Let019)2- LJUBLJANSKI števjo. ŠKOFIJSKI LIST 81. Vernikom ljubljanske škofije o evharističnem kongresu.1 Močno smo se razveselili, ko je pri nas, po Avstriji in po celem svetu zadonel klic o evharističnem kongresu, ki se ima v počeščenje naj večje skrivnosti naše edino prave in zato edino zvet-ličavne vere vršiti na Dunaju, v mogočnem glavnem mestu našega cesarstva. Sedaj je kongres minul, pa bo gotovo Vam vsem všeč, ako ga nekoliko popišem. Zato naj Vas poučim o pomenu klica samega, o dogodkih na Dunaju in o sklepih po povrnitvi domu. I. Poklic na Dunaj. Čudna in skrivnostna so pota božje Previdnosti. V starodavnem in vedno novem boju za Boga in zoper Boga, so premnogi nasprotniki božji posebno naše dni tako daleč zabredli, da taje celo Boga Stvarnika in da sovražijo ter zaničujejo Kristusa in vse njegovo delo. Po svetu, in tudi pri nas zahtevajo od svojih privržencev, da naj iz javnega in domačega življenja izbrišejo vse sledove krščanstva: nikdar več in nikjer se ne sme moliti; nedelje in prazniki ne smejo več biti; vsi zakramenti, tudi sveti krst, se morajo opustiti; smrt in pogreb mora biti brez duhovnika in sploh brez verskega cerkvenega obreda, mrliči naj bi se v nalašč za to pripravljenih pečeh kar sežigali; porok cerkvenih naj več ne bo, tudi zakon naj se lahko razveže; v šolah mora prenehati pouk iz krščanskega nauka in sploh ves pouk mora biti brezbožen; vsem ljudem naj se vcepi misel, da ni Boga, da ni večnosti, da ni duše, da ni nobene odgovornosti, da je človek kakor žival edino za ta svet namenjen, kjer naj uživa vse, kar telo poželi in karkoli more doseči. Premnogi so bili in so zapeljani; posebno mnogi 1 List naj se prečita vernikom s prižnice. možje izobraženi na naših visokih šolah so vero zavrgli, se vere in življenja po njej sramujejo in grde kot nazadnjaka, kot mračnjaka vsakega še tako učenega in plemenitega moža, ki se še klanja svojemu Bogu in svojemu božjemu Zveličarju. Toda zraven tega propadanja je tudi druga nasprotna struja rastla in se vedno bolj razširja. Češčenje Device in Matere božje Marije je prodiralo in prodrlo v vedno širše kroge; že pozabljene romarske cerkve Device Marije so se zopet obnovile, zidale nove; družbe Marijine pa so se kar od dne do dne pomnoževale in sicer družbe za dekleta, za mladeniče, za može in žene, za dijake in visokošolce, za obrtnike, uradnike, višje in najvišje stanove. Sovražniki božji so besneli, jih grdili in preprečevali: toda zastonj! Kjer se pa časti Marija, Mati Jezusova, tam se poživlja tudi vera in ljubezen do njenega božjega Sina, Jezusa Kristusa. In kaj smo gledali in gledamo sami s svojimi lastnimi očmi? češčenje božjega Srca Jezusovega se je čudno hitro razširilo iz samostanov in mest po vseh deželah, po vseh vaseh, po vseh hišah; obhajila so se pomno-ževala od leta do leta; in kako se že vse navdušuje za navodila sv. Očeta o pogostem, celo vsakdanjem sv. obhajilu vseh vernikov in tudi o zgodnjem ter pogostem obhajilu otrok. Celo mož izobraženih na visokih šolah je vedno več vernih in v resnici pobožnih. In v tem dvojnem vrvenju od Boga in k Bogu so se začeli na Francoskem evharistični shodi, namreč shodi vernikov vseh stanov, da se očitno, pred celim, vernim in nevernim svetom, oznanja pregloboka skrivnost o pričujočnosti Jezusa, Sina živega Boga, v svetem Zakramentu pod neznatno podobo kruha in da se skritemu Bogu očitno nadomešča čast, katero mu brezbožniki odrekajo. Že je bilo zadnjih 30 let takih shodov dvaindvajset. Shodi so bili vedno bolj obiskani, vedno bolj veličastni in vedno bolj svetovni, shodi vseh narodov celega sveta. Sijajni so bili posebno zadnji shodi v Kolinu, v Londonu, v Mont Realu in lani v Madridu. Mislilo se je, da bo komaj kak shod mogel ta sijaj doseči, prekositi pa nikakor ne. V tem položaju se je sklenil evharistični shod na Dunaju od 12. do 15. septembra 1912. Jaz sem Vam ga v letošnjem prvem pastirskem listu naznanil in Vas na shod povabil. Sedaj pa ko sem nekoliko opisal vojsko za Boga in zoper Boga, še bolje razvidite modrost Previdnosti božje, ki je v našem brezbožnem času vzbudila in razvijala toliko navdušenost in tako neustrašeno očitno, svetovno izpovedanje neomahljive vere v največjo skrivnost krščanstva. II. Na Dunaju. Prišli smo na cesarski Dunaj. Pripeljalo se nas je Slovencev iz ljubljanske škofije okoli 1500, iz lavantinske okoli 1200, iz celovške okoli 400, iz goriške in tržaške tudi precej, da je bilo nas Slovencev blizu 4000 s štirimi slovenskimi škofi. Koliko je bilo pa vseh udeležencev? Natančnega števila ne vem. Slišim, da razen deset kardinalov in 140 škofov si je kupilo pristopnico za ude-ležitev nad 140.000 ljudi. Zato pa ni čuda, da so se po vseh večjih ulicah ljudje kar drenjali. Shoda se je udeležila očitno vsa cesarska rodovina, so se udeležile premnoge najvišje družine avstrijskega plemstva, udeležili možje znanstva in učenosti zraven mož in žena srednjih in najnižjih stanov. Tudi iz drugih dežela Evrope je prihitelo prav mnogo vernikov. Celo iz Amerike, Afrike in Azije smo imeli zastopnikov. Papež so poslali svojega namestnika, kardinala van Rossum-a iz reda očetov redemptori-stov, ki je doma iz Holandije in dobro nemško govori. Cesar pa so prevzeli pokroviteljstvo nad kongresom, so za udeležence dali na razpolago vse vozove in konje in prekrasni vrt zraven cesarske palače. Zato je bil pa ta kongres, to smo čutili prav vsi, najbolj veličasten in velikanski od vseh dosedanjih; enoglasno se je priznalo, da tolik sijaj ni nikjer na celem svetu mogoč razen na Dunaju, kjer vlada katoliška habsburška rodovina. Po tem splošnem opisu naj Vam povem, kaj smo na Dunaju lepega in spodbudnega videli in slišali. 