soprojJ odpade od katoliške cerkve itd.*® Takšni privatni vzroki imajo indirektno (udi javen pomen," Zadostni pa so tudi drugi kanonski vzroki, ki so uresničeni na strani katoliškega prosilca. Na strani n e k a t o 1 i -š k c g a zaročenca je za cerkveno oblast veljaven in izdaten le e n vzrok: resna obljuba prestopiti v katoliško cerkev, in sicer dana pred pričami.*11 Škofje, ki imajo delegirano oblast dovoljevati mešane zakone, se morajo pri presojanju vzrokov ravnati po tej praksi apostolske stolice," IV. Pravna oblika, v kateri se naj mešani zakoni sklepajo. Cerkev mrz.i mešane zakone tudi še tedaj, ako so katoliški soprog in olroci kolikor mogoče zavarovani, da ne odpadejo od katoliške vere, zalo se je vedno skrbno varovala, da ne bi na katerikoli način s pozitivnim sodelovanjem takih zakonskih zvez aprobirala, Č« pa je v čem takini zakoncem ugodila, je storila vedno le ii enega razloga, da zabrani hujše zlo.'10 Skleniti se mora tudi mešan za- 11 InstruetiuAntonelliana iussu Pii PP. IX, circa matrimonii! mixtae religionis ad mimes episcopos, 15. nov, 185S (Collect, nr, 1169, A i, k. KR. 81 [1901], 341 s^I, I; litt, cncycl, S. C, de Prop, fide U. mart. 1868 (Collect nr 1324); Instr ad episcopos Angliae S. C. de Prop lide, 35, mart. 1668 ¡A. I, k. KR. 58 118871. 241 nsl.}: Instr, S, C. S. Off. ad archicp. Corcyrcn. 3. jan. 1871, n, 3 (Collcct. nr. \3f>2), 15 Bened. XIV, »Magnac nobis«: »gravissima urgente Causa eaque ad publicum bonum pertinente*. " Instr, S, C, S. Off. ad onmcs eppos Titus orient. 12. dcc. 18B6 (Collect, nr. 16%], « Wtrm, 1, c, 444 not. 3i. «Lettner, I c, 350, " W c r n z . L c. 444, M Instr, card. Bcmetti ad Arclliep, el Epp. in Bavarian regno, 12. aepl. 1834 (Schult c 1. c. 268 si,]. 148« ko d tako, kakor določajo kanonski predpisi z n veljavno in dovoljeno poroko, Te določbe vsebujejo v glavnem oklice in poroko pred pristojnim župnikom oziroma od njega pooblaščenim duhovnikom, 1, Oklici mešanih zakonov vobče niso bili in niso dovoljeni tudi ne tedaj, alto sta zaročenca dobila izpregled zadržka mešanega verstva,"1 Kjer pa so — kakor pod oblastjo avstrijskega državljanskega zakona — zakoni sklenjeni brez oklice v neveljavni, povzroča ta cerkvena prepoved neljube ncprilike, acato pa daje kodeks ordinarijem možnost, dovoliti tudi oklice me&mili zakonov, ako smatrajo to po svoji modrosti primernim in ako se ni bati pohujšanja; tega se pa v krajih, kjer je prehivaîstvo versko mešano, ni bati. To dovoljenje Škofovo je navezano na dvojen bistven pogoj; prvič da je za mešan zakon že dana apostolska dispenza — prej se oklici nikakor ne smejo vršiti, preden ni došlo dovoljenje zakona od cerkvene oblusti, katero se je bilo prosilo; —■ drugič da se v oklicu veroizpoved nekato-lilkafa druga ne omenja (c, i026). Ako ti pogoji niso dani. ordinarij n« sme dati dovoljenja zu oklice [cf. c. 39). Pri mešanih zakonih, ki Se sklepajo brez dispenze, ne sme katoliški ¿upnik z oklici sodelovati.V naših pokrajinah se bodo Sltofje pač poslužili v kodeksu jim dane pravice ter pustili, da se vrïe oklici kakor doslej pod navedenimi bistvenimi pogoji, ker se vsled dolgoletnega običaja ravno ni preveč bati pohujšanja vernikov, 2. Poroka, Pravna zaščita nerazrušljive zakonske 2 veze je dovedla cerkev, da je na tridentinskem koncilu za veljavnost predpisala obvezno obliko, v kateri morata poročenca izreči svoj zakonski konsenz, t. j. vpričo pristojnega župnika in dveh do treh prič,w V tem so cerkev posnemale vse modeme države, ki so istotako uvedle prisilno obliko poroke za državno veljavnost zakonov. Ker pa spadajo samoposebi med člane cerkve vsi veljavno krščeni, četudi se prištevajo nekatoliški konfesiji, bi taka splošna določba brez f'sake olajšave povzročila, da bi bili vsi zakoni med krivoverci ne- 51 Pij VI, ie v pismu kard Frankenbergu i dnu 13, ju]. 1762 prepovedal oklice mešanih zokonov, na ponovno prožnjo iih je 3í. maja 17B3 dovoli! 'omnimode extra locum sacrum». Sltino tudi Gregor XVI. bavarskim Škofom. Schultt L c, 265 in 269. M Avstrijski zakon z dne 25. maja ÍB68 [drž. zak. 5lev. 41) predpisuje oklice pri boiji službi obeh konlesij. katerim zaročenca pripadala, Če kateri obeh duhovnikov oklicc odkloni, iih izvrii pri slo i mi politična oblast — 0 fraki m ikofoiu se je zaradi izrednih ležkoč. v katere bi bili bícct župniki zažli. dovolile, da so smeli oklieavnli tudi take meSnnc zakone, ki so se sklepali brez vsake dispenze, pa le pod pobojem, da se Veroizpoved nckato-liSkega dela ne omenja in du oklicni list, katerega oddajo stranki oziroma oblasti, ne vsebuje nobenega izraza, ki bi ae mogel razlagati kot odobritev mešanega zakon.-!, ampak da vsebuje Zgolj potrdilo, da se raztn mcSuncga verstva ni odkril noben drug zadržek. Inslr. Card. Lamhruschini, 30. apr. 1841 [Se h i! 1 t e J. c. 4761, Novi kodeks je pni odpravil z dntjimi vred tudi to jzicmn, Sess, XXIV dc rei. c. 1. 149« veljavni [kar pride vpoŠtev pri Spreobrnitvi vsaj enega zakonca], kajti katoliškim župnikom je bilo z druge strani prepovedano vsako sodelovanje pri porokah heretikov. Dostavek koncila, da je predpisana oblika poroke obvezna le tam, kjer se dekret »Tametsi« pro-mulgira, ni odstranil vseh težkoč. Zato je že takozvanu declaratio lienedictina, 1. 1741 za Holandijo in Belgijo ukinila dekret TameLsi ter določila, da SO ondi Zgolj1 protestantski zakoni veljavni, četudi niso sklenjeni po tridentinskih predpisih, pa tudi mešani zakoni sklenjeni le pred protestantskim duhovnikom so veljavni, tudi za nje je odpravljen ^impedimentum clarldestinitatisi." S tem je bila tri-dentinska določba prvič ukinjena, enkrat samo za gotov teritorij, polagoma se je dovoljevala ta olajšava tudi za druge države, za Avstrijo,Ogrsko,6" posebej Za Dalmacijo.01 A zopet je cerkev poskušala uvesti enotno in za vse enako obvezno obliko poroke ter je vsled klavzule, ki zahteva promulgacijo v vsaki iupniji posebej, nepraktični dekret »rametsi* nadomestila 2. avgusta 1907 z dekretom "Ne temeres, po katerem se mora tudi vsak mešan zakon skleniti pred pristojnim katoliškim župnikom. 7a Nemčijo je kajpak obveljala izjema po konstiiuciji »Provida« z dne 18. januarja 1906, ki je forinelno nadomestila pravo deklaracije Benedikta XIV,, t. j. priznala veljavnost mešanih zakonov, ki niso sklenjeni v tridentinski obliki. Na prošnjo ogrskih Škofov se je vsebina konititueije »Provida« razširila tudi na ogrsko kraljestvo (19,/23. febr. 1909) s pridržkom, da velja le, če sta oba poročenca na Ogrskem ozir. v Nemčiji rojena in v rojstni državi zakon sklepala. Ta izjemna določba je bila neka nekonsekvenca, Iti je nudila ugodnosti tistim, ki so preko vseh opominov in predpisov brez k avte I in brez dispenz.c sklepali zakon pred nekatoliikini svečenikom. Katoličani, ki so se pokorili cerkvenim določbam, so bili vezani na tridentinsko obliko, oni pa, ki se niso pokorili, ki so torej bili uporniki in so zoper cerkvena pravna določila sklepali zakone z drugoverci, so bili oproščeni te oblike. In le pravično in prav je, da je kodeks vse take nekonsekventne izjeme ukinil ter za vse katoličane (v smislu kakor je Zgoraj pod I, razloženo] za veljavno poroko predpisal enotno obliko, ali sklepajo katoliške ali pa meSanc zakone.5" Da je mešan zakon veljavno sklenjen, morata poročenca izreči privoljenje v zakon pred o r d i n a r i j e m ali M Dcclarati» SSmi. D. N. Benedikti XIV cum inslructkme auper dubiis rescipicntibus malrimonia in Hollandin et Belgio contracta et contrahendn. (Besedilo v Schulte !. c. 235 sL) u Inslr. card. T-ambniscbini, 22, maii 1841. ** Instr. card. Lam bruse h in i, 30. apr. 184!. 1T S, C, S. 011. 10, febr. 1892 (Collect. nr. 1133] samo za mešane zakone t ratkolulki, ne pa z drugimi nckatoličani. V Rimu so lo nekonsekvenca le davno spoznali; iu 1. 190S je S. C. C, v reikriptu od i. febr. ad IV. nemSkoum episkopatu insinuirala, nai prosi, da se konstitucija »Provida* v primernem iasu ukine (A, f. k, KR. 97 (1917], 76], česar episkopat, kaipak, tli storil, PHm, E i c h m a n a , Dns kalh. Mischehenrecht, 1921. 33. 150« župnikom, Cigar oblasti ne zadržuje nobena cerkvena kazen (e\eommunicatio, inlcrdictum, suspensio); in sicer v mejah njegovega teriLorija. Župnik ju mora vprašati z a konsenz, ne sme pa biti prisiljen k temu vprašanju. Neveljaven bi bil zakon, ako bi župnik samo pasivno poslušal konsenz poročencev, Prisotni morata biti vsaj dve priti. Isti pristojni ordinarij ali župnik pooblasti lahko drugega, duhovnika za poroko (cc, 1094, 1095). Da pa je poroka dopustna, mora župnik imeti dokaze o samskem stanu poročencev — pri nas izklicne liste poleg drugih potrebnih listin —, vsaj eden poročencev mora bivati v župniji, če nima ondi stalnega bivališča, mora vsaj že en mesec bivati tam. Ako ne, potrebuje župnik dovoljenje od pristojnega župnika oziroma ordinarija fc. 1097), Ta oblika poroke je obvezna tudi za mešane zakone, da so veljavni [1102, § 1). Celo odpadniki, ki so kdaj po krstu ali konverziji bili katoličani, so vezani na to postavno obliko poroket pa najsi sklepajo zakon s komurkoli, s katoličanom, nckalo-ličanom ali nevernikom fc. 1099, § 1, 2"), Bistveno za veljaven zakon je, da se izrazi privolitev v predpisani obliki, a cerkev obdaja poroko svojih članov z vencem slovesnega obreda in s svojim blagoslovom. Onim pa, kateri sklepajo zakon z nekatoliškim drugom, akoravno z dopustitvijo, odreka vsak cerkven obred in blagoslov. Župnik je po prejšnjem pravu smel biti samo pasivno navzoč, da je kot od cerkve avtorizi-rana priča slišal konsenz in ga v poročno knjigo [»curam me M. N,*) zabeležil, aktivno ni sodeloval nič, niti ne z običajnim vprašanjem. Tako je bilo v starem kan. pravu cerkveno stalUče.-1* Razlog za to strogo cerkveno stališče moramo iskali v prepovedi obredne skupnosti katoličanov z nekatoliki (commtinicaiio in saeris velita), pri kateri cerkev po svojem oficielnem zastopniku ni hotela biti ude i e že na. Za dežele, v katerih prebivajo katoličani mešani z drugoverci. kjer so mešani zakoni pogostejši, po bi tako strogo izvrševanje pasivne asistence povzročalo lahko večjn fcla za cerkcv in bilo dušam Često pogubonosno, zato ie cerkev na intervencijo škofov dovolila za posamezne dežele fNemčijo, Avstro-Ogrskoj, da se smejo mešani zakoni, Za katere se je dobila cerkvena dispenza. sklepati v cerkvi po običajnem obredu, a brez blagoslova nevesie in brez poročne sv, maše.61 M Boned. XIV. De Syn. dioce. lib, VI, c. 5, odit. cii, 181; Pii VI. instr. ad Card, Hc Krajikenberß [Mechlinicn.l 13, iui. 1762; Instr, Card Rernetli, 12, Sept. 1834; Instr. Antonelliaiia, 15. nov. 1658; Säimülkr, KR. I]*, 199 not. 2. ... iit vidcalitr Eeclcsia in divinis cum hncreticis communieartm, instr. An ton eil. (Colic ct. nr, 11691, 111 Instruktion über die Eheschließung unter sogenannter passiver Assistenz in Österreich Genehmigt in der VI. Sitzung der bischöflichen Gentrab Versammlung, 16. Nov. 1901. (A. f. k. KR. 83 (1903], 350 ssl.] 151« V istih deželah pit so papeži s partikulamo-pravnimi določbami tolerirali pasivno navzočnost župnikovo brez vsakega obreda pri mešanih zakonih, ki so se sklepali brez dis-penze in b re? kavtel, in sicer neodvisno od tega, gresta li poro čenča prej ali pozneje še tudi pred ne katoliškega svečenika.81 Dočim jc obče cerkveno pravo v takem slučaju odklanjalo vsaJto intervencijo katoliškega duhovnika, je moral odkloniti v Avstriji župnik sodelovanje le, ako zaročenca niti k pasivni asistenci nista marala priti.6:1 Kot razlog za tako dalekosežno popustljivost navajajo viri, da je v slučaju, ako se mešan zakon ne more zabraniti, za korist cerkve in za občo blaginjo (utilitas licdesiae et Commune bornim) bolje, če se sklene zakon cerkveno veljavno vpričo pristojnega župnika, kakor pa da sla ženin in nevesta prisiljena iti k akato-iiškemu svečeniku ali pa so zadovoljita e zgolj civilnim zakonom. Novi kodeks cerkvenega prava jc pasivno asistenco pri sklepanju mešanih zakonov popolnoma odpravil. Za veljavnost zakona ju izključno in brezpogojno potrebna aktivna asistenca župnikova, o/ir, pooblaščenega duhovnika, t, j. vprašati mora poro. čenča za zakonski konsenz (c, 1102). Dovoljenje pasivne asistence za nekaLere kraje je tvorilo parti-kularno cerkveno pravo, katero pa je novi kodeks razveljavil, uničil, ker njega nadaljnje veljavnosti izrecno ne omenja (c. 6, 10).01 «• in str. Gregorii XVI. 22. maii 1641 in Pius IX. »Etni Sanctissimus« 15. nov, 1858 ji« Avstrijo, Greg. XVI. 30. apr, 184), in Jnslr, Card. Lambru-achini de eodcni die za Ogrsko; iliitr. S. C, du Prup. iid, ad eppos Graeco-Rumenos de inatrimolliis mixlis, 1858 [C< ilect, nr. 1154). « S c h c r C r i c. 427, Že dekret »Ne temere« je zahteval ra veljavnost zakona, da. mora Župnik vprašali poroeenca, in je tako razveljavil pasivno asistenco. Nft razna tozadevna vptaianiu in dvome je S. C. S. Ofl, dajala različne ud govore: 1. 27. jun. 1908 ie načelno zahtevala ze mciane zakone aktivno nuvzučnost ¿upnikovo (A. S. S. XI,1, 510); 2. 21. jun. 1912 pa jc pas. asistenco dopustila le za mei. zakone brez kavtcl |A. A. S. IV U9l2j, 441} 3. 2. av£. 1916 pa ja lo dopustitev rcstringirala na kraje, kicr ie bila običajna že pred dekretom »Ne temere« na podlagi pape£kib konce-sij in initrukeij [A. A. S, Vlil ¡1916), 316]. I"ii pravna notalnust ju «daj minila. Sicer so nekateri izmed prvih razlagalcev kodeksa trdili, da ju pas. asistenca št nadalje dopuiiena [S c h a -ler, Ehcrecbt-, 1916, 86, ki s« sklicuje na nekatere druge avtorje; Haring, Prilmmer. Schmitt-Noldin; Chelodi, Ius tnalrimoniale. 1918, 171, in na podlagi teh virov Fr. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, 1920, II, 6701, a ia dokaz niso vzeli pravega dokumenLa, S c h ii f e r I. c, pravi: Odlok S. C. S- Off. 2L jun. 1912 je apostolski iudii.lt, Veljaven za nekatere pokrajine, in ti ostanejo po kan, 4. v veljavi dotlej, da apoEt. stdica ne ukrene kaj drugega. Toda prvič pri tem vprašanju ne pride v poStev reskript S. C, S. Off. z dne 21. jun. 1912, ki uveljavlja vkljuh dekretu »Ne Itniere« ie nadalje one odloke svete stolice, S katerimi je bila p r v o i n o za dotične kraje dopuščena pasivna asistenca, to so za Avstrijo in Ogrsko ponovno citirana pisma Gregorja XVI. in k njim spadajoče initrukcije kardinala Lambrusehi-nija iz t 1341; za Bavarsko iz 1. 1332, za ko lin »ko, [r i trsko, paderboinsko in niiin&tersko Škofijo pa dekret Piia. VJH- ii 1. 1830. Ti dekreti pa tvorijo par-tikularno pravo, za katero velja kan. 6, lfl, ne pa kan. 4. Drugič pa 152« Prepoveduje pa kodeks čisto v smislu starejšega cerkvenega prava pri sklepanju mešanih zakonov vsak cerkven obred in sklene naj se izven cerkve; le, ako se je baLi kakili zlih posledic — misli se vedno na zlo v dušnem oziru — naj škof po svoji modrosti dopusti poroko v cerkvi (c, 1109, § 3] Ordinarij pa more dopustiti eno ali drugo pri poroki običajnih cerkvenih ceremonij, razen sv, maše, ako se je sicer bati večjega zla fc. 1102, § 2). To dopuščenje pa je vedno samo izjema v občnem cerkvenem pravu in v cerkveni praksi.*» Te oblasti se bodo ordinariji posluževali in dovoljevali cerkveno poroko za mešane zakone zlasti tedaj, ko uvidijo, da bi sicer zaročenca šla k poroki pred nekaioli&kega svečenika, ali da bi preklicala že dane kavcije, ali da bi krivoverci povzročevali sovraštvo zoper vernike in cerkvene postave ter s tem škodovali cerkvi in vernikom,** V korist cerkve in v dušni blagor vernikov potem lahko dovoli tak obred, ki se more vršiti brez žaljenja h ožjega.M V vesti svoji pa so dolžni previdno in premišljeno rabiti to fakulteto z ozirom na krajevne in osebne okoliščine.811 Pri mešanih zakonih s pravoslavnimi se mora pn posebno upoštevati, da smatrajo ti samo oni zakon zakonitim, ki je sklenjen z blagoslovom cerkve,*0 tako da bi se pravoslavni soprog težko zadovoljil s poroko pred katoliškim župnikom brez vsakega cerkvenega obreda Važne'5i razlog mora biti dan, da ordinarij sme dovoliti poroko povsem po škofijskem ritualu, lažje pa se dopusti samo kak govori kan. 4. Ic o o s e b n i h privilegijih in i n d u 1 t i h r dovoljenju pasivne asistence pa. ni dano osebam, ne fizičnim in nc moralnim, ampak teritorijem, — Torej pri tem vpraSanju ton, 4. n« more uriti v poštev. Prim. Eich-ii iann 1. C. 45. Linneborn, G run dr is s des Ehercchtes, 1919, 385, D. P ril ram cr O. Pr, Mant>aie iuris eeclesiastiei, 1920, 400, trdi ie nadalje, da jc pasivna asistenca za zgoraj navedene pokrajine dopustna. A njegov opis pasivne asistence ie pomanjkljiv, kur ne omenja njenega bistva, da poročajoči duhovnik ne vpnjSati za. konsenz. ® S. C. S. OH. — £)uL-bec. — tO. sept, 1820 fColleet, nr. 749|; Vlc, Ap-Sandvig, 11, dte. ¡850 (J. c. nr, 1054), ™ Litt. encycl. S. C. dc Prop. jf. II. mart. 1868 (Collccl. nr. 1324). 47 S. C. S, Oli. in epist. S. C, dc Prop. 1. ad Vic. Ap. Myssurien, 4. dec. 1862 [Collccl. nr. 1232). Instr, S, C. de Prop. f. 1858 ad cppos Gracco-Rumenos (Cnllect. nr. 1154). «» Instr. Antone [liana, 15. nov. 1858 (A. f, k. KR. 81 [I90t|. 341 asi.). Papež jc izrecno želel, naj Škofje to svojo fakulteto »sileatto ac seoreto ser-vcnti, da bi se verniki nad toliko popustljivostjo cerkve preveč ne pohujševali, Dr. Cedomil Mitrovič, Crkvcno pravo1, 1921, 148 tL Instr. S. C. de Prop. i, grSko-rumunskim ikofom dokazuje na tozadevno vprašanje, da grika cerkev nikdar tli učila, da jc blagoslavljanje poroke potrebno ali da jc svečenik minister sneramenti malritrioni!, in da kat. cerkev nikdar ni dovolila cerkvene poroke, če niso bile zasiguranu znane kavcije, ker nikdar ne more sodelovaLi pri zadevi, ki jc sama po sebi greina — naroča pa griko-rumun-skim duhovnikom, naj se v vsakem slučaju obrnejo na pristojnega ordinfl-rija, kateri sme dopustiti eerkveni obred, ako laročencn kavcije zagotovita, 153« del obreda.''1 Poročna sv. maša pa senikdarne pripusti. S tem pa ni prepovedana samo votivna maša pro sponso et sponsa, ampak sploh vsaka, tudi privatna sv, maša. ki bi se opravila neposredno po poroku tako da se smatra kot dopolnilo obreda zakramenta sv. zakona.7- Moreta se pa novoporočenca udeležiti maše v isti ali v kaki drugi cerkvi, ki se bere ob določeni uri, kakor vsak dan, in ki s poroko ni v nikakršni zvezi. Načelo kanonskega prava glede veljavnega sklepanja mešanih zakonov je. da je vse, kar presega igolj vprašanje župnikovo za privolitev v zakon, le dopuiieno, t o Uri rano, nikakor pa dovoljeno. Ravno zaradi tega pa dela pri mešanih zakonih, ki ima^o potrebno dispunzo, vprašanje dvojne poroke dostikrat največje težave, Čestokrat zahteva nekaloliški soprog, da se naj poroka vrši tudi pred nekatoliškim svečenikom ali pred katoliško poroko ali pa po njej. NekatoliŠko poroko kodeks izrecno prepoveduje. Katoliški soprog ne sme iti pred ne katoliškega duhovnika, kateri bi izvršil verski obred v svoji vlogi kot *quasi paroehus« ne po katoliški poroki in ne pred njo; niti se pri taki poroki ne sme dati zastopati [c. 1063, § 1). 1 ej prepovedi se ne more izogniti z izgovorom, da nikakor ne smatra ttekatoliškc poroke potrebnim ali bistvenim, da se zadrži zgolj pasivno in da ugodi le zaradi zakonskega miru in medsebojne naklonjenosti svojemu nekatoliškemu soprogu.'1 Nedovoljena je taka poroka, ker se katoličan druži s heretikom v verskem obredu, in to pomenja vsaj implicite pripadnost k hereziji ali razkolu in je po bistvu svojem prepovedana com-munieatio in divjnis s krivoverci,'1 in je potemtakem greSno in sakrilegično dejanje,T6 negiede na pohujšanje, katero se daje vernikom." Ako župnik gotovo ve, da pojdeta poročenca k nekatoliški poroki, ali pa. da, sta že bila, ju ne sme poročiti, razen pod tremi pogoji: »ei gravissimis cjusis, remoto scan-d a ] o et consulto prius O rdi n ari o* (c. 1063, § 2). Župnik mora odreči poroko, ako gotovo ve, da sta ravnala poroeenca proti cerkveni prepovedi; samo sumnja ali domnevanje še ni za- " Wcmi L c, 453. S C. S. OEf. ad eppum Nancyen. 7, ian. 1877 fA. f. k. KR. 83 (19031, 354}. Blat, Commetit. tc*tus Cod. I. C 1920. 666, 73 S. C. S. Oft. ie dne 10. dec. 1902 na tozadevno vprašanje odgovorila negativno. |Collect. nr, 2155.) Prim, Se S. C, S. Oil, — Sasoniflc — 29. ian. 1817 [Collect. nr. 7171 in 7. mali, 1860 — Hong-Kong — fColleet. tir. 1192] C« se kje tak običaj dvojne poroke zli zabranjeval, se inorn odpraviti. >Tol-lcndtim eaje abusum praesertim ob scandalum.-« Litt, S. C. de Prnp. f, 13. iun. 1864 (Collect. nr 1255). 71 S. C. S, Off. 17. kbr. 1864 ad uppum Osnabrugien. fCoJIect. nr 1247.) 73 lnslr, S, Off. ad Patriarchas, Archiep. et Epp, rituum orient, 12, duc. 1888 ad 7 (A. S. S. XXII. 639}. " ScheTcr L c. 416 not. 42 pač premilo presoja naknadno heretično poroko. BoHoilomi vcdlaLic. 1 1 154« dostno. Ali pa mora župnik vprašati poročenca. o tem? Tega kodeks ne predpisuje, A ko poročenca župnika vprašata, ali če mu sama od sebe povesta. mora [ima razložiti cerkveno prepoved ter izjaviti, da jih v tem slučaju nc more poročiti, ampak da mora slučaj javiti ordinariju in čakati odgovora. Ako pa poročenca sama nič ne vprašata in nič ne povesta, župnik pa tudi ne ve nič gotovega, ampak samo sumi, da se bo vršila poroka tudi pred nekatoliškim duhovnom, ni dolžan vpraševati, ainpak more molčati in disimulirati, posebno ako spozna, da bi opomin ne uspe) in bi povzročil le večjo škodo za duše.7' Dopustiti se more katoliška poroka tudi v takih slučajih, ampak le iz zelo važnih in zelo tehtnih vzrokov, n. pr. ako se je sicer bati, da bosta zaročenca živela v konkubinatu, ali da katoliški del odpade od cerkve. Pri vsem tem pa se mora odstraniti še pohujšanje, ki ga katoliški soprog daje s krivoversko poroko. Ako s« je nekatoliška poroka že vršila, potem se pohujšanje odstrani le na ta način, da se katoliški del prej skesa inspokori ter dobi odvezo od kazni izobčenja, kateri je zapadel. Če pa se katoliška poroka vrši prej in je obče znano, da se vrši naknadno še Ludi nekatoliška, morda celó z vso slovesnostjo, potem se pohujšanje mogoče najizdatneje odstrani ali vsaj omili s tem, da župnik pred pričami novoporočencema naznani strogo cerkveno prepoved in ka» íen, katera zadene katoličana, ter vse njene posledice, obenem pa slovesno izjavi, da ju samo radi tega cerkveno poroči, da ho njun zakon pred Bogom in cerkvijo veljaven, da moreta vsaj brez greha zakonsko živeli. Vendar pa župnik ne sme izvršiti poroke na lastno odgovornost, ampak le po poročilu na škofa in njegovem nasvetu. Zadeva spada — kot javna — pred zunanji forum, zato je ordinarij kompelenten, da razsodi, ali so dovolj tehtni vzroki dani in ali je pohujšanje dovolj temeljito odstranjeno, Ako hi državna oblast odločno zahtevala za civilno veljavnost zakona, da se mora skleniti pred heretičnim, ozir, pravoslavnim svečenikom, da tedaj ta zastopa le neltnko kot državna uradna oseba, tedaj pač moreta iti poročenca k njemu in tudi pred n;im izreči zakonski konsenz, da uživa njun zakon tudi državno pravno zaščito. Katoliški poročenec naj se pouči, da s to poroko vrši le zgolj civilno dejanje, s katerim izkaže državni postavi pokorščino. Skrbi se naj, da se vrši katoliška poroka prej; ako se brez težkoč in nasprotovanja od strani državne oblasti nc more, naj pa se vsaj takoj po civilni poroki izvrši cerkvena,7'. n s, C. S. Off. kakor sub 74; Instr, S, Ofi. kakor sub 75, A. f. k KR 83 I19C3|, 362, 7,1 Liti. Btfiilid. XIV. "Ridditne sunt nnhis« ad Pauium Shnoncm a Sto, Joseph c ar iti c lita m cxcnlcsntumr 17. sept. 1746 (Richlur-Schulti!. Cone. Trid-570—572], 155 Da povzamem na kratko vsa vprašanja glede veljavnega sklepanja mešanih zakonov in verstvenih obredov pri temi Župnik mora na vsak način poročenca za konsenz vprašati, in sicer najbolje v obliki, ki ¡e predpisana v cerkvenem obrednikn," Pn tem so možni sledeči slučaji: 1. Zaročenca sta v predpisani obliki dala kavcijo ter dobila d i s p e n * o : poroka se s posebnim {ali pa tudi generalnim) dovoljenjem ordinarijevem vrši v cerkvi z obredom kakor pri katoliških zaročencih, pa vedno brez maše in brez benedietio nuptialis, ki se sme podeliti itak samo med sv. mašo, 2. Zaročenca obljubita kavcije in dobita dispenzo, a izjavila, da se poročita samo pred nckatoliškim svečenikom; župnik ne more nič storiti, zakon je neveljaven. Zaročenca, ki sta istotako na podlagi kavcij dobila dispenzo, hočeta po poroki iti tudi k heretičnemu svečeniku in tam zakonski konsenz ponoviti: župnik ju sme poročiti le s posebnim škofovim privoljenjem iz silno tehtnih vzrokov in po odstranitvi pohujšanja. 4, V istem slučaju sta bila zaročenca že, preden prideta k župniku, nekatoliško poročena: župnik ravna kakor v prednjem slučaju, pohujšanje se pa odstrani na ta način, da dobi katoliški soprog pred poroko odvezo od cerkvene kazni (ekskomtmikacije), 5. Zaročenca nisia dala kavcij in nista dobila d t s -p en z e , pripravljena sta pa za poroko pred katoliškim župnikom: župnik ne sme ničesar storit i"11 V. Cerkvene kazni, Katoličana, ki sklepa mešan zakon, a se ne drži cerkvenih predpisov, zadenejo kazni, kjkor jih vsebuje kodeks za take delikte. Delikti, katere more katoliški zaročenec zagrešiti, se nanašajo ali n a poroko ali na krst in vzgojo Otrok. 11 Ljubljanski škofijski list, 191B. Mev, 5, itr. 45, 110 Prej ¡e hila v tem slučaju nioJna pasivna asistenca, le pa kodeks no pojaKi ve£, aktivno duhovnikovo sodelovanje pa pri nedovoljenem, božjemu pravu nasprotujočem [brez k&v Eil: pericuhun pervers! on is partis Catho-licae ct prolisj dejani« nikakor ni dopustno. S, C. S. OH, je dat 24,nov. 1920 odgovorila na tozadevno vpTainnje iavantinskega ordinariata; »In umnibus »ervanHaec sententia est quidem valde probabilis; sed ratio LugOOÍS non videtur im pro- m babilis,* U ostalom Lugo (De Euch, disp, 19 n. 103.104) dobro pri-mječuje: «Haec sententia, si debito modo explicetur, proul ab eius auctoribus fortasse intel.igebatur, non est absurda, sed vera.* No konačnu veli: »De facto tamen sacerdotes eonsecrantes sive per errorem, siv« e\ industria, unam speciem sire aiia, valide conseerant, quia non excludunl omnino eifieaciter inlentionem sacrificandi, sed volunt consecrare meliore modo quo possunt, atque ideo volunt saltern implicite per consccrationem hostiae, v. g., inchoare sacrificium taliter, ut, quantum ex se, possit compleri per consecrationem ealicis, si apponatur., .* Ali se pita; Je li nakana, da se iobože popuni i dovrši žrtva, koja je več bitno dovršena, ili nakana, da se započne, t. j isk!jučivo za poč ne žrtva, spojena s nakanom, da se ta žrtvn bitno ne dovrši, d o volj na za valjanu konsekraciju7 Sva kak o misnik mora imeti nakanu, da kod konsekracije izvrši ono, Što je Krisl kod naredbe toga Otajstva Ji Li o učiniti, t, j. prikazati tijelo i krv svojo pod odije-Ijenim prilikama. Ozbiljno pak možemo sumnjati, je li kapelan Jura; osobito u drugo m slučaju usvojio ovu nakanu Kristovu, Tako zvana inter p ret a ti v na nakana {»Kad bih znao, da bitno treba jedna i druga konsekracija, posve lio bih ne samo kruh nego i vino-.) nie du-voljna za Valjanu konsekraciju, Istina, U našem prvOm slučaju g. kapelan nije litio konsekrirati čestičnjak neuvisno od prethodne konse-kracije krvi, nego je htio popu niti konsekraciju kruha obzirom na male česiice, i to u je dno j isto j žrtvi. Ali taktično bijaše ta žrtva bitno več dovršena; te upravo zato se mi čini veoma dvojbcna ona pokuša na druga konsekracija čestičnjaka, jer se takovo popunjcnje svršene konsekracije kruha bez nove konsekracije kaleža posve pro-tivi nakani Kristovoj kod naredbe toga otajstva. U drugom pak slučaju, kod čestice za umiručega, imao je kapeian S početka samo nakanu konsekrirati ovu česticu bez vina, i to dakako neovisno od posve (integralno) dovršene prve misne žrtve, Sto Se opet ne s!aže sa 4 rt veno tn nakanom Kristovum. Naknadno izuščivanje forme nad vinom ne moie više upfivisati na gotovi čin glede male čestice, premda bi mi se ova konsekraciju vina, u koliko se tiče nakane, činilu vtdja-nom, kad ne bi forma hitno okrnjena bila. Za bitno okriljenu i zato nevaljanu drži tu iormu »hic est enim calix sanguinis mei« na temelju nauke sv. Tome (in Cor, 11, leet. 6)a i mnogih stari jih skolastika o. M. de !a Taille D. J, iz ovog nutarnjeg razloga; »Forma Eucharistiae debel esse immolalitia; non enim Eucharistia est sacramentum nisi in quantum est sacrificium. Forma autem non est immolatitia, nisi s f , . . Quid am opinantur. quod non Onmia sint de necessitate inrmat. sed solum quod dictlur: Hie est callX sanguinis mei---- Sed hoc non videtur convenient« dici: nam totum itlud, quod sequitur, est quaedam dctccminalio praedicnli; unde ad eiusdem loeutionis sententia m sen signifieationem pertinet, Et quia formae .., sacrjmen-Icimin si£nificnndo etliciunt, totum pertinet ad vim cfEectivani for mac.,,* Cf. eliam S. th. Ill, 78. 3. ad 1. ct itl 4. dist, 8, q, 2. a. 2 ■ »Ilia quae scquntur, sunt essen, tialift sangiuni, prout in hoc sacramento conpecratur, el tdeo oporlet, quod sint de substantia fnTmne . , Bogailavni vcilnik. ^- 170« ennlineat designationem finis propiatiorU: qua {designation ej déficiente, nulluni obversalur IkaaTT/Qtov aut EvyaQtOTt/LHdi' aut hostia ulla; nihil in Deum ordinatur aut destinalur, sed ne destinations qui -dem aut Ordination!? terminus ullus ob oculos nostros ponitur. Ponitur vero si placandus jndigeteturj et res sistitur Deo, quae per modum muneris seu Iiosliae de mon s t ra lu r. Practica est signiiicatio ista effi-caxque sui siyniiicatii (Mysteriuni fidei, elucid, 35, pg. 457 S.j, Pisac to opiirnije razlaie pa onda veli u biljeici Î: »...Quid vero, si sacerdos per lunnaaii romanam consecrans corpus, non intenderet pro ferre super ealicem nisi verba »Hie est call* sanguinis mei«? Is, iuxta praesentis disputationis conclurionem, ne corpus qui-dem eon seerare t valide. Cuius ratio est, quia nemo validecon« s c e r a t corpus nisi intendens saltern consecrare et s a n g ti i n e in :* siquidem nemo consecrat valide, nisi implicite saltern intendens sacrificarc. Qui autem excludit intentionem formae determinations circa sanguinem, reapse exciudit intentionem validae consecration] s, ex dictis supra. Ergo ne corpus quidem valide consecrat « Ove rijeii uvaienog profesora gregorijanskog sveučiiišta [pro cursu ma gis ter Li) sjajno takoiler potvriaju gore spomenute nazore naše o nevaljanosti ili barem o dvojbenosli one dvostruke konsekra-Clje iestičnjaka i iestice za umiručega starca, Ako sv. oci govore kadikad: ^>0va riječ (Iïoç est corpus meUrtl, hic est sanguis meus) pretvara predioženu materiju,« onda se po o. de la Taille krače iz-razuju o iormi natnknutoj (cÎr. Salmant-, De Euebar. sacr. disp, 9, dub, 3, § 6, n. 44). istina, moderni moraiisti Lehmkuhl, Noldîn, Arregui i drugi »cnnimuniiis« niječu ta[ dodatak forme kao bitan, oslanjajuči se na sv. Pavla (1 Kor 11, 24, 25) i na istočne liturgije.4 Ali sv. Pavao jasno' isUče mirovnu svrhu več u formi konsekracije kruha, a kod konsekracije vina veli: »Hic calix novum testamentum est in meo sanguine.« Ovdjc de la TaiHe (pg. 457 nota) navodi Henrika Henriqueza D. J., Summa theol. mor. 1. 8, c. 1717, n. 3: »Ex omnibus evangelistis et Paulo, ex usu Fcclesiae Latinae et Graecae et ex fere communi theologorum consensu constat praeter ilia Verba Hie est calix sanguinis mei ex necessitate addenda esse verba, quae significant expresse affectum passionis Christi et liuius sacramenti. Qui satis explicari videntur atft voce »novum testamentum* ,.,aut voce »qui pro vohis «ffundetur*. Obzirom na dodatak kod prve konsekrii-cije kruha de la Taille veîi (ib. nota 1): »Quod si cui videatur deter-minatio, postquam praecesserit in corpore [sicut fit in plerisque litur-giis authenticis) deinde non esse in calice necessario iteranda (quam-quam... in iisdem liturgiis semper iteratur), is fortasse non adver- 4 Podvuiéno od mené. A Sv. Alfoni (1 6, tract. 3, a, 233] priznajc spckulalivnu V|erojntnoit ¡edne i druge strnlcilcijc; a u praksi çvi su mûraju ravnati po prvoj ili po rubric i 3. til 10 du defecUbus, koia po çv. Alfonzu takodcr dopusta spekulativ nu vjerojatnost jednog i drugog mnijenja. Tako uti: Aerlnys, TbeoL mor. II 17. 171« sarium liabebit s- Thorn am, ut notant Salmanticenses, Mam poterit determinate ista propter unitatem sermonis et actionis, perseverare implicite, quoad vim enuntiativam, usque ad demonstrationem sanguinis (siquidem necessario, ubi corpus dicitur dari pro nobis, sub-sequens cruentatio fieri etiam intellegetur pro nobis) et sic afficere sanguinem virtualitw,« Sto se tiče starih liturgija, isti pisac de la Toille Primječuie (idr.455s.): ¡-Sufficiat notasse; in omnibus liturgiis, exceptis Aethiopicis qnibusdam corruptissimis (ex qui bus nonntillae aliunde noscuntur esse invalidae) aut etiam Syrorum schismaticorum fetibus intiniis, semper quoad sensum reperiri, praeter demons t rati on eni separatam corporis et sanguinis, indicationem finis propritiatorii ob quem fiat ista separatio symhoSfca, vet cruenta effusio per ipsam design a ta. Nec auiptius reqtiirit intellegibilis aequalentia formularum, qua m defend iiuus .. .* U potvrdu istog mnijenja o nevaljanosti ili dvojbenosti okrnjene forme, inuietiio se još pozvati na rubriku (Tit, tO. De defectibus in ministerio ipso occurrentibus n. 3): »,„.Si obierit sacerdos semi-prolata forma sanguinis, tunc alter sacerdos prosequatur rnissam el super eunidem Calieein repetat iritcgrani formam.,,« I.ehmkuhl (J1 n. 129) istina misli, da jc tomu razlog, £to se ne može znati, koliko je riječi od forme prijaSnji svečenik izustio, Nu očito rubrika vrijedi ta koder za ona j slučaj, vi ko jem je prvi svečenik posve sigurno izustio sve one riječi: *Hic est enim calix sanguinis mci,« jer rubrika nikako ne izuzimlje ovoga slučaja; a to potvrituje [ sv. Alfonz (1, eit.), te se o. Noldin i u ovom pogledu vara (o, c. n, 120a). Trebalo bi uvažiti, 5to kažu Salinanticenses (Disp, 9, dub. 3t § 2, n, 22] o protivnoj nauči: »Idem unaniiniter docueruot omncs antiqui Thomistae usque ad Ca-ictanum, qui rccalcitTavit.« A ovo protivno mnijenje dao je sveti papa Pi jo V. izbrisati iz komentira Kajctamova (v. de la Taille I, c. 453 i isp. Katehizam rimski II 4, 20—23), Konačno ne valja smetnuti s uma zamašaj ved spomenutog 817. kanona crkvenog zakonika za ovo pitanje, Taj kanom sNefas est, urgente etiam extrema necessitate, alteram nia-teriam sine altera, au.t etiam utramque, extra Missae celebrationem, consecrare,« shvača se kao korolarium iz gore sponienutih rubrika, na koje se kardinal Gasparri poziva; ali dodana klauzuLi '■urgente etiam extrema necessitate* dosta jasno pokazuje, kako se tu ne radi samo o crkvenoj 7,apovijedi ili zabrani, nego eventualno o takovoj potrebi, o kojoj prema naredbi Kristovoj može biti ovisna sama valjanost ill nevaljanost žrtve i sakramenta, Drukčije bo ne bi bilo razloge, da se i ovde ne primijeni načelo: ¡»In estremis extrema ten-tanda sunt« i ono drugo: ^Sacranienta propter homines sunt,« K i ječ »nefas esU direktno ističe samo teiki zločin svetogrda dotičnoga bez obzira na pitanje o valjanosti ili nevaljanosti takove konsekracije; a sama riječ >consecrare' ne znači ovdje nužno faktičnu konsekraciju ili valjanu pretvorbo, nego po sebi samo -»ritualni obred konsekracije«. To proizlazi iz navedene rubrike 3. titula 10,; ,■ vel posset [alter sacerdos) super alium caltcem praeparotum integrum formam proferrc, t >• 172« et hoslia.ni primi sacerdotis et sanguinem a se consecratum sumere. ac deinde ealicem relictum s e m i c o n s c c r ¡1111111.« Prema tomu možemo svesli odgovor na drugo glavno pitanje našega kazusa na riječi: Non liquet; nije sigurno, da je ona naknadna konsekracija česiičn'aka i za dovršene pretvorbe i naknadna konsekracija male čestice za umirajučega kao i kasnih naumJjena i pro-vedena konsekracija vina iza mise valjana. Praktično barem imamo se tako vladati, kao da te konsekracije nisu sigurno valjane, A Sto se tiče speknlativnog pitanja, o, de la Taille odlučno uči i brani nevaljanost takovih konsekracija nesuvislih protiv oprečnog mnijenja, Jto ga Arregui presmjelo s Noldinoni zove communis et raoraliter certa sententia*. ttt. t. Prije svcga kapelan Juraj ima revno i ponovno proučavati rubrike misala kao i kodeks crkvenog prava obzirom na Euliari-stiju te stručna pastoralna djeLa, koja se vjerno drže naputaka erk-venih, Uz ovu marljivost bit če mu i jedra pobožnost prema Euliaristiji močan ustuk protiv naravne zahoravljivosti i nesmotrenosti, jer če si ozbiljnotu pripravom na svetu misu opel i opet dozivati u pamet načelo: Sancta sanete traetanda. 2. Kraj svcga toga nije ¡sključena neprilika. kakva mu se iz iaboravljivosti dogodila obzirom na čestičnjak, postavljen uz tjelesnik na oltaru, Proti takovoj neprilici neka se priuči, točno po rubriei fVII, De defeetibus inlentinnis n, 1 J uvijek pobudi vati prije mise nakanu consecrandi eas omnes (particulas), cjuas ante se ad consecrandum positas habet . Onda če biti sigurno posvečen i čestičnjak, koji je motnjo m njegovo m ostao izvan korporala na oltaru, U našem slučaju, aho se pozitivno nije sjetio, da je prije mise ili barem prije prve konsekracije pobudio nakanu, da če konsekrirati i čestičnjak, imao je, iza svoje pričesti pod obim prilikama, poliraniti čestičnjak u taber-nakulu kao dvojbeno posvečen do druge mise, u kojoj če se jednom istom konsekracijom kruha npsolutno posvetiti nova hoslijn i uvjetno čestičnjak prema nakani, ko;a se apsolutno proteze na veliku hostiju i vino s vodom, a uvjetno na male čestiec u čestičnjaku (si nondum sunt consccratae], U slučaju, da nema tabernukula, trebalo bi iza mise pohraniti čestičnjak nn dostojnom mjestu super corporale bez viječnog svijetla do sli'edcče svete mise, Kad nema niise drugog svečenika istoga dana, imo bi uvažiti, da li je ovde ex praesumpta licentia opravdan castis binationis. To bi bilo U slučaju potrebne popudbine za umiručega, kakav je eventualno slučaj drugi u filijali. Sama neprilika, Sto se vjernici ovoga blagdana ne mogli sakramentalno pri-iestiti, io5 nije dovoljan razlog za binaciju; to vrijedi barem u normalnim prilikama (v, Lehmkuhl II, n. 210—215). 3. No potreba popudbine za umiručega moie po istom ocu Lehmkuhlu [n, 161, 3) biti dovoljan razlog, da svečenik binira, makar i ne bio više na taste, Ako se dakle kape'an Juraj tek iza mise 173« sjeli one popudbine, te je ne može ni olkud drugud u pravo vrijeme nabaviti, pa sc uz to čvrsto ufa, da bolesnik neče medu t mi hez nujnih aakramenata izdalmuti, mogao bi odmah binjrati. Ako bi opazio po-trebu popudbine več prije svoje pričesti kod prve mise, morao bi u tom slučaju otkinuti od svoje velike hostije komad ič za popudbinu. Kod eventualne binacije morao bi se točno držati svih obreda obične mise. I ako bi se bojao prerane smrti bolesnikove, bolje bi bilo, da medutim bez popudbine sa sv. uljem k njemu pohiti, tla ga ispovjedi i poulja te u njemu bar želju za sv. pričeŠču pobudi. Poslije dakako ostaje mu dužnast pobrinuti se po mogučnosti, da bolesnik naknadno primi i popudbinu prema kanonu 864. Sarajevo. I, P, Bock D, J. K(idaj se presv, ttešnje Telo prenaša k bolnikom tajno? — Cerkveni zakonik govori o prenašanju presv. Rešnjega Telesa k bolnikom v kan. S47—850. Kanon 847, veli; ^Sv, obhajilo se prinaša bolnikom javno, če upravičen in pameten razlog ne zahteva drugače. < Če je razlog za tajno prenašanje zadosten ah ne, o tem je prej razsojal škol, Po novem zakoniku (can, 849p § 1) je prepuščeno posameznemu tnašniku, da presodi, ali so V konkretnem slučaju okoliščine take, da bi kazalo, Sv, obhajilo bolniku hesti skrivaj. It raznih odlokov rimske stolice je razvidno, da se sme presv. Rešnje Telo prenašati tajno zlasti tedaj, ko se je oh javnem prenašanju bati prebiranja najsvetejšega zakramenta (ci. litt, encyel. S- C, de Prop. Fide, 25. febr, 1859, Coileet, n, i 171). Če mera mašnik s presv, R, T. iti po cestah, kjer ga srečava mnogo ljudi, pa se skoraj nihče ne zmeni za najsvetejši zakrament, moški se po večini niti ne odkrijejo, je to zadosten razlog, da hi smd presv, R. T. nesli skrivaj. Drugi razlog. Ko bi bolnik prejemal sv, obhajilo pogosto, morda vsak dan, pa ne bi želel, da bi ljudje vedeli, kako pogosto prejema sv. obhajilo, bi mu smel mašnik prinesti presv. R. T, enkrat aH dvakrat na teden javno, druge dni pa skrivaj. Tako sodijo nekateri [Nou-velie Rev. thčol. 1921, 441). Zadosten razlog pa ni bolnikov strah, češ, če bodo ljudje videli, da je prišel v hišo mašnik s sv. obhajilom, si bodo tO tako razlagali, da je bolezen nevarna. Kadarkoli prenaša masni k sv, obhajilo skrivaj, mora skrbeti 2a čast in spoštovanje, ki smo ga dolžni najsvetejšemu zakramentu, po navodilu sv. rimske stolice (can, 849 § 2). Navodilo, kako naj sc skrivaj prenaša presv. R. T., je dal papež Benedikt XIV (const. iJnler omnigetias« § 21, 2, febr, 1.744; Collect. de Prop, F. n. 3-15}. Mašnik imej štolo pod svojo vrhnjo obleko; okolo vralu obesi burzo S piksido, V katero je del najsvetejši zakrament; nikoli naj ne hodi sam, ampak ga mora vedno spremljati vsaj en človek. Zadnje določbe o spremlje-vanju naj mašnik ne prezira. Le iz zel6 važnega vzroka bi smel iti sum. brez spremljevavca. Če je pot dolga, sme rabiti voz ali tudi avtomobil. Ni pa dovoljeno, da bi se mašnik, ko prenaša najsv. zakrament, vozil na kolesu J 74 (biciklju). Vožnja na kolesu zahteva toliko pazljivosti, da se s to ne da združiti zbranost in spoštovanje, ki smo ga dolžni presv, Rcšnjemu Telesu, Razen tega bi vsaj v naiih krajih verni ljudje smatrali za nedostojno, ko bi mašnik na kolesu prinaša) bolniku sv, obhajilo. Drugje po svetu ljudje o tej stvari ne sodijo tako strogo. V Holandski n. pr. so dieceze (Breda, Haarlem, Bois-le-Duc), v katerih so Škofje dovolili, da smejo mašniki za obhajanje bolnikov rabiti kolo, če je pot dolga, A v isti Holandski je v utrehtski nadškoiiji uporaba kolesa pri prenašanju sv. obhajila strogo prepovedana. (NouveUe Rev. thčol. 1921, 444). Sv„ obhajilo za sv, popotnico prinaša bolnikom javno ali skrivaj župnik. Drugi mašnik sme obhajati bolnika za zadnjo uro le v sili ali z župnikovim ali ordinarijevim dovoljenjem (licentia saltem praesumpta, can, 848. 850). Ce pa želi bolnik prejeti sv. obhajilo i z pobožnosti, ne za popotnico, mu sme skrivaj prinesti sv. obhajilo vsak mašnik, če je za tajno prinašanje zadosten razlog, MaŠnik potrebuje samo dovoljenja (licentia saltem praesnmp(a) rektorja tiste cerkve, iz katere bo vzel presv, ReScije Telo in ga nesel bolniku (can. 849 § 1). F. U, Kako se molijo ali pojo lavretanske litanijc? — VpraSali so pri kongregaciji za sv. obrede; Ali se smejo pri Uvretanskih litanijah prošnje do presv, Trojice »Gospod, usmili se nas«, »Kristus, usmili se nas« i, dr, moliti po dvakrat, tako namreč, da moli te proinje inašnik, ljudstvo pa mu odgovarja z istimi bedami? —- Kongregacija ta sv. obrede je odgovorila, da to ni dopustno, in naj se molijo litanije tako, kakor so potrjene in z odpustki obdarjene: Gospod, usmili se nas; Kristus, usmili se nas; Gospod, usmili sc nas itd. Drugo vprašanje: Ali se sme ob koncu litanij reči samo enkrat »Jagnje božje, ki odjcmlješ grehe sveta,« s trojnim tdgovorom > pri-zanesi nam. o Gospod, usliSi nas, o Gospod, usmili se nas«? — Kongregacija za sv, obrede je odgovorila, da to ni dopustno (S. C, R-10, nov. 1921; AAS 1921, 566). F, U. —Si£)— Razgled po krščanskem svetu. O^apei^BgnedikMCvJ Ko je triindttvetdesetletni starček Leon XIII. po več ko pelin* dvajsetletnem pontifikatu zatisnil o£i, se je svet s spoštovanjem klanjal njegovemu spominu, Benedikt XV.* si je v kratki dobi svojega 1 Benedikt XV, — Jakob marchuse della Cliiesa rojen v Genovi 21. novembra 1854, v tnaJSnika posv«£«n 21. deccmbra 1878, tajnik apost. luincia-turc na Španskem dvoru 2. januarja 1883, subsliiut državnega tajnika 23. apr. 1901, za nadskola v Bologni potrkn t6, lil komekriran 22. decembra 1907, kardinal z našlovtrni Ss. (Juattro Coronati 25. matd 1914, za papeža izvoljen 3.. kronan 6 septembra 1914, umri 22. januarja 1922. 175« pontilikata osvojil hvaležnost narodov, katoliških in nekatoli-Skih. Njegovo delovanje med vojsko in v letih, ko so se sicer sklepale in sk enilu mirovne pogodbe, narodi pa so naprej trpeli, je lepo označil kardinal Vincencij Vannutclii v odgovoru na sožalnieo pri sv. stolici akreditiranih diplomatskih zastopnikov z besedami: »Dobrotnik človeštva, apostol ljubezni, papež miru.«® Poleg tega delovanja v prid miru in v pomoč trpečemu človeštvu je papež Benedikt XV. vršil obsežno in intenzivno notranjecerkveno delo, vsled katerega ga bo zgodovina katoliške cerkve štela med najodličnejše papeže. V naslednjem hočem podati pregled čez to bogato delovanje, kolikor se da zasledovati na podlagi uradnega lista sv. stolice (Acta Apo-stolicae Sediš). Dva dni po kronanju, na malo Gospojnico 1914, je papež Benedikt XV. izdal opomin (hortatio) katoličanom vsega sveta, naj združijo svoje molitve, da. se konča kruta vojska (AAS VI [1914] 501 nsl.]. Na praznik vseli svetnikov istega leta je izdal svojo prvo eneikliko iiUbi primum«, v kateri pretresljivo slika gorje in opusloienje, ki ga je povzročila tedaj £ele četrt leta trajajoča ogromna horba, opozarja, du vojska vendar ni edino sredstvo za poravnavo mednarodnih sporovr in odkriva vzroke, ki so ustvarili tisto napetost, ki je izbruhnila slednjič v vojsko; ta ima med kristjani značaj bratomornega hoja. Z neugna.no silo naprej trajajoča vojska je bila predmet papeževih alokucij v konzistorijih dne 24. deccmbru 1914 in 22. januarja 1915 (AAS VI [1914] 694—697; VU [19151 33—36). Dre 10, januarja 1915 je sv. oče odredil za ves katoliški svet mirovno pobožnost in sam sestavil ganljivo molitev, ki naj bi jo opravljali verniki obeh vojskujočih se strank {AAS VII [1915] 8 nasl.). Ob obletnici prve vojne napovedi, dne 28. julija 1915, je papež Benedikt XV. objavil »Apostolica exhortatio ad populos belligérantes eorumque reetores«, v kateri jih opominja in roti, naj odnehajo od prelivanja krvi in pustoïenja 1er se sporazumejo in spravijo (AAS Vil [1915] 509—513). Veliko pozornost je zbudila nota, ki jo je sv. oče dne 1. avgusta 1917 naslovil »Aux chefs des peuples belligérants«, v kateri je v velikih obrisih podal konkreten načrt, kako bi mogle vojskujoče se države priti do resničnega in pravičnosti odgovarjajočega sporazuma (AAS IX [1917] 417—420), ht pohlepa po moči izvirajoča zaslepljenost in tajno delujoče poglavarju katoliške cerkve sovražne sile so preprečile zunanji uspeh papeževega prizadevanja za mir, 0 mnogovrstnih in obsežnih dobrodelnih podjetjih, ki jih je za-počel papež Benedikt XV., sta v uradnem listu apost. sedeia samo dva dokumenta- Z okrožnico »Paterno iam diu* se je obrnil sv. o£e dne 24. novembra 1919 do katoličanov vsega sveta s prošnjo, naj zbirajo miiodare za stradajočo deco v srednji Evropi (AAS XI [1919] 437—-439], Očetova beseda je našla dovzetna srca, mnogo sredstev se je nabralo za plemeniti namen, toda beda je bila velika in ni » AcU Apostolicae Scdiî XIV |1922} 73, 176« prenehala, Zato je papež dne 1, decembra 1920 izdal novo okrožnico-■Armus iam plenu s» in prosil nove pomoti [AAS XII [19201 553—556]. Na mirovnem kongresu v Parizu so se sklenile mirovne pogodbe. Ali se je sklenil tudi trajen mir? Papež Benedikt XV, je dne 25. maja 1920 objavil okrožnico »Pacem, Dei munus", ki v njej naglaša, da mora resnični mir sloneti na dveh temeljih, na pravičnosti in ljubezni, da sta pa to dve sili, ki morata zavladati v človeških srcih (AAS XII [1.920] 209—2lS). Da vkljub mirovnim pogodbam še ni zasvetil resnični mir, toži sv„ oče v alokuciji dne 7. marca 1921 (AAS XIII [1921] 121—123). Potek mirovnih pogajan'a je zbudil vrhovnemu poglavirju novih skrbi. V alokuciji dne 3. julija 1919 (AAS XÍ [1919] 257—259) in dne 16. decembra 1920 (AAS XII [1920] 585—588] izraža skrb, da bodo vsled konferenčnih sklepov trpeli misijoni, v alokuciji dne 13. junija 1921 (AAS XIII [1921] 281—284) pa sc pritožuje o razmerah v sveti deželi. V alokuciji dre 21, novembra 1921 (AAS XV! fl92l) 521 524] izraža papež svo|e želje za uspešen potek washing-tonske razoroži t vene konference, V notranjecerkvcnem delovanju rajnega papeža se mora navesti na prvem mestu promulgacija novega Cerkvenega zakonika (Codex luris Canonici) z apostolsko konstífucíjo »Providentísima Mater Ecclesia« o binkoStih 1917 (AAS IX pars II J19J7 ]5—8), ki določa, da stopi novi zakonik v veljavo o binkoStih 1918- Kakor je papež Pij IV. L 1564 ustanovil posebno kongregacijo za avtentično tolmačenje tridentinskih reformnih dekretov [Sikst V. "o je I. 1588 na novo organiziral), tako je Benedikt XV. z Motu proprio »Cum i uriš« dne 15. septembra 1917 postavil komisijo za avtentično razlago nov«g:i zakonika in določil nje poslovanje (AAS IX [1917] 4S3 nsl.), V ustroju rimske kurije je rajni papež uvedel več sprememb. Dne 4. novembra 1915 je ob;avil Motu proprio »Seminaria elericorum ter ustanovil kongregacijo »de Seminariis et de studiorum Univcrsi-latibus« razlegnivSi delokrog prejšnje kongregacije »Studiorum« (AAS Vil [Í915] 493—495). Z Motu proprio »Dei providentis« je dne 1. maja 1917 izločil í¿ področja kongrcgacije >de propaganda fide« vse agende tičoče se vzhodne cerkve, ter upostavil novo kongregacijo "pro Ecclesia Orientalj-,, ki rešuje vse osebne, disciplinarne in obredne zadeve vzhodne cerkve (AAS IX [1917] 529—531). Motu proprio >AlIoquentcs proxime* z dne 25, marca t917 [AAS IX [1917] 167} je dodelil kongregaciji sv. oficija cenzuro knjig, apostolski pent-tcnciariji pa dovoljevanje odpustkov. Chirographum ^Attentis ex positis- z dne 28. junija 1915 (AAS VII [1915] 325) je določil in razširi: pristojnost apostolske signalnre. Mesec pozneje (30. julija) se je objavil dekret, ki določa za kongrcgacije, sodišča (tribunalia) in urade (officia) čas jesenskih počitnic (AAS VII [1915] 378), Dne 1. februar a 1915 je izšla apostolska konstitucija »Ex aclis« z določbami o suburbikarnih Škofijah (AAS VII [1915] 229—231). Veliko pozornost je posvečal papež Benedikt XV, teološkim študijam. Prej omenjena kongregacI> »de Seminariis et studiorum Uni- 177« vcrsitalibus jc dobila H. februarja 1916 nov Statut (AAS VHi [1916] 364—366) Na dan sv. Silvestra 1914 je izšel Motu proprio Non multo post" o rimski akademiji sv, Tomaža (AAS VII [1915) 5—7) in v njega smislu so se izdelali Statuti akademije (AAS VII [1915] 12S—130). Prav tako sta dobila nove konstitucije angleški kolegij in kolegij Beda Častitljivega v Rimu (29. decembra 1918. AA$ [1918] 201—203. 203—206). Z Motu proprio 1Sacrac theologiae^ ?. dne 3, deccmbra 1914 (AAS VI [1914] 6S9—69i) je Benedikt XV. obnovil teološko fakulteto v Bologni. V alokuciji dne 16. decembra 1920 (AAS Xli [1920] 585 nsl.) je rajni sv, ote omenil žalostne pojave med čeiko duhovščino. V apostolskem pismu »Quae caLliolico nomini* Z dnu 22. oktobra 1921 (AAS XIII [1921] 553 nsl.) je nadškofoma Kordaf-u in Stojami dal važna naročila glede temeljite mndroslovne in bogo-s'ovne izobrazbe duhovskega narašča ;a. Pij X. je izročil delo za revizijo Vulgate učenjakom iz reda sv. Benedikta. Ker bo to delo trajalo dolgo vrsto let in so solrudrtiki ¿lani raznih benediktinskih redovnih drui-in, jih je Benedikt XV, zdruiil v eno redovno skupino, >-corpus lcgilimuiti suique iuris, aeque ac cetera Benedictina coenobia- (Motu proprio -Consilium a Deccs-sore Nystro« z dne 23. novembra 1914. AAS Vi [1914] 665 nsl.), V apostolskem pismu iCum Riblia sacra « z dne 25, avg. 1916 je dobil papežev biblični zavod nov Statut in so se uredili odnoSaji tega zavoda do komisije za revizijo Vulgate in do biblične komisije (AAS Vili [1916] 305—308). Ob 1500Ietnici smrti sv, Hieronima je papei Benedikt XV, objavil znamenito encikliko »Spi ri his sanetus- o pruuča-vanju sv. pisma (15. septembra 1920. AAS XII [1920] 385—422)T ki je enako pomembna z okrožnico »Providentissiiiilis Deus" Leona Xlll, z dne 18, novembra 1893. Skrb za misijone, ki so vsled vojske trpeli ogromno škodo, je rajnemu papežu narekovala apostolsko pismo »Maximum illud* r dne 30, novembra 1919 (AAS XI [1919] 440—455), s katerim vabi katoličane, naj podpirajo misijonsko delo med pogani. Za oznanjevanje božje besede je dal Benedikt XV. modra navodila duhovnikom v encikliki »Humani generis- (15, junija 1917. AAS IX [1917] 305— 317) in v duhu te okrožnice so od konzistorialne kongregacije dne 28, junija 1917 izšle -Normae pro sacra praedicatione« (AAS IX [1917] 328—334), Z apostolsko konstitucijo dncruentum altaris sacrilicium« (tO- avgusta 1915. AAS Vil ¡1915] 401—404) so se dovoLle vsem duhovnikom po tri maSe na dan vernih duš; kdor se poslužuje tega dovoljenja, mora darovati eno Sv, mašo za verne duše in eno po namenu sv. očeta, Tako je Benedikt XV. pomagal rajnim žrtvam grozne vojske. Izredno skrb je papež posvečal vzhodnim kristjanom. Nekaj mesecev po upottaivftri kongregacije za vzhodno cerkev je izdal Motu proprio »O r i en ti s catholiei* (15. oktobra 1917, AAS IX [1917| 531—533), s katerim je ustanovil »Institutum Orientals», zavod za 178« proučavanje krščanskega vzhoda,' L. 1920, 25, septembra, je dal papež z apostolskim pismom »Quod Nobis« fAAS XN [1920] 440 nsl,) zavodu pravico, podeljevati kandidatom akademske naslove, Dva vzhodna vsled vojske ukinjena kolegija sta se po skrbi Benedikta XV. zopet otvorila: maronitski (Motu proprio »Cum primum« 10, oktobra 1920. AAS XII [1920] 472 nsl.) in rusinski (pismo metropoli tu Andreju Szeptyckeniu 24. februarja 1921. AAS XIII [1921] 218—220). V alokueiji 10. marca 1919 je sv. oče omenil, kako je poskrbel v cerkvenem oziru za vzhodne katoličane in kai je v drugem pogledu storil ¿a zedinjene in nezedinjene kristjane v otomanskem cesarstvu. V alokueiji 3. julija 1919 se je zopet v toplih besedah spominjal vzhodnih katoličanov ter potrdil novega grSko-melhitskega patriarha Demetrija Kadi (AAS XJ [1919] 257—259). L. 1916 je z apostolskim pismom od 24. aprila z odpustki obdaroval neko molitev za zedi-njenje vzhodnih krščanskih narodov s katoliško cerkvijo (AAS VIII [1916] 137 nsl) in 5. oktobra 1920 v encikliki «Principi Apostolo-runu je diakona sv. Efrema Sirca proglasil za cerkvenega učitelja [AAS XII [1920] 457—471). O materialni pomoči, ki jo je Benedikt XV. naklonil vzhodnim narodom, uradni list tic poroča, o njej pa priča papežev spomenik, ki mu ga je v Carigradu postavil hvaležni Orienf. Prav tako molči uradno glasilo o papeževi akciji za fftradajočo Titisijo. Slcdruč omenimo še ilve encikliki, nanašajoči se na 700letnico dveh dogodkov iz cerkvene zgodovine 13. veka. Okrožnico *Sacra propediem* z dne 6. januarja 1921 je sv. oče izdal v spomin nn ustanovitev 1M. reda sv. Frančiška Asiškega; v njej govori o duhu svetnikovem in o njegovi ustanovi, ki je pripomoček, da se doseže mir in sloga v družinah ter vzajemnost in pomirjenje v Človeški družbi [AAS XIII [1921] 33-—41). V drugi encikliki »Fausto appefenle diez dne 29. junija 1921 je papež postavil spomenik sv. Dominiku ob 7001etnici njegove smrti [AAS XIII [192lj 329—335). Dne 26. januarja so Sacre grotte V&ticane sprejele zemeljske ostanke papeža Benedikta XV. v svojo sveto tihoto, Njegov spomin bo blagoslovljen: -p c r f r a n s i i t bencfaciendo«. Njegova duša naj uživa hož|i mir — p a e e m , Dej munus. F. K, Lukman. PIJ XI. Na svečnico zvečer se je pričel konklave za izvolitev novega papeia. Dne 6, februarja je bil izvoljen milanski nadškof kardinal A hi l Ratti, ki si je izbral ime Pij XI. V nedeljo, 12, Jebruar>, se je izvršilo slovesno kronan,'« v baziliki sv. Petra. Novi papež je v 65. letu svoje starosti. Rodil se je v mestecu Desio v milajiski nadškoiiji dne 31. maja 1857, TeoloSke Študije je 3 Pri ni. DV I 181 nsl. 179« dovrSil v Rimu, kjer je bil tudi v mašnika posvečen 20. decembra 1879. V novembru 1880 je bil nameščen v Ambrozijanski knjižnici v Milanu, ki jo je ustanovil 1. 