SLIKAR HARVEY GREGO-RY PRUSHECK-PERUŠEK* France Štele »Kakršno je življenje, taka je pesem.« TV/f isterij človeške duše ... V njem je edini pravir umetnosti, v njem je skrit ves njen zmisel, on ji narekuje najgloblje večno nepremagljivo poslanstvo. T> reradi in brez zadovoljivega odgovora vpra-šujemo: Ali naj je umetnost res sama sebi namen? Ali ima mogoče družabno poslanstvo? Mogoče pa je le samo izraz strmenja zavzete človeške duše pred skrivnostjo vsemirja in bitja, pred uganko komaj načetih, rešitvi se večno izmikajočih usodnih vprašanj? Ali naj je končno res samo akt notranje samoodre-šitve, ali celo samo zrcalo mehaničnih življenjskih procesov posamezne neznatne ose-bice, med pravekove obešene, v pajčevino bitja ujete mušice-človeka, ki večno hrepeni iz te rahle mreže po svobodi udejstvovanja in spoznanja krute resnice? Tjerušek nam je v zgoraj citiranem izreku eno-\ stavno jasno izrazil svoj odgovor na uganko umetnosti. Njemu je umetnost predvsem neposreden, nujen izliv najgloblje življenjske energije, katera njegovo utrujeno telo z nepremagljivo silo nosi po začrtani poti. TL~ o nam ga je pred poldrugim letom odkril v ^Domu in svetu Kobal, nas je prijetno presenetilo, da živi tisoče kilometrov od domovine od mladosti ocl nje odtrgan človek, v katerega delih snuje pristna naša duša, naše nepotvor-jeno slovensko čuvstvo in velika stvariteljska sila, ki nam je v čast in ponos. Ko je kmalu nato sam prišel med nas in nam razkrival tajne svojega srečanja z domovino, ki je v njegovi duši brnela le še kot mikavna sanja, smo se zavzeli nad tem, kako je kljub trdi in pogosto kruti vzgoji, s katero ga je tuja ma- * Rojen 11. marca 1887 v Sodražici na Dolenjskem. Zadnjega aprila 1906 je odšel v Ameriko. Do 1. 1911 si je služil kruh s trdim delom po tovarnah in gozdovih ter kot nemiren romar romal iz kraja v kraj. To leto je prišel v Chicago in v umetniški koloniji uresničil svoj življenjski cilj, postati umetnik. L. 1919 se je poročil. L. 1927 je doživel prvi veliki uspeh med Slovenci v Clevelandu, ko ga je že prej angleška ameriška javnost zdavnaj priznala. Isto leto je potoval med Indijance na Zapad. L. 1929 pa je prvič po skoraj četrtstoletni odsotnosti obiskal domovino in sedaj gradi svojo bodočo umetnost na dveh osnovnih doživljajih, znanstva z Indijanci in njih življenjem in odkritja svoje stare domovine. Ko to pišemo, ga večmesečna pot že drugič vodi med Indijance severnoameriškega Zapada. Čeha prekovala iz slovenskega pastirčka v moža, ki samostojno motri in oblikuje življenje, ostal naš. Po vsem njegovem izrazu smo se prepričali o tem, da se je vrnil s tisto nepokvarjeno, za lepoto, pravico in sanjo razpoloženo dušo, ki jo je odnesel s seboj iz domovine. y akon, ki ga večnost položi v dušo človeka kot krmarja za življenje, je močnejši kot vse zunanje ugodnosti ali neugodnosti razvoja — to uči Peruškov slučaj... Seme, ki ga vse je mati, domača hiša in vzgoja in vse, čemur pravimo domovina, v še nepokvarjeno dušo in srce otroka, je jačje kot vsa vzgoja poznejših let — tudi to dokazuje Peruškov slučaj... Prirojene duhovne podstave v človeku so nepremagljive; brez bistvenega ozira na milje, v katerem človek živi, izoblikujejo njegovo osebnost, tako da kri do smrti kliče po sobitju z ritmom po rojstvu sorodne krvi — tudi to priča Peruškov slučaj ... p erušek kot človek in umetnik ni pozabil in zatajil svoje domovine. In ravno ker je pri njem ves razvoj, vse njegovo delo in snovanje elementaren izliv njegovega najglobljega bistva, ravno ker je nujno kot cvet rože, kot oblika, v katero se iz semena razraste rastlina, je Perušek s svojim delom in svojo osebnostjo nepričakovana in resnična obogatitev našega kulturnega repertoarja. On je prvi kulturni sad, ki nam ga vrača brezobzirna, ljudske krvi in energije žejna tujina. »Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko... In tujina se diči z deli njihovih rok.