1. S 1 o v e s n i shodi. Vsak dan je bil slovesen shod udeležencev. Za ta shod se je izbrala naj večja dvorana na Dunaju, sezidana pred 40 leti za razne svetovne razstave. Okrogla je, silno visoka in ima samih sedežev za 10.000 ljudi; zraven pa še mnogo prostora, kjer morejo poslušalci stati. In ta ogromna dvorana je bila vsak dan kar natlačena. Računali so, da se je v njej zbiralo nad 20.000 ljudi, akoravno je zunaj mesta in je od sv. Štefana do nje tričetrt ure hoda. Pri teh shodih so nastopili izborni govorniki redovniki, duhovniki in tudi lajiki. Koj prvi dan je govoril tudi naš verni deželni glavar in sicer tako izvrstno in globoko verno, da so mi to mnogi gospodje kar sami trdili in veselo priznavali. No, o čem se je pa govorilo! Razume se, da o sv. Rešnjem Telesu. Resničnost nad vse visoke in globoke skrivnosti se ni dokazovala! Saj so se na ta shod zbrali samo verni kristjani sveh narodov in krajev vesoljnega sveta. Vsi v to skrivnost verujemo, ker z apostolom Petrom veselo in navdušeno spoznavamo, da je Jezus Kristus, ki je ta Zakrament ustanovil, Sin živega Boga, pravi in resnični Bog. Pač pa se je govorilo o važnosti sv. Zakramenta za naše čase, za življenje narodov, za življenje družin in za življenje posameznikov. Poudarjali so se posebno zaukazi sv. Očeta za pogosto, da, za vsakdanje sveto obhajilo in za dovolitev sv. obhajila otrokom, koj ko pridejo toliko k razumu, da morejo ta kruh razlikovati od navadnega kruha. O, kako so se ljubezni do sv. Zakramenta in za pogosto sv. obhajilo vnemali razni svetni gospodje, možje učeni, možje iz najvišjih rodovin, člani cesarske rodovine, sam prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegov mladi nečak Karl Franc Jožef, ki ima za njim zasesti prestol Habsburžanov! 2. Razne pobožnosti. Prišli smo na Dunaj ne za zabavo, ampak očitno izpričat svojo vero v sveto Rešnje Telo in zadoščevat Gospodu za razžalitve, katerih toliko v tem Zakramentu trpi. Saj premnogi, tudi med nami Slovenci, ta Zakrament ne le taje, ampak kar naravnost sovražijo, celo zasmehujejo. Razni narodi so za to imeli svete pobožnosti po raznih cerkvah, vsak v svojem jeziku. Vrhunec vseh pobožnosti je bilo vsakdanje sveto obhajilo. O tem nekoliko besedi. V četrtek dne 12. septembra je bilo slovesno skupno sveto obhajilo v dvorni župni cerkvi za vso cesarsko rodovino. Pri sveti maši so pristopili k mizi Gospodovi naš verni cesar, naš prestolonaslednik, vsi nadvojvodi in nadvojvo-dinje z malimi svojimi otroki, okoli 70 oseb. Sivemu vladarju so pri svetem obhajilu sredi njegove mnogoštevilne družine padale solzne kapljice po licih. Kaj ne, dragi moji, kako krasen zgled nam vsem! V petek je bilo na vrtu kneza Schwarzen-berga skupno obhajilo okoli 6000 dunajskih otrok. Poseben odsek plemenitih gospa, katerim je bila na čelu sama cesarjeva hči, nadvojvodi-nja Valerija, so za obhajilo otrok ob času shoda delovale in se prizadevale. Dosegle so izreden uspeh: obhajanih je bilo te dni po raznih župnijah dunajskih okoli 80.000 malih otrok. Na vrlu kneza Schwarzenberga se je pa pripravilo pet altarjev; maševalo je pet škofov, med njimi papežev poslanec; hostij je posvetil vsak škof v štirih ciborijih; pripravljenih je bilo dvajset maš-nikov, ki so veselim in pobožnim in presrečnim otrokom delili sveto obhajilo. Pričujoči iz najvišjih dunajskih rodovin so bili ganjeni do solz. Kdo pa more prešteti sveta obhajila po drugih dunajskih cerkvah? Cul sem, da se je po vseh cerkvah vsak dan dolgo, dolgo obhajalo. Naj omenim samo naše Slovence, ki so se shajali v čedni cerkvici očetov frančiškanov. Naši rojaki iz Kranjske so stanovali daleč od te cerkve; vendar pa so se že ob štirih zjutraj v tej cerkvi zbrali. Vsak dan je imel eden slovenskih škofov pridigo in sveto mašo. Obhajalo se je pa že poprej, med sveto mašo in po njej, in sicer vse štiri dni. Popoldne so se pa zopet zbrali v isti cerkvi pred tabernakeljnom, pa so imeli pridigo in litanije z blagoslovom. O, kolika čast se je izkazovala Jezusu v presvetem Rešnjem Telesu! 3. Pri Slovencih. Zraven vsakdanjega slovesnega shoda je bilo prav mnogo drugih prevažnih shodov. Na njih so se prerešetavala razna vprašanja v zvezi s svetim Zakramentom. Napravili so se tudi prekoristni sklepi, kako naj se skrbi za mladino, za žene in gospe, za dijake, za izseljence, -za dekleta, ki so v nevarnosti za svoje poštenje, kako naj se pospešuje krščanska vednost in krščanska umetnost v luči sv. Zakramenta. Razen teh mnogoštevilnih zborovanj so imeli svoje shode posamezni narodi za se, kjer so se pogovarjali, kako bi doma vero in češčenje presvetega Rešnjega Telesa utrjevali in razširje-vali. Po naključju sem zvedel, da imajo tudi Slovenci tak shod. Rad sem se ga udeležil in vesel sem ga. Zakaj pa? Čujte! Na shodu je predsedoval mlad in sloveč slovenski odvetnik iz Celovca. Kot glavni govorniki so bili neki profesor iz Istre, neki mlad in pripoznan zdravnik iz Štajerske in mlad sodnik s Krasa. Kaj so pa govorili? Morebiti o šolah, o zdravilstvu, o sodnijah? Ne! Ampak o svetem Zakramentu! Pozivali so posebno naše stare in mlade, na visokih šolah izobražene može, naj se ne sramujejo svoje edino prave* ker edino resnične vere očitno spoznavati, naj ti naši izobraženi možje tudi odločno po sveti veri žive, naj radi molijo, naj časte Devico Marijo, naj hodijo radi k sveti maši in naj pogosto pristopajo k mizi Gospodovi. Dragi moji! Ko sem te govore iz ust svetnih gospodov poslušal, so mi zaigrale solze v očeh. Saj vem, da bo neustrašeno branil svete resnice in nesebično delal za Vas edino le mož, ki ponižno pripogiba svoja kolena pred Gospodom v tabernakeljnu, ki je videti večkrat ne le pri sveti maši, ampak tudi pri mizi Gospodovi. 