1609 kardinal Federico Borromeo in ki šteje nad 160.000 (iskanih del, blizu 15.000, deloma zelo dragocenih rokopisov (med njimi veliko palimprestov} in ima tudi mnogo vredno umetnostno zbirko (n pr, Kaffaelov karton za »Atensko šolo«. Lionardove študije), V marcu 1907 je postal prefekt te biblioteke. Poleg dela v biblioteki in historičnih študij je Ra((i našel časa, da se je udejstvuvnl v dušcskrbju in organizacijah. Dne 1, septembra 1914 je postal prelekt vatikanske knjižnice, kjer je ostal do aprila 1918. Tedaj ¿a je poslal papež Benedikt XV, kot apostolskega vizi-tatorja na Poljsko in 6. junija 1919 ga je imenoval za apostolskega nuncija pri poljski vladi. Kol takšen je bil v konzistoriju 3. julija 1919 imenovan za nadškofa in je dne 28. oktobra 1919 v Varšavi prejel škofovsko posvečene. Dne 13, junija 1921 je postal kardinal in bil hkrati imenovan za nadškofa v Milanu. Naj se v pontifikatu sv, ofela Pija XI, uresničijo želje, ki jih je izrekel po kronanju kardinal Vincencij Vannutclli: »Heres magnanimitatis Pii IX-, sapienliae Leonis XIII,, firm i tat is Pii X„ Benedicti XV. caritatis, faxit Deus, ut Undecimus Fius verae pacis instaurationeni asse-, katerih Hergenrother še ni poznal; v njih je našel lepe dokaze za Petrovo prvenstvo (str 6). Povrh tega je podrobneje razvil dokaze iz ostalih Foti-jevih spisov in dokumentov, Fotij je izrecno priznaval Petrovo prvenstvo in ga celo takrat ni tajil, kadar ; Jacquier le oa kratki) omenil obsežno novejšo literaturo in napredek glede nekaterih problemov iz zgodovine novozakonskih knjig. t)a bi ta uvod ostal še vedllO uporaben, je izdal J. kot dopolnilo svoje Etudes de critique et de philologie. Pisatelj hoče s to knjigo dati vsem, ki se zini ma j o za napredek biblične znanosti, kratek pregled in sliko o sedanjem stanju važnejših vprašanj, spadajočih v zgodovino svetopisemskih knjig novega zakona, n, pr. o jeziku novozakonskih knjij, o sv. Pavlu in njega vzgoji, o sinoptiškem vprašanju, o četrtem evangeliju, o tekstu novega zakona i. dr. V ta namen je zbral in podrobno analiziral dela glavnih zastopnikov nemške, francoske in angleške biblične znanosti, katoliške in protestantske, ki so izšla tekom zadn jih iO- 15 let. Knjiga torej ni zamiiljena kot samostojno znanstveno delo: pisatelj ima namen, samit poročali, in le semintje s kratkim slavkom .iznači svoje stališče, ako se ne ujema z drugimi avtorji, Zelo poučen je pregled o novejšem slovstvu, ki se nanaSa na sv. Pavla, njegovo življenje in literarno delo ter na kritiko svetopisemskega teksta. Glede Pavla je, kakor vidimo, stalo v ospredju vprašanje o njegovem razmerju do orientalrkih misterijskih religij in do helenizma. Kritika *;k$ta pa je zlasti tehtaia rezultate ogromnega dela, ki ga je dovršil na leni polju v. Soden. Preseneti nas, da v. Sodenovo delo izgublja 190 □a ugledu. Kritični znanstveni aparat njegov bo sicer ohranil trajno vrednost, tekst pa, kakor ga je ugotovil v. Soden, se ne bo obdržal (pri ugotovitvi je odločevalo le Število prič in ne njili historična vrednost). JacqiiLor.il gre priznanje, da je spretno zbral in v jasnem pregledu podal vse, kar je zadnji čas znanost glede zgodovine novozakon-.vkih knjig novega dognala. S to knjigo je stord veliko uslugo vsem, ki s:e zanimajo za napredek v biblični vedi, pa jim je radi draginje ali neugodnih prometnih razmer tozadevna literatura nedostopna, A. Snoj. Rani, Dr. G., Postanek sveta na podlagi naravoslovja in biblije (Savremena pitanja sv. VI, i VIL) 8" (125 str.). Mostar 1930. Hrvatska tiskara F. P, 12 K. Posnemanja vredno je, da je hrvatska zbirka prinesla tudi slovenska razpravo, s tolmačem za Hrvate. Tako naj tudi slovenske zbirke včasj prineso kak hrvatski izvirnik in fia čitateliem olajšajo s slovenskim tolmačem, — Vsehina dr. Kantove knjižice je namenjena izobražencem, ki mnrujo sliiali pogostne ugovore proli sv. pismu, nc morejo pa sami iskati odgovorov po raznovrstnih naravoslovnih in bogoslovnih knjigah, Iz obojnih virov kaže dr. Kant glavne podatke in razlage. Marsikaterega eilatelja bo naučil večje previdnosti v sprejemanju tujih trditev, marsikomu se bo P» tej knjižici zlomilo v harmonijo, kar se pc zdelo prej nasprotujoče. Naj se torej knjižica širi mud narodom, mnogi bodo pisatelju hvaležni. — Za navajanje nekaterih malih pogreskov, ki so uílí, (u ni prostora. Omenjam posebt, da bi naravoslovni del imel več apnlogctične veljave, te hi ga bil pisal naravoslovce, It eksegeze sv. pisma najnovejša razlaga ne ugaja pppolnoinil Za vrednost knjižice je odločilno, da sta pisateljeva vodilna misel in glavni zaključek povsem neoporečna. Dr, Gr, Pečjak. Geyser, Dr. Jos, Eidologic oder Philosophie als Form■ Erkenntnis. Fin philosophisches Programm, 8V (IV 52). Freiburg i. ßr. 1921. Herder. M, 7 [in doklade). Geyser išče z tnodernimj novega vidika, s katerega bi se pokazala filozofija kot etioitna veda in nc le kot skupek raznoterih panog Starim modrosiovcem je bit tak vidik »eognitio per ciiiías alti ss i m as«, spoznavanje po zadnjih razlogih, vzrokih in počellh. Nekaterim modernim je bil tisti vidik duíevnost. Geyserju se zdi, da bi se dala vsa filozofija enotno doumeti pod vidikom oblikovnosli vsega, kar je ali kakorkoli more biti. Vse namreč, kar je ali more biti. pojmimo pod nekim dvojslvom: je nekaj (ein Etwas), to je skupno prav vsemu, in je tak, določeni nekaj {dieses solche Ftwas}, po tem se loči vsak nekaj od drugega, l isto skupno moremo pojmiti nekako kol snov (seveda ne v smislu tvari. ampak zgolj logično), tiito določenost pa kot nekako obliko (Form, eidos, species). Tako zadobi vsa filozofija enoLno nalogo, določiti pO logičnih postopkih in kategorialnih stopnjah vso raznoterost bitja. Geyser podaja tudi poskus, kako bi bilo treba delo začeti in postopno nadaljevati. Študija je gotovo duhovito zamišljena, a posebnega uspeha ni pričakovati Kar se tiče izraza sforma« v Lem smislu, tudi skolastiki ni tuj. Prlm. S- Thom. Di eilte et essentía c. 1: »(Eisen ti a sive quidditas) dicitur 191 ctLa^n forma, secundum quod per formam siguificatur perlectio vel ccrlitudo uniusCiliusque t ti, sicut dicil Avicenna.fl Vse tisto govorjenje o metafizičnih stopnjah se opira na to pojmovanje. A, IJ. L i p p c r t , Beter, S, J., Credo. Darstellungen aus dein Gebiet der christl. Glaubenslehre, V. Bündchen: Die Gnaden Gottes. 12", (VI [ 154 str.) Freiburg i. B. 1921, Herder. M9-60; vez. M 13—. L. si je postavil hvaležno nalogo, podati v več priročnih zvezkih katoliškim laikom celoten sestav verskih naukov. V 5, zvezku je obdelal nauk o milosti, Pisatelj ima izreden dar, da govori o težavnih vprašanjih, kot n. pr. razmerje med milostjo in svohodno voljo, predeslinacija, jasno, lahko umljivo v vzneseni, skrbno izbrani besedi. Zlasti mi ugaja predzadnje (osmo) poglavje z naslovom; Gemeinschaft sgnaden, F. K. Lukman. Rauschen. Dr. Gerh., Grundriß der Patrologie mit besonderer Berücksichtigung des Lehrgehalts der Vaterschriften. 6. und 7. Auflage, neu bearbeitet von Dr. Joseph Wittig. 8". (XVI j-330 str.j. Freiburg i. B. 1921. Herder & Co. M 30—, vez. M 36—. Kratko patrologijo rajnega G. Rauschena (f 12, aprila 1917] je brcs'avski profesor Jos. Willig tako temeljito predelal, da je ustvaril v resnici novo delo, Kdor se hoče o tem prepričati, primerjaj zadnjo (4. in 5-) Rauscheuovo izdajo (1913) s pričujočo. Število paragrafov se je dvignilo od 80 na 97, ker je W, sprejel v knjigo marsikaj, na kar se R. ni oziral. Tako pouči § H o grobnih napisih 2. in 3. stol., podrobneje o Aberkijevem in Pek torijevem; §§ 26, 34, 66, BS govore O papežih palristične dobe, ker imajo kot verski varuhi največjo veljavo, četudi niso bili plodoviti pisatelji, kakor nekateri med njimi, kratki prejšn i g 40 o mučeniških aklili je narasel na Štiri {42—45). ki nudijo najpotrebnejša pojasnila o starih seznamih mučencev. o najstarejših kalendarijih, o pristnih akLih, o hagiografskih legendah in o itinerarijih; S 55 poroča kratko o protimanihejcih in Titu iz Bos Ire; g 85 razpravlja o sv. Benediktu iz Nursije in njegovih sodobnikih, § 87 pa o sv, Martinu iz Brakare; iztočni in grški pesniki so našteti v § 90; krščanska retorska iola v Gazi je dobila g 93. To so le večji, cele paragrafe obsegajoči dostavki, Tviirina je po ohitajnih treh dobah razdeljena na tri dele, v katerih so pisatelji razvrščeni po domovini. Ne vem. kako je ptujski Viktorin zašel na konec afriške skupine 41], Časovne razdelitve se W. zvesto drži razen v štirih slučajih, kjer upravičeno posega v naslednjo dobo, da ne bi razkosal tvarinu, ki spada skupaj. Zalo je obdelal v §§ 6 in 7 Učenje 12 apostolov z vso poznejio cerkveno-pravno literaturo, ki se naslanja na Učenje, v §§ 8—12 vse novo-yokonske apokrife. Tu je uporabil znamenito Sclmiidtovo publikacijo Gespräche Jesu mit seinen Jüngern nach der Auferstehung- (Leipzig 1919] Takozvani Barnabov list je uvrstil med apokrlfn.i apostolska pi;-ma, IlermovL'ga Pastirja pa med apokrifne apokalipse, V §§ 42—45 I9J ¡e podal preg ed č ez vso hagiografijo pntristične dobe in v g 49 jc navedel takoj íj cezarejskiin Lvzebijem (S 48) pozne.än cerkveno-historična dela, kronike in zbirke historičnega gradiva v času očetov. Iz rečcnega je razvidno, kako se že igolj v materialnem ozltLi Wítligovn knjiga razlikuje od prejšnjih izda;. Omenim naj £e. da je Wittig pri posameznih pisateljih vestno zabeležil poleg izdaj in nem-ikih prevodov zadevno slovstvo (monografije in razprave) prav do začetka I. 192Í. Ker rabi mnogo lahko umljivih okrajšav, ti navedki ne jemljejo preveč prostora. Da se je W, odločil za obsežne slovstvene podatke, morem le odobravati: vsled lega ni knjiga nič manj poravna kot učbenik za začetnike, njena vrednost za znanstvenega delavca se je pa znatno pomnožila, izvajanja o posameznih pisateljih so jasna in precizna. Primerjanje s 5. liausehovo izdajo kaže, kako previdno je W, upora bij il prejšnji tekst; sani priznava, da ga je spremenil na več ko 2ÜÜ0 mestih. Priznanje zasluiijo jedrnate karakterlzacije posameznih očetov kot osebnosti in pisateljev, osobito pa posnetki n ih nauka, ki so stopili na mesto Kausclienovih dogemskohistoričnih odstavkov. Ti so bili prav za prav prekratki, da bi se bila videla razvojna črta, in so bili Vlled lega začetnikom težko umljivi, ne glede nn to, da so se nahajale v njih manj srečno formulirane sodiie, Da se čitatelji, ki ne morejo brati palrističmh tlel v celoti, vendarle seznanijo z izva'nnji očetov, navaja W, na robu številke, pod katerimi so nalisnjenj odlomki iz del cerkvenih očetov v znanih treh pri Herderju izdanih zbirkah; Denzingcr - Bannwart, Knchiridion Symboloruiü; Roučt dii .lournel, Enchiridion Patristicum in Kirch, Enchiridion fontiiun hist. eccl, untiquae. To jc hvale vredno. Na str, Í59 omenja W. edino obsodbo apolinarizma na S. eku-nienski sinodi (553); pa la herezija je bila davno že obsojena 1. 362 v Alekiandrijí, I. 377 v Rimu in l. 381 v Carigradu (1. kanon). Proti njej je prvi nastopil pač Atanazij Vel., ne Bazilij Vel. Na str, 269 stoji, da ¡e Sacrnmenlarium Leonianum nastal okoli I. 6Ö0. Se-li da to lako apodiklično trditi? Na zunaj se je knjiga tudi spremenila. Na mestu frakture v prejšnjih izdajah se je porabila lepa anlikva. Ker je mnogo odstavkov drobno tiskanih, )e zunanji obseg narasel le za 66 strani, dasi je vsebina znatno pomnožena. Na koncu sta dve abecedni kazali; prvo obsega pisatelje in anonimne spise, drugo se nanaša na posnetke nauka očetov. Prepričan sem, da bo Wittigovo S toliko skrhnosljo in ljubeznijo do stvari pisano de!o budilo vnemo za «našo ljubo, lepo vedo o cerkvenih očetih^. F. K, Lukman. 1. Grivec, Dr. Fr,, Pravo vernost sv. Cirfln in Metoda S', 43 str, Ljubljana 1921. (Bogoslovna Akademija. Razprave zv, 1, Od-lisk iz Bogoslovnega Vcstnika I.| Din 4. 193 2. Gfivíc, Dr, Fr. , Cerkveno prvenstvo i ediiislvo po bizantinskem pojmovanju, 8", 111 str. Ljubljnna 1921. [Bogoslovna Akademija. Knjiga 111. Tiskala Společenska knihhskurna, Kromčfiž..] Din 15, Obe razpravi sta med seboj v stvarni zvezi; -Prvenstvo* je nekako spopolnjenjc in nadaljevanje prve razprave. Poročevalec je ic !. 1899 v Voditelju [II ISO) zapisal opombo: »Staroslovensko cerkveno književnost so doslej obdelovali le jezikoslovci; čas je, da se iudi bo ¿os t o v c i /afnejo živnhneje baviti s tem predmetom. Med redkimi nnSimi bogoslovnimi pisatelji je dr. Grivec posvetil resno pažnju staroslovenskemn slovstvu z bogoslovnega stališča Da tako delo ni neplodno, kažeta ti dve razpravi, i. V prvem spisu si je pisatelj zastavil dvoje vprašanj: I. Sv. C. in M. o prvenstvu rimskega papeža. II. Filíoque. Pisatelj se obrača zlasti proti češkemu liistoriku Snopku, ki je trdil, da pisatelj C.-M. legende ni bil učenec sv. bratov in da sta legendi pisani v fotijev-skem duhu. in proti Briicknerju, ki je v svojih panifletističnih spisih proglasil naša apostola za odločna fotijevca in hkrati za neznačajm hinavca, Dokaze zn C,-M, edinstvo z Rimom in protifotijevsko stališče navaja G. sledeče: 1. C, M. sta učenca grškega meništva, kakor ga je reformiral sv, Teodor Studit. To meniStvo je bilo nasprotno Fotiju m vdano rimski stolici, 2, Sv, brata se poslužujeta studitsko terminologije v zavednem nasprotju i uradno ffotijevsko) terminologijo, Zlasti je važen substantiven izraz -¡aposto^ik' za papeža, ki se nahaja v legendah, 3. V legendah sc našteva le Šest vesoljnih cerkvenih zborov, kar kaže rimsko tendenco, ker Rim še takrat ni priznava.) II, nikejskega zbora, pač pa fotijevci. A. Papeževo prvenstvo izrečno naglaša od Metoda prevedeni ntimokanon in zlasti staro-slovenski dodatek (scholion), ki ga je odkril ruski historik A. Pavlov v florentinski knjižnici ju s katerim se pisate j podrobneje peča v drugem zgora; navedenem spisu, Končno še negativni dokazi v zavrnitvi in rešitvi raznih nasprotnih pomislekov, Na str. 24. bi Opomba 15 lahko bila Izostala. Pisatelj namreč domneva, da je Metod morda sporazumno s papežem proti koncu svojega življenja potoval v Carigrad. To domnevo opira na besede V pismu Ivana VIII. Metodu: cum Deti duce reversus fueris«, kakor bi se te besede nanašale na njegov nameravan carigrajski pot. Ta razlaga pa ne drži. marveč bo imel prav dr. Kos, ki podaja parafrastično dotične besede tako-le: ako pride k njemu (k papežu), t. j, pride zopet v Rini, kjer e bil malo prej Papež izrečno pravi, da bo zaslišal obe strani in razsodil ter poravnal, kar se mu je krivičnega zgodilo, Večje težave dela drugo vprašanje, kako stališče sta zavzemali sv, brata glede dodatka -Filioque«. Pisatelj čuti. da stoji Lu na man! sigurnih tleh, in si mora večkrat pomagati s predposlavami *prav verjetno je«, -mogoče ie ■ itd. Na str. 40 prav opozarja na težko sta išče, ki so ga. imeli Metodovi učenci po njegovi smrti. Pred nemško brutalnostjo niso imeli m za padu dovolj zaščite, morali so se zateči v zemlje carigrajskega območja. Naravno, da so le okoliščine 194 morale vplivati na miselnost Metodovih učencev in pisateljev lugend o sv. Cirilu in Metodu. Mislim, da bi to okoliščino bil pisatelj lahko Se bolj izrabil. Po našem sedanjem pojmovanju je seveda rešitev dokaj enostavna: če je dognano, da sta Ciril in Metod na strani Rima glede primata, bosta pač tudi ¿lede izha>nja sv. Duha, toda mi se moramo zumisiiti v idejni krog tistega časa, ko je še razkol bil le v zametkih in po človečki sodbi nihče ni mogel predvidevati, kako nedogledne posledice bo imel Fotijev razkol. Marsikdo je takrat iz osebnih in drugih ozirov morda sla) na strani Fotijevj bona fide, smatra'oč njegov spor z Rimom za efeniernt pojav, kakršnih je bilo v bizantinski zgodovini več. Ko bi mu pa bil kdo odkril zaveso, pod katero so bili skriti poznejši dogodki, bi se z grozo odvrnil od Fotija. V odporu proti FiIioque govori bolj antagonizein proli Frankom, kakor pa proti Rimu, ki še itak takrat ni sprejel dostavka v nikejsko-carigrajski simbol, 2. V knjigi »Cerkveno prvenstvo i edinstvo so prva tri poglavja pisana v s'ovenskcm, zadnja tri pa v latinskem jeziku, ker je njih vsebina važna tudi za širše kroge. Najprej nam pisatelj predočuje bizantinsko pojmovanje cerkvenega prvenstva ter opozarja zlasti na tele karakteristične poteze: Temeljni znak bizantinskega pojmovanja je zamenjavanje večnoveljavnih, bistvenih elementov v cerkveni ustavi s spremenljivimi, časovnimi pojavi in oblikami historičnega razvoja; na tej podlagi se ¡e ustalilo naziranje, ki primacialno ohlast izvaja iz političnega prvenstva (stari Rim ■ novi Rim). Nadalje pentarhija patrinrhatov, teorija o božjepravrti razdelitvi vesoljne cerkve V pet patriarhalov. ko je vendar patriarha! le tvorba historičnih okoliščin. Ta teori'a je zelo važna za poznavanje bizantinskega nazi-ranja o cerkvi, dasi jo današnje pravoslavno bogoslovje opušča, ker se ne ujema Z dejanskim položajem iztočnih Cerkva. Katoliški teologi jo bolj mimogrede omenjajo, n. pr. Markovič v svojem obsežnem delu Cesar iz am i bizantinslvo* (Zagreb 1891) II 590 le kratko omenja, da sla Nilus Doxopatrios in Balsamon v 12. veku razvila nauk o pcrttfirhiji, in še to po Fichlerju, dočim je v resnici ta teorija na iztoku bila priznana že v početku 6. veka, Osebujnost bizantinske starejše in novejše teologije je končno pretežno mistično razmotEivanje cerkve, ki ne ločuje v cerkvi vidne in nevidne strani ter v Kristusu vidi edino glavo cerkve, vendar pa priznava škofe in celo nad škofi višjo oblast patriarhov in vesoljnih z bo rov. Brezdvomno so te teorije pripravljale tla v orientu onemu razpoloženju, ki ;e v Fotiju in Kerulariju dobilo konkreten izraz, vendar clU metafizika in psihologija bizantinske miselnosti še s tem ni pojasnjena. Z zavestno smotrenostjo se te teorije niso razvijale, bili so različni drugi faktorji, ki so pospeševali razvoj teh tuori" in vzbujali tendence, ki so k»nčno teorijam o ustroju cerkve dale njih svojstveno smer, Hamack je v znani razpravi >*Der Geist der morgenlandischen Kirche< podal o iztočni cerkvi nasledn o pregnantno ka- 195 rakteristiko: -Hie morgen I ¿indisch c Kirche ist in kultureller, philosophischer und reiigiöser Hinsicht das versteinerte 3. Jahrhundert.«1 V tem ;e veliko resnice in tu nam je iskati zadnje historične korenine bizantinske bogoslovne miselnosti. V latinskem jeziku podaja pisatelj bizantinski nauk o enotnosti in glavi cerkve, potem pa razpravo o staroslovenskih sholijih, ki govore o primatu, S tem in pa z razpravo o terminu Apostolicus v flaroslovenskih spomenikih, ki so v najbližji zvezi s Cirilom in Metodom, je ïnatno spop^lnjena prva razprava. Tudi tekst od Pavlova naj-, denega sholija je objavljen doslovno. Pisateljevo izvajanje je vseskozi stvarno in mirno, Gospodje v pravoslavnem taboru se pač ne bodo ujemali v vsem s pisateljem, a želeti je, da bo tudi njihov odgovor miren in stvaren, brez rekrimi-naci; in sumničenj, Poskusimo drug drugega miselnost razumeti, pa bomo tudi drug drugega spoStovali, Vsaj v znanstvu vladaj *bon Ion', če se že v političnem časopisju ne dado krotiti razburkane strasti, F, Kovačič. M e t z 1 e r, Job., S, J., Johannes Eck, Epistola de r a -lione studiorum suorum (153fi). Erasmus Wolph, De obi tu J o a n. Eckii adversus calumniani Viti Theodorici (1543). (Corpus Catholicorum 2.] S". (VIII + 106.) Munster i. W. 1921, Aschendorlfsche Verlagsbuchhandlung. (!) veliki noči 1921 je izSel 2, zvezek zbomika ^Corpus Catholicorum ki prinaša Eckovo avto biografi jo in Wolphovo pismo O Eckovi smrti. Eck je napisal svoj življenjepis 1. 1538. pet let pred ^vojo smrVo, in ga posvetil svojemu pokrovitelju, wiirzburäkemu stolnemu proSiu Moricu von Hutten, bratrancu zloglasnega humanista Ulrika von Hutten. Kratka avtobiogralija v obliki pisma je važen vir za povest prvih desetletij reformacije. Pisatelj sam je ni mogel izdati, Sele po njegovi smrti jo je objavi! njegov polbrat Tadej obenem z Wolphovim listom o Eckovi smrti, Komaj je odlični boritelj za katoliško stvar dne 10. februarja 1543 umrl. so začeli njegovi nasprotniki širiti nečedne vesti o njegovi smrti Med temi se je odlikoval« niirnberäki pridigar Vid Dietrich (Theodbrieus), ki je svoje sovraštvo do Ecka pokazal že s tem, da je zabelei.il v svojem koledarju dne 0, (!) februarja: obiit maledietus Eckius 1543«, in je dne 16, istega meseca Luthru posi&l lažnivo poročilo o Eckovi smrti. V nekem kmalu nato objavljenem spisu je javno trdil, da je Eck umrl strašne smrti, »on alle vernunlft, wie ein Viech-, Proti tem lažnivim vestem, ki naj bi onečastile spomin rajnega, je ingol.stadski profesor Erazem Wolph napisal 29, junija 1543 Dietrichu pismo, v katerem zavrača na podlagi verodostojnih pričevanj trditve niirnberškega pri- 1 A. v. Harfi a c k , Aus der Friedens, und Kriegsarbeit (Gießen 1916) 129 nit » Gl. BV l 182 iiêL. 196 digarja kot > impudenlissimum nephandissimumque menda cm m-- Simon Tadej Eck je objavil ta list z av tob i o grafi jo svojega polbrata vred pri A. Weißenhornu v Ingolstadu 1. 1543, Mt'tzlerjeva izdaja obeh spisov zasluži posebno priznanje zaradi obširnih in zelo natančnih stvarnih opomb, ki stoje pod tekstom in polnijo py dve tretjini in tri četrtine strani. Dodatek obsega tri priloge: seznam polemičnih spisov neposredno po Jipski disputaciji [1519), poročilo o Eckovem delu na augsbnrškem državnem zboru 1530 in seznamck proti Eeku naperjenih satir. Skrbno izdelana kazala zaključujejo knjigo. F. K. Lukman. C a se I, O., O. S. B., Das Gedächtnis des Herrn in der altchristlichen Liturgie, 4. u. 5. Aufl. {Ecclesia orans 11). 12fl (XII f 55). Freiburg i. R 1920. Herder & Co. M. 380. Z veseljem in zadovoljstvom sem prečita! drobno knjižico, drugo V zbirki 'Ecclesia orans , ki ji je namen, uvajati v duh litnrgije. V prvem poglavju (sir. 1—12) pojasnjuje pisatelj postanek cvhamlične liturgije. Središče ji je Kristusova velika ustanova, ki ji je goreča vernost prvih krščanskih generacij, bolj in bolj se vanjo poglabljajoč, dala primeren okvir v obliki slovesnih, umetniško izobličenih molitev in simboličnih dejanj, Tako je nastala liturgija, polna osebnega življenja in dožilja, pa vendar prosta zgolj subjektivne pobožnosti, pripravna. da nudi tako krščanski srenji kol posamezniku obilico religiozne pobude. Dasi je srčika krščanske iiturgije nekaj povse novega, so se mogli prvi kristjani pri oblikovanju liturgije naslanjati na judovske in celo heJenistitne molitvene ohiike ter so to tudi storili, Iz že danih vzorcev in iz lastne božjega duha polne rtolraujosli so ustvarili kristjani lilurgično molitev, ki je v svojem bistvu ostala nespremenjena skozi sloletja, dasi so se spreminjali časi in izmenjavali narodi. Ker je religioznemu geniju laslen polet in dvig kakor umetniškemu, ni čuda. če daje svojim stvaritvam umetniško obliko; toda ta jc n^kaj sekundarnega: lilurgija hoče biti prevsem molitev, — V 2. poglavju (str. 13—40] analiztije pisatelj obliko in vsebino evharističnL-liturgične molitve in primerja precej na obsežno judovske in heleri-stične vzorce Marsikomu se bo zdelo to primerjanje preobsežno, I oda umevno je, da p, Casyd, ki se je loliko bavil s helenistično po-božnostjo in napisal temeljito delo 'De philosophorum graecoruni rilentio myrtico (Giessen 1919), ni mogel premagati zapeljive skus ntave, — V 3. poglavju (str, 41—55} ocenjuje avtor evharistično liturgijo kot izpoved vere, kot darilveno molitev in kot idealni tip krščanske molitve ter jo zopet primerja s helenističnimi molitvami, za katere je značilen religiozni individualizem, dočini je evliaristična molitev sicer polna neposredne notranjosti, toda priklenjena na Krirtusovm ustanovo in se tako ne izgublja v subjektivizem, marveč je molitev po Kristusu odrešene cerkve. — Opomba o epiklezi na Str. 35 nel. se mi zdi vredna, da jo posebej omenim, E. K. Lukman- 197 H. Nq I d i n s. J„ De poenis ecclesiasticis. Codici hiris canonici adaptavit A. Schonegger S. J., Docens lus, Can. ¡n Uníversitate Oeniponiana, Kditio XH [C. 1. C, adaptata prima], 8" (120). Oemiponte 1921. Fel, Randi. Schoneggerjeva predelava Noldinovega znanega delca De poenis ccdesiasticis je naravnost vzorna, ker je vse, kar je v kodeksu novega ali spremenjenega, tako spretno vdelano v prejšnji tekstT da sc poprava nikjer ne čuti — kakor je to navadno pri hitrili popravkili zastarelih del. Vsa hvala gre avtorju, da je s svojo pridnostjo in znanstveno natančnostjo dopolnil Noldinovo delo. da stoji zopet na višku znanosti- Jasnost in določnost kodeksa je omogočila, da se je knjižica nasproti prejšnji izdaji skrčila za 2-1 strani, Rožman, Ho 11 on K h A TftHftC w j c M., UpKea y oÓnacTH npasa. ITi.lipena pc'1 K V CBQJíí ápOMC. 8" (40 Str.) Srein. Karlovci 1920. V treh poglavjih razpravlja profesor A, Popovič o pojmu in raz-de.'itvi prava sploh — 12) in cerkvenega prava v splošnem (i3—23], ter posebej še o pravu cerkve na imovino (24- 40). Navdušeno piše 0 namenu cerkvene imovine in posebno — proti gotovim tendencam sedanjega časa - o pomenu vere za državo samo. »Vera svima daje 1 najsi! ni ju I juba v prema svojo j zemlji, koja je i najjači i, može se reči, jedini stub na kome počiva opstanak svake driave- (38) — »težiti unišlenju Cerkve i vere znači isto fo šlo i težiti uništenju samoga čoveka (39]. — Pripomnil bi, da pri izrekih sv. pisma, katerih ima mnogo, le nckalerikrat citira mesto, odkoder jih je vzel, večinoma je to opustil; citata str. 39 iz Luk 17, 21 se nahaja na navedenem mestu Je prva polovica, druge polovice citata in izreka koncem iste strani nisem našel dobesedno nikjer v evangeliju. V vprašanju 0 aktivnem subjektu človeškega prava cerkve mu seveda ne moremo pritrditi, ker priznava s stališča pravoslavne cerkve edino le obči cerkveni koncil za zakonodajno cerkveno oblast (str, 20); istotako nam je tuja razdeltlev cerkvenega pravo po »sadržini« v osnovne ali stalne in nespremenljive zakone ¡ius ecclesiasticuin, canonicum) in v državno pravo (nomos), to je v 2akonef katere v duhu in soglasju z osnovnimi zakoni cerkve izdajajo pastirji poedinih samostojnih narodnih cerkva sami ali v sporazumu z državo (str. 22). Opredelba stvarne (ius in re) in terjatvene pravice (ius ad rem] sc jni ne zdi dovolj jasna. Avtor piše: » . , , ius in rc, t. f. stvarna vlast nad nekom stvari, ius ad rem, t. j. kad i pravo priznava stvar kao svojimi jednoga lica (str, 11). Stvarna pravica v popolnem pomenu (¡us in re perieetum) je lastninska pravica; nko pa se ta pravica nanaša na Stvar, ki je v lastnini koga drugega [ius in re alinea), znači po višji pravici tega drugega omejeno pravico, ki pa nastopi neposredno proti vsakemu tretjemu, ki hoče kratiti to pravico. V vsakem slučaju pa je pravni predmet že v posesti pravnega subjekta. Ter jatvena pravicu pa suponira, da pravni predmet še ni v posesti sub-jektovi, temveč je še pod terjatvijo, da se torej ne nanaša na stvar 198 samo kakor stvarna pravica, ampak na izpolnitev ali storitev druge osebe. Sicer pa ¡a ves spis res iskrena beseda o pravem času in bo služila posebno v prviii dveh poglavjih prav dobro kot uvod v Študij cerkvenega prava. Rozman. N o p p e 1 , C 0 n s t,, S. J., Der Wcg zur cbrisHichen Volks-gemeínschait, [Flugschriften der »SUmmen der ZeiU, 24, Heft.] S" [39 str.) Freihurg im Bretsgau 1921. fierder & Co, M 3'—, Pisatelj zagovarja mnenje, da je nemška weimarska ustava z določbami o takozvanili obratnih svetih pokazala socialnim polilikom praktično pot tudi do krščanskega solidarizma. Nemška zakonodaja je že ustvarila zakon o obratnih svetih, istotako avstrijska in češka. Obratni sveti so prvi korak do socializacije, ki je tudi po Avtorjevem prepričanju potrebna, ako nočemo, da pride do nasilne spremembe družabnih razmer, Za ustvaritev krščanskega solidarizma pa je potrebna tudi temeljila notranja obnova vseh družabnih slojev. Delavski stan se mora sprejeti kot v vsakem oziru enakopraven član narodovega organizma. Stanovska zavest se mora gojiti, vendar vedno z ozirom na narodno skupnost. Pisatelju nI zameriti, da zelo previdno stopa na nova pota socialnih reform, a čitatelj bo vendar le videl glavno smer in našel v knjižici pobudo za nadaljnji socialni Šludi|- Dr. K. Briefs, Dr. Goetz, Unteigang des Abendlandes. Cliristeo-tum und Sozialismus. 2. verb Aufl. 8" (VIII-¡-116). Freiburg i, Br. 1921. Herder. M 8-50 fin doklade), Oswatd Spengler je napisal veliko delo >Unlergang des Abendlandes«, v katerem je napovedal zapadu propast, le Nemčija bi Še doživela poprej doho svetovnega gospostva, Spenglerju je namreč vsa svetovna zgodovina razvoj kultur [dosedaj jih je bilo osmero). Vsaka kultura je pa kakor živ organizem, ki ima dobo detinslva, mladosti, moštva in starosti, Ostarela kultura požene iz sebe 5e vnan^o, nedu-ševno civilizacijo, ki se nekaterim zdi viSek kullure, je pa marveč nje »klimfaktariilnlv, potem pa pogine, Zapadna Evropa bi bila po Spínglerju v tei zadnji dobf civilizacije, Izvzema pa Spengler Rusijo, ki ne spada k zapadu in nosi v sebi še »vse obete bodoče kulture* in se nje bodočnost šele poraja. Ko je Spengler videl, da je vojska prevrgla njegovo napoved o svetovnem gospostvu Nemčije, je napisal novo delo "Preuflentum und Sozialismus«, kjer napoveduje kot zadnjo obliko civilizacije socializem, in sicer v nasprotju z Marxom (ki mu je površen človek, |ud, pol-Nemec, pol-Anglež brez globljega ume-vanju življenja) in v nasprotju s proletariatom (ki hoče navsezadnje le "panem el circenses* in nič drugega ne] socializem prusovstvH, Prusovstvo mu ¡a par organizacija, država, avtoriteta, poklic, v vsem pa »der Wille Zur Machi- (»Dei* Sozinhsmus bedeutel Maclit, Macht uud wieder Macht«. Spengler). (joetz Briefs zavrača to sicer duhovilo- 199 in 5 si ntm znanjem zamišljeno, a docela pogrešeno filozofijo evropske usode. Spengler mu je kriv prerok, in kriv prerok je, ker je popoln pogan, naiuralist, skeptik, ki zanikuje vse nravne vrednote, vsak cilj življenja, vsako nravno svobodo in odgovornost, ki mu je vse le usoda in nagon, Evropa se še lehko reši, a ne s socializmom prusov-stva, temveč- le s socializmom krščanstva, »Dazu ist nötig, daß wieder die Sterne am Himmel, Morgen und Abend, Land und Meer, Geburt und Tod, Wert und Sollen, Gott und Welt in das Bewußtsein und Verlangen des heutigen Geschlechts h i «eingenommen werden- (81). Brca solidarnosti, brez medsebojne odgovornosti, brez ljubezni in zavesti čuta odgovornosti — in vsega tega Spengler in njegovo pruSOV-s!vo ne pozna — za Evropo res ni rešitve, rešitev je pa, tla su za p a d vrne h krščanstvu, ki iz njega izvira vse to. A, U. J u g i e , P, Marlin, La priere pour l" Unitč Chreliennc. Paris 1920. 12°, Str. 356. Zn;ini profesor Vzhodnega zavoda v Rimu razpravlja v Eej knjigi o posebnih motivih molitve za vrnitev ločenih vzhodnih kristjanov h katoliški edinosti«, Dokazuje, da jc razkol veliko zlo, ki nasprotuje božjim načrtom za zveličanje človeštva, in da je torej vsak kristjan dolžan, s katoliško cerkvijo sodelovati za zedinjenju, Najvažnejše rredstvo za aedinjenje pa je molitev. Navaja razne molitve in bratovščine 7A\ zedinjenje, Lepe in deloma izvirne mišji so v drugem delu, ki dokazu e, da je molitev za zedinjenje v slavo sv. Trojici, v pospeševanje čeŠčenja presv. evbaristije, v proslavo Kristusa v njegovem mističnem telesu. Katoličani so dolžni moliti za zedinjenje, ker jih k temu veže zapoved krščanske ljubezni, da pomagajo vzhodnim kristjanom v veliki duševni bedi; a je tudi dolžnost hvaležnosti do vzhodne cerkve in doižnost pravičnosti, ker so tudi zapadni kristjani odgovorni Za razkol. V dodatku navaja razne molitvene lormule; joko lepa je molitev Metrolana Smirnskega iz druge polovice 8. stoletja, Druge molitve so večinoma objavljene tudi v slovenskem «Apostolskem molilveniku«. Jugieva knjiga je doslej najobširnejše delo o tem predmetu. Delavci za cerkvuno zedinjenje je ne bodo smeli prezreti. Pisatelj je za to knjigo prejel jako lepo priznanje od svetega očeta. Prejel je od njega list, ki med drugim piše; »V knjigi, polni učenosti in poboinosti, kužete veliko zlo razkola in neizmerne do brote, ki bi sledi e iz povratka toliko milijonov ločenih bratov. Popolnoma pravilno vidite v molitvi in žrtvi najuspešnejše orožje v dosego tako zaželjenega zedinjeiija; ako je namreč napredek kraljestva Jezusa Kristusa odvisen od gorečnosti in dela apostolskih delavcev, potem je gotovo, da bo njih delo brezplodno, ako ga ne bo oplojala milost božja, O da bi se vsi verniki zedinili v križarski vojski gorečih in v/.trajnih molitev za pospešitev vrnitve vzhodnih kristjanov, nekdaj tako sLavnih po svetosti in učenosti. .,. Sveti oč-Die katholischen Missionen (1920,2t, Str. 152—154) je napisal P. Stenz S. V, D. zanimiv članek z naslovom: Was fehlt uns in China? Kitajska ;e eno najplodovitejših misijonskih polj, A pridružujejo se katoliški cerkvi le ubožnejši s!oji, kmetje in delavci, izobraženi krogi pa prolestantizmu ali tudi najstrožjemu budizmu, česa manjka? Stenz sodi, da višjih Šoi in literature Kitajci silno mnogo iilajo, Kitajske knjigarne izdajajo kataloge z nebrojem knjig in časopisov vseli strok, a večina teh knjig in časopisov, zlasti znanstvenih del iz zgodovine, etikt, pedagogike, prirodo-slo v ja, je prof ¡krščanskih a!i vsaj protikatoliških, mnogo sploh proti -verskih, Kitajci čitajn že Haeckla in Nietzscheja, Kitajska, pravi Stenz, bi bila lehko katoliška, a če bo tako, kakor je sedaj, bo minilo 20 [ prej še tisoč Let. Manjka nam mož, ki bi samo znanstveno delovali, in seveda potrebnega kapitala ... Pošljite nam misijonarjev, ki bodo prosti vsakega drugega dela, ki bodo samo znanstveno delovali in ustvarili krščansko literaturo!-. V drugem poročilu (str. 186) toži drug misijonar P. T, Klippel, da so žal na Japonskem podobne razmere. Neverjetno je, pravi, koliko Japonci bero, Tiskana beseda ima nanje mnogo večji vpliv kakor pa govorjena. L, 1920 ¡e izšlo na Japonskem 24.448 knjig in 24.733 časopisov, Izmed teh jih je bilo 6697 t> industriji, 6132 o politiki, 2895 o religiji, 2696 o vzgoji, 2210 o literaturi. Izmed vseh 24.448 knjig je pa bilo samo 5 katoliških! A. U F, W, Foerster kot verski problem, — Dr. Jos, Demšar je v B V. [I 94—96) že zadostno pojasnil, kaj daje Foerster katoliškemu pedagogu, Uči ga umeVftti krSCanstvu odtujenega modernega človeka, llči ga modernega jezika in podaja mu lepili naravnih vzgojnih nagibov, Mnogo težje je pa vprašanje, kako je s Foeraterjem samim, kaj je pravzaprav? V Hochlandu (1920/21, 393—410) je povzel II. Lang 0. S. B, še enkrat rezullanto IZ pravde ^Kiefl—Foerster«. Kratko označuje oba lako, da sloji K.iefl na stališču: »entweder — oder , aut-aut, ali-ali. Foerster pa na stališču: sowohl — als auch«, et- et, i—i. KieEI hoče čisto in polno vero, Foerster išče »višje sinteze . Subjektivno "e tudi Foerster izpovedal vero v dogme, a vprašanje je, je li ta vera tudi objektivno osnovana. Gotovo je Foerster mnogim paedagogus in Christum. , a zopel je vprašanje, ali le boli slučajno, bolj po subjektivnih nagibih, ali po objektivnih propedev-tičnih vrednotah. Lang misli, da loä Foersterja od katoličanov formalni verski motiv. Foersterju vera ni služba hoäja in nagib za vero ne nadnaraven, ampak cerkev presoja le naravno, kot kulturno Ustanovo, in nagib za vero mu je le praktična uporabnost krščanskih dogem. Cerkev — kulturni problem, to mu je vse, naprej ne more več! To vprašanje je vsekako težko in ga bo končno morda rešila šele bodočnost. V 4. izdaji knjige Autorität u. Freiheit« (1920) je dodan Nachwort , kjer Foersler odgovar'a tudi na vprašanje: če veruješ v katoliško cerkev in v dogme, zakaj ne stopiš v cerkev? če hrepeniš pO edinstvil, zakaj pa ne prideš k Živemu viru vsega edinstva, ki je evharistija? Focrsterjevi odgovori so na videz silno globoki, a obenem lako temni, da človek nazadnje vendarle ne ve, kaj je. Najprej pravi, da je že v delu samem namignil, zakaj ne more še v cerkev, bolj odkrit in naravnosten odgovor da bi bil presirov, preveč enestranskr in preveč deliniliven (234). Potem pa vendar na str. 234—245, torej na desetih straneh razlaga, zakaj je, kjer je. Pravi, da hrepeni s pravo katollSko strastjo po domovini duš, po sveti hrani krščanske vesti, po globokoumnih obredih, po jekleni latinščini večnih gotovosti, po občestvu svetnikov in po skupnosti 7. vsemi stoletji tja do spominjanja mučcncev (2421 — a da bi bil nezvest sam sebi, da bi iirešd proti svoji nalogi, če bi šel prenr^-io tja, kamor ga vlečejo najgloblje potrebe njegove duše (242), Misli, da je njegovo stališče Fvgoilpvpi vcti^jli. I ' 202 .-providenciaJno (244). Zakaj pa? Tu odgovor ni več tako jasen, Zdi ce, da ne gre za dogme, a gre vendar za jako važne reči, ki jih v katoliški cerkvi pogreša, in ki jih bo mogia dati šele bodoča »višja sinteza (236). Pravi, da njegova izpoved nikdar ni bila afirmacija seJ-inje oblike hierarhije, dasi priznava v njej de.ovanju sv. iJulia in globoko modrost njenih uvedb in sporočil (234). Sedanja »človeška Etstl-va hierarhij«' mu nu daje -»človeških garancij- za pravo univerzalnost cerkvenega nauka (237), nova cerkev je po razkolu, prole-fttantizmu in modernizmu usodno "Utesnjena« (234), protest odpadlih 'proti mnogim stranem rimskega katolicizma — in naj si bodo tudi bolj vnanje strani — je upravičen« [242), »Jaz, pravi Foerster, se čutim zavezanega splošnejši resnici, kakor pa so izraža v sedanjih cerkvenih oblikah (235), meni gre povsod za novo sintezo vseh dednih resnic, ki so razpadle, bodisi ta sinteza med novimi in starimi spozna vami in potrebami, bodisi sinteza večnih nasprotij« (236). Potrebna nova sprava načel (237), Sev«da zopet dostavlja, da ta sprava ne pomeni zabri sevanja, nasprotno, vsa kuni u naj s« d i natančno svoje, določijo naj se natančneje meje za veljavo vseh posameznih principov; prav iz tuga bo izšla sinteza-" (237). Cerkev mora zopet spoznati globoke krščanske, torej tudi katoliške prvine, ki se skrivajo za negacijo in uporom odpadlih kristjanov, ki jih je cerkev v svojo veliko škodo z negacijo in uporcm kratkomalo odbila (240). Prišel bo čas, ko bo tudi Lutrov« delo vse drugače presojal in našel v njem pozi tivnih vrednot, pravlaku pa tudi v modernih svobodnih težnjah, v socializmu, teosofizniu, v filozofiji Schopenhauerja in Nietzscheja. Šele tako bodo zmote zares premagane in duše, ki so jih omamljale tam skrite pozitivne vrednote,*se bodo obrnile od odlomkov resnice k jasnosti in polnosti (241). Tedaj bodo ludi nasprotniki cerkev kol »■kulturni problem globlje umevali (244). To je Foersterjeva izpoved. Jaz zase moram priznati, da v teh izrekih ne morem najti sinteze Če bi bilo vse to resnično, kar Irdi Foerster, da je cerkev izgubila z razkolom in proteslantizmom ne le mnogo članov, temveč tudi mnogo -delnih resnic in »pozitivnih katoliških vrednot tedaj ne urnem, kako hi se moglo še reči, da vodi (-irkcv sv^ti Duh. Če so pa te vrednote le kulturne, torej ne vučne verske vrednote, tedaj pa; ne umem, kako more kdo radi kulturnih vred no l pustiti večne vrednote. Zdelo bi se torej povsem, da Foerster res Se ni doumel pravega bistva krščanstva in da res ceni in upošteva cerkev in krščanstvo samo kot kulturni problem. Tedaj bi Lang morda trdil, du se suče Foerster v krogu, ki iz njega ni nobene poti v eno, sveto, katoli&ko in apostolsko cerkev, A, U. —659 — 203 Glasnik Bogoslovne akademije. Rr.gr sIdv na Akademija s a je ustanovila 1. junija 1920 kol odsek «Leogove družbe«.1 Njeno delo so je pa v prvini letu lako raztegnilo, da je postala v resnici druiba v druibi. Zalo se je zdelo primerno, da se konstituira kot samostojno znanstveno d ni Sivo. To ie ie izvrSilo na podlagi naslednjih oblastveno potrjenih pravil. Pravila »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. 1. Ime, stdež in namen. § 1 Drtlitvu je Ime Hngnslovna Akademija (BA] v Ljubljani. Sedež društva je V Ljubljani. Namen mu je gojili bogoslovno znanost. § 2. V ta namen ho BA: a] izdajala bogoslovni znanstveni časopis; h) izdajala tnanstvenc bogoslovne spise; c) prirejala vseučiliike knrze in bogoslovna predavanja 7H iirie občinstvo; č| osnovala strokovno knjižnico; c!) jkrhela za vzgojo in organizacijo bogoslovnih znanstvenikov; podpirala mlade znanstvenike, da budu mogli obiskovati tuja v»eucilii£a, arhive in knjižnice, n. Člani. § X Člani so: a) redni, b] podporni. S Redni ¿lani morejo biti priznani bogoslovni znanstveniki (§ S,), § 5, Podporni člani so oni, ki podpirajo BA z letnimi prispevki, kakor jih doioči upravni odbor: isti odbor odloča o sprejetim podpornih tlano*. 111. Pravice iti dolžnosti članov. § 6, Vsi člani imajo volilno pravico, besedo in glas na občnih zborih ter dobivalo društveno glasilo brezplačno, druge publikacije pa po znižani ceni. kakor io določi odhor, 1'ravice in dolžnosti rednih članov, v kolikor niso že določene PO teh pravilih, se podrohneje drločijo po posebnem poslovniku. IV, Organizacija. § 7. Na čelu BA stoji upravni odbor [najmanj 9 članov], ki Sestoji predsednika, podpredsednik^ tajnika in njegovega namestnika in najmanj .ie treh na občnem zboru izvoljenih članov. Ta odbor su najmanj vsako tretje leto voli iznied članov z akademsko bogoslovno izobrazbo, Predsednika voli izmed rednih članov občni zber z listki za dobo treh let; za ponovno volitev istega predsednika je pulrebna tričetrtinska vefina. Odbor so ped predsedstvom na ohčneill zboru izvoljenega predsednika sum konstituira. Obfni iher izveli tudi dva pregledovale^ računov, S 8, Redni tlani (S *U tvorijo posehen manstveni ntl bor BA, Naloga znanstvenega odbora je, vodili znanstveno delovanje BA. presojati predle ¿ena znanstvena dela, določali smer bogoslovnega časopisa in v znati-stventru oziru nadzorovali vsa podjetja in prireditve BA. Prve redne člane [t. i, prvi znanstveni odbor) izbere profesorski zbor bogosluvske Fakultete v Ljubljani, naslednje pa voli znanstveni odbor sam (po knoptaciji), Članstvo je doamrtno, Predsednik imansivencga odbora je vsakokratni predsednik BA, ki ga izvoli občni zhnr BA izmed rednih članov RA (S TJ, Vsi redni člani imaio pravico udeleževali se sej upravnega odbora In imajo na ti jih posvetovalni glas, ' 01. BV 1 110 nit 14* 204 § 9. L pravni odbor upravlja imetje BA Ul vodi skupno z, zn&nsLvcnim odborom ni t-no delovanje v smislu § 2. teh pravil. Sklepčen je, ako »o povabljeni vsi odborniki in ako je navzočih najmanj 5 odbornikov, Od borovi m sejam suicjo prisostvovali vsi redni člani in tuli podporni i lan i, ki iih povabi odbor. Akn je potrebno, se upravni odbor dopolni po kooptaciiL iJruitvo zastopa na zunaj predsednik, Vsako pogudho ali listino mora podpisati predsednik in tajnik, v denarnih stvareh pa predsednik in blagajnik. § 10, Upravni odbor ima pravico snovali odseke. Organizacija odsekov se določa po posebnem poslovniku. V. Občni zbor, g II. Občni zbori so: a) redni, h) izredni, e) slavnustni. liedni sc vrje najmanj vsako trelie leto, izredni, ako to sklene odbor ali pa to zahteva najmanj 15 članov v posebni pismeni vlogi. Občni zbor jc sklepčen, nko je navzočih najmanj članov. § 12. 0 prememhi pravil ali o razpustu HA se more sklepati nn občnem zboru le tedaj. ako je bila ta točka dnevnega reda objavljena v vabilu na občni zbor. 7a razposl druStva jc potrebna tnCetrlinska večina na ohtnem zboru navzočih članov. VI. Razsodili e. § 13. Društvene prepire razsoja razsodile petenh odbornikov. Vsaki stranka izvoli po dva ¿lana, ki bkupno izvolijo petlega člana za predsednika. VIL Razpusl. § 14. Ako oblast ukine liA ali ako Se po sklepu občnega zhorn ra/ide. pripade premoženje druSlva Leonovi družbi i, ki ga porabi za bogoslovne znanstvene namene in skrbi, da se osnuje odsek ali iumostojno društvo z istim namenom. V trni slu g 8. ie izbral profesorski zbor tcolo&ke fakultete v Ljubljani prvo tri redne člane. Ti so: prof. dr. Aleš Useničnik (Ljubljana), prof. dr, Franc Griv C c (Ljubljana] in pTof, dr. Franc K o v » 4 i i (Maribor), Ustanovni občni zbor se je vrSil dne 29 novembra 1921. Za predsednika je bil izvoljen po listkih prof. dr. Grivec, osem odbornikov pa se ic izvolilo per acclamnlioncm. Po končanem občnem zboru se ie vriila pod predsedstvom prof. dr. Grivca prva odborova seja, v katuri sc jc odbor konstituiral tako-le: dr. A. L1 š u n i i p i k podpredsednik, dr. Mat. Slnvlč tajnik, dr, Jos. Uičič tajnikov namestnik, dr An dr. Snoj blagajnik, dr. Greg. Pečjak blagajnikov nanuiMnik, dr Pr. Lukman urednik BV, dr. Pr. Kovoííf in prelat.,dr. Jos. Lesar odbornika. Razen Bogoslovnega Vesluika fe BA izdala AleS Uscniínikov Uvod v filozofijo (I. del) in Grivíevo knjigo ^Cerkveno prvenstvo i edinstvo po bizantinskem pojmovanju«. V zimskih me&eeih je liA priredila več javnih znansLvenih predavanj. Bila so sledeča Dr. Alei U i e n ič n i k , O teologiji kot znanosti ¡6. deccm-hra 19211: dr. Jos. Ujčlč, O farizejski morali |13, decembra 1921); dr. Fr. Luk m a n , Uvod v verslveliozgndovjnski problem starega krSidnstva (10. ia-nuarfa 1922); dr. Andr. Snoj, Cerkvena erganizacijn v I. stoletju 117, ja-nuarjaj; dr. Fr G r i v e e .Vzhodno pojmovanje cerkvcne£a prvenstva (24. januarja); dr. Mal. Slavit, O svetopisemski poeziji (31. ¡«miarjal. — Predavanja Í0 Se vrifla V prostorih leolnikc fakultete in so biia prav dobro i biskana. BA bo v prihodnjem Studijskem letu predavanja nadaljevala. <; er, it idol agi e (der Pliilcsuplile ¡¡L Faiiperiteimtnj : (A, Li ) 190 — Lip per t, Credo, V. (F. K. Lukman) 191 — Rauscht- n - W i t t i g . Grundriß der Patrologie (F. K. Lukman) 191 Criuc, Pravoverno»! sv. Cirila in Metoda. Cerkveno edinstvt) i prvenstvo po bizantinskem pojmovanju (F. Kovačič) 192 — M e t z 1 e r, Joh. Eck, Epi slola de ra/ione sludiorum suorum. Er. Wolph, De obitu Joan. Eckii {F. K. Lukinan) 195 - Ca sei, Das Gedächtnis des Herrn in der ¡iltchmtl. Liturgie (F. K, Lukman) 196 — Noldin -Sc h eineiiger, De pnenis ecclesiasticis (Rozman) 197 - Popovič, Crkva u oblasti prava (Rozman) 197 — Noppel, Der Weg zur christl. Volksgemeinschaft [Dr. K.) 198 — Briefs, Untergang des Abendlandes (A. U.) 198 — .1 u gi e . La prière pour l'Unité Chrétienne (F. Grivec} 199. Beležke (Aniüecrta): Inquie-tum cor (A. U.) 200 — Misijoni in znanost (A. U.) 200 — F. W. Foerster kol verski problem [A. U.) 201. Giasnik Bogoslovne Akademije 203. NOTA. I ' ' ' f -Bogoslovni Vostnik* quater per annum in lucem editur. Pretium subnolationis pro vol. II (1922) extra regnum SUS (Jugoslav,) eiii Din. 30, Singulos fasciculos extra regni terri to rium raittendos securitatfs causa apud officium postale inscrtbendos curabimus. Directio et administrate comirenlarii Bogoslûvni Vest-ntk«: Ljubljana. Faculté de théologie (Yougoslavie), PREJELI SMO V OCENO: I. Od Bogoslovne Akademije v Ljubljani: Gr i vec, Cerkevno prvenstvo i edinslvo po bizantinskem pojmovanju. II. Od He r d e r i e v e g a založništva v Freiburgu: B a r t -01 a n n , Lelirbttch dcr Dogmatik IL B, 'J. u. 5. Aufi. — Bert r a m , Laiemipostcilat, ein konigliches PriesierU- n, ■ Ca t h -rein, Die katholische MCeJltanscbii.uUij.g. 5, U. 6. Auil, -L a l I em en t, Dcr Weg mr IniiErlichkeit. III. Od Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani: Si roj, Lilurgika, IV. Od Prodajalne K. T. D. (H, Ničman) v Ljubljani: Opeka, O dveh grehih. V. Od založništva R e v u e des sciences philosophiques et thčologiciues «, Le Saulchoir, Kain (Bellgija): M a n d o n n e t el D e s 1 r e z , BibIio£raphie Thomiste, VI. Od Srpske m a nas [irske št a m p arije v Srem. K ar lovcih; J a n i č , Članci i rasprave, VIL Od zasebnih založnikov; Ccnkič, Dr, J, župnik kalniški, Agrarna reforma i crkvena zemljižta. — Jet e n i č , Povijesi Hristove Crkve. 1. knjiga (naroča sc v Zagrebu, Kaptol 9; cena s poštnino Din, 26*—1. — Kniewald, Rimski riitsal (naklada dr. Stjepana Mflnkiilina- Zagreto; cena Din, 25*—J. 0 b e r š k i, Hrvati prema nepogriješiivosti papinoj prigodom v "llkanskoga sabora 1S6(> 70 {naroča se pri pisatelju dr. J. Ober-škem, katebelu v Križevcih; članom BA in dijakom jo daje po znižani ceni Din. 5 -; knjiga miška cena Din. 8-—). sesis NAZNANILO, L BogoiloAmi Vestnfk I (1921) je popolnoma pošel. Uprav-ni&tvo želi kupiti nekaj nepoškodovanih izrvodov, Ponudbe naj se pošljejo upravniStvu BV, Ljubljana, Rožna ulica i L -2. Podponi člani BA dobijo knjigo F, G r I v c c . Cerkveno prvenstvo i edinslvo po bizantinske™ pojmovanju (S0, i 12 str.} po znižan: ceni 13 Din. (s poitnino), ako jo naročijo pri upravnlitvu BV in poSljejo denar naprej, Na naročila brez denarja ee ni mogoče ozirali, Cena v knjigarnah Din, 15'—, Poštnina za kraljevino SMS v gotovini plačana. BOGOSLOVNI 1/ESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA UREJA UNIV. PROF. DR. FRANC KSflV. LUKMAN LETO II ZVEZEK i!MV LJUBLJANA 1922 TISKALA JUGOSLOVANSKA TBKMNA KAZALO; (INDEX.) Razprave (Dissertationes): S r e b r n i č , Papež Ivan X. v svojih odnosih* do Bizanca in Slovanov na Balkanu (De Joannis X. relationibus ad Bvzfuilinos et SJnvos pcninsulae Balcamcue).....205 U S e n i č n i k Aleš, Iz psihologije milosti (l)uue theses ex psychologic jfraliac) ..............241 Lijčid, Biblični teksii o odpustnem grehu (Textus biblici de pecCalo veni aji) , . . ......... . 259 Prispevki za dušno pastirstvo (Symbolae iheol. practical): Znaki cevkvs (F. Grivec) 276 - Ali jc 31 157 |Jos, L'jčič) 278 — Kada pričesnik prima sakramentulnu milost? fl. I5. Bock D. J j 230 — O izpovedi», molčečnosti (K. t,'š<;-ničnikj 2S3 — Komu se zakramentaIj no smejo deliti? [F. Ušcničnik) 286 — prepovedane slike (F. Uituiičnik) 289 -O sv. obhajilu pri polnočni maši na sveti večer v Župnii cerkvah (F. UScnituik] 291 — Procesija na sv. R. T. dan [V. Močnik) 292 — Nove določbe redovniškega prava (G. Rozman) 293 — Nova prošnja v litanijah vseh svetnikov (F. li.J 294. Razgled po krščanskem svetu (Orbis chiistiani memorabilia): iz vzhodne cerkve, t. Ruska cerkev. 2, Ruska cerkev v pregnanstvu. 3, Srbska cerkev. 4, Cnrigrajski patmrhal (F. Grivec) 295. Slovstvo (Literatura); U ten Un i k AleS, Uvod v filozofijo f. (F. Kovačič) 302 —- I i m m e r m an n , Uvod u fiilozoliju (A. Ušeničnik) 305 — V ; 1> e r, Sistem filozofije I. (A. USeničnikJ 306 — Zapletal, Grammalica linguae bebraicae (A. Jehart) 308 — Mucliermann, Neues Lobeti l. (G. Rani) 309 — Pastor, Gejchichte dtTr Piipste seit dem Ausgang des Mittelailers VII. VIII. (i. Zorč) 310 — H u d a L Die scr-biscii-orlhodoxe NaiUmalkirche fF. Grivec) 313 — N a c h -baur, In der Werkstall Gottes. N a c hb u ti r , "Uer lil. Johannes Berclimans. llofer, Der hI. Klemsns Maria Hofbaucr 314. Beležke (Aoalecta): Prefacija v sv. mašah de Requie |Lukman) 315. Prilo^ni Snoj, Staroslovenski Matejev evangelij (De verskine palaeoslavioa evangelij S. Matthaei). D r, Jos, Srehrnii — Ljubljana: Papez Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu. (De Joannis X. relationibus ad Byzantinos et Slaves peninsula? Balcanicae.) 1. Exponitur rcrum status initio pontilifilus Joan-el i s X, — Cotidiftones difficilliittac or aril turn Romae (um in Italia cetcraquc Europa, Cnnstantinopoli. ubi Photio ntnoto pax cum scde Romana renovata est, lites du letragnmia patriarchs N i c o la o M y s t i c o bona tide a gante Eeclcsiatn Graecnm dinuo a pontiticc Romano separarunt. Bulgari jam indc ab a. B80 iftdi pendente® facti a patriarchs Cortstantinopolilano tempore Boris el Simeon is sc in rc tcclcs ili t ic j plane sui juris cssi ostendcbanl, versioncm S, Scriptnrac c. g. sibi prospiciendo non see. tectum Byzantii receptuni sed sec. t ex tum Alexandrinum vet intrudu-cendo loco linguae graucoe in liturgiam linguam slovennm vel parando sibi dignitalcs ecck-shsticas, (¡use ecclcsiae nutocephelee conveniebaat. I p s i patriarchs c Coniiantinopolitano commercium erat cum archiepiscopo Bulgare rum lam quam sibi acquali. Apud Crontas res ecclcsiasticae in duns partes oppositas explicatnc apparent: terriEorium quod Croatae inhabitabant quodque tempore Tomislavj regnum amplissimum constitliebat proprio episcopo ct quidem unico Nona« rest-denti Romaeque immediate obnoxlo parcbai. dfoecM«« veto aatiquae in insulis et eivitntibus maritimis DalmaUac olim a Leone ID. Isauro iurij-diclinni pontiticac ereptae ConstanlinopoU bun civiliter turn ccdcsiastice ct islo tempore snbjcctae esse inveniuntur Serbi mm Bulgarorum mos Graecorum arbitrium sequebantur 2. Joannes X. inter res dissolutas omnia de ordinc publico, libcrtale, auctoritate restituendis e x p c -ritur. - - Keiiciuntur prae primis Liutprandi calumniae de Joanne X., cum nee alii coaetanei nee Nicolaus Mystic us semper vel in a t i n e abhorrent ab omni vita paruirt v«recuada in ipsa sua oppositione contra Rom».« nihil prorsui sciant. quod in pnntifice reprehensions dignllm esset. Felt! mod'i nullius [Tinmen Li esse oslenditur, si qui Joannern in valorem eeelesiae Ro-manne fuissi! inciuant- Econtrs evolvitur Jminnem statim »paribus suis bono communi Eecietlaequo dicatu praaititiasc omnibus: in Italia, in Germania, in Gallia, Byzantii Nicolai Mysiieus pacem cum Sede Romana inire mult am operant dabat, s e 1) t e n t i a m quam de quarlis nuptiis initio am plexus erat, rpsas scilicet esse divinitus prohibitas, paulaljm deserens, pctcbatque a Joanne X,, uf quirhs nuptias vi I c i i S tltsiutjcac p o s i t i v a e U in q u n ill I m -pedimcntum dirimens at in Ecclesia Gneci tantum v a I i t u r ti m a p p r o b a r e t. Sic errorem auurn rcvocavit, rem Scntcntiae pontificis Romani subiecit, anctoritatem eius suprcmam omnino Rvj|ci|evnl votnlk. IS 20 o a £ n o * i t, A. 923 Joannes X, pít legatos suos precíbus palriarchae Con-slantinopolitani satisfecit; unió ínter Romam el Consta nlinopolim restituía C5t, 3, De Bulíarorumrelntionibus a d Coiistanlincpolim eifiomoii. — Explanatur. eur Romani pontífices caute immo diffidenter íe íerere inccperint contra Byzantines, Joanncs VIII. aperte declaravit, Con-stanlinopolitanos esse periculo verae fidei, cum poptdos a sueeessoTe b. Petri ave riere studerent, llac du causa pontífices maxime adverlchaut. ni pnpuloí in península fiftlc&nicn, quibus pcricnluai ConstantinopoUtíiniim ímminebttt. Romae aquirerent. Apud Búlgaros tempare .loannis X, regnnhat Simeón CX educalionc ui fjracea lypum principia byzantini prae 9« í e r u n S. Jndvpeildcns tíM volebut a üyzanlinis al s u b o m n i r et p EC til ipíis aequalii. Res Cum ccctesúi Constantincpolitana prorsus reiicicbat: patriarcham Nicolaum MyStieum despectui habebal; a p e r l « e t i a in declaravit, su i p s u m n » ! 1 u modo t a m q ,u a m paire m spiritualem etarchiepiscopum agnoseere Talle. Palriarcha quidem Simeonem saepisaime monebat. ul pac era íniret cum Rho-maeji, sed dum prêtes islae semper effectu carercnt, Simeón statiin CUm Romano Lccapeno iinperatore byzantine tractare incepit, cum pontifes Rom anus a. 923 i p s u m ad p a c e m ineundatn h o r t n t u s c s 4 e t. Si revera pax inita non csl, hoc nun ex inoboedientia Simeonis er^a ponlifieem coniigit, sed ex insiditj iniperntoris byzanlini, qui u ode ni tempore,. quo de pace afiehat, contra Simeonem alÎDs Íinpulos instigaba!. Variis argumentis Qitendilur, Búlgaros bene conscios laisse de suprema aucloTÎtatc Romani pontilicís. BuljjarOs vero Romac fuisse eonisincios cruitur etiam ex facto suquenti. Fost magnam victoriam contra Graecoa a. 917 Simeón sibi tiLuiiim imperatoris lilulgarorum ilïiposuit. Kk cpistulls Caloiannis et Innuccnlii ¡11 initie? saec. XIII, clare coneludi polcst, Simeonem ciusque filium Pctruai >COTOnani« et »patriûrchalem bénédictin-neta, a Romano pontífice accepisc. Patet, hoc fieri non potuisie, ntsi Simeón el Petras Fcclesine Romnnae uniii fuissent, VeriaimilHmum est, istùs duos principes insignia imperialia secundo d i m i -d i o a, 926 adeptos esse, cum legaii pontificii Madalhertus episcopus necnon Joannes dux Cunianus a Joanne X. in BuigaTiam ¡id dissidia componenda inter Bul ¡¡a ros el Croatas, qui foeduç inierant contra Simeonem Clltll Byzantin is, missi estent. Croata« ope pontifícis a ByzatltinLs separe ti cujn Bulgaria amicitiam conei|iarunl; oceasinne istius soUmtli tatil Simeón ofusque filies Petra* el quidem ambo s i m il I ad exemplum ÎÏ v i. a n t i i , u b i i d temporis vel quinqué augusti coronalt e r a n t, ancti et COronati s uní. 4. Joannes X, el Croata e, — A, 923 in réconciliations Constan-tinopcleos Ctim Rcclesia romana insulae et civilates maritimae in Dalmntia ecclesiastice Romae restilutae sunt, eiviliter vero snb polestatem snpremam To ni isla vi, prineipis Croalarum, pervenerunt, Hic quoque veré magnus sue-cussus erat Joannis X. Pontifex Tomislavum, qui potenlissimus eral fit partibus septentrionalibus occidenlalihusque peninsulae Bnkanicae el quam maxime idoneus, ut Húngaros areeret a populis chrislianis, titulo refiis ornavit. Sed quaestio remansit non parvi momenti de hierarehia oráinandn in dilionibus Toiaislavi, Synudus a, 921 Spalati celebrata sedt antiquae metropolitanac Salonilanae omnes dio« ees es in regrto Croatarum suppcsuit. Intarcessil quidem epiieopuj Gregorius Nonensis sedi suae primatum víndi-cans inter Croatas, al frustra. Sic regnum Cmalarum prupriam hierarehiam e manibus pontificia recciut — In aclis synodalibus Inveitloniur etiam duae epiütolae joannis X. (cfr. Jaffí I. ud. 2, no 3â7l et no 3ST2, vel Farlati, 111. Sacrum III., p. 93 s.l. in quibiií nsus línguae slovenae ín »acra liturgia condciïinatur et maie de S. Methndio iudicatur. Istas e p i s tu 1 b s h .i c in r e deprávalas et interpolât a s ufisc pluribus arrumen lis demonstratur. .1 n a n n e s X. in suis epistulis a u t nihil omnino scripsit de usu litur£iac slovenae apud Croatas et de S. Mcthodjo, aut si quid de iítis rebus 207 S cr i P í i t, minim C tali m o ti o ter ibc re polnil, — Umis lilurgiae slo venae a Nicol>n) IT. et Alexandro li- sacculo demuin sequen ti prohibitum est. sed non cx aversions contra iinguaiu stovenam in liturgia, nr si tnntum-modo a pud Crnatas huiusmodi usus improba tus i'sscl, nam eodem tempore etiam in Hispania rilus got hi cus abolebatur. Fiebat aulern istu abolitiu i¡* molivis fidei et liturgiau ad lormam romanam reduceudae. Quae medio sácenlo XI, de liturgia moiarabica cxproprabanlur similiter el usui linguae slovinae in liturgia vilio ver t uban tur. Ul cánones contra lilurgiam slovennm a Nicolao II- el Alcxandro II, latí iam ex antiqmoribus lemporibus ius habere ostendercntur, quae medio sacculo XI. de liturgia mozarabiea circuiaferu-bantur. Joanni X. redd ita Mint, sane qutdem epistulas eius depravando it interpelando. — Joannes X paci ac lidci s t udi osi sí í mus in peninsuh Balcanica successIIs assecutus est, Cjuibus majores ñeque praedecessores noque suceessorcs eius obtinere unquam poterant. Papež Ivan X. in njegova doba je v mnogočem Se malo preučena in nejasna. Odkar je kremonski škof Liutprand pisal svojo Antapodusis, počiva kakor teman oblak na življenju in pontifikatu Ivana X., in naj so razlogi kar največji, da je Liutprand skrajno nezanesljiva priča, ko govori o sebi simpatičnih oziroma antipaličnih osebah ali strankah, služi navzlic temu še pri najnovejših avtorjih kot vir, ki mu je treba brezpogojno verieti. Ni naloga te razprave, pisati življenjepis Ivana X., tudi ne, podali vsestransko sliko njegove delavnosti v dobi, ko je cerkev vladal kol papež/ Prvega in drugega se bo razprava le toliko dotikala, Kolikor je za umevanje tu stavljene naloge potrebno. 