PREKMURJE KOT OZEMLJE
UMETNOSTNIH IMPORTOV
JANEZ BALAŽIC
Za ozemlje Prekmurja je značilna raznotera
umetnostna produkcija, ki predvsem v svojem
srednjeveškem obdobju presega ozke nacio-
nalne, formalno-razvojne ter ikonografsko-
programske okvire. Vrednotenje prekmurske-
ga umetnostnega gradiva nikakor ne more biti
vezano na enonacionalne, bodisi osrednjeslo-
venske, madžarske, nemško-avstrijske ali hr-
vaške kriterije, temveč je potrebno spomenike
obravnavati v posebnostih in razsežnostih,
odvisnih od etničnih, civilno in cerkveno-
upravnih pogojev, posebej je treba upoštevati
vlogo in vpliv naročnikov umetnostnih podje-
tij ter nenazadnje izvor in slogovni profil de-
lavnic, ki so dela izvrševale. Predvsem pa je
nujno teritorij Prekmurja povezovati z ogr-
skim, hrvaškim ter nemško-avstrijskim kul-
turnim prostorom.
Nacionalne umetnostnozgodovinske šole so
si doslej venomer prizadevale locirati vpliv
lastnih umetnostnih centrov, kajpak pa se je
vsakršna zožena smer raziskave izkazala kot
pomanjkljiva ali celo tendenciozna.
Dejstvo je, da se umetnostna dediščina Pre- ;
kmurja ni nikoli kazala kot samosvoja, saj je ;
nastajala v prepletu različnih slogovnih in :
programskih pobud, katerih prvine generirajo ■
mnogo širše v srednjeevropskem kulturnem '
prostoru. Misel o srednjeevropski specifiki \
prekmurskega spomeniškega fonda nikakor^
11
noče zbujati vtisa o nezmožnosti domačega
človeka-ustvarjalca, temveč govori v prid tezi,
da je bilo to ozemlje ves čas dovzetno za po-
bude močnejših umetnostnih centrov, prav
gotovo pa se to ozemlje vklaplja, kot integral-
ni del, v širši kulturni prostor. Čeprav Pre-
kmurje po srednjem veku ne izstopa z veliki-
mi spomeniškimi kompleksi, pa se je kulturni
prostor zožil šele v drugi polovici 19. stoletja,
ob izraziti madžarizaciji, potlej, po letu 1918,
pa je le stežka našel stik z osrednjeslovenskim
kulturnim miljejem. Danes je že možno ugo-
toviti če že ne edini, pa vsaj izraziti vpliv slo-
venskih kulturnih centrov. Zanimivo je, da
imamo opraviti z dvema navideznima vpliv-
nima horizontalama. Prva pripada času in ob-
dobjem, ko je Prekmurje spadalo pod madžar-
sko oblast; to imenujem ogrsko horizontalo.
Po letu 1918 pa je rasel, kot sem že omenil,
drugi, t.i. osrednjeslovenski horizontalni kul-
turni vpliv.
Obe, sicer polemično zastavljeni osi, oz. ho-
rizontali, ruši predvsem ob spomenikih ugo-
tovljeni vertikalni vplivni pas, katerega je kot
oporišče Stele lociral v Radgoni, i Za Radgono
oz. štajerskimi umetnostnimi delavnicami pa
seveda stoji široko zaledje umetnostnih cen-
trov, tako italijanskih, koroških, dunajskih,
kakor tudi čeških. Vsekakor ob prekmurskih
umetnostnih spomenikih prepoznavamo raz-
lične slogovne poteze, ki so v veliki meri od-
visne od omenjenih centrov, četudi ne more-
mo povsem zanikati vplivov ogrskega kultur-
nega prostora, ki se je kazal predvsem v zahte-
vah naročnikov.
V nadaljevanju bi rad navedel nekaj spome-
nikov, ki se kažejo kot dovolj značilni rezulta-
ti importov. Na tem mestu seveda ne moremo
obravnavati vseh, ampak zgolj tiste, ki po for-
malno-vrednostnih kriterijih izstopajo iz si-
ceršnje umetnostne produkcije na ozemlju
Prekmurja.
