//r

if.AS,


I

OČETOV

GREH

CIRILOVA

KNJIŽNICA 115

OČETOV GREH

POVEST IZ DOMAČIH HRIBOV

19  3  6

TISK IN ZALOGA TISKARNE SV. CIRILA V MARIBORU
PREDSTAVNIK ALBIN HROVATIN


I.

Pri Zvoniku v Podkraju sta bila dva krojača v
šteri. To sta bila posebna možaka.

Mojster je bil velik in širok kakor divji mož.
Gosti, sivi lasje so mu štrleli na vse strani, kakor
od vihre razdejana njiva lanu; čez usta pa so mu
visele mogočne ruše. Moral je biti že kaj čez pet¬
deset let. Pisal se je Jurij Močilnik, ljudje pa so
mu rekli: mojster Krištof, že zaradi tega, ker je bil
tako grozne postave, še bolj pa, ker je svoje besede
rad zasolil s »Krištofom«: Oj ti Krištofov štor ti!

Za pomočnika mu je bil Janez Laznik, ki so mu
ljudje rekli »kranjski Janez«; pred kakimi dvajse¬
timi leti je namreč privandral nekod s Kranjskega
pa je besede še vedno po kranjsko zavijal. Lepo
rdeča lica je imel, na sredi pa droben nos; toda ta
nosek je vse zvohal, kar je v treh farah naokoli
dišalo ali pa smrdelo.

Tako sta Krištof in Janez vedno imela kaj go¬
voriti, in kadar jima je novic zmanjkalo, sta se ob¬
kladala s priimki: »Ti osel!« »Bik! Vol!« »Ti mrha!«
— in kdor bi ju ne poznal, bi s strahom čakal, kdaj
si skočita v lase. Toda možakarja sta se zakrohotala
in spogledala, kakor se dva brata bolj toplo ne mo¬
reta. Kajti rada sta se imela.

Sicer Janez ni zlahka prišel do besede. Mojster
Krištof je najrajši sam govoril in jezik se mu je
sukal ko vreteno in piskal kakor hripave orgle.

»Ti Krištofov štor ti,« je dejal Janezu, »saj se
s teboj ne menim. Sam s seboj govorim; tako vsaj
vem, da s pametnim človekom govorim.«

Kadar jima je že vsega zmanjkalo, sta začela
žvižgati in sta kar cele pol ure žvižgala pesmi in
koračnice; bila sta namreč oba tudi godca.

Pri vsem tem pa sta pridno vdevala in šivala in
delo jima je šlo hitro od rok. Zato so ju bili povsod
veseli.

5

Pri Zvoniku sta bila danes prvič v šteri.

Stari Zvonik je bil vdovec in se je pred tremi
leti priselil s Primorskega v ta kraj. Dolgo sivo
brado je imel in bil podoben kakemu preroku iz sta¬
rega testamenta. Bil je moder in pobožen mož. Po¬
sebno rad je prebiral sveto pismo. V črno platno
povezano je imel tisto veliko izdajo s slikami, ki jo
je dala natisniti Družba sv. Mohorja. Zato je tudi
otrokom dal sama svetopisemska imena: starejši
hčerki je bilo ime Marta, sinoma, ki sta bila okoli
dvajsetih let, Marka in Luka, mlajši, osemnajstletni,
pa Marija.

Čedni so bili vsi Zvonikovi otroci, prav posebno
pa Marta. Bila je tiho in marljivo dekle — in čim
bolj so se fantje ozirali zanjo, tem bolj jim je šla
s poti. Ne enega ni bilo, ki bi se bil mogel pohvaliti,
da se je kaj pošalila z njim. Zato so ji tudi rekli:
»ta resna Primorka«. Nekateri so menili, da pojde
k usmiljenkam, čim ji doraste mlajša sestra. Saj so
jo videli, da je bila dalj in več v cerkvi kakor druga
dekleta in tudi za postrežbo bolnikov je bila tako
ročna. Če je kdo v okolici huje zbolel, je ni bilo
treba klicati. Kar sama je prišla in bolniki so dejali,
da ima tako mehke roke in da ve toliko domačih
zdravil, da jim je ljubša od vsakega doktorja.

Taka je bila Marta. Tem bolj živa in polna otro¬
ških muh pa je bila njena sestra Marija, ki so jo
klicali za Mojcko.

Razen Zvonika in njegovih otrok je bila pri hiši
samo še stara dekla Zefa. —

Krojačema je bilo pri Zvoniku prav po volji. Koj
prvi dan jima je prinesla Marta, ki je bila za go¬
spodinjo, zvrhan krožnik povojenega mesa in grčo
jabolčnika. Opoldne jima je tudi bolje postregla,
kakor so jima po drugod.

Pri južini je bilo danes bolj živo ko druge mali.
Saj je bil včeraj sv. Urh in pri fari je bila lepa

6

nedelja s pranganjem in z veliko mašo. Zato so
imeli kaj govoriti.

»Ali ste dol na Primorskem tudi tako prangali?«
je vprašal mojster krojač.

»O pač,« je odgovorila Mo jeka, »procesije smo
imeli še lepše in belih deklet je bilo tam več ko tu.
Ampak strelcev pri nas ni.«

»Strelci pa so glavna reč, namreč strelci pa mi
godci. To se smemo postaviti, he! Tja do Maribora
ni take strelske družine kakor je naša — in da bi
s procesijo šla in pri procesiji streljala kakor v Ma¬
riboru vojaki na Rešnjega Telesa dan. štirideset
mož in nas deset godcev — to ti je cel regiment —
moj Krištof, he?«

»Štirideset jih ni bilo,« je ugovarjal Janez in
mežiknil s svojimi škilavimi očmi. »Jaz sem pri salvi
samo osem in trideset strelov naštel.«

»Hahahaha! Hahahaha!«

»Tele telebasto! Osel! Krokodil! Buča ti kranj¬
ska!« je vriščal mojster. »Kakor en pok so jo ure¬
zali vse krati. Ah ni res?«

»Res je,« je dejal Zvonik. »Prav po vojaško so
jo. Človek se mora čuditi, da tako na en mah pri¬
tisnejo.«

»To ti je na komandantu,« se je oglasil Luka,
gospodarjev mlajši sin, ki je bil z bratom tudi pri
»strelski družini«. »Naš komandant ima glas, da
useka ko blisk.«

»In gleda ti, gleda!« je dodal Marka, starejši
sin. »Kadar komandira, ti gleda tako, da meniš, prav
v tebe se je zapičil.«

»Da, da,« je gostolel krojač, »takega ni, kakor je
Dvornikov Tevž. V Beogradu je služil in podnared-
nik je bil. Oficirji so rekli, da pri vsem polku ni bO'
ljega vojaka. Še kapetan ah celo polkovnik bi bil
postal, če bi bil pri vojakih ostal.«

»Kaj bo pri vojakih ostal, ko ima grunt in bol¬
nega očeta doma!«

7

»Seveda! Očeta ima rad, grunt ima rad. Pa s
kaplanom sta si kakor brata.«

»Saj se tikata.«

»Kaplan njega že tikajo, Tevž pa kaplana vedno
vika.«

»Mladeniško zvezo zdaj ustanavljata in Tevž
zbira tudi absolvente kmetijskih šol v posebno
društvo.«

»Kako klavrna je bila naša ,strelska družina'
pod prejšnjim načelnikom! Odkar je Tevž, je vse
ko namazano.«

»Seveda, ko maže,« se je zarežal Janez. »Vsako
krat sodček piva! To ti bi prišli vsak dan.«

»Molči, žolna!« ga je dregnil mojster. »Če Tevž
plača, plača iz svojega. Ti pa tudi nisi nikoli tešč
zraven.«

»O ti Goljat stari ti! Saj si tudi ti žrl, da se ti
je od rus cedilo.«

»Kaj? Osel! Bik! Mar naj bi Tevža razžalil, če
mi napije?«

Stari Zvonik je zmajal z brado in dejal:

»Ali je Dvornik tako denaren, da more sin toliko
za pijačo dajati?«

»Denaren, denaren,« je zatrjeval mojster krojač.
»Najlepši grunt v naših hribih je njegov, brez dol¬
gov je in še suhega ima, dvajset repov v hlevu in
edinega Tevža — hčeri sta omoženi in izplačani.
Staremu je tudi po volji, da se sin postavi; kajti
skop ni.«

»Pravijo, da so gor pri Dvorniku radodarni in
da siromakom radi pomagajo,« se je oglasila Marta.

»Preveč, preveč! Saj si berači in brezposelni pri
njih kar kljuko podajajo. Stari suknjo da, če ga kdo
lepo poprosi, Tevž pa še hlače povrh. Pa kaj dro¬
biža izposodijo, da ga jim potem nihče ne vrne!«

»Usmiljeni ljudje so krščanski ljudje. Tevža pa
vsi hvalijo«, je dodala stara Zefa.

8

»Da je Tevž poštenjak, sem koj vedel,« je rekel
Zvonik. »Že koj prvo nedeljo potem, ko je od voja¬
kov prišel, je bil pri obhajilu.«

»Res! Ko sveča raven je šel po cerkvi in marsi¬
kdo ga niti spoznal ni več.«

»Saj so nekateri še popraševali, kdo da je ta
lepi fant,« se je vtaknila Mojcka.

Oče jo je strogo pogledal, starejša sestra pa jo
je pokarala:

»Kako pa govoriš, Mojcka!«

»He, Krištof, kaj bi ne smela govoriti, kar vsi
ljudje pravijo? Lep je Tevž in možat, posebno še,
kadar je kot komandant v strelski uniformi.«

»Malo premlad je še za komandanta.«

»Pet in dvajset! V najlepšem cvetju! Pameti in
možatosti pa ima za petdeset let. Zato ga tudi sivi
veterani radi ubogajo.«

»Še rajši pa bi ga mladi dekliči poslušali«, se je
zahihital škilavi Janez.

»Da, da, da! Dekliči pa se oblizujejo po njem ko
mačke po masti. Vse se mu nasmihajo in vsaki naj
bi kaj povedal. Vsa zatelebana pa je Blazinova Liza.
Po vsej sili ga je včeraj hotela za zadnji raj.«

»Pa se ji je pred nosom zasukal.«

»Ta ga ne bo pustila, dokler ga ne dobi.«

»Ta?! Ti Krištofov štor ti! Tevž pa Lizo? Prej
se bo mesec z mačko oženil.«

»Ali se Tevž ženi?« je nedolžno vprašala Mojcka.

»Moral se bo. Seveda! Joža, njegov oče, kar na¬
prej boleha; treba jim je zanesljivega človeka pri
hiši. Da bi pa Tevža h kapucinarjem vleklo, tega še
nisem čuk«

»Kaj meniš, katero bo vzel?«

»Katero? Tega Tevž bržkone niti sam še ne ve.
Dobil bo pa vsako, če bo le usta odprl. Edino ena
bi ga morda odbila, hehehehe!«

Krojač se je zahehetal in pomenljivo pogledal
Marto, ki je rahlo zardela. Zvoniku pa je bilo videti,

9

da mu ni nič kaj po volji, ker se je beseda tako
zasukala. Nagubančil je celo in pogledal Mojcko pa
se pokrižal in molil:

»V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. Bodi
Bog zahvaljen! Oče naš .. .«

Ko je z domačimi odšel iz izbe, je zunaj skregal
Mojcko in jo pokaral, kaj se vtika vedno odraslim
v besedo, pa še celo v takih rečeh. Dekle se je malo
pokujalo; zato jo je oče še bolj trdo prijel.

Medtem sta Marta in Zefa v kuhinji pomili in
pospravili. Ker so bili z ravnega seno že zvozili in
za ta dan ni nobeno delo posebno naganjalo, je pro¬
sila Marta očeta, naj bi jo pustil na goro po češmi-
nje; zelo ga je obrajtala kot zdravilo. Oče ji je rad
dovolil. Da bi se ubranila vročega sonca, si je za¬
vezala belo ruto, vzela kanglico in z naglimi koraki
zavila za hišo skoz les po hribu navzgor.

Vse tiho je bilo v gozdu, po smoli je dišalo,
vrhovi smrek so se bleščali, skozi tisoč zelenkastih
okenc je migljalo sinje poletno nebo in zlate sončne
lučke so se igrale po Martini obleki. Postavno dekle
je bila, gosti in polni so.bili nje črni lasje, v črnih
očeh ji je sanjal mehek mir. Lepa je bila. Ko se je
takole vzpenjala navzgor, je bila podobna mestni
gospodični; le obleka je pričala, da je kmečko dekle.
Na koraku ji je bilo videti, da je vajena hribov, in
oddahnila si je šele, ko je po eni uri hoda prišla na
jaso na vrhu.

Odtod je bil lep pogled na drugo stran doline.
Iznad pisane preproge travnikov in lesov so strmeli
sivi vrhovi in beli oblaki so se vozili nad njimi.

Nekaj časa je Marta gledala v to stran. Zdajci
pa je prisluhnila. Zazdelo se ji je, da je začula čuden
glas. Prisluhnila je še bolj — tedaj se je zopet
oglasilo; nekdo je ječal in stokal. Tam levo pri vrhu
je moral biti. Za božjo voljo! Gotovo se je kak člo¬
vek ponesrečil. Zavpila je: »Hojooo!«, od zgoraj pa
ji je odgovoril močnejši stok.

10

Nič več ni oklevala. Udrla je skozi grmovje in
šla za jekom. Nekaj minut pozneje je že bila na
koncu gozda. Tu za leso je čepel starček in hropel.
Stekla je k njemu in spoznala starega Dvornika.

»Za božjo voljo! Kaj vam je?« je vprašala.

»Ali si ti, Zvonikova? Hvala bodi Bogu!« je za¬
sopel. »Pojdi, pojdi mi po gospoda! Umrl bom.«

»O sveta Marija! Kje pa vas boli? Ali ste padli
kje?«

»Ne, ne! Srce mi tako razbija, strašno, ne bo
moglo dolgo več. Koj srce, srce!«

Pokleknila je poleg njega in ga prijela za žilo,
ki mu je močno bila. Potem ga je vprašala:

»Ali vas boli?«

»Ne, nič,« je ječal, »samo bije in tolče tako, da
mislim, zdaj pa zdaj bo počilo — in slab sem —
slab — pojdi po gospoda!«

»Menim, da ni tako nevarno. Počakajte!«

Pohitela je na desno v gozd, kjer je šumljal po¬
toček, in napolnila kanglico z vodo. Te mu je dala
piti, potem je pomočila ruto v njo, jo ožela, zložila
in mu mokro položila na srce. Tri, štiri minute so
minule in starček je zasopel:

»O Bog, zdaj mi bo srce obstalo!«

»Nikar se ne bojte, oče,« je opominjala, »bolje
vam bo. Srce vam že bolj mirno bije.«

»Da, da, laže mi je zdaj. Hvala Bogu! Bog ti
povrni! Ti si dobra.«

»Kako vam je pa prišlo?«

»Moj Bog, kako? Leso sem prišel popravljat, da
bi živina ne mogla uhajati. Pa mi je srce začelo
tako razbijati, kar samo odsebič.«

»Vročina pa delo vas je dalo.«

V tem hipu je čula, da nekaj lomasti, in po hri¬
bu dol je pritekel Tevž, Dvornikov sin. Že od daleč
je vpil:

»Za božjo voljo! Ali se je očetu kaj zgodilo?«

11

»Nič, nič!« ga je mirila Marta. »Slabo jim je
postalo; zdaj pa je že bolje.«

Tevž se je pognal čez leso in obstal pred njima.
Velik in zrasten je bil, svetle, kodrave lase je imel,
male brke in modre oči. Sklonil se je k očetu in v
strahu vprašal:

»Oče, kje vas boli?«

»Zdaj nič več,« je šepetal stari, ki se je med¬
tem dvignil. »Samo slab sem.«

»Mislil sem si, da se je moralo kaj zgoditi, ko
vas tako dolgo ni bilo. Zato sem šel gledat.«

»Hudo je bilo. Če bi Zvonikove ne bilo, bi bil
umrl.«

»Ne, ne,« je ugovarjala Marta. »Srce se je raz¬
burilo —• zaradi tega pa še ni treba umreti.«

»Kako ti je že ime? Marta si, kajne? Ti si mi
pomagala; znaš kakor doktor. Tevž, zahvali se ji!«

»Bog ti povrni, Marta,« je dejal mladi mož. »Če
bom jaz kdaj mogel tebi ali tvojim kaj dobrega sto¬
riti, iz srca rad bom storil.«

»Saj vendar ni vredno besede«, se je branila
Marta. »Saj je krščanska dolžnost, da pomagamo
bližnjemu, kadar je v stiski. Vsakdo bi bil to storil.
Zdaj pa morava očeta spraviti domov, da si bodo
mogli počiti.«

»Oče, na hrbtu vas bom nesel,« je rekel sin.

»Tevž,« je rekel oče in na jok mu je šlo, »kaj
bi počel brez tebe!«

»Nošnja bo za očeta prehuda. Laže jim bo, če jih
peljeva,« je menila Marta.

Snela mu je obkladek, ožela ruto in jo zataknila
za pas. Začudeno jo je gledal Tevž. Potem je po¬
magal očetu pokonci in ga krepko podprl. Marta ga
je prijela pod drugo pazduho in tako sta ga počasi
peljala po travniku gor.

Dvorniku je bilo šestdeset let, prisodil bi mu jih
pa sedemdeset. Nekoč je moral biti postaven mož,
zdaj pa je bil sključen, lasje in brada, so mu bili

12

beli in lice mu je bilo polno gub. Večkrat so morali
počivati. Tedaj je stari vprašal:

»Marta, kakor pravi doktor si! Kje si se tega
naučila ?«

»Saj vendar nič ne znam,« je odgovorila. »Ena
mojih bratrank je usmiljenka. Poleti je prihajala k
nam na počitnice in mi je o boleznih pripovedovala.
Večkrat sem šla z njo h kakemu bolniku in tu mi je
kazala, kako je treba bolnikom streči.«

»Rada jim strežeš, kajne?« je poizvedoval Tevž.

»Res, rada! Lepo je, ako more človek človeku
pomagati.«

Tevž se tega odgovora ni razveselil; bogve,
kakšnega je pričakoval.

Ker je postala pot ožja, je stari prosil:

»Tevž, naj Marto, naj me sama pelja! Ti me pre¬
trdo držiš, ona ima bolj rahlo roko.«

Sin je ubogal in čudno! — zdaj je šlo hitreje. Od
zadaj je videl Tevž, kako nežno je Marta držala oče¬
ta in kako varno in krepko se je opiral na njo. Po¬
gledi so mu ves čas viseli na ljubki dekletovi po¬
stavi.

Po kakih dvajsetih minutah so prilezli na vrh na
Dvornikov dom. Ker so bili vsi v travniku, ni bilo
nikogar doma. Marta in Tevž sta spravila očeta gor
v izbo, pa sta mu morala dolgo prigovarjati, da je
hotel v posteljo. Z žganjem mu je Marta krepko
odrgnila noge, dala mu je požirek piti, nato pa na¬
ročila, naj počiva in, če le more, naj zaspi — potem
jutri ne bo več nobenega sledu o današnji nezgodi.

Da bi se ognila starčevi zahvali, je prijazno po¬
zdravila in naglo odšla. Spodaj jo je povabil Tevž
v ,hišo‘. To je bila velika, lepa soba. V kotu je stala
mogočna javorova miza, nad njo je visel križ, na
obeh straneh pa dolgi vrsti svetih podob. Skozi pet
okenc je sijalo sonce. Stara lesena ura, ki je segala
skoraj od vrha do tal, je počasi tiktakala.

13

»Kako lepa je vaša hiša!« se je zavzela Marta.
»Tako lepa naša ni.«

»A res?« se je namuznil Tevž. »Ali ti smem kaj
prinesti? Mleka in sira morda?«

»Ne, ne,« se je branila, »moram domov. Imamo
krojača in ob štirih jima moram malo južino dati.«

»Škoda, da ne utegneš vsaj toliko ostati, da bi
še šla na očeta gledat! Kako se ti zdijo?«

»Ali jim večkrat tako pride?«

»Že! In ponoči večkrat tožijo, da sape ne do¬
bijo.«

»Ali ste že kaj kakega zdravnika vprašali?«

»Da! Nekaj tednov so hodili k temu našemu
mlademu; toda pomagalo jim ni nič. Zdaj jih zdravi
ona brezniška šintarica.«

»Ta? Ta tu ne bo kos. Jaz bi dejala: pojdi z nji¬
mi v mesto h kakemu zdravniku!«

»Ali misliš, da je tako nevarno?«

»Zdaj še ni nevarno. Ampak zanemariti take
bolezni ne smejo.«

»Prav praviš. V mesto jih popeljem. Kako je
hudo, kadar tako lovijo sapo, pa jim človek ne more
pomagati, ko bi tako rad!«

»Da, ko bi človek mogel pomagati, ko bi mogel
povsod pomagati!«

Marta je stopila k oknu in pogledala skozenj.
Lep pogled je bil odtod na hribe okoli in v dolino.
Tam spodaj je bila farna cerkev in šop vaških hiš,
med njimi pa se je vila Bistrica.

»Kako lepo je tu! Niti vedela nisem, da je tu
tako lepo,« je rekla Marta.

»Ali ti ugaja? Pri vas na Primorskem je bilo
še lepše. Pravijo, da niste radi v našem kraju.«

»O pač! Samo tesno je spodaj v dolini. Tu zgo¬
raj pa je lepo.«

»Ali ne bi hotela kar tu ostati?«

14

Pogledala ga je, prvi hip ga ni niti prav razume¬
la, potem pa je zardela in se spomnila, da se ji
mudi:

»Iti moram. Zadnji čas je. Če me bosta morala
krojača čakati, mi jih bojo oče povedali.«

Niti pozdravila ni. Do vrat je šel za njo. Tam
se je še obrnila in potihoma rekla:

»Rada bi vedela, kako bo očetu kaj jutri.«

»Ali ti naj pridem povedat?«

»Ni treba! Saj pridem jutri spet rože nabirat.
Bom že kaj izvedela.«

Po teh besedah je odhitela kakor srna. Gledal
je za njo, dokler mu je ni breg zakril.

15

II.

Drugega dopoldne je prišel gospod kaplan na
Dvornika gledat. Toda stari je sedel že pred hišo
in vlekel iz svoje pipice. Videti je bilo, da mu je
bolje, in če bi mu sin ne bil tako branil, bi bil že pri
kakem delu.

Duhovnik se je nekaj časa pogovarjal s starim
kmetom, potem se je poslovil. Tevž ga je spremil po
sadovnjaku dol.

»Tevž,« je začel živahni gospod, ki je bil morda
eno ali dve leti starejši od Tevža, »včeraj so prišle
nagrade za strelsko tekmo o Šentjakobljem. Sijajno,
ti rečem! Pravzaprav bi moral z menoj, da jih
vidiš.«

»Kaj pa mislite, danes na navaden delavnik! V
nedeljo pridem. Kdaj vam je najbolj prav?«

»Kadar je, samo pred pridigo ne. Kaj pa bo z
,Miklovo Zalo‘? S šentlovrenškim kaplanom sva se
menila, da bi šli tja gostovat.«

»Ne vem. Časa nimam.«

»Menda se ne boš v smuk spustil? Take sile ti
vendar ni; kaj?«

»Gospod — gospod kaplan! Nekaj — posebnega
— bi rad z vami govoril; toda smejali se mi boste.«

»Če  je kaj pametnega, zakaj bi se smejal? Da
pa Tevž ne bo kozlov uganjal, bi dejal. Torej le kar
povej!«

»Vete — vete — oženiti se mislim.«

»Hahaha! To je zares nekaj posebnega. Ali ti
je ponoči prišlo na misel?«

»Ne. Že dalj časa imam to v mislih in oče me
tudi nagovarjajo.«

»Res, treba vam je gospodinje in nihče se ne bo
čudil, če malo pohitiš. Ali že imaš nevesto?«

»Nevesto? Nak, nimam je še. Na piki pa jo že
imam; če bi jo le dobil!«

»Dvornikov Tevž dobi vsako. Katero pa misliš?«

16

»Zvonikovo starejšo.«

»Marto? Dobro si izbral. Oče mi je pravil, da je
bila včeraj tu. Ali si kaj govoril z njo?«

»O tem niti besedice. Včeraj bi se tudi ne bilo
spodobilo — in upam si tudi ne prav ...«

»Kako da ne? Nas eden naj bi sicer v takih
rečeh nič ne svetoval in ti tudi nočem nič svetovati.
Po mojem pa si izvrstno izbral. Gospod župnik pra¬
vijo, da je najbolj pridno dekle v fari. Delavna in
gospodinjska je tudi.«

»To že. Ljudje pa pravijo, da je malo prevzetna
in da nobenega v našem kraju ne mara.«

»Babababa! Prevzetna pa že ne. Dekliška je in
se. ne reži kar vsakemu hlačniku.«

' »To mi je na njej posebno po volji. Bojim se pa
le, da se ji bo za malo zdelo in se ne bo marala
možiti k nam v hribe. Tako nekaj imenitnega ima
na sebi.« *

»Kolikor vem, so imeli na Primorskem res bolj
imeniten dom. Brez dolgov so menda tudi tukaj,
toda bogatije ni pri hiši. Zato sme biti kar zado¬
voljna, ako postane Dvornica. S seboj ne bo bogve
kaj prinesla.«

»Saj ni treba. Samo njo hočem. Pa pravijo, da
pojde k nunam.«

»To so prazne marnje, drugače bi gotovo gospod
župnik kdaj kaj omenili. Saj je večkrat pri njih!«

»Ali torej mislite, da bi jo smel pobarati?«

»Nič ne mislim. Ampak to veš sam, Tevž: kdor
dolgo meri, ta slabo kaj zadene.«

»Če tokrat zgrešim, pa sploh ne bom več po¬
meril,« je Tevž po strelsko odgovoril.

»Nikar, Tevž! Takle fant kakor ti se nima kaj
bati. Zdaj pa zbogom! In za Mirka boš pri .Miklovi
Zali*, veš!«

Kaplan je skočil čez leso in jo udrl po grabnu
navzdol. Tevž pa se je počasi vračal in šel potem
pod kopišče kosit. Po kosilu se je sukal okoli hiše in

Očetov greh 2

17

čakal, da pride Marta očeta obiskat. Ko je do dveh
ni bilo, je vzel sekiro in šel dol v gozd, tam mimo,
kjer je včeraj našel Marto pri očetu, in po strmi
stezi na drugi vrh. Ni dolgo hodil in že je videl
nekaj belega, kar se je skozi zelenje bleščalo. Skoraj
neslišno je stopil bliže, zagledal belo ruto, bel pred¬
pasnik — in že je stal pred Zvonikovo Marto, ki je
klečala pod češminovim grmom in obirala nežne,
dehteče cvetove v svojo kanglo.

»Dober dan, Marta!« je pozdravil. »Pridna si.«

Planila je pokonci, zardela in rekla:

»Tevž! Bog daj! Kam pa greš?«

»Nikamor. Pravzaprav: tebe iskat. Zaradi očeta
sem prišel.«

»Ali jim je huje? Bog ne daj!«

»Ne. Jim je že bolje. So že pokonci in mulijo
svojo pipico.«

»Hvala Bogu!«

Pomolčala sta. Nekajkrat je Tevž požrl, potem
se je krepko odhrknil in dejal:

»Marta, nekaj bi te rad vprašal, če mi ne boš
zamerila.«

»Zamerila?« se je zdrznila napol prestrašena,
napol radovedna. »Kar vprašaj!«

»Ali je res, kakor ljudje pravijo, da pojdeš v
samostan?«

»V samostan ? Za to bi morala imeti poklic. Moj
Bog, ljudje pač vse mogoče govorijo. Meni ta misel
nikoli ni prišla.«

»Potlej — potlej — mi ne zameri, če ti odkrito¬
srčno povem! Glej, pri nas doma je tako, da moram
na ženitev misliti. Rad bi pridno, zanesljivo ženo.
Tako, kakor si ti. Zato te baram, Marta, če bi me
hotela.«

Vsa rdeča je stala pred njim in trepetala. Šele
čez nekaj časa je potihoma vprašala:

»Ali si včeraj prišel na to misel, ker. . . ker —?«

18

»Ne. Že dolgo sem mislil nate, že več tednov, in
da ti po pravici povem, v cerkvi sem molil, naj bi
naju Bog združil, če je taka njegova volja.«

S svojimi velikimi črnimi očmi je dekle goreče
pogledalo lepega, mladega moža.

»Napol tuja sem še tu in bogve, če bom dobra
dovolj zate,« je rekla.

»Jaz pa sem se zmirom bal, da ti jaz ne bom
dober dovolj.«

»Izgubili smo precej in bogatije ni pri nas. Za
naju z Mojcko ne bo bogve kaj ostalo. Dota ne bo
velika.«

»Niti dinarja ti ni treba. Nikoli si nisem želel
bogastva. Pridno ženo bi rad, da bi bil srečen z njo.«

»Ko bi te le mogla osrečiti!«

»Ti moreš, ti edina in nobena druga na svetu ne.«

»O ljubi Bog!«

Ko je oklevala, jo je vprašal:

»Ali sem ti zoprn, ali pa imaš kaj drugega proti
meni? Povej mi odkrito!«

»Oh ne!« mu je zatrdila. »Saj si ne bi mogla
želeti boljšega moža. Če ti naj po pravici povem,
tudi jaz sem že mislila nate in ne le enkrat.«

»Potem pa reci: da! Kajne, Marta? Prisrčno te
prosim.«

»Zaradi mene: da!« je zašepetala, »toda poprej
moram še očeta vprašati. Oče bojo odločili.«

»Seveda morava očeta vprašati! Ali smem priti
jutri k vam dol, da jih poprosim za tebe?«

»Ne še. Najprej moram sama govoriti z njimi.«

»Kakor hočeš. Kdaj pa smem priti po odgovor?«

»Morda moreš v nedeljo popoldne mimo nas?
Tedaj ti povem, kaj so rekli.«

»Prav. Po večernicah pridem.«

»Kajne, prej pa ne boš nikomur kaj povedal?
Prosim te.«

»Nikomur. Še besedice ne. Vse hočem storiti,
kar želiš.«

2*

19

Zopet ga je objela s svojimi toplimi, globokimi
očmi.

»Torej, Marta, tvojo besedo imam za gotovo,
kajne?« je še enkrat vprašal.

»Da, da, mojo besedo imaš,« je odločno zatrdila,
»in tudi to je gotovo, da je nobenemu drugemu več
ne dam.«

»Marta, ne morem — ne morem ti dopovedati,
kako veselje si mi napravila! Ko bi mi danes kdo
milijone dinarjev položil sem in ti bi bila zraven teh
in jaz naj bi izbiral, niti pogledal bi ne milijonov, po
tvoji roki bi segel, ljubo dekle! Tako lepega dne
kakor je današnji še nisem doživel.«

Srečno se je smehljala zase. Čez nekaj časa je
dejala:

»Zdaj moram domov, Tevž.«

»Ne, ne! Ti ostani!« je hitel. »Že vem, kaj misliš.
Saj grem. Kar sva si imela danes povedati, to sva si
povedala. Saj bova imela pozneje časa dovolj, da se
namarnjeva. Zbogom in Bog ti plati tisočkrat!«

Naglo se je obrnil in izginil po bregu. Dokler je
mogla, je gledala za njim. Potem je vzela kanglo in
se napotila tudi sama domov; kajti za delo ji ni bilo
več. Zdaj ji je legla na obraz zamišljena resnoba,
zdaj zopet smehljaj blažene sreče;

Naslednji dnevi so se vlekli za Tevža kakor dolg
mesec. V nedeljo ni mogel k prvi maši, k drugi pa je
prišel že zgodaj v cerkev. Ozrl se je po ženskih
klopeh, toda tega ni našel, kar je iskal. Tedajci pa
je nekaj zašumelo mimo njena; Zvonikovi dve, Marta
in Mo jeka, sta šli po sredi gor k prvim klopem:
Marta velika in mirna, Mojcka še napol otroška in
živa.