« Odkar se nam je javil in s svojim delom predstavil Perušek, se mi zdi, da niso nič več tako turobni ti verzi, da ni več tako brezupen položaj zamejske Slovenije. Oko sicer ne doseže, toda po takih pojavih se začenjajo vezati naša srca, veča se naš up v nepremagljivost pristnega našega duha sredi tujih ljudstev in neprijaznih razmer. o preprosto, a točno besedo nam Perušek sam ^ riše svojo duhovno zgodbo od prvega nezavednega hrepenenja v svet umetnosti, preko trpljenja in pomanjkanja do trojnega spoznanja, ki mu je razen dediščine rane mladosti obogatilo dušo: spoznanja narave, primitivne kulture Indijancev in ponovnega doživetja domovine. T> ustimo ga, da nam sam pove, kar smatra za *¦ važno iz svojega notranjega razvoja: 1^ rani mladosti, ko sem hodil d jesenskih dneh z očetom o zgodnjem jutru d hrib o gozd, se je porodilo v meni. Nikdar pozneje nisem bil 211 14* tako vesel in srečen kot takrat. Po šumečem listju sva prišla na vrh hriba in tam malo počivala. Danilo se je že, in prav malo izza oblakov se je kazala bleda luna. Iztegnil sem svoje mlade roke, da bi dosegel krasoto, ki so jo gledale moje oči. Oče mi je z roko pokazal v daljavo in dejal: »Glej, tam za tistimi hribi je bela Ljubljana.« Hitro sem si začel slikati v duši tisto krasno belo Ljubljano in bil tako prevzet, da so se mi noge šibile, ko sva vstala in šla dalje. Vprašal sem: »Kaj pa bom jaz delal, ako bom živel in zrastel.« Z nekam čudnim glasom mi je odgovoril, da ne ve, da pa naj počakam, da dorastem. Mogoče si najdem kako rokodelstvo. Pristavil pa je, da živeti in trdo delati ni lahko. Mogoče tudi, da se kaj naučim v ljudski šoli. "VT aučil se pa v šoli nisem nič. Bolj me je vlekla druga šola: S pastirji sem večkrat hodil na pašnike, se igral ž njimi, ogledoval rastline v gozdu in poslušal ptičje petje. Mesec majnik je bil moj največji učitelj. Posebno za študij barv. Tako veselo sem živel takrat, da sem kar na samega sebe pozabil. Vse barve so se mi zdele krasne, zraven pa še tista premikajoča se senca. Vse to je tako vplivalo name, da nisem mogel več prenašati in bi se bil včasih v samoti kje kar razjokal. Po glavi mi je šlo, kako bi prišel do kakih barv, nisem pa poznal človeka, ki bi mu bil mogel potožiti svoje hrepenenje. Ker so me v šoli večkrat okarali, če sem imel ilovico ali kos lesa v žepu, sem si mislil, da je mogoče res samo otročje delo, po katerem hrepenim. T\o svojega šestnajstega leta sem nosil v sebi to *-* neutešeno hrepenenje. Takrat pa sem si že nabavil svoje svinčnike, jih skrival in risal, kakor sem vedel in znal. Pri tem sem postal zopet čisto vesel. Šola je bila za mano in delal sem z očetom. Razgledoval sem okoliške kmetije in bližnje vasi, toda začutil pri tem, da je svet velik in da moram od doma. Kljub očetovim prošnjam, naj ostanem, sem se lepega jutra usedel na voz in odšel v tujino. V novih deželah, skozi katere sem potoval, v Avstriji, Švici in Franciji so se moje oči napile največjih krasot. Toda vse to je udušila v meni moja druga domovina s trdo borbo za kruh. Minulo je tisto veselje, ki sem ga občutil, ko sva z očetom hodila v gozd. V tovarni, pri razbeljenem železu in težkem kladivu mi je telo začelo pešati. Pustiti sem moral svoje prvo delo in si iskati novega. Takrat