1. Položaj ob početku pontiíikata. Stolico sv. Petra je Ivan X. zasedel koncem marca 914;-cerkev je vladal do julija 928, ko so ga politični nasprotniki nasilno odstavili in vrgli v ječo, kjer je kmalu potem umrl," Od Gregorja IV. [827—14) do Pashala II. (1099^1118), v dobi lurej več kol 250 iet. ni papeža, ki bi bi) cerkvi toliko časa načeloval kot on. Zavidljiv pa radi tega čas njegovega ponti-Jikata ni bil nikakor. Težke razmere so bile v Rimu, v Italiji in povsod y Evropi, V Rimu se je razvilo po smrti Ivana Vili. |f 882) hudo politično strankarstvo za nadvlado v meslu in cerkveni državi, kjer so imele nekatere mogočne plemiške porodice glavno vlogo. Volitev papeža je bila cerkvi iztrgana, ko so I. 898 na sinodi v Rimu sprejeli kanon (X.), naj se papeža določa in voli expetente senatu et populo« Cesarstvo, ki bi 1 O papežu Ivanu X. ¡c pisal: brancesco I.iverani, Opere. Vol. II., Gin» vanni da Tossigntnio, elie andette nul secolo X. eol nome di Ginvanni X. Maecrata 1B59. pp. 1 -557. Na str. 471—500 obravnava poglavje XVII -Gesla di papa Giovnnni in Daimaxifi. Schiavonia, Mirko, Croazia e Rulftaria«, 1 Kegestn pont. Rom., cd. Pbil. Jatlč 2. ed., T. 1. Leipzig 1888, p. 44<» • Fravlam p. 452, * Funli, Kirebengeschichllichi1 Abhundl. u. Untersuchungen, Paderborn. 1. 1897; »Das Pa pilwah]dckrct in C 28, Diet. 63« (p. -160—-178), p. 474. iS* 208 v smislu svoje ideje moralo ščititi cerkev in njenega glavarja pred vsakim nasiljem, je bilo že dolgo brez moči, Razni neznatni knezi: G vido Spoletanski (891—94), njegov sin Lambert (892—98), potem Nemec Arnulf (896—99), Ludovik m. h Bur-gundije (901—05] in Berengar Forojulski (915—24) so se tedaj ob koncu 9- in početkom 10. stoletja pulili za cesarsko krono, ne da bi ji pa mogli pripomoči do ugleda, Pripadnost h gotovi politični stranki, pobarvani po svojih interesih v germansko ali italsko smer, ali spojeni po svojih rodbinskih vezeh s to ali ono gospodujočo porodico, je določala kandidata za tiaro. Ne cerkev, le nasilje strankarsko (analiziranega laiškega elementa je zakrivilo, da nekateri papeži iz tiste dobe niso odgovarjali svojemu visokemu poklicu, L, 904 se je porodici luskulanskih grofov posrečilo spraviti svojega, člana na papeški prestal, kjei-je kot Sergij ITI. vladal od L 904 do I. 911. To bi sicer ne bilo tako hudo, toda okolnost, da so v tisti porodici Theodora starejša ter njeni dve hčeri Theodora mlajša in Marozia imele vso oblasl v rokah, ki so jo dosledno izrabljale v svoje vladohlepne in sladostrastne namene, daje Rimu nekak pečat v vsi prvi polovici in še preko srede 10. stoletja. Sodobni nasprotniki so tn okolnost slraslno izrabljali, da so sovražnim osebam, tudi papežem, naprtili pregrehe in grda nagnjenja, kj prav gotovo niso bila vedno resnična, a so se zdela verjel na prav radi rodbinskih oz. strankarskih vezi, ki so jih z navedeno porodico družile/' Tako v Rimu. V Italiji so na jugu zagospodovali Saracent-mohamedanci, ki so od svojih utrjenih postojank ob Gariglianu neprestano nadlegovali okolico Rima, Kampanijo ter spodnjeitalskc pokrajine sploh. In ni bilo človeka, ki bi jih bil mogel od tam pregnati, ker so celo domači italski knezi iz medsebojnega nasprotstva sklepali zveze ž njimi." Morale v politiki ti knezi niso poznali, Nevarnost je bila, da se bodo Saracent zopet Rimu približali kakor v časih Sergija II. (844-—47) in Leona IV. IS47—55). Na severu so Italijo ogrožali Madžari-pogani. Čut za interese cerkve je bi) med krščanskimi knezi tudi tukaj izginil. Potomci Karla Velikega, ki je sto let poprej tu na iztoku moč avarskih barbarov na korist krščanske ideje razpršil v nič, so plemenske sorodnike istih barbarov vabili v boje proti svojim krščanskim nasprotnikom, Od l, 898 dalje so Madžari skoraj vsako leto pleniti in pustošili po severnih provincah Italije, pa prišli so tudi do Apulije na jugu.7 Politična nemoralnost je bila ■ Prim. L. Duchestte, Les premiera temps de 1'fltat pontilical, 3. ¿d. 1'nris 1911, p. 305 ■«; Hefclc, Concilicngesehiehtc, IV. 1860, p. 549 ssr B. Jungmann, Dissert&tiones seleetne in Hial. Eccl., T. IV- p. 39 ss: F. Grcgorovius, Gcschichfc der Stadt Rom im Mitielultcr tU,, p. 261—295. " Duchtcae o. e. 315; HcrjJcnriither, fliuLms. Putriarch v. Constnn-tinopel JI- Regembtirff 1867, p. 573: isti, it za dobu Ivann VIII. i [d. 7 Fr. Kos, Gradivo ril zgodovino Slovencev v srcdnjcai veku il, Ljub- ljana 1906, p. 274, 5t. 354. 209 lako velika, da jih je celo cesar Berengar klical kot zaveznike Liutprand pravi, da so mu bili »amicissinoi«8 - proti svojim nasprotnikom v pomot." Od italskih knezov je bil torej vsak preobrat na boljše izključen. ArnnJf na severu je i sam že 1. 892 naščuval Madžare proti Svetopolku,10 Seveda so prišli in v naslednjem desetletju velikomoravsko državo z zemljevida izbrisali, a so tudi krščanstvo v Panoniji korenito iztrebili1: ter kmalu potem 5. julija 907 Se bavarsko vojsko pri Bratislavi porazili,1- Pota proti zapadu so se jim po kristjanih samih na stežiij odprla. ¿alosine so bile razmere tudi onstran Alp. Velika mogun-ška sinoda 1. S88 in nemški nacionalni koncil v Tribuni ]. S95 sta nam v svojih kanonih ohranila mučno sliko tedanjih težkih razmer med Nemci,11 Sc hujše je postalo po smrti Arnulfa 1. 899, ko je država dobila otroka za vladarja v osebi njegovega sina Ludovika HI- Ob sredobežnem antagonizmu nemških plemen, katerim se je zahotelo po kolikor možno popolni neodvisnosti oz. vsakemu izmed njih po nadvladi nad drugimi, je bil nositelj krone brez vsake moči, Madžarom je vse to pri njihovih izletih prav dobro služilo. Konrad L, ki je 1. 911 zasedel prestol, je spoznal, da more vlasti le cerkev red in avtoriteto zopet prinesti. Nic bolje ni bilo na Francoskem, kamor so Normani iz Skandinavije redno hodili na plen in že dolga desetletja širili strah in trepet. Ob koncu 9. stoletja so se oni — tudi pogani — na Francoskem celo stalno naselili in njihov tedanji voditelj Rollo (i 930) je zagospodoval na zapadnih slraneli Pariza in na polotokih, v katere se te strani raztezajo. Tuj, nepopisno podjeten in bojevit element je prišel v deželo, ki ga je šele krščanstvo moralo prekvasiti. — Na Pirenejskem polotoku je vladal islam. Le na skrajnem severu so se obranili svobodni ostanki nekdanje krščanske zapadnogotske države v vednib bojih z Mavri ter se polagoma pretvarjali v nove vlasti: leonsko, kastilsko, katnlansko, aragonsko. Zanimivo pa je, da so nudili islamski kalifi na svpjih zemljah krščanstvu mnogo svobode, kar je omogočilo, da se je v cerkvi na polotoku še nadalje ohranjala in razvijala stara gotska liturgija ter postajala v svoji mozarabski obliki del nacionalno-španskega verskega izražanja, * » • Na iztoku vlada skoraj na celi črti bizantinski, Rimu ne kaj prijazni vpliv. Tudi Hrvatska jc bila prišla za malo časa v vazalno odvisnost od bazileja ob Bosponi in s tem v nevarnost * Linlpran di Anlapodosis, PL 136. 831. ■ Kos o. c. p, 274, it, 354, "> Pravim, p. Ll. 230, it. 303. op. 11 Pravtam, p. 2-15. " Prav tam, p. LIL 2«), St. 342. "» Hefde o, c, IV, p. ss, 531 ss. 210 cerkvene podrejenosti od patriarha. To se je zgodilo za Zde-slava (878 79); pomorska dalmatinska niesta so hila že od prej in so ostala še nadalje v zvezi z Bizancem." Toda celinska Hrvatska se je kmalu potem po Branimiru (879—92) zopet osvobodila hizantinske nadoblasti. Bizanc sam je po smrti Bazilija Makedonca 1. 886 hitel popraviti, kar je bil s Fotijem nasproti Rimu zagrešil. Fotij je bil odstavljen in obe oblasti, cerkvena in svetna, sta takoj upostavili zopetno zvezo z Rimoul, priznavši njegovo cerkveno nadoblast s prvim korakom, ki sla ga v cerkvenih zadevah napravili,Ur Patriarh Antonios Kauleas, drugi naslednik Fotijev, je prištet svetnikom ne samo iztočne, ampak tudi zapadne cerkve,'11 Tretji Fotijev naslednik Nikolaos Mystikos, izvoljen v februarju 895, je vsaj za dobo papeža Leona VI. izrecno pričal, da je bil mir med papežem in bizantinsko cerkvijo.'' Nove spore v episkopalu carigrajskega patriarhata na eni strani ter med patriarhom in Rimom na drugi je povzročil Nikolaos My-stikos s svojim odklonilnim stališčem glede veljavnosti četrte ženitve. Tretjo, še bolj pa četrto poroko je namreč cerkvena zakonodaja v Bizancu strogo zabranjevala. Začetkom L 906 se je Leon VI. (886—912) navzlic temu poročil z Zoe Karbono-psino, s katero je že mnogo časa prej živel v nedovoljenem razmerju in katera mu je l. 905 rodila kut nezakonsko dete sina, poznejšega cesarja Konstantina Porphyrogenneta. Patriarh je radi tega cesarja iz cerkve izobčil.1* Oba sta apelirala v Rim, da bi od lam dobila razsodho o veljavnosti četrte poroke. Tudi ta priziv pomeni priznanje Rima kot najvišje instance v cerkvi! Sergij III, [904—11) je razsodil za veljavnost; posledica tega je bila, da je bil Nikolaos odstavljen in odveden v pregnanstvo;"1 na njegovo mesto je bil izvoljen za patriarha cesarjev spovednik Euthymios (907—12). ki je papeževo sentenco sprejel in veljavnost četrte poroke priznal. V carigrajskem patriarhalu sta nastali stranki Niko-laitov in Eulhymiancev. Prva je zametavala veljavnost četrte ženitve ter hkratu Nikolaja priznavala še nadalje za legitimnega patriarha; druga je držala z Euthymijem. Spor se je ob smrti Leona VI. (t 11. maja'912) prenesel tudi na razmerje med Rimom in Carigradom. Nikolaos namreč je hi! pozvan nazaj. Euthvmios odstavljen, a zveze z Rimom pretrgane, ker ni bolel papež pristati na Nikolajevo esktremno stališče radi četrte ženitve. Tu je Ivan X. v Rimu cerkvi zavladal. <« Prim. Ferd. Siiii. Gcschichk- dtr Kroatcn 1. Zii£rch 191?. p 98 Ss. " Herjenrother o, c, N. p- s. 1,1 Prini. Acla SS, Febr, Toni, II, p, 022 si (ad ditin XII,). Tudi prvi neposredni Fotijev naslednik patriarh Siti,m je svetnik] praVtani, Maji Tam, III. p. 36 ss (ad ¿um XVJI), " Nikol.ii ep, 75, PG 111. 277, IH Prim. GcorBios Kedr. PC 121, H53; Theoph. Coni. PG 109. 3S3. » Prim. Georgios Kedr PG 121, 1153; Theoph. Coni, PG 109. 3JW. 211 Bolgarska je stopila 1 870 v definitivno območje bizantinske cerkve in bizantinske kulture. Rim ni mogel tega pozabiti- Hadrijan II. (867—72] in njegov naslednik Ivan VIII, (872—82) sta pri tedanjem patriarhu Ignatiju in pozneje pri Fotiju upetovano reklamirala stare pravice rimske stolicc nad tem ozemljem. Toda svojih prvih uspehov ni Rim na Bolgarskem nikdar več dobil nazaj. Latinski obred, ki se je bil v času od l, 866—870 razširil po Bolgarski, se je morai grškemu umakniti, prav tako latinsko svečenstvo grškemu. Se vedno je za nas skrivnost, zakaj ni hote! Hadrijan 11. ugoditi Borisu, ko je le-ta prosil za nadškofa na Bolgarskem najprej Formoza, potem Marina, a je prosil obakrat zaman. Boris se je užaljen naslonil na Carigrad, ki e še isto leto 870 poslal nadškofa Josipa in temu priznal posebno privilegirano sLališče, Lapotre je dokazal, da je od 1. 880 dalje bolgarska cerkev nasproti Carigradu na^ ravnost avtokefalna.Jli Papež Ivan VUL se v pismu z dne 13. avgusta 880 cesarjem Baziliju, Leonu in Aleksandru izrecno zahvaljuje, da mu je bila bolgarska dieceza zopet izročena,"1 Zveza z Rimom se ne da posebno zasledovati, kar so gotovo zakrivite zmede, ki so v Rimu po smrti Ivana Vlit. nastale. Mnogo bolje moremo ugotavljati neodvisnost Bolgarske nasproti carigrajskemu patriarhu. Ona se je uveljavljala ne samo v tem, da na Bolgarskem ni bil sprejet carigrajski oficielni tekst sv. pisma kot podlaga za prevajanje svetih knjig v ljudski jezik,' -' ampak še posebno v tem, da se je brez najmanjšega nam 7iianega protesta od tam povsod po Bolgarskem uvajala in širila slovenska lilurgija, Zadnje se je pričelo vršiti zelo verjetno že pred smrtjo sv. Metoda (t 885).2:1 Bolgarska in Veliko-moraveka sta si bili tedaj sosedi; prav tako cerkvi prve in druge; poleg lea je na VelikomDravskem delovalo z Metodom mnogo Slovanov iz bolgarske države. Ko so po smrti Metodovi Številni njegovi učenci pribežali na jug, se je slovenski obredni jezik še bolj širil. Le samostojnosti bolgarske cerkve je treba njegovo brzo razširjenje pripisati, Boris (852—88. f in njegov sin Simeon {893- 927) sta naravno tudi iz političnih Lnpûtre. L'Europe et le Saint-Siège à l'Époque Carolingienne l. Le piipi- Jenn VIII. Paris 1895, p. 71—14. 11 *Vnbis graiias mutina referlmua, quia Rulgarurum dmeccsim pru amure noslro gratanti anima sintU Pc Ire, ni justum erat permise-rilis habere.« Mansi, Ainptissima Coll. Conc. 17j & tS.i (an. 872—567). p, 186 Ce piie tnrep dr. W. N. Slutarski: '-Boris balle alle Beziehungen zu Rom abgebrochen und blieb der orthodoxen Kirche treu, von der er viel mehr Koniewionftn ¡tu erlangen hoiflt als von der römischen», -vsekako hisloric-nim de ist vom lo ne odgov&rja, Prim, njegovo Geschichte der Bulgaren. J, Teil, p. 4t. Leipr.ig 1918. Verlag v. dr. Iwan Parlapanoll. -- M, Marko, Geschichte der älteren südslawischen Literaturen. Leipzig 1908, p, 61; pritn. tudi p. 66 s, 13 Prïiti. V, J.njie, Entikhungi geschieh te der kirchenslawischen Sprache. Berlin Î913. p. 76 s. 212 razlogov slovenski obredni jezik pospeševala, ker je ta okol-nost i cerkev i državo samo odtegovala kontroli in vplivu po carigrajskih oblasteh, Zato so Boris m razni plemiči v deželi begunce-svcčenike iz Velikomoravske zelo prijazno sprejeli,-1 Metodov učenec sv. Klemen je postal veliški biskup za pokrajine ob Ohridskem jezeru, iiril je meništvo"fi in vzgajal je svečenstvo naravnost velikopotezno. Umrl je 27, julija 916,-u Njegovo žit je pripoveduje, da je vzgojil on „UovlydQtp y/.fimty rtntiro; in(o)toms"m in nastavil po bolgarskih pokrajinah 3500 klerikov, gotovo v duhu sv. Metoda; v slovenskem obrednem jeziku, ki je na tak način še za njegovega življenja proti grščini več ali manj povsod zavladal. Tudi njegov tovariš sveti Naum je deloval v isti smeri (j 910).48 Delo sv. Klementa se je razvijalo in poglabljalo ludi v zelo ugodnem zunanjem miljeju. V deželi je bil mnogo let mir, motilo ga je za nekaj časa le vojno stanje med Grki in Bolgari, ko je Simeon 1. 893 vlado prevzel. Šele po smrti cesarja Leona VI. so se pričeli dolgotrajni boji. V ti dobi miru sc je staro bolgarska cerkvena književnost povzpela do razcvita. Simeon sam sc je v njej posredno in neposredno udejstvoval.23 Razmere za slovenski obredni jezik so bile torej ugodne; pa tudi po smrti Leona VI. nm niso bile nasprotne, ker je vojno stanje ločitev od Bizanca še bolj pospeševalo, Vojno stanje je zveze ž njim sploh prekinilo. To se opaža tudi v odnosih med Bolgarsko in patriarhom v Carigradu, Drugačne so bile razmere pri Hrvatih. Politično so bili razdeljeni na posavske Hrvate, ki so bili v drugi polovici 9, stoletja preko zgornjepanonskega kneza Kocelja (861 -76) in potem preko lastnega kneza Braslava (c. 880—96) kletveniki Frankov, in na dalmatinske, ki so delj časa sicer tudi priznavali frankovsko nadoblast, a so za Zdeslava (878—79) prišli pod hegemonijo bizantinskega cesarstva. Branimir (879—-92] jc postal neodvisen knez ter znova stopil v zvezo z Rimom baš ob času, ko se je papež na vso moč prizadeval pridobili tudi Bolgarsko zase.'10 Bizantinski deli Dalmacije, mesta in otoki, so ostali Se nadalje v zvezi z Bizancem. Vendar so imeli dalmatinski Hrvati že iz prv£ polovice 9, stoletja neko cerkveno samostojnost, ki so jo že izza svojega pokristjanjenja po 7.a-padnih frankovskih misijonarjih z. ustanovitvijo posebne hrvat- " Pravíam, p. 97, 109 s. « Prim. Vito S, Clcnienlis, PG J26, 1228 ss, — Prim, indi: Vasilije Markovif, TTp&noc.iainio uohbiiltbO it MaimcTnj)i¡ y cpeHttióftettOMioj CjiOnja. ("ptMCülí KapjTOBJUI 11*20. 1) &-7. M J.i£i¿ n, c. t, lit —119. Prim, indi dr. Fr, Pastrnck. Oijinv slovan-skveb npoitolíJ Cyrilla a Metboeia. V Praic, 1902. p. 147 ss. " Vita S. Clomuntis, PG 126, 1228. 1Jt Vasiliju Markovic o, c. p. 7, Murko o. c. p, 58 ss. 10 SiSic o. c. p. 104 s; prim, tudi p. 71. 213 ske Rimu podrejene biskupije v Nimi ostvarili.::: Nevarnost, da bi prišli ludi oni, kakor so prišla že davno prej dalmatinska mesta hi otoki pod carigrajski patriarhat, je Branimjr odstranil. Ta neodvisnost od sicer Carigradu podrejenih, a pu svojih tradicijah in po svojem duhu latinsko orientiranih bi-skupij v Splitu, Zadru ter na otokili Rabu, Krku in Osoru je morala mnogo sodelovati, da se je tudi po dalmatinsku-hrvatskih župah razširil slovenski obredni jezik najbrž že od časa sv. Metoda naprej.Zaprek nI bilo nobenih. Do prihoda Madžarov so bile le pokrajine po panonsko-hrvatskih v neposredni zvezi s panonsko-sriemsko nadhiskupijo sv. Metoda; prav laku so dolgo, do smrti Simeona 1. 927 in še dalje, neposredno mejile na Bolgarsko. Tudi jim svečeniški naraščaj ni dohajal iz latinsko opredeljenih biskupskih mest v Dalmaciji, pač pa se je vsaj del Metodovih učencev po smrti svojega učitelja vanje zatekel, in beg pred Madžari je pozneje še druge v slovenskem obrednem jeziku vzgojene svečenike semkaj napotil, Škoda, da tukaj ni nikjer nastopila nobena osebnost, ki bi negovala slovenski jezik in literaturo in nam zapustila ne-izpodbilne dokaze za obsloj slovenskega obrednega jezika iz te dobe, kakor vidimo to pri Bolgarih. Srbi, ki so v notranjosti polotoka že v prvi polovici 9. stoletja prišli do državne samostojnosti, so pozneje med Bolgari in Grki kolebali sedaj na eno sedaj na drugo stran. V cerkvenem oziru ne opažamo pri njih v tem času nohene ustaljenosti, Papež Ivan VIII. je hotel sicer usmeriti tudi nje proč od iztoka in je zalo kneza Mu'timira {c. 850 do c. 891) L 873 nagovoril, naj se podredi Metodovi sriemsko-panonski bisku-piji.:: Kaj je Mutimir napravil, ni znano. Znano je le to, da je L 878 došlo večje število grških misijonarjev, da bi delovali ne samo med Srbi, temveč tudi med slovanskim ljudstvom južno Cetine pa med Nerelljani, ki so bili še pogani;*" očividno je bil tukaj Folij vmes. Mutimirov drugi naslednik Peter Gojni-kovič [892—917) je priznaval grško nadoblast, a je bil posebno od 898 dalje ludi s Simeonom v prijateljskih stikih. Grško nudoblasl je priznaval vsaj do leta 912 tudi zahumski knez Mihael Viševič (910—30). Na Ralkanskem polotoku razlikujemo torej ob času, ko je bil Ivan X. izvoljen za papeža, tri velike samostojne državne tvorbe: bizantinsko, bolgarsko in hrvatsko, ki so se po svojih močnih vodilnih osehnostih in po svoji notranji konsolidaciji silno razlikovale od atomiziranih oz. notranje neurejenih vlasti S1 Pravtam, p. 62, Op. 1, « K. JireCek, Geschichte der Serben 1.. Gotha 1911. p. 177 s; Siiii 0- c. p. 108. " Rafki, Documenta Hist. Clironl. per. ant ill,, Zagrabiae IB77, p, 367 s. Prim, ttidi! MoDbmcnta G. hist. Ep. Vit, 282. " Rafki «. c, 369 Ss. 214 v Italiji in ostali Evropi, Ivan X. je stal pred nalogo, krščanskim ljudstvom v Italiji in Evropi prinesti red in mir, holkanske narode pa, za katere sta se Nikolaj L in Ivan Vili. toliko žrtvovala zaman, navezati k Rimu, 2. Pri delu za upostavitev avtoritete. Naj se ozremo na katerokoli stran ponljfikala Ivana X., nikjer ne dobimo ni najmanjših podatkov, ki bi kakorkoli pq-Irjali znano Liutprandovo pikantno poročilo o načinu, kako je Ivan X, prišel du papeškega prestola."1 Liutprand govori prav gotovo tukaj neresnico; o ti dobi je on sploh zelo slabo poučen; zanjo ne pozna dobro niti papežev v Rimu niti nadškofov v Ravenni, Svoje delo je pisal kakih 60 let pozneje, ko so se zadevni dogodki vršili. Vrhu tega izrecno poudarja, da hoče pristransko pisali. Svoje delo označuje kot osveto, kol retributio-iWaji(in im Mittelalter I., Berlin 1885. p. 39!—396. ;>Rr stammte aun vornehmem lonsfobardSchern "Geschlecht. Auf Ji« R<>mer sieht er als ganz entartet mit tiefer Veracht ung herab« (p. Priro. ludi GrcgOroviit^ o. c. 262, tur sodho q Liuprartdu pri W. Wattenbach, Deutsche Geschicllli-qucllen im Mittelalter I. ß, Berlin 1RS5, p, 391—396 » Liulprandus o. c, 1. III- c. 1 PL 136. 837. 37 N. pr. Hauck, Kirthcnieschichic UL-utseMandü, III. Leipzig 1906. p. 205; Baronius, Annalea Eue lesi a stiel, T. XV. jledl Ulltprandll brezpo- gojno: lato so nfegnve sodhe o Ivanu X, fad a. 915, Nr. 3; a. 918. Nr. 2 ¡1. 928. Nr. 2) nekritične. J" Fludoardi. Canonici Rhemensis. opuseula Metrica L XII. c, 7,; PL 135. 03! s, kjer ga piste proslavlja kot »muriilicisque sacrain decorans omalibuF aulam«, " Njemu je hil Ivan X. »officio aifotim clariis jophiaqui; rcpletas«: prim. Pnncgvricus Berengarii, L IV, 90; Man. Germ, hisl,, Portz, Script- T. IV, P 2ÜB. 215 spolne morale in je bila njegova skrupuloznost vzrok, da je za mnogo let celo zveze ?. Rimom prekinil, ne navaja v svojih nmogobrojnih pismih nikjer kaj takega, kar bi mu bilo glede Ivana X. v spotiko, dasi je bil po svojih poslancih gotovo poučen o življenju papeževega dvora. Kar nekateri viri papežu očitajo, je to, da je »conlra instituta canonum agens Romane ecclesie invasor factusi,1111 ker je ravennatsko stolico zanienil z rimsko, vendar so bili baš pred njim papeži Marinus (882- 84), Formosus f891—96), Štefan VI. (8%—97) in Sergij III. ¡904—11) isto napravili in je radi tega ta očitek brezpredmeten Prav tako ne pomenja ničesar, ako je mogočna stranka — »invi-tatus a p r i m a t i b u s Romanae urbis^" — izposlovala nje govo izvolitev in da je iz Ravenne »p e t i t u s ad hanc Romanam percolit arcem*,4'2 ker je hilo to pač v duhu rimske sinodalne odredbe iz 898. Papeževo življenje stnji ncomadeževann in čisto pred nami, njegov pontifikat je prežet velikih idej in poln velikih del. Najprej je hotel vrniti Italiji in Evropi red in mir. V decembru 915 je zaupal Berengarju ccsarsko dostojanstvo, Toda v Berengarju se je motil. Berengar mu ni prinesel pomoči ne proti Saracenom ne proti Madžarom. Da, v gornje-italskih spletkah je L 924 ta cesar Madžare cclo sam poklical v Italijo. Ivan X, si je moral i proti Saracenom i proti Madžarom drugače pomagati. Proti prvim je v čudovito kratkem času organiziral kneze iz Benevonta, Capue, Salernn. Toscatie, Spo-leta. Meapelja in Ciaete; pridobil je celo vladarja v daljnem Bizancu, da je poslal svoje brodovje na pomoč; zedinil je tudi razprte velikaše v Rimu, da so oni in vsi drugi sprejeli vrhovno poveljstvo rimskega senatorja Theophylakta in grofa Alberika, in se sani neposredno udeleževal raznih bojev, da bi s svojo prisotnostjo in osebno avtoriteto ohranjal med knezi potrebno slogo in disciplino, Nevarnost od Saracenov je bila se tekom poletja 916 popolnoma odstranjena.41 Proti Madžarom ni mogel najti v Italiji pomoči. Iskal in našel jo jc v Nemcih in Hrvatih, A najprej je trobalo tu in lam razpršene sile osredotočiti v rokah vladarja. Zato je njegovo avtoriteto in njegovo moč skušal dvigniti potom cerkve in njenih organov. Takoj po veličastnih uspehih v Italiji ga vidimo po legatu škofu Petru iz Orte v septembru istega leta 916 pri veliki sinodi v Hohenaltheimu. 1,1 Chronican S. Rttledicti Ciisincnsis; Monuivicnta Germ, hist., Scrip-lurcs rerun) Long, el Italic. saeC. VI—IX. p. 484, Pravtam- Flodoardus o, c. PL 135, 831, 43 Prim, Duchesne O, c. 315 5S; Allred Rlunion t Geschiellte der Slndt Rnm 11. Berlin 1R67. p. 229 Is. 216 Cela vrsta kationov je bila tukaj sprejeta, da se upostavi zvestoba in pokornost nasproti kralju, težke cerkvene kazni določene za izdajo in nezvestobo.J1 Sadovi se sicer niso takoj pokazali, a uživala jih je že naslednja generacija, ko je dočakala madžarske poraze I, 933 in L 955 in zrla v Henriku I. in Ottonu L mogočno rast nemške države, — Pri Hrvatih je nastopil sicer drugače, a v luči iste ideje, da pomagaj cerkev državi do konsolidacije in avtoritete. Hrvati so se razvili ravno tedaj v najmogočnejšo državo na sevcrozapadti Balkanskega polotoka ter so dobili po Ivanu X. v Tomislavu svojega prvega kralja. Kako sta oba za hrvatsko državo skupaj delovala, homo videli pozneje. Vsekakn je ta država bila tako močna, da je madžarske roparske pohode na svojo stran popolnoma onemogočila. — Za avtoriteto vladarja se je Ivan X. zavzemal tudi na Francoskem, kn je 1. 921 ostro nastopil proti kolinskemu nadškofu Hermannu, ki je ne oziraje se na zadevne kanonično priznane pravice Karola IV, imenoval Hiiduina za škofa v Liege-u.15 Drugi vladarji na zapadu so bili itak v zvezi ž njim.'" * * tr Zelo važno je razmerje Bizanca do Ivana X. L. 912 je umrl cesar I.eon VI, Filozof. Naslednik mu je hil brat Aleksander, ker je imel Leonov sin Konstantin komaj sedem let. Toda že junija meseca 913 je preminul tudi Aleksander in pomagati so si morali z začasno oskrhniško vlado, kateri je načeloval patriarh Nikolaos Mystikos, Cesarica-mati Zoe Karbonopsina pa je patriarha l, 914 iz vlade izločila in radi njegovega stališča v vprašanju tetragamije nemilustno ravnala Ž njim, dokler ni Konstantin sam posegel vmes, ki je l, 919 maler odstranil od vlade ter Nikolaja zopet poklical na dvor. Istočasno je dobil tudi admiral Romanos Lekapenos velik vpliv pri Konstantinu, ki se je z njegovo hčerko Heleno poročiL Zoe je hotela Romana zastrupiti, a zarota je bila odkrita in ona je morala iti med nune. Romanos je bil že decembra istega leta kronan za avgusta; poslal je faklični vladar v Bi-zancu; Konstantin se je bavil s knjigami. Nikolaos Mystikos je že 1. 906 pretrgal zveze z Rimom, ko je Sergij III. priznal veljavnost poroke med Leonom in Zoe. Enthymios je stališče papeža sprejel, zato je on ostal v zvezi i Rimom. Ko je pa Nikolaos L 912 zopet zasedel patriarSijski prestol, je dal črtati iz diptihov i Euthymija i papeža v Rimu. Nastal je torej razkol med Rimom in Bizancem, Toda stiske, v katere je prišla bizantinska država pn dolgolrajnih bojih s Prim, Hclcle O, C. p. 55h ssj osobifo ctipilulum 19 ss. p, 559 ss « Jnlfč, Rejjesi« T. L, 2. td. p. 449, Nr. 35b-l. 1(1 Prim, Maronius. Annales T, XV: ti, pr. Ordonij, konski kralj, ad a, 915, n, 4.\ ad a, 91 S; Ai'tlielsiaii, angiuški km tj, a 924 n. 9 ss. 217 Simeonom, in nevarnost, katera je pretila ¿lavnemu mestu radi njegovega zmagovitega prodiranja, dalje zavest, kako zločinsko počenjanje so boji med kristjani, in končno globoka vernost, ki jc patriarha Nikolaja odlikovala, so Nikolaja privedle do spoznanja, da je tudi razkol sam veliko zlo. Razmere so mu postale neznosne, zato je skušal duhove izmiriti najprej doma, kar se mu je tudi na sinodi julija meseca L 921 posrečilo. Po 15 letih notranjega razdora1' je bil takrat b ¿vid- fftiui sprejet.4"* Tetragamija sc tukaj izrecno prepoveduje kot nedovoljena in neveljavna, Tretja ženilcv je dovoljena, a le pod izrednimi pogoji. Koj na to jc poiskal patriarh stike tudi z Rimom, ki je sprva kazal neko nezaupnost, a je dve leti pozneje spravo s Carigradom sprejel. Razkol je prenehal. Iz pisma, ki ga je Nikolaos sredi L 923 pisal bolgarskemu caru Simeonu,4® je razvidno, da je v Carigradu vse v redu, da je zveza med rimsko in konslantinopcljsko cerkvijo zopet upo-stavljena: „jr(i)'TYt iiiii.-|, M nap. v motu,. Hayna n Kurnm. Co^iUil (1894) X p. 372—428; XII (18%I p. 121—211. — Za zgoraj citirano pismo prim, PG tli. 177; ep. 26, M Nik. ep, 28. PG 111, 179 i. Nik, ep. 32. PG 111, 205. Prupovvd čelrle žtnilv« označuje kol „'i; Ttj/'jiTr,^ -irrswi", „"i; ÄVW&tv tipi -spiiss!:", „^ fcf!"!* wj in-tJTiXwv" i, t, d. i» Nik. cp. 75. PG lil. 276 s. 218 ali slej pomagati do spoznanja, da je s svojo opozicijo proti Rimu na krivem potu, Leta 912 je v obširnem pismu na Anastazija III. (911—13) skušal sicer dokazali, da ima on prav/11 Odgovora ni dobil iz Rima nobenega bodisi radi tega. ker je Anastazij III. in njegov naslednik Lando (913—14) prehitro umrl, bodisi radi tega, ker je Rimu v svoji neoportuni go-rcčnosti očital mala fides,^ Tudi Ivan X, ni imel povoda patriarhu izkazovali svoje zaupanje, dokler bi mu sam ne priznal svoje zmote. Ko je 1. 916 iskal proti Saracenom pomoči v Carigradu, ni imel Nikolaos, ki je bil tedaj izločen iz vlade pri dvoru, prav nobene vloge pri tem. Svoje ekstremno stališče pa je Nikolaos začel zapuščati od trenutka, ko je po smrti Aleksandra Konstantinov^ mater Zoe, katere I, 906 nikakor ni hote! priznati za cesarico in legitimno soprogo Leona VI. javno pozdravljal kot avgusto." To se je zgodilo 1. 913, eno letr po pismu na papeža Anastazija, ki je bilo ostalo brez odgovora. Patriarh je torej odnehal. S tem pa je že indirekino priznal pravoveljavnost Leonove četrte poroke ter legitimnost razsodbe papeža Sergija III. in stališča patriarha Eulhymija, Tako pa je opustil tudi svoje naziranje, da je prepoved četrte žeriitve božja prepoved, ter sprejel nauk Rima, da je ta stvar zadeva cerkve, ki lahko napravi iz nje le večji ali manjši zakonski zadržek, ampak vedno le zadržek, od katerega je možno dobiti oprost- „*0 rti^tjf rh'(i)(fECdg" leta 921 zameta sicer četrto ženitev, a lc kot zadržek, ki naj se v iztočni cerkvi ne oprosti, kajti četrte ženitve Leona VI. nikakor ne obsoja. V pismu, ki ga je Nikolaos po izvršeni spravi v Carigradu poslal po posebnem zaupniku Ivanu X, v Rim, prosi ,/i'iorf. tu kazatvutbftima- ¿v tli v.tii) f/ftag JHx)iXf}(iUf s.al tifti/vtki/i* hijiuvtti ftatdaraatv, ofv elffl^i^eie afio" — ,,-iv i Sv tir, ■/.¿i ti/p.r^.a, -o '/¡v i^ptiav |avj v.ii^ ¡ij^apiiav vigKiiv," P m v tam p. 205, 214 i. t. d. " Hergenrfither, Phdtius HI, 678. « Nik. *p. 53. PG 111, 2-19, 219 cerkvenih kanonov, če£, da je očitno nečistovanje (četrto ¿e-niiev} smatra) za legitimen zakon itd.,1'7 proslavlja sedaj kol blaženega.1" S tem seveda preklicu je vsep kar je proti Rimu zastopal, in priznava svojo zmoto, Kako sijajna razlika med Nikolajem in Fotijeml — Ko je Nikolaos v posebnem pismu l, 923 zopet prosil papeža, naj pošlje svoje legate v Carigrad, da se aveza med obema cerkvama proglasi,je mogel Ivan X, sedaj to brez skrbi storiti. Poslal je tja škofa Theophylakla in Kara, ki sta Nikolajevo sedanje stališče odobrila, obsodila ž njim tudi pohujšanje, ki je bilo v carigrajski cerkvi nastalo povodom Leonove Četrte ženitve,11" ter upostavila edinost med zapadom in iztokom. Papežev primat je zmagal. Načelno mu Nikolaos ni bil pravzaprav nikdar nasproten. Kar je 1. 906 napravil, (o je sedaj 1. 923 zopet ponovil. Vršil je v dejanju, kar je drugače tudi z besedo učil, Kunski Škof je bil njemu vedno oseba, djipt&iir d&Efiirov xyivofu;r,"Vi kdor njega ne sluša bo občutil jezo prvakov apostolov; svet strah naj prepreči, da bi kdo opomine rimskega škofa preziral."- Nikolaos je umrl 15, maja 925 v zvezi z Rimom. Iztočna cerkev ga časti kot svetniku.V zvezi z Rimom je ostala iztočna grška cerkev tudi nadalje do Kerularija v naslednjem stoletju. 3, Razmerje Bolgarske do Bizanca in Rima, Cerkvena smer Bizanca je smer onih cerkva, ki SO od njega bodisi politično, hndisi duhovno oz. liturgično odvisne. Rim se je tega prav dobro zavedal. Odkar so Grki pri konferenci, ki so jo priredili Iri dni po sklepu IV. carigrajskega " Nik. ep, 32. PG HI, 205, 20S s. Nik. ep. 53. PG 111, 249, » Nik. «p. 56. PG 111, 256 s. 1,11 BurCraiu», Annules, XV. 557, oz, Zhishman o, o. <1-11, pod črto: „OV xoii t a imifSartat; -i sz tcu Ti-ij-iu -/ijioti ovj^i^jKČva firaJMiv, iuti ¿¡pnjvi^v Tlii vj.njciil iif ti V.//.'* Pod „T* rt. V)i'i/,0. T J i* Ti 5 " T 2 p TCJ Jj^/i^Ki TSl'' ni tri bii nik.iko razumeti fflrli- porok ti Leona Vi,, ;imp:ik okoinosti, v katerih je nastak in zmedo, k.itero je v Carigradu povzročila. Nepravilne mislijo oni. ki trde, da legali v Carigradu niso mogli sprejeti stališča Nikolaja, in da je radi tega »ploh nejasno, kai »o oni tam potrdili in kaj ne. Saj niso (prejeli čitrtc icnitvc kot zakonskega zadržku lo vesoljno cerkev- pritrdili 50 samu prošnji patriarha, da tudi rimska cerkev tfl zadri^k prizna tia iztoku. To pa so lahko napravili, potrdili so tetragamijo, bizantinski etični miselnosti primerno, kot razdiralni zadržek t veljavo na izluku, Ifcf tako vršili manilatarno funkcijo rimske vrhovne nadvlasti. Prim. Zhishman o. c. 'HO, op. 4, — Hergenrother o, c. III. 693 i, — Hcfcle o, c. IV. 562 itd. Baronius, Annales XV. p. 556. 111 PTavtam. ** Aeta SS,. Maji Tom. 111. p. 507 ss {ud diem XV.]. 220 cerkvenega zbora, podali načelo, da nima Rim ničesar iskati v območju grškega cesarstva niti v pokrajinah nekdanjega llly-rika,1" ki jih je Leon II], lzavrijski i, 732 rimski jurisdikciji nasilno odvzel in carigrajskemu patriarhatu podredil, so postali papeži nasproti Grkom nczaupni in oprezni. Niso gledali v njih samo tekmeca, ki jim jemlje stare pravice, ampak tudi čini-telja, ki je po svojih tendencah dušam nevaren. Ivan VIIL je 1. 87S Borisu odkrito povedal: -In eis saepe praesule constan-tinopolitano vel imperatore, aut plerumque utroque auctore facto haereseos, pi u res qui sub i p s i s s u n I , adulatione aut certe timore illis efficiuntur con si miles, et vac tunc eis est, qui socieiatem sequuntur e o r u m j«"5 zato opomin, ki nam razodeva stališče Rima: >-Re-vertimin: eifgo ad b. Petrum, apostolorum primum;«"a zato svarilo: >Noli ergo sequi Graecos, iili carissiine, quia argument is semper fallacibus student, semper dolosis intendunt versutiis.«'" — Bridke skušnje sn ga privedle do tega nezaupanja in do tega stališča nasproti iztoku. Celo grški obredni jezik, ki so ga bili samostanu sv. Gregorija v Rimu dovolili, jim je bil sumljiv."" Ta miselnost je v Rimu za dolgo časa pač trajna ostala. Ž njo imamo tudi pri Ivanu X, računati. Zato je tudi on še drugače deloval v tradiciji izza Nikolaja I. in Ivana Vili., skušal torej na ozemlju nekdanjega Illyrika paralizirati vpliv Bizanca ter pridobiti 7,a Rim Bolgarsko in narod na ozemlju nekdanje rimske Dalmacije. Predpostavljati moramo, da so bili v Ritmi dobro poučeni ne samo o dogodkih v Carigradu, temveč na Balkanu sploh. »Čemu bi Ti reči opisovali,« je pisal Nikolaos Mystikos I. 921 Ivanu X,, Mrki jih že brez mojega pisma pO-znaši^í<'1, »Dobro vem,« je v drugem pismu izpovedal, »da SC za vse zanimaš, tudi če Ti jaz ne pišem, in da poznaš prav tako dobro kot jaz vse, kar se je zgodilo meni in cerkvi božji,-s70 91 Anastasii Bibliolhecarii hisluria de vitis Rom. port. Adrinnus II,. PL 128, 1393 s; jastopniki izlofnih pafriarhov so ugotovilj nnjsproti rimskim legatum: »Satis indeccns est, ut vosr qui Graccorum imperium de tree [antes. Fraticoruin fotdcribus inha^retis. in regno nostri pincipis ordinandi jura iervetia. Quapropter BLilgarortim palriam ... sanctae Ecclesiae Conn tan tinopolilnnae .. . nunc pet Chris! ianisnium r e s I i 1 u i i u d i c a m u s, ™ Joh. VIIL ep. 75, Mansi o. c, 57a fit 18a, p. 63. Pravlam. " Pravtam, Prim, Hcrgenrothcr, Photius IT. p, 307, "" Nik. ep. 53, PC lit, 248 ,,'U; 5?v irps; -^a'j.'-ib X0>Av :,Y1joa[njV " vpi^v, i -/!J\ •¡^■j'JM'ri'^ XiXjjtHv 6(mEc." Sploh prim. Vel uvod pis ma. 7(1 Nik. i'p. 77, PC 111. 281' flI)iS«jtsv yip avajAii'iiXfu^ ¿i^ r,,,, attvi-cii ujawV /. j: "/(Dfi; tiTiv 'Ypaji;jji':wv i'.sj;-jvtTna y. at ciSiv it.11TSY r,;ii)v ¿ii'iiTaTK! si/[MrejivTa r^ih zst isi I")set KzzAjjifa." 221 Kaki so bili torej odnosi Bolgarske do Carigrada in Rima? Na Bolgarskem je vladal Simeon; čuden mož; sedaj menih in asket, sedaj ohol in krvoločen vojsčak^1 grško vzgojen vse-znalec,1- a propagator slovenske kulture; z orlovsko drznimi političnimi načrti, a dostopen poklonom in darovom, ki ga od načrtov odvajajo;13 besedo daja, a je ne drži;74 norčuje se iz patriarha in iz carjev.7r' On je pravi prototip v bizantinskem miljeju vzgojenega mogočneža. Saj skoraj ni moglo biti drugače, Simeon je bil rojen okoli 1 863-Tu Če je prebil svojo deSko dobo v Carigradu kot dijak in pozneje tam živel kol menih, kakor pripoveduje Liutprand, tedaj je živel med Grki v letih 870 -890, Kaj je tam videl? Fotija, boj za cerkveno nadvlado na Bolgarskem, Fotijevo sinodo 1. 879/80, mržnjo proti Rimu, razuzdanost na dvoru, cerkev kot politicum v rokah bizantinske vlade, a tudi veličastno kulturno delo Bazilija T. Vtise vsega tega je prinesel domov na Bolgarsko. Ko je 1. 893 vlado nastopil, je bila Bolgarska cerkveno že neodvisna od patriarha v Carigradu. Ta neodvisnost se je ii Lmtprandus o. c, 1 lil, 29., PT_ 136. 8-17. kjer L. poroča, da je bil Simeon nekaj čdsa tudi mirnih; ali pa Nik, cp, 5. PG 111, 53, kjer piše početkom I. 913 patriarh o njeni, kako ratli prve vojske s kristjani [B93 - 96) pokoro dela „vjv-i ^pcia" — aoriv £-Axaik»pa)V vucita;- xoi fjc/.pus: -/.s: ouvrft^E1. xapSjjixs" in Nik» cp, 12, PG t ti, 96, da hodi v cerkev, kfermoli 7nsc, za Ženo iti Za otroke ■ivoje in T.a ves narod in kjer prejema SV. obhajilo, ali ko patriarh omenja. da j« hi] Sini con pred Vojsko (1, 9!7j: (jSoviiv, i tSjv i'jejTif.» v.zziv/^/ ciiiv i rta v sir i-j 5 p m v r, ^tuTj, i oitou ife.uvm^ itd. fpravtam, ep. H, PG 111, 101). — Kako je dal sovražnim vojakom-jetnikom nosove odrezati, pripoveduje Guorgios Kcdrenos PG 121, 1141 Zato. je proslavljanje Simeona v Vila S, Clemcntis PG 126, 1225 s gotovo le enostranski panegirik, Enostranska je tudi sodba, ki jo o Simeonu izreka Slatarski. Geschichte der Bulfiarcn I, p. 49, ■a l.iutprnndi Antapodusis I, III,, 39. PL 136, 8*17, kjer pravi, da se je uči! »a puericia Biz&ntii De most h eni s rhetoriram Ari*lotelisque silo-fSismos.« A je bil tudi dober poznavalec zgodovine; prim, Nik, ep, 20. PG Iti, 133; ep, 26. ih. p. 172; ep. 31, ib. p, 191 s. > Prim. HergenrKther o. t. III. 676, 701; JiTitček, Geschichte der Bu i ga r en, Prag 1B76, p. 169; M. S- Drinovi., tU;i;iiu« t .¡aOimo n HiihuhtIh ht. X «liKi;, MocKtui 1876, p, 12 s, 30 ss. Njk. «p. 31. PG tU, 189, kjer ga patriarh sredi 1. 923 vpraia: "¿V al vZCT^.Ši iti mu očita „ti Esi-ivrgoTrev v,3\ \iE~Z7irr Sšv i/. i!; \jf,'.-rj.-:0 ti (lac[p.av v.-A ¿Spašov '/.r/.r^j.Evij-/' Podobno mu očita koncem julija I. 919 [up. 5., PG tU. 65): „TI r, riji slp^vi^ j-.žt/,i, t, ti Pa tri ¡i rh se nad tem prav dostikrat pritoitije ter navaja v svojih pismih kar drastične zglede; prim, ep. 29. PG lil, 185; ep, 31- ih. p. 139; ep. 25. ib. p. 166; ep. 28. ib, p, 179 s; ep. 21. ib, p. MS). HI. 14/ij ep. 10. ib. p, 80 as; ep. 15. ib. p. 108 eic. V pismu 29. iz I. 923 (PG lil. 183 s] ga palriarh opozarja, da ima že 60 let oz. da jim je Že blizu. ftu£l»tnYIH v«U)t1t to 222 od 1. 912 dalje radi razkola med Carigradom m Runom še utrdila, in, ko je isto leto izbruhnila dolgotrajna vojna med Simeonom in Bizancem, sploh ni moglo biti več govora o kaki zvez.1 med obema Cerkvama« Niti prijateljskega razmerja ne opažamo med njima. Drugače v. Kimoni. Po ločitvi od Bizanca je bila bolgarska cerkev z njim gotovo v tesnem stiku. Za to govori več razlogov. Prvič so na Bolgarskem dobro vedeli, da predstavlja rimska stolica najvišjo oblast v krščanstvu.77 Ta nauk so dobili od vsega početka iz Carigrada, ki so ga tolikokrat gledali prositi razsodbe iz Rima. 2e Boris se je ravnal po tem nauku, ko je J. 866 poslal svoje ljudi k papežu Nikolaju L, da bi od njega dobil avtoritativne izjave v dvomih, ki jih je glede verske discipline imel. Še bolj so jim la nauk razložili zapadni misijonarji, ko so pri njih delovali v času od I. 866 do 870. V Rimu so imeli Bolgari vrhu tega dobre znance na papeškem prestolu: Marina I, (882—84) in pozneje Formoza gi91—9fr). Oba sla bila delovala delj časa na Bolgarskem in bila orisu tako draga, da ju je v Rimu predlagal za nadškofa cele Bolgarske. Ko so po smrti Metodovi prišli njegovi učenci na Bolgarsko, so bili tudi oni orientirani proti Rimu, ker so se bili tega od svojega učitelja naučili.Tw To bi veljalo za doho Borisa. Isto velja tudi za dobo Simeona. Že pomen občevanja med Simeonom in Ivanom X. to dovolj izkazuje. Patriarha v Carigradu pa je Simeon naravnost briskiral. Morda se je tako proti njemu obnašal radi iega, ker ga je videl v razkolu z Rimom, Sicer pa so mu dogodki pri odstavitvi Euthymija l. 912 jasno pokazali, kaj pomeni patriarh v Carigradu. Par zgledov, kaj je bil on tudi Simeonu, Po veliki zmagi nad grško vojsko 1,917 pri Achelou ga je Nikolaos prosil za mir, Simeon mu odgovarja, da je norec — „¿uupcSf" ¡7:' zopel ga orosi za mir, on mu piše, da je gotovo božja volja, da se polasti grškega cesarstva;*0 Nikolaos hoče prili k Simeonu, Simeon se mu roga: Zaman ie Tvoja pot, oče! Toda le pridi k sinu; saj so tudi apostoli imeli razna pola radi plačila v nebesih, četudi so jih vodila v negotovost."1 Leta 923 pride do sestanka med Simeonom in Nikolajem ter cesarjem Romanom, Sinieon se vpričo vseh iz starega patriarha norčuje, češ, njegovi molitvi se mora zahvaliti, da so mu Grki v bitki pri Achelou konja 77 To izpričuje prav lepo Nik. ep. 28. PG 111, 176 ss, 7,1 Zato E. Golubinskij, KpaTi;iii ntepKT* soropia nppBoeJiaKHHZl uepiiiifii Go.irapcKoN, ceptioKOit n pyimHCKoit. Mocirau 1871 p. 278 temeljito moti. tu trdi, da niso bili pTvi bolgarski cari niti za trenutek ločeni od grike cerkve, 7« Nik. ep. 10. PG Iti. 80 is, Nik, c p, 21. P G lil, 114: ^-JSi^ii/j. H s iti tiJV tfiiv Pr^jiaiiiiv ¿^OLinfav Islo ep. iS. ib, p i?5: iouts fSari ti.) 0sw,i4 « Nik. ep. 20. PG 111, 129 ss. 223 ubili.®1 Ko ga patriarh opozarja na njegovo starost, na težko poslednjo sodbo, na vojne grozote, na izobčenje iz cerkve, če ne miruje, on niti ne reagira. Cisto pogrešno je, če je mogel Hergenröther ob teh dejstvih napisati, da patriarh ubei ihm großes Ansehen genoss,« čili pa Simeon »gab dem Patriarchen fortwährend Beweise von Achtu^g.o:'■,' he nasprotno je res, — Stališče, ki ga je Simeon nasproti Nikolaju zavzel tudi v cerkvenem oziru, najlepše osvetljuje njegov odgovor na patriarhovo ponudbo, da bi rad osebno pri njem za mir posredoval. Lahko pride, mu je odpisal, a sprejel hi ga ne kot duhovnega očeta in nadškofa, temveč kakor navadnega vsakega drugega poslanca , . .M Sploh je v očeh Simeona carigrajski patriarh — ničla. — Pač pa postane Simeon pozoren takoj, ko se sredi 1. 923 papež Ivan X. s pismom pri njem oglasi, posredujoč za mir, Prošnji iz Rima ugodi takoj. Ne carigrajska, temveč rimska cerkvena avtoriteta, in sîcct na podlagi njenega evangeljskega ozadja8" ga je napotila k mirovnim pogajanjem z bizantinsko vlado! Tudi nadikof bolgarski nima nobenih stikov s carigrajskim patriarhom, Od patriarha sta nam dve pismi na nadškofa, ohranjeni. Obe pismi jasno potrjujeta neodvisnost bolgarske cerkve od Carigrada. Patriarh se zaveda, da nima nobene ingérence nad njenim nadškofom. Vse škofe in nadškofe nagovarja drugače s *xbtvov t)/.uov hvt>v« ali »ttxrov })jh?jv Iéqo'itatov*.^ smatra jih v duhovnem oziru sebi podrejene; v nadškofu na Bolgarskem pa vidi dostojanstvo, ki ima svečeniskn oblast nad vsem bolgarskim narodom — ÎFQctrzvm' ia^ovoa rov Bovk/agcoV riVouç," ki 'se torej razteza povsod, kjer Bolgar gospodar in ga 1. 917 naravnost naziva z j>iïdeX-4| p 391 Nik. ep. 12. PG tu, 92 na nadikofa Bolgarske — „Biukfaploti". 1 (t* 224 delo in isto službo kol on sam, "/do t) i)iaxov(a in kateremu ne zapoveduje in ne daje opominov, ampak se ž njim samo rszgovarja, ymUfOfuv ov naQlav y.ai Sctt si Jta^ovrtg oftov y.ai ovvdia- Organizacijo bolgarske cerkve po bizantinskem vzorcu, in sicer v nacionalno-bolgarski smeri ter dosledno njeno popolno neodvisnost od patriarha v Carigradu dokazuje tudi dejstvo, da imamo pri bolgarskem nadškofu iste dostojanstvenike kakor pri grškem patriarhu, iz starobolgarske literarne zgodovine nam je znan Jovan Ex.arh.00 On je bival v Proslavi. O Simeonovem dvoru nam podaja krasno sliko v svojem Šestcdnevu, Jovan ni bil exarh — višji metropolit v smislu 4. stoletja, ampak nadzornik in istodobno posredovalelj med na j višjim ccrkvcnim poglavarjem na eni strani ter hiskupi in drugim klerom oz. tudi meništvom na drugi strani, kakor vidimo take nadzornike v carigrajskem patriarhafu v 9. do 14. stoletju. Poleg Jovana Exarha nastopa tudi Gregorij menih, in sicer kot »prezbiteri. mnihs- vs^ht cerknvnilvii bolgarskih'!) cerkvej«, morda v činu hariofilaksa ali velikega sakelaHja, ki so patriarhu pomagali kot kancelarji v cerkveni administraciji in pri cerkvenem sodišču, oz. kot referenti v zadevah celega patriarhata in me-nišlva.^1 Oba sta bila, kakor se vidi iz njunega književnega dela, v lesnem stiku s Simeonom, Prav tako pisatelj Konstantin, episkup v Tiči blizu Prestave. Ta nacionalna smer bolgarske cerkve, ki jo je Simeon realiziral, hoteč biti Carigradu popolnoma enak, nam še posebej tolmači, zakaj patriarh Nikolaos tako malo pomeni pri Bolgarih. Ni znano, če je bolgarski nadškof na patriarhova pisma odgovoril, Najbrž mu ni; vsaj v dobi ne, ko je bil Niknlaofi z Rimom v sporu. Značilno je, da datira drugo in zadnje patri-arhovo pismo iz avgusta oz. septembra 1, 917 po veliki Simeonov! zmagi pri Achelou.112 m * » Z zmago pri Achelou je Simeon zagospodoval na Balkanskem polotoku: od Bclgrada do Olimpa, od Črnega do JadrSrt- » Prav Um p. 89. 92. M t), Cuhlcvt., jiyxiiiiii[i-.tmn|ijiTV])niitiTi. atnHDTTi Ha SuirapaKtiii iiapo;n, m>ii uapi> ruMfOHH Utoni« i; ta nap. htl. CoiIhiu iStS. XII. p 510 ss. « PravUm p. 582. " Nik. ep. 12. PG IH, 89- Pisal ga ie patriarh pod vtUom poraznih novic, ki jih imenu ju nezaslišano tragedijo Kvi—ip^c; zvj^z-pet^ ih. ]i 96, holufi na vsak nntin dobiti Simeona zn mir. Poslal jo tri pisma na Bolgarsko, pn posebnem selu najprej Simeonu Ijirim, ep. 9. ih, p, 80. in ep. 12- ih. p. 93|, potem Se nadškofu m prvemu svetoval«! Simcomivemu. Vsa tri pisma izraž.ajw isto iheganost in isto silno ielj<>, dobiti Simeona za mir. Simeon mu je v cerkvenem oiiru odgovoril s lern. da je nadškofa Bolgarske pOVidlfinil v patriarha! Prim, Slatarski. Ge-sehichte o. c. p. 55, 225 skeßa morja; grško cesarstvo je bilo reducirano na glavno mest", na Solun in nekatere druge točke ob morskih obalah; Srbija je priznavala Simeonovo nudoblast;^ zahumski knez Mihael Viševie je bil na njegovi strani."4 Simeonu sl> je zahotelo tudi po zunanjih, ti moči odgovarjajočih znakih, Proglasil se je za carja in samodržca Bolgarov, Da je to napravil, in sicer kmalu po slavnem bojnem uspehu 1, 917, v tem so si vsi historiki edini; različnega mnenja so, kdaj in po kom naj bi se bila slovesnost kronanja izvršila. Kronanje je bil cerkven ohred, združen z mazil je njem in blagoslovitvijo, V Carigradu so carsko kronanju vršili patriarhi, na zapadli papeži. Bolgarsko carsko kronanje je izvršil Rim, bodisi neposredno pu posebnem legaiu, bodisi posredno po patriarhu-nadškofn v Preslavi, gotovo pa Rim, 0 t eni ni nobenega dvoma,"5 Krona sama je bila poslana iz Rima. Vse to ugotavlja početkom 13. stoletja bolgarski kralj Kalojan izrecno, pišoč 21. februarja 1204 Inocenai III., da je iz listin v dvornem arhivu doznal, da so dobili njegovi nekdanji predniki Simeon, Peter in Samuel vladarsko »Corona« in patriarchalis benedietio« od rimske cerkve.Nastane vprašanje, kdaj je bil Simeon kronan po poslancih iz Rima? Potek dogodkov nam odgovori tudi na to. Srbsko ozemlje je bilo za časa Simeona v cerkvenem oziru seveda tam, kjer Bolgarska. S carskim naslovom, ki si ga je Simeon po acheloški rimagi privzel, je pred celim svetom dokumentiral popolno neodvisnost Bolgarske od Carigrada, Enak mu je hotel postati cerkveno, kulturno, politično in v zunanjem blesku, Iz pisem Nikolaja Mystika moremo pa razbrali, da si je Simeon kmalu postavil še višje cilje, Romana Lekapena, ki je meseca marca 919 poleg Konstanlina Porphyrogennela zavladal v Caragradu, ni hotel priznati za carja; üuhteval je, da se mora prestolu odpo- n Jirečik. Geachiohtc dur Bulgaren p, 167 s, Siäic, Geschichte der Kroaten 125 ss. Le Golubinskij, KpHTtdft ouepin, itd. o. e. p. 27(j ss to dejstvo zavrača; toda njigovi razlogi so žc d.-ivno zavrnjeni po M. S. Drinovu, lOiKHije Oflaiwhe o. c> p. 60 s; prim, tudi Zlatarski ¡lucniiTft fta Giteuiirtt ilcKiiti mniflpirropi. Pohuu ..........»na :t» ÖicirapoKn uupj. l 'Kwooua; CGopmiiti., Co^hh 18!)(i. XII. 317 opomba. Themcr, Monuments Slav, Mertd. I, p, 27 sj »Inquisivi ¡mliquorum nn struni m scripluras et libros et bentu uiemorie imperatorum nu strumni prcdcKSSOnitll leges, undc ipsi sumpserunt re£num Bulgaroruni, c t tirni a ni eni 11 m imperiale, C ö r Q n a m SUpcr Caput eCrum et p n I r i ■ a/ c Ii a 1 e m h e n c d i C t i o p e in ... in eoruiu invoniinus scripttiris qtiod ,.. S y m c n n , Petrus cl Samuel... coronom imperii corum cl pa-triarchalcm bcpcdiclioncni aeeeperunt a s an c t i s a i «n p d e i Kuniaia e c C 1 e S i a et ah apostolica sede, princip« Apustolorum Petro.« Pnpci je njegove besede sprejel najprej z opombo, da se je iz listin v svojem arhivu i sam prepričal, d;i so bili v resnici mnofii kralji na Rudarskem kfonanl. potem pn 3 tem, dn je poslal Knlojanu vladarske insignii«. Prim. tudi Pl. 214, n 13 », ntfc ss; 215, 279 ss, 2S0. 226 vedati in da mora mesto njemu predati,M Strah in trepet je ob teh zahtevali polnil patriarha Nikolaja, ki je v grškem cesarstvu gledal najvišjo božjo tvorbo zemeljske oblasti;1"1 miru ni mogel sicer od Simeona doseči, a pisal mu je navzlic temu, da tistega pregrešnega cilja ne bo nikdar dosegel — h.tejejs Ttjv 'Pu)iicuv.ijv ftaodelav xai jm»Te/,i»q AMvatov.*.^ Res se lo ni ugodilo, Simeonova odjenljivost in pomanjkanje državniške dalekovidnosti sta upostavitev bolgarskega carstva na tleh grško-bizantinske preslolice preprečila.,l,u Nikolaos Mystikos je napravil še pravočasno mir v svoji cerkvi ter sredi L 923 med seboj in Rimom, Ivan X, je dosegel tedaj tudi to, da je Bizanc po 190 letih odstopil dalmatinska mesta in otoke zopet rimski vrhovni jurisdikciji,M>l Tudi Simeona je pričel priznavati za carja in samodržca Bolgarov,1 "Politično je bila sprava z Rimom važna radi tega, ker je na nujno prošnjo Romana Lekapena in Nikolaja Ivan X, direktno apeliral na Simeona, da svoje načrte gtade Bizanca opusti in miruje. Simeon je pristal in 9. septembra 923 sta si Romanos in Simeon pred carigrajskim zidevjem dala v znamenje sprave poljub miru,111:1 Pravi mir ni bil sicer sklenjen, pač pa je Simeon obljubil sklenitev miru. 10* Z 1 a t a r s k i nepravilno sklepa, da Simeon papeža sploh ni upoŠleval. ki označuje njegovo obnašanje proti paoežu kot »HCJiMKOpHumvra i> HOitO'rr;mieTO«.1Ui Dokazal tega ni, Simeon je storil, kar je ob njemu dobro znani zahrbtnosti bizantinske politike mogel storiti. In da je pravilno ravnal, dokazujejo dogodki. Romanos Lekapenos je hotel torej mir s Simeonom. Samega papeža sta on in njegov patriarh priklicala pred Simeona; a istodobno je iskal zaveznikov proti Bolgarom ter jim skušal celo njihove dosedanje zaveznike iz,-neveriti. Tako je dobil na svojo stran Hrvate, ko je tista mesta in Otoke, ki so cerkveno prišli pod jurisdikcijo Rima, knezu Tomislavu izročil v varstvo ter mu naklonil v ta namen bizan- Nik. up. 18. PG 111, p. 121, 125; pravlam cp. 27, p, m. Nik. «p. 8. PG Itlr 64. Nik. «p. 25. PG Iti. 165. lfltl Iv. Kokuljcvič, Prvovjenčani vladaoci Mujar.i, Hrvate i Srba i njihove krune. Sitnenn 1- car bugarski. Rad XVII, Zagrch 1881 p. 222. s. ™ P rim. Si£ič o. C. 129. t« L«o Diaconu«. htst- J VII. 7. PG 117, 836; -c» Tr,v 2xti- 7.t. irzp^ii;, a&TSKfiTops av«y.ii)f si-vm 'Puptttet? Vita S. Ckmenti* P G 12*. 1125: ,,=- -/.V, t^i,(ms Bodi- fttf«1/." Thcoph. Coni. PG 109, 425; Gcorg, Kedr. PG 122, 39 s. "" Nikolaos poudarja Ic to, ko piie: „Ki: ifAp icai icph<: EKiIviv, tiv.iz-. rji&i, ¿mrj~fcXia( -apec/si etpjjvrft" (ep, 30 PG 111, 1881: prim. tudi ep, 31 PG lil, 1S9; isto poroča Tcoph. Coni. PG 109. 425: „Jtativs^šv r>,v "cn^zfftki^ pra\ tako Georgios Kcdreoos PG 122, 40. 1I5S Zlatarski, lliiriiin-a ild COopHDh-l, XIII (1896) p- 310. 227 tinsko dostojanstvo prokonzula,"'" Mihaela v Zahumlju je Imenoval za prokonzula in patricija ter tako tudi njega Simeonu izneveril. Končno je proti Simeonu pobunil še Srbe. vse to v času, ko je iskal miru ž njim. Naravno, da so te spletke izzvale novo vojno med Bolgari in Grki; a bil je Bizanc, ki je vojno izzval, Nikakor torej ne gre sklepati, da je bil Simeon nasproti papežu neposlušen in nespoštljiv, S Srbi je Simeon kmalu opravil; spomladi naslednje leto jc njihovo ozemlje postalo bolgarska provinca (ostala taka do 1. 931), Nasproti Grkom je zavzel zopet svoj stari načrt. Šc koncem 1.924 si ^ nadel naslov »tiani/.rvc aČvoxgdTQjQ Jttivriiiv rebv BovXyd(>(j]V y.a't 'Pmfialtav«, ho teč s i eni označiti, da gre odslej za življenje in smrt med njim in Carigradom.m Na poti sta mu stala le zahumski knez Mihael, a pred vsem Tomislav. Cilja svojih načrtov Simeon ni dosegel. Onemogočil mu ga je najprej porazni neuspeh proti Hrvatom leta 925,a onemogočila mu ga je predvsem prezgodnja smrt 27. maja 927, Vendar je Se pred svojo smrtjo dočakal, da je poslanstvo iz Rima prineslo njemu in njegovemu sinu Petru krono in priznanje carske časti. To se je zgodilo po papežu Ivanu X,. ki se jc radi bizantinske politike videl postavljenega pred važno nalogo, kako preprečiti tesno politično zvezo z raznimi njenimi posledicami med Hrvati (Zahumljem in Srhi) ter Bizancem in kako izmiriti dva njemu vdana naroda, Bolgare in Hrvate, Tudi Nikolaos Mystikos ni več dočakal zadnjih dogodkov, ker je umrl, dve leti pred možem, ki ¡e bil skoraj 13 let, do smrti, njegov Irepct. Gcneracija za njim je uživala sadove njegovega dela: mir z Rimom in mir z Bolgari. * * ■ Cdnose Ivana X, do Hrvatov kakor tudi do Simeona v zadnji dohj (njegovega Življenja Osvetljuje Zapisnik o poteku znanih in že dostikrat obravnavanih dveh splitskih saborov iz 1.924 in {¿921™* Proti za^ 1(111 Siiič a. c. p, 129 s. i»' Prim, ¿tolarski. U-iiiMBTft itd o. e. OtfotUfBtfT, >TIi fjS9fc) p, do 322, kjer avtor mtpravlja o (eh dogodkih na podlagi pisem Romana Le kapenn Simeon«; prim, pnsehno p, 3C0 si. Z Zlatarskim (pravtam, CUopmu-h XiII H8Q*) p. s, 314|i Dri-nnvom (K)wiMJfi (VmnH«a o. c. p, 54, 53]; Račkim (Documenta o, c. p, i. dr, stavim i jaz to vojnu v t. 925; ŠiJtč (o, c. HO) io stavi v t, 926. ,M Zapisnik i papcSkiinl pismi in saboru imi zaključki prinaša n, pr. Far!» ti, illyricum sacrum III 92—tob; Fr, Rački, Doeumenta Histo-rine Chroattcae, periodum antiquam illustrantia, Zafirahiac 1877, p, 187 do 197; Thomas Archidiaeonus, Historic Saloni tana, Zagrabiae 1894, di-gessit dr, P r. Rački. p. 3fc—41; dr. F e r d. Siiie, Enchiridion tontjitru historiae Chroalicac, Zagrahiae 1914, p. Žil—22qni sibi uindicare cupiens primatu ni dalmatianorum episcoporuiu. hoc quod non e sped k: hal, Documenta p. 193, — Kar do«taie Tomnžu Arhidiaknna prim. Prof, D. Cherubino Segvič, Tom maso Arcidiaeono, II suo tempo e hi sna opera Spa-lato 1914, prilogi k Riillettino dt iireh. e štor. dalmata XXXV11 (19141 -Tlicm Arch-, cd Rački, p, 10— 53. 23-1 lednim jezikom, hoteč krvavo osmešiti i fóticas literas« i Methodium hacreticum* í svečenstvo samo, potem je naravnost uganka, zakaj v isti zadevi prav nič ne ve o času ninskega škofa Gregorja. Kajti jasno se vidi, da njega — partizansko prežetega zastopnika italijansko-nacionalne menta-[itete — mnogo bolj zanima in se inn zdi mnogo bolj važno, kako bi staroslovenski obredni jezik osmešil in onemogočil, kakor pa način, kako so se hierarhične razmere za Tomislava uredile. Prvi zadevi posvečuje 25 krat več prostora kakor drugi. Če je iz poročil črpal podatke o načinu hierarhične ureditve početkom 10. stoletja, zakaj ni tudi dobil podalkov o istodobnem urejevanju liturgičnega jezika? Vse se je vrhu tega vršilo v mestu, kjer jc bil on sam doma, in so mu bili vsi arhivi dostopni , , , Dalje nam dokazuje analiza zapisnika, da so zadevne notice podtaknjene, 2, Biskup ninski je vložil priziv, a izrecno pravi zapisnikar, da le proti onim kanonom, ki so Splitu prisodili primat v Dalmaciji in ninsko biskupijo oropali njenega dosedanjega izjemnega staliSča. Nikjer ni govora o kakem najmanjšem protestu proti suponirani zabranitvi slovenskega obrednega jezika. Nikakor ni pa verjetno, da hi Gregor kot dosedanji zastnpnjk ogromnega skoraj celo hrvatsko državo zajemajoEega cerkvenega teritorija in gotovo mnogo večjega števila svečenstva — »eleri ordo sufficiens adesU, ugotavlja prva sinoda glede ozemlja, po katerem stanujejo Hrvati (Can, II.) — kot v dalmatinskih mestih in otokih mirno tako prepoved brez posebnega protesta v ti smeri vzel na znanje, Njegov nastop jasno priča, da se v kánone ni sprejela nobena prepoved slovenskega obrednega jeiika; ni se torej v sinodi sklepalo o njem, pa bi se vendar moralo, ker tako hočejo dozdevna papeževa pisma, toliko bolj, ker vidijo v slovenskem obrednem jeziku naravnost ogroženje vere. 3. Prvo pismo papeža Ivana, ki je zapisniku priloženo, velja izrecno le »rcverendissimo confratri nostro Joanni. sanetae salonilanae ecclesiae arehiepiseopo omn ¡busque suffra-ganéis.« Ne v c 1 fa torej Gregorju, ki ni bil sufragan Splita, temveč nepnsredno podrejen sveti Slolici. Isto potrjuje tudi nadaljnji prvi stavek papeževega pisma: Cum religio veslrae dilectíonis per t o t anoorun curricula ct niensium spatia sanclam romanam eccle-siam apostolicam atque universalem, in cujus cafhedra deo auctore nos praesidemus, visitare neglexit omntno mira.mu r.« Ninski ikof jc bil vedno, celó v kratki dobi Zdeslava, v zvezi z Rtmom. Papeževa konstñtacija in očitek ne velja torej njemu, ampak le tistim, ki so bilí do 1. 