Mladi Dvornik se je moral skoraj siliti, da ni
predolgo gledal za dekletoma, posebno za Marto;
kajti lepše je ni bilo v cerkvi od nje. Šele ko je stopil
kaplan na prižnico in jel evangelij brati, se je zbral.
Bila je danes šesta nedelja po binkoštih in pridigar

r'

20

je govoril o blagoslovu božjem. Tevža je prijel naj¬
bolj tisti del pridige, ki je razlagal, kakšnega pomena
je blagoslov božji za družine. Med slovesno sveto
mašo je molil ves čas za ta blagoslov. Pri tem se niti
ni zavedel, da se mu je molitev sukala okoli Zvoni-
kove in da je Boga prosil leto, naj bi bila Marta
srečna. Tiho in pobožno so klečali verniki v cerkvi;
bili so podobni veliki družini, ki se je zbrala v oče¬
tovi hiši. Pobožno so gledali tudi zeleni hribi skozi
visoka okna, sončni žarki so se usipali v gostih
snopih skoz nje in ožarjali pisane obleke žen in
deklet, orgle so mogočno bučale, pevci so ubrano
prepevali, vmes pa je zadonel slovesni glas duhov¬
nikov. Tevžu se še nikoli ni zdelo tako domače in
lepo v cerkvi kakor danes; skoraj je menil, da hodi
Gospod sam med verniki in jih blagoslavlja.

Ko je minulo in so moški že večidel odšli, je Tevž
še klečal na svojem prostoru. Tedaj je videl, da je
Marta stopila iz svoje klopi. Hiteti je morala, da
pripravi kosilo. Ko je prišla mimo Tevža, jo je
oblila rahla rdečica. Zdelo se mu je, da ji pogled ni
veder, ampak resen in žalosten. Za trenutek ga je
obšla skrb, pa se je je naglo otresel. Nekaj časa je še
ostal v cerkvi, potem je šel h gospodu kaplanu. Po¬
govarjala sta se samo o društvenih rečeh. Zaradi
ženitne ni kaplan ničesar vprašal, Tevž pa tudi ni
kaj črhnil. Saj niti očetu ni ničesar povedal. Gospod
je pač opazil, da je mladi Dvornik nekoliko nemiren,
pa se je naredil, kakor da ničesar ne vidi. Le ko se
je ta prehitro poslovil, se je namuznil.

Pri večernicah je bil Tevž zopet v cerkvi. Zopet
je čakal, da so verniki po večini odšli, nato se je
napotil k Zvonikovim. Zvonikova domačija je bila
kake četrt ure zunaj vasi pod hribom. Da bi se ognil
ljudem in marnju, je krenil daleč naokoli in prišel
skoz gozd od zgoraj k Zvoniku. Čeprav je prišel od
nasprotne strani, so ga vendar opazili; kajti Marta
ga je že čakala pred durmi. Povabila ga je v hišo,

21

ki ni bila tako prostorna kakor Dvornikova, ven¬
dar čedna in prijazna; na vsakem oknu je bilo polno
cvetja in zelenja. Ko je sedel in jo gledal, kako
molči, mu je postalo tesno:

»Kaj ti je danes, Marta? Ali očeta ni doma?«

»Ne. Na vasi so.«

»Kako je z nama?«

»Moj Bog, slabo.«

»Kaj? Ali oče ne dovolijo? Ali imajo kaj proti
meni?«

»Ne. Pravijo, da me še ne morejo pustiti od
doma. Mojcka je še premlada za gospodinjstvo in
se mora šele naučiti in navaditi.«

Da je imel stari še drug vzrok, tega mu ni po¬
vedala. Ni mu namreč bilo po volji, da je bil Tevž z
denarjem tako malo varčen. Zato je hotel še poča¬
kati in videti, kako se bo fant storil.

»In kako dolgo bom moral čakati, da te bodo oče
pustili?«

»Dve leti, pravijo, ne smem misliti na možitev.«

»Dve leti! To je dolgo. Ali se ne bodo dali pre¬
prositi, če jim povem, kako nam je treba gospodi¬
nje?«

»Ne verjamem. Kar oče rečejo, to držijo in se ne
dajo pregovoriti... Ti pa, kajne, ti pa ne boš mogel
tako dolgo čakati?«

Silno žalostno so se glasile njene besede in v očeh
so ji bile solze. Tedaj ga je prevzelo toplo čustvo.

»Marta!« je vzkliknil, »ako mi ostaneš zvesta, te
bom čakal deset let. Nikoli ne vzamem druge kakor
tebe.«

Od veselja so ji lica zardela.

»Zvesta ti ostanem. Ako tebe ne vzamem, nikoli
nikogar ne vzamem,« mu je obljubila.

Ko je segel po njeni roki, mu jo je umaknila in
rekla:

»Tevž, dobro si premisli! Ako si zares dava be¬
sedo, mora veljati za vse žive dni.«

22

»Bog mi bodi priča! Velja!« je prisegel.

»Velja!« je vzkliknila Marta in mu ponudila
roko.

»Torej sva se zvezala!«

»Za zdaj in vekomaj!«

Kratko in krepko sta si stisnila roki in ju naglo
zopet umaknila. Marta se je jokala. Da bi se umi¬
rila, je šla iz sobe. Čez nekaj časa se je vrnila in
prinesla vrč s kozarcem in krajec kruha.

»Tevž, vsaj malo ti moram postreči,« je dejala
in mu nalila.

»Prinesi tudi zase kozarec,« je prosil.

Tedaj je prijela njegovega, ga vzdignila in rekla:
»Na najino srečo, Tevž!«

Popila je požirek in postavila kupico na mizo.
Tevž je segel po njej: »Na tvojo srečo, Marta, samo
na tvojo srečo!« in izpil.

Ta hip so se zunaj odprle duri in po lopi so
zaškripali težki koraki.

»Oče prihajajo,« je menila Marta.

Tedaj je potrkalo.

»Naprej!«

Namesto Zvonikovega očeta je stopil v sobo
mojster Krištof.

»He, Krištof moj, to je prava družbica, hehe-
hehe!« je piskal. »Tevž, bratec, kaj pa je tebe pri¬
neslo sem?«

Marta in Tevž sta hudo zagorela, vendar je Tevž
še toliko ostal pri sebi, da se je mogel pošaliti:

»Prav tako bi vas jaz vprašal, stric.«

Mojster Krištof je rad veljal za Tevževega strica,
kajti Tevžev oče in krojač sta si bila bratranca.

»Trep, osel! Zakaj hodi nas eden po hišah?« je
bevskal mojster. »Zaradi dela seveda. Veš, Marta,
z Janezom jutri ne moreva priti. Morava k Brez¬
niku, ker Breznikovi pobi nimajo kaj obleči. Po vsej
sili me je stari Breznik, da sem mu moral obljubiti.
Samo za jutri, toliko, da najpotrebnejše opraviva.«

23

»Za en dan ni taka reč,« je menila Marta. »Oče
ne bodo kaj nasprotni.«

»Kajne da ne? Povej jim, da sem bil tu! Po¬
jutrišnjem pa spet prideva: na vse zgodaj.«

»Zdaj vam bom pa jaz povedal, zakaj sem tu,«
se je oglasil Tevž. »Veste, Marta se razume na bo¬
lezni pa sem jo prišel prosit, da mi nameša rož očetu
za čaj. Tako duši jih ponoči.«

»Dadadadada, že razumem. Marta zna vse. Zna
rože za čaje, ampak tudi kuhati ti zna kakor kra¬
ljica.«

»Le norčujte se, mojster!« je reklo dekle in zar¬
devalo.

»Krištof moj! Kar je res, je res. Kakor pri
Zvoniku, take hrane ne dobiš po vsem Podkraju. Ko
bi še tako medel in suh bil, ti bi človeka zredila in
opitala za sedem suhih let. Pa kapljico imajo tudi
žlahtno pri Zvoniku.«

»A tako!« se je nasmejala Marta. »Tja pes taco
moli.«

Odhitela je in se kmalu spet vrnila s kozarcem,
ki ga je nalila in postavila pred krojača.

»Bog nas živi, hočem reči: Bog vaju živi!« je
nazdravil mojster in krepko potegnil. »Nikar vama
ne bodi’sitno! Koga pa naj živi Bog, če ne naj¬
boljših ljudi?«

Tevž in Marta sta načela vsakdanji pogovor in
krojač jima je sledil. Pri tem pa je ves čas opre¬
zoval in meril zdaj njega, zdaj njo. Čez nekaj časa
se je Marta izgubila iz sobe in zunaj skrbno nabrala
nekaj rož ter jih zavila v papir. Prinesla jih je Tevžu
in mu natanko razložila, kako je treba čaj kuhati in
kako jemati. Mladi mož se ji je skoraj preko mere
zahvaljeval, potem pa vstal in rekel:

»Zdaj pa moram domov, drugače so oče nevoljni,
če me dolgo ni.«

24

»Počakaj! Pojdem s teboj,« je zaklical krojač.
»Izpiti še moram. Ali veš, kateri je največji greh?
Pijačo pustiti, kadar drugi zanjo dajo, hehehe.«

Ponudil je kozarec, da mu ga je Marta še dvakrat
natočila. Ko je izpil, ga je poveznil na mizo in odšel
z mladim Dvornikom. Tevž in Marta sta se mogla
le s toplim pogledom posloviti.

Po stezi med polji sta zavila moža. Krojač je ves
čas govoril; ko pa sta bila nekaj sto korakov od
Zvonika, je prijel Tevža za gumbnico in ga začel
spovedovati:

»Tevž, zdaj mi pa odkritosrčno povej: Kaj ti je
rekla?«

»Kaj? Zaradi čaja?«

»Hehehe, zaradi čaja! Ta ti je dobra. Pa ne
kakega za letanje! Povej, povej, ali sta sklenila?«

»Kaj naj bi sklenila?«

»Ti Krištofov štor ti! Saj sta se vendar o ženitvi
menila.«

»Kaj vse si ne domišljate, stric!«

»Poba zeleni, moj ljubi! Nas eden si ne domišlja
nič, ampak govori to, kar vidi in čuje. Ali misliš, da
imam repi v glavi namesto oči? Ne, moj ljubi. Moj¬
ster Krištof ima bistre oči. Zakaj sta potem tako
zardela, ko sem nepričakovano treščil med vaju?
Zakaj sta se muzala, ko sta o čaju govorila? Zakaj
sta se pri slovesu tako neznansko milo pogledala?
He? He?«

»O tem jaz nič ne vem.«

»Tatatata! Kar sem videl, sem videl, veš! Le
lepo mi priznaj! Sicer oznanim po vsej fari, kje si
danes vasoval.«

»Tako čenčasti menda niste.«

»Ampak Marto bom pojutrišnjem spovedal. To
jo bom!«

»To vam pa prepovem!«

»Aha, bikec moj, zdaj si se pa izdal. Zdaj pa kar
vse po pravici in resnici povej! Potem ostane vsa reč

25

med nama, med domačimi. Ne bi rad, da prideš
ljudem v zobe.«

»Saj ni vzroka zato. Nikar si ne domišljajte reči,
ki jih ni!«

»Jaz da si jih domišljam?! Če nočeš nič pove¬
dati, pa naj! Zaradi mene skrivaj; jaz vem vse. Ali
naj ti vse nadrobim, kar sem na vajinih obrazih
bral? Ti imaš Marto rad, ona pa tebe. Oženila bi se
rada, pa se je nekje še zataknilo. Kje, tega še ne
morem pogruntati. Zdaj pa poslušaj, kaj ti svetu¬
jem! Ne vdaj se in,ne podaj se, dokler je ne dobiš!
Marta ti je zlato dekle, pravi angel ti je, lepa kakor
kraljična in pridna od glave do pete in kuhati ti zna,
kakor znajo le še pri ,Orlu‘ v Mariboru, ti pravim.
In marljiva je kakor čebela, ni skopa pa vendar
varčna, ni klepetava in vendar prijazija — boljše
ne dobiš v vsej Jugoslaviji ne, niti v vseh državah
Male antante, če veš, kaj je to. Mene bi čudno ve¬
selilo, že zaradi sorodstva, če bi mogel na vajino
ženitnino.«

»Stric, zapomnil ši bom vse, kar ste mi napri-
digali,« se je Tevž smejal, »ampak za zdaj še s to
pridigo nimam kam. Zbogom!«

Naglo je zavil po stezi v domači hrib. Dolgi,
tolsti krojač pa se je počasi zibal proti vasi, se veno¬
mer nasmihal in polglasno dejal:

»Le počakaj, poba! Pojutrišnjem se lotim de¬
kleta. Ji bom že tako natanko izprašal vest in niti
tako vdel, da bo prav. Potem jih boš pa poslušal,
hehehe!«

26

III.

S starim Dvornikom je šlo na slabše. Neke noči
ga je hotelo zadušiti. Kljub temu se ni dal nago¬
voriti, da bi se obrnil na kakega zdravnika v mestu.
Nekoč je šel Tevž sam v mesto; zdravnik mu je pač
dal neka zdravila, dejal pa je tudi, da mora bolnika
videti in preiskati. Sinu je oče ugovarjal in se
branil:

»Nič ne pomaga. Prav nič ne pomaga. Že vem,
kaj mi je.«

Nekega večera ga je prosil:

»Čuj, Tevž, k meni se prestavi in pri meni spi!
Tako tesno mi prihaja včasih ponoči, ko sem tako

sam.«

»Rad, oče.«

Postavil je svojo posteljo v očetovo izbico in spal
odslej pri njem. Zdaj je večkrat ponoči, ko se je
zbudil, čul očeta, kako je molil in zdihoval. Izpočetka
se je vsako bart prestrašil in vprašal: »Za božjo
voljo, oče, kaj pa je? Ali vam ne morem pomagati?«
Stari pa je odvračal: »Nič ni. Hude misli, hude sanje.
Le spi, Tevž! Ti moraš ostati zdrav in močen.« Pola¬
goma se je sin navadil na to stokanje, vendar ga je
vedno znova vznemirilo in pretreslo. Neke noči je bil
oče posebno nemiren. Tisto jutro potem je sinu pri
zajtrku dejal:

»Tevž, oženiti se moraš.«

»Se bom že, oče,« je ta odgovoril ves rdeč, »čez
kako leto.«

»Kmalu, kmalu! Rad bi še to doživel. Pa bogato
moraš vzeti, prav bogato.«

»Zakaj bogato? Saj z denarjem ni sreče.«

»Pač, pač. Naši kmetiji je potrebna taka, ki ima
mnogo, mnogo denarja.«

»Tega ne razumem, oče. Saj vendar dobro sto¬
jimo, dolgov pa tudi ni.«

27

»Ne, dolgov nimamo; šele nam so dolžni. Jaz bi
pa le rad tako snaho, ki je bogata.«

»Zdaj zares ne vem, kodi ga je. Vi vendar nikoli
niste bili na denar in ste vsakemu radi pomagali.«

»Res je. Prosim te pa le, da pripelji bogato
k hiši.«

»Ne zamerite mi, oče, ker sem doslej skrival:
vzel bom Zvonikovo starejšo — in nobene druge ne!«

»Zvonikovo? Marto? Ali te mara?«

»Da; dve leti moram še počakati. Zavezala sva
se in to drži.«

»Moj Bog, moj Bog, to bo zdaj narobe,« je sto¬
kal stari.

»Zakaj, oče?« se je sin zavzel. »Ali vam Marta
ni po volji?«

»Že, že. Pridna je. Ali — ali — imela ne bo
bogve kaj. Pri Zvonikovih ni bogatije.«

»Kaj vam je toliko na denarju? Neki vzrok mo¬
rate imeti. Povejte mi, oče!«

»Prepozno je; nič več ne pomaga. Jutri ti po¬
vem, jutri — ali pozneje kdaj.«

Stari pa ni črhnil o tem niti drugi dan niti na¬
slednje dni. Z vsakim dnem pa je rastlo njegovo
razburjenje in odslej ni imel več miru ne podne ne
ponoči. Tevž je večkrat naprosil kaplana, da je
prišel očeta obiskat; kadar je bil s tem, je bil dobre
volje in nikoli ni kaj česa omenil, da ga tišči.

Komaj pa je nekega večera legel, ga je začelo
strahovito dušiti. Tevž je hotel takoj hlapca po
gospoda poslati. Tedaj je očetu na hitro zopet od¬
leglo ; vso noč pa je molil in ječal, da bi se bil kamnu
smilil. Drugi dan je hodil nemirno sem in tja, iz
ene sobe v drugo, iz hiše na gumno in z gumna nazaj
v hišo. Kadar je počival, je zaril glavo med dlani
in strmel pred se. Ta večer je ostal dalj časa
pokonci. Tedaj je rekel sinu:

»Tevž, jutri pojdeva k dohtarju v mesto. Z me¬
noj pojdeš, kajne?«

28

»Seveda!« se je sin skoraj razveselil. »Ali pa
boste mogli, oče? Ali niste preslabi?«

»Danes sem že spet pri moči. Če bo pa treba, si
najameva fijakarja.«

Noč je prebil še kar mirno. Zjutraj se je oblekel
po pražnje, se dobro najedel, potem pa se odpravil
s sinom na pot. Ko sta šla po travniku dol, se je
Tevž očetu čudil, ker je ta večkrat obstal in se ozrl
na dom. V gozdu je precej strumno korakal, zdaj
in zdaj pa se mu je izvil iz srca globoko vzdih. Sredi
brega je zavila pot na položno jaso, odkoder je bil
lep pogled nazaj k Dvorniku in dol na vas. Na kraju
jase je stal star križ, poleg tega čudna kamnita klop,
v kateri je bilo polno križcev vdolbenih. Tu pri tem
križu so počivali pogrebci s hribov, na klop pa so
polagali krsto z rajnim ter pomolili pet očenašov za
mir njegovi duši.

Prav tu pred križem je obstal stari Dvornik in
dolgo gledal gor na svoj dom, ki se je z belimi zidovi
in prijaznimi okni svetil kakor gradič. Potem je
sedel na kamnito klop.

»Marija Devica!« se je Tevž silno prestrašil, »kaj
delate, oče? Vstanite, vstanite!«

»Zakaj ? Saj si tu prav tako počijem kakor
kje drugje,« je odgovoril stari ravnodušno.

»Oče, saj vendar veste ... kdor na to klop sede,
mora umreti.«

»To je prazna vera. Umreti moramo vsi; za
marsikaterega bi bilo bolje, ko bi bil mlad umrl.«

»Oče, oče, vstanite! Lepo vas prosim.«

Stari pa se niti ganil ni z mesta, ampak je veno¬
mer strmel gor domov. Iznenada so mu pritekle
svetle solze po razgubanem licu. Z neznansko hri¬
pavim glasom je začel moliti:

»Gospod, daj mu večni mir in pokoj! Gospod,
daj mu večni mir in pokoj! Gospod, daj mu večni
mir in pokoj! Tevž, moli z menoj! Gospod, daj mu

29

večni mir in pokoj, večna luč naj mu sveti! Moli,
Tevž, moli!«

»Za koga molite, oče?«

»Za sebe molim, za sebe. Gospod, daj mu večni
mir in pokoj in večna luč naj mu sveti!«

Sin je ves iz sebe zakričal:

»Oče, vam se meša. Pojdiva domov, domov!«

»Nikoli nisem bil tako jasen v glavi kakor da¬
nes,« je zavpil stari, nato pa s pohlevnim, skoraj
ihtečim glasom nadaljeval: »Glej, Tevž, kadar sem
šel tod mimo, sem se večkrat spomnil, da me bodo
kdaj tod mimo nosili pogrebci. Gotovo bi se zbralo
še več ko sto znancev in prijateljev in tu bi stali
okoli moje trugve in bi molili: Gospod, daj mu večni
mir in pokoj! To bi bila lepa pogrebščina . .. Toda
te ne bo. Mene ne bodo nosili tu dol. Danes odhajam
in se ne vrnem več. To je danes moja pogrebščina.
Zato molim sam za sebe pri tem našem domačem
križu: Gospod, daj mu večni mir in pokoj!«

»Oče, vam se meša; hudo ste bolni,« se je tresel
sin. »Zdaj pojdeva domov. Pojdite, oče!«

»Ne, Tevž! K dohtarju pojdeva v mesto, pa ne
k tistemu, ki je za bolnike; k tistemu na sodniji
pojdeva. Ko temu vse povem, mi bo dal drug dom
in — in Dvornik ne bo več Dvornik.«

»Oče, vročino imate. Pojdite z menoj! Ne go¬
vorite zdaj več!«

»Naj ti povem, Tevž; drugače ne bom mogel
mirno umreti. Danes ti moram nekaj povedati, kar
bi ti bil že davno moral. Oh!«

Tedaj je zdrknil starec na kolena in s sklenje¬
nimi rokami in z jokavim glasom prosil sina:

»Tevž, Tevž, ljubi Tevž, odpusti mi, odpusti mi!
Tvoj oče je velik grešnik.«

»Oče,« je zavpil sin, »vi ste ob pamet.«

Prijel ga je pod pazduho, ga posadil na klop,
sedel tudi sam zraven njega in ga objel.

30

»Tevž,« je stokal stari, »naj ti povem! Danes ti
bom mogel, drugič kdaj ne več.«

»Doma bova govorila.«

»Ne, ne! Tukaj, zdaj ... Tiho bodi in poslušaj,
kaj ti povem .. . Dvornikova domačija ... ni naša.
Nismo je ... nisem je dobil po pravici.«

»Oče, saj se vam meša.«

»Ne! Vse je res, kakor ti pravim. Ne morem z
grehom na oni svet. Strah me je pred božjim sodnim
stolom. Od tega strahu je vsa moja bolezen.«

Zdaj se je mladi mož zdrznil.

»Za božjo voljo, oče, kaj bi vam moglo biti tako
na duši?«

»Dvornikovo ni moje.«

»Čigavo pa potem?«

»Jurijevo, krojačevo.«

»Kaj, Krištofovo? Kako vendar? Saj ste je po
stricu podedovali.«

»Da, ker testamenta ni bilo. Ampak testament
je bil, samo skril ga je nekdo.«

»Kdo? Vi gotovo ne! Kajne, vi ne?«

»Ne, jaz ne. Vedel pa sem zato in dobiček sem
imel od tega.«

Tevž se je tresel. Čez nekaj časa je rekel:

»Oče, zdi se mi, da ste si nekaj v glavo vtepli —
kakor otroci, ki se bojijo praznih strahov.«

»Da, strahovi so to, pa ne prazni, ampak grozni
strahovi. Noč in dan so za menoj. Strahovi, stra¬
hovi, ki po vsaki krivici pridejo. In krivico sem sto¬
ril, hudo, hudo krivico.«

»Jaz tega ne verjamem in ne morem verjeti.«

>Ko ti pa prisegam, da je res! Popraviti jo mo¬
ram. Tako ne morem umreti. Strašno bi bilo, ko bi
prišel tak pred sodbo živega Boga.«

Nekaj časa sta molčala. Potem je stari proseče
spregovoril:

»Tevž, naj mi, naj govorim! Povedati ti hočem,
kako je vse prišlo.«

31

»Tedaj povejte, oče, če mislite, da je tako prav!«

Zdaj se je stari izpovedal, kako si je nakopal
težki greh. Večkrat si je moral globoko oddahniti in
si obrisati čelo. Takole se je vse zgodilo:

Temelj in podlago za blagostanje na Dvornikovi
kmetiji je položil Tevžev praded, ki je živel še pred
kakimi šestdesetimi leti. Ta je imel samo dva otro¬
ka: sina Jozeja in hčer Nano. Ko je bilo hčeri štiri
in dvajset let, je proti očetovi volji vzela nekega
obrtnika v Dobrijah in dobila le pet sto rajniš dote.
S tem denarjem sta si kupila majhno branjarijo,
najeti pa sta si morala še precej denarja na hišo.
Zaradi tega dolga si vse življenje nista mogla prav
pomagati in sta doživela le malo srečnih in veselih
dni. Le eno veliko veselje jima je bilo v kratki dobi
njunega zakona: ko se jima je v drugem letu rodil
sin, ki sta mu dala ime Jožef. Ta je bil sedanji stari
Dvornik, Tevžev oče. Še preden je izpolnil sin sedmo
leto, je prišla branjarija na kant in starša sta kmalu
nato pomrla. Zdaj ga je vzel ujec Jozej, ki je po
očetovi smrti gospodaril na lepi Dvornikovi domačiji,
k sebi za svojega. Pri hiši pa je bila še neka sirota,
petletna Cencka, ki se je je bil že stari usmilil in jo
sprejel za rejenko. K tema dvema je prišel pozneje
še tretji, namreč nezakonski sin mladega gospodarja,
po imenu Jurij, poznejši krojač »Krištof« . ..

Jozej, sedanjega starega Dvornika ujec, je bil
čudak in se kljub lepi domačiji ni oženil. Najbrž je
bilo tako, da tiste, ki bi jo bil rad, vzeti ni smel,
dokler je oče živel, pozneje pa je dobil ni več. Otroke,
ki so bili pri hiši, je imel rad, največ ljubezni pa je
kazal Jozanu, svoje sestre sinu. Temu in Cencki ni
rekel nikoli Žale besede, čeprav bi prav Cencki bilo
večkrat treba šibe. Če sta jo učitelj ali gospod ka¬
plan tožila, da je lažniva, lahkomiselna, da, celo kraji
vdana, je gospodar samo z glavo zmajal, napravil pa
ni nič. -— Bolj strogo pa je držal Jurija, svojega ne¬
zakonskega sina, ki je bil večji in močnejši od bra-

32

tranca Jozana. Jurija je jemal k vsakemu delu, ga
komandiral in učil in nikoli ni bil prav zadovoljen z
njim. — Ti trije otroci so rastli, delali na polju, v
hlevu in na gumnu in bili namesto hlapcev in dekel.
Med seboj so se razumeli, kakor da so si res brat
in sestra. Edino Cencka je imela včasih svoje skriv¬
nosti in že z dvajsetimi leti se je spečala z Blazi-
novim na vasi, ki jo je pozneje vzel.

Ko je Dvornik prekoračil petdeseto leto, je jel
bolehati; imel je vodenico. Poldrugo leto se je ko¬
renjak žilavo branil bolezni, potem je šlo z njim hitro
h kraju. Ko so ga sprevideli, so ga gospod vprašali,
če je napravil testament; rekel je, da je že vse uredil.
Zadnja dva tedna je tako oslabel, da je moral biti
vedno kdo pri njem. Največ je bila Cencka, da je
bilo kar čudno, s kako skrbjo mu streže. Nekaj dni
je še brskal po svojih papirjih, potem pa je tako
opešal, da sploh ni več vedel, kaj se okoli njega godi.

Neki večer pred Dvornikovo smrtjo je prišla
Cencka k Jozanu, gospodarjevemu nečaku, in mu
rekla, da ji je sjučajno prišel testament starega v
roke in da ga je prebrala. V tem je zapisan Jurij
za dediča, Joža pa dobi štiri ti~oč rajniš, ona, Cencka,
pa samo tisoč. Ko je Joža to čul, ga je kar sprele¬
telo. Saj so mu vendar vsi ljudje že pošepetavali, da
dobi on Dvornikovo domačijo, in tudi sam je bil o
tem prepričan. Zato zahrbtni Cenci ni hotel prav
verjeti. Ta pa je šla in se koj spet povrnila, poteg¬
nila iz žepa neko pisanje in ga podala Jozanu. Res,
to je bil testament njegovega ujca, šele pred štiri¬
najstimi dnevi ga je napisal, kakor je pričal datum,
in vse je bilo res tako, kakor je povedala. To ga je
silno potrlo, kajti vsi lepi upi so mu splavali po vodi.
Čez nekaj časa je rekla zvita Cenca:

»Sramota je, da so tebe postavili za onega pan-
krta. Najbližji sorodnik si ti in po pravici in postavi
bi moral ti biti Dvornik, ne pa Jurij.«

»Jurij pa je ujčev sin«, je odvrnil Joža.

Očetov greh 3

33

»Pankrtski! Taki otroci nimajo pravice, to ven¬
dar veš.«

»Kaj hočem! Ujec lahko naredijo, kakor hočejo.«

»O, da se že drugače tudi narediti! Ko bi testa¬
menta ne bilo, bi bil ti edini dedič in po zakonu bi
bilo vse tvoje. Veš kaj, Joža? Obljubi mi, da mi
daš tri tisoč rajniš — pa bo testament izginil in nihče
ga ne najde.«

Cenca se je prav takrat ženila z Blazinom. Toda
ta je na svoje zadolženo posestvo mogel vzeti le tako,
ki je imela dovolj denarja.

Joža je čutil, da mu je vsa kri udarila v glavo,
ko je čul Cencin hudobni načrt. Nekaj časa je po-
mišljeval, potem pa rekel:

»Ne, lumparije pa ne!«

»Saj tebi ni treba nič,« ga je nagovarjala, »vse
bom jaz. Lumparija pa to tudi ni. Ujec nimajo
pravice, da sprevrnejo vse zakone in postave. Pre¬
udari, Joža, jutri se zmeniva!«

Vso noč Joža ni mogel zatisniti očesa. Hudo se
je upiral skušnjavi, in zjutraj je bil trden, da se ji
ne vda. Prišla pa je zopet Cenca in ga namarnjevala
in mu pravila, kako bi bilo, ko bi bil najbogatejši,
najuglednejši kmet daleč na okoli. Tako pa bo moral
od hiše in Jurij se bo razkošatil. S tistimi borimi
tisočaki si bo mogel kupiti komaj kako kočo in nekaj
pedi zemlje kje v kaki odrti strmini. Ljudje pa se
mu bodo smejali, češ: prav mu je!

Tedaj sta napuh in lakomnost prevpila vse dobre
sklepe v njem: obljubil je Cenci tri tisočake, če
testament izgine . ..

Drugi dan je Dvornik umrl. Že jutro na vrh je
prišel župan z dvema občinskima možema, da po¬
iščejo testament. Predejali so vse papirje rajnega,
vse kote so preiskali, vendar niso ničesar našli.
Čudili so se, da ni testamenta, in ko so odhajali, so
menili: Je bil pač čudak.