4. Zadnji dan. Vse dni je deževalo. Le v sreldo dne 11. septembra popoldne je prenehal dež, ko je prihajal iz Rima papežev odposlanec, ki naj bo v njegovem imenu pri shodu. To pa ravno prav, ker so Dunajčani temu papeževemu odposlancu priredili tako nepopisno sijajen sprejem, kakor do sedaj še nobenemu vladarju niso. Hvala Bogu! Druge dni je pa le deževalo, včasih kar lilo. No, pa za ta dež se udeleženci shoda nismo dosti menili. Povsod smo srečavali vesele obraze; vsi smo te neprilike voljno trpeli. Toda približala se je nedelja, dne 15. septembra, približeval zadnji dan shoda. Ta dan naj se vrši slovesna procesija in tako sijajna, kakršne svet še ni videl. Udeležiti se imajo procesije ne le stotisoči zbranega ljudstva, ampak sam vladar v krasnem vozu z osmimi belci; za njim na zlatookovanih dvornih vozovih vsi nadvojvodi; v procesiji bodo vsi kardinali in škofje v bogatih cerkvenih oblekah; bodo tudi raznovrstni duhovniki in uradniki in pa velikaši avstrijski in ogrski v njihovih najlepših narodnih nošah. Najsvetejše se ima peljati na izredno krasnem vozu, ki ga bode vleklo osem vrancev in na katerem bota 14* klečala papežev odposlanec in dunajski kardinal. Tega dne smo vsi komaj pričakovali; saj se je tega dne imela Gospodu Jezusu v Zakramentu ljubezni izkazati tolika zunanja čast, kakor še nikoli in nikjer na celem svetu. Toda, oh, že je sobota in le dežuje! Nebo je še vedno oblačno in še prav nobenega znamenja ni, ki bi kazalo, da se zjasni. Misel, kaj, če bo jutri v nedeljo dež, kaj bo s pričakovano slovesno in velikansko procesijo, nas je močno nadlegovala in v srcih mučila. Prvi govornik na zadnjem skupnem shodu v soboto nas je še tolažil rekoč: »Ne bojte se, ako bo jutri deževno vreme. Nismo prišli iskat veselic in zabav, ampak Jezusa počastit, zato moramo tudi delati pokoro za svet in svoje trpljenje darovati ranjenemu Srcu Jezusovemu v spravo za vse razžalitve, katere mora trpeti od dne do dne. V tem duhu darujmo Gospodu tudi slabo vreme. Prej mimo ga kakor iz rok božjih, saj še las ne pade z naše glave brez vednosti in volje božje, zato pa pada tudi dež po volji božji.« Kako lepi, resnični in tolaživni so ti nauki! Pripravljali smo se v srcu na tako žrtev, ako velikanska slovesna procesija ne bi bila mogoča. Ko v nedeljo vstanemo, je nebo z oblaki zakrito in dežuje bolj ali manj neprenehoma. Ali bo procesija? Kar pride vesela vest od cesarskega dvora, da naj se kljub dežju procesija vrši, kakor je določeno. Od vseh krajev hite posamezne trume ljudi, da se postavijo na vsako stran širokih ulic, skozi katere pojde procesija. Ze od zgodnjega jutra mrgoli vse po vseh krajih Dunaja. Škofje smo se zbrali v stolni cerkvi sv. Štefana. Tu sem sedel in čakal na povelje, da se uvrstimo v določenem redu. Tu sem sedel, molil in razmišljal nerazumljiva pota božje Previdnosti. Oh, Boga in njegovega ljubljenega Sina hočemo nad vse počastiti; molili smo vsi stotisoči za lepo vreme, Bog pa nas ne usliši! Pa kaj hočemo? Ali ni v Getzemani v naj-večjih bridkostih molil sam njegov Sin, govoreč trikrat milo in z bridkostnim srcem: »Oče, naj gre ta kelih od mene, toda ne, kakor hočem jaz, ampak kakor hočeš Ti!« Ali ga je Oče uslišal? Ne tako, kakor je želel; kelih trpljenja je moral izpiti. Toda Oče mu je dal poguma, da ni več trepetal, ampak pokoren svojemu Očetu ga izpil do dna. Tudi naše molitve niso bile uslišane po naši volji; pač pa nam je dal Oče poguma in srčnosti, da smo kljub dežju procesijo pogumno začeli in srečno dovršili. Da, ravno v teh zaprekah nam je ljubezen rastla in ljubezen pod vzame dela, kakor jih hladno srce ne more razumeti: ljubezen za ljubljenca pa vse žrtvuje. Trdim pa tudi to, da je velikansko slovesnost dunajsko Bog s tem trpljenjem naravnost odlikoval. Dosedanji shodi na čast sv. B. T. so se vršili v lepem vremenu; udeleženci so bili deležni veselja in radosti poveličanega Srca Jezusovega; nam pa je izkazal Gospod to posebno ljubezen, da nam je dal vsaj nekoliko okusiti grenkobo svojega trpečega Srca, kar da okušati samo izvoljencem svojim. Tu nazadnje vprašam: S kakšnim delom izkažemo Bogu največjo čast? Ali mar z delom, nam milim in sladkim? Ali ne veliko bolj z delom, nam težkim, pa ga vendar le nase vzamemo rekoč: naj se zgodi volja božja!? V takem delu podvržemo Bogu svojo uporno voljo in ga pripoznavamo kot naj višjega in popolnoma neomejenega Gospodarja. Tega posebnega odlikovanja sem se veselil in še sedaj hvalim Boga, da nam je s to težavo izkazal posebno ljubezen. Kaj pa ljudje? Povpraševal sem na več krajih in povsod sem čul, da so ljudje vseh krajev mirni, zadovoljni, veseli! Procesija se je izvršila. Dobri dve uri smo hodili po dežju in po namočeni cesti od cerkve sv. Štefana do cesarskega dvora, kjer se je dokončala s sveto mašo. Kaj pa verniki? Ko so šli v procesiji, so z nami veselo trpeli, tudi kardinali, nadvojvodi in cesarska hiša. Kaj pa neštete množice? Oh, po štiri do pet ur so v dežju, hladu in vetru vztrajali vsak na svojem mestu, in sicer kar mirno in zadovoljno! Trpeli so iz ljubezni do Jezusa, katerega so te dni prejemali v svoja srca in se od njega naučili trpeti in se v trpljenju mirno vdajali v božjo voljo. III. Zopet doma. Vrnili smo se domov. Nepozabni nam bodo spomini na veselje, pa tudi na razne bridkosti, ki smo jih pretrpeli na Dunaju. Celo življenje, posebno pa še ob smrtni uri, nas bo osrečevala zavest, da smo mnogi žrtvovali in trpeli, in sicer radostnega srca za povzdigo počeščenja, namenjenega Jezusu v skrivnostnih podobah kruha, pod katerimi osebno med nami prebiva. Kakšen pa naj bo sad za naše življenje? Naj omenim samo četveri sad za nas udeležence, pa tudi za vse vernike. , Prvi sad naj bo živa, globoka, neomahljiva vera v resnično pričujočnost Jezusovo pod podobo kruha. Saj so pri shodu to vero očitno spri- čavali nešteti tisoči vernikov iz vseli delov sveta, vsa naša