923 ločeni od Rima, To pa so bili prav splitski nadškof in njegovi sulra-gani, zatorej tudi papeževo pismo ne more biti naslovljeno na 235 Gregorja. Če upoštevamo dalje še okolnost, da se je juris-dikcija i splitskega metropolita i njegovih sufraganov omeje-vola le na p o nie r i j onih mest, kjer so stolovali in kjer ni moglo biti niti sledu slovenskega obrednega jezika, potem je izključeno, da bi papež, ki je bil o teh razmerah prav dobro informiran, njim zapovedal, naj oni na ozemlju svoje jurisdikcije sveto mašo opravljajo »in latina scilicct lingua, non autcm in exIranca.*1"1 4. Papež Ivan X. se v pismu na metroplita in njegove sufragane zelo nepovoljno izraža o svetem Metodu; »Sed absit hoc a fidelibus qui Christum cnlunt et aliani uitam per Operationen! se eredu nt posse habere, ut doctrinam euangelii atque canonum vr>!uniina apostolicaque eiiam praeccpta praetermit-tentes, ad Methodii doctrinam confugiant, quem in nullo volumine inter saeros auctores comperimus* — prav tako v pismu na Tomislava, ker mu je slovenski obredni jezik »lingua barbara«.124 Popolnoma nemogoče je, da bi bil Ivan X. tako pisal. Nikolaos Mystikns se je glede njega opetovano izrazil, da je d razmerah na Balkanu dobro poučen. Papež je torej vedel, da jc slovenski obredni jezik pri Bolgarih povsod razširjen Informacije je lahko dobil od patriarha samega, lahko tudi od poslancev Romana Lekapena in Nikolaja, ki so 1, 922 prišli v Rim, lahko od svojih legatov, ki so bili 1. 923 v Carigradu, lahko tudi od onih, ki so šli h kronanju Borisa in Petra I. 926, lahko na mnoge druge načine. Nikjer pa ne sloji, da bi se hi! kakorkoli nepovoljno izrazil o slovenskem obrednem jeziku med Bolgari; nasprotno je imel dovolj prilike zvedeti od njih. kdo je bil Metod, prav tako, da slovenski jezik, ki ie prav tedai živel svoj zlati vek na Bolgarskem, ni »lingua barbara*. Tudi je kaj neverjetno, da bi bil papež, navajajoč za zgled »Saxones«, ki so »novo tempore a nostro antecessore, piae memoriae Gregorio papa« zadobili »escam praedicationis apo-stolicae ecclesiae«, tako krivo poučen o Metodu in bi prav nit ne vedel o njegovem delovanju, ko so se vendar dogodki 1=1 Siiič. Geschichtc p. 99t -Das Niner Bistum hatte nämlich seit seiner Gründung seine Reckte auf das ganze (podčrtal avtor) kroatische Territorium geltend gcmacht, wogigen die dalmatinisch en Bistümer auf den betreffenden Stadtbezirk beschrankt geblieben« (podčrtal jaüj; prim, tudi p, 147 s. — Da fe bil Rim o razmerah dobro informiran, sledi iz pisma papeža t.cona Vf L 928. Tu predpostavila, da io bile dalmatinske škofije omejene le na mesta svojih stotic, smatra to Jta nedostfltek. zato utemeljuje odredbo, po kateri splitska ccrkcv zadnbi ohsejf nekdanje salonitanske. i besedami; »quia non potest paroehia infra muros ciuitatis Itcrminari), sod per longinqua spatia tcrrnmm etc,«: prim, Documenta p. 1%. »Quis elenim specialis ftlius sanetae romanae eccksiae, sicut uos estis, in bnrbara seu sclauinica lingua deo sacrilicium offcTC de-Icctatur?« Prim. Documenta p. 190. 236 s nSaxones« mnogo prej vršili, kakor pa oni z Metodom.1-"' Minilo je komaj 40 let, kar je Metod umrl; in papež naj bi tako napačno presojal njegovo delo in njega, dasi je bil ope-tov a no v Rimu, dočim naj bi bil tako dobro informiran o dogodkih, ki so se vršili 100 let (po Račkem celo 200 let) poprej in v pokrajinah, kj so od Rima mnogo bolj oddaljene od onih, kjer so Metod in njegovi učenci delovali? Kdo naj bi to verjel? 5, Biironius nam poroča, da je v severozapadnih krajih Pirenejskega polotoka ob času Ivana X. nastalo veliko razburjenje radi mozambskega obreda,'-* Campostellski škof S. Sine-nandus je doznal, da se mozarahski misal, kakor so ga rabili v mnogih španskih škofijah, preccj razlikuje od rimskega. Poslal je posebnega legata v Rim, da vse primerja in ugotovi. Zaključek je bil, da »quamvis multa ritu diverse, iti nullo tanien ea discreparc invenit a catholica veritate.« Rifus mozarabicus je obsegal drugačen obred za sveto mašo, drug jezik in drugo aheccdo, kakor pa oni v Rimu. Preiskava se je vršila od L 918 naprej. Papežu je bi) ves njen potek dobro znan, A izimši besede posvečenja, ki jih je hotel imeti kakor v rimskem misalu, je ljudstvu ves obred z jezikom, ki je bil kot -lingua gothica^ vsaj tako ■barbara«, kakor slovenski, pustil neokrnjen in nespremenjen. Postavil se je torej v vprašanju nelatinskega obrednega jezika na stališče popolne tolerance. Je-li mogoče, da bi eno — dve leti pozneje spremenil svoja načela, ko ¡C imel z drugim nelatinskim, t. j. s slovenskim obrednim jezikom opraviti? Ni mogoče! Zatorej mislim, da so vsa mesta v pismih Ivana X., kolikor se tičejo slovenskega obrednega jezika, podtaknjena, prav tako ludi Can. X, stnodalnih odredb,m Pri tem opoiarjvp, da ni mogoč Rjifktjiiv komentar v -Thorn. Arch. Hist- Sal,; p, 37, op. 4 glede »Saxones*: -.Submit lligilur Grego-rius It., qui Bonitacium in Germaniani mini.i Bonifacij nI deloval med Saši; Saši so se spreobrnili precej poxneje za Karta Velikega (768—814) in I.udovika Pobožnega (814—840] Tu je Ircba vsekakn misliti na Gregorja IV, (827—844), ob Čefiar tasu je bilo spreobrnjenje Sašo v j ustanovitvijo škofij v Hildeslieimu in Halberstadlll ler znamenitega Kor-veyskega samostana do vri eno. - Aug. Gfrorcr: Hyzantiniselie Geschichten II. B,, Grai 1874, p. 175 prevaja besede »sicut Saxones novo tempore a noslro antecessors pie mcinorie Cregorio papa< ¿isto samovoljno z »wie diu auE dem Boden Brilanniens angrsiedullen Angelsach&eu, denen unser Vorganger hciligen Ged&chtni&ies 1'apst Gregoruis 1. . .. gre celo v Zadnje desetletje 6 stoletja, torej kar 330 let nazaj, kar očitno nasprotuje označbi novo tempore«. lafl Baron i us. Annates XV. ad a. 918. V prvem pismu torej stavek -Se d absit hoe a lideli bus... auetures comperiinus;» potem ila ut secundum mores... qui opera di-i negligunler Fat it. V drugem pismu pa hesed^ »in ca ujdelicet lingua, in qua Hloruni mater apoftoliea ecefesta Infulata nunebaU ter 237 Ce ta mesta izpustimo, nam podajajo papeževa pisma opomine, kakor so bili takrat o priliki sklicanja kake sinode običajni. Pismo na predstavitelje svetne in cerkvene oblasti opozarja na n ravne reforme (»lit spirituali argumento valeamus nequítie caliginem r a d i c i t us extirpare ab omni coetu christian orum«; — »ut caritas Dei per zelum rectítudinís in vestris resplendeat cordibus, quatenus a b omni torpor e mentis expulsi deo omnipotenti placere possitis^). V tej smeri se je na sinodi tudi dejansko mnogo sklenilo (Can. ÍV., V., VI., VII., XIII,. XIV,T XV.). - Pismo na metropolita in njegove suiragane poziva k zvezi z Rimom ter napoveduje vizitacijo, »quia fama revelante cognoví-iDus, per confinia vestrae parochiae alíam doctrinam pullulare, quae in saerts voluitiinibüs non reperitur, vobis tacenííbus et consenííentibus,« 0 tej »alia doctrina« papež ničesar gotovega ne ve. Zato je naravno, da mora po svojih vízitatorj'ih najprej dati konstatirali, kaj je na govoricah. In res nam smodalni zapisnikar pripoveduje, da je bilo prvo delo papeževih Ie-gatov: »Dalmatiarum peragrantes civilales,« Ampak samo »civitates«, mesta, kjer so Škofje slolovali in na katere je bila njihova jurisdíkcíja de facto ogramčena, V notranjost dežele, ki je bila podrejena ninskemu Škofu, se niso "podali, Papež je torej slišal, da je »alia doctrina« le v tistih mestih doma, ki so še do leta poprej spadala v območje Biza n ca. »Alia doctrina« bi morda obstojala v Fotijevem nauku o izhajanju Sina samo od Očeta, ali v Nikolaja Mystíka stališču glede tetragamije, aH stvečeniški poroki itd, Vizilacija se je vršila; zaključek je bil Can XV.1-' *Unde horlatmir uOs. , nostra conversations et lingua,« — Prav tako izmed knnonov Con. XV, Opozoril bi še na druga ni'soglnsja v zapisniku splitskih sinod, Eílfi nesoglasje je navedel s svojega dtnliifu K, JireCek, Geschichte der Serben 1. p. 201, Anin. L; k Luinu prim, £iiič, Geschichte p. 143, Anin. 2; drugo nesoglasje vidi M. 5. Driiiovi, (IU:h;ui,nt L'jainirine o.e. p. MS, op. 5ij v tem, da sinoíl.tlni zapisnik raid za prehivplstvo juític Dalmacije. ki spada pod kneza íChulmorum., njijlv Srbi ¡et Croatorum et Serb Drum prucc-ribus cenvcnientrs), a historiin» poročila do Časlava (931—c. 9601 za tu prebivalstvo tega naziva sploh ne poznajo. — Nesoglasje vidim jaz \ tem, da sinoda 1. 927 dosedanjemu ninskemu škofu Gregorju izrecno prepoveduje imeti več kot eno Škofijo, A se hrez vsakega ugovoru ravno Jisfi dve ikofiji [Sise i a, I'Mminium), ki iih Gregor ni smel imeti, pre-puäia splitskemu nadškofu, tako dn je on kar Irem lusk upov a I. Načelo, ki gn poudarja liñuda in papež, v slučaju Gregorja velja, v slučaju splitskega nadškofa Ivana pri isti re£i pa ne. To ne more hiti. Tudi lo mesto mora hiti ponarejeno, l3" -Quod si saccrdos incontmcntcr primam, quam lortitus est. Luncul UXOrem, propter i psa m cOnfínentiam separa [ur a conSöflio eellae. Sí vero aliara duxcrit: excomnniectur,« — Navzlic temu iztočni običaj svučuniške ženitve ni £c dolgu iz dalmatinskih mest izginil. To vidimo v s lufa ju splitskega nadškofa Dahra, ki ic imel pri sebi icno in otroke, fei. to mu je dovoljeno consuetudine orientalis ecclesic«; prim, Thom. Arch. hist. Sal. cd. Raifei p. 46. [I ojo« I ovni v tilnik. 17 238 In o slovenskem obrednem jeziku se ni nič s It 1 e p a 1 o 7 Pri drugi sinodi 1. 927 gotovo ne. Pri prvi l, 924 se je morda o njem govorijo, a puslil se je status quo. Slovenski obredni jezik je ohranil svojo mirno posest in se širil- Verjetno pa je, da je latinsko svetcnslvo hrvatskemu začelo nasprotovati, ne samo radi rabe slovenščine pri svetih ohredih, ampak tudi radi njegove nizke izobrazbe. Hrvatski l omislav in njegovi nasledniki niso bili Boris in Simeon, ki sta hotela narod svoj v kulturnem oziru izenačiti grškemu in sta radi tega povsod ustanavljala samostane, postavljala škofe ter dala svečenstvi; vsa potrebna poklicana sredstva na razpolago. Vsega tega pri Hrvalih ne vidimo. To pa je vzbujalo v prebivalstvu romanskih dalmatinskih mest prezir do njih in njihovega svečenstva. Konflikt je prišel, a v zgodovini je zajamčen sele sredi naslednjega 11. stoletja.IJ,> Preostane še vprašanje, kdaj so se pisma Ivana X. ponaredila. Tudi na to se da odgovoriti; odgovor bo hkratu potrditev, da imamo v pismih res podtaknjena mesta ter tendenco prepoved slovenskega obrednega jezika na hrvatskem teritoriju kolikor mogoče v starejše dobe datirati. 4*4 Resnična historično nedvomno izkazana prepoved sloven skega obrednega jezika na hrvatskem teritoriju je bila sprejeta na splitski sinodi za časa Nikolaja 11. [1058—1061) marca meseca |. 1060, sankcionirana po istem Nikolaju na rimski sinodi v aprilu istega leta ter potem še enkrat razglašena po Aleksandru II. (1061 — 1073) v lateranski sinodi koncem aprila l. 1063,J:t" Vendar historičnim dejstvom ne odgovarja, če piše Sišič; »Dok su svi ostali kanoni više manje identični i onima, Sto SU i h u to vrijeme slvarali i drugi crkveni sabori po kalo-ličkoj Evropi, izuzetak čini za Hrvatsku zabrana s i o -venskog jezika u lifurgiji,1*1 Na Španskem imamo namreč istodobno isle dogodke kakor med Hrvati! V katoliški cerkvi se je od srede 11. stoletja započelo mogočno reformno gibanje. Pojavili so se tudi dvomi o pravoverni vsebini lilurgičnih knjig, ki niso bile pisane v latinščini in z latinskimi pismenkami Gregcr VII, (1073—1085) 1. 1074 v pismu na Sancha in Alfonza VI,, kralja leonskega in kastil-skega, izrecno ugotavljaj da so Prisčilianci in Arianci v Htur- 156 Prim, o Len) fiiiič, Gesthiehle p- 223- 243. "o Pravtam, p. 22S—233; prim, ludi Starim! XII p. 221—223; Thom. Arch, o. C, p, 49, m SiSit, Enchiridion p. 235. i!l- Prim, n vsem gibanju mi Španskem: Joh. Piniun, Trnctnlu.? liislo-rico-chronologicus de liturgiu antiqua Hispanjca, GoLhica, Isidoriana, Mou-rahica, Tolelanjj, Mixta. Acta SS. Julij lom. VI. p. 1-- 112. 229 gičnc knjige vtihotapili svoje /mole, ter zahteva, d i Špunci sprejmejo rimski obred. »sicut cetera regna Ocddcntis et SeptentrioniS' .11: Rim je hotel Hturgijo splošno unificirati; nacionalna mržnja proti temu ali onemu narodu je pri tem stremljenju popolnoma izključena, 2e prej, okoli 1. 1060, je sinoda Jaccensis v Aragonijt sklenila, naj svečeniki svoje molitve pn rimskem načinu, »neque Gothica ulpole pcregrina piacula exsolverenturi.1S1 Imamo tukaj gibanje in prepovedi ob istem času kakor v Dalmaciji. Toda španski škofje so protestirali, predloživši zadevo koncilu v Maf.itovi !. 1064'" in tu navzcčemu Aleksandru TI 5e posebej v preiskavo »libros Gothicos Ritualis,« nakar je papež ukazal, naj sc ničesar ne spreminja. Papež je pozneje zopet odredil preiskavo po kardinalu Hugonu Kandidu, zakaj, pove v pismu iz 1, 1071: »Accepimus in parlibus Hispaniae, Catholicae fidei unitatem a sna plenitudine declinasse, . .« Zatorej kardinal «confusos ritus divinorum obsequiorum ad regulam canonicam et ordinem reformavit.«1"' Alfonz VI. se je vdal in skušal papežu ugodili. Pa se je uroti temu dvignilo svečenstvo, vojaštvo in ljudstvo.,iT — Para-lelizem med dogodki na Hrvatskem in Španskem v 1, 024. 1. 1060 itd. je popolen! Da je bilo to gibanje na Španskem gotovo tudi v Dalmaciji znano, ne more biti nobenega dvoma. Če se je v Rimu in Italiji in na Španskem toliko govorilo o »litterae Gothicae«, ritus Gothicus», i>lihri Gothici«, «littera, quam Guifilus Gotthorum episeopus adinvenit Officium perfidia Arianorum de prava tu m,«1™ »de abroganda Gothica seriptura«"" itd,, se je tedaj prav lahko vse to tudi v Dalmacijo zaneslo ter proti slovenskemu obrednemu jeziku z njegovimi tujimi fglagolskimi) pismenkami ter neznanim početkom njegovega izvora apliciralo. Tu je torej ključ za razumevanje onih očitkov, ki jih od 1. 1060 v Dalmaciji srečujemo. Isti so, kakor na Španskem oz, v Italiji. Nastop proti slovenskemu obrednemu jeziku je 1-'111 Pravtnm, p. -16; »Ouaedam centra Catholieam fldem inserta iissi.'. pravi o knjigah v drugem pismu iz I. lOSO na Alfonza VI., pravtom, p. 47. Pravtam, p, 12 s, Pravtam, p. 41; prim. tudi Hefele: Coneilicngesehichlc IV. p, 600. Anin. 1. "" Pinius o, c. Acta SS. Julij Tom. VI, p, 45. 111 Pravtnm, p, 49, ">" Pravtam, p. 52. 18V Pravtam, p, 45. v pismu Gregorja V1J. iz I. 1074. i m pravtalT1 p. 52. — Ne sme se porabili, da so Tomaž Arhidiakon in ž miro naj hrt ludl drugi iz njegove dobe v Splitu in Uatmaciji Gote istovetili i Sluvani in Hrvati, kar i C očitki: proti resnično (S o t 5 k i liturgiji tta Španskem delalo £e posebno aktualne za aplikacijo na gkgolieo pri llrvafih. PHra. Sufjvič o- C- p. 8A j ter Pastrnek o. c. p. 144 s. ki sprejema poročilo Tomaža Arhidiakona kol popolnoma verodostojno. 17' 240 tukaj prav tak kakor proti gotskemu obredu na Španskem, Poleg tega sn pod vtisom odcepa Bilanca od Riina, ki se je prav takrat izvršil, v obliki nerazumljivega in nečitljivega slovenskega obrednega jezika sumničili zmote, podobne onim, ki so jih prav takrat v obleki gotskih ptsmenk iskali na Španskem. Ker pa srečujemo podobne očitke tudi v nam ohranjenem zapisniku sinod nd 1. 924 in 927, zato je prav mogoče, da so jih v drugi polovici 11. stoletja, morda o priliki prepovedi v Splitu l, 1060 ali v neposredni dobi potem, ki je dajala radi javnega razburjenja najboljšo dispozicijo /a to, spravili v akte Splitskih saborov 1, 924 in 927. S tem je hotel ponarejalec aktov prepoved iz 1, 1060 legitimirati in opravičiti z namišljeno mnogo starejšo iz 1. 924. Da bi se pa prevara ne mogla takoj ugotoviti, jih je skril, da ni niti Thomas Arhidiaconus pozneje mogel do njih. Zaključujem. Papež Ivan X. je na Balkanskem polotoku dosegel uspehe, kakor sta Nikolaj I. in Ivan Vili, zaman stremela za njimi. Pa tudi nihče za njim ni vet videl podobnih. Njegova tragika je v tem, da v Rimu samem ni mogel cerkvi pomagati do boljših razmer, A imel je namen, svobodo cerkvi tudi tukaj izvojevati.111 Pri tem delu je podlegel in umrl je v ječi kot mučenik ideje, da bodi cerkev svobodna. Še pred svojo smrtjo pa je potrdil pravila novim redovnikom v Clunyju, ki so v službi njegove ideje cerkvi pomagali ostvarjati najveli~ častnejšo dobo njene dosedanje zgodovine. Ivan X. spada gotovo med največje papeže na stolici sv. Petra. 1,1 Priin. Gri;|(orovLusf Geachichtii ihir Stndt Kom im MiUekilter III p 292—294; Duchesne, o. c- p. 321. — SiS — 241 Or, Ale! Uíenicník — Ljubljana: Iz psihologije milosii. (Duae theses ex psycho logia gratiae.) Summariiim. — Si modum. que gratia divina in inentibus operator, (Jraiiac psychologist vocare licet, duae theses ex gratiae psychnlogia in Operibus theologize dog ma tica c addendae esse vi den tur, altera de relatione inter gratiam ct naturam ante histlficationcm, altera de relatione inter natura m ft gralium pnst iustilicatjoncm. f. De relatione inter g r a t i a m e t n a t n r i m ante iusti-flcatioaem, — 1, lure se mérito a ihuologis in operibus dogmaticis cao +hescs primtim constiluuntur, quibus contra errores Pdagiettos gratiae neto ssítas at que gratuita* tuto lirmantur. Positis antcm Ms fundamentLs quae-slio de relatione ínter gratiam et naluram nondum ¿si absoluta. Ccrte enirti qniddam est. propter quod eliam naturae di&posilio in operations gratiae non est omnino indifferent. Aliqoi theologi loquuatur de »preparation n negativa ad gratiam. Quae ta men formula, si caute nnn adhihetur. facile iura gratiae la edit, Etcnim si gratia est donum Dei liberrimum ct omnino supernatural. haud bine aliqule ca magis vel niituii dignus natur® dieeretur, Immo nequc id sine additamentu satis proprie dicitur, posse aliqueni ex suis, quominu^ gratín detur. ohrtacula removeré. Ager, sive sit C til tus, aive sit incultas, nihil faceré potest, at sol luce at, ncquc a liquid faceré potest, ut ne lucent. I.uect sol nut non lucet suo iurc aunque lege, Sane quidem sole lucen te non iam indificrcns est, an ager sit cult us, an incultus; agcr cnim incultus írcundonti solís efficaeiae reapse obstaculum ponlt. Analogs dc gratia diccndum, Homo ipse nihil proprie lacere potest, ncquc obilacula rcmrverc, ut gratia ipsi a Deo donctlir, ñeque obs taenia poneré, ut gratia 5 pi i non donetur. Potes! tamen homo, si gratia ipsi a Deo detur, impedimentuni pmestaré eiusquc effeclum Irustrarc (licet gratia, cum sit omnipotens. ali-quando etiam rebellem voluntaten iniraculose compeliat). Cum vero gratia sit donum Dei rationale, id addendum quod caput est. posse gratiam ipsa m Lege sua q u a s d n m conslitucre conditioner, quibus in natura non posítis ipsa plerumque aut 9 implicit« aut saltern efficacilcr non tete dona bit. - 2. El proleelo, ita est. Quare omissis in tliesí de gratiae ¿ra» tuitate qufbnallbet limitaiionibus, omissis quoquc adnotationihus de praepa-raiione negativa, quae ibi viv bonum s#nsum habere possunt, pro re tanti momenti sua thesis statuenda esse videfur, forsitan istuts modi; Licet autcm gratia sit omnino gratuiltlm Dei donum, ta men i* Ordinationesupematurali providentiac divinae lege communi supponit q U a s d a m Conditioner naturales, ita ut non detur. nisi adsint, ant si detur. non sit efficax, Hace tliesis gralititatcm gratiae nullo modo coarlat, cum Condi-tioftes, quae apponunlnr, ah gratia ipsa apponantur. Nihil hie dc maiori minorivc dignilate dicitur; nemo dignus, nemo dignior, cum gratia totain naluram omnino tronscendat, Sfafuitur tantum lei gratiae, quae communitcr qtlasdam exigit condilinnes, ut ordo salvctur a divina sapientia in rebus cnnslitutufi. Nequc opponi potest, in hnc qunque sententia alitim prflt alio alíquid afierre, nam nihil atfortur a qnopiani, quod gratiam quoquo modo citigaf, ct quod aHertur, sub ordine supernaturalis providentiae affertur adeoque et ipsum sito modo Dei don«ni est. Asscritur igitur tantnm quaodam lex barmoniac gratiae et naturae, Iiberrime pro ordinario rerum cursu divj-nitus constituía. — 3, Si thesis ita proponitnr, quaclibet controversia, uti vidctur. cessabit, onincs enim (aterí dehent, taleill legem reipsa eiislere. Earn testantur tota o economía salulis et certissima ejiperiintia. Praesertim eomnientarii tnissiontim omnes eonscntinnt. conversionem tam singulorum 242 quam gentium oi'dinarie supponere quasdam conditioner naturales. aliquam culturam animnrurti, aliquam assuc lud ¡Htm laboris, ordinis. at&bili« viUe, Notum est omnibus, Quirn Ii sinl ad animo« comparandos religioni christianae opera charitatis, cura infirmorum, et quorf nnslris tempnribus (pruflSvrtim in Asiat in dies mafiis apparet, actio soeialis institulaquu soeialia. Praetcrea vero, Ul iam notaverat Suarez, cLiam minima vitae quotidianae, qua.« eerie sine Gratia supernaturali fieri possunt. saepe conditio sunt, Ut aliquis ad veritatem pervetiial; mature surgerc, adire missifHlarium, audire, lueditnri. Suarcj; cuinprehcndit talia nomine »vocationis externa?«, cum et ipsa eerto a sup er natura Ii Dei Providentia dispouuntur, a-t tarnen ci sese udhuc natura-lia sint Iiis qui; voefltio gratiau interna accedere debeat. Si liaee iu praxi vera runt, «tiani in iheoriy a theolii^is exprimantur opurtet, ne doctrina de gratiae divinae psycholu^ia dissona sit atque manca. 11. Dr r 1! I a 1 l o n e inter nalunni et gratia ill post i iis t.lf i c a 11 n n e m. — i. Item lion satisfacit. quod in operibuj dogmatteis de altera quaestionv: ctiam maioris moment! commu niter propopitur. sc. quomodn sc haheat natura cum suis donis ut dotibus naturalibus vcl liabitibuü acquLsiiia sub donünio gratiae sanctifkanlis. Apud plernsque qui dum theolo^üs rcpurilur illud axioma: -firatia nun dustruit naturatn, sud perfi-cit eam>, ut liberiat voluntatis sub gratia«! nioiionc eo dcnionstrclur, Quasi vero principium istud nihil praeterea nobis dicerut! Quasi noil dicurut, na-turam iutcgram CUra omnibus suis dotibus trahi ad ordinem divinum atquc iuscrviru graliacl Sicut in quaeslione priori ita Ctuim hie tiulor quidam ilOil iustus Pclaftiani crroris claram cognltionem turharc videtur. Cardinally liiilot in opcre De virlulibus infusis (190t. pg, 5S] hoe obiter quidem, scd nervöse nutavit: Cavendum oinnino esse ab eo divortlo, quod inter naturam uL ¡Jra-liam nunnulli ponerc videntur. timentes Pelagiamim error em, ubi revura ntlllus est timor, Quasi natura non. esset neccssarium gratiae tundamcnlurtli Quasi ad gratiae opcrationes nihil eonferret bona naturae hahitudo! Quasi non cominuni et urdinaria lege nolaretur de magnis illia Sanctis, quos vene-ratur KcelESia, optima m eos indolem a natura semper fuisse sortitos. Opli-mam dtco indolcm, quae et ipsa SUO mndo danum Dei cst.i 2. Have igitur altera theiis in operibus dogmaticis addenda esse vidcturt Gratia no il destruit n a t u r a m . s c d pcrtieit cam, i. e. gratia quidqüid boni in natura riperit, tuo subicit doniinio et du etui, nobilitat el etevat ad ordinem supernatu-ralum, ita tit spiritualis character naturali quoquc nota teaipurctur. In thesi nuutiquam asscritur, £raliam uihii no vi afierri;, quod tiimis absurdv diceretur, ipsa eniiu ¿ralta sanctificans cum omnibus virtutibuü ülfurä, donis Spiritus Sancti et ftratiij actualibuj aliquid omninu no vi. immo divirii (.-st. Kequ« assutitur gratiaui non posse hominenj niraculose traniformare, Dicitur tantuni, gratiam lege Cum muni tnancipart; homiuum, qualem invtiiit: omnia eius naluralia. cOnipkxiOQtTii corporalem, indolcm, in Senium, passione.s antmi, habtliij acquisitum sub ¡Jratiae elevatiant et due tu in serv ilium Dui liahi: nequc imperfccliunes el habitus vitinsos operalionc gratiae statiifi destrui -- deslmitur scinper tantum id quod pectati ratiunem habut verum sub gratiae impulsu excrcifio virlutum pauiatim vinci. Quod in thesi diserte non declaratur, at in ilJa adnotftlione Cardinaiis Billot plane sxprussum est, id ox tenore prioris thesi« satis eon ■ Eicitur, sc. non mudf> gratia ilaturalia hominis divino servitio niancipari. Slid tupernatiiraiia providential ordination L> gratiae mainri mcliorem quoquc communitcr indotcm naturalem accomodate esse pfaeparatam. — 3. Thesis sii ad et ur vel ex ipsis comparationihuii, quibu* Scriptnrae «t Patres rclationem •nter naturam ct ^ratiani illuslrant. luslifiealio ciimparütur regencrationi. Sicut ißilur prineipiuni vitalu omnes vires pliysicas in servitium vitae naturalis Irahit, ita pricipium ¿raliae omnes Vit es naturales Irahit in sorvitium vi lac superna tula lis. ComparatUf quoquc itlSlifieaLio ilisltlOrti surculi dlvini ia arboruni naturalem, Sicut per insitionem omnes vires arboris elevantur ad Iructus ncbiliüres producendos, ita per gratiam elevantur lircs naturak'.-ad proditccndos Irueltts supcrnaturales. Maxiinc vero et hnce thesis eertis- 24 i sima cumprobalur experíontia. Hagiographia innúmera pracbut huios expu-rientiae documenta, Paulus, l7 rane i s tus Straphiciu, Ignatius a Loyola et quotquot suni saneti cam indolent per ¿ratiam ncbilifatam ad finem usque commnnitcr scrvaverunt, quam a na Iura sorti I i sunt, Pulcre P Huber S, .1, in opere líe iniilatione sanctorum amabilisiimo colluslravil cKcmplt) quo-niodo n«que locus na ti Vitalis, n^que indoles gunlis ad ufíorinandos sanet08 indiffcrtntia sint. S. Aloysius, Stanislaus «1 loannes Rcrehmaris cadciu valuti [orma in Socielatc .lesu ad sanctitatcm formati sunt, verum quanta in iis differentia indolis anirni; Aloysius, exorlus sub austeris Alpibus, et ipse auslcrus et austere ductus a gratia; Stanislaus, lilius tenurae ¿in Lis sliivicae et ipse tenerrimus, lenurriinus quoquu suh gratia« due tu; Joannes, Ortus ex Eraban lia, illius gentis sedatae OTdinisque a mantis indoSem servans et ipse, am an t i ssi mus regulae gratia duee Si vero ila est, cum cognitio huius verilatis pro praxi pustoraU, ascética et pnedafjoiiica hautl dubie gummi sit momenti, merilo postular i potest, ut in operibus thuologiae dogmatic ae doctrinalíter propúnalur et cxpoaatür. Od sv, Avguština in sv. Tomaža, oí! Molina in Biuieza sem se je toliko pisalo o milosti, da se zdi že vnaprej dvomljivo ali pa ndveč še kaj dodajali. Vendar je treba pomisliti, da naše spoznanje na zemlji ni nikdar dovršeno. Zato se bodo tudi v bodočnosti vedno ponavljali poskusi, kakn bi bilo mogoče to ono reč znanstveno bolje doumeli a>li bolje izraziti, Če smem imenovati način, kako delu;e milost v dušah, psihologijo milosti, leda j je moje mnenje, ki ga mislim tu nekoliko obrazložili, da jc v naših dogmatikah psihologija milosti preborno obdelana. Naj takoj povem, kaj mislim. Zdi se mi, da bi bilo treba v dogmatikah dodali zlasti še dve posebni tezi: I. eno o razmerju med naravo in milostjo pred opravičenjem in IL drugo o razmerju med milostjo in naravo po opravičen ju, L i. Zelo naravno je, da podajajo dogmatiki nauk o milosti predvsem, kakor se ie izrazil v nasprotju s pelagijanstvom. Ta nauk v tej obliki je res tudi še dandanes temeljen, saj ni naturalizem, ki se je dandanašnji tako široko razpasel, nič drugega kakor staro pelagijanstvo in vsako preveliko zaupavanje v svojo moč nekako semipelagijanstvo, Pelugij je učil kakor V naŠi dobi naturalist Rousseau, da je človek po naravi dober in da vse zmore, če hoče, da je torej naloga vzgoje le ta, da se odpravijo ovire in izločijo kvarni vplivi, negujejo in razvijajo pa dobre kali. Zato ne pelagijanstvo ne moderni naturalizem nimata nobenega umevanja sa vzgojna sredstva, ki so v zvezi % milostjo, kakor so: molitev, služba božja, zakramenti, Morda se v dogmatiki na to praktično plat celo premalo opozarja. Dogmatiki torej po pravici predvsem naglašajo, da človek brez milosti božje v nadnaravnem redu sploh ničesar ne zmore Jh da takšen, kakršen je sedaj, tudi v naravnem redu ne zmore vsega. Prav tako po pravici naglašajo, da Bog daje svojo milost, komur hoče in kakor hoče. da je milost dar, ki ni zanj v naravi 244 in v naravnih dobrih delih nobenega pravnega naslova, ne kakršnegakoli zasluženja, ne zahteve, n« kake večje ali manjše primernosti, ne kakega pozitivnega razpoloženja. »Aiu pa iz milosti, tedaj ne iz del, sicer milost ni več milost« [Rini 11, 6), Seveda dostavljajo, da pa vendar Bog, ki je bogat usmiljenja, nikomur ne odreče svoje milosti, da se tako vsak človek more rešiti, če le resno hoče. Saj je po evangeliju Kristus »luč, ki razsvetli vsakega človeka, kateri pride na ta svet« {Jan 1, 9). Ali je pa z vsem tem razmerje med milostjo in naravo že zadostno označeno? Dogmatiki sami čutijo, da še nečesa manjka. Je namreč nekaj, ker se zdi kakor da bi omejevalo popolno svobodo milosti. Zdi se namreč, da za delovanje milosti vendarle ni vse eno, kakšen je človek, kakšna njegova notranjost, kakjno njegovo življenje, ali je storil, kar je mogei, ali se je marveč zanemarjal, Nekateri so skušali to izraziti že v tezi »de gratiae gratuitale«, češ, da se človek sicer ne more na milost pozitivno pripraviti (to bi bila pela pijanska zmota), a da se more pripraviti »negativno«, Kaj bi bila ta »negativna priprava« (praeparatío negativa)? To, da nekateri stori, kar more, dočim drugi Se tega ne stori, in da je tako prvi milosti »manj nevreden«, ali (kakor pravijo bol) previdno drugi teologi| to, da nekateri dela milosti »manj ovir«. Drugi teologi pa takemu govorjenju nasprotujejo, češ, da se ne ujema s popolno suverenostjo hožje milosti, ki io je treba nasproti pelagjjancem na vsak način tudi v izražanju nedvomno čuvati. To nasprotje se pojavlja zlasti ob tistem starem reklu; Facienli, quod esl in se, Deus non denegat graUam. Če Človek stori, kar more, pravijo eni, mu tudi Bog milosti ne odreče. Drugi pa mislijo, da bi po taki razlagi človek vendarle nekaj iz svojega storil, kar bi torej milost nekako »zahtevalo«, da bi lore) tudi en človek pred drugim imel z ozirrnn na to »pripravo« neko prednost, kar se jim zdi vse v nasprotju z osnovno tezo o »milost-nosil« milosli. Zato pravijo, da je treha tisto reklo tako umevati: Facienti, quod est in se, cum auxilio gratiae, Deus nnn denegat gratiam ulteriorem; če človek stori z božjo milostjo, kar more, mu Bog ne odreče nadaljnje milosti, da pride tako do oprav i čenj a m posvečenja. Vendar tudi le-ti Čutijo, da se jim nekaj ne ujema, da nasprotniki sicer nimajo popolnoma prav, a da imajo vendar neki prav.1 2, In prav tu se zdi, da je kraj za prvo tezo, hi naj bi se dodala. Pustimo negativni tezi popolno moč in ohlasl: Človek ne more z naravnimi silami prav ničesar storiti, s čimer bi 1 Prim. Billuart, Cursus Thuoltjgiac [cd, Lucoffre 1895) III dis. 3, 9, 7. kjer obíiriio tolmači tisto načelo v drugem eiuislu in odločno trdi, da bi bilo dobro delo, nuj bi fli bilo la Boga le »motivum. ant regula, aul occailo, aut conditio«, nekako »dispositin ad gratiam«, kar sc ne more vzdržali (pg 357], a mora končno vendarle priznati, da je možno tako govorjeni« de dispositione (negaliva) ex parte ut (allibiliv (pg 362). Več pa nihče nt trdi. 245 kakorkoli milost zaslužil, ali po čemer bi jo Ichko nekako zahteval, ali radi česar bi mu pred drugimi nekako šla. Namesto vsega tistega razpravljanja o »negativni pripravi«, ki ni brez jedra, a kakor se mnogi boje, tudi ne brez peiagijanskega črva, pa postavimo drugo, samostojno, pozitivno tezo: D a s i pa ni v naravi, v naravnih močeh in naravnih pogojih ničesar, kar bi milost kakorkoli zaslužilo, zahtevalo, klicalo ali vabilo, skratka ničesar, kar bi svobodo milosti kakorkoli omejevalo, vendar milost sama navadno p o d -stavlja za svoje delovanje neke naravne pogoj e. Ta teza se loči od onega mnenja o možnosti »negalivne priprave*. Ono mnenje je zapleteno v tezo o milostnosti milosti in ima z njo težave, naša teza suvereniteto in svobodnost milosti v celem obsegu, brez vsake omejitve priznava. Nič ne more svobode milosti božje omejiti, omejili se more svobodno le sama, le sama si more suvereno določili zakone svojega delovanja In vprav to misel izraža naša teza. Četudi namreč nič v naravi milosti ne zahteva, lehko nasprotno milost kaj zahteva v naravi da se v njej dejavno udejstvuje. Vprašanje je lorej prav to, ali milost kaj takega zahteva, oziroma podstavlja? in na to vprašanje odgovarja rtaŠa feza: navadno da. Naj pojasni [o razliko med enim in drugim pojmovanjem primera iz narave! Mislimo si njivi, eno zorano in obdelano, drugo nezorano. Vprašajmo sedaj najprej: ali ima zorana njiva kak naslov, da jo solnce obsije? Banez in njegovi hi v smislu svoje teorije odgovorili: Prav n o-benega ne. Solnce sije po svojih zakonih s suvereno neodvis* n ostjo od njive in nje svojstev. Molina in njegovi bi pa morali odgovoriti: Naslova pravzaprav nima, a vendar je nekako manj ■nevredna«, manj -nepripravl'ena«, ker ne dda sclncni svcllchi ovir. Cb tem zgledu se pa takoj vidi, da takšno govorjenje nima pravega smisla. Njiva nc zmore z ozirom na solnce ne pozitivno ne negativno «ničesar, naj si bo zorana ali naj si bo nezorana, njiva tudi ne more delati solncu nobenih ovir, da bi sijalo ali ne sijalo. Drugo vprašanje je seveda, ali je, č e solnce sije in k o solnce sije, vseeno, ali je njiva zorana ali ne? Tu je pa zopet prav tako jasen odgovor, da nikakor ni vse eno, Na obdelani njivi bo pod toplimi solnčnimi žarki začelo kliti in rasti in zoreti dragoceno žito, nezorano njivn bo pa preraščal osat in plevel. A ko obrnemo to primero na milost, seveda ni popolne enakosti, a neka analogija je. Analogija je v tem, da je solnce božje milosti popolnoma neodvisno od razpoloženja naših duš, da ga naša srca s sv c jim i naravnimi silami ne morejo ne priklicati ali privabiti, da bi sijalo, ne ovreti, da ne bi sijalo. Če pa milost sije v srca, pa pravlako ni vse eno, aH so srca zorana ali ne. 246 Na zoranih njivah src bo načelo poganjati nevo življenje, ne-zorana srca hodo navadno ostala pusta in pralna. Opomnimo pa takoj, da je res tudi razlika. Ena razlika je že ta, ki smo jo označili z besedico: navadno. Solnce ne bo nikdar iz neobdelane njive priklicalo žlahtnega življenja. Božja milost časih prestvari tudi srce, da je kakor zorana plodna njiva, ko je bilo prej pusta divjina, (Primeri izpreobrnjenje sv. Pavla!) Drtiga razlika je ta, da tudi »zoranost« ali »nezoranost« ne more biti popolnoma neodvisna od milosti, in pa, da božja milost, ki je božja modrosi, more svobodno uravnati svoje delovanje po nekih naravnih pogojih, da sije, če so ti pogoji, in da navadno ne sije, če teh pogojev ni. Tu se naša teza na videz zopel bliža pojmovanju Molirta, a je prosta ležav, ker stavi vse te pogoje pod suverenost svobodne bnžje milosti. Bog po naši leset ne daje milosli, ker so taki in laki naravni pogoji, ampak Bog navadne; hoče, da so laki pogoji. Ti naravni pogoji tudi niso glede milosti sami iz sebe, iz svo e narave pogoji —- milost teh pogojev ne potrebuje —, ampak so pogoji, ker si jih milost sama za svoje navadno delovanje postavlja. Zakon milosti je zakon harmonije, ki hoče, du hodi med delovanjem milosti in naravo vsaj nekakšna vnanja zveza; narava mora služiti milosti. Sv, Tomaž je lo lepo pojasnil govoreč o milosti, ki jo je Bog dal angelom. Sv. Tumaž namreč misli, da je Bog da? angelom milost in glerijo po razmerju naravnih darov. Na ugovor, da bi po tem pojmovanju milost ne bila veti »milost«, odgovarja sveti Tomaž, da to nikakor ne sledi, zakaj Bog je lehko dal angelom milost po razmerju naravnih darov ne radi teh daTOv, kar bi bilo seveda pelagijansko pojmovanje, ampak is svoje svobodne volje, «ex mera volim tate«, ker je hotel, da bi bila nekaka harmonija med naravo in milostjo, kakor stavbenik kiik kamen bolj obdela, ker ga je namenil za odličnejše mesto. Pravimo [ore;, da Bog iz svoje svobodne volje lehko daje milost navadno le na podstavi nekih naravnih pogojev, zlasti pa, da je lehko milost le na podstavi takih pogojev dejavna, S tem mnenjem ni nič v nasprotju, kar opetovano navaja Billuart iz sv, Avguštirfa, češ, da Bog da časih milost velikim grešnikom, a narav.no mnogo bolj poštenim ljudem da je rie da. Najprej je človeška sodba o naravno bolj poštenih in manj poštenih ljudeh :ako negotova. Potem je lehko človek, ki se zdi naravno bolj pošten, v svoji nolranjščini delovanju milosti innogn bolj nasproten kakor pa drugi, ki se je v svnji slabosti vdal kakim vidnim grehom. Nazadnje pa vedno pravimo, da je to navadno delovanje milosli — lege ordinaria —, ki torej niknkor ni brez izjem. ' S. Thoin, Silnima theol, I, q. 62. a. 6 in eorp, ci ad t: siKadar je pa prišlo dopolnjenje časov, je Bog poslal svojega Sina.« (Gal. 4, 4.) Prav tako se le na podsiavi določenih naravnih pogojev širi božje kraljestvo na zemlji. Mislimo na rimski imperij; pozneje na špansko in portugalsko svetovno gospostvo; dandanes na svetovni promet. Vsa zgodovina misijo»-stva priča, da brez nekih naravnih pogojev širjenje božjega kraljestva na zemlji ni možno in da prav tako posebni naravni pogoji to širjenje mogočno pospešujejo. Pod vidiknm tiste prve teze o milosti in nje delovanju, da naravni vzruki za nadnaravni red ničesar ne zmorejo, bi se marsikaj zdelu pelagijansko, kar je v svetlobi naše leze povsem umljivo. Mene vsaj je teoretično izprvu presenetil .stavek, ki sem ga bral v misijonskih poročilih; «Politični vpliv, bogastvo, gmotni 'napredek (veda, industrija, svetovna trgovina, angleški svetovni jezik itd.) služijo dandanes predvsem protestantövskim misijonom, kakur so služili za časa španskega in portugalskega svetovnega gospostva katoliškim misijonom,«T Praktično to kajpada vsi vemo in gledamo, a kako spravili to v sklad z naukom o milosti? Tedaj se mi je sama ob sebi izrazila druga teza o milosti in zavedel sem se nje globokega pomena. Kakor se ves nadnaravni red snuje na naravi, tako tudi milost in evangelij zahtevata neke določene naravne pogoje, Tako je umljivo, zakaj je sv. Ignacij Lojoiski snoval misel o velikem cesarskem hrodovju, ki bi gospodovalo na sredozemskem morju in pripravljalo zmago križa v severni Afriki; umljivo je, zakaj se misijonarji v službi krščanstva vesele evropske kolonizacije (kljub nje senčnim plalem), železnic, prodiranja evropske kulture; zakaj tudi sami goje kulturno delo, tudi v naravnem, svetnem pomenu besede,' Ako sedaj po teh splošnih potezah o krščanski ekonomiji bliže pogledamo, kako milost zahteva tudi pri spreobrnjenju posameznikov neke naravne pogoje, tnam nudijo misijonska poročila tudi v tem oziru polno podatkov. Misijonarji so praktično že davno spoznali, da morajo biti njive zorane, če naj pod soln- 7 Die kathol. Missionen 39 [1910/111 133. 11 P rim. Kath. Missionen 43 [19M/15] 49—53: Ein Flottenplan des hl, Ignatius v. Loyola. — Kalh Missinnen 39 [1910/11) 59 sl.: Die Mission an den Stantspnetcn Von Belg i seh-Kongo i ... die Bedeutung der europäischen Koiunisationibestrebungcn, die gani gewiß auch im Pinn dur Vorsehung liegen, so gut wie die der spiinisch-porlugiusischcn Pariode (58). — Kalk Missionen 42 (1913/141 113—118: Missionen und Eisenbahrten in Afrika:, Von groDer Bedeutung für die Bekelirungsarbcil ia Afrika ist der Bau von Eisenbahnen [113).,. In schönster Weiic wtTd damit die moderne Technik den Interessen der Religion diensthar (1181. — Kath. Missionen 39 (1910/11) i34: Gewiß darf «nd soll die Mission auch Kulturarbeit, und zwar auch im natürlichen, weltlichen Sinne des Wortes, treiben. Beide, Kultur- und Missionsliitigkeil, sind seit den ältesten Zeiten Hand in Hand gegangen Die eine bat der anderen die Wege gebahnt, sie ergänzt, befestigt, vervollständigt. Das muß auch beute so bleiben.« 250 cem božje milosti prikiije na njih nadnaravno življenje- Benediktinski red je že v zgodnjem srednjem veku vzajemno širit vero in kulturo in dandanes moramo reči, da je pridobil evrop^ ske narode za krščanstvo, ko jih ¡e poprej pridobil za kulturo. Tako delajo tudi moderni misijonarji, in sicer bolj in bolj. V Afriki ponekod misijoni najholie prospevajo ob državnih postajah. Zakaj? Kljub vsemu zlu, ki ga med črnci provzročajo Evropci s svojimi razvadami, je vendar kultura, ki jo doinašajo, še večje dobro. Dokler je črnec brez kullure, pravijo misijonska perečila, ga je strašno težko tiravno poboljšati. V službi »belih na državni postaji se navadi dela, zlasti rednega dela, ki je -edina šola prave civilizacije«. Počasi spozna ob zgledu belili, da je delo dolžnost in čast. Zave se polagoma tudi odgovornosti, pravicncsli, človeškega dostojanstva- Služba na postaji ga osvobodi tiranija domačih nenravnib šeg. V Soli se mu zbudi iikn-željnost, Vse to ga zbliža z misijonom. Tudi domotožje pomaga pri tem, ker mu da misijonska postaja nov dom. Tako naravni pogoji »pripravljajo* tla, da milost, ko posije, najde njive zorane." Železnice, pravi drugo misijonsko poročilo, imajo poleg tega, da misijonarju odpirajo pota, tudi za črnce same posredno velik pGmeu. Z njimi se začne v kra|u nov čas. Čete delavcev in seljakov prihajajo, pred vsemi beli inženjeri in tehniki, Nobena ovira jim ne more trajno kljubovati. Padajo pragnzdi, čez deroče reke se vzpenjajo v mogočnih lokih mostovi, železnica prevali hribe in doline, Tu se čmec zave, kako ga beli prekašajo. Začne čislati delo, želi si pouka in šole, in ker ludi misijonar spada med bele, se črncu že radi tega Ludi krščanstvo zdi vzvišeno nad njegovo religijo.1" Še jasneje se kaže na splošno potreba naravnih pogojev za delovanje milosti v Aziji. Izobražen Japonec, ki je na Franco-coskern prestopil h krščanstvu, je dejal katoliškemu aiisiicnarju' "Jaz se čudim zatajevanju in požrtvovalnosti katoliških milijonarjev. A enega nimate na Japonskem: dobrodelnih naprav „., Brez dobrodelnih naprav pa tega sebičnega in računajočega ljudstva z vsem pridiganjem ne boste ¡¡¡preobrnili!«" Z izjavo tega Japonca se popolnoma ujema izjava nemškega misijonarja o Indcih: »Indijem le s križem oznanjati evangelij je brezplodni delo. Če ne morete dali ljudem z religijo tudi kakih gmotnih dobrin, boste le malo dosegli,«'" Zato so zadnii Čas katoliški misijonarji jako uspešno začeli z misijonstvom družiti socialno delo. V Indiji snujejo zlasti belgijski jezuitje rajfajznovke, da rešujejo delavsko ljudstvo brezsrčnih oderuhov, P. I.onwyck je " Priiti, Die Miiaion an dun Staatspnstcn von BcljJisch-KonjJo [Kath. .Missionen 39. 1910/11, 57—61; S5—B7; 136 Hlfc ,D Prim. Missionen und Eisenhahncn In Afrika IKath. Missionen 42. 1913/14, 114), 11 Kath. Missionen 39 (1910/11) B5. Kalh, Missionen 39 f!9t0/ll) 81. 251 začel v Kal k ii t i delavce strokovno organizirali. V severni Mandžuriji je francoski misijonar P. Laccjuois začel ustanavljati zavarovalnice zoper ogenj, točo, nezgode, živinsko kugo. Zanimiva je njegova izpoved, da je bil izpočelka zoper vsako »vnanje socialno delo«, a s skušnjo je prišel do globokega in neomajnega prepričanja, da je socialno delo najmogočnejše sredstvo apostol-stva«. Misijonska poročila tožijo, da mnogi tega še ne umevajo, vendar, pravijo, bo dobilo delo za pokristjanjenje v velikih kulturnih državah Azije le na ta način širšo, zdravo in naravno podlago. Tudi je prodrlo spoznanje, da bi ponekod zlasti stari monaslični redovi s svojimi trdnimi gospodarskimi iti vzornimi obrtnimi napravami iehko izvrševali važno nalogo. "Vav tako tudi z zgolj kulturnim delom pripravljajo tla za krščanstvo knjige in gimnazije, univerze, ki jih skušajo misijonarji več in več ustanovili. Koliko src so pridobili misijonarji za krščanstvo s karita-tivnim delom, misijonske sestre zlasti s strežbo bolnikom, tega posebej še omenjati ni treba. 2e Suarez je omenil — da navedemo še zgled iz najneznat-nejšega vsakdanjega življenja --, da za delovanje milosti prav nobena reč ni iiidifcrentna. N. pr, v kakem kraju se raznese glas, da je prišel misijonar, ki uči »pot življenja«. Kdor f?a želi slišati, zgodaj vstane in gre tja, posluša, razmišlja in sam pri sebi Lehta, kaj bi dejal. Drugi bi tudi rad slišal, kakšen jc ta novi nauk, a ne ljuhi sc mu vstati in vse skupaj zaleži, Ali je v prvem primeru že kaj nadnaravnega? Suarez po pravici pravi, da ne nujno. Vse lislo se Iehko zgodi zgolj po naravnih vzrokih. Seseda, da zveličavno veruje, za lo je potrebna milost, kakor tudi za takšno hotenje, »sicut oportet«. A nikakor ni nemogoče, da ima pred tem že naravno željo, oprijeti se tega nauka, Tudi to se more imenovati milost, a je le milost, kolikor je milost vse, kar se zgodi pod vplivom nadnaravne božje previdnosti-14 Tako delujejo tu ludi neki nadnaravni činitelji, da prvi pride do resnicc. drugi pa ne, Gotovo je v vsem tem mnogo skrivnostnega, a toliko vendar iz vsega prosvita, da milost navadno pod-stavlja neke naravne pogoje, in kjer tistih ni, tam tudi ni milosti, ali Če je, 'ni dejavna. Mislimo, da je ta resnica dosti važna, da se izrazi tudi v Leoriji, saj je teorija za to, da po njej umevamo življenje! i 1, Druga teza, ki je v naših dogmatikah živo pogrešamo, je pozitivna teza o razmerju ined milostjo in naravo po po-svečenju. 13 Prim. Indische Schuld- und Zinsvtrhällnisso [Kalk, Missionen 42, 1913/14, 207—209): Harle Ileus k assiin und Jotiak-s Wirken in den Missionen (Kath. Missionen 39, 1910/11, B1—65). 11 Prim. Suarez, Opus poslhuiiium De \cra in1clli|Jentia ituxilii eifi-cacii (ed. 1. Lufidtini 1655] c. 11, 59. 252 Zopet dogmatiki nasproti pelagijancem po pravici nagla-¿ajo, da tudi pravični človek brez posebne božje milosti ne ümore vsega, da zlasti ne more ostati stanoviten do konca, da, da je ta stanovitnost čisto posebna božja milost (magnum perseveran-tiae donum, kakor je dejal tridentinski cerkveini zbor). Prav tako z druge strani nasproti luterancem po pravici zamkujejo, da bi bil izvirni greh človeško naravo docela izkvaril, da bi bil zlasti samoril svobodno hotenje in da bi tako milost delovala v človeku, kakor deluje mehanična sila v zgolj trp.ni snovi. Človek marveč z milostjo svobodno sodeluje in lehko milost ludí zavrne, če hoče, To je dogma in le naravno je, da dogmatiki predvsem naglašajo dogmo. Potem še pojasnujejo, da človek s sodelovanjem zasluži večno življenje, a tudi pomnožemje posvečujoče milosti božje in tako tudi pomnoženie blaženslva. Ničesar pa navadno ne povedo o tem, kako se ima človek sicer s svojo naravo pod delovanjem milosti. Poleg svobodne volje ima človek še razne naravne darove, svojo čud, svoj značaj, morda razne pridobljene naravne kreposti. Kaj je S temi pod ohlasljo milosti? En stavek se res da nahaja skoraj v vsaki dogmatiki, ki bi mogel tu vprašanje osvetliti. To je tisti znani stavek: gratía non destruíl naturam, sed períicít eam. Toda ta stavek dogmatiki le bolj porabljajo, ko branijo svobodno voljo, na naše vprašanje pa komaj kdo kaj misli. In vendar je to vprašanje izredno važno in praktičnol Saj vendar za krščansko pedagogiko ne more biti vse eno, ali je človek po posvečenju »nova creatiiTa«, nova stvar v tem smislu, da vse v njem dela le milost, ali samo v tem smislu, da deluje tudi človek z vso svojo svojstvenostjo, toda pod vodstvom milosti v službi višjega cilja in ustvarjajoč z milostjo višje, nadnaravne vrednote. Zopet je praksa prehitela teorijo in pokazala, da milost v resnici ine uničuje narave, ne nje darov, ne nje svojstev, ne nje sil, ne nje kreposti, marveč vse to le dopolnjuje, usovršuje, povišuje. Sicer ta resnica na splošno ni neznana, a je vendarle premalo znana, predvsem pa je tolikega pomena, cla bi jo morala Leorija vsekako jasno in določno izraziti J Jas zase moram priznali, da sem se je popolnoma zavedel šele ob čitanju Huberjevega dela »Die Nachahmung der Heiligen*. Tudi Huber je ni "teoretično razložil, a jo jc praktično tako živo predstavil, da je bila mehi ta knjiga v tem oziru kakor »razodetje«. Tedaj sem se spomnil, da je že Billot mimogrede nekaj takega omenil. Poiskal sem tisto mesto in ga res našel v knjigi »De virtulibus iniusis«, Tu Billot dokazuje važno resnico, da si pridobimo z opetovaniini akti nadnaravnih kreposti neko naravno razpoloženje, ki so nam radi njega poslej tisti akti lehki in prijetni; to naravno razpoloženje da ostane v nas tudi še, če nadharavtlo krepost s kakim grehom izgubimo. Nasprotniki ugovarjajo, da se lak nauk ne da vzdržati, češ da 253 bi po njem nekaj, kar je naravno, služilo nadnaravnemu smotru, Billot odgovarja, da res služi, a prav, ker milost naravno zmožnost in tako tudi tisto nje naravno razpoloženje povzema v nadnaravni red. Tedaj pa Billot še dostavlja in zlasti to spada sem: »Mimogrede naj še opomnim, da med milostjo in naravo inikakor ni tiste popolne ločitve, kakor si jo nekateri mislijo, iz sirahu pred pelagijanstvom, ko vendar povoda za tak slrah nikjer ni. Kakor da ne bi bila narava za milost nujna podlaga! Kakor da bi bilo za delovanje milosti vse eno, kakšna je narava, ali je dobro razpoložena ali ne! Kakor da ne bi bilo znano, da imajo veliki svetniki navadno tudi izvrstne naravlae kakovosti, ki so seveda tudi po svoje božji darl« Na koncu še enkrat ponavlja, da po najzanesljivejšem pričevanju izkustva na težki poti nadnaravnih kreposfi narava, tudi telesna narav, jako mnogo pomaga,14 Ko sem to vprašanje dalje zasledoval, sem našel še eno tako izpoved pri Helnrich—GutbeHetu, a tam, kjer je ne bi pričakoval, namreč pri prejšnji razpravi de gratiae gratuitate, a vsekako jako lepo. »Vsak človek,« pravi Gutberlet, »ima v življenju milosti svojo osebnost, ki ima navadno svojo podlago v naravnih, individualnih kakovostih, zmožnostih in nagnjenjih.«1" Na splošno pa dogmatike o tem molče, res, kakor bi se bale, da bi tičalo tu kako pelagijanstvo.17 A ker priča loT kakor je opomnil Že Billol, »certissima e^perientia*, te nevarnosti ne more biti, če se le resnica prav umeje. 2. Po našem mnenju bi morale torej dogmatike to važno resnico na vsak način razložiti v posebni lezi. Teza bi bila ta: Gratia non destruiit n a t u r a m , sed perficit ca m, to se pravi, milost si vse, kar je v naravi dobrega, u s luži, vse oplemeniti in dvigne v nadnaravni red, tako da tudi narava po svoje oblikuje nadnaravni človekov značaj. Ne pravimo torej, da bi milost nič novega ne dala. Saj je že milost sama, bodisi posvečujoča, bodisi dejanska, nekaj povsem novega, počelo novega božjega življenja. Povsem nove so s po-SVečujočo milosljo vse tiste nadnaravne sile, ki jih imenujemo kreposti in darove sv. Duha. Tudi lehko milost človeka tako prestvari, da se zdi, kakor da bi imel popolnoma drugo naravo, rt PrLm. Billot, De virtutibus iniusis |Romae 1W11 53 si. " Prim. Heinrich, Dogmatische Theologie. Fortgeführt dureil C. C u l b e r 1 e t. vm (1897] 268 sL; Jeder hat seine Eigenart im Gn adenleb en, welche regelrecht ihren Grund in den natürlichen, individuellen Anlagen, Fähigkeiten und Neigungen hat. " Celo speL-ialna delà o milosfi in naravi imajo komaj knj o tetn, Ii dcla »Natur und Gnade* (1861), ki ga je napisal slovuti dogmatik Scheeben, Sern si »die! zabeleiiti lo-le mutw »Die Uubernatur ist keine Wescns-setiung und keine Wesens&nderung; — das Wesen der Natur bleibt, es wird nur erhöhen und verklärt.,namentlich müssen schon Griftidkräflc vorhanden sein, welche die Grundlage der neuen KrKftc bilden soll en k (281. BußtllcviJ vtilnib. 18 254 Pravimo le to, da navadno milost povzame vso naravo, takšne, kakršna je, z vsemi vrlinami, ceJo s hibami, samo brez ¿resnosti, Kar je pozitivnega v človeku, to oplemeniti in dvigne v nadnaravni red. Kar je negativnega, to skuša počasi izločiti, Izločuje pa zopet navadno le s tem, da se vadi Človek v nasprotni kreposti. Zato se navadno pojavi v človeku v posebni odličnosti tista nadnaravna krepost, ki je bila zanjo že kot naravno krepost narava najbolj razpoložena, ali pa, ki se človek v njej najbolje vadi. Ako se človek posebno vadi v veri ali upanju ali ljubezni te nadnaravne kreposli nimajo v naravi sami nobe«ie odgovarjajoče naravne kreposti —, tedaj se kalera teh kreposti v človeku prav posebej izrazi in javi. 2 Billolcm lehko pravimo, da dobi ta krepost neko naravno leihkoto in prijetnost, ki daje vsemu bilju svojsko osebitosl. Druge nadnaravne kreposti — nravne kreposli — se tudi lehko tako t vajo usovrše, lehko pa najdejo takšno razpoloženje že v naravi in ga dvignejo v nadnaravni red. Tedaj bo že sama vaja bpočetka iehka in prijetn'i. Zalo se morda največkrat zgodi — ker je lo najbolj naravno — da se v svetniku tista krepost najbolj pokaže, ki je bilo zanjo že v naravi največ razpoloženja. Sv. Tomaž uči, da so nekaleii ljudje celč> že telesno za nekatere kreposti bolj razpoloženi. Radi telesnega razpoloženja so v njih neki »naravni početki« kreposti (inchoaliones nalurales). Tako so nekateri po naravi bolj razpoloženi za čistost, drugi za krotkost ali za kako drugo krepost,1* Drugi so si pridobili vsaj neke Lnepopolne naravne kreposti v borbi življenja, preden ho se izpreobrnili, Kaj naravno je, da se take kreposti najbolj izrazijo tudi v novem življenju. Ne mislimo pa samo na kreposti V ožjem pomenu besede, mislimo tudi na posebni način delovanja, ki je v zvezi s čudjo, nrav|o, z značajem vsakega človeka, Tudi ta svojstvenost se bo navadno pokazala v novem življenju. Knlerik bo tudi kot svetnik kolerik. Seveda bo p»d vplivom milosti bolj in bolj izbrusil trdme koleričnega temperamenta. Ce gledamo na vnarje delovanje, se bo morda pokazalo, da so bili največji svetniki prav kol tri ki. Ako ume varno z besedo »strasti* močno javljanje čutnega teženja, razpoloženje za močne afekte, tedaj bomo zopeL našli te afekte tudi v svetnikih, seveda bolj in bolj očiščene vsega, kar bi bilo neredno. Strasti so namreč dobre pomagavke, a slabe svetovavke. Za svetovavke jih torej svelnik ne bo rabil, a rabil jih bo za pomagavke, »Strasti so naravna podlaga junaške kreposti in popolnosti, Svetniki so bili po večini možje močnih strasti.«1' M S. T h o m. Silnima Lheoi, | II, q. 51, a. 1» ti* parte eorporis sccundum rtalurani individlli iunt fl!tqui hahilus appetilivi secundum inehnatiejnej naturales: suni enim quidam dispositi propria corporis compleirione ,id casti-taiem, vel rnansitcliirfincm, vel ad .iliquid hu tu s mod t. R, M i! y b r S. J,, Erste llnlcrivcisunficn In dir WiiscnSchaft der Hciligen P (1912) 38 si-; prim. tudi: M, M e s e h t c r, lirCi Grundlehrcn de? geistlichcn Lchensa (1912) 129. 255 Tudi telesno moč povzame milost v svojo službo. Ker so duševne posebnosti časih nekako skupna Jast celega £tanu ali celega naroda, zato se bo po našem načelu tudi delovanje milosti javilo v celih stanovih in celih narodih na poseben način. Tako torej umevamo načelo, da milost ne uničuje narave, marveč da jo usovršuje. Že iz Billotove opombe je pa dosti jasno, da smemo ume t i to nučelo obenem ludi v smislu prve teze, namreč da si milost za velika dela izbere navadno tudi ljudi velikih naravnih sil in darov, kakor vrlnar poišče krepkega divjaka, da vcepi nanj žlahtne cepi. Seveda so tudi tu izjeme. »Kar je slabo pred svetom,« je dejal apostol, aje izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega, in kar nič, da bi razdejal, kar je, da se ne hi noben človek hvalil pred njegovim obličjem« (1 Kor i, 27—29). Vendar je dostikrat pred svetom slabo, kar je v resnici močno, zakaj ponižni skrivajo pred svetom svoje dari. Tudi Gutberlet je na navedenem mestu izrazil to misel: Milost se prilagoja individualnosti sftvari, ali bolje: previdnost jim je že vnaprej dala takšne kakovosti, da so sposobni za posebne namene božjega kraljestva in dovzetni za posebne milosti, ki so za to potrebne.*'"1 Gutberlet celo misli, da je milost pri kakem narodu, kakem stanu, poklicu na splošno bolj dejavna kakor pri drugih; kak narod, stan, poklic da daje več svetnikov kakor drugi, »ker nahaja milost pri le-teh mainj sposobna orodja«,31 V smislu naše prve leze bi rekli, da posebna milost podstavlja tudi posebne pogoje, ki jih v vsakem narodu, stanu, poklicu ni. 3. Kakšen je torej dokaz za to tezo? Dejali smo že, da podaja tudi za to tezo najmočnejši dokaz izkustvo, Nekak dokaz je že aksiom Sam. ki je splošno sprejel: Gratia iion destruit naturam. sed perficit eam. Seveda se je ta aksiom že sam izobličil pod pričevanjem izkustva. Lepe primere podaja sv, pismo. Tako je lep zgled cepljenja. ■ Ti, ko si bil divja oljka,« pravi apostol, »si bil vcepljen (na sveto oljko) in si se udeležil oljki-ne korenine in nje soka« Rim 11, 17. Ako pc naše govorimo, požlahtnjujemo s plemenitimi cepiči lesnike in divjake, Ccpl eno drevo ostane, kar je bilo, jablani >blana, hruška hruška; ohrani »tudi svoje sile in sokove in rodi svoj svojski sad; a vse delovanje se vrši pod vodstvom in vplivom žlahtne sadike in tako je tudi sad, dasi svojski, požlahtnjen, Tako si milost usluii vse naravne sile. da delujejo v nje službi in pod nje vplivom po svoje, a na višji način in za višji smoter. Kajpada je velika razlika ta, da milost dvigne vse sile v nadnaravni, božji red, a sicer je primera ;ako lepa in značilna, Tako se naravna pestrost, prenovljena in ponebešenn, javi zepel v nebeškem vrtu, ki je Cerkev: vsako bitje ima svojo ™ Hcinrich.Guibcrlct, Dogmatischc Tlluologic Vili, 269 * o. c. 268. IS* 256 naravo 'n svojo lepolo, ki se snuje na naravi, a je stkana iz svojskih žarkov božje milosti, Posvečenjt je prerojenje (regcneratio), Kakor življensko počelo [vitalni princip) vodi in ravna vse fizične in kemične sile v službi življenja, tako vodi in ravna nadnaravno življensko počelo vse naravne sile v služ.bi naciaaravnega življenja. Tako bo našel veščak £e drugih primer v sv, pismu, ki osvežujejo našo tezo, da mora vsak na svoj način po svoji naravi in svoji milosti Bogu služiti, tako da se vsi ti raznoteri načini družijo končno v soglasen hvalospev neskončnemu Bngu. Milost tudi »glumca Matere božje« ne zavrže, ki da Bogu, kar more in zna, Najlepše osvetljuje to resnico življenje svetnikov samih. Bilo bi treba opisati vsakega svetnika posebej, da bi se videlo, kako na Široko vlada rečeno hačeln, Zadostuje naj pa dvoje, troje zgledov. 