34

Zdaj je šlo vse svojo pot, kakor jo kažejo para¬
grafi. Sodišče je postavilo Jozana, Dvornikovega
nečaka, za edinega dediča, Juriju in Cenci ni priznalo
ničesar. Tej je čez nekaj časa Joža plačal tistih tri
tisoč in Cenca se je omožila z Blazinom. Zaradi dote
je rekla, da ji je rajni Dvornik že poprej podaril večjo
vsoto denarja. Jurij, ki po svojem očetu ni dobil niti
počenega groša, se je bridko žalil in ni hotel več pri
hiši ostati, ampak se je šel za krojača učit. Preden
se je spravil, mu je Dvornik dal dva tisoč rajniš.
Ubogi, dobri Jurij je bil ves iz sebe in se svojemu
dozdevnemu dobrotniku ni mogel dovolj zahvaliti.
Nikoli ni mogel Dvorniku pozabiti, kako dobrotljiv
mu je bil, ostal mu je najzvestejši prijatelj in ko se
mu je rodil sin, je naprosil Dvornika za botra. Z
Blazinovo Cenco pa je imel Dvornik križe. Zopet in
zopet je prišla po denar na posodo. Če ni več rad
dal, mu je namignila, češ, da je vso bogatijo njej
dolžan. Sicer pa: saj mu vse povrne. Dobil pa ni od
nje niti pare. Tako je dolg rastel in narastel in zdaj
ga je bilo že za kakih dvajset tisoč dinarjev. Kakih
petnajst njenih zadolžnic je hranil v omari, toda vse
jih lahko zažge; vrnila mu itak ne bo nič. Niti opo¬
minjati je ni smel.-—

Vse to je pripovedoval oče Dvornik sinu Tevžu;
večkrat je težko zahropel, zaihtel in zastokal, in ko
je končal, je s solznimi očmi rekel:-

»Tevž, kaj praviš zdaj? Kajne, da sem hud
grešnik? Zaničuj me, zapusti me; nič ti ne zamerim!«

»Zdaj šele prav ostanem pri vas,« je rekel sin, ki
ga je očetova spoved pretresla; »smilite se mi, moj
ubogi oče.«

»Da, da, ubog sem in nesrečen. Kar sem Dvor¬
nik, nisem imel srečne ure. Ne, ni res! S tvojo ma¬
terjo sem bil srečen, zelo srečen, in ti si mi bil veliko
veselje in dekleti tudi, Trezika in Nančka. Toda vest
mi ni dala nikoli miru. Mnogo, mnogo sem razdal
med uboge in sem upal, da bom krivico popravil.

3 *

35

Večkrat sem sam sebe tolažil, da jaz nič hudega
nisem storil, storila je Cenca. Ali to je prazna to¬
lažba! Dokler je mati še živela, je bilo bolje; odkar
pa je umrla, me silno tišči. Vedno vidim večnega
Sodnika in pekel odprt; v sanjah mi prihaja Nana,
tvoja mati, in me opominja: Joža, Joža, popravi,
drugače se ne vidiva! Strašno je to, Tevž, ti si
misliti ne moreš, kako strašno je.«

Nekaj časa sta molčala. Stari se je tresel kakor
trepetlika, mladi pa je bil bled ko zid. Tedaj je oče
zavpil:

»Tevž, tega vendar nočeš, da pridem v pekel.
Kajne da ne, Tevž?!«

»Ne, ne, ne, oče!« je zahripal sin. »Zaradi tega
ne smete trpeti, oče!«

»Tedaj boš ti revež, Tevž, tebi ne ostane nič več.«

»Revščina ni najhujše.«

»Najhujše ne, gotovo ne. Hujša je sramota. Za¬
radi mene je vseeno. Ali da boš ti zaradi mene ob
dobro ime, to, to, to me strašno boli.«

Tevž je prijel očeta za roko in rekel prisrčno:

»Pomirite se, oče! Zdaj se bova po pameti zme¬
nila. Kaj pravite, kaj bi bilo, ko bi Juriju, krojaču,
vse povedala in lepo vse z njim uredila?«

»Nikar, nikar!« se je branil stari. »Še v oči bi
mu ne mogel pogledati, kaj šele svoj greh priznati.
Saj bi tudi nič ne pomagalo, nič, nič .. .«

»Jurij je dober. Morda bi se dalo z njim tako
napraviti, da bi bilo na vse kraje prav.«

»Tega ne bo mogel, ne bo. Otroka ima: sina
financarja z revno plačo in hčer. Že zaradi otrok ne
more nič popustiti.«

»Poizkusiti bi mogla.«

»Ne, ne! Prosim te, Tevž. Od sramu bi me bilo
konec, ko bi me Jurij pogledal s svojimi velikimi
očmi.«

»Kaj boste potem, oče?«

36

»Na sodnijo pojdem in jim vse povem. Sodnija
bo že napravila, da bo prav.«

»Potem se bo vendar razglasilo in ljudje bodo
vse izvedeli.«

»Moj Bog, saj drugače ni mogoče! Da mi le z
Jurijem samim ni treba govoriti! To bi mi bilo
najstrašnejše.«

Zopet sta umolknila. Tevž je stisnil obrvi in
napeto premišljal. Potem je rekel odločno, skoraj
osorno:

»Pred sodnike ta reč ne sme priti, oče!«

»Mora, mora,« je stokal stari. »Dovolj sem trpel
vse življenje. Na večno ne morem trpeti, na večno
ne.«

Sin je nekoliko preudarjal, nato pa spregovoril:

»Poslušajte, oče! Nikomur ni treba o tem nič
vedeti. Midva sama bova vse uredila.«

»Kako? Kako?«

»Prepisali mi boste domačijo.«

»Seveda tebi. Komu pa? Dekleti sta svoje dobili,
vsaka petdeset tisoč. Izplačani sta.«

»Potem vzamem jaz vso stvar nase. Odslej je to
moja zadeva. Čujete, oče? Moja! Vi ste je odrešeni.«

»Kaj, ti ? Ti ? Ti hočeš ... Toda Jurij mora priti
do svoje pravice.«

»Vse mil povrnem. Še pare ne bo utrpel.«

' »In povedal mu ne boš, dokler bom živ?«

»Ne, dokler ste živi, in tudi potem ne. Nikoli!«

»Kaj praviš, Tevž? Kako se boš tega lotil?«

»Zaupajte mi, oče, in nič ne sprašujte! Že vem,
kako.«

»In za goljufijo ne bo nihče zvedel?«

»Nihče nikoli! To vam sveto obljubim.«

»Tevž! Tevž!« je kriknil oče.

Iznenada je sklonil glavo na sinovo ramo, krče¬
vito se ga je oklenil, iz prs pa mu je zahroplo.

»Ježeš Marija! Oče, kaj vam je?« se je sin pre¬
strašil.

37

Pol minute je stari še hropel in strmel v sina
s široko odprtimi očmi. Potem si je globoko oddah¬
nil in zašepetal: »Moj Bog, zdaj sem mislil, da bom
umrl. Srce mi je obstalo in pred očmi mi je bilo
vse temno.«

Naglo je potegnil sin iz žepa steklenico žganja.

»Nate, oče, pijte!«

Stari je malo goltnil; videti je bilo, kakor da se
bo začel kozlati. Čez nekaj časa je dejal:

»Hvala Bogu, zdaj mi je odleglo.«

»Da bi le doma že bila!« si je v strahu želel sin.

»Ne, Tevž, domov ne pojdeva. Peljala se bova
v mesto k dohtarju. In še neki drug opravek imam.*

»Preveč vam bo, oče.«

»Ne, navzdol grem laže kakor navzgor.«

Sin mu je pomagal, da je vstal, in ga nekaj pota
še podpiral, potem pa je šel oče sam do vasi. V krčmi
,Pri pošti’ je pojedel skledico tople juhe in popil
kupico vina. To ga je okrepčalo, da se je brez težav
pripeljal v mesto. Tu sta takoj šla v bolnišnico k
zdravniku. Ta ga je skrbno preiskal in dejal, da ima
hudo srčno napako, ki jo je dobil ali od prevelikega
napora ali pa od prevelikega razburjenja. Naročil
mu je, da se mora zelo varovati, ne sme hoditi v hrib,
niti po stopnicah ne, da, še pripogibati se ne sme.
Zapisal mu je neke kapljice, ki naj jih jemlje, kadar
ga bolezen huje napade.

Tevž je zdravniku že na licu bral, da za očeta
ni več mnogo upanja; to ga je močno potrlo. Stari
pa se ni prav nič zmenil. Od zdravnika sta šla k
»Dalmatincu« in se pokrepčala. Nato je hotel oče v
samostan. Tu je šel k nekemu staremu patru v
celico in ostal pri njem več ko eno uro. Ko se je
vrnil, je bil videti zdelan, oči pa so mu gledale mnogo
bolj vedro ko prej.

»Tevž,« je zašepetal, »zdaj mi je lahko. Kakor
da bi mi bil vzet mlinski kamen s srca, tako se mi
zdi. — Kajne, Tevž, nate se smem zanesti?«

38

»Popolnoma, oče! To je zdaj moja reč. Na svojo
vest sem jo vzel, oče.«

»Da, priden si, Tevž, hvala Bogu! Bog ti bo
povrnil, Tevž.«

Zvečer sta se vrnila. Težavna je bila pot od
Podkraja v hrib. Čeprav sta vsakih deset, dvanajst
korakov počivala, je starega vendar tako dajalo, da
sta hodila dve tolsti uri do doma. Tu je očeta zopet
hudo prijelo, toda zdravnikove kapljice so mu hitro
pomagale.

Odslej je ostajal Tevž večidel doma pri očetu.
Ta mu je dal vse listine, da jih je sin uredil, in spisal
testament. Za čudo se je počutil zdaj stari Dvornik
mnogo bolje. Dolgo pa to ni trajalo; konec meseca
kolovoza ga je začelo zopet huje grabiti okoli srca
in starec je zelo oslabel. Želel je, da pridejo gospod;
pobožno se je spovedal in sprejel sveto popotnico ter
se popolnoma vdal v voljo božjo.

Tevž je še zmirom upal, da bo zdravnik mogel
kaj pomagati, in je še večkrat šel v mesto k njemu.
Ta pa je rekel, da se čudi, da bolnik še živi; kajti
tako hude srčne napake ni več mogoče pozdraviti,
jedva če je mogoče olajšati bolečine. Zato je prav,
da je vsak dan pripravljen na smrt.

Nekega dopoldne v septembru je prišel mladi
Dvornik mimo Zvonika. Ko je videl, da so duri
odprte in se iz dimnika kadi, je stopil v hišo. Marta,
ki je bila v kuhinji, je čula korake in hitela gledat,
kdo pride. V preprosti, pa čedni delovni obleki je
bila skoroda prav tako lepa kakor v nedelni. Ko je
zagledala mladega moža, je zardela in vsa zmedena
rekla:

»Tevž? Dober dan! Ali si k nam prišel?«

»Pravzaprav ne,« je odvrnil. »Pot me je pripe¬
ljala mimo pa sem malo pogledal k vam. Kje so vaši
ljudje?«

»V travniku so vsi. Popoldne bomo otavo vozili,
zato moram prej skuhati.«

39

»Ali imaš kaj časa zame? Nekaj bi te prosil.«

»Seveda,« je pritrdila in ga peljala v družinsko
sobo. »Vesela sem, če ti morem kaj storiti.«

Ko se je usedel, je rekel:

»Ne bom te dolgo motil. Glej, tu sem si napisal
nekaj rož in koreninic! Napovedala mi jih je stara
Klužarica; pravi, da bi očetu dobro dele.«

Marta je pregledala listek.

»Da,« je dejala, »za srce so. Menda bom imela
vseh nekaj. Kako pa je očetu?«

»Nič kaj dobro. Krči so vedno hujši; ne smem
jih pustiti ne podne ne ponoči same.«

»Moj Bog, kako se mi smilijo!«

»Tudi meni. Tako hudo jih je gledati, ko jim ne
morem pomagati!«

»Rada bi prišla, da bi ponoči bila pri njih. Pa ne
morem. Ljudje bi si brusili jezike.«

»Kako rad bi te prosil! Pa imaš prav. Zdaj grem
tja h Gradišniku po Trezo, po sestro, da pride očetu
streč.«

»Ali pa bo Gradišnica mogla?«

»Menda da; saj nima otrok. Dve noči je bila
Osojnica, moja druga sestra; toda Nana mora do¬
mov k svojim trem malim otrokom.«

»Ko bi le mogla tvojega očeta obiskati! Pa tudi
to se ne spodobi. — Veš kaj, Tevž? Dve steklenici
dalmatinca ti pripravim in tiste rože zraven. Ko se
vrneš, vzameš vse s seboj. Pa očeta lepo pozdravi!
Reci jim, da jim želim skorajšnjega zdravja in da
vsak dan molim zanje!«

»Bog ti povrni, Marta! Vina pa mi ne dajaj!«

»Zakaj ne? Le tiho bodi! Pusti mi veselje!«

Pogledal jo je otožno. Čez nekaj časa je rekel:

»Marta, bal sem se, da si mi zamerila, ker me
tako dolgo ni bilo na spregled.«

»Zamerila?« je zardela. »Med nama ne sme biti
zamere. Jaz pa že vem, zakaj te ni.«

»Zakaj misliš?«

40

»Ker si značajen fant in veš, kaj se spodobi.
Zaradi tega te imam še rajši.«

»Ali ti ne bi bilo ljubše, če bi večkrat prišel?«

»Da...  ne,« je zajecljala, »ko ... bolje je, če se
preveč ne shajava sama ... Zaradi tega najina be¬
seda vendar nič manj ne velja in pozneje bova tem
srečnejša.«

»Prihodnjič bom prišel le, če bodo tudi tvoji
domači tu. To ti obljubim.«

»Ali pa če mi boš imel kaj posebnega povedati,
kaj ne?«

»Prav danes bi ti rad nekaj povedal,« je menil
plaho. »Marta, ali mi hočeš napraviti veselje?«

»Rada. Če le morem!«

»Tedaj sprejmi ta spominek, da boš imela kaj
od mene!«

Iz žepa je privlekel škatlico in jo ji dal. Rado¬
vedno jo je odprla in zagledala zlato verižico in zlat
križec na njej.

»Moj Bog, to je vendar strašno drago!« se je
prestrašila.

»Nisem je kupil od očetovega; s svojim denarjem
sem jo,« ji je pojasnil. »Nekaj sem si pri vojakih
prihranil, nekaj pa sem pri strelskih tekmah dobil.«

»Kaj tako dragocenega ne smem sprejeti.«

»Ne žali me! Prosim te, vzemi! Morda je to prvo
in zadnje, kar ti morem dati.«

Začudeno ga je pogledala.

»Pomeri si jo no, poglej, kako se ti poda!« jo
je prosil.

Narahlo je vzdignila verižico, nekaj časa so se ji
pasle svetle oči na bleščečem nakitu, potem si jo je
dela okoli vratu, stopila pred ogledalo, se zasukala
na levo in desno in se z očitnim ugodjem ogledovala.

»Kako lepo se ti poda!« je vzkliknil.

Tedaj je živo zagorela, zložila verižico v škatlice
in sramežljivo dejala:

41

»Tevž, ne zameri mi ničemurnosti! Čisto prevzelo
me je. Ne bi verjela, kako moč ima taka zlata
stvarca.«

»Ali si je vesela?«

»Vesela že, zelo vesela. Toda saj veš, da nikoli
ne nosim nakita.«

»Tega nosi, stori mi to!«

Nekaj časa je preudarjala; potem se je odločila:

»Naj bo, zaradi tebe bom, pa le na največje praz¬
nike, na Božič, na Veliko noč in na Rešnjega Telesa
dan.«

»Prav, Marta! In kadarkoli bom videl, da imaš
to verižico, si bom mislil, da me imaš rada.«

»To si lahko tudi drugače misliš, vsak dan ...
Toda kaj naj dam jaz tebi, Tevž?«

»Nič, nič. Samo zvesta mi ostani!«

»Saj imaš mojo besedo — in ta velja toliko,
kakor da sem ti jo dala pred oltarjem.«

»Pa naj pride karkoli?«

Zopet se je začudila, potem pa rekla odločno:

»Naj pride karkoli!«

Tedaj je vstal in zamolklo dejal:

»Marta! Ko mi oče umrejo, nimam na svetu
nobenega veselja kakor le tebe.«

Napol bolesten, napol srečen nasmeh ji je krožil
okoli ust, ko ga je spremljala iz hiše. Med durmi je
obstala in rekla za njim:

»Bog ti povrni, Tevž! Pa gotovo se oglasi, ko se
boš vračal!«

Enkrat še se je staremu Dvorniku obrnilo na
bolje. Konec septembra so ga zopet prijeli krči in
se odslej oglašali vedno pogosteje in huje. Bolnik
je bil večkrat tako slab, da ni mogel spregovoriti
razločne besede. Nekega večera ga je obiskal krojač
»Krištof«. Ni verjel, da bi bil Dvornik že tako pri
kraju; zato se je močno prestrašil, ko ga je zagledal.
Čeprav bi bil rad kako besedo za tolažbo povedal,
tokrat zgovornemu možaku ni prišla nobena na jezik.

42

Obrnil se je in iz oči so se mu vlile debele solze.
Tedaj ga je bolnik potrkljal po roki, češ, da mu hoče
nekaj reči. Krojač se je nagnil k njemu in zaslišal
rahle besede:

»Jurij, brez zamere! Kajne? Brez zamere!«

»Krištof moj!« je planil krojač. »Kaj bi tebi
mogel zameriti, ti, ki mi nisi nikoli kaj drugega storil
kakor samo dobro! Tako dober kakor ti ni nobeden
pri nas. Prijatelj, bratranec, brat, jaz, jaz bi te
moral prositi! Ali ne! Midva nimava eden drugemu
ničesar dopuščati.«

Pritisnil si je svoj veliki rdeči robec na oči in
jadrno odšel; drugače bi se bil moral na glas raz¬
jokati.

Dvakrat še je prosil Dvornik za gospoda in oba¬
krat je prejel sv. obhajilo z ganljivo pobožnostjo.
Na roženvensko nedeljo popoldne pa je omagal. Po¬
klicali so kaplana, tudi hčeri sta bili pri njem. Vpričo
duhovnika in svojih otrok je stari kmet na večer po
kratkem smrtnem boju umrl.

Dva dni pozneje so ga nesli k fari. Ko so prišli
sredi klanca do tistega križa, so postavili trugvo na
klop, več ko sto ljudi je stalo naokoli in pomolilo pet
očenašev rajnemu za slovo. Pri fari je čakala mno¬
žica vaščanov, da je kmalu ni bilo take na kakem
pogrebu v Podkraju, Ob grobu se niso jokali samo
otroci, ampak tudi mnogi reveži. Najbolj je ječal
krojač Krištof, čeprav je tlačil in dušil jok vase.

Po sv. maši zadušnici so odšli pogrebci v gostilno
»Pri pošti« na sedmino. Tevž je opravil vse, kakor
se je snodobilo za rajnega kmeta. Siromakom je dal
razdeliti kruha in moke.

Tudi Marta je bila na sedmini. Za mizo je sedela
nasproti »kranjskemu Janezu«, krojaškemu pomoč¬
niku. Ta se je šalil z njo in jo nagajivo dregal. Ko
se za nič ni zmenila, je poškilil mimo nje in dejal:

»Marta, kaj praviš, kateri od naju je z Dvor¬
nikom bolj v sorodu, jaz ali ti?«

43

»Naši si v tem kraju niso z nikomer v sorodu,«
je resno odvrnila. »Dobri pa smo si z vsemi in radi
posodimo, da bi tudi nam kdaj prišli na pogreb.«

»Pa na sedmini še na nobeni nisi bila. Prvič te
vidim danes,« jo je dražil.

»Nekam moram prvič,« je zardela.

»Nekam, da, in pri pravem o pravem času, hehe,«
jo je dražil.

Tako se je zasmejal, da se mu je nosek čisto
ugreznil med lica. Zvonikovi hčeri ni bila Janezova
poredna druščina nič po volji; zato je že prej odšla,
preden so pojedli in pomolili običajne tri rožne vence.
Zunaj na lopi jo je kakor slučajno srečal Tevž in ji
rekel:

»Marta, ali že greš?«

»Da,« je odgovorila z zamolklim glasom; »tako
mi je danes pri srcu, kakor da so meni umrli oče.«

»Bog ti povrni!« je rekel prisrčno in ji stisnil
roko; potem sta šla naglo vsak na svojo stran.

44

IV.

Bilo je novembra o Šentandrejevem. Preko
vrhov je pihala jesenska sapa, da so se kadile megle
pod vedrim nebom, kakor da je vigred. Potrto in s
pobešeno glavo je korakal Tevž po cesti. Ko je
prišel do razpotja, kjer se cepi pot v Dobrije, je
začul za seboj hreščeč ženski glas:

»He, Tevž! Počakaj no! Pojdemo kup!«

Ko se je ozrl, je spoznal Blazinovo Cenco, ki je
bila kot otrok z njegovim očetom na Dvornikovem,
in njeno najmlajšo hčer Lizo. Nevoljno je stisnil
zobe in šel počasi naprej. Pa že v naslednji minuti
sta ga dohiteli in jo ubrali levo in desno od njega,
kakor da je njun. Materi je moglo biti šestdeset
let; postavna je bila in po obrazu bi dejal, da je
morala biti kdaj lepa. Medtem ko so ji bili lasje
skoraj čisto beli, je imela obrvi črne ko oglje in v
sivih očeh nekaj kakor kača. Nekoliko manjša od
matere je bila hči, drugače pa ji je bila zelo po¬
dobna; tudi o njej bi bil lahko rekel, da je lepa,
kazili so jo le nje rdečkasti lasje in vsiljivo vedenje.
Biti ji je moglo kakih šest in dvajset let.

Ker ju Tevž niti pozdravil ni, je stara kar začela
s svojim odurnim glasom:

»Kaj pa je s teboj, Tevž? Kar smo očeta po¬
kopali, si postal ves drug. Nikjer te ni več videti in
vedno si tako žalosten.«

Ničesar ni odgovoril.

»Kje pa si bil, Tevž?« je silila mlada.

»Na Homu«, je zabrundal.

»Medve pa v Dobrijah; očina bratranka se je
možila.«

»Bolj med ljudi moraš, Tevž,« je zopet začela
stara. »Saj je lepo, da tako žaluješ za očetom.
Očeta ima človek le enega; tako dobrega^ pa,
kakor je bil tvoj, sploh ni najti. Ali predolgo žalo¬
vati: to ni za fanta.«

45

»Smiliš se mi, ko si tako žalosten. Ko bi te člo¬
vek mogel malo potolažiti!« je koprnela mlada.

»Doma gledaš vedno iste obraze in za kratek čas
ti posli tudi niso.«

»Zamotiti se moraš, da boš na žalost pozabil.«

»Pridi kaj k nam! Moj stari ve dosti povedati,
Liza zna pa na citre.«

»Mm,« se je sramežljivo zvijala mlada, »koj bolj
malo; rajši šivam in pletem.«

»Po tvojem očetu smo si prijatelji in težko, da
najdeš koga; ki bi ti bolj dobro želel kakor mi.«

»Pri nas si lahko kakor doma.«

»Vedno te bomo veseli. V nedeljo prihodi, če
prej ne utegneš!«

»Da, pridem te dni kdaj,« je dejal pomenljivo.
»Nekaj posebnega se moramo pogovoriti.«

Mladi so se oči posvetile, stari pa se je vžgal v
njenih zelen ogenj.

»Kaj posebnega?« je poizvedovala navidez ne¬
dolžno. »Menda nama že danes lahko poveš, kaj
bo takega; ali ne?«

»Lahko,« je odvrnil skoraj porogljivo; »tisto
zaradi denarja bi rad uredil.«

»Zaradi kakšnega denarja?« je zazijala stara.

»Menda niste pozabili, da so vam oče precej po¬
sodili.«

»Moj Bog, tista mala reč! Saj se ne boš na to
zapel.«

»Ni mala reč! V celem je devetnajst tisoč
dinarjev.«

»Kaj pa misliš? Večji del smo vendar vrnili.«

»Tedaj bi ne bilo zadolžnic. Ali pa imate po¬
trdilo? Med očetovimi listinami sem našel osem
vaših zadolžnic, ki so stare že po več let.«

»Oče jih je pozabil.«

»Tako pozabljivi niso bili. Če nimate potrdila,
potem dolg velja. Obresti ste tudi še dolžni. Znašajo
blizu osem tisoč dinarjev.«

46

»Obresti? Te smo zmirom plačali, To lahko
prisežem.«

»Ne boste mogli. Oče so na vseh zadolžnicah
natanko zapisovali dan in znesek plačanih obresti.
Le na vaših ni kaj zapisanega.«

»Mati, plačajte obresti!« je vzkliknila hči. »Tevž,
vse bomo poravnali.«

»Tiho!« se je zadrla stara in oči so se ji zabli¬
skale. »Več ko za tri leta nismo dolžni.«

»Res, več ko za tri leta vas po zakonu ne morem
prijeti. Toda za ta tri vas terjam in potem tudi za
ves dolg,« je dejal strogo.

»Ti-ti-ti, tako v nebo vpijočo krivico nam hočeš
storiti!«

»Krivico? Nikomur ne delam krivice. Niti pare
nočem po krivici. Na kar pa imam pravico pred
Bogom in pred ljudmi, to pa zahtevam.«

»Saj smo plačali; prisegam ti.«

»Prisega ne velja; dokazati morate.«

»Tebi ni treba denarja.«

»Toda moj je in kar je moje, naj bo moje!«

»V strašno stisko nas spravljaš.«

»Ne pravite mi tega! Kakor je videti, imate de¬
narja dovolj.«

»Mi? Vsak dinar moramo dvakrat bbrniti, pre¬
den ga za kaj damo.«

»Tega ne verjamem. Potem se ne bi mogli tako
nositi.«

»Kaj se nosimo?«

»Vaša dekleta hodijo kakor kake grofične in se
preoblačijo vsake kvatre po novi modi.«

Liza je zardela kakor kuhan rak in jezno rekla:
»Ti! Ti! Ti!« — nato pa zbežala kakor pokropana
mačka, da je kmalu ni bilo videti.

Stari pa so se bliskale sive oči od onemoglega
besa. Šele čez nekaj časa je y*išla do sape:

»Tvoj oče je bil ves drug ko ti.«

»Da, predobri so bili.«

47

»Nikoli človek ni predober. Kakor ti, tako ne bi
bil on nikdar govoril in nikdar tako delal.«

»Pustite očeta v miru! Zdaj sem jaz Dvornik,
jaz terjam, kar je po pravici.«

»Tvoj oče in jaz sva skupaj rastla na Dvorni¬
kovem in sva bila kakor brat iri sestra. Ko bi on
vedel, kako ti z menoj delaš, v grobu bi se obrnil.«

»Ne govoriva o očetu, temveč o najinih rečeh!
Ali mi plačajte zlepa ali pa si bom drugače poiskal
pravico.«

»Saj bomo plačali; potrpi nekoliko!«

»Do Šentnikolovega popoldne! Ne. Red hočem
in red mora biti in pravica na svetu.«

»Ti si trdega srca in nehvaležen povrh.«

»Nehvaležen? Rad bi vedel, za kaj naj bi vam
bil hvaležen.«

»Ali ti oče nikoli ni pravil, da sem mu nekoč
veliko dobrega storila?« je vprašala prežeče.

»Ne, o čem takem nikoli niso kaj rekli,« je od¬
govoril, ne da bi z očesom trenil.

V njej pa je vse kipelo. Ali naj mu zabrusi vso
resnico v obraz? Ne; saj ji ne bi verjel, le še bolj
neusmiljen bi bil. Razglasiti sme to še manj; potem
bi jo še tožil. Če pa bi pred sodiščem resnico pove¬
dala, bi njo’ zaprli. Ne, ne, nič drugega ne ostane:
molčati mora. Molčati kakor grob. Starega je ona
držala, mladi pa drži njo. — Neznansko je zaškri¬
pala z zobmi, kakor da je s silo odsekala besedo, ki
ji je hotela iz ust. — Ni drugega, požreti bo treba
in gledati, kako bi ušla zanki. Toda Blazinova Cenca
bo že še kos takemu zelencu. Le počakaj, fant!

»Kaj torej hočeš?« je vprašala navidez mirno.

»Zahtevam, da mi plačate obresti, kar ste jih
dolžni,« je odgovoril.

»Tega naenkrat ne moremo.«

»Potem pripišimo obresti k dolgu in sestavimo
novo zadolžnico; za vse skup pa se vknjižim na vaš
grunt!«

48

Čez obraz ji je ušel zmagovit nasmeh; vendar se
je še branila:

»Kam se boš vknjižil, ko so že drugi predi!«

»Ni res. Na tistih parcelah pri vodi je le nekaj
malega.«

»Če si zadovoljen, da si na drugem mestu!«

»Ali bo gospodar privolil?«

»Seveda, njemu je vse tako prav, kakor rečem
jaz.«

»Dobro! Tedaj pojdemo drugi teden na sodišče.
Zbogom!«

Zavil je po stezi na levo čez polje in potem
navzgor. Zaničljivo je gledala stara za njim in
hitela po glavni cesti. Dospela je do hčere, ki jo je
čakala na klopi in opirala glavo v dlani.

»Kaj se cmeriš?« jo je pokarala.

»Saj se ne,« je odgovorilo dekle, »samo jezna
sem, ker je bil tak.«

»Izbij si ga iz glave! S tem ni več kaj.«

»Saj ga tudi ne bi hotela, prevzetneža štora-
stega. Dobim drugih dovolj.«

»Potem pa koj glej, haha! Ali takega, da ima
denar.«

»Ali mu morate vrniti? Kako sta se zmenila?«

»Pomarnala sem ga. Ta si bo svojo trdo bučo
še razbil.«

»Ali ima kaj zoper vas?«

»Zoper mene? Ne, prej kaj zoper tebe. Toda
temu bomo greben še pristrigle! Eno nit že imam,
ki jo bo treba dalje odvijati, haha!«

Ta nit, o kateri je stara govorila, je bila na Dvor¬
nikovem. Tam namreč je pihal drug veter. Že
kmalu po očetovi smrti je naročil Tevž dekli, ki je
gospodinjila, da mora bolj varčno kuhati in vsak
teden z njim obračunati, koliko je dobila in koliko
izdala. Zaradi skope hrane so začeli posli seveda
godrnjati in tudi po vasi osirati. O svečnici je mladi
gospodar zmanjšal število poslov: odpustil je volarja

Očetov greh 4

49

in svinjarico. Ostali so se zaradi tega razburjali, še
bolj pa, ko jim je hotel vsakemu na leto nekoliko
odtrgati. Obiskal je tudi vse dolžnike, da bi mu
vrnili denar. To je bilo jeze! Prav tisti, ki so ga
prej najbolj hvalili, so zdaj najhuje razgrajali in ga
obkladali z najgršimi priimki; povrnili pa mu večidel
niso ničesar. Zdaj je spoznal staro resnico: Kdor
denar izposojuje, si sovražnike kupuje.

Zaradi vsega tega je bilo pri Blazinovih neznan¬
sko veselje. Stara in z njo hčere, ki so imele prav
tako ostre jezike, so na vso moč podpihovale Tev-
ževe nasprotnike. Med posli, ki so še bili gor pri
Dvorniku, je bila Katra, kravarica, tovarišica Bla-
zinove Lize. To so si najele, da jim je prinašala
novice od Dvornika; potem so jib ženske prepletle z
lažmi in razglasile po vasi, tako da je postajala po¬
doba Dvornikovega Tevža vedno bolj črna. Ljudje
so kmalu govorili, da ga je hudič obsedel in ga je
vsega prevzela skopuška strast za denarjem. Ves
dan, so pravili, zalezuje posle kakor pes in jih na¬
ganja, ponoči pa čepi v svoji kamri zraven skrinje,
polne denarja in hranilnih knjižic, in računa in ra¬
čuna. Pri tem pa se jezno praska za ušesi in lasje
mu štrlijo pokonci.

Da bi jih nihče ne mogel za jezike prijeti, so se
Blazinove ženske prav po farizejsko napletale. Vsako
reč so na široko razgrinjale in na hudo obračale, pa
hinavsko dodajale, da so to od tega, ono od onega
čule, da pa same kaj takega ne morejo verjeti in da
je Tevž usmiljenja vreden. Ljudem pa je obviselo
le to v ušesih, kar je bilo hudega, in tako se je
zgodilo, da je pol leta po očetovi smrti veljal Tevž
vsej soseski za lakotnika in skopuha. Marsikomu,
ki ga je od prej poznal, se je zdelo nemogoče; ver¬
jetno pa je le bilo, kajti Tevža ni bilo nikamor na
spregled in niti pare ni dal iz rok, če je ni moral dati.