cesarska rodovina, kardinali in škofje, premnogi imenitni možje, učeni, visokega rodu, voditelji narodov! Vsi ti vendar vedo, zakaj verujejo in svojo vero očitno izpričujejo! In ta ponižna vera jih prav nič ne moti, prav nič ne ovira v znanosti in v napredovanju našega časa; stoje na vrhuncu sedanje izobrazbe in učenosti, a kljub temu, ali bolje prav ravno zato ponižno in iz srca verujejo vse, kar je razodel Bog in nam sveta Cerkev verovati zapoveduje. Drugi sad naj bo sklep, da bomo vse svoje življenje uravnavali v luči žive vere v sveto Rešnje Telo: radi bomo hodili k sveti maši ne le v nedeljah in zapovedanih praznikih, ampak kadar in kolikor bo mogoče tudi ob delavnikih. Tudi k mizi Gospodovi bomo pristopali bolj pogostoma; poizkušali bomo posnemati prve kristjane, ki so šli k svetemu obhajilu vselej, kadar so bili pri sveti maši. Ta sklep naj velja za žene in dekleta, pa tudi za Vas, možje in mladeniči! Ako je Jezus v Zakramentu res pričujoč, ako je On hrana našim dušam in ako On sam trdi, da kdor Njega ne zauživa, ne bo imel živi je-, nja, da torej tudi v nebesa ne bo prišel, ali ni dosledno in edino pametno, to dušno hrano zaužiti kar največkrat mogoče? Tretji sad naj bo apostolski duh, ki nas bo gnal, vero v sveto Rešnje Telo, češčenje Jezusa v tabernakeljnu, in prav pogosto, ako mogoče, tudi vsakdanje sveto obhajilo razširjevati med domačimi, med sosedi in sploh po župniji. Saj ljubezen ne more biti mirna in v samoto zaprta, ampak ljubezen plamti in želi vse doseči in vžgati. Starši, posebno Vas prosim, vžigajte svojim otročičem koj od mladih nog ljubezen do Marije, matere božje in do Jezusa v svetem Reš-njem Telesu; ko se pa otrok zave, kar se zgodi okoli sedmega leta in začne hoditi v šolo, le pustite mu, da po navodilu duhovnega pastirja koj pristopi k mizi Gospodovi in se koj še nepokvarjen in nepohujšan ogreva na srcu nebeškega Zveličarja. Starši, prosim Vas, varujte nedolžnost svojih otrok! Četrti sad naj bo večja odločnost nasproti sovražnikom Jezusovim. Ne vstopite v nobeno društvo, v katerem se ne časti sveto Rešnje Telo, v katerem veje duh, protiven veri, protiven Cerkvi, protiven svetemu Rešnjemu Telesu; ako je kdo v takem društvu, hitro vun iz njega! Ravno tako ne sprejemajte in ne čitajte knjig in časopisov, v katerih se grdi Jezus in njegova cerkev, ali v katerih se sploh tako piše, da bravci začnejo postajali hladni do Cerkve, do svetih Zakramen- tov, do Jezusa, do Boga; proč s takimi knjigami in časopisi! O ne žalite Gospoda v njegovi neizmerni ljubezni do Vas, ne stavljajte svoje večne sreče v največjo nevarnost! Poslušajte moj glas, poslušajte glas svoje vesti! Konec. Naj končam. V svetem pismu večkrat beremo, da so Jezusovi govori in njegovi čudeži imeli dvojen uspeh: ljudstvo se Ga je veselilo, Ga proslavljalo in se Ga oklepalo; nasprotniki pa so ga še bolj sovražili, še bolj od sebe odbijali, so postajali še bolj trdovratni, dokler ga v svojem sovraštvu niso umorili. Sličen splošen uspeh bo imel tudi naš dunajski kongres. Tisoči vernega ljudstva vseh stanov bodo v Jezusa še bolj živo verovali, Ga še bolj goreče ljubili in še večkrat pristopali k mizi Gospodovi; krščeni in nekrščeni nasprotniki pa bodo Njega in nas vse še bolj sovražili, še bolj grdili, še bolj preganjali. Saj so te dni kar besneli in divjali. Ločitev med otroki luči in otroki teme bo še bolj dosledna in popolna: napadi na Cerkev in prizadevanja, vernike preplašiti in ako mogoče nahujskati zoper Cerkev, zoper vero v Jezusa se bodo pomnožili in še bolj silni postali; pa tudi verniki se bodo tesneje združili, pa mirno, neustrašeno in z največjo odločnostjo napade odbijali, Jezusa ljubili, zavoljo Njegovega imena radi trpeli in, ako Bog da, tudi zmagovali. Dragi verniki ljubljanske škofije! v katerem taboru boste Vi? V taboru, kjer vlada Jezus in Njegova ljubezen, ali v taboru, kjer Jezusa sovražijo in zaničujejo in kjer hujskajo na vojsko zoper njega? Pride sodnji dan. Takrat bo sedaj v Zakramentu skriti Jezus prišel v nebeškem veličastvu in v veliki slavi sodit žive in mrtve. Vsi, prav vsi, bomo poklicani pred Njegov sodni stol in bomo popolnoma in za vekomaj ločeni. Tisti, ki so Vanj verovali, Ga ljubili skrivnostno pričujočega v svetem Rešnjem Telesu, pridejo na njegovo desno in bodo slišali vesele in tola-živne besede: Pridite v večno veselje! Tisti pa, ki vanj niso verovali, Ga v Zakramentu grdili in Mu bili v življenju sovražni, pridejo na njegovo levo in bodo slišali strašne besede: Poberite se v večni ogenj! In šli bodo eni v večno veselje, drugi pa v večne muke. Dragi moji kristjanje, na katero stran želite priti Vi? V Ljubljani, dne 17,. septembra 1912. f Anton Bonaventura, škof. 82. Den Gläubigen der Laibacher Diözese vom eucharistischen Kongresse. Es hat uns sehr erfreut, als an uns Österreicher und an alle Katholiken der ganzen Welt die Einladung zum eucharistischen Kongresse erging, der zur Verehrung des größten Geheimnisses unseres einzig wahren und deshalb einzig seligmachenden Glaubens in Wien, dieser mächtigen Hauptstadt unseres Kaiserreiches, stattfinden sollte. Es wird Euch gewiß freuen, einiges darüber zu vernehmen. I. Der Aufruf nach Wien. Unerforschlich und geheimnisvoll sind die Wege Gottes. Im Kampfe für Gott und gegen Gott sind manche soweit abgeirrt, daß sie den Schöpfer leugnen, Christus hassen und all sein Werk zu zerstören suchen. Sonn- und Feiertage sollen abgeschafft werden; Sakramente gebe es keine; die Ehe könne jederzeit aufgelöst werden; der christliche Unterricht in den Schulen solle aufhören. Es gebe keinen Gott, keine Ewigkeit, keine Seele, keine Verantwortlichkeit ... Gar manche haben diese Lehren angenommen und am Glauben Schiffbruch gelitten. Selbst ungläubig geworden, suchen solche