Prvi izrazitejši madžarski vpliv se kaže že v
obdobju romanike. Po pritegnitvi mejno-
obrambnega pasu v madžarsko civilno in cer-
kveno upravo, tam ob koncu 11. stoletja, kaj-
pak pa tudi v celem 12. stoletju, ne najdemo
nobenih konkretnih spomenikov. Izjema je
seveda Sobota, kjer naj bi, kakor sporoča vizi-
tacijski zapisnik iz leta 1698, že leta 1071 sta-
la cerkev »ab antiquis catholicis«.2 Seveda
smemo domnevati tudi drugje na ozemlju
Prekmurja še pred 13. stoletjem nekatere sa-
kralne spomenike, predvsem v pražupnijskih
centrih. Med najstarejše prekmurske srednje-
veške spomenike uvrščamo cerkve v Domanj-
ševcih, Tumišču in Selu. Domanjševsko ro-
mansko cerkev sv. Martina, nastalo domnev-
no v letih pred mongolskimi vpadi 1241^2,
zaznamujejo arhitekturne prvine, ki se pogo-
Murska Sobota, župna cerkev sv. Nikolaja, slikarije v starem prezbiteriju, okoli leta 1390, foto Bine
Kovačič
12
Turnišče, stara župna cerkev, Janez Akvila: Apostoli, 1383, foto Janez Balažic
Šteje pojavljajo na področju Transdanubije,
posebej v madžarskih krajih Egregy-ju, Öris-
zenpétru in Zalamindszent-u. Najbolj očiten
ogrski vpliv pa se kaže v plastičnem okrasu
južnega portala, v timpanonu upodobljenega
božjega Jagnjeta v prefiguraciji leva, ki je ne-
dvomno nastal v naslonu in povezavi z delav-
nico katedrale v Jaku.3 Podobni vplivni krog
domnevamo tudi za Turnišče, torej za starejšo
romansko prostornino, in za Selo.
Selanska opečna rotunda, ki se v virih prvič
omenja šele v letih 1365-66, je po svojem
stavbnem videzu nedvomno starejša, torej še
iz časa 1. polovice 13. stoletja. Četudi se naj-
bližji primeri rotund najdejo v Transdanubiji,
npr. v Kallósd-u iz leta 1263, pa bi za rotun-
do v Selu smeli domnevati predvsem češki
vpliv,4 saj je bil tam ta arhitektonski tip dokaj
pogost že v 11. in 12. stoletju.
Ce za prekmurske spomenike z romanskim
slogovnim značajem velja predvsem madžar-
ski vpliv, pa za gotske cerkve tega ne moremo
trditi. Večino cerkva, nastalih še v 14. stole-
tju, torej v Soboti, Tumišču, Martjancih in
Sv. Juriju, druži že sam stavbni tip, namreč
razmeroma preprosta ladja in križnorebrasti,
poligonalno sklenjeni prezbizterij in celo po-
samični stavbni členi (profil reber, sklepniki,
konzole). Stele jih je zaradi podobnih stav-
bnih karakteristik poimenoval »prekmurska
skupina«.5 Te arhitekture, ki bi jim na Slo-
venskem težko našli primerjave, je nedvomno,
zgradila stavbamica iz sosednje nemške Šta-
jerske, ki je delovala sočasno s slikarjem Jane-
zom Akvilo iz Radgone. Njene arhitektonske
poteze, sicer že regionalno predelane, kažejo
na zveze s češkim stavbarstvom.6
Najobsežnejši importni kompleks predsta-
vljajo stenske slikarije, ki jih je izvedla delav-
nica radgonskega slikarja Janeza Akvile. Še
preden se dotaknemo tega znamenitega moj-
stra, pa kaže omeniti izjemno zanimiv primer
slikarij, nastalih v soboški župni cerkvi. Če
opustim vse nadrobnosti, kažejo freske v so-
boškem starem prezbiteriju očitni vpliv t.i.
maniere bizantine, torej slikarstva, katerega
tradicija se je ohranila predvsem v srednjeve-
škem slovaškem slikarstvu. Zvezo s tem pro-
storom je omogočil prihod bana Nikolaja
Széchyja leta 1365, ko je kot kraljev fevd do-
bil gomjelendavsko in zemljišče Belmuro.