Tisti teden po Šentjurjevem je prišel kaplan k
Dvorniku.

50

»Kaj ie s teboj, Tevž?«

»Kaj? Nič.«

»O pač! Očetovo smrt si ženeš preveč k srcu; nič
več te ni med ljudi. Tako se boš skisal in čudak boš
postal.«

Tevž jc molčal.

»Tevž, ne zameri* da se vtikam v tvoje zadeve!
Ne kot duhovnik, kot tvoj prijatelj ti pravim: čuj,
treba ti je človeka, ki te spravi na pravo pot! Lani
si nekoč dejal, da bi rad Zvonikovo Marto. Ali bo

kaj ?«

»Bo. Zaupno Vam povem: obljubila mi je.«

»Zakaj ne napraviš resnice?«

»Ker so ji oče rekli, da morava dve leti počakati.
Potrebna jim je še.«

»Zvonik ti je pravi patron iz Starega testamenta.
Temu bi bilo treba dopovedati —. Toda ti, zakaj si
predsedništvo odložil?«

»Odpustite, ne morem več!«

»Tevž, tako boš čisto zagnil. Človeku ni dobro,
da venomer v eno tišči; kaj rad se oklene reči, ki
tega niso vredne.«

»Ko pa ne morem, kakor bi rad!«

»Prav ti moreš, kakor hočeš. Dobre volje ti je
treba.«

Dvornik je žalostno odmajal in molčal.

»Že vidim, Tevž, da danes ni s teboj nič. Pa še
pridem in ne odneham, dokler te ne spravim po-
koncu. — Zbogom!«

Mladi kmet je gledal otožno za njim. Ali se niso
tudi kaplana že prijeli marnji, ki so se širili o njem
in njegovi skoposti? Ali ni že nekako tako namiga-
val?- Da, saj je moralo tako priti. Ko bi vsaj ka¬
planu — vsaj kaplanu — mogel povedati vso resni¬
co! .. . Toda obljubil je očetu, da bo za vse čase
molčal. Da, molčati mora: zavoljo očeta, zavoljo
sebe, zavoljo vse rodovine! ... Z vso silo se je od¬
trgal od teh bridkih misli in se obrnil na delo kakor

4 *

51

vsak dan, ko je od ranega jutra do večera delal
za tri.

Praznik sv. Rešnjega Telesa se je bližal. Tedaj
se je po fari razvedelo, da je Tevž odložil poveljstvo
»strelske družine«. Spet so imeli ljudje kaj govoriti
in še huje so jeli Tevža obirati. Najbolj k srcu pa
je šla stvar mojstru »Krištofu«. Ko je tiste dni
nekoč srečal Tevža, ga je z obema rokama prijel za
jopič in zavpil:

»Človek božji, za ušesa te bom! Ko bi tvoj oče
mogel iz groba, te bi tudi — da, za ušesa! Kako
sem se ponašal s teboj in z najinim sorodstvom in
povsodi sem oznanjal tvojo čast! Ti pa — ti pa jo
zavržeš kakor strgano coto. Kaj stoji v katekizmu,
he? ,Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na
svoji časti pa škodo trpi!‘ Nič mu ne pomaga, prav
nič — še za knof ne! — Zakaj si odložil komando
pri strelcih? Če se ti za tisti sodček piva škoda zdi,
jaz jih plačam deset.«

»Zaradi tistih dinarjev to ni,« je odgovoril z
muko; »toda veseli me ne več. Mar bom za parado
ljudem, ki me obirajo in osirajo?«

»Osel, bik! Kdo pa je kriv vsemu? Kdo jim že
pol leta sili na jezike? Ti, ti, ti! Jezik sem si že
obrusil zate, ko sem te branil; pa vse nič ne pomaga.
Smejijo se mi in še za norca me imajo. Pol svoje
bajte bi dal, da bi te napravil takšnega, kakršen
si bil.«

»Stric, Bog vam povrni!« se je Tevž bridko na¬
smehnil ; »kar najte, da grem svojo pot, morda boste
kdaj še veseli!«

S temi besedami se je poslovil in odšel z dolgimi
koraki. Mojster Krištof je zavpil za njim:

»Kaj pa de Zvonikova na vse to, he? Ali ti za
Marto tudi ni več mar?«

Da, Marta. .. Pozimi je bil Tevž večkrat pri
Zvoniku, toda vedno tako, da je bila družina skupaj
in da z Marto samo ni mogel govoriti. Večkrat sta

52

se tudi srečala kje, ali nikoli na samem. Zlato veri¬
žico, Tevževo darilo, je imela prvič na velikonočno
nedeljo; tedaj je bil tako vesel, da je svoje skrbi
napol pozabil. Več ko kdajkoli je mislil zdaj na
Marto; toda bolj ko je razprejal misli nanjo, bolj so
postale žalostne. Ni ji mogel razodeti svoje skriv¬
nosti. Ali je s tem ni goljufal? Ali bi ga vzela, če
bi izvedela resnico ? Ali jo je smel držati za besedo ?
Mar ni bil dolžan, odreči se ji? — Ne — ne —- nikoli!
Ako se nji odpove, je vse izgubljeno, ves svet je
mrtev zanj, vsa sreča razdejana in pokopana. —
Delal bo in garal; potem mu bo menda vendar še
ostalo toliko, da jo bo mogel na kaj vzeti. Krivico
mora poravnati, do zadnje pare mora dolg popla¬
čati. Sreča in pridne roke pa bodo tudi njemu po¬
magale. Samo časa, časa je treba! — Tako se je
skušal potolažiti. Toda negotovost, ki ga je strašila,
ga je silila, da se je jel dekleta izogibati in tudi. na
dom ji ni več šel.

Tako je prišel Rešnjega Telesa dan. Z vso slo¬
vesnostjo se je vršilo sveto opravilo. Tudi strelci so
nastopili in še več jih je bilo kakor lani — ko da bi
hoteli Dvorniku dokazati, da ga ni treba. Toda
Tevževe rezke in odsekane komande le ni bilo; zato
so korakali navzkriž in pri salvi so streljali, kakor
bi bil orehe sul. Mojster Krištof se je od smeha
zvijal in tudi drugi so se režali.

Po opravilu je ostal Tevž, kakor vsako nedeljo
in praznik, še dobre četrt ure v cerkvi, najsi so ga
tudi zaradi tega razvpili zlobni jeziki za farizeja.
Tedaj je prišla Zvonikova mimo, vsa lepa in dekli¬
ška, in ga je pogledala tako čudno, da ni vedel, ali
je sočutje ali očitanje v njenih očeh. Toda okoli
vratu se je bleščala njegova verižica in to ga je
navdalo z upanjem in s srečo.

Nekaj dni potem je poklical stari Zvonik Marto
v kamrico, da sta bila sama. Dolgo ni črhnil besede,
česal si je košato brado, iznenada pa je vprašal:

53

»Marta, kako je z Dvornikom?«

»Kakor lani,« je zaječala hči in zardela. »Ča¬
kava, da vam bo prav.«

»Ali si zadnje čase kdaj govorila z njim?«

»Ne več od velike noči, in tudi tedaj le nekaj
besed mimogrede.«

»Le povej, Marta! Povedala si mu pravi vzrok,
zakaj sem si izgovoril dve leti, kajne?«

»Niti z besedico ne, oče — verjemite mi!«

»Kaj je potem tega človeka prijelo?«

»Oče, mislila sem, da je morda vam kdaj pred
kom ušla kaka beseda zaradi, njegove zapravljivosti.
In Tevž jo je izvedel in si jo je tako k srcu vzel.«

»Nikoli nisem kaj takega črhnil, to vem gotovo.
Ne govorim mnogo in kaj odveč tudi ne.«

»Morda je Tevž sam čutil.. . Meni se pač tako
zdi, da je zaradi nas postal tak, kakršen je.«

Zamišljeno se je pogladil stari zdaj s to, zdaj z
drugo roko po čelu. Potem je dejal:

»Ne vem, kam bi tega človeka dejal. Po volji mi
je in ni mi po volji.«

»Tevž je značajen, oče, to lahko verjamete.«

»Hm, hm. To isto pravijo gospod kaplan. Včeraj
so prišli za meno in mi napravili celo pridigo. Pra¬
vijo, da nič drugega ni narobe, kakor da je tako sam.
Če bi dobil pridno in pametno ženo, bi bilo vse prav.«

Marta je znovič zardela in molčala.

»Iznebiti se le ne morem svojih misli,« je rekel
stari počasi. »Če je človek danes tak, jutri drugačen,
ni prava z njim. Lakomnost je huda reč; včasih
pride pozno, pa tem huje.«

»Tevž ni lakomen — nikakor ne, oče.«

»Vsa fara ve tako povedati.«

»Ker se jim ne pusti tako kakor oče. Meni za¬
upa, jaz ga bom že spravila na pravo pot.«

»Ti — ti si še premalo izkušena in ne poznaš
sveta. — Ako prime koga strast po denarju, ga nič
na svetu ne spravi na pravo pot, najmanj še žena.

54

Po poroki se taka reč še pohujša. — Marta, smilila
bi se mi, če bi bila nesrečna.«

»Srečna bom, oče, gotovo bom srečna.«

Nekaj časa je pomolčal, potem je vprašal:

»Torej: ti ga ne pustiš?«

»Ne, ne!« je rekla odločno; »ali vzamem Tevža,
ali pa nobenega.«

»Dobro. Svoje sem ti povedal. Nočem ti pa biti
na poti. Zaradi mene ga lahko vzameš.«

»Oče!« jo je prevzelo. »Vzeti ga smem? Ni nama
treba več čakati?«

»Ne. Kaplan pravijo, da odlaganje ne bi bilo
dobro. Če bo Mojcka Zefi pridno pomagala, te bomo
že pogrešali. Želim le in Boga prosim, da bi ti tudi
na novem domu bilo tako dobro kakor doma.«

Zdaj se je Marta skoraj na glas zajokala. Od¬
hitela je ven, ne da bi kaj rekla.

Naslednje dni je iskala priložnost, da bi Tevža
na samem srečala. Toda šele v nedeljo popoldne ga
je pričakala na poti v cerkev. Ko jo je tako nena¬
doma in samo zagledal, se je skoraj prestrašil.

»Dober dan, Marta! Da tebe zopet vidim!« je
vzkliknil.

»Da, danes ti imam nekaj veselega povedati.«

»Veselega? To bi mi prišlo prav.«

»Pomisli: najino čakanje je pri kraju! Oče me
pustijo od doma.«

»Ali res? Pustijo te? Kdaj že?«

»Kadar ti je prav.«

Zardel je, koj nato pa strahovito prebledel in se
jel tresti. Dolgo ni spregovoril. Začudeno ga je
Marta gledala.

»Kaj ti je, Tevž? je vprašala. »Ali se nič ne
veseliš?«

Ulovil je sapo in zajecljal:

»Pač, pač ... To bi bila sreča — nebeška sreča!
— Pa ne morem je zdaj še prijeti. Prenaglo je
prišla — prenaglo. Nisem se še pripravil.«

55

Iznenadilo jo je, sram jo je postalo, užalilo jo je.

»Tevž, premislil si si. Le kar povej, da ti je žal
besede, ki si mi jo dal. Ne držim te; če hočeš, jo
razderiva,« je dejala hladno in ponosno.

»Ne, ne, Marta! Malo, le malo potrpi,« je prosil
prisrčno kakor otrok. »Ostani mi zvesta, ne otemaj
mi svoje ljubezni! Ako tebe izgubim, nimam ničesar
več.«

»Ne bom ti prinesla denarja, to sem ti že prej
povedala. Morda bi rajši kako bogato.«

»Torej tudi ti verjameš hudobnim jezikom?
Marta, to boli.«

»Do danes nisem verjela in sem bila zmirom na
tvoji strani; ali...«

»Ostani na moji strani, prosim te.«

»Bi že ... Če pa ti je denar ljubši kakor jaz ...«

»Ne — ne,« ji je vneto presekal besedo. »Doma¬
čijo in vse, kar imam, bi dal zate. Ko bi mi le mogla
videti v srce, kako na tebi visi — le na tebi!«

Zdaj se je tudi njej omehčalo.

»Tudi meni si najljubša misel ti,« je rekla, »toda
rajši bi te imela takšnega, kakršen si bil prej.«

»Za tebe sem tak kakor prej.«

»Zakaj ne tudi nasproti drugim ljudem?«

»Jaz se nisem spredelal; razmere so se spreme¬
nile.«

»Razmere? Kakšne? Ali te kaki dolgovi tarejo?«

»Dolgovi? Dolgovi?« se je ustrašil. »Ne, res ne.
Toda urediti moram še to in ono. Ko bo vse v redu,
se vzameva.«

»Zaradi mene ti ni treba ničesar urediti; saj je
pri vas itak tako lepo.«

»Ne. Še marsičesa je treba, zunaj in notri. Posli
tudi niso zanesljivi. Smilila bi se mi, če bi morala s
takimi neposlušnimi posli delati.«

»S temi bom že prišla na kraj, tega se ne stra¬
šim.«

56

»Da, da, ti že. Dobra si. .. Mislim pa, da bi s
teboj vred trpel. — Ko se vseh skrbi iznebim, šele
tedaj moreva biti srečna.«

»Ali te kaj skrbi, Tevž ? Povej mi! Obema nama
bo laže kakor tebi samemu.«

»Ne. Preveč te imam rad, da bi ti kaj hudega
mogel naložiti, ko ni treba. Pusti me, da opravim
sam — vse bo še prav. Le zaupaj mi!«

»Prav tako bi lahko jaz rekla. Ali misliš, da te
imam jaz kaj manj rada kakor ti mene? Ti pa meni
ne zaupaš.«

»Ne zameri mi, Marta! So stvari, ki jih le moški
zmore.«

»Kaj naj pa očetu rečem, če me vprašajo?«

»A tako, očetu? — Da, očetu. — Povej jim, da
moram pode nove napraviti. Ko jih napravim, pri¬
dem in jih poprosim zate.«

»Kdaj bo to?«

Zatrepetal je, nekoliko pomislil in rekel:

»Jeseni — morda kak mesec pozneje... Nikar
ne glej tako resno, bodi zopet moja dobra, modra
Marta! Ostani mi zvesta!«

»Jaz ti bom že ostala; saj sem ti dala besedo. —
Ali ti...«

»Ali moji besedi ne verjameš? Tedaj ti prisegam
na Boga in svoje zveličanje, da ti ostanem zvest do
groba.«

Toplo jo je pogledal, nežno ji je stisnil roko,
potem pa sta šla vsak po svoji poti: oba otožna in s
težkim srcem.

Naslednje tedne je bil Dvornik večkrat zdoma v
mestu ali kje; večkrat je prišel k njemu neki tujec,
za katerega je Dvornik dejal, da sta skupaj služila
vojake.

57

v.

Bilo je na neko nedeljo sredi avgusta. Skozi
Podkraj je korakal kapucinar, prijazno pozdravljal
na levo in desno, nagovoril zdaj tega,, zdaj onega,
tu pa tam obstal in otrokom, ki so mu hiteli roko
poljubljati, delil podobice, moškim pa ponujal tobač¬
nico, da malo ponosljajo. Zaradi dolge brade, ki je
bila še bolj rjava kakor njegova meniška halja, je
bil videti starejši, kakor je bil v resnici; bilo mu je
namreč le nekaj več ko trideset let in iz oči mu je
žarel mladosten ogenj. Vse na njem je bilo pri¬
kupno, v pogledu in smehljaju pa mu je bilo nekaj
porednega.

Ko je prišel" na kraj vasi, je srečal mojstra Kri¬
štofa. Že od daleč ga je ta pozdravil:

»Hehe, saj to so pater Valerijan! Jaz sem že
mislil, da so vas že davno nedvedi in krokodili v
Afriki požrli.«

»Ne, takih tresk kakor sem jaz se zverine ue
lotijo,« se je zasmejal pater. »Medvedi in krokodili
hočejo že bolj kaj mastnega, kaj takega na primer,
kakor je mojster Krištof.«

»No, no, zahvalim se lepo za vabilo. Sem pa že
rajši doma ko v Afriki komu za južino. Za vas,
pater, sem dejal, da ste že kje pri misijonarjih na
Turškem ali na Abesinskem kje.«

"'»Žal, pa me nočejo tje poslati.. . No!«

Ponudil mu je tobačnico in ko je krojač zajel
nekaj prahu med palec in kazalec, jo je sunil kvišku,
da so se Krištofovi tolsti prsti skoraj ugreznili v
tobak.

»Hoho, gospod pater, kam pa ga bom dejal!«

»Nikar se ne branite! Vaš nos ga prenese!«

»Hvala! — Toda odkod vas prinaša pot? Ali ste
spet pri Sv. Petru? Potem boste k nam tudi kaj
prišli!«

58

»Ne. Zdaj sem na Kranjskem — že dve leti.
Danes sem obiskal bratranca, šentjanškega gospo¬
da.«

»Kam pa jo zdaj namer jate?«

»Na postajo. Pa se mi še ne mudi.«

»O, to imate še časa. Pojdiva k »Pošti«! Na
kupico vina.«

»Ne. Ljubši mi je skleda kiselega mleka in kos
črnega kruha.«

»To pa dobite pri meni. Sicer ni nikogar doma,
toda . . .«

»Kaj, nikogar ni doma? Danes na nedeljo?« je
dejal kapucinar radovedno, oči so se mu pa nena¬
vadno zasvetile.

»Rezka, moja hči, je šla k Svetemu Križu. Ja¬
neza, mojega pomočnika, pa ob nedeljah z dvema
paroma ne bi spravil iz gostilne, dokler ni noč. Le
pojdite, bom že jaz tudi še kaj našel!«

Tako sta šla proti mojstrovi hišici, ki je pri¬
jazno čepela sredi zelenega drevja. V čedni sobi je
pozdravil gosta lep Jezus iz kota nad mizo, s sten
pa dve dolgi vrsti svetniških podob; po stolih je bilo
vse polno prikrojenega sukna in napol izvršenih
oblek.

»Sedite, gospod pater! Najprej bi vam prinesel
požirek črničevca, prav domačega, kaj?« je vprašal
krojač.

»Nak, žganja ne maram. Sicer pa se moram
najprej iznebiti naročila,« je dejal pater pomenljivo.
»Zaprite duri in zakrite okna!«

Pri teh besedah je kar sam zapahnil vrata in
zastri okna. Mojster je strmel v meniha, usta je na
široko odprl, tedajci pa se je zakrohotal:

»Hohohoho! Kaj pa to, gospod pater? Ali me
hočete spovedati? Ni sile. Šele za porcijunkule sem
bil in na kvaterno nedeljo grem zopet.«

»Ne.« se je pošalil tudi pater, »danes nisem prišel
kot misijonar, ampak kot Miklavž.«

59

»Hehe! Miklavž pa mora kaj lepega prinesti.«

»Da, praznih rok Miklavž nikoli ne pride.«

»Tja — saj ni otrok pri hiši.«

»Boste pa vi dobili. .. Sedite, mojster, in pazite,
kaj bo! Toda glejte, da mi ne omedlite!«

Z desnico je segel menih v levi rokav in iz skri¬
tega žepa privlekel veliko, debelo listnico, jo razgrnil
in izpraznil na mizo. To je bilo pravo bogastvo, ta
veliki kup samih debelih bankovcev. Krojač si je
skoraj oči iztaknil, tako je zijal hip v denar, hip v
patra. Potlej je zakričal:

»Krištof nebeški, kaj pa je to ? Zmirom sem
mislil, da kapucinarji ne smejo imeti denarja.«

»Čisto prav ste mislili,« se je hihital menih.
»Imeti ga ne smejo, nositi ga pa smejo. Zdaj pa
dovolite, ko sem za osla bil in ga srečno prinesel, da
ga smem pri vas pustiti.«

»Čigav je denar?«

»Čigav? Nekega Jurija Močilnika je, krojača v
Podkraju, če ga poznate.«

»Pater Valerijan, ne delajte si norcev! Taki
norci niso več norci. Človeka bi kap zadela, če bi
bil lahkoveren.«

»Ali vam nisem dejal, da mi ne smete omedleti?
— Toda zdaj preštejva! Če nisem kaj izgubil, bi
moralo biti natanko štiri sto tisoč dinarjev. —
Pazite!«

Štel je tisočake: »En, dva, tri, štiri-in

tri sto in devet in devetdeset, štiri sto. — Torej štiri
sto tisoč dinarjev.«

Z roko je porinil kup pred krojača in dejal:

»Tako. Zdaj spravite svoj mamon, da bo pro¬
stora za mleko in kruh!«

»Jaz se tuje reči ne dotaknem.«

»Poberite! Jaz sem Miklavž, vi pa Šte pridni
otrok, kakor sem že rekel. Zdaj je igra pri kraju.«

»Moj ta denar ni,« je vpil mojster.

»Moj tudi ne,« je vpil menih.

60

»Pater Valerijan, zdaj je neumnosti že preveč,«
je rjul krojač. »Takoj poberite denar in ga nesite,
odkoder ste ga prinesli!«

»Ne vpijte tako nad menoj,« se je kregal menih.
»Denar ostane tu. Ni ga tako neumnega osla, da bi
breme dalje nosil, kakor mora.«

»Moje ni!«

»Vaše je pred Bogom in ljudmi.«

»Odkod je denar?«

»Iz Beograda, saj ga vidite!«

»Od koga, menim!«

»Od nekoga, ki ga vam pošilja.«

»Meni nihče ni toliko dolžen, zaslužil si ga pa
tudi nisem.«

»Saj včasih kdo komu tudi tako kaj da.«

»Hehehe, osel telebasti t — hehehe, to pravim
Janezu, veste, ne vam —; ali ste že čuli kdaj, da je
kdaj kdo komu toliko denarja kar tako za boglonaj
dal? In prav meni, Krištofu, hehe!«

»V Podkraj pride poleti dosti meščanov, da
lezejo po hribih in se okoli pajdrgajo. Morda ste
komu tako v srce zlezli ali pa ste kakemu imenitniku
hlače posebno po volji urezali...«

»Hehehe, taki gospodje ne dajo hlač Močilniku
v delo, gospod pater!«

»Morda ste pa drugače kaki gospodi kaj dobrega
storili?«

»Nak, ne spominjam se.«

»Le pomislite!«

»Hm -— hm — Krištof — denarnico sem pa neko
našel in jo vrnil gospodu, ki mu je padla na tla.
Možak me je hudo pogledal, še piš’ me v uh’ ni rekel,
kaj šele kaj dal! Saj bi tudi ne bil vzel, ampak Bog
lonaj bi bil pa le lahko rekel.«

»Aha, tu ga imamo!« je vzkliknil menih in si
zadovoljno mel roki. »Gotovo ga je pozneje spekla
vest in zdaj vam pošilja zakonito najdenino. Ako so

61

bili v denarnici štirje milijoni, je ravno prav. Deseti
del je štiri sto tisoč.«

»Pater Valerijan, vi me imate za bedaka, ki
naj vam take štorije verjame.«

»Štorije to niso. Na svetu je vse mogoče.«

»Mogoče da, verjetno pa ne. Če hočete, da se
denarja dotaknem, mi morate povedati, odkod je.«

»Nekdo mi ga je dal in mi naročil, naj ga vam
nesem.«

»Kako mu je ime, temu nekomu? Kakšen je?«

»Imena mu ne vem, niti ga ne poznam bliže. Po
videzu sodim, da je čestit mož.«

»Tedaj mora biti pomota. Vi ste se zmotili in bo
to kdo drug s podobnim imenom.«

»Ne, zmota je izključena, to vem gotovo. Vaš je
denar, vaš, in nikogar drugega.«

»Zdaj ne vem, ali sem jaz ob pamet, ali ste vi.«

»Jaz nisem, ampak vi ste, ako ta lepi kup takole
puščate, da ga bodo tatovi našli, mesto da ga spra¬
vite in lepo shranite.«

»Ali naj res verjamem, da je ta denar moj?«

»Vaš je, to prisegam na Boga. Zdaj ga pa po¬
berite !«

Krojač se ga je lotil, poprej pa je še vprašal:

»Kaj moram zanj storiti?«

»Nič. Samo pobotnico mi morate napisati, da ste
danes od patra Valerijana sprejeli štiri sto tisoč
dinarjev. Datum in podpis.«

»Krištof moj! Meni so kolesca v glavi obstala.
Gospod pater, ali bi zarajala?«

»No, zarajajva!«

»štajriš!«

»Da, štajriš. —- V imenu Očeta in Sina in Sve¬
tega Duha. Amen. Angel Gospodov je oznanil Ma¬
riji .. . Zdrava Marija ...«

62

Ker je pravkar večerni zvon zazvonil, je molil
pater angelsko češčenje. Nato je rekel odločno:

»Zdaj pa zares: proč z mamonom! — Drugače
vam začnem rožni venec.«

»Nikar, nikar!« se je krojač zasmejal. Potem je
odhitel v kamro in se vrnil z velikim predalom.
Preden je spravil denar, je še enkrat vprašal:

»Torej je res moj, po resnici in pravici?«

»Po resnici in pravici!« je pritrdil pater.

»Pater Valerijan, tedaj si ga bova razdelila —
vi pol, jaz pol «

»Da: jaz predal, vi denar. — Ali ne veste, da
kapucinarji ne smejo imeti denarja? Le kar obdržite
si svoj mamon!«

»Vzemite za samostan! Ali pa je morda vaš red
tako bogat?«

»Da, čudno bogat. Le pojdite kdaj v Maribor pa
naj vas popeljejo v zakladnico: toliko krompirja vi
vse leto ne pojeste, kolikor ga imajo tam! ... Zdaj
pa mir! Za denar pri nas še hraniva nimamo.«

»Vsaj za trud si vzemite kakih sto tisoč.«

»Beži, satan! Ne skušaj kapucinarja! ... Sicer
pa sem si za trud že izgovoril mleka in kruha; ampak
čakati pa moram . ..«

Tedaj je jel krojač denar pospravljati, vmes pa
je majal s svojo kuštravo glavo. Polglasno je go¬
voril :

»Če je tako in če je po pravici in če mora biti,
tedaj: Bog povrni, gospod! Bog povrni! Tisočkrat
Bog povrni!« Pri tem pa so mu stopile oči iz jamic.

Odnesel je denar v kamro in se vrnil šele čez ne¬
kaj časa. Prinesel je skledo polno mleka, na katerem
se je rumenila debela plast smetane, zraven pa pol
hleba kruha. Medtem ko je pater pridno zajemal, je
na drugem kraju mize pisal mojster potrdilo za spre¬
jeti denar. Kapucinar je pregledal pisanje, ga odobril

63

in shranil. Nato je vzel iz listnice papir, na katerem
je stalo, da je mojster Jurij Močilnik dobil iz patro¬
vih rok štiri sto tisoč dinarjev, pod tem pa je bil
podpis in samostanski pečat.

»To vam dam za slučaj, da boste denar v kako
hranilnico naložili, da vam ne bodo delali sitnosti.«

»Da, treba bo, drugače me spoznajo še za raz¬
bojnika, hehe,« se je krojač smejal.

»In še ta svet vam dam: držite ga skup, da se
vam ne razleti ko mladi ptiči! Za dobro življenje
vam bo že obresti dovolj.«

»Bikec, bikec! Jaz se ne bom dotaknil ne kapi¬
tala ne obresti. Ali mislite, da bom začel kakor tisti
bogatin v svetem pismu ali kakor izgubljeni sin? Ne,
mojster Krištof ostane mojster Krištof. Od tega za¬
klada naj si moji otroci kdaj kupijo sliv pa fig.«

»Prav. Potem še nekaj. Ne pravite živi duši ne
besedice o tem bogastvu, da vam čez noč ne skopni!
Saj veste, kako je.«

»Da, da, da. Tako pameten sem že sam. Če obe¬
sim to reč na veliki zvon, mi ne bodo le pri durih, še
skoz okna mi bodo lezli v hišo. čenčav pa nikoli
nisem bil; rajši govorim manj ko preveč.«

»Torej je v redu. Zdaj se bom moral pa odpra¬
viti. Brez zamere, mojster!«

»Nimam kaj zameriti, hehe. Pa še prihodite!«

Pospremil ga je do duri. Tam se je spomnil:

»Krištof moj, zdaj bi bil pa kmalu na glavno reč
pozabil! Povejte dobremu gospodu, da ga lepo za¬
hvalim za ta mili dar. Sicer bi bilo tudi manj dovolj,
toda tudi s tolikim sem zadovoljen. Kdor velikega ne
časti, ta malega vreden ni, hehehe!«

»Tiho, tiho, mojster! Nič več o tem!« Veselo mu
je pomežiknil in odhitel.

Te noči krojač niti za hip ni zaspal, tako so se
mu podile misli po glavi. Vse študiranje mu ni po-

64

inagalo: ni in ni mogel pogruntati, kdo in zakaj bi
mu bil poslal tako ogromen kup denarja. Hudo mu
je bilo, da o vsem ni smel nikomur ničesar črhniti.
Toda bil je odločen in je skril skrivnost ne le pred
hčerko, ampak tudi pred Janezom, pomočnikom, ka¬
teremu ni drugače nobene misli utajil. Pomiril se je
šele, ko je odnesel ves denar v mesto in ga tam na¬
ložil v neki kmečki hranilnici.

Očetov greh 5

65

VI.

Ker je od srede julija do septembra bilo deževno,
je bil z žetvijo križ in kmetje so tožili zaradi slabega
leta. Pri Dvorniku je bilo še hujše, ker je imel pre¬
malo poslov, med košnjo pa sta mu še dva hlapca
ušla, tako da mu je precej sena in žita zunaj zagnilo.
Medtem pa ko so njegovi sosedje na moč jadikovali,
ni Tevž zinil nobene Žale besede, temveč je otožno
hodil po polju. En sam krat je spodaj na vasi dejal,
da s tako veliko kmetijo ni kaj; več požre, kakor da.
Najrajši bi prodal. Ta beseda se je razčula in od
raznih strani so ga prišli vprašat. Ker pa je zahteval
tako neznansko veliko, ni nihče mogel kupiti. Zaradi
tega so eni dejali, da je skopuh tak, drugi pa, da mu
sploh ni zares in da ima ljudi za norca. Sorodnikom,
posebno sestrama, ki sta ga na žive in mrtve rotili,
je zatrjeval, da mu domačija ni na prodaj — razen
tedaj, če bi zanjo dobil toliko, da bi si za izkupiček
mogel v dolu kje dvakrat večje posestvo kupiti. Ven¬
dar pa se je zdelo ljudem čudno, da je še več ko prej
hodil zdoma in da je tistemu — kakor je dejal —
tovarišu pri vojakih razkazoval hišo in grunt.

Tako sta minula dva meseca. Tik pred Sinsveti
se je iznenada razvedelo, da je Dvornik svoje po¬
sestvo z vsem, kar je bilo pri hiši in v hlevu, nekemu
Gorenjcu prodal. Izpočetka so ljudje menili, da so
to le marnji. Kmalu pa se je izkazalo za resnično;
kajti na vasi se je prikazal kupec sam in rekel, da
prevzame gospodarstvo že o Šmartinjem. To je bilo
razburjenje v občini, kakršnega še ni bilo kmalu!

Vsi, ki so se poprej oglasili kot kupci, so bili
jezni; občinski možje so se hudovali, da je pripeljal
Tevž čisto tujega človeka v kraj; kaplan je rekel
prijatelju med štirimi očmi, da bi mu take brez¬
srčnosti ne bil nikoli prisodil; sestri pa sta ihteli
okoli doma in tulili pred bratom na ves glas: kako
je mogel storiti tak v nebo vpijoč greh in to lepo

68

domačijo zabarantati kakor kake vole. Na vse očitke
in graje je odvračal Tevž isto: da Dvornikovo nič ne
nese in da je trikrat bolja kaka kmetija v dolu ali
pa kak drug posel. Taka beseda je najhuje razkačila
mojstra Krištofa. Velike oči so mu bolščale ko svetle
krogle, kosmate ruše pa so se mu kar tresle.