unermüdlich auch andere zu verführen. Anderseits aber sehen wir auch, wie die Scharen jener von Tag zu Tag zunehmen, die sich eifrig bemühen, die Verehrung der seligsten Jungfrau und Gottesmutter Maria zu verbreiten. Fast vergessene Marienwallfahrten werden aufgefrischt; neue Marienkirchen und Altäre werden gebaut; Marianische Kongregationen mehren sich an Zahl und Gliedern. — Wo aber Maria, die göttliche Mutter Jesu, eifrig verehrt wird, dort muß auch die Liebe zu ihrem göttlichen Sohne, Jesus Christus, auflodern. Was sehen wir daher? Die Andacht zum göttlichen Herzen Jesu ist weit und breit unter allen Volksschichten verbreitet; die Kommunionen werden viel zahlreicher! Welche Freude hat nicht das Dekret vom öfteren, ja täglichen Empfange des Altarssakramentes und jenes von der frühzeitigen Kinderkommunion hervorgerufen! Während dieser doppelten Strömung zu Gott und gegen Gott begannen in Frankreich eucha-ristische Kongresse. Unerschrocken und feierlich Wollten die Teilnehmer sol eher Kongresse offen vor aller Welt ihren festen Glauben an die Anwesenheit Gottes im allerheiligsten Sakramente des Altars kundgeben. Zweiundzwanzig euchari-stische Kongresse tagten in den letzten dreißig Jahren, einer glänzender als der andere. Und so hatte man auch beschlossen, heuer in Wien vom 12. bis 15. September 1912 einen eucharistischen Weltkongreß zu veranstalten, zu dem ich Euch in meinem Hirtenschreiben seinerzeit eingeladen habe. II. In Wien. Wir kamen nach Wien, gegen 1500 an der Zahl aus unserer Diözese. Die Gesamtzahl aller Teilnehmer ist mir unbekannt; es sollen sich nebst 10 Kardinälen und 140 Bischöfen 140.000 Kon-gressisten gemeldet haben. Es beteiligte sich am Kongresse das ganze kaiserliche Haus nebst dem hohen österreichischen Adel. Der heilige Vater sandte den Kardinal van Rossum, einen Holländer aus dem Orden der Redemptoristen, als seinen Stellvertreter dahin. Seine Majestät unser Kaiser übernahm das Protektorat über den Kongreß. — Infolgedessen waren wir alle überzeugt, daß kein Kongreß bisher so glänzend, so großartig verlaufen ist, als der eucha-ristische Kongreß in Wien, wo die katholische Dynastie Habsburg herrscht, sich gestalten wird. Nun will ich Euch sagen, was wir in Wien Schönes und Erbauliches gesehen und gehört haben. 1. Feierliche Versammlungen. Jeden Tag fand eine feierliche Versammlung in der Rotunde — einem Riesensaale im Prater — statt; jede Versammlung zählte gegen 20.000 Teilnehmer. Hier traten ausgezeichnete Redner auf, geistlichen und weltlichen Standes, unter ihnen auch unser Landeshauptmann. Die Redner waren wohl nicht bemüht, die Wahrheit der hl. Eucharistie erst zu beweisen; davon waren wir ja alle längst überzeugt; es waren ja nur gläubige Christen ^versammelt. Wohl aber wiesen die Redner auf die hohe Bedeutung der hl. Eucharistie für unsere Zeiten, sowohl für das Gedeihen der Völker und Staaten, als auch einzelner Familien, hin. Besonderes Gewicht legten sie auf die praktische Ausführung der neuesten Dekrete in betreff des öfteren, ja täglichen Empfanges der hl. Kommunion und der frühzeitigen Kinderkommunion. Wie eifrig traten da für den häufigen Kommunionempfang Redner aus weltlichem Stande, Männer der Wissenschaft, ja auch Mitglieder des Kaiserhauses, ein! 2. Verschiedene Andachten. Wir kamen nach Wien nicht zur Erholung, sondern um unseren festen Glauben an den eucha-ristischen Heiland kundzugeben, um Ihm Genugtuung zu leisten für all die Beleidigungen, die er im allerheiligsten Altarssakramente erleiden muß. Den Höhepunkt unserer Andachten bildete die tägliche Kommunion. Davon einige Worte. Am 12. September war in der Ilofkirche gemeinschaftliche Kommunion für die ganze kaiserliche Familie. Tränen der Rührung erglänzten in den Augen unseres Kaisers, als er mitten unter den Erzherzogen undErzherzoginnen und ihren Kindern zum Kommuniontische hintrat. Welch erhabenes Beispiel für uns alle! Für Freitag war die allgemeine Kinderkommunion im Schwarzenbergpark bestimmt. Gegen 6000 Kinder Wiens empfingen die hl. Kommunion. An fünf Altären lasen fünf Bischöfe, unter ihnen auch der päpstliche Legat, die hl.Messe. Jeder Bischof konsekrierte in 4 Ziborien hl. Hostien. Zwanzig Priester reichten den überglücklichen, unschuldigen Kindern den eucharistischen Heiland. Alle Anwesenden waren zu Tränen gerührt. — Hohe Damen, an der Spitze die Erzherzogin Marie Valerie, waren auf das eifrigste für diese Feierlichkeit bemüht. In allen Kirchen Wiens wurden täglich unzählige Kommunionen an Erwachsene und auch an Kinder ausgeteilt. Es ist wohl nicht möglich, ihre Zahl zu bestimmen. Für uns war die Franziskanerkirche bestimmt, wo wir unsere Andachten verrichteten: jeden Tag in der Früh war feierliches Pontifikalamt mit Predigt, abends wieder Predigt und Segen. Stundenlang wurden auch hier Kommunionen ausgeteilt. Ach, welche Freude, welche Genugtuung dem eucharistischen Heilande! Nebst feierlichen Versammlungen hatten einzelne Nationen eigene Beratungen. Im Hinblick auf das allerheiligste Sakrament beschloß man dabei gar manche praktische Resolution in betreff der Fürsorge für die Jugend, für Jünglinge und Mädchen, für Studenten, Auswanderer und dergleichen. Allgemein war man darauf bedacht, auf welche Weise man in der Heimat den Glauben und die Verehrung der Eucharistie fördern könnte. 