0 sv. Pavlu piše škof dr. M. Napntnik; i)Vse zmožnosti, prirojene Pavlu, so se po blaženem vplivu krščanske vere razvile, s čistile in izpopolnile ... Pavel je bil kolcrične čudi, -, Mož kolerične narave ne miruje, dokler ni svojega prepričanja vcepil kolikor možno največji množici; on se ne izogiblje boja, marveč je zanj vedno pripravljen. Ta značaj se je razodel že v mladeniču Savlu,., Pa tudi po spreobrnitvi ni zatajeval Pavel svoje narave. Njegovi naravski darovi so bili pa zdaj izpremenjeni v najboljše darine. Kakšna vnema je bila zdaj v Pavlu za nebeško kraljestvo in kakšna skrb za oznanjevanje ¡zveličavne resnice vsemu svetu! ... Naravno in čuda ni, da je Pavel tudi svojemu knjižnemu slogu vtisnil pečal svojega koleričnega značaja.* ' Sv. Frančišek Asiški je bil vitez in trubadur pred Izpreobrnjenjem in potlej, prej v službi svelnih idealov, potem v službi najvišjega ideala. Do smrli je nosil v sebi, kar je prejel od svoje matere in od matere zemlje* od matere provensalke ljubezen do viteštva in trubadurstva, ljubezen do poezije, romantično hrepenenje po idealih, neizčrpno darežljivost; od matere, lepe umbrijske zemlje, otroško-naivno vedrost, globoko čuvstvo za naravo, brezskrbno svobodnost. Snlnčna pesem, ki sta mu jo morala še ob smrtni postelji dva brata neprestano pevati, je izraz vsega tega, seveda vsega tega, po milosti izčiščenega, ožarjenega, hrepenečega v večnost in neskončnost. Po trgovskem očetu je pa prejel krepko energijo volje in iudi le-U> je milost uslužila za neutrudno delo nravnega izpopolnjenja in usn-vršenja.1' ^ Dr M. Napotnlk, Sveti PflVil, apostol aveta in učitelj narodov' (19 načelo pri njih z ozirom na male grehe. Ker se torej iz našega pregovora per obviam con-clusionem da skovati argument za veniaje, so novejši pisatelji voljni priznali mu domovinsko pravico v traktatu o odpustnem grehu." vri. Job 14, 4. Crux interpretum pa je v našem problemu Jobov izrek: „Tlç yéQ xa&agdg ëezai âità faimov ; âXX' oÙSelç, ¿àv «ai. fiita iffiéça 6 fîioç airov èitl rijç yijç." Du citiramo to besedilo po Septuagïnti, ima poseben razlog; zakaj prav njegova grška oblika, ki je bila merodajna tudi za stari latinski prevod, je dala mnogim slarim pisateljem po-vud, da razlagajo Job-cve besede o odpuslinem grehu. Vulgatin tekst (Quis potest lacère inundum de inimundo conccptum semine? Nonne tu qui solus es?) bi jim ne bil tako uporabljiv, Zanimivo je, da uporabljajo grški razlagalci Jobov izrek kot dokaz za splošno Osebno grešnost, češ, ni človeka, na kalerem bi se ne našel kak madež; torej imamo tu zopet biblični argument za veniale; posebno dokazilno moč pa da imajo te besede v us lih tako pravičnega moža, kakor je bil Job. Tako Irdi n. pr. K1 e m e n t Rim,,1" da je Job pravičen in se vendarle obtožuje greha, ki more biti dosledno le odpusten. Na razlago Rimskega Klenienta nas spominja tudi Klemeni Àleksandrijski, ki pravi, da trpin stare zaveze izgovarja te besede iz ponižnosti {Ta.i.iu'o) ^ai/ aviov itd to ¡ibqI n)c yevfonoiz piv avygi ovy ktp1 jj rrj hxo to» Javtd b> ftf.vrfxoozo) ij'u/MW (Ps. 50, 7) ?.(-:/.f/uh-oi- ndvccov t <: yi veaiv ¿h)XwQd rtn i - /Jytu1 y.t)..v' Dotlej bi lahko rekli, da nam nudt Origen na podlagi Jobovega v-jrze naravnost klasičen dokaz za nauk o izvirnem grehu na vzhodu. — Toda njegova veiika napaka tiči v tem, da generalizira stavek: O i d si Q ¿out xa&aQOg dni) (ri'Tiov in razlogu je postavo izvirnega greha ne samo Marije, lemveč kar na Kristusa, Irdeč, da ni bila potrebna samo Marija očiščenja, niarvet tudi Kristusi Origen čuti siccr sani, da je stavek zelo predrzen, pa vendarle ga skuša dokazati, in sicer z bibličnimi argumenti: >■_ , . ergo Jesus purgatione indiguit, el immundus fuit, aul aliquu sorde pollutus. T em era rit for.silail " Const, ap. II 18, PG t, 639. Hueres. (contra Calhiiros) 59. I. PG 1018, " duy««v m!hpsev (Fragm. in b. Job. PG 64, 616). 11 In Ps. 19. 10. PG 69, 832. " Omues enim potest fieri ut peccavcriul, etiarati si meti herint, quia nemo mundus a sorde, ncc si unius diei fuerint vita eius.. Quia enim est, qui non aut in l&elo, put in verbo, qui cautis»imui ccrte est, vel in cofiita-tinne peecaverit, Com, in Rom, 5, 18. FG 14, 1030. 17 Mom, 8. in Levit. PG 12, 49S—496 w Horn. 14. Luc. PG 13, I8J&. " Comm. in Matth. PC 13, 1120. 2&3 videor dicere, sed Scriplurarum aueloritate conimotus. Vide, quid in Job scriptum sit: ,Nemo mundus a sordo etc." Noji dixit nemo mundus a pcccato. sed nemo mundus a sorde. Ñeque enim idipsum sordes atque peccata.'-;ih Pod ^sordes- bo pač umevati v njegovi terminologiji izvirni greh, pod -peccata esebne grehe.« Tako torej vidimo, da na vzhcdu razlagajo na sploš-no Jo-hove besede o malih dejanskih grehih, čeprav besedilo Sepltiagmlc ne samo ne zahteva takega tolmačenja, marvei govori naravnost nasprotno o nekem drugem grehu, ki ga ima že dete, wcuius est unius diei vita super terram«, in 'to more biti le izvirni greh. Problem izvirnega greha pa pri Grkih ni hil pereč; njih dogmatična polemika preti origenistom se je gibala v drugi smeri: namreč da človek ne pride na svet obtežen z osebnim grehom. Ce se oziramo na lo, ne bomo osupnili, da izrek, ki je na zapadu klasičen dokaz za izvirni greh, ne igra v tem predmetu na vzhodu posebne vloge.*' Ko se je pa na zapadu pojavila racionalističfia slruja pelagijancev, pri katerih je tradicionalni pojem izvirnega greha zvodene! v »slab zgled« našega praočeta,1* je bilo potrebno podpreti ccr-kveni nauk tudi z bibličnimi dokazi.. V ta namen je bil Jobov izrek, da ni'ti novorojeno dete ni brez greha, zelo dober argument, iz katerega se je dala prav lahko izvajali potreba, kršče-vati otroke. Kct zgled takšne eksegeze naj nam zadostuje sanio en citat iz najuglednejšega latinskega cerkvenega učitelja: »Nemo nascitur, nisi Irahens poenam, trahens meritum poenae, Dicit et in alio loco propheta: Nemo mundus in cospectu tuo (zanimiva varianta, ko čitamo sicer za (btó frvfioi) = a sordej nec infans, cuius est unitts diei vila super terram.«-'1 Da so šli drugi zapadni pisatelji v razlagi tega teksta Avgu-šlinovo pol, je umevno, Odkar pa je začela eksegeza operirati razen z vulgato Ettdi z drugimi teksti, posebno pa z izvirnikom, so postali dogmatiki glede uporabe Jobovega stavka precej previdni. Hebrejski tekst namreč ne govori tako jasno o kikem prirojenem grehu. Njegova formulacija; Quis dabil mun-dum de immundo? non unus . . . dovoljuje precej široko razlago. » Hom. 14. in Lac. PG 13, 1634 " Rnzcn OHjJena uporablja Jobov« besede ia pacdobapliima Grk O t y m p L o d o r : la beat. Job 14. PC 93, 165. 5S P c I a g i j je namreč util »ipsum peccatum non propada (ione in «liti hontinus cx primo homine, sed imitationc Iransiisse* A It fj u s t 1 n De pecc meril. L ti, 9. PL 44, 114. A u g u s t i n u s . Enarr. in Pa. 50. n. 10, PL 36, 591, Primeri, kar piie Scheebeli, Kathcilische Dogmatik II 2 (Frcihiirfi 18S0) 635: Die von den Valern ofl zitiertc Slellc Job 14, 4 macht eine Sehwierifikeit wegen dur vursehivdunen Textc, Die V u I halr Quls polcsl lačen- mu ti d um de i m m u n d o ConeepLum semint, Nonnc tu (jui 264 Ako pogledamo na rezultat, ki nam ¿a nudi raziskovanje staro-zaveznih tekstov, ne moremo trditi, da nam je ta razprava doneski dosti pozitivnega gradiva za pojasnitev našega problema. Sploh mislim, da v stari zavezi ne kaže iskati prejet dokazil za nauk 0 odpustnem grehu, Bog je namreč dal ¿Mojzesovo postavo ljudstvu, čigar karakteristika je bila »trda glava in neobrezano srce fprim, Dij ap 7, 51). Takemu nepopolnemu ljudstvu je moral Bog dati postavo, ki ne stavi previsokih etičnih zahtev; dalje je mora! vplivati z nagibom, ki je našemu krščanskemu mišljenju nekoliko nizek, bil je pa potreben >lrdosrčnemUti [prim jMt 19, 8; Mk 10, 5) judovskemu ljudstvu, in ta nagib je S t r a h. Zato imenujejo skolastiki, naslanjajoč se na sv, Pavla, staro postavo >lex timoris«, »in quantum inducebat ad obsjrvationem praeceptorum par comroinationem quarumdam p o e -n a r u m.«"1 Strah pa deluje bolj na itrokcm nego na >srce«, t, j. urejuje zunanje čine, da bodo v soglasju s pravilom, ne prerodi pa vselej notranjosti: »Lok vetus dicilur c o li i b e r e ma.nnin, non animum; quia qui tiniore poenae ab aliquo peccatu abstinet, nun simpliciter eius voluntas a peccato recedjt, sicut recedit voluntas eius, qui a m o r e i u s t i t i a e abstinet a peccato.1" Popolna etika pa zahteva ne samo. da materialno izvršujemo zapovedane čine, marveč da jih izvršujemo voljno in radi, »deleclaln-liter et prompte«, kakor bi rekel Ari slo tel." Take visoke sposobnosti pa stara zaveza na splošno ni nudila svojim podložnikom; pravim: »na splošno«, ker se ne da tajiti, da so bili tudi v območju mozaičnega reda pravični, ki so pojmovali etično življenje zelo visoko. To malo število pa jc po svojem duhu že pripadalo Kristusovi zavezi: »Fuerunt ...aliqui in statu veteris testamenti babenteg čari-tatem et gratiam Spiritus Sancti, qui princtpaliter exspectubant pro-missiones spirit u ale s et aeternas: el secundum hoc per tine-bant ad legem novam,«3" Za ogromno večino pa je veljal nagib »Strahu*, in ne oni nagib, ki napravi človeka pOYSem sposobnega, da se udeleži večnega iiv-Ijenja; ta motiv je »Ijubez^m, ki jo izliva milost v mi£a srca. Te milosti pa stara zaveza ni mogla podeliti, ker je bila pridržana sobis es? Die IL&la, nach uelcbcr die lateinischen Vater zitieren und welche liier mit der Sept. stimmt, liest: Quis murtdus a aorde, non u n u u , etiamii u n i u s d i t i s i t v i t n c i u .s super Icrram?,.. In beiden Lesarten ist von einer.. . ursprüngliehen Unreinheit des Menschen die Rede, ■welche keine andere sein kann, als die der Sünde, Dagegen hat das H e b r. einfach: Quis dabit müfidtlnl de immundu? Non unus, nhne daß, wie in der Vulfi,, durch den Hinweis auf das icnien oder, wie in der Itala, durch die Verbindung mit dem [olgenden Satze das Subjekt und die Qua lität der iramunditia als einer angeborenen näher bestimmt wird.- — Gloi tudi Tan-querey Theo!. Dogma!. spec," fTornaci 19(19) 377, » S, Tfaom, 1 11 q. 107. a, I ad 2, m S. T h o m. } 11 q. 107, a 1 ad 2. * Pthic. V, 9 lad fincinl- S. Thon. I II. q, 107, a, 1 ad 2. 2b5 Kristusu; »Lex per Moyscn data est, gratia et veritas per Jesum Christum facta est« (Jan t, 17), Zato je stara zaveza, ki je soma po sebi dobra, v primeri z novo zavezo nepopolna in me smemo pričakovati pri njenih pudanikih One moralne višine, s katero smo navajeni računati v krščanskem etosu. »Nihil enim ad perfectuni adduxit ¿vt?M(t)a£i' lex (Hebr, 7, 19), Ako je v stari zavezi stal strah v ospredju, vidimo, da v novi zavezi stopa zelo v ozadje; tu veje nov duh, duh ljubezni, »Ljubezen pa ne pozna strahu, marveč ga izganja, ker strah povzroča trpljenje; če se pa kdo da voditi od strahu, ta ni p o p o'1 n v ljubezni« (i Jan 4, 18). Popolnost je lorej v ljubezni, ljubezen pa je zvesta tudi v najmanjšem: to je osnovni ton, ki nam povsod zveni nasproti iz nepopisne harmonije Kristusovega nauka. V tem duhu moramo preiskovati novozavezne tekste o odpustnem grehu. VIII, Mt 6, 12. Prvi novozakonski izrek, iz katerega lahko izvajamo, da j e mali greh, je stavek, ki ga ponavljamo vsak dan v Gospodovi molitvi; »D i m i i t e nobis debita nostr a.« Zc Tertulijan uči v razlagi le prošnje, da je edini Gospod brez greha, vsi drugi pa so podvrženi grehu in morajo prositi za odpuščenje.-" Toda ta pisatelj ne razlikuje tukaj odpustnega in smrtnega greha, marveč govori o grehu sploh, Knako misel izraža njegov afriški rojak Ciprijan, ki sklepa iz našega teksLa ter iz besed 1 .lan 1, 8, da smo vsi grešniki ter da moramo prosili za odpuščenje.'" Bolj jasno pa uporablja ta stavek kot dokaz za veniale tretji znameniti Afrikanec, Avguštin, »Debita« so mu grehi, ki jih storimo iz človeške slabosti, ki so sicer mali, toda jih je mnogo in nas njih množina teži »sicut unum aliquod gra n d >■ »Sciebat Dominus se solum sino delicio esse. Ducel iEaque petamits ,dinuttc nobis debita nostraJ. Exomologesis est, petitio veniac; quia dclicta (juotidianae incursitinis* kakor mi. 31 Sermo 181. S. PL 3B. 9B3. 267 našali z »anamarteziio prerojenih«, da tudi najbolj pravični ljudje niso brez vsakega greha; dokaz temu, ker tudi oni molijo dimitle nobis debila nostra«. Zviti pelagijci so se skušali izviti ■jiii lega argumenta s čudno trditvijo, da svetniki izgovarjajo te besede >huniiliter, non veraeiter«, po domače, da v svoji molitvi Bogu — lažejo. Proti tej abolnosti izjavljajo kartaginski očelje v posebnem kdnomr Item placuit, ti I quitumque ipsa verba dominicae cralionis, uhi dirimus: .Diinilte nobis debita nostra', ila volunt a sanctis dici, ut h um Hiter, non v e r a c i l e r hoe dicatur, A. S. Quis enim ferat orantem, et non hominibus, sed ipsi Domino m e n t i e il t e m , qui labiis sibi dicil dimitti velle, et corde dicil, quae sibi diniiltantur non habere.«1' IX. t Jan 1, 8. Drugi novozakonski tekst, ki ga teološka literatura tolmači o odpustnem grehu, so znane besede: ¿i dixerimus, quoniam peecatum non habe-m us, ipsi n o s se d u c i m u s e t v e r i t a s in nobis non est, 2e T e r tu I i j a n je umeval apostola Janeza v tem smislu vsi smo polni vsakdanjih napak (»delicta quotidianae incur-sicnis«); od teh grahov dobimo oproščenje »per exoratorem Patris Christum«, Čeravno nam nudijo te besede prelepo misei o posredovanju Zveličarjevem pri Očetu, nam žal isti Ter-tulijan pokvari ta prijetni vtisk, ko kmalu nato našteva kar celo vrsto grehov, quorum exoraior non erit Christus«, Njegov rigorizem mu predstavlja Krislusa pač vedno kot sodnika, ne pa kot brata in prijatelja,'" Na naš tekst se sklicuje sv, Avguštin proti pelagijan-cern, dokazujoč, da tudi pravični |Filii Dei] niso brez greha. 31 Denzinger-Bannwart, Ertcliir,1" ft, 108, — N a t a n i n o premišljevanje Lega k£nona bi silnu rad priporočil dobrodušnim pisateljem nabožnih knjig, ki penijo, d" mora iiovek naravnost lagali, ako hoče biti po-nii,en. Tako je neka n.ihoina knjiga imeln v koneeptu tudi »molitev*, v kateri pobožna duša priznava, da ji »slahia kol demon*: na sreio je mogel škofijski cniior črtati pred tiskom take braze, — Kaj ^i pisatelji mislijo, ko dajejo ljudstvu take literarne proizvode v roke, tega res ne umem, Ali je duša m prepričana o svoji slabosti, kakor jo izpoved» na podlagi tiskane molitve. in tedaj hofeji noiei mora priti v obup. Kaj takega je moglo ugajali jameiiistiini ideologiji, ki je videla v duiah tovorno iivino in ne Kristusovih prijateljev, katerim je naložil Zve ličar »iugum suave et onus love«. Ali pa duša ni o tem prepričana (in tako je navadno] in tedaj degenerira molitev v neki bizantinski formalizem, ki more ugajati kakemu neduhnvitemu svetnemu velikanu, »qui videl ea, quae parent", nikakor pa Bogu, »qui in-tuetnr cor- (prim, I Snm Iti, 7J, — S tem ni rečeno prav nič proti punižnosli, marveč se zahteva le, naj ho iskrena. Humili [as sit Veritas I ™ ^Juannes (cfr. 1 Jo| conimendavil, quod sini quaedam delict a quotidianae incursiunis, q u i b u j o ni nés $ i m u ! n h i e c t i. Cui enim non aecidU. aut iraset inique, Ct ultra soliš neeasum; ant et man uni immitlere, aut facile matediccre. aut tcmere iurare, tie fidem pneti desltucre. 278 Ker govori apostol v množini, torej všteva tudi sebe, lter emia-tično poudarja, da se zelo motimo, ako menimo, da smo brez greha, je jasno, da more govorili le o odpustnem grehu; brez tega pa niso, pravi Avguštin, nili največji svetniki.1' Tudi očetje karlaginskega koncila navajajo svetega Janeza v istem smislu kakor hiponski učitelj,38 Ni čudno, če bogoslovno slovstvo sledi takim avtoritetam in stalno umeva apostolove besede o odpustnem grehu.'® Le nekateri protestantje so mislili, da jim mora pomeniti tifiaQtl(% v našem verzu izvirni gr^li ali pa požcljivost. Da je taka razlaga prisiljena, je jasno vsakemu, kdor čita prvio poghvje iti ne samo 8, verz tega lista. Sicer pa res ne vem, kaj bi basnilo protestantom, ko bi n. pr. tudi dokazali, da je Afiagvla isto kot conenpiscienta, saj jim je le-ta vselej greli, tudi tedaj, ko miruje [gl, BV 1921, 147], — 1 Jan 1, 6—10 govori torej fiagiograi O dejanskih grehih; vprašanje je le, govori li izključno o odpustnih, ali pa sploh o grehih, pod katerimi lahko utnevamo velike in male. Kdor i it a sv. Avguština,15 bi mislil, da ¡Jre tu le za odpustne grehe. Za Avguštinom So Sli [kar je pri njegovem ugledu umevino) mnogi drugi. Ce pa hočemo razumeti apostola povsem trezno, je treba pomisliti, da je svoje besede zapisal pod vplivum konkretnih okoliščin. Ne moremo trditi, da smo O teli okoliščinah preveč dobro poučeni, veoidar je jasno, da Janez pobija dvojno zmoto: eno dogmatičnega. au! Yerecuadta aut necessitate mentiri? In negoliis, in ofliciis, in quaestu, in victu, in visu, in auditu quanta tentamur, Lit si nulla sit venia Utarum, nïmini Salus comp etat, Horum ergo erit venia per exuratorem F a Iris Christum. — Sunt autem et contraria istis, ut graviora et ciitioia, quae veniam neu ca-piant, bomicidium, idolalatria, iraus, negalin, blasphemia, utique et moechia el fornicalio etc,. , . Horuai ultra exorator non. erit Christus,* De pudicit, 19, PI. 2. 1074. 'Peccant enim et filii Dei, quoniam si dixerinl s« nun habere pecca-tum, sc ipios sedueunt. et ycritris in eis non est. [1 Joa 1. Ö.J Sed ca conditions peccant, qua sunt adhuc filli huius saeculi; qua vero ((ratia sunt filii Dci, nOn ulique pcccanl, quia nmnis qui natus cal ex L)eu, non peceat [1 Jo 3, 9).« Conlrn 2 ep, Pelag, III 3. PL 44, 589. — »Quantalibef fuerint in hoc Borpore exccllcntia Sanclitatis. st hoc intenoßari potuissent, mume una voce clamassent; Si dixeriniiis. quia peccatum non habemus, nos ipiOs dccipimus ct Veritas in nobis non est ft Jan 1, 8).* De natura et ¡¡ratift 42. PL 44, 367. ".Item placuit, quod ail S, Joannes Apostolus! Si dixcrimus etc. (1 Jo 1, 81: quisquis sic accipiendum putaverlt, ut dicat propter h um IH." la terra oporterc dici, nos habere pccctttum, aon quia vcre ila est, A. S. .. . Polecat enim Apostolus diccre; Si dixerimus; non hahemas pcccalum, nos ipsos extollimus, et humilitas in nobis non est. Sem cum ait: nos ipsos duçi-jAmus, ct Veritas in nobis non est, satis ostcndlt cum, Q«i se dîxcrit non habere pecealum, lion verum loqui, sed (alsum.c D ç tl 7, i n g e r-B annwait, Enchir.1* n. 106, M Prim. Bispin£, Erklärung der sieben kathol, Briefe [Münster 1871) 298. « Prim, citât Con Ira 2 ep. Pclag. Ill 3 v op. 37. 269 drugo pa moralnega značaja." Glede zadaje hi reke!; zdi sep da so sc nekateri neufiti ponašali s tem, da so sprejeli I u č vere (qpilpj) in združenje s Kristusom [y.oLvm'ia]- Ix te ideologije, za kojo bi se našla paralela v protestantski «sola iides*, so izvajali za svojo praktično porabo neki etični Ubertinizcm, ki ni bil nikakor v soglasju z zvezo s Kristusom, na katero so se tako radi sklicevali, Kdor hoče biti sin luči, to je aposlolova misel, m'ora tudi hoditi v luči, Če pa nekateri hodijo v temi (= nemoralno življenje), potem se glede svoje zveze s Kristusom temeljilo motijo; za te kroge veija i/irrdti/uiict y.al ov SlotOVflEV ti)V a?.t'jif-et-av (1 Jan I, fi). Kristusov ideal je namreč ne Samo resnica, marveč tudi £ i s 111 s t; miüngit,£i yfiäg fijrö itNolite plures magistri fieri, ., scientes quoniam maius iudicium sumitis: in multis enim offendimus omnes.- Da je treba vezati ozko naš verz s prejšnjim, nam dokazuje z vso jasnostjo vcznik V tem zmisht pojmuje apostola tudi sv. Avguštin, ki je povodom našega stavka zapustil tolažljivo besedo za vse one, katerim je težko pridigati. Živo nam slika težave, ki jih ima propovednik kot govornik, ter zahteva, naj se poslušalci ozirajo na psihologičuo stanje pridigarja, naj bodo »non soium loqucntium auditores, sed et timcntium miseratores-*.'1 Kr i id s t om (?) nam je zapustil razlago Jakobovega lista, k! je velike vrednosti, čeravno je prišla do nas le v okrnjeni obliki. Učili naj bi le oni, meni pri našem tekstu, ki so dokazali svojo vero z dejanji.™ Precej sorodno razlago kakor pri Avguštinu najdemo pozneje na vzhodu v O e k u m e n i j e v e m komentarju, iz kafe-rega pa brezdvomno odmeva glas starejših grških pisateljev. Oekumenij misli, da je jezik sploh nagnjen K padcu (/Aojooh k fcjvaev 6).ia flatvEiv) in da bo posebno kaznovan oni, ki se 41 Da ie riaiiu ioroden filafjotu V"1* A "< nam kaže na prvi pogled konio-nantna skupina t.i ; pnmcni najprej padce, ki fja kdo povzroii v (i z i eni'm redil, potem pes padec v etičnem rodu. Zoreli, Lexic. hibi. (Parisiis 191 If ima sledeče smisle pri HTatuit 1, labefacio. eadere facio, 2. i rn proviso inipindo, off e ado, peceans impingo, delinquo. Schulle [Griech.-deutsch. Worterb. f. N. T., l.imburg 1918] ima; anstoUen, einen Fehltritt begehen, strauchein. Enako E. Prcuschen, Handivurterbueh zum griech, N, T, (Giessen 1910) 919 nsl. M Pri vporahi kakega bibličnega Slavka v dogmatskih in moralnih razpravah se uonavlia ¿j)! večkrat, da iitajo pisatelji stavek zase, kakor se nahaja pod dano itevilko, no oziraje Si na prejSnji ali naslednji stavek. Pomislili pa ic treba vendarle, da apostoli niso pisali v abruptnih, med seboj nevezanih stavkih, temveč v periodah: koncepcije, kakrinc je imel ti. pr, sv. Pavel, ne morei izraziti v preprostih rečenicah liki kak nižlegininazijalect Če pa so pisali v periodah, je treba čitati v sv. pismu odlomke in ne verzov f 411 »Videle enim, quia solliciiudo nobis (scil. praedicatoribus) iniposila est, ubi dieilnr; .Fratres, nolile plures magistri fieri; in multis enim offendimus omnes'. Quis non conlrCmiscat, eupn Apostolus dicit O in n c s 7 , . . Quis autem audeat dicerc se esse perfectum? Qui ergo slat el audit i- poslušalec). in verbo non offendil, Qui autem loquitur, etsi (quod difficile est] non Dftendit, patitur et limit ne offendat. Oporlet ergo vos non solum esse foquentium auditores, sed el timcnlium miseralores.« Sermo 23 (al, de diver si s 122). PL 38, 155. ** C h r v s o s I o m i f7| irafim. in ep. Jaeobi c, 3. PG 64, 1048, 271 predrzne učiti, Cesar se sam ni prej naučil {diddax(i>v ry -//mgou ti ta) zf/ ttelQi/. fiEfid&ijxev\*' Na splošnu pa prevladuje v eksegelični literainri razlaga, da govori Jakob o etičnih padcih z jezikom in potem n etičnih padcih sploh, brez katerih da tudi pravični ne more prehoditi poti tega življenja; saj prišteva apostol tudi sebe med one, ki padajo. V tem zmislu razlaga njegove besede na zapadu Beda,4" na vzhodu pa T e o f i 1 a k t. Tudi velikemu mistiku srednjega veka Bernardu služijo apostolove besede kot dokaz, da ne moremo biti povsem prosili etičnih napak, dokler lazimo po zemeljskem prahu.40 Slično poznejši klasični eksegetje." Iste misli najdemo tudi pri modernih razlagalcih sv, pisma. Tako uči T r e n k 1 e da znači glagol Jctaiti} grehe izvirajoče iz človeške šibkosti (Schwachheitssunden), male vsakdanje grehe, kakršne izpove apostol tudi o samem sebi. Meinertz" omejuje /tvalO/tav bolj na peccala linguae, do-čim pojmuje zopet BcyschlagJI ta izraz sploh o manjših etičnih prestopkih. In cp. cath. Jac. PC 119, -182. ** »In multis offendimus onincs, Non di*it -oifenditis- ... sed »offen-dimtis« inqiut, cum flumtis Christi,* sie loquitnr Apostolus, Et praemisit »iti multise,, subiunxit lomntti«, ut tanfo cautius sc impericcti quique in agendo vcl loqueadn circumsptcerent. quanto ccrtius cognosccrent, qnia nee perfeeli Quidcni boni. et qui Spiritus Saneti gratia ducc incedunt. buius viiay vlam absque offensiime pecc&ti transire nullatcnus posaunt.* Expos. snp. Jacobi ep. PL 93, 25, « Eipos. in cp. Jac. PG 125, 116b govori v prvi vrsti o onih ki se silijo h govorniški službi; če govori o pogostih padcih (in m u 1 t i s offendimus), morajo biti torej ti padci neposredno etične slabosti, ki jih stori človek z jezikom, o katerem poudarja zelo odloČmo (3, 1—12j, da ga je treba strogo brzdati. Ker vključuje med one, ki padejo, tudi samejja sebe, je gotovo, da smemo razlagati ta stih o odpustnem grehu; per deduetionem pa smemo uporabiti apostolove beseda kot dokaz, da vsi [omnes) brez razlike pademo večkrat v najbolj mnogovrstne etične napake in ne samo v pcccata linguae. V tem soglašajo, kakor smo videli, malo da ne vsi eksegeti. XI. Kristusove primere, V svojih primerah je Kristus vselej silno nazoren; osebe in stvari, ki nam jih predstavlja, stopajo nekako plastično pred nas. Svojih prilik in podob pa nam Kristus ne nudi kot umetniške proizvode, čeravno je njih oblika tako divtia, da so prilike, izgovorjene v zapuščeni Galileji pred preprostimi ljudmi, ostale večno lepe. Če si vsaka doba in vsak narod prisvaja »svojo^ umetnost, lahko trdimo, da so Kristusove podobe nadčasne in nadnarodne, vedno mlade. Njegova »umetnost*, ako hočemo rabiti to besedo, pa ni bila nikoli sama sebi cilj, temveč je imela vselej didaktične svrhe: voditi poslušalce k nadnaravni resnici, napolniti njih srce z iskreno dobroto. V dosego tega mamena ni rabil Kristus človeške retorike, marveč je v svoji preprostosti govoril tako jasno in ljubko, da prav v pomanjkanju vsakega umetničenja tiči nepopisna lepota njegovih govorov. Tako je mogel govoriti pač le Kristus-Bog. Tudi za naš predmet nam nudi Krislus nekaj prispodob, a) Tako očita farizejem, da precejajo komarje (imišice), do-Čim požirajo velblode; Excolantes cu licem, camel um a u t e m g 1 u -ti en t es (Mt 23, 241, Kristus jim očita, da izpolnjujejo z afektiraiio natančnostjo male predpise (cules), dočim se ne zmenijo za silno važne postave (camelusj. Razlika med muSico in velblodom je tako nazorna, da ne potrebuje posebne razlage; ta primera ilam dokazuje z vso jasnostjo, da sploh ni razmerja med smrtnim in odpustnim grehom: »realus el macula mortalis peccati in infinitum distaí ah ca, quae est venialis,« pravi sv, Tomaž.iB Te slike pa si Kristus ni ^izmislil«, temveč jo jc vzel iz praktičnega življenja. Muha itf&VW¡> culcx komar) jc bila v smislu Lev 13, 42 nečista žival. Dn bi je farizeji po naključju m Tu TV Sent. d. 24, 3, a, 6. — Prim, tudi Bella r m in, De amiss, jjrnliac I. T c. 9 [Col. Agnpp. 1628 t. IV 22). 273 ne popili in se vsled Lega levilieno omadeževali, s« precejali [6ivjUQBtv) vino, preden so ga uživali. Isti farizeji pa so mirne duše požirali velblode, ki so tudi nečista žival [Lev 11, 4), in sicer neprimerno večja, Tc Kristusove besede nam dokazujejo, da je mali greh in da je velikanska razlika med smrtmiin ter odpustnim grehom, b) Isto misel ponavlja Kristus v podobi o brunu in paadierju. Videsfestucam in oculo fratris tui, e t t r a - bem in oculo t u o non vides (Mt 7, 3; Lc 6, 41). Da pomeni pazder [xa\>\puq = festuca) mali greh, bruno [d6xo$ — trabs) veliki greh, o tem eksegeza ne dvomi.'111 Ta slikoviti način govorjenja je bil v orijentu zelo priljubljen ler najdemo za to metaforo vzporednico tudi v babilonskem tal-mudu.iT c) Nekoliko težje pa je razložiti, kaj pomeni Kristusov »M andatum mini mu m« (Mt 5, 19). Da Kristus ni smatral v svoji etiki vse poplave za enako obvezne, kakor n. pr. stoiki, nam dokazuje zlasti evangelij sv. Mateja, Prva in največja zapoved mu je ljubezen. Le-lo pričakuje Kristus pri svojih učencih v tako visoki meri, da bi morala absorbirati vse druge nagibe in da bi moral prenehali ozir na razliko večjih in manjših grehov. V Eem idealnem smislu je skoraj gotovo treba ume vati besede sv, Bazilija, da v novi zavezi m razlike med velikimi in malimi grehi,=M sicer moramo pripisovati temu učitelju nekaj, kar se ne strinja z zdravo teologijo. Joda če nas na eni strani Kristus vabi, naj dosežemo stopnjo idealnega človeka, računa obenem z realnim človekom, to je s takim, kakršen Je v resnici; v takem človeku vlada sicer iskrena ljubezen, ki se trudi ohraiulti prijateljstvo z Najvišjim, todii razen tc ljubezni delujejo tudi mnogovrstne naravne sile, ki ga zapeljujejo k različnim šibkostim. Te sile prevladnlo človeka zlasti tam, kjer ne gre za tako velik predmet, da bi ga Bog zabranil z v s o svojo avtoriteto, oziroma da bi radi uživanja takega predmeta odtegnil prestopniku svoje prijateljstvo, V takih slučajih pride tudi pobožen Človek v nevarnost, da prekrši " Prim. C y ri It. Alex.. Comm. iû Luc 6, AU PG 12, f>01 — E u th y m. Zigab,, Comm. in Matih PG 129, 260. — H i c r d n y m i Comm. in Mattil E. L PL 26. Aft. — T h c o p h y 1 a c t i Bulg„ Enarr. in Luc 6. PG 133. 777- — Novejših nam ni treba niti omeniti. 17 -On lit dans lc Talmud de Bahylonc, Baba Bathra, 15 b: »Ud jour un homme dit à un autre-, Arrache le létu qui est dans ton oeil, — A 1a condition lui répondit celui-ci, que lu arrechùras la pontre, qui est dans le tien.- [V î Jî 0 u r o u x , Dictionnaire de la Bible 11, 2219.1 " Na vprašanje namreč, kako nai postopamo z onimi, ki se varujejo sicer večjih grehov, d tla j o pa nun ji l-. odgovarja: rcpùtçfv utv et&voct Sil 1-/ vji uuvfj Aiaihjv.i; -raj "T, v vir, v ž laični v siv. "frrt jas&eIv (Reji nI. tiri v. 293, P G 31. 1238.) Njegova zadevna motivacija spominja icb na stoične načela. Ballarmin bi najrajši utajil pristnost tega teksta. Prim-tudi Lacroix, Theol. Mor. I. m (Colonise ¡129). 274 postavo, češ, saj ostanem vkljub temu v zvezi z Bogom. Za lake nevarnosti je moral Kristus svojim popolnejšim učencem nuditi motiv, ki naj bi jih obvaroval prestopkov v manjših predmetih; zalo jim pravi, naj izvršujejo manjše postave če ne radi Boga, pa vsaj radi sebe. Tako nam kaže Zveličar kot pravi psiholog, da je treba upoštevati pri človeku razen ideakio visokih nagibov tudi nižje, človeka še dostojne motive, v tem slučaju motiv nepopolne ljubezni. V tej ljubimo Boga ne radi njegove neskončne dobrote, temveč zavoljo darov, ki na ni jih deli njegova roka, oziroma radi plačila v nebeškem kraljestvu, Kristus nas spodbuja, mij ohranimo vsaj z oziram na to plačilo zvestobo tudi v malem [Mt 25, 20 nsl,), to jc: naj se izogibamo odpustnih grehov. Tolažljivo je tu za nas, da njegova etika ne zahteva onega »puritanitma«, k i ga uči Kant, ko zabranjuje vsako dejanje, ki ga človek izvrši iz nagnjenja ali iz ozira na plačilo. Potemtakem smemo, pač moramo biti zvesti v malem, če ne iz višjih razlogov, pa vsaj radi tega, da ne znižamo svojega sedeža v nebeškem kraljestvu. Kaj naj nmevamo tukaj pod nebeškim kraljestvom, ecclesinm militantem ali pa triumphaintem, je za našo razpravo brez pomena, kajti gotovo veljajo te besede, tudi če izrečene o vojskiijoči se cerkvi, v anagogičnem zmislu o zmagoslavni cerkvi, Ne smerno pa zamoLčati da zgodovina eksegeze pozna tudi druge razlage o «najmanjši zapovedinego smo jo tukaj predložili. — Že v patristični dobi najdemo prav ugledne cerkvene pisatelje, ki razlagajo naš tekst o — smrtnem grehu. Tako pravi Krizostom: h'vo).ai £).d%iaT(u ne pomeni, da bi bile le postave male na sebi, marveč da so v resnici visoke in vzvišene [fieydkai nai vipi)Zal); »mininimus in regno coeiorum« pomeni, da prestopnika zadene kazen — gehena, Toda če jc stvar tako resna, zakaj rabi Zveličar besedo fV.fi/itfiOi? Sv. Krizostom pravi, da je Kristus imenoval svojo postavo najmanjšo iz ponižnosti."0 Isto misel ponavlja v vzhodni cerkvi pozneje ohridski škof T e o f i 1 a k t, ki uči, da Kristus rabi besedo »najmanjši« ¿(d Precej sorodno razlago s Krizostomom imata na zapadli učeni oglejski škof Chrcmatius" in sv, A v g u 5 t E n."* Med poznejšimi razlagalci se naslanja na Krizosloma bogati ekseget C o r n e 1 i u s a L a p id e (t 1037),1,1 dočim je ugledni Maldonat (f 1583),"' ki je sestavil skoraj najboljši komentar ™ Hom. 16 in Matlh, PG 57. 243, M Enarr in Matth 5. FG 123. 193. Traetat. VI in M ait h. Pl. 20, 341. " De Scrmonc Dni in Mortlc. PL 34, 1239. « Conim. in Evana. (Aujf. Vind. 174?! I 134. Comrn- in Evang. (cd. Conrad, Martin, Paris 18531 75. 275 k evangelijem, kar jih sploh imamo, v razlagi našega teksta zelo previden; pravi namreč: «Quae mandata Christus mínima vocet, dubium.« Ža svojo osebo meni, da je treba umevati tukaj mandata caeremonialia et iudicalia starega zakona. Reči moram, da me ne zadovoljuje ne Krizostomova ne Mal-donatovu razlaga. Najprej mi ni jasno, zakaj bi Krtslus imenoval svoj zakon minimum iz ponižnosti, Gotovo je, da je Kristus ponižal samega sebe (invrov éxévtoow Fil 2. 7), toda ni mi znano, da bi ponižal svoje postave. Nasprotno! Prav v odlomku, v katerem se nahaja naš tekst, naslopa Kristus ko! izpopolnite!j stare postave in prerokov (Mt 5, 17—48), Poudarja, da ima njegova postava (v nasprotju s staro postavo) trajne vrednosti, in prej bosta prešla nebo in zemlja, kakor da odpade e'.ia pičita njegove postave (Lk 16, 17). Resnično in idealno vsebino stare zaveze je prelil Kristus v nove oblike, ker je zapisal svoje besede v srca vernikov (epístola Christi... scripta ,,. špiritu Dei vivi, non in tabulis lapidéis, sed in tabulls cordis carnalibus 2 Kor 3, 3); stare oblike, zlasti pa spone, ki so jih naložili ljudem farizeji s svojim praznim legalizmom in okostenelimi tradicijami, je odpravil. Izrecno poudarja, da »pravičnost« [vixaioov-vi)) pis-marjev in farizejev ne zadostuje, ter kot novi zakonodajalec postavlja na njeno mesto svojo etiko, katero cmfatično razlikuje od njih etike, ko ponavlja večkrat; £Y<¡> teye). Da bi Kristus t e svoje tvvok/oi ki segajo ñusque ad divi-si on eni animne et spiritus* (Hebr 4, 12) imenovat > Káyioxat, o tem se ne morem prepričati. Tudi starozav«ine ceremonialne in judicialne postave ne moremo umevati pod »mandafum minimum«. Kristus govori pro tempore futuro, govori o nebeškem kraljestvu, v katerem omc njene postave, ki so zgolj umbra futurorum, že itak ne bodo veljale; torej ne kaže drugo, nego razlagati mandatum minimum o ertičnrh postavah, ki nam jih je zapustil; in leh bi ne smel prekršiti kristjan niti in materia levissima. Neposredno govori Kristus tukaj o učiteljih {«J ¿di-didá^y), ki grenijo iz neprevidnosti in šibkosti, brez zlobe; ker pa je slednjič vsak vernik »učitelj*, če ne z besedo, vsaj z dejanjem, velja Kristusov nauk de mandato minimo za vse ljudi, ker vsi se morajo varovati mlačnosti in lahkomiselnosti v izvrševanju svojega poklica." Kdor zanemarja tozadevno manjše postave, bo pač majhen v mesijanskem kraljestvu. 41 Frint. Píilzl-lnniUcr, Komment, 2. E-uiinß. d. hl, Malthacun* (Graz u Wien ¡9J8| 99. — Bispin j, F-rkl d. Mntthacus-Ev. iMiinstcr 18641 134. —GSS— 276 Prispevki za dušno pastirstvo. Znaki cerkve, — Mnoga vprašanja, ki jili dobivam od praktičnih dtiSnih pastirjev, pričajo, da jim problem o znakih cerkve prizadeva mnogo težav pri katehezi in pri prepovedih. Vpraianje res ni lahko, posebno še zato ne, ker se v navadnih bogoslovnih učnih knjigah fin odtod tudi v hpmilitični in kateiietični literaturi) v tem poglavju nahajajo metodične in včasi celo stvarne netočnosti. Vprašanje je Se posebno težavno v naših razmerah, ker živimo v državi z drugoversko večino in vedno občujemo s kristjani nezedinjene vzhodne cerkve, Treba je velike previdnosti (opreznosti] in točnosti. Neugodno je tudi to, da se katoliške bogoslovne knjige večinoma obirajo samo na protestante; v kolikor pa se ozirajo na vzhodno cerkevT so po večini površne ali celo netočne. Znak (nota, critérium) je tako svojstvo, po katerem se stvar spozna, razpozna kot prava in razloči od neprave, Znak mora torej biti viden, spoznaten, spozna t nejSi nego pravilnost stvari sanic. Nauk O znakih cerkve ju samo toliko dogmatičen, kolikor je vsled vidnosti cerkve potrebno, da se prava cerkev more in mora po očitnih znakih razpoznati od krivih verskih družb. Ni pa dugmatično določeno, kateri so znaki cerkve. Po ni ke j s ko-čari grajski veroizpovedi in po soglasni krščanski tradiciji mora biti Kristusova cerkev »uria, saneta, catholica et apostolica*, A s tem so izražena svojstva cerkve, ki jih prava cerkev mora imeti, ni pa izrečeno, da se katero izmed teh svojstev ne more nahajati tudi pri krivovercih in razkoluikih; ni izraženo, da se po teh svojstvih prava cerkev loči otl vsake druge. Vendar, so po splošnem nauku katoliškega bogoslovja ta štiri svoj-stva res znaki cerkve, a v podrobnostih se bogoslovci med seboj jako razlikujejo. Proti nezedinjeni cerkvi se posebno lahko uporablja znak edin-stva, ki sc očitnp javlja v tem, da so vsi verniki pokorni eni živi vrhovni učiteljski in pravni avtoriteti. Mnogi teologi pa z oziroin na protestante naglaSajo, da je apostolstvo najočitnejši znak in da jč tudi edirtstvû podrejeno apostolslvu in v njem obseženo. Proti protestantom je tO deloma resnično, ker se očitno zavrgli in izgubili apostolsko nasledstvo Hierarhije. Proti vzhodni cerkvi pa se apostolstvo more uporahljati samo potem, če dokažem o, da se je samo v katoliški cerkvi ohranilo pravilno in legitimno nasledstvo èkofov pod poglavarstvom naslednikov sv. IVtra, katerega ju Kristus pristavil za prvaka apostolov; saniu v katoliški cerkvi ju torej pravilna apostolska organizacija. A s tem že uporabljamo nekaj, kar hočemo Šale dokazati. Dokazujemo namreč pravilnost katoliške cerkve, na drugi strani pa isto pravilnost uporabljamo kot dokaz. To je »petitlo principu« (circulus vitiosus) in v nasprotju s pojmom znaka, ki mora biti jasnejši nego pravilnost stvari same. Iz tega je razvidno, da je apostolstvo samo negativen znak, t. j, mora se nahajali v pravi ccrkvi, a. more se nahajati tudi v kaki drugi cerkvi, dasi ne povsem pravilno. 277 Res je, tla je apostolska ustanovitev in apostolsko nasledstvo rimskega prvenstva (papeža) najočividnejše središče in ¡¡lavna podlaga edinstva, Ji tega pač sledi, da sta znaka udinstva in apostolstvn v tesni zvezi (papeštvo!) ,nikakor pa ne sledi, da odinstvo ne bi bilo zadosten znak cerkve. Proti nezedinjeni vzhodni cerkvi se d& znak edinstva fv zvezi t. apostoistvom) metodično najuspešneje uporabljati; ne more pa se tako uspešno uporabljati apostol S t vo, dasi ji edinstvo res v tesni zvezi z apostoistvom. Vesoljnost (catholicitas) pa je zopet v zvezi z edinstvom; brez edinstva ni vesoljnosti, Tako vidimo, da se ti trije znaki najuspešneje uporabljajo v tesni vzajemni zvezi, in to (posebno nasproti vzliodu) pod vodstvom znaka edinstva. Metodično zgrcSeno je torej, če se hoče vsak izmed teh treh znakov uporabljati kot samostojno zadosten dokaz, Svetost pa je samostojno radosten znak, a treba ga je jnko točno in precizno opredeliti. V pravi Kristusovi cerkvi se mora v vseh dobah nahajati izredna in celo heroična svetost v znatnem Številu ¿Ianov; ta svetost mora biti v organski zvezi s cerkvenim organizmom in pod vplivom cerkvenega nauka (gl- knjigo »Pravoslavje«, str. 56 nsl.). Samo pO subi je mogoče, da se nahajajo pojavi izredne svetosti tudi v drugih krSčanskih cerkvah, a to le v manjšem, neznatnem Številu, ne rodno, temveč iz;emno in brez tesnejše zveze z dotičnLm cerkvenim organizmom. — To je tradicionalna primerjalna (komparativna) metoda, ki se od 16. stoletja dalje bolj ali manj točno uči v katoliški bogoslovni znanosti. V tej metodi se morajo ponavljati mnoge stvari, ki so se že dokazovale pri razpravljanju o ustanovitvi in hierarhični ureditvi cerkve po Kristusu, Ko dokažemo, kako je Kristus ustanovil in uredil cerkev, moremo že upravičeno pokazati, da je s to Kristusovo cerkvijo istovetna samo ena izmed sedanjih krščanskih cerkvi, V mnogih slučajih ta dokaz ie povsem zadošča. Vsled mnogih kontroverz in dvomov pa je primerno, da ie poseba preiščemo svoj-stva in znake, ki poteka o iz bistva cerkve, ler metodično dokazujemo, kakšna in kje je prava Kristusova cerkev. Poleg tega a? je nd nekdaj uporabljala absolutna metoda, po kateri se dokazuje, da so v katoliški cerkvi očividna znamenji čudovite pomoči bežje. Bog pa ne more podpirati zmote. Ergo. 7.nr\k posebne pomoči božje je predvsem nepremagljiva stanovitnost katoliške cerkve in njena svetost. Nepremagljivost je deloma v zvezi z apostoistvom in vesoljnost jo (razširjanje krščanstva) ter osredotočena v papeštvu (apostolstvo, edinstvo). Ta metoda se sicer sklicu ? na čudovito nadnaravno potnnč, a ni nemoderna, ker dokazuje iz konkretnega pojava in dejstva katoliške cerkve (^katoliško dejstvo*). Porabna je med preprostimi in med onimi izobraženci, ki niso strokovnjaki v teologiji, Nepremagljivost cerkve mora imporiirati tudi modernemu človeku, ki gleda, kako nestalne SO celo najmogočnejše človeške ustanove, V tej metodi se sicer sklicujemo na nadnaravno pomoč, a vemo, da brez nadnaravne milosti božje in hrez priznanja 278 nadnaravnega razodetja ni mogoče pravilno versko spoznanje. Metodično ni neprimerno, ako se moderni človek po tej poli opozori na historično realnost nadnaravnih dejstev. Ta meloda je razvita v novejših izdajah Tanquereyeve tundamentalne teologije (BV 1922, str, 181], Z ozirom na papeštvo je ta metoda nekoliko uporabljena v »Dom in Svetu- 1922, št. 2 (sIt. 49—51). Praktično sta obe metodi uporabni. Vsak dušni pastir naj po svojih razmerah in zmožnostih presodi, katera metoda je zanj in 7» njegove razmere primernejša, Primerjalna metoda se nt sme prezirati, Večinoma bo primerno, da se uporabljata obe metodi. Podrobneje bomo o tem razpravljali Se v bodočem Jetniku liV. F. Grivee, Ali je 11 — 45? — Sempronij je odSel meseca avgusta 1920 v Ameriko. V Ljubljani je pri agentu Merkuriju zamenjal naš denar za dolarje. Ker se niti je mudilo na kolodvor, ni preštel denarja. Ko je pa potem na Francoskem nekaj denarja zamenjal, je spoznal, da mu ;c agent dal v Ljubljani 45 dolarjev preveč, Ker s s iz Amerike ne moro poslati denarno pismo, v rekomandiranem pismu se pa Seinprcniju ni zdelo varno pošiljati dolarjev, vpraša sedaj, ali je dolžan povrniti 45 dolarjev ali pa samo 11 dolarjev, V avgustu 1920 je namreč dolar notiral 71 K, sedaj pa (januar 1922) nolira 280—300 K. Z« rešitev tega vprašanja, ki je bilo predloženo BV, se je treba ozirati na sledeče: Sempronij je bil. dokler ni prišel v Francijo, brezdvomno possessor bonae fidei; šele tedaj je opazil, da se nahaja v njegovi posesti vsota 45 dolarjev, do katere je prišel, kajpada brez moralne krivde, vendarle na povsem neopravičen način. Na podlagi načela l »Res clamat ad dominunv, tnu ne preostane drugega, nego vrniti vsoto Merkuriju, Seveda nastane lokaj vpr&ianje, po katerem potu in na čigave stroške naj odpošlje denar nazaj v Ljubljano? Samo po sebi — po predvojni mentaliteti — bi že zadostovalo, ako bi poslal 45 dolarjev v priporočenem pismu na Merkurija; toda opravičen« dvomi, bi li tako dolarsko pismo tudi res prišlo Merkuriju v roke, zakaj zgodovina zadn;ih časov nam dokazuje, da se taka dolarska pisma kaj rada zgube, in to ne ravno na oceanu, marveč ob Ljubljanici. Vsted tega bi moral javiti agentu pomoto pri računu In vprašali ga, ali se zadovolji, če mu pošlje dolarje v priporočenem pismu. Vsi stroški za dopisovanje in za poštnino gredo na račun agentov, ker je Sempronij detentnr bonae fidei in ne gre, da bi moral za svoje poštenje povrh So plačati. Če pa z ozirom na »periculum sortis* (nevarnost, da se dolarji zgu.be) ne kaže poslati te vsote v priporočenem pismu {in tega prepričanja je, kakor nam apričuje casus, naš dobri Sempronij), postane on depositarius tu;ega denarja (ali pu, če hnčeš, i-negotiorum gestor«): kot tak mora skrbeti, da se Merkurijev denar ne zgubi, ter ga mora varovati kakor svojega; udebel curam diligenlem rei depo- 279 sitae habere, quum commun iter homines prudentes cirea rem pro-priam habisnt« (Lehmkuhl, Theo!. Moral." I, 1292], Zdi se pa, da Sempronija zanima najbolj vprašanje, »quantum sit res ti tu end um«. Na to vprašanje je lahk« odgovoriti; tautum est restjtuendum, quantum est ablalum, Človek bi mislil, da je to načelo silno lahko umljivo, in vendarle dela Seinproniju preglavice, ker mesto 45 dolarjev bi rad povrnil samo 11 dolarjev! Da dokaže matematično utemeljenost te jednaibe, računa tako-le: avgusta 1920 je bil Î dolar = 71 K, torej je 45 dolarjev — 3195 K, katere sem prejel odveč in jih torej doigujem. Januarja 1922 notira 1 dolar 290 K; a.ko vrnem 11 dolarjev, plačam ravno 3190 K, kar je isto kot gori omenjena vsota 3Î95 K, kajti 5 K si že lahko odračimim po načelu; «Parum pro niliilo repu-tatur. Zadostuje torej, ako dum (poSljem) agentu 11 dolarjev. Kaj pravi k temu matematičnemu umotvoru moralka? Načelo »parum pro nihilo reputature bi smelo veljati pravzaprav samo pri izvršt-vanju zgolj človeškega zakona in ne in materia iusti-tiae commuta ti v ae, quae tendit ad acqualilatem arithmeticam« (prim. Lehmkuhl, o. c, n. 899], vendarle menim, da ne bo noben moralist ravno zagrmel nad Semproni jem, če si pridrži enih 5 K; saj ill je zaslužil že za svoje računanje. Bolj kočljiva pa je motivacija naSega obvezanca; s te seveda ne moremo soglašati. Sempronij ima v svoji posesti oziroma hrani Merkurijeve dolarja in ne krone. Ti dolarji »clamant ad doininum« v svojem jeziku ( valuti) in ne v kronskem. Ako rastejo v ceni, rastejo Merkuriju po naččlu »res crescit dorm.no," in nc gre. da bi prisodili ta inerementum Semproniju, kajti ^nemo ex re aliéna iniustp locupletari debet". Sedanja večja vrednost dolarja ne izhaja iz dela Semproniievčjfa, radi tega je izključeno, da bi se mogel sklicevati na kake »fruetus industriales«; torej ne preostane drugega nego da seže v svojo amerikansko listnico in našteje Merkuriju 45 dolarjev, ki jih je preje! avgusta 1920 preveč. — Ce mu je radi tega težko pri srcu, naj se tolaži z mislijo, da bo druge dolgove, ki jih ima v domovini in ki so zaheležani v kronah, plačal na podlagi kurza 1 dolar = 290 K. Ko bi bil Sempronij avgusta 1920 dobil po pomoli 4000 K (1 tisoč-dinarski bankovec) odveč, ki je bil po tedanjem kurzu vreden kakih 56 dol., bi sc gotovo danes ne »sfil« plačali agentu 56 dol. (t. j. čez 16,000 K), marveč bi mu vrnil gotovo le kolikor dolguje, namreč 1 tisnčdinarski bankovec. Toda ... ali bi se ne dalo pomagali Semproniju na drug način? Saj je v traktatu »de iustitia et iure« razen omenjenih načel Se toliko drugih naukov, n, pr, de materia relative gravi, de compensations occulta itd. Merkurij je bogat. si misli Sempronij, kaj je njemu za 45 do],? Na to odgovarjam z Lehmkuhlom (o c. n. 899, 3) Iustitia strlcta non respicit personarum conditions diversas, sed sive quis dives sit sive pauper, sive nobilis, sive igr>ohi[is: iustitia considérât solum rem. 280 seil quid uniuscuiusque sii, ut ei a equal lief reddalur * Sicer pa tudi ne glede na to, 45 dol. ;e brezdvomno materia a b s o I u t i gravisl »Compensatio occulta" pa zahteva toliko pogojev, da v našem slučaju ne pride v poštev. Najprej bi mor&lo biti dokazano, da je ravno Sempronij ogoljufan, ko si hoče pridržati 34 dol, na kvar Merkuriju; to pa v našem slučaju -ni nikakor razvidno; nasprotno! Ali ni Merkurij kot agent ogoljufal druge izseljence? Sodeč po analogiji in po procesih, ki se večkrat tozadevno vrše, bi moglo biti tudi to resnično, vendarle dokazano ni; in Sempronij bo moral priznati, da a posse ad esse non valet illatio. — Vzemimo pa, da je res dokazan stavek: »Merkurij je ogoljufal d r u £ e izseljence^; tedaj pa ne more Sempronij kaznovati Merkuriju moralno S tem, da pridrži litulo compensations occult a e 34 dol, za svojo osebo, marveč mora razdeliti lo vsoto med resnično oäkodovanc, ali paT ako tih ne mors najti, med reveže. — Če pa pomislimo na vse te pofjoje, bojim se, da bodo reveži na podlagi našega slučaja še — dolgo čakali. Vsekakor pa je ta nai casus značilen za stanovitnost naše valute. J, Ujčid. Kada pričesmk prima sahramenlalnu milost? — S p asi tel) se zado-voljio istaknuti u euharističnoj busjedi (Iv 6, 55 }j »Tko jede [h rtjcr/iov] tijelo moje i pije krv moju, ima život vječni,, .« Dalje se nijc upustio u točnije označi vanje onogn trenutka, u koji pričesnik prima sakra-mentalnu milost. Ni Crkva, koliko je barem meni poznata, nije nikada matema lično, da tako reknem, odredila, u koji trenutak primi jena sv. pričest djeluje sakrnmentalno. Ni sv. Toma Akvinski nijc se es professo bavi^j- tim podrobnim pitanjem, što ga mnogi potonji bogo-slovi veoma opširno o brci du ju.1 Ali je ipak u članku, gdje radi o postu prije pričesti (S. th. 111. q, SO. a. S nd 6.), pregnantnn rekao: Maxima devotio rc qui ril ur i rt ipsa sum pfione huiussacramenti, quia tunc percipitur sacramenli effectus.« Svelac ovdje točno razlikuje tri vremena: najprije vrijeme prije pričesti, kada treba više posli ti, nego U vrijeme p u s 1 i j e pričesti. Prigovor je naime ovako glasio; »Non minor reverentia debetur liuic ¡taera-menlo iam sumpto, quam ante sumptionem; sed sumplo saeramento licet cibum aul polum sumere; ergo et ante sumptionem.« Protiv toga sv. Toma u gornjim /iječima ističe treče ili srednje vrijeme, kada se najviše treba trsiti oko poboinosti, a to je vrijeme samog p r i -m an j a svete pričesti, jer se baš Inda prima plod ovog sakramenta, A prethodno jelo ili pilo više smeta ovoj pobožnosti nego pitonjc- Tko dobro uvaži ove riječi Tomine »in ipsa sumptione,,, percipitur gratia buius saeramenti«, koje se točno slažu 3 izrazom Spasi-teljevim o ?nt»y(i>v (Iv 6, 55. 56. 58, 59.) u ob!ikt tr n j n o g participa prezonta, tcJko če moči sloiiti mnijenje njegovo sa kategoričnom naukom potonjih i kola stika, koji još točni je hoče da odrede čas print an a milosti sakra men talne i to ili isključivo ti trenutak proguianja (Suarez, Lugo, sv, Alfonso, Noldin etc.) ili u čas prispi je vanja svete 1 V. J. Nicolussi, S, S. S., Die Wirkungen der hl. Eucharistie 202—295, 281 hosti je il iijlujat (Salman t icenses]. Po ribič nom paît slivaéanju več t;ida jedemo ill blagujemo, kada s nakanom progutanja i prûbavljanjû primarno jelo ti usta te ga slinom poCinjemo rastapaii ili zubima žva-kati1 i tako asimilirati, S ovim običnim pojmom blagovanja slaže se i nauka modernih kemika, koji po Olfers-u (Pastoralmedizin " 47.), An-toneili-u (Medicina pastoralis I, 8—9) vec kod salivacije u ustima konstatuju početak procesa probavljanja. Po gotovo jelo, koje se poput hoslije lako rastapa u slini naših usta, n, pr. Sečer, sladoled, maslac, med, nitko skuhano voce, jede se bez žvakanja več u ona j čas, kada se u slini naîih usta počsnje rastnpatl. A nitko, kojerau se ko-madič šečera ili maslaca u uslima rastapa, prijc nego ga je progutao, ne če kazati, da ne jede loga Sečera ili maslaca. Samo Sv. Pisnio u poztiatom pruročanstvu Isajimi o djevičanskom začeču i rortenju Mesijinu veli dvaput: »Sin če jesti maslo i mçd^ (7, 15; 22.) U grč k oni prifcvodn Septuaginta stoji tu ista riječ fptiyBtat, koju i izvorni tekst evandelja sv. Ivana sedam puta upotrebljava u euharističnoj besjedi uz četverokratni particip o %Q(i)ya)v. Nadalje sama Crkva od prvih vremena krSčanstva toliko puta primjen'uje na iîulmrîsliju® riječi 33. psalma: »G u s t a t e (/fT)i se sveta hostija prilijepila uz nepce, trebalo bi je jeïikum odlijepifi, a ne prstom.« Takovo se od-lijepljenje rodovilo ne može ost variti bez djelomičnog zastopljenja; pa kadikad kraj najbolje volje svoje nespretni mladi priCesnik prije če svu česticu rastvoriti u slini, nego bi mu uspjelo ma i malen ko-madič odlijepiti i pre gu Eat i u. jedrom stanju, sta ondaT Zar se ni je pričestio? I to dostojno, kako pretpostavljamo? Paralela sa blago-vanjem sečera ili sladoleda ili meda i maslaca pokazuje, da se i po običnom shvačunju bez duvoljnog objelttivnog razloga pojam s»blagO-vanja* isključuje od takova primanja svete pričesfi. U najstrožem slučaju moglo bi se sumnjati o plodnosti takove sv. pričesti poradi v a n j s k i h autoriteta. Ali dok sv. mati Crkva ne izjavi protivno, nema dovoljnog osloua apodiktična Ivrdnja: -Qui species sacramentales (etiam praeter volunlatem suam) lani diu in ore retiret, donee dissolvanlur, non recipit effectuni et graham sacra-menti, quia non vere et complete Christum manducat.« Tako Noldin, a sličuo veli i sv. Alsonzo. No ova je tvrdnja i zalo klimava, jer se u p r a k s i ni Crkva ni vjernici ne ravnaju po njoj, ako se komu dogodilo, da mu se čestica u ustima posve rastopila. To se može dogodili i kod strogo prepisane u s k r s n e pričesti ili kod nuf.ne svete popudbine, koja se iz pametnog razloga može i u žlici vina ili vode bolesniku pražiti. ' V. njemački prijevod: 11. S t i C g ) 11 x , Dcr romiseb« Eiflbdltjkaltchis-mus 11906.) 1B4. 283 Pa ipak nigdje ne čitamo, da Crkva u tom slučaju zahtijeva ponovnu svetu pričest. A nikad se nijc čulo, do. je svečenik istoga dana po drugi put dunio sv, pričest jcdnom umiručemu, koji se potužio, da mu se prva čestiea posve rastopila u ustimu, Ako več duhovna pričest Üi ozbitjna ielja za sakramentalnom pričešču nije bez velikug ploda, koliko večma početak sakramentalne pričesti po primanju i počctnom rast varan ju svete česlice U slini umiručega ne če ostali bez suk ra m en talnih plodova svete popudhine! Osvijetlinu) sav ovaj kazus jednim doiivljajern iz »Videnja blažene Angele Folinjskeo:, što ib je franeuski pisac Hello {Paris 1910, 159) točno po latLnskoj autobiografiji iz bolandista preveo. Dla_ženiea tu ovaku pripovijeda: »Od nekog kratkog vremena sveta se pričest U mojim UStima rasté¿e; nema više teka od kruha ili pu zna tog mesa, nego neki lek nepoznaLog mesa, i to izrazito i slasten tek, koji se ni s čim ne da isporudiU, liostija nije tvrda kao Što prije, le ne silazi u odlomcima, kao Ho se to prije obično dogadalu. Nego ostaje čitava. a s 1 a t k o s t je njezina tako božanstvena, da bih je dugo zadržala u tistima, kad mi ne biLi preporu-čili, da je progutam, a da predugo ne oklijevam... Kad ona silazi, prouzrokuje mi neopisivo veselje, koje se takoder izvana očituje. Trese se tijelo moje, pa mi je vanrsdno teSko, da ostanem nepumiena. Kad se po tom križam, te kod riječi »U ime O ca« digncm ruku k Čelu, ništa novo ne osječam, Ali kad ruku primaknem prsima te rekncm: »I Sina«, osječam iakovu ljubav i radost, te mi se cn objavljuje, a ja ga ondje čutim,« Tu iniamo takoder ilustraciju za onu drugu nauku», kako dugo djeluje sveta pričest sive ex opere operato, sive sal tem ex opere operantis et crescentis dispositioais. U ovom pogledu vrijedno je za-bilježiti refleksiju Albana Stolza': )>Kadikad, tok se iza pričesti posvečujem pobožnosii, raspiruje mi se ova tek kasni je, od prilliku čet vrt sata poslije pričesti, dakle istom U vri je me, kad je po opčanitnm mnijenju več nestalo sa k ramen talnih prilika i čovječanstva Kristova, Tu se onda ispunjuje riječ Spasiteljeva (Iv 16, 7.): ,Bolje je vas, da ja idem'« ... I. P. Dock D. J., Sarajevo, O izpovedni molčečnosti. Bogoslovni listi priobčujejo neko navodilo sv. oficija o izpovedni molčečnosti iz 1, 19Í5 in razfago k temu navodilu (gl. Nouvelle Rcvue Théologique 1921, 16-1—167, 531—533; Theol.-praktischa Qilartalschrift 1922, 19&— 208). Navodilo se glasi doslovno; Instructio ad Rev. mos locorum Ordinarios familiaruinqiie religío-Sarum Moderatores super inviolabili sanctitate sigilli sac ra menta lis, — Na tu ral em et divinam sigilli Sacramenta lis legem in Ecclesia Christ! Semper et ubique sanctissimc servatam fuis.se ne ipsi quidcm con-fessionis sacramentalis acriores hostes in dubium unci nam revocara serio potuerunt. Idque providentissimo Dei consiiio absque ulla du- « V. Nicolu ss i, o. c. 2% ^313, 1 Diirrc Kriuter, Mai 1867. S. It. 2S4 bitatione tribucndum est, qui sacramemtalem confession em veluti secundum pasi nuufragium deperditae gratiae tabulam liominibus miseri-corditer orfercns, omncm aversationis causait! ab ca dignatus est amovere. Non desunt niliilominus quandoque salu tam liuius sacramenti administré qui, reticitis quamquam omnibus quae poenitentis personam quorttodocumque prndere queant, de submissis in sacra men t ali confession« eluvium potestati, sive in privatis collocutionibus sive in publicis ad populum concionibus (ad auditorum, ut aiunt, aedificatio-nem) Le me re sermonem lacère non vereantur. Cum au tem in re tanti ponderis et momenti nedutu peifectam et consmmnalam iniuriam sed et omnem iniuriae Specie m et suspicion em studiosissime vi tari opor-tcut. palum est omnibus quant mos Jiuiusmodi sit improbandu«. Nam eUi id liât saivo substantialiter secreto sacramentali, pins tamen au-dientiuni aures haud oif^ndere et diffidentiam in eorum animis baud cxcitare sane non potest. Quod quidem ab litiius sacramenti natura prorsus est alienum, quo clenientissimus DîUS, quae per fragilitateni humanae conversations peccata comniisimus, misericordissimae suae pietaUs venia penitus abstergit a t que omnirto obliviscitur. Haec animo reputuns Supretna haoc Sacra Congregatio Sancti Officii muneris sui esse ducit omnibus locorum Ordinariis Ordinuin-que Regulurîum ei quorinneuinque Religiosprtim Institutorum Supe-rioribus, graviter onerata eorum conscieiia, in Domino praecipere ut buiusmocli fttwsus, si quos alicubi deprehendant, prompte atque efficacité!