»Tako? Nič ne nese Dvornikovo?« je vpil. »Kako
pa je tvojemu očetu neslo, he? Cele Žaklje denarja je
izdajal na posodo. Tvoj oče je bil mož, ti pa nisi
vreden, da bi coklje za njim nosil. In čisto tujemu
si prodal; sram te bodi! Jaz bi bil kupil — Krištof!
— bi bilo vsaj v žlahti ostalo.«

»Kaj, vi? Vi bi bili kupili? Ali imate toliko
denarja?« je poizvedoval Tevž.

»Denarja — denarja — denarja? Da, da, da!
Če ga tudi nimam kar v žepu, bi ga bil že spravil
skup. Niti dinarja ti ne bi bil ostal dolžen.«

»Tako bogati ste torej?«

»Kdo pravi, da sem bogat ? Tele! Bik! Tebi samo
denar pa denar po glavi roji. Zakoplji se v svoj kup
denarja, če meniš, da ti bo tako toplo! Časti si z
denarjem ne boš kupil in sreče tudi ne. Ali pa morda
misliš, da bo Zvonikova takega skopuha hotela?
Morda pa boš njo tudi tako zavrgel kakor domačijo,
ker ti ima premalo denarja, he?«

Dvornik je nabral obrvi in ostro odvrnil:

»Ne vtikajte se v moje reči! Dovolj sem star, da
vem, kaj mi je storiti.«

Po vojaško se je zasukal in jo z dolgimi koraki
ubral skozi vas. Krojač pa se je hudoval za njim:

»Krištof! Prevzeten je tudi še ko kak petelin; le
na kaj kaj ?«

Najhujše pa ga je čakalo z Marto, nevesto. Slutil
je to in se je skrbno ogibal. Nekega dne pa ga je
Zvonikova pričakala in iznenada je stala pred njim
njena veličastna podoba. Ni rekla ne besede, le po¬
gledala ga je s svojimi lepimi, sanjavimi očmi tako
čudno vprašujoče. Ta otožni, prodirajoči pogled mu

5 »

67

je zaprl sapo, da je šele čez nekaj časa spravil iz
sebe:

»Marta, huda si name, kajne? Le govori, le
okregaj me prav pošteno!«

»Kregati se ne znam,« je odgovorila skoraj
osorno; »samo vedela bi rada, kaj pravzaprav misliš.«

»Nič drugega — nič drugega ne, kakor to, kar
sva se zmenila,« je jecljal. »Veselje sem izgubil s tem
velikim dirindajem. Zate bi bilo tudi prehudo . . .«

»O ne! Lepo je tam gor. Veselilo me je.«

»Strašno bi bila morala garati — za nič in zopet
nič. Tega nama ni treba. Kupil bom kaj manjšega,
bolj v lagoti, kjer bova mogla bolj tiho in srečno
živeti. Le časa mi daj!«

»Tevž, Tevž! . . . Zaradi mene domačije nisi pro¬
dal. Ti mi ne poveš resnice.«

»Tebi vedno — zares! Pošteno mislim in na to,
da bi bilo zate prav.«

»Ti nisi več, kakor si bil. Ves drug si. Vse
skrivaš pred menoj in ničesar mi ne zaupaš. Skoraj
te ne poznam več.«

Krčevito je stisnil pesti, da so mu prsti zapo¬
kali . . . Ali ji ne bi razodel, kako je z njim ? In jo
poprosil za usmiljenje? Ne! Saj bi moral rajnega
očeta obdolžiti — in mu je vendar sveto obljubil, da
nikdar živi duši ne bo ničesar povedal. Ne! Ne bi
bilo vredno moža in greh bi bilo, prelomiti besedo, ki
jo je dal očetu. Sramota pa bi zadela tudi njega
samega. — Toda: ali ne goljufa Marte, njenega
dobrega srca, ki nič hudega ne sluti, ko jo pušča v
taki negotovosti in jo tolaži z megleno prihod¬
nostjo? Ali ji ne mora razodeti vsaj to, da ničesar
nima? Ne, ne, ne! Takega ne bo marala, berača že
ne. Zapustila ga bo, in poleg sramote bo moral pre¬
našati še ranjeno srce. -— Ali ne bi bilo najbolje, da
bi jo odvezal od obljube? Vsaj razočaranja si ne bi
učakala z njim. Za božjo voljo: nikar! Tega vendar
niti najstrožji sodnik ne bi mogel od njega zahtevati.

68

Tedaj bi moral najlepše sanje o svoji sreči pokopati.
Trikrat huje bi mu bilo, če bi izgubil dekle, kakor
zdaj, ko je izgubil domačijo. Delal bo in zaslužil bo;
s pridom in srečo bo kmalu toliko imel, da jo bo
mogel kakor poštenjak na kaj vzeti.

Proseče jo je pogledal in mehko dejal:

»Marta, odpusti mi! Tega, kar se je zgodilo, ne
morem več popraviti. Če pa boš le nekoliko še po¬
trpela z menoj, bo vse dobro in prav. Svoje srce mi
pusti, prosim te!«

»Mojo besedo imaš in te ne bom nikoli prelo¬
mila,« je rekla resno; »ampak to boš razumel, da
mi je težko pred očetom. Tudi jaz te prosim za
nekaj: Bodi spet tak kakor prej! Lepo bodi z
ljudmi in — nikar tak skopuh! Denar je mrzel in
od njega ti zamrzne srce.«

»Marta, Marta! Zaklinjam se ti, da nisem sko¬
puh.«

»Meni se tudi zdi kar neverjetno, ko te tako
gledam; pa te je le prevzela strast po denarju. Vse,
kar si zadnje mesece počel, potrjuje to. Če me imaš
zares rad, tedaj ne obešaj srca tako čez mero na
denar! Denar pa ljubezen ne moreta shajati —
rečem ti: dolgo nikoli ne shajata!«

»Marta, ne boš več imela vzroka, da bi me po¬
hlepa dolžila,« ji je zatrjeval napol užaljeno; »upam,
da se boš kdaj še prepričala, da mi nič ni bolj tuje
kakor skopuštvo.«

Ni mu še prav verjela in je rekla:

»Vesela bom, če bo zares .. . Zdaj morava pač
v božjem imenu čakati, da se na prav obrne. Obr¬
niti na prav moraš pa ti; drugače oče nikoli ne
dovolijo, da bi me vzel. — O moji zvestobi pa ti, ni
treba dvomiti.«

Iz njenih oči mu je posvetil topel pogled, potem
je odšla, ne da bi mu dala roko. — S ponižanim, pa
olajšanim srcem je lezel v hrib.

69

Doma ni imel ne podne ne ponoči miru. Kakor
kaka uboga verna duša je taval okoli — iz hiše v
hlev, iz hleva na gumno in z gumna zopet v hišo.
Večkrat je dolgo slonel v izbi na oknu in gledal po
dolini in na hribe okrog. Temni gozdovi, svetle
jase, sončni vrhovi, vse, vse ga je vabilo: Ostani!
Ostani! Nikar odtod, nikar! Tu gori je bilo nebo
prijaznejše ko kjerkoli na svetu, tu gori je bilo
sonce doma. Na vse zgodaj zjutraj, ko so se po
dolinah še vlačile megle, je tu že gorelo in žarelo
skozi drobna okenca; in pozno zvečer, ko so dolino
že pokrile temne sence, je tu zgoraj še objemalo bele
domove, se ustavljalo na obronkih in se od vrhov
kar ni moglo ločiti. O, vse to, vse to zapustiti!
Zapustiti beli, sončni dom očetov ...

Ko nož mu je rezala ta misel srce. Zadnji dan
je še enkrat premeril s počasnimi koraki vse njive,
vse trate, ves gozd, od vsakega drevesa se je po¬
slovil — in tam zunaj v kotu, na najvišji meji, od¬
koder je bil pogled na vse travnike, je počenil in z
glavo udaril ob rjavo grudo, kakor da jo poljublja,
in mrmral: »Moja, moja! Zemlja! Zemljica moja! —
Nič . . . nič ... več .. . moja .. .« Potem se je vrnil
v hišo in je v kovčeg spravil svojo pražnjo obleko,
dve nedelni in dve za vsak dan ter nekoliko perila.
Tudi posle je izplačal, kolikor jih je še ostalo pri
hiši. Ko je bilo že čisto temno, je še enkrat obhodil
vso hišo, pokropil vse kote z blagoslovljeno vodo in
zraven nekaj mrmral. Hladni gomazinci so ga spre¬
letavali, oči so mu gorele kakor od vročice. Toda
premagal se je, stisnil zobe, da so zaškrtali, zagrabil
kovčeg in odšel v črno noč. Vse, kar mu je ostalo
od mogočne domačije, je nesel na hrbtu: obleko in
perilo. Vse svoje bogastvo je shranil v denarnico;
bilo je drobiža za kakih petdeset dinarjev. Drugi
dan je prišel na Dvornikovo novi posestnik, ki se je
pisal Križnik.

Tevž si je spodaj v vasi najel pri čevljarju

70

Štefanu sobico; sem je spravil svoje reči, tu si je
odslej tudi sam kuhal. Ko bi bili ljudje le vedeli,
kak siromak je bil, večini bi se bil smilil. Tako pa
so krožile najbolj gorostasne govorice o njegovem
neznanskem bogastvu. Večkrat ga je kak radoved¬
než povprašal, za koliko je kaj prodal domačijo.
Ker od njega niso ničesar izvedeli in je tudi Križnik,
novi posestnik, trdovratno molčal, so jeli ljudje
ugibati ogromne vsote. Nekateri so dejali, da je
prodal grunt za osem sto tisoč dinarjev, drugi so
vedeli celo za en milijon. Razen tega denarja, so
pravili, ima še okoli četrt milijona v banki. Zdaj pa
zdaj ga je kdo podražil in prosil za majhno posojilo;
vsakemu je odgovoril, da nima gotovine pri rokah.
Zaradi tega so nastale nove govorice o velikanskih
obrestih, ki mu jih plačuje neka banka.

Čim več so mu prisodili premoženja, tem bolj
so se zgledovali nad njegovim revnim življenjem
in navidez neumnim garanjem. Hodil je namreč k
lesnemu trgovcu Hiršlerju delat in je od zgodnjega
jutra do poznega večera nakladal težke hlode. Jedel
je malo in slabo: enkrat že zaradi tega, ker ni znal
kuhati, pa tudi zaradi tega, ker ni imel časa. V
gostilno ni šel nikoli. Po vsem tem so še bolj raz-
vpili njegovo skopuštvo.

Blazinovi, ki so bili Štefanovi sosedje, so na vso
moč podpihovali take marnje. Posebno stara in pa
Liza sta imeli povsodi svoj nos zraven, in če sta kaj
izvohali, sta vse obesili na veliki zvon. Kmalu so
si jeli ljudje pripovedovati, da si Tevž od same
lakomnosti že jesti več ne upa. Že tedne in tedne
guza sam suh kruh in rodo polento; zato je tudi
tako sestradan in upadel. Obleka mu je vsa za¬
krpana , tako da ga je že v delavnike sram, iti med
ljudi.

Posušil se je Tevž zares, to je bilo pač zaradi
trdega dela in zaradi drugih težav; ob nedeljah pa
je bil slejkoprej čedno oblečen; tudi v obraz je bil

71

ljub in bridka otožnost se mu je kar podala. Toda
očitka, da je skopuh, se ni mogel iznebiti; večkrat
mu ga je kdo kar v obraz zabrusil. Blazinovi so tudi
pravili, da ponoči nima miru; ure in ure krama po
svoji kamri in vžiga luč, da gleda, če so njegovi
zakladi še na varnem. Pod posteljo ima namreč
polno vrečo zlatnikov; ti so njegov bog, na njih si
pase oči. Kaj čuda, če so odslej tatinski rokomavhi
prežali okoli njega!

Nekega dne je peljal Tevž težek voz lesa v Hom.
Ker je bil januarski dan kratek, se to noč ni vrnil
domov. Tedaj so mu hudobneži udrli v sobo in mu
obrnili vse narobe. Denarja niso našli niti pare,
niti zlatnine ne in ne kakih hranilnih knjižic. Zato
so mu odnesli pražnje in nedelne obleke in večji del
perila. Čeprav je Tevž koj drugi dan vso reč raz¬
glasil in jo javil orožnikom, vendar tatov ni bilo
najti. Za Tevža je bilo tem huje, ker ni imel de¬
narja, da bi si bil novo obleko kupil. Pri nekem
kmečkem krojaču na gori si je dal napraviti bukovo,
da bi mu bila za nedel pozimi pa tudi poleti. Tudi
nekaj hodnega perila si je kupil. Ker pa ni imel
dovolj denarja — na posodo si ga ni hotel in ni
mogel vzeti — je prodal svojo uro. Ko so ljudje, ki
so mu krajo iz srca privoščili, še za to izvedeli, ni
bilo hudobnim govoricam ne konca ne kraja.

Tisti čas je zunaj v Jazbini neki kočar pogorel.
Nesrečna družina je ostala brez vsega, ker niso bili
nikjer zavarovani. Da bi jim pomagali, sta šla žu¬
pan in kaplan po fari pobirat. Ljudje so radi dali:
eni živež, drugi obleko, tretji denar. Manj kakor
dvajset dinarjev ni dal nobeden. Ko sta moža prišla
k Tevžu, ki so ga vsi v fari imeli za najbogatejšega,
jima je dal osem dinarjev. Bil je to njegov zadnji
denar, ki ga je nabral po vseh žepih, in niti para mu
ni ostala. Županu in kaplanu pa se je zdel tak
majhen dar sramoten. Rekla seveda nista nič,
kaplan ga je nevoljno pogledal, župan pa je počasi

72

štel in zaničljivo ponavljal: »Bog plačaj! Bog

plačaj!«

Prihodnjo nedeljo je kaplan vendar enkrat ujel
Tevža na samem.

»Tevž,« je začel strogo, »tudi če pozabim, da
sva si bila prijatelja, že kot tvoj dušni pastir ti
moram resnico povedati. Malo ti je mar za čast in
dobro ime in poštenje, da le denar na kup grabiš!
Nekaj pa ti mora biti mar! Pot, po kateri zdaj
hodiš, vodi naravnost v pogubo. Pijancu, lahko-
miselnežu človek še odpusti; lakomnost pa je naj-
grša strast ne le v človeških, ampak tudi v božjih
očeh. Niti v sanjah bi si ne bil mislil, da bo s teboj
tako. Toda kaj! Že v svetem pismu beremo, kam
vse človeka lakomnost pripelja. Judež v začetku
gotovo ni bil slab človek; tedaj ga Gospod ne bi bil
med učence sprejel. Lakomnost pa ga je tako pre¬
motila, da je Zveličarja izdal in samega Sinu božjega
prodal sovražnikom Njegovim zgolj za denar, denar.
Ako se takoj ne spreobrneš, ti pravim, da boš kdaj
še prišel v družbo Judeževo. Spreobrni se! Drugače
se bodo obrnili vsi pošteni ljudje od tebe — tudi jaz.
To je moja zadnja prijateljska beseda.«

Tevž je zardeval in bledel in se tresel po vsem
životu. Kakor nož so ga zbadale duhovnikove be¬
sede v srcu. Tako je torej govoril tisti, ki ga je nad
vse spoštoval! Zdaj naj izgubi njegovo prijatelj¬
stvo? O ljubi Bog, ali ne mora z besedo na dan in
mu vse, vse povedati? — Ne — ne — ne sme!
Očetu je obljubil, da bo molčal. Pa tudi, če bi ne
moral, nikoli ne bi mogel izdati kaplanu sramote in
greha . .. Rajši bo trpel in veljal za skopuha. —
Stisnil je zobe, pobesil glavo in molčal.

»Tevž, ne bodi zakrknjen!« je spet začel kaplan.
»Ukroti strast z enim mahom! Za te ni tisoč dinar¬
jev, ki jih daš za pogorelce, nič preveč. Ne pravim
to zaradi denarja, ampak zaradi tvojega zveličanja;
s takim plemenitim dobrim delom se boš otresel

73

okovov svoje strasti. Z enim samim krepkim ma¬
hom !«

»Moj Bog, tisoč dinarjev! Kje naj jih vzamem?«
je bruhnil Tevž iz sebe.

»Če je preveč, saj ti ne rečem, koliko. Samo
dobro voljo pokaži! Pojdi, nesi revežem dar, ki je
zate primeren. Lepo bo to. — Potem pa se oglej
spet po kaki kmetiji, pojdi med ljudi, bodi spet do¬
bre volje! — V kratkem odidem na svojo faro. Vsaj
danes mi obljubi, da boš spet tak, kakor si bil;
potem si ostaneva prijatelja. Daj mi roko!«

»Ko bi bilo mogoče, rad — toda ni mogoče,« je
tožil Tevž.

»Kaj tako? Prav! Zbogom! Saj sem vedel, da bo
vsaka beseda bob v steno. Nič drugega ne morem
več kakor moliti zate. Seveda ti bo po volji, da me
nič več ne boš ne videl ne čul.«

Obrnil se je in šel.

»Gospod!« je zakričal Tevž.

Duhovnik se je vrnil in ga vprašal:

»Ali si si premislil? Ali mi boš dal besedo?«

»Moj Bog, saj ne morem,« je zahripal mladi
mož, »ne morem. Vi ne veste, kako je.«

Zdaj se je gospod odločno zasukal in jo je urno
odmahal. Tevž pa je odtaval kakor brez uma v
svoje prenočišče.

Župan je v druščini pripovedoval, kako umazano
ju je s kaplanom odpravil bogati Dvornik. Marenj
o tem je šel po vsej občini in ljudje so se znova
razburili in razkačili nad tako lakomnostjo. Še tisti
redki, ki so mu ostali dobri, so ga zdaj zapustili.
Med temi sta bila tudi mojster Krištof in njegov
Janez.

Janez je nekoliko sam izvohal, nekoliko pa iz
mojstrovih besed razbral, kako in kaj je s Tevžem
in z Marto. Že več kot leto dni ga je ta skrivnost
tiščala; hranil jo je le zaradi tega, ker ga je moj¬
ster zarotil. Zdaj pa je menil, da ga ne veže nič več.

74

Ko je bil neko soboto pri Doberniku v šteri, je za¬
nesla beseda tudi na Dvornikovega Tevža. Janezu
se je nosek kar ugreznil med nabuhli lici, poškilil
je na levo in desno in dejal skrivnostno:

»Rad bi vedel le to, kodi ga je zdaj pri Zvoniku.
Dečla, ta Marta, bi se človeku kar smilila, ko bi se
tako ne nosila. Lepo to ni, kar ji je napravil Tevž.«

»Kaj? Zvonikova?« je hlastnil Blazinov sin, ki
je bil slučajno v hiši; »kaj pa ima ta s Tevžem?«

»Kaj? Toliko, kakor Eva z Adamom, hehehe!«

»Pojdi, pojdi! Drugemu natvezi kaj takega, ne
meni! Marta pa Tevža, kje!«

»O pa še kako! Kolikokrat je bil pri Zvoniku,
toda na skrivaj — kakor miš v kašti; vse je bilo v
redu, vse v besedi, po enem letu bi se naj vzela.
Odkar pa je Tevža zlodej obsedel, je ne mara več,
ker mu ni dovolj bogata, hehehe!«

»Ti, tega ti nihče ne verjame. Saj bi bili vendar
kaj čuli in videli.«

»Vsi skup ne vohate in ne vidite ničesar, ker
ste gluhi in slepi kakor mrčniki. Jaz pa sem toliko¬
krat videl, ko sta se z očmi požirala in ko je Tevž
letal k Zvoniku.. . Zakaj pa se dekle zdaj tako
postavlja in z zlato verižico ponaša, kaj? Jaz vem,
kar vem. Vse je bilo uglajeno in zlikano kakor nove
hlače; ampak Tevžu ni več zanjo, hihihihi!«

Blazinov se je na glas zarežal in odhitel domov,
da jim kar toplo prinese novico. Mati in sestra sta
bili najprej kar žolti od same zavisti; nato pa se je
vžgal stari zelen ogenj v očeh. Zdelo se ji je, da
mora Zvonikovo še bolj črtiti kakor Tevža. Iz te
mržnje se je rodil nesramen načrt.

Zaradi deklet so k Blazinovim zahajali razni po¬
redni fantje. Tem je Blazinovka dopovedala, da bi za
pust ne bilo nič bolj smešnega, kakor če bi Marto s
Tevžem potegnili. Razložila jim je kar, kako bi se
taka reč priredila. Fantom je bila misel po volji, pa
še tem bolj, ker jih je veselilo, da se bodo mogli nad

75

prevzetno Marto znesti. Tevža osramotiti, to pa se
jim je itak zdelo prav junaško.

Na pustno nedeljo se je torej pomikala skozi vas
vrsta pustov, ki so piskali in čindrali. Za seboj so
vlekli sani z velikim napisom: Skopuh. Na teh je
bila stara skrinja, na tej pa je sedel nekdo, ki je bil
čisto Tevžu podoben. Lasje so mu štrleli pokonci,
z rokami je grabil po zraku, tlačil papirje in novce
pod se v skrinjo, pa zopet lovil in hlastal okoli sebe.
Za sanmi pa je tekel nekdo, podoben Marti; ta je
metala poljube za »Tevžem«, širila roke za njim, da
bi ga objela, »Tevž« pa »jo« je odrival, suval in
potiskal, da je padala v sneg, vstajala, hreščala in
zaman prosila, kajti »on« jo je s pestmi podil.

Z divjim tuljenjem in krohotom so se podili po
cesti. Tu pa tam kateri, ki je stal pred hišo, je še
vprašal, kaj naj spaka na saneh pomeni; drugi so
mu pošepetali na uho — in od ust do ust je šel
smeh: Tevž in Marta ...

Tevž je bil še pri Hiršlerjevi žagi. ČlPje trušč
in hrušč, ni pa slutil, da velja njemu. Neki fantič
je pritekel in mu smeje se povedal, kaj se na vasi
godi. Prebledel je, potem pa mu je divje zagorelo v
očeh. Vrgel je cepin in zdirjal na vas; krik in vik
mu je kazal smer, kam mora.

Na kraju vasi so se pusti ustavili in še huje
uganjali svoje burke. Iznenada ko iz tal je stopil
Tevž med nje. Prestrašen klic je zadonel, koj nato
pa krohot in zbadljivke brez konca.

Ko je zagledal Tevž našemljeno podobo Martino,
ga je zasrbelo v prstih. Trenotek ga je zadržala
misel, da je to ženska. Toda dejal si je, da bo fant,
ki se je tako našemil. S hitrim mahom je utrgal
krinko z obraza in res: spoznal je nekega oferškega
sina, kateremu je bil nekoč posodil nekaj denarja.
»A tako,'pobič, ti si!« je vpil, »tebe si bom zapomnil,
smrkovec smrkovi!« Šestkrat, sedemkrat ga je s

76

krinko oplazil za ušesi, da je kar pokalo. Potem se
je obrnil k onemu, ki je bil kot Tevž napravljen.
Blazinov je bil! Ta je vedel, da Tevžu ni kos; zaradi
tega je skočil s sani in jo urno popihal, pri tem pa
si skrival obraz. Zdaj je navalila cela tropa pustov
na Tevža. Prvega je v prša, da je omahnil, drugega
in tretjega je tresnil na levo in desno v sneg, da sta
obležala. Zdaj je na vseh koncih zavrelo. Od vseh
strani so ga obkolili. Stal je med njimi, stiskal pesti
in sipal ogenj iz oči. Nobeden si ga ni upal prijeti.
Ker pa jih je bilo le preveč, bi ga bili gotovo dali.

Nepričakovano je prišla pomoč. Zvonikova dva,
Marka in Luka, sta bila tudi prišla gledat, ko sta
čula, da uganjajo na vasi neke pustne burke. Za
priči sta morala biti, ko je bila njuna sestra vašča¬
nom v zasmeh. Dolgo sta požirala. Ko pa sta videla
Tevža, kako se je postavil, se tudi onadva nista več
mogla premagati. Kakor na povelje sta izdrla iz
bližnjega plota vsak svoj kol in jela od zadaj udri¬
hati po ipnožici, ki je obdajala Tevža. Tako je prišel
ta do sape. Njega in Zvonikovih dveh, ki nista bila
nič mnogo manj korenjaška, so se toliko zbali, da
nikomur ni bilo na tem, da bi se z njimi poskusil.
Umaknili so se jim, da so mogli puste gnati skoz
vso vas, dokler se ti niso zatekli v neki prazen ko¬
zolec in se tu zaprli.

Tako jeznega Tevža še nihče nikoli ni videl. Ko
se je vračal in prišel mimo krojačeve hiše, je ta
prišvedral pred vrata, se razkoračil in smeje se
dejal:

»Hehehe, Tevž, danes pa si spet enkrat bil pravi
fant od fare. Tak si mi po volji. Lepo si jih spodil,
drhal nemarno . . . Ampak to ti tudi rečem: sam si
si skuhal ta močnik in samo s pestmi ne boš ljudi za
jezik držal. Tudi drugače se moraš spremeniti, če
hočeš priti spet do veljave.«

»Vi, vi, nikar ne govorite,« je sopihal mladi mož.
»Vi ste mi ga skuhali, ta močnik, da, vi, ker ste

77

jezikasti in ker vse raztrobite, kar se vam podne in
ponoči sanja.«

»Hoho, poba, nikar tako petelinasto! Jaz nisem
ne besedice črhnil o tebi in Marti. Sam -se za nos
primi! Ali misliš, da ljudje mezijo, ko takle tiček
okoli drugega gnezda leta? Ne! Tedaj si prav
nalašč nataknejo še očala, da tembolj tenko gledajo,
čim bolj slep je tak ščinkavec. Saj ti ničesar ne
obiram. Dekle je pravo; ko bi bil ti pošteno zagra¬
bil, bi bil srečen mož in bi bilo danes drugače s
teboj. Pa si odlašal in odlašal in skoparil in stiskal,
da si vse zavozil. Kolikor jaz Marto poznam, ne
verjamem, da ti bo pri takem močniku, kakor si
ga ji skuhal, kaj pomagala.«

»Komu sem ga skuhal?«

»Krištof moj, kaj še ne veš? Sebi si ga in njo
si osramotil in vso žlahto svojo. Vse nas mora biti
sram.«

»Hahaha! Taka žlahta!« sg je razvnel Tevž.
»Če bolje nimam, kakor tiste, ki me osira, mi je
ljubše, da je ne vidim več in ne čujem več o njej.«

Tedaj pa je tudi krojač vzkipel in po svoji robati
navadi zakričal:

»Aha, todi ga je! Moja žlahta ti smrdi? Pa naj
bo! Poslušaj, poba, danes sem ti zadnjo prijazno
besedo dal; tudi tebi ni več treba z menoj govoriti.
Od danes naprej bova tako, kakor da se nikoli nisva
poznala. Ali ti je prav, ha? Meni je, hehehehe!«

Pri teh besedah so se mojstru potočile debele
solze po licih. Ali jih je spočela jeza ali bolečina
ali smeh, tega Tevž ni več snoznal; kajti v njem je
vse kuhalo in naglo jo je odkuril. Ko se mu je na
stanovanju jeza polagoma razkadila in je misli
zopet zbral, mu je srce stisnilo bridko spoznanje,
da je bil pregrdo osoren. Zadnjega prijatelja je
izgubil. Ako ga še Marta zavrže, potem bo najbolje,
da se spravi in izgine tja, kamor ne seže nobena
voda in noben dih domačega kraja.

78

Dva tedna so ljudje v Podkraju govorili skoraj
samo o Tevžu, o njegovem razmerju z Zvonikovo
Marto in da je ne mara več, o njegovi brezsrčnosti
in lakomnosti. Tevž o tem ni ničesar izvedel, kajti
z nikomer ni govoril in nikamor ni šel kakor s sta¬
novanja na delo in v cerkev.

Tako se je tudi zgodilo, da Marte ni nikoli
srečal. V cerkvi je šla večkrat mimo njega, pa ga
rti pogledala, da, večkrat se mu je zdelo, da se je
namenoma obrnila v drugo stran. Toda tega si
zdaj ni smel k srcu gnati; vse misli je moral obrniti
nato, da bi se čimprej izkopal iz neznosne stiske.

Ko je videl, da dela Hiršler pri lesni kupčiji
ogromne dobičke, je začel misliti, da bi se sam lotil
trgovine z lesom. Ko bi bil le denarja imel! S temi
borimi dinarji, ki jih je zaslužil in napol za živež
porabil, se ni mogel ničesar lotiti. Res da je imel
na Blazinovem vknjiženih okoli dvajset tisoč; toda
teh se ni hotel dotakniti, temveč jih je hranil, da bi
mu bili pri roki, če bi bil brez dela ali bolan. Sicer
pa jih je bilo itak zelo težko iztirjati; Blazinovki-
nega hudega pogleda ga je bilo skoraj strah. Toda
bodi kakor že: ako bi se mu ustavila kaka primerna
kmetija, bi moral izterjati dolg zl enega ali zgrdega.

Odslej je delal, rekel bi, noč in dan; na vsak
način si je hotel do vigredi prihraniti toliko, da bi
mogel sam začeti.

Pri tem je na vse drugo pozabil. Na velikonočno
nedeljo pa je nekaj opazil, kar mu je težko leglo na
srce. Marta je zopet šla ponosno mimo njega in
tudi njegove zlate verižice ni več imela. Ali mu je
hotela naznaniti, da ga ne mara več? Potem je bilo
vse njegovo garanje in računanje brez smisla. Tako
ga je vznemirilo, da si ni mogel drugače pomagati,
kakor poiskati priložnost in z dekletom govoriti.

Na Belo nedeljo ie zasledil Marto, da je šla h
Kotniku, samotnemu kmetu v Kotu; Kotnica je bila
namreč bolna. Ko se je prepričal, da ga nihče ne

79

vidi, je šel za njo in jo počakal v gozdu. Več ko tri
ure je minulo, preden se je vrnila. Tedaj je stopil
pred njo in jo prijazno pozdravil. Sprva se je pre¬
strašila, potem mu je hladno odzdravila in odšla
mimo njega. Dva, tri koraka je napravila, nato pa
je le obstala in se obrnila k njemu, ne da bi kaj
rekla.

»Marta, ali si jezna name?« je vprašal v zadregi.

»Jezna? Ne. Po volji mi ni, veš,« je dejala
kratko.

»Gotovo te še boli tista pustna; toda jaz nisem
kriv.«

»Pač! Ti si kriv.«

»Jaz? Kako? Zakaj?«

»Zaradi lakomnosti svoje, zaradi skopuštva
svojega.«

»Marta, saj sem ti vendar že povedal in priseči
ti morem, da nisem lakomen.«

»Kar vsakdo vidi in z rokami otiplje, tega ven¬
dar ne boš utajil. Kar obleko ti je treba pogledati,
pa človek vse vidi. Najrevnejši ofer ne hodi na
praznik s takim starim klobukom in tako bukovo
obleko v cerkev kakor ti, bogati Dvornik.«

»Ali ti je moja obleka prerevna?« jo je užaljeno
vprašal.