me je mladina zvabila v svoj krog; čez dan sem delal, zvečer pa hodil na ples. Pri tem pa sem izgubil vsako željo do daljnjega življenja. Po treh letih se mi je tudi mestno življenje pri- studilo. Zahrepenel sem zopet po naravi, po šumečem listju in krasni luni svojih mladostnih sanj. Podal sem se o gozdove in dobil zopet trdo delo. Plače nisem imel skoro nič, toda narava me je vzbujala, vračala mi veselje in porajala v meni novo življenje. Večkrat sem posedal kje pod košato smreko in premišljeval o svoji bodočnosti. Zopet me je prevzelo hrepenenje in dvignil sem se brez cilja na pot proti Nem Yorku. Ko sem počival kje ob železniški progi in oči upiral v zvezde na jasnem nebu, sem si zamislil poklic mladega popotnika, ki si spotoma zasluži z delom malo denarja in ogleduje kraje in mesta. Pozno v jeseni sem prišel d Nem York. Tu se je v meni zbudilo novo življenje. Par dni sem delal v pristaniških skladiščih, spal z brezposelnimi in spoznal vsake vrste dobrih in slabih ljudi. Pohajal sem v mesto in pasel svoje žejne oči po krasnih izložbenih oknih. V nekem oknu sem opazil par lepih slik. Ene, slikane v živih barvah, se spominjam; bila je iz Zapadne Amerike. Tako sem se prvič srečal z umetniškim delom. Začutil sem, da je tu moj poklic, da bi tu živel zopet z veseljem. Moj cilj je bil welik, toda življenje, ki sem ga živel, ni bilo ugodno za njegovo dosego. V meni so rastle velike misli in lepega dne sem zopet pobegnil iskat si dela, pri katerem bi mogel zaslužiti toliko, da bi si lahko kupil gradivo za slikanje. Par let sem iskal dela in veselja. Zraven sem risal in izrezoval iz lesa ter se vozil skrivaj na tovornih vlakih iz mesta v mesto. eto 1911 je končalo moje romarsko življenje. Na brzovlaku sem se vtihotapil o Chicago. Po par dnevih tavanja sem zadel na umetniško kolonijo in se razveselil. Sprejeli so me umetniki v svojo družbo in sem jih lahko obiskoval v svojem prostem času. Tu je začetek mojega slikarstva. Napravil sem par kompozicij, ki so bile precej divje. Znanci umetniki, ki so jih videli, so bili navdušeni in mi dajali pogum. V koloniji je bila tudi umetniška šola. Izrazil sem svojemu prijatelju namen vstopiti vanjo in se naučiti umetnosti. Hitro in odločno me je od tega odvrnil, češ, da bi mi mogoče prej škodovalo kakor koristilo. Poslušal sem ga in se rajši učil sam. rišli pa so zopet slabi časi; izgubil sem delo in stanovanje. Šest skupaj nas je prebivalo tisto zimo ob jezeru Michigan v majhni ne-zakurjeni sobi. Zame je bil to največji udarec, tako da sem se začel srdito obnašati. Ostali umetniki v koloniji so nam od časa do časa pomagali s kruhom in kavo. Spomladi sem iskal dela in ga k sreči dobil pri družbi, ki je 212 slikala cerkve. Od začetka sem imel slabo in smrdljivo delo. Čez nekaj dni pa me je voditelj dela dal na strop, kjer sem slikal svetnike po barvastih reprodukcijah. Pa tudi tega dela sem se kmalu naveličal, ker sem čutil, da ni moje, kar delam; kopiranje mi ni dajalo ni-kakega zadovoljstva. T}ustil sem to delo in se naselil blizu kolonije. •*• Z umetniki sem tisti čas malo občeval. Začel sem slikati, kar mi je narekovala duša. Delal sem v stilu; bržkone zato, da bi izrazil samega sebe. Dal sem svoji umetnosti vso prostost, divjo, nebrzdano. S tem hočem reči, da je to, kar sem ustvarjal, predstavljalo stvari, ki jih človek doživlja samo v sanjah. Tisti čas sem imel precej obiskovalcev, zanimajočih se za umetnost, in vpraševali so me, kje sem se učil. Odgovarjal sem jim, da nikjer, da se samo igram z delom in s sabo. Vprašal sem tudi nekega precej znanega umetnika, kaj