- coertere satagant: utque in posterum tam in scliolis theoiû-gicis quuin in casus moraJis, quas vocant, conferentiîs et in publicis et in privatis ad Clerum allocutionibus et adliortationibus sacerdotcs sibi subditos sedttlo educeri curent, ne quid unquam, occasione prae-sertim Sacrarum Missionum et Exercitîoruni Spirilualium, ad con-fessionis sacramcntalis materiam pertinens, qua vis sub forma et praetextu, ne obiter quidem et nec directe neque indirecte (excepto casu necessariae consultationis iuxta régulas a probatis auctoribus traditas proponendati) in suis seu publicis sen privatis sermonibus atlingcre audeant; eosqut; in e*perimentis pro eorum habilitation® ud oonfessiones excipientlas hac super re peculiariter examinai iubeant. Sacra Congregatio eonfidit, neminem ex Confessariis huiusmodi praescriptionibus contraventurum: quod si secus acciderit, praedieti Ordinarîi et Superlores, transgressores graviter montant, recidivos congruis poenis pcrcellant, ac in casibus gravioribus Supremo huic Sacro Tribunali rem qunmprimum déférant, — Datum Romae es Aedibus Sancti Officii, dne 9. iunii 1915, R. card. Merry d«l Val. Odlok, ki je bil izdan že 1, 1915, du sedaj ni bil priobčen v Acta Apnstolicae Swtlts. In dasi je naslovljen na vse ordinarije in redovne poglavarje, ga kongregacija sv. oficija, kakor se zdi, ni doposlala vsem. Zato moramo reči, da odlok ni kak nov pozitiven zakon, ampak to, za kar je označen že v naslovu, »instruction, navodilo, ki pa obsega Zapovedi s strogo obveznostjo, 285 Instructio govori o leni, kar imenujemo irtdirektrtO kršenje zakramentalne molčečnosti. Zgodi se časili, pravi navodilo, da maiitiki, ne da bi kakorkoli označili spokornika, v privatnem pogovoru ali tudi v javnih pridigali, baje ljudstvu v izpodbudo, neprevidno pripovedujejo stvari, ki jik vedo iz izpovedi- To navado moramo obžalovali in odločno obsojali. Zato kongregacija sv. oficija ukazuje Škofom in redovnim poglavarjem: a) ko bi kje opazili tako navado, so v vesti obvezani, da jo takoj odpravijo; b) skrbeti morajo, da se bodo maš-niki natanko poučili o tem, kaj jim nalaga sigillum sacramentaie; o teni jim treba govoriti v bogoslovnih šolah in pri konferencah v reSevanju casus moralis; Škofje in redovni poglavarji naj v svojih privatnih pogovorih in v javnih nagovorih do klora opozarjajo mašnike na Strogo obveznost zakramentalne molčečnosti: kar je tvarina zakramentalne izpovedi, tega se ne smojo datekniti v noheni obliki in pod nobenim izgovorom, tudi samo po vrhu ne, niti direktno niti indirektno, v javnih govorih ali privatnih razgovorih, zlasti ne oh priliki svetega misijona ali duhovnih vaj; c) pri izku£nji, pri kateri naj mašniki pokažejo svojo sposobnost za iz.po veda vanje, jih je treba tudi o tej stvari povprašati; d) ko bi pa se vendarle zgodilo, da bi kdo prckrSii to prepoved, naj ga ordinariji in poglavarji resno posvare in, ko bi posvarjenje ne pomagalo, tudi kaznujejo; težje slučaje pa naj čimprej sporoče sv. ofieiju, Razlogi, zakaj naj maSnik tako strogo molči o vsem, kar Ve iz izpovedi, so pa tile: aj v tako važni stvari, kakor je zapoved zakramentalne molčečnosti, se je treba varovati ne samo direktnega, popolnega kršenja zapovedi, ampak tudi vsakega videza in vsake suninje kakega pogreika; b) tako nepremišljeno govorjenje o stvareh, ki jih maSnik v6 iz izpovedi, žali in pohujšuje dobre, preproste ljudi; c) vzbuja se v ljudeh tudi nezaupanje, strah, da bo morda mainik drugje pa o njih govoril, Ti razlogi so vodili kongregacijo sv. oficija, da je izdala to navodilo. V pojasnilo navadimo nekaj zgledov. Mainik, ki je izpovedaval o velikonočnem času. ne bi smel reči javno na prižnici ali v privatnem pogovoru: prišel je v tem postnem času k meni spokornik, ki že osem let ni bil pri izpovedi; takisto ne: v tolažbo mi je, da sira spravil z Bogom nekoga, ki že toliko in toliko let ni prejemal zakramentov. Recimo, da bi bil med poslušavci v cerkvi tudi tisti spnkornik. Kaj si bo mislil o izpovedni molčečnosti, ko sliši, da mainik o njem govori? Ali se ne bo bal, da bo mainik še ka; več povedal? In ali ne bo to vzbujalo v njem nezaupanja do zakramenta sv, pokore? Ne kršil bi pa navodila izpovednik, ki bi rekeL; v dolgi dobi moje duhovske sluibe stm imel priliko, da s«m marsikaterega grešnika spravil z Bogom; ali: doživel sem marsikatero Lzpreobrnjenje večletnih grešnikov (Nouv. rev, tlieol. 1921, 165—167). Kongregacija sv. oficija je izdala svoje navodilo leta 1915, torej preden je izSel novi zakonik. Katero je razmerje med tem navodilom in kAnoni v novem zakoniku, ki govore Benedictiones, imprimis imperliendoe catkolieis, dari quoqiie possimt catechunienis, imo, nisi obšle t Ecclesiac prohibitio, etiani aCatholicis ad oblinendum fidci lumen vel, una cum illo, corporis sani Latent.« Iz kdnona moremo posneti, da sme mašnik zakra-mentale deliti ne samo katoličanom, ampak tudi nekatoličanom, če ni za ta ali oni zakramental kake ccrkvenc prepovedi, ki bi to branila. Govorimo najprej o n e k a t o lj £ a n i h, Iz k&noiia in opomb, ki so dodane kanonu, se vidi, da sme katoliški duhovnik nevemiku v bolezni dati blagoslov, ki naj bi mu naklonil luč svete vere in obenem tudi telesno zdravje. Tako ja že 11, avgusta l. 1768 odgovorila kyngregacija s, officii na zadevno vprašanje ikopeljskega škofa; »lici-tum esse presbyteris catholicis adire domos tnre-arum ibique bene-dicere infirmos et orare super eos pro sanitate corporis et pro ilhi-minatlone mentis«. V odgovoru se kongregacija sklicuje na navodilo, ki ga je da!a v tej reči škofu skadrskemu 11. dec. I. 1749. Navodilo opozarja mašnike, naj parijo, da se ne bo gojila pri nevernikili morda kaka prazna vera radi zakramentalov. Posebej opominja kongregacija mašnike, naj pouče nevernike o moči zakramentalov, da ne bodo mislili, kakor da bi po mašnikovem blagosiovu morali iavestno ozdraveli od telesne bolezni [Collect, C, de Prop, F. nn. 374. 468). Dovoljeno ie tudi izvrševati eksorcizme nad obsedenimi nevernikl. (Tako vlIi navodilo za skadrskega škofa C. de Prop. F. 11. septembra 1779, n. 537, can- 1152.j V posebnih okojnostih dopušča cerkev še druge blagoslove za nekatoličane. Sofijski nadškof je svoj čas sporočil v Rim, da v nekaterih krajih razkolniki hočejo, naj bi jim misijonarji na Treh kraljev dan blagoslavljali hiše; misijonar'! pa da se ne upajo odreči tej prošnji v strahu pred večjim zlfim. Kongregacija sv. oficija je odgovorili 17, aprila 1758; «Toleretiir quod in die Epiphaniae sacerdos entho-¡icus vocalus ac metu coactus a schismaticis, eorum domibus bene-dical, modo ne cum iis in oralione communicare videatur« (Coil C. de Prop. F. n. 4H. ad 3). Pri sklepanju poroke med katoličanom in nekatoličanom prepoveduje kanon 1102 vsak sveti obred; dostavlja pa: Ko bi se bilo bati kakega večjega zla, ker se poroka vrši brez svetih obredov, sme škof dovoliti nekaj običajnih obredov; le sv, maša se nikoli ne dovoli. Izključeni so krivoverej in razkolniki od onih zakramentalov, ki bi pri njih udeležba bila očitna communicatio in saeris. Iz tega raz- 19* 288 loga veli ínstructio C. S. Officíi 22. jun. 1859: Mlicitum est in sacris fuutionibus dara iis (baeieticis) pacem, sacros ciñeres, candelas et palmas benedictas aliaque id genus ezterni cultus* (Cell, Congr, de Prop. F. n. 117é). Katoličanom se zakramentali delé, če za koga v posebnem slučaju kánoni tega ne branijo, Novi zakonik našteva tri take slučaje: a) Zakramentalov ne more prejemati izobčeni post senten-tiam declaratoriam aut conde mn a turi am (can, 2260 § 1], Da bi smel maínik izobčenemu odreči hak zakramentu I, ni dosti, da je kdo zapadel izobčenju radi notorične pregrobe, ampak treba je, du ga je cerkvena oblast proglasila za izobčenega ali nad njim izrekla sodbo izobčenja. Za zakramente veli känon; cxcommunicatus non poteši Sacramenta recipere; za z akr aman tale pa dosLavlja: excommunicuLus post senlentiara declarat&riani aut condemnatoriain, b) Zakramentale prejemati je prepovedan» tistim, ki so »personaliter interdicti* (can, 2275 n. 2"), c) Katoličani, ki so se prcdrznili sklenili mešani zakon, dasi veljavno, pa brez cerkvenega izpreglida, so ipso facto izključeni od zakramentalov (can, 2375J Iz navedenih kánonov je jasno, kedaj in komu pei cerkvencm zakoniku mašnik ne sme deliti zakramentalov. Mogoče pa je, da cerkveni poglavarji iz tehtnih razlogov prepovedo deliti kak zakramenta! v posebnem slučaju, o katerem zakonik ne govori, Neka taka biskupska prepoved se omenja v našem slučaju, ßiskup je po okrožnici svojim mašnikom prepovedal, da ne smejo na sv. Treh kraljev dan blagoslavljati hiä konkubinarjev. Po k&nonih Ima biskup to pravico, da v posebnem slučaju nalaga kazni, ki jih zakonik ne določa (cf. can. 2220—2222). S tem je dan odgovor na vprašanje v našem slučaju. Človek, ki m ti je nia£nik v cerkvi javno odrekel blagoslov sv. Blaža, ni bil ne izobčen, ne v interdikt dejan, tudi ni sklenil mešanega zakona brez cerkvenega izpregleda, Zato po občem cerkvenem zakoniku mašnik ni bil upravičen vzkratiti mu Blažev blagoslov. Pa tudi po omenjeni biskupski okrožnici maínik tega ni smel narediti, Take prepovedi treba striktno tolmačiti. Okrožnica prepoveduje Samo to, da ne smejo maSniki na SV, Treh kraljev dan blagoslavljati hiš konkubinarjev. O blagoslovu, ki se daje vernikom na sv. Blaža dan v cerkvi, okrožnica n¿ govori. če je torej prišel človek konkuhinar v cerkev po Blaže v blagoslov, mu ga mašnik ni smel odreči. Takisto ne velja sklicevanje na Schiichovo knjigo pastoralnega bogoslovja. Schiich piSe: »Fähig, berechtigt und würdig den Segen der Sakramentalien zu empfangen, ist vorzüglich jener Mensch, der in Gcmeinschalt mit der Kirche, im Stande der Gnade lebt und gläubig, fromm, in Gottes Willen ¿rgeben und andächtig ist« (Handbuch der Pastura!theol., 14. u. 15, Aufl., von A. Polz, pg, 711), Iz besedila se vidi, da nam hoče nvtor p ra d-vsem povedati, česa nam je treba, da homo pri prejemanju zakra-mcntalov deležni čim večje mere milosti. Od žive vere, pobožnosti, vdanosti v božjo voljo ie zavisna mera dobrot, ki nam jih Bog na- 289 klanja po zakramentaLih; ni pa pobožnost, vdanost v božjo voijo, stan milosti pogoj, proti kaUremu naj nam mašnik zakramenta te deli ali odreka. Fr, Uženičnik. Prepovedane slike. S. Congregatio s. Oificii je 30. marca 1921 izdala ta-le dekret: »Imagines sacras cuiusdam novae scholae plc-toriae, quai lihi specimen exhibetur iti opuscule cm tihi lus* La passion de Nôtre-Seigneur Jésus-Christ par Cyril Vtrschaeve [ornée de compositions d'Albert Servaes. Bruxelles et Paris, Librairie Nationale d'art cl d'histoire G. van Ocst et Cie Editeurs, 1920), ad praescriptio-nem can on is 1399, n, 12, prohiber! ipso iure, ideoque stati m remo-vendas esse ab Ecclesiis, Oratoriis, etc., in quibus iorfe exposîtae inveniantur* (AAS 1921, 197). Odlok je izšel že Jani, pa naš Bogoslovni Vestnik ga ni priobčil. Zakaj ne? Verschaeve.a knjige pri nas ni dobiti. Iz odloka samega pa ni mogoče razbrati, kakšne slike prepoveduje kongregacija. Odink govori v novi slikarski šoli; podobe te šok da se ne strinjajo s kan, 1399, n. 12. Bolj natanko pa slike v dekretu niso označene. Brez razlage bi bil odlok iitateljem našega lista neumeven in zato brez zanimanja zanje, Zdelo se mi ¡¿, da je bolje, če s priobčenjem odloka - počakamo, dokler ne dobimo odkod kakega pojasnila. Razlago, nekak komentar k odloku, je med tem Časom napisal J. Maréchal S. J. v Nouvelle Revue Théologique (1921, pg. 337—344J, Posncmimo po tem spisu glavne stvari. A najprej določimo, kaj pomeni odlok sv. oficija. Odlok sv. oficija in njega razlaga bodeta zanimala zlasti one, ki SO kitali razpravo 0 Ivanu Mešlroviču v Domu in Svetit (1921, 152—158). Kaj pomeni prepoved sv. oficija? Predvsem treba poudariti, da kongregacija ne obsoja in ne prepoveduje podob z umetnostnega vidika. To ni nje stvar. Nje naloga je, da pazi, kakšne podobe se v cerkvah izpostavljajo v javno čeiče-njij, K akène naj bodo podobe, je natanko določil že tridentinski koncil (sess, 25, de invocations ,,, sanctorum et sacris iniaginibus) in pozneje sv. zbor za obred« v mnogih dekretih. Poleg drugega Zahteva tridentinski zbor, naj nihče ne poslavlja v cerkev nenavadnih podob, če jih ni prej odobril Škof. Jezus Kristus, prebl. Devica Marija, angeli in svetniki naj su upodabljajo in slikajo v oblikah, kakršne so že od nekdaj v katoliški ccrkvi v navadi (gl. o tem Pastor, bogosl. 11 336 s.). To določbo tridentinskega zbora so do besede sprejeli v novi zakonik [can, 1279, § 1), z dostavkom: ipso iure prohîbentur imagines quoquo modo imprcssae Domini Nostri Jesu Christi, Baetne Mariae Virginis, Angelorum atque Sanctorum vel aUorum Scrvorum Dei ab Eccle&iae sensu et decretis aliénai [can. 1399, n. 12). Prepoved sv. oficija z dne 30. marca 1921 navaja kin. 1399 n, 12 in veli, da na} se umaknajo iz cerkvi in oratorijev podobe neke nove šule, vzorce (specimen}, primere, za te podobe nam podaje knjiga Cirila Verschae-veja, ki je izšla pod naslovom: Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, in ki jo je okrasil s slikami Albert Servaes, Vseh slik v knjigi je sedem. 290 Kakšne so to slike? ]. Kristus tla Vrtu Gefzemani luži po dolgem na tleli, s čelom se dotika zemlja, — 2. Juda da Jezusu izdajski poljub, — 3, Kristus ob stebru, nag in zvezan. — 4. Ecce iiomo. Telo mu je suho. mršavo; okoli ledij ima prepasano nekako cunjo; plaši mu je zdrknil i ram, — S. Kristus na križu. Glava se mu je nagnila na desno in se vidi samo od strani; telo mu je trdo okorelo in nalahno upognjeno. — 6. Pie ti. Na kolenih žalostne Matere božje počiva zlekojeno mrtvo telo, usehlo, brez mesa; udje so mu v členkih izpahnjenj; glava visi vznak navzdol; ten^k vrat se vidi zato še boij iztegnjen. Ob desni je oseba, ki ji ^e obraz spačen od bolečine. Oseba ob levi zakriva lice in kaže samo eno čez mero razširjeno oko. Glavna oseba v vs;j skupini je Devica Marija. Obraz ji jt oglnt In neznan. Upodobljena je v njem globoka, silna bolest. - ■ V, Vstajenje. Kristus se dviga iz groba. Roki sta mu razprostrti. Obraz jasen, a brez lepote. Telo koščeno, brez gibkostt. Kaj pravi kritika o tali slikali? Ločiti je treba v slikali religiozno in umetnostno plat. V religiozni sliki, ki je namenjena javnemu češčenju, moramo gledati ne samo umetnino, ampak se moramo ozirati tudi na, cilj, kateremu naj slika služi. Mogoče je, da je kaka slika zanimiv, močan pojav nove religiozne umetnosti, a zato nikakor Se nima tistih pogojev, ki so nujno potrebni, da bi megla biti slika predmet javnemu čeičenju. Slikar Albert Ssrvaes, Belgijec po rodu, je zase veren katoličan. 0 njegovih slikali pa naj sodi kdo kakorkoli, to treba priznali, da take, kakršne so, hudo žalijo religiozno čuvstvo večine vernikov. Nikar ne pozabimo: za katoličana tudi strahote trpljenja Gospodovega niso brez jasne veličine; v svetem spoštovanju druži pobožnost vernih katoličanov ponižanje v trpljenju z božjim veli&astvom Gospodovim. In da se vzbudi v nas sočutje, ni treba, da bi kdo kakor s kladivom udarjat po nas. Ce to pomislimo, pa nam bo umevno, zakaj je kongregacija prepovedala. da bi se slik& te nove siru je izpostavljale javnemu čeičenju v cerkvah. Kako pa sodi kritika o Servaesovih slikah t. umetnostnega «tališča? Umetnik je hotoma in vedama žrtvoval harmonijo oblike pretresljivemu izražanju ideje. Radi tega mu ničesar ne očitamo, vsaj načelno ne, Toda vprašati moramo, aH ni Sel umetnik preko mejii. ki mu j-u določa umetnost sama. Ros 'e, če kdo pretirano išče samo oblika, samo formalne dovrSenosti, ohladi ob tem lepota ideje- Res pa je tudi, če kdo sistematično zanemarja obliko, lahko ob tem vprav tako temni višja lepota, ki je v ideji. Modemi govori o poduhov-Ijenju upodabljajoče umetnosti. A poduhovljenje ni mrši vos! brez mesa; idejna, moralna lepota nI fizična grdota, Servaes nam za na:-svetejše osebe ni ustvaril tipov človeške lepote, in to tudi treba ni; podal nam je podčloveški tipe [types infra-huniai,nsj, nekake ix-rodke, vrsto degeneriranih ljudi. Trudil se je, da bi dal tim bol" silen 291 izraz sveti grozi, ki naj jo vzbuja v nas ponižanje Sina božjega, a pri tem je Šel predaleč. Louis Gillet, odličen umetnostni kritik, je rekel o kompozicijah Servaesovih: osupljiva sila v izražanju, rafinirana, barbarska, brutalna umetnost. Ko bi iz teh slik izločili, kar je v njih nelepega, nelitnega, bi bile slike bržktine nekoliko manj nasilno pretresljive, bile bi pa bolj religiozne. Pravijo, da je neka podobnost med sedanjimi umetniki in pa zgodnje romanskimi slikarji. Morda; je pa med njimi tudi velika razlika. Pozno gotski ali zgodnje romanski slikarji so res časih slikali neokretno, naivno. Te neokretnosti je bila kriva nemožnost umetnikov. Oni niso znali drugače, Kar je v njih podobah nepopolnega, pretiranega, je spontanno, ne iskano, naivno, ne premišljeno. Zato nas slike pozne gotike ali zgiidnje romantik« vendarle pobožno ganejo, če jih gledamo, Moderni pa vedoma in kotoma, namenoma pretiravajo in prtsminjajo naravne oblike v nenaravne stvore, Zato nas ta umetnost odbija in žali naše versko Čuvstvo, Fr. Ušeničnik. O sv. obhajilu pri polnočni maši na sveti večer v župnih cerkvah— Za oratorije religioznih in duliovskih hiš, kjer stalno hranijo naj' svetešji zakrament, zakonik izrečno veli, da se sme pri polnočni maši v božični noči vernikom deliti svr obhajilo (can. 821 g 3). Za ?.upni ccrkve omenja zakonik samo sv. mašo, molči pa o obhajilu (can. 821 § 2). Pojavljajo pa se glasovi, ki hočejo, da je tudi v župnih cerkvah dovoljeno deliti sv, obhajilo pri polnočni maši, V tem smislu piše Nouvelle Kevue Tbeologique [1921, 42} in Theologisch-praktische Qoartalschrift [1922, 2S4—292), Glavni dokaz, ki ga navajajo za svelo obhajilo v župnih cerkvah pri polnočni božični maši, je ta-le: Sacra comniunio iis tantum horis distribuatur, quibus Missae sacrificium olierri potest, nisi aliud rationabilis cau&a suadeat (can. 867 § 4). Na sv. večer je sv, maša v župnih cerkvah ukazana opolnoči. Torij sc sme pri polnočni maši deliti sv, obhajilo. Dokazovanju ne odrekam verjetnosti, Popolnoma jasna pa sc mi stvar ne zdi, Kancnu 867 § 4 mislim, da odgovarja kAnon $21 g 1. Prvi kanon veli, naj se sv. obhajilo deli samo ob tistih urah, v katerih se vrši sv. maša (can. 867 § 4), Katere so te ure, določa drugi kanon, ki pravi, naj se sv. maša ne začenja prej kot eno uro pred zoro, a ne pozneje kol eno uro po poludne (can, 821 § I). Kot izjemo dostavlja § 2 istega kanona, da pa se na sveti večer v župnih in konventnih cerkvah sv. maša sme začeti že opolunoči; za oratorije v religioznih hišah pa dovoljuje § 3 cel6 tri sv. maše v božični noči. Ali velja ta izjema, ki jo določa kanon za sv, malo, tudi za sv. obhajilo? Nekaterim se zdi da, sv. obhajilo se deli v tistih urah in v tistem času, v katerem se vrši sv. maša. fie je to sklepanje utemeljeno v kdnonih, potem, tako mislim, mora veljati enako za iupne cerkve in za oratorije v religioznih hišah. A če je lako, pa ne vem, zakaj isti § 3 kan. 821, ki dovoljuje za oratorije sv. mašo opolunoči, še posebej in izrečno dostavlja, da smejo 292 mašniki v oratorijih po religioznih hišah pri polunočnici deliti sveto obhajilo? Čemu ta odstavek? Ali ni stvar že sama po sebi umevna iz drugih kinonov? — Morda pa smo upravičeni vprav iz tega do-stavka sklepali, da stvar ni sama po sebi umevna iu da je treba za sv, obhajilo pri polunočni maši posebne določbe v kdnonu. To določbo je zakonodavcc uvrstil v paragraf, v katerem govori o orato-rijih po religioznih hišah. Ni pa te določbe v paragrafu, ki govori o polunočni maši v župnih in konvenlnih cerkvah; in zato, tako se zdi, v župnik in konventnili cerkvah ni dopustno deliti vernikom sv. obhajilo pri polunočni maši. Novi zakonik bi torej ne bil izpremenil prejšnje discipline, ko se je sv. obhajilo na sveti večer pri polunočni maši smolo deliti v oratorijih religioznih in duhovnih hiš, rte pa v župnik cerkvah. Besedilo kinona po moji misli govori za prejšnjo prakso, če pa se ne oziramo na besedilo kdnonov, ampak presojamo stvar samo po sebi, pa se mi zdi, da bi bilo popolnoma v duhu sv, cerkve, ko bj se v božični noči sv. obhajilo delilo vernikom pri katerikoli maši. Sveto obhajilo je bilo nekdaj integralen del sv. maJe ne samo za mašnika, ampak tudi za vernike, ki so bili pri mali. Tudi sedaj sv. cerkev želi, da bi verniki pri vsaki sv, niaSi prejemali sv. obhajilo, ne samo duhovno, ampak tudi zakramentalno. Bilo bi torej čisto v smislu te želje sv. cerkve, ko bi mašniki v božični noči delili vernikom svelo obhajilo ne samo po samostanih in duhovnih hišah, ampak tudi v javnih cerkvah, — Morda se bo kak škofijski ordinariat obrnil v Rim za avtentično pojasnilo. F, Ušeničnik. Procesija na sv. R. T. dan. — Procesija je obvezna v vseh stolni n in župnih cerkvah,' v drugih sme biti; ako je pa več cerkev v enem in istem kraju, obhaja slavnostni obhod z Najsvetejšim *ecclesia dignior , »nisi aliter Eerat immemorabilij consuetudo, vel locorum circumstantiac, prudenti Episcopi tudicio, aliud exigant,«» Po nekaterih župnijah, zlasti kjir sta samo dva duhovnika, ic obhaja ta dan tako, da ima kapelan slovesno mašo, župnik pa po maši procesijo z NajsveteiSim. Ali tako ravnanje je nedopustno in tudi izrecno prepovedano. Res, da je župnikova pravica voditi javne procesije izven csrkve, toda le pod pogojem »nisi aliud ¡ure cnventurf;* liturgično pravo pa omejuje to pravjco župnikov na praznik sv. R, T. Procesijo vodi in Najsvetejše nosi v rokah ta dan celebrans, mašnik, ki e daroval slovesno mašo. To je njegova izključna in nedotakljiva pravica. Kongregacija za svele obrede je na vprašanje; -An, non obstante quacumque in contrariunt consueUidiner intangibile sit ius Celebranlts in Sollemnilatc SS. Corp, Chr. semper per se deferendi in publica supplicatione SS, Eucharistiae S^cramentum», odgovorila; Aflirma-tive, iuxta alia decrela * Islo uči Schneider,® sklicujoč se na Decr 1 K ¡cifer, Rubrizistik* [Padtrborn 19lS| & * Can, 1291. § 1. * Can, 462, 4 D ter, auth. 2792 ad 1. * Manuale SaCcrdoltimlT [Cokmiae 1910) sir, 472, op, 1. 293 auth. 652, Schiich-Polz*, sklicujoč se na Dccr. auth. 2188 ad 4, 2192 ad 3, Kieffer,7 Zupančič" in drugi. Colleclio liituuin Diuec. Lav, pravi: >Tlora competenti... Cclebrans deposita (in cornu Epistolae vel in sacristía) casula cu m manipulo, et accepto pluvial! albo reverlitur Torej ne župnik, ne kapelan, ampak celebrans. Le škof sme voditi procesijo in nositi Najsvetejše, ne da bi bil imel poprej slovesno maSoi" drug duhovnik pa le tedaj, če bi celebrans telesno opešal in onemogel ali hi bil kakštn drug zelo važen vzrok za tako ravnanje.1" Pripomnimo naj še. da predpisujejo rubrike za celebranta nmikt, albo, cingulum, Stolo in pluvial; nikakor ni prav, ako radi vročine in lastne -ugodnosti vzame samo superpelicej, štolo in pluvial, 5e manj pa, ako vodi procesijo brez pluviala: kjer ni pluviala, ta dan in med osmino proccsije sploh ne sme biti,11 Ako je poleg cclebranta še en duhovnik, se ta udeleži procesije brez Stole in celebrant mora sam peti vse evangelije. Asistenca Jdiakon in subdiakon) sine vestibus saeris, v samih superpclicejih ali tudi al bali s štolo, ni dovoljena. V. Močnik. Nove določbe redovniškega prava. — Zadnje štuvilke Acta Apostólica® Sediš obsegajo več dopolnilnih določb in razlag k redovni-Škemu pravu novega kodeksa. t. Glede poročil, ki jih imajo redovni predstojniki vsako peto leto pošiljali sveti stolici (kan, 510) je dekret S. C, de ííelíg, Sanei tuiri« z dnu; 8. marca 1922 (A A S XfV, 161 seq) razjasnil dvoje vprašanj, prvič kdaj se petletja za poročila prično, in drugič kako se poročila posameznih redovnih družin na petero !et porazdelc. Petletja so za vse redo ve enaka in stalno določena; prično se s !. januarjem 1923, Tekom petih let mam vsak red in vsaka kongfegacija poslati pnročilo po določenem redu. Razdeljeni so redovi na teh pet let različno; moški redovi so razdeljeni z oztrom na vrsto rada ozir, korigregacije, ženski po deželah. Moški redovi poročajo: 1. leto regularni kanoniki in menlškt ter viteški redovi; 2, leto mcndikanli; 3. leto regularni kleriki; 4. leto kongre-gacije z neslovesrtiimi obljubami; 5. leto kongregacije brez obljub ali samo s privatnimi obljubami. Ženski redovi poročajo: 1. leto oni, ki imajo materno hišo ali sedež generalne predstojnice v Italiji, Španiji, Portugalski; 2. leto iz Francije, Belgije, Nizozemske, Anglije, Irske; 3, leto iz ostalih dežel Evrope fhirej tudi iz Jugoslavije prvo poročilo 1. 192S.); 4. leto Iz Severu* in Južne Amerike; 5. leto iz osta ih delov sveta (iz Azije, Afrike in Avstralije), Kongregacijam, ki nimajo slovesnih obljub, se bodo dala za poročilo na razpolago posebna vprašanja; ostali redovi naj po lastnem preudarku sestavijo poročilo, ki ® Handbueh d. Pasloralthcul. (Innsbruck 1914j str, 552, op. 4, ■ L c. " Duhovno pailirstvo1, str. 413, op. 1. * Zn p a n ¡S i č. K i c f 1 c r, 1. c. w Kieffer, L c. » Dccr. aulh 2067 ad 5, 2440, 2S26 ad 1. 294 mora sveto slolico pcsebno informirati o gospodarskem, nravnem in diciplinarncni stanju dotičnega reda. 2. Ista S. C. je z dnem 16. marca 1922 (AAS XIV, 186 sg) izdala določila o denarju, ki so si ga redovniki pridobili v vojni. Plača. katero so redovniki s slovesnimi obljubami ali tudi le z neslovesnimi, ki pa izključujejo pravico pridobivati si osebno imovino, dobivali v vojni kot vojaki ali vojaški nas lavi jenci, ni njihova osebna lastnina, temveč pripada dotičnemu redu. invalidna renta pripada samostanu, ako je bil in valid-redovnik r.u časa vojaške službe i.e vezan po obljubah; ako pa tedaj Se ni bil pod ohljubanii, js dolžan rento oddajati samostanu, dokler v njem živi. Isto velja glede odpravnino ob demobilizaciji in glede doklad, do katerih opravičujejo nekatera vojaška odlikovanja. Oni redovniki pa, ki So S temi dohodki že drugače disponirali, morda celo in favorem lertii, so obvezani to redu restituiratt, ako niso ravnali s pametno domnevanini dovoljenjem [rationabiliter praesumpta ilcentia) svojih predstojnikov. 3. Konstitucije raznih reduv in kongregacij določajo vrhovnim predstojnikom omejeno funkcijsko dobo, po kateri ne morejo biti več voljeni. Na vprašanje, se li sme izjema napraviti pri ustanovitelju [ozir. ustanoviteljici) konij ter mu poveriti vrhovno vodstvo za vse življenje, je S, C. der Relig, dne 6, marca 1922 odgovorila: negative; za vsako izjemo je potreben apostolski indult (AAS XIV, 163), 4. Abbas nullius št. martinske opatije v Panoniji (Madžarska) je dobil dne !3, dec, 1921 kot prezident madžarske benediktinske kongregacije trajen indult, da sme benedicirati vse opate, ki pripadajo imenovani kongregaciji. Po občem kan. pravu (kan. 625] spada benedietio abbatum v kompelenco krajevnegi škofa (AAS XIV, 34). 5. V zadevi generalnega kapitlja kongregacij redovnic, ki so pod jurisdikcijo Škofa, je S. C. de Relig, 2. jul. 1.1921 odredila, da določi kraj, k'er se ima vršiti generalni kapitelj, generalna prednica, ne pa ordinarij, v čigar škofiji leži materna hiša, Ako ¡t kongregaclja razširjena v večkuterih škofijah, predseduje kapillju in potrjuje volitev škof kraja, nc pa škof materine hiše. (AAS XIII, 481 sL) G. Ružman. Nova prošnja v litanijah vseh svetnikov. — Odbor za proslavo tristoletnice, odkar se je ustanovila S. Congregatio de Propaganda Fide, se je obrnil do sv. očeta s prošnjo, naj bi odredil, da bi se v Iitanije vseh svetnikov uvrstila, invokacija: Ut omnes errantes ad uni-tatem Ecclesiae revocara, et infidides unlvcrsos ad Kvangelii lumen perducerc digneris: Te rogannls, audt nos. — Sv, oče je na poročilo kardinala prelekta kongregacije za svete obrede dne 22, marca 1922 prošnji ugodil in ukazal, da se nova invokacija za javno in privatno molitev uvrsti za invokacijo; Ut cuncto populo christiano, ete, (A A S 1922, 201) F. U. —3iS— 295 Razgled po krščanskem svetu. vzhodno cerkve. 1. Ru&ka cerkev. 2. Ruska cirktv v izgnanstvu. 3. Srbska cerkev. 4, Cari- grajski palriarhat, i. Ruska cerkev v domovini trpi pod boljševiškim jarmom, Boijše-viki je ne morejo uničiti z direktnimi udarci, a skušajo jo oslabiti s širjenjem ateističnih idej in brezverske vzgoje in z notranjim razdorom, Proti patriarhu Tihemu (gl, 8 V 1921, 315) so zloglasnega Rasputinovega pristaša, meniha Heliodora v Caricinu postavili za proti-patriarha; njemu sta se pridružila škofa Varnava (Putjata] in Vladimir, nekdaj uslužna pristaša dvora in liasputina. A po veliki večini dr/ijo KuSi s patriarhom Tihonnm. Slaroverci so sedaj bolj pripravljeni za spravo z rusko cerkvijo. Med lajiki se tvori krščanska elita, ki vztrajno brani cerkev in njene tradicije. Odlični laiki (Bulgakov, Solovjev i, dr.) vstopajo v duhovski stan. Oglaša se aeko modernizirano slavjanofilstvo, ki se navdušuje za izključno narodno pni vesla v je, a zdi se, da se teženje po krščanskem univerzalizmu vendar ni zadušilo. S. M, Solovjev, nečak VI. Solovjova, je kakor se zdi — katoliški duhovnik v Moskvi (Jllerbigny v »Etudes« 1922, str, 525—541). Ruska cerkev še ni tako močna, da bi se mogla uspešno upirati bcljŠeviSkemu nasilju. Sredi februarja 1922 je vlada izdala ukaz, naj se cerkvam vseh veroizpovedi odvzamejo vse cerkvene dragocenosti {kelihi i. dr.), da država dobi sredstev proti lakoti in draginji, Pulriurh Tihon je protestiral, a vlada ga je vrgla v ječo. Poleg tega se uvaja strogo nadzorstvo nad verskimi vajami, propovedmi itd. Na drugi strani pa So boljšcvikt pokazali mnogo obzirnosti do katoliške cerkve. Dovolili so, da papeževo pomožno odposlanstvo v gladujočo Rusijo spremljajo katoliški duhovniki (redovniki). Ob priliki genovske konference je ruska delegacija prijateljsko občevala z genovskim nadškofom in z Vatikanom. A raz.nmljivo -e, da boljševike pri tem vodijo samo politični računi in oziri, BoljŠeviki so se prepričali o velikem vplivu moralne velesile rimskega papeštva. univerzalno, kulturno in napredno katoličanstvo jim bolj imponira nego prekonservativno pravoslavje, Privatne vesti celo javljajo, da boljše-viki vse to delajo z namenom, da bi oslabiii in ponižali rusko pravo-slavje, ki je po njihovem mnenju glavna podpora cariznia, O cerkvenem zedinjenju v tradicionalnem smislu ni govora, ker tako zejinenje niti v normalnih razmerah ni mogoče. A v Vatikanu so dobro informirani o ruskih notranjih razmerah in dobro vedo, da ruska revolucija še ni končana in da je treba pri dogovorih s sedanjo rusko vlado velike opreznosti, Dnevno časopisje je o teb dogovorih objavljalo fantastično pretirane vesti. Ruski begunci so se pričeli razburjati (odprto pismo Merežkovskega), A modra cerkvena politika Pija XL tiho in previdno dela za popolno versko svobodo v Rusiji. 306 2. Ruska cerkev v izgnanstva. — Po boljševiški revoluciji je veliko število ruskih Škofov ¡n duhovnikov zbežalo v inozemstvo; po polomu Wrangíova vojske (v novembru 1920) je ogromno število ruskih beguncev pribežalo v Carigrad. Grška carigrajska cerkev ji dala Rusom na razpolago nekatere samostane in cerkve. Sredi 1, 1921 sc je v Carigradu organizirala vrhovna ruska cerkvena uprava za inozemstvo. V sporazumu z moskovskini patriarhom Tihonom je ruska cerkvena uprava vse dežele, v katerih bivajo mski begunci, razdelila v cerkvene pokrajine in nastavila škofe (skupno 12); izmed cerkvenih pokrajin (škofij} omenjam srbsko, bolgarsko, carigrajsko in škofijo, ki obsega vso zapadno Evropo, Rusko »srbsko« (jugoslovansko?) škofijo vlada kijevski metropo^t Antonij (Hrapovickij), ki je bil pred vojsko in med vojsko kot volinjski nadškof znan propagator pravo-slavja; on je obenem predsednik vrhovne ruske Cerkvene uprave v inozemstvu. Tudi ostali ruski škofje radi bivajo v Jugoslaviji, ki je postala središče ruske inozemske cerkvene uprave. Rusko zapadno-evropsko škofijo vlada znani pravoslavni propagator nadškof Hvlogtj, ki se rad mudi v Jugoslaviji. Srbska cerkev je dala ruskim škofom, duhovnikom in menihom na razpolago nekatere samostane (n. pr. na Fruiki gori) in cerkve. Po čet kom oktobra so imeli duhovski in laiški zastopniki ruske cerkve pokrajinski cerkveni zbor v Srcmskih Karlovcih, Posvetovanja so se končala dne 4. oktobra in se zaključila s slovesno službo božjo in s slavnostnim govorom metropolita Antonija dne 5, oktobra. Zbor razpravljal vprašanja o cerkveni organizaciji in šolstvu. Imel je strogo konservativen značaj, ki se je posebno izrazil v resoluciji za obnovitev ruskega carsfva pod vlado -zakonitega in nasledstvenega carja, prvega sina svete pravoslavne cerkve in maziljenca božjega« (Glasnik 1921, str. 334). Pokrajinski zbor v Srem. Karlovcih je pripravil tla in izvolil delegate (6) za vseruski cerkveni zbor (v izgnanstvu), ki se j« dne S, do 22, novembra 1921 (po starem koledarju) vršil islotam pod pokroviteljstvom srbskega patriarha in pod predsedstvom kijevskega metropolita Antonija. Zbralo se je 12 ruskih škofov in 74 drugih ruskih delegatov iz Evrope, Azije in Amerike, deloma izvoljenih, deloma pozvanih od ruske cerkvene uprave. Navzoč je bil srbski patriarh Dimitrij kot časbti predsednik in Sc dva srbska škofa, Zbor je reševal versko-moralna, pastirska in c¿rkvcna organizatorična vprašanja. Vrhovna ruska cerkvena uprava je bila proglašena za rusko sinodo v inozemstvu; pride!jen ji je cerkveni svet škofov, duhovnikov in laikov po vzoru moskovskega cerkvenega svčta. Metropoli Antonij je dobil naslov namestnika ruskega patriarha. Zbor je svoje delo završil s kratko, a krepko poslanico, v kateri se verniki pozivajo k molitvi in pokori, naj bi Bog Rusiji odpustil težke grehe, zaradi katerih mora teliko trpeti, ter naj bi se na ruski prestol vrnil -maziljenec božji, zakoniti pravoslavni car iz rodbine Romanove . Jugoslavija je sploh znana kot pribežališče najkonservativ&iefSih Rusov in najbolj gorečih zastopnikov ruskih cerkvenih tradicij. Razen 297 nadškofov Antonija in Evlogija se v naši državi mudijo drugi znani pristaši ruskih uraanih cerkvenih tradicij, Troickij. Rozov, Titov i. dr. Znani ruski cerkveni historlk T, Titov, nekdaj profesor duhovne akademije v Kijevu, je bil imenovan za profesorja pravoslavne bogo-slovske fakultete v Belgradu, V ^Glasniku srpske pravoslavne patriarhi je« L 1920/21 je objavil vrsto člankov o ruski cerkvi pred revolucijo in med revolucijo. Spočetka so bili članki dobri in informativni (BV 1921, 315); polagoma pa so prešli v tako dolgovezne kompilacije na podlagi drugih pisateljev, da je »Glasnik* naposled [1922, str. 40) prekinil nadaljnje objavljanje. Sergij Troickij je postal profesor cerkvenega prava na pravni fakulteti v Subotiei. V ^Glasniku« (i921, št. 11—18) je objavil obširno razpravo »O drugom brakit svešlcnika«, skrajšani in nekoliko premenjeni prevod njegovega ruskega dela o isLem predmetu." Ta razprava je v svojem pozitivnem delu znanslveno solidna obramba tradicionalnega pravoslavnega nauka o tem predmetu; vredna jo pozornosti katoliških teologov, A v dogmatiških in polemičnih ekskurzih je polna zniot in netočnosti. Ker je razprava v nasprotju s tendencami srbske duhovščine, je povzročila mnogo hrupa in nasprotja, Najostreje je proti Troickemu nastopil prola M. Amlelkovič, ki ga v cerkveno-poliličnem »VeStiiku< silovito napada. Poleg manjših polemik {»Vesnik* 1921, št. 10, 11, 22 I. dr.) je Amlelkovič v istem »Vesniku* (1921, št, 46—52; 1922, št. 2—20) objavil daljši odgovor pod naslovom »Neznanje i arhiap-surdne misli«. Že naslov kaže, v kakem tonu je spisan ta odgovor. Tako polemike in v takem tonu drugod niso običajne. Troickemu med drugim očiU drzno zlorabo srbske gostoljubnosti (1922, 51, 6). Neki M. V. v istem časopisu (1922, št, 9) ponavlja to očitanje proti Troickemu in proti ruskemu bogoslovnemu profesorju VI, Rozovu, ker je (Rozov) objavil članek v obrambo staroslovenskega bogosluž-negn jezika proti modernemu narodnemu jeziku (»Religija i jezik« v »Vesniku srpske crkve« 1921, sept.-dec.). Tudi od drugod je znano, da je med Rusi in Srbi mnogo ostrih nasprotij; Srbi so ogorčeni, da se ruski begunci drznejo Srbe kritizirali in poučevati. Po bivanju ruskih beguncev med Srbi se ne bo prav nič utrdila rusko-srbska verska vzajemnost, 3. V srbski cerkvi se je v preteklem letu nadaljeval boj za reformo cerkvene discipline [druga ženitev duhovnikov] in za zboljšanje duhovskih pluč (gl. BV 1921. str. 96—99). Na lanski glavni skupščini i Svešteničk ega Udruženja« (Belgrad, dne 31. avg. in t. septembra) je nastal velik preobrat v taktiki. Prej&nji glavni odbor, ki je vodil skrajno brezobzirni boj proti episkopatu, se je moral umakniti zmernejši struji. Novi odbor [predsednik M, Amtelkovič, načelnik v ministrstvu ver, urednik »Vesnika« M. J. Putnikovič, ^sveitenik beograd-ski 3 se je šel predstavit patriarhu Dimitriju v Srcm, Karlovce (3, sept.) in ga posebno prosil za rešitev vprašanja druge ženitve in duhovskih plač. Patriarh je izrazil zadovoljstvo, da je kler naposled pogodil 1 Viorohroiie klirikov. Pctrograd 1913. — Na podlagi lega dela je Troickij dobil od kifevakc duh. akademije stopnio magistra bogoslovja. 298 pravo pot sporazuma z episkopatom; z obžalovanjem je kunstaliral, da je prejšnji nepravilni odnos k:era do episkopala mnogo škodil cerkvi in duhovnikom, ker je zaprete val vsake -koristno akcijo epis-kopata in nižje duhovščine«. Glede na ženitev duhovnikov-vdovcev je opozarjal, da je bila duhovščina popolnoma prezrla težavno politično stran (menda ^cerkveno-političnc« z ozirom na odnos do ostalih ejrkva) tega vprašanja. Patriarh je to deputacijo osebno spremil v Belgrad ter v njenem spremstvu obiskal ministre in člane (škofe) cerkvene sinode; složno so se dogovorili, kako bi se mogla pospešiti rešitev perečih cerkvenih vprašanj. Za taktiko prejšnjega odbora je na omenjeni glavni skupščini govoril znani tir. Janjič, ki je ostro napadel srbske episkope kot »edina neprijalelje srbskega duhovnišlvu«, Po njegovih besedah je nastal velik hrup, med katerim je dr. Janjič odšel s skupščine ( Glasnik-; 1921. str. 282). Tudi v časopisju in v raznih interpelacijah se še oglašajo prejšnje ostre struje. Značilno je, da se v dokazih zb. potrebo dovoljenosti druge ženitve duhovnikov vedno ponavlja istovetenje vdovskega (samskega) stanu in konkuhinata, indirektno se vedno oznanja, da j« čist" vdovstvo in dcviitvo nemogoče, Nered v carigrajskem patriarhatu je dolgo zavlačeval formalno uradno cerkveno priznanje srbskega patriarhata od strani carigrajskega patriarha. Novi carigrajskj patriarh Melelij je končno uradno prizna! ze din je nje vseh srbskih pokrajinskih cerkva in ustanovitev srbskega patriarhata. Posebno odposlanstvo carigrajskega patriarhata (pod vodstvom grškega mefrn-poliln (Germana) je koncem (28.) marca prineslo »tomos« carigrajske sinode in -kanonsko pismo« patriarha Meletija. Važen uspeh je dosegla srbska cerkev s tem, da je ustanovila hierarhijo češke »narodne cerkve« in s tem dobila novo zaveznico. Zbor češke narodne cerkve v Pragi je dne 7, sept. 1921 izvolil tri škofe, dr. Matija Psvlika, dr, Farskega in dr. Pafika- Dr. M. Pavlik je 19. sepl. s češko deputacijo (25 mož) prispel v Sr^-m. Karlovce, Dne 20, sept, se je zbral srbski »Arhijerejski sabor« k izredni seji, na kateri je niški škol Dositej poročal o svojem delovanju med Čehi, Potem se je predstavil Pavlik s češko deputacijo, Izjavil je, da izpoveduje nikejsko-carigrajsko veroizpoved, priznava sedim cerkvenih zborov in se odreka vsem novotarijam katoliške cerkve. Škofje so odšli v cerkev, da prikličejo pomoč sv. Duha. Potem so sejo nadaljevali in izvolili imenovane tri češke škofe, katere so predložili Čehi, Dne 21. sept, sla škofa Dositej in Maksimilijan izamo-našilau Pav lika v fmškogorskim samostanu Krušedof; dobil je samostansko ime Gorazd; 22. sept. so ga postavili za igumana samostana Gerge! in ist«ga dnu za arhim&ndrita v samostanu Hopovo. Dne 23, supt, popoldne je češka deputacjja s srbskim cpiskopalom dospela v fJelgrad; sprejem je bil slovesen. V nedeljo 25. septembra je patriarh Dimitrij posvetil Pavlika za moravsko-šleskega škofa. Pri ohedu v patriarhovem dvorcu je bil Goruzdu izročen red sv. Sava II. vrste. Zvečer je priredila belgrajska občina banket, Pri teh prilikah se je 299 od obeh struni v govorih proglašajo, da je Gorazd prvi pravi naslednik sv. Metoda in da se je s tem češki narod sedaj formalno vrnil v pravoslavje, katero sta mu nekdaj prinesla sv. Ciril in Metod in katero je skušal obnovili Jan Hus. To je torej zmaga Ciril-Melodovi ideje*. Srbski cerkveni časopisi so naglašali, da srbska cerkev z agitacijo škofa Dositeja ni vršila proselilizma, temveč da je samo pomagala Čehom, ki so se spontano želeli »povrniti v pravoslavje.?. Ta uspeh srbske cerkve je trenutno znaten. A vendar je s pravoslavnega Stališču važno vprašanje, ali je Gorazd in njegova čreda istfnito pravoslavna«, S strogo verskega stališča je uspeh problema' ličen tako s srbski; kakor s češke strani. V češki narodni cerkvi [okoli pol milijona) že nastaja resen razdor med svobodomiselno češko in konservativno moravsko strujo, Čehi se pohujšujejo, da Se je glavar moravske narodne cerkve tako posrbil in popravoslavil, Dositej pa noče posvetiti Farskiga (in Pafika) za škofa. Neopredeljena zveza med češko narodno in med srbsko cerkvijo bo najbrž na obe strani povzročila še mnogo neprilik in razočaranj. Uspeh Dositeja med Čehi in med Rusini (v Karpatih} daje srbskim cerkvenim časopisom prilika, da pišejo o važni nalogi srbske cerkve, da jugoslovanske uniate pridobi za pravoslavje (Vesnik 1021, it. 46 i. dr.). Nasproti latinskim katoličanom srbski cerkveni časopisi niso tako agresivni, a večkrat se kaže, da ne razumejo katoliškega stališča; včasih se oglašajo gtožnju proti katoličanom. Krivic«, ki se je katoličanom zgodila v proračunu, nočejo priznati. V teli razmerah pa napravlja jako dober vtisk »Pismo iz Slovenije« v tedniku Vesnik 1921, ¿t. 23 in 25; tu se jako simpatično opisuje domoljubno in kulturna delovanje slovenske duhovščine. Zveza češke narodne cerkve s srbska cerkvijo se mnogim Srbom zdi vzor zediujenja s katoličani. Slovanske katoličane je najprej treba odtrgati od Rima, potem se more izvršiti zedinjenje pravoslavnih in katoliških Slovanov. To načelo se večkrat teoretično naglaša; po lam načelu je umerjena politika nekaterih srbskih strankarjev in državnikov, Hrvatsko reformistično gibanje {ki se ne sme podcenjevali) bi privedlo do istega rezultata kakor češko, ako ne bi bilo hrvatsko-srbskega plemenskega nasprotja. Srbsko pojmovanje Cerkvenega zedinjenja je jako značilno uruženo v zanimivi kritiki mojega »Pravo-slavja* v »Iirišč. 2ivotu* [1922, str. 176—180). Med preprostim srbskim ljudstvom se pojavlja samoraslo versko gibanje, ki ima (podobno kakor nekdaj v Rusiji) sektantski značaj. 2e v prejšnjih desetletjih se je agilno pojavila sekta nazarenov (v Vojvodini in v Šumadiji); ta sekta se zopet krepi in Širi (Vesnik 1921, št. -16) v zvezi z advenlisli. Pri obeh sektah sodelujejo tuji agitatorji z razširjan jam apokriEne in protestantske sektanlske literature. Popolnoma duma ¿a pa je sekta b o g o m o 1 j c e v , ki se je najprej znatneje pojavila v Vojvodini [vojvodinski Srbi so najbolj religiozni); zadnji dve leti pa se ju jako razširila v Šumadiji. Ta pojav dokazuje, da je v srbskem narodu še mnogo smisla za pobožno versko življenje. 300 li O g o m O l j C i se radi zbirajo v cerkvah, kjer molijo in plakajo; med njimi nastopajo preprosti pripovedniki. To so jako pobožni ljudje brez izrazite cerkvene smeri. Mnogi pravoslavni duhovniki so že spočetka tolerirali Lo versko gibanje in z njim sodelovali, da bi ¿a tako obranili v okviru cerkve. Drugi pa preganjajo bogomoljce, češ da so sektanti, sanjači itd. Naposled se je oglasi! ohridski škof Nikolaj Velimirovič, ki se je v uradnem »Glasniku« odločno zavzel za bogo-moljce (1921, str. 273). Priznava, da v njih kipi kakor v mladem vinu, da buncaju« [sanjarijo), a opominja duhovščino, naj bo z njimi prijazna in naj jim pomaga, da se tak6 to gibanje ohrani v okviru cerkve. Za njim so se oglasili še drugi (Glasnik 1921. 342 i, dr.). Dna 23. oktobra so imeli bogomoljt-i velik zbor v Kragujeveti; udeležilo se ga je 180 delegatov iz raznih pokrajin Med nje je prtšul tudi škoi Nikolaj Velimirovič in jim je nad poldrugo uro tako ekstatično govoril, da je vse osvojil Na oi,em zboru v lielgradu so ga izvolili za svojega poglavarja. Prosiii so palriarlia, naj jim škofa Nikolaja potrdi za voditelja, n patriarh je prošnjo (jdbil. Ko pa jih je policija v nekaterih krajih pričela preganjati, je patriarh posredoval pri oblastih, da jih pustijo v miru. Gibanje ji Se nedoločeno, a vendar se med bogOmoljci že kažejo znaki sektantstva, med njimi se širi sektanLska literatura, ki vpliva na njihovo mišljenje in izražanje (»Hričč. život« 1922, str. 129 do 142: * Vesnik srpske crkve« 1922, str. 47—56), Srbska cerkev kaže nasproti bogomoljcem veliko popustljivost, a odnos bogomoljcev do uradne srbske cerkve ni povsem jasen. Indirektno bo ta sekla pomagala, da se bo v srbski cerkvi zbujalo versko življenje, a organizaciji uradne cerkve more postati še nevarna. Ceni se, da bogomoljci štejejo nad 50.000 pristašev- Srbska cerkvena literatura se je nekoliko poživila. Sedaj izhajajo naslednji cerkveni časopisi; 1- »Glasnik srpske patriariijc* [dvakrat na mesec: uradno glasilo), 2. »VeS&ik* (tedensko glasilo »Svešl. Udruženja«), 8, »Vesni k srpske crkve« (mesečno glasilo »Sveit. Udrnže-nja«), 4, »Mriičanski Život« (mesečnik dr. Janjiča; dobro tirejavan, a relormističen, v opoziciji proti hierarhiji), 5, »Pravoslavni Ilriščanin« ( duhovni« mesečnik), 6. -Pregled eparhije žičke- (mesečnik), »Glasnik , »Vesnik srpske c.« in »Hriii, iivnt« prinašajo tudi bogoslovske razprave, a večinoma bolj popularne brez posebne znanstvene vrednosti. Znanstvenega časopisa, ki bi se mogel meriti z nekdanjim »Ilognslovskim Glasnikom« (do L 1914 v Srem. Karlovcih) Srbi za enkrat še nimajo. 4. Čari grajski patriarhat je bil pred svelovno vojsko omejen na cerkvene pokrajine v turški državi z izjemo škofij bolgarskega eks-arhata. Po svetovni vojski so se politične meje premenile, a cerkvene meje so začasno ostale še bistveno iste. Dne 24. oktobra 1918 je bii pod pritiskom javniga mnenja odstavljen patriarh German V. vslcd političnih in moralnih razlogov Za namestnika, je bil imenovan metropolit Dorolej (Brusa). Po carigrajski cerkveni uredbi bi se moral v 40 dneh sklicati zbor za izvolitev novega patriarha. Po ukazu Veni-zclosa pa se je volitev patriarha odlašala v nadi, da bodo Grki v 301 kratkem osvojili Carigrad in si volili patriarha, ki bo popolnoma odgovarjal grškim narodnim težnjam. Po padcu Venizelosa (1, nov. 19201 pa je nova kraljeva grška vlada v Atenah zavlačevala volitev, ker se je bala, da bi zmagal Vcnizelosov pristaš; zadrževala je škofe iz ozemlja zasedenega po grških četah in grozila, da patriarhatu odtegne gmotno podporo. Patriarha! je ob koncu leta smatral za primerno, da se volitev izvrši brez ozira na atensko vlado, Dne 19. oktobra je patri-arhat po okrožnici pozval hierarhijo in ljudstvo, da si izvoli patriarha. Volilni zbor, sestavljen iz zastopnikov hierarhije in ljudstva, bi moral sedaj šteti 272 članov, A dne 8, decembra, ki je bil določen za volitev, so se zbrali samo 104 delegati. Grška vlada je namreč za branila odhod škofov in delegatov z grškega ozemlja; povrh tega je cd 12 članov palriarške sinode sedem škofov pridobila za se. Ti se volitve niso hoteli udeležiti. A mešani cerkveni svet (4 metropohti in S laikov) ja teh sedem obstrukcionistiinih in odsotnih članov sinoda proglasil za odstavljene in je na njih mesto izvolil druge. Ob petih popoldne se je potem vršila volitev, Izvoljen je bil Venizelosov pristaš Meletij Metaksis, Ta je bil kot Venizelosov pristaš in rojak [Krečan) L 1916—1920 atenski metropolit, pod sedanjo kraljevsko vlado pu odstavljen. Bežal je v Ameriko, kjer je reorganiziral grške cerkvena raintere; ko ga je doletela nova čast, je bil še v Ameriki. O pravilnosti njegove izvoliLVe se more upravičeno dvomiti, a pod varstvom Angležev se je vrnil V Evropo; dne 6. februarja 1922 je po morju dospel v Carigrad in zasedel patriarški prestol. Med tem i asom ga je atenska sinoda poklicala pred cerkveno sodišče, a razume se, da brez uspeha. Atenska vlada je svoji veČini (7) bivše patriaršks sinode naročila, da o vržejo Meletijevo izvolitev in v ta namen pridobijo tudi druge" pravoslavne cerkve. Vrši se živahna agitacija, Atenska sinoda je Meidtija obsodila na dosmrtni zapar v samostanu Sirofades (Zanti) in na izgubo duhovske in škofovske časti, ker je roval proti cerkvenemu edinstvti in ker je v Ameriki maševal skupno s heretiki (protestanti) in se tako pregrešil proti kanonom, Med ljudstvom pa se agitira, da hoče Meletij cerkev poprotestantiti in da si je v tu namen dal odstriči dolge lase. Prav ta poslednja malenkost jako razburja grško ljudstvo, ki je prepričano, da so pravoverni samo tisti duhovniki, ki nosijo dolge lase, »kakor jih je imel Kristus«, — Turška angorska vlada je povzročila volitev protipatriarha Evtimija v Ceza-reji. Carigrajska turška vlada pa je izjavila, da Melelija nikoli ne bo priznala. Carigrajsko grško prebivalstvo je navdušeno za Meletija. Meletij je moderno izobražen, napreden, reformlstičen in velik prijatelj anglikanske cerkve. Razumljivo je, da je naklonjen srbski cerkvi, ki z ustanovitvijo češke »narodne« hierarhije in po anglikanskih simpatija!) nekaterih srbskih 5 kolo v kaže duhovno sorodnost z no vi in cari grajskim patriarhom. Srbska cerkev je priznala novega cari grajskega patriarha in je za plačilo dobila priznanje srbskega patriarhata od strani Carigrada. Bonoikvnl vcElmk. 21 302 A veliko vprašanje je, ali se bodo uresničile nade onih Srhov in Grkov, ki upajo, da bo Meletij reformiral pravoslavno cerkev in izvršil zedinjcnje z anglikansko cerkvijo. Bolj verjetno je, da bodi» vsled teh dogodkov in lezenj nastali v pravoslavnih cerkvah veliki zapletljaji, nevarni za pravoslavni cerkveni organizem. F, Grivcc. Slovstvo. Ocene in poročila. Uieničnik Aleš, Uvod v filozofijo. Zvezek I; Spo-znavno-kritičn.' del, [Bogoslovna Akademija v Ljubljani. Knjiga 1] 8° (XII in 504 str.) Ljubljana 1921, Kat Usk. društvo. Din 40-^. Slovenci imamo sedaj tri »Uvodu« v filozofijo. V tradicionalnem pomenu in za širje sloje je spisal Uvoa v midroslovje rajni dr. Fr. Lampe ter ga je izdala Matica Slovenska 1. 1887, L. 1921 je izdal dr. Veber svoj Uvod, ki uvaja le v njegov lasten sistem V nekoliko drugačnem pomenu je umeli Ušeničnikov Uvod; ta se namreč peča z uvodnimi vprašanji celokupne filozofije in nje osrednjim problemom, ki je vprašanje o izvrstnosti. Po kratkem splošnem uvodu o pomenu in današnji krizi filozofije, 0 raznih »Uvodih« in O razdelitvi tvarine stavi pisatelj troje osnovnih vprašanj, ki jih naj reši spoznavna kritika, oziroma Uvod v njegovem smislu. Ta vprašanja so; 1. ali moremo biti sploh o čem resnično izvestni? 2, o čem? 3, kaj je s iilozoiijo? Določivši natančneje smisel in obseg prvega vprašanja, si zastavi pisatelj naslednja podvpražanja; 1. ali je sploh mogoče kaj dognati o naSi izvestnosti? 