Ban Nikolaj, ki je bil doma iz kraja Rima
Sdéch v takratni županiji Gömör, danes na
Slovaškem, je s sabo pripeljal mojstra, ki je
očitno pripadal t.i. gömörski slikarski šoli.'^
Ta je po letu 1365 poslikal prezbiterij, nekoH-
ko kasneje, tako vsaj domnevam, pa tudi cer-
kev pri Sv. Juriju na Goričkem, katere ob-
sežni pasijonski ciklus je bil takoj po 1. sve-
tovni vojni uničen.8 Ob tem naj omenim, da
so Széchyji, neposredno ali posredno, kot na-
ročniki sodelovali tudi pri drugih umet-
nostnih podjetjih na svojem ozemlju, podro-
čju Tótsàga - Slovenske krajine, in sicer pri,
13
Murska Sobota, skulptura atlanta s portala sobo-
škega gradu, 1. polovica 18. stoletja, foto Janez Ba-
lažic
cerkvah v Veleméru, Nedelji pri Gornjih Pe-
trovcih. Gornji Lendavi (Gradu) ter seveda v
Soboti in Sv. Juriju.9
Izjemen prispevek k prekmurski umet-
nostni dediščini predstavlja delo radgonskega
slikarja Janeza Akvile. Vse bolj prihaja v os-
predje, da je Akvila zgradil svoj slog na če-
škem slikarstvu; njegov stil namreč korenini v
rokopisnem slikarstvu iluminatorjev, ki so de-
lali za Jana iz Stfede (Neumarkta) in Jana iz
Opave (Troppau).lO Akvila pa je seveda pri-
padal tudi štajerskemu kulturnemu prostoru.
Skupaj s svojo delavnico je poslikal cerkve v
Veleméru (domnevni naročniki so Széchyji)
leta 1378, v Tumišču v letih 1383 in 1389, v
Martjancih (tu je tudi znameniti napis in let-
nica 1392) ter v Radgoni (klet hiše na Glav-
nem trgu 30); zadnje delavnično delo pa je po-
slikava cerkve avguštincev v Fiirstenfeldu,
najbrž iz časa okoli leta 1400. Ker gre za več
kot očiten štajerski import, vsaj po formalno-
likovni plati, se poraja vprašanje o vlogi na-
ročnikov in njihovem vplivu. Ta se npr. v
Tumišču, kjer so bili naročniki zemljiški gos-
podje iz rodbine Hahold-Banfi, kaže v ikono-
grafskem programu, v poslikavi Ladislavove
legende, torej téme, ki je pripadala ogrskemu
dvor*nemu in viteškemu kultumemu krogu.
Podobno bi veljalo tudi za Velemér, kjer je
slikar, najbrž na zahtevo naročnika bana Ni-
kolaja Széchyja, upodobil tipične ogrske svet-
nike: Ladislava, Štefana, Elizabeto in Henri-
ka. Mnogo manj madžarsko naravnane so sli-
karije v Martjancih, saj je bil tu donator fresk
župnik Erazem in tu pravzaprav ne spoznamo
nobenega tipičnega ogrskega svetnika.
Zmanjšan programsko-ikonografski vpliv
se kaže tudi v drugi plasti slikarij v Selu, na-
stali okoli leta 1400, še posebej pa v stilni na-
ravnanosti njihovega mojstra, ki je očitno pri-
padal, kot je to opozoril Höfler, H dunajske-
mu umetnostnemu krogu.