»Obleka mi je prav, ampak vse tvoje stiskanje
in garanje in vse tvoje vedenje mi ni po volji. Komur
je količkaj zate, tega mora biti sram — res sram.«

Kri mu je udarila v lica. Torej sramuje se ga?
Sramuje se ga! . .. Toda: ali ji more zameriti? Saj
ni čuda, če ga tako sodi, ko je vendar videz ves tak,
da je lakomen in skop. Njega samega je sram, če
mu ljudje očitajo, da je stiskač. Kako mora biti
šele njo, ki toliko da na čast in dobro ime, zdaj,
ko so odkrili njuno razmerje! Pri tisti pustni
hudobiji so njo še bolj osramotili kakor njega. Ali
ji sme zameriti?

80

O, saj ne ve, saj ne sluti, v kakšni strašni stiski
je. Pa se ji ne sme spovedati, ne sme, ne sme ji
razkriti očetovega greha, ne sme ji razodeti, da je
berač. Ko bi le sam, sam trpel! Toda Marta trpi
še huje kakor on. Kako dolgo se bo vse še vleklo?
Odgovora ne ve. Oprati sramote čisto pač nikoli
več ne bo mogel. Ali naj tudi Marto za vse življenje
omadežuje? Ne, tega ne sme. Nič več je ne sme
siliti.

Trenotek je preudarjal, potem je z muko stisnil

iz sebe:

»Marta, veš kaj? Ako hočeš, lahko razdereš.
Nič ti ne bom zameril. Potem te vsaj sram ne bo
moralo biti zaradi mene.«

Prebledela je in vztrepetala. Šele čez nekaj
časa je izbruhnilo iz nje:

»Tako torej! Zdaj si pokazal, kodi ga je. Davno
že sem si mislila, da ti je žal besede in da bi se me
rad otresel.«

»Narobe si me razumela, Marta,« je dejal ža¬
lostno; »jaz se svoje besede še nikoli nisem kesal
in je tudi nikoli ne bom prelomil. Toda ti jo lahko
vzameš nazaj.«

»Saj to je isto.«

»Ne, to ni isto. Jaz se bom besede držal na
večne čase in ne bom nikoli katere druge vzel. Toda
ti zaradi mene lahko prosto in svobodno izbiraš.«

»Da, da, da, že vem. Ti se sploh ne boš ženil.
Ti druge ljubezni nimaš kakor denar.«

»Krivo me sodiš. Ako bi mogel kakor največji
siromak s teboj*živeti in bi za nič drugega ne vedel,
bi bil najsrečnejši človek. Tebe ljubim, samo tebe
in le tebe. Tebe bi tudi vzel, čim bi te imel na kaj.«

»Na kaj? Saj me imaš vsak dan na kaj vzeti.«

»Žal da ne. Čez leto dni, če mi bo sreča mila, bi
morda mogel.«

»Če ti bo sreča mila?! Ti misliš vedno na denar.
Čez leto pa bo ista pesem kakor zdaj; morda še

Očetov greh 6

81

hujša. Že pred domačimi me je zaradi tebe sram.
Dolgo tega ne bom mogla prenašati.«

»Zato pa ti pravim, da se lahko odločiš, kakor
se hočeš. Zaradi mene — ti besede ni treba držati.«

»Jaz jo bom držala,« je dejala po svoji ponosni
navadi. »Le tedaj bi je ne, če bi se prepričala, da
je brez smisla. Vzela pa tudi tedaj drugega ne bom.«

»Marta, ta beseda mi je dobro dela,« je dejal
toplo in mehko. »Nisem vreden tvoje ljubezni; to
pa ti obljubim: vse bom storil, da boš srečna.«

»Ko bi le verjeti mogla, da se boš obljube držali
Te jeseni si mi rekel, da se ne bom več imela kaj
žaliti; pa je prišlo nato še hujše. Ko bi se človek
le en sam krat mogel zanesti nate!«

»Zanesi se, Marta! Sveta resnica mi je, kar
pravim.«

»Dobro, tokrat naj še bo! Toda zadnjič. Le
pomni, da zadnjič!«

Še enkrat ga je z žalostnimi očmi proseče po¬
gledala in odšla. Tudi danes mu ni dala roke.
Skoraj hladna se mu je zdela in ponosna. Ni bila
kakor prej kdaj. Vendar ga je navdajalo veselje in
srce mu je bilo zopet polno; saj mu je ostala ona,
ki mu je bila več ko vse na svetu.

Tako je slonel v gozdu in se vrnil šele v mraku.

82

VII.

Dober teden potem se je podal Tevž eno uro
daleč navzgor k onim trem kmetom v Spodnjih'
Rovtah. Kupil je od njih precej stoječega lesa, in
sicer tam okoli Suhega grabna. Sklenil je pismeno,
cla ga bo plačal šele o Novem letu. Ker je ponudil
prav ugodno ceno, so kmetje ta pogoj sprejeli;
menili so, da zgolj zaradi svoje skoposti odlaga
plačilo na Novo leto.

Zdaj se je lotil dela, kakor se ga v Podkraju še
ni kdo lotil. Kar si je pri Hiršlerju prihranil, je bilo
ravno toliko, da je mogel pičlih pet mesecev živeti.
Da bi si bil kakega pomagača najel, zato ni imel
denarja; zaradi tega je moral sam vse opraviti.

Seveda so si ljudje znova imeli za kaj jezike
brusiti. Toda Tevž se za ničesar ni brigal in je bil
dan na dan od rane zore do pozne noči v gozdu. Sam
je podiral, sam klestil in lupil in vlačil hlode v gra¬
ben. Močen je bil za dva, sčasom pa se je tako
izuril, da bi tudi trije drvarji težko bili kaj več na¬
pravili kakor on sam. Konec junija je bilo že kakih
petdeset hlodov v grabnu, kraj julija že osemdeset.
Videti je bilo, da se mu bo posrečilo, in večkrat je
pri sebi računal, da bo zaslužil vsaj dvajset tisoč
dinarjev, če Bog da. S tem denarjem bi zmogel
jeseni kako večjo kupčijo in drugo leto bi se ogledal
za kako kmetijo.

Toda namesto sreče ga je zadela nova nesreča
in ga strahovito udarila.

Na Veliko Gospojnico je bilo tako soparično,
kakor prej ves julij ne. Že med pranganjem so se
zbirale na vrhovih črne kepe. Videti je bilo, da se
kuha nevihta. Tako je bilo do večera. Ko je sonce
zašlo, so se jeli črni oblaki na vso moč poditi. Od
dveh strani je zapiskal veter in se nad Podkrajem
divje zavrtel. Bliskalo je venomer, da so se ognjene
kače vlekle kakor verige brez konca od neba do

6 *

83

zemlje. Grmelo in treskalo je, da so ječale gore.
Potem se je utrgal oblak in razlil neznansko mnogo
vode.

Lilo je kake četrt ure; potem se je poleglo.
Toda v višavah je še vedno hrumelo, z novo silo so
zaplesali viharji, znova so se vžgali bliski in bičali
nočno nebo. Po lesovih je tulilo in pokalo, od sten
je odmevalo, grmelo je brez prestanka, cele minute
je žarelo, vmes pa so stokali in zdihovali zvonovi.

Treska in hudega vremena —- reši nas, o Gospod!

Drugi oblak se je utrgal in se usul na vas. Cesta
je bila podobna potoku, po oknih je šklepetalo,
kakor da suje tudi točo.

Proti polnoči so bliski ugasnili in gromi utihnili;
šumel je le še enakomeren, gost dež.

Podkrajčani, ki so dozdaj bdeli v strahu in
molitvi okoli blagoslovljenih sveč, so mirno zaspali.
Drugo jutro jih je obšla žalost, ko so našli polja in
travnike na oni strani Bistrice na tolsto pokrite s
kamenjem in peskom. Kakor pa je Suhi graben
divjal, kaj takega pa niti najstarejši občani niso
pomnili.

Najhuje razdejano je bilo Blazinovo zemljišče,
prav tisto pri vodi, na katerem je bil Tevž vknjižen.
Prestrašen je šel mimo in gledal nekdanje lepo
polje, ki ga je razrila voda in nasula nanj pečevja
in vejevja.

Še večja groza pa ga je čakala zgoraj v Suhem
grabnu. Struga je bila razrita, da je ni bilo spoznati.
Tu se je kopičil pesek, tam je zijala gola skladovnica
skal, drevje je ležalo navzkriž. Moj Bog, saj tu dol
svojega lesa ne bo mogel spraviti, ali pa bo moral
za spravo toliko dati, da ne bo ničesar zaslužil!

Ko je prilezel do frate, je videl, da nima več kaj
spravljati. Ker graben tu ni bil strm, je hudournik
pustil tod toliko tega, kar je drlo z njim, da je bila
več kakor polovica lesa pokopana pod zemljo.

84

Ves iz sebe je dolgo strmel v to razdejanje.
Potem je počenil na hlod in si z rokami podprl glavo.

Kaj zdaj?

Do Novega leta ne zmore denarja za les. Če pa
ne bo plačal, ga bodo kmetje tožili. Potem bo moral
priznati, da nima denarja. In nihče mu ne bo
verjel... Izpričati bo moral, kam je del izkupiček
za Dvornikovo — in nič drugega mu ne bo ostalo:
izdati bo moral skrivnost in osramotiti očeta in vso
rodovino ... Ali tega ne bo! Nikoli ne bo! Ne, ne!
— Toda kaj, če ne bo povedal resnice? Rekli bodo,
da skriva denar, in obsodili ga bodo kot goljufa in
vtaknili v ječo.

»O Bog, moj Bog! Kako moreš ubogega človeka
tako zapustiti?«

Tedaj mu je šinila glava pokonci. Saj še ima
denar. Pri Blazinovih ga ima, nekaj bo še za les
tudi dobil; vse skup bo več ko dovolj, da poplača
kmete v Rovtah. Če bo od Blazinovih le dobil! Zdaj,
ko jih je nesreča obiskala! Pa ne more drugače...
Kaj bo to spet marnjev! Res je strašno in ne bi
tega nikoli storil, čeprav so mu toliko hudega pri¬
zadeli; saj ve, da se je tudi tista pustna norčija v
Blazinovih glavah spočela ... Zaškripal je z zobmi...
Ne, iz jeze, iz sovraštva, zavoljo maščevanja ne dela
tega, ampak ker mora, ker drugače ne more .. . Vsak
je sebi najbližji. Pri Blazinovih je v nevarnosti dom,
pri njem pa zadnji košček časti, da ga reši in da ne
zajde v ječo. Zato mora, mora tirjati Blazinove.

Da bi se otresel težkih misli, je poizkusil delati.
Toda danes mu ni šlo od rok in zato se je kmalu
vrnil s pobešeno glavo domov.

Že drugi dan se je oglasil pri Blazinovih in po¬
vedal, da ga je sila nagnala in da je prišel po denar.
Najprej so ga gledali, potem pa so jeli vpiti in
kričati in le malo je manjkalo, da ženske niso skočile
vanj.

85

»Bodite pametni, ne more biti drugače,« je dejal
mirno; »ako mi v štirih tednih vrnete, vam pustim
obresti za zadnji dve leti.«

»Kaj boš puščal, ti salamenski skopuh!« je hre¬
ščala stara Blazinovka in ga s strupenimi očmi
prebadala. »Ničesar ne plačamo, najmanj zdaj, ko
nas je zadela taka nesreča.«

»Tudi mene je,« je odvrnil.

»Seveda! Tistih nekoliko dreves še besede ni
vredno!« se je penila. »Naj bi te le bilo zadelo!
Podgane pa miši naj ti požrejo tvoje jurije in tati
naj jih dobijo!«

»Ali mi torej nočete vrniti?« jo je prekinil.

»Ne — in če se na glavo postaviš, tudi ne! Rajši
zažgem hišo in hlev in vodo spustim po polju. Zlodej
naj te -—«

Preklela ga je, da ga je postalo strah. Ni rekel
ne besede in je odšel. Za njim se je razlegel pe¬
klenski krohot.

Doma je Tevž še enkrat vse preudaril; toda
nobene druge poti ni našel. Ko zlepa ni šlo, je moralo
iti zgrda. Oklevati ni smel več niti en dan; kajti
zadolžnica je velela, da je treba posojilo tri mesece
prej odpovedati. Ako je hotel do Novega leta dobiti
denar, ni smel več odlašati.

Zaradi tega je šel naslednje dni na sodišče in
teden navrh so dobili Blazinovi sodnijsko terjatev.
Ti so že mislili, da so Tevža zastrašili in da si ne bo
več upal nad nje zaradi denarja. Ko pa so videli, da
mu je resnica, so nagnali tak vrišč, da je odmevalo
po vsej fari.

Vse je obsojalo Tevža. Čeprav Blazinovi niso
bili v časteh pri faranih, so se po zadnji nesreči
vendar vsem smilili, medtem ko je Tevžu vsakdo
privoščil-škodo, ki mu jo je neurje napravilo. Vnebo-
vpijoč greh se jim je zdel, kar je počel Tevž. Kjer
se je prikazal, so ga od vse povsod zmerjali: »Sko¬
puh ! Oderuh!« ... Toda Blazinovi so le prekmalu

86

spoznali, da ljudem ni toliko zanje, temveč zato, da
se nad Tevžem znesejo; kajti ko so iskali posojila,
da bi mogli Tevžu vrniti, ga niso dobili nikjer;
zgodilo se je celo, da so se jeli tudi drugi upniki
oglašati. Stara Blazinovka se je od jeze penila.

V tistem času je srečala Blazinova Liza Zvoni-
kovo Marto na samem. Ko sta se pozdravili in je
hotela ta iti naprej, jo je Liza strupeno obrevknila:

»Ti, čuj! Povej svojemu oderuhu, da ga lepo
pozdravim in mu želim, naj mu denar iz nosa in ušes
vzraste!«

»Koga imaš v mislih?« je zardela Zvonikova.

»Koga drugega kakor tvojega ljubčka seveda,
lepega Tevža, ženina tvojega, ki se ga bodo od same
lakomnosti garje lotile.«

»Jaz nimam ženina.«

»Seveda ga nimaš več, haha, ker te je pustil.
Prav ti je, prav že prav! Take prevzetne goske ob¬
tičijo vedno v najhujšem blatu.«

»Kaj mi hočeš? Pusti me!«

»Nič ti nočem, le resnico ti hočem enkrat v obraz
povedati. Mislila si, kaka sreča, če se obesiš na
Dvornika. Izbrala si si pa najhujšega stiskača in
falota ...«

»Falot ni!«

»A tako? Ti še držiš z oderuhom!«

»Ne držim. Mene ne briga nič.«

»Zakaj se za njega postavljaš ? .. . Dokazala ti
bom, da je falot. Nas terja za dolg, ki so ga mati
že davno vrnili. Ker smo potrdilo izgubili, mu ne
moremo kaj. Prav zdaj, ko nas je zadela nesreča in
nam je najlepšo njivo zasulo, nas terja in nas je
tožil in rubil. Dobro vemo, kaj misli. Na boben nas
hoče pognati, da bi poceni kupil in nas ob dom
spravil. Na ta način bi rad pri nas desetkrat profi-
tiral, kar je v Rovtah enkrat izgubil.«

»Kaj takega vendar ne bo storil; ne morem
verjeti.«

87

»Če ne verjameš, pa vprašaj ljudi! Saj se že
hvali, kako po ceni bo šlo na dražbi,« se je lagala
Liza; »ampak uračunal se bo.«

Marta se je tresla in ni rekla nobene besede več.

»Da, da,« je Liza pihala, »sram te bodi s takim
— s takim, ki kljub bogatiji že novih hlač ne pre¬
more več. Čim huje bo uganjal, tem večja bo sra¬
mota tudi zate.«

»Ni mi ga mar. Jaz nimam z njim ničesar. Zame
je kakor vsak drugi!« je Marta bruhnila iz sebe, vsa
rdeča v obraz.

»Haha, zdaj ga tajiš; toda to ti ne pomore nič.
Zakaj si letala za njim? Zakaj si se smodila okoli
njega? Še čez trideset, štirideset let bodo rekli:
Glejte jo, ta je hotela skopuha vzeti!«

»Ne — nikoli ga ne bi bila vzela!« je vzkliknila
Marta, polna bridkosti.

Blazinova pa se je hudobno zahehetala in še od
daleč vpila:

»Vzeti si ga hotela! Te sramote se ne iznebiš.
Hahahaha!«

Marto je tako potrlo, da je bežala domov, kakor
da jo podijo hudobni duhovi.

Tevž pa je medtem delal zgoraj v Rovtah. Rad
bi bil les, ki ga mu je neurje pustilo, čimprej spravil
v denar, da bi se mogel potem lotiti drugega dela.
Ko je nekega dne po težkem poldnevu počival in
použival skromno južino — črn kruh in domač
sir —, je nenadoma obstala Marta pred njim. Raz¬
veselil se je in vendar tudi prestrašil.

»Marta! Kaj je tebe prineslo?« je dejal.

»K tebi sem prišla,« je dejala skoraj osorno.

»K meni? Prišla si gledat, kako škodo mi je
napravilo. Huda nesreča me je zadela.«

»Druge je še večja. Ti se mi ne smiliš.«

»Marta! Kakšna pa si? Ne poznam te.«

»Jaz tebe že dolgo ne. Kakršen si ti, tak ni
nihče.«

88

»Kaj sem napravil?«

»Še vprašaš! Nobena reč ti ni pregrda, da ti le
denarja prinese. Celo iz stiske in nesreče sosedov si
delaš profit.«

»Ako imaš Blazinove v mislih, tedaj ti moram
že reči, da tvojega usmiljenja niso vredni. Prav oni
so si izmislili tisto pustno hudobijo.«

»Ni mi za Blazinove in zanje ne govorim. Za
tebe je grdo, ko hočeš ljudem v stiski vzeti doma¬
čijo.«

»Saj to ni res! Saj to je laž!«

»Vsi ljudje pravijo tako.«

»Marta, ah verjameš zlobnim jezikom, meni

pa ne?«

»Tebi ne morem ničesar več verjeti; prevečkrat
si me izdal.«

»Nikoli te nisem! Le nesreča mi je vedno za
petami. Ne morem si pomagati.«

»Pomagati bi že mogel, če bi hotel. Ampak
nočeš. Nikoli ti ni bila resnica, če si kaj rekel.«

»Marta, rečem ti, da mi je‘bila vedno resnica,
kadarkoli sem kaj obljubil. Tega mi ne smeš oči¬
tati.«

»Žal, moram. Pokaži se v dejanju in ne samo v
lepih besedah!«

»Kaj naj storim?«

»Umakni tožbo proti Blazinovim! Pusti jim
denar!«

Ko strela ga je ošinilo. Prebledel je in obraz se
mu je od muke spačil.

»Zakaj... zakaj se tako brigaš za Blazinove?«
je jecljal.

»Ne za Blazinove,« je odvrnila. »Zaradi teh mi
ni mar; ampak zaradi tebe hočem tako. S silo te
hočem odtrgati od tvoje strasti; videti hočem, ali
je toliko ljubezni v tebi, da mi izpolniš eno edino
prošnjo.«

89

»Moj Bog!« je zastokal in skrčil roki, da so
prsti zapokali.

»Odloči se!« je silila. »Pokaži, da tudi meni na
ljubo rad kaj žrtvuješ.«

»Rad, rad, ko bi le mogel, ko bi le mogel!« je
dejal z muko; ustnice so mu drhtele, sapa mu je šla
težko. »Ne morem, ne morem.«

»Zakaj ne?«

»Dolžan sem. Plačati moram les, ki mi ga je
zasulo.«

»Saj imaš denarja dovolj.«

»Niti pare.«

»Pojdi v hranilnico pa ga dvigni!«

»Ko bi ti vedela, ne bi govorila tako!«

»Jaz bi te bila že davno uslišala.«

»Ne morem, ne morem.«

»Ker nočeš. Saj sem si koj mislila, da bo zaman.
Skopuh se ne spreobrne.«

»Marta, zahtevaj kaj drugega, le tega ne! Za
božjo voljo te prosim.«

»Ne imenuj po nemarnem Boga! Nočem ničesar,
to pa zahtevam. Če mi te želje ne izpolniš, tedaj
vem, pri čem sem.«

»Ne morem. Prisegam ti: ne morem.«

»Tudi tedaj ne, ako te resno prosim?«

»Marta, verjemi: ne morem!«

Čez obraz se ji je pokadila nevolja. Nekoliko
časa je molčala, potem pa je dejala gorjupo:

»Lakomnost te je vsega prevzela. Ni ti pomoči. ..
Med nama pa je zdaj vsega konec.«

»Potrpi z menoj!« jo je prosil.

»Nič več! Sramovati bi se morala takega ode¬
ruha. Od danes je med nama vsega konec.«

»Marta! Marta!«

Trepetala je in ga dolgo gledala s svojimi veli¬
kimi očmi. V tej svoji bridkobi je bila še lepša.
Črez nekaj časa je vzela iz žepa škatlico in mu jo
dala:

90

»Na, vzemi, kar je tvojega!«

Z drhtečo roko je odprl pokrovček in ugledal
zlato verižico. Kakor z nožem ga je presunilo. V
strašni bolečini je prosil:

»Marta, vsaj ta spominek si ohrani!«

»Nočem. Bolje je, da nimam ničesar, kar bi me
nate spominjalo,« je odvrnila hladno. »Prodaj —
dobil boš denarja!«

Pri teh besedah je prebledel, v prsih ga je nekaj
pehnilo. Počasi je dvignil verižico, odpel z nje
bleščeči križec, ga poljubil in vtaknil v žep. Potem
je stisnil verižico v pesti in jo zalučal daleč dol v
graben, da jo je požrla globoka luža.

»Za božjo voljo, kaj delaš?« je zavpila Marta.

»V grob s tem, kar je umrlo!« je zamolklo od¬
govoril.

Potem se je z obema nogama uprl v velik kamen
in ni odnehal, dokler ga ni premaknil, da je jel po
bregu drčali in valiti s seboj kamenje in prst, ki je
zasula lužo in strugo, tako da se je voda obrnila na
drugo stran.

»Tako! Tu naj leži do sodnega dne,« je zaso-
pihal.

Ko smrt bleda je stala Marta, vsa prevzeta od
grozne lepote njegovih mišic in njegovega mračnega
pogleda.

»Ali mi imaš še kaj povedati?« je zahripal.

»Ničesar več,« je dejala trdo, pa ji je glas
vendarle drhtel; »molila bom, da se na večno ne
pogubiš.«

»To pusti meni! Bog je tisočkrat bolj usmiljen
kakor ljudje. Sit sem ljudi. Nobenega mi ni treba

več.«

Odurno je govoril. Ogrnil si je jopič, vzel sekiro
in z dolgimi koraki odšel navkreber; niti enkrat se
ni ozrl.

Ko je prilezel na vrh, jo je videl daleč spodaj
na jasi. V plapolajoči obleki, z modrim predpasni-

91

kom, z belo ruto se mu je videla kakor potujoča
roža. Gledal je za njo, da so ga oči pekle, dokler
mu ni izginila. Nato se je vlegel pod macesen in
zastokal kakor ranjenec. Vse sončne gore naokoli,
ogromni oblaki nad njimi: vse se mu je zdelo kakor
velik grob. Da, vse upe je pokopal. Zanj ni bilo
več veselja, ne sreče — ničesar več na zemlji. Kakor
hitro bo mogel, bo sklenil račune z upniki, potem pa
bo odšel daleč, da ne bo nikoli več ne čul ne videl
ničesar tega, kar mu je bilo doslej pri srcu.

92

VIII.

Več ko šest tednov že so Blazinovi na vse kraje
poskušali, da bi ugnali kje kako posojilo in se rešili
Tevža. Toda na zadolženi grunt ni hotel nihče niti
tisoč dinarjev posoditi. Tako so morali priti na
boben.

Nekega večera je Blazinka ustavila Tevža. To¬
krat se je premagala in je rekla mirno, toda odločno:

»Pol leta —- do velike noči nas moraš počakati!«

»Ni mogoče. Jaz moram tudi plačati,« se je
napol opravičeval.

Tedaj je v njenih očeh zopet zagorel tisti zeleni
ogenj sovraštva. Stegnila je vseh deset prstov in
se zarotila:

»Zdaj pa ti bom pokazala, prekleti oderuh! Do
kraja si nas nagnal zdaj; zdaj boš videl. Še pare ne
boš dobil, še pare ne.«

Skoraj strah ga je postalo, tako je divjala. Zato
se je urno umaknil in ji ni odgovoril.

Tri tedne navrh je dobil povabilo na sodnijo.
Menil je, da je kaj zaradi Blazinovega dolga.

Ko je prišel na določeni dan pred sodišče, je
videl tu že celo vrsto Podkrajčanov: župana, dva
občinska moža, več kmetov, nekoliko starih kočar¬
jev in preužitkarjev, mojstra ,Krištofa' in Blazinko.
Začudeno so se spogledali, ker nobeden ni vedel, kaj
bo. Edino župan je skrivnostno mežikal in kazal,
da že ve, o čem bo beseda.

Ko jih je sodnik poklical pred se in ugotovil,
da so vsi povabljeni navzoči, je položil pred se kup
spisov in začel resno in slovesno:

»Nedavno je dobilo sodišče od neznane osebe
po pošti poslan testament, ki je že več kakor tri¬
deset let star in o katerem je verjetno, da ga je
nekdo ukradel in utajil. Ko smo ugotovili, da je res
pravi, smo se sporazumeli z občinsko upravo v Pod¬
kraju in sklenili, da se ta zapuščinska razprava

93

obnovi. Ta obnova bo nekatere družine močno pri¬
zadela.«

Tu je sodnik nekoliko pomolčal. Ko je Tevžu
ostro pogledal v oči, je opazil, da je ta postal bled
kakor stena. Drugim pa je bral na obrazih neznan¬
sko radovednost. Razgrnil je spise in nadaljeval:

»S testamentom vred je sprejelo sodišče tudi
listek, na katerem stoji, da bo neznanec zadevo
prijavil višjemu sodišču, ako se je okrajno sodišče
ne loti. Kljub preiskavi nismo mogli ugotoviti, kdo
je ta listek napisal. Toda to nas zanima šele v drugi
vrsti. Predvsem je tu testament, o katerem ni dvo¬
ma, da je pravi. To je oporoka Jožefa Hribernika,
po domače Dvornika v Podkraju, ki jo je napisal
15. maja 18 . ., torej štirinajst dni pred svojo
smrtjo. V njem stoji tole: Svojo kmetijo, vso zemljo,
vse, kakor stoji in leži, zapuščam kot glavnemu
dediču svojemu nezakonskemu sinu Juriju Močil¬
niku. Izplačati mora moje sestre sinu Jozanu Jako¬
piču štiri tisoč goldinarjev, Cenci Mlinar, ki je že od
mladega pri hiši, pa tisoč goldinarjev.«

Vse je prevzelo silno razburjenje. Eni so si kaj
pošepetali, drugi so se ozrli na Tevža, ki je pobesil
glavo in bil bled ko smrt. Zdaj jo bo skopuh grdi
izkupil!

Kdor bi bil Blazinko ostro pogledal, bi bil videl,
da je ni nič iznenadilo, pač pa so se ji usta porogljivo
raztegnila.

Kakor da ga je iz neba treščilo, tak pa je bil
Jurij Močilnik, mojster »Krištof«. Oči je izbuljil
kakor vol, ruše je grizel, kakor da jih bo požrl, z
glavo je majal: »Krištof moj nebeški, sedem sonc
in mesecev štirinajst, Krištof nebeški!«

Tedaj je velel sodnik:

»Mir! — Vas, Matevž Jakopič, vprašam, ali
priznate ta testament, ki ga je napravil vašega očeta
ujec?«

94

»Če je pravi, ga moram priznati,« je stisnil Tevž
iz sebe, ne da bi dvignil glavo.

Sodnik se je čudil, da ni zahteval testamenta, da
bi si ga ogledal. Zato je vprašal:

»Ali ste vedeli, da je testament kje?«

»Ne, tega nisem vedel,« je poudaril Tevž.

»Ali ve kdo od navzočih, kje je bil testament vsa
ta dolga leta, ali pa, kdo ga je sodišču poslal?« je
vprašal sodnik in se ozrl naokrog. »Kdor bi znal
pokazati sled, bi dobil nagrado.«

Ljudje so se zganili, stopili v gruče in se poti¬
homa pogovarjali; toda kaj pravega ni vedel nihče.

»Kdo pa je bil zadnje dni največ pri rajnem?«
je sodnik poizvedoval.

»Tale tukaj — Cenca Mlinar, zdaj Blazinka,« se
je oglasil mojster Krištof; »ta je bila zadnje čase
noč in dan pri njem.«

Tedaj se je Blazinka grdo zarežala:

»Da, da — jaz sem seveda testament skrila, da
bi ob svojih tisoč goldinarjev prišla, kaj?«

»Jasno je,« je rekel sodnik, »da je skril testa¬
ment nekdo, ki mu je to koristilo. To more biti le
Joža Jakopič.«

»Moj oče? Ne!« je dejal Tevž odločno.

»Joža gotovo ne!« se je usajal mojster Krištof.
»Joža je bil poštenjak.«

»Žal sodišče tega ne more verjeti,« je izjavil
sodnik. »Čudno je le to, da krivec testamenta ni
uničil, ampak ga je hranil... Jaz si mislim, da je
bilo takole: Rajni je zaupal testament kakemu pri¬
jatelju, naj ga ta po njegovi smrti izroči oblasti. Ta
prijatelj pa ni bil pošten in se je z Jozanom Jako¬
pičem zmenil, da skrije testament, če mu Joža Jako¬
pič zato dobro plača . .. Ali je komu od vas znan
kdo, ki mu je rajni Jožef Hribernik posebno zaupal?«

Zopet je zašumelo- med ljudmi, toda nihče ni
vedel odgovora. Tedaj se je oglasila Blazinka, ki si

95

je naglo izmislila laž, da bi za vselej odvrnila vsak
sum od sebe.

»Gospod sodnik,« je dejala hinavsko, »ko ste to
rekli, mi je prišlo na misel... Ne povem rada, toda
ne maram, da bi mi vest kaj očitala ... Rajni ujec
so že imeli takega prijatelja. Ta je bil volar Aleš.
Zdaj se spomnim, da so ga tiste dni pred smrtjo
večkrat poklicali k sebi... In .. . in .. . saj nočem
nič slabega reči o Jozanu, o Jakopiču, nimam vzroka
zato — toda to dobro vem, da sta po ujčevi smrti
večkrat skup tičala z Alešem.«

»Krištof!« je zagodrnjal mojster krojač. »Mlad
kmet se bo vendar imel kaj pomeniti s svojim
hlapcem.«

»Ne, ne!« se je lagala Blazinka. »Tudi ponoči sta
čepela kje sama in sta si večkrat kaj namigavala.«

»Kje je ta Aleš? Kako se piše?« je silil sodnik.

»Pisal se je za Matvoza in je pozneje kupil Gra¬
diško bajto. Pred petimi tedni je umrl.«

»Ali morete to tudi s prisego potrditi?«

»Če treba, da,« je trdila Blazinka, ne da bi
trenila z očmi.

»Dobro! Potem je stvar jasna. Aleš je testa¬
ment utajil, Joža Jakopič pa ...«

»Krištof!« je presekal krojač sodniku hudo
besedo.

»Ne more biti drugače,« je vztrajal sodnik. »Ta
dva sta krivca. Aleš pa je dobil gotovo dobro
plačilo, da si je mogel Gradiško kupiti. Ko je
umiral, ga je vest nagnala, da je spravil testament
pred sodišče.«

Navzočim je bilo vse jasno in so prikimavali.
Edino mojster Krištof, Jurij Močilnik, ta je brundal
in ugovarjal.

V Tevževi duši pa je besnel vihar.