2. ali je izvestnost naiih spoznav objektivno utemeljena? in 3. po čem to spoznamo? V prvem razdelku našteva potem razne nazore in sestave ter njih predstavnike; pojasni tudi nekatere filozofske izraze. V drugem razdelku najprej zavrača skcpticizem, dogmotizem in kriticizem. potem pa poišče prvo izvestnost ter ugotovi kot trdno točko in izhodišče v realni in idealni svet — lastni jaz. V tretjem rizdelku se spusti v kritiko naših spoznav, notranjega in vnanjega izkustva; razloži problen: univerzalij, zavrne nomiaalizcm, konceptualnem in skra'ni realizem, usvojivši zmerni realizem, razloži abstrakcijo in refleksijo, analitične in sintetične sodbe, načelo vzročnosti, silogizem in indukcijo ter zmotne sklepe. S tein je razložen drugi vir spoznav — pojmovanje ali mišljenje, O tretjem viru — o veri — govori zelo kratko. — S tem je rešeno prvo in drugo podvpraŠanje, V četrtim razdelku preide na kriterije naših izvestnih spoznav. Najprej poda opredellso resnice, razvidnosti in izvestnosti, nsto govori o pravcu in zadnjem razlogu izvestnosti, zavrne subjektivistične in pragma- 303 tistične teorije, psihologijam in transcendentalizem ter odkrije vire zmot. Tako je rešeno prvo osnovno vprašanje: ali moremo biti sploh resnično izvestni? Odgovor je pozitiven — skepticizem je neopravičen. Drugo osnovno vprašanje, o čem je možno izvestuo spoznanje, vsebuje vprašanje o predmetu, o obsegu in mejah našega spoznanja, O tem govori pisatelj v naslednjih razdelkih, V petem razdelku razvija teorijo spoznanja, zavrača senzualizem in racionalizem, utemeljuje pa zmerni intelektualcem; nadalje govori o materialnem in formalnem predmetu spoznanja ter raznih prepornih vprašanjih. V šestem razdelku razpravlja o mejah našega spoznanja, ponovno se p«ča s Kantom, z cmpirizmOni, pozitivizmom, agftasticizmom, empirto-kriticizmom, pragmatizmom, modernizmom, intuicionizmom, misticizmom in teosofizmom. Na to govori o »problemu metafizike« ter kritikuje prej naštete nasprotne nazore. V sedmem in zadnjem oddelku pride končno na vrsto tretje osnovno vprašanje; kaj je s filozofijo? Ugotavlja možnost metafizike, ki je mozeg filozofije, razmotruje razmerje med filozofijo in vedo ter pode razdelitev filozofije. Konec knjige tvori dokaj ohSiren seznamek filozofskega slovstva in stvarno kazalo s filozofskim slovarčkom. To je kratko posneta vsebina USeničnikovega »Uvoda«, Kako sodbo nnj izreče kritika o tej knjigi? V veliki meri je to odvisno od načelnega stališča. ki ga zavzame kritik. Komur je a priori inrzko vse, kar je kakorkoli v zvezi s »skolasticizmom., bo a priori obsodil knjigo in ji odrekel vsako vrsdnost. To metodo kritikovanja je n, pr. že namignil dr, Veber v Njivi«. A priori treba vtisniti knjigi žig -skolasticizma", s tem se vzbudi nezaupnest v čitateiju in delo je obsojeno! Dr. V. in drugi enaki kritiki niti ne upoštevajo, da so dr. U. v pobijanju Kantovega kritteizma, ki je izhodišče vseh »proti-skolastičnih« struj, vodili možje kakor Kiilpe, Hnsserl i. dr., ki nima tO nič skupnega s skolasticizmum. V svojem apriornem antagoniimu proti iskolastiki' se rajši zapletajo v brezdanje globine protislovij in nedoslednosti in devljejo na kocko vso stvarno vrednost našega znanja. Taka kritika se sama obsoja. Naj že kdo stoji na kakršnemkoli načelnem stališču, če je le količkaj dovzeten za objektivno resnico, bo moral dr. U. priznati veliko nafitanost v filozofski stroki in resno vol o, najti resnico in prav umeti tudi nasprotnika. Kajpada dr, U. je tako drzen, da se ne drži metodičnega recepta dr. V,, da se učenjak zadovolji s k a -k r š n i m k O 1 i rezultatom, marveč skuša dospeli do resničnega rezultata. Ugodno vpliva na Čitaleija stvarno in mirno razglabljanje v U. knjigi; vsakemu nasprotniku png!eda naravnost v lice, nikomur nit ne podlika, nikogar ne sumniči. Tudi sistemom, ki jih sicer odklanja, skuša izluščiti pozitivno jedro. Slog je vseskozi gladek, jezik jedrnat, s čudovito lahkoto in jasnostjo rešuje najtež e probleme; čitanje te kn;ige je pravi uiile-k. 21' 304 Že v zgolj informativnem oziru je ta Uvod daleč pred onim dr. Vebra. Začetniku v filozofiji podaje bogatega gradiva in ga tcs uvaja v najvažnejše filozofske probleme raznih časov in struj, dačim nas V. Uvod dolgočasi z dolgoveznim natezanjeni raznih zgledov in nam mesto vpogleda v celokupno modro slavje poda le izumetničen — seveda nezmotljiv in edino veljaven — V, sistem, Z ozirom na podano tvarirto pa lahko presojamo knjigo tudi kot pomožno knjigo pri študiju filozofije ali kol učbenik za začetnika v ii!ozofskih študijah. Pod z.adnjim vidikom se nam zdi knjiga nekoliko preobložena, ker se spušča v vse mogoče tenčine, ki končno za začetnika niso posebnega pomena (n. pr. str, 74: brezpomembno jei je 11 Gcyserja pri analizi zavesti zmotil Balmes ali kdo drug i, si.); v obširnem razpredanju postranskih vprašanj in nazorov se včasi izgube iz vidika glavne točke, ki bi si jih naj čitatelj posebno vtisni! v spomin. Pri tako mnogovrstnem in obilem gradivu je arhitektonska izbira in razvrstitev velika umetnost. Arhitcktcnika je v veliki meri odvisna, tudi od primerne razdelitve, Naš g. pisatelj odklanja novo-skolastično razločevanje splošne in posebne noetike, pa tudi Mer-cierovo razlikovanje objektivne in realne vrednosti našega spoznanja; on ¿re svojo pol ter deli gradivo po zgoraj naštetih vprašanjih in podvprašanjih, A tudi ta razdelitev je nekam preveč retorična in izumetničena ter vsled tega gredo narazen stvari, ki spadajo skupaj, ter v logičnem in metodičnem nziru niso no pravem mestu. Tako n. pr. imumo že polna ušesa resnice in izvestnosti, a kaj je resnica, zvemo šele na str. 267 i, d. Vsled take razdelitve se tudi nekatere reči ponavljajo, ki hi sa dale povedati le enkrat in skupaj. Raditcga trpi preglednost zlasti pri različnih sestavih. Nam se zdi najprimernejša ta-le razdelitev noetičnega gradiva: I. Pomen in možnost resničnega in gotovega spoznanja; II, viri resničnega in gotovega spoznanja; III. pravec ali kriterij resničnega in gotovega spoznanja. Glede podrobnosti le nekaj opazk Med predstavniki idealizma bi na str. 37 izza Schopcnhauerjn pričakovali 5c filozofa »tlizavestnega« Hartmanna, ki pridi- sicer do besede le v opombi na str. 80, nikjer pa ne zvemo, kak fe bil za pravo njegov nauk, Hartmann sam imenuje siccr svoj sestav -transcendentalni realizem«, n tO se le besede, dejansko je njegov sestav idealističen ter skuša posredovati med íícgelom ít1 Schnpenhflucrjuni. Historično ima llarlmunnov sestav vsaj toliko veljavo kakor razni drugi sestavi, ki so si hipno pridobili iirji ali ožji krog pristoSev, zlasti je pri H, važna pridobitev ta, da jo «tika bruz rtietalizike nemogoča. V knjigi st oputovano stavita v opruko Platon in Aristotel '. tudi drugod slišimo pogosloma govorili n nasprotstvu med obema mislecema. Da Sí začetniki ne jnvodejo na napačna pola. bi trebalo opozoriti, da nista popolna nasprotnika, temveč mnogokrat drug drugega predp«»lavljala in se medsebojno apopolnjujcla J. Na strani 54, 65 pravt pisatelj o abso- 1 Ne Ugaja nam U, oblika Aristoteles. Po Bmnikovi slovnici (§ 327] tuja osebna in krajevna imena odpahuiejo končnicc *cs itd. Sicer pravi Breznik v naši. §, da sc sme rabiti v imenovalniku tudi luja končnica, a priporoča iti le pri mani znanih in kratkih imenih. Med taka pa gotove ne spada ime Aristotelovo, 1 O tem beri mojo razpravo v Kat. Ob*. J V f1900) str, 112 nsl. 305 liitnem skcpticizijiu, dn ga v resnici ni; bolje bi bilo reči, da je pač absolutni skepticism v teoriji, no pa v praksi, ker čc Arkcsil&j pravi, da še tega izvestno ne ve, da nič nc ve, Je pač gotovo tn absolutni skepticizem, kajpada le v besedah in teoriji. — V članku o prvih načelih (str. 89] navaja v opazki 40 in 41 tudi poročevalčevo Ontologijo in Žigonovo kritiko k tej knjigi v Kat. Obz. 1906, 188 si. in Čas X (19D6) 411. Predvsem so se tu v Up I e tiskovne puniote. Žigonovo kritiko je objavil K. O, v IX 1- 1906. str. 410—418; v X. L 1907. str. 186—^197 pa razpravi dr. Žigona in Ušenič-nika samega o filozofskem slov. nazivoslovju. «Cat< pa Še takrat sploh ni izhajal, Če se je pa ic spravila na dan 2. kritika, bi bilo treba opozoriti tudi na odgovor k tej kritiki v »Voditelju« iX. 1906, stT. 106—111. kjer jc pisec teh vrstic zavrnil nekatere 2. opazke kot neutemeljene ali izvirajoče iz nesporazuma. S tem odgovorom sc je takrat ccla dtksusija zaključila, Na strani 140 omenja pisatelj med »nezavednimi* noniinaiisti soliste, a 7. enakim razlogom bi trubalo semkaj postaviti tudi pozpcjSc stoike, ki so quoad rem istotako nominalisli, Med konceptualisti pa na strani 164 pogrevamo Abaelarda, ki se na strani 165 omenja le kot historična priča za »dvojno £olo«. Nekam površno se nam zdi poglavje o tretjem viru spoznanja, o veri — bolic bi bilo reči »svedoštvo«. ker pod »vero* mislimo predvsem na umski čio, s katerim sprejmemo za resnico, kar nam svedoitvo podaja —. Glede na Vrednost tega vira bi bilo treba opozorili na važno razliko med dogmaličnim (teoretičnim| in historičnim svedoštvom, pri slednjem pa navesti iz historični kritike mine okoliščine, ki zagotavljajo in dvigajo veljavo svedokov. Humeova argumentacija zoper spoznatnost čudežev se da kratko zavrniti, če se opozori, v čem tiči sofizem. H. argumentacija je la-le: proti čudežu govori stalno izkustvo, za čudci svedoštvo, toda svedoilvo su mora umakniti pred izkustvom, ker ni nič čudnega, čc ljudic lažejo ali se motijo. V ¿cm je sofizem? Dokaz bi veljal, čc bi Slo za isto dejstvo, poročila o iudužih in »stalno izkustvo« se pa narta-iaju na celo različna dejstva. Po 11. argumentaciji redke in nenavadne reči sploh nc bi bile resnične. Na ta način so se temeljito hlamirali začetkom 19, stoletja uicnj.iki pri pariški akademiji »neumrljivih« in v 18. stoletju dunajski akademiki, ki so nasproti spričuvanju na podlagi «stalnega izkustvu« in fizikalnih teorij trdovratno zanikali, da bi moglo iz ozračja padati kamenje {mctCOrili — Condillac ni bil baš »najbolj dosleden sen. zualist« (str. 322), ker je v nasprotju s svojim senzualizmom učil duševnosi in ncumrljivost duše, F, Kovačič. Zimmermain, Dr, S., Uvod u filozofiju. Zagreb 1922 (156 str.), Narodna Prosvjeta (pošt. pret. 109). Din. 26-—. Prof. Zimmermann nam je podal s tem delom uvod v filozofijo, Delo je jako dobro došlo, Lampetov Uvod je že nekako zastarel, moj Uvod ni navaden splošni uvod, ampak prvi del kritično-noslični uvod v metafiziko, drugi del bo pa pregled metafizike (v širšem pomenu), Delo je razdeljeno v tri dele. Prvi del: O filozofiji vobče (kaj je filozofija; razdelitev filozofije; kaj skolastična filozofija), Drugi del; Fikaofske discipline (A. O spoznanju in bitku vobče: Logika, No-etika, Ontologija; B. O predmetih filozofije posebej: Kozmologija, Psihologija, Teodiceja, Etika s sociologijo in pravno filizofijo, Estetika, Religijska filcaofija. Filozofija zgodovine), Tretji del; Osnovni filozofski problemi (noetični problemi, metafizični problemi, etični problemi), Z. jako dobro označuje posamezne stroke (oz, probleme), njih zvezo, zgodovinski razvoj, glavne predstavnike in literaturo. Podaja 30(: nam torej vse, kar moremo in smemo od Uvoda pričakovati, splošno orientacijo ter načrt in kritično nastavke za znanstveno reševanje Filozofskih problemov, in sicer na temeljit način, ki jc žgovih del. Po pravici se Z. posebno ozira na skolasUino filozofijo, ne s kake dogmatske podstave, ampak s kritičnim motrenjem in s kritično pridobljenim spiznanjem, da »se nahajajo v sko-lastični filozofiji sigurna pota k filozofskemu idealu«. Prav pravi, da tudi zato, ker se skolastična filozofija v filozofski literaturi v obče in tako tudi v Uvodih »iz nefiloiofskih razlogov« prezira. Delo priporočamo zlasti slušateljem filozofijo, a tudi vsem drugim, ki se zanimajo za filozofijo, Aleš Ušeničnik. Vibcr, Dr. Fr., Sistem filozofije. Prva knjiga: O bistvu predmeta, (XII + 384 sir,J. Ljubljana 1921. Založila in izdala Ig pl, Kleinmayr & Fed. Bamberg, Gotovo ni majhna reč, napisati samo o vprašanju, kaj je »predmet., delo s 3S4 str,! Dosedaj so filozofi kratko dejali: Predmet (objekt) v spoznavnem oziru je vse, na kar mora meriti spoznanje, kar se more tako rekoč »postaviti pred« naše spoznavalne sile (ob-ieetum, pred-met): predmet je lehko realno ali idealno bitje, reč ali dogodek, species ali matematična relacija, to, kar je, ali to, kar bi moralo biti. (Pri m. moj Uvod. 43.) Predmet je torej lehko tudi »nič-. saj tudi o tem, kaj je nič, mrramo modrovali, Poleg tega pa govorimo -z predmetu tudi pri drugih subjektivnih de jih; tako govorimo o predmeta hotenja, estetičnega uživanja, kakega delovanja itd Graškt profesor Meinong (f 1920) si je pa izbral vprav analitike predmeta v vsem obsegu za posebno nalego in je tako osnoval »predmetno teorijo« (Gegenstandstheorie). S predmetom v smislu te teorije se bavi dr. Vebrova knjiga. V nekem pogledu je dr. Vcbcr, kiir jc deloma že Meinong sam priznal, predmetno teorijo še izpopolnil, kar jc z vidika te tecirijc vsekako znanstven napredek, Največ lega, kar je obdelano v tej knjigi, je dr, Veber povedal že v »Uvodu«, vendar je tu analiza dosti obSirncjSa in so dislinkcije še bolj tenke. Časih spominjajo že celo na tenčine pozne skolastike, Take n. pr. če podaja dr. Veber kar tri ali štiri definicije »niča*. Prva: »Nič je svoj lasten nekaj izključujoči »nekaj«, oz. »nič- je predmet, ki po SVCfi naravi sam sebe izključuje." Potem: »Nič je predmet, čigar vsebina je v tem, da nima vsehine.« Dalje: »Nič je predmet, ki mil je pred-metnost sploh >ohlikac, manjkanje vsebine pa vsebina (tu dodaja tudi nemško definicijo: Nicbts ist dtirch Gegenstandlichkeit iiberhaupt gelormte Inhallslosigkcit).« Končno: »Nič je »negativno samujoč" nemožni predmet,« (Str. 324 si.) Definicijc niso napačne, a zdi se, da jih jc za nič vendarle .preveč. Dr, Veber leči četvero doživljajev prvinskega značaja: predstave, misli, čuvstva in stremljenja' Vsak leh doživljajev ima svoj predmet (predstava jc predstava nečesa, misel o nečem, čuvstva ob nečem, stremljenje po nečem). Vsak teh doživljajev, ne le predstava in misel (in tU je prva točka, kj^r je šel dr. Veber preko Meinonga) pa svoj predmet tudi »p r e d o č u j ci. Zato treba 307 ločiti (i e j (akt) in vsebino doživljajev, ter predmete, ki jih doživljaji predoiujejo, Talce* se i z, tega predočevanjskega razmerja iz'nčijo ti predmeti: Predmet predstavno osnove, ki .so nepsi-liične in psihične, Nepsihične: realne (kakor barva, gibanje, miza), ki lehko tudi realno bivajo; idealne, t. j, irrealne, ki ne bivajo v navadnem pomenu besede, a obstojajo (n. pr. sliinost, trikot, melodija, 10, narod); irrealne, t. j, nemožne, ki ne bivajo in ne obstajajo, ampak le samujajo (n. pr. okrogli četverokotmk, imaginarno število, zelena melodija). Psihične: doživljaji sami. Predmet misli so dejstva (da je miza zelena ali da ni zelena, da je Homer živel, da Bog je ali da ga ni), ki so istinitu ali neistinita. Predmet t uv-stev so vrednote (hedc nične, estetjčne, vrednostne, logične), Predmet stremljenj so najstva (želim si, da bi bil srečen; hočem, da bodi tako; ukazal sem, naj se to izvrši). Jako subtiloo tolmači dr, Veber, kako doživljaji predelujejo: po delu. po celoti, po razliki, po »ličnosti; sebe, druge; in kako treba ločiti na vsebini in na deju po več kvalitativnih in kvantitativnih komponent, Tudi tu sega dr. Veber preko Meinonga in skuša popraviti neko ^nepopravljivo hibo Meinongavc predmetne teorije ter tako rešiti problem spoznanja, ki se mu zdi po Meinongovi poti res nerešljiv. Razmerje med predmetim kot predočevancem in med doživljajem kot predoEcvaveem je «ipriorno t, j, neodvisno od vsake kavzai-nosti, neodvisno ludi od bivanja ali nčh-ivunja predmeta. Predmet je torej, kar mi katerikoli doživljaj predoftije, oz. more predočevati« (str. 326), Druga definicija; »Predmet je zadnji ostanek predočevalnega razmerja k doživljaju« (328). Tretja definicija: Predmet sploh je oblikovita vsebina sploh z csnovno, dej-stveno, vrednoterno, najstveno vsebino (unekaj* v ožjem pomenu) na eni strani in z oblikovjtim manjkanjem vsake vsebine (»ničj na drugi struni« (329). Končna definicija: »-Predmet je, kar — od doiživ-lajev predcčevnno •— kot zadnji ostanek tega predočevalnega razmerja absolutno neodvisno od svojega bivanja, oziroma obstajanja in od svojega prcdočevavca kc.t takega 1. samuje, 2. nosi nebroj tako-vosti, 3, se cepi v dvoje le logično ločljivih komponent: vsebina in formo, 4, rasrpada v prvi vrsti po »vsebini* v realne, idealne iti nemožne predmete, v prvi vrsti po »lormi« pa v osnove, dejstva, vrednote in najslva, in vključuje 5. -nič« koit skrajni slučaj ^obliko* vite vsebine* ozir. »negativnega samevanja« (330; dr, Veber dodaja tudi nemSki prevod le definicije), 2e v kritiki »Uvoda« sem omenil, da ima «predmetna teorija», f« sc omeji na svoj« polje, svoj prav, To mnenje mi fe 'a knjiga ie boli utrdila. Mislimo si za dej stari »patus«, za vsebino deja »conceptúa for melis., za predmet pa »conccptus obicctivus«, pn se nam takoj pokaiE, da ohsega predmetna teorija Staro »ontologijo«, t. j. ítlozolijo de ente rcali et ideali, pkts filozofijo dc onte rntionis in de ente morali. Vcbrovo modrc-vrn|<< o predoicvanfskem značaju tudi nagonskih doživljajev je sicer jako prohleinnliino in se ne zdi nič dmj>ega kakor racionalizacija nečesa, kar ni racionalno, vendar moramo gotovo priznati objektivni značaj vrednot in nič n« brani, da razmišljamo tudi o aajslvih. Tako lehko priznamo tudi 3D8 trojno nahajanje: bivanj t, obstajanje in samo va nje, Ljudje (realno) bivajo; idealne resnici: imajo veíen obstoji predmeti kol predmeti abstrahirajo od obojnega nahajanja, lorej nekako usamufejo«.1 Prav tako lehko govorimo tudi O apriornem brezčasnem raiinerju predmetov in doživljajev, da sc lc to umeva Zgolj kot razmerje pred oče v an ja, Ni predmeta kot »pred-meta« brez akla in ni akta brez predmeta, Če se v tem vsaj v splošni analizi lehko ujemamo, je Pa vse kaj drugega vprašanje, ali je mogoče s slaliita same predmetne teorije reSiti kak resnični problem bilja in življenja, Nam se i, da je vsako takiao reševanje nujno {AîTiffïaut; sli oXao '(ho- nelogičen prehod h reda abstrakcije v realni Tcd, S stalila predmetne teorije po naiem mnenju brez so-fizma ni mogoče zaključiti ne, da svet biva, ne, da ne biva; ne, da je Časoven, ne, da je večen; ne, da je subjekt odvisen od objektov, ne, da ho objekti odvisni od subjekta. Zakaj predmeti kot predmeti ne vključujejo ne biti, ne ne-bili; ne večnosti, ne časa; in apriorno razmerje med objektom in subjektom je Zgolj Spoznavno, ki nima t. genetičnim razmerjem nobenega opravka. Tako umevamo tudi pTOÍ. Serku kritiko v Lj. Zv. (1922, 24Î), ki smatra za ^fundainuntalno hibo« ^ebrnvc Idozofijc to, da »istoveti logično z ontologiJkim bivanjem, da zamenjava predmet kot pojem s predmetom kot pojavom* in da »ie s tem izsledkom izpodkopan temelj predmetni teoriji«. Po naiem mnenju jc predmetna teorija, t. j. analitike, predmetov kot predmetov (torej kot terminov duševnih aktov) mogoča, toda čim hoče sklepati n, pr. proti idealizmu, da biva kaj nepsihičnoja, ali proti Kantu, da Se ne ravnajo obiekti pO suhjcklu, ie TCS zamenjava predmete kot predmete X realno bivaiočimi predmeti in Logično apriorno razmerje Z empiričnim gencUEnim in ontologičnim rawnerjem. Ker ie pa dr.Vuhur v lem delu dosti prcvidneje izraža, kakor Se je izražal v Uvodu, se bo želu v prihodnjih knjigah do dobra pokazalo, koliko plodnosti ima v sebi predmetna teorija, {Natančnejšo kritiko o nekaterih rečeh bom podal v »¿asu») Aie S USenič nik. Zapletal, V. , 0. P., Grammatics linguae hcbraicau studiis academicis accomodata- Ed. tertïa, eméndala. 84 (IX | 158 str,J Pa-derbornae 1921, F, Schoeningh, M. 34-50. — Knjiga ima kratek uvod o vejah semitskega jezikovnega debla ter običajno razdelitev v glasoslovje, oblikoslovje in sta vkoslovje-Pridjnn je Appendix: Legos metricae Ifebraeorum (91—97), Paradigmata (99—121), Exercitia [122—144) in Glossarium (145—158). NemSki pisanih hebrejskih slovnic za šolsko uporabo je mnogo. Zapletal, profesor starozakonsku eksegeze in seniitskih jezikov na vseučilišču v Friburgu v Švici, je napisal svojo slovnico v latinskem jeziku, da ustreže tudi tistim slušateljem, ki nc znajo nemško, Da je uporabna, kaze njena tretja izdaja {prva je izíia I, 1902). Hvalevredna je njena kralkost in preprosto jasnost v pravilih, četudi 1 Natura absolute considérala abstrahit a quolibet esse, ila quod non fiat praccisio aliculu} coram ... et hoe modo nihil est vurum de ua dicere, nisi quod conveniat sibi secundum quod huiusmod'- (S. T h o m. De ente 41 essentia e. 4.) To je popolnoma Mcinoiigova misel, do so predmeti kot laki "dasciaslrtH. (Prim. Philosophie dur GefSenwart in Sclbstdarstellungen I 103), Gledc Vebrovcga izraza »*amovanjc« pa prim, Cajetanov komentar k rešenemu tekstu ív, Tomaía: »Cum dice .iialura secundum se" dico duo. scilicet nalurnm el solitudincm,.. quia s o I i t a r i e accipítur.» Ker je Meiitong odvisen od duliovnikov-lilozoíov Bolzana in Hrunlana in se je zlasti Bren la no resno ha v il s staro filozofijo, bi bilo treba ie podrobneje preiskati, ïe ni kake odvisnosti tudi tli. Mcinong je sam iipuvcdal, da stiki med predmetno Leorijn in sknlastiko ÏC niso preiskani, 309 bi smdu biti glasoslovje še krajše, pa naj bi zato imelo točnejša, fiziolcgično utemeljena pravila, ki učencu pozneje zelo olajšajo umu -vanje oblik. — Snov je razdeljena na paragrafe in točke, ki so pri-djane tekstu ob straneh, kar poveča preglednost, Pozdraviti moramo -Appendix* o hebrejski metriki, novost, ki je v dosedanjih Šolskih knjigah ni bilo. Pisatelj bo s toni gcitovo dosegel, kar pravi v predgovoru (k drugi izdaji): »... nonnisi ills, qui etiam ad metrum poesi» hebraicae animum attendit, dieerc potest, quale opus mustvum sit liber Isaiae.« Tudi sicer je delu na vrhuncu moderne hebrejske jezikovne znanosti. Nekaj malenkosti! Ne strinjal bi sc s stavkom str, 6: »Omnts vero rcliqua íCriplUTa Semitica procedtl on alphaheto, quod phoenicium appellntur .. ,* Morebiti bo pravilneje, da sla ube pismi (hebrejsko in feničansko] vzporedni veji sprednjcorientalskega Črkopisa, ki se ie razvil iz babilonskega pisma. — Obliko »¡iqtol« imenuje pisatelj -imperteclum., pa jo prevaja i »OCcidet«. Zgodi se scve to. kar pravi ie Kiinig, Hist, com p, Syntax der hebr. Spr. 65: »Der -. - Ausdruck .Imperfect' — jiqtul — Cúllidirt in hiicbst iastiger Weise mit der grammatisehen Terminología andcrer Sprachcn.* Če se že rabi terminus »imperfcctum«, ki ji za sedaj pri slovaiiarjih sploino v robi, bi se »jíqtol« v lafinjfino bolje prevedlo z »cecidens est, erit, crnt.. Tak prevod bi s« popolnoma strinjal s tem, kar pravi pisatelj na str. 53 o tej obliki » .. . actio solum indicatur ut in fieri«. — »Exerciti&« in «Glossarium« poveiata knjigo za dobrih 36 strani hebrejskega stavka ill nedvomno občutno obremenjujeta tudi ceno. Zato bi bolje izostala, sij se vsakemu učitelju hebrcjičinc mudi k izvirniku. Simpatično sestavljeni in pisani knjigi 2e,imo mnogo uspeha tudi na nenemških vseučiliščih in bogoslovnih zavodihi A. Jehart. Mucker m ann, Hermann, S, J., NeuCs Leben. I. Der U r -g r u n d unserer Lebensanschauung, S0 (VIII + 106 str.), Freiburg 1921, Herder. M. 7-50, vez, M, 12-5€, Pričujoča knjižica podaje glavno vsebino predavanj, ki jih jo imel avtor pred akademično izobraženim občinstvom. 1 njo otvarja vrslo etične-verske zbirke, ki naj bi pomagala utešiti hrepenenje po novem življenju. — V prvem zvezku su dotika pisatelj vprašanja, ki se mu nihče ne mere izogniti, dotika se sveLovne uganke, ki tvori začetek in temelj krščanskega življenja in jo reši vsak katekizem v svojem odgovoru na vprašanja: »temu si na zemlji?« V kolikor mogoče kratkem in jedrnatem pregledu olajšuje vpogled v celotno harmonijo znanstvenega spoznanja, ki pojasnjuje pravzrok našega svetovnega naziranja, Z lehko umevno jasnostjo govori v prvem delu o vzročnem načelu, ki nas vodi iz čutnih zaznav do nadčutnega ter nam odpira veli-časlvo nadčntnega sveta. Na podlagi notranjega doživetja in zunanjega izkustva dokazuje bivanje tvornega vzroka, ki je v r^du stvarnosti prvi izmed vseh vzrokov, zavrača kriticizem, ki taji spoznanje nadeutnega sveta, ter navaja glavne dokaze za pristnost in verodostojnost novozakonskili kn"ig. Drugi del je posvečen razmotrivanju pravzreka. Tako prazgodovina človeka in njegove kulture kakor tudi primerie vaina psihologija potrjujeta duievnost naSega iivljenskega principa in njega neposredni 310 izvor iz pravzroka — Boga, Geologija, paleontologija ter primerje-valna biologija nas opozarjajo na pravir telesnega življenja, čigar bivanje in tvorbe imajo svoj zadnji vzrok v Stvarniku. Kozmogonija pa nas vodi k začetniku svetov ler potrjuje prvi stavek biblije; dV začetku je ustvaril Bog nebo in zemljo.— Ko govori pisatelj o stvar-jenju Eve, bi bilo prav, da bi poleg drugih omenil novejšo, dobro utemeljeno teorijo, ki se da posneti iz rezultatov raziskavama klinopisov. Knjižica, ki popularizira celo vrsto ontologičnih, psiltologičnih, prirodoskvnih in kulturnih problemov, ki stoje danes v ospredju zanimanja, bodi toplo priporočena izobražencem. I3r. Gvido Rant. Pastor, L. v., Geschichte der Päpste seit dem Ausgang des Mittelalters, VII. Bd.: Pius IV. (1559—1565). 1. bis -1. Auflage, (XL -¡-706). Freiburg i. B. 1920. Herder & Co. M. 36—, ver.. M. 44'—. — VIII Bd,: Pius V. (1566—1572). 1. bis 4. Auflage, 8" (XXXVI + 676), Ibid. M. 62—, vest. M. 74—, Sodba, ki jo je izrekla znanstvena kritika soglasno o prejän]ih zvezkih Pastorjeve »Geschichte der Päpste«, velja v polni meri tudi o zadnjih dveh zvezkih tega monumenlalnega dela. Pastor pozna vso literaturo o ivarini, ki jo obravnava, V VIT, in VIII. zvezku je po 16 drobno tiskanih strani samih naslovov onih del, ki jih opetovano navaja. Za Nemca je nekaj nenavadnega, da upošteva s posebnim priznanjem tudi češko in poljsko literaturo. Tako pravi, da se mora med številnimi monografijami O knnklavu, v katerem je bil izvoljen Pij IV., imenovati na prvem mestu monografiia Poljaka D e m b i n s k e g a : Wybor Piusa IV, ki jo je izdala krakovska akademija znanosti v svojih razpravah XX (1887), 190—304, ter pristavlja: ^sie ist allen deutschen Bearbeitern des Konklaves unbekannt geblieben« (VII, 11 st, op, 1), In delo Ceha Š u s t a : Pius IV. pred pontifikütem a na počitku pontifikdtu. Praha 1900, hvali kot ^äußerst wertvolle Monographie«, »leider in keiner von den späteren Darstellungen des Konklaves beachtet« fl, c.), Se mnogo bolj nego priznanju ogromne literature in tiskanih virov py mora znanstveniku imponirali obilica rokopisnih virov, kf jih Pastor uporablja. V VIL zvezku navaja 69, v VIII, pa 78 arhivov in rokopisnih zbirk, iz katerih je zajemal svojo snov, in sicer javnih in zasetmili! na Angleškem, v Avstriji, na Češkem, Francoskem, v Italiji, Nemčiji, tia Španskem, Švedskem in v Švici. S tem obsežnim poznanjem rokopisnih virov kontrolira suvereno tudi najnovejie vzorno izdane zbirke virov. Vzorna je n. pr. izdaja aktov tridentinskega koncila, ki jo prireja Görresova družba; vendar ne uide Pastorju tudi najneznalnefia netočnost. Talin korigira izdajatelju tridentinskih dia-rijev v tej zbirki, slavnoznflnemu Merkleju, datum smrti Federiga Bo-romejskega, Karlovega brata, in mu s tremi pismi dokaže napako, ki jo je prevzel iz rokopisnega diarija (VII, 93, op, 3), Tako odloči na podlagi knnzistorialnih aktov vprašanje, ki si ga Merkle vsled različnih poročil dveh diarijev ne Upa reäiti: kdaj je izavil poljski krilj Sigismund Avgust pokorščino Piju IV, po svojem zastopniku (VII. 387. op. 3). Hujša pa je n. pr. korektura, ki nam kaže, kako «delajo« no- 311 kateri zgodovinarji žrtve inkvizicije. Iz teksta: -Si dice che hoggi i trati di S, Domenico doppo il véspero fanno abiurare diecl di quelJi !oro prigionieri« (L. Kogna, 3. avg 1567, Arhiv Gonzaga v Mantui) je napravil italijanski zgodovinar Stefano Davarí (Archivio storico Lombardico VI, 790] deset obsojencev na gnnado, ker je spremenil abiurare« v. »abbrucduTC« (VIII, 234, op, 5)! In zopet: »Oggi (L. Rogna, 26. okt. 1567) su un palco eminente falto in S, Domenico si abiureranno alquanti di quelb reputati eretiei.« Da vari je tudi tu spremenil »abiureranno- v »abbrucciarono« (I. e.). Pastor pristavlja: »Nach den bisher vorliegenden Queüen starb zu Mantua kein Häretiker auf dem Scheiterhaufen« (I. c,). Tudi v formalnem oziru je mogoče o zadnjih dveh zvezkih, ki slikata ponlifikaf Pija IV. in V„ le ponoviti besede, ki ;ih je zapisal protestantski kritik prof. O, Ciernen o Pastorjevem Adrianu VÍ. in Klemenu VII.: »Man kann sich nicht denken, daß nach Pastor jemand den Mut finden wird, eine Geschichte jener beiden Papste zu schreiben* [Archiv für Reformationsgisehichte, Leipzig 1908, lieft 3 — eil. v Pastor, GP V, na koncu nied i>Urleile über die Geschichte der Päpste«). Posebno Zanimiva pa sta zadnja dva Zvezka za hagiolßga, Saj je Pij V. Zadnji doslej kanoni/irani papež; v življenju obeh, Pija IV. in V., pa igra veliko vlogo sv, Karel Boromejski, ki so ¿a Bollandisti 4. novembra izpustili, ker ie niso doslej zbrali vseh virov za njegovo življenje. Pastor pripoveduje, da je samih pisem, ki jih je sv, Karel pisal, oziroma prejel, okrog 30000. ter dostavlja: ^Eine neue, umfassende Doklimenlensammlung über C. Rorr^meo bereiten die Bol-landislen vor, In ihr sollen namentlich die Aktenstücke der römischen Archive und der Biblioteca Anlbrosiana Zü Mailand, die P. v. Ortroy in jahrelanger hingebender Arbeit gesammelt hat, veröffentlicht werden« (VII. SO, op, 3], že na temelju virov, ki jih uporablja t Pastor, je pa mogoče iz življenja sv. Karla Bor. izločiti nekaj legend. Legenda ¡e. kar navajajo hagiograii običajno kot posebno zaslugo sv. Karla, da jo po njegnvem vplivu Pii ]V. zopet sklical in Srečno dovrSit iri-dentinski koncil, Tako piie n, pr. Mcschlor IDas katholische Kirchenjahr. IT3. 4. Nov,, 312): »Zwei Taten begründen die weit- und kirchengcschichtliche Bedeutung dos hl, Karl, Dtp erste gehört der Zeit seiner Stellung als Staufs, sekretar an. Eh ist die Wied erbt-rufung und der Abschluß des Konzils von Tricnf. Für beides v/ar der Heilige von ganz maßgebendem und entscheidendem Einfluß. Namentlich vom Kardinal iedrftngt und angespornt, verfügte Pius IV. 1560 die Wiederhenifung des Konzils.,.- V resnici na je sklenil Pij rV, Čisto n t-odvisno od sv. Karta zopot sklicati tridcnlinski koncil kr sv. Karla äe V Rimu ni bilo, ko torej nt bil niti kardinal niti državni tajnik V konkluvu. v katerem ie bil iivolien Pij IV. v noči 2S./26, decembra 1559. so sc bili kardinali Jiaveiali. da mora novoizvoljeni papež zopet sklicati vesoljni cerkveni zbor. Par dni tinto, 31, decembra, je Pij IV, ie izjavil ccsarjevrmii poslanik« grolu Francu Thurmu svoj sklep, da hoče kmalu sklicati koncil. To je razvidno iz poročila, ki ga je poslal isti poslanik cesarju Ferdinandu I. naslednji dan, 1. jan. 1560. Štiri dni potem, 4, jan. I5ÓÍ1 ie ponovil Pii IV. v kungregadji kardinalov svojo odločno volio. da skliče koncil. To poročata Španskemu kralju Filipu II. 5pail?ki kardinal Pacheco in poslanik Vargas. Na praznik sv. Treh kraljev je hil novi pa peí kmnan, Pri lei slovesnosti ie bil navzoč Fodongo Roromciski, Karlov staTejii hrat, 312 Karla pa ni bilo, Prišel jc v Rim šele nekaj dni potem na poseben poziv papežev. Zadnji dan januarja jc postal kardinal in žele sred L marca državni tajnik. Kol tak je potem pač vodil vso korespondenco s papeževimi legali na koncilu! Vendar pretirava njegove zaaluge za koncil, kdor trdi kakor Meschler, da fe tudi srečna dovršite v tridcntinskega koncila v prvi vrsti Karlova zasluga. Ta časi gre marveč koncilskcmu k-gatil kardinalu Moro-neiu, Že Ranke je pisal o zaslugah tega kardinala za tridenlinski koncil: »Wenn irgendeinem Menschen, so hat die katholische Kirche den glücklichen Ausgang des Konziliums ihm ZU verdanken* (Die römisthen Päpste in den letzten vier Jahrhunderten, I". 222) in Pastor «e & io sodbo povsem strinja [VII, 273). Lcfit uda je tudi to, kar porofa ie eden najstarejših biografov Karlovih, Giussnno |Vita di S. Carla Üurronico. Roma 1610, 20 aq), da s« je dal sv, Karel proli volji Pija IV. posvetiti v masnilut Ko je namreč umrl Karluv braL Fedurifio, so silili sorodniki Karla, ki tc bil ie par let kardinal, toda Po redu posvečanja ie samo snhdiakon, naj sc kot edini dedič slavne rodo-vine Boromejcev odpove duhovskemu poklicu. K lemu ga je baje nagovarnl ludi papež sam. Tako piic zopet Meschler [o, c, 3711: "Die ganze Verwandtschaft und namentlich der Papst dfülllUen ihn unter den verlockendsten Aussichten den geistlichen Bcrul daranzugeben. Eines Morgens aher erschien der Heilige vor dem Papst mit der Erklärung, er möge sich nichl weiter für ihn um eine Braut umsehen, er habe jetzt eine, nach der zeitlebens sein Verlangen gestanden. Er hätte sich nämlich schnell im stillen ohne Vorwissen des Papstes zum Priester Weihen lassen.« V resnici je pa to bilu tako-le: Kardinal Cesi je posvetil sv. Karla v ma&nika 17, julija 1563, Sest tednov prej, 4. junija, pa £u je bil povzdignil papež v kenzistorijn iz kardi-nala-diakooa v kardinala-prezbiterja ter mu ob tisti priliki itrecno zapo-vedal. da SC mora kot imetnik iiluli Carilinalis-Presbvleri ludi dati ordini-raLi za maätiika. Hkrati ji Pij IV. — po poročilu konzistorlalnih aktov — izjavil, da ni imel nikdar Le misli, da bi odvrnil Karl.! od duliovskega poklica, in dp so nasprotne govorice neresnične {Pastor VII, 95). Legenda ju naposled tudi to, kar pišejo najnovejši zgodovinarji, da se je sv. Karel Bor. posebno trudil, da je bil po smrti Pija IV, izvoljen sveti Pij V, Tako Marx: »Pius V, [1566/72) verdankte seine Erhebung auf den papstlichen Stuhl vorzüglich den Bemühungen des Kardinals und Erzbiscfiofs von Mailand, Karl BorrDinlllB« |Lohrbuch der Kirchengesclliellte\ 668). In celo Hergenröther-Kirsch: »Auf Pius folgte als Papst, besonders auf Betrieb des hl. Karl Borrumäus, am 7. Januar 1566 der Kardinal von Alessandria Michael Ghislicri. .[Handbuch der allgemeinen KirehcngcSchielile, ill', 2-1SJ, Kot nečak in državni tajnik pokojnega papeža je imel Karel Bor. res velik vpliv v kardinalskem kolegiju. Toda preden je Set v konklavc, jc vprašal nekaj kolegov iz družbe Jezusove M mnenie, ali sme pri volitvi vplivati na kardinale svoje stranke ulj naj jim pusti popolno svobodo, in dobil jc pismeno izjavo, da tozadevna bula Pija IV. laka strankurstva prepoveduje in naj sc drži te prepovedi prav po črki, Karel je ubogal, dokler ga ni kardinal Marone opozoril na nevarnost, da dohi cerkev slabega papeža, ako ne bo Karlova stranka trdno skupaj držala, kar pa ni mogoče brez Karlovega vodstva. P.i tudi zdaj Se ni hotel storiti nobenega koraka, da bi bil izvoljen kardinal Gbislicri, čeprav si ga je že od počvtka želol za papeiaj Je loliko je sklenil vplivati na svoje pristaše, da oiiumoguči izvolitev kakega posvetnega kardinala, Ko je nasprotna stranka uvidela, da brez KaHa ne more doseči polrcbnc dvetretjinske večine, je bila na Karlov predlog, ki je odločno izjavil, da Famcse ne ho izvoljen, pripravljena, p c >— gajall Se ž njim, Farnesc sanj je nato predlagal Karlu štiri kandidate, katerim jc bil pripravljen pripomoči do tiaro, med njimi mi zadnjem mestu kardinala Ghiilicrija. Tako je prav za prav Farnesc odločil izvolitev Pija V-, Karel Bor. pa le v toliko, da si ju izmed predlaganih Štirih kandidatov izbral ravno zadnjega, ühislierija (VIII, 16—31), Ni pa legenda čudežna reäilev sv. Karla Boromejskuga, ko je liani streljal nesrečen redovnik iz reda hunnilialov, ki iih ie Karel hotel refor- 313 miTali. Kroglja je Tadcla svetnika ravno v hrblenieo, pTedrla mu obleko, njcjja samega pa ni ranila. Našli so jo na tleh I Vili. 179 si.), Jftko zanimiva je Pastorjev a sodba o znani viziji sv. Pija V„ v kateri je baje videl v duhu zmago nad Turki pri Lepantu 7. ukt. 1571. Da j c I u mnogu prej to zmago napovedal, o tem, pravi Pasior, n c more biti nobenega dvoma (VIII, 6i0). Že 6, maja 1570, torej skoraj poldrugo leto pred slovečo bilko, je pisal cesarjev zastopnik Cusano cesarju Maksimilijanu 11,, da je papež razodel kardinalu Cornaro svojo »inspiracijo^ o zmngi nad Turki s pristavkum, da ima večkrat laka razsvetljenja, kadar prosi Boga z nenavadno gorečnostjo v posebno važnih zadevah. Da je napovedal papež zmago že nnogo prej, ne šele na dan rmage, je izjavi) pod prisego l ud i Hahrizio de Muajmi, učenec sv. Filipu Nurijs, v prnccsu ia kanonizacijo Pija V. Zato Pastor izrecno zavrača Hcrreja (Europaische Politik in l C y priselit n Krfcg, 1 190], »der dic Vorhersagung des Sicges als Le-gendc betrachtet. ,da die diplouiatischen Korrospondenzen iiber don Vet" gnng viillig schwtlgen,i (VIII, MD si, op. 4), Nc itjavi se pa tako odločna o vprašanju, je li papež prav na dan zmage imel vizijo □ njej, Pripoveduje, da to poročata dva najstarejša biografa Pija V., Catcna in Cabutiui. Zdi se mu tudi, da je v pogovoru s kardinalom Sanlorijem 4. dcc. 1571, ko je govoril kardinalu adclla vJ t loti a .., prevista da mnlti servi di Dio« (VIII, 650), svojo viziiu le iz ponižnosti zamolčal (VIII, 610, op. 8J. Vendar pa slika po drugi strani radostno vznemirjenje papeia, ko je prijel £ele 14 dni pu zmagi prvo poročilo o njej, lako živo in naravno, da človek nehote podvomi o oni viziji. V noči 21.¡22. oktobra je prejel kardinal Kusticucci, ki je v odsotnosti kardinala Bonellija vndil posle državnega tajnika, poročilo beneškega nuncija bachinettij» o zmagi pri Lepantu. Takoj je dal zbudili papeža, Solze veselja so mu ob tej novici udrle ¡i oči in s starčkom Simeonom je ZilklicaJ: »Nune dimittis servum Tuum in pace.i Dvignil se je iz postelje, da bi na kolenih zahvalil lio£a, potem se je zopet vlegel k počitku, vendar ni mogel več zntisniti oii od vesekga razburjenja |VllI. 592). Kakor ta dogodek lako presoja Pastor tudi vse drugo življenje Pija V. — sieer kot hladen znanstvenik, pa obenem kot globoko Veren katoličan-Zato ie njegova monografija o poslednjem doslej kanoniziranem papežu pravi vzorec modernega Itagiogralskega dela. Človek čuti vseskozi, da iti pod pepelom navidez hladne Zn&nstveHOali irjavica svete gorečnosti. Vsak zvezek PasloTpevc »Gcschichlc der Papslc« je nekak »miraculum*, kakor je baje rekel papež Janez XXII, o sv, Tomažu Alcvinskem, da je Storil toliko »čudeževi, kolikor je napisal členov v svoji S um m i. L Zori, H u d a 1, Dr. A., Dic serbisch-orlhodoxc Nationalkirche. S" (VII + 127), Graz 1922, U. Moser. Dr. Hudal, sedaj univ. profesor biblične znanosti S. Z, V Gradcu, je med svetovno vojsko prepotoval srbske in bolgarske pokrajine, proučeval cerkvene razmere in biblioteke. Kolikor nam je znano, je bil namenjen za enega glavnih sotrudnikov (profesorjev) Vzhodnega (balkanskega) instituta«, ki se je snoval v Gradcu. Znanje slovenskega jezika (je slovenskega rodu) mu je pripomoglo, da more uporabljati Sploh vse slovanske vire, V pričujoči knjigi je pokazal, da se je vživel v predmet in da je vestno proučil V3(j vainejšo literaturo. Polovica knjige razpravlja o cerkveni historiji (str, 1—61), približno polovica pa o cerkveni Uredbi, V uvodu jako zanimivo razpravlja o historičnem razvoju balkanskega cerkvenega vprašanja (str, 1—17) in konstalira. da je rimsko katoličanstvo doživelo dolgo vrsto porazov in da je pravoslavje celo pod turškim jarmom prodiralo proti zapadu na Škodo katoličanstva-Premalo pa razpravlja o razlogih te izredne sile srhskega pravoslavja. 314 Omeniti je treba, da je pri tem igralo slovansko bogoslužje veliko vlogo. Seie slovansko bogoslužje je krščanstvo približalo narodovi duši; pred uvedbo slovanskega bogoslužja so Srbi krščanstvo istovetili s tujim jarmom. Vladarji pa so imeli v slovanskem bogoslužju važno pomoč za obramba narodne državne in imperialistične ideje. Pisatelj misli (str, 5), da je bizantinska cerkev spoznala važnost slovanskega bogoslužja. A pravilnejša bi bila trditev, da so pomen slovanskega bogoslužja spoznali bolgarski in pozneje tudi srbski vladarji. ßizantinci so slovansko bogoslužje cenili samo toliko, kolikor jim je služijo proti Rimu. Iz tega se vidi, kako prav sodi nemški bistorik Baumstark,1 ko trdi, da bi bil zemljevid Evrope popolnoma drugačen, ako bi se bilo slovansko bogoslužje sporazumna z Rimom razvijalo v centralni Evropi. Za poraze katoliške cerkve na Balkanu so v veliki meri odgovorni oni, ki so porušili del,o sv, Cirila in Metodg. Hudalov pregled srbske cerkvene liistorije je vobte jako dober, kakor priznavajo Sami Srbi (Hrišč, Život 1922, str. 241), Prav tako dober ju pregled cerkvene ustave v Srbskih pokrajinah. Pisatelj se ni ustrašil veLikih težav, ki so v sedanji prehodni dobi nujno združene s takim delom. Knjiga je zares aktualna in uporabna, ¿eleii bi. da bi nam kak slovenski ali hrvatski cerkveni bistorik čim prej podal podobno delo. To se ne sme predolge odlašati. Pri iitaniu sem opazil iledeže netočnosti. Atoskl samostani so v 13, stoletju res občevali z Rimom, a omeniti se mora. da to ni bila unija (str. S]. Delo o Črni gori je spisal Kuvinskij, kur je pravilno omenjeno na str. 31, a ne Golubinskij (str. 10). V citiranju slovanske znanstvene literature se nahajajo Se nekatere netočnosti, a poglavitna neugodnost je la, da se citirajo naslovi kniiti samo v nemškem prevodu, V transkripciji slovanskih * imen je pisatelj nedosleden; piüc Kief, Cuhlcf, Milni i, dr,, a Palmov, Dri-Ä0V, Stoikov i. dr. O sv. Savi in drugih vainejiih srbikih ecrkvcnih organizatorjih bi bilo treba razpravljati nekoliko obširneje, Palriarika sinoda v Carigradu ni pooblastila srbskih Škofov za dispenzacijo za drugo žen i tu v srbskih duhovnikov (str, 99); to so bile netočne informacije dr. JujKo. pArhicrejiki sabor« se neprimerno prevala z »Metropolitaaversainmlutig* |st. 62, B3—Si i. dr). V srbsko femenifge v ZadTü so sc sprejemali dijaki že po oovrienem 6. gimnazijskem razredu (str. 7b}, Sv, Aramjela (str. 98) ju guniLiv, a ne nORlitfativ. Večina turkvenih pokrajin t glagolskini hngn-elužicm it pripadla Jugoslaviji, a ne Italiji (str. 1021. Izmed tiskovnih po-grcikov omenjam: Markovič (Mirkovič, str. 98), Raljcvo (Reljevo. str. 80), Sabornic« (Sabornici, str. 100|, V prof, fludalu pozdravljamo veščega sotrudnika jugoslovanske bogoslovske znanosti in smn mu hvaležni za simpatično objektivno razpravljanja o naših sedanjih Cerkvenih razmerah (str, 98—120], F. Grivec, 1. Nachbaur Sigismund, S. J, In der Werkstatt Gottes Lebensbild des P. A u g u s t P f e i 1 e r. Mit 7 Bildern, 8". [IV 4 196 str.) Freiburg i. B. 1921, Herder. M 14—; vez. M 17,50. 2. Na c h b nur S,, S, J. Der hl. Johannes Bercbmans, [Lebensbilder großer Gottesstreiler. Hsg. v. K on s t, Kempf S, J.] 8* (VIII + 378 str,) Freiburg i. B. 1921, Herder. M. 19,50; vez. M. 24 —, J Historisch-pol. BI. 1915, *v. 156, str. 702—704. 315 3, Holer. Joh,, C. SS. R., Der hi. Klemens Maria Hofbauer. Kin Lebensbild. 8" [XXIII + 461 str.) F reiburg i. B 1921, Herder. M <12—, 1, Knjiga nam slika osebnost duhovnika, bivšega gojenca rimskega zavoda Collegium Germanicum, ki je po svojem službovanju " kot kaplan in celo kot spiritual v bogoslovju freiburškem vstopil v 36. letu starosti v Družbo Jezusovo in bil po dovršenem noviciatu imenovan za profesorja etike. Te častne siužbe sicer ni dejansko opravljal, ker mu je učence poklicala svetovna vojska v bojno črto, % se je za njo tako goreče pripravljal, da je zbolel in v 42. letu umrl. Torej navidezno izgubljeno življenje, neuspeh, a vendar največji uspeli. Poteza pa, ki na njem najbolj ugaja, je notranja dovršenost, podoba Kristusova, ki jo je začrtal v svoje srce, 2, Slavnostni spis za 300 letnico smrti svetnikove, Berchmansovo življenje je Sama mladost in pomlad, V tem delu se spajata prijetno zgodovina in pouk, slednji večkrat Z besedami svetega mladeniča samega po njegovih zapiskih. Zgodovinski? nudi mnogo novih in dozdaj nepoznanih potez, Pripo» ročamo je iskreno mladini in njenim vzgojiteljem. 3, Precej obširno delo pripoveduje življenje modernega svetnika kritično po virih, oziraje se vseskozi na druge biografe. Človek dobi vpogled v žalosfne čase ¡oželinizma, ki je bil posebno nasprolen novim redovnim naselbinam, Svetnika spremlja bravec po njegovi nio-ravski domovini, po trudu in bojih za poklic, v študijah na Dunaju in Italiji. Drugi del govori o njegovem velikopoteznem delovanju v Varšavi, tretji o delu po južoozahodtti Nemčiji, kjer razširja kongrcgacijo redemptoristov. V četrtem delu se opisuje njegovo življenje na Dunaju, kjer pomaga b svojimi sobrati obnavljati versko Življenje in tudi umrje 15. marca 1820 kol svetnik. Knjiga vsebuje velik del najnovejše cerkvene zgodovine in 2ato je še posebno priporočljiva. Beležke. Prefacija v sv. masah de Rctjuie, ki jo je v rimski misal uvedel Benedikt XV,, je sestavljena po vzorcih, ki segajo časovno daleč nazaj, kakor je pojasnil J. Brinkrine v časopisu Theologic und Glaube XI (1919) 242—245. Neposredno se naslanja na prelacijo, ki ¡e v navadi v kongregaciji oblatov sv. Frančiška Šaleškega in v besnn-i^onski nadškofijis ». ,- per Chr. D. n., in quo nobis spem beatae rejur-reetionis concessisti; ut dum naturam contristat certa moriendi conditio, fidem console tur iuturae immortalilatis promissio. Tuia enim fidolibus, Domine, vita mutatur, non tollitur, et dissoluta terresfris liuius habitationis domo, alterna (aeterna?) in caelis hnbitatio com-paratur, Et ideo ,.Primerjatev s sedanjo rimsko prefacijo kaie, da so se izvršile tri spremembe, dve zgolj stilistični, ena bolj stvarna iz ozirov dogmatitne korektnosti (fidem consofeturJ). Prefacija, ki je neposredni vir sedanje rimske, je pa redigirana po prefacijah v ambro- 316 zijanskem obredu. Prvi stavek je posnet po prefaciji maše pro ce'e-brantia patre et matre (prg patre tantum, pro matte Lantum) amhro-zijanskega obreda; i...aelerne Deus; qui nobis in Christ» unigenito Filio tuo spem beatae resurrectionis concessisti.« Za naslednja dva stavka pa se nahaja vzor v prefaciji maše pro defuncto sacerdote (pro pluribus defunctis sacerdotibus) ambrozijanskega mi sala; "Vere, quia dignum et iustum est,.. aeteme Deus, Quamvis enim humano generi mortis illata conditio pectora nostra contristet, tamen cUmentlae tuae dono spe futurae immortalitatis erigimur ac memores salutis aetemne non timemus hicis huius sustfnere iacturam. Quoniam beneficio gra-tiae tuae fidelibus vita non tollitur, sed mutatur: atque animae cor-poreRicTepiiCTiTlinöfciJ3 i«pTt>i wrupex-b pojiahuiif c.riBJtHCKaro iid|Jöttnjta fwiHrtviiJi 'vn. Mapi« «' Staro- 1 Slavische Bibelübersetzungen (Realencyklopädic für protestantische Theologie und Kirche IIP. Leipzig I&97) p. 155. * Zum nl(kirchenslawischen Apostolus I (Wien 1919) p. 43. 3 O. e. 45 nsl, 1 časopis katolickiho duehoveiiilva 1918 (p IS9—196 in 437—440], s Glej n. pr. C, R. Crcfiory. Textkritik des Neuen Testamentes U (Leipzig 191»] p. 736. — A. Jültchcr, Einleitung in dns Neue Testament 5—fi (Tübingen 1921) p. 516, * Introduclionis in U. T lihros iueros compendium (Parisiis 1909) p. — Podobno tudi Schäler- M cinertz, Einleitung in das Neue Testament' (Paderborn 1913) p. 58, in E. J a c q u i < r . Le Nouveau Testament dans 1'Egliie ehrčlienne * 11 IParis 1913) p. 284. i 'Jremjt irt, uuufparoin-Kuii i, oniijp črnil iK-topiii n ;ippnmiot*i! poeeifi-tku^i, Kiidpa nepaa«, Mu. i,-hfi ¡kpm. i* 4 slovenski tekst prišteva k čistemu bizantinskemu tipu, kakor se je ohranil v poznejših rokopisih carigrajske recenzije in pri sodobnih bizantijskih bogoslovnih pisateljih. V podkrepljenje svoie trditve se sklicuje predvsem na patriarha Folija, učitelja slovanskih blagovestnikov. Primerjajoč biblične citate iz Foti-jevili teoloških spisov s slaroslovenskim prevodom zaključuje, da sta sv. brata rabila kot podlago za svoj prevod isti grški tekst kot patriarh Fotij, namreč uradni tekst tedanje čari* grajske cerkve (p. 126|. Voskresenskij sicer ugotavlja, da staroslovenski tekst izkazuje na nekaterih mestih ludi inačice aleksandrijske (Hezi-hijeve) recenzije, a tega ne smatra kol nikako posebnost. Po njegovem mnenju aleksandrijske variante v s laroslo venskem prevodu spadajo k značaju carigrajske recenzije, kakor nam je ohranjena v rokopisih 9. stoletja, V dveh kratkih razpravah* sem poskusil dokazati, da staro-slovenski tekst ni identičen z uradnim tekstom carigrajskc cerkve, temveč da se je v območju carigrajskega patriarha moral nekje nahajati še drug tekst, podoben uradnemu carigrajske mu, a vendar po značaju različen od njega, ki ¡e služil kot podlaga za starosloveuski prevod. Dokazi Voskresenskega so se izkazali kot močno pomanjkljivi, nekatere trditve naravnost nasprotne rezultatom, ki jih je v novejšem času ugotovilo kritično raziskavanje zgodovine svetopisemskega teksta. Ker mi je bil v omenjenih razpravah prostor tesno odmerjen in mi m bilo mogoče vsestransko izrabiti gradiva, ki mi je bilo na razpolago, naj v pričujoči razpravi Še dopolnim prejšnja izvajanja, 2. Predvsem se s stališča današnjega s-tanja tekstnokritične znanosti kot iake ne da brainiti Voskresenskega trditev, da aleksandrijske variante v najstarejših slovenskih rokopisih spada:o k značaju bizantinske recenzije 9, atol, V dobi sv. Cirila in Metoda je namreč Lukianova recenzija že popolnoma obvladala krščanski vzhod. Vpliv carigrajske recenzije na alcksan-drijsko se je pričel kazati žc v 4. stol. in je rastel id itolet|a do slolctja, dokler ni popolnoma izpodrinil ostalih recenzij. *Zgodovrla K [Kotvij — Lttkianove recenzije) je v prvi vrsti " Staroslovcniki prevod evangelijev. Njegov pomen za kritiko in za «ksegezo svetopisemskega loksfa (B V II [l.jubljann 1922] p 105—115. -Veteroslflvicae verjl^ is evangdiorum pro trilten et esegesi t&cri texto# momentu in [v Bil- i ca« 3 [Romac 1922] p 1BD—187), 5 zgodovina njene zmage.«" Celo rokopisi, ki so ohranili najčistejšo obliko Hezihijeve recenzijo, izkazujejo popravke po C liri grajski h rokopisih, n, pr. cod. Vat, in cod. Sin, (iz 4. stoL),lu Tekst cari-grajske recenzijo je bil torej žc ielo zgodaj nekak korektiv za vse ostale tekste, ki se niso skladali z njim. Ko bi se tudi med rokopisi, ki jih je dal za Carigrad izgot oviti cesar Konstantin", nahajali aleksandrijski (kakor to trdi Voskresenskij, o. c. 134), kar pa je malo verjetno, bi se do 9. stol, gotovo že porazgubil sled za njimi, saj je danes dokazano, da je vpliv Lukianove recenzije segal tudi v Palestino in celo v Egipt ter puščal v svetopisemskem tekstu za seboj tem močnejše in izrazitejše sledove, čim mlajši so bili rokopisi. Ako bi se bil doslej -našel kak grški rokopis 8.—9. stol, s številnimi aleksandrijskhni variantami, bi to gotovo ne bilo ostalo skrito teologom in slavistom. Slavisti so opažali aleksandrijske variante v starih slovanskih prevodih, a tega niso nikoli poskušali razlagati na podlagi kakega znanega grškega rokopisa, 3. Pravilno je bilo, da je Voskrcscnskij skušal priti do rešitve vprašanja o grški predlogi staroslovenskega prevoda s pomočjo bibličnega teksta, kakor se je ohranil v spisih patriarha Fotija. Toda odnosa staroslovenskega prev-oda do Fotije-vega teksta ni preiskoval z akribijo, ki bi bila potrebna, Pre-iskal je samo 37 mest iz vseh s tirih evangelijev. Dal se je voditi od predsodka, da sta rabila sv. brata, ki sta bila vzgojena v Carigradu, isti uradni tekst cerigrajske cerkve kakor Fotij; zato je obračal pozornost samo na variante Lukianove recenzije. Točno primerjanje že samih Fotijcvih citatov iz Matejevega evangelija (vseh skupaj je okrog 150, nekateri obsegajo po več verzov) s sta rosi ovenskimi rokopisi me fe privedlo do drugačnih zaključkov, ki odločno nasprotujejo rezultatom Voskresenskega. Pomniti pa je treba, da je to primerjanje združeno s težavami, ker Folij oČividno mnogo citira po spominu tn kot stilist tudi ne gleda na to, da bi citate doslovno navajal, temveč biblični tekst tudi v daljših citatih iz stilističnih razlogov večkrat svojevoljno izpreminja. Posebno nezanesljivi so citati v razpravah Ad Ani- ■ H. v. Soden, Die Schrilicn des Neuen Teslameills in ilirur altcstCn i-rreichli!ir«n TestiJc-stalt I, 2 (Berlin 1906j p, 712, 10 Prim, H. v. Soden, o. c, 914 nsl. u Evtcbiji Vila Const. 4, 34 nsl. 6 philochium. Drugod, zlasli v spisu Contra Maniehaeos citira večinoma bolj točno. Pri primerjanju je torej treba velike previdnosti, Tekstnokritično preiskovanje Folijevih bibličnih mest dokazuje, da sledi Fotij dosledno, kakor je povsem razumljivo, bizantinski recenziji.1'- Le sem in tje se najdejo v tekstu tudi variante Pamfilove [palestinske, cezarejskef recenzije. Zanesljivih sledov aleksandriiske recenzijc v Fotijevih spisih ni. Staro-slovenski prevod ima v bibličnih citatih na kakih 12 mestih skupno s Fotijem bizantinske variante,11' in sicer Mt 6, 1 [Fotij, Ad Amphil. qu. 94, PG 101, 604); Mt 38, 20 (Fol., Ad Amphil. qu. 125. PG 101, 716); Mt 6, 21 (Fot,, Ad Amphil. qu, 136. PG tOl. 756); Ml 12, 47 (Fot., Ad Amphil. qu. 215. PG 101, 977); Mt 12. 5 fFol., C. Manich. 1. PG 102, 228); M t 15, 8 (Fot., C, Manich. 2. PG 102, 109); Mt 21, 5 (Fot., C. Manich, 4. PG 102, 228], Mt 22, 38 (Fot,, C. Manich. 4. PG 102, 236); Mt 22, -10 (Fot.. C. Manich. 4. PG 102, 237); Mt 21, 13 (Fot., C. Manich. 4. PG 102, 229); Mt 23. 19 (Fot,, C, Manich. 4. PG 102, 249); Mt 23, 34 (Fot,, C. Manich. 4, PG 102, 253). Nasprotno pa ravnotoliko-krat (12) staroslovenski tekst sledi aleksandrijski recenziji, do-čim gre Fotij za Lukianom, namreč Ml 26, 63 (Fot,, Ad Amphil, qu. 21. PG 101, 156); Mt 14, 28 (Fot., Ad Amphil. qu. 34_ PG 101. 241); Mt 24, 36 (Fot„ Ad Amphil. qu. 114. PG 101, 637); Mt 2, 8 (Fot., Ad Amphil. qu. 307. PG 101, 1152); Mt. 6, 22 (Fol., C. Manich. 1. PG 102, 72); M t 23, 9 (Fot,, C. Manich, 2. PG 102, 93); Mt 5, 48 (Fot,, C, Manich. 2. PG 102, 104); Mt 15, 6 [Fot.. C. Manich, 2. PG 102, 109); Mt 4, 9 (Fot., C. Manich 4. PG 102, 192); M t 6, 24 (Fot., C. Manich. 4, PG 102, 197); Mt 6, 30 (Fot,, C. Manich. 4. PG 102, 204); Mt 13, 52 (Fot,, C. Manich, 4. PG 102,^17). tz navedenega sledi, da sv. Ciril za prevod ni rabil istih rokopisov kot Fotij in se torej njegov tekst loči od uradnega carigrajskega. To je tembolj zmačilno, ker je bil nekdaj Fotijev učenec in nekoliko časa celo profesor na uradni carigrajski Soli. Do enakega zaključka vede primerjanje staroslovcnskega teksta z grškimi bibličnimi citati, ki se nahajajo v spisih bizan- 1J Samo v dveh spisih, Contra Manicliaeos, D« S. Špiritu*! myslagogia, ie v 65 citatih nič manj kot 33 carigrajtkih variant. 1S Na spis Ad Ani philochium sem se ludi oziral, a le na onih mestih, kjer sem imel vtisk, da hoče Fotij d oslov no citirali. 7 tinskega pisatelja Teodora Studila (i S26), velikega reformatorja grškega meništva. Spisi Teodora Studita so se v Ciril-Metodovi dobi mnogo čitali v grških samostanih; dokazano je tudi, da c Studit V teoloških vprašanjih jako vplival na sveLega Cirila in Metodu. Sluditovi biblični citati niso vsi tuki, da bi se mogli tekstno-kritično uporabljati. Citati v pismih (Epist. lib, L et II.) so večinoma taki, ki se mnogokrat navajajo v ascetične svrhc; Studit se večinoma ni trudil, da bi jih podal d osl-ovn o, temveč jih navaja kar po spominu in netočno; večkral se nahaja isti citat v dveh ali celo treh različnih oblikah, V ostalih spisih if pa pri citiranju s prav redkimi izjemami zelo natančen (bolj kol Folij), posebno kadar citira daljše odstavke iz sv. pisma. Iz teh citatov dobimo vpogled v tekst rokopisov, ki so služili Studitu. Pregledal sem 60 citatov, ki jih Studit navaja iž evangelijev in jih primerjal s Sodenovo kritično izdajo grškega teksta NZ ter s slaroslovenskimi prevodi. Ugotovil sem pri tem sledeče: V Studitovih citatih se zrcali Čisla carigrajska recenzija, kajti v primeroma majhnem številu tekstov ni nič manj kot 30 variant le recenzije, in sicer Mt 23, 17 (Refut, poem, icononi. PG 99, 448); M t 14, 28 (Adv. icontmi. 2. PG 99, 489); M t 14, 29 fibid.); Ml 14, 32 (ibid.); Mt 17, 25 (Adv. iconom. 2. PG 99, 492); Mt 17, 26 (Or. VIII. PG 99, 765); Mt 17, 27 (ibid.); Mt 14, 3 (Or, VIII, PG 99, 761); Ml 14, 3 [Or. VIII, PG 99, 761 — 3 var.); Mt 15, 6 (Or, VII. PG 99, 765); Mt 14, 11 (ibid. — 2 var.); Mt 14, 12 (ibid.); Mt 10, S (Or. IX. PG 99, 777); Mt 10, 36 (Or. IX, PG 99, 893); Lk 24, 39 (Anlirrh. 2. PG 99, 384);: Jan 1, 39 (Anlirrh. 3. PG 99, 401 — 2 var.); Jan 6, 51 (Rcf. poem. iconom. PG 99, 448); Lk I, 41 (Or. VIL PC 99, 756); Mk 11, 23 (Or, IX. PG 99, 777 * — 3 var.); Mk 3, 17 (ibid. 781); Jan 19, 26 (Or, IX. PG 99, 784 — 2 var.); Jan 19, 27 (ibid.); Lk 14, 33 (Or. XI. PG 99, 812). Enajstkrat ima staroslovenski prevnd s Studifom variante carigrajske recenzije: Mt 14, 12; 17, 25, 26; 14, 3. 6. II. 12; Lk 1, 41; 14, 33; 24, 39; Jan, 6- 51, Nasprotno pa staroslo-venski tekst na sedmih mestih izkazuje variante Hezihijeve recenzije, doc m gre Studit na listih mestih za I-ukianom, in sicer M t 10, 8; 14, 28. 29; 17, 24; Jan i. 39; f9, 26 (dvakrat)." " Ostal« Studilovo carigrajskc variante so jezikovnega značaja in jih jf samo v (rikem iczikn opaziti, v prevodih se pa ne dajo izraziti. 8 Včasih ima Studit variante Pamfilove recenzije, medtem ko jih staroslovenski prevod nima. n. pr. Mt 22, 21 (Stud., Antirrh. 3. PG 99, 417); Mt 18, 10 (Or. VI. PG 99, 732]; Jan. S, 58 (Antirrh. 3. PG 99, 412); Lk 1, 22 (Or. VII, PG 99, 753); Mk, 6, 18 (Or. XI. PG 99, 832), Pa tudi sicer se najdejo še sem in t Je manj pomembne razlike med staroslovenskim prevodom in tekstom Teodora Studita. Tako sta torej dva najvplivnejša in najplodovitejša bizantinska teologa 9. stol., Fotij in Teodor Studit, oba v najtesnejši zvezi s sv. Cirilom in Metodom, Fotij kot ¿lavni zastopnik uradne carigrajske cerkve, Studit pa kot zastopnik meniSke teologije, zajemala svelopisemske citale iz drugačnih grških fcv&ngeljskih rokopisov, nego sta jih rabila sv. Ciril in Metod pri staroslovenskem prevodu sv. pisma. Ker drugi bizantinski teologi te dobe niti po obsežnosti svojih spisov, niti po leološko-znanstveni smeri niso toliko važni, da bi mogli kaj izpremenitl na rezultatih dosedanjega raziskavanja, smemo upravičeno trditi: V dobi, ko se ¡e sv, pismo Novega Zakona prevajalo v staroslovenščino, jc bil v Carigradu najbolj razširjen in izključno rabljen oni tekst, ki se v tekstni kritiki splošno označuje kol carigrajska ali Ltikinnova recemija (po Sodemi K-oiri/i. Fotij in Studil "tudi pričata, da carigrajska recenzija ni bila popolnoma čisla, temveč nekoliko pomešana z variantami palestinske (Pamfilove) recenzije (Po Sodenu J), kar poirjuje Sodenovo teorijo o konkurenci med carigrajsko in palestinsko recenzijo. Alcksandrijskih variant ni bilo v rokopisih, ki jih je rabila cari-grajska cerkev. Nasprotno se pa že v tistih maloštevilnih «ivan-geljskih tekstih Ciril-Metodovega star osi Overtskega prevoda, ki sn\a jih mogli primerjati s citati iz Folija in Studita, kažejo očitni in ne bas maloštevilni znaki aleksandri!ske recenzije. Grški viri staroslovenskega prevoda so se torej morali nahajati izven Carigrada, Na podlagi tekstov, ki smo jih iz starosluvenskih evangelijev primerjali s Fotijem in Studitom, pa še ni mogoče izreči končno\eIjavne sodbe o značaju staroslovenskega prevoda sv. pisma. Kajti predmet primerjanja morejo biti po veliki večini samo taki teksti, ki so se v asketične in dogmatične svrhe mnogokrat citirali v homilijah ali nabožnih spisih. Ti teksti so bili zato bolj izpostavljeni vplivu carigrajske recenzije, V man) rabljenih tekstih so se tuji elementi lažje ohranili. Da bi ugolovil 9 pravo razmerje med bizantinskimi in aleksandrijskimi elementi v staroslovenskem sv, pismu, sem primerjal cel staroslovensk; evangelij sv. Mateja po najstarejših rokopisih (Assemanijeveni, Marianskem, Zngrafskem, Savinem in OstroniirskeniJ111 z izvirnim tekstom s posebnim ozirom na aleksandrijske variante, ki se v njem nahajajo. V naslednjem hočem podati glavne rezultate raziskuvanja. v kolikor osvetljujejo značaj staroslovenskcga prevoda tega evangelija. Podrobnosti pa navedem v drugem (B) delu pričujoče razprave. II. Značaj starosiovenskega Matejevega evangelija, 4, Staroslovenski prevod Novega Zakola je za podroben tekstne kritičen študij izredni) primeren, ker je po soglasni sodbi novejših filologov in teologov zelo dovršen. Globoka filološka in temeljita teološka naobrazba Konstantina - Cirila, kí ;c prevodu vtisnil pečat svoje velike osebnosti, zbuja nemalo občudovanje strokovnjakov.111 Prevajalec na eni strani dobro upošteva pravila slovanske sintakse, na drugi strani pa skuša v prevodu ohraniti kolikor mogoče formo grSkegit izvirnika. Iz tako vernega in natančnega prevoda, kakor je staroslovenski, moremo sklepati nazaj na obliko izvirnega teksta v dobi, ko je prevod nastal. To se mi zdi potrebno naglasíti zaradi tega, ker bi kdo utegnil misliti, da je ena ali druga varianta, ki jo omenjam v drugem (B) delu, le slučajno nastala, posebno takrat, kadar obstoji varianta v izpremenjenem besednem redu. Poznejši koreklOTji staroslovenskega prevoda so dobro čutili, da je prvi prevajalec celo v malenkostih, ki so za prevod brez vsakega pomena, n. pr. v besednem redu, sledil posebnim tipom grškega teksta. Zato so ga z občudovanja vredno marljivostjo v vseli podrobnostih popravljali, da bi ga čim bolj prilagodili earigrajski recenziji. 0 tem najbolje priča uradni ruski biblični tekst, ki je skoro popolnoma očiščen starih, poznejšim bizantinskim rokopisom tujih variant. Vsi ti rokopisi, od katerih ju samo Ostromirov datiran (1056—1057J. spadajo po mnenji] strokovnjakov v lt. stoletje, prvi trije, ki so pisani v giagulici, najbrž v utek-k lt, stoletja, morda cclo v tO, stoletje, " Print. n, pr. E. Burncker, Kyrillj tibcrsctzungskunsi (t nd tiger in a-aisehe Fcrschuntfen, Bd, 31, Strassburg 1912^13] 412; V. Jagič, Enl-stchungsjleschichte der kirchenslavisclien Spraelio (Berlin 1913) 422; isti. 10 5. Ako primerjamo najstarejše slaroslovenske evangeljske rokopise1, med seboj in z grškim originalom, moremo glede Malejevega evangelija naslednje ugotoviti; a, Med najstarejšimi staroslovenskimi rokopisi vlada, ako se ne oziramo na razlike zgolj jezikoslovnega značaja, vobče velika skladnost, Če jih pa vzporedimo s kritično izdajo grškega tekala, Opazimo takoj primeroma veliko število variant, b, le variante ne potekajo iz ene same recenzije, kakor bi bilo pričakovati, namreč bizantinske, temveč številu bizantinskih variant odgovarja vsaj toliko ali še večje število mesl, kjer se starnslovenski prevod oddaljuje t>d Lukianove recenzije in sledi enemu, mnogim ali tudi večini rokopisov aleksandrijske (Hezihievej recenzije, A1 e k s a n d r i j s k i h variant v prvotnem Cirilovem rokopisu je bilo najmanj 50 procentov. c, Aleksandrijske variante se nahajajo največkrat v vseh ali vsaj pri večini najstarejših staroslovenskih -rokopisov. Vendar je tudi nekaj aleksandrijskih variant, ki jih najdemo v enem samem slaroslovenskem rokopisu. Tudi ie aleksandrijske variante, ki se nahajajo samo v enem slaroslovenskem rokopisu, se morejo smatrati za prvotne. Korektorji, ki so v staroslovenski tekst uvajali carigrajske variante, so aleksan-drisko varianto včasih slučajno zgrešili in nam tako vsaj v enem rokopisu ohranili prvotno obliko staroslovenskega prevoda. V seznam variant Matejevega evangelija sem sprejel zato tudi take, pn enem samem rokopisu izpričane variante, ker jih ne smatram za slučajno nastale, tudi ne za poznejše korekture, ampak za dragoceno literarno zapuščino prvega prevajalca. Popolnoma gotovo je namreč, da se v 9. in naslednjih stoletjih v grške in tudi druge rokopise niso vrinjevale aleksandrijske variante, marveč se je delo korektorjev omejevalo predvsem na to, da so tekstu, ki se je rabil v območju carigrajskega patriarhata, dajali enotno obliko uradne ciirigrajske recenzije. V to svrho pa jc bilo treba izločevali aleksandriiske variante Zuin allkirchenslavvischcn Aposlolus iT 5; M. Murko, Gcscbiehle der altercn sudslaivischon Lit te m turen [Lcipsltf t90B) 51; G, Voikrcscnskij O. C, 205 ust. 1T Marianski in Zografski sta tetracvangclija (obsegat» ¿isiotnu evangelije}, doČini SO Asscmnnifev, Savin in Oslromirski evangclista-riji [obsegajo samo perikopc za lilurgifnu upoiMio: drugo ime ?.a tak rokopis je ali 4-faMjJ 11 in jih nadomeščati s Carigrajski m i. Ruski uradni biblični tekst, ki je vsekakor mnogo mlajši, je priča, kako natančni so bili pri tem delu korektorji in kako dosledno so očistili staroslo-venski tekst vsega, kar ni bilo pristno bizantinsko. Izmed posameznih rokopisov ima Assematiijev evaugeli-starij sorazmerno največ variant aleksandrijske recenzije. Marianski in Zografski tetracvangelij jih imata nekoliko manj. Bizantinski značaj se prikazuje med najstarejšimi rokopisi najbolj na Ostromirovem cirilskem evangelistariju, ki je bil spisan na Ruskem in žc razodeva oblike ruskega cerkvenega jezika. Skupno sem naše! 39 variant aleksandrijske recenzije, ki jih je ohranil samo po en staroslovenski rokopis. d. Po primerjanju števila aieksandri^kih variant v peri-kopah staroslovenskih evangeiistarijev in v onih perikopah, ki so ohranjene samo v tetraevangeiijih, opažamo, da so iste precej enakomerno porazdeljene po vsem evangeliju. Ne da se trditi, da bi jih bilo v perikopah, namenjenih za liturgično uporabo, več kol v ostalih delih evangelija. Vendar pa kažejo nekateri odstavki bolj carigrajski značaj kol drugi, n. pr, Mt 9, 18—26 (Jezus rbudt Jairovo hčer); 13, 36—43 (prilika o Ijulikl med pšenico); 13, 44—50 (prilika o skritem zakladu, o biseru, o mreži}; 14, 1—13 (obglavljen e Janeza Krstnika); 17, 1—23 [Jezusovo spremenjenje na gori; ozdravljenje mesečnega; moč žive vere); 18, t —11 (Jezus opominja k ponižnosti in svari pred pohujševanjem); 19. 