on misli o mojem delu. Začudeno me je pogledal in dejal, zakaj svojih del ne razstavljam. Imel sem takrat kakih dvajset del dovršenih. Ko se je vršila v koloniji zopet razstava, sem jih dal par tja in so bila sprejeta. Lokalni kritiki so jih pohvalili in obžalovali, da nisem več razstavil. Nekaj del sem tudi prodal prijateljem v koloniji, kar mi je dalo pobudo za nadaljnje delo, ne toliko zato, ker sem dela prodal, ampak ker sem čutil, da sem dotične ljudi s svojim delom razveselil. f") pazoval sem dela na raznih razstavah in opazil, da jih največ kaže vplive šole. In noč in dan mi je takrat šlo po glavi vprašanje, kaj vse je umetnost in ali sem na pravi poti. Spoznal sem, da nismo vsi enaki v značajih in naših človeških podobah, zakaj naj bi si torej bile naše slike v sorodu. Jaz sem se nagibal k izbiri motivov, ki so mi dajali prostost, da sem lahko govoril z barvo in formo. Prednost sem dajal takrat plavi, zeleni, rdeči in rumeni barvi. Črne in zemeljske barve sem srdil kakor strup. Za časa svetovne vojne sem zapazil, da sem večkrat rabil plavo poleg rdeče. Slike so postale zelo bojevite tudi po tem, da sem izbiral močne kompozicije in poteze stavil drugo nasproti druge. Kritiki so označili te moje slike kot abstraktne. Bili so to moji prvi poskusi, ustvarjati, brez da bi oko opazilo kaj iz narave vzetega. Snov za kompozicije sem jemal iz svojih doživetij v Ameriki. eta 1919 sem imel svojo razstavo, ki je povzročila mnogo zanimanja med umetniki in kritiki. Označili so me kot umetnika iz nekake zgodnje dobe. Tudi sam sem takrat precej premišljeval o tem, kakšen je naš čas in se mi je začela odpirati pot do novih spoznanj in notranjega preporoda. o vojni sem zopet dobil delo pri družbi za slikanje cerkva, vendar samo kot vodnik, ker nisem imel veselja do dela samega. Pozno v jeseni l. 1919 sem se poročil. Moje življenje se je s tem spremenilo, opustil sem pohajanje v večerne družbe in delal skice za večja dela. Vse mi je šlo po volji in sam ne vem, zakaj sem takrat opustil prejšnje močne barve in poteze in delal s čuvstvom bolj veselo in mehko. Leta 1922 sem prvič poslal na razstavo v muzej neko sliko, ki jo je razsodišče tudi sprejelo. Opazil sem, da sem osamljen med drugimi. Nič podobnega temu mojemu delu ni bilo videti. Slika je predstavljala »Pred vrati drugega sveta«. Slikana je bila v močnih barvah. Mesec je sijal, krilata stražarja pa sta zaspala; vse okrog je bil tuj čuden kraj z neznanimi rastlinami. Ne vem, zakaj je vstala v mojih sanjah ta kompozicija. Čutil sem le, da sem v nekem novem stanju, da nisem več sam, kakor poprej, ko sem romal iz kraja v kraj. Noben kritik ni mogel razložiti, zakaj sem sliko tako imenoval. Neka mlada sodružica me je prosila za pojasnilo. Vprašal sem jo, kaj čuti ob moji sliki. Rekla mi je, da še ni nikdar ničesar podobnega sanjala. Zanjo, da je to čisto nova stvar in novo življenje. To pa sem ravno hotel izraziti. okler je bilo moje zakonsko življenje veselo, so bile vesele tudi moje slike. Toda bolezen se mi je prikradla v družino in za celih šest mesecev sem pustil slikanje. Ko sem se zopet polotil dela, mi je notranja sila dajala samo temne slike, skoro vse v samih plavih, višnjevih in temnozelenih barvah. Kompozicije so bile nekam tužne. Izražale so samoto, ali meglene pokrajine in žalostne pesniške motive. letu 1923 se je moje življenje zopet predruga-čilo. Z rojstvom hčerke Danice sem zaživel zopet bolj veselo življenje. Sedaj so mi začele ugajati cvetlice in solnčni vzhodi ter bolj nežne barve. Rumeno, rdečo in zeleno barvo sem sedaj spajal s plavo