Da se je mogla Blazinka tako lagati! In ljudje so
kar vse verjeli. Ali je zdaj še smel molčati? Zdaj,
ko je prišel testament na dan, očetovega greha ni

96

bilo več mogoče skriti. Sramoti se ni bilo več kam
■gniti; da, še desetkrat hujši se je pokazal greh,
kakor je bil v resnici. Danes, jutri gotovo bodo že
vsi v Podkraju vedeli povedati, kak je bil stari
Dvornik in s kakim grehom na duši je legel v grob.
Ne, ne! Zdaj mora govoriti! Zdaj mora očeta
opravičiti! Mora!

Ves razburjen je bruhnil iz sebe:

»Gospod sodnik, ne verjemite tej lažnivki! Jaz
vem, kako je bilo s testamentom.«

»Vi ste vendar rekli, da ne veste za testament,«
je dejal sodnik strogo.

»Nisem vedel, da je še kje; toda to, kar je v
njem, mi je bilo znano! Nekaj tednov, preden so
umrli, so mi oče vse povedali. Ni kriv Matvozov Aleš,
tudi moj oče ne toliko -— kriva je ta!« — Pokazal
je na Blazinko. — »Ta je očinemu ujcu ukradla
testament in je mojega očeta nagovorila, naj ji dajo
tri tisočake, pa bo pismo skrila. Moj oče je dolgo
niso hoteli poslušati, nazadnje jih je pa le pre¬
motila.«

»Lažnivec! Oderuh!« je zahreščala Blazinka, ki
je vsa prebledela in se stresla. »Gospod sodnik, ali
ne čujete, kako se laže? Najprej ni o testamentu
ničesar vedel, zdaj pa vse ve. On si je obdržal
krivični denar. Tat pa lažnivec pod enim klobukom
vedrita.«

»Prisežem lahko, da je resnica, kar govorim,«
je rekel Tevž.

»Kar tako vam sodišče prisege ne da,« je pri¬
pomnil sodnik. »Najprej morate vse pojasniti, kaj
in kako vam je oče povedal.«

Tevž zdaj ni več okleval, ampak je vse na drobno
povedal, kar je vedel od očeta, in ni pozabil omeniti,
kako je Blazinka očetu trdila, da je testament
zažgala; očitno pa ga je spravila, da bi ga imela
kakor orožje v rokah. Tekom let je izsilila od očeta

Očetov greh 7

97

precej denarja; zadolžnice je sicer podpisala, vrnila
pa ni ničesar. Tega denarja se je z obrestmi vred
nabralo okoli sedem in dvajset tisoč dinarjev; za ta
znesek jo je pred osmimi tedni terjal. Ker ni vedela
kaj, je poslala testament na sodnijo — kdo drugi
kakor ona?! —, da bi na tak način zahtevala svoj
delež iz testamenta in še bogve koliko obresti in
odškodnine.

»Gospod sodnik, to je vse zlagano! Ali ne vidite,
kako hoče po sili očeta oprati in mene obdolžiti?
Tožim ga za razžaljen je časti!« je vpila Blazinka.

»Tiho zdaj!« je zapovedal sodnik. »Govorili
boste, ko vam bom dal besedo.«

Tevž je pripovedoval, koliko je oče prestal, da ni
imel mirne ure in da je od same bridkosti zbolel.
Ponoči ga je večkrat hotelo zadušiti; ko je čutil
smrt pred durmi, se je odločil, da pojde k sodniji in
da tu vse pove. Na poti, tam pri onem znamenju
pod Dvornikom, se mu je razvezal jezik. Le s težavo
ga je sin pregovoril, da ni šel sam sebe tožit, in mu
obljubil, da bo on popravil, kar je oče zagrešil.

Vsi, ki so poslušali Tevževo izpoved, so se pre¬
pričali, da je govoril resnico.

»Toda vi niste držali obljube, ki ste jo dali
očetu,« je dejal sodnik strogo; »vsaj čakali ste tako
dolgo, da bi človek mogel dvomiti, ali ste jo sploh
še mislili izpolniti.«

»Izpolnil sem jo; škodo sem že popravil,« je
rekel Tevž.

»Kako?«

»Tiste male reči iz testamenta so izvršili že oče.
Blazinki nisem ničesar dolžan, ker je itak več dobila,
kakor ji je šlo. Ostane le še mojster Jurij Močilnik;
temu pa sem tudi vse povrnil.«

»Ali je to res?« je vprašal sodnik mojstra Kri¬
štofa in ga ostro pogledal.

98

»Tevž, Tevž, kaj praviš?« je vzkliknil krojač
razburjeno. »Jaz ne vem nič.«

»Ali niste dobili lani poleti štiri sto tisoč
dinarjev ?«

Krojač je raztegnil usta in oči, čudno je zarigal
in komaj prišel do sape:

»Krištof nebeški in Golijat čeravzelj! Tak ti si
jih poslal ? Da, da, lani avgusta mi jih je prinesel
pater Valerijan, kapucinar, in ničesar ti ni hotel
povedati kakor le to, da je denar moj. Za norca me
je imel, ampak denar je bil pravi.«

»Odkod si ga dobil?« je vprašal Tevža župan.

»Za Dvornikovo.«

»Prodal si vendar šele jeseni.«

»Ne, že sredi julija. Vprašajte Križnika! Hotel,
sem vso reč skriti.«

»Zaslišati moram onega patra,« je odločil sodnik.

»Menda ne bo treba; saj imam potrdilo.« Pri
teh besedah je segel Tevž po listnico, pobrskal v nji
in nato ponudil krojaču neki listek.

»Krištof moj!« je lomastil mojster. »To je prav
tisto pismo, ki sem ga dal kapucinar ju — res!
Doma imam še drugo; na tistem mi je pater napisal,
da sem denar od njega dobil.«

»Zmenila sta se! Oba tičita pod enim klobu¬
kom!« je zavpila Blazinka. »Ta mojster je bil vedno
na onegale strani. Lažnivca! Goljufa!«

Krojač je ves rdeč zahripal:

»Koza stara! Coprnica salabolska! Saj ti jih
pokažem vseh štiri sto tisoč, ki jih imam naloženih.
Odkod naj bi pa imel ta neznanski denar? Kapuci¬
nar jevo pismo tudi prinesem; tu pa je moje lastno¬
ročno, črno na belem, datum in podpis. Ali to ni
dovolj ?«

Molil je svoje potrdilo sodniku, potem ga je dal
pričam. Ljudje so bili vsi iz sebe in so strmeli v
Tevža, ki si je grizel brčice.

»Ali imate še kaj povedati?«

99

7 *

»Račun hočem dati za vse,« je dejal Tevž. »Na¬
tanko se zneskov ne spominjam; približno pa jih
bom zadel. .. Dvornikovo sem prodal za tri sto in
dvajset tisoč; denarja so pustili oče blizu osem¬
deset tisoč; vsega je to štiri sto tisoč, ki jih je pater
Valerijan zame plačal mojstru Močilniku. Blazinki
so moj oče dali še po starem tri tisoč rajniš, torej
dva tisoč več, kakor ji gre po testamentu. Kar so
oče dali mojima sestrama za doto, se izravna z onim,
kar so imeli kot svoj delež v testamentu. Ker je
minulo od tega testamenta do možitve mojih sester
okoli dvajset let, računam obresti tega očetovega
deleža v svojo korist in menim, da pač znašajo
toliko, kolikor je Blazinka izsilila od očeta . ..«

»Lažnivec! Vrag!« je piskala Blazinka.

Tevž pa se ni menil zanjo, ampak je nadaljeval:

»Natančen obračun bom sodišču v kratkem
predložil. Kar je posestvo ta leta neslo, to je v
tistih osemdeset tisočih, ki sem jih izročil Juriju
Močilniku. Kar smo zase porabili, to smo si za delo
zaslužili. Oče so grunt izboljšali in poslopja popra¬
vili; zato sem ga lahko dobro prodal.-— Zdaj

sem vse povedal.«

Sodnik se je zganil, ljudje po dvorani so za¬
mrmrali in z odobravanjem gledali na mladega
moža, ki je iz ljubezni do očeta toliko pretrpel.

»Tevž, Tevž!« je zaklical mojster Krištof. »Po¬
vej, kaj pa si potem ti zase obdržal?«

»Ničesar,« je odgovoril Tevž.

»Bikec, bikec! Tak norec vendar ne boš!«

»Štirje tisočaki so mi ostali; s temi sem plačal
posle in kar je še bilo drobnega. •— To pa je bil moj
denar, ako računam doto, ki so jo prinesli mati k
hiši. Z Dvornikovega nisem odnesel ničesar kakor
svojo obleko, nekoliko perila, svojo srebrno uro in
nekaj kovačev; to je bilo vse moje bogastvo. Denar
in obleko so mi kmalu potem ukradli, uro pa sem
prodal, da sem vsaj nekaj dinarjev spet dobil. Ko

100

sta župan in kaplan pobirala za one pogorelce v
Jazbini, sem jima dal vse, kar sem imel, in si potem
dva dni nisem mogel kupiti kruha. Zdaj vidite, kak
skopuh sem bil!«

»Oh! — Strašno! — Kdo bi si bil mislil!« so se

oglašali.

Krojač Krištof je srepo strmel in ko grah debele
solze so mu trkljale po licih:

»Tevž! Bikec! Zakaj pa nisi prišel? Zakaj mi
nisi povedal?«

»Sramote zaradi testamenta nisem in nisem
hotel razglasiti,« je odvrnil Tevž. »Tudi očetu sem
obljubil, da nikdar in nikomur ne bom črhnil o tem
besede. Ker pa je prišel danes testament na dan in
so hoteli greh mojega očeta še bolj očrniti, sem
moral z besedo na dan; drugače bi tudi danes ne bil
ničesar povedal.«

Vse se je mlademu možu čudilo.

»Zakaj pa Blazinovih prej nisi prijel?« ga je
vprašal župan. »Saj je tvoj denar in bi ti ne bilo
treba take stiske.«

Tevž je nekoliko pomolčal, potem pa je dejal:

»Bilo je strašno hudo, od teh kaj dobiti. Če sem
le kaj omenil, je bil že ogenj v strehi.«

»Lažnivec! Goljuf! Ničesar ti nismo dolžni in
ti tudi ničesar dali ne bomo,« je Blazinka zarevknila.

»Tiho!« so ji zagrozili. »Da si še upa in jezika!«

Blazinka pa je klela in rohnela, dokler je ni
sodnik strogo pokaral.

Nato je Tevž nadaljeval:

»Tisti denar na Blazinovem sem si hranil, če bi
me nagnala huda potreba. Ko mi je les v Suhem
grabnu odneslo in zasulo, sem moral terjati; drugače
kmetom plačati ne morem.«

»Saj te počakamo,« je dejal eden od onih iz
Rovt; »ko boš mogel, boš plačal.«

»Menda bom od Blazinov dobil toliko, da bo
seglo.«

101

»Ničesar ne dobiš, oderuh! Rajši zaženem denar
v vodo,« se je rotila Blazinka.

Tedaj se je oglasil sodnik, ki je ves čas pazljivo
poslušal:

»Matevž Jakopič!« je rekel, »vi ste poštenjak.
Vsa čast vam! Ampak vsega bi vam tudi ne bilo
treba dati. Nato vas zakon nikakor ne sili. Vaš
oče in vi sta dolga leta delala na kmetiji. Vsako delo
je vredno svojega plačila.«

»Da, da, da!« je zapiskal krojač Krištof. »Po¬
lovico ti vrnem, da, še več!«

Tevž je odkimal:

»Kar je vaše, je vaše. Ne pare ne vzamem. Če
bom zdrav, si bom za vsakdanji kruh že zaslužil.
Na denar pa nikoli bil nisem.«

Vse je zijalo in gledalo mladega moža: tak je
torej bil! Pa so ga smatrali za skopuha.

Krojač se je kar razvnel:

»Osel! Tevžej! Tele! Denar je potreben za pod¬
lago — to ti krojaču le verjemi, hehehe!«

»Ako sem svojo dolžnost storil, potem mi
denarja ni treba. Ne maram, da bi mi kdaj kdo
mogel očitati, da sem imel od tega, kar se je z očetom
primerilo, kak profit. Zato ne vzamem niti pare ne.
Bom že tako prebil.«

»O ti Krištof jeruzalemski! Saj ti si hujši kakor
petelin na strehi! Ampak jaz tudi vem, kaj se
spodobi.«

»O tem se vidva sama pomenita,« je odločil
sodnik. »Kakršna je zdaj zadeva, je potrebna po¬
novna razprava, čeprav je vse jasno. Pojdite —
Blazinka pa ostane tukaj! Osumljena je goljufije in
jo moram zapreti.«

Blazinka je tako pobesnela, da je bilo še sodnika
groza. Močno je pozvonil, da sta prišla sodnijska
služabnika in sta žensko s silo odgnala.

102

Drugi so naglo odšli. Zunaj so obstopili Tevža
n ga prijazno nagovarjali. Tevž pa se jih je hitro
rešil, stisnil je zobe in izginil po stranski ulici.

Iznenada je začul za seboj pihanje in prskanje,
ko da se podi kak vol za njim.

»Krištof nebeški! Tevžej! He!« je rohnel krojač.
»Kaj me ne čuješ? Počakaj! Nekaj ti moram po¬
vedati.«

Ker je bilo Tevžu zaradi ljudi sitno, je obstal.
Krojač ga je kar za roko ujel, spravil v bližnjo
gostilno, posadil v posebno sobo, da sta bila sama,
in naročil jesti in piti.

»Tevž! Tevž! Bog te živi!« mu je natakal, »naj¬
prej pij, potem te bom kozjih molitvic učil! .. . Zakaj
mi nisi ničesar povedal? Vsa reč bi bila ostala lepo
med nama in nihče bi ne bil ničesar vedel. Lepo bi
se bila zmenila. Blazinko pa bi bil že jaz zarotil.«

»Oče so hoteli, naj se ne izve,« je dejal mladi
mož; »sram jih je bilo — najbolj pred vami.«

»O ti slepota ti! Saj sva si bila kakor brata in
brata si ničesar ne zamerita. Toliko pri pameti pa
sem že jaz tudi, da vem, kaj se človeku vse lahko
pripeti. Ženske so ti od peklenščka, ti pravim; že
mogočnejše in svetejše možake so speljale po ledu,
na primer Davida pa Absalona, ali kako je že tistemu
očaku bilo ime. — Škoda za lepo reč, za Dvornikovo,
da je prišlo v tuje roke. Pa zdaj je, kar je! Zdaj je
tebi treba pomagati!«

»Mene kar pustite! Se bom že preril.«

»Da, da, preril bi se že, če z drugim ne, pa pojdeš
igle od'hiše do hiše prodajat. — Krištof, na kmetijo
moraš spet!«

»Le kako, to bi rad vedel.«

»Z denarjem seveda. S čim pa?! Denarja pa
imamo. Jaz vem ne, kam s tolikim denarjem.«

»Kar imejte ga ali pa svojim kaj kupite! Meni
ga ni treba.«

»Na kaj se boš potem ženil?«

103

»Ženil? Na ženitev ne mislim več. Svoj živ dan
se ne bom oženil.«

»Tako, tako! Torej boš pustil Zvonikovo na
cedilu, ali pa te jo ona odslovila? Čudno bi ne bilo.«

»Med nama je vsega konec — za zmeraj.«

»Babababa! Meni je tudi že večkrat ušla nit iz
igle. Jo treba pač zopet vdeti! Potrpi! Ali naj ti
pomagam pri vdevanju? Nas eden se na to spozna.«

»Da mi ne storite nič takega! To vam prepovem.
Pre-po-vem! Nove sramote si ne bom iskal; imam
stare dovolj. Če vam pravim, da nočem o tem ničesar
več čuti!«

»Ali je to sramota, če dobiš najpridnejše in naj¬
lepše dekle v vsej fari?«

»Marta je ponosna; takega, kakor sem jaz, ne
bo več marala . .. Od nikogar me ne bi zadelo tako
kakor od nje, če bi mi kdaj očitala očetov greh.
Mnogo da na čast; pa tudi jaz držim na svojo.«

»Menda te je malo prijela, kaj? — Tega pa
takemu poštenemu dekletu ne moreš zameriti, če se
je jezila nad teboj. Kriv si ti. ZaKaj nisi kar k meni
prišel in mi nisi lepo povedal? To si vendar moral
uvideti, da se sam ne boš mogel izkobacati.«

»Nesreča me je preganjala — ko bi te ne bilo,
bi se bil.«

»Rad bi vedel, kako.«

»Dokler so bili še oče živi, me ni skrbelo. Mislil
sem, da si bom mogel najeti denar in vam tako
povrniti škodo. Ko pa sem pozneje poprašal pri
raznih posojilnicah, sem spoznal, da ne gre. Pa tudi,
ko bi bil dobil tolikšno posojilo, ne bi bil zmogel
obresti. Zato sem sklenil: prodati in čimprej priti
zopet na svoje. Ko sem videl, kake profite dela
Hiršler, sem se lotil lesa. Ko bi se ne bilo vse zoper
mene zaklelo, v enem letu bi bil na dobrem. Koval
sem lepe načrte in človek bi bil dejal, da se morajo
izpolniti. Pač me je bolelo, ko so me ljudje s tako
mržnjo zasledovali; rekel pa sem si: Ne meni se za

104

jezike, glej nase! Če se mi posreči, se mi bodo
hudobni jeziki še sladkali. Tedaj mi je Suhi graben
prekrižal vse račune.«

»O ti prevzetni revček ti!« je vzdihnil krojač in
po obrazu so mu zacurljale solze; »če je človek
mlad, pač v oblake zida — in ko se mu na enih
podre, zida na druge, naprej in naprej, do nebeških
vrat. .. Čudno se mi le zdi, da si tako dolgo pre¬
našal tiste večne očitke, da si skopuh in stiskač. Ali
Marti nikoli nisi črhnil kaj o vsem?«

»Marti? Vsakemu bi bil laže kakor tej. — Ta bi
me bila pogledala, ko bi ji bil razkril vso sramoto in
vso revščino svojo. Marta je ponosna!«

»Ali je ponosna ali ne, tega ne vem. Vem pa, da
ima dobro srce, in stavim glavo, da se bo razjokala,
ko ji boš vse povedal.«

»Haha, Marta se ne joče nikoli. Saj ji pa tudi
ničesar ne bom pravil. Ničesar več.«

Krojač je nevoljno zmajal z glavo in je pomolčal.
Potem je vprašal:

»Kaj imaš zdaj v mislih?«

»Nobenih velikih načrtov! Skromno, pridno bom
delal.«

»Torej nočeš, da bi ti pomagali?«

»Ne. Meni ni pomoči. .. Hočem reči: toliko si
sam morem pomagati, da se pošteno preživim.«

»Ali se boš lotil zopet trgovine z lesom?«

»Ne, ne. V Podkraju ne ostanem več niti en dan
ne. Zdaj, ko vejo ljudje vse, bi me od sramu bilo
konec. Nocoj pojdem po svoje reči — potem me
Podkraj ne bo več videl. K razpravi še pridem sem,
nato pa odrinem kam dalje. Delati morem povsod.«

»Brez denarja pa ne prideš nikamor. Vzemi vsaj
kakih petdeset tisoč — to bi bilo toliko, kolikor mi
je tvoj oče podaril!«

»Ničesar vam niso podarili — saj je bilo vaše.
Niti pare ne sprejmem. Če mi posodite: tri sto di¬
narjev mi posodite! V treh mesecih vam jih vrnem.«

105

Zaman ga je krojač nagovarjal, Tevž se ni dal
pregovoriti. Ko sta se poslavljala, je rekel mojster
Krištof:

»Krištof moj, ti si samsvoj in ponosen poba!
Dadada, svoje, roge ima vsakdo, pa si jih počasi že
obrusi. Če ni drugače, pa pojdi! Privezati te ne
morem. Toda to si zapomni: spet sem tvoj stric in
ni boljšega strica na svetu, kakor sem jaz! ■ Kri ni
voda, Tevž. Dadada. Eno pa mi moraš obljubiti: da
se mi boš oglašal in mi vedno dal vedeti, kod okoli
se pomičeš in kako ti je!«

106

IX.

Na večer tega dne so sedele priče, ki so se vrnile
s sodnije, v gostilni »Pri pošti«. Pili so na zdravje
mojstra Krištofa, ki je tako iznenada obogatel. Moj¬
ster pa ni bil danes nič kaj dobre volje in beseda
mu ni šla kakor druge mali. Zato tudi ni dolgo ostal.
Vstal je, plačal še tri Štefane vina in se odmajal
proti domu.

Medtem pa je šla novica od hiše do hiše. Ljudje
so stali na cesti in si jo pripovedovali. Tevževi sestri,
Gradišnica in Osojnica, sta obe iz sebe prihiteli k
mojstru Krištofu, in ko sta se prepričali, da je vse
tako, kakor pravijo, sta se bridko razjokali; skoraj
si nista upali več domov.

Kljub pozni uri se je razglasila novica do zadnje
hiše. K Zvonikovim jo je prinesel Janez, Krištofov
pomočnik. Tu so pravkar odmolili rožni venec, ko je
priburjal Janez in se na ves glas zakrohotal:

»Ali ste že čuli o našem skopuhu in oderuhu?
Ni bil skopuh; ubog siromak je bil. Ni imel še ko¬
vača ne v žepu in je stradal kakor miš v cerkvi in
uro je moral prodati, da si je mogel hlače kupiti.
Prejšnjega starega Dvornika testament so utajili,
Blazinka ga je, so jo že zaprli. Tevž je domačijo
prodal, da je mogel mojega mojstra izplačati, ker
njegovo je bilo po pravici vse.«

Stari Zvonik si je nevoljno pogladil brado in je
dejal rezko:

»Janez, odmolili smo in spat se spravljamo. Zato
nam ni za preroke, ki norčave novice trosijo.«

»Hehehehe!« se je Janez zarežal; »menda misli¬
te, da ga imam pod klobukom. Pa sem jih rajši pu¬
stil pri polnih litrih in sem si dejal, da si ga bom
pri vas za požirek zaslužil. Ne, zaradi tega nisem
prišel. Hotel sem vam le z novico priti, dokler je še
nova.«

107

Zdaj jim je vse po vrsti povedal, kaj se je danes
na sodniji zgodilo.

»Vidiš, Marta, jaz sem zmerom rekla, da Tevž
ni tak, da se mu je morala kaka nesreča zgoditi!«
je vzkliknila Mojcka.

»Tiho in spat!« je velel oče; »nas vse to ne
briga.«

Marta je stala bleda ko zid in se je oprijemala
stene. Zamolklo je ponovila očetove besede:

»Ne, nas vse to ne briga.«

Marka in Luka, njena brata, bi bila rada še več
kaj izvedela. Oče pa je presekal besedo, pomočil
roko v kropilnik, pokropil otroke ter odkrevsal za
njimi po stopnicah. Janez se ni mogel načuditi, po¬
časi se je odpravil, Zefa pa je zaprla duri za njim.

Marti je bila ta noč bridka in huda. Tako so se
ji podile misli po glavi, da niti za trenutek ni mogla
zaspati. Drugi dan dopoldne je imel Marka opravek
pri kovaču; ko se je vrnil, je vedel vse potrditi, kar
jim je Janez prejšnji večer povedal. Zdaj Marta
nekaj dni ni šla iz hiše. Za en del se je hotela jezi¬
kom izogniti, za drugi del pa je željno čakala, da se
oglasi Tevž. Ali čakala je zaman. Tevž je že zdavnaj
zapustil kraj in dolino.

Ko je šla v nedeljo v cerkev, so se vsi ozirali za
njo. Nihče pa ni mogel na njej kaj posebnega opa¬
ziti. Resna in zbrana je bila kakor druge mali in
nobenega sledu ni bilo, da jo je kaj zbegalo. Pod-
krajčani so si to po svoje razlagali; eni so dejali, da
je strašno prevzetna, drugi so trdili, da ni mogoče,
da bi bila s Tevžem kdaj kaj imela. Za nobenega
fanta ji ni mar, najmanj še za Tevža.

Dolgo časa v Podkraju niso o ničemer drugem
govorili kakor o Blazinki, o Krištofu in o Dvorniko¬
vih. Zdaj se je sodba čisto obrnila. Vse je bilo proti
Blazinki, Tevž pa se jim je vedno bolj smilil. Marsi-
kaka ženica in še posebno marsikatero dekle je pre-

108

točilo kaj grenkih solz zaradi bridkosti, ki jih je
Tevž pretrpel, da je svojo siroščino skril.

Kakor so pripovedovali čevljarjevi, je prišel Tevž
tisti večer po razpravi pozno po svoje reči, je plačal,
kar je bil še dolžan, in je odjadral v noč. Teden dni
na vrh, ko je bila ponovna in končna razprava, so
ga Podkrajčani zadnjič videli.

Ko je stala konec novembra Blazinka pred sod¬
niki, se je še enkrat prikazal. Iz Podkraja je prišlo
ta dan mnogo ljudi pričevat, glavna priča pa je bil
Tevž. Na sebi je imel novo, lepo obleko in tudi v
obraz mu je bilo videti, da mu je dobro; le pogled
mu je bil tako žalosten in plah. S sestrama in s kro¬
jačem je nekaj malega spregovoril, krojaču je tudi
povedal, da je dobil čedno službo kot oskrbnik na
posestvu graščaka Vitezoviča. Po domačem kraju ni
vprašal in po nikomer v Podkraju. Z drugimi se ni
menil in je le na kratko odgovarjal, ako ga je kdo
kaj vprašal. Le ko je proti Blazinki pričeval, mu je
bliskalo oko kakor nekoč, ko je še bil poveljnik strel¬
ske družine. Odločno in jasno je govoril. Blazinka je
tajila in se otepala kakor mačka v vreči. Toda ni ji
pomagalo; obsodili so jo na deset let ječe. Ko je
čula obsodbo, je vsa pobesnela.

Tevž je v naglici še stisnil mojstru Krištofu ne¬
kaj v roko — bilo je onih tri sto dinarjev, ki si jih
je vzel na posodo — in je izginil, ne da bi se bil od
koga poslovil.

Štirinajst dni potem je na Blazinovem zapel bo¬
ben. Izkupili so toliko, da je tudi Tevž prišel do svo¬
jega. Ni ga bilo blizu, ampak je kar po sodniji pre¬
nesel svoj denar na kmete v Rovtah in tako poplačal
svoj dolg.

V novi službi je imel dela čez glavo. S pridnostjo
in poštenostjo si je kmalu pridobil graščaka. Čez
dan ni imel kdaj misliti na to, kar je bilo; zvečer pa
so se oglašali spomini. Ni jih in ni jih mogel odgnati.
Večkrat so ga mučili še v sanjah in navadno se je

109

vpletala vanje podoba Zvonikove Marte. Ne, tako to
ni moglo ostati — pozabiti mora, mora, mora poza¬
biti in pokopati.. .

Okoli Božiča je bilo, ko je dobil pismo iz Pod¬
kraja. Že na ovitku je spoznal pisavo ženske roke.
Razburjeno ga je odprl. Res! Marta mu je pisala.

Ljubi Tevž!

Mojster Močilnik mi je povedal za Tvoj na¬
slov, in zdaj, ko sem ga izvedela, Ti moram pi¬
sati. Zelo rada bi se bila s Teboj pogovorila, ko
bi bil le prišel. Vem, da sem Te hudo užalila, in
zato Te ni več. Toda vsega nisem sama kriva. Ko
bi mi bil Ti le malo zaupal in mi povedal, v kaki
stiski si bil, gotovo ne bi bila nikomur besedice
črhnila in bi Ti bila ostala ob strani z vsem srcem
in z vso dušo. Ako misliš, da sem ponosna, se
zelo motiš. Dejala sem, da bi me moral bolje
poznati. Nekaj na svojo čast pa mora vsako po¬
šteno dekle dati; toda zaradi tega Ti nikoli ne
bi bila zamerila kaj takega, čemur nisi sam nič
kriv. Bilo, kar bilo, Tvoje dobro ime je brez ma¬
deža in občudujem Te, da se nobene žrtve nisi
ustrašil in si bil tako zvest in pošten. Takega
moža bi me ne bilo treba biti sram in mene tudi
nikoli sram ne bi bilo. Oče Te zdaj tudi čisto dru¬
gače sodijo. Večkrat rečejo, da si vreden vsega
spoštovanja; svojemu očetu si bil dober sin —
kakor mladi Tobija v sv. pismu, ali pa še bolj.
Zato boš še srečen. Meni se v srce smiliš, ko Do¬
mislim, koliko si prestal in kako hudo Ti je bilo.
To ni prazna beseda. Verjemi mi, da bi Ti bila
rada pomagala, da bi bil laže nosil! Najbolj me
boli, da je tudi mene premotil videz in sem Te
z besedami in vedenjem žalila. Moj Bog, slepa
sem bila in ne vem drugega, kakor da Te za od¬
puščanje prosim. Za nič drugega Te ne prosim
kakor le za to, da mi odpustiš. Beseda, ki sem Ti

110

jo dala, mi velja in nikoli ne bom drugega vzela.
Pisati ne morem vsega, povedati pa bi Ti bila
imela mnogo, mnogo. — Novega ni nič posebne¬
ga. Oče so bolehni, zdravnik pa pravi, da ni kaj
nevarnega. Da je Močilnik kupil nekaj travnikov
od Blazinovega grunta in tisto hišo pri Mežnarju,
to Ti bo že znano. Sin je pustil financarsko služ¬
bo in je že dva meseca tu; zdaj mu bo oče v tej
hiši uredil branjarijo. Večkrat je že bil pri nas in
Te ima v časti. Meni se zdi čeden in pošten fant.
— Zdaj pa ne vem več kaj. Prisrčno Te prosim,
odpiši mi. Če mi boš le to pisal, da mi odpuščaš,
bom zadovoljna. O svojem pisanju nisem niko¬
mur nič rekla; zato Ti ne morem nobenih drugih
pozdravov poslati kakor svoje.

Tvoja

Marta Zvonik.

Prvi hip je obšlo Tevža čustvo velikega veselja.
Dobro mu je delo, da mu piše Marta tako prisrčno,
posebno pa še, da ga imajo pri Zvonikovih v časti.
Morda ga zdaj tudi drugi Podkrajčani drugače so¬
dijo.

Toda nečesa je pogrešal v pismu. Prebral ga je
drugič. Ne, niti besedice ni o ljubezni. Ali pa jo ima
on še rad? O, še, še. Najsi se pamet še tako upira,
srce ne neha vpiti: še, še, še! ... Tudi Marta ga ima
rada. Čeprav tega ne pove, vendar diha iz vsake
vrstice ljubezen. Toda: ali pisma ni sestavila zelo
previdno? Ne, pisanje je jasno in odkritosrčno, ka¬
kršna je Marta sama. In črno na belem stoji, da ni¬
koli ne bo vzela drugega . .. Res, nikoli drugega,
ampak — njega tudi ne. Vedno si je želela na lepo
Dvornikovo domačijo, in ko ji je pozneje o kakem
manjem gruntu govoril, ji ni bilo nič po volji. Zdaj
je berač in s takim se noče za vse življenje zvezati.
Tega ji pač ne more zameriti. Ali on kaj misli na
ženitev z njo? Ne, resno ne več. Čeprav čisto lepo

111

zasluži, bo še vendar dosti vode preteklo, da bo
imel kaj pod palcem. Toliko ga je že izučilo, da čez
noč ni mogoče obogateti. Prav zaradi tega, ker ima
Marto rad, je ne sme priklepati na svojo revščino.
Ne, nikakor ne! Ona pa to tudi spoznavlje in ne kaže
želje, da bi se vzela. Čemu bi si potem razvnemal
ljubezen? Ne! Ljubezen brez zakona je bolezen;
glavo omoti in srce zagreni. Zanj ni časa, da bi po
dekletu izkoprneval. Delati mora in vse sile napeti,
da pride zopet do veljave. Trdna deklečja ljubezen
tako ni. To mu je tudi Marta pokazala. Kaj mu je
storila gor v Suhem grabnu?! Ko se je spomnil, ga
je zabolelo in navdalo z gorjupo bridkobo. Prijazno
ji bo odpisal, vendar ji bo dal razumeti, da ne mara
nobenih zvez več. Potem pa bo zadušil, kar mu v
srcu gori, in jo bo pozabil. Da!