16—30 (o bogatem mladeniču); 20, 17—28 [o materi Zebedejevih sinov); 22, 35—46 (največja zapoved Kristus-Bog); 24, 1—51 (o razdejanju Jeruzalema in o koncu sveta). Skoro izključno aleksandrijske variante so v celem 10. poglavju (Kristus govori apostolom, preden jih razpošlje): 4, l—ll (hudobni duh skuša Jezusa]; 16, 1—12 (znamenja časa; farizejski in saducejski kvas); 19, 1—12 [o zakonu in o devistvu). Vseh vzrokov, ki so vplivali na lo, da imajo nekateri odstavki one recenzije, ki sla jo za prevod rabila sv. Ciril in Metod, bolj carigrajski značaj, drugi manj, gotovo ne poznamo. Slučai brezdvoma pri tem ni igral najmanjše vloge, Na enem mestu je korektor opazil inorodno varianto in ;o odpravil, drugod ne. Največ je pa vsekakor odločevala uporabnost perikop ali citalov v asketične, homiletične ali dogmalično-polemične svrhe. Mesta sv, pisma, ki so se mnogo citirala, so hitreje dobila v vseh rckopisfli enako, stereotipno cblikn. in koreklor, ki mu ie bi! 12 tekst v ušesih, je pr; prepisovanju rokopisov ali pri narekovanju hitro opazil, če se nn takih mestih kak rokopis loči od običajnega, njemu domačega teksta, Dasi jc bila torej ona recenzija novozakonskega teksta, ki je po nji prirejen staroslovenski preved, dobro zavarovana pred vplivom Carigrada, so se gotovo že zelo zgodaj vrinile vanjo carigrajske variante in izpodrinili aleksandrijske na mestih kot n. pr. Mt 6. 21: "Onov yáo iarw (i thjoautiág aov, ¿xei žaznt xai i/ y.aoóta aov {carigragrajski rokopisi pišejo ifidav mesto oov; tako imajo tudi vai slovanski rokopisi: idež.e bo esb. skrovište vaše, tu i srr.di.ee vaše) ¡ M t 7, 5: vxoxqvrá, btftaxs ttqmzov tx zov ávat, yívtfosvai auzoig (carigr. rokopisi dostavljajo cIfii'iv pred kéytü in stavijo besedico vfi&v pred tJVfiyKov^ufXtOtv^ íslotako vsi staroslovenski rokopisi; paky amint glagoija vam, eko aste di.va ot'i. vas'L si,v£štaate na zemi) i. dr. Soglasje slovanskih rokopisov na takih mestih dokazuje, da sta sv. brata našla carigrajsko varianto že v grškem tekstu, Ker je za carigrajsko recenzijo posebno značilno to, da j, t volni tekst, s katerim se največkrat skladajo rokopisi ajeksandrijske recenzije, razširja s posameznimi besedami ali tudi celimi stavki, je bilo kaj lahko popravljati rokopise aleksandrijske recenzije na mnogo citiranih mestih v smislu uradnega carifirajskega teksta. Tako so se nedvomno že pred 9. stol. v rokopisih one recenzije, k} je služila ¡¡a podlago starosta venskemu prevodn, nahajali nekateri daljši dostavki, ki so last carigrajske recenzije, kot n, pr.: Mt 5, 44 {etUüyeíte roij£ Jfara(>ú¡)/«¿VÍMJS w/tctgj xa?.túC, jzoieízs roí^ fuoovgiv vfidg \y,íit n-iinn-tú/Eaih. úxtu rciíj-J én>r¡QGtit¡ávva)ir v/iúg xal, . .); M t 18, 11 : >}X{tcv yí'w ó vi»g tov tiv&ocbnov atoam tú djsoA HaiQOjr ot> divao&s (Mt 16, 3 b) prevaja glagol s ki cod, Mar, pravilno takole: lice ubo nebeii umčete ras^ždali, a znamenič vremenenrr, ne možete. Toda k glagolski besedi lice, ki stoji na koncu vrste, je pripisano na desnem robu iste, deloma na levem robu naslednje vrste pred besedo ubo s cirilskimi pismenkami mčryi Ha,10 Ta dostav ek izvira iz carigraiske recenzije, ki je v nasprotju z veliko večino ulek-sandrijskih rokopisov pred besedami To ffkv nQ6o ô ovPÔovUoç airoû nuatxi'ùu aircàv /Syinv), ki je bil sprejet v staros ovenski prevod, je v bizantinski recenziji razširjen z dostav kom xobq ïiuèaq nùrûiî za besedico aiwu, V Mar. rokopisu se varianta še lahko spozna kot dostavek druge roke, ker je pripisana s cirilskimi črkami nad glagolskitn tekstom, V Ostromirovem rokopisu stoje besede na nogu /emu že v tekstu. Posebno zanimiv slučaj je pri Mt 25, 31, Tu se teksl aie-kaandrijske recenzije glasi: "(hav tlùfl 6 viàç toù dviifttitxov Èp z y uùrod xai xâvvtç oi ây/sXoi f*er ii^rot! itd, Bi- zantinski rokopisi imajo xâi>TF.ç oî tiytot âyysXot jn za njimi starostov. As se m., Z o g r. ; svçtii angeli. V Mar. prvotno ni bilo besedice svçtii, a že zelo zgodaj jo je pripisala na koncu Vrste druga roka še z glagolskimi črkami," iz česar z veliko verjetnostjo sklepamo, da je prvotni slovanski tekst besedico izpustil, ker je sledil aleksandnjski recenziji. Pri verzu /Vj/Ooiirt oiv, iitt oùx pFdors t ¡¡v tjfiÂQtfy o ¿fît rijt' ¿àgav (Mt 25, 13) imajo rokopisi bizantinske recenzije dostavek : ii< (i ô «ioš toi) Ai'&Qiùnov ïijytrat. Med starosta v. rokopisi se As se m. in Mar, držita aleksandrijske recenzije (brez do-stavka), kakor brezdvoma tudi prvolni slovanski prevod; loda v M a r. je že pripisan na robu v cirilici bizaintinski dostavek: vi. ni. že $inf. itavècusky pridet'b, Zogr. in S a v. imata bizantinsko varianto že v tekstu. Podobno imajo bizantinski dostavek (îjç Ai ¿jtoÇBlJwTQ «it-ayyellat voïç padi) raîç rttfïoi» (M t 28, 9) s ta rosic venski rokopisi Zogr., O str., S a v. v tekstu, a ga v Ciriloveiti prevodu zopet najbrž ni bita. Kajti v Mar. je šele poznejša roka na robu s cirilico pripisala besede: i jegdti idêstê vi>zvèstiti učenikomit jego, Assemanijev rokopis pa sploh nima liikakega do-stavka na tem mestu.** « Prim, V. J a g i t, Cod, Mar. 64, " Prim, V. J a g i i , o. C. 95 (pod črto). — V tekst" ¡e Jagič dal besedico med oklepaje, "V Crniiicvl izdaji Assem. evangelija je sicer dostavek hiznn-tinske rcceniije v tekstu, a med oklepaji in kurzivno pisan. Pripisal ga jc izdajatelj sam, misleč, da jc kodeks na dotičnem mestn pomanjkljiv. V gln-gclski izdaji Fr. Račkcgn llc najdemo dostavka. 15 Verjetno se mi zdi, da imamo litdi pri Mt 27, 9 v staro-slovenskih rokopisih poskus, izločiti alcksandrijskj elemcnL iz slovanskega teksta ¡n uvesti carigrajsko varianto. Cod. M a r. izpušča v tekstu besedo Jeremijam, ¡¡.Im 'hnefiimi «dS XQOfpi)Tav\r a ta beseda je v cirilici dostavljena nad vrsto, Vsi ostali rokopisi jo imajo v tekstu. Ker tudi aleksandrijski rokopis 'S 48 ter it kateri drugi rokopisi ne čitajo besede 'ItffEfiiov, ni izključeno, da je bilo v prvotnem slovanskem tekstu ime prerokovo izpuščeno. Navedeni slučaji dokazujejo, da je že v početku 11, stol, vladala močna tendenca, dati staroslovenskim rokopisom, ki so dotlej še kolikortoliko čuvali svojo originalnost, značaj uradnega bizantinskega teksta. Kar sc radi posebnih okolščin m izvršilo na grških rokopisih, ki jih je uporabljal pri prevodu sv. Ciril, to se je poskušalo izvršiti čim hitreje na slovanskih rokopisih. Nasprotno je po dosedaj veljavnih zakonih o razvoju grške in & t ar osi oven s ke rokopisne tradicije Izključeno, da bi se uvajale v tekst aleksandrijske variante in iztrebljale carigrajskc. Zato je razumljivo, ako v staroslo venskih rokopisih ne najdemo nikakih sledi, da bi kaka drugotna roka v biblični tekst uvajala aleksandrijske variante. To je nov dokaz, da ie staroslovenski preved samostojna priča zanimivega razvoja svetopisemskega teksta, kakor ga je biblična kritika že dokazala v grški rokopisni tradiciji. 6. Ne more se popolnoma točno konstatirati, kak je bil prvotni staroslnvenski (Ciril-Melodov) tekst Matejevega evan* gelija. A toliko je gotovo, da mu je služila za podlago ale-ksandrijska recenzija, pomešana z mnogimi carigraj-skimi variantami, Carigrajske variante so se toliko bolj po-množevale, kolikor mlajši so rokopisi. Naravnost presenetljivo jer kako se je mogla v carigrajskem patnarhutu toliko časa ohraniti taka recenzija. Ker se je v staroslovenskih rokopisih pod vplivom Carigrada nadaljeval isti proces, kot pri aleksandri;ski recenziji, katero sta rabila sv. Ciril in Metod, se nam nehote vsiljuje misel, da je rokopis slaroslovenskega Matejevega evangelija, kaker je izšel iz rok sv, Cirila, obsegal nedvomno še nekoliko več aleksandrijskih variant, kot sedaj znani najstarejši rokopisi, samo da se je o 'em sled že popclnoma zabrisala, Ne da se 16 tajiti: za rekonstrukcijo prvotnega Cirilovega prevoda Matejevega evangelija so aleksandrijske variante, ki se po splošno priznanih načelih kritike svetopisemskega teksta po 9, stoletju niso mogle uvajati v slovanski tekst, mnogo večjega pomena, nego se splošno misli. III. Rezultati, 7. Opisano razmerje med aleksandrijskimi in car igralskim i variantami ne velja samo za Matejev evangelij, temveč za celi staroslovenski Novi Zakon. Voskresenskij, ki je sicer odločno zastopal slališče, da je sEaroslovenski prevod sv. pisma najčistejši odsvit bizantinske recenzije, je tudi za Markov evangelij ugotovil aleksandrijske variante. Glede Apostola5' so nam na razpolago podatki J. V a j s rt in V. Jagiča, Vajs, ki je po najzanesljivejših rokopisih rekonstruiral staroslovenski prevod Judovega pisma, je primerja! rekonstruirani tekst z grškim izvirnikom. Dognal je, da sledi slovanski tekst na desetih mestih inlajii carigrajski (Luki-anovi) recenziji, a ravnololikokrat se oddalji od nje in gre deloma Svojo pot, deloma pa z aleksaiulrijsko recenzijo (o, c, 191, 437}. J agi č je dopolnil Vajsa=* ter preiskal odnos Dej. apostolom in apostolskih pisem do grškega teksta, kakor ga je naSel pri Tischendorfu- Staroslovenski Apostol sicer ni ohranjen (vsaj celotno ne) v prvotni, takozvani staTobolgarski obliki, temveč samo v srednjebolgarski, rusko- in srbsko-cerkveno-slovanski obliki,11' v kateri se je brez dvoma že močno uveljavila carigrajska recenzija; vseeno se je izkazalo, da celo mlajši staroslovenski tekst ne sledi vedno bizantinski recenziji, temveč tudi drugim predlogam. Med variantami, ki jih Jagič našteva (str, 45—70), se najdejo tudi aleksandrijske, česar Jagič ne omenja, ker polaga, kakor se zdi, vso važnost na to, da dokaže odvisnost slaroslovenskega prevoda od bizantinske recenzije, " 'Ankaro Vi;, Liturgična knjiga, obsegajoča penkupe iz Duj. up., Pavlovih in katoliških Listo v, Ilfaizit^Ttotat, knjiga ali rokopis, ki je obsejjal celo len tekat Dej, ap„ Pavlovih in katoliških listov (analugno kot t4a-fri>A0V in TBtpiauavTiiirav), Z ti m altkirchenslav/iscben Apostolu s 1 )3 nsl-Prim. Le s ki en 1, c. 154, 17 S. Celi Novi Zakon, kolikor nam ga je -ohranjenega v najstarejših, kolikorloliko še nepcpravljenih rokopisih, kaže Lore) aleksandrijsko recenzijo nenavadno sorodnosti ki nam jo je pri dosedaj znanih rezultatih zgodovinsko-kriličnega študij" svetopisemskega teksta Ležko razložili. Aleksnndrijske variante so mogle prili v slaroslnvenski prevod samo po grških rokopisih. Toda rokopisna Iradieija carigrajske recenzijc, kolikor nam je dose daj znana, dokazuje proli Vos krese «a s k emu, da je bil bizantinski tip svetopisemskega leksta drugačen kot najstarejši staroslovenski. A tudi V a j s o v a podmena, da nam je tekst mlajše carigrajske recenzije danes še premalo in da bo ravno staroslovcnski prevod temu nedostatku odpornosti, se razblini ob de slvu, da bizantinska pisatelju Fotij in T. Studit il 9. stol. v svojih spisih izkazujeta tcksl sv. pisma, ki se znatno razlikuje od skiroslovenskega, a se zelo natančno sklada z recencijo, ki jo Soden oa.iaouje kol bizantinsko (K). Analogno z V a j s o ni bi kvečjemu mogli reči: Tekst, rabljen t carigrajskem palriarhatu, nam je v toliko premalo znan, da se ni našel noben grški carigrajski rokopis, ki bi odgovarjal značaju staroslovenskega prevoda. Ce je torej izključeno, da je sv, Ciril rabil za svoj prevod grški tekst uradne carijtrajske ccrkve, potem je slaroslnvenski novozakonski prevod, v katerem se izenačuje števil» alcksan-drijskib varianl s številom carigrajskili, edino tako razlnžljiv, da je prcvajalec izgotovil prevod po a I e k s a n d r i j s k i h rokopisih, ki so bili sicer že močno popravljeni, a vendar iz njih še tako jasno odseva prvo! in i lip, da jih moramo prištevati k a le -k s a n d r i j s k i recenziji. Ti rokopisi so se morali nekjtf nahajati, kjer niso bili preveč izpostavljeni vplivu cari ¿¡rajska recenzije, siccr bi j li doletela usoda onih aleksandrijskih rokopisov, ki so bili tako temeljilo popravljeni, da jih kritika Ickstn danes šteje med reprezentante carigrajske rokopisne družine/' •). Kako sla pa sv, brata prišla do rokopisov aleksandrijske recenzije in kako da nista sprejela v slaroslovenski prevod Prini. S n d e n : Bei einer großen Anzahl vim Codd. leuchten noch verloren unzusammenhängend e Züge aus dem Hild eines bessereQ Ahnen durch... Nachkommen solcher dnrchkomgierlen Exemplare sind dann... Repräsentanten von K, verraten ahtr itn dem Korrektor entgangenen Stellen nneh die ursprüngliche Grundlage ft>. c, 710). 2 id uradnega carigrajskega teksta, ki jima je bil pač bolj dostopen nego aleksandrijski? Težko je dati popolnoma zanesljiv odgovor na to vprašanje, vendar si pa moremo stvar s precejšnjo verjet nos t ju razložiti, Aleksandrijske rokopise sta sveta brata lahko dobila celo v Carigradu, kamor so se opelovano zatekali v samostane egipt-ski menihi, ko je začelo vsled herezij pešati versko življenje \ hgiptu in zlasti, ko je vsled vipadov krščanstvu sovražnih mohamedancev bivanje po egiptskih samostanih postalo neznosno. Gotovo so ob tem preseljevanju menihi jemali s seboj dragocent lokopise, ki se jih je mnogo hranilo v egiptskih samostanih. Še verjetneje pa je, da sla dobila aleksandnjske rokopise na sloviti nieniiki gori Olimp, v bližini današnjega mesta Brusa v Mali Aziji. Kakor dandanes na Atosti, tako se je nekdaj na Olimpu stekalo meništvn vseh vzhodnih patriarha tov, Fosebno egiptskim menihom je bil Olimp s svojimi Številnimi samostani v viharnih časih primerno zaločiAče, V teli samostanih so se mogle stare alctsandrijske tradicije mnogo bolj neovirano ohranjati, nego v samem Carigradu; v olinipskili samostanih so torej mogli aleksandri|ski rukopisi obdržati svoj prvolni značaj. Na Olimpu sla sv. brata preživela več let v samostanski samoti, O Metodu pripoveduje panonska legenda, da je v skrbi za svojo dušo odložil čast cesarskega pokrajinskega namestnika in se pudul na Olimp v samoto: »Nolebat enim animam pretiosam inquietare rebus non manenlibus i" aeternum el data occasione principatu solulus ivit i.i Oiympum, ubi saneti paires vivunt, et postquam se totoniiL, nigra vestimenta (cepil] et nbediehat h u mili ter, periicieas iimnia et totain explens monas ti tam "regulam, in libros ineumbebat« (Žilje Met. c. 3). Zu braEom je dal slovo svetu tudi Konstantin in si poiskal zavetje na tihem Olimpu, kjer je živel molitvi in knjigam: »In Olympum autem profeetus a d Me t h od i um fratrem suum coepif. vivere et ora ti Onem lacere sine intermissione ad Deum, tantum cuín libris loquens* [Zitje Konst, c. 7). Na Olimpu sta torej sveta brala imela dovolj prilike, nabaviti si rokopise, katerih teki L ni bil v skladu 7, bizantinsko recenzijo, in jih vzeti s seboj na Moravsko, da sla po njih prevajala sv. pismo nu slovanski jezik. Da sta si sv. Ciril in Metod izvolila za podlago slaroslo-venskemu prevodu rokopise aleksandrijškega tipa in se stavila 19 v nasprotje z uradno carigrajsko cerkvijo, ni čudno, ko je danes znano, da sta tudi v mnogo drugih teoloških vprašanjih znala varovati svojo samostojnost in neodvisnost od uradnega Carigrada,"" Kakor so se v nauku slovanskih apostolov posebno čisto ohranili sledovi davnih izvcncarigrajskih tradicij, tako bi bil tudi njun prevod sv. pisma važen ostanek posebne rokopisne tradicije izvirnega svetopisemskega teksta, o kateri so se po 9. stoletju v grški tradiciji izgubili vsi sledovi. 10. Glede Novega Zakonu se ne b« dala več braniti trditev, da vse, kar slu prevedla sv. Ciril in Metod, predstavlja Luk i an-skn (čarigrajsko) recenzijo,"0 Glede Starega Zakona se zd«, ja je slvar drugačna. Kajti po analogiji NZ bi pričakovali, da b<"> s ta raslo venski parimejnik (deli SZ, namenjeni za uporabo pri božji službi), ki ga je na Moravskcm prevel sv. Metod, podobtm kot novozakonski evangelistariji imel ohranjenih kaj sledov aleksandrijske recenzije. Tcdu pri M u r k U , ki v svoji knjigi Geschichte der ülLeren südslawischen Literaturen« jako dobro podaja novejše rezultate slavislike o najstarejši slovanski književnosti, zvemo, da sledi parimejnik uradnemu antiohijsko-cari-grajskemu Lukianoverau tekstu, dočim ic prevod komentiranih prerokov, ki je nastal pozneje v Bolgariji, prirejen po alcksan-clrijski redakciji (str. 51. 61. 67). Sv, Ciril in Mclod sta brez dvoma imela v svoji misijonarski hiblioleki celotni grški tekst celega sv. pisma Novega in Starega Zakona, verjetni) tudi, da za oba zakona tekst iste redakcije. Nasprolno pa je verjetno, da sta sv, brata slarozakonske liturgične penkope prevedla iz posebnega liUtrgičnega ¡ekcio-narüa. Ako biblični tekst prevoda komentira lih prerodov« ni Ciril-Mctoduv, potem bi se moglo vsaj sklepali, da je dotični grški rokopis ¡k bbliotekc sv. Ciril« in Metoda ali vsaj iz biblioteke islega samosLana, v katerem sta sv. brata dobila grške biblične rokopise. Z ozirom na novejše rezultate kri like novo-zakoöskega statoslovenskega teksla bi pa vsekakor kazalo, glede izvirne predloge steroslovenske Stare Za veze revidira1 i 11 Pri m. F. G r i v t c , Cerkveno prvenstvo in udinslvo po hizan finskem pojmovanju (Ljubljana 1921] W— ™ M. Murko ri pr, pilei »Es ist in der Tat richtig, dftÜ alles vnn Cyrill und Method Übersetzte die Lukianische Redaktion repräsentiert* <0. c. 5t). 20 dosedanje mnenje, ki se opira predvsem na raziskava njn ruskega teologa-slavista E v s č e v a, Ni izključeno, da so tudi tu na končno sodbo vplivali predsodki kakor pri Voskrescnskcm glede na staroslovenski Novi Zakon. li. Preiskovanje staroslovenskega Matejevega evangelija t oztrc-m na ohliko njegove grške predloge nam z veliko zanesljivostjo pojasni doslej še nezadostno rešeno vprašanje, v kakem odnosu je postanek sfarosJovenakih tetraevangelijcv do cvangelistarijev. Aleksandrijske variante, ki so prccej enakomerno pomešane v perikopah, ki jih imajo letraevangeliji skupno z evangelistariji, in v onih, ki se nahajajo samo v tetraevan-gclijih, dokazujejo namreč, da staroslovenski evaingelistariji nišo prevodi bizantinskih evangelista rije v, temveč so prirejeni pn celotnih grških evangeljskih rokopisih, in sicer po islih, kakor staroslnvenski te tra evangelij i. Ni dvoma, da je Ciril, ne glede na lo, ali je začel s prevodom biblije v Carigradu (Olimpu?] aH na Mnravskem, prevel najprej »ne perikope iz evangelijev in apostolskih pisem, ki iO sc čitala pri božji službi. Legenda pravi, da se ]e Konstantin, ko je preiel poziv cesarja Mihaela, naj gre na Moravskn, s svojimi pomočniki Bogu priporočil, da mu razodene pisni enke za slovanski jezik. ^Takoj se mu je prikazal Bog, ki uslišuic prošije svojih služabnikov, in v hipu je (Konstantin) izumil črke ter pričel pisati evangcljsko poročilo: V začetku je bila beseda in besedil e bila pri Bogu jn Bog je bila bcseiia i. dr, (Žitje Konst. c. 14), Ker se vsi evangelistariji pričenjajo z velikonočno nedeljo in sc je na ta praznik črtal pri sv. maši začetek .lane-zovega evangelija (1--I7), je gotovo, da ima piscc legende v mislih Klurgično knjigo z cvangeljskimi perikopami. Konstantin ni prevel BtaroK I ov e rtik erga evangelist arija po bizantinskem evangeHstarifu (lekcionarijuj, temveč po celotnem grškem tekstu Nove Zaveze. Kajti kljub temu, da je pri iiltir-gičnib knjigah vladala večja konservativnost in so sc dalj časa ohranjale v njih starodavne i>biike, hi toliko Število aleksan-drifskih variant, kot jih je v s t ar osi o venskem evangelistariju, zbujalo preveliko pozomosl. Tak evangelistarij se v carigra;-skeni patriarhatu nikakor ne hi mogel rabiti in torej (udi ne ohromiti do 9. stoletja. Prvotno so se pri božji službi sploh uporabljali tudi za Čitanje krajih odlomkov iz sv, pisma le celotni rokopisi. Lihlr- 21 gične lekcijc si> bile v tekstu ali na robu na kak način zaznamovane, največkrat s kraticami za besede injymt'i in zreAoc. Ha so taki rokopisi mogli nadomeščati lekcij on a rije, je pripomogel aufit^fifKOV in pa fii)vr>At6yiavt t. j, liste s seznami godov in praznikov ter perikop, ki so se čttale ob dotičnih dneh (prim. poznejši rr.iiy.ur). LUurgiČne knjige, v katerih so že perikope same razvrščene po redu Eerij in praznikov, so se pričele uporabljati šele malo pred 6- stoletjem.1" Za sv. brata je b^lfi primernejše, da sla vzela s seboj na pot rokopis s celotnim svetopisemskim tekstom ter ' kot da bi nosila dvojne knjige. V siaroslovenskih ietraevangelijili so še ohranjene kratice za označbo liturgičnlh lekcij (zač. — knn.), Iz istega grškega rokopisa s celotnim novoizakonskim tekstom kot poprej odlomki za božjo službo so se prav kmalu za tem prevedli še ostali deli Nove Zaveze. Pri lem so se uporabile že prevedene lilurgične perikope in se vstavile v slovanskih tetraevangelijih na primerno mesto. Da so tetraevangeliji res tako nastali, imamo značilen dokaz v Marianskem rokopisu, Perikopa Ml 8, 5—13 se pričenja v evangelistarijih tako-le: v i, ono vreme vi.šed i,šu isusu vi, kapernauitvfc, Zografski tetra-c v angeli j in drugi imajo po grškem: vi.Šedi.Sju žc emu vi, ka-perboaumi» (fioeA^ovroi dt- avrov £19 KfvpapvamiA, lz tega obojega je nastala lekcija Mar, rokopisa: vt.£ed'i.§u že emu isusovi, Popolnoma analogen slučaj je pri Mt 8, 28 (i prišed i.šu emu i sušo v i). 12. Cim starejši je grški kodeks aleksandrijske rccenzijc. tem mani je carigrajskih variant v njem. Na podlagi navedenih rezultatov smemo sklepali, da so tudi slaroslovenski rokopisi tem starejši, čim manj carigrajskih varianl nudi njihov tt-ksf, oziroma tem mlajši, čim več carigrajskih variant je v njih, kar se na nekaterih mestih celo jako nazorno pojavlja v pripisih drugotne roke. Torej so aleksandrijske variante velike važnosti za določanje slarosli slovanskih bibličnih rokopisov in važna opora za filnloge. Variante se niso mogle potvarjati; navadni prepisovalci teksta niso mogli spreminjati z uvajanjem aleksandrljskih variant. Zato so take variante še trdovratnejše ™ Prim. H. v. Soden, o. c. 758; C, R. Grcgory, Toxlkrilik des Ncuen Testamente« I (Leipzig 1100) 330. 22 priče prvotnega Ciril-Metodovega teksta nego pravopisne in jezikoslovne oblike. Iz števila ulcksandrijskili variant torej s popolno gotovostjo sklepamo, da je Asscmanijev rokopis najstarejši (gl. št. 5c). Številne aieksandrijsJke variante v staroslovenskih rokopisih so prav tako važne za teologe. Noben raziskovalec grškega bibličnega teksta še ni odkril sledov podobne rokopisne tradicije, kakor nam jo ie ohranil staroslovenski biblični prevod. Gotovo bo staroslovenski tekst pomagal razjasniti še marsikatero vprašanje biblične tekstne kritike. Izredne aleksandrijske tradicije v staroslovenskcm svetopisemskem prevodu se nepričakovano skladajo z novejšimi bogo s luv ni m i raziskavanji o značaju in virih Ciril-Metodnve teologije. Tc tradicije v staroslovcnskem svetopisemskem prevodu glasno in nepodkupljivo pričajo o doslej premalo poznatni samostojnosti slovanskih apostolov in opozarjajo bogoslovno znanosl na veliko važnost staroslovcnske književnosti, B. Critica t ext u s comparatio. Pracnotanda: Text mu veteroslavicum cum variis textus graeci recensionibus comparando usus suni critico apparatu, quem exhibet H, v, Soden (Die Schriftcn des Neuen Testaments in ihrer ältesten erreichbaren Textgcstalt IL Göttingen 1913), Codices palacoslavici adhibiti : Cod. A s s e m a u i a nu s (ed. F, Rački, Asscmanov ili Vatikanski evangelistar, Zagreb 1865; I. Črnčič, Assemanovo izborno cvangjelje, Rim 187S); cod. Marianus (cd. V. Jagič, Berolini t RS3) ; cod. Zographensis (ed. V. Jagič, Bsrolini 1R79); Savina kniga (ed. Vj. Sčepkin, Pctcrburg 1903) j cod. O« tromix! (ed. A. Vostnkov, Peterburg 1R43). Cum disscrtatio praesens de critica textus veteroslavici re-cerjsionc ciusque ad textum Alexundrimim e! Conslanlinopolitanum relatione agat, ncque ad recensionem, quam dicunt Pauiphili, ncque ad discrepartlias mere philologicas leviores codicum palaeoslavi-corum anirnum adverlcbam. Textum veteroslavicum ex tmo alterove codice, plerumque et L-od, Assein., Zogr. vel Mar. allcgavi. Abbrevlationes: Com. = communis (i. e. textus, quem Lujnmaniter omnes rucensiones exhibent, a quo unus vel pauci (antum codd, Alexandrini discrepant) : H — recensto Alexandrina sou Hesychii; K == recensio Conslantinopolitana seu I.uciani ; add = addit ; oni ommittit ; i = loco; a = ante ; p = post; ' v. significat verborum ordinem unmutatam esse; A = cod. Assem anianus ; M = cod. Ma- 23 ríanus; Z = cod. Zcigraphensis ¡ S Savína knigu ; O = cod. Ostromiri. Addaatniur lee t iones variantes recensión is H et K in eo/i tribus polaeoslavicis praenototis oceurrentes. Ex seque nt ibus pa t et ie et ione s H in As se m. relative numerosiores esse, quant in ceteris codicibtis. Lee ¡iones Hm omnibus codicibtis (A M Z S O) invemuntor 264, tect iones K 210; ergo multo pins quam dim id t ti pars, 1, 2. Com. 'loadx — isaak>> (A Û) ¡ H ^Ináx — isaki> (M S). 5. H 1ù>MÔ; K — ovidi. [A [cviodi.] M S O). 6. K add i> paatkeùç p AavîÔ — da v j d-že cari* [À M SO)- 7. ii 'Aaárp, K 'Aaá — as'si-, ¡as i-, asa (A M S O). 10. H 'Atttôg — amosi. (A S) ; K Anón' — aman'i>, anioni. (M O). lí¡. H }iti)OT(i)0tím¡g ïflç flt)VQÔÇ — obr^Cenë byvgi materi ego (A M); K add J'rfç p JlvrjtJT. (S O) 20, Coin. r/. rtvêvftaTÙç fortr úyiov (S Û| ¡ if ^ âyiov ëaviv — oí-i- d. svçta estr. /À M). 25. H ëtexw viâv ; K îldd titv jrocaràtOxov — rodit i, synr. svoi pn.vénecr- (A M ÜO), 2, 3 H à flaGMEvç 7ÎQtiÙTjÇ; K Htjebôïjg a (i. — irod i. cari. (A M S 0); 8. H ¿¿¡-rànan àxQifiâg — ispytaite izvêstxno (A M S O) ¡ K ^ iijfoi/SiSg içntâaave. IS. H xlav&tiàç xaï ààvQfiog îiti-/.vg; K add ütjíp'og xai a xXnvù/iôç — plaki. i rydanie i vi.plf, mnogi. (A M S O). 19. H tpalveraí xí¡r ùj'«p; K xtir^ Svoq tf niv. — v-F, si.nè évi s že ego bč (A M S O). 5- Com. 'lSQùbÔ/.v/ia -/.ai xiiaH norafiQ — vt ijerdan'i»slèi rècè (A M SO); K ¿v rt¡> Itagóávy. 8. Com. xqqjpum d£iov (M O) ; H xaQJiobç à^iovç — plody dostoiny (A), 10, // ídij <)¿ — nie bo (M O); K add xoí p ¿nyóftti'ur, K add K(ti u ¿q%, — golqb'í- i grqdoîiti (A M Z O), 4t 1, Ccm. rÓTí: ó hjvoùç àinf/jit) — logda isus'J. v [.zvedçnrT. bysti. (Z); H ^ twi'iyih) h 7. — vi.zveden i. bysti. isusi» (A M S O) ; Com. e/ç rrjv EQtjfwr vm> rni< ttyzvftavùç: H ^ eíg ftrt)/toi< p wevftavoç — duhomii vi» pustinjii (A M Z S O) 3. Com. xai nne>~ an/.ÙÔH' aùzo) ó mtçd^OJV fîxev [Z\ ; H ^ «t'nij p fin si1 — i pri-stapb. ískusiteh. reče emu (AM SO]. Í0. H iïnuye, oí!t«¡'(im\u — kaper-naum'i. (A M Z S O). 16. H óv; K odd ó'if t (t p ¡tt¡vr¡QÓv — vi.si- zhlfc glagol i, f A M Z S); H xati1 vfiüiv evsxsv t/tuo; K add tpstž$5tt- mene radi (A M Z Š). 12. Com t-f roU tnjpflMHg— na nebeseln. (A Z S) ¡ H h> tyTi ovQnvtp — na nebesi IM J, 13. H ftXi)&k» ¿¿tij xazanaTeío&ai; K 3fa}í)t)rat t:gü> xal I flš.i)-í)iv — isipana b^det'i. vi,ni. i (M Z). 18. Com d/tí¡v yiuj /.¿yo; H oni yáij —- am in t. glagolih fA M Z (i). 20. H rfubv >) tiixatua ópi¡; K ¡I óty.aiQOVW) í'fiMi' — pravda vaša (M Z). 25. H d fiw' nvvoii h tij od (p; K -v- t»' zrj odtlt a [ifv' — esi na p 41 i si, nimi. (M Z|; H xni ó y.tuTi'ig; K add of. jianadtit — i si^dii tvri>¿eno bqdcl'i. vi. geona (Z). 31. H 05 &v — iže a J te (M 2}; K add ">zi a (5?. 32, H /rde ó Ano?.voy. 36, N v jtoi-rioai i) fiéXatvav ¡ K ■>- itott/mu p fiú,. — bela li Čri.na si .tvori t i (M Z|. 37, Com. oh ; H add xai a at — i ni ni (M Z). 39, Com tig zijv — sračica tvoja (M Z). 44- H dyajfats tov g ¿x'd'QOvg ''\uc xtttaQiüfiévovs vpág, xaXütg Jiote í tí roig /nao voir v/ing p vfi&vt odd énrjQea^óvzúiv í\m~ig xa i p rotr — blagoslovite khmMtsiS VY> dobro tvorite nenavid^štiim i. vas t, i molile tvorešt^j^ vanvi. napasti (A M Z S O). 47. H OÍ ¿i'hnxüi.; K Tfltovai l fOi'iy.oi —mytari, mn.zdoímtiqt (A M 7, SO). 48. ¡I it üí'^ríi'ío; — nebesi,ny (A M Z S O}; K ir r»tg ot'oavoíg-, t), 1, H TÍ¡v dtxatoovvrp'; K ¿Xtn}fioavi'r)v l dutatoavrrfv — mil»-slyn^ [A M ZSOj. 4. // tmoátijaet aot —vi.zdasl i. tebe [A M Z SO!; K add inkiic ít (ijtodííÚCTf i; K add b nji tfavBQQ) p aot tebč avč (A M Z S O). 5. H 8m>> nQ0<¡w>x,r)Q#6, oük fa taxi y. K ityaoer/jj - - toi/ egda moliši s^, ne b^di [A M Z S 0); H Af/iu rpiv, djT^ouau' — glagulj^ vami,, vi.spriimiiti. (A); K add Hrt a dm/. — éko v'i.spriemli^l't. (M Z S O). 6. H iejtqÓúosí 001; K add íy rii) ff.fi¡'tQiJ> p not — vr.adasti. tehč avč (A M Z S ]. 13. K add 'ir; aov fo rtv ■*) fiaoiXeia y.ui >) ñ vvafug y.ai ¡¡ el g iovg alürtfu: á(t>)f p movtjqov — éko tvoe est'i» cari,stvo i sila i slava Vi. véky amin']> (A M Z S O). 15. H rot g év&Q(i>not£l K add «i szaQamdifiara tibxtjiiv — človekomi. sigičšenii ih'i> (A M SO); Com. ra ^aynjTTéftara (M S j; H add v piv p úfprfpei — ot'iipuslili. vanrr. si>gr^5enii fA Z O). 21. H ó >7r)oq nao; K Vftibv I coo — s'i.kroviste vaše [A M Z S O). 22. H y ó 6 ánhovg — bedeti, oko tvoe prosto (A M Z O); K i) p áirXovg, 24. Com, ovdeig dvvazat; H add (ilxivqq p tuSdt tc, — nikotože bo rab'i. [A M Z Š 0). 25. Com. r¡ tpúyr¡tt xaí vi:TÍij/te; ti ,) l xaí — čto éste ti čto piete (AMZS O); 30. Com. ov vio/J.w ¡.uVJrOr v/tág (S) ¡ H w>00.) t nok"/.t~i> — kol mi pače vasi. (Á M Z O).' 25 7, 5,/i iz row fi^iin/./toff CTOU TT^W fldxoi1; K i-i/ oka (očese) Uoego (AM Z S O]. 15, Com. nnoaijf.TE f>i lijrri,' H om &&— VJ.nemlčte oti» (A M Z O), 24. // oftM(i>i)}')aezn.t; K otiotojaoi abzoH l o/iOionK — upodobijo i (A M Z S O); If avtOV tijv oljtfav — svoj^ hramin-l (O); K z i ji' ObUar ačtov — hramin-l svoj^ (A M Z S O)- 26, H avtov v>)v ol-itiav svoiq hramin.1 (M S O) j K rffv olxtav atirov (A Z). 27, Com. jusydXi) {O J j H add ayoipa p iir/ah) — ve lic zžlo (A M Z S), 29. H ygn^tfiati-lg nwrwi' — ki.nižtnici iln> (A M Z); K om zčiiv (S 0]; H add fctii ol n — kafenmaumt [Z); K Kantvvaotin— kaperi.naum-fc (A M S O); 7, Com. xitJ ).¿yet aitQi — i glagola emu (M Z O); H om xal (AS); K add o 'Iijo. p avzijt (A M Z S O). 10. H jz(iq' ofidevl ToaavTTjv ulavw t

lay*/)/, a toOavtip' — ni vi izraili totiky včry obret?. (A M Z S O). 13, Com. vnaye zai dig; H om ttai — idi, ekože (AMZSO); H b .Tnig; K add avro9 p .ialg — isečle otroki. ego (AMZSO); H add k«< vnoatQ&paq b fv.atovTatr/oo, eig rov oixov avtov ¿v ativjj ty w avtbv iyialvovra — i vr.zvraši'i> sq soLimikt vt> d o nit svoi vi> ti' čast obrite i si-dravb (M Z). 18, H xv/.i'v oz/mv — mnogi, narod'i. (AS); K .loklovg o%š,ovg — mi.nogy narody (M Z O). 21. H ro>v fiaihjubv — oti* učeni ki» (A M Z S); K add avtov p /taO-tjzibv — oti. učen i ki. ego (O). 22. H o Ak /.¿/f.i avtCv, K add o Iqa. p poslu ia^tt eg o [M Z). 28. H rfr/f-oijvčbv gergesinsk;i (A M Z S O). 29. H vli vod O tov — sinu božj (S) i K add "hjOOv a vtt— feuge syne božii (A M Z O). 31- H dtrooTGiXov {^idg ■ K tnivQGipov f/iur dftsXftcilv I dttdotsikov itfitiq — poveli nami* iti (AMZSO1. 32. H Jt^fcoufi vi, svi-nije (A M Z S}; /l elg zip' dyt./.i/i' rfiv yatQfOi- — vi. s ta do svinoe (O) i H ij tiyibj ndaa — s ta do vi.se (AMZO); A" ,tuu« >) dyi/.i) TlO» %(){no)>' (Oj. 9f 1, Com. ififiag tig to akolov; H add w 'Iijoovc. — vi.lezi> isus'i* vi. korabi. (A M Ž S O). 2. H drpšfovtai aov at ¿¡.laorlai oov — ot'i.puštaj;|[i> ti se grčsi tvoi {A Z S). 5, Com. aov nI d,ua-Qvitu (MO); Ji trot i oou — li greši (A Z S). 6 Com, eyno^iig dyoj' — vr.stavi. v'i*tbmi (M Z); H iyttQf / ij-epVle/j — vi.starii vtzr.mi (A S O). 8, H h'f<>$>)t)i)aav: K i&aiiftaaav i čipofli)fo)oav — čjudiSm ss (AMZSO). 10. Corn, tel&vat xai cLptaifttoZol; H iv A^aQT0)k0i xai vt?.. — gržši.nici i my t ari (AMZSO). 12. H o Jit, rixoiiorti' eČJiE-i',' K add lo.p 6 de, afootg p ttosv — isusi. že slysavt reče inn> [A M Z S O). 13, Com. y.aUaat (iijinioi?; (0); // » (Jixdi'oiJc; xaL praved'hniki* prizvati. IA M S); H K add ifg (Utrdroiat' p d/taeroiAotfs — greši.niky na pokaanic (A M S O). 18. H Uyo)v■ i) &vydrrjQ; K add Hrt p jtiyuv — eko d'i*šti 3 26 (A M S O). 24, H lKey$irj K Uyn nvvoig — fiia£ola i m i, (A M Z S O), 26. II >i (pdfii) (ivrt/g; K / avi^g — vesti, si IA M Z S O). 33. Corn. ¿fpdtnj — avi s — vi>s£kq v'i. Ijudehi. (A M Z 3 O). 36- Coni. ISeh v 6 t toig 5%XQ'vg; H add o li)aovg— videva že narudy isusi, (M Z). 10, 4. ti 2i(i6» 6 Kavrivatog — Simon Kananči (M Z); K I. d Kavaviv^c. fi. H der^ijvovcra; i?B0wr»(iara, v&y.Qovc ¿/e/pste — bolijit(jjq celite, mrj.tvyjg vriskrčSaile (A M Z S) K om vixQoi>g ¿y£lQ£ve (O). 10. H HtfČi ¿tdfiiov — ni žhzla (MJ: K §df1<)ovg; Com. vnoff i/g — plštg (Z); H tod /tto&od l tijg TQO vJadyky že (M 2 O); H om (Je — pr£di. v]adyky (A). 25. Com, Jtui d otrijiog; H ¿ouAij) —- i rabil (A M Z O). 32. Com. djuo?.oyt'/aoj wiydt fcc «¿r^ (Z O); H ^ adtov xdyo') — ispovčmb i i an, (A M). 33. H xdyo) at)v6v — i azi. ego (Z}; K rtirrV)' — £¿0 i azi, (A M S O). 11, 2. H ¿«d rtbv (jui#t)tiqv avtov — učeniky svoimi (A M Z ifio i &td. 5, Com, xai zojAof — i hromii (M Z|; /I Om Krti a zti)A.ai — hromii (A O); H *al vatt>oi — i mndvii (M Z); K om xai a vsxqoI—mn>tvii (A M). S. H iv /,iaf.axalg; K add ifift-tioig— vu mt;kiiky rtzy (A M Z Oj. 9, H vi š^iKti-ave; vTpoipjjriji' iietr; K *»= ttQOvov — bolei estt ego (M S OJ 16, H vMfh}fi&voii; h> ratg ayo{>alg — sedeštem-L na tr&žištiih (M Z); K ^ xa&r)fu-rotg p dyogatg; H ftQOO(p\ K add p ¿0n>}f— plakahomT- vam i- (M Z), 19. H asio r<»v t.gyaiv a&t7}$i K T&.ftov — otri> svoilri. (M Z). 23- Com. Matadt{iaa{h}on,* HKocca^oij l — flifia&drfai] - snideši (M Z), 26. H »ddotUa fyh>SfO; K iyi-v&to čvdoitin — bystt vol& (M Z), 12, 3. H iuslvdasv v-ai; K add aviug a xni — vr.zaalka sam'i. t (M Z). 10. Com l&ob d.v&QGmog; H add yv ixei: se človek u bč tu (M Zj. 13, H btv&ivdv aov n)v K^ vi/v 00» — prost i.ri rak^i tvoji i^l- H ot di (f>cLQi; K add xv sç dovèkomi. (A M Z S O}. Ï8, H ànfxçi-Ôjjaav aàrrp Tivfç; K Ottt iivtoi — oti.vèstasÇ eteri [M Z). 44- fi 6tç oÎkov fiov ¿jTiflrpt't/iii) ; K ^ èiUQZQ&jHù dç TÔ>' otuof nov — v'hz-vrašU) sç v b hrami- moi [M Z). 46, Com. aùttp XaXyaai; H <» /.tilrjant avup — glagnlati emu (M Z). 47- K add totnm v. 47. (M Z). 40, Com. tifv z^O" oôfov — raka svoja (Z); H am avzov (M), 13, 1, H èv ry y^iQ^i ixehfy — vi, tiižde dm, (Z) ; K add ài p iv— vb tri» že dem. (M). 4. Com. rti itsrwvi; H add tov ovoavov — pticQ rehesbkyjç (M Z). 9. H i5ra; K add ày.ovctv p thrn — sly Sali (M Z). 10, Com. ol paIhjirai (MJ; H add adroi učenici ego (Zj. 11.// tl.iia' — reče [M Z) ; K add «ikoig p elnev. 28. Com. ol M àovXot — rabi že (M Z) ; H o m ôovXm — oni že (A O}. 34, H oMhv èXAXçt— ničeso že glagolaaše (MZ); K oi)x l o$àév. 36 H elç vi]v obdav ; K add Ô h)aovg — vi. donn- tsus i, (M Z). 37, II elnev; K add itwrâfc — reče inrr. fA M Z O). 41. H roC alâvoç; K add votiton — včka sego (A M Z O). 43. H fira; K add tiKoi-fn' — uši si i sati (A M Z O). 44. H ofioiâ lazi v ; K add nàXiV îi fi/zom — paky podobtna {M Z); H iz&Xet rtw'Va, Una K -TOîAeï p f.%f,i — vi.se eliko imatt prodietu (M Z). 46. H sbgùtv ôê; K ôç trÔQtôv iže obriti» (A M Z S O). 51. H avvt'ixazE; K add Xéyet aùroTç b 'Irjaovg — glagola îmi» isusi., razumèete [A M Z S 0} ; H vai; K add xvqia p vaî — eî, gospodi (A M Z S O). 52. Com A — vi,sadi i v*i. temi>nic4 [M Z). 12. H ktojuo. ; K où/¿a l Ttzbjua — tëlo (M Z) i H add aôrov p nzûpa — tëlo ego Z). 13. H Axovaaç, ôé; K xal dx, / dx. df: — i slyâavx isuai. {M Z) 14. H v dôsv; K add ù hjo. p — i ÎJedii isusi. vidé (A M Z S}. 15. H ol paih}T:ai; K add avtov — učenici ego [A M Z S 0); Com. i}ôtj itaQijX&ev (S 0| ; H napïj/.ûw ¡¡ôr) — min;; juže (A MZ); /i ànàXvaov nlv; K oni ovy — oh-pusti narody (A M Z S Oj; Com, elç ràg xdiftaç; H add xvx?.<;> a xœuai, — vi> bliži.n^l^ gradbct; (A M Z S O). 22. H >)vdyxaoïv zotiç tiaO^rdç — ubédi uéeniky (Z S) ; K add ô Tf/fl. p ¿¡va)*, (A M O). 35. H nQoç mî-roug Jiepmati&v; K add Vije, — kî. nimi> istisi' hod^ (A M Z S O). 26. Corn, ènl tïii ïïaMnni); ntnmarovvTa (S 0) ; H ^ Jtsput: Ml t. êaX. — hodçsta po morju (A M Z), 28. Com. avu]> ù IIézcjoç sÎJFif (0); H ra^rtp p eî:rzsv pelen> reče emu (A M Z S) ; H iXftFïv rnibg at — priti ki> tebê (AMZSO); K JiQÔg pp èhîÏGÎv. 29. H xal fjXûev — i pride [A Z S); K &miv l xal 7/lfcv (M). 33. H ngoa&vvTjoav (S OJ; K add èXtHvvaç a xçoaex. — pri-šed']>še pokloniš^ sç (A M Z). 15r 3, Com. y.ai hpeJç; h ont xal — v y (M Z). 6. H tùv vôfiov — zakoni, (M Z); K zrjv èvvoXt]v. 8, H <> owroç rûtç %eiMal 28 piB t t ud; K adi a 6 ¿ s<; rnuiž Ij^dte (ljudie) si usty svoinii (M Z). 12. H ol fia&tiTui — učenici (ZJ; K add uOrov (M . 14. H vvfflol F.iatv 6di/yt>i; K os uMtfol wtpkoi — voždi satri> stepi (M. ZJ; H m:o(>vvtm h!g (ioOvvnv; K r>- ¿Jot?. ji/, a. — v'l> imii vupadcU (M Z). 16. // i> t>i djiev; K add » 'ivoovg (M Z). 22, H iy.tjauyao£v %tyooaa — vi,z'J>pi glagoliušti (M Z S O); K add avtih (i At;'ovg; 11 y.(o(ffrvgt tvtpioHg — neniv (i) slepy (M Z); H aVTOV; K toB %}OOp l nviOv — Tsu-sovama (M Z) 31. h tov ihu^tdam - narodu divili si; (M Z); K tocg oyy.ovg (M Z); H xffi ¡ra)%ovž— i hromyj<; {M Z); K ont y.<\i. 32. Com. si.tev (A); H add nčtolgc— reče imrJ> fM Z S O). 33. H oi fiafaizat — učenici (A M Z); K add avtov (S O); Corrt. b ¿Qt)fi(if; H *v mp zo.ttn — na puste meste (A M Z S O). 35. Ji *<~>> "^/fij ~ narodu (M Z S O); K zoig oyloig (A). 36. H y.ru fi (A M Z S O); H fMfrr)Tatg — učenikom"f' [S); K uda avtov [A M Z O); H «»S d%/,oiq — narodomi. (A M Z O]; K cm t>/l(t> (S). 37, H tu iiiptcr-oruo)' . .. ijfiiii',- K i}Qav a rd — v&zq£q izi.byU.ky (A M Z S O]. 16, 3. H to fiiv jzq6omjzqv — ]ice ubo (M ZJ; K add v^ro-KOtrtu a to. 4. H 'lava; K add toč nqoq>i)Ttitv — iony prornka [M ZJ. 5, H oi fiaO-tjTai ~ učenici |ZJ; K add ač™» (M). 8. H i&iflii— reče (M Z); K add avtoig. 11. H negi «pTioočj^ii'; H add di (že) p JiQooty.ET8 (M Z); K om M. 13, H Tira teyovalv /(e — kogo glagolih m<; [A M Z 0|; K add p vlva. 15. Coni /JydL airotg; H add o Tijo. — glagola i mi. isusi> (A M Z O) 17. H dizoxQtt?nig M; K xal ditoxQi&eis — i ut-f.včštavi. (A M Z OJ. 20. H roig K add avtov učenikoim, svoim i. [M Z); II o Xijt-otug; K add a Xq. ~ isus i. hristos i> (M Z). 21. II tlg 'hijoaO-Xvfta aitek&elv; K dm-li}, ti g — iti v ierusalimf» [M Z) 27, Coni. xa%a t ¡¡v ito&^iv cukoi — dčaniju ego (Z); H r« ŠQya t vijv nQti$iv —. po dčloni'i> svoim'J' (M). 28. H on elalv; K om oti — (M Z); // rtit1 iat(bro)v — otfb s'i'de stoj^štihB (M Z); K ¿dtaitf ^ l zCiv (bde tat. 17, 4 .H jioifjom; K KOrfatofinv — shtvorimT) (A M Z O); H 'HUn fdnv — jiij edin'f> |AMZO|; K r tdnv 7//iV. 7, H xui .XQOdij?.dti' . . . dtj>dn.ti>o; a?'Tčn<) K xui tiQOQtA&r y.ai — i pristopi, . . prikosni) ih'i. i (A M O). 10. H ni fta^/Tiu,-K add avtov (M)- 11- H o <)& djtoxfH$tlg; K add 'Ir)o. p f> br. —- isus Ji že oti>v§itav'b (MJ; H tlmv 'HMa§ ftAv l^stai xai; K add avtoi% p etissv, add nohtov p eg^rat — reče im'f> ilie ubo pridefii prežde (MJ. 17, H /neti' vfi&v itro/int — v'l> vas'J> bqd:i (A M SOJ; K J taofjLut /itt>' i,uon-. 20, H 6 di Ur/ti; K add I>)o. p 6 dt ^ isusii že reče (A M S O); H 6XiyWiOTiav; K <\m- oriar — nev£rt>stvo (A M S O). 21. K add totuni v. 2f (A M S O). 24. H Kagfa^vaoofi— tcafernaum'ij (M); KKajiigvaov/j, (Z); H 6 i/scpog — reče emu petri. (A M Z S OJ. 18, 2. H 3 ; K add diii/r U /Jyu> — paky amin'fi [AM Z S O); H aVfiqxOVtjOlHiaiV Čg Viiuir; K L/i vft&v oi'/i()if«j'/)ofij(Tii' (A M Z S O). 21. H o tlsrQoq ei-Tftf (iiVrfij, K zdami. ti [M); K citto-<)wotu aot (A Z S O). 28. H dwioc; K add ttoi — daždt mi (A M Z S OJ. 29. Ho ovfbovXog odrov nQQSxdXet — Idevrth egn molešc (A M Z S); K add ro v g Jibdag avtov n avrov (OJ; Com. ujto6d)o«j ooi (S); H add Jidiwa a ¡isio<)(boo)— v[tse ti vi-zdamb [A M Z OJ; H vov; H add .idr a to — vesf. db>g'b (A M Z S OJ- 31. H tduvrf c ovv vjdhiie že ubo (M); Com. Idovzeg 6i (A Z S 0). 34, Com. Tt> ixpEL/.ofievov avu>j (M Z S 0}; H om afaty — dltgb vesi. (A). 35. H dlto rt*T>i' xar>diajr Ittiojv — oti> sr^tHci» vaš i hi* (M)', K add ra xaoca svo-ego (HZiiO); Com, t^v itt)viQtx (A Z S O); H add iwvov p — materi svojij (M}, 8» Com. i.iytx aizaig (M Z OJ; H add 6 h)D. — glagola inn> isusi. (A SJ. 9- Com. fit) i.il nopvf.ii} (S); H .rti-f)fy.ibg /.frfov ftOQveiag — razvS slovese preljuboddina (A M Z O) Com, r.ai yttfj H om -/a/tr'/ay a/J.ijv (A M Z S 0); Com, t.w//u (A M Ž S O); H t Ig r?)r dat/Meh1 — v Ti života (v^ibnyi) vrniti (A M Z S 0), 20- H 30 E(pv/.aia; K add f'x vmzijzog po v — s-},hranihn> oh, fun os ti moej^ (A M Z S O) 21- Com. ¿v oipavtjj (M 2 O); H iv ovoavolg — na nebeseh*r> (A).v 22. Com ?.6yov (M Z O); H tatitav tAv L — slovo se [AS). 24, H v (¿¡v, ¡fat et>xQn— proiti (A M Z S O}; H rov i)tov (S); K add tlntJ.i)(lv p t) tov — bnžie vrniti (A M Z 0) 25. H ol fia{h}zai — u če niči [A M Z); K add afaov — ego (S O). 28- H xai afaoi; K vpelg t atital — i vy (A M Z S 0). 29, H dfpfaer ddei.yovg - ostavih. bratrijq (A M Z S 0); K if oixtag ij a d(S 20t 2. H ovptf dn'>)oag ¿t — siiveštavi- že [A M Z S O]; K v.ai iiy/tqnijjwJiKtg. 4 H dpne).&va pov — vinogradi, moi (A M Z SO); K Otn pov. 5. H ndltv dž i&X&div — paky že iied'i. (A M Z S 0); K om dt. 6. H mol && vijv h'dexdrTjv — vt edinki že na desete (SJ; K add wQav (godin;;) p M&n&tJfi> (A M Z O). 7. H si g To»1 dfineX&vit t tov — vfc vinogradi' moi (A M Z S O); Com. o m ¡M)v.; K add xnl 3 iav y dtxaiov tytp tad t (A M Z S O). 9. H ¿/¿m-Tfii am' — pri&edi.Sii fubo) že {A S 0); Kxcu ¿A^ditec (M Z), 10 H y.nl ¿/Mrtng — i priSedT.Žei (AO); /fii / xai (M Z S); H to dvi drpidotov x tvoriti, eže hošlji( (A Z O) ; H ij; K d l v — afite (A M Z 0). 16. K add jioAao! ydn plot xXi)tol d/.iyot Af. txfoxrui (A M Z O). 17. H xai iv od&; K ^ ¿t' Tfj xni — na p^tb i (M Z). 22. K p mvtir add t/ to fianrtofia, fi ¿ydt fituTzigofiai, {tajtvivdrfvui (idem infra v, 23) — ]j kn.SUnie eže m kr^štaja se kripstiti (M Z}. 23. H Uyet; K add xai a k. — i glagola (M Z); H >); K Kal (ij ir) |MZ); M efawvftoi» — o šjum (Z); K add fiov p evayy. (M); vovto dovvai — s ego dati (M Z); K Oft i rovrn. 24. // dxoOoavriS; K xni d«. — i slyšavi>še IM Z). 26. H ov% ovttog wvai^ ne tako b^detr, (Z); K add p oflra£ (M); Com. ¿r ¿piv — vi. vasj. (M); H ifiiav (vasi>) / b> v piv (Z). 29. Com, ixjioQ&vopivtiiv mi t ury; H iy.noQEvophi'ov aijrnij — ishodeštju emu (A M Z S). 30. H (xwf>i£], ¿Mi]aov ijfidg — (gospodi) pomiluš ny (Z S); A"-k. xvQtt p ipmg (A M O). 31. // ¿?M)oov fyidg; K xvgtt p >)pdg —- pomilui ny, gospodi (M Z S O). 32, Coni, itoiT)fj6); H add Iva a n. — da stvorj;i (A M Z S O). 33. H ol 6 iJakftol fjpojv — oči naju (A S O); K ^ i/pdyv ol tifpft. — naju oči (M Z). 21, 1. Com. ffyytoav ■ ■ ■ v'.dov; H tfyytaev .. - — pri-bliži s? - . . pride (A M Z S O), 3. Com. e&Mfog te; H r.ni ¿Mag — i abie (A M Z S 0|. 4. H rouro it yšyow; K add okov p di — se že vse (A M Z S O). 5. H x«f in i mbXov; K om — i žrčb<; (A M Z S O). 9. H of rtgod)Wiref avtiiv — hod^Mei pridih 31 rumi, IM Z S O] ; K om avzór. il. H ó nt>Q prorok (M Z S O J. 14. H vv/.oi xai rv — oli.véJtati emu (Mf; K -vj aftrffj cLto xQiûïj i'ti (■ (7. SO). 23, 3, H ji m/J o are xai zijQutv&f K z^Qttzt xai irouïTe, add zi)Qtiv a jnjQÉtti — bijusli, sijbliudaite t tvorite (A M Z 0). 4. // ôsafA*vovgi ài — s-bbira^li. že (M Z); K yàç fbo) / ôé (A O); H fiaría; K add xai (íim^áaraxra p fiaQáa — téz-i.ka i ne-tidobh nosima (A M Z O). 5. H xkcizùvomi yáo; K àê I ('dp — raáiréjat¡> že (A M Z 0) ¡ H ià xfnia.Tírtíi ; K add t&v tnavit»v aùzmv — pod'iimety vi.skrilië riz-í. svoihi, |A M Z 0), 7. H èafifii — uÈiteîe (A M Z)¡ K add éafipi p 8. H à ôtôâaxaXoç — uci-teli, {A M Z O), k xti^^FjrïJe I íió, (nastavi.nik*K) ; K add <> Xçinzôq p ôiô. — učileh. hristosi. (A M Z O). 9. H Vfxojv ú jrazijo — vaSr» ottcT. (Z); K ^ ó navij o i¡(iC>v (AMO); Kb èr tûîç oi'ya-¿'OÎç — lie est'i. na nebeseh'i, (A M Z 0). 10. H ¿Ti xaÓ7}yr¡zt)s iftûtv èaztv eIç à Xgtozùç — èko nastavi.nikb vaš-i. edini, esti. h ri sto si, (A M Z O] ; K t/¡ iÎç yàç v^t(hv èoviv ó y.axhy/yvtjq- 13. H Oùa'i àé; K om dé gore (M Z — v. 14.) 14. K add totum v. 14 (M Z,— v. 13). 19, H TV(p/.oí; K add ¡moqqI xni a vvtf /,oi — bui i slèpii [M Z)¡ Com. iiiî±oi<; H add èoviv p net^ov bole es h. 32 (M Z). 23, H raí'ta M — si že (M Z); K om ñé; H áxgaaiag — nečistoty (M Z); K dótxiag l oxQuaíaq, 34. H K add xa i a ig — i on, [A M Z O). 36. H — prid^t'b (A M Z); K add 3« a (O). 37, // uovk Lnovráyni; K éiUówdyei íio)'. — si.biraetih l^šač (A M Z O). 24, 1, H (i.Th tüí Ííqov ¿.TupeiJíro — iz*b ccrkve idéase (M Z)¡ K J í:to y. á n 6 rov íf««1"'; CÓm. JtQoayWov (Z); í/ fli/ri awt¡> /j .tíwo^atÍoj' — prist^piši ki, nem« [M), 2. H 5 & ríJTOJípííÍE/£ — o ni. že otbVŽŠtavTi (A M Z 0); /i V^ffoí; / dbroxp.; // tfiüra .Tfíj'™: K juíí'm tíiífíi — v'[fs¿Ji'í> silri. (A M Z O). 3. Cor», o¡ ¡ta&rfzaí (Z); H add atitov p fiad. ~ učenici ego [Á M S¡ 7, H Ai/tai y.ai üíío/íoí; A" flíW JíííÍ XoifiCi p faftoi — gladi i pagviby i trg si [A M Z S). 15, Cont. Svav oi»' WtjTs; II Ó¿ I ovv — egda že ozrite (M Z S 0). 33, CoJTt. zavvu Jrávra; ¡I s< mivui rtiírít vi,sé si [A M Z S O). 34, H add tiri a ov éko ne (A M Z S). 36, H ó nnvf}Q ftóvoc — otbcb edini (A M Z S O); K add pon p .tari'iQ. 37. H iarai — bedeti. (S); K add xa¿ p Íntílt (A M Z O), 42, H noi(i )jU¿Qi,i; K &Q(¡. l i¡ptVn.i — v¡> ^ godinii (A M Z S O). 45, H 6 y.iioio-: — gospudir-b (A M Z S OJ; K add aütoo p y.VQioc;; Com oíVerfi'a^; /■/ olxlaq I olxere/a$ — iiad'b domomi» (A M Z S O). 46. H Ornwg xoiovrva — la k o (vor^sta (A M Z S O); K J" ftotovvrtt utnoK, 48, Com (5oíÁog Éxeivq$ rab'i, ti. |A Z S O); lf om ixtíraq (M); H ¿tov t> xvniog — moi gospoditvb (M Z S); K J" ó yt'Qii'ic fiov (A O); K add ikfatv p xitjtóg .nov (A M Z S O) 49. H (\wdovAovg athov — kltvrÉLy svoj^ (A M Z S OJ; K om avtov; 11 tarh'y <)í y.n't mvr¡; K f-.oültiv . . . nittr - ésti zc i piti (A M Z S O). 25, 2, H aiWwv ijonv; K ^ 7¡0(iv avt&v — be nK niht (A Z S O). 3, II Titg ¿tit>nnda$; H add híjtíuí- — 5v flili.niky svújé; {A M Z S O); U ni yi'nj fiíaiint. — buj? ho |AMZSO); K l yáij. 4f II ¿v míe rty/ÉÍoíg — vi, 6f.s<*déh% (A M Z S 0|; K add avrčb« p Ayydotg, 6. II ó Mi/upioc; K add loxtrat p vv¡.t ~ vi, sT>rČienie emu (AS O). 9. H xont-éeofo; K add p nocjev. iddte že (A M Z S O). 13. H & Qtxv — časa (A M); K p &gav add fr ¡/ ó vlbg vov dvvff&siov ¿p£?ra< (Z SO), 16. II nóQBvdBlg; K add talanl'i» (A M Z S O}, 17, II éaafrciúg o [7. O); K add ml p rfiíiníiríijs — tnkožde i ižc (A M S); Com. ixéQÓt)H8V xa¡ H om «di aórtií — priobréte (A M Z S O}, 18. 11 /»J1' - zemltft (A M Z S O); K Iv rij y(). 19, H fieítt ót noXvv ynóvo)> — po mnozč že vrémeni (A M Z SO); K s yoóvov jtoMí>; 11 kóyov fiet' a-facov — o slovesi st nimí IA 0): K -f fiev* avrtw Xóyov — sii nimi o slovesi (M '¿ S}. 20. II éx¿Qdr¡aa; K add Én' «íroí? — priobretoh'b ímí (A M Z S). 21. II fe») (iútíTj — reče emu (M Z 0); K add M p %t) (A). 22, II b rá dva zá/.avr«-, K add )*afkv tre. 29. H roi> Ô> ft*j t%ovTnç; K dnà ôi tov l zov 0É — ot^ ne imi\štaago (A M Z S O); Coni, o t/fi,- II ÔÛX£Î t/ar i i/Li — mtnyli. sç imy (A M Z S 0), 31. H "I nyye/.oi— angeli (M); K add âyioi a <ïy-yûot — svçtii angeli [A Z 0). 26, 3. n! àQ%mQ$îi Xii oi rtQeafkfaçQQi — arbitre t i starci (A) ; K add oi ytKi^iciTÉtç (k%niž'i>nici) p dftf. (M Z S). 7. II ï/ovan dhdftatiTQOv tiVQQV — im^šti alabastn, myra (A M Z S O) ; K àXtif}. fXtoQOV $%0rvaa. 8, il oi paihjvat; K add afaoù — učenici ego (A M Z S OJ, 9, II tovto; K add tù fiiçov p rovvo — myro se (A M Z S O). 17, tl kéyorreç — glagoli^tc (A); K add avv (k i. (icmti) p léfovteç (M Z S). 20. Il ptrd ytûi1 ô(aôsxa pa^rjtâtv — s'î> nbèma na desçte učenikoma (ÀMZS); K OUI paih)t&v, 22. H ëlç txaoto; — cdim> koždo iht (A M Z S O); K ont nlç. 23, Il ri]v Jt£t@fi èv vtp TQV,V.iq) -— r^k^ v solilo (M) ; K kT tq> tovptiti) ri)v %eïq(i (A Z O). 26, Il doiîç , ,, eijrei'; k èàfàov . , , y.ai tlJitv daëSe ... i reče (AMZS O). 27, II Bt'Z iorfii; H om ydt? — se esti- krtvfe (AMZS O), 29. II oi pi) nUo; K add du (éko) a où (A M Z S 0); H xatvàv ptd' vporv; K vpvtv y.atvôv — s'i, vami novi. (AMZS O}. 36. n txeî tfQûo&ôÇtùutu; K J" jtpoosii^. ¿Jitr — pomoljij sç tamo (AMZS 0). 38. tl Xè/et (ligote — glagola im r» (A); K add o 7?;o. p aétoîç (M Z S 0), 40, Com. y.ai iç^ercu (A M S) ; H add âvaozaç, ànù ri)ç JujoaEvxqç p xai— i viistavi> ot*b molitvy pride (Z O). 42, //roiro; K add jtorrfgtm — časa si (A M ZSO); i/ nagphfrtïv; K add dit' èpw — mimo iti o t'j, mene (A M Z S 0). 43, II xâXiv evotp niro-yç — paky obrète jç (A M Z SO); K itdiUv p uwrorç. 44. H sidktv àne/.ûwv — paky šedi. (A M ZSO); Kiiidfav; H eUtùv ¿tûXiv; K om .TtiÀ»' — rekn. {A M Z O). 45. H nnbç zahç ~ k'i> učenikom-h (A M Z S); K add avtov (svoinn.) pa.it ■ (0), 49, tom. dnfv// add Ctôtfy — reče emu (A M Z O). 52, II ft)v pd-/aifidv aov — nož l. s vol (A M Z S 0) i K aov vfjv ¡idyaumv. 53. Il mjoaxa/Jam ... don; K i dpTi a JiaQaxa?Àoai — nynè umo-liti (A M Z S). 55, Il xaù* ^pèQav; K add jtooç vpàq p ipifgnv — vlsç di-ni pri vasr, (A O); i J h' rç) IfQtp ôtôaoxtùv — vi» cerkvi uče (A Z S O); K X h> ry Ibq(]) p iïtôdaxiov. 57, Com. oi dš — oni že (M ZSO); // add oi (jrpfltïwrrtt (voini) p oi ôé (A). 59, ll oi ôi àQxtEQBÎÇ] K add ol jiQfafivTEooi p àijy.. (A M Z S O) ; II avtov #araT(i>o6iou>; K J" Oavav. avvôv — ubijijK i (AMZS O). 60. J / «ni Ot\ï tvooi' noÀX&v y>e.vôo(iaQTÙ(>0)r iïyoovXiïùvtCiiiv — i ne obrèt.i mnogomi. že s'i.vèdètelem i, prisliipavtšemT. (A M Z O); ii add xai a noXXwv (S), iT oï>x sdQçv p JtQQaeXôôwùn' (S); ¡1 Mo; I\ add v>aièopAQtvesç p tiùo — d'J>va h.ža s'i.védètelë (A M Z S O). 63. II xal 6 dir/jnjavg; K add àstojwifclç p xai — i oh.vèStavi, arhierei (A M Z S O) ; Con i. ô roi ûtov — sym. 4 34 božii (M Z S 0): H tov £&vro<; p &tot~ — boga živaugo (A). 65, II ¿fiiuaa^/tqasv; K add 5rt a ¿$Xtoi<; l toig — glagola imri> tu (A M S O); II ovtog; K add xai a avro$ — i sii (A M Z S O), 75. II siQT)x&iog; K add avzti) p elQ, — iže reče emu (A M Z S 0). 27, 2, H zia(}6dtaxav pridal (Z); K add aivov p nnt>n(). (A M S O). 5. 11 Tt)v i'fi(iv\ K ¿v np vmjj — vi. cerkvi (A M Z S 0). 9, Cofn. hgtuioi' vov ngogr/jtov — ieremiemi- prerokom^ (A Z S [isaiemi.] O); II om 'Jept/i, (M). II. II K add uvtw p £ p Xtf, |M ZJ, 28. H /_Xa/Livd(i xoxxiiH}V mQtt&iptav itiiTip — hlamidojii čr'i>vienoi4 odč.i<; i (A M Z SO)- K Ji jtGQtih)xai> «¿nji a ~/y.afivdu. 33. II XQaviov roxog /.e-ydfi$vag; K .r Xny6fiEvo$ x; K čŠo<; I otvov — ocet-* (A M Z 5 0). 40. Com. A^/ovffig o xaui/.oG>i>; H add omi p kt^uvreg — glagol j;[šte, uva razarči^i (A M Z S O} 41. H t>fiala>q trni — takožde i (A); K add M a xa.i (MZSO); // nQ«jftvTiQWv; K add xal (pa-gtcaiufv p Jtgeafi. - starci i farisei [A M Z S 0). 42, H ftatiiknui;; K add si ri ¡laau. — ašte can. (A M Z S 0). 46. Com. i)Xi f}U (A Z S 0); H ¿/Mt ¿Xti)t — eloi eloi (M); ¡J tefid lema (A M Z 0); K hfid (S). 47, H K add 5n p čXnyov — glagolaahii ¿ko (A M Z S 01, 49,1 i &XXag ile kafttbv Xt'»yxw afaoC jiAei^rtr jifil udijiti xai ai^ia — litl že priemi, kopie pro- bode emu rebra i izide voda i krivi, [A M Ž S) j K om OMog — alfia (0). 50. Com. rtdXtv — paky vtztpiv* (Z O); H om jzdkiv |A M S]. 51, i I dn' &vu>$£v itug xdrap eig Jl'o — si. vySi>neago krač do nizimetlgo na dvoe (A M Z S O); K aig dvtt a ii.T3. 58, H djzodotiijvat; K add to ocij/tu — v t da ti tčlo (A M Z O}. 60, H «hI lihjpcBv; K add aiM p ithrpte v ■ i položi e {A M Z-O). 63. Cam. ¿xelvog 6 nkdvog; }l y o nidvot; ¿x. — 1m tecr-onii (A M Z O). 64. '// xkiyo)oii< — ukrad^ (A); K add nutR>S Inoštija) a xktif), (M Z 0). 28. 2. H xul — i pristopu (M Z S); K om xai [A O); 11 tov )Mov; K add ctJt« vf^ -Ouqag p hO-. kameni, ofi» dvbrii (A M Z S [otT. grobni 0). 6, H "nov ixeito; K add b xiJ{>iu£ — ideže leža gospodi. (A S 0}- 8. H dx(d$odacu — otl šed i^ši IM Z S 0); K čfa.dofiaat - iStdi.si (A). 9. K add if>i fič djiayyElXm voiq fiaihjTuig «/toč a x ego |M Š O - v 8); II om ilta verba (A M). 19. H nontuOtvreg <>&> — šedtše ubo (A M Z S O); Kom obv. 20. II rou al&vog; K add dpiip' p ahovog — v^ka. a mini. (A MZSO). PREJELI SMO V OCENO: I. Od He r d e t j e v e g a zali i.niitva v Frèiburgu: H r c y , Wenu c j in dei Sc L-le dunkelL. Ein Buch für die ¿Mühseligen und I >eia denen. C a s e I, Die Liturgie als Mysterienfeier. '— C a L h r e i n , Katholik und katholische Kirche oder Was hat der Katholik an seiner Kirclu' und was schuldet er ihr? — Deneffe, Kant und die katholische Wahrheit. - Eber le, KuLhoIische Wirtschaft smoral. — Geyser, Intellekt oder Gemüt? Eine philosophische Studie über R. Ottos fiueh Das Heilige«. — G r i s a r , Luthers Tnitzlied ■Eine feste Burgi in Vergangenheit und Gegenwart, G risar-H e e g e , Luthers Kampfbilder 11, Der BilderkjWttpf in der deutscher Bibel. — Haggeney, Der Gottessohn. IV. Teil. — K e u l e r s , Die eschatologische Lehre des vierten Esrahuchcs. — Ma u s b a c h , KeligioTisunterricht und Kirche. Schreiher, Deutsche Kulturpolitik und der Kathodizismus, II. Od Ksiijžniee P o J s k e« v Lvßvu in Väiäavi: K w i a-t o w s k i, De seien t ia beata in anima Christi, III. Od F, R a il c h o ve g a ïa'rrjEnûHva v Innsbrucku: Straub, De analysi fidei. IV. Od F. S c h o n i n g h o v e knjigarne v Pederbornu; Zapletal, Grammatica linguae hehraicae cum glossario. V. Od »Srpïke M a n a s t i r s k e S t a m p a,r i j e ■ v Srem. Kartoveih:- Popov i à, li»žnnstvL'n;t Liturgija sv» oca našega Jo-vana Zlutousto. fZakljuieno 30. junija 1922.) NOTA. -Bogoslovni Vestnik* quatcr per annum in lüccm editur, Pretium subnotalirâiis pro vol. 11. ' (1922) extra regmtm SHS (Jugoslaviam] est Diu 30, Pro volumine III., subséquente anno 1923 evulgando, prelitim, l empor um iniuria premen le, mod lotim suhihit augmentum, quod in fasciulo i. adnolabilur. Singulos ■ fasciulos extra regni lerritorium mittendoti securitatis causa apud officium postale inseribendos curabimus, Directio et administratio cemmentarii -Bogoslovni Vesl-nik«i Ljubljiijiia, Faculté de théologie (Yougoslavie), NAZNANILO, Gospode naročnike, ki še niso poravnali naročnine za leto 1922 in so prejeli opoimrt s poitno-čeknvno položnico, vljudno prosimo, naj naročnino, fei je ¿a današnje razmere skrajno nizka, prej ko mogoče pošljejo, Za prihodnji letnik bomo prisiljeni naročnino nekoliko zvišati. Zvifianjc, ki bo kar se da majhno, bomo pravočasno naznanili. Vemo, da jc vsako zvišanje naročnine odioz.no, toda naraščajoče cene papirja in tiska nas silijo, da ga izvedemo, Gg. naročniki naj to blagohotno upoštevajo in ostanejo zvesti listu, ki ga bomo skušali vedfoo izpopolnjevati. ■}? i * ' t J Mednarodni kongres za primerjevalno veroslovje v Tilburgu na Holandskem v septembru 1922. Pred vojno sla se vršila dva iaka kongresa, in sicer 1. 1912 in 1913 v Leuwenu v Belgiji, Letos se bo spet prvič po vojski vršil podobni kongres v Tilburgu od 6. do 24. septembra, ki bo hkrati tudi prvi večji sestanek kaloliskih učenjakov Iz raznih dežel. Namen Leh sestankov, ki se oficielmo naziv&jo ^Semiiint dEUiiielogic religieuse«, je, podali navodila za proneavanje ne-krifianskih verstev, ki tvori važen del vedno bolj se razvijajočega primerjevalnega veroslovja, Letošnji kongres se bo pečal t. zgodovino in metodo ie vede, nadalje z vprašanjem daritve, tajnih obredov in zvez primitivnih narodov. Progfani obsega 44 predavanj, ki so razdeljena na sel dem dfai. Jugoslovani, Id se žele udeležiti kongresa, naj pošljejo prijave pokrajinskemu tajniku za Jugoslavijo, univ, prof. dr, Lamb, Hhrlichu, Ljubljana, Stolno župmiče, ki daje tudi pojasnilo glede rasnih olajšav, prehrane, prenočišč in potnih listov.