Če pustimo vnemar vse ostale spomenike in
podrobnosti vse do srede 16. stoletja, velja
omeniti zanimiv import, ki zadeva prezidavo
starejšega srednjeveškega dvora v Soboti v utr-
jen renesančni kastei. To fazo oz. projekt je s
svojim prispevkom zaznamoval gotovo kak-
šen italijanski gradbenik ali stavbamica, saj je
v tistem času potekala intenzivna prenova in
gradnja novih fortifikacij v širšem prostoru, ki
so jih po večini vodili italijanski stavbeniki.
To pa je pravzaprav edini izrazitejši, sicer po-
gojno imenovani, »zahodni vpliv«.
Izrazite štajerske vplive zasledimo tudi v
baroku. Leta 1702 je npr. cerkev v Martjancih
opremil radgonski kipar Janez Klein. Ob kon-
cu 18. stoletja v Prekuiju zasledimo tudi sli-
karja Matijo Schifferja. Leta 1798 je poslikal
cerkev v Beltincih, na delu pa je bil tudi v So-
boti v župni cerkvi in domnevam, da je posli-
kal tudi grajski salon grofov Szàparyjev.
V tem kratkem orisu opuščam druge spo-
menike, kjer bi lahko našli tudi značilne ogr-
ske vplive'. Med temi gotovo izstopa soboški
grajski portal s plastikami atlantov, ki je za-
gotovo madžarsko delo, najbrž pa je nastalo v
delavnici, ki je klesala identičen portal za bu-
dimpeštansko palačo Grassalkovich.
Sicer pa so madžarski vplivi izraziti v drugi
polovici 19. in še v prvem desetletju 20. stole-
tja. Ti zadevajo predvsem meščansko arhitek-
turo, saj so bili na delu - v glavnem - arhitekti
madžarskega rodu. 12 Četudi se je med njimi
znašel imenitni arhitekt in prekmurski rojak
Laszlo Takats, se vtisa o madžarskih umet-
nostnih vplivih ne da prikriti.
Čas po letu 1918 sem že označil s t.i. osred-
njeslovensko vplivno horizontalo, ki jo opre-
deljujem kot pozitivno. Še posebej zato, ker
Prekmurje dandanašnji; premore širok ustvar-
jalni potencial, katerega rezultati so že nekaj
časa prisotni, torej emanirajo tudi izven tega
ozemlja.
OPOMBE
1. France Stele: Umetnost v Primorju, Ljubljana
1960, p. 13 — 2. Janez Balažic, Prispevki k razreše-
vanju umetnostnozgodovinske problematike sobo-
škega prezbiterija, M. Sobota 1990 (izide v letošnji
številki soboškega muzejskega zbornika) — 3. Ma-
rijan Zadnikar: Romanika v Sloveniji, Ljubljana
14
1982, pp. 200-210. Prim. Ilona Valter, Der Wir-
kungskreis von Johannes Aquila - als architektur-
geschichtliche Landschaft, Aquila Tagungen, Som-
botel (tipkopis) 1984, pp. 36-39 — 4. Marijan Za-
dnikar, n. d.„ p. 457 — 5. France Stele, Umetnost v
Slovenski krajini, Slovenska krajina (zbornik, ur.
Vilko Novak), Beltinci 1935, p. 24 — 6. Ivan Ko-
melj: Gotska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana
1973, p. 172 — 7. France Stele, Umetnost v Slo-
venski krajini, pp. 27-28. Prim. op. 2 — 8. Prim.
op. 2 — 9. ibidem — 10. Gerhard Schmidt: Malerei
bis 1450: Tafelmalerei-Wandmalerei- Buchmale-
rei, Gotik in Böhmen (izd. K. M. Swoboda), Mün-
chen 1969, 179 ss. — 11. Janez Höfler, Steiermark
und Mittelosteuropa zwischen Italien Böhmen:
Kunstgeographisches zur Malerei des späten 14.
Jahrhunderts, Gradec 1989 (referat, izide v letoš-
njih Grazer Jahrbuch) — 12. Franc Obal: Arhitek-
tura v obdobju 1900-1941 v Murski Soboti, Mur-
ska Sobota, 1982, pp. 3-5. i
15