3. Der letzte Tag. Alle Tage des Kongresses hat es ziemlich stark geregnet mit Ausnahme des Mittwochs, als der päpstliche Legat seinen Einzug hielt. So war es möglich, den römischen Abgesandten auf die feierlichste Weise in die Kaiserstadt einzuführen. Der Sonntag, der 15. September, rückte heran — der letzte Tag des Kongresses. Es soll an diesem Tage die feierliche Prozession mit dem Allerheiligsten stattfinden, eine Prozession, die alle bisherigen an Glanz und Erhabenheit übertreffen soll! Seine Majestät will sich persönlich samt allen Erzherzogen daran beteiligen; alle anwesenden Kardinäle, Bischöfe in ihren reichen kirchlichen Ornaten, zahllose Geistliche sollen dabei erscheinen! Die kostbare Monstranz soll in einem prachtvollen Wagen geführt werden, neben ihr kniend der päpstliche Abgesandte und der Kardinal von Wien. Mit Sehnsucht erwarteten wir diesen Tag; denn es soll auch äußerlich dem Heilande im Sakramente der Liebe Ehre erwiesen werden, so großartig, wie bis jetzt noch nirgends auf der Welt. Aber der Regen will nicht aufhören. Es ist Samstag und es regnet immer noch stark. Deshalb hat uns bei der letzten feierlichen Sitzung ein Redner schon zu trösten gesucht für den Fall, daß die Prozession wegen anhaltenden Regens ausbleiben müßte. Wir seien nicht hieher gekommen der Festlichkeiten wegen, sondern um dem verwundeten Herzen Jesu Genugtuung zu leisten; ergeben wollen wir uns ganz und gar in seinen heiligsten Willen und mit freudigem Hei'zen Ihm auch dieses Opfer — das schlechte Wetter — darbringen. Der Sonntag kam, der Himmel war mit grauen Wolken überzogen, es regnete immer wieder. Wird die Prozession stattfinden? Ganz wider unser Erwarten kam nun vom kaiserlichen Hofe die erfreuliche Nachricht: Die Prozession wird stattfinden. In aller Früh herrschte in allen Straßen reges Leben. Wir Bischöfe waren versammelt im Dome zu St. Stephan. Hier saß ich. betete und dachte über die unergründlichen Wege Gottes nach. So viel haben wir gebetet um schönes Wetter und sind nicht erhört worden! Ist es in Gethsemani anders gewesen? Dreimal betete der Welterlöser: „Vater, wenn es möglich ist, so gehe dieser Kelch an mir vorüber, doch nicht mein, sondern dein Wille geschehe!“ Hat Ihn der Vater erhört? Nein; er mußte den Kelch leeren. Aber der Vater gab Ihm Kraft, daß er nicht mehr bebte. — So gab auch uns der himmlische Vater Kraft und Mut, daß wir unerschrocken die Prozession antraten und glücklich beendeten. Und es ist meine volle Überzeugung, daß uns Gott durch dieses Kreuz, durch diese Strapazen bei der Prozession, ganz besondere Gunst erwiesen hat. Er hat uns etwas kosten lassen die Bitterkeit seines leidenden Herzens — eine Gunsterweisung, die er nur seinen Lieblingen gewährt. Nebenbei frage ich: verehren wir denn Gott nicht mehr durch ein Werk, das uns weniger angenehm ist, das uns Mühe und Anstrengung kostet? Ganz sicherlich! Dankbar war ich deshalb Gott für diese Prüfung, die er uns geschickt hat. Die Prozession fand also statt. Zwei volle Stunden bewegte sich der Zug durch die nassen Straßen vom Stephansdome zur Hofburg. Und die gläubigen Scharen? Vier bis fünf Stunden harrten sie im Regen aus und waren froh und begeistert. Aus Liebe zu Christus, den sie alle Tage empfangen, ertrugen sie das ungünstige Wetter, ergeben in den Willen Gottes. III. Nach der Rückkehr. Wir kamen zurück. Unvergeßlich wird uns allen bleiben, was wir in den vergangenen Tagen in Wien gehört, gesehen und durchgemacht haben. Nicht nur das Schöne und Angenehme wird uns in bleibender Erinnerung bleiben, sondern auch das Bittere und Schwere. Es galt ja alles für Jesus, der verborgen ist im heiligsten Sakramente. Welche Früchte soll uns der heurige eucha-ristische Weltkongreß in Wien bringen? Ich erwähne deren vier. Die erste Frucht soll sein: unser felsenfester Glaube an die wirkliche Gegenwart Gottes unter der Gestalt des Brotes. Es haben ja diesen Glauben so viele Teilnehmer des Kongresses kundgetan, das ganze Kaiserhaus, Kardinäle, Bischöfe, gelehrte, angesehene Männer aller Wissenschaften, Männer, die auf der Höhe der Bildung stehen! Die werden doch wissen, warum sie glauben; sie scheuten sich aber nicht, ihren Glauben auch öffentlich zu bekennen. Zweitens wollen wir uns entschließen, unser ganzes Leben im Lichte unseres Glaubens an das heiligste Sakrament einzurichten: fleißig wollen wir der hl. Messe beiwohnen, nicht nur am Fest- und Sonntagen, sondern auch während der Woche, so oft es uns möglich ist. Auch beim Tische des Herrn werden wir uns öfter einfinden; die ersten Christen wollen wir nachahmen, die jedesmal kommunizierten, so oft sie der hl. Messe beiwohnten. Dieser Entschluß gilt besonders für Frauen und Mädchen und auch für Euch, Männer und Jünglinge. Ja, wenn Christus in Sakramente unsere Nahrung ist, wie er selbst sagt, so kann derjenige nicht leben, der Ihn nicht genießt, also auch nicht in den Himmel kommen. Unsere Vernunft zwingt uns also, dieses himmlische Brot zu genießen oft, ja, so oft als nur möglich. Apostolischer Geist und Eifer soll die dritte Frucht sein; er möge uns selbst hinziehen zum Tabernakel; wir wollen aber auch bestrebt sein, unsere Verwandten, Freunde und Bekannten anzueifern für den öfteren Empfang der Sakramente. Die wahre Liebe kann ja nicht untätig bleiben und ruhen, sie brennt und will Feuer entflammen. Dies gilt besonders euch, christliche Eltern. Euch bitte ich ganz besonders: entzündet in den Herzen eurer Kinder innige Liebe zur seligsten Jungfrau Maria und zu Jesus, dem lieben Kinderfreunde. Wenn das Kind zur vollen Vernunft gelangt, sobald es in die Schule kommt, o, so lasset nach den Weisungen des Seelsorgers die Kleinen auch zur hl. Kommunion, auf daß sie brav und unschuldig bleiben. O Eltern, wachet über die Unschuld eurer Kinder! Als vierte Frucht wünsche ich eine größere Entschlossenheit gegen die Feinde Christi. Weg von allen Vereinen, wo antikirchlicher Geist herrscht! Leset keine Bücher, bestellet keine Zeitschriften, wo Christus und seine Lehre geleugnet wird, auf daß ihr nicht selber lau und gleichgültig werdet der Kirche, den Sakramenten, Gott gegenüber. Setzet doch nicht eure ewige Seligkeit in