Kljub takim sklepom je segel zvečer v omaro po
oni zlati križec, ki ga je od Martine verižice odtrgal,
ga poljubil in se zatopil v misli na Marto. Drugo
jutro ji je napisal odgovor:

Ljuba Marta!

Tvojega pisma sem bil zelo vesel. Po dolgem
času je bila zame to prva vesela ura in bo brž¬
kone tudi zadnja, ki mi je bila po Tebi name¬
njena. Da bi Te bil obiskal, tega si nisem več
upal. Kajti, če si tudi pozabila na sramoto, ki se
drži mojega imena, jaz ne bi mogel brez srama
pred Te; berač sem in nič drugega nimam pri¬
čakati kakor to, da se preživim in s pridnim de¬
lom zopet pridobim izgubljeno dobro ime. Kakor
sem iz Tvojega pisanja razbral, si tudi sama tako
pametna in vse to uvidevaš. Da bi Ti jaz kaj
zameril, tega se nikar ne boj; kajti jaz nimam
Tebi nič več odpustiti kakor Ti meni; zato je
najbolje, da se pobotava. Moja beseda, da nikoli
druge ne vzamem, velja za vse moje življenje. Na

112

ženitev sploh ne mislim in tudi misliti ne morem.
Toda Tvoji sreči nočem biti na poti. Ako jo
drugod najdeš, ne oziraj se name, ampak jo za¬
grabi! Ne bom Ti zameril. Pa prav me razumi!
Pišem to le zaradi tega, ker mi je žal zate in
nočem, da bi se zaradi tega odpovedala sreči.
Meni si bila najljubše, kar sem na zemlji imel,
in spomin nate mi bo vedno ljub in lep. Ne oziraj
pa se name, temveč glej le nase! Najbrž se ni¬
koli in nikjer ne bova več srečala; zato nima po¬
mena, da si s pogostnim pisanjem otežujeva srce.
Pozabil Te ne bom nikoli, dokler bom živ. Ničesar
mi ne zameri, zdrava ostani in moli včasih za
Svojega srčno Ti vdanega

Tevža!

Komaj je odposlal pismo, se je že skesal. Kaj bo
rekla Marta? Bolelo jo bo, da se je poslovil. Preveč
jasno ji je povedal, da noče nobenih zvez več. Ali
res ne bo nič več čul o njej ? O, saj mu bo gotovo še
pisala. Enkrat še! Nestrpno je čakal na odgovor —
čeprav ji ga je prepovedal. Toda čakal je zaman,
čakal dneve, tedne, mesece. Šele v začetku maja je
prišlo zopet pismo od doma. Pisal mu je mojster
Krištof:

Ljubi Tevž, grešnik zakrknjeni, mutasti trapist!

Kaj je s Teboj ? Ali si še živ ? Ali pa so opra¬
vili že sedmino po Tebi? Ali pa si res odrinil k
trapistom in si se jezika odvadil? Ali pa sem Te
jaz kaj razžalil in se kujaš? Ne v mislih, ne v
besedah, ne v dejanjih se greha ne morem za¬
vesti. Ampak po stari navadi Te imam rad in bi
Ti rad vse storil, če bi Ti le hotel. Kaj naj Ti
pišem? Ker je vsakdo sebi najbližji, bom pri sebi
začel. Mežnarjeva hiša, ki sem jo kupil, je že lepo
popravljena; v štirinajstih dneh bo v nji odprl

Očetov greh 8

113

moj častiti sin, zaslužni bivši financar, trgovino
z mešanim blagom. Seveda se bom preselil k nje¬
mu, kajti v novi hiši mi je bolj po godu. Kočo
in krojačnijo sem mnogo prepoceni predal svo¬
jemu kranjskemu Janezu in krojačnija se ime¬
nuje zdaj: »Janez Laznik in drug, krojaštvo v
Podkraju.« »Drug« — ta sem jaz. Veš, da bi v
trgovini moko in sladkor vagoval, za to imam
preumazane roke; za vile in plug so prenežne;
da bi pa kar tako Bogu dan kradel, tega pa tudi
nočem. Zato sem se zopet lotil šivanja in sem
šel k svojemu bivšemu pomočniku za pomočnika.
Ta nehvaležnež pa trdi, da on ni mojster in da
mi nima kaj ukazovati. Ampak zdaj Ti pride
prava! Ta Janez, to tele, se je v mojo hčero za-
telebal. Pa bi ji lahko bil oče! Kajne, krave bi
se smejale; tudi Ti se boš. Tak osel! Ne, takega
moja dečva ne mara. Saj sem mu dejal, naj si
gre na Kranjsko po kako Mico. Drugače smo
zdravi in živi. Pa ne vsi. O svečnici smo Zvonika
pokopali. Znotraj se mu je vnelo in je bolezen
zamudil in umrl. Bog mu bodi milostljiv! — Zdaj
pa nategni uhlje in dobro poslušaj! Da se je
Zvonikov Marka že davno v mojo hčerko, v mojo
Rezko zagledal, tega še vedel ne boš. Tudi Rez¬
ka se je zatelebala v njega. Prejšnjo nedeljo
jo je prišel Marka, ki je zdaj gospodar, svatovat.
Krištof, kaj naj sem storil, kakor da sem rekel
da in amen? Toda kjer je ena nesreča — ali
sreča —, Ti pride kmalu druga. Jurij, moj sin,
bivši financar in bodoči trgovec, se je v Zvoni-
kovo zagledal, ona pa v njega. Zdaj sta Ti kar
iznenada spoznala, da eden brez drugega ne mo¬
reta biti, in sta nad menoj, naj rečem zopet da
in amen. Jaz, stari norec: kaj hočem drugega,
ko so mi Zvonikovi vsi tako pri srcu ? Torej bomo
jeseni — okoli Šmihelce — kar dva para ženili:
sestro in brata z bratom in sestro. Že danes Te

114

vabim; glej, da prideš! Če Te ne bo, pridemo
pote in Te bomo vlekli s seboj na Brezje ali celo
na Trsat. Še dosti novic vem, ampak pero ni igla
in pred očmi mi že gomazi. Zato končam. Dru- '
gič še kaj! Piši vendar! Skrbiš me. Če Ti je kaj
treba, vej, da Ti nihče rajši ne stori kakor moj¬
ster Krištof! Zbogom! Vsi Te pozdravljajo, oba
mlada para, Janez, najbolj pa Tvoj stari stric

Jurij Močilnik, p. d. Krištof,
krojaški mojster v pokoju, pa brez pokoja.

Tevž je bil bled kakor zid; ugriznil se je v ust¬
nice, da so mu krvavele. — To ti je ženska zvestoba!
Kakor trs v vetru je in kakor pena na vodi. Da, da,
vse mu je jasno. Krojačev sin ima denar in lep dom
— on, Tevž, pa je siromak. Ne, zdaj noče ničesar več
čuti o nezvesti Marti! Iz srca si bo izruval vsak spo¬
min na njo.

In vendar je moral misliti nanjo. Srce ga je bo¬
lelo in najrajši bi bil umrl.

8 *

115

X.

Naslednje dni se je nekoliko umiril in je jel trez¬
no misliti. Ali je smel Marti zameriti, če se je vdala
krojačevemu sinu? Pač ne. Saj se je vsem pravicam
odrekel in še silil jo je, naj zaradi njega nikar živ¬
ljenja ne prežaluje, temveč naj se ozre po novi sreči.
Toda ali mu Marta ni že prelomila zvestobe, preden
še je dobila njegovo pismo? Pisala mu je vendar, da
krojačev Jurij večkrat k njim pride in da ji ugaja
— tako nekako je stalo v pismu. Ali nezvestobe je
tudi tedaj ni mogel dolžiti; saj sta se že ono bart v
Suhem grabnu razšla. Zakaj pa je pisala, da nikdar
ne bo drugega vzela? Morda ji je bilo le bolj za
njega kakor za onega in je upala, da se bo med
njima pot še, uravnala. On pa je s surovo besedo
podrl vse mostove in razdrl vse njene upe. Dekle pa
se vsako rado omoži — in tudi Marta bržkone. Ko je
videla, da z njim ni kaj, se je pač onega oklenila.
Mojster Krištof je gotovo tudi imel prste zraven.
Pri tej misli se je Tevžu vnela huda jeza na krojača.
Ko pa je preudaril, se tudi na tega ni mogel jeziti.
Saj mu je vendar sam rekel, da ne mara več Marte
in da nikoli več ne bo z njo govoril. Zato krojaču ne
more očitati, da je bil zahrbten; reči bi celo moral,
da se je mojstru Marta smilila in jo je s sinom zdru¬
žil, da bi na Tevža laže pozabila. Ne, nihče drug ni
kriv, ko on sam! Ta misel mu je stiskala srce.

A zakaj žaluje? Saj na ženitev ni mislil. . . O,
pač! Na dnu srca mu je vedno še gorela iskrica upa¬
nja, da si bo sčasoma kaj privarčeval in si kaj
kupil. . .

Ves bolan je bil. Da bi le še enkrat, le enkrat še
mogel z Marto govoriti! Toda prepozno je; nič več
ne pomaga. Tako ga je potrlo, da je tudi do dela
izgubil veselje in bi bil najrajši samemu sebi ušel.

Sicer pa služba itak ni bila nič kaj prijetna. S
posli so bili veliki križi, graščak pa se je brigal za

116

gospodarstvo le toliko, da je vedno in vedno terjal
Tevža, oskrbnika, za denar.

Tevž je bil vedno bolj prepričan, da je za nesrečo
rojen in da vse življenje ne bo drugače. Mojstru Kri¬
štofu je kratko odgovoril, da mu je dobro, da pa ima
toliko dela, da ne utegne pisati. O svojih bridkostih
in srčnih težavah ni črhnil besedice.

Nezadovoljnost s samim seboj in sitnosti z gra¬
ščakom so ga slednjič nagnale, da je z oktobrom od¬
povedal službo. Ni še vedel, kam pojde potem; dejal
pa si je, da bo že našel kje kaj. — če drugod ne, jo
bo odrinil kam na jug; vsaj o domačem kraju ne
bo več kaj čul.

Konec avgusta je dobil zopet pismo od krojača.
Pisal je:

Ljubi Tevž, bik zabikjeni!

Na Malo Gospojnico pridem v Maribor in bom
okoli enajstih pri »Grozdu«. Pridi gotovo tja, ker
moram s Teboj govoriti. Če ne prideš, pošljem
vse mariborske policaje pote. Torej glej, da se
mi ne spustiš v smuk, ker Te bom tako dolgo
lovil, da Te ulovim! Medtem ostanem Tvoj zvesti

stric Krištof.

Kaj hoče norčavi čudak? Gotovo ga pride v svate
vabit. — Ne, ne pojde v Maribor. Toda če ne pojde,
jo primaha in prirobanti mojster sem na graščino in
ga spravi v še hujšo zadrego. Morda je tudi prav,
če ga sreča; bo vsaj izvedel, kako je in kaj, in se bo
znal za bodoče ravnati. — Tako se je odločil, da pojde
na Malo Gospojnico v Maribor.

Na vse zgodaj je bil tisti dan pri frančiškanih v
cerkvi in je pri štirih mašah opravil svojo pobož¬
nost. Zelo pa se je moral otepati posvetnih misli, in
čim bliže je bila enajsta, tem bolj je postal nemiren.
Še preden je minula velika maša, je odšel h »Grozdu«

117

in poprašal po krojaču. Gospodar mu je koj pokazal
gor in mu odprl vrata v eno od sob v prvem nad¬
stropju. Tu je sedel Krištof, na mizi pred njim je
stal liter vina in krožnik svinjine. Ko je zagledal
Tevža, je skočil s stola, ga objel in zavpil:

»Krištof nebeški! Ali si, Tevž, ali nisi? Skoraj
bi te ne bil spoznal. Od kdaj pa se ne briješ? Tako
moški brkat si! Tak si mi po volji!«

Tevž se je otresel krojača in mu hladno ponudil
roko.

»Bog te živi, Tevž!« je bil mojster še ves iz sebe
od veselja, »Bog te živi! Tako sem te vesel! Že sem
mislil, da te ne bo. Tedaj bi ti bil na vrh frančiškan¬
ske cerkve zlezel. Sedi, jej, pij — pij, Tevž, da se
ti jezik razveže!«

Trčila sta, Tevž si je tudi nekoliko odrezal, go¬
voril pa ni mnogo.

Mojster ga je nekaj časa meril, potem pa je ši¬
roko zinil:

»Tevž, zdaj me poslušaj! Prošnjo imam. Da ti po
resnici povem: denar, ki si mi ga dal, mi dela hude
skrbi — tiho bodi in ne moti me, najprej bom jaz
govoril, potem pa ti lahko za mojega deli do Sin-
sveti govoriš! .. . Veš, bojim se, da bi kaka vojna
prišla ali pa da bi denar spet prišel ob veljavo.
Zato ga nalagam v zemljo. V Podkraju sem že kupil
hišo in nekaj sveta. Zdaj sem kupil še Staneče v
Hrastju: vse, kakor stoji in leži, šest glav živine v
hlevu. Dokler sem pri moči, da šivam, ne maram
sam tja. Zato iščem najemnika. Kar tako vsakemu
pa grunta ne dam, da mi ga ne izmolze in odere.
Tebi ga zaupam, štiri tisoč dinarjev mi boš na leto
plačal. To je zate prav, zame pa tudi. Sam svoj po¬
staneš, z mlekom si boš lepo zaslužil, meni pa tudi
dobro storiš. Zdaj zini in govori! Sprejeti pač
moraš!«

Tevž se je zdrznil in je počasi stisnil skozi zobe:

- »Zopet mi hočete zastonj —«

118

»Ne, ne!« je ugovarjal mojster. »Še pare ne! Če
mi ne boš točno plačeval, te bom tožil in nagnal.«

»Hrastje mi je preveč blizu Podkraja.«

»Blizu, da! Ko je dobre tri ure od nas! Leto in
dan ti ne pride Podkrajčan v Hrastje. Sicer te pa
Podkrajčani tudi ne bi snedli; si premedel in suh.«

»Kaj bom kmetoval, ko sem sam?!«

»Večno tudi ne boš sam. Saj se boš moral ože¬
niti.«

»Oženiti? S kom pa?«

»Hahaha, to boš menda sam vedel! Če se ne mo¬
tim, hehehe, imaš že več let svojo!«

Tevžu je udarila kri v glavo.

»Vi! Vi!« je zavpil. »Za norca me hočete imeti?«

»Ali se ti meša?« se je zavzel krojač. »To vendar
niso norci, če te tvojega dekleta spomnim. Sramo¬
vati se ti pa take tudi ni treba! Martč se ti ni treba
sramovati!«

»Saj ste mi vendar pisali, da bo vašega Jurija
vzela!« je sopihal Tevž.

»Osel! Norec! Bedak! Kaj takega ti nikoli nisem
pisal!«

»Črno na belem stoji v vašem pismu, da se imata
Zvonikova in vaš rada in da se o Šmihelci vzameta.«

Sedaj se je Krištof na ves glas zakrohotal:

»Hehehehehe ... To je res! Ampak tisti Zvoni-
kovi, ki se je z mojim spletla, ni ime Marta, ampak
Mojcka!«

»Kaj? Kaj? Mojcko jemlje?« je vpil Tevž ves iz
sebe. »Ta je vendar premlada!«

»Z enaindvajsetim letom dekle ni več premlado.«

»Ali vi mi niste pisali, da je Mojcka!«

»Mi je ime pač v peresu obtičalo. Saj veš, kaka
fuflja sem — takemu se vse pripeti.«

Zopet se je na široko zarežal in tako čudno me¬
žikal, da človek ni vedel, ali bi mu verjel, da je res
le slučajno izpustil v pismu Mojckino ime, ali pa je
storil to nalašč.

119

»Za hos ste me potegnili!« se je jezil Tevž.

»Ne! Ti si se sam, hehehe!«

»Še v spanju bi mi ne bilo prišlo na misel, da se
Mojcka ženi.«

»Vprašal bi bil! Venomer sem čakal, da prideš,
hehehe!«

»Kako bi bil mogel priti! — Kaj pa počne
Marta?«

»Žalostna je kakor verna duša in vedno bolj
bleda.«

»Zakaj vendar? Kaj ji je?«

»Kaj? Po očetu žaluje, potem pa še po nekom;
ta patron ji je najprej lepo govoril, potem pa besedo
snedel in jo pustil.«

»To ni res! Besede nisem snedel! Če . .. če . . .«

»Zaradi mene stori, kakor hočeš! Lepo pa ni,
kar si z dekletom napravil. .. Toda zaradi teh reči
nisem prišel v Maribor, ampak zaradi Stanečega.
Preudari, ali sprejmeš! Za trenutek bom odšel po
opravkih. Ko se vrnem, hočem vedeti, kako si se
odločil,«

Odracal je, zunaj pa se je kar dušil, tako ga je
silil smeh. Tevž pa je notri razburjeno meril sobo
po dolgem in počrez. Ne na Staneče, ne na kak dom
ni mislil, ampak samo na Marto. Vse misli pa so
mu onemogle in obstal je pred oknom, ves bolan od
hrepenenja, in se topo zagledal na ulico. Tedajci so
se vrata potihoma odprla. Obrnil se je in od izne-
nadenja zazijal. Pri durih je stalo lepo, zrastno
dekle ... Za božjo voljo, bila je .. . res, Marta! Ne¬
koliko je bila bleda, shujšala pa ni medtem prav
nič. Lepa je bila ko nekdaj .. . Nekaj časa ga je
gledala, potem pa rekla s svojim zvonkim glasom:

»Oprostite, zmotila sem se -—«

»Marta!« je vzkliknil. »Kam pa hočeš? Koga
iščeš?«

120

Tedaj jo je streslo, ustnice so ji zatrepetale in
zasula je v jok. Prvič jo je videl jokajočo. Stopil je
k nji, jo prijel za roko in dejal mehko:

»Kaj ti je, Marta? Zakaj se jočeš?«

»Tevž, Tevž!« je ihtela; »moj Bog, še spoznala
te nisem.«

»Zato se ti ni treba jokati. Tiho bodi! Glej, saj
sem jaz!«

»Tevž — gotovo si hud name, kaj?«

»Prav čisto nič! Zakaj pa? Ti, ti bi pač mogla
biti huda name.. . Povej, povej, kako pa, da si sem
prišla!«

»Saj si me klical.«

»Jaz?«

»Da — ali ni res?« je zajecljala. »Mojster Mo¬
čilnik mi je pravil, da si mu pisal, da moraš z menoj
govoriti. Zato sem danes sem k frančiškanom pri¬
romala ... Menda se mi ni nalagal?«

Zopet jo je posilil jok.

»O, ta norčavež!« je vzkliknil Tevž. »Kdo bi si
bil mislil, da bo tako zanko spletel! Zdaj pa se nikar
ne joči več, Marta! Vse je prav in od srca se ve¬
selim, da se morem s teboj zmeniti. Ko bi bil kak
angel iz nebes prišel, bi se ne bil mogel bolj razve¬
seliti, kakor sem se tebe. Na vsem svetu mi ni nihče
tako ljub kakor ti — in danes se morava zmeniti.«

Z belim robčkom si je obrisala solze in ga po¬
gledala svetlo in goreče ter dejala z napol otožnim,
napol blaženim smehljajem:

»Tevž, zdaj si zopet dober kakor nekdaj . . . pred
ono nesrečo. Ampak v obraz si drugačen.«

»Tako? Tako? Mi je že mojster rekel, da sem
brkat. Če pa ti hočeš, se bom še danes obril.«

»Ne, ne,« je branila; »lepo se ti poda. Nikoli mi
nisi bil tako všeč kakor danes.«

»Ti pa tudi še nikoli nisi bila tako lepa,« se ji
je laskal. »Da se tako po naše domače nosiš, to mi
je zelo po godu.«

121

»V Podkraju sem se udomačila in po podkrajsko
domače se nosim,« je dejala in se z rahlo gizdavostjo
ozrla po svoji čedni kmečki obleki.

Res, kar veselje je bilo gledati lepo dekle v pre¬
prosti kmečki obleki — vse drugače, kakor tista
vaška dekleta, ki se po mestno šemijo. Tevž si kar
ni mogel napasti oči.

»Marta, pozabi vse, kar je bilo nerodnega, in daj
mi zopet besedo in srce — in bodiva si dobra!«

»Rada,« je dejala prisrčno; »moje srce je bilo
zmerom tvoje, tudi v najhujših časih.«

»Moje pa tvoje .. . Zdaj naju pa nič ne sme več
ločiti. —• Marta, ali ti je prav, če bom skrbel, da se
čim preje vzameva?«

»Meni je po volji. Saj na vsem svetu nimam ni¬
kogar, ki bi mi bil bližji od tebe.«

»Tedaj greva na Staneče. Veš, mojster Krištof
mi je ponudil Staneče v najem. Ti o tem še ničesar
ne veš.«

»Pač, pravil mi je, da ti bo Staneče ponudil. Le
pojdi, le — pomagala ti bom. O, kako se veselim!«

»Brez tebe ne bi bil; zdaj pa me silno veseli. ..
Bogastva ti ne morem nuditi. Nekaj pa ti obljubim.
Delal bom in garal bom, da ti bom lepo postlal. Da,
dobro ti mora biti pri meni.«

»Ne, tako ne! Delala bova oba. Ne vem si lep¬
šega kakor zate delati.«

»To bova vse še videla . . . Zdaj pa še nekaj!
Čisto na prazno gnezdo se ne moreva vzeti — moja
bogatija pa bo le za največjo silo, toliko, da si ku¬
piva najpotrebnejšo opravo.«

»Tevž, po očetu sem dobila osemnajst tisoč di¬
narjev. To veselje boš meni pustil, da bom najin dom
uredila. Ženske se na to bolj spoznamo kakor moški.
V štirih, petih tednih bo vse v redu.«

»Ali Marta, to je tvoj denar! .. . Škoda je zanj.«

122

»Kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje.
Zdaj se ne bova ločila. Ne le dinarje, mnogo, mnogo
več si bova dala.«

»Marta! Moja dobra Marta!«

Tedaj so se odprle duri in izza teh je prikukal
mojster Krištof s svojo cvetočo glavo in smeje se je
vprašal:

»Ali sta se nakregala? Ali smem priti?«

Ko je videl njuna obraza, ki sta od sreče sijala,
je vstopil, prijel Tevža za rokav in rekel:

»No, Tevž, ali pojdeš na Staneče?«

»Da, in Marta tudi!« je odvrnil Tevž veselo;
»glej jo, mojo gospodinjo! Še preden nastopim, se
bova vzela.«

Zdaj je iz krojača bruhnilo, da se ni mogel
držati:

»Hehehehehehehehehe! Torej sem prav izraču¬
nal! Dadadada, gore in doline se znajdejo, ljudje pa
ne. Ljudi je treba za glavo prijeti in treskati ž njimi,
da jim zvezde posvetijo.«

»Da ste pa vi, stric Jurij, tako vseh muh polni,
tega bi si pa nikoli ne bil mislil,« je rekel Tevž
dobre volje.

»Hehehe, malokdo spozna, da so krojači največji
umetniki na zemlji. Takle pravi krojač ti vse zakrpa
in polika: hlače, jopiče in — srca, hehehe! ... Ali
si zadovoljen z menoj?«

»Da, zadovoljen, še kako! Ne morem se vam za¬
hvaliti, stric — ljubi stric! Zdaj šele vem, kako ste
dobri. Oprostite mi, ker sem bil večkrat zarobljen!«

»Kaj ti bom odpuščal! Mladost je norost. Saj
sem bil v mladih letih sam tudi tak. Krivico smo ti
pa vsi delali. No, kaj moremo, hehehe!«

Na glas se je zasmejal in vendar so mu po
obrazu trkljale debele solze. Zamahnil je in za-
hreščal:

»Kar je bilo, je bilo . . . Otroka, danes je lep dan.
Zaliti in zabeliti ga moramo!«

123

Odprl je vrata in zavpil na hodnik:

»He, krčmar! .. . Ali naj stradamo in žejo trpi¬
mo, ko nam iz kuhinje take dišave vstajajo?«

Ko je priteklo dekle, je naročil bogato kosilo in
najboljšega vina. Danes je bil Židane volje. Medtem
ko so jedli in pili, je zbijal norce in jih tresel iz ro¬
kava, da onadva sploh do besede nista prišla. Sicer
pa se jima itak ni ljubilo govoriti; često pa sta se
drug drugemu vsa srečna nasmehljala.

124

XI.

Sedem tednov pozneje, v pondeljek po žegnanski
nedelji, so se trije pari oženili, dva para v domači
fari, Tevž in Marta pa v Mariboru v frančiškanski
cerkvi. Poročal ju je nekdanji podkrajski kaplan,
ki je bil zdaj župnik, nekdanji in sedanji zopetni pri¬
jatelj Tevžev. Na obedu so se vsi trije pari zbrali v
Mariboru; razen ženinov in nevest so bili le še go¬
spod župnik, mojster Krištof in mlajši Zvonikov sin.

Čeprav je bila družba majhna, je bila dobre
volje. Od nevest je bila Mojcka najbolj glasna. Ve¬
nomer je tiščala v svojega mladega moža, tisoč reči
ga je izpraševala in se sladko smejala. Rezka je bila
bolj plaha in tiha in se je vsa srečna smehljala zase.
Najlepša med njimi je bila Marta, izmed ženinov pa
najpostavnejši — Tevž.

Sredi obeda se je dvignil župnik in govoril pri¬
srčne besede. Dejal je, da so si vsi trije ženini in
vse tri neveste zaslužile blagoslov, ki ga obeta četrta
božja zapoved, in Bog jih bo osrečil.

Ko so po tem govoru trčili, je vstal krojač in
zaropotal s svojim stolom.

»Krištof nebeški,« je začel govoriti, »prav za prav
bi moral danes biti tiho in se za ušesi čohati, kajti
to ni mala reč: na en dan tri otroke oženiti. Da,
tri; kajti tudi Tevž je moj. Dejal bi, da sem ga v
bolečinah rodil, to se pravi, spametoval, in Tevž je
mojega ljubega bratranca sin. Ne bom dolgo govo¬
ril, nekaj pa moram vendar povedati. Otroci, lepo se
imejte in na Boga nikar ne pozabite! Če boste pridni
kakor jaz — to se pravi, kakor bi jaz bil moral biti,
potem bo vse prav . .. Zdaj pa še nekaj! Spodobi se,
da kot vaš oče vsakemu kaj za spomin dam na ta
slovesni dan. Rezka in Mojcka sta svoje že dobili.
Nekaj pa mora še moja najnovejša hčerka Marta
dobiti. Njej dam zdaj majhno darilo in jo prosim,
naj ga sprejme.«

125

Pri teh besedah je vzel iz žepa veliko, zapečateno
pismo in ga dal Marti. Tevž je široko pogledal, Marta
pa je obračala pismo in ni vedela kaj z njim. Dala ga
je Tevžu.

»Ne, ne, njegovo ni, samo tvoje je, samo tvoje!«
je ugovarjal mojster. <

Tevž ga je odprl in vrnil Marti. Ta je vzela iz
ovitka pisanje in ga jela brati; pri tem je zdaj
zardela, zdaj prebledela, kajti pisanje je bilo prava
pravilna notarska listina, v kateri je stalo zapisano,
da daruje Jurij Močilnik Marti Jakopič roj. Zvonik
Stanečo kmetijo v Hrastju z vsem, kakor stoji in leži.

Marti so se tresle roke, ko je podala listino Tev¬
žu. Komaj je ta pisanje pogledal, se mu je obraz
zmračil.

»Sprejmi, Marta! — Pametna bodi!« so jo vsi
silili, ker so že vedeli, kaj je.

»To je preveč, mnogo preveč,« je ječala.

Tedaj je zarohnel mojster:

»Krištof in Golijat, Tevž, ne bodi bik! Naj na¬
pravi Marta s svojim, kar hoče! Tvoje ni nič, tebi
še pare ne dam! Ampak svoji mladi ženki boš ven¬
dar kaj privoščil!«

Tevžu se je obraz razjasnil in prijazno je poki¬
mal ženi.

»Tevž, ali smem sprejeti ?« ga je plaho vprašala.

»V božjem imenu!« je rekel, »saj je tvoje.«

Tedaj je vstala, stopila k mojstru, z obema ro¬
kama prijela njegovo desnico in vsa ganjena dejala:

»Ljubi, ljubi stric . ..«

Več ni mogla; zalile so jo solze. Tudi mojstru
Krištofu so tekle po obrazu.

»Že vem, že vem, Marta,« je hreščal; »da, da, da,
je že prav, ampak sama moraš imeti, sama zase. Ta
bikec, ta bikec — njemu ne dam ničesar.«

Vsi so obstopili Marto in ji čestitali. Tudi Tevž
ji je stisnil roko, ona pa mu je zašepetala na uho:
»Zaradi tebe me veseli, samo zaradi tebe!«

126

Nekaj časa so še vsi srečni sedeli in bili Židane
volje. Ko so se poslavljali, je segel krojač Tevžu v
roko in ga dolgo držal:

»Nič ne zameri, Tevž, ker tebi nisem ničesar dal!
Kljub temu me imej rad!«

»Moj dobri, moj dobri stric!« je odvrnil Tevž
globoko ganjen. »Kaj vse ste vi meni storili, to vem
le jaz in ve le Bog. Pozabil tega ne bom nikoli.«

Ona dva para sta še isti dan odšla na Brezje,
Tevž in Marta pa na svoj novi dom na Staneče.

Tevž zadnjih štirinajst dni ni bil tu, ker ni maral
biti v tem času preblizu neveste. Zdaj se ni mogel
načuditi, ko je videl, kako skoroda razkošno je Marta
medtem opremila hišo. Od srebrnega kropilnika pri
vratih pa do pisanih podob svetnikov na stenah in
svetlih zaves na oknih se je vse bleščalo.

»Marta!« je vzkliknil. »Da boš tako lepo opra¬
vila, bi ne bil verjel. Zdi se mi, da sem v malih'
nebesih.«

»In vse je najino,« je rekla žareča od sreče.

»Tvoje je, Marta, in tega sem najbolj vesel!«

»Tvoje, Tevž! Hiša je tudi tvoja! Prihodnje dni
pojdeva na sodnijo in jo prepiševa nate.«

»Ne, to pa ne,« je ugovarjal; »veš, na vse zadnje
bi me le še prijela lakomnost in ti bi bila cela reva.«

»Ti, ti! Ali boš tiho s tem!« mu je zapretila s
prstom. »Če ti nimaš ničesar in jaz vse, me prav
nič ne veseli.«

»Saj jaz imam vendar tebe, Marta! To je več
vredno kakor celo kraljestvo ... Zdaj pa se bova za¬
hvalila Bogu; od Njega imava vse.«

Pokleknila sta drug poleg drugega in iz srca
jima je prikipela zahvalna molitev, goreča in pri¬
srčna, kakor jo zmore le srce, prepolno blaženosti, in
je kipela pred božji stol.

127

/

Univerzitetna knjižnica Maribor

000503260