die größte Gefahr! Höret auf mein Wort, auf die Stimme des Gewissens! Schluß. In der heiligen Schrift lese ich oft, daß die Lehren und Wunder Christi immer eine doppelte Wirkung hatten: das Volk freute sich darüber, pries Ihn und schloß sich immer enger an Ihn an; die Gegner aber ha,ßten Ihn immer mehr, verfolgten Ihn bis zum Tode. Eine ähnliche Folge wird auch der Wiener Kongreß haben. Tausend und aber tausend gläubige Christen werden zunehmen im Glauben und in der Liebe zum eucharistisclien Heilande und häufiger und frömmer an der Kommunionhank erscheinen; die Gegner aber, getaufte und ungetaufte, werden desto mehr wüten und schreien und die Kirche verfolgen. Die Trennung der Kinder des Lichtes und der Kinder der Finsternis wird sich um so deutlicher zeigen. Geliebte Gläubige meiner Diözese! in welchem Lager wollet ihr erscheinen ? Im Lager, wo Christus herrscht und geliebt wird, — oder im Lager, wo Christus verachtet, gehaßt und angefeindet wird? Es kommt einmal das jüngste Gericht. Derselbe Jesus, der jetzt im allerheiligsten Sakramente verborgen ist, wird erscheinen mit großer Macht und Herrlichkeit, um zu richten die Lebendigen und die Toten. Wir alle ohne Ausnahme werden vor Ihm erscheinen müssen, aber getrennt in zwei Gruppen. Diejenigen, die an Ihn geglaubt haben, Ihn verehrt und geliebt haben im heiligsten Sakramente, die werden zu Seiner Rechten stehen und vernehmen die trostvollen Worte: Kommet in die ewige Freude! Jene aber, die nicht an Ihn geglaubt, Ihn gehaßt, Ihn verfolgt und mißachtet haben im Sakramente der Liehe, kommen zu Seiner Linken; und sie werden die furchtbaren Worte hören: Weichet von Mir ins ewige Feuer! — Die einen werden eingelien in die ewigen Freuden, die anderen in die ewigen Qualen. Meine geliebten Christen, auf welche Seite wünschet ihr zu kommen? Laibach, den 17. September 1912. + Anton Bonaventura, Fürstbischof. 83. Izplačevanje draginjskih doklad ljudskošolskim učiteljem, nagrad za verouk in potnin katehetom potom e. kr. poštne hranilnice. C. kr. deželni šolski svet za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 8. avgusta, št. 4935, semkaj: Der anläßlich der Kundmachung des Landesschulrates vom 14. November 1911, Nr. 42, L.-G.-Bl., ergangene hierämtliche Normalerlaß vom 14. November 1911, ZI. 7994, betreffend die Auszahlung der Dienstbezüge der an den öffentlichen Volksschulen in Krain angestelten Lehrpersonen im Wege der k. k. Postsparkassa wird dahin richtiggestellt, daß der zweite Satz des zweiten Absatzes auf Seite 3 zu lauten hat: »Würde eine Lehrperson einer solchen Zahlungsliste ihren Namen dennoch beisetzen, so müßte sie an der betreffenden Stelle der Liste eine Stempelmarke im Betrage der vorschriftsmäßigen Skalagebühr, welche der mit der Fertigung beurkundeten Quittierung entspricht, anbringen.« O tem se čč. gg. kateheti obveščajo glede na obvestilo v »Škofijskem Listu« leta 1911, str. 140. 84. Podporno društvo organistov in pevovodij s sedežem v Ljubljani. Omenjeno društvo obstoji od leta 1908. Kot ns.men si je postavilo: a) podpirati bolne in onemogle društvenike, b) podpirati njih vdove in sirote. V začetku svojega obstoja je društvo za silo životarilo: hotelo je sicer živeti, a uspešno se razvijati ni moglo, oziroma ni znalo. Zadnja leta se društveni odbor trudi, da bi zbudil večje zanimanje za društvo, bodisi pri gg. organistih, bodisi pri častiti duhovščini, ter da bi društvo tudi dejansko čedalje bolj uspešno moglo vršiti plemenito nalogo, ki so mu jo dali njegovi ustanovitelji. Društvo obstoji iz rednih, podpornih, ustanovnih in častnih članov. Redni člani morejo biti vsi pri rimskokatoliških cerkvah ljubljanske, lavantinske, goriške, krške in tržaško-koprske škofije službujoči organisti in pevovodje, ki se zglasijo pri društvenem vodstvu in jih odbor sprejme. Ti plačajo pri vstopu 1 K in 15 prispevajo potem z mesečnimi prispevki po 1 K v društveno blagajno. Podporni član postane lahko vsakdo, moški in ženska, tudi društva in družbe, ki plačajo vsako leto 10 K društveni blagajni. Ustanovni udje so, ki plačajo najmanj 100 K enkrat za vselej. Za častne člane pa more občni zbor imenovati osebe, ki so si za pospeševanje društvenih namenov pridobile posebnih zaslug. Društvo šteje danes 80 rednih in 19 podpornih članov. Podporni člani so večinoma gg. duhovniki. Prav umestno in hvalevredno bi bilo, če bi vsi naši čč. gg. duhovniki, zlasti oni, ki delujejo v dušnem pastirstvu in imajo največ stika z organisti, pristopili k omenjenemu d ruštvu kot podporni člani. Svota 10 kron, ki naj jo po sedanjih društvenih pravilih podporni člani kot podporo društvu prispevajo vsako leto, je pač nekoliko visoka in bomo — če Bog da — že pri prihodnjem, najbrže izrednem občnem zboru letos pozimi dotični paragraf društvenih pravil nekoliko predrugačili, ob kateri priliki namera- vamo tudi ostala pravila revidirati in semtertja izpopolniti; omenjamo pa takoj, da nam je dobrodošla vsaka tudi najmanjša podpora. Čč. gg. duhovnike prosimo, da eventuelne prispevke za naše podporno društvo pošiljajo ali društvenemu blagajniku, g. Hafnerju, organistu v Št. Vidu nad Ljubljano, ali pa direktno na preč. knezoškofijski ordinariat. Prepričani, da preč. duhovščina ne bo preslišala naše ponižne prošnje, temveč se velikodušno odzvala našemu oklicu, se za vso dosedaj kakor tudi v bodoče organistom izkazano naklonjenost in dobroto najspoštljiveje in naj-iskreneje zahvaljujemo. V Ljubljani, dne 29. avgusta 1912. Stanko Premrl, te. društveni predsednik. Anton Grum, Lovro Hafner, tč. društveni tajnik. te. društveni blagajnik. 85. Različne opazke. 1. Duhovnikom - vojak um. Po prejšnjih vojnih predpisih so se morali duhovniki, premeščeni v evidenco nadomestne rezerve, izkazati meseca decembra, da so še v aktivni duhovniški službi. Po novih vojnih predpisih iz leta 1912. pa morajo tozadevna izpričevala poslati do 15. septembra pristojni oblasti. Dotič-na točka se glasi doslovno: »Alle in der Evidenz der Ersatzreserve stehenden Wehrpflichtigen haben bis zur Vollstreckung (ihrer zwölfjährigen Gesamtdienstpflicht) (ihrer zwölfjährigen Dienstpflicht in der Evidenz der Ersatzreserve) jährlich bis 15. September (bei der zuständigen politischen Bezirksbehörde) (beim zuständigen Bezirksbeamten) zur einverständlichen Entscheidung mit dem (Landwehrergänzungs-[bezirks] - Kommando (Ergänzungsbezirkskommando) nach den Bestimmungen des § 106 : 3 nachzuweisen, daß sie noch in einem der in Punkt 1 bczeichneten Verhältnis sich befinden.« Wehrvorschriften, I. Teil, § 107 :6. — Za letos je ordinariat sam že odposlal vsem c. kr. okrajnim glavarstvom ta izpričevala. Če bi se to izpričevalo še od katerega zahtevalo, naj se dotični obrne na ordinariat, da mu ga dopošlje. 2. Izplačevanje službenih prejemkov iz verskega zaklada potom c. kr. poštne hranilnice. P. n. čč. gg. duhovniki se zopet opozarjajo, naj bodo natančni pri potrjevanju službenih prejemkov iz verskega zaklada potom c. kr. poštne hranilnice. Pouk je bil objavljen v Škofijskem Listu 1310, str. 151. in 1912, str. 65. Ker se še vedno dogajajo pomote, bi bilo dobro, da bi se o tem predmetu vršil natančen razgovor pri prihodnjih konferencah Sodal. S. C. J. Paziti je zlasti na razliko med računskim oddelkom c. kr. deželne' vlade (k. k. Rechnungsdepartement) in c. kr. deželnim plačilnim uradom (k. k. Landeszahlamt). Računskemu oddelku se pošiljajo izkazi, c. kr. plačilnemu uradu pa se vračajo nevročljivi zneski. 86. Slovstvo. Berila in evangeliji za nedelje, praznike in imenitnejše godove cerkvenega leta. Priredil dr. Jožef Lesar, častni kanonik, profesor bogoslovja i. dr. V Ljubljani, 1912. Založila Katoliška Bukvarna. Natisnila Katoliška Tiskarna. Str. 410. Cena: Vezano v platno z rdečo obrezo 4-50 K, v umetno usnje z zlato obrezo 6-50 K, v šagrin, tiskano na najfinejšem japan-papirju 8 K. Davno izraženi želji je z izdajo te knjige ustreženo. Presv. g. knezoškof je naprosil pred leti preč. g. prireditelja, da bi prevzel skrb in trud za novo izdajo »Beril in evangelijev«. Rade volje se je g. prireditelj odzval temu vabilu. Trudapolno delo je končano. Prireditelj se je pri prevodu oziral na izvirnik, na Vulgato, na razne prevode v drugih jezikih, in vsled splošne želje, da bi se novi prevod ne oddaljil preveč od dosedanjega besedila, tudi na prevod v izdaji Wolfovega sv. pisma. To stališče je gotovo pravo. Ko je bil prevod dovršen, so z g. prirediteljem v skupnih sejah ves prevod točno pregledali od ordinariata zato imenovani pregledniki: profesorji msg. dr. Aleš Ušeničnik, dr.Franc Ušeničnik, dr. Gregorij Pečjak. Prevod je točen, lahkoumeven in pravilen. Katoliška Bukvarna je kot založnica oskrbela knjigi dober papir, lep, jasen in razločen tisk, okusno in trpežno vezavo. S tehnične strani je knjiga na višku. S tem se hkrati ukazuje, da si morajo to izdajo nabaviti do 1. januarja 1913 vse slovenske župnije ljubljanske škofije. Naročila sprejema založnica Katoliška Bukvarna v Ljubljani. Za javno rabo po cerkvah se priporoča izdaja na močni papir (8 K). Želeti je, da si knjigo omislijo tudi vse podružnice, kjer so večkrat cerkveni shodi. »Večno življenje.« Molitvenik. Spisal Gregorij Pečjak, doktor bogoslovja, gimnazijski katehet v Ljubljani. Četrti natisk. Ljubljana 1912. Založba kn.-šk. ordinariata. Tisk Katoliške tiskarne. Cena: vez. z rdečo obrezo P20 K, pergament z zlato obrezo P60 K, v gibljivih platnicah fin.šagrina 2‘50 K, isto mehko 3 K. Molitvenik »Večno živi j enj e« v četrti izdaji je pomnožen na 528 + 8 strani. Vkljub temu je tanjši in lepše oblike ko prej. Novo je: enajstero maš za najlepše praznike, molitve za Marijine družbe, litanije sv. Jožefa, premišljevanje pred sv. R. T., pasijon in nekaj pesmi. Z šolskim se strinja še lepše ko prej: Do tretje sv. maše je z njim po straneh enak, potem je ravno 100 strani mašnih molitev več, in nato se pri zakramentih strani spet strinjajo, samo da je številka strani vedno za 100 višja. Od strani 312 dalje je molitvenik Večno življenje različen in silno bogat. Cena je tej izdaji vkljub težavam ostala nenavadno nizka. Na katehetih je ležeče, ali bo ostal pri tej nizki ceni: če ga bodo priporočali, da se ga dovolj proda. »Šolski molitvenik« nima dosti uspeha, če ga šoli odrasla mladina hitro zavrže, ali, če rabi samo take molitvenike, ki se ne ozirajo na katehetovo delo. Po drugih deželah katehetje močno naročajo, naj mladina še v kasnejših letih ohrani šolski molitvenik, česar pa ta ne stori rada. Slovenski katehetje imajo lažje delo: Mi imamo še poseben molitvenik »Večno življenje«, ki ima vse molitve Šolskega molitvenika, ki je pa obenem tako bogat, zanimiv in globok, da tudi vsakemu izobražencu veliko nudi. To velja zlasti o novi izdaji. Ker se ta molitvenik po nekaterih krajih širi le med odraslimi, po drugih le v šoli, bodi tu še enkrat poudarjeno, kar je bilo oznanjeno pri prvi izdaji: »Šolski molitvenik« splošno zadostuje za ljudske šole; kolikor pa je mogoče, naj se v višjih razredih za pomoč pri liturgičnem pouku, zlasti o sv. maši in cerkvenem letu vzame »Večno življenje«; v višjih razredih naj se sploh bolj priporoča »Večno življenje«, da ga bodo ponesli v življenje izven šole. Ta molitvenik je namenjen bolj odraslim, ko šoli, a v šoli ga je priporočati, da ga bodo ljudje zares rabili in ohranili sad velikega katehetovega truda. Metodika pevskega pouka. Spisal profesor Fran Gerbič, ravnatelj šole »Glasbene Matice«, Ljubljana 1912. Založilo Cecilijino društvo. Tiskala Zadružna tiskarna. Strani 52+4 tabele. Ce